Dragi prijatelji!

"Resnična ljubezen nosi v sebi neko zahtevnost,tudi bo lečino tega razbitega sveta- in v njej je treba vzdržati..." S takšno mislijo p.Marko Novak za sedaj zaključuje svoja bogata duhovna raz- mišljanja za Prijatelja.
O tej zahtevnosti nam spregovori tudi prijatelj misijonar, g. Janez Puhan, tudi prvi urednik Prijatelja."Ničesar ne stori- mo brez sodelovanja ljudi," pravi. Pose- bej pozorno bomo gotovo prebrali, kako sam doživlja bolezen in kako gleda na življenje ter misijonsko delo po šestin- dvajsetih letih misijonarjenja na Mada- gaskarju.
Čista ljubezen,utelešenje dobrote je bila gotovo Mati Terezija, ki je  septembra v sedeminosemdesetem letu starosti umrla v Kalkuti, mestu, kjer je preživela večino svojega življenja v službi zapu- ščenih in zavrženih ljudi. Tudi njo so včasih spraševali izzivalno. Med drugim so ji postavili tudi vprašanje z znano primero, zakaj ne nauči ljudi loviti ribe, namesto da jim ribe deli. Odgovor je bil kratek in hiter: Skrbimo za tiste, ki ribe niti v roki ne morejo držati - za najbolj uboge med ubogimi. Njeno čudovito življenje je bilo kot svetla luč. Tudi če je na svetu milijarda brezbrižnih ljudi, ena svetniška oseba, ki svojo vero živi v vseh razsežnostih, vznemiri svet in mu zopet pokaže pot ter vabi k posne- manju.
K posnemanju ljudi, ki so živeli čisto ljubezen - svetnikov - nas bo posebej vabil praznik Vseh svetnikov. Dnevi po njem nas bodo spomnili naše minljivosti. Prav misel na minljivost in na to, kako hitro bomo morda potrebovali pomoč drug drugega, ter zgledi ljudi, kot je bila Mati Terezija, naj bodo popotnica za ta dva jesenska meseca.
V tej številki boste poleg poročil o raz- ličnih srečanjih našli nekaj daljših pris- pevkov; med drugim tudi začetek član- kov o tem, kaj bi lahko bolniki in invalidi naredili za uspeh slovenske sinode. Že sedaj, posebej v rožnovenskem mesecu oktobru, podprimo ta pomemben načrt Cerkve z molitvijo in darovanjem svojih življenjskih težav.

Vlado Bizant

Oktober

Da bi Jezusov duh spodbudil kristjane k zavzetemu pričevanju očetove ljubezni do človeštva. Da bi spomin na prve japonske mučence spodbudil njihovo Cerkev k živi misijon- ski zavesti. Da bi skupna molitev podpirala misijon- sko delo in hrepenenje po svetosti.

November

Za razbite družine in obupane zakonce, da bi ponovno našli pravo pot v luči vere in krščanske ljubezni. Da bi redovne skupnosti na pobudo si- node ponovno odkrile in poglobile svoje karizme. Da bi pred Gospodarjem živih in mrtvih začutili nujnost sprave in jo uresničevali

....  PO  STEZAH  LJUBEZNI

(III. DEL) 

Zahtevnost ljubezni, ki jo je doslej izpričal apostol Pavel, je tako silna,da mora človek s potrpežljivostjo vedno znova zače- njati, predvsem pa zaupati Ljubečemu, ko izkuša svojo nemoč... (v.7) - Žarišče teh osvetljujočih žarkov je odnos do sočloveka, ki mu z nese- bično ljubeznijo omogočam, da JE, da MORE BITI! Bližnjemu nenehno razode- vam, da ga ne utesnjujem; ne očitam mu tega, kar ta hip JE, marveč vidim v njem to,kar mora BITI in še BO -tudi po mojem ljubečem odnosu. Trdno upam, da se bodo prebudile v njem nove mož- nosti - ne naenkrat, ampak po dolgo- trajnem žuborenju ljubezni. (v.8) -Pavel se vrača na prvotno misel, toda na višji ravni:ob koncu našega ži- vljenja v rokah ne bomo držali ne darov ne uspehov - naše resnično in večno bivanje izgrajuje le sprejemanje in pre- našanje 'bremena ljubezni'! Vse drugo, kar smo spoznali, oblikovali, vse se bo ob koreniti spremembi sedanjega živ- ljenja pogreznilo v nepovrnljivo... Samo ljubezen bo šla z nami nezlomljena v večno, v Polnost!
Ljubezen je pričujočnost obljube, ki se izpolnjuje.Sv.Pavel to izraža z besedami ki omejujejo veljavnost naših 'uspehov': (vv.9-10) - V življenju zares ni ničesar dovršenega,nič ni popolno...Hrepenenje in pričakovanje nas celo prehitevata - uresničevanje pa zaostaja... Vse je le v drobcih in ujeto v minljivost - pravo 'obstojnost' ima samo ljubezen! Pomis- limo na izkušnjo: kar je bilo pred leti ali celo pred kratkim očitno in pomembno, je lahko danes malo vredno, morda od- več ali celo škodljivo. Drži pa tudi: v življenju,ki ga iskreno in ljubeče živimo, se dogodki, navdihi in vrednote pogla- bljajo, mi pa se postopoma spuščamo v notranje življenje in stopamo v celovi- tost... Iz 'tujosti drobca' zorimo v 'do- mačnost Celote' - po daru ljubezni, Ljubečega!
"KO SEM BIL OTROK, SEM GOVORIL KAKOR OTROK, MISLIL KAKOR OTROK, SKLEPAL KAKOR OTROK.KO PA SEM PO- STAL MOŽ, SEM PRENEHAL S TEM, KAR JE OTROŠKEGA" (v. 11). - Apostol ne zavrača veličine otroškosti, ki jo slavi evangelij, pač pa je proti otročjosti, proti temu, kar noče dozoreti, kar noče obroditi sadov... Prav ta 'otročjost' v mišljenju, govorjenju, razsojanju - kar pomeni hkrati neodgovornost - zapira pot do pristne ljubezni! Resnična ljube- zen nosi v sebi neko zahtevnost, tudi bolečino tega razbitega sveta - in v njej je treba vzdržati... Čista ljubezen tudi ne prenese igračkanja niti sebičnih hlepenj, niti samoljubnih blodenj... Šele takrat, ko se prepustimo resničnosti življenja in se izčrpavamo v dejavni lju- bezni,naše bitje dozoreva v Polnost, se prerajamo v 'novega človeka'!
In kakšna sta obljuba in prihodnost v ljubezni dozorevajočemu človeku? Pog- lejmo: "ZDAJ GLEDAMO Z OGLEDALOM, V UGANKI, TAKRAT PA IZ OBLIČJA V OBLIČJE. ZDAJ SPOZNAVAM DELOMA, TAKRAT PA BOM SPOZNAL, KAKOR SEM BIL SPOZNAN" (v. 12) - Smisel stvari, dogodkov in odnosov razumevamo in doživljamo v podobah,celo 'narobe':npr. Bog je čisto blizu,mi ga doživljamo, ka- kor da je daleč... Onkraj pa bo vse pre oblikovano -Bog bo naš TI,neposredno, 'iz obličja v obličje'; in spoznavali bomo Boga,kakor On pozna nas... V ta odnos pa že lahko vstopamo-po poti ljubezni!
"ZA ZDAJ PA OSTANEJO VERA, UPANJE, LJUBEZEN, TO TROJE. IN NAJVEČJA OD TEH JE LJUBEZEN" (v. 13)  Po apostolu Pavlu bosta kreposti vere in upanja tudi v večnosti dobro ohranjeni, vendar dvi- gnjeni v zrenje vedno večjega Boga! - Zakaj pa je ljubezen največja?Preprosto zato,ker se ji edini ni treba spreminjati, pozna samo 'crescendo' in se končno preliva v Polnost... To pa pomeni, da je pričujočnost nebes na zemlji, v našem slabotnem bivanju!
Nič čudnega torej, če apostol Pavel po izpeti hvalnici srčno naroča: "PRIZADE- VAJTE SI ZA LJUBEZEN" (v. 14, 1a).

P.s.: Razmišljanja PO STEZAH LJUBEZNI sem pripravljal po predlogi rajnega teologa Ladi- slava Borosa.

p. Marko Novak

NIČESAR BREZ SODELOVANJA

Bliža se misijonska nedelja in tokrat bomo prisluhnili pogo- voru z misijonarjem, ki je že dolga leta tesno povezan s Prijateljem, sedaj pa tudi "deli usodo" z večino bralcev. G. JANEZ PUHAN, B.P. 24, 309 FARAFANGANA, MADAGASCAR je bil namreč navzoč ob rojstvu Prija- telja, saj je bil njegov prvi urednik, pa tudi velikokrat se je oglašal s pismi. Le- tos je bil na dopustu, tudi sam doživlja bolezen, obenem pa mu Prijatelj odpira strani, da iz srca pove vse, kar mu leži na duši. Marsikakšno ugotovitev bomo lahko prenesli v naše okolje, tudi v Krščansko bratstvo bolnikov ininvalidov Ker je sobrat lazarist, sva se kar tikala.

Janez,nekoč sem prebral tole misel: "Če greš v Afriko, bi že po enem te- dnu lahko napisal celo knjigo. Toliko zanimivih stvari doživiš.Če pa si tam eno leto, pa bi lahko napisal samo še članek, pa še tistega s previdno- stjo, saj spoznavaš kako malo veš o Afriki in njenih ljudeh." Kako ti to doživljaš? Koliko časa si sedaj že med Malgaši?
Šestindvajset let. Ja, gotovo to drži, ampak zdaj, po toliko letih, bi že lahko napisal roman. Sodelavci in sodelavke na Madagaskarju me zares tudi že spod bujajo, naj napišem spomine. Rekel sem jim,da je še prezgodaj. Morda čez leta, ko bom v pokoju. Sem si pa res zabele- žil nekatere bolj zanimive stvari,ki so se mi zgodile v teh šestindvajsetih letih. Mislim, da bi zdaj lahko veliko povedal iz malgaškega življenja, navad, njihove miselnosti; pa tudi o svojem delu, ki je drugačno,kot je bilo na začetku. Človek se vedno uči...
Vsak misijonar ima svojo zgodovino. Veliko se nas je zvrstilo tam doli. Zdaj nas je Slovencev na celem otoku devet najst, v naši škofiji pa štirinajst. Vsak bi lahko marsikaj povedal. Razen naj- mlajše misijonarke, Ane Rožac, smo vsi tam že deset ali več let.

Lahko kaj poveš o Cerkvi na Mada- gaskarju? Kako je danes razširjena in organizirana? So še kakšne druge vere?
Ko govorimo o Madagaskarju, moramo biti zelo previdni. To je namreč precej velika dežela;za dvajset Slovenij. Samo naša škofija je velika za eno Slovenijo. Dežela je v vsakem - tudi verskem - pogledu tako raznolika,da je težko reči: Na Madagaskarju je tako... Jaz govorim za južni del Madagaskarja, kjer je naša škofija.Prvi misijonarji (lazaristi) so prišli tja že za sv.Vincencija Pavelskega pred več kot tristo leti. Vendar so vsi kmalu pomrli in krščanstvo se ni prijelo. Pred sto leti so lazaristi znova prišli in prav sedaj smo obhajali obletnico. Tu so nastale štiri škofije. Na področje naše sedanje škofije so že pred nami prišli ameriški in norveški protestantski misi- jonarji.Danes je tam nekaj več kot pet- deset tisoč katoličanov, približno toliko pa tudi protestantov. Vseh prebivalcev na tem območju pa je devetsto tisoč. Imamo tudi nekaj sekt, s katerimi je navadno tako: Danes se pojavijo, jutri izginejo.
Na območju, kjer sedaj delujem, je pa tako: dva odstotka je katoličanov, pri- bližno tri pa protestanov. Sicer pa je to področje veliko kot celo Prekmurje. Ta- ko si lahko predstavljaš položaj.

Lahko poveš, v koliko krajih si delo- val na Madagaskarju?
Po enem letu učenja malgaščine sem šel zopet za eno leto čisto na samo, da sem moral govoriti samo malgaško.Tako sem se največ naučil. Takrat smo imeli namreč center v Vangaindranu (izg.Van- gaindžanu),vendar je bilo več Slovencev in tako si hitro pomagaš s prevajalcem. Če si pa sam, spregovoriš.
Po enem letu me je škof imenoval za župnika v Vangaindranu. Tam sem ostal tri leta, nato pa sta prišla Peter Opeka in Rado Sušnik.Odšel sem na novo pod- ročje v Manambondro (izg.Manambundžu) in tam ostal enajst let. Nato sem začel skrbeti za zahodni del škofije s središčem v Ambohigogo (izg. Ambuigugu). Skupaj z menoj delata dve laiški misijonarki: Helena Škrabec, doma z Blok, višja me- dicinska sestra, ki vodi naš medicinsko- socialni center, ter Ana Rožac iz Raki- tovca. Ta je prej bila višja medicinska sestra v izolski bolnišnici. Onidve delata v medicinsko-socialnem centru,jaz jima pa pomagam na duhovnem področju.
Zastavili smo si tri naloge ali cilje in se pri tem zgledujemo po Malgaših. Oni kuhajo kar na tleh.Pod lonec podstavijo tri kamne in potem čvrsto stoji. Tako smo si tudi mi zastavili tri naloge:skrbeti za telo,za razum in za srce. Trudimo se da na vseh treh področjih pomagamo našim ljudem - najprej k bolj človeka vrednemu življenju,da imajo za telo, kar je potrebno. Priganjamo jih k delu, saj je lenoba izvirni greh našega človeka. Torej jih priganjamo k delu in jim svetu- jemo, da bolje in več pridelajo.
Za razum skrbimo tako, da sodelujemo z državnimi šolami, ki sicer životarijo; imamo tudi otroški vrtec. Za srce pa skrbimo z vsem župnijskim delom: mašo veroukom in različnimi organizacijami.

Kljub precejšnjim zdravstvenim in drugim težavam vztrajaš. Vem tudi, da so se nekateri misijonarji že vrnili domov,pa ponovno odšli v misijone. Zakaj meniš, da je tako? Kaj je v misijonih tako privlačnega?
Mislim, da je to poklic, ki se ga ne da izsiliti, ampak je karizma - poseben dar, ki mi je dan in ga skušam živeti. Vedno sem se spraševal: "Zakaj ravno jaz? Zakaj vztrajam? Kaj me vleče nazaj?" Saj res kdaj pomislim, da bi bil že čas za povratek, saj bom sicer prišel domov že čisto onemogel in bom le v nadlego. Kljub zdravstvenim težavam je več raz- logov za vztrajanje. Prvi je ta, da sem po toliko letih bolj doma na Madagas- karju kot v Sloveniji. Najlepši del svoje- ga življenja sem pustil tam; miselnost ljudi na Madagaskarju mi je danes bližja kot miselnost ljudi v Sloveniji. Lahko bi rekel, da sem sicer na Madagaskarju še vedno tujec, toda manj kot v Sloveniji.
Drugi razlog so potrebe tam. Te so še vedno veliko večje kot v Sloveniji. Res je danes ves svet en sam misijon in so duhovniki tudi v Sloveniji nujno potrebni Vendar pa ima v Sloveniji skoraj vsaka vas svojo cerkev.Cerkev ima svoj radio o njej govore tudi v drugih medijih. V Sloveniji res vsak človek, če le hoče, lahko spozna Kristusa.
Na Madagaskarju pa so področja, kjer še nikoli niso slišali za Kristusa. Koliko je področij, kjer o Kristusu čisto nič ne vedo, saj še nikoli noben duhovnik ni prišel do tja! Opažam, da so ljudje v Sloveniji razvajeni. Cerkve so druga od druge oddaljene le nekaj kilometrov. Namesto da bi se ljudje približali Cerkvi, mora duhovnik z mašami tekati za njimi. Govori se, da je v Sloveniji premalo du- hovnikov. Nočem soditi, a potrebe so na Madagaskarju gotovo veliko večje.
Dodaten razlog za misijone pa je tudi dolžnost slovenskega naroda, da vrača tisto, kar je prejel. Obhajali smo 1250- letnico pokristjanjenja. Tudi nam je bilo pred stoletji z vero mnogo darovano: kultura, prve šole, umno gospodarstvo. Pravičnost zahteva, da sedaj mi kljub naši majhnosti povrnemo tako, da pri- našamo Kristusa v dežele,kjer ga še ne poznajo.Saj nas je le peščica misijonar- jev. Kako jih ne bi Slovenci spodbujali, naj vztrajajo!
Položaj na Madagaskarju je bil pred kakšnimi dvajsetimi leti zelo težaven in napet. Vse se je obračalo proti Franco- zom,ki so bili prej v deželi.Vse belce so izenačevali s Francozi in mnogo misijo- narjev je takrat odšlo; mislim, da okrog dvesto. Slovenci pa smo vsi vztrajali. Menim,da smo zdaj med zadnjimi misijo- narji na otoku.V doglednem času,morda že čez pet let, bo Madagaskar imel do- volj domačih duhovnih poklicev in po- tem se bomo misijonarji lahko poslovili. Sedaj smo še potrebni.Je približno tako kot če gradiš hišo,manjka pa še streha. Ta streha je predaja vsega, kar smo zgradili, v domače roke.

Pri mizi smo se pogovarjali o misi- jonskem delu v primerjavi z različ- nimi pristopi duhovnikov in sester k bolnikom pri nas. Nekateri samo tolažijo in delijo pomoč, drugi smo zahtevni. Kaj se ti zdi najpomemb- nejše pri tem?
Najpomembnejše, za kar se vsi misijo- narji trudimo, je, da gradimo na tistem, kar najdemo. Malgaši imajo svojo vero. Živijo v stari zavezi. Misijonar gradi na tistem,kar imajo,a prinaša nato bistvene stvari krščanstva. Mi se zelo trudimo, da bi Malgašem predstavili, v čem je novost in bistvo krščanstva oziroma evangelija.
Vedo, da je Bog Stvarnik in Gospodar življenja.Ne vedo pa,da je Bog naš oče, zato je daleč od njih. Ne vedo, kaj je Bog zanje naredil in kaj danes dela. Oz- nanjamo jim Kristusa, ki je bil tudi prej že navzoč, a ga niso poznali. Misijonar ga razodeva. Oznanja jim, da so Božji otroci in da je v nas njegov Duh, ki nas dela Božje otroke.
Če niso pripravljeni sprejeti krščanstva, otresemo prah s svojih sandal in gremo naprej.Kristus je to naročil in nikomur ni delal nasilja. Tako tudi misijonarji pravi- mo: "Pridi, poglej in hodi za Kristusom." To pomeni, da ničesar ne storimo brez njihovega sodelovanja.Nobene socialne ustanove, dispanzerja ali šole, pa tudi cerkve ne postavimo, če niso priprav- ljeni sami ničesar storiti.To je naša po- litika. Morajo biti pripravljeni sodelovati in nekaj narediti, potem pomagamo, sicer pa ne.
Ena največjih težav za nas je,kako pri- vzgojiti ljudem delovne navade. V mojih pridigah se to neprestano ponavlja. Kot sem že rekel, je lenoba izvirni greh mal- gaškega človeka. Tudi v Sloveniji o tem govorim, čeprav v drugačnem pomenu. Rečem: "Če ne bi bil tako len, bi manj delal." Zveni čudno, ali ne? Pa je tako. Če ne bi bili tako duhovno leni, se ne bi tako zagnali v delo, ampak bi se bolj poglobili v bistvene stvari. Več bi bili v tišini. To pa je seveda naporno. Zaradi duhovne lenobe gre slovenski človek rajši delat in zato pravim: "Če ne bi bil tako len,bi manj delal."Veliko površnosti vidim danes v Sloveniji. Poglej! Ko sem ležal dva tedna na Kliničnem centru, sem bil pozoren, kaj moji "soborci" be- rejo. Lahko, plehko, opravljivo branje. In to oblikuje miselnost slovenskega človeka.
Na Madagaskarju je seveda še teže. To je kar nekak začaran krog. Podnebje se kaže v miselnosti.Seveda si len,posebej v vročih in vlažnih mesecih.Tudi misijo- narji takrat delamo le s polovično moč- jo. Več ne gre. Ker je vroče, ne moreš delati. Ker ne delaš dovolj, ne pridelaš dovolj. Ker ne pridelaš dovolj, si lačen. In ker si lačen, ne moreš delati... To je ta začaran krog vročega podnebja. Spodbujamo ljudi, posebej mlade, naj ta začaran krog prebijejo. Spremeniti je potrebno miselnost,zbrati moči in potem gre. Pri nas namreč raste veliko stvari; misijonarji priskrbimo seme. Treba pa je delati, to pa je težko. Država bi seveda tudi morala kaj storiti. Toda mi smo tisoč kilometrov oddaljeni od glavnega mesta in za nas se nihče ne meni.
Vse, kar misijonarji delamo, delamo skupaj z domačini. Če pa je kdo len, ga pustimo. Ne moreš človeku pomagati, če sam noče. Saj poznaš slovenski pregovor: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Tudi na Madagaskarju velja. Bog pomaga tudi prek misijonarjev.

