Morda poznate ta stavek. Spominjam se; bilo je na Kri- ški gori. Z bratom bogoslovcem sva se spuščala proti Tržiču, navzgor pa je prihajala neka gospa in zapletli smo se v pogovor. V planinah, kjer je redkejši zrak, veliko laže steče pogovor... Tista gospa je kar kmalu, ko je ugotovila, s kom se pogovarja, dejala, da ni verna, a vseeno dodala: "Sicer pa pravijo, da - mnogo poti vodi do Boga, ena od njih gre tudi preko gora." Prepričan sem, da jo njena pot počasi vodi k Bogu.
V gorah se človek veliko nauči.Zame so gore podoba, kako je treba ravnati v življenju.Če greš po utrjenih in uhojenih poteh, lahko dokaj brezskrbno stopaš in si ogleduješ lepote gora. Če pa greš po neuhojenih poteh,se kaj hitro zaple- zaš. Potem je potrebno korak za kora- kom in silno previdno stopati nazaj in nadaljevati pot drugje. Stopiti nazaj in po drugi poti naprej, to je modrost živ- ljenja.
Tudi to vem, koliko težav si človek lah- ko prihrani, če se pozanima za pot in se dobro pripravi ter zavaruje. V gorah je tudi pri velikih izkušnjah dovolj le hip nepazljivosti in nesreča je tu.V časopi- sih beremo o takih tragičnih nesrečah. Zasmilijo se nam ponesrečeni in svojci.
S podobo gora,ki jo imamo na naslovnici Prijatelja,vas želim pospremiti tudi skozi tole poletno številko.Vem,da mnogim ni dano, da bi se mogli podati v planine. Nekateri niti svoje sobe ne morete več zapustiti. Podajmo pa se v duhovne gore! Prepričan sem, da je tudi v tej številki veliko čudovitih misli,da se bodo odpirala obzorja prav tako,kot se odpro ko prideš na rob gore. Ravno tako je nekaj napotkov in svaril, da bi se še naprej zanesljivo in varno vzpenjali na goro življenja; na goro spoznanj in do- brote.
Prijatelj je zabeležil samo delček dobre- ga in lepega, kar se je v zadnjem času zgodilo; prednost imajo seveda dogodki v Krščanskem bratstvu bolnikov in in- validov, čeprav v njem odmeva tudi marsikaj drugega. Ker prihaja včasih do kritik, češ da o nekaterih dogodkih ne pišemo,naj povem,da Prijatelj nima niko gar zaposlenega. Tudi urednik se mora ukvarjati z mnogi drugimi opravili. Zato ne zamerite, če Prijatelj o čem ne piše; preprosto ne zmore. Napišite vi,pošljite in Prijatelj bo še bolj domač.

Vlado Bizant

spredaj: gorska paša,foto Klemen Čepič
zadaj: otrok se kopa v polivinilastem 'bazenu', foto Tone Planinšek

Avgust

da bi Cerkev razodevala vedno bolj edinost v duhu, v različnosti darov in karizem. da bi priprava na tretje tisočletje poži- vila v Cerkvi gorečnost za oznanjevanje Jezusa Kristusa, edinega človekovega odrešenika. da bi ljudje v počitniškem času našli priložnost za svojo duhovno poglobitev.

September

da bi bili vzgojitelji in učitelji verodos- tojne priče mladim pri odkrivanju lepote življenja, ki se zna darovati. da bi mladi kristjani na vabilo svetega očeta postali pravi in dejavni nositelji nove evangelizacije. da bi šole vzgajale mlade za resnične krščanske vrednote in pomagale odkriti Kristusa kot odrešenika.

....  PO  STEZAH  LJUBEZNI

(II. DEL) 

Energijo ljubezni apostol os- vetljuje po delcih - daje nam čutiti, da je doživel bistvo ljubezni in zato kar ne more o njej prav govoriti,ne more se izraziti... Zaslutimo, da misli ne prihajajo iz razumskega žari- šča-apostol Pavel govori s 'srčno logiko'; zaradi globokega doživetja misli plavajo kot intuitivni valovi, ki vsebujejo 'pozi- trone' brezmejne Ljubezni!
"LJUBEZEN JE POTRPEŽLJIVA" (v.4a): S skromno,a življenjsko pomembno lastno stjo začne apostol opisovati značilnosti ljubezni. Potrpežljiva ljubezen je tista, ki bližnjega sprejema in ob bližnjem vztraja - ne z ravnodušnostjo, ampak v dejavni zvestobi; vključuje pogum, da s sprejemanjem drugega tudi pomaga no- siti križ, in v vztrajanju izpoveduje pre- danost, srčnost. Nujen pogoj za pristno ljubezen (in resnično človečnost) je vsekakor zvestoba,ki jo je treba nepre- stano vzgajati:pripravljena mora biti na odpoved, na vzdržljivost ob problemih; potrebna je samovzgoja za mirno reše- vanje nesporazumov in za premagova- nje nestanovitnosti v razpoloženjih. V tem pogledu je prava ljubezen brezpo- gojna navzočnost ob bližnjem in pripra- vljenost na vse! (v. 4b): Prejšnji lastnosti se pridružuje najprej DOBROTLJIVOST - dobrohotno sprejemanje bolečih različnosti, bližnji- kove nestanovitnosti, krhkosti;vanjo se zlivajo tudi obzirnost, vljudnost in toplo sočutenje...Ljubezen v takšnem odnosu zagotovo ne more biti NEVOŠČLJIVA: tisti, ki ljubi, ne zavida darov, ne beleži in ne prešteva nepopolnosti svojih bliž- njih, ne dovoli si bolestnega ogorčenja nad drugimi, ne misli o sebi, da je 'edini pravičnik'... Ljubezen se tudi NE PONA- ŠA: ne preriva se naprej, ne postavlja se v izložbo, da bi jo vsi občudovali, marveč posluša, je preprosta, jasna in čista...
"... SE NE NAPIHUJE, NI BREZOBZIRNA, NE IŠČE SVOJEGA,..." (vv.4c-5a):Sveti Pavel zdaj zrcali kakor v konkavnem ogledalu možna zmaličenja ljubezni.Naj- prej misli na zelo pomembno lastnost, da se ljubezen NE NAPIHUJE: človek, ki zares ljubi, se ne dela večjega kot je, ne poudarja niti svojih skrbi, niti svoje pomembnosti;ne zasede vsega življenj- skega prostora, ampak se vstopi zadaj; ni malenkosten, ampak odprt za preta- kanje življenja iz drugega vase, in se veseli,da je drugi obdarovan...Pristnost ljubezni se kaže tudi v tem,da NI BREZ- OBZIRNA. Pojem označuje predvsem notranje vrednote: izbranost,vljudnost, plemenitost, viteštvo srca. Ljubeči lju- bljenega ceni, spoštuje in mu omogoča, da živi! Prava ljubezen NE IŠČE SVOJE- GA:zelo težko je sprejeti lastno resnič- nost, se odpovedati sebičnosti, pa tudi zavrniti skušnjavo, da bi druge(ga) upo rabil za sredstvo pri ustoličenju lastne- ga 'jaza'... V tem je skrivnost ljubezni: dlje od vdane nesebičnosti ne moremo iskati!
"... NE DA SE RAZDRAŽITI, NE MISLI HUDEGA. NE VESELI SE KRIVICE,VESELI PA SE RESNICE." (vv.5b-6). Apostol se spet preusmeri: zdaj popisuje zmago- vitost ljubezni v vsakdanjem življenju! Ljubezen je neločljivo povezana s svo- bodo za drugega, ko zmaguje nad raz- dražljivostjo, nad ogorčenjem; tembolj, ker ne misli hudega, ker pozablja in od- pušča vse hudo...To,da človek pribeleži bližnjikovo krivdo in je noče pozabiti, more sčasoma ljubljeno bitje zmaličiti v spako in odnos razdrobiti. Svobodnost ljubezni ne prenese veselja ob krivici in ni združljiva z duševnim partnerjem, ko bi človek užival ob spodrsljaju svojega brata ali sestre.Kdor je zavestno privo- ščljiv, je v sebi zlomil nekaj najglobljega v ljubezni! Odtod je le majhen korak do strahotno ošabnega farizejevega odno- sa do cestninarja, ki je do kraja pogu- ben... Apostol odločno poudarja,da se človek, ki ljubi bližnjega, veseli resnice; veseli se svetlobe v sestrinem ali bra- tovem življenju in občuti najglobljo do- brohotnost. Končno je to tisti odnos, ki ga ima Bog do nas od stvarjenja sveta in ga bo imel vso večnost, kajti BOG JE LJUBEZEN!

p. Marko Novak

TUDI JAZ

Sedemdesetletni mož je obujal spomine na svoje otroštvo. Zanimivo,česa se je spomnil. Najprej se je spomnil na svojo že pokojno mamo, ki so "tako vztrajno molili in delali.Včasih smo onikali starše; ne kakor današnji otroci, ki znajo reči predvsem: Mama, daj!
Spomnim se, kako sva včasih v poletni vročini na njivi delala.Kmalu sem se na- veličal in začel tarnati: 'Mama, jaz sem tako utrujen; pojdiva domov.' Mama pa nič; kar naprej so delali.Potem sem čez čas zopet začel stokati: 'Mama,jaz sem tako utrujen, ne morem več; pojdiva domov.' Tokrat so se mama obrnili, se mi nasmehnili in brez besed delali dalje. Pa sem čez čas začel še bolj stokati: 'Mama, tako je vroče in utrujen sem; ne morem več, pojdiva domov!' Mama so malo obstali, se zopet nasmehnili in mi rekli: 'Jaz tudi;jaz sem tudi utrujena' In so se obrnili ter delali naprej; brez vsakega sitnarjenja, očitanja in priga- njanja. Kaj sem hotel, moral sem delati dalje.Ampak čez čas sem zopet in sko- raj jokaje začel stokati: 'Mama, zdaj pa res ne morem več; pojdiva vendar do- mov.' Končno so mama prenehali delati, se ustavili,usedli na razor in me poučili: 'Veš,Tonček, najprej se dela spočit,po- tem se dela utrujen,potem zelo utrujen in ko si najbolj utrujen, je dela konec in greš lahko domov. Prej pa ne!' Brez ene hude besede o moji lenobi!Kako lep spo min imam na mamo, ki so znali vztrajati in z lepo besedo vzgajati."
In mož je nadaljeval: "O, kolikokrat v življenju sem se tega spomnil; tudi ko mi je bilo najhuje in so se mi vsi načrti podirali. Najprej se dela spočit, potem utrujen,nazadnje zelo utrujen,potem pa je delo končano in lahko gremo domov."
Ljudje smo tudi utrujeni. Veliko je utru- jenih ljudi, mladih in nekoliko starejših. Neizpolnjena pričakovanja glede pokli- ca, šole, zaposlitve, ljubezni; izgubiš ideale in si že mlad življenjsko utrujen. Pa ljudje srednjih let: neuresničeni živ- ljenjski načrti, težave v družini,z otroki, s sosedi, brezposelnost, alkohol soza- konca, morda že smrti in izgube najdra- žjih - in smo preutrujeni. Pa starejši, ki jim mladi rod tolikokrat daje vedeti, da so v napoto in odveč; nihče jih več ne vpraša za nasvet, otroci ne verujejo v Boga. Življenjska utrujenost pride, vse do otožne želje po smrti.
Največji Marijin praznik - Marijino vnebo vzetje - nam govori o naši nebeški Ma- teri,o njenem vztrajanju in zmagoslavju Ko smo utrujeni,tudi mi potožimo.Ozrimo se v Marijo! Najprej bomo sicer mislili, da nam ne da nobenega odgovora. Če se še bolj zazremo vanjo, bomo opazili nasmeh na njenem licu. Potem nam bo Marija spregovorila."Tudi jaz sem bila ut rujena,tudi jaz sem doživela hude stvari: trdoto življenja, begunstvo, vdovstvo, izgubo sina edinca; tudi jaz. A zaupala sem in vztrajala." Tudi nam Marija tako kot dobra mati svojemu utrujenemu si- neku pravi: "Najprej se v življenju dela spočit, potem postajaš utrujen od dela, neuspehov in krivic. Pa ne bo boljše; delaj naprej in ko boš najbolj utrujen, bo delo končano in boš prišel domov - k meni in mojemu sinu Jezusu ter vsem, ki so vztrajali do konca!"
Zazrimo se v Marijin obraz, kot poje pesem!

Vlado Bizant

NAJ MOJA NOČ  NE POZNA TEME!

"Če ne boš našel koga dru- gega, pa še enkrat pokliči in se bova zmenila." Takole je potekalo dogovarjanje za to kratni pogovor. Na koncu se je zopet izšlo tako, kot sem upal. RAFKO JURJEVČIČ, Sušnikova 6, 1360 Vrhnika je uresničil tisto znano misel iz Gregorčičeve pesmi: "Ne, kar veleva mu stan; kar more, to mož je storiti dolžan!"
Na dvorišču njihove prijazne hišice ob tovarni usnja na Vrhniki smo najprej obudili spomin na srečanje z misijonar- jem p. Cukaletom, rojenim v sosednji hiši. Nato nama je Rafko razkazal vrt. Nekoliko v šali naju je opozoril na to,da je v vrtu tudi nekaj kopriv, ki so potre- bne. Če jih namreč za tri dni namočiš, imaš učinkovito škropivo zoper uši. Po- tem začno razpadati in imaš dobro gno jilo. Dober nasvet za vrtnarje, obenem pa podoba za življenje. Tudi neprijetni ljudje s(m)o za nekaj gotovo koristni, čeprav vsi tega ne uvidijo. Potem smo si ogledali še zajčke,pri katerih se Rafko rad zadržuje. "Tu imam vedno zadnjo besedo," se je nasmejal.
Pogovora na Vrhniki skoraj ni mo- goče pričeti, ne da bi se spomnili na najbolj znanega Vrhničana, našega največjega pisatelja Ivana Cankarja Rafko, zanima me, koliko Cankarje- vih del si prebral in kakšno mnenje imaš o njem? No,že v šoli sem prebral nekaj njegovih del - ker sem jih moral. Kasneje sem prebral še nekaj del zato, ker sem ga želel bolje spoznati, saj je vendarle rojak. Mislim,da je Cankar opi- soval življenje,ki ga je živel in opazoval Njegova življenjska situacija se je v glavnem prelivala iz slabe v slabšo.Zato so njegova dela polna bolečine.
Sam mislim, da moramo gledati življenje z optimizmom in da življenje ni le dolina solz. Zato se mi zdi prav, da smo tudi do Cankarja kritični, kot je na primer naš novi nadškof, ki poudarja življenjski optimizem in pogum. Gotovo pa je Can- kar še vedno naš največji pisatelj.
Prebivaš na Vrhniki. Si rojen Vrhni- čan ali si se sem preselil? Sem Vrhni- čan od prvega dne. To je moja rojstna hiša. Tu prebivam že dobrih petdeset let. Oče je kmalu umrl. Tudi bratje so pomrli. Tako sva ostala sama z mamo. Življenje je bilo trdo,a ko danes gledam nazaj,zelo lepo. Tisto skromno življenje od danes do jutri, ki ga danes skoraj ne poznamo več. Lepo in bogato. Izučil sem se za ključavničarja. Kasneje sem delal v glavnem v Ljubljani.
Morda še kaj poveš o svojem življe- nju? Pride čas, ko se poročiš. Žena je doma iz Šmartna v Tuhinjski dolini. Po- ročila sva se v Zagrebu. Poročil naju je tedanji koprski, sedanji piranski župnik, g. Ravbar. Ustvarila sva družino. Hvala Bogu zanjo, za dva sinova in hčerko, ki se je lansko leto poročila.En sin je še v šoli,drugi je pa že pri kruhu-dobesedno pri kruhu (dela v pekarni).
Takrat in še dolgo potem sem bil popol- noma zdrav. Na vozičku sem sedaj de- seto leto.
Smem vprašati nekoliko izzivalno? Vem,da se med puberteto v mnogih družinah zelo zaplete. Otroci odraš- čajo in se osamosvajajo. Očetje pa so ravno takrat v najboljših, a tudi agresivnih letih, ko radi pokažejo, kdo je gospodar v hiši. Ti si v tem času že bil na vozičku.Je to kaj vpli- valo na tvojo vzgojo? Zanimivo vpra- šanje, ja. S tem, ko sem bil in sem na vozičku, mi ni bilo nič prihranjeno, niti v odnosih v družini. Tudi otrokom ni bilo nič prihranjeno. Mislim, da sem ravnal dovolj energično, včasih celo preveč. Sodim, da so to stvari,ki so v družini potrebne. Tudi to, da se včasih bolj na glas pogovarjamo, je potrebno. Tako obrusimo drug drugega in se spoznava- mo. Zaradi tega, ker sem na vozičku, ne morem postavljati nobenih posebnih zahtev. Voziček mi ne sme biti potuha v slogu: "Zdaj,ko sem pa na vozičku,mi pa morate v vsem ustreči; mi morate vse takoj narediti in ne čez pet minut.." Glede pubertete in odraščanja otrok: So pač določena leta, ki so potrebna. Normalno smo šli čez.
Si morda kdaj vendarle popuščal v svojih zahtevah,ker si se zavedal,da boš neprestano potreboval pomoč tudi svojih sinov? Mislim, da v bistve- nih stvareh nisem popuščal. Sem se pa pogovarjal: glede šole,življenja s Cerk- vijo,glede dela doma.Mislim,da je puber teta problem staršev in otrok. Narobe je,če bi otroci vzgajali starše.Vzgajamo mi otroke in otroci nas. Če je le eno- stransko, je to diktiranje. To pa ne gre.
Rafko, bil si gost na našem župnij- skem srečanju bolnikov in ostarelih v Šmartnem pri Litiji. Namesto obi- čajne pridige si nam povedal svojo življenjsko zgodbo, zlasti o času, ko si prišel na invalidski voziček.Bi tudi bralcem Prijatelja to povedal? Moja invalidnost je posledica bolezni. Kaže, da je to poklicna bolezen.Po dolgih pre- iskavah so zdravniki ugotovili, da gre za tumor na hrbtenici. Dejansko stanje so ugotovili šele na operacijski mizi. Po deveturni operaciji je prišel zdravnik do mene, me prijel za noge in vprašal: "Ali kaj čutite?" "Nič ne čutim" sem odgovo- ril. Med operacijo se je nekaj zgodilo.
Kar je sledilo,je bil prav gotovo šok za- me, predvsem pa za družino. V tistem letu je šla hčerka k birmi,sin pa k prve- mu obhajilu. Več kot leto dni sem prebil v bolnišnici. To so bili posebni trenutki, težki, pa tudi lepi. Kakor sem želel, da bi kmalu prišel domov, sem sprejemal dejstvo: Kakor bo Bog hotel! Žena je bila takrat sama doma za vse. Tudi ho- norarno delo,ki sem ga jaz moral pustiti je opravljala. Vendar je vsaj za pet minut vsak dan prihitela k meni v bolni- šnico. To mi je bilo v posebno oporo.
Kako sedaj sprejemaš svojo invalid nost?V cerkvi si dejal,da z veseljem
Tako sem rekel. To ne pomeni, da vris- kam in da sem zaradi vozička srečen. Pač pa se trudim z odprtostjo in priprav ljenostjo trenutek za trenutkom sprejeti vse, kar pride. Ne rečem: "Če je taka božja volja, pa naj bo..." Ne, pravim: "Hvala ti,Gospod! Tukaj sem,pripravljen sem!"
Včasih je bilo res težko. Ležiš v bolniš- nici in ne moreš ničesar več; ne brati, ne poslušati. Takrat si rečeš: "Težko mi je. To pa je zate, ker si pribit na križ."
Imaš kakšne posebne spomine na koga, s katerim si bil skupaj v bolni- šnici? Zelo veliko spominov imam. Naj- bolj se spominjam Marjana iz Višnje gore ki je z osemnajstimi leti skočil na skalo v morju. Srečala sva se in se pogovar- jala noči in dneve. Ponoči, ko ni mogel spati, sem zaslišal: "Ej, ti, ali spiš?" In sva se pogovarjala. Pomagala sva si na vse mogoče načine.Ko je po dolgih me- secih začel hoditi, sem šel na voziček in sva šla s petega nadstropja na sok v pritličje. To je bil dobesedno križev pot. On se je držal za voziček in sva šla. Do dvigala,pa naprej. Imel je veliko volje,a tekle so tudi solze. Prigovarjal sem mu in ga opogumljal: "Marjan, še dva kora- ka, še en korak. Potem bova počivala."
Spominjam se drugega trenutka, ko je prišel duhovnik. Rekel mi je: "Župnik je prišel.Mama ga je poslala." A očitno mu ni bilo prijetno.V tistem hipu sem začu- til,da mu moram biti v oporo.Rekel sem: "Hvala Bogu! Tudi jaz bi šel k obhajilu." Šel sem; ne toliko zaradi sebe, ampak za spodbudo njemu in drugim v sobi. Ni prijetno biti bela vrana. Potem sva se še bolj zbližala. Povedal mi je, da hodi k maši in poje v zboru. Po dolgih mesecih je šel domov. Pisal mi je: "Rafko, nihče mi ni verjel, da bom še hodil. Samo ti si mi verjel. Tvoja vera mi je pomagala." Še vedno sva v stiku.
Lep je tudi spomin, ko so drugi bolniki odhajali in mi pred odhodom kaj dali za spomin. Čeprav je to bila na primer samo tortica iz restavracije, je bilo to lepo in se še danes spominjam.
Kako je bilo na vozičku se vrniti do- mov? Trdo je, iti zdrav od doma,potem pa se vrniti na vozičku. Priznam,ko sem želel prvikrat iti k maši, mi je bilo skoraj nemogoče. Prepričan sem bil, da bodo vsi gledali vame. Zato sem poklical pri- jatelja iz Ljubljane, ki je sicer doma iz Burundija in je črne polti. Prosil sem ga, če bi me on peljal v cerkev. Spominjam se, da so naju vsi gledali, pa ne vem, ali mene ali njega, ker je bil črnec.
Zakaj misliš, da ti je bilo tako težko na vozičku spet iti med znance?
Mislim, da to izvira iz tega, ker sem bil prej prepričan, da sem nenadomestljiv. Skoraj se ni zgodilo, da bi bil odsoten iz službe. Bil sem prepričan, da moram biti tam, kot delovodja,da bodo fantje imeli delo in da bodo stranke zadovoljne. To je pač lažna miselnost, da me nihče ne more nadomestiti. Potem pa vidiš, da ni tako. Zame je res bil šok, ker sem šel zdrav od doma in sem hodil.
Vidim pa, da je to zadeva vsakega po- sameznika. V domačem kraju sem imel občutek,da vse gleda vame. Ko pa sem šel iz Soče na obisk v Klinični center, sem videl, da me nihče še pogleda ne. Zgodilo se mi je celo,da sem potreboval pomoč pri tistih visokih stopnicah pred centrom. Nihče mi ni pomagal in se ni zmenil zame. Torej je problem bil le v moji glavi. Nekateri uspejo prej, drugi pozneje, nekateri pa tudi ne.
Zase govorim.Ne vem,kako bi to reševal če ne bi veroval.Kako danes gledam na to? Ljudje marsikaj rečejo iz nevedno- sti, ne iz hudobije. Mislim, da smo vsi dolžni oblikovati sredino, v kateri živimo in to tako, da v vsakem človeku iščemo tisto pozitivno, kar je v njem.
Ali na sprejemanje novega življenja na vozičku kaj vpliva tudi značaj?
Gotovo vpliva. Zase bi lahko rekel, da sem bil v mladosti bolj zaprt kot odprt. Sedaj vidim, ko sem "preživel" tudi vo- ziček, da ni razloga za pesimizem.
Na delu, v pisarni, sem imel napis, in si- cer nekaj, česar nihče ni razumel: "Naj moja noč ne pozna teme!" To je mi- sel z neke podobice, a mi je dragocena in s to mislijo še danes skušam živeti. To ne pomeni, da ne bi smel pasti v krizo, ampak da v tej noči skušam najti izhod. So oblaki,a verjamem,da za temi temnimi oblaki sije sonce.
Ali lahko zase rečeš,da si bil že pred boleznijo veren? Si hodil redno v cerkev ali pa si bil povprečen slo- venski možakar - dvakrat na leto v cerkvi? Prav gotovo je tudi bolezen vplivala na mnojo vernost. V otroštvu sem hodil v cerkev zato, ker me je po- slala mama; v mladosti, ker smo hodili s prijatelji iz skupine.Kasneje sem začutil, kaj res v življenju pomeni vera. To ni le obisk maše, ampak vero živiš ves dan. O njej se ne govori veliko, ampak jo živiš. Drugi lahko tvojo vero spoznajo iz tvojega življenja, ne iz besed. Sedaj po svoji invalidnosti spoznavam, kako me Kristus kliče,naj mu sledim. Tak kakršen sem in kolikor morem,grem za njim. Se- veda pa ne grem sam. Laže in lepše je iti skupaj z drugimi.
Kolikor vem, ti zelo veliko pomeni sodelovanje v gibanju Marijino delo. Bi lahko povedal nekaj besed o tem? Kako si se seznanil z njim, kaj ti po- meni, kako se srečujete? Marijino delo je duhovno gibanje, katerega cilj je edinost med vsemi ljudmi, ne glede na vse razlike med nami. Sam sem ga spoznal že dokaj mlad. Pritegnilo me je zato, ker čutim,da ljudje,ki mu pripada- jo, res skušajo živeti svoje krščanstvo. Prepričuje pač življenje.Prav posebej mi je bilo gibanje dragoceno med boleznijo Pomaga mi,da se trenutek za trenutkom odločam za Kristusa in živim v veliko- nočnem veselju.
Včasih razmišljam, kako to, da so naše cerkve tako polne križev,nima pa vsaka cerkev vstajenja.Kot da je križ cilj?Prav Marijino delo mi je v veliko pomoč, da svet in življenje ne doživljam kot solzno dolino, ampak kot začetek velikonočne- ga veselja.
V gibanju smo povezani v skupine in sicer po stanovih, starosti in podobno. Tako so skupaj mladi, pa duhovniki in celo redovniki posebej. Tisti, ki smo tesneje povezani, se srečujemo enkrat tedensko ali na štirinajst dni. Prebiramo kakšno misel iz Svetega pisma ali iz me- ditativnih knjig ustanoviteljice gibanja Chiare Lubich. Predvsem pa si skušamo povedati,kaj smo s tem stavkom ali mi- slijo od zadnjega srečanja počeli, kako smo ga poskušali obuditi v življenje.
Imamo tudi večja srečanja, kot je sre- čanje družin, pa petdnevno skupno bivanje, imenovano Mariapoli - Marijino mesto. Za sodelovanje v gibanju ni ka- kšnih posebnih pogojev, ampak le pri- pravljenost hoditi po poti evangelija.
Koliko pa je vključenih bolnikov in invalidov? Bolj prepoznavni so seveda invalidi. Za bolnike težko rečem, ker se bolezen pač ne vidi. Mislim, da smo kar prisotni v gibanju.
Si morda tudi v zvezi paraplegikov?
Da, sem član zveze in spremljam njeno delo, kaj več pa ne.
Prišla sva do še drugačnega pove- zovanja - povezovanja bolnikov in invalidov v Cerkvi. Se moreš spom- niti prvih stikov s Prijateljem ter Bratstvom bolnikov in invalidov?
Zanimivo je, da Prijatelja prebiram že zelo dolgo. Precej prej, preden sem pri- šel na voziček, sem ga že imel v rokah. Potem sem se v bolnišnici srečal z g. Jožetom Zupančičem. Bil mi je v veliko duhovno oporo. Nikoli pa me ni posebej vabil v gibanje;bila sva preprosto prija- telja.Potem sem šel domov in še naprej prebiral Prijatelja.

