Dragi prijatelji!

QUO VADIS?(Kam greš?) Ta- ko je izbral naslov pogovoru za Prijatelja naš dolgoletni in vztrajni sodelavec Jože Radu ha iz Maribora.Naslov je izbral po knjigi, ki mu je veliko pomenila v mladosti in se je še danes rad spominja. Gotovo boste pozorno prebrali pogovor z njim. Spoznali boste njegovo življenjsko pot, družino in prepričanje, ki ga izražajo besede: "Predvsem pa svetujem veliko potrpežljivega in pozornega poslušanja"
QUO VADIS? Morda kdo ne ve, da je to vprašanje apostol Peter postavil Jezu- su, ko je sam odhajal iz Rima, Jezus pa mu je prihajal naproti. Vsaj tako prikaže pisatelj. In Jezus je odgovoril: "Grem v Rim, ki ga ti zapuščaš." Razmere so bile pač prehude in Peter se je hotel še en- krat v življenju umakniti. Ob Jezusovem odgovoru je spoznal, da beg ni rešitev. Vrnil se je v mesto ter vztrajal do konca
Zakaj tak uvod v to številko? Ker je veliko ljudi, ki se umikajo, ko je hudo. Umikajo se nalogam, odgovornosti ali kar iz življenja. Razumljivo je, da človek omaga, kot je omagal tudi Jezus pod križem. Toda on je vstal in nesel križ naprej. V postu bomo to velikokrat pre- mišljevali.
Ob začetku tridesetega letnika vam že- lim reči, da vas bo Prijatelj obiskoval še naprej in z veseljem vztrajal. Tudi prva letošnja številka vsebuje majhno bo- gastvo misli. Ena najlepših je papeževa misel - molitev ob letošnjem svetovnem dnevu bolnikov: "Tvoje varstvo Marija, naj nas reši pesimizma in nam sredi senc našega časa pomaga zaslutiti bleščeče sledove Gospodove navzočnosti."
V več člankih se prepleta misel na bo- lezen in na medsebojno pomoč. Kako si med seboj pomagajo bolniki in bolnice, ki se borijo z zahrbtno boleznijo današ- njega časa - rakom, boste prebrali v rubriki Spoznajmo.Kako se počuti zdra- vnica na bolniški postelji,ko na njenem koledarju piše: "Imam dovolj časa!" in kje išče oporne točke v negotovosti bolezni,boste zvedeli na osrednjih stra- neh. Te so posebne ob letošnjem sve- tovnem dnevu bolnikov.Prinašajo pismo svetega očeta, predstavitev Marijine božje poti Loreto in pa pesem: "Vstani in hodi. Duhovna misel pa nas popelje v razsežnosti življenja, ki se po Marijinem zgledu daruje.
Quo vadis, kam greš, Prijatelj? Naprej, v trideseto leto! Hvala za praznična in novoletna voščila, še bolj pa za pris- pevke in ostanimo prijatelji, živimo ter si oznanjajmo evangelij!

Vlado Bizant

spredaj:
mož pred ledenikom, foto Klemen Čepič
zadaj: pustovanje na invalid. vozičku, foto Tone Planinšek

Februar

Da bi v katehezi in v življenju Cerkve vedno bolj vrednotili zakrament birme. Da bi mlade krščanske skupnosti imele v semeniščih in višjih vzgojnih ustanovah strokovno usposobljene in nadarjene vzgojitelje. Da bi nam Moč od zgoraj pomagala us- tvarjati sintezo med vero in kulturo.

Marec

Da bi vsi narodi na svetu priznavali in spoštovali osnovne človekove pravice. Da bi pričevanje mučencev 20. stoletja opogumilo mlade v veri in da bi to vero z veseljem posredovali drugim. Da bi na priprošnjo svetega Jožefa in Marije zakonci globlje zaživeli veliko skrivnost krščanskega zakona.

IN POSTAVILA GA JE PRED GOSPODA

Na svečnico se spominjamo, kako je Marija štirideseti dan po Jezusovem rojstvu pri- nesla Jezusa v jeruzalemski tempelj, 'da bi ga postavila pred Gospoda', kot je to za- htevala judovska postava, to je, da bi ga darovala Bogu.Od Boga ga je prejela Bogu ga vrača, da bi bil njen Sin ves posvečen Bogu in bi tako spolnil pos- lanstvo,ki mu ga je zaupal nebeški Oče. Na Jezusa bi lahko obrnili besede 40. psalma: "Glej, prihajam; v zvitku je pi- sano o meni: 'Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu'." (Ps 40,8.9)
Marija je ob darovanju v templju zve- dela od starčka Simeona,da bo v službi svojemu sinu njeno dušo 'presunil meč'. (Lk 2,35), to je, da bo ob njem, ki je postavljen 'v znamenje,ki se mu naspro tuje' (Lk 2,34), veliko trpela.A je pogu- mno sprejela to napoved in vse, kar je temu sledilo,ker se je zavedala,da tako v najvišji meri spolnjuje Božjo voljo. Njeno življenje je bilo eno samo daro- vanje za svojega Sina: od betlehemskih jaslic pa vse do križa na Kalvariji.V tem je tudi nam vsem posnemanja vreden zgled.
Vsako darovanje je nekaj velikega, ple- menitega, zahteva pa tudi odpovedi in žrtev.
Tako mati v bolečinah podari otroku ži- vljenje, a pri tem ne misli več na trplje- nje - v zavesti,da je otrok,to enkratno bitje, neizmerni Božji dar, po njej zagle- dal luč življenja.
Starši se veliko žrtvujejo,se darujejo,se tako rekoč použivajo za svoje otroke, da jim omogočijo, da iz dojenčka zras- tejo v zrele,samostojne osebnosti. A to delajo z veseljem, ker čutijo, da je to njihovo poslanstvo, njihova življenska naloga, ki jim prinaša veliko zadoščenja in notranje sreče.Čaka pa jih za to tudi veliko Božje plačilo.
Pa tudi dobri otroci veliko storijo za svoje starše, ko se jim na stara leta in v bolezni posvečajo in vestno skrbijo zanje. Tako jim s svoje strani vračajo, kar so starši storili zanje. In Bog jim bo to skrb za starše bogato poplačal.
Posebno zaslužno je s strani staršev darovanje otroka za Božjo službo, za duhovnika, redovnika, redovnico. S tem posredno sodelujejo pri rasti in širjenju Božjega kraljestva na zemlji.
Bogu posvečeni ljudje v duhovnih pokli- cih se na poseben način darujejo Bogu in ljudem, ko se odpovedo svoji družini, materialnim dobrinam in drugemu ugod- ju, da lahko z nedeljenim srcem delajo v Božjem vinogradu.
Posebno plemenita je tista daritev, ko kdo podari svoje lastno življenje za vzvišene, Bogu ljube namene.
Tako je sv. Terezija Deteta Jezusa da- rovala samo sebe v spravno žrtev usmi ljeni Božji ljubezni. Takole pravi v svoji posvetilni molitvi: "Moj Bog, preblažena Trojica! Želim te ljubiti in delati,da bi te vzljubili tudi drugi; delati za slavo svete Cerkve z reševanjem duš, ki so še na zemlji, in odreševanjem tistih,ki trpijo v vicah... Zahvalim se ti, moj Bog, za vse milosti,ki si mi jih naklonil,še posebej,da si me poslal skozi topilnico trpljenja... Hočem delati le iz ljubezni do tebe z edinim ciljem, da te razveseljujem, da tolažim tvoje sveto srce in rešujem du- še, ki te bodo večno ljubile... Da bom lahko živela v enem dejanju popolne ljubezni, se darujem kot spravna žrtev tvoji usmiljeni ljubezni in te ponižno pro sim, da me nenehno použivaš in pustiš, da mojo dušo preplavlja valovje neskon čne nežnosti, ki je skrito v tebi,da bom tako postala mučenka tvoje ljubezni, moj Bog!"
Naša Mariborčanka Cvetana Priol, ki je v marsičem zelo podobna Mali Cvetki,je darovala svoje življenje Bogu za Cerkev za duhovnike, za misijone, za rešitev duš. Takole piše v svojem dnevniku: "Bilo je lepo pomladansko jutro, ko sem se pri darovanju v stolnici darovala tebi kot žrtev ljubezni... Neizmerno je bilo veselje dveh src, ki sta se našli za vedno: Jezusovo in njegov mali otrok... Gospod, daj svojemu otroku eno samo milost: da bom postala tako majhna in pozabljena,da ne bom več vedela zase Da se bom neprestano veselila, da boš drugim podelil največje milosti in darove meni pa dal križ z vso težo in zapušče- nostjo... Čakam do onega blaženega trenutka, ko boš obrisal vse solze iz naših oči, trenutke, ko bom v tebi in s teboj delala za duše in začela svoj ve- liki apostolat. Oj,kako velika,neskončna sreča bo to!Ko bo spolnjeno število duš ki jih moram rešiti s svojim zemeljskim življenjem,bom nadaljevala delo pri tebi"
Bolniki in invalidi imate veliko poslanstvo S svojim trpljenjem naredite lahko veli- ko dobrega.Večkrat dosti več kot zdra- vi ljudje z vso svojo dejavnostjo. Če svoje trpljenje, križe, stiske in težave velikodušno Bogu darujete za plemenite namene(npr.za spreobrnjenje grešnikov za Cerkev,za papeža,škofe in duhovnike za misijone, za rast Božjega kraljestva na zemlji, za mir na svetu, za trpeče, obupane, iskalce resnice, za Vam drage in tiste, ki se Vam priporočajo, in podo- bno), ima to neprecenljivo vrednost in predstavlja nesluteno moč, ki dela ču- deže.Bog bo vso to Vašo velikodušnost in Vašo daritev sprejel,Vam pa poplačal tako,kot samo On zna in samo On zmore
Naj končam to razmišljanje z Gregorči- čevo pesmijo Daritev:

Daritev bodi ti življenje celo:
Oltar najlepši je - srca oltar,
Ljubezen v njem - nebešk' je žar,
Gospodu žrtva - vsako dobro delo.

p. Adolf Mežan, DJ

QUO VADIS?