Lahko še malo opišeš ta prehod od misijonske Cerkve v domačo Cerkev?

Poglej,tema narodne sinode za prazno- vanje leta 2.000 je: "Družina, ki živi iz evharistije."Ljudem poskušamo dopove- dati,da je Cerkev zares velika družina,v kateri smo vsi doma in odgovorni zanjo. Imamo pravice, a tudi dolžnosti do nje.
To pomeni,da se zelo trudimo,da skup- nost sama skrbi zase, zlasti za svojega katehista. Na mojem področju je enajst podružnic in povsod vodijo bogoslužje katehisti, ker ne morem biti vedno nav- zoč. Katehisti so iz vasi,največkrat po- ročeni. Misijonarji, eni bolj, drugi manj, vzgajamo skupnost, da katehista ma- terialno podpre. Glede bogoslužja smo gotovo veliko naprej glede na Slovenijo V vsaki cerkvi je skupina mladih, ki sku- paj s katehistom pripravijo bogoslužje. To je zelo pestro;veliko pojejo.Ko pride duhovnik, traja tudi uro in pol. Toda ni dolgočasno. Tudi majhni otroci so zelo radi pri maši,ker sodelujejo. Kje boš do- bil otroka, ki bo eno uro pri miru? Tudi na Madagaskarju ne, toda obiskovalci se čudijo, kako lepo otroci sodelujejo.
Trudimo se, da bi bili čim manj odvisni od zunanje pomoči. Če gradimo kakšno večjo cerkev, bolnišnico in podobno, ne rečem. Za redno življenje Cerkve, tudi za gradnjo manjših cerkva, pa morajo ljudje poskrbeti sami. Cerkev se mora postaviti na svoje noge. Žal moram pri- znati,da se za to bolj trudimo misijonarji kot pa domači duhovniki.

Na misel mi prihaja težava glede zaposlitve naših laiških teologov. Kar precej jih sedaj končuje študij, dela je dovolj, služb pač ne. To je pereča zadeva,pa ne samo za laiške teologe, pač pa tudi za vso Cerkev. Imaš kot misijonar kakšen nasvet?

Mislim, da se bo ta težava kmalu rešila s poukom o verstvih ali kakor bodo poimenovali tisti predmet v šolah. Vsaj upam, da ga bodo poučevali strokovno podkovani ljudje, ne pa kdorkoli. Nekaj bo menda storila tudi država... Tako naj bi mnogi laiški teologi dobili službo. Do takrat pa je rešitev v tem, da bolj močne župnije dajejo tem ljudem delo. Gotovo ga ne manjka. Težava je denar za plačo,marsikje pa najbrž tudi pri du- hovnikih,saj vem,da niso vsi pripravljeni sodelovati s pomočniki. Nekatere žup- nije bi gotovo lahko vzdrževale laiškega teologa.Koliko mladih ljudi je brezciljnih! Treba je iskati nove metode in biti vztrajen ter iznajdljiv v iskanju. Gotovo bo to ena od pomembnih zadev na slo- venski sinodi, ki se že pripravlja. Včasih imam vtis, da so tudi duhovniki preveč pesimistični. A vendar tu na dopustu odkrivam veliko plemenitih ljudi. Samo čakajo, da jih bo kdo povabil k sodelo- vanju. Nekdo jih mora nagovoriti.

Kako ti nagovarjaš svoje sodelavce? Ali hitro pristanejo na sodelovanje?

Ljudje na Madagaskarju so hitro navdu- šeni, a manjka jim vztrajnosti. Potrebno je stalno spodbujanje. Vsako cerkveno občestvo pa le ima jedro,ki drži pokonci vso župnijo, zlasti liturgično življenje. Položaj je sploh precej drugačen. Na Madagaskarju krstim petsto otrok in pokopljem dva človeka. V moji rojstni župniji (Bogojina v Prekmurju) pa je le- tos župnik krstil štiri otroke, pokopal pa devetindvajset ljudi. Tudi to vpliva na duhovnika.Bistveno duhovniško delo pri nas sta maša in spoved.Seveda pregle- dam, kako je s pripravo na zakramente, a pastorala sloni na katehistih. Sicer pa je mnogo odvisno od posameznega mi- sijonarja,kako si zna pridobiti sodelavce Mislim, da v vseh letih na Madagaskarju nisem sam bral berila. Ljudje vedo,da je to njihovo. Marsikje so cele ekipe bral- cev. Ljudi ni nič sram javno nastopati. Tega ne poznajo.
Kar zadeva kakšne nagrade, jih načelo- ma ne dajemo. Samo kakšen izlet za ministrante, za praznike bonbone itd. Sodelavcev ne smemo kupovati. Pri vsakem delu mislim naprej, kako bo, ko mene ne bo več tu.To je stalna skrb na vseh področjih. Tako je tudi s socialnim delom. Če zgradiš bolnišnico, moraš vse storiti,da bo stvar potem tekla.Za našo ustanovo se že dogovarjamo z domači- mi sestrami usmiljenkami; teh je že čez dvesto. Skušamo tudi spodbujati do- mače duhovnike, naj bodo bolj goreči. Včasih v odgovor dobimo besede: "Vi ste misijonarji, ne mi..."

Kljub navdušenju za misijonsko delo si kritičen do marsičesa in si izrekel celo besedo o tem, da s pomočjo lahko celo kvarimo ljudi. Lahko to pojasniš?

Nekateri misijonarji so v svoji velikodu- šnosti, radodarnosti ali tudi naivnosti včasih res kvarili svoje sodelavce. Ko smo Slovenci prišli tja dol,smo imeli ne- katere katehiste, ki so na vsakem se- stanku spraševali, koliko bodo zaslužili in kakšna bo hrana. Z vztrajnostjo nam je to uspelo spremeniti.Danes o tem ne razpravljajo. Vsako cerkveno občestvo pa skrbi za svojega katehista.
Je pa gotovo za vsakega misijonarja skušnjava, da bi si tako pridobival na- klonjenost ljudi -v bistvu s kupovanjem Če si tako radodaren, te imajo seveda vsi radi; veliko bolj, kot če si do ljudi zahteven. Koliko pa je to vzgojno, je pa drugo vprašanje. Gre za to,ali iščem sebe in želim,da bodo ljudje mene ljubili Skušnjava za misijonarja je, da bi bil priljubljen. Pri misijonarjenju pa gre za to, da bi ljudje vzljubili Kristusa, ne pa misijonarja. To je zelo pomembno za prihodnost misijonskih dežel. Misijonar se mora neprestano spraševati, ali dela zase ali za Kristusa in prihodnost Cerk- ve. Gotovo moramo pomagati v stiski, kolikor le moremo, a biti moramo tudi zahtevni. Poglejte sedaj pri ciklonu: Jaz bi dal prednost pri delitvi pomoči tistim, ki so že pospravili pesek, ki je na polju ostal po ciklonu, ne pa tistim,ki najbolj glasno prosjačijo, a niso nič naredili.
Za Malgaša je naravno, da bo izkoriščal pomoč, kolikor se bo le dalo. Pri njih še bolj velja,da takoj zgrabijo celo roko,če jim ponudiš prst. Tudi laiški misijonarji morajo biti previdni in zahtevni, ne pa popustljivi. Posebno je to pomembno, če si delodajalec. Moraš biti pravičen in pošten, toda vedno tudi misliti, kako bo nagrada ali pomoč vplivala na človeka. Naša ljubezen mora vedno biti razumna To je velikokrat poudarjal ustanovitelj lazaristov, sv. Vincencij Pavelski.
Gre pa tudi za spoštovanje človeškega dostojanstva. Gotovo bolj spoštuje človeka nekdo,ki je zahteven, kot tisti, ki samo pomiluje ljudi in jim deli pomoč.

Ali je možno,da bodo kdaj duhovniki iz Afrike nam,Evropejcem,oznanjali evangelij, ker postajamo utrujeni?

Baje je naš nekdanji župnik v Bogojini, gospod Baša -on je gradil znano Plečni- kovo cerkev - dejal okrog leta 1925, da bodo nekoč rumeni ljudje v naših krajih oznanjali evangelij. Ljudje še danes to pomnijo. Nisem prerok,tudi ne pesimist. Je seveda kriza. Zdi se mi mogoče, da bi tudi črni duhovniki delovali pri nas. Mislim,da bi nekateri malgaški duhovniki lahko zelo dobro delali v Sloveniji.

Zanima me npr. tvoje mnenje glede študija bogoslovcev iz misijonskih dežel, recimo iz Madagaskarja, pri nas. Tudi to je lahko ena od oblik pomoči misijonom.

Glede tega sem previden.Velika nevar- nost je namreč, da se navadijo lagod- nega življenja. Lagodnost njihovi naravi in miselnosti zelo ustreza. Bojim se, da bi prišli sem,pa potem ne bi iz sebe dali vse, kar bi mogli. Spomnim se, da je naš generalni superior (op.: predstojnik lazaristov) prosil za profesorje na Salo- monskih otokih. Škofje tam so namreč prej pošiljali svoje bogoslovce študirat ven, po vrnitvi pa so bile precejšnje težave. Nekateri so bili vzvišeni nad narodom in njihovo življenje je postalo skregano z domačo stvarnostjo.Kako bi potem učili ljudi? Nekateri pa se sploh niso hoteli vrniti. Škofje so zato sklenili, da bodo raje doma naredili semenišče in prosili za pomoč drugod,zlasti za profe- sorje in vzgojitelje. Odprli so semenišče in vzgajali za tamkajšnje potrebe.
Za nekatere posamezne bogoslovce pa sem prepričan, da bi se dobro obnesli in bi bilo prav, če bi videli, kako je drugod po svetu.

Pri srečevanju kultur in različnih na- rodnosti se vidi marsikaj. Je res, da je v običajnem črnem človeku kom- pleks manjvrednosti pred belci?

To je odvisno, koliko so bili v stiku z belci in s kakšnimi. Ta občutek namreč ni prirojen,ampak je posledica koloniza- cijskega obdobja. Kolonizatorji so dajali vtis nadrejenosti in večvrednosti. Sam sicer tega občutka ne opažam; vsaj ne v odnosu do sebe. Odvisno je, kakšen odnos ima misijonar do njih.Če kdo po- nižuje ljudi, seveda to takoj opazijo. Lahko rečem, da Malgaši do slovenskih misijonarjev prav gotovo nimajo manj- vrednostnega kompleksa.

Ali morda tudi Malgaši na koga gle- dajo vzvišeno? Nekoč sem slišal, da na črnce z afriške celine.

To pa drži, ker se nimajo za Afričane. Večina je indonezijskega izvora.Pozneje so prišli Bantu črnci in sedaj je precej mešancev. Pred tridesetimi leti, še pred samostojnostjo,je Madagaskar v prime- rjavi z Afriko bil zelo napredna dežela. Sedaj so ga pa že mnoge dežele preko- sile.
Do pravih Afričanov imajo Malgaši res občutek večvrednosti. Zanimivo,da tudi tisti z visoke planote gledajo zviškoma na naše ljudi ob obali.

Kaj pa moški? So tudi tamkajšnji moški prepričani, da so nekaj več kot ženske?
Gotovo,gotovo! Moški na Madagaskarju je nekaj;ženska ni nič.Uradno ni sužnja, dejansko pa je.Vse odločajo moški,štiri in ne samo tri vogale, kot v Sloveniji, pa nosijo ženske. Jaz sem kar alergičen na malgaške moške, ker vidim, koliko je pravih lenuhov in kako slabo ravnajo s svojimi ženami.
Velika naloga Cerkve tam je dati ženi dostojanstvo,ki ji pripada,in ji pomagati k človeka vrednemu življenju.

Prišla sva do teme, ki je posebej zanimiva za bralce Prijatelja. Kako pa Malgaši gledajo na bolnike in in- valide?
Dokler ni bilo velikih družbenih sprememb bolnik ni bil noben poseben problem. Ves klan je skrbel za bolne, invalidne ali stare ljudi ter sirote. Tudi sedaj še skr- bijo, kot pač morejo. Vendar je stara patriarhalna družba že zelo razbita in malgaško življenje je predvsem boj za obstanek. Ljudje z roba družbe to še posebej občutijo.Ko je Madagaskar po- stal samostojna država, je oblast kmalu začela načrtno rušiti star družbeni us- troj, nič pa ni poskrbela za kaj novega. Vzor so ji bili severni Korejci in vemo, kako je danes tam. Tudi malgaška dru- žba je zelo razrvana; nove družbe še ni in na vseh področjih je kriza. Danes je gotovo več osamljenih ljudi. Tako je tudi z bolniki in invalidi. Cerkev veliko naredi zanje; prav tako za stare ljudi in za sirote. Deluje precej dobrodelnih or- ganizacij. Država pa še za državne bol- nišnice komaj poskrbi. Naj povem, da je na primer tudi v bolnišnicah potrebno zdravila kupovati in da so strašno draga

Lahko kaj poveš o vključevanju bol- nikov in invalidov v življenje župni- je? Je kdo med njimi katehist ali kaj podobnega?
Da, invalidka, ki je bila v našem rehabi- litacijskem centru, zelo lepo sodeluje. Imamo center za rehabilitacijo invalidov ki ga vodijo sestre in en duhovnik. Skoz ta center je šlo precej mladih in se us- posabljalo za čimbolj samostojno življe- nje. Bolniki in invalidi,ki prihajajo iz tega centra in še dveh podobnih,so zelo de- javni. Sicer sem pa prebral podatek, da je kar deset odstotkov Malgašev inva- lidnih. Zanje je velik problem, ker ne dobijo dela. Brezposelnost je ogromna. Še zdravih ljudi ne vzamejo, kaj šele invalidne. Drugače pa bolnikov in inva- lidov v pridigah posebej ne izpostavljam

Prijatelj počasi zaključuje tretje de- setletje izhajanja. Bil si prvi urednik Si vedno mogel spremljati Prijatelja tudi na Madagaskarju? Imaš kakšno mnenje in nasvet?
Prijatelja redno dobivam. Zelo sem bil vesel, kako se je razvil iz skromnega lističa v lepo revijo. To je čudovito delo in mislim, da naredi veliko dobrega tudi med zdravimi, ki ga berejo; med bolniki pa sploh. Sam sem bil tudi precej bolan in sem bil bolnikom vedno blizu. Vem, kaj je bolezen. Z nekaterimi bolniki sem bil s pismi zelo povezan. Zlasti bi omenil Mimico Pust. Vem, da so mnogi bolniki molili zame in mi bili v veliko duhovno oporo. Tudi vsi misijonarji so mi, preden sem odšel na dopust, naročali,naj doma spodbujam ljudi k molitvi za misijonarje in misijonsko delo.Še bolj kot materialno podporo potrebujemo duhovno. Za pre- hod od misijonskega dela, ki je temeljilo na tujih misijonarjih, k običajnemu živ- ljenju domače Cerkve tudi misijonarji potrebujemo veliko moči in modrosti. Bolniki z molitvijo in darovanjem svoje- ga trpljenja lahko veliko pomagate.
S pomočjo Prijatelja skušate osmišljati svoje bolezni. Bolezen je zlo in Kristus se je boril proti njemu. Z darovanjem vseh svojih težav za misijone lahko os- mislimo bolezen. To je veliko delo in prepotrebno za današnji čas. Namesto da bi klel, lahko stisneš zobe, moliš in pomisliš, za katerega misijonarja bi da- roval težave tega dneva. Želim, da bi Prijatelj nadaljeval ssvojim poslanstvom

Omenjal si zdravstvene težave. O- sebna izkušnja,da so ti bile odvzete določene zmožnosti za delo, je go- tovo nekaj posebnega.
Zanimivo vprašanje, da. Mislim, da je bolezen zame bogato izkustvo.Petnajst let približno me že spremlja. Pravega vzroka še niso ugotovili. Zdravniki me- nijo, da gre za kronični meningitis, kar je vzrok za hude glavobole; poleg tega sem na eno uho gluh. Ko gledam nazaj, vidim,da je to božji dar.Kot duhovnik in misijonar sem bil namreč velik aktivist. To pa je velika nevarnost, da nekatere bistvene strani svojega poslanstva in življenja zanemarjaš.Dalj časa sem mo- ral biti v postelji. Razmišljal sem o svo- jem življenju in misijonskem delu. Zelo sem Bogu hvaležen, da sem bil ravno prav bolan. Nisem mogel delati,lahko pa sem bral. Med drugim sem prebral vso zgodovino Katoliške Cerkve - šestnajst debelih knjig francoskega akademika Daniela Ropsa. To mi je odprlo oči, da gledam na Cerkev veliko bolj optimisti- čno kot prej. Kaj vse se je dogajalo v zgodovini; koliko težkih zunanjih in no- tranjih preizkušenj je bilo! In Cerkev ni propadla! Kristusov duh jo vodi, Kristus v njej živi. Ko sedaj včasih slišim o ka- kšnih napakah in neumnostih duhovni- kov, vem, da Cerkev zaradi tega ne bo propadla.
Tako mi je bolezen pomagala k duhov- nemu zorenju. Imel sem tudi veliko več časa za druge.Prej sem bil namreč tako aktiven, da so se celo drugi misijonarji norčevali iz mene. Ko sem opoldan od- kod prišel, so me pozdravili: "Kdaj pa 'letiš' naprej?" Res sem popoldne že naložil traktor in odšel znova na pot. Zaradi težav z zdravjem sem sedaj manj dejaven, toda imam več časa za pogovor. Naši laiški misijonarki sta mi že večkrat rekli: "Tudi če ne boš mogel nič več delati in boš v Farafangani, bo največ vredno, če nama boš svetoval, ko bova prišli k tebi na pogovor." Zame je to velika spodbuda.
Tudi meni vera osmisli trpljenje. Ko be- rem Prijatelja, vidim, koliko njegovih bralcev je spoznalo,kakšen dar je lahko bolezen ali invalidnost. Bogve, kakšno bi bilo naše življenje, če nas Bog ne bi preizkušal z boleznijo? Seveda vsega ne razumemo, a že sedaj spoznavamo smisel in pomen tudi bolezni in smo la- hko Bogu hvaležni za vse.

Sedaj si bil pravkar v bolnišnici. Bi rekel kakšno besedo o zdravstvenih delavcih na Madagaskarju in v Slo- veniji?
Velika večina zdravstvenih delavcev v Sloveniji je name naredila zelo lep vtis. Veliko je plemenitih ljudi. Občudoval sem potrpežljivost z nekaterimi bolniki. Evropejci in tudi Slovenci znamo biti zelo razvajeni in silno zahtevni. Samo pohvaliti moram vse,predvsem zdravni- ke,s katerimi sem imel opravka.Približno dva tedna sem preležal v Kliničnem centru. V tem času pa sem opazil tudi dve, tri medicinske sestre,ki bi jim pri- voščil, da bi morale biti en mesec na bolniški postelji in bi na lastni koži do- življale tak odnos do bolnika, kakršnega imajo one. Svojega poklica očitno ne opravljajo s srcem. Toda takšna je bila le peščica. Drugače pa lahko še enkrat rečem, da sem občudoval lep odnos zdravstvenega osebja do bolnikov.
V primerjavi z bolnišnicami na Madaga- skarju so tu nebesa. Tam je v državnih bolnišnicah bolnik velik revež. Bolničarji dostikrat izkoriščajo svoj položaj, da si nabirajo denar. Tako dajejo bolnikom celo destilirano vodo namesto antibio- tikov in jim to še drago zaračunajo. Kaj takega se v Sloveniji gotovo ne more pripetiti.
Še zanimivost. Ko sem ležal v bolniški sobi, moji "soborci" prve dni niso vedeli, da sem duhovnik. Vsak večer so dve do tri ure pripovedovali šale; največ o Mujotu in Hasotu, nekaj pa jih je bilo tudi o župnikih in kuharicah. Potem pa nek dan nisem mogel iti v kapelo k maši in mi je bolniški duhovnik v sobo prine- sel obhajilo.Bili so presenečeni in potem je hitro prišlo na dan, da sem duhovnik. Naslednji dan pa so bile duhovne vaje v tišini; nič "vicev". Dva dni je trajalo,po- tem so se spet sprostili in začeli pripo- vedovati šale,ampak ne več o župnikih Njihovo obnašanje se mi je zdelo prav zabavno.

