Zopet imam na razpolago nov dan, nov dan za Jezusa. Kako naj ga uporabim? Kam naj usmerim svoje delovne trenut- ke, molitev, žrtve?
V letošnjem postnem času me Kristus kliče k tebi, ki bi morda rad z mano delil trenutke osamljenosti,pa tudi veselja in pričakovanja... Sem dovolj odprta Kris- tusovemu povabilu? Ali sem pripravljena stopiti k svojemu bližnjemu in se za nje- govo dobro odpovedati lastnim željam?
Leto ostarelih...Za te ljudi si sprašujem vest; jaz, ti in mi vsi. Tudi v njih je Kri- stusova podoba, je križ in radost... Kli- čejo nas in potrebujejo. Ni nam treba ne vem kako premišljevati, kaj jim bomo ponudili in dali; dovolj je, če poiščemo pot k njim, jih sprejmemo in poslušamo. Kako hitro bomo postali bogatejši v sebi, bogatejši ob zavesti in spoznanju, da so ti ljudje prav zaradi svoje preiz- kušenosti in trpljenja polni življenja, da so »Kristusovi pričevalci«.
Zgled starejših bi nam moral biti odgovor na vprašanje, kaj moramo zanje storiti, kako se jim posvečati.Tako nam tudi ne bo težko razumeti, zakaj je Jezus toliko trpel za nas, zakaj ni ničesar spraševal, ampak samo dajal, odpuščal in ljubil. Jezusovo trpljenje je kažipot za naše življenje in le z njegovo pomočjo bomo letošnjemu letu ostarelih lahko dali pravi smisel in vedno znova kaj naredili. Kri- stus je šel na križ in je tudi vstal zaradi nas ljudi. On naj nam bo zgled, kako sodelovati pri odrešenju in pomagati v vsakem trenutku.
Ko se je papež Janez Pavel II. na svojem potovanju po ZR Nemčiji 19. novembra 1980 srečal z ostarelimi v münchenski katedrali, jim je, med drugim, povedal tudi tole: »Pregovor pravi: 'Če si sam, obišči koga, ki je še bolj sam kot ti!' To modrost bi vam rad položil na srce. Od- prite svoje misli za tiste sopotnike, ki jim v kakršnemkoli pogledu gre slabše kot vam, s tem, da jim kaj prinesete ali preskrbite ali vsaj s tem, da jim poka- žete sočutje. V Jezusovem imenu vam obljubljam: V tem boste našli moč in tolažbo (prim. Apd 20, 35).
Tako vadite v malem to, kar v velikem smo.Mi smo eno telo v veliko udih:tisti, ki prinašajo pomoč, in tisti, ki jo spreje- majo, bolj zdravi in bolj bolni, mlajši in starejši; tisti,ki so se v življenju že ob- nesli, tisti,ki se šele uveljavljajo in tisti, ki so že na začetku poti;tisti,ki so mladi in tisti,ki bodo stari jutri. Vsi sestavlja- mo drug z drugim polnost Kristusovega telesa in vsi drug z drugim zorimo v to polnost: 'do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove' (Ef 4, 13)«. (Cerkveni dokumenti 11, Lj. 1981, str.41)
Pojdimo iz sebe, odmrimo sebi. Kristus se je popolnoma izničil, da bi mi zaživeli vstajenje, vstajenje v ljubezni do bliž- njega in do Kristusa.
Glejmo v prihodnost, ni več daleč do velikonočnega jutra. Njegova zarja bo kmalu zažarela, zarja za ljubezen, za rast naše vere, za pogum in vztrajnost.
Velika noč! Naj nas ta praznik prenovi in osveži naše duše za dolgo pot do cilja...

Marjetka Smrekar

APRIL

MISIJONSKI NAMEN: Da bi sodobna javna občila zvesto posredovala kr- ščansko oznanilo, ki prinaša vsem ljudem resnico in zveličanje.
Sredstva javnega obveščanja - tisk, film, radio, televizija - naj bi posredovala lju- dem tudi največjo vrednoto: krščansko oznanilo odrešenja.Posebej imamo pred očmi misijonske kraje, kjer so še nepre- gledne množice, ki niso o tem obveščene
Te zahtevne naloge so se lotile že mnoge katoliške radijske in televizijske postaje v misijonih, kot v Indiji, Afriki, Južni Ameriki in Pakistanu. Potrebe in zahteve pa presegajo trenutne zmož- nosti omenjenih ustanov. Naša molitev naj jim izprosi obilnejši blagoslov.

MAJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi pogumno iskali možnosti, kako oznanjevati evangelij v okoljih,ki jih najbolj ogroža brezboštvo.
Krščanstvo se že zaradi svoje zahtev- nosti le s težavo širi.Marsikje pa Cerkev naleti še na druge ovire. V sodobnem času postavljajo te ovire bolj ali manj izraziti ateistični sistemi,ki se širijo sko- raj na vseh koncih sveta. Nič manjša ovira ni uživaško življenje, ki praktično zavrača Boga in njegov nauk ter takó širi nevero.
Cerkev je v zgodovini dobro preučevala ovire in vedno našla tudi primerne mož- nosti, da se je ohranila in razširjala. Ker je v današnjem času ateizem postal mno žičen pojav in zato posebno huda ovira, čakajo Cerkev velikanski napori. Potre- bno je sodelovanje vseh njenih članov.

p. F. Z.

Starost - nadležen konec življenja ali možnost za razvoj osebnosti?

Kolikor je ljudi, toliko je tudi možnosti, kako doživljajo starost. To pa je odvi- sno predvsem od treh dejavnikov:
1. Od telesnega ustroja (vsakokratna telesna sposobnost, ki jo določajo ded- na zasnova, dosedanje bolezni oziroma vsakokratno zdravstveno stanje in tre- nutna obremenitev).
2. Od duševnosti. Tu imajo svojo vlogo osebna pričakovanja in predstave o vrednotah, za temi osebna življenjska zgodovina, sploh ves razvoj osebnosti.
3. Od socioloških razmer.Pomemben vpliv imajo kulturne norme in pričakovanja družbe; kakšnega se mora star človek videti in doživeti.Tu gre torej za vzorec kolektiva, ki jih je posameznik sprejel in po katerih se orientira. Prav je, če sku- ša vsak človek zase razmisliti, kaj vse je imelo v njegovern življenju določeno vlogo in kaj vse takó vpliva tudi na njegovo doživljanje starosti. Čim bolj zavestno to doživlja, toliko laže bo tudi aktivno posegal v potek dogodkov.
Kdaj in kako se posameznik zave, da se stara? Ker se staranje najprej priplazi neopazno, je gotovo veliko manjših,ko- maj zaznavnih doživetij, ki omogočajo, da staranje prodre v zavest. Če se člo- vek vsak dan opazuje v ogledalu,opaža da postaja koža mlahava in nagubana, meja las se pomika nazaj, lasje sivijo. Človek telesno ni več tako svež. Kadar zboli, potrebuje dalj časa, da si spet opomore. Obremenitvam in naporom ni več toliko kos kot prej. Tudi uživanje hrane ne prinaša več tolikšnega užitka, nastopijo težave s prebavo. Za branje so naenkrat potrebna starostna očala. Pri ženi prenehajo dogajanja mesečnega ciklusa,pride v meno. Navadno se človek upira, da bi resno jemal svoje staranje.
Odraščanje otrok,ki gredo sedaj po svojih potih in postajajo samostojni, ter postavljajo mnenja svojih staršev pod vprašaj, vodi do zavesti, da se človek stara. Tudi drugi,tuji ljudje s svojim ve- denjem kažejo človeku (mu pomagajo obleči plašč, odprejo vrata, odstopijo sedež v avtobusu...), da pripada naen- krat starejši generaciji.
Začetek staranja je dogodek,ki ga tež- ko časovno določimo in so navadno po- trebne mnoge zunanje okoliščine,preden si človek lahko resno prizna,da spada k starejši generaciji.
Delovna storilnost popušča. Ravno v tem življenjskem obdobju ljudje preobreme- njujejo svoje moči, si preveč upajo, se lotevajo nalog,ki jim ne morejo biti kos- vse to, ker bi radi dokazali, da imajo še dovolj moči, da bi preglasili grozeč ob- čutek popuščanja,ki se oglaša v njihovi notranjosti. Potem pogosto nenadoma izbruhne bolezen, nastopi razočaranje ali poraz (tega človek doživi dramatično), nesreča,skratka okoliščine,ko se človek neizbežno sreča s svojim stanjem. Člo- vek ne more več živeti tako naprej, ampak mora s svojimi močmi preudarno gospodariti,mora si razporediti delo, kaj opustiti - skratka, postati mora skrom- nejši.
Ta potek notranje spremembe pa lahko poteka tudi gladko in brez trenj,
• če uvidevnost in samodisciplina omo- gočita človeku pametno držo,
• če so tudi zunanje okoliščine ugodne tako, da omogočajo oblikovati tekoč prehod na zmanjšan življenjski tempo,
• če je človek kot osebnost tako mo- čan, da lahko sprejme ta razvoj.
Ko človek prizna staranje in starost, pogosto ne zanika starostnih pojavov, pač pa se začne nasprotno vesti.Mnogi stari ljudje pretirano poudarjajo znake propadanja na sebi in živahno tožijo nad vsemi mogočimi pojavi, predvsem zaradi občutka, da popušča vitalnost, da izgubljajo veselje nad življenjem, da upada delovna storilnost in sposobnost učenja, da peša spomin, manjšajo se možnosti intelektualnega razumevanja, otopevajo občutki,da so vedno bolj po- časne reakcije itd. Tako se zazdi življe- nje prazno, pusto in kot breme. Lahko nastopi depresivno razpoloženje, ki po- topi vse v brezupno sivo enoličnost.
Rešitev tega vprašanja je nekje v sredini Življenje pomeni že od rojstva dalje ne- prestano izmenjavanje, gradnjo in raz- gradnjo, pri tem pa začno ob vrhuncu razvoja prevladovati procesi razgradnje Tudi človek je kot živo bitje podvržen temu ciklusu, hkrati pa ga zaradi svoje zavesti presega. Lahko spozna mejo svoje eksistence in sluti,kaj stoji za njo Za vernega človeka pomeni umiranje in konec tega zemeljskega življenja zače- tek novega, večnega življenja. Pod tem vidikom pa dobi celo naše življenje, tudi staranje, novo razsežnost, nov smisel.
Tako starost za človeka ni samo razg- radnja in zaključek življenja, ampak ima v sebi tudi možnost nadaljnjega razvoja in dopolnitve osebnosti.
Star človek ima čas, ni toliko obreme- njen z zunanjimi dejavnostmi, ima bo- gastvo življenjskih izkustev - vse to mu lahko pomaga iti v globino.Če je za njim zdrav razvoj, se sedaj v starosti ne bo oklepal nepomembnih slepil,ampak se bo znal osvoboditi vsega, kar ni bistveno, in se usmeriti predvsem v to, kar edino daje življenju trajno vrednost:v odnose z ljudmi in z Bogom. Tu zares lahko go- vorimo o blagoslovu starosti: tak star človek je naklonjen ljudem, tudi mladim, jih zna srečevati z ljubeznijo in dobroto jim zna posredovati del svojih življenj- skih izkustev in jih z vsem svojim bitjem usmerjati k temu, kar je v življenju naj- bolj bistveno. Tako ni človekov razvoj nikoli končan, ampak se odvija v vedno čudovitejše razsežnosti.

dr. M. K.

