Božično sporočilo o Božjem približanju ljudem, o učlove- čenju,spremlja trpka resnica, da je le malo ljudi sprejelo Božji obisk.
Morda ste ob gornjem stavku opazili besedico trpeče -med trpeče ljudi.Tale stavek, o katerem veliko premišljam, je vzet iz knjige, o kateri boste lahko brali v tem Prijatelju (Cvetana Priol, Darova- na) in se nanaša na obisk duhovnika v bolnišnici.Ko boste brali odlomek iz knji- ge, boste dobili tudi majhen namig,kako se lahko sredi množice in govorjenja ali celo posmehovanja lepo opravi spoved.
Ta knjiga je v Prijatelju omenjena na več mestih. Duhovnik, ki si je posebej prizadeval,da so zapisi bolnice Cvetane zagledali luč sveta, od te številke dalje piše duhovno misel (Le za Jezusom ho- dimo). Sporočilo knjige, ki jo je kar lepa skupina članov KBBI spoznala na poseb nem srečanju, je zelo blizu ideji in geslu Krščanskega bratstva bolnikov in inva- lidov: Vstani in hodi!
Zelo pomenljiv se mi je zdel odgovor na vprašanje:"Ali razumeš,kaj pomeni ges- lo:Vstani in hodi?" Vprašanje je bilo po- stavljeno Vesni,ki sedaj končuje srednjo šolo,sicer pa je od tretjega leta starosti na vozičku. Odgovorila je: "Razumem, seveda razumem. Zame to pomeni POT K UPANJU." Kako doživlja življenje in s čem ga napolnjuje, boste lahko prebrali v obsežnem intervjuju.
Vsakdo, ki sliši Jezusov glas: "Vstani in hodi!", gotovo spada med ljudi, ki so sprejeli Jezusa. Tudi čisto kratek zapis in slika Urbana bosta komu ganila srce ter ga navdušila za nekaj dobrega. Na svoj birmanski dan je namreč v bolniš- nici obiskal sestro redovnico,ki je nekoč skrbela zanj, ter se ji zahvalil. Pa drug utrinek: "Kakor angel se mi je zdela..." Kdo, boste prebrali v članku o zdravst- venih delavcih, ki ga je zopet pripravila dr. Janja Ahčin. Že vnaprej storiti nekaj dobrega nas vabi Kati Urh. Predlaga, da izvirno in preprosto presenetimo goste, ki bodo prišli povoščit za praznike.
Upam, da bo tudi tale Prijatelj kot zve- zda, ki je Modrim kazala pot k Resnici, Lepoti, Dobroti in Ljubezni, kot povošči zvesti sodelavec Prijatelja Jože Raduha Hvala in lepe praznike vsem dopisnikom ter drugim sodelavcem Prijatelja z veli- ko željo, da bi v jubilejnem - tridesetem letu izhajanja z vašo pomočjo bil še bolj domač, prijateljski in pot k upanju.

Vlado Bizant

spredaj: sova, foto Klemen Čepič
zadaj: otroci pred jaslicami, foto Tone Planinšek

December

Za »Otroke ceste« in za zapuščene, za zavržene in zlorabljene, za vse žrtve nasilja. Da bi se prostovoljno misijonsko sode- lovanje razvijalo tudi med kristjani La- tinske Amerike. Da bi se v zrenju učlovečene božje be- sede, Jezusa Kristusa, učili spoštovati vsakega človeka.

Januar

Da bi Gospodov Duh pospešil spravo in edinost med vsemi Kristusovimi učenci. Da bi afriška ljudstva napredovala in se razvijala v pravičnosti. Da bi Kristusov duh v slovenskem na- rodu prebudil vse duhovne energije in talente.

IN POLOŽILA GA JE V JASLI

Bližamo se adventnemu in božičnemu času.V duhu bomo gledali Marijo in Jožefa, kako potujeta iz Nazareta v Betle- hem, da se tam popišeta ter tako spol- nita državljansko dolžnost, kot je to zahteval takratni rimski cesar Avgust. Popisati sta se morala v Davidovem me- stu Betlehemu, ker sta bila iz Davidove hiše in rodbine.
Prav gotovo ta pot ni bila prijetna, saj ju je vodila skozi Samarijo, katere pre- bivalci so Jude sovražili,bili do njih več- krat zelo surovi in negostoljubni.Poseb- no težko je bilo potovanje za Marijo, ki je bila v zadnjih dnevih nosečnosti. A z Jožefom je pogumno vztrajala na težki poti.
Ko sta prišla v Betlehem, je nastopila zanju nova nevšečnost. Po popisu sta zaman iskala prenočišče.Evangelist Lu- ka žalostno ugotavlja, da "v prenočišču zanju ni bilo prostora" (Lk 2,7). Končno sta našla prazen hlev in tja sta se za- tekla. Tu je Mariji napočil čas poroda. Evangelist Luka v skopih besedah to takole zapiše: "In rodila je sina, ga po- vila in položila v jasli" (Lk 2, 7). Lahko si predstavljamo, kako je bilo Mariji in Jožefu pri srcu, ko so ju ljudje v tako odločilnem trenutku - tik pred rojstvom Božjega Sina - tako grobo zavrnili.
Pri ljudeh Marija in Jožef nista našla razumevanja. Nihče ju ni sprejel in jima ponudil gostoljubja.Zateči sta se morala v hlev,v skalnato votlino, kamor so pa- stirji ob slabem vremenu prignali svoje ovce. Še danes so v okolici Betlehema take votline; v eni od teh so postavlje- ne jaslice v približno naravni velikosti. Bližino in toplino pa so sv. Družini - po izročilu -delale živali,vol in osliček,ki sta s svojih dihanjem ogrevala mrzli hlev, posebno še malega Jezuščka.
Tudi nam se bo lahko dogajalo, da nas ljudje ne bodo sprejeli in nam ne bodo pomagali v naših stiskah. V takem pri- meru se ozrimo na Marijo in Jožefa,kako sta ravnala v podobnem položaju. Po- polnoma sta zaupala v Božjo previdnost in dobroto,da ju Bog ne bo zapustil, saj hočeta spolniti samo Božjo voljo. Tako bo tudi z nami. Če bomo spolnjevali Bo- žjo voljo in bomo Bogu popolnoma zau- pali, nam bo pomagal v še tako težkem položaju, pa če nas zavrnejo vsi ljudje. Svetopisemski pisatelj pravi: "Zares, moj oče in moja mati sta me zapustila, Gospod pa me sprejema" (Ps 27,10).
Marija je Jezusa po rojstvu položila v trde, hladne jasli in ne v mehko pripra- vljeno zibelko ali v toplo posteljo, kot to delajo druge matere. In vendar je bil Jezus tudi v takem položaju nadvse srečen. Čutil je, da je ob njem nadvse ljubeča Mati, ki bo zanj vse storila, da mu bo dobro,ki se bo tako rekoč použi- la zanj, mu nudila vse,kar bo mogla, ga z vsem bitjem branila pred vsem hudim. Pri tem ji bo stal zvesto ob strani sv. Jožef.
Jezus je bil kot otročiček nebogljen.Tu- di mi smo v življenju večkrat v težkem in nebogljenem položaju. Kot dojenčki se sicer tega ne zavedamo, kasneje pa to lahko močno občutimo. Kot Jezus v jasli ste v svoje postelje položeni bolni- ki,na svoje vozičke pa invalidi. Tudi os- tareli in osamljeni ljudje ste položeni v jasli onemoglosti in samote. Toda nismo sami. Bogu se moramo iz srca zahvaliti, da imamo ob sebi dobre ljudi, ki nas ra- zumejo in nam tako ali drugače poma- gajo.
Najprej so to naši starši, ki nas ljubijo in se čutijo odgovorne za nas. Če imajo pravega duha in darujoče se srce,bodo vse storili za svojega otroka, posebno če je nebogljen in prizadet, da mu bodo lajšali življenje,kolikor bodo mogli.Potem so to naši dobri bratje in sestre, naši zvesti prijatelji, ki čutijo z nami. Potem so tu ustanove, v Cerkvi in zunaj nje, ki želijo biti kot Marija ob Jezusu, polo- ženem v jasli. Če bomo kdaj v težkem položaju,da bomo tako rekoč položeni v trde in hladne jasli, nam bosta Marijina ljubeča navzočnost in njena ljubezniva pomoč odvzeli vso to trdoto in hlad.
Slovenci še posebno častimo Marijo in se ji v svojih težavah priporočamo.Naše največje in najlepše romarske cerkve in božje poti so posvečene prav Mariji: Marija Pomagaj na Brezjah, Ptujska go- ra, Sveta gora, Višarje na tromeji med Slovenijo,Avstrijo in Italijo,Gospa Sveta na Koroškem ter mnoge druge. Papež Janez Pavel II. se je ob lanskem obisku Slovenije najprej napotil na Brezje in tam Mariji priporočil ves naš narod.
Marije se v božičnem času posebej spo minjamo. Ni samo Jezusova, ampak tudi naša mati. In če je tako ljubeče skrbela za svojega Sina že ob njegovem roj- stvu in potem vse življenje, bo enako skrbna tudi do nas.
Naj zaključim to razmišljanje z odlomkom iz knjige bolnice Cvetane Priol,ki je letos izšla pri Slomškovi založbi v Mariboru. Še pred svojo dolgotrajno boleznijo je kot učiteljica v dnevnik zapisala:"Sedaj se mi zdi,da je pred menoj še cela veli- kanska življenjska naloga: odkriti Marijo in živeti iz njenega življenja. To pomeni da moram odslej imeti eno samo živ- ljenjsko načelo: delati ves dan z Marijo. Pogosto na dan se vprašati, kako bi ra- vnala Marija na mojem mestu.Moram se nanjo večkrat spomniti s kratkim zdih- ljajem: zjutraj, pred poukom, po njem, na poti, pred molitvijo, čez dan doma, pri jedi.
Poizkusila bom že danes!
Ljuba Mati, ti mi pomagaj, saj ne moreš pustiti otroka, ki te tako zelo potrebuje in te ljubi!"
Ko je prišla bolezen, je ta bolnica razu- mela, kaj pomeni biti položen v jasli in tudi, da nad njo bdi Mati Marija. Zato naj vsak od nas reče: "Nanjo,na Marijo, se moram spomniti. Poizkusil bom že danes!"

p. Adolf Mežan DJ

NIKOLI SE NE VDATI

Iz slik boste, drage bralke in bralci, hitro ugotovili, kje je nastal tokratni intervju -nad sečoveljskimi solinami.Tu sku paj s svojimi domačimi - očetom, mamo in bratom živi Vesna Grbec, Seča 71, 6320 Portorož. Res je bil že čas, da Prijatelj da besedo tudi ženskemu bitju, saj so v večini letošnjih številk sprego- vorili moški. Zanimivo je tudi, da so bili to kar po vrsti intervjuji z zrelimi možmi Tokratni pogovor pa je z dekletom, ki končuje srednjo šolo. Vesna me je po- pravila, ko sem ji rekel maturantka, češ da se je prijavila le za zaključni izpit. Naj bo zaključni izpit ali matura, pripra- vljenost na pogovor za revijo je gotovo tudi znamenje zrelosti,predvsem pa od- prtosti.
Pobuda za tale pogovor je bilo sicer Vesnino pismo ob pristopni izjavi za Kr- ščansko bratstvo bolnikov in invalidov spomladi.V njem je izrazila svojo pripra- vljenost sodelovati, obenem pa stvarno pripisala, da je sedaj pri njej na prvem mestu šola.
S Tonetom sva podrobneje spoznala kar nekaj ozkih poti Seče in nekaj sovaš- čanov, preden sva med oljčnimi nasadi in vinogradi prišla do prave hiše. Ta je sicer tik nad glavno cesto, ki pelje iz Portoroža proti Sečovljam ter mejnemu prehodu Dragonja. Prav zanimivo je po- zdraviti ljudi,s katerimi si že večkrat go voril po telefonu,a jih še nisi videl. Med pozdravljanjem in v pogovoru z Vesno ter starši se je še poglobil vtis, da so vsi po vrsti ljudje, ki se imajo radi, si želijo iskrenega in prijateljskega stika tudi z drugimi ljudmi, obenem pa se ne- koliko branijo vsake posebne pozornosti in javnosti, saj bi to lahko povzročilo nove rane. Kolikokrat namreč novinarji v svoji radovednosti storimo prav to in ni čudno,da je bil med pogovorom izre- čen tudi stavek:"Vsak,kdor piše o inva- lidih, naj bi prej vsaj en dan preživel na invalidskem vozičku in prosil pomoč za vsak gib,šele potem pa pisal." Upam,da je Prijatelj vsaj nekoliko izjema,saj pre- prosto odpira svoje strani in daje bese- do bolnikom in invalidom, zlasti članom Krščanskega bratstva, tokrat Vesni.

Vesna, bi lahko najprej povedali,ka- ko ste prišli v stik z Bratstvom ozi- roma prej s Prijateljstvom bolnikov in invalidov?
Prvi stik je bil pred štirimi leti na razsta- vi ročnih del bolnikov in invalidov. Tam sem se srečala s sestro Mihelangelo, pogovarjali sva se, vzela je moj naslov in začela sem dobivati pisma ter vabila na srečanja.Bila sem na Mirenskem gra- du, pa tudi na letovanju v Lignanu in na romanju na Dobrovo. Najprej sem se malo ustrašila,kako bo, zlasti glede po- moči.Bila pa sem prijetno presenečena. Slišala sem tudi za srečanje tu blizu, lani v Piranu, ampak nisem mogla iti. Mi ne znese.

Ste tu domačini?Mogoče poveste še kaj o svoji dosedanji življenjski poti
Da, starša sta oba doma tu blizu; iz okoliških vasi. Drugače sem tukaj obis- kovala osnovno šolo, čeprav sem bila že na vozičku. Od tretjega leta sem na vozičku. Ne vem, kaj naj še rečem.

Imate radi domači kraj ali bi raje ži- veli kje v velikem mestu?
Zelo rada sem v tem kraju, čeprav drži, da je mesto le mesto in privlači. Za in- valida je sploh laže biti v mestu zaradi socialnih stikov;lahko greš,kamor hočeš Domači kraj pa je le domači kraj.

Mogoče še kaj o življenju in šolanju?
Po osnovni šoli smo iskali možnosti tu na Primorskem, a nismo našli nobene šole, prilagojene invalidom na vozičkih. Tako ni ostalo drugega kot iti v zavod v Kamnik. Tam hodim na ekonomsko srednjo šolo.

Glede poklica - smem vprašati,če je to poklic po vaši želji?
Veste, kako je? V Kamniku je bolj malo izbire. V zavodu so tri smeri:ena od teh je elektronika, mislim električna šola, ki pa ni za ženske; potem je še upravna. Zunaj zavoda sta pa potem še gimnazi- ja in ekonomska. Mislila sem si:"Ne bom šla na gimnazijo.Če končam ekonomsko imam vsaj poklic."Bolj ozka izbira je bila Če bi se svobodno odločala, bi mogoče šla na gimnazijo v Piranu in potem na- prej.

Recite še kakšno besedo o domači družini; oče, mama sta tu; imate še kakšnega brata ali sestro?
Imam starejšega brata. Starši prihajajo vsakih štirinajst dni pome. Včasih osta- nem gor,da se s sošolkami skupaj učimo

Slišal sem o petdesetletnici kamniš- kega zavoda.Ste bili na praznovanju?
Ne. V tistem času smo mi imeli tabor v Žužemberku.Vsako leto imamo taborje- nje. Tudi na raftingu smo bili. Drugače sem šele peto leto v zavodu.Praznova- nja so bolj za tiste, ki so že odšli. Sicer pa je celo leto prepleteno s to obletnico Uradno praznovanje pa bo v Cankarje- vem domu.

(Tone) Tudi jaz sem bil v tem zavo- du. Jaz sem bil še bolj nazaj. Gorje, če si pomislil na vero. Kakšne so sedaj razmere glede vere tam?
Sedaj je drugače. Zadnja leta je tudi verouk. Nižji razredi ga imajo. V zavod prihajata sestra in duhovnik in je dobro organizirano. Večkrat greva s "cimro" k maši.

Mi pa v nedeljo dopoldne nismo imeli izhoda,ker so vedeli,da bi šli k maši. Nek učitelj je celo moral iti iz zavo- da,ker je predlagal -samo predlagal mladinski verouk.
Prijatelji, ki so po šestnajst let notri, so mi pravili,da je velika razlika. Verjamem, da je.

Kakšno je življenje v zavodu?Kakšne možnosti ima človek v njem? Kakš- ne dejavnosti zavod organizira?
Veliko možnosti je zlasti na športnem področju: košarka na vozičkih, hokej na vozičkih, sedeča odbojka,namizni tenis, šah;potem na kulturnem področju.Sama sem v dramskem krožku, obstaja pevski zbor. Zavod ima tudi tri konje in imamo možnosti jahanja; to je povezano z zdravljenjem.

Omenili ste dramski krožek. Ali tudi kaj igrate?
Pred tremi leti smo se zbrali ob kavici in si rekli: "Kaj, če bi napravili igrico?" Ve- čeri so se nam zdeli pusti. Pripravili smo igrico. Naslednje leto smo šli na Fest- inval in so nas lepo sprejeli. Tudi letos smo bili dobro sprejeti na Festinvalu. Sedaj delamo že novo igrico.

To je povezano z nastopanjem. Ali radi nastopate?
Zelo rada; zelo rada. Imam sicer tremo, ko pa sem gor, kar gre.

Kaj pa glasba?
Nasploh zelo rada pojem. Tudi s "cim- rami", kadarkoli moremo, veliko pojemo. Bila sem povabljena s pesmico na praz- novanje obletnice zavoda v Cankarjev dom. V osnovni šoli sem hodila v zbor.

Hodite v zunanjo šolo. Kako je s to šolo; kako daleč je,ima dvigalo? Ka- ko je z odnosom sošolcev? Ali radi priskočijo na pomoč?
Čisto blizu zavoda je, kar zraven. Na- mesto stopnic so klanci in grem lahko z električnim vozičkom. Tu je gimnazija in ekonomska šola. Zato smo na turnusu. Odnosi so super, čeprav sem menjala več razredov.

Tale pogovor je za list Prijatelj, ki je verski list.Lahko rečete,da ste verni?
Sem, gotovo sem verna. Hodila sem k verouku in bila pri birmi. Mama me je vo zila.V Kamniku sem bila najprej kar malo razočarana. Poznala sem le eno cerkev ki pa je imela stopnice. Zato sem le re- dko šla tja.Potem me je sošolec povabil in mi pokazal še eno cerkev,bolj zakrito Ta ima le eno stopnico. To je frančiš- kanska cerkev.

Kako je to - živeti vero na vozičku in v svetu sošolcev?
Mislim, da ima človek na vozičku še več motivacije, da v nekaj veruje. Ne razu- mem tistih, ki sploh ne verujejo. Če si na vozičku, moraš imeti nekaj, česar se oprimeš. Drugače ne vem, kako bi zmo- gla. Gotovo dosti več premišljam kot sošolci in sošolke,ki niso na vozičku. Ne morem na zabave tako kot oni. Seveda se tudi zabavam, toda dosti več premi- šljujem kot drugi mladi ljudje.