Omenil si možnost, da se čez nekaj let vrneš domov. Že kaj razmišljaš, kakšno delo bi prevzel? Bi bil npr. pripravljen biti urednik Prijatelja?

Pomagal bi gotovo, urednik pa ne bi bil. Že kar zadeva tehnične stvari, me je čas povozil. Na Madagaskarju delujemo še "na petrolej",tu pa imate računalnike in tako naprej. Gotovo bi lahko iz izku- šenj marsikaj pomagal, uredništva pa ne bi prevzel. Lahko bi vodil duhovne vaje, kaj povedal na kakšnem srečanju; to bi me veselilo. Sedaj,ko na Madaga- skarju manj gradim, imam namreč več opravka z delom,ki bi ga lahko opravljal tudi tu. Ukvarjam se s formacijo bolni- čarjev in učiteljev, poučujem tudi na gospodinjski šoli. Takšno delo bi mi naj- bolj ustrezalo, morda bi lahko pomagal na ljudskem misijonu; ampak samo po- magal, ker ne poznam dovolj tukajšnjih razmer.Če Bog da,se bom še enkrat vr- nil na Madagaskar. Potem bom trideset let tam in v tem času se je in se bo res marsikaj spremenilo.

Še kakšna beseda čisto za konec pogovora?
Vsi so mi naročili, naj poudarim molitev za nas. Bolniki ste naši soborci. Poma- gate nam, da vztrajamo in da se vedno čimbolje odločamo.Sedaj na primer smo dobili precej pomoči za odpravo posle- dic ciklona. Zelo smo hvaležni. Sedaj jo moramo modro uporabiti,da bodo dolgo ročne koristi.
Z vašo pomočjo, dragi bolniki in invalidi, upam, da bom nekoč mogel sproščeno reči: "Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru..."

pogovarjala sta se
Vlado Bizant in Jože Kralj

LISTINA  ZDRAVSTVENIH  DELAVCEV

(nadaljevanje)

Zdravljenje in rehabilitacija

62. Diagnozi sledita zdravljenje in reha bilitacija, uresničena s pomočjo tistih oblik oskrbe in zdravljenja,ki omogočajo ozdravljenje ter ponovno osebno in socialno vključitev pacienta v življenje.
Zdravljenje je opravilo, lastno zdravni- kom, in meri na boj z vzroki, zunanjimi znaki in zapleti bolezni.Rehabilitacija pa je splet zdravniških, fizioterapevtskih, psiholoških dejavnosti in funkcionalnega usposabljanja, naravnanih k obnovi ali izboljšanju psihofizične učinkovitosti oseb, pri katerih so bile različno zmanj- šane možnosti vključevati se v medse- bojne odnose in ustvarjalno delo.
Zdravljenje in rehabilitacija "ne zadeva- ta samo telesnega dobra in zdravja, ampak osebo, ki jo v telesu prizadeva določena slabost". Vsako zdravljenje, naravnano na popolno korist osebe, ni poplačano že s kliničnim uspehom, am- pak se dopolnjuje z rehabilitacijo kot ponovnim usposabljanjem posameznika s pomočjo reaktiviranja in obnovitve tistih fizičnih opravil, ki so bile z bolez- nijo okrnjene.
63. Bolnemu je treba zagotoviti takšno razpoložljivo oskrbo, iz katere more do- seči določeno zdravstveno ugodje.
Odgovornost za zdravje nalaga vsake- mu "dolžnost zdraviti se in se pustiti zdraviti." Od tod sledi, da morajo "tisti, ki skrbijo za bolne, svoje delo opravljati z največjo zavzetostjo in predpisovati tista zdravila,ki se izkažejo za potrebna in koristna. Ne zgolj tista,ki morejo pri- pomoči k ozdravitvi, ampak tudi taka,ki lajšajo bolečino in neozdravljivo stanje.
64. Zdravstveni delavec v primeru, ko ni več možnosti za ozdravitev, ne sme nikdar odreči zdravljenja. Dolžan je nuditi vse "sorazmerne usluge," ne pa "nesorazmernih."
Glede na okoliščine, v katerih je bolnik, veljajo kot redni ukrepi tisti,ki pokažejo zadostno sorazmernost med uporablje- nimi sredstvi in zastavljenim ciljem. Kjer tega ni, se usluge štejejo za izredne.
Da bi slednje preverili in ugotovili v do- ločenih okoliščinah ali pa tudi ne,je tre- ba "dobro ovrednotiti pripomočke glede na obliko zdravljenja, potrebne izdatke zdravljenja in možnosti uporabe. Skupaj z izhodom, ki ga lahko pričakujemo, moramo upoštevati okoliščine, v katerih je bolnik, ter njegove fizične in moralne moči".
65. Tukaj predstavljamo načelo, ki za- deva sorazmernost uslug; tako lahko natančneje opredelimo in uporabimo:
"V primeru pomanjkanja drugih zdravil se je z bolnikovim pristankom dovoljeno zateči k sredstvom,ki jih nudi razvitejše zdravstvo,tudi če ta še niso preizkuše- na in niso pri njih izključene možnosti za določena tveganja."
Dovoljeno je opustiti tista sredstva, katerih učinkovitost ne izpolnjuje izra- ženega upanja, "ker ni sorazmerja med uporabljenimi pripomočki in vloženim ose bnim deležem ter pričakovanimi učinki" ali "uporabljanje tehnike povzroča bol- niku večje trpljenje in nelagodje, kot bi imel od njih koristi".
Vedno je dopustno uporabljati običajna sredstva, ki so na razpolago v zdravs- tvu. Ne sme se torej izrekati nikakršna zavezanost določeni vrsti posega, če- prav je ta že na voljo, pa je v določeni meri nevaren ali pretežak. Takšna za- vrnitev "ni enakovredna samomoru". Lahko pomeni samo preprosto sprejetje človeških danosti ali željo, da opustimo določeno nesorazmerno zdravstveno sredstvo glede na pričakovane učinke, ali pa prizadevanje,da na družino ali sku pnost ne nalagamo neznosnih bremen."
66. Za povrnitev človekovega zdravja so lahko potrebni v primeru,ko ni drugih zdravil, posegi,ki pomenijo preoblikova- nje, okrnitev ali odvzem organov. Tera- pevtsko ravnanje z organizmom je tukaj dovoljeno po načelu celovitosti. Enako velja za zdravljenje,s pomočjo katerega "je vsak organ zase podrejen celoti te- lesa in se mora tej podvreči,ko nastane določeno nasprotje. Od tod sledi, da ima tisti, ki je prejel v uporabo celoten organizem, pravico žrtvovati kakšen organ,če bi ohranitev ali funkcionalnost tega povzročila vsemu organizmu zado- sti veliko škodo in bi se ji kako drugače ne dalo izogniti".
67. Fizično življenje, če ponazarja člo- veško osebo in s tem njeno vrednost po eni strani,da se ne more razpolagati z njo kot z neko stvarjo, pa ne izčrpa vrednosti osebe,niti ne predstavlja naj- večje dobro po drugi.
Zato lahko v korist človeške osebe povsem upravičeno razpolagamo z enim njegovim delom. Tako ga lahko žrtvuje- mo ali damo na razpolago v večje dob- ro, kot je "Božja slava, odrešenje ljudi ali služba bratom". Telesno življenje je temeljna dobrina, iz katere izhajajo vse druge; poznamo pa še višje vrednote, zaradi katerih je dovoljeno in tudi pot- rebno dopustiti možnost,da ga zgubimo

Prevedel in pripravil Jože Potrpin

KOMUNIKACIJA Z UMIRAJOČIMI BOLNIKI

Umirajoča bolnica, doma s podeželja,mi je rekla: "Skrbi me, kdo bo obral jabolka v mojem sadovnjaku. Kako rada bi še enkrat bosa hodila po cvetočem vrtu.." Umirajoči bolniki pogosto govorijo v sim bolih. Ta bolnica mi je s simboli jabolk, cvetočega vrta, povedala, da si želi domov in da si želi dočakati pomladi. Umirajoči bolniki imajo vse manj želja in vse več spominov. Radi se pogovarjajo o svojem preteklem življenju,vrednotijo, kaj so storili prav in kaj ne, ter delajo inventuro svojega življenja. Skušajmo skupaj z njimi iskati predvsem tisto, kar so dobrega storili. To bo bolniku prine- slo veliko realnega upanja.
Bolj kot za besedo so umirajoči bolniki občutljivi za barvo našega glasu, izraz obraza, držo telesa. Bolnica mi je rekla: "Že iz hoje zdravnika sem spoznala, da mi ne bo povedal nič dobrega."
Mnogo besed bolnika utruja. Bolj kot govornika bolnik potrebuje poslušalca. Ne potrebuje številnih nasvetov in po- ceni tolažbe: "Saj bo še vse dobro." V doživljanju bolezni je bolnik vedno korak pred spremljevalcem,zato bodimo iskreni Dovolimo mu, da izrazi svoja čustva: žalost,strah, občutke krivde, jezo,obup Bolnik mi je rekel: "Hvaležen sem svoj- cem, ker so ob moji največji bolečini umolknili in bili ob meni.'Če ne vemo,kaj bi rekli, lahko uporabimo izraze nebe- sedne komunikacije: objem, stisk roke, dotik na čelo,poljub. Nebesedna komu- nikacija je še posebno pomembna pri nezavestnih in dementnih bolnikih. Ob postelji nezavestnega bolnika se obna- šajmo tako, kot da vse vidi in vse sliši. Bolniku lahko naredimo veliko veselje s skromnimi darili: šopek rož, dobra misel na kartici, glasbena kaseta, spominek od doma.
Ker je čas življenja omejen,je pomemb- na kakovost življenja. Če se le da,upo- števajmo bolnikove želje. Če umirajoči bolnik ne želi drugače,naj obisk pri njem ne bo daljši od 15 minut. Ob obisku ne stojmo ob vznožju, ampak se usedimo k bolnikovemu vzglavju in ga glejmo v oči Bolnik naj vodi pogovor. Če bo začutil, da smo z njim iskreni, se bo počutil ob nas varnega.
Od umirajočih bolnikov se lahko veliko naučimo. Bolnica mi je rekla: "Bolezen je mene in mojo družino naučila živeti. Naši medsebojni odnosi so postali globlji Drug drugemu namenimo več časa, več se pogovarjajmo."
Želim vam, da bi pri spremljanju umira- jočih bolnikov našli pravo smer. Povejte in pokažite si, da se imate kljub bolezni radi,da se spoštujete in da boste ostali zvesti drug drugemu, ne glede na to, kaj bo bolezen prinesla.

dr. Janja Ahčin

BOLNIŠNICA NE DELA DOBRO? TELEFONIRAJTE!

V Italiji so lani dobili enotno telefonsko številko,na katero lahko pokliče vsakdo če potrebuje informacijo ali pa bi se rad pritožil glede slabega ravnanja v bolni- šnicah, ambulantah in lekarnah. Kličejo lahko od ponedeljka do petka, od sed- mih zjutraj do sedmih zvečer.Zamisel je dalo Sodišče za pravice bolnika. Minuta stane 444 lir,svetovanje je brezplačno, zagotavljajo ga strokovnjaki:170 odve- tnikov, 50 priznanih zdravnikov. Sode- lujejo s 450 enotami Sodišča za pravice bolnikov, Zveze družinskih zdravnikov in zasebnih lekarn in tudi Ministrstva za zdravstvo.Prvič je farmacevtska indus- trija Bayer prispevala sredstva za nekaj kar ne prinaša dobička. Poskusno ob- dobje je trajalo šest mesecev. Sprejeli so nad 10 tisoč telefonskih klicev.Šlo je za strokovne napake, uradniško počas- nost, pomanjkljivo čistočo v zdravstve- nih ustanovah itd.

Famiglia Christiana, 18.december 1996

DENAR ALI ŽIVLJENJE

Za življenje ali smrt so večkrat pomembni trenutki, žal pa včasih tudi denar.
Jelka je višja medicinska sestra in je takrat delala na urgenci v Kliničnem centru v Lju- bljani. Z veseljem in ljubeznijo je opravljala svoje težko in zahtevno delo.
Bilo je leta 1990. V bolnišnico so pripeljali sedemletnega fanta,doma iz Kosova.Ko se je vračal iz šole, ga je podrl avto. Po neu- spešnem zdravljenju na Kosovem in v Beo- gradu so ga starši poslali v Klinični center v Ljubljano.Imel je preležanine do kosti, bil je shiran in ves bolan.Jelka ga je spoznala, ko so ga mimo nje peljali v sobo.Ni bil njen pacient, vendar ni ostala ravnodušna. V srce so se ji vtisnile njegove žalostne črne oči. Od dežurne zdravnice je zvedela, da ga bodo najnujneje oskrbeli,nato pa poslali domov, če ne bodo starši vnaprej plačali operacije. Treba bi bilo plačati do pone- deljka opoldan, bila pa je že sobota. Naše zdravstvo je imelo takrat probleme s plačili zdravstvenih uslug za paciente iz juga dr- žave.Njegovi starši in sorodniki tako velike vsote niso mogli zbrati. Če bi fanta poslali domov, bi to zanj pomenilo gotovo smrt.
Jelka je v srcu čutila, da mora neznanemu fantu in njegovim staršem pomagati. Ven- dar kako? Pomoč je bila lahko le v denarju in to do določene ure. "Kako do denarja v tako kratkem času?" se je spraševala. Po- trebno je bilo hitro, odločno in preudarno ukrepanje.
Nedelja ji je minila nemirno, z mislijo, kako bi mogla pomagati temu fantu.
V ponedeljek se je odpravila že nekaj ur pred službo na Karitas v upanju,da ji lahko kaj pomagajo. Razlagala jim je o fantu, ki nujno in hitro potrebuje pomoč. "Nimamo tolikšne vsote,pa še v tako kratkem času," je izvedela.
Ni obupala! "Saj vendar mora biti rešitev," si je dopovedovala. Fantova usoda je bila nekako v njenih rokah. Ura se je bližala dvanajsti. Prešinila jo je misel, da bi šla na škofijo, k nadškofu Alojziju Šuštarju. Nad- škof jo je bil pripravljen sprejeti in Jelka je ponovno pripovedovala zgodbo o fantu, ki ga lahko reši le denar za operacijo. Pove- dala je tudi o neuspehu drugod. Nadškof ji je lastnoročno izročil potrebni denar, češ da ga bodo že nekako pogrešili.
Nadškof Šuštar je tako ponovno izkazal svojo veliko pozornost in ljubezen do bol- nikov in invalidov.Na vseh srečanjih,kjer so bili navzoči invalidi in bolniki, jim je vedno dal vedeti, da so njegovi prijatelji. Bil sem priča ob dogodku, ko je nadškof začasno zapustil visoko družbo, s katero je bil v pogovoru, "da pozdravim prijatelja." Tako je rekel v opravičilo, ko je v bližini zagledal invalida.
Operacija je stala več, kot je bilo rečeno. Jelka je šla ponovno v akcijo v domačem kraju in uspela. Po odpustu iz bolnišnice je za fanta iskala novi dom, ker so mu zdrav- niki iz zdravstvenih razlogov odsvetovali vrnitev domov.Še vedno obiskuje tega fan ta in ga vsako leto za nekaj časa sprejme na počitnice v svojo družino.

Resnično zgodbo zapisal: Tone Planinšek

SODELOVANJE

Večkrat me kdo prosi, da bi kaj napisal ali sodeloval pri vašem listu ali pri kakšnem drugem delu v Bratstvu.Rad sem zraven in sem v duhu in molitvi povezan z mnogimi ljudmi. Ne upam si pa sprejeti kakšne ob- veznosti ali bolj sodelovati, ker sem bolan in se večkrat slabo počutim. Vendar me tisti izzivi ne pustijo čisto pri miru. Ali ni dovolj, če za druge molim in sem z njimi povezan v molitvi? Dragi Lojze!
Pomoč v molitvi je najbolj dragocena po- moč,saj se v njej obračamo na Boga,ki vse zmore, ustvarja in vse dela novo. Takšna molitev je tudi izpoved vere, da zares zaupamo Bogu, ki je navzoč in ljubi svoje otroke.
V Duhu in molitvi se lahko približamo zelo velikemu številu ljudi, ki bi jih drugače ne mogli srečati. Prek molitve jim pomagamo ravno v tistem,kar potrebujejo. Kajti lahko bi nekomu nekaj storili, kar sploh ne bi po- treboval, ali bi zgrešili pomoč. Gospod pa dobro ve, kaj potrebujemo. Takšna je mo- litev v Duhu, ko pravi Sveti Pavel, da sam Božji Duh moli v naših srcih z neizrekljivimi zdihi,kajti sami ne vemo,kaj bi prav prosili. Torej je takšna molitev velik dar bližnjemu.
Bog človeku zaupa različne talente; seve- da zato, da bi z njimi trgoval in delal. Eden od oskrbnikov je dobil le en talent, drugi dva in eden celo pet ali deset talentov. Temu,ki je dobil enega samega,se je zdelo 'za malo' in je začel obtoževati Boga ter rekel sam pri sebi: "Z enim se pa res ne splača trgovati! Saj ne morem nič storiti, ko imam samo en talent. Drugi, ki jih imajo več, naj delajo!" Kakšen je bil zaključek takšnega razmišljanja, vemo.
Stvarnik je po svoji modrosti zaupal vsa- kemu tisto, kar je vedel, da je prav. Zakaj je Bog tako različno delil, ostaja njegova skrivnost in njegova svoboda. Prav gotovo pa vsakemu zaupa kaj takega, kar lahko uporabi za bližnjega. Tukaj pa pridemo do vprašanja sodelovanja in dela za druge. Včasih se zgodi, da kdo, ki je bolan, začne misliti o sebi,da ničesar ne more storiti,ker je pač takšen revež. Morda takšno razmiš- ljanje lahko vodi celo v neko lenobno smi- ljenje samemu sebi.
Ko vsake dve leti vidimo izdelke bolnikov in invalidov na razstavi ročnih del Bratstva in ko prisluhnemo različnim izpovedim, se za- čudimo in občudujemo čudežno moč volje in ljubezni. Vsakogar, ki razstavlja, gotovo vodi ljubezen, ki ne pozna meja. Mnogi od njih so odkrili svoje talente ob povabilu prijateljev,naj za njih storijo to ali ono; naj sešijo kakšen prt; naj napišejo kratek čla- nek v Prijatelja; naj pripravijo voščilnice za praznike;naj napišejo pismo svojim prijate- ljem,ki so v podobnem položaju kot sami-v bolezni ali starostni oslabelosti.Pravzaprav se je tako rodilo KBBI, prej Prijateljstvo bol nikov in invalidov; tako je prišlo do našega lista Prijatelj. Mnogi so odkrili svoje nepo- znane talente.
Če pomislimo še globlje;k temu sodelovanju jih je spodbudila molitev, ki so jo darovali za druge.Ko je molitev resnična in ponižna, nam v njej Bog spregovori, kaj si od nas želi, da bi storili za druge. Tako ena stvar spodbudi drugo. Prav zato ste tudi vi prišli v molitvi do vprašanja, če storite dovolj, in če je to vse, kar bi lahko storili.
Naš nadškof g. Franc Rode vedno znova spodbuja vse kristjane,da bi čim bolj sode- lovali na vseh področjih življenja. Kjer koli se kristjan nahaja, tam mora prispevati svoj delež, tam mora vtisniti pečat Božje navzočnosti.To je lahko področje dobrodel nosti, v bolnišnicah,v domovih za ostarele, na delovnih mestih v uradih, v tovarnah in šolah, v kulturnem življenju, pri pisanju v časopis in revije, v vseh mogočih skupinah in odborih, v politiki na krajevni in narodni ravni.
Takšno sodelovanje je izraz naše vere,ne- kakšna izpoved vere. Saj tisto, kar človek ceni in mu je velika vrednota, želi posre- dovati tudi drugim. Če tega ne stori, bi se lahko zdelo, da svojih vrednot ne ceni ali pa ima v sebi preveč strahu. Tako skoraj zatajimo Jezusa, kot ga je Peter zatajil pred hlapci in deklami. Peter se je potem spreobrnil in postal velik apostol.
Torej je področij za sodelovanje veliko.Tudi načinov sodelovanja je mnogo. K temu nas ne priganjajo duhovniki ali uredniki revij in časopisov, pač pa nas k temu priganja Gospod, ki nam je dal talente in bo terjal račun od njih. Priganja nas gorečnost za Božjo slavo in večjo Božjo čast.
Če torej čutite,da bi lahko poleg molitve in duhovne povezanosti še kaj drugega sto- rili, imejte pogum in Bog vam bo dal moči. Ob tem boste doživeli veliko veselje. Tudi svoje stiske, slabosti in bolezen boste da- rovali za to svoje delo. Saj je tako potre- bno sodelovanje v lastni družini, v lastni župniji in tudi odprtost za sodelovanje v gibanju Katoliškega bratstva bolnikov in invalidov.