Le vere je treba

Bela snežna odeja in toplo, pomladansko sonce si malo- kdaj tako prijazno podajata roke, kot se je to dogajalo na zadnjo februarsko nede- ljo. Odpravili smo se na obisk v Dom za ostarele in bolne duhovnike v Kamniku. Gospod ANTON POGAČNIK (Pot na Po- ljane 2, 61240 Kamnik) nas je pozdravil z veselim vzklikom. Tedaj sem pomislila: kolikokrat je on, ko je bil župnik v naši fari,s svojimi obiski takole razveseljeval bolnike in ostarele!
Neštetokrat se je ustavil tudi pri nas. Pogovarjali smo se »vse mogoče«, kot temu pravimo: o dogodkih po svetu, o čudovitostih narave, o Bogu, človeku... Mirno in odprto je zrl prek vsega, kar je skovala preteklost.
Sedaj ima triinosemdeset let. Ni mu te- žko "sprehoditi" se po katerem koli delu svoje poti. Dolgo življenje je razpeto od prvega pomembnejšega spomina - ko ga je oče kot majhnega dečka peljal v cerkev, mu pokazal sliko sv.Antona Pa- dovanskega in rekel: »Vidiš, to je tvoj patron« -pa do slehernega novega dne ko se zahvali Bogu za sobico v Domu.
»V kovaški vasici Kamna Gorica, ki je oddaljena uro hoda od Brezij. Takrat smo tam vsi kovali, tudi otroci. Ženske so še posebno veliko trpele v vigenjcih.«
»Bil sem predzadnji od osmih otrok. V otroštvu smo res skromno živeli, ampak ljubezni je bilo v naši družini veliko.Radi smo se imeli. Tudi drugi so prihajali na obisk in so znali povedati marsikaj za »šalo«. Tako je bilo prav fletno in živah- no.Živeli smo pravo družinsko življenje. Oča in mat' so bili glava vsega.«
»Seveda. Po vseh družinah so jim rekli tako. Oča so med tednom delali na Je- senicah in hodili domov le ob sobotah zvečer. Otroci smo bili sami z materjo.«
»Oh,se nismo nič preveč vojskovali,ha, ha. Kar dobro nam je šlo. Mati so imeli tako čudovit čut...«
V odgovor se je samo ljubeznivo nasme- hljal. Morda so bile besede res preveč svečane in pomembne, da bi jih izrekel.
• Kako je bilo v nedeljo, ko ste bili vsi doma? »Nedelja je bila nekaj po- sebnega. Vsi smo šli v cerkev. Oča in mat' sta dajala lep zgled. Tak zgled, to drži! Še zdaj drži, po tolikih letih... Ne spominjam se, da bi bil kdo ostal v ne- deljo doma in ne šel k maši. Niti enkrat ne! Nedelja je bila zmeraj nedelja, tudi ko smo že malo odrasli. Mladi smo radi šli k maši še drugam, v Kropo, na Brez- je... Nedelja je bila res Gospodov dan.«
»Med tednom je bilo treba trdo delati. Toda ljudje so imeli vero, živeli so z Bo- gom. Zato je bilo v vigenjcih, kjer so kovali, tudi zelo veliko veselja. Tam so se smejali in šalili,čeprav so bili utrujeni Neprimerno več zadovoljstva je bilo med ljudmi, kot ga je zdaj. Zdaj ni edinosti, manjka ljubezni... «
»Od Boga! Živeli smo versko življenje. To je bil velikanski zaklad.«
»Hodili smo v cerkev. Ob praznikih smo se doma veliko verskega pogovarjali. Skupaj smo postavljali jaslice.Oče so šli ponje na podstrešje, v skrinjo. Skoraj v vsaki hiši so molili rožni venec in potem še veliko očenašev v razne namene. Družina je pri molitvi klečala. Molitev je pot, ki drži k Bogu.«
»Malo je bilo nerodno,ker smo molili po- zno zvečer in smo vmes večkrat zadre- mali. Težko pa ni bilo. Vedeli smo,da se zvečer moli rožni venec in pika. Vsak večer in skozi vse leto je šlo tako.«
• Ste pogrešali družinsko okolje, ko ste odšli v gimnazijo? »Tam je bilo študentsko okolje in čisto dobro smo se imeli. Versko življenje je šlo naprej, bilo je potrdilo domačega. Študij sem z lah- koto zmagoval. Vseh osem gimnazijskih let v zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano je bil moj ravnatelj dr. Janez Gnidovec, pozneje škof v Skopju. Ko sem nekoč služboval kot kaplan, me je prišel prosit za malo podpore.«
• Kako je prihajala odločitev za po- klic? »Počasi, že med študijem. Vendar sem po maturi vedel, da je pred menoj vse prosto. Izbral sem duhovniško pot. Podpirala me je materina molitev.Bilo je veliko molitve v ta namen in sem šele pozneje zvedel zanjo. Mojo odločitev so doma vzeli z veseljem na znanje.«
• Zakaj ste se odločili ravno za du- hovnika? »Ste pa zelo »firbčni«, ha, ha... Mislim,da je pri tem najbolj pome- mbno to, da sem se odločil popolnoma zavestno.«
• Prihodnje leto boste slavili biserno mašo. Kakšen pa je spomin na prvo mašo? »Bilo je imenitno...Na novi maši mi je igral radijski orkester. Brat je bil član tega orkestra.Takrat pa je bil celo vodja, ker je hkrati delal izpit. Ko se je oglasila trobenta, so se vsi v cerkvi o- brnili proti koru. Takoj drugi dan po slo- vesnosti sem šel v bolnišnico. Verjetno sem bil eden prvih,ki so bili operirani na slepiču.«
• Kje ste nastopili prvo službo? »Šel sem za kaplana v Predoslje. Tam sem na- letel na sijajnega župnika. Izvrstno sva se razumela.To je bila velika sreča. Bila sva kot oče in sin vseh dvanajst let.
Tudi z bolniki sem se srečeval. Obiskoval sem jih, jim prinašal zakramente.Posebno se spominjam nepo- kretnega moža, ki je vedno nepremično ležal v postelji. Zelo rad se je pogovarjal O, bolnike sem jaz zmeraj spoštoval...
Iz Predoselj sem bil premeščen v Škofjo Loko, kjer sem bil katehet v samostanu Potem sem šel za kaplana v Naklo in po- zneje k sv.Jakobu v Ljubljano.Nazadnje sem kot župnik pristal v Tuhinjski dolini, vendar le za kratek čas.«
»Začela se je vojna. Iz pisem sem zvedel da so v okolici zaprti že vsi duhovniki. Čutil sem, da pridejo tudi pome...Na lis- tek sem napisal, kaj moram takrat vzeti s seboj. Prišli so. Stopil sem v cerkev, izročil v božje varstvo sebe in župnijo... Tako težke poti, kakor tisto v cerkev in iz nje, nisem imel vse življenje.Skupaj z drugimi so me odpeljali v zapor v Begu- nje. Po nekaj tednih za begunjskimi zi- dovi se je začela dolga pot preganjanja Peljali so me v Ljubljano. Znašel sem se spet v Zavodu sv.Stanislava-sedaj kot zapornik. Bil sem zaslišan in že to, da sem bil Slovenec, je bilo dovolj za ob- sodbo. Poslali so me v Srem, od tam v Zagreb, kjer sem po več mesecih spet lahko maševal v stolnici. Končno so me spustili nazaj v Ljubljano, kjer sem bil potem prefekt v Baragovem semenišču.
Že takrat sem bil precej bolehen. Ob koncu vojne pa se je bolezen - neke vrste slabokrvnost -tako poslabšala,da je bilo moje stanje zelo resno.To je bila najbrž posledica zapora in »vandranja« med vojno. Skoraj na smrt bolan sem odšel v Italijo. Božja Previdnost me je pripeljala v redovno skupnost, ki je skr- bela za zapuščene in revne. Tam sem bil za spovednika. Seveda sem še prej nekaj časa presedel pri knjigi,da sem se učil italijanščine. To je bila pokora, biti tako daleč od doma...
»Nadškof Pogačnik mi je pisal, da so v Kamniku kupili hišo za stare in bolne du- hovnike. Takrat sem vedel: sedaj imam kam iti. Vrnil sem se najprej v domačo vas k sestri. Od nadškofa sem dobil pi- smo z vprašanjem, če bi mogel še kaj po- magati. Ko sem pomislil - zakaj pa ne - je že spet prišlo pismo s sporočilom, da me gospod nadškof misli imenovati za župnijskega upravitelja v Kamni Gorici. »Prosim,sprejmi,« je bilo še pristavljeno Nisem več dosti razmišljal.Kaj pa hočeš če ti nadškof tako napiše!Sprejel sem...«
• Kako ste gledali na spremembe, ki so nastale v fari med vašo odsotno- stjo? »Bil sem pripravljen na spremembe v vasi in tudi v Cerkvi. Vedel sem, da je to zdaj »nov svet«. Vendar, če ne bi bilo tistih besed: »Prosim, sprejmi«, ne bi nikdar ostal ravno v domači fari. Saj še s Kristusom niso bili zadovoljni v Na- zaretu...
Verouka kmalu nisem mogel več pouče- vati in sem dobil pomoč. Ko sem po ne- kaj letih prosil za upokojitev, je bil nad- škofov odgovor tak: »Prosim te, vleci, dokler moreš. Premalo nas je. Vleci!« In sem vlekel... Kar pozabili so name,ko so spet obravnavali splošne premestitve.Ob srečanju s škofom Leničem pred dvema letoma pa sem le zvedel:»V Kamniku te čaka sobica. Je že pobeljena...«
»Z lahkoto sem prišel sem. Hvala Bogu za to sobico! Tu vsak dan somašujem še z drugimi duhovniki.Velika dobrina je da lahko somašuje tudi nepokreten du- hovnik.«
»Marija prosi za molitev in trpljenje. Tu imajo invalidi in ostareli velike zaklade. Če darujejo svoje težave in molitev Ma- riji - kar pač že je, saj ni nikjer rečeno, da bi morali kar naprej držati rožni ve- nec v rokah - je to veliko delo in uspeh njihovega življenja. Kdor to zmore, ne čuti več zavrženosti. Marija pa s tako pomočjo spreobrača srca, posebno pri mladini.Samo pomislite,nekaj tisoč mla- dih se je lani zbralo v Stični, nekaj sto jih je šlo molit v London...«
• Torej ima tudi današnja mladina verske korenine? »Seveda. Precej jih še hodi v cerkev. To je zame veliko bo- žje delo,velik božji čudež. Žal,jaz nisem mogel več delati z mladino. Dandanes si povsod želijo le mladega duhovnika. Mislim pa, da je vseeno boljši star kot pa nobeden.«
• Kakšna rešitev je za ostarelega Dom? »Če kdo nima drugega pristana, je to dobra rešitev. Težko je za tiste,ki jih domači »vržejo ven«. Zamišljeni so, stalno jih nekaj grize.«
• Kaj bi bilo v Mednarodnem letu starejših potrebno storiti v Domovih in družinah? »Omogočiti bi bilo treba razne dejavnosti, kjer se to le da. Biti v Domu brez drobnih opravkov, s katerimi bi se zamotili, je huda reč. Veliko bi bilo vredno in življenje laže, če bi imeli več vere. Če star človek čuti, da ga Nekdo čaka, je to zanj velika uteha. Zato bi bilo potrebno več stikov med ljudmi v Domovih in duhovniki.
V družini smo včasih gledali na starejše s spoštovanjem. Danes pa marsikje v človeških srcih ni več prostora za stare ljudi.Potrebna bi bila drugačna vzgoja,že od otroških let, več lepih besed in lepega zgleda. Zgled je najmočnejša vzgoja.«
• Nam lahko poveste kakšno izkušnjo iz svojega dolgoletnega pastoralnega dela? »Večkrat sem komu omenil, da s smrtjo ni vsega konec, da nas čakajo nebesa.Pa mi je odgovoril:»Če? Če bom jaz tega vreden?« Verni ljudje večkrat izražajo tak dvom zase, zaradi svojega življenja. To je pomanjkljiva zavest, da ti je pri spovedi odpuščeno.Vera v spo- ved... Četudi si grešil in se potem do- bro, skesano spovedal, greš v nebesa. To je verska resnica. Človek ne pride v nebesa zaradi svoje dobrote in svetosti ampak zaradi božje Dobrote in božjega Usmiljenja. Bog ima do vsakega usmilje- no ljubezen, mi pa moramo zaupati. To mnogim manjka. Tudi Prijatelj bi moral pisati o teh stvareh.«
»Poznam ga več let. Raste, napreduje, kar debel je postal, kadar ima prilogo. Bolnikom je gotovo všeč in naredi mno- go dobrega, ko pride mednje. Morda bi bilo dobro,da bi prinašal še več gradiva z verskega področja, na primer: razlago verskih resnic, skrivnosti in sv. pisma. Veliko je namreč bolnikov, ki ne morejo v cerkev in tega nikoli ne slišijo.«
»Da, veliko smo se tudi o tem pogovar- jali. Dobro je, da ste povezani. Če je bil včasih kdo bolan,je bil zmeraj sam.Zdaj je le drugače in to je veliko vredno. Mar- sikoga pripeljete v družbo drugih. Pred- vsem se rad spominjam vaših razstav. Tudi vaši zdravi sodelavci so deležni velike božje milosti, da vam ravno oni lahko pomagajo.«
• Kako vam mineva dan? »Največ be- rem, od vsakodnevnih novic do brevirja Rad se pomudim v naši kapelici, na spre- hod grem, pogovarjam se s sobrati v Domu.Tudi skozi okno rad pokukam.Vse tja do Kamniških planin gre pogled. Po- zimi sem opazoval sneg. Ena snežinka je padla sem, druga tja. Nazadnje pa je bil sneg čudovito razporejen čez in čez Vsaka streha, vsaka vejica ga je imela po svoji meri. V opazovanju in razmiš- ljanju narave ne prideš do konca, kot Kristusovim skrivnostim ne. Narava,bar- ve, sonce, to, govori, govori...«
• O čem govori? »O Bogu! Govori po svoje, ne z našimi besedami. Človek pa mora biti odprt in pripravljen, da to go- vorico sprejema in občuduje. Mislim, da se dandanes vse bolj poudarja zanima- nje za naravo. Človek se vrača k njej.«
• Kljub visokim letom ste še vedno polni vedrine...»Bil sem kar zadovoljen povsod, kamor sem prišel, hvala Bogu! Tudi zdaj še zmeraj prosim za zadovolj- nost. Splača se prositi Boga za zadovolj- nost! Tako človek res čuti pravo resnič- nost svojega bivanja tam,kjer je.Veste, Bog ima z vsakim svoje namene,le vere je treba!«
Skozi zaveso na oknu sem opazila, da dolina pod nami že vsa žari v lučeh. Na hitro smo pokramljali še s sestrama sv. Križa iz Male Loke pri Domžalah. Njuna dva para rok v Domu postorita vse... Srce ju priganja, nič drugega. S. Nežka in s.Maura se zavedata: »Tu sva v slu- žbi bratom.«
Končati moram, pa je v mislih še toliko vsega... Tudi to na primer,da bi bilo med ljudmi z malo dobro volje lahko veliko lepega!