Predstavljanje prijateljev v tridesetem letu izhajanja Prijatelja pričenjamo v kraju, od koder že vrsto let skrbno in redno svoje prispevke, članke, nas- vete, včasih pa tudi kritike pošilja Jože Raduha, Železnikova 22, 2000 Maribor. Z družino živi čisto blizu nove cerkve na Pobrežju in ga ni težko najti. Blok, kjer v pritličju živi družina Raduha, obi- skovalec zlahka prepozna po lepo izpe- ljani polkrožni klančini.
Z Jožetom sva se zmenila, da prideva opoldan,ko bo še sam doma. Ko se na- mreč proti tretji uri iz bližnje šole vrne desetletni sin Dominik, nato pa s štiri- letno hčerko Mihaelo še žena Teja, pos tane v stanovanju zelo živahno in Jože nikakor ni več v središču pozornosti, kasetofon pa bi zabeležil prav zanimivo mešanico glasov. Takole smo začeli po- govor:
Jože,kaj storiš,če te kdo vpraša kaj čudnega, neumnega, preveč oseb- nega ali zbadljivega? Molčim.
Slišali smo za sinodo Cerkve na Slovenskem in njeno geslo: Izberi življenje. Ali rad živiš? Si imel v ži- vljenju kdaj sive ali celo črne misli?
Seveda rad živim. Ali je kdo, ki ne živi rad? So pa bili v življenju tudi manj sve tli in manj prijetni trenutki, a to se po- zabi. Dostikrat se zgodi,da pride kakšno svetlo in prijetno znamenje, ko najmanj pričakuješ.
Se lahko v mislih in spominu spre- hodimo po tvojem otroštvu? Kje je tvoj rojstni kraj? Lahko kaj rečeš o domači družini, starših, bratih ali sestrah?
Rojen sem na obrobju Slovenskih goric, v župniji Marija Snežna tako blizu meje, da smo večkrat bolj slišali zvonjenje iz Avstrije kot iz farne cerkve. Imam po- svojenega brata. Oče je že med pokoj- nimi; trinajst let bo. Doma sta sedaj mama in brat. Odkar pomnim, je bilo v družini tudi nekaj drugih otrok, danes jim rečejo rejenci. V času mojega otroštva so bile socialne razmere malo drugačne. Saj so še danes ponekod.
Do kam v življenju ti sega spomin; katerega dogodka se spomniš? Mo- rda je to spomin na kakšno osebo?
Oh, takšnih dogodkov je veliko; pa tudi mnogo, mnogo dobrih ljudi sem srečal. Najgloblje v košu spominov je požar pri sosedovih. Strašno velik ogenj je bil, ko sta hiša in hlev pogorela do tal.
Kot mulec sem rad pobegnil k dedku, ki je živel nekaj sto metrov stran. Pripo- vedoval je svoje spomine. Mene so bila ena sama velika ušesa. Iz otroštva se spomnim, da smo enkrat poromali na Gorco pri Mariboru, župnija Sv. Peter. Sedaj pa živim skoraj v njeni senci.
Se spominjaš,kako si kot otrok začel doživljati svojo drugačnost-začetke bolezni?
Bolezen me je dohitela že zgodaj; med drugim in tretjim letom starosti. To se je počasi stopnjevalo. Tiste običajne mladosti nisem imel.O predšolskem času ne bi mogel kaj dosti reči. Doma smo imeli večjo kmetijo, vrtcev takrat ni bilo Čuvale so me babica in tete. Zraven nas je bila teta, ki je bila obenem tudi teta moji mami. Dvojno sorodstvo. Ona ni mogla imeti otrok,ker se je pozno po ročila. Potem sem bil jaz njen ljubljen- ček; pač rada me je imela. Jaz sem ji vedno toliko pomenil,da mi je pred 'pa- metvo' (tepežni dan) vedno naročala: "Glej, da boš prvi prišel voščit." Kdor je namreč prvi, dobi največji dar. Mislim, da se je kdaj tudi zgodilo, da 'se še ni prebudila', če je kdo prišel pred menoj.
Svojo drugačnost sem začel doživljati, ko sem šel v šolo. Hodil sem v običajno šolo v domačem kraju. Do nje je bilo dobre tri kilometre; včasih tudi po blatu ilovici in snegu. Avtomobilov takrat še ni bilo veliko, pa tudi ne primernih cest. Ko smo šli domov, so drugi otroci nekaj časa hodili z menoj, potem pa zbezljali naprej.Navadno sem na cesti ostal sam To je bilo moje doživljanje drugačnosti. Najhujše je bilo pozimi.Včasih pa so me sošolci naložili na sanke in mi olajšali pot. V ozadju teh dejanj je bila gotovo učiteljica Kristina. Hvaležna misel nanjo mi ostaja še po toliko letih.Zame je bila kot angel varuh.Pa ne samo zame;vsa- komur,ki je bil v stiski,je znala pomagati Sploh je ustvarjala prijetno razpolože- nje v šoli.Nazadnje sva se pozdravila ob obisku Fatimske Marije v rojstni župniji.
Glede moje bolezni - mišice niso sledile rasti kosti. Vedno teže sem hodil in vedno večji je bil zaostanek, ko smo šli iz šole domov. Včasih pozimi je bilo kar precej hudo. Tudi uro in pol prej je bilo treba iti zdoma. Dostikrat me je mama kar 'štuporamo' nesla v hrib, da sem laže zmogel preostali del poti.
Hodil si torej v običajno šolo.Ali mor da ne bi bilo bolje, da bi bil v okolju, kjer se ne bi bilo potrebno toliko mučiti?
Vprašanje je, kakšne možnosti so tedaj sploh bile za kaj takega. To sem videl kasneje, ko sem skušal priti v Kamnik. Danes zagovarjajo običajno šolo proti zavodom. Nedavno sem v nekem časo- pisu bral zapis nekoga o bivanju v Za- vodu v Kamniku, da ga je doživljal kot zapor. Jaz sem za običajno šolo, a je treba vse dobro pretehtati. Recepta ni. Če kdo živi blizu šole,pa v prijaznem okolju - glede arhitektonskih ovir in od- nosa ljudi - in če to dopušča stopnja invalidnosti, sem za običajno šolo. Na silo koga spravljati v zavod, ni prav, za vsako ceno iti v običajno šolo pa tudi ni prav.Ta šola je lahko zelo kruta. Mi- slim, da ni stvarno pričakovati, da bodo prav vse šole povsem prilagojene inva- lidnim otrokom. Tudi za zdrave otroke in mladino obstajajo posebni domovi - dijaški in študentski,ker je vsakodnevna vožnja prenaporna in preveč zamudna.
Kako je naprej potekalo tvoje šola- nje? V osmem razredu se mi je pripetila nezgoda,tako da sem zadnji del razreda končal kar doma. Takrat sem tudi prišel na voziček. Želel sem priti do poklica in takšna možnost je bila v Kamniku. Na občini so nas začeli strašiti,da ne bi šel tja, češ da bodo delali neke poskuse na meni. Očeta so hitro prepričali in odvr- nili z besedami: "Samo enega otroka imate,pa še tega ne bi mogli preživeti?" Mislim, da je bilo ozadje vsega denar. Država se je vedno hotela otresti stro- škov, kjer je le mogla. To je bilo zame res težko obdobje. Potem so se pri nas pojavili neki nedeljski izletniki.Vpraševali so me, zakaj ne grem v šolo. Takrat se je veliko govorilo o kamniškem zavodu, ker je ravno praznoval dvajsetletnico. Spodbujali so me,naj sam napišem pro- šnjo, kajti le tako mi bodo hoteli tudi drugi pomagati. In potem sem se res prav na hitro znašel v Kamniku.
Ko gledam svoje življenje nazaj, bi rekel tole: prvič v življenju sem se počutil enakovrednega v Kamniku. Bil sem enak med enakimi.Dokler sem hodil v domačo šolo, sem vedno prvi izpadel iz igre, bil zadnji pri teku, zadnji sem šel iz šole, na malico sem prišel zadnji ... To name ni ravno najbolje vplivalo.
Kar pa zadeva šolanje, je to zelo širok pojem. Moje življenje je ena sama šola. No, v Kamniku sem bil tri leta. Tam sva s Tonetom naredila poklicno šolo.
(Tone) Imeli smo mojstra, ki nas je učil.Ampak on je znal: "Ti mu pokaži tole mu pokaži..." Spomnim se, da se nikoli nisi uprl, ampak nasprotno; še sam si opazil,pokazal in pomagal
Hvala! Ampak ti si mi pa včasih posodil noge. Spomnim se, da nam je mojster od začetka naročal, naj drug drugemu pomagamo. To je bil mojster Travnik,po duši zelo dober človek. Čeprav smo v internatu imeli vzgojitelje, je bil on moj vzgojitelj. V ponedeljek nam je pogosto mimogrede navrgel kakšno misel,ki jo je v nedeljo ujel pri maši. On nas je vedno spodbujal, da smo si pomagali. Trudil se je, da bi v nas prebudil odgovornost za drugega. Posebej v tretjem letniku, ko sem bil sam,je velikokrat prisedel k meni in mi svetoval.
Po vrniti iz Kamnika sem dve leti iskal kakšno delo.Potem sem le dobil delo na domu, a je podjetje kmalu zašlo v te- žave. Mene so pa kar upokojili. Rad bi omenil še Izolo, kjer smo preživeli dobra štiri leta. Tam imamo distrofiki svoj po- čitniški dom.Nekatere stvari sem poma- gal in se marsikaj naučil. Tam sva se s Tejo tudi poročila.Svatje so bili kar go- stje doma. Kot znamenje dobre volje so prav za najino poroko g.Gleščič, tedanji izolski župnik, kaplan Stanko in nekaj mož na hitro zabetonirali klančino v cerkev. Še danes je uporabna. Zelo lep spomin imam na oba in vse te ljudi.
Si se sam odločil za poklic krojača? Kakšne možnosti si še imel?
Moje možnosti so bile dvakrat omejene: prvič zaradi bolezni in invalidskega vo- zička, drugič pa zaradi tega, ker sem hodil v bolj odročno šolo na podeželju, kjer so na tuj jezik kar malo 'pozabili'. V Kamniku je bila takrat še skromna izbira poklicev;bolj rokodelski. "Krojač naj bo" so rekli. Priznam pa, da sem se že kot otrok zanimal, če je prišla pozimi šivilja kdaj na naš dom. Lahko rečem, da sem bil kar zadovoljen v svojem poklicu in da še sedaj kaj malega zašijem. A moči mi že malo pešajo.
Kaj meniš o pregovoru:Obleka nare- di človeka!Ali pohvalno:On pa nekaj da nase! Ali ljudje dajemo premalo ali preveč poudarka oblačenju? Kaj praviš na to, da bi v Prijatelju uvedli rubriko o oblačenju oz. o modi?
(Smeh in brez komentarja). Vem, da imajo v nekaterih podjetjih pravila,kako naj bodo delavci oblečeni. Mislim, da je prav, če ljudje tudi glede obleke nekaj damo nase; iz obzirnosti do bližnjih in iz ljubezni do sebe. Lepo je, če je človek urejen.Da bi pa obleka naredila človeka najbrž ne drži.
Veliki 'lumpi' so praviloma lepo oblečeni, ha, ha...
Dr. Metka Klevišar je napisala knjigo z naslovom: Udomačiti bolezen. La- hko zase sedaj rečeš,da si udomačil svojo bolezen? Morda kaj več poveš o njej v primerjavi s podobnimi bo- leznimi? Dr.Klevišarjeve se dobro spo- minjam z romanja v Rim leta 1977. Na Monte Cassinu sem si polomil obe nogi. Se zgodi. Peljali so me v bolnišnico in spremljala me je zdravnica po imenu Metka. Nisem pa vedel, kako se piše. Pogovarjala sva se tudi o Prijatelju in povedal sem ji,da v njem najraje berem članke, ki so podpisani z dr. M. K. Tako sem jo osebno spoznal. Zelo mi je po- magala in hvaležen sem ji, ker ne vem, kako bi se brez nje takrat izšlo.
Mislim, da sem svojo bolezen kar udo- mačil. Imam distrofijo, oslabelost mišic. To je bolezen, ki napreduje. Mišična o- bolenja so si tudi med seboj zelo različ- na,zlasti glede hitrosti poteka in oblike. Večinoma se pojavijo v otroštvu. Pri meni se je najbolj pokazalo v puberteti, ko sem rastel. Večina obolelih pride na voziček; nekateri niti ne shodijo. Neka- tere oblike so dedne, nekatere ne. Po- učili so me, da moja oblika bolezni ni dedna, in, hvala Bogu, tako tudi kaže.
Jože, uresničila se ti je gotovo ena največjih želja v življenju. Imaš svo jo družino, ljubečo ženo, dva pridna otroka. Ali nam lahko zaupaš, če si vedno sanjal o tem, ali si bil celo prepričan, da ti bo uspelo ustvariti si družino, ali pa je to bila preprosto sreča v osebi dekleta,ki si jo vzljubil in te je vzljubila?
Jasno, da sem si kot večina mladih ljudi tudi jaz želel družine. Nisem pa načrto- val in študiral, kako bom to dosegel. Moje razmišljanje je bilo: "Kar mi bo ži- vljenje prineslo,to bom sprejel." Menim, da je bil Bog do mene zelo radodaren.
Vidim, da družine distrofikov kar lepo uspevajo in ne gredo narazen.Res pa je da je večina primerov, ko je mož bolan, žena pa zdrava. Zelo redko je obratno. Zanimivo je tudi, da imajo žene distro- fikov vsaj srednjo izobrazbo.
V Ognjišču mladi pišejo, kako so se spoznali. Kaj bi ti napisal o vajinem poznanstvu (če morda celo nisi)?
Pač, preprosto se zgodi, da preskoči iskra, zaljubiš se in potem se nadaljuje, saj smo tudi bolniki in invalidi ljudje s čustvi.
Nekajkrat si pisal v Prijatelju o lepih pobudah učiteljic glede odnosa do ostarelih, bolnih in invalidnih ljudi. Se moreš v tem hipu česa takšnega spomniti?
To je bilo v šoli lansko leto, ko je Domi- nik sodeloval v krožku.Obiskali in razve- selili so stanovalce Doma. Vem, da ima tudi neka mariborska srednja šola stal- ne stike z domom Danice Vogrinec,ki je eden največjih domov v Sloveniji.
Mi gremo včasih v dom distrofikov v Izoli. Najina otroka se dobro poznata z nekaterimi vozičkarji in jih čisto normal- no sprejemata. Dominik se je spoprija- teljil z nekaterimi mlajšimi in mislim, da sploh ne opazi vozička.
Smem vprašati, če kdaj tudi v vaši družini pride do kakšnih težav in ne- soglasij? Kako gledaš na udejstvo- vanje zunaj družine?
Z ženo sva se zelo zavestno odločila za zakon. Mislim, da bolezen ne vpliva na najine odnose. Morda pa vsa naša dru- žina daje misliti svoji okolici in to vpliva na njeno dojemanje življenja, da je bolj potrpežljiva drug z drugim.
Lahko tudi povem, da sem včasih doma ko so mi ljudje prinesli kakšno šivanje v delo, imel občutek, da so prišli bolj zato ker so potrebovali stik s kom, ki po nji- hovih predstavah živi v večjih težavah kot sami. Če bi takrat imel takšno živ- ljenjsko spoznanje, kot ga imam sedaj, bi morda lahko marsikomu pomagal.
Kot družina pa smo res radi skupaj.Glede udejstvovanja zunaj družine je drugače Tu je odgovornost, tam je le prosto- voljnost ali vsaj drugačna odgovornost, kateri se lahko tudi umakneš. Zato je družina seveda na prvem mestu. Je pa prijetno srečati koga, ki si ga spoznal pred leti na kakšnem srečanju ali si z njim sodeloval.
Kaj pa vera v tvojem življenju? Ko- likor te poznam, mislim,da si veren. Lahko to potrdiš? Ja. Kot otrok sem prejel zakramente in vsi v družini smo bili in smo prepričani kristjani. Gotovo sem pa bil največkrat pri maši, ko smo bili v Izoli.Poročila sva se tudi cerkveno
Iz mladosti se spominjam starejšega g. kaplana, ki je iz mene najbrž želel na- praviti meniha. To mi ni dišalo, vsaj pri tistih letih ne. Mi je pa ta duhovnik pri- nesel marsikakšno dobro čtivo,kar mi je potem v življenju pomagalo utrditi hrb- tenico. Ena takšnih knjig je Quo vadis. Sicer pa sem sploh rad bral knjige slo- vanskih pisateljev.
Imeli smo tudi zelo starega župnika, g. Vršiča. Vedno sem se bal k njemu iti k spovedi, ker je dajal večjo pokoro pri spovedi kot g. kaplan - tri očenaše na- mesto dveh zdravamarij. Nekoč pa se je primerilo, da sem le prišel k njemu. Prijetno sem bil presenečen, da ni nič omenjal moje bolezni. Nič pomilovanja, češ, saj ti tako tega in tega greha ni- maš,ker si invalid.. Znal je po kmečko zdravo in življenjsko svetovati ter spo- dbujati k dobremu in odgovornemu živ- ljenju in k razvijanju talentov,ki so dani mlademu človeku.
Vera ima tri razsežnosti: bogoslužje (molitev, maša), oznanjevanje, po- moč bližnjim. Kako to uresničuješ sam in s svojo družino?*
Pri otrokih je kar precej zanimanja za vsebino praznikov in sploh za vero. Zad njič sem bil prav presenečen, ko je Do- minik na nemški TV prej prepoznal neko svetopisemsko zgodbo kot jaz. Kar pa zadeva moje udejstvovanje,je to pred- vsem prek člankov v Prijatelju.
Predel mesta,kjer živimo, je nov. Ljudje imajo oziroma imamo korenine še doma. Tako je bilo tudi z menoj.A pride trenu- tek, ko se vprašaš,kje je tvoja župnija: rojstna župnija,Izola,kjer sem se poročil in je bil krščen prvi otrok, ali tu, kjer sedaj živimo. Jasno postane, da je to župnija, kjer sedaj živimo. Seveda bolj občutim svojo župnijo šele kakšni dve leti, odkar mi je cerkev dostopna. Prej, ko je bila maša v kleti, tja pa so vodile stopnice, je bilo zame zelo težko priti k maši v domačo cerkev.
Reciva kaj glede verskega tiska in verskih oddaj. Ali vsemu slediš?
Vzgajale so me 'mohorjanke'. Sedaj spremljam Družino, Ognjišče, seveda Prijatelja, radio Ognjišče, ki pa ga tu v našem koncu, žal,bolj slabo slišimo. Zdi se mi,da je revija Ognjišče najbolj vse- slovenska.Družina se mi zdi nekoliko pre več ljubljansko obarvana.Lahko bi imela vsaka škofija svojo škofijsko prilogo.
Potekajo priprave na sinodo Cerkve na Slovenskem. Kakšna so tvoja pričakovanja in predlogi?
Mislim,da bi morala biti izrečena kakšna obvezujoča beseda o arhitektonskih in drugih ovirah. Prav je, da smo hvaležni za vsako pomoč,ampak neoviran dostop v cerkev in kakršenkoli drug verski ob- jekt je človekova pravica in ne nekaj,za kar bi moral biti invalid 'nadstandardno hvaležen'. Verjamem, da je v vsakem človeku Bog in da Bog v vsakem trpe- čem človeku tudi trpi. (Ni pa res, da vsak človek na vozičku trpi). Kjerkoli z raznimi ovirami pred vrati ustavimo člo- veka,ustavimo -po mojem mnenju- tudi Boga. Tu so še komunikacijske ovire. Veliko ljudi slabo sliši. Morda bi lahko tem ljudem približali besedilo beril in evangelija podobno kot besedilo pesmi za ljudsko petje?
Pojavljajo se etični problemi, na primer o pravočasnem ukrepanju,če je na poti otrok,ki ne bo zdrav. Najbrž je vsakemu jasno, kako na to gledamo ljudje, ki nas spremlja bolezen ali smo na vozičku. Čeprav se najbrž ne da kaj dosti vpli- vati na zakonodajo in ravnanje ljudi, je prav, da bo izrečena in zapisana jasna beseda. Pa o poštenju okrog ortoped- skih pripomočkov bi bilo že dobro reči. Vse preveč se vse vrti okrog denarja, premalo pa govorimo o kvaliteti.
Gotovo bo na sinodi govor tudi o naših dolžnostih. Tudi mi jih imamo; ne samo da molimo.
Jože, si dolgoletni sodelavec Prija- telja, neutrudni dopisnik, urednik rubrike Svet in mi. Nam lahko poveš kdaj si prvič srečal Prijatelja?
Prvič mi je prinesel Prijatelja že leta 1970 naš g.kaplan. To so bili prve šte- vilke Prijatelja sploh. Pogledal sem, kaj več pa ne.Bolj sem se pa z njim sezna- nil po romanju v Lurd leta 1973. Takrat sem Prijatelja dobil v dar kot božično darilo -celoletno naročnino.A zdel se mi je nekoliko težak in nadležen.Kar naprej je nekaj 'vrtal' po smislu trpljenja. Za moj okus je bilo marsikaj tudi preveč 'baročno' napisano. Z njim sem se spo- prijateljil počasi in potem začel tudi sam pisati vanj. V zadnjih letih sodelujem nekoliko več.
Prijatelja dojemam predvsem kot verski list. Mislim, da je treba vse delati bolj s srcem kot z znanjem, čeprav je tudi to pomembno.To je tako kot s čevlji. Kljub fakulteti ti ne znaš narediti najbolj pre- prostih čevljev. Kje te čevelj tišči, pa dobro veš. In kaj storiš? Greš k mojstru mu pokažeš čevelj in ga bo popravil.
Mislim, da je najbolj nevarno polznanje, ko si človek po nekaj uspehih začne u- gajati. Tudi za Prijatelja je stalna nevar nost, da bi postal brneč bron. Ta skrb me stalno spremlja.
Včasih povprašam koga,kako mu je Pri- jatelj všeč. "Zanič je", mi pravi. V po- govoru pa se potem izkaže,da ga sploh ne bere in ne pozna.
Je Prijatelj premalo, dovolj ali celo preveč kritičen? Prav je,da je kritičen še bolj pa resnicoljuben. Opozoril bi na to,da večkrat poroča o kakšnem doga- janju tisti,ki je bil neposredno udeležen, morda celo organizator.V takem primeru je težko biti resnično objektiven. Nekaj kritičnosti mora biti, tudi če je kdaj ka- kšna bolj trda beseda. Sem pa seveda za čimbolj prijazen list.
K resnicoljubnosti spada občutek za ra- zličnost ljudi na telesnem in duhovnem področju. Za primerjavo: med nami, ki smo na vozičku, je lahko velika razlika. Nekdo se lahko sam spravi v avto,drugi potrebuje pomoč za vsak gib. Na zunaj se to ne vidi. Predvsem pa svetujem veliko potrpežljivega in pozornega po- slušanja.

Jože tako posluša. Včasih, ko govoriva po telefonu, že pomislim, če se ni veza pretrgala. A se ni. Tudi obisk je gotovo pripomogel k boljšemu poznavanju in trdnejšim vezem. Mislim, da bodo tudi vezi med Jožetom in bralkami ter bralci poslej še trdnejše,ko ga pobliže poznate iz slik in besedila. Gotovo boste odslej še bolj z zanimanjem prebrali njegove članke v Prijatelju. Pa ne ostanite le pri zanimanju, ampak tudi sami kaj napišite (kdor še nič ni).

Na obisku sta bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako * v reviji ni bilo objav.

DUHOVNE VAJE ZA ZDRAVSTVENE DELAVCE

Edina prava ljubezen,ki je vredna svojega imena, je taka, ki ne pozna pogojev...

V procesu izobraževanja se učimo pred vsem o bolezni, o njenih simptomih in težavah, o metodah in tehnikah zdrav- ljenja. Ko pa se pri delu srečamo z bol- nikom, dobi vse dosedanje znanje nove razsežnosti. Pretrese nas spoznanje: "Saj to se kadarkoli lahko zgodi tudi meni."
Vse življenje se učimo, kako naj sreču- jemo ljudi in kako naj srečujemo bolnike Vsaka situacija je drugačna,vsak bolnik je drugačen in zato je tudi vsako sre- čanje drugačno.Edino pravilo,ki velja za vsa srečanja, je pravilo ljubezni. Samo ljubezen bo narekovala v pogovoru prave besede in samo ljubezen nam bo povedala, kdaj je namesto besed bolje molčati in bolniku s preprosto, toplo navzočnostjo dati čutiti, da v svojem trpljenju ni prepuščen sam sebi.
Podali smo se v tišino, na pot v svojo notranjost. Pater Miha Sekolovnik nam je v teh dneh odkrival skrivnosti molka, v katerem se rojevajo nove stvari. Iz molka vzkali ljubezen,odpuščanje, spra- va... Beseda,ki ni rojena iz molka,je pra zna. Kje mene molk najbolj prevzame?
Naša pot v notranjost je zaznamovana z molkom. Vendar na tej poti lahko sre- čamo tudi veliko hrupa, kajti to, kar je v nas, se oglaša. Kdor stopi na pot v notranjost človeka, se ne more več ustaviti. Čuti, da tava, toda ker ga Bog kliče, ve, da bo prišel na cilj. Najmoč- nejša popotna palica na tej poti pa je ponižnost. To pomeni, da se človek ne povišuje na stopnjo Boga, pa tudi ne obupa nikoli, ker ve, da vse ni od njega odvisno - tako gradi zaupanje v Boga. Na kaj se jaz zanašam v življenju? Na čem gradim?
S te odskočne deske smo odšli v Jezu- sovo šolo.On nas s svojim življenjem uči kdaj se je dobro umakniti, kdaj je pot- rebno stopiti v boj in kdaj potrpežljivo čakati. Tako beg, boj kot ponižnost pa morajo biti prečiščeni z ljubeznijo.
Tolikokrat se lahko pri našem delu zgodi da zamenjamo bolnika z boleznijo,da se ne vprašamo,kaj on v tem trenutku po- trebuje, ampak kaj bi mu mi lahko zdaj dali ali naredili. Zelo pomebno je, da se znamo vsakemu človeku približati z ve- likim spoštovanjem in iskrenim prijatelj- stvom, ne glede na njegov videz ali njegovo zdravstveno stanje. Bolezen in trpljenje lahko človeka zelo spremenita, toda naš odnos do njega se ne sme spremeniti.
Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste se znašli brez besed pred bolnikom ob tolikem trpljenju, ki ga je doživljal, da enostavno niste vedeli, kaj bi rekli? Res je, o izračunljivem in izmerljivem se za silo sporazumemo, ob neizračunljivem in iracionalnem pa se izkažemo nebogljene in nerazumevajoče. Sredstva javnega obveščanja so postala naši učitelji v posredovanju golih dejstev. Pri tem po- zabljamo, da se gibljemo samo v eni in sicer jezikovno površni plasti.Za globlje ležeče plasti, v katerih se izražajo ljube zen in bolečina, strah in upanje,pa smo besede izgubili in je naše uho otopelo zanje. Mogoče nam bolnik s svojo nikoli ne zadovoljivo zahtevnostjo hoče po- vedati: "Ostani, prosim, pri meni, strah me je." Mogoče je bolnik s svojo preti- rano skrbjo glede zaloge premoga izrazil strah, da sem ne bo več prišel skozi to zimo..."
"Predstavljam si", pravi dr. Metka Klevi- šar, "da dela s težkimi bolniki in umira- jočimi lahko samo nekdo, ki se zaveda in daje bolnikom to čutiti, da smo vsi, bolni in "zdravi" v istem čolnu, na isti skupni poti, da je vsak od nas po svoje ranjen, prizadet, neodrešen, umrljiv." Vsak človek pa je tudi vzrok posebne božje ljubezni,ki nam ne pusti nikoli obu pati. To nas povezuje v globoko vese- lje ob premagani bolezni, ob spoznanju vrednosti notranjih vrednot, ki ga je prinesla bolezen,ob rojstvu novega živ- ljenja... Skrivnost življenja je neizmerna in polna presenečenj.
Želimo,da bi zdravstveni delavci povsod kjer smo, med bolniki, dijaki in študenti, med na rob odrinjenimi in zasvojenimi in ne nazadnje med zdravimi, sprejemali vsakega človeka, takšnega, kakršen je, z ljubeznijo, ki prihaja iz globin našega notranjega duhovnega življenja. To je zahtevna pot,toda lahko se je naučimo v Jezusovi šoli. Zato vas ponovno va- bimo na duhovne vaje za zdravstvene delavce, ki bodo v Domu Sv. Jožefa v Celju od 13.3.98 do 15.3.98.

udeleženci
duhovnih vaj za zdravstvene delavce

ZAKAJ SE ME BOJITE?