Ste v dramskem krožku. Slišal sem, da tudi rišete.
Rišem rada, kadar imam čas. Moram pa imeti navdih. Rišem, kar mi pride pod roko. Lahko grem po mapo in pokažem.

Našteli smo že veliko stvari, ki vas veselijo: igranje, petje, risanje. Kaj pa pesnikovanje?
Ne,to pa ne.Samo za šolo,če je kaj nu- jno.Za rojstni dan rada napišem kakšno voščilo, drugače pa ne. Rada napišem nekaj svojega, ne samo: Vse najboljše za rojstni dan.

Kaj pa branje? Rekli ste, da veliko premišljujete. Če primerjate branje, gledanje televizije,poslušanje radia -kaj najraje počnete? Kakšno mesto ima branje?
Najraje se pogovarjam z ljudmi.V osno- vni šoli sem ogromno prebrala. Mogoče zveni suhoparno, ampak sedaj največ berem za šolo. Drugače pa rada berem globoke, psihološke knjige.Te med bra- njem lahko zaprem in ob njih premišlju- jem. Časopise seveda tudi berem.

Kaj pa cerkveno časopisje?Obstajajo Družina,Ognjišče, Prijatelj, Mavrica, Misijonska obzorja in še mnogo dru- gih. Imate v zavodu na razpolago vse te časopise?
V knjižnici so tudi revije. Mislim, da se dobi,Mavrico gotovo,za drugo pa nisem prepričana. V knjižnico si lahko gremo izposodit.

Kaj pa vaše pisanje? Ali ste kdaj na- pisali kakšen članek za časopis?
Pred leti smo imeli v zavodu glasilo. Dosti smo pisali,sedaj so malo popustili, mnogi so šli ven.Ni vsak za pisanje. Bila sem tudi glavna urednica. Manjši otroci imajo glasilo Potepuhek, mi pa imamo Zaupne utripe. Sedaj bo izšla številka ob petdesetletnici zavoda. Trenutno je v našem zavodu neko tekmovanje za najboljši spis. Ta spis preberejo in na- gradijo, ne vem pa, če je kje objavljen.

Imate željo za pisanje? Si pišete dnevnik?
Nikoli nisem bila za dnevnik. Kar je vre- dno, si zapomnim.

Se ukvarjate s kakšnim zbiranjem?
Zbirala sem svetce (podobice svetnikov) Še sedaj rada spravim kakšno podobico če jo dobim.

Recimo še kaj o razumevanju z lju- dmi okrog sebe. Ali kaj vpliva,ko ste toliko zdoma? Kako je, če je človek na vozičku? Vsak si želi osamosvo- jiti. Na vozičku si pa vedno do neke mere odvisen. Bi kaj komentirali?
Mi se veliko pogovarjamo. Ne čutim po- sebnih težav.Tudi v puberteti mislim da nisem bila posebej uporna. Vedno rešu- jem zaplete s pogovarjanjem.
Vesno je dopolnil oče: Pri nas o vsem odloča družinski svet.Predsednik je Ve- sna. Pogovorimo se in se demokratično odločamo.

Kako pa je v zavodu? Pride do konfli- ktnih situacij?Imate gojenci zavoda kakšno možnost vplivati; svet sta- novalcev ali kaj podobnega
V zavodu imamo domsko skupnost,pred sednik je eden od gojencev, potem je eden podpredsednik, pa tajnik. Jaz sem zapisnikarica.Navzoči so tudi vzgojitelji; vsi so navzoči.Večkrat imamo sejo,dvi- gujemo roko, povemo, kar želimo.

Imate občutek, da se da kaj doseči?
Ne! (kratko in prepričljivo med zgovor- nim smehom). No ja, niti ni kaj takega, kar bi nas posebej vznemirjalo. Vsaj v zadnjem času ne.

(Tone)Štrajkate ne,tako kot smo mi?
Tudi s štrajkom se nič ne doseže. Saj vem,zaradi hrane; to smo tudi mi storili pred štirimi leti. Mislim,da zadnja leta ni nič takega,kar bi nas vznemirjalo. Tisti, ki pridejo v spor, so si v glavnem sami krivi. Ne moreš pričakovati, da boš do enih zjutraj lahko pokonci. Ob enajstih mora biti mir v hiši. Odvisno je, kako se med letom vedeš. Razgrajaču ne dovo- lijo, da bi motil druge. Ob pol desetih morajo tisti, ki potrebujejo pomoč, iti v posteljo.

Nekateri ljudje so zelo radi sami, drugi obupno potrebujejo družbo. Kaj pa vi?
Mislim,da sem kar na obe strani.Prija mi družba, včasih sem pa rada tudi sama. Vse do svoje meje.Kadar sem v zavodu je seveda bolj težko biti sam.

Opažam, da imajo ljudje veliko raje zgovorne,družabne in razigrane lju- di kot pa tihe in vase zaprte. Takim včasih podtikajo slabe namene,celo zahrbtnost in hinavščino. Že veliko- krat sem moral takšne ljudi braniti in pravim,da ima vsak človek pravi- co govoriti pa tudi molčati, ne da bi mu kdo podtikal kaj slabega. Zase vem, da se mi tihi in bolj vase zaprti ljudje zdijo bolj zanimivi kot preveč zgovorni. Kaj vi pravite k temu?
Imam rada vse vrste ljudi. Kakršni smo, pač smo.Če se družiš samo z ene vrste ljudmi,poznaš samo take.Rada vprašam rada kaj povem,zelo rada opazujem do- gajanje. Tako se kratkočasim in premi- šljujem.

S šolo, prostim časom in življenjem sploh se danes prepletajo tudi raču- nalniki in Internet. Imate te možno- sti, v zavodu in šoli?
V šoli smo imeli računalništvo - glavne sisteme za obdelovanje tekstov in po- datkov.V zavodu je tudi računalnica.Za Internet ne vem, če je dostopen. Vem, da se da dopisovati prek računalnika.

Da bi vas to prav posebej zanimalo ali da bi bili že zasvojeni z računal- nikom, to še ne?
Ne,ne, nikoli mi računalniki niso bili pre- več pri srcu. Rada si pomagam z njimi. Nisem zasvojena. To pa ne. Nikoli tudi nisem rada igrala računalniške igrice.Če računalnik potrebujem, grem vprašat, naredim, več pa ne.

Ko sva prihajala sem na Primorsko, sva seveda šla mimo Postojne. Ste bili lani na srečanju s papežem?
Bila sem z zavodom.Dobila sem povabilo tudi od Bratstva bolnikov, a sem že bila prijavljena v zavodu. Vedela sem,da bo možnost.Ena od učiteljic je organizirala. En kombi nas je bil.

Kaj pa na samem srečanju - česa se spomnite?
Ne vem; vse mi je tako živo ostalo v spominu. Ko je prišel papež, smo mahali in mahali. Zdi se ti, da si samo ti,ki ma- haš papežu. To je edinstveno - zdaj pa pozdravljam papeža.

V Prijatelju je lani bil objavljen čla- nek o ameriškem pevcu,ki je bil brez rok in je igral na kitaro samo z nogo Pel je tudi ob papeževem obisku v Ameriki. Če bi bilo takrat v Postojni možno, ali bi si upali nastopiti pred papežem?
Bi.

Sprašujem tudi zato, ker je ena od oblik delovanja Bratstva tudi obisk župnij, mladinskih veroučnih skupin in podobno. Za vas ne bi bil problem kaj zapeti, povedati, nagovoriti. Bi sodelovali v taki ekipi za obiske?
Bi. Ljudje smo različni tipi.V osnovni šoli sem veliko nastopala,interno seveda. V Kamniku je bilo novo okolje in v začet- ku sem bila zadržana.Potem sem videla, da če sam ne poveš,tudi drugi ne bodo kar tako dali. Če poveš, te ljudje poslu- šajo. Sedaj govorim, še preveč.

Prej ste rekli, da se na primer v za- vodu ne da kaj doseči, sedaj pa tole zveni vendarle nekoliko drugače. Ali verjamete pregovoru,da lepa bese- da lepo mesto najde?
Ja,verjamem. Če dovolj dolgo prepriču- ješ ljudi, jih vsaj nekaj prepričaš.

Imate kaj potovalnih želja? Kje ste bili doslej najdlje?
Najdlje? Na otoku Elba. V Italiji smo bili lani štiri dni na zaključnem izletu; z za- vodom, ker potrebujem pomoč.

Se učite tuje jezike?
Učim se angleščine in italijanščine. Dve leti sem imela tudi nemščino. Učim se sedaj predvsem zaradi šole.

Kmalu bomo spet v stiski. Treba bo napisati voščilo za božično številko. Kaj bi povoščili prijateljem? Kako dojemate voščila?
Naj malo pomislim! Prvič je pomembno, da je človek domiseln.Drugič je pa lepo, če niso napisane le standardne bese- de: Vesele božične praznike in srečno novo leto. Če je le kakšna beseda več, je takoj drugače.

Dosti pišete? Koliko voščilnic napi- šete za praznike?
Kar nekaj. Nazadnje, mislim, jih je bilo šestindvajset. Ampak vedno se zgodi, da pišem še temu in onemu...

Geslo Krščanskega bratstva bolni- kov in invalidov je VSTANI IN HODI! Ga razumete?
Razumem, seveda razumem! Zame to pomeni POT K UPANJU! Dobesedno vsta ti in hoditi v tem življenju ne morem.To geslo pa je ena svetla lučka.Vstaneš in hodiš lahko kadarkoli: z mislimi, z dušo, predvsem z dobrimi deli, tako da poma- gaš.
Vem, da so nekateri,ki so bili v zavodu, prav prek Bratstva doživeli veliko lepe- ga. Kot sem že rekla,mi sedaj ne znese da bi kaj več sodelovala. Sicer imam prijatelje med invalidi in med zdravimi ljudmi.

Veliko ljudi je danes strtih. Včasih pride prav presenetljivo pismo: "Bolniki, invalidi, pomagajte mi!" Obstaja možnost, da bi Bratstvo naredilo svetovalno skupino. Če bi ljudje vedeli: "Tam pri telefonu je bolnik ali invalid, ki me bo razumel in mi svetoval" bi morda marsikdo poklical.Bi bili pripravljeni ljudem,ki so v stiski, kaj svetovati? Se čutite tako močni, da bi komu svetovali ali bili v oporo?
Svetovati - to je velika odgovornost, še posebno, če tako pravite. Rada po- magam ljudem po svojih zmožnostih, z besedami, ker pač drugače ne morem. Rada svetujem. Jaz mislim, da bi bilo dosti zanimanja.
Ravno sedaj pripravljam referat za psi- hologijo.Poglobila sem se v knjigo:Edina prava ljubezen je ljubezen do drugačnih (Dušan Rutar). Zelo, zelo mi je všeč. V enem popoldnevu sem jo prebrala. Na začetku je več teorije, drugače pa je zgrajena na zgodbah. G.Rutar je psiho- log v našem zavodu.

Sprašujem razne stvari. Ni mogoče sicer takoj vse uresničiti, kar si člo- vek želi.Nekoč morda pride primeren trenutek in če je napeljano-prostor, ljudje, sredstva, se lahko kaj dobre- ga in tudi večjega le naredi. Glavni so pa ljudje. To velja tudi za kakšno srečanje Bratstva na vašem koncu. Bi bili pripravljeni na takem sreča- nju kaj bolj sodelovati, na primer voditi pogovor v skupini?
Ja, bi.

Kakšno vodilno misel za srečanje bi predlagali?
Ne bi vedela, nisem še razmišljala.

Kaj pa s pomočjo Svetega pisma? Se zgodi, da ga še kdaj vzamete v roke?
Ga vzamem, ja.

Imate kakšno življenjsko geslo?
Ne vem,jaz pravim:NIKOLI SE NE VDATI! Vsak dan se je potrebno zbrati, se po- gledati v ogledalo in si reči:"Saj ni tako grozno." Večinoma sem dobre volje. Tudi druge skušam spodbujati.

Ste bili kdaj bolni? Imate kakšne iz- kušnje z bolnišnico?
Ne. Prva leta po poškodbi sem bila veli- ko v bolnišnici,ampak takrat sem bila še čisto majhna.Kasneje sem imela težave zaradi izpahnjenega kolka, sicer pa ni- mam izkušenj z boleznijo.

Pri pogovoru sta bila navzoča tudi star- ša.Vljudno sta dala vso prednost Vesni, vendar sva ju le pregovorila, da nekaj povesta o tem, kako živi družina.

Imate stike s starši drugih, ki so v zavodu? Gotovo ste spoznali kar nekaj ljudi, ki jih drugače ne bi.
Imamo nekaj stikov. Lahko rečem, da smo v času po nesreči in do sedaj spo- znali veliko ljudi in navezali tudi nekaj tesnih stikov. Lahko celo rečem, da imamo večino prijateljev od daleč. To so prijatelji, ki imajo sorodne življenjske težave. Nekaj na to vpliva tudi dejstvo da imajo hiše, urejene za dostop inva- lida na vozičku.
Drugače pa bolj težko pridemo skupaj. Mi brez Vesne skoraj ne gremo kam. Če gremo,gremo vsi skupaj.Kaj namreč po- maga, če si s kom prijatelj, pa stopnice branijo, da bi lahko Vesna prišla v hišo? Pri mnogih znancih je tako. Vsak tega ne razume. Drugače pa lahko rečem,da so naši prijatelji prijatelji do neke mere. Če prosiš kaj več,se prijateljstvo konča Težko je prositi. Pri ljudeh tudi opažam nek strah pred invalidi in družinami, kot je naša.
Malo je ljudi, ki bi prijateljsko pristopili. Spominjam se, kako so vsi samo postav ljali vprašanja ali komentirali:"Bo hčerka hodila? Ne bo hodila? Se mi smili."
Mi smo se mogoče malo umaknili sami vase in stiki so zamrli. Sedaj se tudi pozna, da je Vesna v zavodu daleč od doma. Ko je še bila v osnovni šoli, je imela veliko prijateljic. Sedaj so odrasle in odšle po svojih poteh.Marsikaj je od- visno tudi od duhovnikov, če imajo ču- teč odnos do družin z invalidnim ali bol- nim članom; če sami vsaj kdaj pridejo na obisk in v tem dajejo zgled mladini.

Vesna, kako ti gledaš na pomilova- nje? Jaz imam svoje izkušnje in ne- kaj sem jih že opisal v člankih.
Pomilovanje se mi ne zdi pristno. To je nekaj drugega kot pomoč.Včasih slišim: "Joj,uboga punčka." Tudi meni se smilijo ljudje,ki ne vedo reči drugega kot to,da se jim smilim.Celo v Kamniku,kjer je za- vod že petdeset let,se zgodi,da srečaš kaj takega,nad čemer se lahko zgražaš, ampak po svoje je to prej smešno;sme- šno do solz. Marsikaj doživljam.

Vesna, kakšne želje imaš?
Rada bi naredila vozniški izpit in vozila avto. Ura stane dva tisoč, mene pa bi stala štiri tisoč tolarjev,ker bi inštruktor moral prihajati v Kamnik. To je zelo ve- liko. Morda bom le uspela. Če letošnje leto opravim ure vožnje in naredim izpit mi bo drugo leto,ko bom šla kam naprej veliko laže. To bo stopnja k osamosvo- jitvi, pravzaprav stopinja.

Za konec še kakšno besedo in po- zdrav tistim, ki bodo to brali. Morda bo tale pogovor prišel v roke tudi komu od znancev in prijateljev.
Upam,da bo ta pogovor in moja zgodba bralcem všeč. Lepo jih pozdravljam.

na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

SOBOLNIKI-ZVESTI SPREMLJEVALCI

Bolnica mi je pripovedovala:"Zbolela sem čez noč. Morala sem v bolnišnico. Več dni sem ležala. Svet se je zame končal ob robu bolniške postelje. V trenutku so se moje želje popolnoma spremenile. Največja želja je bila,da bi lahko šla sa- ma na stranišče, da bi lahko sama jedla in se umila. Življenje zunaj me ni več zanimalo. Zanimalo me je življenje zno- traj bolniške sobe. Tudi čas sem do- življala drugače. Ko me je bolelo, sem slišala vsak udarec cerkvene ure. Bala sem se noči brez spanca, ki so leglo črnih misli. Premikaš se po rjuhi in iščeš ugoden položaj,da bi te čim manj bolelo Kakor angel se mi je zdela medicinska sestra, ki mi je dala protibolečinsko in- jekcijo in dodala: "Če bo spet hudo, kar pozvonite in bom prišla." Nikoli pa ne bom pozabila druge, ki je vedno, kadar mi je prinesla nočno posodo, priganjala: "Dajte brž! Ali ne vidite, za koliko bolni- kov moram skrbeti?"Bolj ko je priganjala bolj je nočna posoda ostajala prazna in obe sva bili v nepotrebni stiski.
Moji najbolj zvesti spremljevalci so bili sobolniki. Pet nas je bilo. Upala sem jih prositi za drobne usluge,ker sem videla, s kakšnim veseljem mi ustrežejo.Devet- desetletna "mama korajža" mi je nalila čaj, ki ga je strežnica postavila na mizo dva metra stran od moje postelje. Od- prla je okno, prižgala luč, pozvonila, ker je bil moj zvonec pokvarjen. Naučila me je,kako se pride do sveže spalne srajce in dodatnega čaja.Vedno je ponavljala: "Kdor v bolnišnici jezik špara, ta kruha strada." Zvečer,ko nismo mogle zaspati nam je pela uspavanko.Bolniška soba je vse bolj postajala naš dom, me pa ena družina. Skupaj smo prebirale kartice, pregledovale dobrote, ki so nam jih pri- nesli svojci. Skupaj smo telovadile v postelji in se spodbujale. Ob izboljšanju zdravstvenega stanja smo si nazdravile s čajem. Skupaj smo vonjale rože in držale pesti druga za drugo. Če se je kateri bolezen poslabšala, smo jokale. Kako hudo je bilo,ko so eno premestili v intenzivno enoto.Spraševale smo sestre kako je z njo. Nič niso rekle. Čez nekaj dni smo v časopisu videle osmrtnico.Ko nas je v nedeljo obiskal duhovnik, smo skupaj molile zase in druga za drugo. Pred sobolnikom se ti ni treba pretvar- jati. Lahko mu zaupaš,kje imaš priprav- ljeno obleko za pogreb. Naučijo te, ka- tere preiskave bolijo, katere tablete so dobre proti bolečinam,kaj pomeni dolo- čena diagnoza.Ko se ti stanje poslabša so sobolniki tisti, ki zate pritisnejo na zvonec. Ko sem bila zdrava, sem bila prepričana,da je nadstandard,če si sam v sobi. Danes vem, da je nadstandard, če si v sobi skupaj s sobolniki,s katerimi se razumeš.Čeprav je bila bolezen huda sem v bolnišnici spoznala toliko dobrih ljudi. Z nekaterimi sobolniki si še danes dopisujem in obujam spomine. Bolezen je ključ, ki nam odpre določena vrata. Spoznala sem, da bolniku ni dobro sa- memu biti."