tekst: Kati, foto: Jože

Emile Cicéron, Floride Gerard predstavljata Emila Damiensa

Ko so obsevanja končana, zapusti Emil kliniko Šavojskega križa v Montreuilu in se vrne v dom počitka v Rencurelu.Upal je,da bo prebil nekaj dni v Domu ljubezni v Cour- setu, da bi ga tam obiskali njegovi verniki in prijatelji iz tistih krajev. Brez dvoma je to nekaterim obljubil, kajti takoj po prihodu v Rencurel piše 1. februarja v župnijskem listu:
Ostal je praktičen župnik. To se pokaže v pripisu:
Kakor je Emil obljubil, piše svojemu zdrav- niku nekaj dni po prihodu. To pismo je dolg krik trpljenja.
Tiste, ki so poznali Emila, ko je bil prej tu, sedaj globoko prizadene njegovo žalostno stanje. On sam brez dvoma ve, kaj mislijo o njem,kajti njegovo vedenje do skupnosti se je spremenilo, kakor je zapisal neki du- hovnik:»Imel je zavihan ovratnik pri jopiču, čepico globoko na oči, šal, da je čimbolj skrival obraz,katerega je spačila operacija. Obedoval je ločeno od drugih. Sramežljivost tistega,ki noče razkazovati svojega trplje- nja, obzirna ljubezen, ki noče kaliti veselja drugih. Dolge ure je prebil v kapeli, kjer je molil sam ali na pamet igral Bachove sklad- be,kakor da hoče zadušiti svoje bolečine.«
Duhovniku, ki je v njegovi odsotnosti odšel iz hiše spet na delo,piše Emil 15.februarja:
O tej božji pozornosti govori Emil tudi re- dovnici, kateri piše:
Emil se je vsakokrat udeležil sestanka du- hovnikov v Rencurelu. Pri zadnjem,pred nje- govim odhodom,je precej mrko razpoloženje in ni videti nobenega upanja.Nenadoma pa Emil s svojim počasnim in zlomljenim gla- som reče: »V tem mojem stanju je v meni veselje. Da, srečen sem.«
In vendar so njegove bolečine vedno huj- še, tako, da zdravnik uredi njegov odhod v bolnico v Compiègne na novo zdravljenje.
Ta novi odhod iz Rencurela mu daje prilož- nost, da piše škofu. Najprej govori o prak- tičnih vprašanjih svojega potovanja, nato nadaljuje:
Na dan, preden odide v Compiègne,sporoči svojemu zdravniku nekaj praktičnih podro- bnosti v pismu, ki ga takole konča:

Ne vem,kaj me čaka v Compiègnu.Sicer pa sem sprejel vodilo:hočem si nabrati potrplje- nja, pustiti,da narede z menoj, kar hočejo, in čakati v upanju. Toliko je nepredvidenega da je bolje ne ugibati o prihodnosti, ampak obrniti nase,kar pravi evangelij: »Vsakemu dnevu je zadosti njegova teža.« Izročam se v Vaše roke in roke Vaših pomočnikov, to je v Gospodove roke. Zaupam Vanj v vsem, kar bo hotel.