Sem na invalidskem vozičku in veliko v stikih z ljudmi. Z mnogimi sem v zelo prijateljskih stikih, druge srečujem pri- ložnostno. Še vedno pa me spremlja občutek, da se me mnogi ljudje bojijo. Ne vem zakaj. Tudi moje prijateljice in prijatelji na vozičkih mi zaupajo,da imajo podoben občutek. To vprašanje me že dolgo muči. Bi mi lahko odgovorili na vprašanje: Zakaj se ljudje bojijo invali- dov? Bog je vse ljudi ustvaril po svoji podobi. Seveda smo Bogu podobni samo po du- ši, kajti Bog je duh in nima telesa. Našo dušo pa je Bog položil v telo, ki je tako rekoč posoda, orodje duše.
Zgodi se, da je pri kakšnem človeku tako ali drugače prizadeto telo. Pri ne- katerih ljudeh je lahko prizadet um, pri drugih pa morda celo oboje. In vendar ni tak človek prav nič manj vreden kot popolnoma zdrav človek. Tudi prizadeti človek je Božji otrok, Božji ljubljenec. In Bogu je morda še bližji kakor zdrav človek.
Vemo, da je Jezus skazoval dobrote predvsem ljudem, ki so bili prikrajšani. Evangelist Matej poroča: "Tedaj so pri- šle k njemu velike množice, ki so imele s seboj hrome, slepe, pohabljene, neme in še mnogo drugih. Položili so jih pred njegove noge in jih je ozdravil, tako da se je množica čudila,ko je gledala, kako nemi govorijo, pohabljeni postajajo zdravi, hromi hodijo in slepi vidijo. In poveličevali so Izraelovega Boga." (Mt 15, 30.31)
Jezus sam je rekel:"Nisem prišel zdravit zdrave, ampak bolne." In evangelist Matej izjavlja: "Tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: 'On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.'" (Mt 8,17)
In če je Jezus, ki nam vsem mora biti v vsem merodajen vzor, tako ljubil bolne in invalide,bi ga morali mi vsi posnemati in iz srca ljubiti vse ljudi, ne glede na to, ali je kdo zdrav ali bolan ali invalid.
In vendar se dogaja, da nekateri zdravi ljudje ne sprejemajo bolnih, invalidov, sploh kakorkoli prizadetih in drugačnih ljudi. Od njih se odmikajo in se jih bojijo Zakaj? Vzrokov za to je več. Nekaj od teh bom skušal našteti.
Najprej je v človeku zelo navzoča se- bičnost. Invalidi, o katerih v tem članku predvsem govorim, pa predstavljajo za zdrave ljudi izziv,klic k takšni ali druga- čni pomoči.Na to pa mnogi zdravi ljudje niso pripravljeni. Gledajo le nase.Pomoč invalidom bi pomenila zanje žrtev,premik iz njihovega udobnega življenja, nekak- šno iztiritev iz uglajene življenjske poti. Tu gre za pomanjkanje požrtvovalnosti, velikodušnosti, za nas kristjane pa kar za odsotnost krščanske ljubezni.
Invalidi so tudi drugačni od zdravih ljudi Prenekateri zdravi ljudje ne marajo dru- gačnosti. Zato se družijo le s takimi, ki

so njim enaki,to je z zdravimi ljudmi. Ne potrudijo se, da bi se vživeli v invalida, ki ni sam kriv, da je 'drugačen'. Tudi tu gre za pomanjkanje ljubezni, poleg tega pa še za ozkost, komoditeto, neprož- nost in neprilagodljivost.
Nekateri zdravi ljudje podcenjujejo inva lide,ker po njihovem mišljenju niso zmo- žni delati toliko in tako kot zdravi ljudje Danes cenijo ljudje človeka le po tem, kolikor je kdo produktiven, koristen. Invalidi pa to ne morejo biti v tolikšni meri kot zdravi ljudje, čeprav vemo, da so mnogi invalidi zaposleni in veliko na- redijo. Pa vendar nekateri zdravi ljudje tudi s tega vidika gledajo zviška na in- valide.Pa jim zaradi tega ne dajo ustre- znega priznanja.
Vsi ljudje,ki imajo tak vzvišen,odklonilen in nerazumevajoč odnos do invalidov, se ne zavedajo, da bodo tudi sami prej ali slej lahko postali invalidi. In kako težko jim bo takrat, če se zdravi ljudje ne bodo zmenili in zanimali zanje.
Mogoče je eden od vzrokov, zakaj se zdravi ljudje bojijo invalidov, tudi v tem ker veliko invalidov obiskuje posebne šole in so tudi zaposleni ali celo tudi živijo v posebnih zavodih in ustanovah. Tako javnosti niso dovolj poznani.In če nekaterih ljudi ne poznaš,ti tudi ne mo- rejo biti blizu, se jim ne upaš kar tako približati.
Neka invalidka mi je rekla tole: Zdravi ljudje se bojijo invalidov, pa tudi invalidi se bojijo zdravih ljudi. Če se nahajajo oboji skupaj,nikakor ne steče med njimi pogovor.Treba je,da invalidi prevzame- jo pobudo in začno pogovor z zdravimi ljudmi. Šele potem pogovor steče in zdravi se sprostijo ter govorijo z invalidi kot s sebi enakimi.
Nekateri invalidi imajo iz razumljivih raz- logov premalo samozavesti. Zavedajo se, da v vsem niso enaki z zdravimi, da ne zmorejo vsega tega, kar zmorejo zdravi. Mogoče imajo tudi na zunaj vid- no kakšno telesno okvaro. Zaradi tega so lahko boječi, sramežljivi, imajo manj- vrednostne občutke,se umikajo zdravim ljudem in se zapirajo vase.
To se ne bi smelo dogajati.Invalidi bi se morali zavedati svojega človeškega do- stojanstva. So ljudje kot zdravi ljudje. So ravno tako Božji otroci, Božji ljublje- nci. Nekatere lastnosti in darove imajo celo bolj razvite kot pa zdravi ljudje. To je posebno očitno na razstavah nji- hovih izdelkov. Kakšne stvari so zmožni ustvariti! Marsikdaj veliko boljše, veliko lepše in veliko bolj domiselne kot pa zdravi.Pa tudi po srčni kulturi,po dobro- ti, ljubeznivosti, prisrčnosti, iskrenosti in neposrednosti dostikrat prekašajo zdrave. Zato ni nobenega razloga za manjvrednostne občutke, za umikanje, za neuveljavljanje.
Invalidi morajo nastopati v javnosti kot zdravi ljudje -brez kompleksov in zadrž- kov.
Prav tako bi morali tudi zdravi ljudje gledati na invalide kot na povsem sebi enake. Ne smejo gledati nanje pomilo- valno. Invalidi tega ne marajo.
Torej, zdravi ljudje in invalidi se morajo drug drugemu približati. Drug drugega morajo spoštovati,ceniti in upoštevati v drugem človeško dostojanstvo in Božje otroštvo, in to na ravni enakopravnosti in na podlagi vseobsegajoče Božje lju- bezni.Potem bo ozračje med nami lepo, zdravo in osrečujoče.

p. Adolf Mežan, DJ

TVOJE ODLOČITVE

Zvone Modrej je spet napisal knjigo, že četrto zapovrstjo.Dal ji je naslov TVOJE ODLOČITVE in podnaslov Prikladne od- ločitve za več življenja.In res so prikla- dne,saj so življenju v oporo in spodbudo Pa se avtor ne odloča namesto nas.Ne! Le spomni nas na marsikatero odločitev ki smo jo morda zanemarili ali pa prepu- stili drugim, da so se odločili namesto nas. Tega se ponavadi ne zavedamo niti takrat, ko moramo prenašati nepri- jetne posledice svoje ne-odločitve.
Avtor nam vsako odločitev ponuja v dveh skrajnostih. V prvi se bo marsikdo znašel, čeprav ta odločitev za življenje ni prikladna. V drugi skrajnosti, ki je za naše življenje boljša, pa bi marsikdo rad bil, pa se te svoje izbire ne zaveda ali pa o tem ni nikoli premišljeval.Na primer O sreči nam Zvone v svoji novi knjigi ponuja naslednjo odločitev: Da bi nas približal bolj prikladni odločitvi o sreči, nas avtor s kratkimi razmišljanji na manj kot eni strani spomni na vrata sreče, ki naj bodo vedno široko odprta in nam razkriva dvojno srečo, pa simfo- nijo sreče in notranjo srečo.
Tako pri prebiranju knjige Tvoje odloči- tve lahko premislimo in se odločimo na primer o uspešnosti, čustvih, mislih, zameri, ovirah... ter še o več kot tride- setih prikladnih odločitvah za več živ- ljenja in za boljše življenje.
Tudi prvi dve knjigi Zvoneta Modreja Sreča je metulj in Čudež ljubezni sta bili zelo prijazno sprejeti pri bralkah in bralcih. Obe sta bili že večkrat ponati- snjeni (Metulj celo petkrat) in sta spet na voljo v knjigarnah.
Za njegov prispevek na področju lite- rarne dejavnosti mu je Ministrstvo Re- publike Slovenije v letu 1997 dodelilo republiško priznavalnino.
Bralci Prijatelja lahko knjigo Tvoje odlo- čitve dobijo po posebni promocijski ceni 2.000 SIT (ter poštni stroški,po povze- tju). Knjigo lahko naročite pri avtorju na Štefanovi 1, 1000 Ljubljana, ali po telefonu 061/217-366.

KLOVNI V OTROŠKIH BOLNIŠNICAH

Francoski časopis Soncet je priobčil daljši zapis o tem,kako klovni,ki se šali- jo o zdravnikih in drugem zdravstvenem osebju, ter plešejo po bolnišničnih hod- nikih, lahko obolelim otrokom pomagajo prenašati tegobe bolezni.
S to svojevrstno terapijo so pričeli leta 1991 in danes jo prakticirajo v devetih otroških bolnišnicah.
Klovne poučijo o zdravstvenem in psiho socialnem stanju in čustvenih potrebah vsakega malega bolnika. Klovni za igro in igranje uporabljajo kar 'medicinsko orodje'. Stetoskopi, denimo, postanejo telefoni, injekcije spremenijo v piščali in klovni plešejo, pojejo, igrajo in pripove- dujejo vesele zgodbice o zdravnikih. Tako pomagajo pri ustvarjanju bolj spro ščenega odnosa med malimi bolniki in zdravstvenim osebjem, kot tudi poma- gajo zdravstvenemu osebju pri prema- govanju njihovih bolečin,nastalih zaradi trpljenja in spremljanja, dostikrat neo- zdravljivo bolnih otrok.

R.R.

DAROVANJE ORGANOV

Zadnje čase lahko veliko slišimo in bere mo o tem, kako so komu s presaditvijo kakšnega organa podaljšali ali rešili živ- ljenje. Darovanje in presajanje organov je občutljiva tema, ki se je je nedavno lotil tudi italijanski tednik Famiglia Cris- tiana.Ta v uvodu ugotavlja,da se je pri Italijanih pripravljenost za darovanje organov(v primeru nenadne smrti in tu- di nasploh)v zadnjih letih zelo povečala
Ustanovili so poseben urad, ki se trudi nagovoriti javnost za problematiko pre- sajevanja organov in v povezavi z bol- nišnicami pomagati bolnim ljudem.
V Evropi je danes na milijon ljudi pripra- vljeno darovati svoje organe 15 ljudi. Če bi pa hoteli odgovoriti na "povpra- ševanje" po darovanih organih, pa bi potrebovali 50 darovalcev na milijon prebivalcev.
Nekaj osnovnih vprašanj je na zakono- dajnem področju že urejenih, marsikaj pa bo še treba doreči. Posebej še,kako priti do privolitve za odvzem organov. Vedno pa mora biti darovanje organov plod zavestne privolitve.

prevedel: Jože Potrpin

DAROVANJE ORGANOV - BESEDE IN ZGLEDI

Predsednik Nemčije Roman Herzog in njegova žena sta pripravljena darovati organe.Po pisanju tednika Bild am Son- tag se je g. Herzog pri strokovnjakih pozanimal,ali organi tako starih ljudi kot je on, sploh pridejo v poštev za presa- ditev. Strokovnjaki so mu odgovorili pritrdilno in tako sta se z ženo odločila, da si priskrbita izkaznico o darovanju organov.
Predsednik g. Herzog je povedal, da je nedavno sprejeti zakon zelo natančno preštudiral ali je v skladu z ustavo in etiko in ga šele nato podpisal. Za odv- zem organov je obvezen pristanek mo- rebitnih darovalcev, tako določa zakon.
Ob tem mi prihaja na misel naš prego- vor: besede mičejo, zgledi vlečejo.

R.R.

PREDSTAVNIKI INVALIDOV V DRŽAV- NEM SVETU

Na lanskih novembrskih volitvah v Drža vni svet je bil za področje socialnega varstva, ki pokriva tudi interese invali- dov, za državnega svetnika ponovno izvoljen g. Boris Šuštaršič. Tako bomo invalidi tudi v naslednjih petih letih imeli v tej veji ali v tem delu zakonodajne oblasti enega izmed sebe. To nas lahko navdaja z upanjem,da bo vlada vpraša- nje invalidov reševala odgovorno, sku- paj s prizadetimi. Gotovo je tudi blizu misli Sv. Avguština: "OPTA AEQUALEM" - žéli enako (kakor sebi, tako drugim).

R.J.

TELEVIZIJA IN NASILJE

Televizijske postaje v Italiji so na zahte vo odvetnikov združenj staršev, ki me- nijo,da je televizija sokriva za nasilniško vedenje otrok, podpisale sporazum, da čez dan do pol enajste ure zvečer ne bodo predvajale oddaj s prizori nasilja in z drugimi "psihično motečimi" prizori. Prepovedano bo tudi predvajanje por- tretov invalidnih otrok za oglaševanje raznih terapij.Upoštevanje dogovora bo nadzoroval poseben odbor,sestavljen iz predstavnikov vseh TV postaj, podpis- nic sporazuma. Eno od združenj pa je odprlo telefonsko številko za pripombe in pritožbe.
Tiskovni predstavnik vlade je ob tem povedal,da vlada podpira takšno samo- organiziranje, ki je dostikrat celo bolj učinkovito od zakonov.

R.R.

POT K OKREVANJU

Rad imeti ljudi pomeni
veseliti se z njimi
in biti dobre volje
v njihovih srečnih dneh
ter nuditi jim roko v pomoč
in imeti zanje tolažeče srce
v urah njihovih stisk.

Če v sebi čutimo to, kar pravi ta verz, po- tem lahko naredimo veliko dobrega za ljudi v stiski; to so lahko težko bolni, osamljeni, socialno ogroženi ali ostareli.Vse,kar bomo naredili z dobro voljo, nas ne bo preveč obremenjevalo.
Na pobudo zdravstvenih delavcev Klinič- nega oddelka Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in prostovoljk iz Velenja smo aprila 1991 leta ustanovili sekcijo žena po opera ciji dojk za Koroško regijo. Takšna sekcija je v Velenju delovala takrat že dve leti. V svoji sredini so imele tri usposobljene pro- stovoljke, ki so bile pripravljene delati z bolnicami po operaciji dojke že v bolnišnici. V njihovo sekcijo je bilo vključenih okrog trideset bolnic. Od teh so bile nekatere operirane na Onkološkem inštitutu v Ljub- ljani,nekaj od teh pa na kirurgičnem oddelku naše bolnišnice.Ker so bile naše operiranke prikrajšane za to pomoč, smo povabili na naš oddelek prostovoljke iz Velenja. Naše sodelovanje je potekalo zelo dobro. Zaradi povečane potrebe po dobrem delu smo tu- di v naši sekciji ugotovili,da moramo uspo- sobiti svoje članice za prostovoljno delo. Že dve leti naši dve prostovoljki vestno in uspešno opravljata svoje delo.

Kdo je prostovoljka?

Prostovoljka je ženska, ki je že prestala operacijo dojke in je telesno in duševno zdrava. Za svoje delo je posebej usposob- ljena in mora upoštevati mednarodna pra- vila gibanja - POT K OKREVANJU. Za pogo- vor s prostovoljko se bolnica lahko odloči že v času bivanja v bolnišnici ali pa po od- pustu.
V našo sekcijo je vključenih čez štirideset bolnic.Na srečanja,ki jih imamo vsako prvo sredo v mesecu v knjižnici otroškega oddel ka naše bolnišnice, jih prihaja od petnajst do petindvajset,odvisno od njihovega zdra vstvenega stanja in vremenskih razmer, saj je oddaljenost nekaterih precejšnja. V skupini si ženske po svoji volji izmenjavajo izkušnje ob spoznanju,da tudi drugim žen- skam usoda ni prizanesla. Ženske se med seboj dobro poznajo. Na začetku se vsaka predstavi, pove, kdaj je zbolela, kje je bila operirana - v kateri ustanovi, ali je preje- mala kemoterapijo, bila obsevana, ali je sprejela obisk prostovoljke, kako je bila s pogovorom zadovoljna, kakšne občutke je imela, ko se je pogovarjala z žensko, ki je prestala preizkušnjo svoje bolezni.
Ko se rušiš, ko padaš,ko se zrušiš,ne kloni, dvigaj se počasi, ne hiti, ustavi se, poglej okrog sebe in zopet se dvigni.
Ko misliš, da si vse izgubil-a, stegni roke k soncu, zaželi si, zapri oči, začuti ljubezen in čuti, ljubi! Vse ti bo dano. Vse ti bo vrnjeno. To je ljubezen; ta te ne bo nikoli izdala.
To je vodilo k zdravju, k sreči, ki smo jo danes vsi še tako potrebni.

Marija Fekonja

Društvo onkoloških bolnikov Slovenije

Društvo onkoloških bolnikov Slovenije je bilo ustanovljeno leta 1986. Z lastnim gla- silom Okno želi informirati in osveščati čim širšo javnost, bolnike pa spodbujati in jim pomagati na poti k okrevanju. Izdaja še druge publikacije in priročnike za bolnike.
Združuje bolnike, njihove svojce in prija- telje, strokovno medicinsko osebje ter vse ki so pripravljeni sodelovati pri reševanju problemov, ki jih prinaša bolezen.

Sekcija žena po operaciji dojke

V okviru društva se bolniki združujejo po vrsti obolenja v sekcije,skupine za medse- bojno pomoč, ki imajo pri celostni rehabili- taciji pomembno vlogo. Najbolj aktivne so sekcije žena po operaciji dojke. Delujejo po različnih krajih Slovenije.