dr. Janja Ahčin

NIHČE NAJ NE POVPRAŠUJE PO MENI

Ne vem, morda ste vi tisti gospod, ki urejuje list ali revijo Prijatelj in terensko obiskuje bolnike in invalide in ste verje- tno že večkrat bili v našem domu na obisku.Bilo kakor bilo,samo to vas želim obvestiti,če res kdo od KBBI prihaja,naj ne povprašuje v domu po meni in naj me ne obiskuje. Ne maram, da bi me kdo spraševal, kako se imam, kako se počutim v domu in kakšno je bilo moje preteklo življenje in še, koliko sem po- božen in versko aktiven. Meni je ljubše, da me nihče ne nadleguje z obiski in z narejeno prijaznostjo. Imam že precej bridkih razočaranj predvsem pri tistih, ki se imajo za super pobožne in jih tudi v našem domu ne manjka. Imajo dolge in strupene jezike za zlobno opravljanje in obsojanje.
Pripominjam, da sem Prijatelje, ki ste mi jih poslali, že večinoma prebral, in je to kar podučno.Za naprej,če je vaša volja in možnost, mi lahko pošljete Prijatelja, nujno pa ni,ker ga ne morem plačevati. Tista malenkostna žepnina, ki jo dobim tu v domu, ni niti za nujne potrebe.
V upanju, da ste me pravilno razumeli in mi niste zamerili tega, kar sem vam negativnega napisal, sprejmite moj is- kren pozdrav. Spoštovani!
Najprej hvala za vašo iskrenost! Med lastnostmi,ki jih je Jezus najbolj pouda- rjal, je predvsem iskrenost (poleg vere, nenasilnosti in nesebične požrtvovalno- sti). Priznam pa, da je vaše pismo vse- eno nekoliko presenetljivo in izzivalno. Vendar gre za stvari,ki jih mnogi govoré vi pa ste jih pač kar iskreno napisali. Seveda vsi vemo, da resnica boli, toda ni druge poti do nje. Vaše besede go- vorijo, da so obiski lahko tudi nadležni, posebej, če si obiskovalec domišlja, da vsi ljudje kar koprnijo po njem. Nekoč sem prebral o obvestilu pri vhodu v neko ameriško bolnišnico. Pisalo je približno takole: "Če se več let niste zmenili za svojega sorodnika ali znanca, tega ni treba nadoknaditi ravno sedaj med zdra vljenjem, ker bolnik potrebuje predvsem počitek in mir."
Pojdiva sedaj po vrsti k stvarem, ki jih omenjate! Res sem urednik Prijatelja. Kolikor morem, kajti kot duhovnik poč- nem še mnoge druge stvari,skušam tudi obiskovati bolnike in invalide. Obiskujem zato, ker poznam Jezusove besede: "Bolan sem bil in ste me obiskali" Najbrž te besede niso kar tako v evangeliju. Mnogi bolniki in invalidi izražajo veliko željo po obiskih, obiskovalcih in obis- kovalkah. Obiskujem seveda tudi zato, ker imam med bolniki in invalidi dobre znance in prijatelje ter jih rad obiščem. Priznam pa,da je nekaj obiskov tudi po- vezanih z mojim delom urednika in du- hovnega pomočnika KBBI.Ti bi lahko bili vprašljivi in sporni.
Tudi v vašem domu sem že bil, vendar pred kakšnimi petnajstimi leti,ko sem bil še bogoslovec. Zato nekoliko presene- čeno berem vaše vrstice.Upam trditi,da vas osebno vsaj jaz z obiski res nisem nikoli nadlegoval. Ker pa kot duhovnik obiskujem dom upokojencev tu v Ljub- ljani, večkrat pa sem tudi v kakšnem drugem domu, lahko rečem, da razmere v domovih kar dobro poznam. Ko mašu- jem in pridigam, skoraj vedno nagovar- jam oskrbovance tudi k medsebojni po- moči.
Veliko življenjsko pomembnih stvari se v domovih tudi naučim. Nikoli ne bom pozabil devetdesetletne gospe, ki me je naučila stavka: "Ko se zbudiš, naredi sveti križ! In preden spet zaspiš, naredi sveti križ!" Zgodi se tudi, da obiščem koga, ki živi sam v svoji sobici v domu, toda ves otožen,zagrenjen in brezvoljen Dolgčas preganja z gledanjem televizije in branjem časopisov,v glavnem pa str- mi skozi okno in premišljuje ter pestuje svojo bridko usodo. Najbolj hudo je, če ima tak človek otroke, ki pa se ne zme- nijo zanj. Počuti se od vseh zapušče- nega in zavrženega. Hudo je. Beseda tolažbe ne zaleže kaj dosti.
Potem se poslovim, stopim skozi vrata, meter naprej in stopim v sosednjo sobo Kaj vidim? Soseda na bolniški postelji,ki ne more več vstati in je povsem odvi- sen od pomoči ter prijaznosti strežnic. Kako dobro bi mu delo, če bi mu kdo večkrat premaknil blazino, ga obrnil, mu podal skodelico s čajem, mu morda kaj prebral... Kdo bi lahko to storil? Sosed, ki pa ne vidi skozi zid. Morda je samo petnajst centimetrov med njima, a se ne vidita in živita vsak svoje osamljeno življenje.
In to je zame podoba tega sveta.Nobe- ne prav velike hudobije, toda zaprtost v svoj svet, svet svojih neuresničenih želja, doživetih krivic in odrinjenosti, pa je, kakor je. Hudo! In kakor sosed v domu upokojencev ne vidi skozi steno, tako običajen človek ne vidi skozi zido- ve svojega stanovanja čez polje, čez gozd, čez ocean do tja, kjer ljudje v silni stiski umirajo od lakote. Časopisi, revije, radio in televizija nam pomagajo, da pogledamo skozi te zidove. In neka- tera srca se zganejo!
Temu je namenjen tudi Prijatelj. Bil naj bi prijatelj, ki zna tolažiti, predvsem pa povabiti. Prijatelj je namreč tudi glasilo KBBI (Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov), katerega geslo je: Vstani in hodi! Vstani,če le še moreš,stopi,zapelji se na vozičku k svojemu sosedu,poglej, če kaj potrebuje, pomagaj,reci prijazno besedo, in ko se vrneš, zmoli zanj in za vse v domu. Bodi apostol, zavedaj se, da si v božji službi do zadnjega diha ži- vljenja!
Da se povrnem k vašemu pismu! Morda vas je res kdo ujezil, vendar dvomim,da bi to bil kdo iz KBBI. Morda pa je vzrok vašega zavračanja obiskov čisto razu- mljiv. Ne marate, da o vas govore, kaj šele pišejo. Zato je dobro, da ločite običajne obiske od tistega obiska, ki je napovedan in dogovorjen, ko kakšen novinar ali urednik pride in napravi inter vju. Jaz se za vsak intervju dogovarjam kar kakšne pol leta, tako da se mi vča- sih kdo že smeje. Vem pa,da ni vsak za to in nikogar ne silim. Nekajkrat (deset- krat,dvajsetkrat) poskusim,in če ne gre pač odneham. Z vami, ker ste napisali tole zanimivo pismo,bi se sicer prav rad na dolgo pogovarjal za Prijatelja, a ob- ljubim, da vas s tem, niti z obiskom ne bom gnjavil. Kakšnega Prijatelja boste že še dobili,dokler bo kaj dobrotnikov,ki plačajo podporno naročnino, da Prijate- lja lahko prejme vsaj nekaj bolnikov po bolnišnicah in domovih za upokojence oziroma ostarele.
Glede opravljivih jezikov pa menim, da se temu nikdar ni mogoče čisto izogniti. Zdravilo je samo eno: utrditi se in priti do miru v sebi. Vsi vemo, da je pomem- bno samo to,kaj Bog misli o nas. Morda bodo vam in še komu pomagale tele mis li duhovnega pisatelja Tomaža Kempča- na v znameniti knjigi Hoja za Kristusom:
Sin, trdno stoj in vame zaupaj! Besede so besede! Po zraku letijo, a kamna ne ranijo! Če si kriv, misli, kako se boš po- boljšal. Če ti pa vest ničesar ne očita, misli si:to hočem pretrpeti zaradi Boga! Vsaj žaljivo besedo včasih potrpežljivo prenesi, če še ne moreš prenašati huj- ših udarcev... Poslušaj mojo besedo in malo ti bodo mar vse besede ljudi. Glej, ko bi se govorilo zoper tebe vse, kar si je mogoče najhudobnejšega izmisliti,kaj bi ti škodilo, če bi se za vse to ne menil in bi ti bilo toliko mar kot pezdir? Ali bi ti mogli ljudje le en las z glave izpuliti? Toda kdor ni notranji človek in nima Bo- ga pred očmi, tega hitro vznemiri vsaka grajalna beseda. Kdor pa vame zaupa in si ne želi vsega po svoji glavi, ta bo brez strahu pred ljudmi.
Za zaključek bom kar ponovil vaše be- sede: V upanju, da ste me pravilno ra- zumeli in mi niste zamerili tega, kar sem vam negativnega napisal, sprejmite moj iskren pozdrav. In hvala za vaše zani- mivo pismo!

Vlado Bizant

UPORABLJAJMO PRAVE BESEDE

Nedavno sem se pogovarjal z mamo in očetom otroka na invalidskem vozičku in beseda je tekla tudi o tem,s kakšnimi težavami in radostmi se srečujeta kot starša invalidnega otroka, s kakšnimi težavami in radostmi se srečuje otrok in vsi skupaj kot družina.
Ob tem je oče omenil, da bi bilo prav in pošteno,če bi imela oblast več posluha, tistega resničnega in ne le uradniško togega, za posebne potrebe takšne družine ter za bolnega ali invalidnega člana družine.
V pogovoru je večkrat uporabil besedo ugodnosti - da bi invalidi in njihove družine morali imeti več ugodnosti. Sam sem pojmu ugodnosti nasprotoval in po prvem presenečenju z njegove strani sva se prav hitro sporazumela, da je imel v mislih v resnici olajšave.

Morda kdo poreče, da sploh ni pomem- bno,kako kaj imenujemo, pomembno je, da sem denimo zaradi tega, ker mi je priznana več kot osemdesetodstotna invalidnost, lahko oproščen plačevanja RTV naročnine, na vsakih pet let plačila carine in prometnega davka ob nakupu novega avtomobila za prevoz invalida (mimogrede plačila prometnega davka ob nakupu avtomobila so oproščene tudi družine s tremi ali več mladoletnimi otroki), plačila cestnine ob registraciji.
Vse to so dejansko le olajšave,ki priza- detemu pomagajo premagovati težave, ki jih prinaša invalidnost ali bolezen in omogočajo,da lahko takšen človek čim- bolj razvije svoje talente.Menim,da smo k temu kristjani po evangeliju še prav posebej močno poklicani in zavezani.

Zato je gotovo zelo pomembno, da tudi v prostem in v povsem vsakdanjem po- govoru z besedami ravnamo previdno in premišljeno uporabljamo prave besede. Tako ne bomo v javnosti ustvarjali na- pačne podobe o sebi, kot o ljudeh,ki se "grebejo" le za ugodnosti, v resnici pa so to le olajšave, ki jih imajo tudi druge skupine (zdravih) ljudi, ko jih denimo zadene kakšna naravna nesreča ali ker živijo in delajo v težkih razmerah.

NA VRSTI JE ZAKONODAJALEC

Na milijon prebivalcev pride sedaj sedem- najst darovalcev organov. Od leta 1994 je s tridesetodstotnim porastom števila daro- valcev Italija dosegla in presegla evropsko povprečje (petnajst darovalcev na milijon prebivalcev). Prej je bila glede odvzemanja in presajanja človeških organov dolga leta na repu lestvice v Evropi. Toda ti podatki veljajo samo za severno Italijo. Na jugu države pridejo štirje darovalci na milijon prebivalcev, kar pa je še zelo daleč od ev- ropskega poprečja.
Mnogokaj so storili že leta 1994 s sprejet- jem zakona glede nedvoumnega ugotav- ljanja in potrditve smrti, ki je naredil konec dolgim razpravam. Pomemben je bil večji poudarek na reanimacijskih postopkih,ki so bistveni za delovanje presadka.Urad Tran- splatat koordinator,ki deluje po bolnišnicah skrbi za ohranjanje zanimanja za proble- matiko transplatacij ali pa je v pomoč dru- žinam.Če bi želeli zadovoljivo odgovoriti na vse povpraševanje po organih, bi v Italiji potrebovali kakšnih petdeset darovalcev na milijon prebivalcev.
Prav zato so izdelali poenoten predlog,ki se dotika dveh bistvenih točk problematike: kako priti do privolitve za odvzem organov in organizirati odvzem ter presaditev.Glede pridobivanja privolitve je predlagano: "Da- rovanje organov mora biti sad zavestne privolitve,nikoli prisiljeno."Vlada o tem vpra šanju ne bo govorila, ampak ga prepustila parlamentarni razpravi.

Famiglia Cristiana, prevod Jože Potrpin

MOZAIK

Zadruga Mozaik je bila odločilen in učinko- vit odgovor na potrebe telesno prizadetih otrok. Ustanovljena je bila leta 1991.Zdru- ženje šteje petnajst rednih članov in pet ugovornikov vesti. Večja skupina prosto- voljcev, ki jih vodi komisija, odgovorna za pristojnosti in odgovornosti ključnih oseb, opravlja danes štiri različne dejavnosti.Za- čelo se je s programom Smeraldo ali dnev- nim varstvom za približno dvajset otrok,ob pomoči številnih sodelavcev (od gojenja rož do juda), da bi s celostno vzgojo prišli do možnosti njihovega postopnega zapo- slovanja.Odkar je Smeraldo začel delovati, je že enajst oseb našlo delo. Z Mozaikom pa so se v teh letih udejanile še tri nove dejavnosti: pomoč na domu za otroke s težavami, v sodelovanju s krajevno USSL, program Giada(center celodnevnega varst- va)od leta 1993,in tako imenovani Posebni program, v okviru katerega nudijo usluge prizadetim mladostnikom, ki jih prizadeva večstranska patologija. Leta 1995 se je Zadruga Mozaik lotila še pogumnejšega podviga v svojem kratkem obstoju, in sicer ustanovitve stalne skupnosti, imenovane Corniola ali Drenulja.Sanje so podprli pred- stavniki krajevnih oblasti. Stari senik v bližini sedanje zgradbe so preoblikovali v solidarnostno bivališče. Del so namenili za lastne bivalne prostore (z osmimi stalnimi mesti ter dvema za nujne primere), preo- stali del pa deloma prizadetim osebam z določeno mero samostojnosti deloma njiho vim družinam-podpornicam (sedem majhnih sob).Prizadeti sami poskrbijo za vzdrževanje

Famiglia Cristiana, prevod Jože Potrpin

STAROSTNIKI - PROSTOVOLJCI SE PRIPRAVLJAJO ZA EVROPO

Gre za italijansko združenje starostnikov - prostovoljcev,ki je nastalo v okviru ENOVa (European network older volunteer), to pa podpira na svetovni ravni nekatera zdru- ženja prostovoljcev- starostnikov, in sicer na srečanju septembra 1996 v Assisiju, ob sodelovanje AUSER-a, združenja za samo- pomoč in solidarnost;ta šteje nad sto tisoč članov širom po Italiji. Njihov predsednik meni, da lahko starostniki s prostovoljnim delom ogromno prispevajo pri reševanju socialnih problemov Evropske unije. Pred- stavljajo moči, na katere oblastniki žal pozabljajo. To potrjujejo tudi osrednje de- javnosti ameriških dedkov in babic-prosto- voljcev, ki se med drugim posvečajo druži- nam v stiski, spremljajo otroke v njihovem šolanju, delijo hrano v javnih kuhinjah, or- ganizirajo obiske v bolnišnicah, včasih celo poskrbijo za varnost v svojih mestnih če- trtih. Če hočejo, lahko naredijo mnogo in dobro.
ENOV je bil ustanovljen leta 1994, k sode- lovanju pa je pritegnil že osem držav.V teh letih je izdelal že nekaj skupnih programov, v prihodnje pa bo glavno pozornost name- nil dvema velikima tematikama: brezposel- nosti mladih (starostniki bi jim lahko poma- gali pri zaposlovanju z nasveti in priporočili) in priseljencev. Da bi sprožil širšo in poglo- bljeno razpravo o tem, je ENOV sklenil, da bo izdajal svoje evropsko glasilo, tiskano v več jezikih. Med drugimi pomembnejšimi zadevami, ki jih predlaga, je tudi "Evropski teden starostnikov - prostovoljcev", ki po- teka vsako leto meseca junija. Za to prilo- žnost organizirajo srečanja, predstave, obiske in pobratenja,s ciljem ovrednotiti in soočiti najrazličnejše izkušnje na evropski ravni.

Famiglia Cristiana, prevod Jože Potrpin

"ROŽNI VENEC" BOLNIH IN OSTARELIH

Marsikdo je rad molil rožni venec. Z leti pa mu je postala ta molitev predolga in prete- žka.Pri njej postane kmalu hudo raztresen, se muči, ponavlja in drema. Včasih se ta- kemu človeku upira tudi navadna molitev po obrazcih.Oseben pogovor z Bogom,ki je najlepša molitev, pa se človeku, ki je star ali bolan,hitro ustavlja.Vsem takim priporo- čam: poskusite še drugačno molitev- tako imenovano molitev vzdihljajev.
Ta molitev ni težka. Opravljamo pa jo naj- bolje takole. V roke vzamemo rožni venec, vendar samo zato, da bomo nanj šteli. Namesto deset Zdravih Marij s skrivnostmi ponovimo desetkrat isti kratek vzdihljaj,la- hko vsakokrat povsem enako,lahko pa tudi v bolj sproščeni obliki (seveda le vzdihljaj brez Zdrave Marije!). Če bi ponovili vzdih- ljaj le dvakrat ali trikrat, bi bilo to premalo. Če ga pa povemo desetkrat, bomo pri tem nujno malo razmišljali njegovo vsebino.
Vsakdo si seveda izbere po svojem lastnem notranjem občutju pet znanih,kratkih vzdi- hljajev za pet desetk. Naj na primeru po- kažem, kakšna je lahko takšna molitev, pa tudi v katero smer naj se razvija.