David stoji v zvoniku in čaka na trenutek,ko bo župnik dvi- gnil roke in zapel alelujo. Po- tem bo dal znamenje tistim v zvoniku, naj začno.
V steni zvonika je okence, zvi- ška dol je videti svečano množico vernikov ki so tesno stisnjeni v klopi in polnijo še prehode med njimi. Pri oltarju vidiš razko- šna oblačila, ki se lesketajo v blesku sveč in med oblaki kadila. Tiho je še po cerkvi. Na koru sedi učitelj za orglami, že je bil odprl vse registre in položil prste na tipke.
Goreče se dvigne aleluja proti nebu. Orgle bučeče zadone, stoglasen radosten krik, kakor hrumeč vihar, brni po cerkvi.
Nikdar ne pojó zvonovi tako lepó. Vstalega Boga slavé, a vstal je tudi človek in z njim vse stvarstvo. Da, s sebe otreseš, kar je bilo na tebi velo, in tvoja skrb se ti ne bo zdela več tako velika, tvoja žalost nič več tako brezupna. Svet je poln ljubezni, cve- tovi se pisano barvajo, ptice selivke se vra- čajo in ponoči dela jež pod tvojim oknom hrušč. Sosed na novo prepleska naoknice. Pozimi si se z možakarjem celo sporekel, zdaj pa hodiš tja in hvališ njegove naokni- ce, ki so zelene kakor trava; tudi on kaže na spravo in kramlja s teboj.
Pravijo, da nihče ne umre, dokler pojó ve- likonočni zvonovi. Zmeraj je smrt na poti, le to edino uro se odpočije, v spomin na tistega, ki jo je premagal.
Zato ne sme zbor zvonov peti zmešano in nerodno, temveč je treba glasove umetno ubrati in nobeden ne sme odpovedati.
Najčisteje zvoni zvon žená; ima srebro v bronu, zato se oglaša tako ljubeznivo in jasno pred drugimi. Navček udarja hitro in vihravo, kakor srce, ki ga trese mrzlica. Zvon za hudo uro doni široko, močno in preprosto, kakor bi miren človek izgovarjal tolažbe polne besede.Najbolj globoko in na dolgo pa brni glas velikega zvona; njegovo silno telo,ki visi v trojnatem jarmu, je tako težko, da ne zadošča moč enega samega človeka, da ga zamaje. Kdor zna vrv za- grabiti v pravem trenutku, zaplava potem kakor na angelskih perutih prav do stropa.

K. H. Waggerl

Na veliki petek ob treh...
Na Golgoti se je odigralo
največje dejanje ljubezni-sveta:
Smrt človeka - Kristusa Boga.

Aleluja, aleluja!
Želim vam, dragi prijatelji, da bi praznovali Veliko noč v trdnem upanju na večno vese- lje v Bogu - neskončni ljubezni, neustvarjeni Luči in vseobsežnem Miru.

Vaši prijatelji in uredništvo

V življenju in duhovnosti sv. Frančiška še posebej zbuja pozornost njegov odnos do učlovečenja božjega Sina,do njegove navzočnosti v sveti evharistiji in do trpečega Odrešenika na križu. Cerkvena umetnost večkrat prikazuje sv. Frančiška v objemu Križanega: Frančišek ima pod svojimi nogami svet, z rokama pa se, prost vsega in ves svoboden, predaja Kristusu, ta pa ga s križa objema s prebodeno roko. Táko upodabljanje sv. Frančiška je popol- noma v skladu z njegovo vero v odrešenje človeka in sveta ter kaže na bistvene značilnosti njegovega odnosa do Kristusa. Ob branju in premišljevanju evangeljskih odlomkov je Frančišek v Kristusu odkrival svojega »ubogega in trpečega brata«. V globino duše ga je pretreslo spoznanje, da je Kristus, ki nas je ljubil do konca, moral umreti na križu med razbojnikoma in javno osramočen.
Bolj ko je premišljeval evangeljsko poročilo o Jezusovem trpljenju,bolj je doumeval skri- vnost popolnega izničenja božjega Sina, ki se je predal trpljenju, da bi izpolnil Očetov načrt odrešenja sveta in človeka.Proti ko- ncu svojega življenja je Frančišek govoril: »Dobro je poznati pričevanja svetega pis- ma,dobro je v njem iskati Gospoda,našega Boga. Jaz sem si jih že tako prisvojil,da ne potrebujem ničesar drugega...« (T. Celano 2, 105). Popolno izničenje Jezusa v poniž- nosti,ki ima svoj začetek že v učlovečenju in se nadaljuje do konca sveta v evharistiji doseže svoj višek v trpljenju in smrti na križu. »Ponižal se je in bil pokoren do smrti na križu.«
Učlovečenje, evharistija in trpljenje božjega Sina so za Frančiška neločljiva in veličastna razodetja božje ljubezni, ki je ponižnost. Frančiškov sodobnik Tomaž Celano, je za- pisal: »Posebej sta mu bili v spominu po- nižnost učlovečenja in ljubezen trpljenja, takó, da je hotel le redkokdaj misliti na kaj drugega. Ni več mogel zadrževati solza in je na ves glas objokoval Kristusovo trpljenje ki ga je imel vedno pred očmi; odmrl je svetu in v njem je popolnoma zaživel Kristus-kri- žani. Užitki sveta so mu postali prezir,kajti v srcu je nosil zakoreninjen Kristusov križ«. (T.Celano, 2,211). S sveto pobožnostjo je Frančišek iskal samotna bivališča, da bi se tako lahko nemoteno zadrževal v zaupnem premišljevanju o Kristusovih ranah. Križ je Frančišku govoril o popolnem izničenju bo- žjega Sina in je bil zato nenehno povabilo, naj se Frančišek odpove sam sebi, vzame vsak dan svoj križ in gre za »Križanim Go- spodom«.Z vso osebnostjo se je Frančišek odzval temu božjemu povabilu, tako da je Jezusov križev pot postal križev pot tudi Frančišku.Njegovo življenje se je spremenilo v življenje pokore »po stopinjah Križanega«; bil je križan svetu in svet njemu. Njegovo celotno življenje je bilo določeno po križu. Zato Cerkev popolnoma upravičeno prosla- vlja Frančiška z besedami apostola Pavla: »Meni pa Bog ne daj,da bi se hvalil,razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, s katerim je meni svet križan in jaz svetu«. (Gal 6,14).
Frančišek se je že na začetku svojega spre- obrnjenja nenavadno srečal s »Križanim Gospodom«. Ko je bil sredi najtežjih bojev, dvomov in pomislekov o pravilni poti svoje- ga novega življenja, je nekoč proti večeru stopil v zapuščeno in samotno kapelo sv. Damijana blizu Assisija. Na razpadajoči steni je visel križ v bizantinskem slogu.Frančišek je dolgo nepremično zrl v razpelo, na ka- terem je bilo globoko začrtano trpljenje in bolečine.Frančišku se je zdelo,da iz vsakih ran padajo kaplje krvi. V dno duše ga je ganilo,ko je gledal okrvavljeno telo,z odpr- timi ranami in trnovo krono na glavi. Prvič v življenju je globoko čutil s Križanim. Po- kleknil je, dvignil roke in prosil: »O vzvišeni in slavni Bog, razsvetli temačnost mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje, po- polno ljubezen,globoko ponižnost,pamet in spoznanje, da Te bom ljubil z vsem srcem in spolnjeval vse tvoje zapovedi«. V tem globokem zamaknjenju v molitev se je Fran- čišku zazdelo, da mu je spregovoril Križani: »Frančišek,ali ne vidiš,kako se podira moja Cerkev? Pojdi in jo popravi!« Na to naroči- lo je odgovoril: »Gospod, prav rad storim, kar želiš!« To je bil eden najbolj pomemb- nih trenutkov v življenju sv.Frančiška. Go- spod mu je s križa razodel,kaj želi od njega in kakšno bo odslej njegovo poslanstvo.
Čeprav Frančišek ni razumel celotnega po- mena Jezusovega naročila, je pa takoj do- jel, da je to naročilo prišlo s križa. Križ za Frančiška ni bil več samo simbol, pobožna slika ali podoba trpečega Odrešenika, am- pak živa resničnost,ki ga je vsega prepojila, tako da je »na ves glas jokal in objokoval trpljenje Kristusa in vedno premišljeval ob- raz moža bolečin, polnega bede in osra- močenja« (T. Celano 2, 11). Iz te prisrčne navezanosti na »Križanega Gospoda« je v Frančišku dozorevalo spoznanje, da lahko »popravi Cerkev« samo v znamenju križa in »Križane Ljubezni«. S križa je prejel na- ročilo, da obnovi vesoljno Cerkev in v tem znamenju je Frančišek svoje poslanstvo do kraja izpolnil. V križu je Frančišek videl tudi trajno znamenje odrešenja, zato ni gledal na križ samo z globoko občutenostjo, ki ga je ganila do solz,ampak je mislil na odrešilno vrednost Kristusove žrtve tudi z veseljem in hvaležnostjo. Ure in ure je preklečal v cerkvah pred Križanim in molil ter tudi svo- je brate učil, kako naj molijo, ko zagledajo cerkev ali znamenje križa: »Molimo te, Go- spod Jezus Kristus, tukaj in v vseh tvojih cerkvah,ki so po vsem svetu,in te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil.«
To postopno preoblikovanje Frančiška v »Križanega Gospoda« je doseglo svoj višek in dokončno potrditev dve leti pred Fran- čiškovo smrtjo, 17.septembra 1224 na gori La Verni, ko je bil Frančišek zaznamovan s Kristusovimi ranami na rokah, nogah in prsni strani. To zaznamovanje je bilo samo zu- nanje znamenje in odkritje njegovega not- ranjega oblikovanja in podobnosti s Kristu- som. Tik pred tem dogodkom je namreč Frančišek prosil Boga za dve milosti: »O vzvišeni in sveti Gospod. Prosim te za dve milosti, preden umrjem. Najprej te prosim, da bi v dnu svoje duše in na svojem telesu občutil tisto bolečino,ki si jo ti, o dobri Je- zus, prestal v svojem bridkem trpljenju. In potem te prosim,da bi se moje srce,kolikor je le mogoče, napolnilo s tisto brezmejno ljubeznijo,ki je razvnela tebe,božjega Sina, in te prisilila,da si tako vdano trpel za nas, grešnike«.
Rane na rokah,nogah in prsni strani so bile boleče in mučne, zato je Frančišek zaradi njih še dodatno trpel. Kljub temu pa je ob- čutil veliko veselje, ki ga ni nikoli zapustilo, čutil se je podobnega Kristusu na njego- vem križanem potu vstajenju naproti. Rane so videli Frančiškovi bratje, sveta Klara in njene sestre, brat Elija pa je celo zapisal, da mu je »rana na prsih često krvavela«. (Pismo brata Elija 5).
Za Frančiška križ ni bil namen,ampak samo pot, ki ga je peljala velikonočnemu zmago- slavju naproti, saj je dobro vedel, človek ni ustvarjen za križ, temveč za vstajenje.
Frančišek je zaradi svoje popolne združitve s Kristusom v trpljenju postal za človeka znamenje in sporočilo. Ker je hotel izbrati najbolj kratko, strmo pot popolne vdanosti evangeliju, je bil po posebni božji milosti tudi po zunanjosti podoben »Križanemu Gospodu«. Uresničenje človeka v polnosti je možna samo v Kristusu, ki je »pot, resnica in življenje« (Jan 14, 6). Veliki napori, ki jih vlagamo v iskanje raja na zemlji, so zaman in iz njih izhajajo le grenka razočaranja.Pot človeške usode je drugačna: pokazal nam jo je križ, ožarjen z veseljem in upanjem velikonočnega vstajenja. Prav je imel Paul Claudel, ko je zapisal: »Bog ni prišel, da bi odpravil trpljenje,niti ne zato,da bi ga nam razložil; prišel je, da bi trpljenje napolnil s svojo sveto navzočnostjo.« Do konca ča- sov se bo človeštvo ob tem znamenju križa razhajalo: »Beseda o križu je tistim, ki se pogubljajo, nespamet, nam pa, kateri smo na poti zveličanja,božja moč...Mi oznanja- mo Kristusa, Križanega, Judom pohujšanje, a poganom nespamet, njim pa, kateri so poklicani, božjo moč in božjo modrost« (1 Kor 1, 22-24).