Pot k okrevanju

Individualno pomoč bolnicam takoj po ope- raciji nudijo posebej usposobljene prosto- voljke. Naš program »Pot k okrevanju« je usklajen z mednarodnim gibanjem »Reach to Recovery International« pri UICC, t. j. mednarodno združenje za raka v okviru Svetovne zdravstvene organizacije.

Europa Donna - Ženska Evrope

Rak dojke je bolezen, ki najbolj ogroža živ- ljenje žensk v Evropi in tudi pri nas, saj jih vsako leto zboli že okoli 700. Zato smo se že lani pridružili evropskemu gibanju žensk proti raku dojk "Europa Donna - Ženska Evrope". Gibanje si prizadeva za čim večjo osveščenost vseh žensk in zdravstvenih služb, s tem bi bilo omogočeno zgodnejše odkrivanje bolezni,ženske pa bi bile deležne najsodobnejšega zdravljenja in rehabilitacije

Dan nove pomladi življenja

Z vključitvijo v mednarodno združenje smo tudi pri nas začeli s praznovanjem Dneva nove pomladi življenja,ki je postalo v mno- gih državah že tradicionalno in želi tudi z imenom simbolizirati in poudarjati pomen prizadevanj za novo upanje in novo kvali- teto življenja po bolezni oziroma z bolezni- jo. Gre za kulturno, strokovno in družabno manifestacijo, zato ste lepo povabljeni vsi, ne le člani društva.

OBISK FATIMSKE MARIJE V DEKANIJI CELJE

Od 23. do 25.oktobra 1997 je dekanijo Ce- lje obiskala Fatimska Mati Božja. Kip smo sprejeli iz dekanije Žalec. Milostni kip je v Celju obiskal Marijino Cerkev, cerkev sv. Danijela,splošno bolnišnico, kapucinsko cer kev sv.Cecilije, cerkev sv.Jožefa in cerkev Sv. Duha, kjer je prenočil. Drugi dan je kip nadaljeval pot na Teharje, k sv. Lovrencu nad Štorami in na Svetino,kjer ga je prev- zela dekanija Laško. Poseben milostni do- godek so doživeli bolniki v splošni bolnišnici Celje, ki v domačih župnijah niso mogli doživeti Marijinega obiska. Okrog petdeset bolnikov ter nekaj zdravnikov in sester se je zbralo. Vsem nam bo ostal obisk v glo- bokem spominu.
Med vozili, ki so po župnijah peljali milostni kip Fatimske Matere Božje,je bil tudi kombi Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov

Matej Užmah, Celje

SONČEK - PETNAJST LET

Sonček - Zveza društev za cerebralno pa- ralizo Slovenije, je praznovala petnajst let svojega delovanja. Osrednji dogodek obe- ležitve obletnice je bila svečana akademija ki so jo pripravili ob Mednarodnem dnevu invalidov,3.decembra lani,v domu Španskih borcev v Ljubljani.
Poleg visokih gostov so bili povabljeni tudi člani Sončka in predstavniki drugih invalid- skih organizacij. Najbolj zaslužni in delovni člani so dobili priznanja in nagrade. To so navadno starši cerebralnih otrok.
Najzanimivejši del večera je bila vsekakor odrska slika Noč čarovnic. To je predstava ki je nastala na osnovi Shakespearove drame Macbeth. Igrali so jo sami invalidni člani Sončka, ki jih je spremljal tudi njihov ansambel.
Svetlo in temno bije boj v vsakem človeku je bilo nekakšno sporočilo odrske slike. Na nas samih pa je, komu prepustimo večjo moč - temi ali svetlobi. So ljudje, ki lahko svetla področja razžarijo do zvezd - sebi ali komu drugemu. Prav tako so ljudje, ki svetla področja naredijo temna, temnejša kot noč.
Pa še nekaj je bilo čutiti iz sporočila te predstave - drugačnost lahko sprejemaš kot zlo, ali pa ga obrneš sebi v korist kot svojo moč.
Drugačnost je njihova prava podoba - dru gačnost je njihova prednost, je bila morda tista zadnja sporočilna misel.

Tone Planinšek

"DREVO PA JE BILO SREČNO,SREČNO.."

V začetku decembra je bilo v Domu upoko jencev Tabor v Ljubljani odprtje razstave fotografij Alenke Veber,ki jo poznajo bralci Mohorjeve Družbe, družinske priloge Naša družina pri Družini,poslušalci radia Ognjišče po oddaji Iz Mohorjeve skrinje, gotovo pa še kdo. Naša družina prinaša njene pogo- vore in predstavitve bolnikov in invalidov. Alenka je torej zelo povezana z bolniki in invalidi, ob razstavi fotografij na temo DREVO pa je njena prijateljica Marjetka Smrekar zapisala:

Alenka, hvala, ker si me sprejela s svojo dobroto in mi je po zgodbi o drevesu utrdi- la slutnjo o sreči.
"Drevo pa je bilo srečno, srečno..." Močan klic - podoba, ki v naš razmetani čas nosi toplino,toplino za dušo in srce,malo prgišče sreče. Takšna sreča zaleže za dolgo, dol- go. Alenka, kako polna je tvoja duša! Ra- zodevaš jo po fotografijah, ki nastajajo ob tvojih popotovanjih po Sloveniji in še čez. Sončni zahod, Snežnik ter druge fotogra- fije se dvigajo navzgor, k Svetlobi. Alenka, hvala! Srečo in svetlobo si podarila mno- gim, zlasti oskrbovancem doma na Taboru. Jesen svojega življenja nosijo pogumno, tipajo za veseljem, ki jih še lahko poboža in razvedri.
Alenka,velika in močna si v veličini ljubezni ki ne mine!

Marjetka Smrekar

BOŽIČKOV MUZEJSKI VLAK

V decembru, mesecu polnem pričakovanj, dobrih želja in krepkih stiskov rok, se je v Celju kar vrstilo prireditev. Koncerti po cerkvah, ulični božično - novoletni sejem, nastopi na Glavnem trgu. Srečanje upoko- jencev, nekdanjih sodelavcev, ki so se, po enem letu,spet zbrali ob glasbi in kozarčku da si ponovno stisnejo roke, obudijo spo- mine, si zaželijo sreče in zdravja.
V tem veselem decembru je s puhanjem, iskrenjem, in piskanjem, razveselil mlado, malo manj mlado in ne več čisto mlado,ve- seli Božičkov muzejski vlak. Na vlaku, ki je peljal iz Celja prek Šentjurja in Grobelnega do Rogaške Slatine, se je zbralo vse. Od čisto majhnih,ki takega vlaka še nikoli niso videli, pa tja do mamic, očkov, dedkov in babic. Na tem vlaku leta sploh niso bila pomebna, saj so bili veseli vsi, kot da je to čarobni vlak. Otroško veselje pa je sploh bilo neizmerno,saj jih je obdaril sam Božiček
Bil je kratek,a zato tembolj prijeten potep.

Ivan Strmole, Celje

LORETO

Na zapadnem obrežju Jadranskega morja je italijansko mesto Ancona. Vzdiguje se više in više nad morjem, obdano z visokim zidom Od tu pelje železnica skozi dolg predor. Na drugi strani predora zagleda popotnik nov svet. Poprej stisnjen med gorami ima zdaj pred sabo dolino, zeleno, cvetočo in polno vonjave. Njive, ograjene z visoko trto, se razprostirajo na vse strani, po nizkih gričih pa so gozdiči lovorovih, oljkinih, figovih in mandeljnovih dreves. Vozili smo se dobre pol ure od Ancone. Tedaj nam je Italijan, ki je vedel, da smo tujci, pokazal z roko na hrib, rekoč: "Ecco Loretto, ecco casa santa!" (glejte Loreto, glejte sveto hišo!") Romar je prisrčno vesel te novice. Nepres- tano gleda na višino,kjer stoji velika cerkev in poleg nje množica hiš.
Cerkev v Loretu ima velik obseg. Zidana je v podobi križa in razdeljena na tri ladje. Nad obokom se vzdiguje ogromna kapela na osem vogalov. Ob stranskih ladjah je 20 kapel. Vsi oltarji so iz marmorja raznih barv. V vsakem oltarju je podoba, toda ne naslikana, temveč sestavljena iz drobnih kamenčkov (mozaikov) tako umetno, kakor bi bila naslikana.
Glavna znamenitost cerkve pa je sveta hišica, o kateri poroča legenda, da so jo prinesli angeli iz Nazareta na Trsat, iz Tr- sata pa v Loreto.Verniki jo imajo v posebni časti. V hišici je z zlatom in srebrom okra- šen oltar, nad njim pa izrezljana Marijina podoba z Jezusom v naročju. Obraza sta od starosti očrnela. Kroni, ki jih imata na glavi, sta zlati, obleka pa je ozaljšana z biseri. Po tej hišici je posneta v ljubljanski frančiškanski cerkvi Marijina kapela za ve- likim oltarjem.
Obiskovalca gane v Loretu pobožno vede- nje romarjev. Kdo šteje milijone ljudi, ki so že od leta 1294, ko se je začela ta božja pot, častili Marijo na tem kraju? Sveta hišica, stoječa sredi cerkve pod kupolo, je ob vnanji strani prevlečena s ploščami be- lega marmorja. Najimenitnejši kamnoseki in podobarji so okrasili kamenite plošče s pri- zori iz Marijinega življenja.
Pri tem spominu nam stopajo pred oči papeži, ki so bili glavni pospeševatelji Ma- rijinega češčenja. Kolikor bolj so papeži skrbeli za lepoto Marijine cerkve v Loretu, v toliko večjem številu so dohajali romarji na to božjo pot. Ko prideš na trg, obiščeš tudi palačo,v kateri so bivali papeži, kadar so prišli v Loreto. Največ je žrtvoval za to Marijino svetišče papež Pavel II (1464 - 1471). Zbolel je za kugo, ki je takrat hudo gospodarila po Zgornji Italiji. Pripeljali so ga v Loreto, kjer se je s trdnim zaupanjem priporočil Mariji, da bi ozdravel. Sveta De- vica ga je uslišala in mu izprosila zdravje, on pa je dal iz hvaležnosti zgraditi sedanjo veličastno cerkev.

iz predvojnega šmarničnega
branja o Marijinih božjih poteh

POSLANICA JANEZA PAVLA II. ZA SVETOVNI DAN BOLNIKOV

Predragi bratje in sestre!

1. Prihodnji svetovni dan bolnikov bomo obhajali 11. februarja 1998 v svetišču v Loretu. Izbrani kraj, ki spominja na trenu- tek, ko se je Beseda učlovečila v naročju Device Marije po delovanju Svetega Duha, nas vabi, da se zazremo v skrivnost učlo- večenja.
Na svojih večkratnih romanjih v to "prvo Mariji posvečeno svetišče mednarodnega pomena in skozi mnogo stoletij pravo mari- jansko srce krščanstva" (Pismo msgr. Pas- qualu Macchi, apostolskemu delegatu za svetišče v Loretu, 15. avgusta 1993), sem vedno občutil posebno bližino bolnikov, ki prihajajo semkaj v velikem številu in polni zaupanja. "Saj kje naj bi bili bolje sprejeti kakor v hiši nje, ki jo prav v lavretanskih litanijah kličemo 'Zdravje bolnikov' in 'Tola- žnica žalostnih'?" (prav tam). Izbira Loreta se zato dobro ujema z dolgim izročilom ljubeče pozornosti Cerkve do vseh, ki trpe na telesu ali na duši.Brez dvoma bo oživila molitev,ki jo v zaupanju v Marijino priproš- njo verniki pošiljajo k Bogu za bolnike.Obe- nem ta pomembni shod daje cerkvenemu občestvu priložnost, da se v pobožni zbra- nosti ustavi pred nazareško hišo, podobo temeljnega dogodka in skrivnosti učloveče nja Besede, ter sprejme luč in moč Duha, ki spreminja človeška srca v prebivališče upanja.
2. "In beseda je postala meso" (Jn 1,14).V loretskem svetišču je bolj kot drugje moč dojeti globoki pomen teh besed evangeli- sta Janeza. Med stenami nazareške hiše nam Jezus Kristus, "Bog z nami", govori s posebno močjo o Očetovi ljubezni (prim.Jn 3,16),ki je dobila svoj najvišji izraz v odre- šujočem učlovečenju. Bog je iskal človeka in je sam postal človek ter s tem zgradil most med Božjo presežnostjo in človeškim položajem. "Čeprav je bil namreč v podobi Boga,se ni ljubosumno oklepal svoje enako sti z Bogom,ampak je sam sebe izpraznil... tako da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu" (Flp 2,6-8). Kristus ni prišel, da bi nam odvzel naše bolečine, ampak da bi jih delil z nami;vzel jih je nase in jim tako dal odrešujočo vrednost. Ko je postal deležen človeškega stanja z njego- vimi mejami in bolečinami, ga je odrešil. Njegovo odrešenjsko delo,ki ima predpodo- bo v ozdravljanju bolnikov, odpira obzorja upanja vsem, ki so v težkem obdobju trp- ljenja.
3. "Po Svetem Duhu" se je izvršila skrivnost učlovečenja. To je bilo delo tistega Duha, ki je - enega bistva z Očetom in Sinom - v absolutni skrivnosti troedinega Boga Oseba - ljubezen, neustvarjeni dar, večni izvir vsakega daru, ki prihaja od Boga v redu stvarjenja, neposredno počelo in v nekem smislu subjekt priobčenja, po katerem Bog samega sebe priobčuje v redu milosti.Višek tega daru, tega samopriobčenja Boga, je skrivnost učlovečenja(Okrožnica o Svetem Duhu, 50). Njemu je posvečeno leto 1998, drugo v neposredni pripravi na jubilejno leto 2000.
Sveti Duh, razlit v naša srca, nam daje na neizrekljiv način občutiti Božjo bližino, ki nam jo je razodel Kristus:"Ker pa ste sinovi je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: 'Aba, Oče!'" (Gal 4,6). On je pravi varuh upanja vseh človeških bitij,po- sebej tistih,ki "imajo prvine Duha" in "željno pričakujejo ... odrešenje svojega telesa". (Rim 8, 23). V človeškem srcu postane Sveti Duh, kot oznanja liturgična pesem slednica na binkoštni praznik, resnični "oče revežem,ki deli darove vsem, srcem svetla luč",postane "dušam sladki gost",ki prinaša "mir" v hudem trudu; je "v vročem dnevu hladen vir", je "tolažba" v nemiru, v boju in v nevarnostih vseh časov. Je Duh, ki daje človeškemu srcu moč, da se pogumno so- oča s težkimi stanji in jih premaguje.

4. "Iz Device Marije." Ob pogledu na stene nazareške hiše se nam zazdi, da še vedno slišimo odmev besed,s katerimi je Gospodo va Mati dala svojo privolitev v sodelovanje pri Božjem odrešenjskem načrtu. "Ecce", velikodušna izročitev, "fiat",zaupna podre- ditev. Ko je postala čista Božja zmožnost, je Marija spremenila svoje življenje v ne- nehno sodelovanje pri odrešenjskem delu, ki ga je izpolnil njen Sin Jezus.
V tem drugem letu priprave na jubilej je treba gledati na Marijo in jo posnemati "posebno kot ženo, poslušno glasu Duha, ženo molka in poslušanja, ženo upanja, ki je znala sprejeti kot Abraham božjo voljo in 'upala proti upanju' (Rim 4,18; Apostol- sko pismo: V zarji tretjega tisočletja, 48). Ko izjavi, da je dekla Gospodova, Marija ve, da se postavlja tudi v službo njegove ljubezni do ljudi. Njen zgled nam pomaga razumeti, da brezpogojno sprejemanje Bo- žje oblasti postavlja človeka v stanje po- polne razpoložljivosti.Tako postane Devica podoba budne pozornosti in sočustvovanja s trpečimi. Pomenljivo je, da se potem, ko je velikodušno sprejela angelovo sporočilo, naglo odpravi pomagat Elizabeti. Kasneje bo v nerodnem položaju novoporočencev v galilejski Kani zaznala klic, naj posreduje njim v pomoč, in bo tako postala zgovoren odsev previdnostne Božje ljubezni. Služba Device Marije bo dosegla najvišji izraz v udeleženosti pri trpljenju in smrti njenega Sina, ko bo pod križem sprejela poslanstvo Matere Cerkve.
S pogledom, uprtim vanjo, ki je "Zdravje bolnikov", so se v teku stoletij mnogi kris- tjani naučili odeti svojo pomoč bolnikom v materinsko nežnost.

5. Zrenje skrivnosti učlovečenja,ki ga tako neposredno kliče v spomin hiša v Loretu, poživlja vero v odrešenjsko Božje delo, ki je v Kristusu osvobodilo človeka greha in smrti in odprlo njegovo srce upanju na no- vo nebo in novo zemljo (prim. 2 Pt 3,13). Na svetu, ki ga mučijo trpljenje, nasprotja, samoljubje in nasilje,živi vernik z zavestjo, "da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine" (Rim 8, 22); sprejema obveznost biti z besedo in življenjem priča vstalega Kristusa.
Zato sem v apostolskem pismu V zarji tre- tjega tisočletja (48) povabil vernike, da u- veljavijo "znamenja upanja,navzoča v tem zadnjem delčku stoletja, kljub sencam, ki jih večkrat skrivajo našim očem," in da so posebej pozorni na "napredek,ki ga je ure- sničila znanost,tehnika in predvsem zdrav- stvo v službi človeškega življenja" (št. 46) Vendar ob uspehih v boju proti boleznim in pri lajšanju trpljenja ne moremo prezreti tolikih stanj, v katerih ljudje pozabljajo in teptajo pravico do osrednosti človeške osebe in njeno dostojanstvo.To se dogaja, kadar gledajo na zdravstvo kot na vir za- služka in ne kot na solidarnostno služenje, kadar je družina v zdravstvenih težavah prepuščena sama sebi ali kadar so najsla- botnejši socialni sloji prisiljeni prenašati posledice krivične brezbrižnosti in zapos- tavljanja.
Ob svetovnem dnevu bolnikov želim spod- buditi cerkveno skupnost k obnovitvi za- veze, ki naj v sodelovanju z vsemi verniki in ljudmi blage volje spremeni človeško družbo v "hišo upanja".

6. Takšna zavezanost zahteva,da cerkve- no občestvo živi kot skupnost. Le tam,kjer možje in žene ob poslušanju Božje besede, ob molitvi in prejemanju zakramentov pos- tanejo "eno srce in ena duša", se razvijata bratska solidarnost in delitev dobrin in se udejanja tisto, na kar opozarja sv. Pavel kristjane v Korintu: "Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli" (1 Kor 12,26).
Ob pripravah na veliki jubilej leta 2000 je Cerkev poklicana,da okrepi svoje napore in spremeni v stvarno izvedljive načrte zami- sel skupnosti,kot jo nakazujejo apostolove besede. Škofije, župnije in vsa cerkvena občestva naj se zavežejo, da bodo prika- zovala vprašanja zdravja in bolezni v evan geljski luči. Opogumljajo naj vrednotenje in obrambo življenja in dostojanstva človeške osebe od spočetja do njenega konca. Naj po njih postaja otipljiva in vidna prednost- na odločitev za uboge in potisnjene na rob družbe. Med njimi naj obdajajo s posebno ljubečo pozornostjo žrtve novih socialnih bolezni, nezmožne, kronične bolnike, umira joče in vse, ki so jih politični in socialni neredi prisilili, da zapuste svojo domovino in žive v negotovih ali naravnost nečlove- ških razmerah.
Občestva, ki znajo živeti pristno evangelj- sko diakonijo in vidijo v revežu in bolniku svojega "gospoda in gospodarja", pomenijo pogumno oznanilo vstajenja in učinkovito prispevajo k obnovi upanja v dokončni pri- hod Božjega kraljestva.