1. desetka: pozdrav Jezusu! Stopi najprej v oseben stik z Jezusom! Zato pojdi v du- hu pred tabernakelj in desetkrat pozdravi Jezusa. Lahko npr. takole: Hvaljen Jezus! Pozdravljen, Jezus! Živel Kristus Kralj! Po- zdravljen, moj Odrešenik! Moj največji do- brotnik! Moj Bog in moje vse!
2. desetka: izpovejmo Jezusu svojo lju- bezen! Jezus jaz te ljubim! Zelo te ljubim. Zares te ljubim. Z vsem srcem te ljubim. Z vsemi srci te ljubim! ...
3. desetka: Srce Jezusovo, zaupam vate! Ko ponavljaš te besede, si misli: Zaupam vate glede svoje preteklosti, sedanjosti, prihodnosti, glede svoje družine,glede zdra vja, smrti...
4. desetka: Marija, pomagaj mi! Pomagaj mi glede tega... onega... Marija, pomagaj nam, bolnim, mladim, nesrečnim... Pomagaj jim, Marija!
5. desetka: Jezus,Marija,ljubim vaju:rešita duše! Mojo, domačih, sorodnikov, umirajo- čih...
Drugi taki primerni vzdihljaji so,npr.:Sladko Srce Marijino, bodi moje rešenje! Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi moje srce po svojem Srcu! O Marija,brez madeža spo četa, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo! Jezus, božji sin, usmili se mene, ubogega grešnika!
Opomba.Namesto zadnjih dveh deset vzdi- hljajev lahko priporočiš Bogu deset živih, nato pa še deset pokojnih oseb. Npr.: Je- zus,prosim te za tega(koga od sorodnikov, domačih,sosedov); taka molitev bo gotovo bolj zbrana in goreča, ko misliš in moliš za potrebe tebi dragih oseb.
Te molitve ne moremo imenovati molitev rožnega venca, čeprav ga pri njej uporab- ljamo. Vendar bo zate gotovo več vredna kot molitev rožnega venca, ker boš bolje molil.
Vzhodna Cerkev ceni in rada moli to t. i. molitev vzdihljajev,vendar jo opravlja malo drugače, namreč tako, da vernik ponavlja en in isti vzdihljaj tudi po več stokrat.Naj- raje ponavljajo tale svetopisemski vzklik: "Jezus, Davidov Sin, usmili se mene, ubo- gega grešnika!"
Le rad moli rožni venec! Če pa ti ga ne uspe prav moliti,poskusi še tako. Prepričan sem,da ga boš vzljubil,kot so ga že mnogi. Tako boš spet laže,raje,zlasti pa bolje molil

p. Avguštin C.

Ljudem dobre volje

Vsem ljudem dobre volje in vsem, ki nam je Prijatelj še prijatelj, želim, da bi v letu, ki je pred nami, iz možnosti in talentov, ki so nam bili dani, naredili največ,kar je mo- goče. To bomo zmogli,če se bomo odprli in se dali na razpolago in v službo drug dru- gemu.
Prijatelj in vse dogajanje okrog njega so zato lahko priložnost za vse ljudi dobre volje, ki se srečujemo z boleznijo ali inva- lidnostjo in za naše resnične prijatelje, da najdemo in utrjujemo razloge našega upa- nja, rojenega v božični noči.
Imejmo odprto srce in betlehemska zgodba naj deluje v nas v vsej svoji moči in pestro sti. Naj nas ovije v tisto skrivnostno pra- znično toplino, kjer se vsi počutimo boljši. A naj nas ne uspava. Ne prespimo tega največjega dogodka zgodovine, kot so ga prespali ljudje,ki so živeli za vrati hiš,koder sta trkala Marija in Jožef, in niso ničesar zaznali v vladni palači in templju, kjer je gospodarila gluhota.
Zaznali pa so božja znamenja pastirji ob čredah, preprosti, pristni ljudje in Modri - možje osvobajajoče resnice in svobode,ter se podali na pot iskanja in našli. Tudi te dni, ko poslušamo betlehemsko zgodbo, je noč in so božja znamenja.
Koliko ljudi opazi in razume ta znamenja ter se odpravi na pot iskat resnico in nove poti odrešenja za vse ljudi?
Ob tem božiču želim,da bi vsak človek opa zil znamenja svojega angela in zvezdo ter se odpravil na pot v smeri Resnice,Lepote, Dobrote in Ljubezni, čeprav so dostikrat skrite tudi v naporu bolečine, trpljenja, ra- zočaranja in v preizkušnjah, ki v nas roje- vajo človeka po Njegovi podobi.
Tisti, ki so tiste dni v "štalci" znali videti in prepoznali nebeško navzočnost, so tudi v realnosti "štalce" pokleknili pred Božjo veli- čino.
Naj skrivnostni betlehemski Bog, ki se nam je razodel počasi in postopno vse do vsta- jenja, tudi nam pomaga,da bomo znali tudi v tej naši realnosti "štalce" videti in prepo- znati Božjo navzočnost - Resnico, Lepoto, Dobroto in Ljubezen.

Jožef Raduha

FATIMSKA MARIJA V KATEDRALI UPANJA IN TOLAŽBE

V veselje bolnikov je 16. oktobra popoldne Fatimska Marija priromala tudi v Klinični center v Ljubljani. Bolniki,osebje bolnišnice in obiskovalci so ji pripravili lep sprejem pred vhodom v Klinični center. Pričakali so jo z molitvijo rožnega venca in pesmijo. Po krajšem postanku smo jo v procesiji pos- premili v kapelo bolnišnice.Najprej jo je po- zdravil bolniški župnik g.Miro Šlibar, za njim pa otroci, bolniki, medicinska sestra in obi- skovalec. Zmolili smo vse tri dele rožnega venca z vmesnimi meditacijami. Zatem so sledile pete litanije Matere Božje. Sveto mašo je ob somaševanju mnogih duhovni- kov daroval p. Mežan.
Ob zahvalni pesmi s prižganimi svečkami je bilo slovo. Ker je bila kapela premajhna za vse obiskovalce, si je v mimohodu vsakdo, ki je želel,lahko dotaknil kipa Fatimske Ma- rije, za trenutek pomolil in se ji priporočil. "Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!" je bila gotovo največkrat izrečena prošnja.
Hvala vsem, ki ste karkoli pripomogli, da je Fatimska romarica obiskala tudi katedralo upanja in tolažbe. Bolniški župnik mi je za- upal, da je imela svoj spodbudni delež pri tem tudi oddaja na radiu Ognjišče,ki je na- menjena prav vam, dragi bolniki in invalidi.

Tone Planinšek

Pozdravni nagovor bolniškega župnika g. Mira Šlibarja

Dobrodošla Marija,romarica iz Fatime v ka- tedrali upanja in tolažbe, v kapeli osrednjih bolnišnic v Ljubljani!
Danes je ta kraj trpljenja in zdravljenja, tudi duhovnih ozdravljenj, solza in veselja ob ponovni vrnitvi v Očetov objem, postal Fatima.
Marija,romaš po naši Sloveniji.Ob srečanjih tolikih, tudi bolnih na telesu in duši, si tudi sama "zbolela". Želiš biti popolnoma naša, razumevajoča za naše bolezni. Te štiri ure se okrepi,da boš lahko nadaljevala pot,nas pa utrdi v sprejemanju trpljenja.
Obiskala si nas ti, Mati, Romarica, nas bol- nike in druge, ki te niso mogli pozdraviti v domačih župnijah, ali pa si jih ob obiskih na župnijah tako prevzela, da so te želeli pozdraviti tudi tukaj.
Mi,tvoji romarji,smo prišli poslušat sporoči- lo, ki si ga v beli obleki in z rožnim vencem v roki v Fatimi zaupala trem pastirčkom, naj ljudi vabijo k pokori in molitvi za spre- obrnjenje grešnikov in za mir na svetu.
Zbrani smo iz vseh različnih krajev Slove- nije in tudi od drugod.
Tu so OTROCI, ki se najteže sprijaznijo z bolnišnico in bivanjem v njej, ker nimajo ob sebi dobrih mamic in očetov. Marija, bodi jim ti Mama, Mamica, ki jih ljubkuje in pes- tuje.
Tu so MLADI,DEKLETA IN FANTJE,ki so za- radi bolezni in prepogostih poškodb morali prekiniti šolo in študij, da se pozdravijo. Marija, bodi jim Mati, učiteljica in vzgojite- ljica za prave vrednote življenja.
Tu so MATERE IN OČETJE,ki so nepričako- vano zboleli ali so morali zapustiti domača ognjišča tudi zaradi prevelikih skrbi in ne- urejenih medsebojnih odnosov.
Tu so tudi STAREJŠI,pa tako podobni otro- kom, ki potrebujejo v visokih letih življenja in bolezni ljubečo pozornost in spremljanje.
Marija,poglej v tej kapeli,v srcu bolnišnice, in tudi zunaj nje vse: bolnike, invalide, duhovnike,redovnike in redovnice,vodstvo bolnišnic, vse zdravstvene delavce in vse, ki se na ta odgovoren poklic pripravljajo, ter druge študente in dijake, svojce bolni- kov in njihove prijatelje,vse,ki so tukaj tu- di v imenu tistih,ki niso mogli priti iz bolni- ških sob ali iz drugih bolnišnic v Sloveniji, ki jih ti, Marija, ne boš obiskala na svojem romanju po Sloveniji.

LJUDJE ODPRTIH ROK

Tudi v Sloveniji imamo ljudi, dobrotnike, ki se razdajajo za druge in jim pomagajo ži- veti.Zaradi svoje skromnosti so navadno medijem nezanimivi, ker niso hrupni in ble- ščavi. Mediji rajši izbirajo najlepšo, najbolj uspešno, naj, naj...
Revija Naša žena je letos že četrtič zapo- red izbirala LJUDI ODPRTIH ROK. Svečana razglasitev priznanj je bila 12. novembra v Narodni galeriji v Ljubljani.Izmed petdesetih predlogov so za DOBROTNICO '97 izbrali METKO PAVŠIČ, za POBUDNICO DOBRIH DEL Nino Souvan, za DAROVALKO Tatjano Rodico Dumas,za IZJEMNO OSEBNOST leta pa upokojenega ljubljanskega nadškofa in slovenskega metropolita dr.Alojzija Šuštar- ja. Za posebno požrtvovalna dela je bila nagrajena GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA.
Skupaj z dobrotnico leta, Metko Pavšič, se lahko samo veselimo,da naša družba čeda- lje bolj ceni tisto,kar invalidi sami naredimo Metka je namreč slepa, vendar sta njen pogum in vztrajnost pri razdajanju drugim vznemirljiva in občudovanja vredna. Metka se zavzeto bori za boljši položaj invalidov, pri tem poudarja in z lastnim zgledom do- kazuje, koliko lahko invalidi sami naredimo, čeprav nam je z boleznijo ali izgledom mar sikaj odvzeto.Metka je absolventka Visoke šole za socialno delo, doma iz Idrije. Kot prostovoljka dela pri TOM-u, telefonu za pomoč otrokom in mladostnikom, pa tudi v domu upokojencev v Idriji, kjer vodi skupi- no za samopomoč. Pogosto vzame s seboj tudi kitaro in z njimi zapoje.Največja sreča je, pravi Metka, da se ob človekoljubnem delu človek tudi sam razvija, raste in obli- kuje. V besedi zahvale ob prejetem prizna- nju je Metka dejala:"Če pomagaš drugemu, najbolj bogatiš sebe."
Nadškofa dr. Alojzija Šuštarja so izbrali za izjemno osebnost leta zaradi razumeva- joče in dejavne skrbi za invalide in bolnike. Ima izreden čut za nas in je naš prijatelj. Vedno je imel za nas čas. Ni bilo srečanja, pa naj je bilo na še tako visoki ravni,da ne bi bil v množici opazil invalide in težje bol- nike, stopil zraven, stisnil roko v pozdrav in se pogovoril. Prav tako je bila njegova ljubezen namenjena vsem ljudem z dna družbene lestvice. Zato tudi ni naključje, da je bila med njegovo škofovsko službo ustanovljena Slovenska Karitas za pomoč ljudem v stiski. Nadškof si je s svojim zgle- dom tudi ves čas prizadeval, da bi se du- hovniki bolj zavzeli za bolnike in invalide. Prizadeval si je tudi za odpravo arhitekton- skih ovir pri dostopu v cerkev.
Marta Janežič iz Veržeja je tudi dobila za- hvalno listino. Je invalidka na vozičku in ima velike težave tudi z vidom. Vendar tej trdoživi in vedno optimistični dobrotnici tudi bolezen ni zlomila duha in želje poma- gati sočloveku, obiskati bolnika ali invalida, mu dati upanje in vero v življenje. In mno- gim Marta v osamo in samopomilovanje prinaša sončne žarke. Ljubezen, ki sta ji jo privzgojila starša, ji daje moč,da kljub bo- lezni in invalidnosti živi z drugimi in za dru- ge. Rada reče, da invalid ni revež, je le človek, ki mora premagati različne ovire,da doseže želeni cilj. Ker to čudovito Marto poznam, mi je znana njena izjava: "Mariji sem obljubila,da bom povezovala bolnike in invalide v svoji okolici, dokler bom zmogla." Marta res povezuje invalide in bolnike v gibanju Krščansko bratstvo bolnikov in in- validov, kjer je odgovorna za Pomurje.
Irena Premrov je direktorica doma Dva to- pola v Izoli. Verjetno je edina direktorica na invalidskem vozičku v Sloveniji, kar je že samo po sebi nekaj izrednega.
Sestro Edith Metelko poznajo mnogi bolniki in invalidi. Še ko je bila v službi, je bila v njej velika želja pomagati bolnim, osamlje- nim in nemočnim. Zato je pustila posvetno življenje in stopila v red Marijinih sester čudodelne svetinje, ki so najbolj znane in predane negovalke bolnih na domu.
Jelka Hostnik je višja medicinska sestra.Ka- ko je rešila gotove smrti otroka,sem opisal v prejšnji številki Prijatelja pod naslovom Denar ali življenje.
Hvala vam, dobri ljudje! V imenu Prijatelja in v svojem imenu vam iskreno čestitam in se veselim z vami.

zapisal in slikal: Tone Planinšek

STIČNA

Tudi letos se nas je veliko mladih zbralo v Stični. Bilo je čudovito. Molitev, veselje in tudi klepet sta nas tesno povezala. Odvijal se je zelo zanimiv program,najbolj pa mi je v spominu ostalo pričevanje francoskega duhovnika,ki živi med mladimi na ulici. Pro- gram so popestrili mladi, veselje pa se je še povečalo, ko so na oder prišli Čuki. Še sedaj v meni živijo dogodki tistega dneva.

Saša Rolih

• Nadškof in metropolit v pogovoru z Urbanom (dr. Franc Rode ob invalidu)

• Andreji niso več tuji invalidski vozi- čki, spoznala je ljudi na njih, postali so njeni prijatelji in rada je z njimi

• V zimskih dnevih naj vas grejejo spomini na vse dobrote preteklega leta

• Najmanjši naj vas z radodarno roko blagoslavlja in deli milosti na vse strani da vam bo božič lep in blagoslovljen, novo leto pa duhovno bogato. To vam želi avtor ustavljenih trenutkov

Tone Planinšek (slika jaslic)

VSTANI IN HODI!

BOG ME IŠČE

Sveti Duh, 12. - 14. september 1997

Kje me išče in zakaj? Kdo pa sem jaz,da bi me Bog potreboval? Mar mi želi kaj pove- dati, me k čemu nagovoriti, mi posredovati veselo sporočilo? No prav, če je že tako vztrajen, mu bom pa prisluhnila. Morda bo zanimivo.
S temi mislimi sem odšla v Dom sv. Angele pri Svetem Duhu. Tam smo imeli duhovni vikend - srečanje Bratstva za gorenjsko področje. Duhovni voditelj srečanja je bil g. Jože Štupnikar, odlično je prestal svoj "krst" med nami. Kot se po dobri krščanski navadi spodobi,smo srečanje pričeli s sve- to mašo. Po večerji pa smo že razmišljali o drugi Božji osebi,o Jezusu Kristusu. Ustavili smo se ob nekaterih mislih iz papeževe ok- rožnice 'V zarji tretjega tisočletja'. Jezus Kristus je naš odrešenik, je središče ze- meljskega stvarstva, je edini srednik med Bogom in ljudmi; po njem smo vsi odrešeni. Jezus Kristus - učlovečena Božja beseda je izpolnitev hrepenenja človeka po Bogu. Po Jezusu Bog išče človeka.
Za konec dneva smo si ogledali še film o poslanstvu papeža Janeza Pavla II. med bolniki in invalidi.
V soboto smo nadaljevali našo pot v skriv- nost Jezusovega življenja. Pogovarjali smo se,kako je Bog vsakega od nas doslej iskal "Bog me vedno išče. Bog je vedno navzoč med nami. Posebno pa me išče v bolezni, ker mi daje moč,da vse to lahko prenašam Bog me išče v molitvi, v stiku s prijatelji, kar mi daje duhovno moč,da laže prenašam svoj dolgčas.Kadar se nam dobro godi, po- zabljamo na Boga, ne zavedamo se Boga ob sebi. Bog preizkuša našo zvestobo." V pogovoru smo naleteli na vprašanje člove- škega napuha. V čem se kaže? Človek želi biti kakor Bog,želi biti samostojen, neodvi- sen od Boga, želi biti sam svoj gospodar, želi sam obvladovati vse stvarstvo.
Kristus se nam razodeva po Božji besedi. Božja beseda je resnica, ki ne zavaja; je milost, ki nas dviga; je svetilka, ki razsve- tljuje naša življenja.Bog prižiga luč v naših srcih in nas nagovarja z dejanjem ljubezni. Jezus je sejavec, Božja beseda je seme. V Božji besedi je neizmerna življenjska moč.
V nedeljo smo razmišljali o Sveti evharistiji Kristjan je Jezusu najbližji v Sveti evharis- tiji. S tem, ko Jezus učencem umije noge, jim (nam) pokaže, kako brezmejna je Božja ljubezen. Pokaže jim ljubezen in spoštova- nje do konca. Apostoli so bili Jezusu zvesti Bili so siromašni in preprosti,a iz srca poni- žni. Ponižno sprejemanje Jezusa je bogas- tvo dobivanja. Jezus nam daje neomajno zaupanje in trdnost v hoji za njim. Vsak dan, ko smo v dvomih, ko smo na tleh, s Petrom kličimo: "Gospod, reši me! Verujem, pomagaj moji neveri!"
Bilo je prijetno družabno-duhovno srečanje zato smo odhajali domov notranje bogati, pomirjeni in veseli.Bogu hvala za vse dobre ljudi,ki so nam to omogočili, hvala sestram uršulinkam za izkazano gostoljubje, hvala vam,prijatelji,ker ste bili z nami.Bog z vami!

Alenka O.