Naslednji korak je bilo povabilo, ki mi ga je poslala, mislim da leta 1991, Tatjana Šušteršič. Ona je organizirala srečanje v Želimljah. Zame ji je povedal nek pri- jatelj iz naše skupine.
Od takrat naprej se udeležujem srečanj kolikor pač morem. Lahko pa rečem, da mi je življenje v Bratstvu ravno tako dragoceno. Ne zbiramo se zato, da bi skupaj stokali, ampak zato,da si poma- gamo iz teh težav, da pričujemo in smo odprti do drugih.
Vem, da si tudi ti že organiziral sre- čanja; tu blizu v Bistri, pa srečanje z misijonarjem Cukaletom iz Indije.
Patra Cukaleta dobro poznam. Ob zad- njem obisku, ko je izšla tudi njegova pesniška zbirka, sem še posebej začutil njegovo dušo misijonarja, duhovnika, slikarja in pesnika. Ko sem videl, kako ima odprto dušo za bolnike in invalide, sem si rekel: "Verjetno bi bili tudi bolniki veseli, da jim pove utrinek iz svojega življenja." Lepo in dobro obiskano sre- čanje je bilo.
Tudi p. Cukale se rad spominja tega srečanja in večkrat mi je dejal in pisal, kako lepo je to nanj vplivalo. Tudi v pismih naroča pozdrave prijateljem bol- nikom in invalidom.
Imaš izkustvo druženja v skupini v Marijinem delu. Kako pa gledaš na možnosti in potrebo posebnega druženja bolnikov in invalidov? Ali bi bilo morda boljše, kot se ponekod sliši,da se bolniki in invalidi vključu- jejo v razna splošna gibanja v Cer- kvi, kot je Marijino delo, binkoštno gibanje, mlajši invalidi v skavte? Ali sodiš,da je dobro in potrebno,če so bolniki in invalidi posebej povezani?
Mislim, da je prav, da smo vključeni v svet.Ne smemo deliti svet v svet zdra- vih in svet bolnih. Moramo delovati v domačem kraju, kolikor le moremo. Po drugi strani je prav in potrebno, da se združujemo tudi podobni po zdravstveni strani, torej bolniki in invalidi.
Tudi druženje v invalidskih društvih ni zadosti.Ne smemo pozabiti našega pre- pričanja. Hvala Bogu za možnost, da se lahko srečujemo v Bratstvu, ki temelji na duhovnosti.
Bistvo srečanj v Bratstvu mora biti du- hovna naravnanost in odprtost do vsa- kogar, tudi do tistih, ki na srečanja ne morejo. Dostikrat si rečem: "Pridemo tisti,ki zmoremo priti. Koliko pa je tistih, ki ostajajo doma?"
Dolžni smo jim iti naproti; jih obiskati. Srečanja nas morajo naravnati na to,da poiščemo pot do brata ali sestre. Geslo gibanja si tolmačim takole: "VSTANI IN HODI ter pridi k meni, ki doma ležim!"
Ne bi bilo prav, da bi ta srečanja bila sama sebi namen; da bi udeleženci tam nekaj prijetnega doživeli. Srečanja si predstavljam v smislu pogovora in pre- misleka, kako živimo svoje poslanstvo. Torej mora biti notranja povezanost v molitvi, navzven pa odprtost do tistih, ki ne morejo priti na srečanja.
Meni srečanje pomeni tudi spoznavanje talentov, ki jih imam, pa nanje sploh nisem pozoren. Dar, ki mi ga je Bog dal, ne sme biti zakopan.
Vodil si srečanje in govoril pred mno žico v cerkvi in to dobro. Mnogim ljudem je zelo težko kaj povedati pred ljudmi-nastopati. Imajo veliko željo,pa malo poguma. Imaš morda kakšen spomin, da si kdaj nastopal že kot otrok ali fant? Morda ne bosta verjela,ampak ne morem povedati, ko- liko hudega sem v življenju prestal za- radi govorjenja.Vse se je začelo,ko sem bil star pet ali šest let; na Miklavžev večer. Prihajal je s parkeljni. Tako sem se jih bal, da sem splezal na omaro, da bi me ne mogli doseči in odnesti. A so me hoteli.Mislim,da sem se tako ustrašil da sem od takrat naprej jecljal. Jaz ne bi nikdar pustil,da se tako dela z majh- nimi otroki,da jih lahko kdo tako močno prestraši.
Nerad se spominjam vseh težav zaradi jecljanja. Kaj vse sem moral doživeti pri vojakih,ko je bilo treba odrezavo preda- ti raport... Bilo je zasmehovanja vsake vrste. Najtežja stvar na svetu je bila zame spregovoriti skupini ljudi.
Ne vem,morda je pripomoglo tudi izkus- tvo v Marijinem delu,kjer se veliko pogo varjamo, se poslušamo in si ne segamo v besedo, da je ta težava z jecljanjem prešla.Kar začutil sem,da je ta govorna napaka v veliki meri odpravljena.
Je pa res,da mnogim moškim ni prijetno govoriti. Tako sem poslušal na radiu Ognjišče vtise z novih maš. V glavnem so se oglašale ženske. Pa sem se zopet spomnil, kako je vsem, fantom in dekle- tom, možem in ženam, dejal papež: "Korajža velja!"
Bog ti je talente za govorjenje očitno za nekaj časa vzel, potem pa vrnil. Kako pa je s pisanjem? Tudi v Prija- telju smo že brali tvoje stvari. Ali zlahka pišeš ali se pa moraš veliko pripravljati? Zlahka nikakor ne! Vedno sem vesel, če mi ni treba. Ko pa čutim, da je nekaj treba narediti, ne morem reči: "Ne!" Spomnim se na besede pes- nika Gregorčiča: "Kar more, to mož je storiti dolžan!"
Recimo še kakšno besedo o Prijate- lju! Kaj najraje oziroma najprej pre- bereš? Kakšne nasvete daš glede vsebine, učenosti in preprostosti pisanja? Preberem vsega Prijatelja,naj bolj pa se ustavim pri pismih v rubriki 'Želim si' ter 'Mnenja in odmevi'. Tam začutim življenje tistega, ki piše in nje- govo veselje, da ga je obiskal Prijatelj. Včasih začutim tudi osamljenost tistih, ki pišejo. Ta pisma so kot neke vrste barometer življenja bolnikov in invalidov
Mislim,da bo Prijatelj zanimiv,dokler bo- mo skupaj rasli.Ne sme biti samo opiso- vanja tistega, kar se je zgodilo, ampak naj nam bo v pomoč in duhovno vodstvo Tudi preveč strokovnega o boleznih po moje ne sodi vanj.To si lahko preberemo v glasilih svojih društev in drugi litera- turi. Glavno, kar naj Prijatelj prinaša, je občutek, da te obišče prijatelj.
Kaj pa meniš o raznih bodicah?*
Prijatelj naj bo kot neka bela kronika.To je nasprotje črne kronike, kjer senza- cionalistično pišejo o vsem negativnem v življenju: o krajah, ropih, ubojih, zlo- rabah itd. Prijatelj naj prinaša čimveč lepega iz življenja. Kakšna bodica je prav, da je, posebej, če je napisana duhovito. Nekatere bodice so pa kdaj res bile preostre.

Veliko tehtnih misli in iskrenih izpovedi je še bilo izrečeno. Hvala, Rafko, za novo potrditev pesnikovih besed: "Kar more, to mož je storiti dolžan."

Na obisku sta bila
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji ni bilo objav.

LISTINA ZDRAVSTVENIH DELAVCEV

Leta 1995 je Papeški svet za pastoralo zdravstvenih delavcev izdal t.i. Listino zdravstvenih delavcev. Predstavlja iz- jemno pomemben dokument, ki prinaša organski in izčrpen povzetek cerkvenega nauka, kar zadeva področje zdravstva, predvsem v zvezi z osnovno in absolu- tno življenjsko vrednoto: zaščito vsega življenja in življenja slehernega človeka
Listina uvodoma govori o liku in poklica nosti zdravstvenega delavca kot "oskr- bnika življenja", v osrednjem delu pa nameni pozornost trem življenjskim ob- dobjem: rojevanju,življenju in umiranju.
V nadaljevanju objavljamo odlomek iz omenjene Listine, ki obravnava pereča vprašanja s področja prenatalne diag- nostike, zdravljenja in rehabilitacije.

Prenatalna (predrojstvena) diagnostika
59. Vedno širše poznavanje življenja v materinem telesu in razvoj pripomočkov za njegovo opazovanje omogočajo da- nes možnosti za diagnostiko življenja že pred rojstvom, zato temu ustrezno izvajajo čedalje bolj zgodnje in učinko- vite terapevtske posege.
Prenatalna diagnostika je moralno spre- jemljiva kot vsak drug diagnostični po- stopek. Hkrati z njo prihaja do posebne etične problematike, ki ima opraviti z dejavniki tveganja, navzočimi tako v diagnostiki kot v namenih,zaradi katerih jo zahtevajo ali uporabljajo.
60. Kot dejavnik tveganja velja življenje in fizična celovitost spočetega otroka, zgolj za mater pa raznovrstnost diag- nostičnih posegov in stopnja tveganja, ki jo sleherni med njimi pomeni.
Zato je treba "pazljivo predvideti mo- rebitne negativne posledice, ki jih pot- rebna uporaba ene od teh preiskovalnih tehnik lahko pusti" in "se odreči zateka nju k diagnostičnim postopkom, katerih končno zanesljivost in splošno neškod- ljivost ne moremo v polnosti zagotoviti" In če je potrebno upoštevati določeno tveganje,morajo za izvedbo diagnostike obveljati tehtni razlogi,ki jih potrdijo na pristojni ravni za diagnostično posveto- vanje.
Odtod sledi, da je "dovoljena takšna diagnostika, ko uporabljene metode - s pristankom staršev, ki so bili o tem pri- merno seznanjeni - varujejo življenje in celovitost zarodka ter njegovo mater, ne da bi ju izpostavili nesorazmernim tveganjem."
61. Cilji,zaradi katerih prenatalno diag- nostiko uporabijo, morajo vedno meriti na korist otroka in matere,da bi opravili potrebno zdravljenje, prinašali gotovost in pomirjevalno delovali na nosečnice, ki doživljajo stisko spričo dvoma, da na plodu obstajajo nepravilnosti in ga zato skušajo splaviti, tako da v primeru neu- godnega izvida podpremo sprejetje živ- ljenja, zaznamovanega s prizadetostjo.
Prenatalna diagnostika "je v velikem nasprotju z moralno postavo, če glede na izvide razmišlja o možnosti, da se izzove splav. Pritrdilna diagnoza glede obstoja določene hibe ali dedne bolezni ne sme izzveneti kot smrtna obsodba."
Enako je nedopustna vsaka smernica ali program civilnih in zdravstvenih oblasti ali znanstvenih ustanov,ki bi spodbujala k neposredni povezavi med prenatalno diagnostiko in splavom. Specialist, ki bi v izvajanju diagnoze in v sporočilu nje- nega izvida hotel vzpostavil zvezo med prenatalno diagnostiko in splavom ali prispeval k vzpostavitvi te zveze, bi bil kriv nedovoljenega sodelovanja.