Franci Šuštar

FATIMSKA MARIJA MED SVOJIMI LJUBLJENCI

Marija iz Fatime na Portugalskem, ki roma po Sloveniji,se je na svoji poti 14.septem- bra zvečer ustavila tudi v župniji Šmartno pri Litiji,kjer je v župnijski cerkvi prenočila.
Mariji smo že pred cerkvijo pripravili veli- časten sprejem s slovesnim zvonjenjem, pritrkavanjem, pesmijo in z glasbo.Pozdra- vljali smo jo z belimi robčki. Narodne noše, skavti, v belo oblečene deklice in gasilci s prapori so slovesnosti dali še posebno ve- ličino. Slavje in češčenje se je nadaljevalo v cerkvi s slovesno sveto mašo, po njej pa s procesijo in lučkami, kakršne najbrž v Šmartnem ne pomnijo. Na oknih hiš,ob ka- terih se je vila procesija, so gorele sveče. Po procesiji smo v cerkvi ob Mariji peli in molili, nekateri vse do jutranje svete maše in litanij Matere Božje.
Zjutraj, preden se je Marija poslovila od šmarskih faranov, je šla na obisk še k svo- jim posebnim ljubljencem - k tistemu delu šmarskih faranov,ki niso mogli do nje.Takoj po slovesni jutranji sveti maši je poromala v kilometer oddaljeni Dom Tisje,v dom sta- rejših ljudi. Pričakali so jo z molitvijo rož- nega venca in s pesmijo.Z njimi so bili tudi svojci, sestre usmiljenke in drugo osebje doma; od direktorja do hišnika. Nekateri oskrbovanci doma so že davno prej vstali, drugi niso niti pozajtrkovali, samo da so lahko na pokritem prostoru pred domom, ki je postal kapela,sprejeli in pozdravili Marijo Bolj betežni,onemogli in bolni so Marijo po- zdravljali kar skozi okna: z molitvijo, s sol- zami v očeh, s svojevrstnimi gibi zahvale in prošnje. Teh gibov ne razume vsakdo, ker so posledica starosti in bolezni, so pa zato toliko bolj prisrčno iskreni. Marija je razumela njihovo govorico in gibe. Čutiti je bilo, da se je močno dotaknila njihovih src. Čeprav je bila pri njih le kratek čas, je bilo to zanje velik dogodek in še večji blago- slov, saj je kot Mati prišla k njim, ker oni niso mogli k njej v župnijsko cerkev.
Ker bo Fatimska Marija vse do božiča roma- la po Sloveniji,od župnije do župnije,morda majhen namig župnikom in ŽPS, ki so na- vadno organizatorji romanja: ne pozabite Marijo pospremiti k njenim posebnim ljub- ljencem, k invalidom, bolnikom in ostarelim. Morda imate v fari tudi vi dom starejših, kakšen zavod, bolnišnico ali celo zapor. Saj je Marija Zdravje bolnikov, Tolažnica žalostnih, Podoba pravice... Marijin prihod k njim ne bo blagoslov samo zanje, ampak za celo župnijo.
Marija prihaja tudi k najbolj ubogim, najbolj trpečim, najbolj žalostnim, osamljenim in pozabljenim.Pospremite Marijo k tem vašim bratom in sestram in gotovo se bo dotak- nila tudi vašega srca!
Po domači župniji sem Marijo spremljal tudi s fotoaparatom.

Tone Planinšek

DESET LET ŽUPNIJE SVETEGA DUHA

V soboto, 16. avgusta, je župnija Sv.Duha v Celju proslavljala majhen, a zanjo pome- mben jubilej - desetletnico obstoja. Ob tej priložnosti je bila ob 10. uri v cerkvi slo- vesna maša, ki jo je vodil mariborski škof dr. Franc Kramberger.
Po sveti maši pa je bilo na parkirišču pod šotorom družabno srečanje, na katerem so sodelovali urednik radia Ognjišče, g. Franci Trstenjak, napovedovalec istega radia, g. Marjan Šneberger, pevec Ivan Hudnik, do- mači cerkveni pevski zbor in drugi. Po do- mače so jo zagodli tudi "Gašperji" s pevko Vero Šolinc. Pred srečanjem je g. škof bla- goslovil šotor in vse navzoče.
To je bilo doživetje, ki je vsem ostalo v lepem spominu.

Ivan Strmole

VSTANI IN HODI!

PLANINSKO SREČANJE

Naš prijatelj Rafko je povsem nepričakovano organiziral pla- ninsko srečanje, in to tako, da smo kar v Ljubljani na Taboru, kjer je sedež Bratstva doživljali lepoto gora tudi taki,ki lepot gora v naravi nikoli ne moremo doživeti.
Že ob vstopu v dvorano Študentskega doma Vincencij nas je pozdravil simbol Tri- glava s sliko triglavskega župnika Jakoba Aljaža in zavetnice gora Marije Snežne.Vse to je po Rafkovih navodilih skrbno pripravil diakon Gregor. Potem je planinsko razpolo- ženje v naših srcih razvnel oktet Raskavci. Začeli so s prelepo pesmijo "Oj Triglav moj dom." Oktet pa je v nadaljevanju zapel še več planinskih in Marijinih pesmi. Seveda, saj je bilo to naše srečanje povsem plani- nsko.
Prijatelj Rafko je povabil sedanjega triglav- skega župnika, gospoda Franceta Urbanijo da nam je s svojimi diapozitivi prikazal in približal lepoto gora. Toda še bolj kot s sli- kami,nam je gospod France prikazal lepoto gora s svojimi besedami,s svojo razlago.Ob cvetoči roži, skalni razpoki itd, je pojasnil, da je tudi v trdem življenju navzoča Božja dobrota. V sončnem žarku, ki je obsevalo megleno gorovje, je znal prikazati žarke Božje milosti,ki preženejo, presvetijo vsako meglo življenja, vsako meglo srca, da so le naša srca odprta, pripravljena videti in sprejemati Božjo navzočnost, Božjo pomoč
Tudi sveta maša v prelepi cerkvi Srca Je- zusovega je bila ob sodelovanju nekaterih naših iz Bratstva ter somaševanju kar treh duhovnikov nadaljevanje planinskega raz- položenja, saj je iz vsega sodelovanja odsevalo navdušenje nad lepoto Božjega stvarstva.
Po maši pa je v dvorani sledilo še prijetno srečanje ob dobrotah iz planinskega nahrb- tnika nekaterih, ki so poskrbeli še za tiste, ki smo na to planinsko potrebo pozabili. Ob tem so se v prijetnem klepetu poglabljala dosedanja in nastajala nova prijateljstva.
Prisrčna hvala za prelepo doživetje oktetu Raskavci, župniku Francetu, prijatelju Raf- kotu in vsem drugim,ki so pomagali,da smo tudi v Bratstvu lepo proslavili stoletnico triglavske kapelice. To, sicer kratko sreča- nje, je bilo duhovno zelo bogato, zato naj bo tudi Bog vsem bogat plačnik!

Angelca Škufca

ODPRTOST SRCA

Srečanje v Lozicah

V nedeljo, 27.julija,nas je pozdravil lep dan Pri Majdi Križaj v Lozicah smo se srečali na enodnevnem srečanju KBBI. Okrog desetih smo začeli s programom. Med nami je bil p. Marko Novak iz Kamnika. Podal nam je bo- gate misli o Jezusovem učlovečenju in de- lovanju. Nato smo se razdelili po skupinah in razmišljali predvsem o božji ljubezni do nas. Po kosilu smo nadaljevali pogovor.Po- vedali smo si, kaj smo se prej pogovarjali v skupinah. Pripravili smo se na sv. mašo, ki je bila ob petih popoldne pri sv. Magdaleni, ki je na hribčku nad Lozicami. Maša je bila višek našega srečanja, saj smo resnično čutili,da je Bog med nami,se za nas daruje in nas vabi v svojo bližino. Po maši smo se še enkrat zbrali pri Majdi, pokramljali ob prigrizku in nato počasi začeli odhajati na svoje domove-z upanjem,da se še srečamo
Prisrčna zahvala Majdi, vsem, ki so poma- gali pri srečanju, sestrama usmiljenkama in Karitas, ki je podprla srečanje.
Naša domovina je tako lepa. Vedno znova si jo želimo ogledovati. Veliko o njej lahko slišimo in beremo,a vedno znova odkrivamo čudovite lepote, o katerih ni nikjer pisano.
Ena izmed takih je Vipavska dolina na svo- jem začetku.Iz Podnanosa se dolina močno zoži in se globoko zareže v hrib, ki sega do Razdrtega. Tu Nanos končuje svoje strmo in skalno pobočje.Vasica Lozice leži precej globoko v dolini in popotniku, ki hiti mimo, ni opazna. Tu živijo preprosti in prijazni ljudje. Potok si je izdolbel strugo po dolini. Oljčna in figova drevesa očarajo.Bele hiše, ki kažejo svoj primorski obraz, so stisnjene v ravnico. Oster pogled odkrije čredo ovac na Nanosu. Danes smo gostje te doline, vasice in Križajeve družine. Zbrali smo se v velikem številu in p. Marko Novak je ujel naše misli v svoje besede in nas povedel globlje od vsakdanjosti. Delo v skupinah je zbliževalo,okusno kosilo pa postavilo v re- alnost,da smo še vedno potrebni zemeljske hrane, ki pa je čudovita, če jo pripravijo dobre gospodinje z ljubeznijo.
V popoldanskem času nas je čakala in pri- jazno vabila lepo obnovljena cerkvica sv. Magdalene,ki ima prijeten prostor v izteka- jočem se pobočju Nanosa. Molitev, pesem, tiha prošnja so se dvigale k nebu kot pri- jetna daritev.
Po teh krajih smo hodili,vse to je naša do- movina, moramo jo imeti radi. Naj nas od- prtost srca nagovarja k spreobrnjenju, da bomo kot sv. Magdalena lahko iz včasih temne vsakdanjosti ugledali luč,ki bo mno- go lepša od sedanje in se njenim lepotam ne moremo načuditi.
Kako dober si, Gospod, da si nam dal doži- veti te trenutke!

Ljubica in Tina

OPORA ZA NADALJNE ŽIVLJENJE

Prijateljstvo ne pozna meja.Resničnost teh besed smo 16. avgusta doživeli prijatelji, zbrani v moji skriti dolinici Mleščevo, saj smo bili zbrani iz raznih krajev Slovenije in celo iz zamejstva.
Središče našega srečanja je bila seveda sveta maša z našim sodelovanjem. Duhov- nika,ki sta somaševala, sta kar tekmovala, kdo nam bo dal več moči in spodbude za nadaljnjo vdanost v sprejemanju težav vsakdanjega življenja.
Da,spodbuda za naprej.Nobeno prijateljsko srečanje ni in ne bi smelo biti le za razve- drilo,ampak naj nam bo predvsem opora za nadaljnje življenje. Jaz in ti, dragi prijatelj, ki še hodiva, četudi je včasih korak težak, skušajva se zamisliti v življenje na vozičku in tako bova znala biti Bogu bolj hvaležna za vsak korak, ki ga še zmoreva.
Ti pa, dragi prijatelj, prijateljica, ki je tvoj delež voziček, se tudi zamisli. Na dosego roke imaš stikalo, s katerim si prikličeš luč in vse udobnosti,ki jih prinaša elektrika. Na dosego roke imaš tudi telefonsko slušalko, ki jo lahko dvigneš in pokličeš prijatelja, da z njim pokramljaš. Zamisli si življenje brez vseh teh udobnosti,zamisli si življenje, dni, ki se prelivajo v tedne, ko ne moreš z ni- komer spregovoriti besede. In ob tem bodi Bogu hvaležen za to, kar kljub težavam življenja imaš.
Sveti Pavel naroča: "Drug drugega breme- na nosite!" Ob pogledu na težo drugega postane naša lastna teža lažja. V duhu obi skujmo drug drugega, darujmo za prijatelja svoje težave s prošnjo Bogu,da bi naš pri- jatelj laže nosil svojo težo. Tako bomo iz- polnjevali Pavlovo,pa tudi Jezusovo naročilo in naša prijateljska srečanja bodo pomoč za naše duhovno življenje.

Angelca Škufca

BLAGOSLOV NOVEGA VOZILA KBBI

Zadnji četrtek v mesecu juliju se nas je to liko, kolikor gre potnikov v en kombi,odpe- ljalo iz Ljubljane k sv.Jožefu v Celje. Hoteli smo se zahvaliti g. Tomažu Mavriču za po- sredovanje pri daru za nov kombi Bratstva Dar je prišel iz Združenih držav Amerike,on pa je dobrotniku g. Franku Naemi-Rad iz Illinoisa, ZDA povedal za Krščansko brat- stvo bolnikov in invalidov v Sloveniji. Po sveti maši je duhovni pomočnik Bratstva v navzočnosti g. Tomaža in ljudi, ki so bili pri maši tisti večer,kombi blagoslovil. Vsem, ki se bodo v tem kombiju kdaj vozili,je zaželel srečno vožnjo in božji blagoslov, enako pa našemu Bratstvu. Nato smo bili deležni še prijazne gostoljubnosti celjskih lazaristov.
Vsi skupaj smo zaželeli srečno pot in božji blagoslov g. Tomažu, ki je le nekaj dni za- tem (28.7.) prejel misijonski križ, nato pa odšel kot misijonar v daljno in mrzlo Sibirijo Spremljali ga bomo v svojih molitvah.
Prostoren kombi znamke Peugeot lahko sprejme devet ljudi in prtljago.Če je potre- bno, lahko pelje do šest ljudi na invalidskih vozičkih. Ker je precej močan, zlahka pre- maguje klance, kar je pokazal tudi na prvih vožnjah, na primer na Sveto goro.

Marjetka Smrekar

VESELJE NA SVETI GORI PRI NOVI GORICI

V soboto, 23. avgusta, smo se srečali na Sveti gori,da bi se skupaj z našo prijateljico in slavljenko Ivanko Komar zahvalili Materi božji in se poveselili ob Ivankinem petde- setem rojstnem dnevu. Najprej smo se udeležili svete maše, praznovanje pa smo nadaljevali nato še zunaj cerkve. Prijetno in veselo razpoloženje je spremljalo vse, ki smo se skupaj veselili in prepevali.
Draga Ivanka!Tebi in tvojim domačim hvala za srčno dobroto, za zgled darovanja in veselje,ki si nam ga pripravila.Naj te Marija še naprej varuje in Jezus blagoslavlja!

Marjetka Smrekar

VELIKE REČI

Že običaj je, da sta prvi dve nedelji v juliju rezervirani za nove maše. Tudi letos razen nekaj izjem ni bilo drugače. Kar štiriintride- set mladih fantov iz domovine in zamejstva je prvič pristopilo k oltarju. To so sejalci Božje besede in delivci Božjega kruha. Med njimi je bil letos tudi Zdravko Žagar; ta si je za svoje novomašniško geslo izbral be- sede Lukovega evangelija: "Velike reči mi je storil Vsemogočni,njegovo ime je sveto" Imel sem čast, da sem se s še nekaj inva- lidi udeležil njegove nove maše,ki jo je da- roval v Cerkljah na Gorenjskem, od koder izhaja.
Povzemam govor,ki sem ga povedal v ime- nu invalidov:
"Dragi novomašnik Zdravko! Dovoli mi,da te v imenu KBBI in v lastnem imenu lepo po- zdravim in zaželim obilo božjega blagoslova na tvoji duhovniški poti, saj ne bo vedno s cvetjem posuta. Vmes bo tudi trnje, ki ga odstranjuj s pogledom na Križanega; tudi na tistega,ki ti ga je danes izročila sestra.
Naj ti hkrati ponovim besede, ki jih je ob podobni priložnosti izrekel g.Franci Šuštar: "Biti duhovnik, biti novomašnik je dar. Naj- prej staršem in družini in tudi širši skupno- sti, nenazadnje tudi Bogu, ki te kliče v to služenje."
Duhovniška naloga ni lahka.Gotovo poznaš Gregorčičevo pesem "Življenje ni praznik", ki jo je posvetil prijatelju novomašniku in pravi: "Življenje naj bode ti delaven dan, od zore do mraka rosan in potan, ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje, ne plaši se znoja, ne straši se boja. Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan. Na delo tedaj, ker resnobni so dnevi,a delo in trud ti nebo blagoslovi!"
Dragi Zdravko! Kot vidiš,te čaka obilo dela Da pa ga boš zmogel, bomo vsi molili in pro sili Boga in Marijo. Vem, da tudi sam vidiš, da stopaš na to nevarno pot, v to božjo avanturo, ko se mnogi sprašujejo, ali še potrebujemo duhovnike, saj naš čas temu poklicu ni najbolj naklonjen.Prinašaj ljudem tolažbo, mir in spravo! Prisluhni ljudem, upoštevaj njihove želje in potrebe!
Kjerkoli boš,boš tam za ljudi. Ostani vedno skromen, ponižen, a ne ponižan ljudski duhovnik, delaven in prisrčen, kakršnega te poznamo. Nikoli ne pozabi, da si vzet iz ljudi in od Boga postavljen."

Oton

NAZAJ NA PRIMORSKO

V nedeljo, 31. avgusta, smo se skupina prijateljev iz KBBI zbrali in odpravili na Pri- morsko. Družina Šček v Vipavi si je, tako so povedali, že dolgo želela, da bi na svo- jem domu lahko sprejela in pogostila bolni- ke in invalide. Obisk iz Ljubljane je bil tako uresničenje njihovih želja, nam pa je bil to izredno lep dan,poln veselja in zanimivosti. Srečanja sem se veselila že od dne,ko sem bila povabljena zraven.
V vsakem od nas je bilo veliko vedrine in dobre volje. Že prvi vtis pri družini je bil prijeten in zelo domač. Potem smo se od- pravili v podružno cerkev na Gradišču. Ma- šo je daroval urednik Prijatelja, navzoči pa so bili tudi domači pevci in vaščani. Zame je bila nekaj posebnega. Ljubica nam je po maši predstavila zgodovino cerkve. Potem smo si lahko izpred cerkvice še ogledali Vipavsko dolino. Bil je čudovit sončen dan. Oživeli so moji spomini na leta v vipavskem zavodu. Počutila sem se zelo domače; tudi pri naših gostiteljih, kot bi bila njihova. Po kosilu nam je naš Oton priredil program o goriškem slavčku Simonu Gregorčiču, ki je tam blizu v Braniku nekaj let župnikoval. Popoldan so se nam pridružili tudi nekateri sosedje, eden od mlajših nam je celo zai- gral na harmoniko.
Meni je izredno veliko pomenilo, da smo bili ves dan skupaj. Vedno,kadar sem med pri- jatelji, sem prijetno presenečena in spoz- nam še nekaj novih, ki me obogatijo. Dan je prehitro minil. Nanj in na gostoljubno družino je ostal prijeten spomin. Upam, da je bilo tudi našim gostiteljem z nami lepo. Zelo si želim, da bi se še kdaj srečali in bi se drug drugega še dolgo spominjali.

Duška Prah iz Litije

LEPO JE RES NA DEŽELI

Za tistega, ki živi v mestu in v bloku, je popoldne na deželi ob pogledu na žrebička mucke, kozico zelo prijetno in poživljajoče doživetje. Če pa te sprejmejo gostoljubni ljudje in če je vse skupaj prepleteno z mo- litvijo, pogovorom in razmišljanjem,je to že majhno srečanje. Takšen prijeten dogodek je za nekaj članov KBBI skupine Ljubljana- Bežigrad,ki jo vodi Oton Kurent, bilo konec avgusta pri družini Sojer v Podplešivici pri Logu.