PODOBA TRETJEGA TISOČLETJA

Srečanje KBBI na Mirenskem Gradu

Rad bi obnovil nekaj tistega, kar sem slišal na srečanju KBBI na Mirenskem Gradu in zapisal še svoje misli ob tem. Na srečanje nas je povabil Umbert, duhovno pa je sre- čanje vodil p. Stanko Zore iz Sv. gore.
Na začetku smo poslušali zanimivo preda- vanje,ki nam je prikazalo usmeritve sodob- nega sveta in človeka v njem. Vsak izmed nas mora po svojih darovih, ki kažejo nje- govo osebnost, v tem svetu delovati, in darove samostojno razvijati. Vsak človek kot posameznik mora pri tem sodelovati,da bo šel svet naprej, kajti vsak dar ima svoj smisel in pomen, da se pokaže svetu in njegovim prebivalcem.Danes je tudi pome- mbno, da si nabiramo znanje zase in svojo prihodnost, da ne bi le sebi pomagali, pač pa tudi drugim.
V današnjih družbenih razmerah, a tudi za naprej,bo veljalo,da Jezusa Kristusa mnogi še ne poznajo, čeprav imamo v svetu ve- liko misijonarjev, da ga oznanjajo. Tudi v domačem, slovenskem okolju, se to še ve- dno dogaja zaradi stresa in strahu, ki nam je bil "vcepljen" skozi šolski sistem, ki traja še danes. Najbolj žalostno pri tem je,da se tudi otroci vernih staršev gredo "skrivače" kot Nikodem, s katerim se je Jezus srečal in ga poučil. Katehumeni se čudijo temu pojavu v vernih družinah, ki jih opazujejo.
Človek ne more kaj dosti spreminjati v dru- žbi. Vseeno se včasih da kaj spremeniti. Tudi invalid, ki ga vsi v nič postavljajo, bo v primernem času lahko sprožil plaz druž- benih sprememb. Saj Jezus pravi, da kdor ima vero, lahko gore prestavlja.
V imenu vseh bolnikov in invalidov, ki smo se udeležili srečanja na Mirenskem Gradu, bi se rad zahvalil bratom lazaristom. Omo- gočili so nam čudovito srečanje - duhovno obnovo invalidov in bolnikov.
Hvala tudi sestri kuharici,ki je poskrbela za naše prazne želodce, patru Stanislavu s Svete gore pa za njegove misli o Kristuso- vem tretjem tisočletju.

Umbert Pahor

DARILO VESELJA IN MIRU

Srečanje na Raki

Letošnja jesen je bogata s soncem. Taka je bila tudi zadnja nedelja v septembru, ko smo bili povabljeni na srečanje KBBI na Rako. Prišlo je veliko invalidov, bolnikov in ostarelih iz bližnje in daljne okolice; tudi iz Ljubljane.
Zbrali smo se v župnijski cerkvi na Raki. Že takoj na začetku nas je g.župnik Levičar z izbranimi besedami pozdravil. Njegove be- sede so bile namenjene posebno vsem tis- tim, ki so preizkušeni v življenju, obloženi s križem in trpljenjem. Sprejmimo naš križ vdano in ga darujmo Jezusu za vse duhov- nike, dobrotnike,prijatelje... in vso Cerkev.
Gospod župnik je izrazil željo, da bi bil med nami tudi g. Jože Zupančič, rojak iz raške fare, pa mu ni bilo mogoče,ker je bil ravno takrat v Albaniji.Moral je po svoji novi slu- žbeni dolžnosti. Vsi smo se ga v duhu spo- mnili in ga priporočili Bogu in Mariji.
Sveto mašo je daroval letošnji novomašnik g. Boštjan Modic, izredni prijatelj KBBI. Bili smo prijetno presenečeni. Tudi on nam je namenil lepe in pomenljive besede.Berila in evangelij za nedeljo, 26.novembra, so nam segli v srce. "Če te tvoja roka, noga, oko pohujšuje,jo odsekaj,ga izderi." Seveda ne gre jemati besede dobesedno. Vendar nas Jezus s tem pouči,da bomo Bogu hvaležni, ker nam je dal pri naši omejenosti upanje in hrepenenje priti v nebeško kraljestvo. Tam ni razlike med bogatimi in revnimi, ne med učenimi in preprostimi. Pri Bogu bomo vsi enaki. Med mašo jih je več prejelo za- krament maziljenja.
Pred sv. obhajilom je lepo nagovorila An- gelca in pripravila naša srca za podaritev miru.Na koncu je še Jože Nemanič nagovo- ril vse zbrane. Zahvalila sta se župljanom raške fare, da so nas ljubeznivo sprejeli medse.
Posebna zahvala pa velja družini Domitrovič ki nam je pripravila tako gostoljuben spre- jem. Kaj takega nismo pričakovali. Zgradili so velik prostor, da je bilo dovolj prostora, kljub temu da nas je bilo veliko.Posebno mi vozičkarji zavzamemo še več, mislim, da je bilo samo nas deset.
Pripraviti tako kosilo in vse tako imenitno postreženo,zahteva ogromno dela, napora in stroškov.Vam,gospa Marica,in tudi vsem ki so kakorkoli pomagali, iskrena hvala!
Naša srca so bila vesela in dobro razpolo- žena. Kramljali smo in se dolgo, skoraj do večera zadržali. Potem nam je še Boštjan razdelil v spomin novomašne podobice. Hvala, Boštjan, še bolj se Te bomo spomi- njali v molitvi.Naj Bog blagoslovi vse Tvoje delo!
Še enkrat velja zahvala vsem,ki ste pripo- mogli k temu srečanju! Bog plačaj!

Urška Zupančič

MOJ JEZUS, HVALA

Srečanje v Kančevcih

Tudi v jeseni - konec septembra - smo se zbrali v Kančevcih.Občudovali smo naravo. Pogled na prelepo Goričko nam je povečal pričakovanje in težko smo čakali še druge prijavljene. Žal smo zaman čakali tiste, ki so bili nagovorjeni pri oznanilih v cerkvi.
V duhu rožnega venca smo šli na pot z Marijo in Jezusom v bogate dni duhovnosti V soboto zjutraj nas je pozdravilo lepo so- nčno jutro,vendar nam je ob spoznanju,da nas je veliko premalo,ostalo v srcu hladno. Zaveso pričakovanj nam je odgrnil g.Fran- ček Maršič, župnik v Veržeju. Glej, ogrelo nas je sonce ljubezni in daritve.
Kaj smo delali na srečanju? Rada bi na kratko z najbolj pomembnimi besedami to prikazala:
1. Iskali smo izraz,besedo,namesto besede "trpljenje". Tole smo našteli:preizkušenost, ljubezen, sprejetost, razumevanje, strah, poklicanost.
2. Česa se spomnimo ob besedi trpljenje, ki je opisano v Sv. pismu?
Trpljenje Jezusa-po Kristusu odrešeni, Glej tvoj sin - Glej, tvoja mati, trpljenje dveh se združi v oporoko zame, prešuštnica - v trpljenju ne gledati drugega kot manjvred- nega, vsak dan vzemi svoj križ, Jezus nas da na preizkušnjo,izročitev Izaka-Abraham
3. Razmišljali smo o preizkušnji. Po preiz- kušnjah postajamo podobni Jezusu in smo ga vredni.
Pri sveti maši je bil poudarek na Gospodovi molitvi - očenašu. Evharistijo smo prejeli pod obema podobama. Poglabljali smo se v resnico, da je Jezus živ in je med nami. Popoldan smo po branju evangeljskega od- lomka o učencih na poti v Emavs (Lk 24, 13-35) razmišljali o sopotnikih v življenju in o tem, kaj je moj Emavs.
Moj Emavs: vera, Marija in duhovni ljudje, cerkev, sreča, to, da sem kristjan, Bog in molitev.
Sopotnik v življenju:
Sv. Anton, Marija in duhovni ljudje, Fatim- ska Marija, Lurška Marija, Marijina podoba, Križani, romanje.
Razveselili smo se, ko je med nas prišel p. Donat in smo z njim veselo kramljali, se dotaknili raznih zadev, ki se nas dotikajo. Hvaležni smo mu za spodbudo in povabilo, naj le ostanemo in doživimo lepo nedeljsko dopoldne.
Dobro počutje, dobroto vseh ljudi na Be- nedečkem vrhu nesemo s seboj v jesensko zimski čas, da ne bomo sami in da nam trpljenje ne bo neznanka v megli možnih odgovorov.

Marta J.

PAPEŽ STOPA V XX. LETO SVOJEGA PONTIFIKATA

Ob devetnajsti obletnici izvolitve papeža Janeza Pavla II. je bil pod pokroviteljstvom msgr. Edmonda Farhata, apostolskega nuncija v Sloveniji, v četrtek, 16.10.1997, ob 19. uri v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja koncert religiozne glasbe.Pel je stolni pev- ski zbor in MPZ Anton Foerster.Na orgle je igrala Angela Tomanič, dirigiral pa je prof. Jože Trošt.
Ta svečanost se je pričela z orgelsko glas- bo "Papeške himne" Charlesa Gounoda.Pe- vci so peli "Liturgijo sv.Janeza Zlatoustega (solisti in zbor) Petra Iljiča Čajkovskega in "Tu es Petrus"(zbor in orgle) Franza Liszta Preden pa so pevci zapeli, nam je msgr. nuncij v svečanem uvodnem govoru v fran- coščini (udeleženci pa smo dobili napisan prevod v slovenščini, da smo lahko sledili govorniku), na kratko orisal pot sedanjega papeža Janeza Pavla II. Nekaj od tega bom skušal v tem zapisu podati tudi vam, dragi prijatelji.
Gospod nuncij se je najprej vsem zahvalil za udeležbo ob praznovanju obletnice iz- volitve Njegove Svetosti papeža Janeza Pavla II. Spomnil se je,da je bil ob izvolitvi čudovit večer. Zbrane množice na trgu sv. Petra so zaploskale belemu dimu, ki je na- znanil: "Imamo papeža." Nekaj trenutkov kasneje se je novi papež že pokazal na bal konu bazilike sv.Petra in nagovoril množico s preroškim pozdravom: "Ne bojte se! Na stežaj odprite vrata Kristusu!"
Sveti oče vsemu svetu sedaj že dvajseto leto oznanja vero v Kristusa in v njegovem imenu svojo vero v človeka, v njegove spo sobnosti, da si zgradi civilizacijo Ljubezni.
Lansko leto je prišel na svoje 71. romanje zunaj Italije tudi k nam v Slovenijo med 17. in 19.majem, da nas "potrdi v veri!" Ob tej priliki je med drugim tudi jasno poudaril, da nam "sedanje ozračje tesnobe in ne- zaupanja v smisel življenja narekuje, da si ustvarimo nov pogled na razmerje med kr- ščanstvom in kulturo." Letos je že na svo- jem osemdesetem potovanju. Po Sloveniji je v letu 1996 obiskal še Nemčijo, Madžar- sko in Francijo. V 1997-tem letu je najprej odšel v Sarajevo, nato pa še v Prago, Bejrut, na Poljsko, v Pariz in pred kratkim v Rio de Janeiro.
Na vseh potovanjih niso mogle ne starost, ne pešanje moči omajati njegove odločno- sti,da povsod oznanja "veličino in vrednost človeškega življenja." V svojih nagovorih in izjavah je nakazoval, koliko prostora naj- dejo v njegovem srcu narodi, ki trpijo in so preganjani. "Na pragu tretjega tisočletja," je dejal, "moramo stopiti v svet miru.Nujno je, da se vzpostavi mir, toda ne po načelu močnejšega.Kristjani si moramo prizadevati za spravo v resnici in ljubezni. Na JUBILEJ 2000 se moramo pripravljati z molitvijo in s postom."
Na koncu se je msgr. Edmond Farhat še enkrat zahvalil vsem izvajalcem, še poseb- no dirigentu, kakor tudi vsem povabljenim udeležencem tega zahvalnega večera in duhovnega srečanja ter nas vse povabil še na prijateljski sprejem v prostore nad- škofijskega dvorca.
Te slovesnosti sva se v imenu KBBI z vese ljem udeležila sodelavec Roman Travar in avtor tega zapisa. Odzvala sva se vabilu, ki je iz nunciature tudi tokrat prišlo na na- slov Bratstva.

Oton

Op.: drugi odstavek v reviji ni bil objavljen

DAROVANA

Sobotno popoldne, obarvano s pisanimi barvami jeseni, 11. ok- tobra,nas je spet združilo v eno družino prijateljev. Člani KBBI smo se zbrali na Taboru v Ljubljani z namenom, da pri- sluhnemo predstavitvi knjige z naslovom Darovana, avtorice Cvetane Priol.
Z lepo mašno daritvijo, ki sta jo darovala naš gost, pater Adolf Mežan,ter naš duho- vni pomočnik,smo obudili spomin na praznik Rožnovenske Matere Božje ter na pomen molitve rožnega venca.Napolnjeni z duhov- nim bogastvom smo zbrano prisluhnili uvod nim vprašanjem Ljubice Zakovšek p.Meža- nu, ki je napisal tudi uvodno besedo knjigi na pot. V njej pravi: Potem so posamezne odlomke iz knjige glo- boko doživeto brali trpeči bratje in sestre iz KBBI.Ena izmed udeleženk,prijazno dekle nam je na kitaro zaigrala in zapela nekaj čudovitih pesmi.Tako smo vsi skupaj začu- tili pomen knjige in njenega naslova Daro- vana. Mnogi smo knjigo kupili. Tudi sama sem že prebrala ta bogat dnevnik in naj prepišem samo en odlomek, ki mi je sedel v srce. V njem najdem tudi delčke sebe. Cvetana je nam trpečim in vsem bolnim la- hko lep zgled in vir moči na poti skozi živ- ljenje, ki ga moramo jemati kot božji dar ter ga darovati za druge.
Ob koncu se za lep dan zahvaljujem vsem in vsakomur posebej. Posebna zahvala p. Adolfu, ki ima veliko zaslug, da je ta knjiga prišla med nas.

Nives Fabčič

DELITI NJEGOVO LJUBEZEN

Povabili so me, da bi prišla kaj zapet prija- teljem iz Bratstva na predstavitev knjige bolnice iz Maribora. Spraševala sem se, kakšne pesmi naj bi to bile.Ko sem zvedela za vsebino knjige, sem začela razmišljati o 'teh prijateljih' -o vas. Katere pesmi bi vas razveselile, vam vlile kanček upanja? Raz- mišljala sem takole: "Vsi ljudje hrepenimo po Božji bližini. Kaj je to Božja bližina? Kje jo lahko najdem?"
Vedno sem iskala ta odgovor.Kadarkoli sem spoznavala različne ljudi, različne življenj- ske zgodbe; različnost v enem ali drugem pomenu-vedno sem našla željo po Njegovi ljubezni. Ko sem sama začutila Ljubezen - sem vedela, da to pomeni, da moram v kateremkoli smislu, v vsakršnih okoliščinah v življenju odpreti srce za drugega.Vsakdo v življenju je nagovorjen, da odpre svoje srce Sreči; ta je le v Bogu. Prava ljubezen je le v njem in je namenjena vsakemu člo- veku. To sem začutila tudi ta dan, ki sem ga preživela z vami. Razveselili ste me, ker sem začutila vašo odprtost, ker nočete "pasti pod težo bremena", temveč znate tudi v težkih trenutkih najti košček ljube- zni in ste ga pripravljeni podeliti bližnjemu, ki tudi vas potrebuje. Svet potrebuje vašo ljubezen. Svet potrebuje vašo odprtost, ker jo je zapravil. Mogoče se je v mojem življenju že zgodilo, da sem bila v veliki stiski in sem čutila, da me nihče nima rad. Ravno v tistem trenutku sem našla Njega in Njegovo veliko ljubezen,ki me je spreje- mala takšno,kot sem bila v tistem trenut- ku: slabotno,po mojem občutku nobenemu koristno. Če se v takem trenutku obrnem na Njegov trpeči obraz, najdem odgovor: "To si Ti." In to mi vlije moči. V Njegovem trpečem obrazu vedno znova najdem ljube zen, to pa lahko podarim drugemu. In pre- pričana sem, da je tu odgovor na vsako življenjsko situacijo.To sem vam želela po- vedati prek pesmi in to sem našla pri vas. To sem začutila tudi v odlomkih dnevnika Cvetane Priol, ki ste nam jih predstavili.
Hvala vam za trenutke,ki ste mi jih darovali ko sem bila z vami.Pogumno pojdite naprej po poti svojega življenja, srečujte se, po- vejte si, kako vam je in drug drugega spo- dbujajte. Ko bomo vsak po svoje odkrivali Njegov trpeči obraz, bomo lahko drug z drugim delili Njegovo ljubezen.

Mateja Hostnik

JEZUSOV OBISK NA TERASI

Za vsak obisk svojcev ali znancev je bilo dovoljeno, da se je postelja prestavila na odprti del terase, kjer so se obiskovalci z bolnicami po mili volji pogovarjali in se za- bavali.Za obisk duhovnika smo torej po pra vici mogle zahtevati oziroma prositi za to ugodnost. Že nekaj dni pred obiskom smo se pripravile na vse morebitne neprijetno- sti. Salezijancu, ki nas je nameraval nekoč obiskati, ni bil več dovoljen obisk v zdravi- lišče. Poskušale smo torej s frančiškani. Stari pater nas je želel obiskati v habitu. Pisala sem mu, naj se obrne na direktorja, če bi mu pri vhodu v zdravilišče delali kake težave.Dan prej smo obvestile našo glavno sestro o obisku in jo prosile,naj bi dosegla, da bi mogle za tisti čas v sobo ali pa vsaj na odprti del terase. Sestra si ni upala ničesar ukreniti brez vednosti zdravnice, ki je tedaj nadomestovala našega odsotnega oddelčnega zdravnika.
Določeni dan zjutraj nam pove sestra,da je zdravnica na javnem sestanku prepoveda- la, da bi se ob duhovnikovih obiskih selile s svojega mesta. Tudi en sam decimeter se postelje ne sme premakniti z mesta. Mislila je, da pod temi pogoji ne bomo sprejele obiska.A me se nismo vdale.Bilo nas je pet Tisto jutro je na našem predelu terase bilo vse v neredu.Cela četa delavcev je odva- žala posteljnino v dezinfekcijo. Snažilke so dezinfecirale postelje v naši okolici, bolni- čarji, vse bolničarke,vse snažilke so delale okrog nas. Bolnice so prestavljali začasno na druge postelje. Obisk smo pričakovale okrog devete ure.Kakor vsakokrat sva tudi tokrat z Jeleno pripravili oltarček za Jezu- sov prihod: omarico sva pokrili z belim pr- tom, ki sva ga imeli samo za to, križ, slika Jezusovega Srca, vaza s cvetjem, sveče, blagoslovljena voda. Brž ko so druge bolni- ce in bolničarke zagledale naš oltarček, so uganile,kaj bo. Na terasi je nastala smrtna tišina.Nikdo okrog nas ni izgovoril besedice Vedela sem, da je to tišina pred viharjem. Z Jeleno sva ves čas molili iz molitvenika.
Za spoved sva se pripravili že nekaj dni prej. Po mojem zgledu so si tudi druge za- čele pisati spoved. Jaz sem si namreč že od začetka, brž ko nisem bila sama v sobi, vso spoved vsakokrat napisala.Najprej za- radi tega,ker sem si vsak mesec ali na dva meseca naredila pismeno rekolecijo oziroma spraševanje vesti. Tako sem laže napisala bolj obširno svoje težave in napake, ker bi sicer gotovo kaj pozabila. Razen tega pa sem po že prestanih izkušnjah uvidela, da pride med prejemom zakramentov navadno do nepričakovanih motenj,kar bi sploh ovi- ralo zbranost. Saj se je na na primer zgo- dilo, da nam je med spovedjo bolničarka delila malico,nas vsako posebej spraševala kaj hočemo, itd. Morale smo odgovoriti. Vizita je bila navadno ob enajstih. Tisto jutro je prišla zdravnica na vizito že ob pol devetih. Z vsako od nas se je prijazno po- govarjala, se zadržala zelo dolgo na terasi. Videla je naš oltarček, omenila pa nam ni ničesar.Takoj po viziti je dala ukaz na porto da ne sme duhovnik v bolnišnico. Pater je zahteval direktorjevo intervencijo in tako je prišel k nam.
Bilo je nepozabno. Droben, suh starček v oguljenem,zakrpanem habitu je smehljajoč se stal pred nami kot drugi sveti Frančišek Vsa terasa okrog nas je kot na povelje za- čela vpiti, vreščati, se smejati,peti in pre- klinjati. Nasproti nam je Beograjčanka pela na ves glas partizansko pesem. Delavci so preklinjali. Bolničarka, ki se s polnim vozič- kom posod ni hotela umakniti s poti, se je krohotala in norčevala. Snažilka je med spovedjo ves čas tekala okrog moje pos- telje. Vse je hrumelo, begalo, tekalo okrog nas, da človek lastnega glasu ni slišal. Z Jeleno sva bili kot neporušni otok najglob- ljega miru,ob katerem so se razbijali valovi besneče okolice. V najbolj tihi sobi ne bi mogli biti bolj zbrani,bolj mirni in bolj srečni kot sva bili tistikrat,ko je Jezus prvič stopil na teraso B I v zdravilišču.Drugače misleče tovarišice so nas neprestano zelo radove- dno pogledovale. Utihnili so klici: "Dajte,da vidimo, ali jih bo tudi poljubil." Drugoverke so bile zadovoljne, da so lahko videle "ka- toliške ceremonije." Nam deloma naklonje- ne bolničarke so vzdihovale: "No ja, je pa enkrat v zgodovini bolnišnice stopil tudi duhovnik na teraso."Z Jeleno sva od sreče ves dan molčali in molili. Če bi doživela še toliko let, ne bi mogla pozabiti tistega pre- tresljivega dogodka in našega čudovitega miru: Kristus je prišel med trpeče ljudi, pa ga ti niso sprejeli...