Prevedel in pripravil Jože Potrpin
Nadaljevanje prihodnjič

TE BO TALE STRIC VZEL

Večkrat nagovarjam koga od sedanjih ali prihodnjih zdravstvenih delavcev, naj mi za Prijatelja kaj napiše o svojem življenju in delu. Ne in ne in ne! Če že kdo obljubi, se čez čas premisli. "Prav, bom pa sam pisal o vas; vse, kar bom opazil," sem sklenil. Ni bilo treba dolgo čakati. Kolega je med vračanjem s Šmarne gore, kjer je maševal, opazoval lepoto gozda,pa ni pazil na spolzke ko- renine in snov za članek je bila tu...
"Me boš ti peljal na kontrolo?" - "Bom, brez skrbi! Bom vzel s seboj kakšno knjigo in bral, ko bova čakala."
Kar "peš" sva jo mahnila na polikliniko, ki je sicer čisto blizu. On na vozičku, bergle je vozil s seboj,jaz pa za šoferja Vozička se ljudje sicer bojijo. V naši hiši pa so vozički kar nekako doma. V takih primerih pride tudi nam prav.
Nekateri vozičkarji, ki so zares invalidi in stalno na vozičku,so celo ljubosumno hudi, kadar voziček uporabljajo tudi ta- kšni,ki bi lahko še hodili ali so na primer samo polomljeni. S tem v zvezi je po- znanih nekaj zgodb in izjav z različnih romanj. Pa ne bodimo preveč zoprni! Voziček je tudi za polomljene dober pri- pomoček. Če nič drugega, ni prav nič prijetno z zlomljeno nogo iskati kotiček, kam se boš v prepolni čakalnici usedel, da ti ne bo treba dve uri stati. Tako pa sediš na vozičku in je stvar urejena. Tudi šoferji na cesti so bolj sočutni. Takoj ustavijo.
Hitro sva bila pred ambulanto. Hotel sem brati knjigo,pa sem ob medli neon- ski svetlobi zopet ugotovil, da moje oči niso več takšne,kot so bile še pred ne- kaj leti.Sploh pa je tu polno ljudi.Morda bom spet doživel kaj zanimivega, kot prvič,ko sem kolega po nezgodi pripeljal na urgenco.
Tisti večer sva čakala na rentgen in vrstili so se prizorčki. Za nama je prišel očka s sinčkom v naročju,zraven mlada mamica. Srečali smo se že prej pred ambulanto. Moj kolega je kljub boleči- nam takoj sočutno povprašal fantka, ki ga je radovedno opazoval iz očetovega naročja. "Ja, kaj si pa delal? Si igral nogomet?" Fantek je prikimal, očka pa pojasnil: "Za žogo je tekel,pa si je naj- brž zvil gleženj. Bomo videli. Veste,pro- slavljali smo moj rojstni dan. Otroci so bili zunaj, pa se je zgodilo. Zdaj pa tu praznujemo (ura je bila pol enajstih zve čer)." Kljub nezgodi smo se prijetno za- klepetali.Družinica je odšla v mavčarno. Pustili so prijeten vtis, da se imajo radi.
Nisva bila dolgo sama. Pripeljali so dru- gega fantka, nekoliko starejšega, kar na postelji. Ob njej je bilo stojalo, da je fantova roka bila dvignjena. "Ja, kaj pa se je tebi zgodilo?Si tudi igral nogomet? sem ga vprašal. "Ne,košarko" sta hkrati odvrnila sin in oče." Seveda,saj bi lahko sklepal, pri nogometu gre noga, pri ko- šarki,ki se jo igra z rokami,pa roka.Kljub poškodbi je bil to ljubek prizor: sine na bolniški postelji, oče pa mu je ta večer posvečal vso pozornost. Sedel je tik ob njem in sta se pogovarjala. Zdelo se je, da oba kar mirno sprejemata nezgodo. Pa še drugi prizori tistega večera mi pri dejo v spomin: Trije fantje,eden poško- dovan,sedijo na sosednji klopi.Prijatelja s šalami preganjata bolečino svojega kolega. Lepo.
Naslednji prizor: Mož nervozno ukaže ženi, ko na hodniku vidi osebo v belem: "Vprašaj hitro!" Žena pohiti za belo ha- ljo,a ta nepričakovano izgine skozi prva vrata. Žena se negotovo ozira v vrata brez kljuke; potrkati ne upa. Vrne se k možu. Ta ji zabrusi: "Drugič pa takoj vprašaj! Ne mislim biti celo noč tu." "Ta dva se pa nimata preveč rada" si mislim
Takrat se je že vrnil kolega. "Pravijo,da imam zlomljeno nogo." "Kako zlomljeno, če si lahko prišel s Šmarne gore in še sedaj si sam hodil? Ne razumem." Samo skomigne z rameni: "Ne vem, tako pra- vijo. Dobil bom mavec, potem me bodo še enkrat slikali.Pa še enkrat bom moral k zdravniku."
Tako sva pozno ponoči prišla domov. Danes pa greva na kontrolo. Pred mav- čarno se spomnim na evangeljski prizor v stebreniku.Tisti,ki so bili bolj pokretni so hitro skočili do vode, ko je ta zapliv- kala.Nek ubožec pa je bil sam in ni mo- gel tako hitro priti do vode. Prav njemu je Jezus pomagal. Tudi pred ambulanto je podobno. Ne gre po vrsti; kdor je hi- trejši, je prvi. Pa se tudi takrat dogodi kaj zanimivega.Fantek z zanimivim ime- nom Žiga raziskuje prostor. Igra se s plastično brizgalko. Kar naprej mu pada na tla, on jo pobere, devlje v usta ... Očka ga večkrat opomni. Ko nič ne za- leže, uporabi drug vzgojni prijem: "Če ne boš pri miru, te bo kar tale stric z brado vzel." Fantek se začudeno zazre vame in se me res ustraši, ker se na- mrščim nad tako vzgojo in svojo vlogo bavbava. Pa ne utegnem protestirati, kajti že sva na vrsti. S postelje ravno leze prestrašen in objokan fantek kak- šnih petih let. Prej se je slišal njegov jok, tik preden je zapela žaga. Najbrž se je bal, da mu bodo kar odrezali roko. Pa mu je niso.
Kolega je že na postelji. Dva mavčarja s posrečenimi komentarji odstranita povoje in pokličeta zdravnika. Temu pa barva noge ni prav nič všeč. "Kar pri nas boste ostali," odloči, dá navodilo mavčarjema in gre. Med povijanjem se onadva šalita: "Ja, gospod, najbolje bo, da kar odbijemo tole vašo nogo in da- mo zraven drugo. Imamo nove,lahko iz- birate barvo in velikost, pa nič več vas ne bo bolela. Tudi zlomili je ne boste. Dvakrat na leto jo boste prebarvali, da ne bodo črvi prišli vanjo, pa bo konec vseh vaših problemov." Vsi se smejemo Kaj bi drugega?
Medtem v sobo že prideta Žiga in nje- gov očka. Kot klop se drži očetovega vratu. "Kaj nisi junak; ali nikoli nič ne razgrajaš?"ga pogovarja mavčar.Fantek obrne glavo in jo zakoplje v očetovo ramo. "Kaj pa imaš: o,'šprico',ja pa pra- zno? Jo moraš napolniti, da boš pošpri- cal ljudi... Jo bomo potem napolnili, boš videl."
Drugi mavčar medtem že pregleduje fantkovo roko. Fantek zazna, da z njim nekaj počno in ni ga več mogoče pre- motiti. Treba je pojasniti. "Glej, samo zamenjala bova tole oblogo, da bo spet lepo prazno in boš spet lahko pisal po njej.Glej,kako lepo imaš sedaj popisano" Fantek sedaj razume in se kar strinja. Jaz pa občudujem mavčarja(uradno sta to najbrž zdravstvena tehnika), kakšna psihologa sta in kako hitro se prilagaja- ta ljudem. Čestitam!
Midva se posloviva, skočiva še domov po nujne stvari in potem na travmato- loško kliniko. Še radoveden pogled, kdo bodo sosedje v sobi in: "Adijo. Srečno!"

Vlado Bizant

NEBESA ZA BOGATE

"Ali so nebesa bolj za bogate kot za re- vne? Kdor si je v življenju nabral boga- stvo,je po njegovi smrti za njega veliko svetih maš; in kdor je v življenju nabral veliko prijateljev,je za njim veliko molit- ve, ko se poslovi od življenja.Kdor pa ni bil bogat in kdor si ni pridobil prijateljev za takšnim navadno ni veliko svetih maš,niti veliko molitve. Torej,se nebesa morejo tudi kupiti?" To vprašanje mi je postavil znanec.Ker z mojim odgovorom ni bil zadovoljen, prosim za pojasnilo. Draga Angelca!
Mislim, da je takšnega in podobnega mišljenja kar precej med ljudmi; in to med ljudmi,ki se imajo za verne.Ne vem natančno od kod ljudem takšna misel. Morda iz mišljenja,ki temelji le na tržnih zakonitostih "daj - dam". Morda temelji na mišljenju, da si nebesa lahko zaslu- žimo ali da si človek sam lahko nekako priskrbi odrešenje. Če bi bil nekoliko na- gajiv, bi lahko rekel, da takšen človek lepo sklepa po zunanjostih, nikakor pa ne veruje v Božjo Očetovsko ljubezen in odrešenje, ki ga človeku podarja Bog po Jezusu Kristusu.Takšen človek deja- nsko ne veruje v bistvo odrešenjskega sporočila, da je Bog Ljubezen. Morda bi lahko še naprej iskal razloge za takšno miselnost.
Sicer se temu ne moremo čuditi, saj je takšne stvari slišal sam Jezus, ko so ljudje hoteli gledati čudeže, kot da so prišli na cirkuško predstavo. Tam Jezus ni storil nobenega čudeža. V času apo- stolov je neki človek hotel "kupiti" tisto moč, ki so jo imeli apostoli,ko so ozna- njali evangelij in delali znamenja.Vendar mu to ni uspelo,ker je gledal vse koris- tolovsko in brez vere v Odrešenika. Po- zneje so se v zgodovini Cerkve takšne stvari še dogajale. Če bi morda gledali darove za svete maše, pri katerih moli- mo za pokojne le s tega vidika,potem bi se zdelo kot nekakšno kupovanje večne sreče v nebesih. Vendar vemo, da je daritev svete maše Jezusova daritev na križu in to je neizmerni Božji dar. Ta daritev ni ne kupljena z darom,ki ga kdo podari duhovniku ob sveti maši (duho- vnik se s tem darom namreč preživlja), ne zaslužena, kot da bi bilo odrešenje odvisno od človekove moči in imetja. To je daritev Boga za človeka, da bi zares užival veselje in bližino dobrega Očeta, ki je v nebesih.
V Svetem pismu pa pravi Jezus tudi naslednje, ki nam diši po nekakšnem trgovanju: "Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas sprejmejo v večna bivališča" (Lk 16,9).Potem Jezus še dodaja: "Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema;ali bo ene- ga sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega preziral. Ne mo- rete služiti Bogu in mamonu" (Lk 16,13)
Zdi se mi, da ta beseda ni le misel da- našnje ekonomije, pač pa misel božje ekonomije. Jezus nas v celotnem evan- geliju poučuje,kaj se za človeka najbolj splača in kje bo doživel največjo srečo. Pove nam, kje je najbolj varna naložba

in kje je naš zaklad najbolje spravljen. Zopet bi lahko nekoliko nagajivo rekli, kar pa potrjuje celotno Sveto pismo,da nas Bog poučuje, kako bi "najbolje prišli skozi zapletenost življenja"; kje bi imeli največje koristi.Te koristi niso le kratko ročne, le za nekaj let, pač pa so dolgo- ročne, z dolgoročnimi obrestmi in zane- sljive.Te koristi so za vekomaj. Zelo pre vidno, zelo modro,kot oče svoje otroke nas pouči, kaj je najboljša naložba, kaj se "najbolj splača". Pravi: "Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo; nabirajte pa si zakla- de v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj, ne rja in kjer tatovi ne spodkopa- vajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce" (Mt 6, 19-21).
Ali je to sedaj v nasprotju s tistim, kar sem rekel prej, da se svete maše, dari- tve Jezusa Kristusa ne da kupiti? Ne. Tu gre za izbiro, kje je moje srce in kje je moj zaklad. Vsi vemo, da človekov zaklad ni samo v denarju in velikem šte vilu prijateljev.Jezus je blagroval ubogo vdovo, ki je dala največ v tempeljsko zakladnico, ker je dala vse (pa sta bila le dva malovredna kovanca). Torej pri- jateljstvo v nebesih in naše odrešenje niso vezani na količino darov in število molivcev. Vsi darovi za svete maše in vse molitve vernikov se med seboj zlije- jo v molitev Cerkve in dar svete Cerkve Udje te svete Cerkve smo vsi verni, živi in pokojni, grešni verniki in svetniki v nebesih; glava te Cerkve pa je Jezus Kristus.
Če smo že v Jezusu Kristusu in v Nebe- škem Očetu tako povezani, čutimo, da ne moremo in ne smemo biti malenkost- ni. Čim bolj bomo stvari ohranili zase, za neke skrite rezerve, tem bolj bomo prikrajšali sami sebe. Tukaj imamo vsi enake možnosti, ker smo vsi otroci edi- nega in dobrega Očeta;ta namenja vso svojo veliko ljubezen vsakemu posame- znemu človeku. Če pa se človek "vleče" stran, in dela nekaj čisto po svoje,mor- da celo proti drugim ljudem, potem se sam oddaljuje od dobrega Očeta. Tukaj se "špekulacije" ne izplačajo.
Sicer bi bilo zelo lepo,da bi vsi hrepeneli po večnih zakladih, po tisti koristi, ki se zares izplača. V življenju pa vidimo, da sploh ni tako. Za tistega, ki si lahko s svojim premoženjem privošči veliko pri- jateljev,ki bi zanj lahko tudi veliko molili ali bi darovali za mnogo svetih maš zanj tega navadno ne storijo. Darovi v Cer- kvi prihajajo največ od "ubogih vdov". Poleg tega pa noben človek ni tako ubog, da ne bi imel česa darovati: če nekdo ne more darovati svojega dela, denarja,časa,lahko daruje svoje molitve trpljenje, skrite bolečine in osamljenost Vsi čutimo, da so to še bolj dragoceni darovi.Torej se nobeden od nas ne mo- re izmakniti - vsak ima nekaj, kar lahko daruje;vsi pa imamo možnost,da sprej- memo vso Božjo ljubezen in celostno odrešenje.

Franci Šuštar

DOMEN

Sedela sem spredaj v avtu;mama zadaj,ob njej mlajši sin Leon.Vozil je mož.Neprestano so v meni odmevale besede: "Eden je tako poškodovan; morda bo umrl. Naš Domen je zraven. Kateri je huje poškodovan, Bobi ali Domen, ne vem..." To so bile Leonove be- sede, ko je pritekel domov in mi poročal o prometni nesreči.
Ravno sem zaspala, ko sem zaslišala stra- šno ropotanje po polknih. Odprla sem in strašna slutnja me je obšla: "Nekaj hudega se je zgodilo." Odprla sem balkonska vrata in zunaj je stal Leon,ves zasopel in jokajoč Njegovo poročilo je bilo tako strašno, da nisem mogla razumeti zmedenih besed. Iz grla se mi je izvil obupen krik: "Ne, ne, naš Domen je,o Bog!" Zgrabila sem nogavico in stekla v dnevno sobo, kjer je ležal mož. "Elvis!" sem kričala že v hodniku, "ne, ne, o Jezus..."
Elvis je že vstal in presenečeno vprašal: "Kaj se je zgodilo?"
"Domen je imel nesrečo, hitro greva tja!" Hitela sem se obleč;komaj sem našla stva- ri, tako sem bila prizadeta. Samo jokala sem in srce mi je hotelo počiti. Bolečina je bila neizmerna.
Na mestu nesreče sta bila le voznica in policist. Zvedeli smo, da je Domen v neza- vesti in so ga odpeljali v Klinični center.
Vso pot sem jokala in molila: "Bog,pomagaj obema;ne vzemi nikogar še v svoje kralje- stvo,ne dovoli,da kateri umre! Jezus čuvaj Domna in Bobija!" Tedaj še nisem vedela, kateri je huje poškodovan.
V Kliničnem centru so že čakali Bobijevi starši. Bobi je imel zlomljeno stegnenico; kmalu so ga pripeljali po hodniku in ga pe- ljali naprej na ortopedsko kliniko.Pogovarjal se je že s starši.
Za Domna pa nismo mogli ničesar zvedeti. V sprejemni pisarni in zdravnik so nam rekli naj počakamo. Nihče nam ni povedal, kako je z njim.Minute so se vlekle v neskončnost Šele po dveh urah nam je sestra povedala da je na oddelku za intenzivno terapijo. Odhitela sem na oddelek in zdravnik mi je dovolil,da ga pogledam. Ležal je na postelji pokrit z belo rjuho.Priklopljen je bil na apa- rate in v globoki nezavesti. Imel je hudo poškodbo možganov.
Ves mesec je bil na tem oddelku. Vsak dan dvakrat sem bila pri njem.Bil je še vedno v nezavesti. Moje misli so hitele k njemu in k Bogu. Neprestano sem molila in klicala Je- zusa na pomoč. Vsak prosti trenutek sem odhitela v cerkev in prosila Boga, naj ga ohrani pri življenju. Po treh tednih je nas- topil kritični trenutek in težave s pljuči. Zdravnica nam je rekla, naj bomo priprav- ljeni na najhujše. Zaupala sem v Boga in njegovo dobroto,niti pomisliti nisem hotela, da bi nam ga vzel.
V tem času so se za Domnovo ozdravitev vrstile maše-v cerkvi,kjer je bil tri dni pred nesrečo pri birmi, v mojem domačem kraju, v moževem, v cerkvi sedanjega bivališča in tudi sorodniki so naročili maše. Bog je uslišal prošnje. Domnu je šlo na bolje in premeščen je bil na oddelek nevrokirurgije.
Tedaj je bil v budni komi. Odstranili so mu infuzijo, imel je sondo, kateter, kanilo. Ves dan je bil kdo od sorodnikov pri njem; naj- večkrat jaz. Naučila sem se,kako ga obra- čati na postelji. Čeprav je le odpiral in za- piral oči, sem mu vedno kaj pripovedovala, ga božala in negovala.Sčasoma so mu od- stranili kanilo,kateter in nazadnje še sondo Začela sem ga hraniti po žlički. Po petih mesecih je dobil invalidski voziček,a ni mo- gel še sedeti na njem. Zvijal se je naprej, glava mu je padala na prsi in v desno. Zdravniki so rekli, da ničesar ne razume, jaz pa sem bila prepričana, da me razume, čeprav ni z ničemer dal znaka;le oči je za- piral in odpiral.
Po osmih mesecih sem ga zopet nagovar- jala in prosila: "Prosim te, Domen, če me razumeš, daj znak, premakni prst ali kaj drugega." Domen je počasi,počasi premak- nil kazalec. Rahlo ga je dvignil.Solze so me oblile od sreče. Torej se je le premaknilo na bolje. Objela sem ga in se zahvaljevala Bogu in Domnu. Čez čas sva zopet posku- sila in spet je premaknil prst. "Domen,torej me razumeš,to je znak JA!" Domen je rahlo dvignil prst. Srce mi je igralo od veselja. Pohitela sem k sestri in jo poklicala, da je tudi ona videla napredek. Nato sem poka- zala napredek še zdravnici.
S tem premikom se je res začel napredek. Vse je šlo sicer zelo počasi,a vendar je šlo

Sedaj mineva šest let in pol od nesreče. Domen je ostal na invalidskem vozičku, ne more hoditi, nima ravnotežja in moči v hrbtnih mišicah, da bi imel poravnano držo. Tudi ne more govoriti, sporazumeva se s komunikatorjem, to je strojčkom, ki je po- doben pisalnemu stroju ali računalničku, na katerega piše, besedilo pa se prenaša na trak. Naredi nekaj gibov z rokami, začel je sam jesti, čeprav zelo počasi. A Domen razmišlja, se spominja, želi živeti normalno življenje.Obiskov ima malo,vendar poskuša z njimi živeti kot z zdravimi ljudmi in zato ga skoraj povsod vzamem s seboj. Kot drugi dvajsetletniki bi bil tudi on včasih rad sam med mladimi, a vedno mora imeti ob sebi spremljevalca. Ponavadi sem to jaz, razen dopoldne, ko je med mojo službo v zavodu.
Težka je bila prilagoditev na to stanje za vso družino. Nesreča je v trenutku posta- vila srečno življenje na glavo in povzročila da smo morali drugače zaživeti.
Pogosto premišljujem: "Človek ne zna ce- niti sreče, dokler jo ima. Da si bil srečen, spoznaš šele takrat, ko mine. Ceniti srečo se moramo naučiti prav tako, kot se mora- mo naučiti ceniti zdravje. A naše življenje je tako; dokler je vse v redu, se pehamo le za materialnimi stvarmi, pozabljamo na Boga,na zdravje in pomoč bližnjim.Ko pa se nam kaj tako hudega zgodi, najdemo moč v Bogu. Zase vem,da teh težkih trenutkov trpljenja in negotovosti ne bi prenesla brez božje pomoči. Še vedno je hudo,a zaupam v Božjo pomoč in tako laže prenašam dan za dnevom.
Še težje je bilo za Domna. Prilagoditi se je moral iz zdravega fantiča na nemočnega, povsem odvisnega od drugih,vendar z vero v Boga mu je le uspelo in zaživel je novo, drugačno življenje.