p. Viktor

Katoliški komite bolnih in invalidov je dve leti razmišljal o trpljenju. Ob mednarodnem letu invalidov in prizadetih predlaga krščan- skim skupnostim tole premišljevanje.
Vprašanja o prizadetosti, trpljenju, zlu, smrti so temeljna vprašanja,ki si jih človek stalno zastavlja in se jim ne more izogniti.
Mi,ki smo zdravi,ali mislimo,da smo,se tega dobro zavedamo,ker se velikokrat zalotimo kako odklanjamo ta vprašanja.
To nas večkrat pripelje do tega,da se izo- gibamo bolnih,prizadetih, mrličev;držimo se daleč od trpljenja drugih,ali pa se zadovo- ljujemo s tem, da jim damo kakšen nasvet, spodbudno besedo, ali pa jih pomilujemo.
Naša proizvodna družba in potrošniška mi- selnost odklanjata znake,ki nas opozarjajo na neuspeh pri splošnem načrtu, ki teži za srečo le s tehniko in proizvodnjo;tak načrt izloča tiste, ki ne morejo delati in bogatiti proizvodnje; izključuje jih in jim daje čutiti njihovo nesrečo in nekoristnost.
Ob tem si postavimo vprašanje: Kakšen je naš odnos do teh, ki so nam različni in ki nam stalno kažejo, kaj sami v resnici smo?
Mi, ki trpimo na duši ali telesu, samo veliko slišimo o našem trpljenju. Besede, ki naj bi bile krščanske, nam sploh ne pomagajo, nasprotno,velikokrat nas jezijo in žalostijo. Zato ponavljamo z Jobom: »Kako dolgo boste žalostili mojo dušo in me mučili z be- sedami?« (Job 19, 2).
Karlinal Veuillot je po dolgem trpljenju rekel duhovniku,ki je bil pri njem: »Mi znamo go- voriti zelo lepe besede o trpljenju, tudi jaz sem z gorečnostjo govoril o njem. Recite duhovnikom, naj bodo raje tiho.«
Vprašajmo se, mi, ki smo zdravi, ali pa se ne žalostimo zaradi trpljenja, ali se zgoraj povedanega zavedamo? Morda bi si morali kdaj pogumno izprašati vest in ugotoviti, če niso nekatera naša dejanja postala že na- vade, ki bi jih bilo pametno odpraviti.
Vernik ve, da je trpljenje zlo in nima vred- nosti samo po sebi. Prizna, da je trpljenje posledica dejanj, ki jih je človek storil, ko je izkoriščal svobodo. Ve tudi, da trpljenje čaka nedolžne,invalidne, bolne: pojavlja se kot strašna in nerazložljiva skrivnost.
Vernik se, kakor Job, upre, ker veruje v Boga, ga upošteva in ga sprašuje za vzrok trpljenja. Torej ve, da Bog zla in trpljenja ne ljubi; ve,da se Bog ne maščuje človeku
Skuša gledati Kristusa na križu in se spomi- nja, da je Bog prišel v to naše brezno ne- sreče in obupa. Veruje, da je Jezus, božji Sin,sprejel nase vse grehe in trpljenje ljudi Človek lahko pričakuje Kristusovo pomoč, luč življenja, ki izvira iz njegovega vstajenja.
Bojevati se proti trpljenju, bolezni in smrti, bojevati se za ponovno pridobitev svobo- de življenja in svojega mesta v družbi - to pomeni sodelovati pri prihodu novega sve- ta,biti deležen zmage Vstalega; to pomeni odkriti in pričevati za pravi božji obraz.
Naše vprašanje: Ali nismo morda včasih pre- hitro prepričani, da je vsako trpljenje (da le ni moje!) dobro in želeno za odrešenje, ker je Jezus umrl na križu? Kaj delamo, da bi postali deležni Jezusovega boja proti bolezni in prizadetosti?
Zato imajo bolni,trpeči, prizadeti ljudje ne- kaj, kar lahko delijo z nami; lahko nam po- vedo nekaj o človeku, o svetu, o Bogu.
Ker živijo krhko in revno,so med nami priča da ni človekova veličina v moči, temveč v ljubezni.
Ljubezen je sprejemljiva, lahko daje smisel življenju, ga naredi zmagovitega tudi v tr- pljenju in celo po smrti.
Ob tem je naše vprašanje:Kdaj in kako ob- čutimo to bratsko delitev? Nam je pri tem že kdaj pomagala vera v umrlega in vsta- lega Kristusa?
V naših župnijah,gibanjih in različnih obče- stvih smo že začeli sprejemati, spoznavati in ljubiti vsakega človeka takega, kot je, v sreči ali bolečini.
Veliko nas je že razumelo, da ne zadostuje pomagati nesrečnim. Vsi skupaj smo trdni ali omahljivi v iskanju mnogih oblik in v brat- ski delitvi s tistimi,ki so različni od nas, kar pa moramo postati tudi mi,če vse v življe- nju vdano sprejemamo, kar daje podobo Cerkvi in kar preoblikuje svet.
»Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo,vendar eno telo: tako tudi Kristus«. (1 Kor 12,12).
»In če en ud trpi,trpe z njim vsi udje,in če je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje. Vi pa ste Kristusovo telo in posamezni ud- je« (1 Kor 12, 26-27).

Katoliški komite bolnih in prizadetih
v Parizu, 11. junija 1981

V prvi letošnji številki Prijatelja je bila med pismi objavljena izkušnja Antonije,ki pripo- veduje o precej čudnem in čudaškem od- nosu njenih sodelavk v jedilnici. Pretresla me je njena izpoved, še bolj pa spodbudila k razmišljanju.
Ob tem sem se spomnil tudi ene svojih pre- cej podobnih izkušenj, ko smo s prijatelji (prav tako na vozičkih,kot sem sam) bivali v enem od znanih hotelov na naši sloven- ski obali in so nam ob prihodu namignili,naj se držimo bolj v sobah, ker bi naša prisot- nost lahko motila nekatere goste.
Poniževalen in nečloveški se mi je zdel ta namig. Toda že kar prvi dan sem doživel presenečenje, ki je potrdilo že omenjeni na- mig, ko sem se zapeljal v manjši družabni prostor,namenjen gledanju televizije in po- dobno.Tam sta v živahnem pomenku sedeli dve elegantni gostji srednjih let, ki pa ju je moj prihod kar dvignil s foteljev in sta de- monstrativno odšli.
Ne mislim iz tega in podobnih doživetij delati nekih posplošenih sklepov, nikoli se nisem zaradi takih neprijetnih izkušenj zapiral va- se, saj vsak dan srečujem tudi drugačne ljudi, v katerih se misel krščanske ljubezni (človečnosti) uresničuje na tisoč načinov.
Ni me njuno dejanje vrglo iz ravnotežja, res pa me je prizadelo, in to dvakrat, posebej zato,ker so se na njunih negovanih vratovih bleščale verižice s precej opaznimi križci.
Ob neki priliki je urednik zelo odkrito povedal da so ljudje, ki so pripravljeni kaj napraviti za prizadetega, a jih je malo,ki bi bili pri- pravljeni delati z njimi;jaz bi k temu dodal še - in tudi živeti.
Mnogokaj so že poskušali, so dali, priznali in storili za nas bolnike, invalide, prizadete ali kakor nas pač že imenujejo, le nečesa še ne - ENAKOSTI. Za to je v zavesti mno- gih ljudi še vedno vse preveč zadržkov, ne zaupanja in celó predsodkov do nas - ljudi ki smo na videz pač nekoliko drugačni od »normalnih« ljudi.
Ne gre le za to, da mi bolniki, invalidi, pri- zadeti ali kakor nas imenujejo (mimogrede- meni ta poimenovanja in označevanja niso prav nič všeč), sprejmemo sami sebe in poskušamo v soglasju s seboj in svojimi sposobnostmi iz tega živeti,ampak,da smo tudi sprejeti.
Mislim, da bomo to dosegli le, če se bomo bolj potrudili oblikovati zavest vseh ljudi za bolj odprtega in počlovečenega človeka, kot je dejal pokojni papež Janez XXIII.: »Vse, kar je človeškega, je povezano z božjim!« Le tako se bomo mogli POLNOVREDNO tudi iz svojih bolniških postelj in vozičkov vklju- čiti v ta edini in edinstveni svet medseboj- nega dajanja in sprejemanja.
Ob tem mi prihaja na misel zaključno raz- mišljanje s srečanja mladih na Reberci ob minulem Mednarodnem letu prizadetih, ko se je duhovni vodja srečanja vprašal:»Kdo je pravzaprav prizadet? Ali je prizadet tisti človek,ki morda teže ali sploh ne hodi, člo- vek v bolniški postelji, na vozičku, človek, ki je prikrajšan za vid,sluh itd.,ali pa je pri- zadet oni drugi, ki prvega ne more sprejeti in ljubiti kot svojega bližnjega in sebi ena- kega?«
Odgovor teh mladih kristjanov je bil sogla- sen in spodbuden: »Resnično prizadet je tisti, ki svojega bližnjega ne more sprejeti takšnega kot je,in ga ljubiti.Le človek brez ljubezni je prizadet...«

Jože Svečan

Prijateljstvo bolnikov in invalidov živi, se širi in utrjuje poleg pismenih vezi in srečanj,predvsem z obiski. Tako skuša uresničevati osnovno značilnost: Bolni si oznanjajo blagovest. Vsak človek mora kaj dati in vsak kaj po- trebuje... Sv. maša pri Marijanu V. (levo); in pri Lojzetu S. (spodaj),ko nas je obiskal prijatelj iz Italije diakon Roberto.