iz knjige: Darovana (C. Priol)

Bralke in bralci Prijatelja poznate ime Angelca. Velikokrat je tekom vseh devetindvajsetih let izha- janja ta podpis bil pod črtico ali poročilom o kakšnem dogodku. Le včasih je bil popoln podpis: Angelca Škufca. Vse zgodbe, ki so bile objavljene v Prijatelju pa tudi v Ognjišču in v Kmečkem glasu so zdaj zbrane skupaj v lepi knjigi z naslovom: Šopek cvetja in trnja.
V nedeljo, 9.novembra 1997,je bila v stiški opatiji predstavitev te knjige, saj je izšla v zbirki Bernardova knjižnica. Vsebina knjige namreč lepo ustreza namenu te zbirke, saj spada med poljudno duhovno branje. Iz vsake zgodbe veje nekaj spodbudnega,ker vse te zgodbe navdihuje vera. Odlikuje jih tudi preprost, domač in lep jezik.
Opat dr.Anton Nadrah,ki je spregovoril tudi na predstavitvi, je v uvodu v knjigo zapi- sal: "Angelčin šopek je odraz življenja, saj imajo ti cvetovi in trnji svoje korenine v človeških srcih,predvsem v srcu Angelce,ki sončno in senčno stran življenja globoko doživlja.Pri tem pride do izraza njena živa- hnost, zgovornost in življenjski optimizem.
Zakaj je poleg cvetja tudi trnje? Takšno je življenje! Poleg tega je Angelčino življenje zaznamovala bolezen, njena stalna sprem- ljevalka,ki je njen pogled na življenje pog- lobila.Med trnjem postane cvetje še lepše. Vrtnic, ki spadajo med najlepše rože sploh ni brez trnja. Blagor mu,kdor ga zna pove- zati v šopek skupaj z Jezusovim križem! Sredi Angelčinega šopka je križ, je globoka vera, je trdno upanje na večni šopek, v katerem se bo vse trnje spremenilo v naj- lepše rože."
Knjigo (208 strani) lahko dobite v stiški opatiji ali pri avtorici(Angelca Škufca,Dedni dol, 1294 VIŠNJA GORA).

V.B.

Bratje, dokler imamo čas, delajmo dobro! (Sv. Frančišek)

Tako je pisalo na spominski podobici, ko je naš brat Jože Strojin in njegova dva so- brata minorita, Marjan Mavčec in Andrej Feguš,3.oktobra 1997 v cerkvi Device Ma- rije-Ljubljana Polje,rekel svoj DA Gospodu. V spomin na njegove slovesne zaobljube smo prisotni iz KBBI sprejeli brata Jožeta v svojo sredino in ga vprašali, če bo tudi za naprej še naš. Rekel je, da bo, kolikor mu bo le dopuščal čas.
Želimo mu, naj ostane zvest na svoji ču- doviti življenjski poti in naj se kdaj ustavi tudi pri nas.

Ana

POMEMBNA ODLOČITEV V KOPRSKI STOLNICI

Sobotna noč se je prebudila v lepo nedelj- sko jutro, ki je napovedovalo res lep dan. Gospodov dan, 26. oktober, je bil tokrat prazničen in slovesen še posebej za seža- nsko župnijo, njene vernike in vse dobro misleče.
Pot nas je vodila na obalo v koprsko stolni- co. Z mislijo,molitvijo in podporo spodbude našemu Vasjanu Kecojeviću, ki je ta dan skupaj s prijateljem Pavlom Kodeljo prejel diakonsko posvečenje. Vasjan, tvoja odlo- čitev,darovanje Bogu je velik,in pomemben korak na tvoji poti, za katero vem, da ni vedno lahka.Toda vedi: župljani,prijatelji... v Sežani smo in bomo s teboj!
Tvoje obljube: "Tukaj sem." "Hočem z Bo- žjo pomočjo!" So nas zelo razveselile in s trdno vero upamo in si zelo želimo, da bo- mo drugo leto poleti, po dolgih letih zatišja tudi v Sežani skupaj s teboj slavili novo mašo. Zato naj mi bo dovoljeno,dragi Vas- jan, da se ti iskreno zahvalim za vse tvoje odločitve, žrtve, darovanje.
V imenu vseh,ki te poznamo,ti ob tej odlo- čitvi iskreno čestitam ter kličem: "Korajža velja vedno in povsod, kamorkoli te bo vodila tvoja pot."
Ob enaki odločitvi iskreno čestitam tudi Pavlu Kodelja iz Deskel. Mir in vse dobro!

Nives Fabčič, Sežana

Tilly Grathwohl:

Kljub vsemu - živeti naprej!

Rodila sem se 27. marca 1936 v Aixheimu, Nemčija. Rasla sem v vernem domu svojih staršev s petimi otroki. Moj oče je bil kmet in gozdni delavec. Ljudsko šolo sem obis- kovala do štirinajstega leta. S šestnajstimi leti sem zapustila dom in delala v različnih gospodinjstvih. Z dvajsetim letom sem se zaposlila v hotelu kot servirka in hitro ra- zumela,da moram biti pri strežbi elegantna in spretna. Delo me je veselilo in zelo rada sem plesala. Ko sem imela triindvajset let, so nastopile trenutne motnje vida. Odšla sem k svojim staršem, da bi eno leto poči- vala,kajti motnje sem pripisovala prenapo- rnemu delu.Pri tem so se pokazali tudi prvi razpoznavni znaki skleroze multiplex (SM), ki se jih še nismo zavedali, saj vzrok tej bolezni še ni bil raziskan. V hrbtnem mozgu in malih možganih nastopi vnetje, kar z leti povzroči otrdelost. Zdravniki o tem vedo sicer vse, toda pomagati ne morejo.
Ko sem bila stara petindvajset let, sem se začela pri hoji spotikati. Postajala sem ne- rodna,vendar sem vse zvračala na nespre- tnost in samo sebe karala, da sem kmečko motovilo.V univerzitetni kliniki Tübingen so potem dokončno ugotovili mojo bolezen. V nekaj mesecih so mi ohromele noge, delno ohromela je tudi nadlaket. Zatem je ohro- melo vse moje telo.Sedaj morem le še ma- lo gibati z glavo. Trpim zaradi težav pri di- hanju, s težavo požiram in težko govorim. Živim v hiši umrlega brata, imam nego v postelji in na vozičku. Strežeta mi sestra in svakinja, pomaga pa mi tudi civilna bol- niška služba. Mislim,da je moja dolžnost,da nadomeščam umrlega brata pri njegovem enajstletnem sinu.S papagajčkom sem do- bila nekaj živega v sobo.
Prvih deset let po pojavu SM sem se upi- rala bolezni in iskala specialiste ter padarje Strašno veliko sem jokala. Še vedno sem vsekakor hotela ozdraveti.Več let sem od- klanjala voziček, sedaj pa že dolgo glede medicine ne ukrenem ničesar. Kortizon je zame preveč močno zdravilo. Ne jemljem ga, ker samo začasno prinese olajšanje.
Pri vsem tem še bolj vem, da imam Boga. Verska vzgoja me je zelo utrdila v veri.Rada se spominjam tudi župnika iz svoje mlado- sti. Bog je začetek in konec, o njem nisem nikoli dvomila. Tudi takrat ne, ko je moja starejša sestra, mati treh majhnih otrok, umrla v svojem enainštiridesetem letu sta- rosti- zaradi SM! In tudi ne,ko sem izgubila svojo mater, ki me je negovala z neskon- čno ljubeznijo, ne da bi le kdaj dala čutiti obupanost. Vendar pa me je nepopisno zadelo,ko nisem mogla več gibati z rokama in ne sama pisati. Kasneje sem začela dik- tirati tolažilne besede za enako trpeče v svojih verzih: Ne da bi mislila objavljati verze, sem si jih skušala zapomniti. Sem in tja sem jih dala tudi zapisati. Čeprav z različnimi pisavami, so bili moji verzi na papirju. Tako sem si nabrala že tri zvezke pesmi.Vse so izražale mojo življenjsko in versko pot. To duhovno ustvarjanje je sedaj zame vir moči.
Svoj prvi zvezek pesmi iz leta 1970 sem imenovala "Veselje in upanje." Zdravnik dr. Gleinser je v svojem spremnem besedilu označil moje pesmi kot primer, kako lahko duševno zdrav človek živi z boleznijo. Jok, ki je v meni često izbruhnil, je takole prišel na dan v mojih verzih: Z vero mi je zopet uspelo, da sem bila ve- sela z zahvalo za vsako srečno uro.V bist- vu sem ostala vesel in optimističen človek.
Drugemu zvezku pesmi iz leta 1980 sem dala naslov "Intenzivnost". Vedno sem ja- sno čutila božjo prisotnost: Če sem hotela ali ne, vedno znova sem se morala bojevati s svojim trpljenjem, preiz- kušati vero, nabirati novih moči in se pri- pravljati na novo trpljenje. Kot ob vsakem koncu leta, sem bila spet polna upanja: Moj tretji zvezek pesmi je izšel leta 1987 z naslovom "Živeti dalje". Tudi s to zbirko hočem izražati veselje in upanje, hočem reči vsem bralcem,da mora iti življenje na- prej.Čez leto sem se srečevala z rastlinjem in živalmi,menjavalo se je sonce z dežjem, viharji in snežnimi zameti, z nastajanjem in izginotjem. Narava je zame velika prispo- doba življenja: vdih in izdih, veselje in bol, samevanje in prijateljstvo, predvsem pa roka Stvarnika, ki vodi naše življenje in ve za pot in cilj.
Časnik "Podoba sveta" je o meni prinesel reportažo z mojo najljubšo pesmijo,ki so jo medtem uglasbili:
Četudi sem ure in ure sama, se ne počutim izolirano in sámo. Moji bližnji skrbijo za to. Prijatelji mi veliko pomenijo in napolnjujejo moje življenje. Zelo pa trpim zaradi tega, ker sem takó veliko breme za druge. Zame morajo narediti vse,kar bi storile moje roke ker sta roki pač omrtvičeni. Rada bi, da se ne bi zavedala, koliko moči bo še treba, da bom mogla vzdržati. Od leta 1967 se udele žujem romanja bolnikov v Lurd. Sprva sem molila za svoje zdravje,nisem pa bila razo- čarana, ko se tam ni nič spremenilo. Sedaj prosim le še za potrpežljivost.Prej sem bila zelo gibčno, prizadevno dekle in bi naraje tudi danes vse sama naredila-tako pa sem kar malo nepotrpežljiva.Po naravi sem zelo dejaven človek. Kljub težkim oviram sem ob spremstvu pomočnikov in prijateljev še zmogla veliko potovanje. Toda vse postaja vedno bolj težavno. Za moj organizem je najboljša lastna postelja. In tako hočem sedaj v postelji čakati,če bo kdo vprašal po mojih knjigah. Vse tri so bile sedaj na novo natisnjene. Če pogledam nazaj na svojo pot, jo vidim v vodilni pesmi zadnje knjige: Nočem, da bi bilo moje trpljenje kdaj ume- tno podaljšano. Nočem umreti s cevkami. Toda želim živeti tako, kot sem izrazila v svoji molitvi:

Tvoja volja naj se zgodi,
če tudi je hudo izreči besede težav.
Nesporno veljavo pa naj imajo besede:
Bog, Tvoja sem.

Iz knjige:"Kraft in den Schwachen-Moč v slabotnih" prevod: Marija Kresnik

Op: tekst je bil v reviji nekoliko skrajšan

Dr. Tone Mlinar

VZAJEMNOST MED TELESOM IN DUŠO

Glas v predalu

Letos je pri nemški založbi Herder izšla zani miva zbirka kratkih zgodb iz del. A.de Mella z naslovom Tat v trgovini z resnico. Iz nje je tudi naslednja zgodba, ki je verjetno marsikomu že znana.
Stara mama in stari oče, blizu zlate poroke sta se hudo sprla. Spor se je tako zapletel da se je stara mama vsa divja odločila, da ne bo več govorila s svojim možem. Prvi dan se ni nič zgodilo.Drugi dan je stari oče ki je hotel pozabiti, kaj se je zgodilo prej- šnji dan,začel razmišljati,kaj naj stori. Sta- ra mama ga je videla, vendar je šla mimo in ni odprla svojih ust. Oče je lahko počel vse mogoče, da bi prebudil njeno radove- dnost, pa ni nič pomagalo. Nič je ni moglo spraviti k besedi.
Nazadnje je začel razmetavati stvari iz predalov in omar in pri tem delal velik ropot Nekaj časa ga je žena prenašala in se de- lala,da nič ne vidi,potem pa ji je prekipelo in je jezno vprašala: "Kaj pa iščeš,za božjo voljo!?" "Hvala Bogu, pravkar sem našel!" ji je odgovoril: "Iskal sem tvoj glas."
A. de Mello je hotel povedati, da je treba iskati 'drugod'. Ljudje si večkrat kaj prikri- vamo in neredko se zgodi, da se potem pretvarjamo, češ kako si prizadevamo, da bi to našli. Seveda to ni iskanje,ampak na- puh. Morda nekaj podobnega pripoveduje naslednja trditev: "So taki in drugačni ču- deži. Nekateri pravijo, da je čudež to, če Bog komu izpolni njegovo željo. Pri nas pa je čudež to, če kdo izpolni božjo voljo."

Viktor Frankl v knjigi KLJUB TEMU REČI ŽIVLJENJU 'DA' pripoveduje,da mu je v za- četku marca 1945 tovariš v taborišču pri- povedoval, kako se mu je sanjalo, da ga je nek glas nagovoril in mu rekel, naj ga kaj vpraša in mu bo odgovoril. Vprašal ga je, kdaj bo konec vojne. Glas mu je odgovoril, da 30. marca 1945. Ko je prišel tisti 30. marec, se vojna ni končala. Dejansko se je zgodilo nekaj drugega: taboriščnik je dobil visoko temperaturo in naslednjega dne je umrl.Zanj se je vojna končala.Kdo bo sicer rekel,da zaradi razočaranja,ker ni predvidel resničnega toka dogodkov. Dejstvo je, da je tega usodnega dne nenadoma padla njegova odpornost in je telo tako oslabelo, da je infekcija imela prav lahko delo.

Duša in telo sta med seboj nedoumljivo po vezani. Navedena primera sta približevanji tej témi. Mož in žena,človek in njegov glas Iz zdravniške prakse bi lahko navedli ne- šteto primerov, kjer razmerje med telesom in dušo postane glasno. V eni od številnih knjig z naslovom Bolni človek je Viktor von Weizsäcker, utemeljitelj nemške psihoso- matske medicine, pripovedaval o deklici, ki je bila,dokler je bila v bolnišnici,popolnoma zdrava, brž ko pa so jo hoteli odpustiti, je vedno nevarno zbolela.Primera ni bilo mogo če pojasniti drugače kot tako, da je njena stiska izhajala iz njenega 'domačega' okolja
Velikokrat se zgodi,da vzrok za svoje teža- ve najdemo v svoji duši, svoji notranjosti, vsekakor pri nekom 'drugem',ne pri sebi.To je prvi podatek razdvojenosti in občutje bistvene osamljenosti,ko se zdi,da človeka zapušča najdragocenejše.Danes to nikakor ni redek pojav. Če ga človek ne izraža v tej neposredni obliki, ga gotovo izraža ali doživlja v obliki razcepljenosti, nervoznosti živčnosti,iskanju vzrokov za svoje nelago- dje drugod.Na prvi pogled je to preprosto; zdi se, kot da bi šel iskat tisto, kar je sam skril. Stari oče je iskal 'drugod'. Vzroka ni iskal v svoji ženi, ampak je postal 'navzoč' na novo. Ko govorim o telesu in duši, ne morem mimo besede 'navzočnost', ki bi ji rad sedaj posvetil nekaj pozornosti.

Naj uporabim še eno podobo. Je iz narave in se mi zdi nazorna. Drevo. Četudi se zdi samoumevno, je vendar zanimivo,da drevo hkrati z večanjem krošnje podaljšuje in kre pi svoje korenine.Drevo raste v obe smeri.
Podoba se mi zdi nazorna zato, ker mi pri- poveduje, da se je treba z leti, če hočem poznati sebe, med drugim stegovati tudi dlje v preteklost. Preteklost simbolizirajo korenine,moj nevidni svet. Včasih zdravnik pri kakšni bolezni ugotovi, da ima svoje korenine v zgodnjem otroštvu. Žal se tam večina ljudi ustavi. To nazorno kaže, kak- šna podoba o človeku je v igri. Kolikor bolj gotovo bo kdo iskal vzroke za zlo v svoji duši (in jo seveda imel za nekaj tujega v sebi), pri drugih, morda celo pri Bogu,s to- liko večjo zanesljivostjo lahko rečemo, da ga njegova osebna zgodovina, to, kar je onstran njega samega, njegova navzoč- nost v zgodovini, ne zanima. Zgodovina je zanj nekakšen tank, ki vse mendra pred seboj. Lahko se in celo moram se vprašati, ali imam pravico kakšen dogodek tako pre- prosto diagnosticirati.Površno opazovanje, zlasti če je tisti,ki je dolžan opazovati, ne- prizadet ali neopredeljen,pove,da je 'krivec' relativno znan.Če povzamem še enkrat prej omenjeno podobo drevesa. Poleg tega, da često ne sežem dovolj daleč v preteklost (v sedanjost),da bi jo dojel kot celoto do- gajanja,v katerega sodim tudi sam, se tudi dogaja,da za poškodbe na krošnji drevesa, ki niso povsem normalne, krivim njegove korenine. Seveda bom iskal razloge za to tudi v njegovem okolju. Ne glede na to, da je to lahko dokazati, ni dvoma, da se na nekoliko širšem obzorju lahko potrdi, da je krošnja na korenine vplivala še prej.Ni dvo- ma: vpliv je simultan, drevo je eno samo. Včasih je s presenečenjem mogoče ugoto- viti, da je v ozadju bolezni,ki jo je mogoče razložiti po vzorcu: vzrok-posledica (duša je vzrok, telo je 'žrtev'), položaj ravno obraten.