B.V.

Ko slike spregovorijo

• Sončki na sončku; med njimi frančiš- kanski pater Marko Novak(skupinska slika)

• V avgustu je minilo točno sto let, kar je dejal župnik Aljaž: "Triglav je naš!"

• "Srečen sem,da sem duhovnik"-geslo zlatomašnika Antona Goloba, prijatelja bolnikov in invalidov (A.Golob med invalidi)

• "Lep dan je bil; od vas sem se veliko naučil. V srcu vas bom nosil s seboj v gore." (triglavski župnik France Urbanija)

Misli in slike: Tone Planinšek

Tudi letos je precej velika skupina bolnikov in invalidov v organizaciji Marijinih sester letovala v italijanskem Lignanu. Kar nekaj bralcev Prijatelja, ki so bili tam, je poslalo dopis in izrazilo svoja doživetja ter veselje da so mogli doživeti čudovite dneve. Z veseljem jih objavljamo.

PRVIČ V LIGNANU

Letošnje poletje sem tudi jaz doživel ne- pozabne dneve med prijatelji v Lignanu.Že dolga leta sem priklenjen na invalidski vo- ziček.V svojem trpljenju in bolezni si nisem mogel predstavljati, da lahko bolnik doživi toliko lepega. Veliko je spominov,toplih sti- skov rok in dotikov src. Veliko je doživetij, ki so se neizbrisno zapisali v moje srce.
Gradili smo prijateljstvo.Vsak dan so se ve- dno bolj tkale nevidne nitke prijateljstva in ljubezni, se prepletale med seboj in vedno bolj smo postajali ena družina božjih otrok.
Z molitvijo smo pričeli dan in ga tudi končali Vsi trenutki dneva so bili prežeti s poseb- no toplino,med nami je bila Božja ljubezen.
Vsaka sveta maša mi je bila najlepše doži- vetje, kjer smo se srečali z živim Jezusom. Močno sem občutil Božjo prisotnost v vsa- kem nasmehu, srečanju,v doživetju lepote morja in vsega, kar nas obdaja.
Vse sem doživljal, kot bi sanjal najlepše sanje: sončni vzhod, morje, srečanja, dru- žabne večere, pesmi in molitve.
Moja občutja so bila nenehna molitev in zahvala za vse prejeto. Bog povrni vsem, ki so nam nesebično pomagali iz ljubezni in dobrote.
Slovo je bilo zelo težko. Solze so povedale vse.Bilo nam je prelepo.Ne smemo pozabiti kar smo doživljali. To bogastvo v svojem srcu poklonimo tudi drugim v svojem okolju da bodo okusili vsaj košček tega, kar smo mi doživeli v Lignanu. Ostanimo povezani v molitvi in tako bomo skupaj in z Božjo pomo čjo laže premagovali vsakdanje življenjske preizkušnje! Vsem želim mir in vse dobro.

Avgust Ketiš

NIKOLI SE ŠE NISEM TOLIKO NASMEJAL

Oče,hvala ti,da so letos tudi mene povabili na letovanje v Lignano. Čudovito je bilo živeti štirinajst dni v skupnosti Dinsi une man. Vsak dan je bila sveta evharistija. Gospodje Miro, Boštjan, Marko in Jože so nam prinašali Jezusa.
Nikoli v življenju se še nisem toliko nasme- jal kot v teh dneh v Lignanu. Mogoče le v rani mladosti. Ko sem šel z avtobusom na morje,sem poznal samo nekaj oseb, potem ko smo se vračali z morja,pa vse po imenu V Lignanu smo peli in se pogovarjali o hrepenenju in ljubezni nas vseh, invalidov, sodelavcev in sodelavk, ki so nam res pri- pravili veliko veselja.
Lahko bi tudi rekel,da sem bil v tistih dneh na neke vrste duhovnih vajah. Naše geslo je bilo: Gradimo prijateljstvo. Res se je z menoj tako dogajalo. Lahko bi rekel, kot je rekel Jezus: Ne ukinjam starega, ampak staro dopolnjujem z novim.
Mogoče bi še povedal, da smo imeli celo tekmovanje za najlepši nasmeh.Zelo močan vtis sem doživel pri molitvi in petju "Čast bodi" po obedu.Vse to me je spominjalo na mladost, ko sem bil še čisto majhen in smo v družini molili pred vsako jedjo. Razmišljal sem, da bi moral tudi sedaj v Ponikvah in vsepovsod pred jedjo moliti in pokazati, da sem kristjan.

Jože Puc

V Lignanu sem bila letos prvič. Na začetku me je bilo kar malo strah, ker doslej še ni- sem imela izkušnje življenja z invalidi.Dnevi v Lignanu so bili bogati. V jutranji molitvi in sv. maši sem dobila moč za ves dan. Z veseljem sem pristopila k ljudem in jim po- magala. V meni je vse bolj raslo spošto- vanje do invalidov. Občudovala sem njihov pogum in voljo do življenja.

Tatjana Prezelj

Moja dosedanja srečanja z invalidi so bila kratka in preprosta.Da bi pa za koga skrbel v celoti, takšne izkušnje do sedaj še nisem imel. Sredi počitnic se je oglasil telefon. Bil je klic na pomoč prijateljem v Lignanu. Lepo smo se razumeli in spoznal sem, kako malo je potrebno, da komu polepšaš dan in obogatiš življenje.Besede zahvale niso bile potrebne, veliko mi je povedal že pogled.

Klemen Svetelj

KAKO SUŠIMO ROŽE

Še včeraj je bilo poletje,danes je tu jesen. Rože že izgubljajo živahnost barv,a za slo- vo želijo pokazati še nekaj lepote. Hladne jutranje megle barvajo listje na drevesih. To je čas, ko iz obilice suhih cvetov in dozorelih plodov lahko začnete sestavljati zanimive šopke. Urejanje aranžmajev je za ljubitelje suhega cvetja priljubljen konjiček ki se mu lahko posvečate do zimskih me- secev.
Rože sušite različno. Nekateri to delajo na temnem in zračnem podstrešju, drugi v mikrovalovni pečici. Sušenje je odvisno tudi od debeline ali krhkosti cvetov in od dolžine stebel.
Vse rastline, ki jih nameravate posušiti, morate nabrati v najtoplejšem delu dneva, ko je sončno in suho. Cvetovi še ne smejo biti preveč razcveteni in odprti.Če nabrane rastline ovenejo, jih morate postaviti v vodo, da se bodo osvežile, šele nato jih boste pripravili za sušenje.

Najpreprosteje je,da rože v majhnih šopkih obesite s cvetovi navzdol(slika 1).S stebel najprej odstranite vse poškodovane liste, potem rože povežite v manjše šopke tako, da se glavice ne dotikajo pretesno. Navz- dol obrnjene šopke obesite na suho,zračno in temno mesto. Posamezne šopke lahko ohlapno ovijete še s časopisnim papirjem, da se bo barva cvetov čim lepše ohranila.
Če imajo rože kratka stebla, jih potaknite skozi sito ali gosto mrežo tako, da so gla- vice zgoraj in jih posušite na zraku (sl. 2)
Vse posušene rastline do uporabe hranite v ne presuhem prostoru. Ker so zelo krhke jih postavite v večje vaze, da se ne po- škodujejo. Po potrebi jim stebla lahko oja- čate s cvetličarsko žico.

Večje mesnate cvetove in listje boste uspešno in hitro posušili s higroskopskimi praški, ki vpijajo vlago (silikagel, boraks, pralni prašek, mivka). Sušenje poteka za vse snovi enako. V posodo nasujte dva centimetra debelo plast izbranega sred- stva. Vanj potaknite cvetne glavice in jih zasujte. Posodo neprodušno zaprite in čez nekaj dni bodo cvetovi suhi.
Najhitreje izsuši vlago silikagel;dobite ga v lekarni,cvetličarni in pri steklarju.Ta prašek je še posebej primeren za debele, mesnate cvetove in liste,medtem ko za nežne rast- line lahko vzamete boraks.
Če boste sušili z mivko,jo morate pred po- stopkom oprati in dobro posušiti na soncu ali v pečici.

Vrtnice, potonike in podobne rože boste najboljše posušili v pečici. Postopek prila- godite vrsti pečice - navadna,ventilacijska ali mikrovalovna. V navadno pečico dajte rože, pustite vratca za prst odprta in jih sušite pri šestdesetih stopinjah približno eno uro.
V pečici lahko sušite tudi drobne paprike, okrasne bučke,plodove šipka in velike izdol bene buče.Te vam bodo služile za čudovito vazo, v katero se lepo podasta helihrisum in glavica maka (sl. 3).

Tako sušite smrečje, zelenje in jesensko obarvane listnate veje; te narežete, ko se listje še drži. Glicerin kupite v lekarni. V posodo nalijte vročo vodo in pol toliko gli- cerina (dva dela vode, en del glicerina). Tekočino dobro premešajte.
Veje pušmana, bodike, mahonije, tise, smrečja,bukve, javora,ruja spodaj globoko zarežite, da povečate vpijanje tekočine. Postavite jih deset do petnajst centime- trov globoko v mešanico. V njej naj stojijo toliko časa,da se napojijo. Iglice postanejo mastne in ne odpadejo. Prav tako listi, ki lepo spremenijo barvo.
Nekatera socvetja npr. hortenzije boste res lepo posušili, če jih obesite nad vedro vode, iz katerega počasi izhlapeva voda.

Morda boste poskusili suhe aranžmaje obogatiti tudi s sadjem,saj so raznovrstne sadne rezine prav zanimive. Limone,poma- ranče, mandarine, jabolka, kutine, banane, kivi narežite povprek skozi peščišče v pol do centimeter debele kolobarje. Sušite jih v neprevroči pečici ali pozimi na radiatorju.
Tako lahko posušite tudi različne gobe, le narežite jih podolgem od vrha skozi bet. Pozimi jih boste "posadili" v pehar med sla- mo, ali drobno seno (sl. 4).

Najbolj znane vrtne suhocvetke ali imortele so: statice, limonij, lampijončki, judeževi srebrniki, pajčolanka,vrtni rman in navadne suhe rože - helihrisum, ki jih morate potr- gati, ko so cvetovi še zaprti. Vse naštete vrste sušite na zraku, obešene s cvetovi navzdol.

Prihodnjič bomo to raznobarvno suho raz- košje že začeli urejati. Ne pozabite nabrati ali prositi, da vam kdo prinese tudi raznih plodov suhega jagodičja, semenk, grčavih korenin in močvirnih trav, ki jih je posušila že narava.
Želim vam prijetne jesenske dni!

Kati Urh

ZVONOVI, ZVONITE ...        (nadaljevanje)

V prvem delu smo razmišljali o pomenu zvo nov za tiste, ki so se zaradi bolezni morali zateči v bolnišnico. Mnogi bolniki morajo nadaljevati svojo pot v osrednjo slovensko bolnišnico - ljubljanski klinični center. To se je zgodilo tudi meni.

Veliko starejša kot šempetrska bolnišnica pri Novi Gorici je ljubljanska.Tudi njena so- seda je cerkev sv.Petra. Koliko bolnikov in bolnic, če so bili zadosti pri močeh, je šlo vsaj na kratek obisk v to cerkev, dokler v Kliničnem centru niso našli prostora za no- vo in lepo kapelo! Večina bolnih vernikov tega ni mogla storiti.Ali lahko rečemo,da je cerkev tudi po zvonovih prihajala k njim? Kaj vse so jim povedali! Marsikdo se jim je pridružil v molitvi, ko so trikrat na dan po- zdravljali Marijo. Angel jo je pozdravil enk- rat, zvonovi že stoletja in stoletja vabijo verne, naj ponavljajo ta pozdrav Mariji. Če smo še tako raztreseni, se od časa do ča- sa ob glasu zvonov le zberemo in obudimo vero v učlovečenje Božjega Sina. Kolikor lahko presodimo,so trenutki notranje zbra- nosti za koga, ki ga je prizadela bolezen, pogostejši. Kar nekam prisiljen je,da se ob sebi ustavi in si skuša dati odgovore na vprašanje, ki jih postavlja bolezen.
Gotovo ste uvideli smer, v katero je šlo naše premišljevanje.Marsikje zvonovi spre- mljajo bolnike. Ozdravljene bodo radostno spremili domov. Prihaja mi misel, da bi te zvonove imenoval velikonočne. Tudi neoz- dravljene bodo prepričevali,da je še vedno treba upati. Saj bi kdo rekel, da tudi za zvonove ni bilo upanja, ko so jih v dveh svetovnih vojnah zmetali iz zvonikov. In vendarle so znova zapeli. Tudi tistih, ki v bolnišnicah umrjejo, zvonovi ne pozabijo. Velika večina Slovencev še želi,da ob njiho vem pogrebu tudi zvonovi povedo resnico: Nisi samo materija. Morda se je v življenju kdo le spomnil,da se zvonovi tudi v njego- vem imenu veselijo, žalujejo, prosijo, za- hvaljujejo. Je bila v glasovih zvonov tudi njegova molitev?
To,kar je bilo rečeno za bolnike v bolnišni- cah,bodo sprejeli tudi tisti,ki jih je prizade- la bolezen ali visoka starost in živijo doma ali v domovih za starejše, upokojene ljudi. Glas zvona si odpira pot na vse strani.
Mnogi smo že slišali, da za nove zvonove prispevajo tudi ljudje,ki ne hodijo v cerkev ali celo trdijo,da niso verni. Pesem zvonov jih je spremljala od zibelke, postala je del njihove domovine. Tudi v prihodnjih časih se ji ne marajo odpovedati. Pričakujejo, da bo še lepša. Nekaj jim pravi, naj za to pri- spevajo. Nihče ne ve, kaj vse se skriva v človekovem srcu!
Že pred Kristusovim prihodom je bil v člo- vekovem srcu Stvarnik. Hrepenenja po od- rešenju se ni dalo iztrgati iz človeških src. Že pred Kristusovim rojstvom so ljudje poznali zvonove. Njihova zgodovina sega veliko dlje,kot bi mislili. Kot se je zvonenje že za našega življenja spremenilo, se je spreminjalo v preteklosti. Ker je zvonarjev čedalje manj, so zvonovi nekako izgubili stik z živim človekom, ki je dan za dnem prihajal v cerkev, da bi s svojimi rokami in s svojo vero pognal zvonove v gibanje in jih tako spodbudil za pesem,pesem zvonov Pesem zvonov je bila molitev zvonarjev in vseh tistih,ki so se na glas zvonov odzvali. Zgodovina kaže vedno nov obraz,tako tudi zgodovina zvonov.

Sv. Izidor iz Sevilje, španski škof, pripove- duje,da je prve zvonove dal uliti sv.Pavlin, škof v Noli v Italiji. Tam je narava poskr- bela za material, ki je potreben za bron. Resnica,ki se da dokazati z mnogimi izkopa ninami na raznih krajih sveta, je drugačna. Kristjani so le prevzeli, kar je obstajalo že davno pred krščanskim štetjem časa. Zvo- nove,seveda ne tako velike kot jih poznamo danes, so odkrili v grobovih na otoku Cipru ter v egipčanskih in feničanskih grobiščih. Ostanke zvonov so našli tudi v Grčiji in na raznih krajih nekdanjega rimskega cesar- stva.
Čas se je pomikal naprej in z njim tudi zgo dovina zvonov.Smo na zgodnjih krščanskih podzemeljskih pokopališčih, ki jim pravimo katakombe. Marsikdo, ki je bil v Rimu, je obiskal tudi katakombe.V njih so odkrili zlate, srebrne in bronaste zvonove. Manj je steklenih, porcelanastih,iz žgane ilovice. Če si jih ogledamo v muzejih,kjer jih hranijo vidimo, da so po obliki zelo različni, vendar si zaslužijo, da se jih poimenuje zvonove, zvonce, zvončke.
Kot nam zvonovi služijo za to, da nas na nekaj opozarjajo, tudi v davnini ni bilo nič drugače. Pesem rimskega pesnika Marciala pravi: Oglasil se je zvon na kopališču,pusti delo, odpočij se. Prodajalci rib so v Rimu z zvoncem klicali kuharje, da bi jih čakali z ribami. Z zvoncem so zjutraj budili sužnje in ob vratih premožnejših meščanov je bil pritrjen zvonec, s katerimi so se najavljali obiskovalci.Pozabljive športnike so z zvon- cem opozorili, da se bo tekma začela.

Ženske so se krasile z zlatimi in srebrnimi zvončki.Tudi so verjele,da z njimi odganja- jo zle duhove. O tem nas obveščajo govori takratnih pridigarjev. V razlagi, ki jo je dal sv. Janez Krizostom o prvem pismu Korin- čanov,je zapisano: "Kaj naj rečemo o zvo- nčkih, ki jih matere privezujejo na zapestja ali lička svojih otrok? Naj vedo, da bi za otroke smele iskati le varstvo, ki prihaja s križa".

V Hiarapolu je duhovnik dvakrat vsako leto s hreščečim zvonom povabil verne v sveti- šče boginje Astarte. V Rimu so se na glas zvona zbirali člani bratovščine, ki je častila boginjo Cerero. Priapa, grškega boga,ki je varoval vrtove, so z zvonjenjem skušali pridobiti za njegovo delo.
Grški pisatelj Diodor Sikul,ki je živel tik pred Kristusovim rojstvom, je zapisal,da so sre- dnje velike zvonove uporabljali za pogreb- ne svečanosti. Tudi v tem primeru naj bi zvonjenje pregnalo zle duhove.
Za antično zgodovino je bil eden izmed ču- des mrliški voz Aleksandra Velikega. Obdan je bil z zlatim vencem, na katerega so bili pritrjeni za prst debeli zlati priveski in na- nje so bili obešeni zlati zvončki, ki so na ves glas naznanjali, da se nekaj velikega dogaja. Voz je vleklo 64 belih oslic. Okrog vratu so imele zlate vence in zvonce.

Kot smo videli, si zvonov niso izmislili krist- jani.Cerkev je uporabo zvonov le prilagodi- la. Molitev,ki se sedaj uporablja pri blagos- lavljanju zvonov,je nastala veliko pozneje: Daj Gospod, da bodo tisti, ki verujejo vate in jih bodo zvonovi poklicali, veseli prišli v svetišče. Naj bi s poslušanjem božje be- sede, lomljenjem kruha in molitvijo postali eno srce in ena duša, v slavo tebi, ki živiš in kraljuješ vekomaj.
Zvonove so najprej uporabljali v samosta- nih. Zvon je samostance klical k molitvi podnevi in ponoči in k skupnim obedom. Že l. 513 je sv. Cezarij iz Arlesa (Francija) v svojih redovnih pravilih zapisal, da mora glas zvona Bogu posvečene žene poklicati k molitvi.
Vsaj v 6. stoletju so imele svoje zvonove tudi cerkve.To se razbere iz življenja škofa sv. Eligija. Ta je enemu svojih duhovnikov zaradi nevrednega življenja prepovedal ma- ševanje. Ni ga ubogal in z zvonjenjem je skušal vernike privabiti v cerkev. Zvonovi se niso oglasili. Duhovnik, ki je v upiranju zvonov videl božji prst, se je spreobrnil in opravil naloženo mu pokoro. Zvonovi so ga znova ubogali.
Zelo so znani zvonci, ki so jih uporabljali irski misijonarji, ki so v 7. stoletju prihajali na evropsko celino.Z zvončkljanjem so pri- vabljali poslušalce. Kar nekaj teh zvoncev se je ohranilo. Misijonarji so posnemali sv. Patricija, apostola Irske. Tudi za njegov zvonec trdijo, da se je ohranil. Za Irce je to dragocena svetinja.

Kakšni so bili zvonovi, ki so jih začeli upo- rabljati v Cerkvi? Majhni in železni. Eden takih zvonov je v cerkvi sv.Cecilije v Kölnu Visok je pol metra in ima precej vreščeč glas.
Med zvonovi, ki so nastali pred dolgimi stoletji, je tudi nekaj izjemnih. V življenju sv. Lupa, ki je bil škof v Sensu (Francija), stoji zapisano, da se je tamkajšnji zvon v cerkvi sv. Štefana slišal sedem milj daleč. Dopustimo, da je v pripovedi nekaj pretira- vanja. Gotovo pa je res,da je v tem mestu že v 7. stoletju zvonil velik, dobro izdelan zvon.
Koliko stolpov je na slovenski zemlji? In koliko jih je brez zvonov? Malo. Se pogo- varjajo le zvonovi ali tudi sosednji zvoniki? Pogovor zvonov,ki so v zvoniku,mora odo- briti nekdo, ki se razume na glasbo.