Čas! Da, dragoceni čas, ki ga ljudem tako zelo primanjkuje. Človek je v današnjem času neizbežno potegnjen v vrtinec nagle- ga življenjskega utripa. Osebne ali družin- ske zadeve,ki bi jih bilo treba rešiti,urediti, mnogi odlagajo iz dneva v dan kot odvečne in nadležne smeti na kup, ki postaja vse večji. Nerešeni problemi in različne potrebe potiskajo iz zavesti z izgovorom: »Razmislil bom jutri,ko bom imel več časa. Ja, pa saj se bova pogovorila, ko bom utegnil. Ne, ne morem niti pomisliti na svoj oddih«.
Toda božja pota niso človeška pota. Nepo- grešljivega in tako zelo zaposlenega človeka ki vendar ne utegne biti bolan,je zagrabilo! Lenobno se vleče čas v bolniški sobi,nena- doma ga je dovolj in še preveč, da ne ve kam bi z njim. V uporu jadikuje: »Pa zakaj je ravno mene prijelo, ko imam toliko dela? Le zakaj, zakaj?«
Čas bolezni je čas premišljevanja,če hočeš ali ne, navalijo spomini, premlevaš pretek- lost, razmišljaš o življenju,načrtuješ in ugi- baš o prihodnosti. Prihajajo spoznanja, kaj je bilo dobro,kaj je bilo slabo,kaj naj bi bilo v prihodnje boljše. Razjasni se pravilnejše vrednotenje sebe, svojih, okolice, zdravja in časa. Da, življenje na rešetu more biti koristno. Čas bolezni je lahko blagoslovljen saj ga je namenil in odmeril sam Bog,morda tudi za to,da bi človek bolje spoznal vred- nost življenja.

M. K.

Hvala za Prijatelja. Težko bi izdvojila kakšen članek,ker so vsi zelo poučni in jih je treba večkrat in z razmišljanjem brati. Veseli me, da sem zvedela, kako je zažarela prva is- krica Bratstva.
Članek - Molitev in delo - me spominja na moje službovanje,ko sem kot sestra delala v Domu v Ponikvah na Dolenjskem. V eni zgradbi je bila tudi velika,lepa kapela - sv. Male Terezike.
V to kapelo so prihajali tudi vaščani, po- sebno v maju, ko so bile šmarnice. Ljudje, stari in mladi, so se vračali s polja in pustili svoje orodje pred stavbo. Potem so s svojim čudovitim štiriglasnim petjem slavili Kraljico maja. Zame,mestnega otroka,so bili to ne- pozabni vtisi.Posebno,ko so zapeli: Marija, skoz' življenje, moje oči niso mogle ostati suhe. Na žalost je bilo to že davno, pred vojno in sem mnoge slovenske pesmi poza- bila.
V Domu sem se od prvega dne dalje dobro znašla,še jezik mi ni delal težav.Trikrat te- densko sem hodila na obiske tudi po hišah, kjer sem dajala injekcije, previjala rane in še marsikaj pomagala. Vozila sem se s ko- lesom.Dokler je šlo,je šlo. Potem sem skrila kolo kam v grmovje in šla peš v hrib. Ko je človek mlad, mu nič ni pretežko. Pozimi, ko je bil sneg,so zapregli konje v sanke in pri- šli pome. Še danes ne vem,ali je bilo lepše pomagati bolnikom, ali občudovati neizme- rno lepo božjo naravo; ali pa združiti vse skupaj in hvaliti Stvarnika za oboje?
Nekega dne, na začetku moje službe sem na hribu malo sedla, da bi zmolila rožni ve- nec. V bližini se je oglasil zvon, pa drugi in tretji...Kaj to pomeni,sem se vprašala. Po- gledala sem na uro. Bila je tri popoldne in bil je petek. V dolini so mi potem povedali, da vedno, ko zvoni v spomin na smrt Zve- ličarja, za trenutek prenehajo z delom in pomolijo.Kako je bilo to čudovito.A danes? Da, da, zvonovi... Kličejo žive, jočejo za mrtvimi. V mestih njihovi glasovi zvenijo dru- gače, kot v naravi. Treba pa jih je poslušati, kaj nam želijo reči.
Rada se spominjam teh davnih,lepih navad Oprostite, ker vam jemijem dragocen čas. Molim za vas in se v molitev priporočam.

Štefica Nossan, Zagreb

Prvi marčevski vikend smo sodelavci preživljali v zbranosti in pri- pravah za delo pri Prijateljstvu bolnikov in invalidov. Bolni in zdravi, različnih starosti in poklicev, od vsepovsod, vsak s svojo življenjsko potjo, a vsi z istim ciljem: z de- janji razodevati božjo dobroto.
»Prijateljstvo bolnikov in invalidov« ni neko delo bolnih z zdravimi ali zdravih z bolnimi, tudi ni društvo ali organizacija, ampak gi- banje,ki ima za temelj evangeljski duh bra- tstva, in ki bi rado iz vseh bolnih naredilo družino. Zato pa je potrebno sodelovanje med vsemi.
Najtežje je Prijateljstvo graditi v svoji oko- lici, kjer živiš. Zmanjkuje ti potrpljenja, po- javljajo se razne ovire... In vendar smo ga dolžni graditi najprej v svoji skupnosti, v svoji župniji.
V filmu o sv. Vincenciju Pavelskem smo vi- deli, na kakšno nerazumevanje je naletel, ko je postal župnik v Chatillonu. Pa je kljub temu vztrajal. V zaupanju v božjo Previd- nost je živel ubog med ubogimi.Zavedal se je svoje majhnosti.
Ko je pred smrtjo poklical k sebi sestro, ki je šla tisti dan prvič med bolnike, je spet opozoril na najpomembnejše, kar je z živ- ljenjem vedno oznanjal,na ljubezen. Le, če se bo resnično z ljubeznijo razdajala, ji bo oproščen kruh, ki jim ga bo darovala.
Odhajali smo s Trstenika z željo,da bi naše Prijateljstvo živelo v duhu sv. Vincencija in v božjem varstvu. Film o Vincenciju Pavelskem nam je pokazal vzornika, ki je znal pozabljati nase in se da- rovati za druge. Mi pa žal tega velikokrat ne znamo, razumeli pa smo, kaj vse se da narediti, če delaš z ljubeznijo in spoštova- njem. Zato smo se veliko pogovarjali in iz- menjavali izkušnje ter s tem drug drugega bogatili. Zanetili smo ogenj, da bi gorel,da bi se ob njem greli mi in da bi z njim ogrevali druge. Že ime kraja Trstenik nas spominja na trs, ki ga veter maje, a ga ne zlomi. Bodimo tudi mi močni,nezlomljivi,da bi naše skrite moči, ki smo se jih v teh dneh zave- dali, razsvetljevale sivo vsakdanjost in pri- tegnile tiste,ki čutijo klic,da je treba ogenj božje ljubezni zanetiti povsod, začenši v domačih župnijah. Če bi bila sedaj med prijatelji, bi vzkliknila: Hvala! Hvala za vsak gib,za vsako prijazno besedo, poduk, nasmeh, za vse,kar je kdo bil in naredil.Lepo je bilo.Neka posebna vo- lja do življenja je prerasla naša srca. Živeli smo v prijateljstvu kot otroci ene družine: vsak se je našel, če je prišel z odločnim in trdnim namenom: biti prijatelj-skupaj iskati in graditi lepšo prihodnost.
Hvala vsem prijateljem za nova odkritja, kako uresničevati največjo umetnost živ- ljenja.Tolikokrat pomislim:zakaj to nenehno in utrujajoče vstajanje in padanje, pogum in obup, veselje in žalost,svetloba in tema in ne-biti, zakaj?
Vredno se je boriti; vendar šele takrat, ko pozabiš nase,ko si na voljo drugemu. Želim postati prijateljica tistim,ki me potrebujejo Hm, morda je to samo utvara... Kakorkoli že, kar je prebujeno, ne bom zatrla. Vincencij Pavelski je vse svoje življenjske moči posvetil ubogim. Po filmu se je med nami razvil pogovor o njegovem delu in te- žavah, ki imajo po 400 letih skoraj enake razsežnosti in značilnosti.
Popoldne pa nam je Alenka opisala glavne posebnosti nekaterih bolezni, na katere mo- rajo biti prijatelji pozorni,ko nam pomagajo Seznanjeni smo bili tudi s praktičnimi stva- rmi, kot je ravnanje z vozičkom in prena- šanje bolnika.
Da smo se vseskozi trudili za iskreno in pri- jateljsko ozračje, mi tudi morate verjeti... Dneve zbranosti smo pričeli s sv. mašo in željo,da bi v teh dneh utrdili pripravljenost po kateri nas Gospod kliče k delu z bolniki.
Po duhovni in telesni okrepitvi smo se pred- stavili drug drugemu in poskušali odgovoriti na vprašanje: zakaj to delam? Ali zaradi pla- čila, ali časti, ali zato, da me drugi vidijo, ali zaradi uveljavljanja? Ne! Delamo zato, ker želimo pomagati vsem, ki potrebujejo našo pomoč, ker želimo bolnike in invalide spre- jemati takšne kot so, jih spoštovati,ne po- milovati. Za to pa je potrebna iskrenost in odkritost. Ker pa smo ljudje - vsi slabotni- se moramo najprej utrditi, moliti, odpustiti sebi in drugim in šele potem z odprtimi srci pristopiti k praktičnemu delu. Dan smo za- ključili z večernicami in ob koncu bi lahko rekla: »Naša misel je trezna in srce toplo, saj smo na poti k Življenju«.
V soboto smo si ogledali film »Gospod Vin- cencij«. Prikazuje resnično življenje enega največjih junakov krščanske ljubezni in enega najvplivnejših svetnikov katoliške Cerkve v zadnjih stoletjih, sv. Vincencija Pavelskega. Delovanje sv. Vincencija nam nazorno pove, kaj pomeni krščanska ljube- zen do bližnjega,do vseh kakorkoli prizade- tih. Skrbel je za vse sloje trpečih, ubogih in osamljenih. Zavzemal se je za pomoč in človeško rešitev vprašanja beračev, za bol- nike,ki so hirali v svojih bednih stanovanjih; za kaznjence,ki so bili obsojeni na veslanje na vojaških in trgovskih ladjah, za umobol- ne, za mlade postopnike, za najdenčke, za zapuščene in zavržene ljudi.
V razgovoru po predstavi smo spoznali, da on vse življenje kaže voljo in veselje poma- gati drugim, da ljubezen izkazuje z dejanji in z besedo, da vseskozi zaupa,veliko tve- ga, veliko naredi; da je kljub ugledu in pri- znanju, ki ga je užival v francoski družbi, ostal do konca ponižen in preprost.
V drugi polovici razgo- vora smo skušali nje- govo delo prenesti v sedanji čas: Kaj smo se od njega naučili in kako bomo ta spoznanja prenesli v prakti- čno življenje?
Potrebno je:
• biti preudaren, obenem pa zaupati v božjo Previdnost
• spoznati sebe in bližnjega
• zavedati se, da nihče ni tako »ubog«, da ne bi mogel pomagati drugim
• ostati preprost
• povezovati se v zavesti,da drug drugega dopolnjujemo in se medsebojno bogatimo
• vedeti, da nismo slučajno sodelavci Pri- jateljstva bolnikov in invalidov
• da smo posredniki dobrega
• naša ljubezen mora biti konkretna, da z dejanji,ne le z besedo,oznanjamo evangelij
• biti radodaren ne glede na plačilo
• služiti človeku v darovanju
• biti prijazen in dober do vseh
• priti do vsakega posameznika
• poiskati osamljene, da se povežejo
• biti pogumen in vztrajen.
Pri tem pa ne smemo pozabiti zahvaljevati se in moliti,kot je to delal sv. Vincencij. Zgled pa nam je Jezus Kristus, ki pravi: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«
Po kosilu smo se pogovarjali o tem, kakšen naj bo pristop k bolniku. Pri tem se mi zdi pomembno poudariti to, česar se sodelavci vse premalo zavedamo: voziček je treba jemati kot del invalida samega, saj je zanj življenjskega pomena.Zato moramo ravnati z njim prav tako kot z invalidom samim. Zvečer smo vse misli in želje spet položili na oltar.
Nedelja... Po jutranji molitvi smo se pripra- vili na sv. mašo, pri kateri smo se skupaj s trsteniškimi župljani zahvalili Gospodu za vse,kar smo doživeli,spoznali, na novo od- krili in utrdili. In to se je strnilo v trdno od- ločitev,ki je hkrati molitev: »Služiti človeku ki je potreben naše pomoči...«