Psihosomatika je veda, ki temelji na raz- merju med telesom in dušo. Poudarjam: na razmerju bistveno enakih partnerjev.Psiho- somatika se je pojavila v Angliji in se med obema vojnama zlasti uveljavila v Nemčiji. Kljub temu je bila žal večinoma bolj medi- cinska metoda kot poznavanje človeka kot celostnega bitja.Bila je v bistvu 'znanstve- na' metoda odkrivanja vzrokov v človekovi duševnosti. Šlo je za nekakšno različico psihoanalize.
Nikakor ne bi rad ponavljal vzorcev in teorij ki so psihosomatiko napravile za novega 'slona v trgovini s porcelanom'. Rad bi po- udaril ne le vidik dvojnega vzrokovanja, ampak predvsem vidik odnosa, razmerja, vzajemnosti. Psihosomatika se izvorno uk- varja s spoznavanjem človeka,ki je osebno in socialno bitje. Vsaka oblika izolacije ali razdvojenosti v njem se prej ali slej pokaže na zunaj.Psihosomatika je prišla do ugoto- vitve, da je človek tesnobno bitje ter tako že nekako usmerila svoje raziskave v smeri angine (tesnobe), zlasti v njeni povezano- sti s srcem. Značilnost človeške stiske je slutnja.Če bi to poskušal prevesti v običa- jen vzorec 'vzrok-posledica', potem bi mo- ral reči: "Tukaj je posledica pred vzrokom."
Vendar ne gre samo za zgodovino bolezni. Gre za življenje. Iz Goethejevega življenje- pisa je znano, da je drugi del svojega Fau- sta pisal sedem let. Januarja 1832 ga je dokončal, marca tistega leta je umrl. Po mnenju življenjepiscev je praktično vseh sedem let preživel preko svojih bioloških zmožnosti.
Osnovno 'pravilo' psihosomatike je, da je mnogo težje razumeti, zakaj kdo ostane zdrav, kot to, zakaj je zbolel. Trditev je v navideznem nasprotju s tem, kar je bilo pravkar rečeno. Je izraz presenečenja nad primerom živega razmerja med telesom in dušo (ta je vzorec za vrsto podobnih raz- merij), ki si ga je psihosomatika vzela za svoj temelj. Ravno danes, ko to pišem, je bila v časopisu kratka novica, da so v Hi- malaji našli truplo alpinista Svetličiča, ki je tam umrl pomladi leta 1996.Nekaj let nazaj je presenečal s svojimi neverjetnimi vzponi zlasti na Anapurni, in s svojo neverjetno vzdržljivostjo. Tudi sicer so znani primeri, da se kdo po večdnevnem prekomernem naporu npr. pri reševanju v gorah, potem ko dokonča svoje delo, onesvesti.
Psihosomatik ne ve v nekem 'hladnem' ali neopredeljenem smislu,čudi se.Vprašuje se zakaj se to ni zgodilo sekundo prej. Niti biološko niti psihološko ni mogoče pojasniti zakaj človek lahko zdrži toliko. Na to vpra- šanje ni mogoče odgovoriti, mogoče pa se je čuditi, da je nekdo zdržal do konca. Po pravici bi bilo treba govoriti ne o psihoso- matskih boleznih ampak o psihosomatskem zdravju. V tem pogledu je psihosomatika izdelala 'nov' pojem telesa (obnovila), ki je 'skrivnost'.Skrivnostno je razmerje med te- lesom in dušo,njuna vzajemnost. Ko vidim, da opogumlja celo telesna šibkost (prim. 2 Kor 12,9)in se vprašujem,kako je to mogo- če,mi psihosomatika nudi zanesljive podat- ke o človeku kot živetem razmerju. Zato v obravnavanju bolezni v prvi vrsti govori o varovanju bistvenega zdravja: ko se poja- sni, od kje je prišel vzgib za določeno bo- lezen, se več ali manj tudi pojasni, od kje bo prišlo ozdravljenje in kaj v tem primeru ta beseda pomeni.Ozdravljajoča je namreč ta nedoumljiva vzajemnost.

Pred velikim drevesom,ki se ga je lotila bo- lezen, bo morda kdo rekel: "Posekajmo ga in na njegovo mesto vsadimo drugo!" Kdo drug pa bo morda rekel: "Glejte, kljub svoji bolezni je to drevo tudi letos polno seme- na,ki lahko zraste v novo drevo." Kritike so pogosto tako ostre kot sekire.Novo znanje tako raste iz udarcev.Neredko tako kritizi- ramo znanost in ji očitamo njeno hladnost. Lotevamo se je s sekiro. Ne opazimo svoje sposobnosti za čudenje.
Zaključujem s štirimi vprašanji -kritiko pre- pričanja, da imajo vse bolezni svoj vzrok (se pravi, da so bolezni posledice) in da je navsezadnje tudi zdravje neke vrste 'po- sledica'. Kot rečeno, ta kritika noče biti sekira: ne pomeni odklanjanja ali razvred- notenja (znanstvenega) spoznanja. Toda nujno je treba povedati,da je veliko znanj, ki si jih je človek pridobil, v svojem jedru avtoritarnih, se pravi 'krutih' v odnosu do njegovega okolja in do njega samega. To je resnični problem in vir neštetih bolezni, gotovo nekako tudi njihova posledica.Vpra šanja sama na sebi izražajo ne-vednost, rado-vednost.To je na eni strani znamenje da sem velikokrat neveden, vsekakor po- gosteje, kot se mi zdi, na drugi strani pa tudi znamenje, da redko spoznavam z za- čudenjem, vsekakor redkeje, kot se mi zdi.

Anton Mlinar

Napisati knjigo je velika želja mar sikaterega bolnika ali invalida.Ne- katerim uspe in med njimi je tudi Nevenka Širca, ki sedaj živi v DVZ Ponikve.Še teže kot napisati knjigo jo je seveda izdati. Letos se je tudi Nevenki, ki je napisala že več daljših stvari, uresničila vsaj ena želja. S pomočjo Zveze paraplegikov je, sicer v manjši nakladi in za interno uporabo, izdala zgodbo o prijateljstvu. V spremni besedi je sama zapisala: Zgodbica govori o Cigu in Nejcu z resnično vsebino,le da so nekatere osebe izmišljene.Zgodbo mi je pripovedoval moj sosed, ki je služboval na nekem otoku. Toda jaz sem jo postavila v otroški svet internata. Zgodba je polna resničnega živ- ljenja,stkana iz žalostnih trenutkov, kakrš- ne preživljajo otroci brez staršev.In vendar je prepolna prijateljstva, ki ga poznajo le osiroteli in tisti ljudje, ki so že okusili in še okušajo grenkobe življenja.
Zgodbico o prijateljstvu dečka Nejca in psa Ciga lahko dobite pri avtorici: Nevenka Širca, Ponikve 76, 1312 Videm-Dobrepolje.

V.B.

Rev. KAREL WOLBANG CM (1913-1997)
V sredo, 15. oktobra, so na pokopališču v Princetonu(ZDA) položili k večnemu počitku truplo misijonarja g.Karla Wolbanga. Ker je bil z nekaj zanimivimi članki dopisnik našega lista Prijatelj in ga nekajkrat tudi denarno podprl, je primerno,da ga z nekaj vrsticami prikažemo tudi našim bralcem.
Rodil se je 8.novembra 1913.Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval na raznih krajih (oče je bil uradnik na železnici), semenišče pa v Ljubljani,kjer je bil na praznik aposto- lov Petra in Pavla leta 1941 tudi posvečen Med vojno je bil nekaj časa kaplan v Novem mestu, leta 1945 pa je odšel v Rim, kjer je z izrecno željo, da gre v zunanje misijone na Kitajsko, stopil v Misijonsko družbo. Po končanem noviciatu je že leta 1947 z ne- kaj sobrati lahko odpotoval na Kitajsko, a je ostal tam le štiri leta,saj so komunistični oblastniki izgnali vse tuje misijonarje ali jih pa pozaprli.
Kot izgnanca iz Kitajske so ga predstojniki poslali v Princeton za profesorja v semeni- šču (latinščina in francoščina). Ves prosti čas pa je posvetil organiziranju "misijons- kega zaledja" med rojaki v prid misijonom.V poletnih mesecih (počitnice) je kot pionir odkrival in obiskoval po širni Kanadi razkro- pljene male skupine novonaseljencev, jih utrjeval v verskem življenju, hkrati pa tudi navduševal za misijonsko sodelovanje. Ta- ko je nastala Misijonska znamkarska Akcija (MZA), ki pa je kmalu iz skromnih začetnih uspehov ob zbiranju rabljenih znamk prešla v močno podporno organizacijo v prid vseh slovenskih misijonskih delavcev.Vsepovsod so nastajali misijonski krožki z navdušenimi sodelavci. Prirejali so misijonske tombole, piknike,zajtrke in kosila,dobivali prostovolj- ne darove pa tudi zapuščinska volila, da molitvenih dejavnosti niti ne omenjam. Ta- ko so se nabirale vsote, s katerimi je bilo možno podpirati načrte posameznih misijo- narjev, za božič so pa prav vsi prejeli lepo darilo v denarju.Posebno pri srcu mu je bila vzgoja domačih duhovnikov. Samo Bog ve, koliko jih je prav s podporo iz sklada MZA prišlo do oltarja.
G.Wolbang se je dobro zavedal pomembno- sti medijev obveščanja.Začel je dopisovati v slovenski dnevnik v Clevelandu "Ameriško domovino". Njegovi članki so bili tako zani- mivi, da mu je uredništvo časopisa zastonj dalo na razpolago kar celo stran petkove izdaje časopisa. Tako je v več kot dvajse- tih letih pod naslovom "Misijonski pogovori" objavljenih nad 1100 dopisov, v katerih je bilo veliko vzeto iz pisem misijonarjev.
Leta 1975 je prevzel precej veliko župnijo v Torontu. Po nekaj letih je ostal brez ka- plana. Človek se samo čudi, kako je znal pritegniti laike k sodelovanju. Prav gotovo je bil prvi župnik v Torontu,ki je vse ekono mske posle župnije izročil v roke župljanov, skrb za bolnike, invalide in ostarele zapo- slenim in upokojenim v službi socialnega varstva in podobno. Tako je kljub dolžnos- tim župnika lahko še naprej vodil vso tako razpredeno misijonsko dejavnost.
Gospod ga je odpoklical in gotovo tudi pri- merno nagradil.Misijonsko delo pa z njego- vo smrtjo ne bo zaspalo. Pravočasno je po skrbel in imenoval svojo dosedanjo tajnico, ki je bila pri njem prav do njegove smrti,za novo voditeljico, ki naj uspešno nadaljuje njegovo delo.

Jože Mejač CM

V krogu otrok, zbranih pri svojem dobrem očetu, je 16.oktobra 1997 izročil svojo du- šo Bogu oče JANEZ MAKŠE iz Jordankala pri Mirni peči. Bil je mož močne vere,ljube- zni do življenja in vsega božjega stvarstva V vsaki stvari, rastlini in dogodku je videl Boga. To se je kazalo v vsem njegovem življenju.
Bil je vzoren mož in oče svoji družini; oče osmim otrokom.Dva sta umrla v nežni mla- dosti, šest pa jih je vzgajal v dobre krist- jane. Ena od hčera se je odzvala božjemu klicu in stopila v Družbo Marijinih sester - s. Irma Makše. Težko življenje na kmetiji in skrb za veliko družino so mu črpale moči, krepila pa ga je globoka vera, sveta maša in življenje iz zakramentov. V bolezni in starosti mu je g. župnik redno vsak mesec prinašal duhovno tolažbo.Bog mu je naklo- nil veliko milost, da je še zadnjikrat zbral svoje otroke pri sebi.V krogu svoje družine je med molitvijo rožnega venca izročil svo- jo dušo Bogu. Mož vere bo nam vsem, ki smo ga imeli radi, ostal v lepem spominu. Naj uživa mir in plačilo v božjem objemu.

M. P.

"Vso vero in moč dobivam v veri.Velikokrat me ljudje sprašujejo za nasvete, a jim od- govarjam,da mi je zaupanje v Božjo pomoč največja opora. V Svetem pismu lepo piše, da je treba vzeti svoj križ in hoditi za Kris- tusom. Poleg tega pa tudi besede: Tvoja vera te bo ozdravila," tako je pogosto go- voril MARIJAN NOVINA,Gumberk 1,Otočec A ne le govoril, tako je tudi živel. Vzel je na svoje rame križ bolezni in z njim hodil v trdni veri in upanju za Kristusom osemin- dvajset let, vse do večera, 8. novembra, ko ga je Božji zdravnik rešil vezi bolezni in bolečin ter ga prerodil za novo, večno živ- ljenje.
Skoraj nemogoče je govoriti o njegovi bo- lezni, neštetih operacijah, bolečinah, ne- razumevanju mnogih. Prvič je bil operiran na svoj 20. rojstni dan leta 1970,potem pa spet čez dve leti,pa devet dni po poroki in še in še; lahko bi rekli,da tolikokrat, kolikor je bil star. Občutil je,kaj se pravi biti hrom, ne videti in ne govoriti, biti v nezavesti in slišati zdravnika: "Še dva meseca boste živeli." A vse to Marijana ni zlomilo. Še z večjo, močnejšo in trdnejšo voljo je hotel živeti, pa ne le zase, ampak predvsem za druge. Zato je tudi za geslo svojih dobro- delnih koncertov izbral misel: SAMO ŽIV- LJENJE ZA DRUGE JE VREDNO ŽIVLJENJA.
S svojim družinskim triom je imel nešteto dobrodelnih koncertov, katerih izkupiček je šel za otroke, obolele za rakom.Poleg tega pa še toliko nastopov po cerkvah širom Slovenije. Z njimi je želel ljudem povedati, kako živijo in skupaj premagujejo bolezni in preizkušnjo ter jim uliti pogum in vero v življenje.
Vedno se je rad odzval tudi na naša vabila in nam s pesmijo in sporočilom popestril mnoga srečanja in dneve na razstavi.
Bil je poseben Marijin častilec. Nosil je nje- no ime, prepeval pesmi njej na čast in rad molil rožni venec. Zadnji njegov nastop je bil na Brezjah, ko so 17. avgusta igrali pri štirih mašah. In prav na soboto, ki je pos- večena Mariji, je dočakal svoj rojstni dan za novo življenje, kjer bo igral na večne strune v nebeškem orkestru.
Ko smo se v torek, 11.novembra,v velikem številu poslavljali od njega,je vse izzvenelo v vstajenjsko hvalnico. Ko so njegovo telo položili v zemljo, je zadonel njegov glas: "V nebesih sem doma."
Hvala ti, Marijan,za tvoje življenjsko priče- vanje, za tvojo trdno vero in upanje, za tvojo močno voljo in pogum. Bogu hvala zate, da smo te smeli poznati in te sprem- ljati.Bogu hvala za tvojo družino,za Vladko Marjana, Boruta in Tomaža, ki so ti ves čas stali ob strani. Prosi zdaj ti zanje, da pogumno nadaljujejo svojo pot.
Ljubezen je močnejša od smrti. Telesno si sicer res odšel, a ostajaš z nami, čeprav drugače. Družinski trio bo igral naprej in naše prijateljstvo se nadaljuje.

s. Edith

TUDI POZIMI ROŽE CVETO

Iz zbirke posušenih rož, predvsem pa vsak iz svojega srca, bomo danes oblikovali iz- delke, ki bodo cvetje na novo oživili in v dolgi zimi krasili naše domove.
Za izdelavo šopkov, čudovitih aranžmajev, okraskov, venčkov in daril niso domišljiji postavljene nobene meje. Izdelke najlepše dopolnite s pentljami, čipkami, steklenimi kroglicami, z ostanki blaga ali papirja, z bleščicami itd.
Mimogrede, v prejšnji številki, na str. 29 je pri sušenju v pečici 'pomagal' tiskarski škrat Dovolj je,da so vratca pečice odprta samo za prst in ne za pest.
Danes bodo v tej rubriki več kot moje be- sede povedale slike. Poglejte najprej, kako me je presenetila in razveselila družina Je- reb iz Žirov. Pravijo,da nasvete v Prijatelju radi poiščejo in ker vedo, da ne morem na vrt, so mi z obiljem vrtnih suhocvetk res prijazno pomagali (sl. 1)
Ker je bil tudi fotograf ravno pri roki, sem rože hitro 'porazdelila': nekaj na mizo, na steno, na polico, na vrata... Čez čas je moja sestra rekla: "No, sedaj pa pri nas že stanovanje cveti."

Bližajo se prazniki in kako lepa je navada, da okrasimo vhodna vrata. Zdi se mi,da so taka vrata veliko prijaznejša. Pozdravljajo mimoidoče in vabijo v goste.
Okraski so lahko različni, od vejice smrečja ali bele omele, do razkošnega šopka suhih rož, ki so povezane s čipkami (sl. 2). Ime- nitno dopolnilo k prazničnemu razpoloženju bo na vratih ali na steni obešen slamnik s cvetjem. Za pritrditev cvetov lahko upo- rabite lepilo ali pa jih prišijte s prozornim sukancem (sl. 3).
Na vrata se seveda poda tudi venček. Vzemite obroč iz cvetličarske gobe in vanj čimbolj na gosto potikajte vejice ciprese in stebelca različnih suhih rož(sl.4).Obroč la- hko napravite tudi sami. Zvijete ga iz dveh pol časopisnega papirja, iz slame, iz žice ali upogljivih vej vrbe, vinske trte, leske, kar pač imate pri roki. Na osnovo z vrvico ali tanko žico privezujte vejice, vmes pa šopke suhih rož, storžke ali druge okraske (sl.5). Venček vedno okrasite tudi s pent- ljo. Če bi radi nanj pritrdili sveče, potem na obod od spodaj zabijte žeblje, da bodo konice obrnjene navzgor. Pričvrstite lahko tudi kose žice, prav tako s konicami nav- zgor (sl. 6).