Zgodovina pripoveduje,da je papež Štefan II. (papež v letih 752-757) v vatikanski, (ne sedanji)baziliki dal namestiti tri zvono- ve, ki so s svojim zvonjenjem zbujali veliko pozornost.Ali so ti trije zvonovi imeli obliko sedanjih zvonov? Tudi v tem primeru mo- rajo zgodovini pomagati izkopavanja. Pri izkopavanjih naletijo na zvonove, katerih letnica nastanka se da natančno ugotoviti V Vatikanskem muzeju je ohranjen bronast zvon iz konca 8. stoletja. Uporabljali so ga v Viterbu (Italija). Na zvonu je napis: Na čast našemu Gospodu Jezusu Kristusu in nadangelu sv. Mihaelu. Napis pove, da so "sveti bron",kot so tudi imenovali zvonove, posvetili. Iz Toleda v Španiji prihaja sporo- čilo, da so zvonove blagoslavljali že pred arabsko osvojitvijo te dežele leta 712.

Kot so v "starih" časih zvonovi klicali verni- ke k skupnemu bogoslužju, tako tudi v na- ših časih naznanjajo čas daritve in drugih bogoslužnih opravil. V večini naših cerkva vsak dan trikrat zvoni avemarijo. Zvonovi nas spominjajo, da je Bog postal človek in si za mater vzel Marijo.
Zvonovi imajo posebno pomembno delo ob velikih praznikih. Kristusovo rojstvo,njego- vo vstajenje,Marijino vnebovzetje, prazniki krajevnih zavetnikov dajo pritrkovalcem priliko, da zvonovi pokažejo, kaj zmorejo.
Zvonovi tudi poskrbijo, da se mrtvi primer- no poslovijo s sveta.Zvon se oglasi,da na- znani smrt. Zvonove ponovno in ponovno slišimo v času med smrtjo in pogrebom. Kar nočejo utihniti v urah pred pogrebom in med njim.Nekdo se je za vedno poslovil. In nekdo je prosil, da bi z zvonovi to spo- ročili.Komu zvoni? se sprašujejo ljudje.Smrt tega in onega je bila že dolgo pričakovana a mnogokrat smrt udari tudi v sredo naj- lepšega življenja.
Dodajmo le tri datume, ko so se slovenski zvonovi morali posebej izkazati. Mislim na datume, ki smo jih mi doživeli. Prvi tak da- tum je bil, ko je bila Ljubljana 9.maja 1945 osvobojena. Ljubljanski zvonovi so svoje povedali.Nihče ni pričakoval,da bodo skoraj 50 let pozneje proslavljali svobodno slove- nsko državo. In nazadnje: nismo si mogli misliti, da bo v l. 1996 prišel v Slovenijo papež, ki bo s seboj odnesel vtis, da je bil v deželi, kjer zvoni in zvoni.

S.B.

STANDARDNA PRAVILA

V začetku letošnjega leta je Urad za inva- lide pri vladi republike Slovenije izdal zlo- ženko Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov.
To je prevod in povzetek dvaindvajsetih pravil,ki jih je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov(član ZN je tudi Vatikan) z namenom, da bi povsod po svetu izbolj- šali kakovost življenja tem ljudem. Pravila so vodilo, kakšne pogoje in pravice naj bi zagotovile državne oblasti invalidom, da bi mogli čimbolj razviti svoje preostale spo- sobnosti.
Države so dolžne sprejemati zakone, ki za- gotavljajo invalidom enakopravnost ter pre prečujejo diskriminacijo v vseh življenjskih okoliščinah. To pa pomeni dostojanstven in neodvisen način življenja, sprejemanje invalidov kot dejavnega dela vsake družbe ter socialnega in ekonomskega dogajanja v njej; omogočanje izobraževanja, medi- cinskege nege in pravnega sistema, ki za- gotavlja in varuje pravice invalidov.
Pravila se dotikajo mnogih področij življe- nja, navedel bi pa le tri od dvaindvajsetih.
Osveščanje celotne družbe o invalidih, na- ših posebnih potrebah, pravicah in zmož- nostih je pomembna naloga države. Da bi se dvignila splošna osveščenost tudi med invalidi. Spoznati moramo svoje potrebe, zmožnosti, pravice in dolžnosti. Naloga dr- žave je, da z različnimi dejavnostmi in pro- grami osvešča invalide, da bomo dosegli večje samozaupanje in s tem bolje izkoris- tili možnosti, ki so nam na voljo.
Ob začetku šolanja in šolskega leta je pri starših invalidnih otrok in pri invalidnih šo- larjih samih vedno znova pereče vprašanje kje in kako se šolati.
Vzgoja in izobraževanje-Na področju vzgoje in izobraževanja morajo biti zagotovljene enake možnosti za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, kot tudi za odrasle invalide. Država je odgovorna, da postane izobraževanje otrok in mladostnikov s po- sebnimi potrebami ter invalidov del sploš- nega vzgojno - izobraževalnega sistema v integriranih okoljih in čim bliže domu.

Pravila 12 govore o veri

Invalidi lahko enakovredno sodelujemo pri verskih dejavnostih. Verska skupnost je dolžna odstranjevati vse fizične in komuni- kacijske ovire za polno in enakovredno so- delovanje invalidov v versko življenje.
Hvala Bogu, marsikaj je bilo tudi na tem področju že storjenega, marsikaj pa bo še potrebno postoriti, saj je še vse preveč stvari prepuščeno le srčni kulturi,dobri volji in iznajdljivosti posameznikov. Menim, da bi pravila lahko nagovorila in spodbudila k večji doslednosti vse kristjane in k(še) bolj poglobljenemu sprejemanju evangeljskega naročila, naj bomo sol zemlje.
V Sloveniji nas je ta trenutek toliko trajno bolnih in invalidnih ljudi, da se s tem, tako ali drugače,srečuje vsaka četrta slovenska družina.
Nobena odstranjena fizična ali komunikacij ska ovira nikomur ničesar ne jemlje, vsem pa daje,nas bogati,zbližuje in odstira nove možnosti, nova obzorja...

Jožef Raduha

INVALIDI S SPREMLJEVALCEM - VSTOP PROST!

Invalidi smo tudi zvedavi in ustvarjalni.Za- nima nas vse novo. No ja,brez samohvale, nekaj malega tega je celo v meni. Novim usmeritvam, idejam in vsem novostim je najlaže slediti na raznih sejmih, razstavah in razstaviščih.
Zaradi poklica od izučitve naprej redno obiskujem Sejem mode. Kakšna nova ideja za prosti čas se najde na sejmu Človek in prosti čas. Odkar imam računalnik, me za- nima Sejem računalništva. Ko sem si opre- mljal podstrešno sobico, sem si ogledal kar nekaj sejmov stanovanjske opreme. Pa avtomobilski sejem...
Bilo je letos ob nekem obisku sejma. Ko sem hotel kupiti karto, me je pri blagajni presenetil napis: "Invalidi s spremljevalcem - vstop prost." "Hvala Bogu!" sem si mislil, "bom prihranil kakšen tolar,ki bo šel v dru- gačen namen."
"Karto prosim!" me je na vhodu ogovoril varnostnik. "Kaj nimamo invalidi prost vstop? Saj pri blagajni tako piše," sem mu presenečeno odgovoril. "Imajo, ampak sa- mo invalidi na vozičkih" mi je pojasnil. Pre- pričeval sem ga,da tako pač ne piše. Ni se dal.Za nekaj časa sem obstal pred njim.Ko pa je prišlo nekaj novih obiskovalcev, sem kar počasi odšel proti razstavnemu prostoru Ne,ne, ni vpil za mano,da ne smem naprej. Ogledal sem si tisti sejem. Napis nad bla- gajno mi je postajal vedno bolj nerazumljiv

Čez nekaj dni sem klical na telefonsko šte- vilko direktorja razstavišča,ker sem ga en- krat prej poslušal po radiu,ko je razlagal in se opravičeval za nek podoben primer, ko so od slepe obiskovalke zahtevali plačilo vstopnice."Direktor je trenutno nedosegljiv Vam lahko kako pomagamo?" Je bilo slišati poklicno vljuden ženski glas. Ko sem ji po- vedal,kaj me teži,je dejala: "Vam bom dala številko komerciale."
Na številki komerciale sem se najprej kratko predstavil in vprašal kar naravnost: "Po- vejte mi, prosim, kateri invalidi imajo prost vstop na sejem?" "Vsi!"je bil odgovor kratek in jedrnat. Povedal sem doživetje z zad- njega obiska sejma. "Veste, moja telesna invalidnost je pri meni dokaj očitna. Morda potrebujem kakšen papirnat dokaz?" sem postal radoveden. "Ni potrebno. Samo pri- dite naslednjič v recepcijo, pa vas bomo skozi recepcijo spustili na sejem." "Že, že! Vendar, če je za vse invalide prost vstop, zakaj ne bi šli skozi običajni vhod, pa še avto parkiram na drugem koncu sejmišča!"
Takole nekako je tekel pogovor. Na koncu sva se dogovorila, da pridem v recepcijo, če bom še kdaj imel težave.
Kmalu me je zanimanje spet pripeljalo na sejem.Ko sem že bil pred vhodom,sem šele opazil, da stojim pred istim varnostnikom kot prejšnjikrat. Ponovno je zahteval karto in spet ugovarjal, da prost vstop velja le za invalide na vozičkih. A tokrat se nisem dal. Poskušal sem naprej s pogovorom: "Gospod, veste,pred časom sem govoril po telefonu z vašimi nadrejenimi. Zagotovili so mi, da imamo vsi invalidi prost vstop na sejem in mi še naročili,da se oglasim v re- cepciji, če bom imel spet težave." "V redu, v redu," je dejal s spremenjenim - začude- nim glasom, se umaknil korak vstran in za- mahnil, naj vstopim. "Hvala lepa," sem mu še dejal in odšel na ogled sejma.
Zanimivo, kajne? Nekateri nam delijo po- sebne ugodnosti in pravice kot drobtinice z bogatinove mize, drugi pa nam niti teh drobtinic ne privoščijo,ali pa ne vedo,komu so ponujene.

Tone Planinšek

OČE NAŠ, DAJ MI VSAK DAN NEGO

Avtorica tega sestavka je bila rojena leta 1921 kot četrti otrok v trgovski družini. Imela je srečna šolska leta, nato je bila v internatu pri sestrah Naše ljube Gospe. Starši so bili globoko verni. Čas šolanja je potekal normalno do leta 1939, ko je mo- rala sprejeti delo na podeželju. Kasneje je diplomirala iz socialnih in ekonomskih ved.

V januarju 1971 mi je padec na stopnicah poškodoval vratna vretenca in postala sem tetraplegik. To se pravi, omrtvičene roke, noge in notranji organi.Bila sem na vozičku potrebna nege, in niso me smeli pustiti sa- me.Prijatelji so prihajali,toda vedno redkeje
Velik preobrat je po naključju prišel po šestih letih. Prijatelj iz ministrstva me je vprašal: "Kaj pa znate?" Odgovorila sem, da sem diplomirana ekonomistka. "Prosim, izročite mi svoje dokumente,predstavil vas bom komisiji za zaposlovanje." Zdelo se mi je, kot da sem doživela čudež in da mi je darilo padlo iz neba.

Ko sem nekega dne mogla premakniti prst na nogi z rahlim tresljajem po telesu,so vsi v moji družini upali in molili.Moj brat teolog je bil vedno moje zatočišče in tudi sedaj je ponavljal:moliti in vzdržati.Ravno tako tudi moj sin, ki je za nekaj časa prekinil svoj študij,da je lahko prihajal k meni.Tolažil me je: "Bodi pogumna,mama!"
Počasi sem sprevidela, da majhno trzanje prsta na nogi ne more prinesti upanja.Tudi moje sanje, da nisem popoln tetraplegik, so bile mimo.
Moja glavna molitev: Očenaš. To pomeni, da je Bog tu kot oče. Razodel in odprl se mi je. Kadar izrečem besedo Oče,se spros- tim, kajti oče je vedno tu za svoje otroke. Kadar mislim na Boga kot očeta, najdem pot iz utesnjenosti, iz neprehodnosti. Po takem spoznanju me ni več strah. Lahko Te vedno nagovorimo in Ti čakaš na to. Pouči nas, da vse pride od Tebe!
Tvoja volja naj se zgodi. Tvoja moč, Tvoj Duh nam pomagata, da delamo prav in da prenašamo bolečine. Imaš svoj načrt za vsakega od nas. In tudi zame.
Daj nam naš vsakdanji kruh. Pomembna prošnja, ki ji v sebi dodam še prošnjo: daj mi potrebno nego vsak dan! Daj mi vsak dan upanje, da najdem ljudi,ki me ne bodo zapustili. Daj mi vsak dan poguma, da bom začel na novo.

Iz knjige: "Kraft in den Schwachen -
Moč v slabotnih", prevod: Marija Kresnik

TEŽA OSEBNE ZGODOVINE

Pritisk in protipritisk

V šali slišimo, da je vsaka stvar dvakrat težka, enkrat za 'nosit', drugič za prenašat'; ali pa:"Laže bi te nosil kot prenašal." Podoben pomen ima tudi naslov o teži osebne zgodovine, čeprav hoče biti bolj resen in se poleg te- že osebne zgodovine vprašuje tudi o teži prehojene poti. Zgodovina ni samo težka, težka kot breme, ki povzroča bolečino in bolezni,ampak ima svojo težo,da te 'velika zgodovina' preprosto ne použije ali odpih- ne. Teža ima torej več pomenov.
Proti patogenezi teže tiste zgodovine,ki se ji pravi konflikt - ta pa je včasih težak kot kamen - govori že dejstvo njene splošne navzočnosti. Ni ga človeka, ki ne bi bil za- pleten v ta ali oni konflikt, bodisi da je na tej ali na drugi strani. Viktor Frankl je s sodelavci naredil raziskavo med desetimi pacienti, ki so za svojo bolezen krivili ne- rešene konflikte iz preteklosti. Zanimalo ga je,koliko je bilo v preteklosti med njegovimi pacienti takih konfliktov, ki jih nimajo za patogene le pacienti,ampak bi bili po splo- šni presoji res lahko povzročitelji duševnih travm. Prišel je do številke dvajset. Potem je s sodelavci naključno izbral deset zdra- vih oseb oziroma ljudi,ki niso iskali zdravni- kove (psihologove) pomoči. Tudi v njihovi preteklosti so ga zanimali taki konflikti,ki bi jih lahko opredelil za nevarne in so bili vsaj tako veliki kot pri bolnikih, ki so iskali zdrav nikovo pomoč. Prišel je do številke enain- petdeset. Ti so torej imeli opraviti z bist- veno več težkimi položaji, pa kljub temu niso zboleli. Včasih se zdravniki šalijo, ko obravnavajo kakšno bolezen, ki je človeka 'usmrtila', in pravijo, da bi moral biti človek dosti bolj zdrav,da bi prenesel tako zdrav- ljenje,ki bi uničilo bolezenske znake. Zdravi ljudje tako rekoč lahko 'nosijo' več bolezni kot bolni, ne da bi jih bolezni ali njihov vir uničil. Zdi se, da je izbruh bolezni povezan z vrsto na videz naključnih zaporedij,ki de- lujejo kot sprožilci bolezni, čeprav konflikt sam ni tako velik,da bi lahko bil vzrok tako velike posledice, kot je bolezen. Če bi bil izbruh bolezni odvisen samo od velikosti vzroka, bi morali biti prej omenjeni zdravi bolj bolni kot dejansko bolni ljudje. Pa niso bili. Torej ni šlo samo za zunanje vzroke, niti ne za sama doživetja, niti ne za težo zgodovine, ampak tudi za človekovo sta- lišče do lastne zgodovine oziroma njegovo sodbo o teži njegove preteklosti.
Pogosto zato nima nobenega smisla, da bi se lotevali samo konflikta ali samo t.i. teže zgodovine in jo poskušali odstraniti. Od- straniti simptom ni dovolj; včasih je celo šele povod za izbruh prave bolezni. Človek namreč lahko zavestno ali nezavestno ob- rača pogled od sebe in precenjuje (podce- njuje) pomen dogodka (konflikta), tako da ga položaj, v katerem bi koflikt popolnoma pojasnil, šele v resnici pahne v bolezen. Prej se je zdelo,kakor da se upira konfliktu in ga hoče premagati. Potem pa, ko je iz- ginil, je zaradi napetosti dobesedno padel. Če se ti v igri nasprotnik izmakne, moraš biti presneto močan,da ne padeš.J.H.New- man je to podobo uporabil, ko je govoril o spotikanju (nastavljanju zank): "Če se spotakneš, imaš dve možnosti: ali padeš ali pa narediš daljši korak." Nekatere vrste zgradb so trdne tedaj, če so obremenjene (obok).Izkustva govorijo,da je lahko neva- rna nenadna osvoboditev izpod hudih du- ševnih bremen. Viktor Frankl je to doživljal v Dachauu in opisal v svoji knjigi Psiholog v taborišču smrti. Mnogi niso zdržali 'pod- pritiska' osvoboditve in so dobesedno umrli Mnogi so šele tedaj doživeli resnično duše- vno-duhovno krizo, ki je prej zaradi borbe za golo preživetje niso občutili. Znana je Caissonova bolezen,ko se potapljač prehi- tro dvigne iz globin in ga ogrozijo normalne življenjske okoliščine. Še bi lahko naštevali primere, ki med vrsticami govorijo o upo- števanju celotnega človeka.

Lahko rečemo tudi tako, da je nevarna tista kriza, ki je brez teže. Ko ljudje iščejo (iščemo) vzroke za svoja stanja v pretek- losti, se pogosto spotaknemo ob malenko- sti. Opazoval sem ljudi v cerkvi, ko so šli k 'ofru': niso se spotikali ob stopnice, ampak samo ob preprogo. Ni težko dvigniti nogo tistih šestnajst ali dvajset centimetrov, kakor je visoka stopnica, ampak pet mili- metrov. Zgodovina brez teže je v resnici 'težka'.Morda je bila doživeta kot pretirana strogost, sistem samih prepovedi, vsiljenih 'skrivnosti' itn. Zgodovina brez teže sili človeka v pasivne drže in v 'igranje' s se- boj in drugimi.Ko je kdo začutil,da je bil za koga igrača in da ga ni nihče resno jemal, ni mogel skleniti nobene trdne vezi niti ne ugotoviti svoje teže.
Brez teže so tudi fatalistične (usodne) konstrukcije, ki so 'težke' in do neke mere tragične zaradi svoje lahkosti. Če bi pogle- dal resnici v obraz, bi se bilo treba zanjo samo odločiti. Odločiti se pa pomeni izbrati samo eno stvar. V fatalističnih fantazijah se ponuja več usod hkrati,kakor da bi člo- vek lahko med njimi izbiral. Ponuja se zlasti misel, kakor da je življenje predmet med različnimi predmeti,ki so na razpolago.Ven- dar ne gre za to,da bi izbiral med različnimi variantami, ampak za to, da izbere. Človek konec koncev mora izbrati. Če ne more izbrati,se ima za žrtev, čeprav nekako ve, da je razvrednotil sam sebe in da je to ne- smiselna drža. Ko izberem, 'žrtvujem' vse druge možnosti, saj ni mogoče izbrati dveh stvari hkrati. Zato tisti človek, ki ne more izbrati oziroma hoče imeti 'več možnosti', da bi lahko izbiral,ponavadi izbira med pre- dmeti in pozabi nase. Potem sam sebe ra- zume kot žrtev,čeprav mu manjka še čisto vse, da bi to res bil. V evangeljski priliki o dajanju davka cesarju ne gre za vprašanje dveh različnih davkov, ampak za to, da Bogu ni mogoče dati, če hkrati ne daješ človeku.