Sonja P.

V zadnjem času je Bog odpoklical domov veliko naših prijateljev. Kar odhajajo. V ne- besih jih je mnogo,ki prosijo za nas. Naj nam to daje pogum, da gremo vztrajno naprej.
V začetku decembra nas je zapustil Konrad Novak,Prešna Loka 1,Sevnica. Zadnje ča- se je zelo trpel. Trpljenje mu je lajšala že- na, ki je res potrpežljivo skrbela zanj. Od vsega začetka je bil pri Prijateljstvu bolni- kov. Srečanj se ni mogel udeleževati,vesel je bil pa obiskov in pošte.
Zapustila nas je tudi Angela Teraž, Flor- janska 27, Sevnica. Vedno se je zanimala za naše delo in zelo je bila vesela obiskov. Srečno večnost sedaj uživa skupaj s ses- tro Roziko, s katero sta se imeli tako radi.
Na zadnjem srečaju v Nazarjih je še bil z nami Vladimir Šegula, Moškanjci 52. Zdaj se je ta družinski oče za vedno preselil k veliki nebeški družini, da si odpočije od te- že življenja in bolezni, ki ga je v starosti priklenila na voziček.
Zadnja med temi nas je zapustila draga "stara mama". Na obisku smo jo vedno ra- zveselili, če smo jo tako klicali, pa tudi v pismih smo jo tako naslovili.Angela Jenič, C. k Roku 3,Novo mesto, je bila bolna pet- inštirideset let. Ves ta čas ji je nesebično stregla polsestra Marija. Sedemnajst let je samo ležala in ni šla nikoli iz sobe.Vedno je bila vesela, nasmejana, izžarevala je vero in trdno upanje. Gledala in uživala je to, kar ji je v življenju še ostalo. Rekla je: »Če mi je Bog veliko vzel, mi je pa dal sonce, ki sije skozi okno v sobo in zato se mu zah- valjujem, za vsak žarek, ki mi ga daruje.« Ko smo jo v lanskem decembru zadnjič obis- kali,ni pokazala,koliko trpi. Zaslužila je lepo večnost, ne le zase,ampak še za veliko dru- gih. Angelca, moli za nas in nas imej rada tudi v večnosti, kot si nas imela na zemlji!

Bog naj bo vam vsem bogat plačnik!

Rozika

Veliko berem v Prijatelju o vas, zato sem se odločila napisati nekaj besed.Najprej se zahvaljujem našim prijateljem za vse žrtve in trud. Veliko dobrega in veselja naredijo bolnikom ter invalidom. Marsikateri sončni žarek posije v njihovo grenko življenje.
Obiski, srečanja, izleti, najbolj pa lepa be- seda, ki pride iz srca, napolni bolnika z lju- beznijo, vero, zaupanjem in tolažbo.
Prijatelja zelo cenim. Upam, da ga bolniki z veseljem sprejemate. Drug drugemu daje- mo pogum in razvedrilo v vsakem trpljenju. Pa tudi starček ga je vesel, če ga dobi v roke.
Vsakemu bi ga priporočila. Tudi plačala bi ga, če si ga kdo sam ne more.
Meni se zdi tako, kot bi nas Jezus obiskal in tolažil. Saj tako občutim. Že dvajset let imam bolnika, invalida. Skupaj veliko trpiva telesno in duševno, a z božjo pomočjo vse preneseva.
Veliko sva se obe borili, spraševali, zakaj morava sprejeti to trpljenje. Odgovor sva dobili v veri, velikem zaupanju, močni lju- bezni do Boga in do bližnjega. Zavedati se moramo, da tako spolnjujemo božjo voljo. Imeti moramo veliko ljubezni, dosti potrpe- žljivosti, pozabiti sami nase, in z božjo po- močjo vse vdano sprejeti.
Bogu bodimo hvaležni za vse, tudi za trp- ljenje. Zavedajmo se, da se ga ne moremo ubraniti. Jezus je vzel prostovoljno križ, da nas je odrešil v velikih bolečinah.
Marija je pa naša mati. Nobenega ne za- pusti, če jo prosi pomoči. Tudi ona ve, kaj je trpljenje.
Dragi bolniki in invalidi, pozdravljam vas, molim za vas

mama Križman

Dolgo že nameravam napisati nekaj vrstic vam, g.urednik, in vsem bratom in sestram ki ste kakorkoli prizadeti in trpite. Oh, kako rada čitam Prijatelja in gledam slike,poseb- no s kakšnega skupnega srečanja,kako ste veseli in nasmejani, kljub trpljenju in križu. Zato dobivam tudi jaz vedno več poguma, ko slišim,da ste nekateri še mnogo bolj pri- zadeti in vse vdano prenašate ter zaupate v božjo voljo.
Oh, če bi bilo mogoče, da bi tudi jaz lahko prišla na tako srečanje, da bi vsakemu po- dala roko in ga objela ter pokramljala z vami v prisrčnem prijateljstvu. Potolažili bi me in mi dali poguma ter moči, ki ju še po- sebej potrebujem, saj sem že več let srčni bolnik. Srce mi vedno bolj slabi, postaja mi slabo in vedno pogosteje me napada bole- zen. Toda vseeno sem še toliko srečna,da mi ni treba biti vedno v postelji ali na vo- zičku.
Rada bi, da bi mi po možnosti kaj napisali in mi dali malo več poguma. Verjemite mi, da molim za vas, vi pa molite,prosim, zame in na svidenje v večni domovini, kjer ne bo več trpljenja in žalosti, ampak samo večna sreča, veselje in mir,ki nikoli ne mine. Vsa- kemu posebej pa najlepši pozdrav in obilo božjega miru.

Marija Hüll, Grad 32, 69264 Grad

Sedaj, ko je zimski čas, je zelo pusto in dolgočasno. Sem tudi precej oddaljen od cerkve,tako da mi čez zimo ni mogoče priti k maši. Se bom pa ob lepem vremenu bolj potrudil,da ne bo nobena nedelja brez maše saj se v cerkvi najlepše počutim, posebej še, ker je posvečena Devici Mariji. Poleti pa grem tudi večkrat k maši k sv. Marjeti na Ptujskem polju. V veri in molitvi najdem edino zaupanje in tolažbo.
Za zdaj ne bi imel kaj drugega in vas prav lepo pozdravljam.
Zvesti bralec Prijatelja

Anton Horvat

Sin mi je prinesel vaš list. Ko sem ga pre- brala, sem bila zelo vesela, da se še kdo spomni starih ljudi, ki smo tako zapuščeni.
Jaz sem stara že štiriinosemdeset let. Kar ne morem misliti,kdaj so ta leta prešla.Dve vojni sem prestala. Med prvo sem bila vsaj doma, med drugo so nas izselili v taborišče Koliko smo prestali lakote in mraza... Doma smo pustili živino, prašiče,vse, tam smo pa dobili samo uši... Štiri leta smo bili v tabo- rišču. Potem smo pa še peš hodili domov - šest tednov. Prišli smo tako izčrpani, našli smo vse podrto, da smo zunaj spali. Jesti nismo imeli ničesar.
Bog nam je pomagal po Mariji, da smo pre- stali. Dva otroka sta mi kmalu umrla.
Oprostite mi, ker vam to opisujem. Veste, zmeraj sem sama.Doma sem s kmetov.Sedaj ne morem delati, pa me je sin vzel k sebi v mesto. Tukaj stanujem v 13. nadstropju. Ves dan ni nobenega človeka. Berem,da si krajšam čas.
  Pozdrav!