7. Dragi bolniki, v cerkveni skupnosti vam je namenjeno posebno mesto. Trpljenje, v katerem živite, in želja,da bi ozdraveli, vas napravljata posebno občutljive za vrednost upanja. Marijini priprošnji zaupno izročam vaše hrepenenje po telesnem in duševnem zdravju in vas spodbujam,da ga razsvetlite in povzdignete z Božjo krepostjo upanja, ki je Kristusov dar.
To upanje vam bo pomagalo, dati nov smi- sel trpljenju, ko ga boste spremenili v pot rešitve, v priložnost za evangelizacijo in odrešenje. "Trpljenje ima lahko tudi poziti- ven pomen za človeka in za družbo samo, ki sta poklicana k udeležbi pri Kristusovem odrešilnem trpljenju in pri vstajenjskem veselju. V tem je moč posvečevanja in graditve Cerkve" (Apostolska spodbuda o krščanskih laikih,54; Okrožnica o odrešenj- skem trpljenju, 23). Oblikovana po Kristu- sovi izkušnji in napolnjena s Svetih Duhom, bo vaša izkušnja trpljenja razglašala zma- goslavno moč vstajenja.

8. Pogled na nazareško hišo nas čisto na- ravno pripelje do tega, da se ustavimo pri sveti Družini, kjer preizkušenj ni manjkalo. V nekem liturgičnem hvalospevu je pove- dano, da so v njej "bridkost čutili". (Rimski brevir, Ura bogoslužnega branja na praznik svete Družine). Vendar je to "hišo prepro- sto, skromno" (prav tam) razveseljevala tudi najčistejša radost.
Moja želja je, da bi od tega ognjišča do vsake človeške družine, ki jo je ranilo trp- ljenje, dospel dar vedrine in zaupanja. Ko vabim cerkveno in civilno skupnost, da se ukvarja s težkim položajem, v katerem so mnoge družine zaradi bremena,ki ga nalaga bolezen katerega od njihovih članov, pa opozarjam, da je Gospodova zapoved obi- skovanja bolnikov namenjena predvsem bolnikovim sorodnikom.Pomoč bolnim soro- dnikom, udejanjena v duhu ljubečega sa- mopodarjanja in podprta z vero, molitvijo in prejemanjem zakramentov, se lahko spremeni v nenadomestljivo terapevtsko sredstvo za bolnika, za vse pa postane priložnost odkrivanja dragocenih človeških in duhovnih vrednot.

9. V tem sobesedilu se s posebno mislijo obračam na zdravstvene in pastoralne de- lavce, poklicne in prostovoljce, ki nenehno žive s potrebami bolnikov. Želim jih spod- buditi,naj vedno visoko cenijo nalogo,ki jim je zaupana, in naj jih nikdar ne premagajo težave in nerazumevanje. Sprejeti službo v svetu zdravstva ne pomeni samo boje- vati se z boleznijo, ampak predvsem pos- peševati kakovost človeškega življenja. Kristjan se zaveda, da je "Božja slava živi človek", in zato spoštuje človeško telo,naj ga vidi v kipenju moči, življenjske sile in lepote,ali pa v krhkosti in propadanju. Ve- dno oznanja presežno vrednost človeške osebe, katere dostojanstvo ostaja nedo- taknjeno tudi v izkušnji bolečine, bolezni in staranja. Zaradi vere v Kristusovo zmago nad smrtjo z zaupanjem pričakujem tre- nutek, ko bo Gospod "z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva" (Flp 3,21).
Nasprotno od tistih, "ki nimajo upanja" (1 Tes 4,13), kristjan ve,da obdobje trpljenja predstavlja priložnost za novo življenje, milost in vstajenje. To gotovost izraža s predanostjo službi zdravljenja,z zmožnostjo sprejemanja in spremljanja,z udeleženostjo pri Kristusovem življenju, ki ga posredujejo molitev in zakramenti. Skrbeti za bolnika in umirajočega, pomagati "zunanjemu člove- ku", ki razpada,zato da se "notranji človek iz dneva v dan obnavlja" (2 Kor 4,16), mar to ne pomeni sodelovati pri dogajanju vsta jenja, ki ga je Gospod z velikonočno skriv- nostjo položil v človeško zgodovino in bo našlo polno izpolnitev ob koncu časov"? Mar ni to razlog upanja, ki nam je bilo da- no? (prim. 1 Pt 3, 15) V vsaki obrisani solzi je že naznanilo poslednjih časov, predujem končne polnosti (prim. Apd 21,4 in Iz 25,8)
Krščansko občestvo se tega zaveda in se zato trudi za pomoč bolnikom in napredek v kakovosti življenja, pri čemer sodeluje z vsemi ljudmi blage volje.To svoje občutljivo poslanstvo udejanja bodisi v spoštljivem in trdnem soočanju s silami, ki izražajo dru- gačne naravne poglede, bodisi z dejavnim prispevanjem k zakonodaji o okolju, s pod- piranjem pravične porazdelitve sredstev za zdravstvo in poudarjanjem večje solidar- nosti med bogatimi in revnimi (prim. V zarji tretjega tisočletja, 46).

10. Mariji, Tolažnici žalostnih, zaupno iz- ročam trpeče na telesu in na duši, z njimi pa tudi zdravstvene delavce in vse, ki se velikodušno posvečajo pomoči bolnikom.
K tebi,lavretanska Devica,zaupno obračamo svoj pogled.
Tebe, "življenje, veselje in upanje naše", prosimo milosti, da bi znali dočakati zarjo tretjega tisočletja z istimi čustvi,ki so drh- tela v tvojem srcu, ko si čakala na rojstvo svojega Sina Jezusa.
Tvoje varstvo naj nas reši pesimizma in nam sredi senc našega časa pomaga zas- lutiti bleščeče sledove Gospodove navzoč- nosti.
Tvoji materinski nežnosti zaupno izročamo solze,vzdihe in upe bolnikov. Naj se na nji- hove rane dobrodejno izlije balzam tolažbe in upanja.Njihova bolečina naj se,združena z Jezusovo, spremeni v orodje odrešenja.
Po tvojem zgledu naj postane naše življe- nje nenehna hvalnica Božji ljubezni.Napravi nas pozorne na potrebe drugih, brž priprav ljene pomagati trpečim, zmožne spremljati osamljene,graditi upanje,kjer se odigravajo človeške drame.
Na vsaki postaji naše poti, naj bo žalostna ali vesela, nam z materinsko ljubeznijo po- kaži svojega Sina Jezusa, "o milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija". Amen.

Dano v Vatikanu, 29.junija 1997,na praznik svetih apostolov Petra in Pavla.

Janez Pavel II.

Prevedla Breda Cigoj-Leben

MOJ ANGEL VARUH

Da kaj ne pozabim,si pišem v žepni koledar kaj moram prihodnji teden ali mesec narediti Včasih se kar težko vse uskladi. Nepriča- kovano sem vlogo zdravnika morala zame- njati za vlogo bolnika. Vsaka bolezen pride vedno nepričakovano, ob zate najmanj primernem času. Ni je bilo v mojem načrtu. Prečrtala mi je vse, kar sem zapisala v koledar. Napisala sem: "Imam dovolj časa." Morala sem v bolnišnico. Tam sem imela časa še več, posebno ponoči. Ko me je na hodniku srečala moja pacientka,se je začu dila: "A vi ste? Ali tudi zdravniki zbolite?" Samo prikimala sem ji. Zdelo se mi je, da sva se obe začudili, da sva sedaj na isti strani.
Bolezen je bojišče. Uči me ponižnosti, bolj sprejemanj kot dajanja. Kako težko je včasih prositi za pomoč pri umivanju, za kozarec čaja ali da ti kdo obuje nogavice. Laže prosiš sestro,ki se ti zdi bolj prijazna. Koraka se najbolj zavedaš takrat, ko na razpotju zgrešiš ali ko ti je odvzet.Postelja postane ves tvoj svet. Svet se mi še nikoli ni zdel tako lep kot skozi okno bolniške sobe. Če bi bila arhitekt,bi imele vse bolni- šnice velika okna, obrnjena v naravo.
Skozi okno sem opazovala staro drevo. Li- stje mu je odpadalo. Vsak dan je postajalo bolj golo.Spominjalo me je na mojo zemelj- sko minljivost in na izpuščanje stvari v življenju. Najteže mi je bilo, ko še nisem vedela diagnoze. Tuhtala sem in tuhtala. Takrat me je obiskala prijateljica. Začutila je mojo stisko. Rekla mi je: "Vzemi ta kipec angela varuha!" Ko sem bila v bolnišnici, me je spremljal in varoval. Pomagal bo tudi tebi." Ko je bolnik v stiski,včasih pozabi,da ima vsakdo svojega angela varuha. Kipec sem postavila na nočno omarico. Vedno,ko sem ga pogledala, sem se spomnila svoje družine, prijateljev in Boga, ki me spremlja v vsem. Ko sem šla v v operacijsko sobo, sem ga vtaknila v žep bolniške halje, za pogum in blagoslov. Ob mojem angelu va- ruhu se je ustavljalo zdravniško osebje in obiskovalci. Vsem je bil všeč, meni pa je pomenil človeško in božjo bližino. Blagor bolniku,ki čuti,da ni sam. Dneve so mi ole- pšale tudi razglednice, ki so mi jih pošiljali prijatelji. Vsak ponedeljek ena razglednica z nedeljskega potepanja po gorah. Napisali so: "Naj te gore in modrina neba (na sliki) spominjajo na nas. Korajža velja. Molimo zate."
Čeprav so ti koraki odvzeti, ti ni odvzeto prijateljstvo, sanje in hrepenenje. Niso ti vzeti lepi trenutki, ki si jih v življenju doži- vel. V mislih sem se znova vzpenjala na Rodico, Raduho, Olševo... Vsem obiskoval- cem sem govorila: "Hodite in tecite, dokler še lahko." Ko te Bog zavrti okoli osi bolezni spoznaš, kdo si ti in kdo so drugi. Prijatelji so tisti, katerih nikoli ne čakaš zaman. Ne bojijo se tvoje jeze,stisk in nemoči.Človek, posebno bolnik, je berač človeške bližine, ki duhovno zdravi. Brez bližine ni zdravja.
Ko sem prišla domov, me je v nabiralniku presenetilo božično voščilo. "Ljubezen je tista moč, ki iz hleva naredi dom." Še en topel dotik prijateljice,ki pripomore k zdra- vju. Ko sem hodila na fizioterapijo, so imeli na steni zapisano: "Lepo je pogledati v oči tistega, ki si mu pred kratkim storil nekaj dobrega." Blagor bolniku, ki ima take tera- pevte.
Kipec angela varuha me še vedno spremlja Imam ga doma ob vzglavju. Spominja me na prehojeno pot v bolezni in na prijatelj- stvo. Nisem bila sama. Bila sem v navezi. Ali verjamete, da imate tudi vi svojega angela varuha? Čeprav morda ne stoji na vaši nočni omarici,naj vas varuje, posebno takrat, ko vam zmanjkuje moči in se vam zdi, da ni poti naprej.
Približuje se pomlad in z njo Velika noč - za vse nas.

Janja Ahčin

BOŽIČNA RAZSTAVA

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov nas je povabilo,da se pripravimo na božič- ne praznike tudi tako,da se udeležimo raz- stave božičnih izdelkov bolnikov in invalidov Potekala je od 5. do 8. decembra 1997 v dvorani bolniške župnije v Ljubljani.
V nedeljo smo si s kombijem Bratstva raz- stavo ogledali tudi mi iz Ponikev: Nevenka, Dragica, Ljubica, Lojze, Olga, Marija,Senad in Jože.
Zelo smo bili navdušeni nad ustvarjalnost- jo avtorjev. Izdelke, od jaslic, obeskov za božično drevo,voščilnic in drugega v zvezi z božičem, pa do knjig Zvoneta Modreja, Nevenke Širca in Angelce Škufca nam je predstavila Katja Miklič. O vsakem avtorju je povedala nekaj besed in nam jih pribli- žala. Izdelke je bilo mogoče tudi kupiti.
Obisk je bil tudi priložnost za klepet z Lju- bico, Tino,Tilko, Duško,Tonetom in drugimi našimi. Zvedeli smo,da je razstavo odprl g. Franci Trstenjak, urednik Radia Ognjišče, da je prišla tudi novinarka tega radia Ve- ronika in posnela nekaj izjav.
Od obiskovalcev te naše razstave smo zvedeli, da je v prostorih tednika Družine zelo lepa razstava jaslic in da se jo splača obiskati. Takoj smo se odločili, da gremo še tja. Jaslice so bile izdelane iz različnih materialov in sicer lesene, iz gline, potem kristalne jaslice. Motivi so bili iz več krajev Slovenije in drugih dežel. Meni osebno so bile najbolj všeč jaslice, ki so bile narejene po ribniškem kmečkem motivu,ter kristalne jaslice.
Poleg ogleda jaslic smo tudi lahko kupili božične kasete in knjige.Ravno takrat si je jaslice ogledovala tudi neka sestra v beli redovni obleki iz tujine. Želela se je slikati z nami in radi smo ji ustregli ter ji tudi po- voščili za bližnje božične praznike in novo leto.
Nazaj v Ponikve nas je prvič in varno peljal civilni vojak Damjan.Zahvaljujemo se za po vabilo na razstavo,za lep sprejem ter obe- ma voznikoma za dobro in srečno vožnjo.

Lojze Vetrih, Ponikve

VAŠ ZGLED ME NAVDUŠUJE

Ob razstavi ročnih del KBBI z božičnimi motivi

Vstopila sem v prostor svetlobe, topline, veselja. Kakšna volja mojih sotrpinov, kak- šno hotenje po življenju! Grejem si dušo, doživljam notranje veselje, ko občudujem vztrajnost in pogum mojih prijateljic in prijateljev. Nives slika z usti, Irena srečna dela prtičke in vizitke... Z vami sem,bratje in sestre. Vaš zgled me navdušuje, daje mi moč, spodbuja me. V molitvi in skupnem prizadevanju za dobro nas vseh ostajamo skupaj.

Marjetka S.

DRUGI SVETI VEČER

KBBI nas je povabilo na silvestrovanje v Domžale,ki postaja že tradicionalno. Orga- nizirala ga je voditeljica KBBI Ljubica Zako- všek s pomočjo dr. Marije Bizjak Schwarz- bartl, ki nam je skupaj s svojim možem in sodelavkami domžalske Karitas ves večer tudi stregla. Bog vsem povrni!
Praznovali smo v župnišču, kjer sta nas župnik in kaplan zelo lepo sprejela. Ko smo se vsi zbrali, smo ob svečah začeli z molit- vijo rožnega venca, kar nas je duhovno pripravilo na ta sveti večer.Med nami je bil tudi g. Franci Juvan s svojo spremljevalko - kitaro. Skupaj smo zapeli božične pesmi, medtem pa sta med nas prišla domača du- hovnika in pokadila ter blagoslovila prostor v katerem smo bili.Potem so na mize zače- le prihajati dobrote. Pred jedjo smo z mo- litvijo prosili nebeškega Očeta,da bi nam hrana in pijača bila v blagoslov in veselje. To je bila prava silvestrska večerja s polno obloženo mizo.
Tekom večera nas je obiskalo kar nekaj gostov. Najbolj nas je s svojim obiskom presenetil gospod nadškof in metropolit dr. Franc Rode. Vsakemu posebej je stisnil roko in povoščil. Vse skupaj nas je tudi nagovoril, se z nami veselil, potem pa nam zaželel srečno in blagoslovljeno predvsem pa zdravja polno novo leto 1998.
Mi smo potem začeli s preprosto, a šaljivo igrico,ki nam jo je pripravila Tina. Razdelila nam je lističe, na katerih so bili napisani vsakdanji odgovori na različna vprašanja. Na Tinino vprašanje, ki ga je prebrala iz listka, smo tudi mi odgovorili iz listka in se pri smešnih kombinacijah vprašanj in odgo- vorov zelo nasmejali.
Vsak je s seboj prinesel tudi lepo zavito darilo in to smo si potem med seboj razde- lili. Najprej so prišli na vrsto tisti,ki so znali prav odgovoriti na največ vprašanj iz evan gelija.Morali smo povedati,ali je v evange- liju omenjeno to in ono. Kdor ni prav odgo- voril, je izpadel in prišel kasneje na vrsto za darove. Čeprav smo velikokrat pri maši in poslušamo evangelij, ni tako lahko na hitro odgovoriti na taka vprašanja.
Malo pred polnočjo smo pričeli s sveto ma- šo, ki sta jo darovala g.Franc Juvan in naš duhovni pomočnik.Ta maša je bila posebno doživetje, ki jo za silvestrovo nisem še ni- koli doživel. Bili smo vsi eno. Posebej lepo nam je med pridigo s kitaro in svojo pesmi- jo zaželel blagoslova v novem letu g.Franci Tako smo z mašo povezali staro in novo leto.
Po maši smo novemu letu in drug drugemu veselo nazdravili s šampanjcem in sokom ter si zaželeli vse najboljše, srečno,zdravo blagoslovljeno in uspešno novo leto 1998; pa tudi, da bi uresničevali naše geslo: Vstani in hodi! Še dolgo smo se pogovarjali obiskal pa nas je tudi mengeški g. župan.
Lep večer je bil in priložnost za prijateljsko kramljanje. Hvala vsem, ki so nam pripravili tako lep silvestrski večer in nam lepo po- stregli.

Jože Puc, Ponikve

NAREDI NEKAJ LEPEGA ZA BOGA

Ta misel in obenem prošnja Matere Terezije me je prešinila, ko sem prejela pismo naše voditeljice Ljubice Zakovšek. V njem je bilo povabilo za sodelovanje in pomoč na Silvestrovo v Domžalah.
Z veseljem sem se odzvala povabilu. Da bi bilo vsaj lepo vreme, sem si mislila. Tako bi bila pot lažja za šoferje in vse udeležence. Hvala Bogu, res je bilo.
Naši dragi prijatelji iz Ponikev so nas med prvimi razveselili s svojim prihodom. Med njimi je bila tudi Tatjanca, s katero sva bili skupaj na letovanju v Piranu pri očetu Bojanu. Ko sem pogledala po dvorani, sem videla, da nihče od zbranih ne sameva.
Po hodniku je zadišalo po kadilu in že sta vstopila g.župnik in kaplan. Pokadila in po- kropila sta,nato smo dokončali rožni venec -vse tako kot v domačih družinah.Povezani smo bili z vsemi iz Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov in drugimi prijatelji, tudi s tistimi, ki nas že čakajo v nebesih in prosijo za nas.
Da bi laže pričakali novo leto, so nam dob- rotniki iz Domžal pripravili dobro in obilno večerjo. Tina nas je povabila k igri, malo pred polnočjo pa smo imeli sv.mašo.Izročili smo se Svetemu Duhu, da bi on vodil vse naše delo in prizadevanje za skupnost Krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov v letu, ki je njemu posvečeno.
Ne bi rada prezrla nikogar od sodelujočih, toda nekdanji domžalski župan in njegova žena, ki si po Jezusovem vzoru nista dala streči, ampak sta nam ves večer stregla, sta name in gotovo na vse navzoče nare- dila izreden vtis.Da bi bilo veselja in prese- nečenj še več, so poskrbeli še obiskovalci: domžalski domačin prof. Tone Štrukelj, po- tem pa sam g. nadškof. Vsakega posebej je nagovoril in mu stisnil roko.
Veliko lepega za Boga in bližnjega smo doživeli na silvestrski večer. Bog daj, da bi tako bilo v vsem novem letu.