Viktor Frankl še pripoveduje, da bi moral tisti, ki se je zavedel svoje nevarne brez- težnosti, ugotoviti dejansko težo svoje preteklosti: moral bi jo ovrednotiti oziroma odkriti smisel svojega življenja.V evangelj- ski zgodbi o talentih,kakor jo je opisal Ma- tej (Luka jo je opisal precej drugače; prim. Lk 19,11-27), je človek z enim talentom med drugim očital gospodarju (Bogu), da žanje, kjer ni sejal (prim. Mt 25,24). To je nedvomno res. Ni samo znamenje, kaj 'en (sam) talent' pomeni, ampak tudi dokaz za neizmeren pomen 'Božje' žetve,to je žetve smisla. Bog žanje tam, kjer ni sejal in kjer človek zelo pogosto ne žanje,ampak pusti, da 'žito' propade. Bog ne žanje tako kot človek. Človekova žetev je včasih samo kopičenje premoženja, delna žetev, žetev vetra, vprašljiva zlasti zato, ker ni požel smisla.Govorim z evangeljsko prispodobo o božjem kraljestvu,ki ima nekatere pomem- bne povezave znotraj evangelija (npr. z Mr 4, 26-29) in zlasti pomembno sporočilo za človekovo iskanje in najdenje smisla;to je najdenje prave teže zgodovine in hkrati razkrinkanje nezavestnega protesta proti breztežni in prazni vsakdanjosti. Ko sem se letos pripravljal na to, kaj bom povedal pri pridigi za enajsto navadno nedeljo (15. junija 1997), me je besedilo iz Markovega evangelija presenetilo v stvari, ki sem jo vedel že davno prej, pa se mi je zdela kot novo odkritje. Ta evangelij je najprej od- krivanje sposobnosti za to 'žetev smisla', oziroma za neko nenavadno kljubovanje nesmislu (breztežnosti), ki ga je Jezus pri- povedoval učencem,jim s tem pokazal svo- je izkustvo in svoje občudovanje odrešenj- skega reda. Lahko bi rekel: pripovedoval je o neizmerni pomembnosti človekovega lastnega stališča. Pripovedoval je o zadnji večerji. Zato je tako imenovani nezavestni protest predvsem izraz človekove krhkosti, ko nima svojega stališča in je kot listje v vetru.
Včasih gre za malenkostna znamenja. Lah- ko gre za obnašanje pred fotoaparatom: če si brez stališča,boš 'delal pozo' in s se- boj zlepa ne boš zadovoljen. Igraš nekoga drugega.Ne veš zase in tega niti ne maraš vedeti.O tem govorijo ljudje,ki se ne more- jo odpočiti ali ne znajo počivati. V najbolj- šem primeru odkrijejo,da so prejeli 'samo en talent'. Ne vedo, da je to najpomembnejši talent, talent za 'žetev smisla', talent za razkrinkavanje nezavestnega protesta proti stvarem, ki so brez teže in učinka. Nikomur ni prihranjena stiska, ki spremlja pričakovanje. Ni razlike med ljudmi, ko gre za tveganje.

To je eno najbolj običajnih in najtežjih vpra šanj. Odgovor je odvisen od pojmovanja človeka ter od dejanskega razmerja med ravnmi znotraj človeka. Ne glede na nepo- sredno navzočnost telesne ravni ni težko ugotoviti navzočnosti drugih, čeprav jih ni mogoče 'dokazati'. Kaj je endogena depre- sija sama na sebi? Če bi trdil, da je čer, ki se je pokazala ob oseki, posledica oseke,bi me imeli za prismojenega.Endogena depre- sija je podobna oseki. Pokazale so se čeri, ki jih prej ni bilo videti. Človek si začne očitati stvari,ki so se sicer zgodile, vendar niso bile tako velike, dokler... Kaj je vzrok in kaj posledica?
Pripisovanje veličine dogodkom v pretek- losti, ki zaradi plime niso bili vidni in so se pokazali šele ob oseki,običajno predstavlja zamenjavo med vzrokom in posledico. To spominja na stavek: "Cilj posvečuje sred- stva." Kako različne razlage tega stavka sem moral poslušati! Ne dvomim, da cilj posvečuje sredstva. S tem stavkom ni nič narobe. Problem je v tem,da ni več cilja in da sredstva postanejo cilj. Ko hočem vse pojasniti in izgine skrivnost, pričakovanje, tveganje, se kot pri čereh in oseki poruši razmerje znotraj človeka in nekaterim za- čnem pripisovati večjo težo, kot jo imajo v resnici. Dogodka se ne spominjam več,am- pak se ga nekako začnem bati.
Čeprav so morda redki preverljivi primeri, je zamenjava med vzroki in posledicami nenavadno pogosta. Ponazarja ga značilno 'iskanje krivca'. Zdi se, da bo s tem, ko bo krivec znan, vprašanje rešeno.Pa ni. Tedaj se pokaže, da gre v tem primeru redko le za pomoto,ampak za nameravan manever. Četudi je to lahko izraz iskanja odgovora zlasti na tisto trpljenje, ki ni brez lastne krivde, pa se v tem vpraševanju pokaže tudi nekaj nenavadno pomembnega: živ- ljenje ni posledica, ampak dar; življenje ni sestavljeno, ampak raste; človek ni 'jaz', ampak je 'ti'.

Anton Mlinar

MLADIM

Razveselite se ob vsaki dobri stvari, kajti vse, kar biva, je od Boga. Prižigajte iskre tolažbe vsem ljudem.Ne brskajte po njihovi preteklosti, ni vredno... ne tehtajte njiho- vih preteklih dejanj, ne sodite jim. Vsako človeško srce je knjiga, vredna, da se jo naučite spoštovati. Prižigajte iskro vere in zaupanja v svet in človeštvo;resnic je več kot zablod,več je radosti kot trpljenja, več je dobrih kot slabih ljudi. Ne tožite nad življenjem, ne jokajte in ne obupavajte. Ni večje milosti kot biti rojen in živeti.Stopaj- te v navezo dobrih ljudi. Ljubša vam bosta sreča in radost sobivanja kot otožni kriki samotnih sprehajalcev.

Stanko Praznik, župnik na
Pobrežju v Mariboru, ob 25-letnici župnije

JONATHAN ZA DUŠEVNO PRIZADETE OTROKE

Leta 1989 je nastalo na obrobju Milana, v župniji San Vito,ob podpori dveh predstav- nikov krajevne oblasti in skupine prosto- voljcev združenje z imenom Jonathan. Ime so povzeli po slavnem romanu Richarda Bacha - Jonathan Livingston galeb. Hoteli so 'dati krila' mislim, volji po druženju in željam prizadetih otrok in razširiti krog de- javnosti v njihovo korist. Trikrat tedensko se zberejo prostovoljci, največkrat so to starši, da delajo z otroki. Učijo jih vezenja, dela na računalniku,se z njimi igrajo, gredo na izlete, organizirajo skupne malice, obi- skujejo parke in muzeje. Vsako takšno po- poldne je zanje odkritje, nova izkušnja, drugačna vrsta sobivanja. Vse si je treba na novo izmisliti, ničesar ni vnaprej dolo- čenega, vsakikrat sproti ugotavljajo, kaj bi bolj pomagalo njihovim otrokom: improvizi- rana igra ali večerna pizza. Otrokom želijo prebuditi njihovo radovednost.Izdajajo tudi svoje dvotedensko glasilo "Letimo skupaj", v katerem objavljajo spored vseh svojih dejavnosti.Združenje se vzdržuje s prihod- ki majhne proizvodnje raznih predmetov, v katero so vključeni tako njihovi otroci kot prostovoljci.

povzeto po: Famiglia Christiana, Jože Potrpin

OB PREOBRAZBI ZDRAVSTVA

"Rad bi,da tega,kar je dobro v javni zdrav- stveni službi, strokovno in organizacijsko preizkušeno, ne bi podirali. Zdravsteni do- movi, kot smo jih organizirali, so bili deležni pohval tudi pri ekspertih Svetovne zdrav- stvene organizacije. Ti dajejo naš model javne zdravstvene službe drugim za zgled. Po našem je odlika zdravstvenih domov, da dobro združujejo naloge preventive in kurative.Interes zasebnika pa je predvsem povezan z zdravljenjem bolezni. In še ne- kaj: javna zdravstvena služba mora biti ljudem na voljo vseh štiriindvajset ur, za- sebniki te obveznosti nimajo.

dr. Srečko Rutar za Večer 24.4.1997

ZGODI SE TVOJA VOLJA

V Jezusovem letu smo v pripravi na leto 2.000. Bliža se začetek tretjega tisočletja krščanstva. Želja sv.očeta je, da bi v tem letu globlje spoznavali Kristusa tudi kot velikega duhovnika in po njem vzvišenost vsakega duhovništva. Naj bi vsebina na- slednjega pisma, napisanega 27.januarja v bogoslovju sv. Jožefa v New Yorku, po- globila v nas vero, spoštovanje in ljubezen do duhovniškega poklica. Pismo je napisal holandski bogoslovec.
"Ne vem, ali sem kdaj pripovedoval o svo- jem dobrem kolegu Eugenu Hamiltonu.Žal ni mogel priti z nami v Rim, kjer smo preživeli milosti polne dneve. Trdovratna bolezen, pljučni rak, mu je preprečila pot v večno mesto. Kardinal O'Conor je za Eugena dobil iz Rima dovoljenje za podelitev diakonske- ga in mašniškega posvečenja, četudi še ni zaključil teološkega študija. Za ta izredni dogodek je bil izbran 27. januar letos. Ker se je Eugenu zdravstveno stanje naglo slabšalo,mu je sedanji rektor semenišča,od 25. marca 1996 tudi škof, podelil mašniško posvečenje. Štiri ure zatem je Eugen umrl- kot duhovnik. Sedemindvajsetega januarja smo v prepolni semeniški kapeli obhajali evharistično slavje kot Eugenovo novo mašo.Bilo je nepopisno lepo.Njegovo umrlo telo so že opoldan prenesli v kapelo se- menišča. Pri oltarju je poleg škofa stal še Eugenov oče,ki je stalni diakon. Njegov sin je pred njim ležal oblečen v mašniška obla- čila. Ob zaključku sv.daritve je spregovoril tudi oče. Svoje lepe misli je povezal z mi- slimi sv. očeta v njegovi zadnji knjigi "Dar in skrivnost". To knjigo je kardinal podaril vsakemu bogoslovcu. Kardinal je pokopal Eugena 29. januarja.
Pozneje so mi njegovi starši povedali,da je Eugen že od otroških let ponavljal, da bo duhovnik. Toda zbolel je za rakom. V pol- drugem letu je bil trikrat operiran, obsevan in zdravljen s kemoterapijo. Nikoli se ni pri- toževal ali prosil za odložitev izpita, da ne bi podaljševal časa do mašniškega posve- čenja. Kakšno veselje zanj, njegove starše in vse nas, da mu je Cerkev dovolila maš- niško posvečenje, preden je končal študij teologije.Eugen je za nas velik zgled. Spo- minjam se,da je v mesecih bolezni večkrat ponavljal življenjsko geslo prejšnjega new- yorškega kardinala Cooka,ki je tudi umrl za pljučnim rakom: "Fiat voluntas tua - Zgodi se tvoja volja!"

sestra usmiljenka iz Drača

DAR GOVORA

Med sedanjimi 370 milijoni prebivalcev Evrope je približno štiri do pet odstotkov takih,ki ima težave z govorjenjem.Zdravni- kov logopedov, ki se ukvarjajo s tovrstnimi bolniki, je v Evropi okoli triindvajset tisoč. Logopedija je zdravstvena dejavnost, ki se ukvarja s privajanjem in zdravljenjem go- vorjenja pri otrocih,odraslih in starih ljudeh
Človekovo govorjenje je sestavljeno iz več dejavnikov:proizvajanje glasu, izgovarjanje besede,izbiranje besed,oblikovanje stavka, načrtovanje pogovora, s katerim želimo nekaj povedati, branje in pisanje. Eden ali več teh dejavnikov je lahko iz različnih vzrokov pomanjkljivih. To predstavlja tako veliko motnjo, da jo mora zdraviti ali blažiti zdravnik logoped. Odbor, ki skrbi za pove- zavo med evropskimi organizacijami logo- pedov, organizira 14. novembra vsako leto "dan za preventivo in informiranje" v pet- najstih deželah Evrope. Ta dan ima več namenov:seznanjati javnost glede patolo- gije govorjenja pri otrocih,odraslih in starih ljudeh; spoznavanje poklica zdravnika lo- gopeda; posredovanje koristnih naslovov tistim, ki jih to zanima.

povzeto po Famiglia Christiana, nov. 1996

BOLAN SEM BIL IN STE ME OBISKALI

Članek govori o prostovoljcih, ki skrbijo za hudo bolne rakaste bolnike v njih stanovan jih.Preveden je iz italijanščine. Objavljen je bil v Osservatore Romano 11. junija 1997 z naslovom: "S predano ljubeznijo skrbeti za tiste, ki trpijo." Govori o skupnosti prosto- voljcev,ki so se odločili, da bodo skrbeli za bolnike, pri katerih je rak že skoraj do kon- ca opravil svoje razdiralno delo. Z delom so začeli v Treviso v Italiji leta 1988, ko je umrl specialist za rakasta obolenja Albert Rizotti. Njegova žena Ana se je odločila,da mora moževo delo drugače živeti naprej. Prostovoljci naj bi popolnoma zastonj skr- beli za hudo bolne rakaste bolnike.

Moderni svet ne mara, da bi se trpljenje in smrt pokazala. Nekje v ozadju bi se morala napol skrivati. O teh stvareh se ne govori, najmanj pa pred otroki. So ljudje, ki tako govorijo, pogumni? Seveda so še drugi, ki si upajo misliti in povedati,da je smrt prija- teljica,kateri smemo mirno pogledati v oči.
Marija de Hennezel, ki je napisala knjigo "Smrt prijateljica", je na nekem srečanju povedala: "Za nekatere ljudi je smrt nekaj grdega,sramotnega. Radi bi jo skrili.Vzbuja jim grozo in zato o njej ne govorijo. Za nas pa je smrt odločilni trenutek, je krona življenja. Taka je,kakršno je bilo življenje."
Marija de Hennezel je zdravnica,ki že dolga leta dela v univerzitetni bolnišnici v Parizu. Pripada skupini zdravnikov, ki se trudijo, da bi olajšali življenje hudo bolnih rakastih bolnikov. O svojih izkušnjah, ki jih je dobila ob spremljanju bolnikov, med katerimi je bil tudi francoski predsednik F. Mitterand, je govorila v predavanju v Trevisu.Vse je na- pravila, da bližajoča se smrt ne bi strašila bolnikov, ali jih celo spravljala v obup. Ve- dro, upanja polno nebo naj bi se preselilo v njihove duše.
Delo, ki ga je izredno požrtvovalno vršil Albert Rizotti, nadaljuje Marija de Hennezel Dan za dnem,noč za nočjo se mu posveča tudi devetdeset prostovoljcev,ki so se od- ločili, da bodo z bolniki v zadnjem stadiju raka živeli in jim na vse mogoče načine pomagali do konca.Njihovo geslo je:"Mi vsi ljubimo vsakega, ki trpi."
Začetki niso lahki.Dostikrat bolniki niso na- vdušeni; še bolj to velja za njihove sorod- nike.Da bi tuj človek prišel v hišo in postal strežnik bolnemu članu družine? Bojijo se ga. Moral bo biti zelo obziren, ponižen, do kraja požrtvovalen. Nekdo, ki se je za to delo pripravljal,da bo delal zastonj,bo bol- nemu vsak trenutek na razpolago. Poslušal ga bo, reševal njegove dvome in ga tako pomirjeval. Iz zunanjega sveta bo prinašal tisto, kar bi bolnik želel vedeti in bi mu bilo v prid. Vendarle je še vedno res,da se ne- katere družine, ki bi zelo potrebovale po- moč, ker so se v strežbi bolnemu že čisto izčrpale,te pomoči branijo.Je pa dosti takih ki jo iščejo. Prostovoljcev je še premalo, da bi mogli ustreči vsem prosilcem.
Vsakdo, ki se prostovoljno odloči za to naporno službo, se mora skrbno pripraviti. Tisti z večletno prakso preizkusijo vsakega kandidata. Najvažnejše vprašanje, ki mu ga postavijo, je, s kakšnim namenom hoče opravljati to delo. Čim več mora vedeti o bolezni in njenem poteku.
Kako je treba ravnati,ko bolnik doživlja kri- tične trenutke? Poznati mora vsaj glavna pravila dialoga; česa bolnika ne bo spraše- val. Ne bo silil v bolnega človeka, če je ta utrujen in za pogovor nerazpoložen. Držal se bo zdravnikovih navodil, še posebej glede zdravil.
Vsi prostovoljci so pod psihologovim nad- zorom.Ta jih usmerja.Z njim mora premisliti ne le vsak posamezen primer, ampak tudi resne spremembe, ki jih prinese bolezen. Prostovoljci se morajo varovati, da jih delo prekmalu ne izčrpa. Kje so zanje zaloge fizi čnih in psihičnih energij? Vse večje težave je treba reševati z drugimi prostovoljci.
Prostovoljci so možje in žene, v službi ali že upokojeni. Med upokojenci je precej učiteljev in profesorjev. Ana Rizotti pripo- veduje, da so v letu 1996 spremljali triin- devetdeset bolnikov, v prvih štirih mesecih l.1997 pa štirideset. Prošenj je vedno več. Ker nimajo zadosti usposobljenih prosto- voljcev, zlasti ne za posebne posamezne primere, včasih ne morejo ustreči. Preteklo leto so skrbeli tudi za tri rakaste otroke. Hoteli so tudi dokazati, da ni potrebno, da bi otrok v bolnišnici dolge mesece čakal na smrt, ampak, če le mogoče ostane doma, sredi svoje družine in igrač. Je pa res, da bolnišnice prostovoljcem veliko pomagajo.
Poslušati in ustvarjati mir v sebi, je eno izmed pravil, ki se ga prostovoljci skušajo držati. Pomaga jim,da sprejemajo trpečega in da bolnik sprejema nje. V poslušanju je pričakovanje. Tudi pričakovanje smrti, ki je vedno bližja. Življenja človeka, ki ga spre- mljajo, se z naravnimi sredstvi ne da rešiti. Ravno to je poklicanost teh prostovoljcev: biti z nekom, za katerim se vrata življenja že zapirajo,vrata smrti pa odpirajo. Pokon- ci jih drži vera,da s smrtjo ni vsega konec. Srce njihovega služenja je Kristusova be- seda: "Bolan sem bil in ste me obiskali."

S.B.

POČITNICE PRI OČETU BOJANU

Kako smo težko čakali na dneve najlepših sanj in trenutkov, ki smo jih preživeli poleti pri očetu Bojanu v Piranu.Veseli smo uživali v družbi g. Lojzeta in njegovih iz Dutovelj. Pripravili so nam družabne igre. Imeli smo zelo lepo vreme,veliko smo se hodili kopat, imeli pa smo tudi mašo in večerno molitev. Najlepše se vsem zahvaljujemo ter želimo božjega blagoslova

Lojze Vetrih, Ponikve

GOSPOD, HVALA TI ZANJE!

Bila je nedelja. Vstal sem že ob pol sedmih in se nato s kolesom odpeljal v župnijsko cerkev k prvi jutranji maši. Ko sem ob kon- cu maše poslušal še oznanila, me je prite- gnilo povabilo k popoldanskemu srečanju bolnih in ostarelih. Gospod kaplan je pou- daril,da smo prav mi mladi dolžni in povab- ljeni, da svoje bolne in ostarele znance, prijatelje ter sorodnike pripeljemo v cerkev Takoj mi je bilo jasno,kje in kako bom pre- živel popoldan, saj je moja stara mama že nekaj časa govorila,da bi se rada udeležila tega srečanja. Oblekla in pripravila se je že pol ure prej, preden naju je ati odpeljal v cerkev. Pripeljal naju je skoraj do vhoda, kjer je bilo že nekaj ljudi. Pomagal sem ji v cerkev,sam pa sem se kar hitro znašel sku paj z drugimi mladimi, ki smo udeležencem podarjali šopke.V zameno za šopek pa sem na njihovih od trpljenja zgubanih obrazih videl sijoči nasmeh, ki je izžareval srečo. Ker so bili vsi sedeži zasedeni, smo mladi stali. Pri maši me je še posebej ganilo bol- niško maziljenje, ki sem ga videl prvič. Po maši se nikomur ni mudilo domov; niti moji stari mami ne.Pomagal sem deliti pecivo,to pa me je spomnilo na skorajšnje srečanje gibanja Vere in luči, saj je konec počitnic. Nato je prišel ati in naju odpeljal domov.
"Bilo je čudovito!" je rekla stara mama. Obraz ji je žarel od sreče. Slabo zdravje ji ne dovoljuje pogostega obiska v cerkvi, zato pa je vse čutila še toliko bolj lepo.
Zvečer sem vse še enkrat premislil. Spo- znal sem, da sem tudi jaz doživel lep dan. Prepričan sem, da je bil čudovit tudi za tiste, ki jih je Gospod obdaril z boleznijo in starostjo.