Nika Grabrijan

INVALIDI ZA INVALIDE

Ni še dolgo, kar smo morali uporabniki orto pedskih pripomočkov za vsako malenkost iti v Maribor ali celo v Ljubljano, kar je na- porno in zamudno.
Po letu 1990 se je marsikaj spremenilo tudi na tem področju. V Sloveniji se je v zelo kratkem času pojavilo kar nekaj podjetij za prodajo in servisiranje ortopedskih indrugih pripomočkov. Kot opozarja g. Kovačec, direktor invalidskega podjetja CHIPTRONIC Reha center iz Ptuja, se pojavljajo tudi podjetja,ki jim za uporabnike ortopedskega pripomočka ni dosti mar, saj ne poslujejo v skladu s predpisi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in si celo neupravi- čeno zaračunavajo doplačila za storitve.
Izguba službe,to težko stanje in posluh za potrebe bližnjega je g.Kovačeca, ki je tudi sam invalid, spodbudilo k prizadevanjem, ki so v začetku leta 1994 pripeljala do usta- novitve invalidskega podjetja za svetova- nje, proizvodnjo, prodajo in servisiranje ter prevoz Chiptronic, Reha center. Večina od enajstih zaposlenih je invalidov. Njihovo delo obsega popolno oskrbo različno priza- detih z ortopedskimi in drugimi pripomočki.
Za teže gibljive je gotovo zelo dobrodošlo, da pridejo iz servisa po pokvarjen voziček na dom in ga popravljenega v najkrajšem času tudi pripeljejo nazaj.Še več pozorno- sti pa bodo v prihodnje posvetili tudi sez- nanjanju svojih strank s predpisi in pravili zdravstvenega zavarovanja. Sodelujejo z mnogimi domačimi in tujimi strokovnjaki in ustanovami. Oporo imajo zlasti v območni enoti ZZZS, da zmorejo delati v duhu: Invalidi za invalide. Pokrivajo območje Po- dravja in Pomurja.

Sedež podjetja: Ptuj, Jadranska 17, tel. 062/779-420.
Poslovalnici: Ormož, Skolibrova 4, tel. 062/701-854; Murska Sobota,Cankarjeva 84, tel. 069/22-508.

Jožef Raduha

MARIBOR, MOJE MESTO

Rad imam svoje mesto, svojo domovino, čeprav me tako mesto kot domovina kdaj pa kdaj tudi razjezita ali se po svoje prefi- njeno norčujeta iz mene.
Sonce se počasi dviga proti zenitu. Z dru- žino in avtom se odpravimo proti središču mesta. "Kje bomo parkirali?" zavrta v nas. Tudi tistih nekaj brezplačnih mest, rezervi- ranih za invalide, je zasedenih - od nein- validov. Ustavimo se pri glavni avtobusni postaji, kjer je dvoje parkirnih mest z oz- nako Rezervirano za invalide. Na enem je domača petka, na drugem pa mercedes z avstrijsko registracijo. Parkiramo na nava- dnem parkirnem prostoru, kar je zaradi vo- zička nekoliko nerodno. Odpravimo se proti središču mesta in kar hitro naletimo na pajka, ki nalaga avto na prostoru, rezervi- ranem za dostavo. Ob tem me zaskomina, da bi povprašal moža postave v bližini, koliko narobe parkiranih avtomobilov so že odpeljali s parkirnih mest, rezerviranih za invalide, a se rajši ugriznem v jezik. Dovolj ima že opravka z voznikom odpeljanega avtomobila, saj je parkiral avto le za nekaj minutk,kot pravi. Nič ne trdim,le vprašujem se, ali nekdo že kar nekaj časa ali kar ne- nehno ne izvaja svojevrstne bele stavke v odnosu do ene skupine državljanov - inva- lidov.
Po nekaj urah se z vozičkom vračam mimo avtobusne postaje. Domača petka in avs- trijski mercedes še vedno mirno parkirata. Trenutek. V avstrijski mercedes se usede trojica elegantnih gospodov. Prisluhnem njihovemu pogovoru, če niso morda naši. Ne.Pogovor teče v uglajeni nemščini. Ali bi si gospodje iz DL (oznaka na tablici) upali tako ravnati v svoji domovini? Izkušnje mi govorijo, da tam takšne stvari (oznake) spoštujejo, pa naj bo stiska na parkiriščih še tako velika.
Za razliko od Ljubljane v Mariboru nimamo zmaja. Če bi ga pa imeli, bi mu z veseljem oddrobil glavo, saj je tako ali tako ne upo- rablja ali pa le bruha ogenj in dim.
Pišem, ker imam rad svoje mesto in svojo domovino!

Jožef Raduha

BREZJE '97

Človeško srce želi, potrebuje materinske ljubezni. Četudi leta že upognejo hrbet, zemska mati pa že davno počiva v grobu, srce želi,išče ljubezni. Naš odrešenik Jezus Kristus je poznal hrepenenje srca po lju- bezni in tako nam je dal za ljubečo mater svojo Mater,ker njena materinska ljubezen nikoli ne ugasne. To Marijino materinsko ljubezen še posebno potrebujemo njeni tr- peči otroci, invalidi, bolniki,ostareli,v vsak- danjem življenju pogosto prikrajšani za ljubezen. Zato pa, s posebno hvaležnostjo organizatorju, Ognjišču, ki prireja romanje za bolne, invalide in ostarele, tako radi pridemo k Mariji.
Četudi to naše romanje že vrsto let teče po ustaljenem redu, nam je letos prineslo nekaj novosti. Prvo je bilo, da nas je poz- dravil veličasten kip Kristusovega namest- nika, našega prijatelja bolnikov, papeža Janeza Pavla II. Ta kip nam je v trajen spomin ljubezni svetega očeta do Marije, saj je želel osebno obiskati to njeno, naše romarsko središče.Njegov obisk pri Mariji je bil tudi dokaz njegove ljubezni do nas, saj je s svojim obiskom ves slovenski narod izročil Mariji.
Druga novost je seveda naš novi nadškof in metropolit gospod Franc Rode.Ob prvem srečanju z bolniki je povedal,da sam v živ- ljenju ne pozna bolezni. Hvala Bogu! Pomi- slila sem, kako le bo čutil s trpečimi, saj se v življenju tolikokrat poudarja, da le preiz- kušen človek lahko razume trpljenje, bole- čino in preizkušnjo bližnjega.Toda tudi to, da je bil z nami na Brezjah, daroval sveto mašo in nas nagovoril, pomeni, da čuti z nami in nas opogumlja. Da bi novega nad- pastirja pritegnili v naš krog,so mu zasto- pniki bolnikov že pred daritvijo svete maše podarili lep rožni venec.
V svojem nagovoru je g.nadškof lepo pou- daril, da Jezus ni prišel med nas, da bi nam trpljenje odvzel, ampak da bi ga pomagal nositi.
Vse, kar smo doživljali na Brezjah, nam je o tem govorilo.Tudi vsak od nas je gotovo v svojem srcu obljubil, da bo podpiral no- vega nadškofa s svojimi molitvami in daro- vanjem trpljenja.

Angelca

... BILO PA JE ŠE LEPŠE

Dragi prijatelji, dovolite,da vam tudi midva napiševa nekaj besed, s katerimi bi rada opisala najino vsakoletno romanje k Mariji Pomagaj na Brezje. Minilo je več kot dvaj- set let,odkar naju je na to romanje peljala Anica Gregor iz Murske Sobote. Za to ji bova do smrti hvaležna, saj sva takrat pr- vič doživela nepozabno srečanje pri Mariji Pomagaj. Ob pogledu na množico trpečih in bolnih sva se takoj zaobljubila, da se bova, dokler nama bo zdravje dovoljevalo, udeleževala teh romanj.
Tako je bilo tudi letos. Vstala sva že ob treh zjutraj.Preden se namreč človek oble- če in postori vse, kar je potrebno za pot, mine kar nekaj časa.Še več ga vzame pot; najina je dolga dvesto trideset kilometrov. Ko sva odhajala iz Murske Sobote,je kazalo na lep dan. Tudi vožnja je bila kar znosna. Le tu in tam so nastajali krajši zastoji. Ko sva se približevala Brniku, pa je nebo po- stajalo vedno temnejše in kmalu so na vetrobransko steklo padle prve deževne kaplje.Takoj sva se spomnila lanskega leta ko smo bili pošteno premočeni.
Začela sva moliti in prositi Marijo Pomagaj, naj razžene te temne oblake, iz katerih je tako neusmiljeno lilo. In glej,čimbolj sva se približevala Brezjam, tem redkejše so bile kaplje. Na Brezjah pa dežnik in dežni plašč sploh nista bila več potrebna. Med mašo smo se vsi skupaj zahvaljevali Bogu in Ma- teri Božji za primerno vreme.
Hvaležna sva vsem, ki so pripomogli, da je romanje zopet lepo uspelo: duhovnikom, redarjem in pomočnikom, ki so v vsakem trenutku bili pripravljeni pomagati.Posebna zahvala gre novemu g. nadškofu za vse njegove tolažilne in spodbudne besede.
Po maši in mimohodu pred podobo Matere Božje smo se še zunaj srečali s prijatelji in znanci ter poklepetali. Vsi smo drug dru- gemu izrazili željo, da bi se prihodnje leto zopet videli.
Na poti nazaj sva se tudi tokrat ustavila pri prijateljski družini Kraševec v Rečici pri Laškem.Kot vsakokrat so naju toplo sprejeli in predlagali, naj kar tam prenočiva, nasle- dnji dan pa udeleživa slovesnosti prvega svetega obhajila v njihovi župnijski cerkvi. Njihova najmlajša hčerka Janja je bila na- mreč med prvoobhajankami. Ker se je dan že nagibal proti večeru,se nama je počitek res prilegel. Tako sva v nedeljo lahko šla novim doživetjem naproti. Čudovito je bilo gledati, kako so se ta drobcena bitja v belem prvič srečala z Jezusom. Sledilo je seveda slavnostno kosilo in prijetno druže- nje celo popoldne z najožjimi sorodniki, ki so bili kar številni. Tako je bilo za nama še eno prijetno doživetje, saj sva po srečanju na Brezjah prisostvovala še enemu nepo- zabnemu družinskemu slavju, za kar se družini Kraševec iz srca zahvaljujeva.

Karolina in Slavko Breznjek

PETDESET LET ZUIM

Kdo smo?

Smo Zavod za Usposabljanje Invalidne Mladine - organizacija za usposabljanje telesno prizadetih otrok in mladostnikov, ki iz različnih razlogov potrebujejo zavodsko posebno obravnavo.

Našo dejavnost uveljaviti tudi zunaj zavoda z ustanavljanjem stanovanjskih skupnosti za telesno prizadete; informacijskega cen- tra, organizacijo raznih tečajev,prirejanjem mednarodnih srečanj telesno prizadetih in strokovnih delavcev itd.
Srečanja ob jubileju se je udeležilo okrog štiristopetdeset srečnih in zadovoljnih ljudi

Celostno usposabljanje otroka in mladost- nika-vzgojno in izobraževalno,zdravstveno ter psihosocialno. Od male in osnovne šole do srednje šole otroke pripravljamo na ra- zlične poklice kot so: sestavljalec elektron skih sklopov, elektronik, energetik, upravni tehnik in poslovni tajnik. Prek mobilne slu- žbe ponujamo strokovno pomoč zdravnika, fizioterapevta, delovnega terapevta, logo- peda, specialnega pedagoga, psihologa in socialnega delavca tudi neposredno na terenu.

TRIDESET LET POZNEJE

Pred tridesetimi leti, ob dvajseti obletnici delovanja Zavoda za usposabljanje invali- dne mladine (ZUIM) v Kamniku je takratni radio Ljubljana pripravil dve odmevni eno- urni oddaji na to temo.Nagovorili sta me in zapomnil sem si ju za vse življenje. Takrat smo imeli le en radijski program. Danes imam na desetine radijskih postaj s celo- dnevnim programom, a sem ob petdeset- letnici te ustanove zasledil le nekaj kilavih poročil o tem dogodku.
Brez posebne nostalgije po starih časih se človeku ob tem porodi kar nekaj vprašanj. Je to tisti napredek,o katerem smo sanjali? Statistično smo napredovali. Sredi junija smo v osrednjem dnevniku TV Slovenija zvedeli, da pri nas obstaja (deluje?) kar okrog dvanajst tisoč raznih dobrodelnih, humanitarnih in podobnih društev,združenj in ustanov. Navsezadnje,to je demokracija

Jožef Raduha

ROMANJE K MARIJI NA DOBROVO

Romanje na Dobrovo se sicer ponovi vsako leto, vendar je bilo letos med nami še po- sebno ozračje, saj je bila tisti dan ravno obletnica obiska sv. očeta, ki je prišel, da nas potrdi v veri. Spomnili smo se, da je geslo svetega očeta "Ves tvoj" ter tudi mi zagotovili Mariji, da hočemo biti vsi njeni. Gospod Miro Šlibar,ki je romanje vodil,je bil pri maši v plašču, s katerim je pred letom dni somaševal s svetim očetom; tudi tako je poživil spomin na njegov obisk.
In potem čudovito lepo razpoloženje v do- mu Marijinih sester na Dobrovi. Prijazen griček, oaza miru, ki ga je v tem dnevu zmotilo naše glasno izraženo veselje,saj so nam sestre s svojo bogato postrežbo in še posebno s čudovitim prepevanjem Marijinih litanij pod milim nebom pripravile nepoza- ben dan.
Spomin na papežev obisk nam je posebno lepo prikazal prijatelj Tone Planinšek.S svo jimi diapozitivi je ohranil spominu dogodke, kakor jih ni nobena uradna kaseta. Prikazal je ne le srečanja s svetim očetom, pač pa tudi našo drago sestro Mihelangelo, ki se ji je izpolnila želja,da je bila kljub hudi bolez- ni deležna obiska svetega očeta.Naš prija- telj Tone je dokazal, da je v malem telesu velika duša.
Vsem naj bo Bog bogat plačnik za čudovito doživetje romanja na Dobrovo!

Angelca

PRIČUJ Z ŽIVLJENJEM!

Nova maša - Boštjan Modic

»Če boš imel vero v srcu, boš srečen,« je dejal pridigar novomašniku Boštjanu Modicu našemu prijatelju in zvestemu sodelavcu v vseh letih bogoslovnega študija.Koliko krš- čanske lepote, globine in razodetja podari vsaka nova maša; novomašniku in vsem udeležencem slavja nove maše.V vsej raz- sežnosti pride do izraza Jezusova ljubezen ter obljuba: "Jaz sem z vami vse dni življe- nja."
Boštjan, izročil si se Jezusu. Stopil si na pot oznanjevanja in služenja. "Dvignil bom kelih zveličanja" (Ps 116,13) si si izbral za svoje geslo. Izpisano je bilo pri tvojem no- vomašnem oltarju na Brezovici. Le dviguj ga pogumno in vztrajno! Pričuj z življenjem o Božjem poslanstvu,deli ljudem milost ve- re, veselja in odpuščanja! Ne boj se križa. V njem je moč in pomoč za trenutke preiz- kušenj.
Lepo je bilo s teboj doživeti tvoj "poročni dan", Boštjan. Domačnost, sproščenost in preprostost je okrepila naše skupno veselje in srečo,saj si dosegel cilj svojega življenja Vsi v KBBI ti obljubljamo oporo v molitvi in darovanju.Ostani zvest Bogu! Prosi za nas tvojo in našo mater Marijo. Naj te ona ču- va na poti, ki ti jo je določil Gospod.
Čuva naj tudi tebe,novomašnik Janez Cerar Malo sem mogla pokukati tudi v Radomlje, kjer si ti slavil svoj DA Gospodu. Močan si v odločitvi. Zaupaj Bogu, daruj naprej, kar ti je bilo darovano. Tako bodo lahko srečni še drugi ljudje.

Marjetka Smrekar

SPOMIN NA OBISK SV. OČETA

V maju je minilo leto dni, kar nas je obiskal sveti oče. Na ta dogodek nas vežejo lepi spomini.
Tudi v našem gibanju KBBI smo želeli po- doživeti tiste čudovite dni in še drugim to omogočiti.To smo storili v nedeljo, 1.junija v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Lju bljani. Kar precej ljudi se je odzvalo vabilu na radiu Ognjišče in v Družini. Po nedeljski maši, ki jo je daroval urednik Prijatelja, je vse navzoče pozdravila voditeljica Brat- stva in ljudem v cerkvi gibanje na kratko predstavila. Nato je Tone Planinšek, ta je ob papeževem obisku slikal za Prijatelja, povedal, kako je to sam doživljal in foto- grafiral.Potem smo si ob orgelski spremljavi ogledali njegove diapozitive. Vmes smo prepevali Marijine pesmi, Oton pa nam je prebiral odlomke iz papeževih govorov na Brniku, v Stožicah, Postojni in Mariboru. Tako smo podoživljali tiste čudovite dni obiska. Nekateri člani Bratstva pa smo iz- koristili to priložnost in se najprej pred sv. mašo, potem pa še po njej srečali v dvo- rani ob cerkvi in se prijateljsko pogovorili. Lepo in duhovno bogato popoldne je bilo in Bogu hvala zanj.

Katja Miklič

ZVRHANO MERO

V nedeljo, 25. maja 1997, smo se prebudili v lepo sončno jutro. Bil je praznik Svete Trojice.Župnija Brdo pri Lukovici vsako leto na ta praznik v svoji podružnični cerkvi v Šentvidu pripravi slovesno bogoslužje in procesijo z Marijino podobo po vasi.
V Šentvidu bivajo tudi naš prijatelj Štefan Bernot in njegovi domači.Na ta dan veliko- dušno odpro vrata svoje hiše in svojih src za prijatelje iz gibanja KBBI.
Po sodelovanju pri bogoslužju, vodil ga je gospod Franc Juvan,se je naše veselje ra- zvnelo v domači hiši. Celo v kuhinji je bilo smeha, pogovora in dobre volje zvrhano mero.
Doživeli smo duhovno bogato in veselja polno nedeljsko popoldne, ki se je hitro pre vesilo v večer. S hvaležnostjo za vse pre- jeto in s prošnjo za prihodnje leto smo se poslovili ter odšli na svoje domove.

Ljubica in Tina

SLOVENIJA JE NAŠ DOM

Lahovče, 25. junija 1997

"Dom je tam, kjer se čutimo varni in spre- jeti, kjer lahko drug z drugim delimo to, kar imamo, kar čutimo in kar doživljamo,pa naj bo to žalost, veselje, pogum ali bolečina. Slovenija je naša domovina,danes praznu- jemo njen rojstni dan.Ko opazujemo doga- janje v naši domovini,imamo pogosto obču tek, da v svojem domu ne moremo ničesar spremeniti, da ne moremo na nič vplivati, da se vse dogaja 'mimo nas'. Počutimo se nemočni in odrinjeni,zato smo vse bolj pa- sivni in malodušni. V resnici lahko spreme- nimo samo sami sebe,svoj odnos z drugimi, svoj odnos do Boga in do samega sebe. Vsak dan se lahko pogledam v ogledalo Božje ljubezni in se vprašam:"Ali sem danes vse naredil za Kristusa? Sem bil v službi Božje ljubezni? Sem bil pričevalec Božjega usmiljenja in odpuščanja?" Nič ni težje kot spremeniti samega sebe,da postanem bolj- ši, zrelejši in bolj ljubeč." S temi besedami nas je pri sveti maši v Lahovčah nagovoril Marko Marinko. Marko je ob somaševanju domačih dveh duhovnikov g. Staneta Gra- diška in g. Toneta Obadiča ter lazarista g. Ivana Likozarja daroval sveto daritev za vse nas,ki smo se zbrali na domu naše pri- jateljice Mari Galjot. Pet let je minilo,odkar so nas Galjotovi prvič povabili na srečanje k njim. Vsako leto enkrat nas velikodušno in prijazno sprejmejo v svoj dom. Radi nas imajo, poleg okusne hrane in veselega razpoloženja nam podarijo še vso svojo pozornost, ljubezen in pripravljenost biti z nami. Zato se pri njih tako dobro počutimo in vedno znova radi pridemo.
Kratek čas je bil z nami tudi duhovni po- močnik Bratstva Vlado Bizant, ki nam je ob koncu maše povedal nekaj besed v spod- budo za pridno pisanje v Prijatelja in naše povezovanje v gibanju.
Kakor vsako leto so nam tudi tokrat mašno bogoslužje polepšale domače cerkvene pevke s svojim organistom.Za njihovo zve- stobo in povezanost z nami se jim najlepše zahvaljujemo. Z nami je bil tudi harmonikaš g. Miro Bašarac; tokrat je pripeljal s seboj tudi hčeri in njuno prijateljico, tako so nas potem vsi skupaj razveseljevali s svojimi glasbenimi nadarjenostmi in dobro voljo ves popoldan.
Spomnimo se Galjotove družine s kakšno lepo mislijo, s pozdravom, z molitvijo ali z obiskom. Bog naj jim povrne stotero, tiso- čero, mi pa ponesimo njihovo prijaznost in dobroto svojemu bližnjemu naproti. Bog povrni vsem in hvala vam, prijatelji!