Za šopke iz suhega cvetja uporabite vaze, ali posode iz stekla, lesa, slame, gline... Zelo uporabni so manjši peharji in različne posode, pletene iz šibja, kamor se suhe rože imenitno podajo (sl. 7). Vsak nekoliko pust kotiček v stanovanju lahko prijetno popestrite z razkošnim aranžmajem v ple- teni košarici,ki jo pogrnete z vezenim prti- čkom (sl.8). Nanj položite v folijo zavit kos cvetličarske gobe. S tanko pletilko v gobo na gosto delajte luknjice in vanje potikajte živahne cvetove.
Izredno lepi so tudi okraski za na steno, ki imajo za podlago blago.Podolgovat kos re- dke vrečevine na enem vogalu zavozlajte. Na vozel pritrdite nekaj natrganega koruz- nega ličkanja ali narezanih slamic. V razprt vogal pa prilepite ali prišijte glavice suho- cvetk (sl. 9).

Pri oblikovanju izdelkov iz suhih rož se vam bodo krhki popki, cvetovi in listi radi odlo- mili s stebelc. Nič hudega,porabili jih boste za potpuri. Tako se imenuje dišeča zbirka posušenih popkov, cvetnih listkov in glavic ter zelenih lističev.
Vsebino previdno dajte v škatlico in jo po- kapljajte z nekaj kapljicami dišečega eteri- čnega olja.Kupite ga v cvetličarni ali droge riji. Med prijetnimi vonjavami sadja, začimb ali cvetja izberite najbolj priljubljen vonj. Škatlico zaprite za dva do tri tedne, da se žlahtne vonjave prepojijo. Medtem vsebino večkrat prav rahlo pretresite.
Potpuri je lahko tudi lepo darilo. Najbolj ro- mantičen bo v stekleni posodi(majhna ste- klenička, kozarec) ali leseni škatlici (sl.10). Če potpuri pozimi postavite v bližino radi- atorja, se bo omamen vonj širil po vsem prostoru.
V peharček iz slame ali vrbovega šibja pa dajte potpuri iz sadežev in plodov.Pomeša- jte borove storžke, cimetove palčke, nekaj suhih cvetov in pomarančo, pretaknjeno z nageljnovimi žbicami. Dodajte še nekaj ka- pljic dišečega olja.
Kadar ni pri roki primerne posode, lahko di- šeči potpuri preprosto zavežete v okrogel prtiček ali v majhno vrečko iz lepo potis- kanega blaga (sl. 11).
V predprazničnih dneh odišavite stanovanje Naravne eterične vonjave dobrodejno vpli- vajo na počutje, razpoloženje in zdravje.

Potrudite se, da bodo praznični okraski in darila izraz vaše notranjosti in duhovnega bogastva, da bo v njih veselje, dobrota, molitev... V adventu naj še posebej velja: mislite na druge! Najlepši praznični okras naj bodo vaša srca,da bo na božični večer ne le v jaslicah,ampak tudi skozi vas zaža- rela Ljubezen! Blagoslovljene praznike!

Kati Urh

LJUBEZEN PREMORE VSE

Minili so dnevi ob obali in zadnje minute s pogledom na morje in obalo.Dolgoletna že- lja,ki je klila nekje na dnu srca,da bi s cerk venega zvonika pogledala na mesto, se je danes uresničila."Tudi jaz bi rada šla gor... Kakšne so stopnice?" je vprašala Jožica.
Sklenila sem, da grem po prijatelja k očetu Bojanu,da nas popelje v zvonik. Mislila sem da je samo nekaj stopnic.Prišli smo do stol pa in Jožica se je spustila na zadnjo plat in začela uresničevati skrite želje. S prija- teljem Aleksandrom sva nesla voziček. Ko smo končno zagledali svetlobo,smo vedeli, da smo na vrhu stolpa. Jožica se je usedla na voziček. S solzami sreče in veselja smo se obrnili proti župnišču. Ravno takrat je prišel iz župnišča oče Bojan.Vsi srečni smo ga poklicali in pozdravili,on pa je od prese- nečenja poklical še druge naše prijatelje.
Čeprav smo bili nekoliko utrujeni, smo se srečni spustili zopet po stopnicah navzdol. Ker ne moreš hoditi, lahko prideš, kamor ti srce želi, seveda le s pomočjo drugih. Saj ljubezen in prijateljstvo lahko premagata še več kot samo sto šestinštirideset stopnic.
Tako smo tisti dan z lepimi spomini in doži- vetji zapustili očeta Bojana, prijatelje, ki smo jih spoznali tam in naš Piran.

Slavica B.

SREČANJE OSTARELIH V BOGOJINI

Vsako leto na prvo septembrsko nedeljo naša župnijska Karitas organizira srečanje bolnikov in ostarelih.
Tudi ta nedelja je bila čudovita. To so iz- žarevali obrazi naših babic in dedkov,ko so nekateri po dolgem času spet stopili v naš skupni dom, prelepo Plečnikovo svetišče. Med mašo jim je bilo podeljeno sv. mazilje- nje; kot pomoč v bolezni in trpljenju. Po- sebej so bili nagovorjeni med pridigo in po- vabljeni, naj svojo osamljenost in svoj križ darujejo za druge. S solzami v očeh se je razlegala pesem: "Marija,mati moja,tolažba sladka meni, siroti zapuščeni..."
Po maši so se vsi skupaj zbrali na skromni pogostitvi.Karitas jim je darovala tudi spo- minčke. V upanju, da se bodo drugo leto spet sešli, če Bog da, so se veseli razšli.

Marjeta M.

SPREJETI Z ODPRTIMI ROKAMI

Karitas Velike Lašče je organiziral srečanje bolnih, invalidov in ostarelih. Že drugikrat smo bili povabljeni tudi oskrbovanci iz Po- nikev. Sveto mašo je daroval g.Miro Šlibar. Po maši je bil tudi kratek koncert, ki ga je pripravila domača mladinska skupina. Nato smo imeli še družabno srečanje v župnišču kjer so nas pogostili z domačim pecivom in dobrim čajem. Župnik iz Velikih Lašč nas je sprejel z odprtimi rokami in se družil z nami Za vsakogar je bilo to lepo doživetje.

Lojze Vetrih in Jože Puc, Ponikve

ŠAGRA

Pišem vam iz doma starejših občanov iz Ajdovščine.Tudi pri nas doživimo kaj lepega Meseca julija nas je po novi maši obiskal novomašnik g. Jože Koren z domačimi. Ob prihodu smo bili že zbrani in smo mu v po- zdrav veselo zaploskali. Prišla je tudi nje- gova družina. Postregli so nas s pecivom in sokovi. Skupno smo zapeli, podelil nam je tudi novomašniški blagoslov. Kasneje je prišel še enkrat in daroval sv. mašo.
Drugače imamo mašo vsak prvi torek v me secu. Izmenoma pride g. župnik iz okoliških župnij ali pa tudi iz Šturij,ker tej župniji tu- di pripadamo. Vsak torek nam g. župnik ali sestre prinesejo sv. obhajilo. Nekaj se nas zbere pri mizi in kot pripravo molimo rožni venec ter pojemo evharistične in Marijine pesmi. Vse to nam je za duhovno poglobi- tev in veselje, saj večina nas ne more iz doma.
Ob župnijskem prazniku - 'šagri' - Karitas organizira prevoz v cerkev k sveti maši. Prilika je tudi za sveto spoved in med ma- šo tisti, ki želi, prejme sveto maziljenje. Po bogoslužju se poveselimo v dvorani v bliži- ni cerkve.
Vsem,ki se trudijo in skrbijo za nas,da nam je lepo,prisrčen 'Boglonaj'! Lepo pozdravlja

Francka Tušar

Op.: 1. odstavek je bil v reviji skrajšan

PETDESET LET LUČI V BITOLI

»Ljubezen Kristusova nas vnema.« To je geslo Družbe hčera krščanske ljubezni (se- ster usmiljenk). Pred petdesetimi leti (7. avgusta 1947) je ta ljubezen, ki oživlja in vnema njihova srca, gnala sestre usmiljen- ke iz Slovenije, da so šle na pomoč bolnim in starim v Bitolo. Zamenjale so francoske usmiljenke, ki so bile tam od 21. novembra 1900, oblast pa jim je leta 1946 prepove- dala poučevanje v osnovni in srednji šoli ter internatu. Prevzele so delo v bolnišnici, od leta 1970 pa še v Domu za onemogle. Od nekdanjih petnajst se je skupnost letos skrčila na štiri sestre (po ena iz Slovenije, Hrvaške, Kosova in Makedonije).
Slovesno sv. mašo smo darovali na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1997, ob 9. uri v župnijski cerkvi Srca Jezusovega v Bitoli. Bila je to zahvala Bogu, "ker nam je vsak dan dajal novih milosti in moči,da smo luči, ki je pred petdesetimi leti zasvetila v Bitoli, mogle prilivati olja, da ni ugasnila." Tako je zapisala sestra,ki je dolga leta de- lala v Domu. Visoko pritlična stavba pavi- ljonskega tipa sprejme 140 oskrbovancev, povečini starih, in nekaj invalidov.
Ko sem v spremstvu sester obiskal ta Dom je bilo povsod čutiti pravo družinsko ozra- čje. Kot Jezus, Dobri pastir, tudi one poz- najo vse po imenu, jih prijazno ogovorijo in ljubeznivo spodbudijo. Celo na Jezusovo priliko o Usmiljenem Samarijanu sem pomi- slil. Kako malo je potrebno, da postaneš bližnji; dovolj je ponižno in preprosto srce, prežeto z Ljubeznijo.

Jože Zupančič CM

• Križ in tabernakelj v sestrski kapeli ob jubileju.
• Gospa Stefanka v prostem času rada plete, sicer pa drugim bolj bolnim prinaša vodo ali jih hrani in tudi v kuhinji pomaga.
• 'Striček' Vasko vneto pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, medtem ko Zlatko in Tomo zadovoljno poslušata v družbi sester

Pošiljam črtico

Prvič se vam oglašam.Revijo Prijatelj dobim večkrat v roke in jo rada preberem.Ker sem opazila, da objavljate tudi črtice, sem se odločila poslati eno. Je moje in resnično, le imena in kakšne malenkosti so zaradi stre- sov in psihične preobremenjenosti spreme- njena. Doživljam marsikaj, kar bi rada po- sredovala tudi drugim. Imam še črtice, če smem poslati. Draga Lea,zelo se razveselim takšne pošte kot je vaša.Prijatelj je vedno objavljal tudi pesmi in črtice,tako spodbudno poučne kot tudi prave literarne stvaritve. Verjamem, da marsikdo to raje prebira kot različna poročila.Naj pa takoj dodam,da veliko pris- pevkov še čaka na objavo. Včasih je vzrok pomanjkanje prostora v Prijatelju, spet drugič pa je tematika črtic ali pesmi bolj primerna za drug letni ali liturgični čas. Zato nikar ne obupajte in kar še pošljite.

Luč v temi

Prosila bi vas, da objavite zahvalo Karitasu v Ljubljani, ki je pomagala naši družini, ko je bila v velikih težavah. Obiskali so nas v maju. Zahvaljujem se jim, ker so nam s svojim obiskom in pomočjo prinesli luč v temo, ko nismo več vedeli izhoda. Najpomembnejše za dobro prijateljstvo je spoštovanje, iskrenost in predvsem soču- tje, zlasti v najtežjih trenutkih. Sodelavci Karitas to dobro vedo. Prav je, da je vsaj kdaj tudi v Prijatelju objavljena kakšna za- hvala takšnim dobrim dušam in ustanovam. Predvsem je vaše pismo vabilo vsakomur, da pomisli, kako hudo je lahko komu, ki ne vidi več izhoda,in kako dobrota odpira no- va obzorja življenja.

Na zdravljenje v tujino

V peti številki Prijatelja, takoj, ko obrnem list,zagledam Fatimsko Marijo,ki letos roma po Sloveniji.Takoj sem se spomnil na roma- nje v Fatimo pred leti. Ne morem povedati, kaj sem doživel takrat.Doživeti nočno pro- cesijo, bolnike in invalide z rožnim vencem in svečko v rokah, prepevanje Marijinih pesmi, to je nepozabno.
Rad bi še zapisal o svojih občutkih, ko be- rem, da bo država dala mlade ljudi, ki uži- vajo mamila,na zdravljenje v tujino. Tisti,ki pa imamo po naravi neozdravljivo bolezen, pa nimamo možnosti niti v svoji državi iti v zdravilišče. To se mi ne zdi prav. Dragi Alojz, Prijatelj se vedno, sicer brez posebnih besed,pričenja z vabilom k molitvi Nameni apostolata molitve ali pa Marijina podoba v zadnji številki govorijo: Pridite, molimo! Molitev, premislek,beseda, dejanje to je pravilni vrstni red v človeškem živ- ljenju.Kar zadeva Marijo,pa oba veva:Kdor Marijo rad časti, se nikdar ne pogubi. Po Mariji prihajamo k Jezusu.
Glede drugega dela pisma pa najbrž delite občutke z marsikom. Ta tema bo gotovo kdaj v Prijatelju obširneje obdelana. Moje mnenje je, da tu prihaja v poštev le krš- čansko usmiljenje in ljubezen.V nekem tre- nutku namreč običajna merila pravičnosti ne zadoščajo več. Upam, da me razumete.

Rade bi povoščile

Imam nov stroj in bom gotovo naredila veliko napak, pa upam, da boste razumeli. Iskreni Boglonaj, ko ste nas peljali na sre- čanje v Lahovče k prijateljski družini Galjot Prosim vas, če objavite v Prijatelju naše voščilo. Draga Janki,Majda in mamica! Ali ni zanimi- vo, da tudi nov stroj vsega ne zna in dela napake? Ko že govorimo o novem, gotovo ste v prejšnji številki prebrale, da ima KBBI nov in večji kombi. Spomnim se namreč, kako težko je bilo v prejšnji kombi spraviti koga na podaljšanem vozičku, kakršnega ima tudi Majda. Zdaj bo to laže. Hvala za pismo in lepo voščilo.

Ali ni simpatičen tale osliček? Pa pogumen tudi;na robu gore stoji!Po krivici je ta žival na slabem glasu. Ob božiču pa je osliček zares počaščen,saj je v jaslicah. Brez nje- ga namreč ni pravih jaslic. Povejte:

1. Zakaj postavljamo oslička v jaslice?
a) Jezus je kasneje jahal na osličku; zelo verjetno pa je,da je bil kakšen osliček tudi ob Jezusovem rojstvu v hlevčku
b) Zaradi Jezusovega nauka o pomoči bliž- njemu. Že v stari zavezi je namreč zapisa- no: "Kadar vidiš,da se je sovražnikov osel zgrudil pod bremenom, ga nikakor ne smeš tako pustiti, temveč mu z njim vred poma- gaj!" (2 Mz 23, 5)
c) Zaradi svetopisemskih besed:"Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega lastnika" (Iz 1,3).
2. Ljudje večkrat komu dajejo živalske vzdevke. Še Jezus je rekel za Heroda, da je lisjak. V Svetem pismu je za neko ga rečeno, da je osel. Kdo je ta oseba?
a) Isahar   b) Jeroboam   c) Joakim
3. Osel je v stari zavezi moral biti kar dragocena žival, saj je omenjen tudi v originalu božjih zapovedi (deseta). Omenjen pa je še v eni zelo pomembni zapovedi. Nanaša se na:
a) počitek zaradi Gospodovega dne
b) govorjenje (žalitev bližnjega)
c) trmoglavost.

Pravilni odgovor PP 5/97: A B C

Tokrat je bil odgovor čisto preprost - abc! To pa mnogim tekmovalcem očitno ni šlo v račun in niso nič poslali. Vodilni seveda ste poslali in sedaj je takle vrstni red:
1.-6. mesto: Oton Kurent (Ljubljana),Zora Praper (Prevalje), Tina Rot,Ljubica Zakov- šek (Domžale),Tilka Tomažin (Raka) in Ema Žuber (Kobarid);vsi po 30 točk -doslej vse pravilno. Čestitke!
7.-9. mesto: Ana Košir (Ljubljana), Irene Kozlovič (Koper) in Tilčka Špur (Sl.Bistrica) 26 točk;
10. mesto: Marija Boršič (Rog. Slatina), 25 točk;
11.-14. mesto: Anica Burnik, Marko Burnik, Milan Burnik, Milena Burnik (vsi Sp. Idrija), 24 točk;
15. mesto: Zvezdana Zadnik 22 točk;
16.-19. mesto: Franci Burnik, Marinka Bur- nik (Cerkno) in Slavka Jereb (Škofja Loka) 18 točk;
20.mesto:Antonija Grošelj(Kisovec)16 točk

Odgovore pošljite do 25.decembra na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

KOMBINIRANA IZPOLNJEVANKA

Dragi prijatelji,pred vami je zopet nova zvrst uganke. Ker sem opazil, da imate 'težave' s štetjem do TRI, bo ta številka danes zo- pet 'na tapeti',in sicer:za vsako vodoravno vrsto posebej poiščite po 3 (tri) besede, ki jih zahtevajo opisi,in jih razporedite v vsa- ko vodoravno vrsto tako, kot kažejo šte- vilke zgoraj. Če bi bil opis npr. takšen: 4 9 1 15 - Kajnov brat, bi pod štev. 4 vpisali črko A, pod 9 črko B, pod 1 črko E in pod 15 črko L (ABEL). Upam, da vam po tem prikazu izpolnjevanka ne bo delala preve- likih težav, le pravo besedo boste morali uganiti. V lik pravilno vpisane črke, brane po vodoravnih vrstah, dajo misel francos- kega pisatelja Françoisa Mauriaca. Veliko užitka pri reševanju in kasneje sreče pri žrebu vam želim! Rešitev prepišite na dopisnico (vsak lahko sodeluje le z eno rešitvijo), prilepite kupon in jo do 25. grudna (decembra) pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, TABOR 12, 1000 LJUBLJANA. Nagrade 6/97:
1. radio z uro
2. knjiga, Cvetana Priol: Darovana
3. garnitura lesenih krožnikov
4. glasbena kaseta - Glejte Sejavec
5. ženska ruta
6. komplet tridesetih podobic s slovenskimi motivi (avtor fotografij Klemen Čepič)

Bog ne potrebuje pletene šibe, ampak hu- dobne ljudi, da nas z njimi tepe.

Nagrajenci 5/97:
1. Jaslice, izdelek in dar Toneta Planinška: Pavel Mušič, Kolodvorska 2b, 1234 Mengeš
2. Velika knjiga o peki, C. Teubner in A. Wolter: Marija Breznik,Vrhe 1,2380 Slovenj Gradec
3. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge Marija Štamol, Šempeter 35 a, 3311 Šem- peter
4. glasbena kaseta,Glejte sejavec:Francka Košnik, Jezerska c. 60 b, 4000 Kranj
5. prt z božičnim motivom: Ema Žuber, Potoki 11, 5222 Kobarid
6. komplet tridesetih podobic s slovenskimi motivi(avtor fotografij Klemen Čepič):Tilka Tomažin, Podulce 21, 8274 Raka.

Anton Martin Slomšek, iz pesmi: Božič