Tončka Balantič

ŽIVLJENJSKI DAR PRIJATELJA

Naš prijatelj in dolgoletni sodelavec,pomo- čnik KBBI,Simon Brilj iz Mirna pri Novi Gorici je 29.novembra 1997 izrekel svoj življenjski DA izvoljenki Bogdani iz Dobrniča na Dolenj skem.
Na tiho, deževno soboto smo se tudi mi, njegovi prijatelji, odzvali povabilu na cerk- veno poroko. Ta prelep in nepozaben dan se je odvijal v cerkvi sv. Jurija v Dobrniču. Molitev, pesem in prošnje so nas povezo- vale z novoporočencema, ki sta z obljubo zvestobe, spoštovanja in medsebojne ljubezni postala eno srce in eno sonce. S svojo svetlobo naj ta ljubezen ožarja vse brate in sestre,ki jih bosta srečala na sku- pni poti.
V imenu vseh, ki smo bili z vama, prejmita skupaj z vajinimi starši iskreno zahvalo za prisrčno pogostitev po poroki. Simon in Bogdana, nikoli ne pozabita na ljubezen do Boga in sočloveka, ki sta neizmerni, če ju znamo ceniti in deliti vedno in povsod.
Naj mi bo dovoljeno, dragi Simon, da se iskreno zahvalim tudi v imenu vseh primor- skih prijateljev, bolnikov, invalidov ter po- močnikov za vso pomoč, številne prevoze, dobro voljo, ter veliko srce. Srečno, ljubita se večno!

Nives Fabčič

SVETI MIKLAVŽ NAS JE POVABIL!

Sv. Miklavž nas je povabil k Strmoletovim domov v Ivančno Gorico. Ko smo čakali na Miklavža, smo poobedovali, se pogovarjali in peli. Majda je izbirala in pela same lepe pesmi. Celo na harmoniko nam je zaigral nek moški. Imeli smo sv. mašo, ki jo je da- roval g. Marko.
Potem se je bližal čas prihoda sv.Miklavža. Parkeljni so že poplesovali in delali razne vragolije, pevke pa so s svojim petjem opozorile na prihod sv. Miklavža, ki je res kmalu prišel s palico v roki in dvema angel- čkoma. Miklavž nas je najprej pozdravil v latinščini, potem pa je dobil napisan nago- vor v slovenščini. Izrekel nam je prisrčno dobrodošlico. Nato je začel deliti darila. K vsakemu osebno se je obrnil, ga nagovoril in mu dal darilo. Za vsakega je imel lepo besedo, ki je bila razumevajoča in ljubeča, sočustvoval je z našim trpljenjem, ki ga prenašamo zaradi bolezni in invalidnosti. Dobili smo lepo popotnico, ki jo bomo nosili v srcu in nas bo dvigala k Bogu z molitvijo.
Hvala ti sv. Miklavž, da si se spomnil na nas!

Jože Puc, Ponikve

PODAJ MI ROKO, MOJ BRAT!

Novo leto sem tudi jaz začela med svojimi prijatelji v KBBI. Bilo je zelo pestro in zani- mivo. Kot vedno je tudi letos trud obrodil lepe sadove.Razpoloženje je bilo praznično in pozitivno.Bili smo navdušeni in sproščeni Dobre volje res ni manjkalo. Obiskali so nas gostje, ki so naši dobrotniki in nas tudi podprejo.
Zelo rada sem med svojimi prijatelji iz KBBI ker sem sprejeta takšna, kot sem. Moja drugačnost oziroma invalidnost nikogar ne moti in ne ovira. Drug z drugim smo.Vedno lahko rečem: "Podaj mi roko, moj brat!" S srcem, ljubeznijo, razumevanjem in dobro voljo mi nudijo nesebično pomoč. V KBBI sem že popolnoma domača. S seboj vedno odnesem veliko notranjega zadovoljstva in bogastva, ki krepi dušo in telo.

Duška Prah, Litija

ZAČIMBE ŽIVLJENJA

Čustva se izkažejo kot začimbe življenja. Zaradi njih so nam včasih dejanja, dogodki in ljudje pretežki in spet drugič nepomem- bni. Naša čustva jim dajejo težo.
Dodajamo jih kot začimbe in potem so nam življenjske jedi včasih prav neužitne.Težko jih prebavimo, ker smo dodali preveč čus- tev. Brez tega našega dodatka bi bilo vse skupaj veliko bolj znosno.
Še najhuje je, da se tega početja največ- krat ne zavedamo. Prepričani smo, da se je čustveni naboj dodal kar sam. Sčasoma ko se zadeva razraste, se zavedamo le še čustva kot vpliv strahu ali nezaupanja. Na povzročitelja, to je na dejstvo ali dogodek pa smo kar pozabili.
Kadar v življenju naletimo na kaj težko ali celo neprebavljivega,se poskušajmo zave- dati dodane začimbe. Potem nam bo veliko laže, če pa bo lepo, bo ob razkrinkanih čustvih še lepše.

Zvone Modrej,
iz knjige: Tvoje odločitve

Rosemarie Berster:

ŠIBKOST IN MOČ OBENEM

Osemindvajsetega julija 1936 sem bila ro- jena v Hagen-Hohenlimburgu kot prva od dveh otrok en mesec prezgodaj.Imela sem močno zlatenico,ki je brez posebne pozor- nosti trajala nekaj mesecev in verjetno škodovala mojim možganom. Kot dojenček sem bila tako šibka in majhna,da me je mo rala moja mati več tednov zavijati v debelo vato. Ker sem še dolgo sedela v otroškem vozičku, sem težko držala pokonci glavo in veke so mi padale na oči. Velikokrat so me zasmehovali in se mi rogali in to ne samo otroci, ampak tudi odrasli. Če so obstali in buljili vame, sem jim besna in obupana po- kazala jezik, da so se prestrašeni umaknili.
Šolske izobrazbe imam le malo. Moja mati me je naučila osnovnih pravil pisanja, bra- nja in računstva;vse podrobnosti nemške- ga jezika sem si sama pridobila s tem, da sem veliko vadila in še več brala.Mati se je vsako pomlad morala z menoj glede šolanja javiti v zdravstvenem uradu; vsakokrat pa so ji tam pojasnili, da nisem sposobna za normalno osnovno šolo. Druge matere so se narejeno sočutno obnašale do nje. Tak poseben otrok je v očeh javnosti pred pet desetimi leti pomenil sramoto za starše.
Končno sem bila s skoraj dvanajstimi leti sprejeta v drugi razred osnovne šole in po tem prestopila s štirinajstim letom v šesti razred nekega šolskega internata za tele- sno prizadete deklice; ljudje so takrat go- vorili še o domu za 'pohabljene'. Sledila so težka obolenja in daljša bivanja na kliniki. Pozneje sem prišla za dve leti v dom za po klicno izobraževanje, kjer sem se učila ve- zenja in ročnega tkanja in sem mogla obis- kovati tudi poklicno šolo. Nato sem delala osem let doma ob tkalnem okvirju, dokler nisem dobila pisalnega stroja, in je potem tipkanje (počasi z levo roko) postalo moje glavno zadovoljstvo in opravilo.Danes sem zaposlena v strojepisnem oddelku ortoped skih zavodov. Tukaj čutim odgovornost za kolege v delavnici in za svoje sostanovalce v hiši. Lepo je biti zaposlen.

Bog ima ljudi

Od leta 1963 pišem pesmi; prva ima naslov 'Bog ima ljudi' (kot odgovor na naslov filma 'Bog potrebuje ljudi'). Od leta 1985 sem članica avtorskega krožka in že 1987 sem prispevala štiri pesmi v antologijo. Leta 1987 je prišlo tudi do prve zbirke izbranih tekstov v enem zvezku pod naslovom: 'Srečanja izpod nebes, misli in pesmi'.
Poškodbe v motoričnih centrih možganov so povzročile krče in trzavice mišičevja,kar je bilo vidno šele v starosti pet do šest let Ko mi je bilo okrog dvanajst let, so nasto- pile znatne težave pri pisanju. Roka me ni več ubogala. Tudi moje obrazne mišice so se pogosto nategnile in tedaj sem se sme- jala, da bi preprečila neželene 'grimase', kar so si velikokrat narobe razlagali. Moj govor je postal rahlo nejasen. Med nekim bivanjem na kliniki sem nekoč slišala staro gospo reči: "Strašno! Tale tukaj živi in moj deček je moral umreti!" To me je trdo za- delo.
Po dveh operacijah glave nisem imela sko- raj nobenega govornega daru več. V prvi noči, ko sem morala ležati na sveži rani z nehotenimi trzljaji, nisem več hotela živeti in sem milo prosila za 'brizgalko'. Seveda sem dobila druga sredstva in tretji dan vo- dno blazino, na kateri sem osem mesecev ležala z velikimi bolečinami.
Kljub temu sem pozneje delala vedre verze o svojih krčnih težavah.

Moja vera - najprej otroška in polna zaupanja

Prav težko mi je pisati o svoji veri;kajti iz- oblikovala in dozorela je počasi.
Moji starši so dobri katoliki, vendar se v kakšne razprave ne spuščajo. Tako sem se sicer zelo zgodaj naučila moliti; toda ne morem se spomniti, da bi se bila s starši pogovarjala o veri. Moja vera je ostala otroško zaupna, čeprav so mi - katoliški kristjanki - nekateri ugledni občani, otežili izpolnjevanje verskih dolžnosti. Kljub vsem težavam zaradi mojega telesnega stanja nisem nikdar - kolikor se morem spominjati - bila negativno razpoložena do vere. Bila sem precej umirjena, prenesla mnogo, ne da bi kaj izpodbijala in skoraj nikoli nisem mislila: "Zakaj ravno jaz?" Morda mi je bilo podzavestno ali tudi zavestno jasno, da Bog ne 'pošilja' nič hudega,slabega in da je naša lastna naloga v tem, da se s svojim stanjem sprijaznimo.Dvoletno izobraževanje v domu Jožefove družbe je bilo zelo srečno in tudi obogatitev za moje versko življenje V nasprotju z večino mojih kolegic sem rada obiskovala vsakodnevne svete maše ter pobožnosti in pri pouku vedno znova prisluhnila novim življenjskim modrostim ljube in spoštovane strokovne učiteljice, neke priletne redovnice, ki je pozneje pos- tala moja zaupnica in si dopisovala z menoj ko sem bila spet doma in zelo osamljena.

Na novo se učiti verovati in moliti

Ko operacije v glavi niso uspele in se ni strlo samo upanje na izboljšanje splošnega stanja, temveč so se mi poslabšale tudi govorne zmožnosti, sem sprva onemela tudi v veri in molitvi.Nisem se hotela spreti z Bogom in tudi druge poti k njemu nisem znala najti. Toda tako,kot sem se privadila na novo situacijo le z nekaj izgovorjenimi besedami, zato pa s toliko več premišlje- vanja nasploh in o sebi, sem se naučila moliti in verovati spet čisto na novo, bolj zrelo, bolj globoko in bolj premišljeno.
Spet sem se lahko peljala v dobro poznani, zaupni samostan,kjer sem prej že nekajkrat bila gost. Tam sem spet smela stanovati v prijaznem noviciatu, prisrčno sprejeta in oskrbovana od ljubih mladih sester ter spoštovane sestre prednice. Mogla pa sem tudi dvakrat v tednu preživeti v Betaniji, v tamkajšnji redovni hiši in tam je bilo moje prvo pravo srečanje s protestantsko vero. Spoznala sem jo kot preprosto, enostavno druženje z Bogom in Jezusom Kristusom. Kljub različni veroizpovedi so me evangeli- čani prijazno sprejeli,tako da sem se kmalu imenovala 'ekumenka'.
Ko sem nekoč spet ležala na kliniki,ker sem vedno huje trpela zaradi bolečin v območju vratnih vretenc - glavo sem komaj mogla držati pokonci, imela sem boleča ramena in roke, kot da bi bilo oboje zvinjeno - me je prevzela in prevladala ideja pozitivnega mišljenja v gotovosti, da je Bog absolutna ljubezen, življenje, luč, veselje. Po takem mišljenju sem vedela,da bom to krizo pres- tala in vse naj bi postalo dobro, tudi proti vsem napovedim zdravnikov, da bom mo- rala naprej živeti s trajnimi bolečinami te vrste. Tega preprosto nisem verjela. Po- slovila sem se s pomenljivim nasmeškom, ker sem jaz bolje vedela. In res, po nekaj tednih sem poldnevno spet začela s svojim delom, nobene ovratnice ni bilo treba no- siti in ko me je skrbni profesor srečal in me sočutno vprašal,kako mi gre,sem mu sijoča od sreče zagotovila, da sem brez bolečin, čemur se je on začudil, kot da je slišal ne- kaj neverjetnega in sprejel skoraj z ganje- nostjo.

Gospod je moč mojega življenja

Od tedaj so seveda še prihajale duševne in telesne najnižje točke; toda z zavestjo, da je Bog v meni, sem mogla z njegovo mo čjo prestati vse. Vsakokrat, ko pride nad mene kaj težkega,bodisi fizičnega ali psihi- čnega, se za trenutek sprostim in spomnim na navzočnost Boga. Ko se spet zavem, tudi vem, da bo to,kar me sedaj mori, spet prešlo,pa sem potolažena in bolj močna.Pri tem mi pomagajo svetopisemska besedila, npr. iz drugega pisma Korinčanom (12,9): "Dovolj ti je moja milost; moč se v slabosti dopolnjuje",ali vrstica iz psalma 24:"Gospod je moč mojega življenja". Te besede o šib- kosti in moči obenem me zelo nagovarjajo. Morem jih le polno in v celoti potrditi. Kako šibko se velikokrat počutim in kako slabot- na se zdim, pa vendar nato spet prodre vame neka nenavadna duševna in razum- ska moč, da morem sama komaj doumeti in so začudeni tudi moji prijatelji.
Božja moč me usposablja, da zdržim kljub težavam;toda ne kljub,temveč s težavami, s skoraj stalnimi, bolečimi napetostmi, go- vornimi ovirami, s steznikom za oporo in električnim vozičkom - ki pa ga ne gledam kot breme, temveč kot čudovito pomoč, z odvisnostjo od drugih,ki sem jim včasih iz- ročena s skrajno nebogljenostjo in samoto
Ali bi kot 'neprizadeta' dosegla to dozore- lost? Domnevam da ne. Deo gratias! (Bogu hvala!)

prevod iz knjige:
Kraft in den Schwachen (Moč v slabotnih)

TRETJA SVETOVNA VOJNA

Dvanajstega decembra 1997 je sedemintri desetletni državljan Kambodže Tun Chenn- areth v Oslu sprejel Nobelovo nagrado za mir. Dobila jo je organizacija, ki skuša do- seči splošno prepoved uporabe min.V svoji z minami okuženi domovini je Tun postal žrtev zahrbtnih bomb. Takole pripoveduje:
Ustrahovalno gospostvo Rdečih Khmerov se je v Kambodži končalo v letu 1979. Ta- krat sem bil po dolgem prisilnem delu potrt in sestradan. Vsa moja družina je trpela v neki agrarni komuni. Tja so bili meščani nasilno preseljeni. V taborišču so pripadniki rdečih Khmerov s cepini in koli pomorili prek dvesto ljudi - iz čiste morilske sle. Tudi mojega očeta so ubili.
Nato so v Kambodžo vkorakali Vietnamci. Moral sem vstopiti v armijo. Vzrok za to je bila huda lakota. Takrat so nam vojaški najemniki obljubili zadostno hrano. Okrog vratu so mi obesili kitajsko puško AK-57. Toda kot večina sem hotel samo jesti in ne boriti se.
Nekega dne, 18.decembra 1982, smo dobili povelje, da izsledimo položaj Vietnamcev. Naloga se nam ni zdela težka. Toda nena- doma je prišlo do strašne eksplozije. Vrglo me je na tla in mislil sem, da je med nas padla vietnamska granata. Potem so zav- pili moji tovariši. Vsi so zbežali, samo moj prijatelj Rout je ostal. V prvem trenutku nisem ničesar čutil. Bilo je temno in tako nisem mogel videti svojih nog. Hotel sem celo vstati, toda kosti so preprosto odpa- dle. Šele potem sem začutil, da sta bili obe nogi popolnoma raztrgani. Stopil sem bil na zemeljsko mino.
Ustje orožja sem držal pod brado in hotel sem pritisniti,toda moj prijatelj mi je orožje iztrgal.Dvignil me je in tekel sredi minskega polja. Brez počitka z menoj na ramenih. On me je rešil.
Ko je dosegel bolnišnico, so bile moje oči skoraj oslepljene. Vendar vidim pred seboj še vedno tisto angleško zdravnico. Njena kri teče danes po mojih žilah, kajti imam krvno skupino O in ona tudi. Dala mi je svojo kri, ker v taborišču ni bilo nobenih krvnih konzerv skupine O.

Šest mesecev sem ležal v bolnišnici. Hotel sem umreti. Kaj naj bi še hotel? Brez nog. Toda po moji ženi se mi je zopet vračala volja do življenja. Končno tudi zaradi tega, ker smo 1986 šli na Tajsko. Tam je bilo boljše življenje. V prostorih neke katoliške cerkve za prizadete sem se lahko učil. In veliko sem se naučil. Danes znam poprav- ljati radioaparate in motorje ter celo pisati na stroj.
Sedaj živim spet v Kambodži, v glavnem mestu.Ta me dela potrtega.Povsod ampu- tiranci, revščina. Vse to pa vladnih ljudi ne zanima. Toda jaz sem imel srečo. Naletel sem na jezuite in na neko sestro. Vprašala me je: "Kaj ti znaš?" "Delati vozičke", sem odgovoril. Tako sem pristal v delavnici.
Kambodža je še vedno ena najbolj gosto z minami posejanih dežel. Število nastavlje- nih min cenijo na šest milijonov. Amputirati so morali noge ali roke prek štirideset tisoč žrtvam. Kar se dogaja tukaj, je vojna proti civilnemu prebivalstvu. Možje,ki zbirajo les stopajo na mine. Ženske ujame na riževih poljih, otroke pri igri. To je tretja svetovna vojna.V vaseh z jezuiti pojasnjujemo kme- tom minske nevarnosti in delamo vozičke za žrtve. Predvsem poskušam opogumljati amputirance.
Zaradi tega se moram zavzemati za prepo- ved min. Sprejel me je tudi papež. Srečam veliko odličnikov. Tudi Nobelova nagrada je pomembna. Toda vse to ni nič več kot en sam korak na dolgi poti. Te vražje mine še vedno izdeluje šestinštirideset dežel tega sveta. Šele ko bo zadnja tovarna orožja zaprta, tedaj bomo lahko rekli, da smo delo dobro opravili.