Alenka O.

POZABIL SEM NA VSE TEŽAVE

Srečanje v Kančevcih

Če se prav spomnim,smo se v četrtek, 19. junija, srečali v Kančevcih. Napovedano je bilo slabo vreme,a Bog nam je ravno okrog desetih, ko smo se zbirali, naklonil v poz- drav sončno dobrodošlico. Na plakatu smo takoj videli, da je tudi to naše srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov najavljeno v sporedu prireditev doma du- hovnosti. To se nam je zdelo lepo.
Srečanje je organizirala in vodila Marta Janežič iz Veržeja. Na začetku nas je vse pozdravila, potem smo se vsi predstavili, nato pa poslušali našega duhovnega po- močnika, ki je skupaj s fotografom Tone- tom za to priložnost prišel iz Ljubljane. "V Gospodovi službi" je bil naslov govora. Po- slušali smo, za katere lastnosti si moramo najbolj prizadevati, da bomo lahko rekli: "Hodimo ali se vozimo za Jezusom."
Potem je prišel na pomoč še pater kapucin da je lahko vsakdo, ki je želel, opravil spo- ved. Tako pripravljeni smo imeli sveto mašo,po njej pa seveda dobro pripravljeno in okusno kosilo. Popoldne smo se lahko pogovorili. Razdelili smo se v dve skupini. Tisti, ki jih rado zebe, so bili v domu, ostali pa zunaj. Ker je bila med nami tudi Alenka, ki jo nekateri poznamo iz letovanj v Pineti, smo to izkoristili, da smo ji postavili vpra- šanja. Seveda nas je najbolj zanimalo za znance na vozičku,s katerimi smo kdaj sku paj letovali. Žal mnogih ni več med živimi. Na koncu smo se še enkrat skupaj zbrali v domu in zmolili litanije, vmes pa zapeli Ma- rijine pesmi.
Bil sem prvič na takšnem srečanju in upam da bom še lahko preživel več takšnih lepih trenutkov.Pozabil sem na vse težave,ki me spremljajo v življenju, saj sem že triintri- deset let na vozičku. Nabral sem si novih moči za življenje, zato bi rad še enkrat re- kel vsem, ki so sodelovali: Stoterna hvala!

Franc Stajnko

ENKRATNI DOGODEK

So dogodki, ki se v življenju zgodijo enkrat za vselej. Pride trenutek, ko hrepenenje dveh src zaživi v svoji resničnosti - z za- kramentom svetega zakona.
Jožica in Andrej,zdaj sta potešena v iskanju in hrepenenju.Na praznik Marije Pomočnice sta v polhograjski cerkvi izrekla svoj DA drug drugemu; svojo življenjsko pot sta iz- ročila v varstvo Mariji in Jezusu. Veliko nas je, ki delimo z vama veselje ob tej življenj- ski odločitvi. Ostanita srečna, pogumna za darovanje in žrtev. V molitvi črpajta moč; v težavah ne klonita. Mati Marija in Jezus ostajata z vama, mi, vajini prijatelji, tudi iz gibanja KBBI,pa ostajamo povezani z vama v molitvi, darovanju trpljenja in v upanju.
Mir in vse dobro, Jožica in Andrej!

Marjetka Smrekar

GOSTOVANJE PRI DOBRIH PRIJATELJIH

Pisali smo zadnji april. Jutro me je pozdra- vilo v vsej svoji lepoti. Ob jutranji molitvi sem se zavedela, da je pred menoj pet dni počitnic pri prijatelju Urbanu in njegovih zlata vrednih skrbnicah Ivanki in Metki.
Na vratih stanovanja je pozvonilo,trenutek za tem pa sem že bila v Metkinem objemu. Pozdravila sem Urbana in že smo hiteli proti Šempetru, kjer sem bila z dobrodošlico sprejeta v toplino domačnosti.Že na zače- tku ni manjkalo klepeta, smeha, zabave in molitve. Metka in Ivanka sta delali, midva pa poslušala glasbo in klepetala. Čas nama je hitro mineval in že je bila doma tudi mar ljiva in nad vse skrbna gospodinja. Sedli smo skupaj in sklenili, da pod večer pokli- čemo prijatelje in si tako še polepšamo praznične dneve, ki so bili pred nami. Želje so se nam uresničile.Prijateljice in prijatelji so prihajali ter nam napolnili srca z vese- ljem, srečo ter živahnostjo.
Na praznični dan dela smo poromali k maš- ni daritvi; ta nas je napolnila z novo močjo in upanjem.Z duhovno hrano smo se krep- čali vsak dan skupnega bivanja. V veseli druščini petih sobratov in sosester v Kris- tusu, ki so na obisk prišli naslednji dan iz Ljubljane, smo poromali na Sveto goro, ki nas je pozdravila v soncu in nas naužila s številnimi lepotami.
Navdušeno sem spremljala šmarnice o Mali Tereziki ter mladinsko mašo. Sodelovala je tudi sestra usmiljenka Mirjam, k službuje v Albaniji. Njena pripoved o vojni Kalvariji in delu v težkih razmerih je bila pretresljiva in poučna.Še bolj smo se zavedeli,kaj pomeni živeti v miru in podpirati drug drugega v molitvi.
Navdušenje se še ni niti poleglo, ko me je prijateljica Karmen povabila še tisti večer k veroučni uri,h kateri smo se zbrali dekle- ta in fantje enake starosti. Skupaj smo ugotavljali, kaj in kje so pasti in prednosti mladostniškega življenja. Spoznavali smo tudi,kako pomembno je uresničevati evan- geljsko sporočilo: Ljubite se med seboj!
Na Gospodov dan, 4. maja, se je moje bi- vanje pri prijateljih počasi izteklo. Obisk in počitnikovanje sem zaključila s skupnim romanjem na grob naše dobrotnice sestre Mihelangele in sv. mašo v Doberdobu v njen spomin. Za konec naj zapišem, da so bili zame to dnevi kakor najlepše sanje.
Zato mi dovolite, da se vam predraga Ivanka, Metka in Urban, iskreno zahvalim za vso dobroto, pomoč, skrb in doživetja, spoznanja novih ljudi in odkritje številnih lepot. Dobri Bog naj vam obilno povrne!

Nives Fabčič

• Iskrene čestitke Peklenkovi mami ob okrogli obletnici (gospa ob roži v lončku)

• Bili smo navzoči na Mavričnem sre- čanju na Sveti gori (slika udeležencev)

• Gremo na morje
(prevoz zračnic z invalidskim vozičkom na plažo)

• Igra v mivki (v mivko zakopano dekle)

»Prijat'li so polja, ki jih poseješ z ljubeznijo in požanješ s hvaležnostjo.«

SREČANJE BOLNIKOV, INVALIDOV IN OSTARELIH V DOLENJSKIH TOPLICAH

Kot bi mignil je minilo leto in zopet smo tu z njimi, veseli, da se mnogi veselijo tega snidenja in kljub morebitni betežnosti z nasmejanimi obrazi stisnejo drug drugemu roko.
V petek, 13.maja, smo se že kar tradicio- nalno srečali s starejšimi in invalidi iz naše župnije. Ob vsakem srečanju pa med nami manjka ta ali oni,in to je za nas spodbuda, da življenje cenimo. Vsak na novo rojeni dan naj nam bo dragocen! Prav to pa je zadosten razlog, da takšnih in podobnih srečanj nikoli ne zamudimo.

V imenu farnega občestva zapisala
Sonja Zadnik

NOVOMAŠNIK V DOMU PONIKVE

Novomašnik Anton Prijatelj iz župnije Videm-Dobrepolje je obiskal oskrbovance doma v Ponikvah ter daroval sveto mašo. Novomašnika Antona je pozdravilo lepo šte vilo oskrbovancev, invalidov ter sedanjih in nekdanjih uslužbencev. S petjem je pri sv.daritvi sodelovala mladina z g.kaplanom Novomašnika je najprej pozdravila Danila.
Na novomašni podobici, ki smo jo prejeli, je zapisano geslo: "Vi ste moji prijatelji, če delate,kar vam naročam". Ta globoka misel iz Janezovega evangelija pove veliko tudi našemu gibanju KBBI.Vsi delajmo za širitev prijateljstva med nami.
Za pozdrav miru smo novomašniku med drugim zaželeli: "V znak iskrenega in traj- nega prijateljstva si, dragi novomašnik, vsi bratje in sestre, podajmo roke. Jezus naj nam jih trdno sklene skupaj.To naj bo znak da bomo vedno povezani v molitvi. Mir in prijateljstvo ponesite povsod, kamor boste poslani kot duhovnik. Želimo vam božjega blagoslova in miru."
Novomašnik je vsakemu stisnil roko. Hvala, dragi novomašnik, za tvoj obisk, za sveto daritev, za novomašni blagoslov, za tvoj stisk roke!

Dragica Gašparič, Danila Samec, Jože Puc

NOVOMAŠNI BLAGOSLOV V DUT

Tudi upokojenci ljubljanskega doma na Taboru so bili deležni novomašnega blago- slova. Tisti, ki so še bolj pri močeh, so ga prejeli že na praznik apostolov Petra in Pavla,ko je v cerkvi Srca Jezusovega daro val prvo sveto daritev novomašnik lazarist Janez Cerar. Za prvi petek pa je vse, ki prihajajo k maši v domu, razveselil Simon Peter Berlec, letošnji frančiškanski no- vomašnik. Prisrčno, toplo, pa tudi jasno in odločno je nagovoril navzoče; preprosto povedal o svoji življenjski poti do nove maše, na koncu pa požel aplavz, ko je v mašnem plašču objel in poljubil gospo,ki se mu je zahvalila za ponovitev nove maše v domu. Z veseljem smo sprejeli pomenljivo novomašno podobico:Sv.Frančišek objema Jezusa na križu, oba sta v objemu Marije, Božje matere.

B. V.

DOBRODELNI KONCERT V VELIKIH LAŠČAH

V soboto, 10.maja, smo se udeležili dobro- delnega koncerta v Velikih Laščah, ki ga je organizirala župnijska Karitas. Program je bil pester in zanimiv. Lepo ga je vodil Jure Sešek. Sodelovala je vokalna skupina Krila, citrarki Tanja in Katja Kokalj ter še drugi. Čeprav smo se nekaj časa obotavljali, ali bi se koncerta udeležili, nam nikakor ni žal, saj nam je bilo zelo všeč. Zato se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam omogočili,da smo se ga lahko udeležili.

Dragica Gašparič, Danila Samec, Jože Puc

PELA SEM V DOMU STAREJŠIH

V pevskem zboru pojem že štiri leta.Glasbo imam zelo rada, zato z veseljem hodim na pevske vaje. Tisti,ki redno hodimo na vaje gremo potem nastopat na razne prireditve
Tako smo s pevskim zborom nastopali že v Rogaški Slatini, Postojni,Vipavskem križu in Ajdovščini. Nazadnje smo peli v Domu za starejše občane v Ajdovščini. Lepo so nas sprejeli in komaj čakali, kdaj bomo začeli peti. Zapeli smo nekaj narodnih pesmi. Os- krbovanci doma so bili tako navdušeni, da so kar peli z nami. Po nastopu so nam dol- go ploskali.
V domu imajo lepo urejene sobe, a vseeno se mi je zdelo, da vsi tam niso srečni. Se- veda,saj to ni njihov pravi dom.Občudovali smo njihove izdelke, s katerimi si krajšajo čas. Potem pa kot vedno in povsod, slovo in seveda obljuba, da se bomo kmalu spet videli.

Slađana Marković, Center JPV Vipava

SUHO CVETJE

Prvim cveticam, ki marca pokukajo izpod snega, vso pomlad in poletje sledijo gruče rož. V maju toplo sonce privabi na plan vsak dan novo cvetje in junija se tla spre- menijo v pisano preprogo. Tudi julij nas preseneča s cvetenjem,ki pa v avgustu že počasi ponehuje.
Si kdaj zaželite,da bi zadržali vse to boga- stvo barv ter privlačnost različno obliko- vanih listov in cvetov? To vam bo uspelo, če se odločite, da boste cvetje prešali ali posušili.Te spretnosti se lahko loti vsakdo, da ga le roke še malo ubogajo.
Večkrat sem že slišala, da so rože Božji nasmeh ljudem... Potem so posušene rože kot spomin, ki nas vrne v prelepi čas, ko smo uživali dehtečo božjo pozornost.Šopek (sl. 1), ki na voščilnici še danes živi, sem nabirala v mesecu marcu. Dobro ohranjeni in zavarovani cvetovi in listi so v okras tudi več let. Njihova krhkost in nekoliko obledela barva nas vedno znova očarata.

Če imate veselje z rožami, se mi pridružite v tej rubriki. Skupaj jih bomo nabirali in sušili. Kasneje bomo posušene cvetove, trave in liste sestavili v slike, šopke, ven- čke ali mnoge prijazne cvetlične okraske. Potrudila se bom v posameznih poglavjih preprosto in predvsem privlačno svetova- ti... Urejanje in oblikovanje takih izdelkov je malce bolj zahtevno, a z vztrajnostjo in dobro voljo bo morda tudi vam postal pri- ljubljen konjiček.
Da bi imeli na razpolago dovolj različnega materiala, ga morate zbirati vse leto: spo- mladi in poleti cvetje, v jeseni suhe trave, praproti, bodečo nežo, razne plodove, semena in storže, pozimi pa mah in vejice zelenja. Če sami ne morete na travnik ali v gozd, storite tako kot jaz: vprašajte koga, če bi vam hotel te stvari nabrati. Vaša pro šnja bo mogoče tudi njemu odprla čudovit pogled v drobne lepote,ki jih ponuja narava Ne pozabite pa tudi na zelenje in cvetje na okenski polici ali v šopku,ki ste ga dobili v dar.
Moja prva "suha" slika je nastala davnega poletja, ko je mama pred domačo hišo na- šla štiriperesno deteljico (sl.2).Šele lani pa sem tudi zaradi pisanja v tej rubriki začela resneje urejati zbirko suhega cvetja in iz- delovati izdelke svojevrstne umetnosti. Od tedaj sestra pogosto tarna: "Joj, pri nas vse knjige cvetijo!"Kajpak,knjige so najbolj preprosta stiskalnica za prešanje listov in cvetov...
Danes naj vas razveseli še cvet, ki se je odprl na letošnji prvi poletni dan.Sestavila sem ga tako rekoč iz smeti, ki se usipajo od cvetja na sosednjih balkonih. Včasih je pisan posip pred vrati že prava nadloga, nepoškodovani cvetni lističi, ki jih uspem izbrskati, me pa malo potolažijo. Cvet (sl. 3) obkrožajo vretenčasti listi lakote, zlato srce pa mu je posodila mala marjetica.

Želim vam lepe poletne in počitniške dni. Kadar boste na travniku nabirali rože, le poglejte okrog sebe. Morda boste videli... Koga le? Vlecite črte od številke 1 do 63 in se veselo nasmejte.

Kati Urh

(risba s številkami, med katerimi je treba povleči črte, da nastane lik domače živali)

ZVONOVI, ZVONITE ...

Ste bili kdaj v bolnišnici?Več tednov? Kako je potekalo zdravljenje? Kakšni so spomini na zdravnika, bolnike in vse drugo, kar po- znamo pod imenom bolnišnica? Ste imeli obiskovalce? Premalo, preveč, ob nepravih urah?
V bolnišnici sem preživel približno dva me- seca. Prevzeli sta me skrbnost in ljubezni- vost tistih, ki so skrbeli za nas. Nekaterih, katerih obisk sem pričakoval, ni bilo, a so prišli drugi,ki sem jih komaj poznal.Kot smo različni zdravi ljudje, tudi bolni istih bolezni ne prenašamo enako.Vendarle bom ponovil da so kar dobro skrbeli za nas tisti, ki so nas zdravili z zdravili, in tisti, ki so bili v bolniških posteljah dobri sosedje. Če smo naleteli na kakšen hladen in zdolgočasen obraz med zdravniki, sestrami, snažilkami, bolniki, je bila to izjema in ne pravilo. Tudi bolnišnica je šola,v kateri se moramo mar- sikaj naučiti in še sami postanemo učitelji za zdravnike in bolnike.To človeku najbolje uspe takrat, ko se ne zave,da je bližnjemu pomagal do lepe misli.

Na bolnike vpliva mnogo stvari, tudi takih, na katere zdrav človek ne pomisli.Tudi bol nik ne pomisli, dokler ne pride v bolnišnico. Prvo srečanje z njo je manjše ali večje pre senečenje. Dvojno je presenečenje,če nas je bolnišnica 'doletela' po kakšni nesreči ali bolezni, na katero sploh nismo računali. V to vrsto spadajo vsakovrstne kapi. In pre- senečenje, ko je dneve in dneve treba ležati v skupni sobi z do tedaj popolnoma neznanimi ljudmi.Ima pa tudi presenečenje dve strani, neprijetno in prijetno. Prijetno in pomirjujoče je, ko bolnik vidi, da njegovi sosedje, morda veliki trpini, ne sitnarijo. Še vam podarijo nasmeh,če jih nagovorite, radi bi več dali,kot pričakujejo.V bolnišnici ne manjka majhnih neobzirnosti, srečamo pa tudi veliko in nepričakovano obzirnost.

Če pogledate naslov tega članka še enkrat boste videli, da se ga še nisem dotaknil. V temle zapisu bi najprej hotel povedati, da so moje bivanje v bolnišnici lepšali zvonovi To moram reči tako za bolnišnico v Šem- petru pri Gorici, kjer sem bil najprej, kot tudi za ljubljanski Klinični center, kamor so me napotili pozneje. V nadaljevanju bom govoril o večtisočletni zgodovini zvonov.

Bolnišnica v Šempetru pri Novi Gorici, ki je dobila ime po zdravniku dr. Dergancu, je velika in daleč vidna stavba. Postavili so jo po zadnji svetovni vojni blizu cerkve sv. Petra. Ta ima lep zvonik, iz katerega se vsak dan štiriindvajset ur oglašajo zvonovi: uro bijejo. Zelo lepe glasove imajo. Sprva sem mislil, da udarci zvona vsake četrt ure koga motijo, bolnike vznemirjajo, jim ne pustijo spati. Bolniki so veseli,kadar morejo tudi nekaj dnevnih ur prespati. V sobi nas je bilo šest. Včasih se je kdo pritožil,ker je bil čaj, ki smo ga morali piti v velikih koli- činah, mrzel, nihče pa se ni pritoževal nad zvonovi. Menda so razumeli, da so nas zvonovi vzeli v svojo šolo, dobro šolo. Čas so nam merili. Povedali so nam, kdaj bo prišla na vrsto naša operacija, kdaj bo ura obiskov, kdaj se bodo med posteljami raz- postavili zdravniki, ki bodo prišli "na vizito". Če bomo ostali živi, bo prišla ura, ki nam jo bo naznanil zdravnik, pa tudi ura, ko bomo pobrali svoje stvari in odšli domov.