Marko Kumer

V nedeljo, zadnjega avgusta, smo položili k večnemu počitku častitljivega duhovnika - železomašnika - g. Antona Pogačnika. Rodil se je leta 1899 v kovaški vasici Kam- na gorica, kot predzadnji od osmih otrok. Zanimiv pogovor z njim boste našli v Prija- telju, št. 2, 1982.
Njegova dobra mati je mnogokrat povedala kako je vedno in povsod prosila Boga milo- sti, da njenemu rodu dá duhovnika: "Jaz ga ne morem imeti, sem preveč revna in se iz dneva v dan s številno družino komaj prebijamo skozi življenje.Zato ga daj komu drugemu..."
In ljubi Bog je dal prav njej sina duhovnika Mnogi dobri ljudje so mu pomagali, da je odšel na študij v Škofove zavode in potem v semenišče. Vse življenje je nosil v srcu hvaležno zavest,da samo dobrota,ljubezen darežljivost in prava vera v Božje odločitve v vseh danih trenutkih najbolje pomagajo.
Leta 1923 je pel novo mašo. Takoj drugi dan po slovesnosti je odšel v bolnišnico na operacijo. Bolehnost mu je bila pogosta spremljevalka skozi življenje.Morda je zato v sebi vedno nosil toliko spoštovanja in ži- vega čuta za bolne in zapuščene. Zemelj- skih dobrot je obdržal zase samo toliko, da je preživel, drugo je vedno razdelil med trpeče in proseče reveže.
Kot kaplan, katehet in župnik je služboval na Gorenjskem, v Ljubljani in v Tuhinjski dolini. Potem se je začela vojna. Prišli so ponj. Stopil je v cerkev in izročil v božje varstvo sebe in župnijo. "Tako težke poti, kakor tisto v cerkev in iz nje, nisem imel vse življenje," je večkrat povedal.
Sledil je zapor v Begunjah in dolga pot pre- ganjanja.Skoraj na smrt bolan je ob koncu vojne odšel v Italijo za spovednika v redo- vno skupnost, ki je skrbela za zapuščene in revne.
Leta 1970 se je vrnil v domačo vas in pri- šlo je pismo od nadškofa, če bi mogel še kaj pomagati. "Prosim, sprejmi," je bilo še pristavljeno. In je sprejel. Ko je po nekaj letih prosil za upokojitev,je bil odgovor tak: "Prosim te,vleci,dokler moreš." In je vlekel.
Potem je le zvedel: "Čaka te sobica" - v domu za ostarele duhovnike, najprej v Ka- mniku in potem v Ljubljani. Rad je govoril: "Splača se prositi Boga za zadovoljnost! Tako človek res čuti pravo resničnost svo- jega bivanja tam, kjer je."
Sveto mašo in pokop je ob somaševanju dvajsetih duhovnikov vodil škof Jožef Kvas Duhovno bogato in veličastno slovo je bilo zgovorno. Počiva v domači, rojstni zemlji in prosi pri Bogu milosti, posebno za tiste, ki jih je imel tako rad in katerim je govoril: "Bolniki, invalidi, ostareli imate velike zak- lade. Če darujete svoje težave Mariji - kar pač že je, saj ni nikjer rečeno, da bi morali kar naprej držati rožni venec v rokah-je to veliko delo, velik uspeh vašega življenja. Kdor to zmore,ne čuti več zavrženosti.Ma- rija pa s tako pomočjo spreobrača srca..."

Tine Šparovec

LABODI

Starost sta Mate in Liza preživljala v mali koči ob morski obali.Mladost se jima je za- čela v osrčju Istre, potreba za vsakdanjim kruhom ju je privedla v Kvarner in končno sta z odraslimi otroki pristala na drugi stra- ni zaliva, kjer jima je bila podarjena koliba, ki sta jo lično uredila. Otroci so se jima porazbežali, kot se v življenju rado dogodi, in ostala sta sama.
Spoznali smo se naključno. Naravovarst- veniki so me prosili, naj enkrat mesečno nakrmim dva labodja para, ki so jih naselili v ločje ob obali. V ribarnici sem dobil ko- šarico rib in odšel k svojim labodom. Tisto krmljenje je bilo bolj igračkanje. Že takoj, ko so zaslišali avto, so se pognali iz ločja k obali in gagali... Nekega dne, ko sem se tako igračkal,je prišel k meni Mate. Najprej sem se prestrašil, misleč,da me bo nagnal, saj se je njegov lepo urejen travnik razte- zal prav do vode. Po pozdravnih besedah sem takoj spoznal, da je tudi on tujec tu na tem morskem obrobku. Postala sva pri- jatelja in vedno, ko sem prišel k "mojim" labodom, sem se oglasil pri njih, kjer smo skupaj popili kavo in se razgovarjali. Nekoč me ni bilo, pa sta se takoj pozanimala na policiji, kaj je z menoj.
Danes je njun zadnji dom zopet skoraj ob morju. Ob Matejevem pogrebu smo se z naravovarstveniki dogovorili, da bodo ob pogrebu sodelovali tudi labodi. Bilo je en- kratno.V daljavi je utihnil zvon,pogrebci so spoštljivo spustili krsto v tisto njemu tujo zemljo, tedaj pa so se iz daljave zaslišali enkratni labodji glasovi. Skupina naravo- varstvenikov jih je prav za to slovo krmila. Isto smo ponovili nekaj mesecev kasneje s teto Lizo. Vidno je hirala in tudi to slovo je bilo nepozabno. Oba pogreba sta ostala nekakšen simbol vseh, ki smo povezani z labodi tu ob obali.
Ti labodi so mi prišli v spomin, ko me je primarij poklical v svojo ordinacijo in začel: "Tu so neke fotografije z labodi, na katerih ste tudi vi in neki starček. Poglejte!" Pre- senečeno sem vzkliknil: "Kje ste to dobili?" Ni mi odgovoril. Potem je dejal: "Tu leži nek bolnik, ki je želel z vami govoriti." "Kaj hoče?" "Nič, ker je že v komi!"
Sestra, ki je bila pri njem, se je oddaljila in v sobi sva ostala sama.Pred menoj je ležal neznanec, ki je težko dihal in se potil. "Je on slikal?" "Da!" je odgovoril primarij.Po ne- kaj minutah,ko sem ga tako gledal, sem na omarici ob kozarcu z vodo opazil fotografi- jo don Pierina.Previdno sem vprašal: "Je bil narkoman?" "Verjetno." "Pa se je zdravil?" "Možno!" Nastal je dolg moreč molk. Zopet sem začel: "Pa, gospod doktor,umira za..." Beseda mi kar ni hotela iz ust. "Da, umira za ...!" je kratko odgovoril primarij. "Ne bo pri njem nikogar?" "Ne,ostali boste vi. Sam sem dežuren in vam bom občasno delal družbo. Za vrati na steni je rožni venec." Podal mi je roko in odšel. V toku noči je prihajal, mi prinašal kavo in kekse, se zau- stavljal in skupaj sva pokramljala.
Bolnik je proti jutru vidno ugašal. Prižgal sem svečko in tako, kot je svečka izgore- vala, je počasi odhajal tudi on. Izdihnil je petnajst minut pred šesto zjutraj.
Ob slovesu se mi je primarij zahvalil, jaz pa sem pripomnil:"Kaj pa je to? Zopet je eden umrl petnajst minut pred šesto.To je takrat ko jaz vstajam!" On je pa dodal: "Za ne- koga se začne delavnik, za druge pa večni počitek. Končno vsakdo umira sam, ni pa prav, če je - kdorkoli že je - ob smrti sam! Ure pa z večnostjo nimajo nobene pove- zave. Ta traja dalje, brez naših ur in misli."

Ambrož Kodelja

Redno prebiram

Redno prebiram vašo revijo.Nanjo sem na- ročena že dve leti. Sem invalidka na inva- lidskem vozičku že petindvajset let. Čutim se zelo osamljeno in zapuščeno. Rada bi si dopisovala s komerkoli svoje starosti in tako komu postala tudi dobra prijateljica.
Vsem bolnikom in invalidom lep pozdrav!
Draga Rozana, z veseljem Prijatelj objavlja vaše pismo, ki je seveda precej skrajšano. Lepo ste napisali,da bi radi bili komu dobra prijateljica. To je čudovita želja in prepri- čan sem,da se vam bo tudi uresničila. Kdo pa si ne želi imeti dobrega prijatelja ali prijateljice? Sveto pismo tudi pravi, da je dober prijatelj kot zaklad. Mislim, da je za dobro prijateljstvo potrebna predvsem po- polna iskrenost, pustiti drugemu svobodo; potem, da prijatelj ohranja zaupane skriv- nosti zase in da ostane zvest prijatelj tudi v stiski.

Kot bi bili v nebesih

Prejela sva vaše pismo in pozdrave. Hvala za vrnjene slike.Od Marte sva prejela karti- co s srečanja invalidov v Kančevcih. Hvala vsem,ki ste se podpisali nanjo in nama po- slali pozdrave. Marta je tudi naju povabila na srečanje, vendar se žal nisva mogla u- deležiti.Morala sem ostati v bolnici Rakičan ker sem srčna bolnica. Toliko pa sem se le pozdravila, da sem se lahko udeležila sre- čanja bolnikov in invalidov 17. avgusta v Turnišču pri Mariji pod Logom. Bilo je zelo lepo,kot bi bili v nebesih.Vsi smo prepevali na čast Marije z Jezusom.
Še enkrat lepo pozdravljava vse prijatelje, bolnike in invalide ter vse osamljene. Bog vas živi! Hvala tudi za paketič s Prijatelji. Podobice sva razdelila našim vnukom in znancem ter ministrantom. Bili so zelo ve- seli. Želimo si, da bi naju še kdaj obiskali.
Hvala za vse!
Pri Mariji,draga Veronika in Ivan, je najlep- še; je predokus nebes. Hvala, da ste nam posredovali to izkustvo.
Z veseljem se s fotografom Tonetom več- krat spomniva obiska pri vas ter vaše pri- pravljenosti,da ste bralcem Prijatelja odprli svoje srce. Po vsakem intervjuju pošljemo kakšnih deset Prijateljev tistemu, ki je dal intervju, da ga lahko razdeli prijateljem in svojim domačim. Mislim, da bo to lep spo- min, kajti zgodi se, da čez leta otroci ali vnuki po župniščih iščejo podatke o svojih starših, starih starših in drugih prednikih. O vaju bodo lahko dobili kar lep zapis iz Prijatelja; tudi veliko življenjskih naukov. Še enkrat hvala!

Na sestanke Bratstva ne bom hodila, ker nimam prevoza. Samo en stavek, pa vendar je zgovoren, draga Mimi. Čeprav boste morda rekli, da sem nesramen (to mi včasih kdo očita,am- pak se vsaj kaj razjasni), vas povabim, da pomislite,kako bi se slišalo:"Na srečanje ne bom prišla,ker nimam prevoza." Ali: "K maši ne bom prišla, ker nimam prevoza." Sesta- nek sicer ni srečanje, še manj pa maša, vseeno pa naj bo to zapisano. Če bi šlo za mašo in bi doma ne imeli avtomobila,iz na- pačnega ponosa pa ne bi hoteli za uslugo prositi na primer soseda ali prijatelja, kako bi se temu reklo?
Marsikdaj se res zgodi, da človek ne more ne k maši, ne na kakšno srečanje, ne na sestanek, ker je slabega zdravja. Glede prevoza je že malo drugače. Zgodovina Bratstva pozna primere,ko so si posamezni bolniki in invalidi uspeli dobiti dobrega so- delavca ali sodelavko, ki jim je pomagal-a s prevozi in drugače. Spet drugi so vedno znova prosili za prevoz s skupnim avtom gibanja (s kombijem). Če je le bilo mogoče se je marsikaj speljalo. Vaša odločitev je seveda razumljiva,a malce prehitra. Morda je kje blizu le kakšna dobra šoferska duša, ki bi vas kdaj kam peljala?
Dobro je tudi, da ločimo srečanja in ses- tanke. Srečanja so bolj odprta, čeprav gre v Bratstvu ponavadi za osebna vabila, na sestanke pa so povabljeni tisti, ki so spre- jeli kakšno odgovornost. Tako je v vseh urejenih gibanjih in tudi Bratstvo gotovo noče biti izjema.

Začetek srečanj

Zbrani na praznik Marijinega rojstva vas želimo najlepše pozdraviti. Radi bi vam po- vedali, da je za nas ta praznik tudi rojstni dan srečanj KBBI v naši župniji.Priporočamo se vam v svojih molitvah in vas najlepše pozdravljamo. Bog z vami.
Dragi Vrhničani, bolj razveseljive kartice bi ne mogli poslati. Saj je lepo, da ta ali oni sam kaj napiše. Pozdravi in dobre želje s takih manjših srečanj članov Bratstva iz nekega kraja pa so znamenje, da se ures- ničuje eno od temeljnih načel Bratstva, ki pravi:"Življenje skupine je bistveno v giba- nju. V skupini se zavemo svojega poslan- stva in postajamo znamenje Cerkve" Če se boste zbirali pod Marijinim varstvom, boste gotovo tudi vi postali živa in prijetna sku- pina, ki bo dala lep zgled in pogum tudi drugim v Bratstvu drugod po Sloveniji.

V osamljenosti mi dela družbo

Najprej prisrčen pozdrav uredniku, ki pa vas osebno ne poznam in vas tudi ne bom, ker nikamor ne morem. Zelo pa sem bila vesela,ker sem vas danes pri maši po radiu poslušala.
Zelo vesela sem, da se sedaj v prostorih, kjer so po vojni naši mladini trgali vero iz src,rojeva naš Prijatelj.V moji osamljenosti mi dela družbo;po njem se srečujem z mo- jimi prijatelji, ki s pisano besedo krajšajo čas. Pozdravljam vse,ki se trudite z listom. Z vami sem združena v molitvi.
Draga ga. Hribarjeva, ko bi vi videli solze veselja, ki so pritekle nekaterim starejšim gospodom lazaristom,ko so nam vrnili hišo, v kateri se sedaj, kot pravite, rojeva Prija- telj! Kakšna poštena vzgojiteljica iz nekda njega doma (tudi take so bile, gotovo) bi najbrž protestirala ob vaših besedah; drži pa, da v takih vzgojnih zavodih mladine niso ravno učili moliti, čeprav se je stavba držala cerkve.
Glede Prijatelja pa menim, da se tu pri nas le sestavlja in oblikuje; rojeva pa se kar na domovih, tudi vašem, ko kaj napišete.
Lepo je,da ste pri maši vsaj po radiu. Raz- lični duhovniki,cerkveni pevski zbori in mno gi drugi sodelavci se trudimo, da bi božja beseda segla do vsakega doma, zlasti do vas, ki ne morete več zdoma. Morda pa se kdaj vendarle tudi osebno srečamo?Še na- prej pa, prosim,v molitvi podpirajte duhov- nike,posebej pa tudi vse bolnike in invalide ki vodijo Bratstvo.

Objavite mojo zahvalo

Prisrčno vas prosim,da v Prijatelju objavite mojo zahvalo za prejeto pošto. Najprej se zahvaljujem za skupno pošto ob praznikih. Potem se zahvalim voditeljici Bratstva, da se me vedno spomni ob osebnem prazniku. Vsem Simonom, ki mi s pismi pomagajo no- siti moj križ, Bog plačaj!
Sporočam vam,da sem bila na rehabilitaciji na Soči v Ljubljani. Še nikoli ni bilo tako lepo kot letos. Vsak dan sem bila lahko pri maši, ki so jo darovali duhovniki na zdrav- ljenju.Ob sredah nas je obiskal gospod ka- plan in njegovi birmanci.To je bila najboljša terapija.
Pa oprostite mojemu pisanju. Želim vam zdravja in božje pomoči, da boste mogli še mnogo napisati v Prijatelju.
Draga Marija, znate opaziti dobroto ljudi in to je veliko vredno. Veliko več je namreč takih ljudi, ki opazijo vsako nepravilnost, dobrote pa zlepa ne. Hvala za dobre želje. Prepričan sem, da je Prijatelj najboljši in najprisrčnejši takrat, ko prinese misli in doživetja čimveč različnih ljudi. Kar še kaj napišite!

Na sliki vidimo najlepšo evangeljsko priliko (o izgubljenem sinu). Mnogi slikarji so to upodabljali. Povejte:

1. Kateri slikar je avtor te slike:
a. Murillo    b. Rubens    c. Correggio

2. Slikar je naslikal tudi psička, čeprav ni posebej omenjen v priliki. Napišite, v koliko različnih prilikah ali Jezusovih govorih pa je v evangeliju omenjen pes oziroma psiček.
a. v dveh    b. v treh    c. v štirih

3. Izgubljenemu sinu prinašajo prstan. Kateri svetnik ima za svoj simbol prstan?
a. sv.Aleš    b. sv.Henrik    c. sv.Ožbalt

Pravilni odgovor PP 4/97: C A C

Vseh štirinajst vodilnih tekmovalcev pokala Prijatelja se vztrajno bori naprej in so tudi tokrat odgovorili vse prav. Imajo torej po 24 točk.To so: Marija Boršič (Rog. Slatina) Anica Burnik, Marko Burnik, Milan Burnik, Milena Burnik(vsi Sp.Idrija), Ana Košir,Oton Kurent (Ljubljana), Irene Kozlovič (Koper), Zora Praper (Prevalje), Tina Rot, Ljubica Zakovšek (Domžale), Tilčka Špur (Sl. Bi- strica), Tilka Tomažin (Raka), Ema Žuber (Kobarid).
Dvajset točk je zbrala Zvezdana Zadnik (Škofja Loka), 18 Franci Burnik in Marinka Burnik (Cerkno) ter Slavka Jereb (Škofja Loka), 16 Grošelj Antonija (Kisovec) itd. V tolažbo ostalim naj povem, da je prijatelj duhovnik, ki sem ga 'prisilil', da je na hitro odgovoril na vsa dosedanja vprašanja, zbral 6 točk.

Odgovore pošljite do 25.oktobra na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

NAGRADNI PREGOVOR IZ ZLOGOV

BOGLONAJ - KARNEVAL - POPOTNIK - POTREBA - MARABU - KAJENJE - PLENICA - KATETA - NEZNANJE - STRAŠILO - ZABELA - AMPULA - TETRAPAK - HURIKAN - PODOBNOST - ONESTEP - LJUBEZEN - MEDICA - PREDANOST -ANANAS - ZNESEK - ŽANJICA - AGRUMI - TETIVA - POLPETA

Vse gornje besede so sestavljene iz treh zlogov v prvem sklonu ednine. Iz vsake besede vzemite po en zlog, vsi skupaj pa bodo dali, brani zaporedoma, prirejen slo- venski pregovor. Zaradi lažjega začetka: geslo se začne s prvim zlogom prve bese- de, potem pa po smislu naprej.
Rešitev prepišite na dopisnico, prilepite kupon in jo do 25. vinotoka (oktobra) poš- ljite na naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana

Nagrade 5/97:
1. Jaslice, izdelek in dar Toneta Planinška
2. Velika knjiga o peki, C.Teubner A.Wolter
3. knjiga Luigi Mezzadri: Življenje za druge
4. glasbena kaseta Glejte sejavec...
5. prt z božičnim motivom
6. komplet tridesetih podobic s slovenskimi motivi (avtor fotografij Klemen Čepič)

Rešitev Rešeta v št. 4/97:  Abraham, Melkizedek.

Nagrajenci 4/97:
1. okrogli noži za rezanje(za gospodinjstvo) Jeršin Simona, Sketova 6, 1000 Ljubljana
2. knjiga Cvetana Priol-Darovana: Kramljak Angela, Partizanska 4b, 2380 Sl. Gradec
3. glasbena kaseta Za Slovenijo z ljubez- nijo (Marjan Podobnik s prijatelji): Hladin Marija, Kuharjeva 3, 3320 Velenje
4. plaketa Sv. Ana: Tavčar Ivanka, Goriče 43, 4204 Golnik
5. komplet tridesetih podobic s slovenskimi motivi (avtor fotografij Klemen Čepič): Zupančič Melita, Pristavica 13, 8213 Veliki Gaber
6. prtiček: Kuhar Marija, Dom st. občanov, 9103 Rakičan (Murska Sobota)

Anton Martin Slomšek, iz pesmi: Veselja dan