Prevod iz revije MISSIO 1/98

Ob praznikih v uredništvo pride kar dosti pošte. Nekateri lepo in kratko napišete Blagoslovljene praznike in srečno novo leto drugi pa kaj več.Vsem hvala. Nekatera dalj ša pisma sem 'obdelal' tokrat, druga morda še pridejo na vrsto.

Toplo ognjišče in smeh v očeh, iskreno že- limo v prazničnih dneh.Da zdravja in sreče, trenutkov nešteto v obilju nasulo bi novo vam leto.
Dragi Lojze, ne vem, ali si to kje prepisal ali pa tudi pesnikuješ? Vsekakor hvala za zanimivo in lepo voščilo. Naj velja tudi tebi pa da bi uspel toplo ognjišče in smeh pri- praviti tudi drugim.

Najprisrčneje se vam zahvalim za vso pošto v letu 1997 in za lepo čestitko ob božičnih praznikih. Žal sem še vedno brez potrebnih očal, zaradi česar vse teže pišem. Med le- tom sem bil tudi na zdravljenju v bolnišnici in nekaj časa v domu Petrovo brdo. Vse to je povzročalo še dodatne stroške. Kljub temu ostajam tudi v prihodnje vaš prijatlej in naročnik. Upam, da se bomo še pred iz- tekom tistočletja osebno srečali.
Dragi Alojzij, upam, da boste kmalu mogli dobiti nova očala,da boste spet lahko brali in pisali. Verjemite,da tudi vsem,ki sestav- ljamo Prijatelja, taka beseda, kot je vaša, veliko pomeni. Dobro vem, da poleg neka- terih mlajših bolnikov in invalidov ter do- brosrčnih ljudi Prijatelja berete predvsem ljudje, ki vas poleg starosti spremljajo vsi starostni dodatki kot so naglušnost, slab vid, počasnejši koraki in gibi, pa tudi vsak- danje bolečine, marsikdaj nerazumevanje mladih, pa še strah pred popolno odvisno- stjo od drugih ljudi in seveda smrtjo. Po- trudili se bomo, da boste tudi v prihodnje v Prijatelju čutili prijatelja.

Sreča v letu 1998 pa naj se z obilnim Bož- jim blagoslovom izraža v uspešnosti vaših prizadevanj v KBBI.Prilagam posvetno podo bico za prejemanje Prijatelja tudi v novem letu.
Draga gospa Zora, tole vaše voščilo pa mi zbuja prav posebne občutke. Uspeh Pri- jatelja se najbrž pokaže najprej v številu razposlanih izvodov, uspeh Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov pa pozna sa- mo Bog. Število srečanj, drugih prireditev, obiskov, pošte, voditeljic in voditeljev ter različnih sodelavcev in sodelavk je seveda kar pomembno merilo, trdno pa sem pre- pričan, da so veliko pomembnejši duhovni sadovi, vse darovano trpljenje, molitve in žrtve.
Upam, da bomo smeli in mogli v Prijatelju še objaviti kakšno vaših čudovitih pesmi.

Prosim vas, če mi lahko od zdaj Prijatelja pošiljate kot dar in če me lahko obiščete za rubriko Govorijo nam prijatelji. Sem sto odstotni invalid z diagnozo M.S. Sem na vozičku. Za silo je uporabna le desna roka. Pišem težko.
Dragi Franci, prav zanimivo je tvoje pismo, saj ni veliko takih, ki bi hoteli kaj povedati o sebi, čeprav jim nikakor ni prav, če se nihče ne zmeni zanje. Saj veš, kako je s tem. Prijatelja dobiš, naslov sem si zapisal, obisk pa tudi pride na vrsto in se bomo zmenili naprej. Pri intervjuju ne bo treba nič pisati, ampak bomo vse lepo posneli na kasetofon, pa bo. Lepo pozdravljam.

... v novem letu naj vaše življenje in vse odgovorno poslanstvo pri verskem listu spremlja obilen božji blagoslov. Naj vaše plemenito delo obrodi veliko bogatih sadov in pomaga k duhovni rasti ljudi.
Drage sestre, vaše voščilo je kot vsa ses- trska voščila zelo lepo, nakazuje pa tudi naročilo in težko nalogo, ki se je uredniki in vsi drugi sodelavci verskega tiska ne zavedamo dovolj. Vendar storimo, kar pač moremo, največkrat nas pa prehiti čas in kar pride ven, pride. Pač pa si ob tem vo- ščilu drznem povabiti sestre vašega reda in vseh drugih, da tudi kaj napišete za Prijatelja, saj sem prepričan, da ste sestre preveč skromne in ponižne. Tisto, da se dobro blago samo hvali, v tem primeru na- mreč ne drži. Jezus pravi: Pojdite po vsem svetu in oznanjujte... Hvala za voščila!

Naše življenje je sestavljeno iz mnogih drobnih, v mozaik sestavljenih stvari, ki dajejo bivanju svoj čar. Do veljave pridejo le tedaj, kadar jih znamo deliti s tistimi, s katerimi živimo. Želimo vam,da bi v času,ki prihaja,znali prisluhniti besedam in poiskati trenutek za srečo.
Hvala lepa za spomin in voščilo. Drobne stvari, da,v njih se pokaže bistvo življenja. Da bi jih le znali opaziti!Prijatelj skuša prek zapisov,tudi otrok iz Vipave,prav to storiti - prisluhniti preprostim besedam. Upam, da bralke in bralci Prijatelja prav tako prisluh- nejo vsemu preprostemu v Prijatelju.

Nimam pri roki Prijatelja, ker ga ponavadi kar kmalu dam naprej. Zato ne vem višine naročnine.Pošiljam dar,sporočite mi,prosim če ste prejeli in če je dovolj. Posebej poši- ljam knjižico Slovenska Vincencijeva konfe renca v Trstu-petdesetletnica delovanja...
Draga gospa Nada, upam, da ste že prejeli odgovor naše tajnice. O naročnini za letos lahko preberete tudi v tej številki. Včasih kdo reče ali zapiše, da dá Prijatelja naprej. To nam je v spodbudo, saj se po drugi strani dogodi, da ga kdo odpove, ali poslu- šamo pritožbe nekaterih duhovnikov,da ga ljudje ne vzamejo. Hvala za lično knjižico - in čestitke ob zlatem jubileju! Blaženega Frederica Ozanama bomo gotovo podrob- neje predstavili v letošnjem Prijatelju, saj je njegova zamisel o katoliški vezi ljubezni tudi danes zelo aktualna in blizu zamisli Kr- ščanskega bratstva bolnikov in invalidov: Vstani in hodi!

Želim odjaviti naročnino za Prijatelja. Čep- rav mi je list Prijatelj zelo všeč in ga rada prebiram, pa finančno ne zmorem. Sedaj sem že dve leti brez službe in dohodkov. Mož pa ima majhno pokojnino in sva oba invalida. S tem pojasnilom se vam zahvalju jem za vaš trud in vam želim veliko uspeha pri delu.
Spoštovana ga.Helena, upam,da ste že do bili pošto, da boste vsaj eno leto Prijatelja dobivali zastonj. Vas in vse, ki Prijatelja že dobivate zastonj, pa prosim, da se konec leta zopet oglasite, razen,če se osebno po znamo in srečujemo. Upam, da bomo mogli še naprej v takih primerih Prijatelja pošilja- ti zastonj. Morda bi hoteli z bralci Prijatelja deliti svoje skrbi ob iskanju zaposlitve? Nikakor ne bi želel drezati v vašo bolečo rano, toda morda bi nas vse tak zapis bolj povezal in nam odpiral oči za stisko brez- poselnih.

Vsem,ki ste mi pisali, prisrčna hvala. Vsem bom po svojih močeh plačala z molitvijo in svojim trpljenjem. Na žalost vam moram sporočiti svoj novi naslov: Dom upokojen- cev.Čeprav sem vesele narave,ni manjkalo solz. Moram vam po pravici napisati, da je tu vse v redu, hrana odlična, zdravstveno osebje prijazno, vsi sotrpini predobri z me- noj, toda slovo je le slovo. Hčerke z dru- žinami me redno obiskujejo. Najbolj pa sem zadovoljna, ker imamo skupino molivcev. Neka gospa vodi vsak dan dve skupini.Tudi duhovnik ob prvih petkih redno prihaja zdra vit naše duše. Tudi sveta maša je vsak mesec.
Hvaležna bi vam bila,če v Prijatelju objavi- te moj novi naslov, ker ne morem vsakemu posebej pisati.
Draga gospa, skoraj sem prepričan, kdo se skriva za črkama M.P., vendar vas prosim, da še enkrat pišete,da ne bi koga drugega 'poslal v dom',saj imate sami bolečo izkuš- njo tega doživetja. Sicer naslovov nimamo navade objavljati, včasih pa le naredimo kakšno izjemo.
Razumem vaše počutje, saj sam redno kot duhovnik obiskujem dom tu v Ljubljani. Želim vam, da bi dom čimprej sprejeli zares kot dom. Ta beseda ni prazna! Predvsem pa pomislite, da vas Bog sedaj pošilja sem, da bi tu živeli evangelij. Morda ste v prej- šnji številki prebrali rubriko Vi nam-mi vam. Tudi če ste, vas povabim, da to storite še enkrat. Lep pozdrav.

V meglenem popoldnevu, 11. dec. 1997, je našel zadnje počivališče na podnanoškem pokopališču Stanko Kopatin. V rojstni žu- pniji svetega Vida je bil kljub težki invalid- nosti g.župniku v veliko pomoč. Sreča, da je imel dom v neposredni bližini cerkve. Bil je mož močne vere. Zrno mora umreti, da obrodi dober sad.Mnogi njegovi sadovi bo- do znani zanamcem. Dokler ni obnemogel, je zelo rad prihajal na srečanja KBBI, saj je zelo dobro razumel, kaj pomenijo besede: Vstani in hodi. Upam, da imamo pri Bogu enega priprošnjika več, da bi tudi mi vstali in ne tavali kot megla na njegovem pogre- bu. Dobri Bog, bodi mu bogat plačnik!

Majda Križaj

Ko se je izteklo leto 1997, je minilo zemelj- sko življenje našega dolgoletnega člana Viktorja Manfreda iz Koritnice pri Graho- vem ob Bači.
Rodil se je pred dvainšesetdesetimi leti v Koritnici. Kot petindvajsetletni mladenič se je ponesrečil s kolesom.Morda bi ob takoj- šnji in pravilni zdravniški pomoči padec,za- radi katerega si je poškodoval hrbtenico, ne bil tako usoden. Tako pa je Viktor po- stal invalid. S pomočjo aparata na nogi in opornic, s svojo veliko življenjsko energijo in seveda z Božjo pomočjo je ponovno "shodil" ter se vključil v aktivno življenje. Brat in sestre so se odselili, Viktor pa je živel sam z mamo,s katero sta bila neloč- ljivo povezana. Ohranjala sta ogenj v hiši, v katere toplino so se sestre in brat radi vračali.Njegova invalidnost je bila del ener gije duhovnega in družinskega življenja, ki je živelo doma, v kmečki hiši. Čeprav je bil zadnjih deset let priklenjen na invalidski voziček,mu je dom pomenil največ.Za dom je živel vsa svoja invalidska leta in se te- lesno nemočen zanj razdajal do zadnjega. Tudi takrat, ko ga je bolezen priklenila na bolniško posteljo in je moral v bolnišnico,je do zadnjega upal, da se bo v toplih dneh kakor lastovica vrnil pod rodni krov. Žal je v tem upanju potem,ko je prejel še posled nje zakramente, tudi zaspal. Množica ljudi na pogrebu je pokazala, da smo izgubili dobrega človeka in prijatelja.

Društvo paraplegikov severne Primorske

Decembra 1997 je k Bogu odšla po plačilo dolgoletna bralka Prijatelja Rezka Sikošek iz Pokleka, Podsreda. Bila je dobra krščan- ska žena in mati duhovnika g. Staneta Si- koška, ki župnikuje v Kamnici pri Mariboru. Dočakala je skoraj devetdeset let življenja Bila je globoko verna žena in do zadnjega delavna. Ko ni mogla več v cerkev, si je z molitvijo in branjem verskega tiska krajšala čas. Najljubši ji je bil list Prijatelj, saj ga je vedno komaj čakala. Naj počiva v miru.

Fanika Novak, Gorjane

SREČANJE BOLNIKOV IN OSTARELIH V KOMNU

V soboto, 13.decembra 1997, je Medžupnij ska Karitas Komen organizirala in pripravila v komenskem župnišču srečanje bolnih in ostarelih iz vseh naših petih župnij:Komen, Škrbina, Gorjansko, Veliki Dol in Gabrovica, ter naših štirih podružnic:Sveto,Ivanji Grad Volčji Grad in Oberšljanska Marija Devica na Krasu. Na srečanje je prišlo devetnajst bolnikov. Najprej je bila priložnost za sveto spoved, nato sveta maša, ki jo je daroval msgr. Franc Krapež, župnik v Komnu. V pridigi je spodbudil bolne in ostarele, naj sprejmejo in vzljubijo križ in gredo korajžno za Gospodom. Le tako bo njihova jesen živ ljenja imela svoj smisel in pomen. Po obha- jilu je bila priložnost za prejem zakramenta bolniškega maziljenja. Zakrament svetega bolniškega maziljenja ni znamenje, da bo bolnik kmalu umrl, marveč božja pomoč za prenašanje bolezni in za ozdravljenje ter odpuščanje grehov.
Po maši je bila preprosta pogostitev, ki so jo pripravile članice Medžupnijske Karitas Komen. Taka srečanja povezujejo bolnike in ostarele med seboj,obenem pa so spod- buda, da za bolne in ostarele radi poskrbi- mo in jih s svojo pozornostjo razveselimo.
Ob božičnih praznikih pa smo vse bolne in ostarele naših župnij obiskali in jih obdarili s preprostimi jaslicami.S tem smo jim hoteli pripraviti lepe in doživete božične praznike

Medžupnijska Karitas Komen

POGOVOR Z NADŠKOFOM DR. ALOJZIJEM ŠUŠTARJEM ZA RADIO OGNJIŠČE

Invalidi in bolniki imamo na radiu Ognjišče svojo oddajo, ki je z letošnjim letom dobila naslov Vstani in hodi.V goste vabim nava- dno brate in sestre iz naših vrst. Kdaj pa kdaj povabim v oddajo tudi koga, ki je po- sebej povezan z nami. Takšna osebnost je prav gotovo tudi nadškof v pokoju dr.Aloj- zij Šustar.
Pa še nekaj je.Dr.Šuštar je bil lani pri reviji Naša žena izbran za izjemno osebnost. Je velik prijatelj bolnikov in invalidov ter ima izreden čut za nas. Dovolj vzrokov za po- vabilo, ki ga je nadškof z veseljem sprejel.
Ker je bil v drugi številki Prijatelja '96 že zapisan daljši pogovor z njim,je za ta zapis izbranih le nekaj vprašanj in nadškofovih odgovorov.

Gospod nadškof,v studio sem vas danes povabil predvsem zato, ker ste velik prijatelj bolnikov in invalidov. Imate izreden čut za nas.V vašem srcu je ve- liko prostora za našo navzočnost.Pa še nekaj je: revija Naša žena vas je, tako kot lani Petra Opeko, v svoji akciji Lju- dje odprtih rok razglasila za izjemno osebnost leta. Vem, da ne potrebujete priznanj, pa vendar je gotovo tudi to priznanje kamenček v bogatem moza- iku vašega življenja.
Bil sem zelo presenečen, ko sem zvedel,da me je revija Naša žena izbrala za izjemno osebnost. Vesel sem bil tega priznanja. Vendar se ne morem primerjati s Petrom Opeko. On je misijonar in je izredno veliko naredil, tako da je še drugače zaslužil to priznanje. Seveda bi tudi jaz rad naredil čimveč dobrega in,kot sem dejal že takrat, ko so mi izročili to priznanje, želim, da bi bilo čimveč ljudi odprtih rok in da bi se čim več ljudi zanimalo za tiste, ki potrebujejo pomoči.

V obrazložitvi nagrade je bilo med dru- gim zapisano, da ste si kot nadškof s svojim zgledom prizadevali, da bi se tudi duhovniki bolj zavzeli za bolnike in invalide, jih sprejeli kot enakovredne vernike in jim pomagali tam, kjer po- moč najbolj potrebujejo. Se vam zdi, da vas duhovniki jemljejo za vzornika?
Nikakor ne. Naš vzornik je Kristus. Njega moramo jemati za vzornika. Prav pa je, da se duhovniki čim bolj zanimajo za bolnike in invalide, jih obiskujejo in jim pomagajo, kakorkoli je le mogoče. Zato sem jih spod- bujal,ko sem bil še škof in moja želja je, da bi se to nadaljevalo.

Nek duhovnik je dejal,da je lahko razu- mel bolnike in invalide šele takrat,ko je sam zbolel. Vi, gospod nadškof, imate izkušnjo bolečine in trpljenja. Kako ste in kako sedaj to doživljate?
Resnično je, da šele takrat, ko človek sam doživi bolezen, ve, kaj je bolezen, in kako pomagati. Sam sem bil dolgo v bolnišnicah, bodisi v inozemstvu, pa tudi potem v Ljub- ljani. Ko slišim,kako so nekateri težko zbo- leli, me to zelo,zelo prizadene. Prej,ko sem kot škof še imel to možnost, saj sem imel tajnika,sem lahko zmeraj bolnike obiskoval. Žal mi to sedaj ni več tako mogoče. Le tu in tam še koga obiščem.Gotovo je ta izku- šnja zelo pomembna.

Jezus ni bil invalid.Tudi nikjer v svetem pismu ni zapisano, da bi kdaj resneje zbolel, pa je bil vseeno velik prijatelj bolnikov in pa tistih,ki bi jim danes rekli 'ljudje z dna družbene lestvice'.
V svetem pismu še zdaleč ni zapisano vse o Jezusu. Lahko pa si res mislimo, da ni nikoli resneje zbolel. Imel pa je izredno so- čutje do bolnikov in jih je tolažil, ozdravljal in delal čudeže.Nam seveda ozdravljanje ni mogoče. Jezus pa nam je vzor v zanimanju in skrbi.Mislim na telesne in duševne bolnike Duševni bolniki morda še bolj potrebujejo naše pomoči.