Ob nedeljah so zvonovi praznično povzdig- nili glas. "Zakaj pa danes toliko zvonijo?" je kdo spraševal. No, večina je že vedela, da so ob nedeljah maše. In ker nam je bolezen olajšala medsebojno odprtost, ki ji navadno pravimo odkritosrčnost, smo si po vedali, kaj nam maša pomeni. Le manjšina je več ali manj redno zahajala k nedeljski službi božji. Navado so prevzeli od staršev Žena je bila toliko verna, da je kar "zahte- vala",naj gre z njo tudi mož. Nekdo je mo- droval, da mašo malo razume, a prizna, da se v cerkvi ni še nič slabega naučil. Tako smo videli, da nedeljski zvonovi vsakemu nekaj posebnega povedo.Nihče pa ni rekel, da bi morali ob nedeljah molčati,da bo laže dlje spal. Prihaja mi misel, da smo bili tudi nedeljskih zvonov, čeprav nekako zahtev- nih, veseli.Je kdo med navzočimi sklenil,da bo po ozdravljenju bolj ubogal nedeljske zvonove?

Tisti, ki gre v bolnišnico, naj računa z dol- gimi urami nespečnosti. Res je, da sestre ponujajo tablete proti bolečinam. Kadar ne gre drugače, jih je treba vzeti. Zmanjšajo bolečino; vsaj včasih. Razpoloženja pa ne dvigajo, vsaj zase to vem. Za bolnika je veliko vredno, če more redno "držati glavo nad vodo". Tisti, ki izgubijo zavest, so po- glavje zase.Pri tem pa vedno enako močen zvok zvona, ki našteva četrt ure, pol ure, tri četrt ure in cele ure, bolnike spodbuja: "Saj bo boljše, saj bo bolje." Morda tableta sploh "ni prijela", pomagal pa je vedno isti glas zvona,da je bolnik zadremal ali zaspal. Kakšno veselje,če mu ura pove in zvon kli- če,da gre na bolje; brez tablete je zaspal, nekajkrat ni slišal biti ure v zvoniku.

S. B. (se nadaljuje)

SMEH JE POL ZDRAVJA

Nedavno sem zasledil podatek,da se je po- raba zdravil ali točneje količina vseh izda- nih zdravil v Sloveniji v zadnjih petih letih povečala za več kot sedemkrat. Še vedno pa nas je komaj dva milijona, kot pred petimi leti. Tako postajamo svojevrstni re- korderji po količini izdanih zdravil na prebi- valca. V Evropi so pred nami le dve ali tri države. Nimam namena niti možnosti, da bi brskal po ozadju, kako in kje se porabijo ali porazgubijo vsa ta zdravila. Ta podatek bi lahko bil predvsem izziv za skupno spraše- vanje vesti o našem odnosu do zdravil - tako uporabnikov kot še koga. Da ne bo nesporazuma - govorim o uporabi zdravil, ki nam jih predpiše zdravnik in ga velja po- slušati, govorim o odnosu do zdravil.

Pregovor pravi, da je smeh pol zdravja. Ali to povsem drži, je verjetno težko dokazati s tehtnico, z litri ali metrom, gotovo pa iz- boljšuje počutje.Poleg lastnih izkušenj sem ob branju knjige SMEH POUDARJA ČLO- VEKOVO OSEBNOST, avtorja Normana C., našel kar nekaj trditev, ki govorijo v prid resničnosti tega pregovora.

Smeh krepi odpornost telesa, saj v mož- ganih sproža procese, ki zavirajo stresne hormone; slabijo obrambne moči našega telesa.Nevrolog Henry Rubinstein je dognal da smeh znižuje pritisk, blagodejno deluje na prebavo in spanec.Smeh je tudi kisikova terapija za možgane. Pri gibanju obraznih mišic, ki jih sproži iskreni smeh ali nasmeh, pride v možgane kri, bogata s kisikom in omogoča dobro počutje. Kdor zavestno zaposluje obrazne mišice tako, da se po- maknejo kotički ustnic navzgor, je vedno vesel,pravi znanstvenik Paul Ekman iz ZDA Sedemnajst obraznih mišic,ki sodelujejo pri smehu, tudi krepi kožo,da ostaja dalj časa gladka. Pri sproščanju smeha pa poženemo v delovanje kar osemdeset mišic od glave do pet.Tako sežiga kalorije in nam pomaga k vitkosti. Paul Ekman dodaja, da smeh v telesu sprošča hormone za srečno in dob- ro počutje ter nas odvrača od tega, da bi iskali zadovoljstvo le ob obloženi mizi. S tem nas obvaruje pred mnogimi težavami in boleznimi, ki izhajajo iz preveč napolnje- nih želodcev in trebuha.

Henry Rubinstein poudarja, da smeh krepi tudi srce s tem, da pospešuje srčni utrip, odpira bronhije in nas pripravi do pravilne- ga dihanja, da smo potem res sproščeni. Sociolog Martin Lenmartre pa je prepričan, da smeh zaokrožuje osebnost in s tem pri ljudeh-svojcih in sodelavcih-pri delu spod- buja zaupanje in voljo do dela in ustvarjal- nega razmišljanja. Smeh poudarja človeko- vo osebnost; kdor se zmore smejati sebi in svojim slabostim, pokaže svojo notranjo trdnost in veličino duha. Kjer je prostor za takšen smeh, tam je tudi medsebojno zau- panje in razumevanje; tu domuje tudi lju- bezen. In kjer je ljubezen, je tudi On, ki je ljubezen.

R. R.

PROTI IZKLJUČEVANJU S SPREJEMANJEM

Agape v grščini pomeni ljubezen, obed, živeti v medsebojni harmoniji. To pa je bil tudi navdih za nastanek združenja prosto- voljcev z imenom Agape v italijanski pokra jini Reggio Calabria leta 1968. Posvečajo se prizadetim osebam,mladim prestopnikom in posvojitvam otrok.Poleg tega,da lajšajo največje človeške stiske, skušajo v Agape poskrbeti tudi za zaposlitev in razvijati kulturo solidarnosti. V raznih delih Italije so tako nastala središča za rehabilitacijo in varstvo prizadetih, organizirali so druš- tva prostovoljcev in delovna združenja. Vse te skupine, čeprav samostojne, so povezane v krovno združenje Agape. Med njimi so npr.: kmetijska zadruga, ki vklju- čuje nekatere telesno prizadete, društvo odvetnikov, skupina, ki vodi javno kuhinjo. Kljub delu in velikemu poslanstvu jim ne manjka težav. Država jih pri njihovem delu vse manj podpira. Predlagajo, da bi bili prostovoljci deležni večje podpore, ker se zavzemajo za skupno dobro.

Povzeto iz Famiglia Christiana,
prevod Jože Potrpin

DRUŽINE,POVEZANE PROTI ALKOHOLIZMU

Društvo italijanskih klubov zdravljenih alko- holikov AICAT ima namen vzdrževati absti- nenco od pitja alkohola in pripeljati družino do spremembe življenja. Organizirano je tako, da upoštevajo okoliščine, v katerih je prišlo do alkoholne odvisnosti in posledic predvsem za družinsko okolje. Metoda je takšna, da se družine srečujejo tedensko, saj gre za neke vrsto razširjene terapevt- ske skupnosti,v kateri vsakdo govori o se- bi in prevzema odgovornost za druge.Vsak klub vodi prostovoljec. Vključuje najmanj tri in največ dvanajst družin. Ko presežejo to mejo, se klub razdeli.
Prvi tak klub je nastal v Trstu leta 1979. Sedaj jih je že 2.500 v vseh italijanskih pokrajinah, ali 30.000 družin v programu. Klubi se lahko zatem organizirajo v večje enote po posameznih pokrajinah. Prosto- voljcev v tem programu je skoraj tri tisoč. Dejanska gonilna sila združenja pa so same družine,ki spletajo močno mrežo solidarno- sti. Takšne vezi pridejo najbolj do veljave na začetku urejanja ali v trenutkih omaho- vanja, ko bi kdo zapustil program. Ko pre- magajo odvisnost, se člani kakšne družine često odločijo za nadaljnjo pomoč v sku- pinah, na področju preventive ali drugih odgovornih mestih v društvu.

Povzeto iz Famiglia Christiana,
prevod Jože Potrpin

ŠMINKANJE IN RAK

Če verjamemo neki ameriški študiji,ženske, ki se šminkajo, redkeje zbolijo za rakom na ustnicah. (Upam,da to ni le naročena štu- dija kakšne kozmetične tovarne). Torej ti- ste, ki temu verjamete in ste rade urejene tudi s pomočjo šminke, imate razlog več, da tudi tako kaj postorite za svoje zdravje Pri tem pa se mi oglaša malce pregrešna moška zavist, ki mi prišepetava, da imajo ženske tudi na tem področju še eno mož- nost več,da kakšen vogal več "gor držijo".

R. R.

TOLAŽBA V SIT

V 36. številki Uradnega lista Republike Slo- venije je državni zbor objavil zakon o po- vrnitvi škode ljudem, okuženim z virusom HIV zaradi transfuzije krvi ali krvnih priprav kov.Okuženi imajo pravico do doživljenjske rente v višini osemdeset tisoč tolarjev, o- boleli za AIDSom pa do doživljenjske rente v višini sto šestdeset tisoč tolarjev.

NAJTEŽJE PRIZADETI  V  NAJVIŠJIH DRŽAVNIH SLUŽBAH?

Teodor Roosvelt, predsednik ZDA od 1901 do 1909 je bil težko prizadet po otroški pa- ralizi. Njegov bratranec Franklin D.Roosvelt je bil leta 1933,ko je prišel na oblast, sicer še zdrav. Zadnja leta svojega predsedniš- tva do smrti let 1944 pa je bil na vozičku in nihče ni dvomil o njegovih sposobnostih. Leta 1992 je predsednik Clinton zaposlil invalidko na vozičku kot državno sekretar- ko v ministrstvu za vzgojo. Švedi so imeli slepega ministra, enako je sedaj v Angliji.

Povzeto po Frankfurter Rundschau

BARBIKINA PRIJATELJICA-NA VOZIČKU!

Po vsem svetu znani proizvajalec igrač Mattel je nedavno v Washingtonu predsta- vil svoj novi proizvod - igračo "Becky,smej se z nami!"
Gre za punčko na invalidskem vozičku.Pred stavili so jo v okviru programa priljubljenih Barbik, kot Barbikino invalidno prijateljico.
Govoriti in razmišljati v eni sapi o uspešnem gospodarjenju (natančneje o novodobni poslovni uspešnosti) in evangeliju, je pra- viloma hudo tvegano početje. Ali pa je to mogoče združiti, bomo tokrat lahko odločili tudi kupci, ko se bomo odločali o tem, kakšno igračo bomo kupili svojim otrokom. Koliko je v nas duha evangelija, lahko po- kažemo tudi pri tako vsakdanjih opravilih, kot je nakup igrače.
Tudi s pomočjo igrač in otroške igre se la- hko gradijo boljši medčloveški odnosi.

Jožef R.

ŽIVI SPOMENIKI ČLOVEŠKEGA BREZUMJA

"Obsodba vseh vojn, vseh oblik nasilja nad ljudmi in zahteva po primerni varnosti in- validov vojn so poleg prijetnega druženja moto vsakoletnega srečanja naših članov."
"Pričakujemo,da bo ponovno dan poudarek primernejšemu odnosu do invalidov nasploh še posebej do invalidov vojn, saj prihaja čas,ko bo treba tudi z invalidi - živimi spo- meniki človeškega brezumja obeh svetov- nih vojn in agresije na Slovenijo, začeti postopek sprave..."
"Invalidi vojn v Sloveniji in invalidi vseh evropskih držav smo upravičeni in dolžni zahtevati od vodstev posameznih držav in političnih strank, da odločno obsodijo vsa- kršno nasilje nad ljudmi."

Nekaj misli s srečanja invalidov
vojn v Mariboru, 26. junija 1997

PRAZNI VOZIČKI

V zadnjem obdobju smo lahko slišali in pre- brali veliko mnenj o novem načinu delitve denarja od iger na srečo ter o nasprotjih med invalidskimi in humanitarnimi organiza- cijami in še kom.Nepoučenemu opazovalcu se je kar težko znajti med različnimi mnenji Ne morem pa mimo vtisa, da kdo poskuša pridno netiti ogenjček nasprotij - v škodo vsem prizadetim. Sprva so bila sredstva od loterije namenjena delovanju invalidskih združenj, ki vključujejo najteže prizadete invalide.
Kot smo lahko prebrali v Dnevniku ob spre- membah zakona o lastninjenju Loterije,ne- kateri poslanci zagovarjajo stališča, ki niso naklonjena in prijazna slovenskim invalid- skim organizacijam. Zato je združenje in- validov Forum povabilo tri najbolj "socialno čuteče in invalidom naklonjene" poslance, da preživijo oseminštirideset ur na invalid- skih vozičkih v izolskem domu mišično obo- lelih in tako podoživijo življenje prizadetih. Pripravili so jim invalidske vozičke, ki jih ne bi smeli zapustiti brez pomoči strežnega osebja. Negovalci bi jih umili, oblekli, jim pomagali pri prehranjevanju, telovadbi in vsem drugem.
V teh oseminštiridesetih urah so jih želeli opozoriti na vse težave in ovire, ki sprem- ljajo invalida in jih mora premagovati vsak dan.
Invalidski vozički so ostali prazni. (Jasno, da se gospodje niso pustili tako ponižati in se usesti na sramotilni 'pranger' - voziček) Ne glede na to smo invalidi odločeni še naprej ozaveščati javnost ter poskušati ohraniti in dograjevati vse pozitivno iz pre teklosti.

J. R.

Moram vam sporočiti žalostno novico.Štiri- najstega junija je tiho, kot je živela, odšla FANČI TERPIN iz Idrije.Bila sem njena pri- jateljica več kot petintrideset let. V moji starosti je bila takrat, ko je v Ognjišču na- šla moj naslov, si želela dopisovati in se mi oglasila. Zdaj je imela šestinosemdeset let in vezi so ostale vsa leta. Nekajkrat sem jo obiskala sama, nato pa še z možem,saj jo je prav tako cenil kot jaz. Letos prvega maja sem bila zadnjič pri njej. Zelo je osla- bela, a bila je še vedno polna duha in ved- rine.Upala je,da se v kratkem zopet vidiva. Obljubila sem ji obisk v začetku julija, pa je Bog najine načrte prekrižal, ker je prej v ljubljanski bolnišnici umrla. V ponedeljek, 16. junija,so jo pripeljali v domači kraj, na- slednji dan pa je bil pogreb.
Oba z možem sva bila kar malo razočarana ker jo je pospremilo tako malo ljudi, kajti bila je močna žena, predvsem pa je veliko molila za duhovnike. Gospod Blažič je ob grobu dejal, da je Idrija izgubila svojega "Mojzesa",Cerkev pa neprecenljivo molivko in sodelavko.
Kdor je poznal Fanči si z njo dopisoval, ve, kaj je z njo odšlo. Prepričana sem, da je že pri Bogu - kako bi moglo biti drugače - vseeno pa vam jo priporočam v molitev in spomin. Njen smeh, njena dobrota, njeno duhovno bogastvo nas bo vedno spremlja- lo in dajalo moč, da tudi mi živimo po nje- nem zgledu.
Bog naj ji poplača vse dobro, nam pa da moč, da vztrajamo naprej.

Rafaela Böhm, Celovec

Prav ob koncu Marijinega meseca majnika je odšel v večnost naš dolgoletni prijatelj IVAN ŽGAVC iz Ajdovščine. Kot mlad in zagnan fant se je izučil za električarja in si ustvaril družino.Prišla pa je bolezen - skle- roza multipleks - in z njo hude preizkušnje zanj in za družino. Dolgo ga je dobra žena negovala doma, toda bolezen je vztrajno napredovala in žena je omagala.Edini izhod je ostal dom za onemogle.
Ko je bil Ivan še toliko pri močeh,da je vo- zil invalidski motor,se je velikokrat kar sam podal k Mariji na Sveto goro. Ker ga noge niso več držale, se je preprosto spustil na tla in se dobesedno priplazil v cerkev.Ved- no se je našel kakšen pater,da mu je malo pomagal. Tudi spoved je redno opravil. Kot velik Marijin častilec je vsako leto poromal na Brezje.
Zelo rad je prihajal na srečanja. Kljub hudi bolezni in nemoči je bil vedno dobro raz- položen, da je še drugim dajal moči. Vsi ga bomo pogrešali,najbolj pa njegova družina. Naj bo vsem v tolažbo, da se je Ivan pre- selil v boljšo domovino.

Oče naše prijateljice Marinke - IVAN PELJHAN z Otlice je dolgo bolehal in okusil težo življenja. Petindvajsetega junija se je njegovo zemeljsko življenje izteklo. Bil je skrben oče svoji družini,obenem pa gosto- ljuben mož, ki je rad sprejel obiskovalce. Zaradi neozdravljive bolezni je težko govoril a je vedno z nasmehom spremljal pogovor. Svoje trpljenje je združeval s Kristusovim trpljenjem posebno ob prvih petkih, ko ga je obiskoval domači župnik. Hčerki in žena ga zelo pogrešajo. Naše iskreno sožalje!

Majda Križaj

Zgodilo se je v nedeljo, 18. maja 1997, vendar še danes ne razumem naključja, kako človek nekaj čuti v sebi.Napisala sem precej obširno pismo prijateljici KATARINI BEVK iz Davče pri Železnikih. Med drugim sem jo vprašala, če se bova tudi letos, kot običajno, srečali na romanju invalidov na Brezjah.
V ponedeljek, 19. maja, ko sem ravno na- meravala oddati pismo na pošto, sem po radiu zaslišala osmrtnico. "Ne, saj to ne more biti res," sem v solzah premišljevala. Soseda, ki je bila ravno na obisku, ni razu- mela,kaj se je zgodilo. Skupaj sva poslušali ponovitev osmrtnice, nato sem ji pokazala naslov na pismu, ki je bilo namenjeno že pokojni prijateljici. Namesto pisma sem po- slala sožalje njeni družini.
S Kati sva se spoznali pred dvajsetimi leti. Doletela naju je ista usoda:bolezen sklero- za multipleks, invalidski voziček, srečanja, zdravilišča, bolnišnice itd. Kljub bolezni je bila Kati vedno vedra in nasmejana, potr- pežljiva in zelo družabna, toda lepo majsko nedeljo je za vedno odšla.
Draga Kati! Na Brezjah te ni bilo več med invalidi na vozičkih. V tolažbo mi je bilo to, da si za vedno odšla k Mariji. Rešena si vseh težav, ki jih moramo mi še prenašati, dokler nam je usojeno živeti.Počivaj v miru!

Pepca Mihelj

Vsa leta so mi podarjena

Revijo Prijatelj sem prvič dobila v roke v Tinjah na Koroškem. Ponudila mi jo je s. Lucija. Ker rada berem,sem Prijatelja takoj naročila. Vedno sem skrbela, da sem naro- čnino poravnala v začetku leta.Letos pa je bila kriva moja bolezen, da se je zataknilo. Kar dvakrat sem morala iskati pomoč v bol nišnici. Dobro se zavedam, da so potem,ko imaš sedemdeset let, vsa leta podarjena, pa tudi, da moram še kaj narediti iz tega daru. Pet let sem spremljala bolnega sina in se pri tem marsikaj naučila. Sedaj sem sama med invalidi z berglami.
Prijatelja mi sedaj pošiljajte na nov naslov, ker sem se preselila nazaj... Lep pozdrav vsem bolnikom in vsem sodelavcem Prija- telja.
Draga Marija, lepo ste zapisali, da so vsa leta starosti podarjena. Upam,da se boste zmogli sprijazniti z vsem, kar ta podarjena leta prinašajo, zlasti s pešanjem moči. Prijatelj naj vam bo pri tem v oporo. Želi in hoče biti. Meni pa ostaja radovednost gle- de tega, kaj ste se naučili pri spremljanju svojega bolnega sina. Čeprav je to za vas gotovo bridko, pa boste morda bralcem Prijatelja kaj tega zaupali? Gotovo bi to bilo v spodbudo in oporo komu, ki v bolezni spremlja svojca.