Ana Avsec

Bila sem hudo bolna. Ko se mi je izboljšalo, nisem poznala ne denarja, ne številk, a se je z božjo pomočjo, ljubo mamo in zdravni- kom vse uredilo.Hvaležna sem ljubemu Bogu da sem še med svojimi.
Naj vam povem, da sem zelo srečna, ker ste me lansko leto tako lepo iznenadili z obiskom. Če boste mogli, me še kdaj obiš- čite. Moja mama in vsi moji dragi, ki so res zelo dobri do mene, bomo srečni,če se bo- mo še kdaj videli v Žireh. Sklenila sem, da se bom letos udeležila srečanja bolnikov, če bo kje bolj blizu. Sem že malo shujšala in prizadevam si,da bom še bolj. Tako bom lahka in me bodo moji najbližji, predvsem mama, laže negovali. Lahko bom obiskala veliko krajev in se,če bo božja volja,udele- žila kakega daljšega potovanja. Sedaj sem že več let samo v postelji. Srečna sem pa mnogokrat bila in sem sedaj še bolj. Sem pač boljšega zdravja in živim med dobrimi ljudmi.
»Prijatelja« imam zelo rada. Ker že veliko let ne morem sama pisati, bi rada bolnikom in vsem,ki mi pišejo, voščila blagoslovljene praznike. Želim vam iz srca, prav tako vsi moji dragi, veliko božjega blagoslova ter milosti za velikonočne praznike.Srčno želim da bi te lepe praznike preživeli v veselju in sreči tudi moji dragi obiskovalci in vsi,ki so dobri do mene. Enake želje tudi vsem, ki se trudite, da je »Prijatelj« tako lep.

Helena Šubic z mamo

Dolgo časa sem si želela, da bi vam pisala, vendar sama zaradi bolezni nisem mogla. Zdaj pa v mojem imenu pišejo dekleta iz mladinske veroučne skupine.
Dolge,samotne ure v Domu ostarelih preži- vljam s pesnikovanjem.V kiticah je opisana vsa tegoba mojega življenja. Drugače pa se v domu kar dobro počutim. Sestre so prijazne, tudi nekaj obiskov imam. Seveda pa me včasih pograbi domotožje.Za revmo sem bolna trideset let, ležim pa že četrto leto.
V dom sem prišla pred letom dni, ker moja vdovela sestra ni mogla sama skrbeti zame Saj veste, na kmetiji je veliko dela in tako me je morala po cele dneve puščati samo v sobi.Pa tudi bolehna je. Zato smo se od- ločili, da grem v dom,kjer bo več družbe in zdravniška oskrba.
Najlepše se zahvaljujem za vsa pisma in spodbudne besede,ki ste mi jih poslali. Vsa- ka prijazna beseda posije kot svetel žarek na mojo bolniško posteljo. Naj Bog poplača vašo dobroto, jaz pa bom molila za vas.

Marjetka

V prvem času moje bolezni sem mislila, da je moje trpljenje največje. Potem pa, ko sem začela misliti tudi na težave drugih, sem videla, da ni tako.
Še posebno mi je to postalo jasno ob ne- pričakovanem srečanju z mojo nekdanjo prijateljico. Takrat mi je bilo devetnajst let in sem že tretje leto bolehala za sklepno revmo. Ona me je že od daleč opazovala, kako težko hodim, kot bi stopala po trnju. Spomnila se je tudi svoje bolečine, kajti ko sva se približali, mi je rekla: »Ne misli,da je vse trpljenje v tem, kar ti trpiš.« Ker so mi bile znane njene težave v zakonu,sem ve- dela,da je hotela s tem reči: moje trpljenje je še večje kot tvoje. To je bilo tudi res, saj se dušne bolečine ne dajo primerjati s telesnimi.
Takrat je postal moj križ veliko manjši in to je bil tudi začetek mojega izročanja božji Previdnosti, ki prinaša srcu tisti mir, kate- rega svet ne more dati.

Cvetka

Dragi urednik, najlepša hvala za kartico in pozdrave. Zelo sem bil vesel pošte, ker v tem kislem vremenu nikamor nisem mogel. Imam strašne bolečine v nogah. V nedeljo pa sem bil že pri sv.maši na Hajdini. Potem sem šel na obisk k Olgici. Vse lepo pozdra- vlja. Je pa žalostna zaradi mame, ki je tudi kar precej bolna, tako, da so jo v soboto zvečer odpeljali v bolnišnico.
Bil sem tudi pri novi invalidki, ki je izgubila eno nogo. Malo se je že vživela v usodo. Ima zelo dobrega moža.Obiskov menda ni- ma kaj dosti, ker je bila mene zelo vesela, ter so me vsi povabili, naj se še kaj pripe- ljem. Ostati sem moral celo na skupnem kosilu.
Preko negovalke sem spoznal še eno težko invalidko, ki je skoraj čisto hroma. Sama stanuje v bloku. Ima bolj skromno pokojni- no.Obema bi rad naročil Prijatelja (prilagam naslova).
Sedaj jaz posojam našo cerkveno literaturo Negovalka je pa za kurirko. Ta negovalka je zame in za vse dobra. Ko me je začela obiskovati, sem bil tako zagrenjen, da sem ji celo vrata pokazal,vendar ni hotela oditi. Ko je delala vozniški izpit,je kar sedemkrat padla. Izgubila je vso voljo. Z mamo sva molila devetdnevnico k Frideriku Baragi in Devici Mariji. Osmi izpit je gladko napravila Zaradi tega je postala kar bolj verna. Pri- poročam se za kakšen duhovni vikend, mi je že kar dolgčas.

Vaš prijatelj Lojze Mürks

• Razmišljamo o uresničevanju vsakega po- sameznika, o sreči, o smislu življenja in vse- povsod zadenemo ob pomanjkanje ljubezni • Obiščeš bolnika, obiščeš Kristusa. • Občasno sem dobival v roke Prijatelja in v njem je tako lepo branje, da sem se od- ločil, da ga tudi sam naročim. • Ob mislih na težave drugih mi je postalo lastno trpljenje manjše. • Prijatelji so me obiskali, zelo sem bila ve- sela. Ljubezen nas povezuje, čeprav smo raztreseni daleč naokrog. • Že vnaprej se veselim vsake številke,ker iz nje izvem, kako živijo prijatelji bolniki, pa tudi to izvem, kdo odide v boljše življenje. • Naj Gospod s svojo pomočjo podpira Bra- tstvo bolnikov. • Pozimi ne morem v cerkev.Prej že osem- najst let nisem bil na Božič pri maši. Lani pa je p. Šef maševal v moji sobi prav na Božič.

Dragi prijatelji! Danes vas hočem opozoriti na vaša številna in bogata pisma. Govorijo namreč o vedno večji prijateljski povezano- sti, o širjenju bratskega duha,o koristnosti in potrebnosti dopisovanja, obiskov in sre- čanj,o tem,kako »drug drugemu dajemo po- gum in razvedrilo v vsakdanjem trpljenju«. (mama Križman).
Za vse to imamo,kljub mnogim oviram, ne- šteto možnosti.Kdor je že »vstal in shodil« želi, da izpolni svojo dolžnost, da pomaga svojemu hromemu,duševno strtemu bratu, da bo tudi vstal in shodil. Spodbudna be- seda,ki jo izgovori ali zapiše bolnik sam, bo gotovo bolj prepričevalna kot kakšna uče- na razprava. Kdor je že »oživel«,kdor se je že vključil v življenje, naj se zaveda, da ni oživel samo zaradi sebe, ampak tudi zato, da bo pomagal svojemu mrtvemu bratu do življenja.
O vsem tem smo zgoščeno spregovorili v prvi letošnji številki Prijatelja v prilogi:Vstani in hodi. Prav bo - pravzaprav je nujno po- trebno - da se ob teh prispevkih še ustav- ljamo, razmišljamo in tudi druge opozorimo nanje ter jih povabimo k sodelovanju. Jas- no je,da brez pomoči zdravih ne gre. Le-ti pa naj ne prihajajo k prizadetemu zgolj iz dobrodelnosti, še manj iz žrtvovanja, tem- več iz nesebične ljubezni do njega, da mu pomaga, česar ne bi zmogel sam.
Prepričan sem,da smo o vseh teh vprašanjih dolžni spregovoriti (kot je to storil Jože v članku: Le človek brez ljubezni je prizadet) če hočemo spreminjati javno mišljenje in uresničevati geslo (1981) o enakopravnem vključevanju in enakovrednem sodelovanju Vsi naj bomo živi udje žive Cerkve.
Geslo za Mednarodno leto starejših pa po- udarja: »Živeti starost v polnosti«, ali bolj po domače-kot smo že zapisali: »Za boljšo starost«. Gre za dvoje: starejšim osmisliti starost, vse druge pa -začenši od najmlaj- ših - vzgajati, da bodo do starejših imeli pravilen odnos ter se tako tudi sami prip- ravljali za boljšo starost.
Vstali Kristus naj bo naša moč!

prijatelj urednik

Katehet je pred počitnicami otrokom naro- čal, naj v počitnicah koga razveselijo. Ko so se po počitnicah spet zbrali pri verouku je katehet vprašal:
»No, otroci, kdo je spolnil moje naročilo,da je v počitnicah koga razveselli?«
»Jaz sem šel na počitnice k stari mami,« je povedal Boris.
»No in???«
»Ko je bilo konec počitnic in sem odšel, je bila stara mama zelo vesela,« je poudaril Boris.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 17 din, letna naročnina 100 din (podporna 200 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Zdi se mi, da bi nekaj ukradel, če bi pre- živel dan v brezdelju. Noben problem ne bo rešen, če bomo le- nobno čakali, da se za to pobriga Bog sam

Sv. Avguštin