Pred kratkim sem slišal prispodobo, da je trpljenje kot gnoj. Smrdi,je odvratno toda,ko se predela in presnovi,postane hrana za življenje. Ali lahko rečemo, da je trpljenje hrana za duhovno rast?
Gotovo,razlika pa je med tistimi,ki verujejo in tistimi, ki ne verujejo. Mislim, da tisti, ki verujejo , veliko laže sprejmejo trpljenje, ker vedo za smisel trpljenja in se pridružijo Kristusu v njegovem trpljenju.Njih trpljenje res očiščuje. To je velikega pomena. Trp- ljenje ima res očiščevalno moč.

Biseri se rodijo iz bolečin. Je trpeči človek bogatejši in bliže nebesom, ker ga tja potiska trpljenje?
Trpljenje ne potiska naravnost v nebesa, ampak k smrti. Kdo bo šel v nebesa, je pa drugo vprašanje. Seveda ima tisti, ki trpi, več priložnosti,da razmišljajo o teh stvareh kakor pa tisti, ki mu v vsakem oziru dobro gre. In zato sem prepričan, da so tisti, ki trpijo,bolj pripravljeni urediti svoje življenje Na tem svetu se že očiščujejo, drugače bi se morali na onem.

Bliža se sinoda Cerkve na Slovenskem. Povejte kakšno mnenje in nasvet,kako naj se invalidi in bolniki pripravljamo nanjo.
Sinoda bo izredno pomemben dogodek,za- hteva pa v vsakem oziru veliko priprave: v organizacijskem smislu, glede vsebine, da bi se čimveč ljudi zanimalo in bi sodelovali. Kar lahko sinoda glede bolnikov naredi je, da poudari mesto bolnikov in invalidov v družbi in tudi naloge duhovnikov do njih. Sinoda ni le organizacijska zadeva, ampak milostni dogodek in zato je potrebno veliko molitve. Vsak dan za uspeh sinode moli določena redovna skupnost. Zato povabim tudi bolnike in invalide,da bi veliko molili za sinodo ter zanjo darovali svoje trpljenje.

Kaj bi še želeli sporočiti poslušalcem radia Ognjišče?
Želim vam zdravja in veliko poguma, tudi bolnikom in invalidom. Želim vam,da bi vse, kar vam je Bog naložil, pogumno prenašali in vedeli za vrednost trpljenja. Želim vam povedati, da sem z vami in se vas stalno spominjam v svojih molitvah, posebej še tistih,ki jih osebno poznam. To želim pove- dati, in da bi imeli veliko zaupanje v božjo pomoč. Zavedajte se,da niste nikdar sami, saj je z vami Marija, Zdravje bolnikov, Bog vas vedno spremlja,Kristus je vaš poseben prijatelj. Vse prav prisrčno pozdravljam.

Pogovor vodil: Tone Planinšek

• Miklavž v bolnici - obiskal in obdaril je otroke.

• Tudi ti in ti, in ti si moj brat, čeprav nimaš doma. Ptički imajo gnezda, ti pa nimaš svojega prostora,kamor bi glavo položil (slika brezdomcev)

• Razigrana in vedno nasmejana Mar- tina pozna svet drugačnih ljudi. Rada ima otroke, posebno ljubezen ima do duševno drugačnih (Martina ob drevesu)

• Drevo, ki je rastlo iz rane mladosti, čeprav že zdavnaj podrto, je pustilo spomine in panj , ki služi v starosti za kraj počitka (možakar sedi na panju)

Misli in slike: Tone Planinšek

VINCENCIJEVA ZVEZA DOBROTE (VZD) IN LJUBLJANSKI REVEŽI

V Ljubljani je dvesto do tristo brezdomcev in še veliko več drugih revnih ljudi. Živijo bolj ali manj odrinjeno, v glavnem prezirani in prepuščeni sami sebi. Brezdomce takoj opazimo, saj največkrat s povešenimi gla- vami zrejo v tla, njihovi obrazi pa zrcalijo občutek manjvrednosti. Pogosto imajo za- riple obraze, vidimo pa jih tudi vinjene.

Kako postanejo ljudje brezdomci?

Najpogosteje gre za ljudi,ki niso imeli sreče da bi se rodili v družinah z ljubeznijo in har monijo. Še več: imeli so smolo, da so se rodili v družinah, kjer sta vladala alkohol in razprtije, v družinah,ki so jim za življenjsko popotnico darovale nezaupanje in črnogle- dnost. Taki otroci niso imeli enakega izho- dišča za življenjsko pot kot drugi. Breme zatiranja, strahu in bolečin je poskrbelo, da se njihovi talenti niso izrazili. In ker jim ni šlo, so seveda bili med prvimi, ko so se ukinjala delovna mesta.Pogosto so jih nato omalovaževale še lastne družine in pot do alkohola,ki je bil verjetno po vzoru iz otro- štva že prej reden prijatelj, je tako bila na stežaj odprta. Začelo se je propadanje, ki smo mu priča na naših ulicah. To propada- nje je pokazatelj, koliko bratske ljubezni premoremo.
Pijancu,ki zaudarja, se vsak izogne in mar- sikdo se tudi zgraža nad njim. Toda brez- izraznost njegovega pogleda in neurejene kretnje zastirajo njegovo pravo naravo. Kajti v resnici je tudi on še poln vsega člo veškega: zaznava lepoto, vrača dobro z dobrim, pomaga in v svojih tihih urah želi nazaj v normalen tek sveta. Nekaterim se to še posreči! Obstajajo pa skrajni primeri, ki so zaradi mraza in vsega hudega tako zelo propadli,da se ne dvignejo več iz alko holne omame in iz njihovih ust prihaja le še golčanje,iz katerega lahko razberemo klet- vice in grdenje sveta. Taki najbolj kličejo po pomoči.
Navsezadnje pa -kako lahko zamerimo člo- veku, ki tudi pozimi spi na prostem,ki ima v najhujšem mrazu čevlje na golih nogah in je ves prezebel,če se ne obnaša kulturno? Ali se vsi, ki so varno spravljeni v službah in stanujejo v lastnih hišah, zmeraj obna- šajo kulturno? Kako bi se počutili vsi dobro živeči 'sposobneži', če pred njimi ne bi bilo druge perspektive kot beraška palica in po stelja pod mostom? Treba se je zamisliti v to; verjetno bi marsikomu spodobnost,ki je velikokrat samo navidezna,takoj splahnela.

Oživitev VZD v Sloveniji

Vincencijeva zveza dobrote je v Sloveniji ponovno oživela leta 1994. Njen začetek pri nas datira sicer že v davno leto 1876 in generacije pred ukinitvijo lahko pohvalimo, da so bile izredno dejavne. Po vojni je bila njihova dejavnost prepovedana, sedaj pa se, zavita v plenice, ponovno postavlja na noge. Vincencijeva zveza izvira iz Francije kjer jo je leta 1833 ustanovil Friderik Oza- nam, literarni zgodovinar in goreč kristjan. Poimenoval jo je po svetniku Vincenciju Pavelskem, vzoru ljubezni in pomoči bliž- njemu. Sam Ozanam je bil letos v Parizu prištet med blažene.
V Sloveniji sedaj deluje že šest konferenc, to je skupin, ki pomagajo: revnim otrokom pri učenju, ostarelim osebam pri vsem, če- sar ne zmorejo, zapornikom pri prestajanju kazni in brezdomcem.Z zadnjimi se ukvarja konferenca sv.Lazarja v Ljubljani. Že dobri dve leti sodeluje z župnijsko Karitas v Šte- panjskem naselju,kamor lahko pridejo revni ljudje vsako sredo na tuširanje,striženje in britje, dobijo pa tudi sveže perilo in sezoni primerno obleko ter obutev.
V dogovoru z dobrotnico doktor Halasovo je konferenca sv. Lazarja organizirala za vsako drugo sredo tudi najosnovnejše zdra vniške preglede.
Poleg tega ob večjih praznikih prireja praz- novanja, na katera razen brezdomcev prihajajo tudi drugi revni ljudje, ki si želijo družbe, tople malice ali daril. Vsi so dobro- došli.
Prireditve se običajno začnejo s sveto ma- šo v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru, sledi pa ji pogostitev v študentskem domu Vincencij na Taboru. V decembru sta bili kar dve:miklavževanje in silvestrovanje.Na prvi so gostje poleg obvezne tople malice dobili tudi oblačila. Bila so dar ljubljanskih podjetij: Pletenine Ros, Elitex HB d.o.o., Pletiljstvo Hribar,Zveze invalidov ter okoli- ških prebivalcev. Silvestrovanje je seveda potekalo vso noč. Obilni hrani,ki so jo sku- hale in spekle sestre usmiljenke in članice VZD, je sledil živahen program z glasbo, petjem,plesom in družabnimi igrami. Gostje so se sprostili, zaupali kaj o svojem živ- ljenju, ob polnoči pa ob prižganih iskricah nazdravili s šampanjcem.
Tudi nadškof dr. Franc Rode je obiskal pri- reditev. Vsem je podal roko in jim zaželel vse najboljše.
Vse prireditve so omogočili lazaristi, sestre usmiljenke in zdravnica Halasova, pri orga- nizaciji pa so poleg članov VZD ter sester usmiljenk pomagali tudi študentje. Število gostov se je sukalo od 50 do 80 in kljub gneči so potekale prireditve v veselem raz položenju prijateljstva.

Kaj lahko storimo za brezdomce?

Ljubljanski brezdomci priznavajo, da lahko dobijo dovolj hrane, tako, da nikomur ni treba stradati. Tudi obleko dobijo. Kaj pa jim manjka? Predvsem dve zadevi:primerno bivališče in da bi jih ljudje sprejeli za sebi enake, za ljudi, vredne pozornosti.

Valika Kuštor

ČIŠČENJE SUHEGA CVETJA

Danes bom začela z eno najlepših besed: hvala! Izrekam vam jo za zvesto in spod- budno spremljanje te 'cvetoče' rubrike, za dobre želje in prijazna oglašanja po tele- fonu.
Meni ni pomembno to, kar znam, ampak čutim vrednost in radost v tem, da to pre- prosto rada delim z vami... Za vse velja, z velikimi in neznatnimi zmožnostmi, ki smo jih prejeli kot dar, smo vsak trenutek lahko ljubezen za druge!
Lepo je, da takole sodelujemo in oživljamo staro modrost: "Človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od rož". Razveseljivo je, da zadnje čase spet prihaja v modo marsi- kaj,kar deluje naravno.Tudi poraba suhega cvetja po svetu se povečuje. To me ne čudi,saj je dobro posušeno in urejeno cve- tje lahko v okras tudi več let (sl. 1).
Suhi aranžmaji imajo res marsikatero pred- nost. Uporabni so ob najrazličnejših prilož- nostih in so dosti trajnejši od svežih. Poleg tega jih lahko postavite v temnejše pros- tore, prenesejo prepih, mraz in zdržijo tudi v bližini radiatorja.Na takih mestih lončnice ne bi uspevale.
Nekateri pa na suhe šopke gledajo le kot na lovilce prahu. Res, zaprašen šopek ni ugleden in je vse prej kot v okras. Če se z njega še ne usipajo cvetni lističi,ga ni tre- ba zavreči. Najprej ga boste očistili, malo preuredili in dopolnili z novim cvetjem, pa bo spet paša za oči.
Čiščenje ni zahtevno, le počasi in previdno delajte, ker so suha stebelca zelo krhka. Prah odstranite najprej s sušilcem za lase. Nato šopek rahlo osvežite z vodo.Uporabite res dober razpršilec, saj cvetja ne smete preveč zmočiti. Ko se posuši, po njem raz- pršite loščilo za liste ali kar lak za lase. Šopek ne bo imel le urejene 'frizure',ampak mu boste povrnili tudi lesk in osvežili barve (sl. 2).
Suhe cvetne glavice, ki so se odlomile, shranite. Spomladi jih boste uporabili za nizek velikonočni aranžma. Dali jih boste v plitvo posodico,vmes pa potaknili iz belega papirja izrezane zvončke, pirhe, ali prazni- čne figurice...

PO DELU TUDI ZABAVA

Pred petimi leti sem ob rojstvu te rubrike zapisala: "Kdor rad dela lepe stvari, tri dni dlje živi."Zato vas vabim,da si tudi vnaprej skupaj žlahtnimo čas in dragoceni dar živ- ljenja.Z domiselnim ustvarjanjem, iznajdlji- vostjo, veseljem in molitvijo sodelujmo in si pomagajmo...
Da pa ne bomo samo delali, vam predlagam malce razvedrila Magični kvadrat s šestnajstimi liki po črtah(vodoravno in nav- pično) razdelite na štiri polja, ki morajo biti enako velika in enake oblike. Na vsakem od štirih polj pa lahko leži samo po en kvadrat, krog,romb in trikotnik (sl.2) Možni sta celo dve rešitvi. Za nagrado bo pa še kdaj kakšna igrica...
Želim vam vsak dan več sonca in svetlobe Pa še sv. Valentinu se priporočimo, da ne bo pozabil 'odkleniti' tudi naših korenin...
Lep pozdrav!

Kati Urh

Tega svetnika prepoznamo po obleki, palici in zlasti po značilni kretnji (dviguje obleko) Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv. Albert
b) sv. Alberik
c) sv. Robert

2. Zakaj si dviguje obleko?
a) Nazorno kaže,da si je ob vstopu v samo stan oblekel belo obleko novega človeka
b) Bil je ravnatelj samostanskih novincev in jim kaže,kako naj na stopnicah dvignejo redovno obleko, da se ne spotaknejo in padejo
c) V svoj samostan je vpeljal novo redov- no obleko,da so se njegovi reformirani me- nihi tudi na zunaj ločili od drugih redovnikov

3. Kako so ljudje pri nas poimenovali menihe njegovega reda
a) beli očetje
b) beli menihi
c) cistercijani

Osliček je res trmasta žival. Ne pusti se kar tako ugnati. Tudi naš osliček v prejšnji številki je bil tak. Samo ena tekmovalka je tokrat odgovorila vse prav.

Pravilni odgovor je bil: C A A

Tole so sedaj rezultati prvega pokala Pri- jatelja oziroma prva jakostna skupina, kot rečejo pri smučanju:
1. mesto (36 točk - vse možne):
ZORA PRAPER, TRG 37, 2391 PREVALJE.
Iskrene čestitke!
2. mesto (32 točk): Oton Kurent, Ježa 93, 1231 Ljubljana-Črnuče;Tina Rot,Brejčeva 1 1230 Domžale; Ljubica Zakovšek, Brejčeva 1, 1230 Domžale; Ema Žuber, Potoki 1, 5222 Kobarid; Tilka Tomažin, Podulce 71, 8274 Raka
7. mesto (28 točk): Ana Košir, Jamova 56, 1000 Ljubljana; Tilčka Špur,Črešnjevec 91, 2310 Slov. Bistrica
9. mesto (27 točk):Irene Kozlovič,Kampek 9a, 6000 Koper; Marija Boršič, Male Rodne 7, 3250 Rog. Slatina
11. mesto (26 točk):Anica Burnik,Sp.Idrija 148, 5281 Sp. Idrija; Marko Burnik, Šolska 17, 5281 Sp. Idirja; Milan Burnik, Sp.Idrija 148, 5281 Sp. Idrija; Milena Burnik, Šolska 17, 5281 Sp. Idrija
15. mesto (24 točk): Zvezdana Zadnik, Mestni trg 8, 4220 Škofja Loka

Vsem iskrene čestitke,saj je tudi petnajsto uvrščena zgrešila le 3 pravilne odgovore. Zmagovalka seveda dobi pokal. Ostali, ki ste sodelovali vsaj trikrat, boste dobili ob- vestilce o točkah in mestu po pošti. Vsega skupaj je sodelovalo 57 tekmovalcev in tekmovalk, 17 od teh je vedno poslalo od- govor. Vsem hvala za sodelovanje.
Leto se je izteklo in s tem tudi prvi pokal Prijatelja. Seveda bomo nadaljevali, saj je kar nekaj bralk in bralcev priznalo,da vpra- šanje redno pregledajo, ne upajo pa si so- delovati,čeprav vedo za načelo: Povej, če veš,sicer pa ugani.Korajža velja! Začnemo zopet od začetka.

Odgovore pošljite do 25.februarja na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

REŠETO »ZDRAVILNA ZELIŠČA«

Tokrat vam bom predstavil nekaj zdravilnih zelišč.V vsaki vodoravni in navpični vrsti je skrita po ena zdravilna rastlina, ki si slede v pravem vrstnem redu, le da so vmes druge črke. Zaradi boljše preglednosti pri reševanju prečrtujte vodoravne s poševno črto od leve proti desni, navpične pa od desne proti levi.Ko boste prečrtali vsa spo daj napisana zelišča, vam bo v vsaki vrsti ostala še po ena neprečrtana črka.Te črke preberite po vodoravnih vrstah in dobili boste še dve zdravilni zelišči. Spodaj bodo napisana po abecednem redu, ampak to- krat pomešano za vodoravno in navpično vpisana zelišča. Želim vam veliko užitka pri reševanju.

Zelišča: AJBIŽ - ANGELIKA - BALDRIJAN - BEZEG - BRIN - ČREMSA - DROBNJAK - GABEZ - GLOG - HABAT - HREN - IZOP - JANEŽ - JAŠČARICA - JEGLIČ - JEREBIKA - KOPER - KORENJE - KOŠUTNIK - KUMINA - LIPA - LISIČNJAK - MLEČNIK - OGRŠČICA - OMAN - PELIN - PLJUČNIK - SVIŠČ.

Rešitev (imeni preostalih dveh zelišč) pre- pišite na dopisnico, prilepite kupon (vsak lahko sodeluje samo z eno rešitvijo) in jo do 25. svečana pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 LJUBLJANA, s pripisom - UGANKA. Nagrade 1/1998:

1. Mohorjeva zbirka
2. knjiga A. Škufca: Šopek cvetja in trnja
3. glasbena kaseta: Glejte Sejavec
4. namizna kuhinjska tehtnica
5. plaketa Lurška Mati Božja
6. poslikani ženski robčki.

Rešitev št. 6/1997 Kombinirana izpolnjevanka Zidanje gradov v oblakih nič ne stane, njihovo porušenje pa je zelo drago.

Nagrajenci 6/1997:

1. radio z uro:Zvezdana Gorjanc,Komanova 1, 1113 Ljubljana - Bežigrad
2. knjiga, Cvetana Priol: Darovana: Anica Burnik, Sp. Idrija 148, 5281 Spodnja Idrija
3. garnitura lesenih krožnikov:Angelca Majes Kropa št. 104, 4245 Kropa
4. glasbena kaseta -Glejte Sejavec: Mojca Mervar, Glavna c. 52, 8233 Mirna
5. ženska ruta:Jože Rakušček, Drežnica 32 5222 Kobarid
6. komplet tridesetih podobic s slovenskimi motivi (avtor fotografij Klemen Čepič):
Angelca Škufca, Dedni dol-Mleščevo, 1294 Višnja gora

Ne vdajaj svoje duše žalosti, nikar se ne trpinči nalašč.Veselje srca,to je človekovo življenje, veselost, to možu poveča število dni.Bodi veder v svoji duši,razveseljuj svo- je srce in daleč od sebe odženi otožnost. Otožnost je namreč že mnoge strla, ta ne prinaša nobene koristi. Nevošljivost in jeza krajšata življenje, skrb povzroča prezgod- njo starost.

(Sir 30,21-24)