V mislih sem napisala pismo

Najprej lep pozdrav vsem, ki urejate Prija- telja, potem pa vsem bolnikom. Na revijo Prijatelj sva z možem naročena že več kot pet let.Vedno ga zelo težko čakam.Najprej ga prebere mož, potem še jaz. Dostikrat sem že v mislih pisala pismo, a do njega nikoli ni prišlo. Danes pa vam pišem.
Oba z možem sva invalida; mož je vojni invalid. Ko je bil star osem let, ga je hudo poškodovala bomba. Jaz pa sem invalidka po bolezni; hodim z berglama.Mož mi veliko pomaga. Vse sam naredi. Ko sem bila več mesecev v bolnišnici, je naredil tudi lep gobelin Zadnje večerje.Rada zložim kakšno pesem za obhajilo, birmo, novoporočence ali kakšno molitev. Ko ponoči ne morem spati, v mislih zlagam.
Draga Olga, kolikor vem,se ne izraža vsaka žena tako pohvalno o svojem možu. To je lepo od vas in obema želim,da bi še naprej drug drugemu tako zvesto stala ob strani in si pomagala. Če je v hiši toplina medse- bojnega razumevanja in prijaznosti, je živ- ljenje kljub invalidnosti in bolezni gotovo lepo in prijetno, pa tudi svoji okolici sta lahko za zgled. Hvala vam za pismo!

Bila sva na soku

Poslali ste mi stare Prijatelje in vas dolgo nisem utegnil dohiteti z branjem. Sedaj sem prišel tudi do novih stvari v Bratstvu. Z zamudo pošiljam pristopno izjavo.
Gibanje mi veliko pomeni, čeprav sem do sedaj bolj malo sodeloval. Za to imam raz- loge. Imam dekle, ki je še večji invalid, kot sem sam; pomagam ji in se ji vsestransko posvetim. Prevzel sem tudi skrb za svoje najbližje prijatelje in jim pomagam, kolikor morem. Skrbim za teže pokretne: pokličem kakšno pomoč, če jo potrebujejo; sam kaj postorim, skuham kavico zanje, dam jim prijazno besedo.
Gospod Zupančič naju dobro pozna, saj sva bila pri njem na Maistrovi na soku. Kar njega vprašajte! Lep pozdrav in zbogom!


Dragi Martin, prav zanimivo si pripisal svoji pristopni izjavi za Bratstvo.Najprej me pre- seneča, kako si si zapomnil čisto navaden sok, ki ti ga je ponudil prejšnji urednik. Ja, on je bil res gostoljuben. Zanj je eden na- ših lazaristov dejal, da ima srce kot avto- bus, v katerem je prostor za vsakogar.
Iz vsega, kar si zapisal, sodim, da je tvoje srce tudi široko in odprto za ljudi okrog sebe. Tako si na najboljši poti,da uresničiš geslo Bratstva: Vstani in hodi! Upam, da boš Prijatelja bral še naprej, in to kar sproti, pa da boš morda poslal tudi kakšen prispevek.

Obiska se živo spominjam

Hvala za vabilo na srečanje. Nisem mogla priti, ker sem možu desna roka. Vseh se spomnim v molitvi. Papeževega obiska se pa živo spominjam. Veliko lepih dni želim in lep pozdrav vsem.
Draga Štefka,
čeprav nisi mogla priti na srečanje,s kate- rim je Bratstvo želelo ljudem v cerkvi Srca Jezusovega podariti lepo doživetje ob dia- pozitivih z obiska svetega očeta in branju papeževih misli, je tudi vabilo in tvoj odziv znamenje naše medsebojne povezanosti. Gotovo bo še kdaj priložnost, da obudimo spomin na papežev obisk in se spomnimo vsega, kar nam je daroval.

Takrat bomo sodelovali z vami

Pri sestri sem dobila pismo Bratstva. Ker sama pisem ne more več odpreti niti pre- brati, je obtičalo med pošto. Vem, da se je včlanila v Bratstvo, zato vam v njenem imenu pošiljam za članarino.
Vsem se zahvaljujem za lepe trenutke, ki jih naredite moji sestri. Tudi moji otroci kmalu ne bodo več potrebovali moje po- moči, pa bomo takrat tudi mi sodelovali z vami. Naj vam Bog še naprej daje moči in volje za delo.
Draga Mija, hvala za dar, enako in še bolj za tele čudovite besede obljube o pomoči. Marsikomu bodo v spodbudo.Bog blagosla- vljaj vas, vaše otroke in vse, kar dobrega delate.

Dragocenost nepričakovanega obiska

Vsaka vrstica je dobrodošla, ker je od pri- jatelja. Posebno se človek razveseli nepri- čakovanega obiska. Z njim me je razveselil Gregor; pa še kdo naj se oglasi v naši pre- lepi vasici. Pošiljam majhen prispevek za Bratstvo. Iskren pozdrav vsem prijateljem, posebej pa uredniku. Draga Milena,
zelo lepo je, da imate takšno mnenje o svoji vasici in obiskih prijateljev. Zanimivo je,da srečujemo mnogo ljudi,toda niso nam vsi enako blizu.Prijateljev obisk je res dra- gocenost. Vendar se mi zdi prav, da smo ob tem tudi stvarni in se zavedamo zakoni tosti življenja. Ta pa je, da smo zlahka v čudovitih odnosih z ljudmi, ki jih občasno srečamo,nekoliko teže pa nam gre s tistimi s katerimi skupaj živimo.Vsaj pri duhovnikih in sestrah to opažam. Ni čudno,da je apo- stol Pavel zapisal: "Prenašajte drug druge- ga!" Je že vedel zakaj. Torej - prenašajmo drug drugega,s katerimi nam je dano živeti; Bogu pa hvala tudi za prijatelje.

Dovolite...,

da se oglasim v vaši reviji, čeprav po pra- vici povem, da je ponavadi ne berem. Tudi moje slabe oči mi branje vedno manj dovo- ljujejo. Stvar, o kateri bi vam rada pisala, pa mi leži globoko na duši. Gre za slovo moje prijateljice Fanči Terpin.Napisala sem nekaj vrstic njej v slovo.
Če kdo želi vzpostaviti stik z menoj ali do- biti sliko njenega pogreba, se lahko oglasi na uredništvu Prijatelja, pa bo dobil moj naslov.
Draga Rafaela, prav je, da so objavljene tudi vaše besede. Skoraj vsaka številka Prijatelja prinaša zapise o naših prijateljih in prijateljicah,ki odhajajo domov. Skromne so te besede in ne morejo obseči in izraziti vsega,kar čutimo v trenutkih slovesa.Hvala da ste nam vsem posredovali svoje besede ob slovesu od Fanči, ki je bila povezana z mnogimi iz Bratstva. Morda se vam bo kdo od bralcev Prijatelja oglasil ...

Vrnitev v življenje

Sem starejša upokojenka in zaradi defor- macije obeh nog tudi invalidka. Otroci so poročeni in živijo s svojimi družinami vsak v svojem kraju. Počutim se osamljeno, če- prav še sama poskrbim za vsakdanje oprav ke v hiši in zunaj nje. Pred časom me je na poti domov podrl motorist, pri čemer sem utrpela hude poškodbe glave. Posledice nesreče so bile hude nočne more, ki so me navdale s strahom,kako bo z menoj.Prosila sem Jezusa in Marijo za pomoč. Po nekaj tednih sem bila uslišana, ponovno sem la- hko mirno spala, kar mi je povrnilo moči in voljo. Prepričana sem, da molitev ni bila zaman in da sta mi Jezus in Marija resnič- no pomagala in me tudi v prihodnosti ne bosta pustila same. Na poti skozi življenje pa me spremlja tudi moj angel varuh.


Gospa Rozalija,ob prebiranju zgodbe vaše- ga življenja mi prihajajo na misel Jezusove besede: "Karkoli boste prosili v mojem imenu ..." in "žena, tvoja vera te je rešila." Vaše doživetje nas lahko znova prepriča o resničnosti Božje ljubezni, ki nas nikoli ne pusti same, tudi takrat ne, kadar nas vsi zapustijo in se počutimo povsem nemočne ter osamljene.
Bodite tako pogumni še naprej in zaupajte v Božjo ljubezen kot doslej, saj boste tako svetla luč v vsakdanjosti zase, za svoje otroke in vaše bližnje!

Hvaležna

Hvaležna sem vam za lepo vsebino Prijatelja Bog naj vam da moči pri tako odgovornem delu. Vesela pa sem tudi vseh vas, ki se redno oglašate s svojimi zapisi v Prijatelju.
Pohvalila bi tudi Toneta Planinška, ker se nam oglaša na Radiu Ognjišče in nam tako popestri kakšen večer.Včasih sem se lahko in rada udeleževala srečanj gibanja KBBI, zdaj pa se moram zaradi bolezni temu od- povedati.Hvala Bogu,da lahko berem,molim in vdano prenašam svoj križ trpljenja.Sama sebi se ne smilim, če me že obide ta sku- šnjava, se takoj spomnim nanje, ki še bolj trpijo.
Imam veliko Simonov,ki v trenutkih nemoči pristopijo na pomoč. S hvaležnostjo v srcu se spominjam letošnjega romanja bolnikov in invalidov na Brezje; tega sem se lahko udeležila po dobroti g. Jožeta Vidica in žu- pnika iz Grahovega pri Cerknici.
Zelo lepo nas je nagovoril g.nadškof Franc Rode. Naj ga Bog obilo blagoslovi v njego- vem poslanstvu med ljudmi!
Vsem skupaj lep pozdrav!
Gospa Marija, vaša trdna vera in zaupna molitev vam pomagata, da laže vztrajate na svoji poti skozi življenje, četudi se mo- rate zaradi bolezni marsičemu zanimivemu odpovedati. Pohvaliti moram tudi vašo od- prtost za stisko bližnjega in za hvaležnost dobrotljivemu Simonu,ki vam stoji ob strani Prav je, da človek tudi v bolezni in preiz- kušnji ostaja sprejemljiv za vse dobro,lepo in plemenito okrog njega.

Ustavil sem se ob zadnji strani Prijatelja 3/ 97. Nikakor se ne spotikam ob nadškofove besede. Nasprotno, vesel sem jih. Zbodel pa me je pripis, komu so bile izrečene (namenjene?). Imam občutek, da si jih je nekdo kar prisvojil, čeprav so bile najbrž namenjene vsem slovenskim bolnikom. Le izrečene so bile tam in takrat -na srečanju odgovornih Bratstva z nadškofom.
Dobronamerno!

JR

Dragi prijatelji,ki ste bili tako srečni,da ste bili na romanju na Brezjah! Bila sem z vami po radiu Ognjišče, ki mi je zvest spremlje- valec v moji osamljenosti,bolezni in starosti Vem, da ste mnogi še bolj osamljeni kot jaz, saj imam družino in že pravnuke, ki pa imajo svoje delo in mi ne morejo delati družbe.
Darujmo Bogu svojo osamljenost za naše duhovnike,saj so tudi mnogi med njimi osa mljeni. Nihče jih ne pričakuje,ko se vračajo domov, da bi jih prijazno ogovoril in jim z ljubečo roko postavil hrano na mizo. Tudi oni so družabna bitja in potrebni človeške ljubezni in domačnosti.
Kot čutimo bolniki, tako naj tudi duhovniki čutijo Marijino ljubezen. Kot je ona sina Jezusa spremljala na križevem potu, tako naj spremlja tudi naše duhovnike, ki nosijo križ duhovništva. Kako lepo nam je, ko nas bolne in stare obiščejo in nam prinašajo tolažbo.O,ko bi le mogli začutiti srečo,ki jo čuti bolnik, ko ga obišče duhovnik, dvigne desnico za odvezo in odpuščanje ter mu prinese Jezusa!
Darujmo zanje svojo bolečino in osamljenost da bi vedno čutili, da sta z njimi Jezus in Marija!

Hribarjeva

SKUPNOST SREČANJE

Center BRAT SONCE IN SESTRA LUNA

Človeku današnjega časa lahko vse bolj zanesljivo rečemo "romar brez cilja". Cilj te usmeri, ti da pečat tega, za kar živiš in se trudiš. Moderen človek je vržen v morje miselnih tokov, kar ga dela zmedenega, da ni več sposoben jasnega ločevanja in tako izgublja svojo identiteto. Za svojo usodo se ne zna več zanimati. Njegov individuum postane izvor vseh težav in radosti, dokler mu takšno stanje ne odvzame vsega, kar je delalo njegovo življenje smiselno.
V lastni domišljiji smo velikokrat pogumni in junaški. Zahrepenimo po vsem, kar nam je dano videti, z iskreno željo,da bomo odkrili in živeli nekaj več in boljšega. A to hrepe- nenje nas je izigralo in usužnjilo. Otopeli smo, dotaknejo se nas le še močne reči. Človek odpove, dobesedno pregori in nikoli ne zmore biti več takšen,kot po njem hre- peni njegov Stvarnik. "Spet noč brez upa- nja. Ne da bi bil kaj bolan, toda breme življenja postaja pretežko." Človek odpove že pred začetkom. Življenje mu postane Sizifov trud.Ko v življenju obmolkne smisel, cilj,obmolkne tudi Stvarnik. Ta molk posta- ne tista bolečina,ki je človek ne more pre- gnati iz življenja. "Moj Kristus se je utrudil in premolknil.." "Danes živimo na zemlji pod nebom, ki se je zaprlo nad nami." Praznina je pretrgana vez s Stvarnikom ali naravo ali svojo notranjostjo; karkoli dobrega za človeško dušo.Nikoli še ni molilo toliko mla- dih kot danes,a ne tako,kot si predstavlja- mo molitev. Oni kričijo po Bogu in ljubezni v življenjskih stiskah, tresejo se za roko, ki jih bo orientirala v življenju. Moledujejo za tisto, kar bi moral svet vsakemu dati, a ga le zvabi drugam in prevara (izigra). Ko to spoznaš, lahko kriviš za vse le sebe, kajti izigran si ti sam, težave so le tvoje, nosiš in čutiš jih najbolj ti. Zakaj hrepenim po nečem,kar me uničuje in jaz to vem? Zakaj hočem tja, od koder bom edini razočaran ostal le sam.Ne bom odgovarjal,prisluhnimo kako doživlja življenje mlad fant, ki sedaj živi v skupnosti Srečanje na Kostanjevici (Nova Gorica). Prisluhnimo njegovim bese- dam, kakor so bile izrečene.

Bi mi lahko po svoje povedal o vaši skupnosti in življenju tu?

Najbolje bo, da me kar ti vprašaš, sicer je toliko stvari, ki bi jih lahko povedal, da bi potrebovali vsaj tri kasete.

Dobro, kako ti doživljaš skupnost in kaj ti pomeni?

Takole je: Skupnost v bistvu ni bolnišnica, klinika; nič takšnega. Je prostor, kjer lahko spremeniš svoje življenje. Je tudi čas. Cela zadeva v povprečju traja tri leta. Nekateri so v skupnosti dlje,drugi nekoliko manj,to- da običajno po tri leta. V tem času poteka več stopenj. Prva od njih je odvajanje od mamil, da si fizično opomoreš.
Druga stopnja je, da dobiš odnos do dela in nasploh do ustvarjalne dejavnosti. To pomeni, da "se aktiviraš" in počasi preideš iz stanja pasivnega razočaranja v stanje aktivne ustvarjalnosti. S tem dobiš tudi odnos do sebe,drugih,do življenja. Kako to dosežeš? Tako,da so vedno ob tebi ljudje. Stopajo pred teboj, imajo majhno lučko in ti greš za njimi. Tu ni veliko filozofiranja. Tu si vključen v vse vrste aktivnosti; od prvega dneva, ko prideš notri.
Treba je najprej spoznati, zakaj smo prišli v skupnost. Ne gre samo za to, da bi se nehali drogirati. Droga je bila le posledica našega razmišljanja in življenja,ki je bil od- klonilen do vseh pozitivnih zadev, do vseh dobrih tokov; za to,ker smo se predali, ker se nam ni več dalo iti naprej. Izbrali smo krajšo pot - med drugim tudi mamila. Niso bila mamila tista, ki so prišla do nas, na skrivaj. Sploh ne. Droga nam ni sama v žilo padla. Mi smo jo šli iskat. Alkohol, droga, 'žur',non stop biti zunaj,brez odgovornosti, ker te nič ne briga - ne zase ne za druge. Tu se najprej tega zaveš... Začneš delati "na sebi", od prvega dne. Začneš se tolči po glavi, zakaj se je ravno meni to zgodilo. Počasi, zelo počasi gre naprej. To ni dolo- čena doba, ponavadi traja dva do tri me- sece, tudi pol leta, da sploh spoznaš, kje si. Spoznavaš, da tu ne boš poležaval, se zafrkaval in blodil naokrog. Začneš se za- vedati, da so okoli tebe tudi drugi ljudje in se začneš počasi prilagajati - živeti z njimi Prilagodljivost je, da greš ti en korak proti drugemu in on en korak proti tebi. Tako pri vseh zadevah, praktično pa se to dogaja pri delu. Po osem ur delamo, osem ur je drugih dejavnosti, v katere je vključeno vse živo, tudi šport, pogovori, prosti čas. Potem je še osem ur spanja. V bistvu je to... ko čas začne sproščati mehanizme, da najdeš počasi ravnotežje. Veš, da je trenutek za delo, potem pa bo trenutek za šalo, zabavo. To je v bistvu skupnost, ne gre za terapevtske procese,da bi imeli ka- kšne priročnike in terapevte. Tisti,ki imamo več izkušenj, kažemo pot tistim,ki jih imajo manj. Oni bodo čez leto ali dve imeli naše izkušnje in jih bodo prenašali naprej. Skup- nost je izročilo in proces; ni mehanika v smislu: če jo sprožiš, in kdor notri funkcio- nira, je prav, ostale pa vrže ven.
Zato veliko ljudi zaman pričakuje od skup- nosti,da jih bo sama po sebi naučila živeti. To je zmotno razmišljanje. Ne more te po- slati žena ali starši na nekakšen "remont". Ne. Ti se moraš hoteti urediti. Moraš imeti voljo: "Jaz to hočem, čutiti življenje, doži- vljati zadeve, ne prek posrednikov, droge, 'žura'... ampak živeti življenje tako, kot je. Hočem živeti, trezno gledati, tudi hoditi, ne s sklonjeno glavo, biti ponosen, da sem človek."To je v bistvu vsa umetnost tukaj.

Ko sva prišla, sva na dvorišču videla otroke, ki so igrali košarko. Kakšen od- nos imajo ljudje tukaj do vas?

Stiki so res iskreni. Na začetku ni kazalo tako,zlasti po zapletu na Planini. Kazalo je, da v Sloveniji sploh ne bo nobene skupno- sti. Osmega januarja 1995 so uradno odprli ta center, prej je bilo nekaj fantov, ki so pripravljali prostor. Že prvi odzivi so bili iz- redno dobri: s strani župana,frančiškanov, okolice. En gospod prihaja pomagat rezati trto, drugi pomaga pri strojih. Trije, štirje pridejo ali jih pokličemo,če jih potrebujemo Sicer pa se veliko naključnih obiskovalcev ustavi; sprašujejo nas, kaj in kdo smo. Imamo pozitivnega duha in to ljudje čutijo. Najprej so se bali. Saj se res čudno sliši: "Narkomani bodo prišli sem... Kaj pa bodo delali,saj nič ne znajo.Kaj pa bo v tej hiši? Bo 'kažin'?" Pa smo začeli urejati to hišo. Lani smo uredili zid, tole pot, počasi smo začenjali in že se kažejo uspehi. Tudi pri nas.Nekateri so že končali program. Mislim, da je okrog deset ljudi, ki so že prišli iz centra in živijo v redu.

Ali imate kakšne stike z njimi?

Stiki -vsake toliko časa nas pokličejo. Og- lasijo se, vsake tri mesece. Pokličejo nas, tudi iz Italije.Konec koncev so to prijatelji, s katerimi smo bili skupaj več mesecev; celo leto.
Tu ni tako rekoč nič uradnega. Smo sicer trije odgovorni, ki vodimo center, potem so drugi, ki so tudi tu. Mi nismo šefi in ne ukazujemo. Smo le tisti,ki vlečemo naprej; dajemo napotke-tisto lučko držimo. Vse je zgrajeno na tem. Nobene prisile ali terorja. Naša skupnost je čim manj institucionalna zadeva.
Imamo pa deset osnovnih pravil, ki so od- kritost, poštenost; kdor noče delati, naj ne je... To so osnovna pravila, za tiste, ki hočemo biti ČLOVEK. Mi smo se prej sami dajali na rob družbe. Naperjeni smo bili proti vsem. Gledali smo samo druge, ne pa sebe. Zato smo se tudi zanemarili. Tu pa opazuješ sebe. Zato, ker te ljudje okrog tebe spodbujajo. Če moram jaz kopati in bi bil kdo poleg mene, ki ne bi hotel delati, se ne bi šli Jugoslavijo. Rekel mu bom: "Kaj je zdaj to? Še ti delaj!"
Tu ima vsak svojo zadolžitev. Vsak ima določeno odgovornost. Tu ni nikogar, ki bi samo jedel in spal. Eden je odgovoren za dvorišče, drugi za hišo,spet drugi za potek dela, eden molze kravo. Delamo pa skupaj. Drug drugega opozarjamo in se ob tem oblikujemo.To je terapija. Nobene metode, da bi rekel: "zdaj pa bomo risali diagram..." Dostikrat se zaradi tega skregamo z zdra- vniki, psihologi in ostalimi strokovnjaki; no, ne skregamo,ampak razhajamo v pogledih. Mi bolj po domače in s pravimi imeni pove- mo zadeve.Oni pa teoretizirajo.Mi pravimo: Tu ni teorije. Oni:Potem pa se ne da živeti Seveda se da,sto šestdeset je skupnosti v Italiji, deset v ostali Evropi - Švici, Španiji, Sloveniji... Pa center za majhne otroke na Tajskem,pa v Braziliji, na Kostariki. Zadeva deluje, to pa zato,ker delamo po svoji volji Vsi, ki smo v skupnosti, poznamo tiste, ki prihajajo. Mi smo bili isti. Ko so mene spre- jeli, so mi dali vse, kar sedaj dajem naprej. Jaz vem, kako se počuti tisti, ki je tu dva dni. Seveda sem drugačen človek,z drugim značajem, toda prehodil sem to pot. Vse stopnje, prek katerih bo moral iti, poznam, zato mu lahko pomagam. Tu ni tako: osem ur delaš, potem pa greš domov. Mi bivamo skupaj ves dan in vse delamo prostovoljno ker tako hočemo.

Ko razmišljaš za naprej, ali te je strah samega sebe?

Ne, me nima biti za kaj. Sprejemaš vse, kar je bilo, kar je, sprejmeš realnost, táko, kakršna je. Verjamem v to, da se nisem le nekaj naučil. Tu sem se naučil živeti. Ne zato,ker to traja toliko časa, ampak,ker je to izkušnja življenja.Tu se ne pogovarjamo kako bi lahko živeli, ampak živimo. Ne dva tedna, ampak tri leta. V teh letih pa se vsakdo,ki mu voda v grlo teče,nauči živeti če se le hoče. Mi se hočemo naučiti.

Ali delate tudi kaj posebnega?

Ni časa za kaj takega. Včasih, ko dežuje, se lotimo kakšne posebne stvari kot je na primer renoviranje starega pohištva. Naj- več se ukvarjamo z vrtom,ki je velik,potem je tu še trta in pridelava vina; izdelujemo svoj sir ...

Vaše življenje tu je očitno v sožitju z naravo. Ali misliš, da je to sožitje reši- tev tudi za druge nerešene zadeve, ki so na svetu.

Prepričan sem, da ima ta čut vsak človek, a se to zgubi. Nekateri vse življenje živijo z naravo. Prepričan sem, da tudi v mestu sredi betona.Tudi če nimaš rože na balkonu se lahko vedeš tako, kot naravni zakoni velevajo.

Rože,Nik (pes)... pomenijo tudi sožitje. Kar udomačiš,je nekaj,kar te obvezuje meni Mali princ ...

Da, to je ogledalo. Če tu nimaš volje, ne bo nič. Negovati voljo. Mi redkokdaj o tem govorimo.Več se pogovarjamo o praktičnih rečeh v zvezi z življenjem, kot je prijatelj- stvo, delo, ljubezen, varnost. Vendar pa ti pogovori ne slonijo na blebetanju,ampak na izkušnjah;skratka ne govorimo drug druge- mu: "Saj bo šlo." Šlo bo,če bomo mi hoteli, da gre! Tudi delo je za nas zelo velika me- ditacija. Ni nekaj mehaničnega, ampak je notranji pogovor, je usmerjena energija v ustvarjanje.Skozi to začneš čutiti življenje Srce začne s tem prav biti.
Veliko nas je iz mesta.Pozneje tega vrtna- rjenja ne bo. Zato je to velika izkušnja.
Zavedam se, da je čudež,da sem tu. Nima vsak te možnosti. Življenje sem začel ra- zumevati. Zdaj vem, da je treba dati živ- ljenje na povodec,ne pa da te življenje kot podivjan konj vleče za sabo in gre, kamor gre. Sicer 'zabluziš', kot smo mi.
To je del odgovora na prejšnje vprašanje: Kaj bo z menoj?Svoje izkušnje bom prene- sel ven. Skušal bom čimbolj živeti v skladu s tem,kar sem se tu naučil. Sedaj vem, kaj to pomeni truditi se. Trudil se bom shajati z ljudmi. Pa ne le biti prijazen in kimati. Tudi spreti se, ampak pošteno, tako, da ostaneš človek s človekom. Ne uporabljati nasilja.
Mi smo bili povsem razsuti, ko smo prišli sem.Nismo upoštevali nobenih moralnih za- konov, samo zmedo smo imeli v glavi in jo sejali okoli. Tu je potrebno vse spremeniti. Tu bomo zaživeli; drugače nam ostane sa- mo še vrnitev na pot smrti.Tu se ne moreš lagati.Treba je zmeraj biti odkrit in pošten.

Imate kaj skupnega-materialne stvari, denar? Kdo odloča o uporabi? Vem, da se skozi to zrcalijo medčloveški odnosi

Da, seveda.Na tem tu največ delamo.Ved- no so soudeleženi drugi,razen če si despot Tega pa tu ni. Pravilo je vedno, da se ni- hče ne izolira. Le za kakšno posebno delo. Drugače pa vedno dva ali več skupaj. Ta- koj,ko jih je več, je potrebno usklajevanje. Vsak ima svoje zamisli. Eden bi tako, drugi drugače;tretji pa sploh ne bi.In se je treba uskladiti. Tu ni: Sam sem in delam, kar ho- čem.Treba se je prilagajati.Na tem prilaga- janju veliko delamo. Ne naučiti se biti tiho, ampak biti razmišljajoča osebnost; vedeti, kaj je prav in kaj je narobe.
Tu se naučiš delati in ceniti svoje delo. Pravimo,naj bo duh reven.Ne duh revščine ampak reven, preprost duh.Ta preprostost nas bogati. Živimo v duhu preprostosti,kot so živeli ljudje pred mnogimi leti.Tu peremo na roke, da vidimo ves proces; da paradi- žnik ne zraste v supermarketu, ampak je zanj treba delati. Primer, da je kdo, na pri- mer tvoji starši, več mesecev delal, ti pa ukradeš denar, in ga za mamila zapraviš v treh dneh. Počasi dobimo odnos do reči in ljudi.
Tu nimaš svojega denarja; samo obleka in kakšne knjige. Potem vidiš vse v pravi luči. Vse, kar človek potrebuje za življenje, je delo, hrana, postelja in streha nad glavo ter seveda ljubezen; do sebe in drugih. To je naše bogastvo.To je tudi človeška bliži- na in razumevanje.Ljudje so zmeraj zraven tebe.Seveda pa je drugače v družbi zunaj, v svetu reklam, informacij,ki nabijajo vate: "Delaj tako; oblači se tako, kupuj to..."

Koliko ste v stiku z zunanjim svetom? Imate radio, TV?

Gledamo TV dnevnik, imamo dnevno časo- pisje, vendar to ne pomeni, da bi morali vseskozi brati, kje je bila kakšna nesreča, kdo se je ubil,kdo se je vrgel iz nadstropja ali pa reklame. To je senzacionalizem, ki je bolezen te družbe. Senzacija, novo, noro, še bolj noro... Pakirano liter, tri litre, pet litrov - eno zastonj.
Tu tega ni. Tu so res idealne možnosti za človeka. Zunaj se bodo stvari spremenile; postavljen si pred dejstvo. Začneš ravnati z denarjem. Jaz bi, če bi znal in če bi imel kmetijo, kmetoval. Vem pa, da bom živel v mestu in bom moral uresničevati to, kar sem se tu naučil. To bo tam precej težje, kot je tu. Treba bo pljuniti v roke; ni kaj. Imaš nekaj prijateljev, na katere se lahko nasloniš; lahko računaš nanje in oni nate. To je veliko. Ne da se povedati, koliko to pomaga.Zaupati ne pomeni povedati prve- mu človeku,ki te pozdravi na ulici, svojega življenjepisa in vseh skrivnosti svojega življenja. Zaupanje je zame zmeniti se, da si ti mož beseda in ne 'klobasaš', kaj boš naredil,pa potem nič ni.Lahko bi še govorili
Saj ne gre le za narkomane. Gre za ljudi s skrbmi in težavami. Lani sta bila tu dva iz Kostarike.Eden je bil star šele štirinajst let Prodajal je slaščice, ki jih je mama doma delala in so ga vsak dan tepli, če ni dovolj prodal. Don Pierino mu je pomagal; ponudil mu je,da ga spravi v šolo.On ni imel težav zaradi droge, pač pa s tem, da ga nihče ni imel rad. To je najhujša revščina. Lahko imaš vsa bogastva tega sveta, toda, če te nihče nima rad, si nič, si popoln revež.

S tem se strinjam, a potreben je preo- brat v sebi. Ni pomembno, koliko ljudi me ima rado, ampak koliko jaz dajem.

To je vzajemno. Kolikor daješ, toliko dobiš. Ne gre le za materialne dobrine; gre tudi za čas; daš trenutek, ki ti je najljubši. Na primer: meni bi prijalo brati. Toda zraven mene je nekdo, ki ima težave in ves dan nosi kisel obraz. Vem, da bi mu pogovor dobro del. Zato zaprem knjigo in se z njim pogovarjam. To je naše prizadevanje, da čutiš, kako te ima kdo rad. Ne moreš brez tega,da se ne bi zanimal za drugega poleg sebe.

Kako pa rešujete značajske razlike?

Sčasoma se to vse uskladi. Kdor je bolj blebetav, bo v stiku s tistim, ki skoraj nič ne govori in oba se popravita. Eden bo manj blebetav,drugi bo več govoril. Ostaja pa razlika. To je kot pri delu. Eden dela hitro, a malo naredi, drugi počasi, a naredi veliko. Pomembno je tudi, kako delamo, ne pa samo učinek.

Žal nam je odmerjeni čas potekel. V skup- nosti vse poteka po pravilih in redu. Tudi obiskovalci se temu prilagodijo. Fedja, s katerim sva se pogovarjala, se je pridružil drugim pri večerji.Poslovimo se z občutkom da smo drug drugemu nekaj podarili.
Sprejmite tudi vi,drage bralke in bralci,tale dar ...

Jože Kralj in Vlado Bizant

Iz Nemčije smo prejeli ljubeznivo pismo z zanimivo prilogo-knjigo z naslovom: KRAFT IN DEN SCHWACHEN (MOČ V SLABOTNIH).

V njej sta Jutta in dr. Alfons Pausch iz Nürnberga zbrala prispevke precejšnega števila različno prizadetih avtorjev. Govorijo o svojem doživljanju invalidnosti ali bolezni ter svoji veri. Avtorji iz nemškega go- vornega področja (Nemčija, Avstrija, Švica) pripadajo najrazličnejšim starostnim in izobrazbenim skupinam.Živijo na invalidskih vozičkih ali ležijo v bolniških posteljah.Avtorja sta želela spodbuditi nji- hovo medsebojno poznavanje in povezo- vanje. Drug z drugim in drug za drugega!
In kako je sploh prišlo do tega, da sta nam poslala to knjigo? V glasilu nemškega Brat- stva sta opazila kratek zapis in nekaj slik z naše lanske razstave ročnih del bolnikov invalidov. Tako vesta, da obstaja Bratstvo tudi pri nas. Želita, da bi knjigo predstavili. To z veseljem storimo; računamo pa tudi z objavo prevodov posameznih izpovedi. Po- prosili smo za dovoljenje za prevod.

GLEJ,DA NE POZABIŠ NA NAJVEČJO VREDNOST

Naj se mojim spominom in zgodbam,ki jih je pripovedovala babica, v tej rubriki pridruži tudi zgodba,ki jo je povedal mlad duhovnik

Naš g. župnik je zbolel in pri nedeljskem bogoslužju ga je zamenjal mlad duhovnik, le malo prej je bil novomašnik. Ko je stopil na prižnico - (tedaj še ni bilo ambonov), je počasi začel: "Ni dolgo,ko sem v kinu videl zanimiv film." "Zdaj bomo pa namesto bo- žje besede filmske zgodbe poslušali," je neka starejša ženica pošepnila svoji sosedi v klopi,ta pa ji je prav slabe volje prikimala K sreči mladi duhovnik ni slišal pripombe in je nadaljeval:
"Najprej se je pokazala slika mlade žene z otrokom v naročju. Oba sta bila videti zelo uboga, lačna. Tedaj se je pokazal grad in mladi graščak je povabil ženo. Pridi, naberi zase in za otroka, kolikor hočeš, vse ti je na razpolago, toda hiti, tvoj čas je kratek, ob tem pa ne pozabi na to, kar je največ vredno, kajti, nobena vrata se ti ne bodo ponovno odprla.
Najprej je žena z otrokom v naročju prišla v grajsko shrambo. Hitela je nabirati,a vse je bilo tako težko. Odprla so se ji druga vrata, kjer je bilo ogromno obleke zanjo in za otroka. Zdaj je žena brž odvrgla vso hrano,z mislijo, da je obleka večje vredno- sti ker dalj časa traja. Potiskala je obleko skupaj, hitela,da ji je pot lil z obraza,graš- čak pa jo je opomnil,naj ne pozabi na tisto kar ima največ vrednosti.
Odprla so se ji naslednja vrata. Zdaj se je pokazala zaloga zlatnine. Žena je v sobi z obleko odložila vso obleko, nanjo posadila otroka in hitela v sobo z zlatnino. Nabirala je zlatnino in ob tem računala, kako bosta z otrokom bogata. Graščak pa jo je še enkrat opomnil, naj ne pozabi na tisto, kar je največ vredno. Žena je še iskala med zlatnino največjo vrednost, tedaj pa so se oglasili udarci ure in vrata za njo so se za- prla.
Njen otrok je ostal v prejšnji sobi, tako da ni mogla več do njega. Sedaj je uboga mati začela metati po tleh zlatnino, hotela z nohti odpreti vrata, prsti so ji krvaveli, toda bilo je zaman, vrata se niso odprla.
V tišini, ki je ob tem dejanju zavladala v dvorani, je zastor padel.
Zakaj vam pripovedujem to zgodbo, je na- daljeval duhovnik.V tej ženi sem videl sebe in sploh vsakega človeka. V malem otroku pa našo dušo.Tako v življenju hitimo,da bi si nabrali bogastvo.Nekaj časa še nosimo s seboj skrb za dušo, potem pa jo odložimo, naš čas pa se izteče, vrata se zapro in za dušo ne moremo več poskrbeti."

Tako je dokončal svojo zgodbo duhovnik,ki danes ni več mlad. Nauk te zgodbe me je spremljal vse življenje in žal bi mi bilo, če bi tako poučna zgodba utonila v pozabo.

Angelca Škufca

Med svetniki, ki so jih nekdaj zelo častili, danes pa so precej pozabljeni, je tudi tale. Po njem se je imenoval verjetno največji skladatelj vseh časov. Svetnika prepozna- mo po škofovskih znakih in modelu cerkve ter sekiri, zasajeni v njem. Povejte:

1. Ime svetnika:

a) sv. Sebastijan
b) sv. Ludvik
c) sv. Wolfgang

2. Zakaj ima model cerkve s sekiro?

a) Legenda pravi, da je sezidal cerkev in bivališče na kraju, kamor je padla sekira, ki jo je vrgel s hriba
b) Čeprav je bil škof, je sam lastnoročno stesal cerkev
c) Večkrat so mu nasprotniki s sekirami porušili njegovo leseno cerkvico, on pa jo je vedno znova obnovil.

3. Kateri skladatelj je nosil njegovo ime?
a) Bach
b) Beethoven
c) Mozart

Pravilni odgovor PP 3/97: B B B

Vse možne točke (18) so doslej zbrali:
Marija Boršič (Rog. Slatina), Anica Burnik, Marko Burnik,Milan Burnik,Milena Burnik(vsi Sp.Idrija),Ana Košir,Oton Kurent(Ljubljana) Irene Kozlovič (Koper),Zora Praper (Preva- lje), Tina Rot, Ljubica Zakovšek (Domžale) Tilčka Špur (Sl. Bistrica), Tilka Tomažin (Raka), Ema Žuber (Kobarid). Čestitke!

Odgovore pošljite do 25.avgusta na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

REŠETO

V vsaki vodoravni in navpični vrsti je skrita po ena svetopisemska oseba iz stare za- veze. Prečrtajte črke njihovih imen (zaradi boljše preglednosti vodoravne od desne proti levi, navpične pa v drugi smeri, npr. C in L), ki si slede v pravem vrstnem redu, le da so vmes druge črke. Ko boste prečr- tali vsa imena, vam bo v vsaki vodoravni vrsti ostala po ena neprečrtana črka. Beri- te jih po vodoravnih vrstah in dobili boste še dve starozavezni osebi. Zaradi lažjega reševanja bom po abecednem redu napisal imena posebej za vodoravne in posebej za navpične; kam jih uvrstiti, boste pa uganili sami.

ABJATAR ABSALOM AHIMAAS EFRON ELIJA GEDEON GOLJAT HANAH JONATAN MOHOLI NADAB NEFEG OZIEL SAMSON SEFORA SETRI ZEKRI

EFRAIM ELEAZAR ELISAFAN GERSAM HES- RON ITAMAR IZRAEL JOHABEDA MERARIJ MOJZES REBEKA

Rešitev (imeni preostalih dveh prerokov) prepišite na dopisnico, prilepite kupon in jo do 25. velikega srpana (avgusta) pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom: UGANKA.

Nagrade: 4/97:
1. okrogli noži za rezanje-za gospodinjstvo
2. knjiga Cvetana Priol: Darovana
3. glasbena kaseta Za Slovenijo z ljubeznijo (Marjan Podobnik s prijatelji)
4. plaketa Sv. Ana
5. komplet tridesetih podobic s slovenskimi motivi (avtor fotografij Klemen Čepič)
6. prtiček.

Rešitev posebnega mozaika v št.3/97:

Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili,ali smo jih imeli priložnost ljubiti

Nagrajenci 3/97:

1. električna digitalna budilka:Robas Vesna Pri velikem kamnu 11, 1210 Ljublj.-Šentvid
2. knjiga Cvetana Priol - Darovana: Franci Burnik, Gorje 3, 5282 Cerkno
3. glasbena kaseta Sejavec (Franc Juvan) Marija Hribar, Hrastje 92, 4000 Kranj
4. namizna plaketa Marija z Jezusom:
Nevenka Šterk, Dolenja vas 3, 8274 Raka
5. komplet tridesetih podobic s slovenskimi motivi (avtor fotografij Klemen Čepič): Drago Ivanič, Bogojina 37, 9222 Bogojina
6. prtički: Boršič Marija,Male Rodne 7,3250 Rogaška Slatina.

Vsaka mladost je polna sreče in radosti, sijajnega sonca in prešernega smeha.Vsa- ka mladost. Ako v poznih letih in v grenkih urah pogleda človek nanjo s tujimi,hladnimi očmi,se mu zdi morda nevesela, kelih krivi- čnega trpljenja in prezgodnjega spoznanja Ali težko je tako gledati nanjo. Nenadoma se razmakne, se v nič raztopi megleni zas- tor in zasmeje se mlado sonce,vse ljubezni in hvaležnosti vredno. Spomin je sladek kakor pesem; prsi napne vzdih, zastro se oči in ustnice boža smehljaj.

Ivan Cankar, Moje življenje