BINKOŠTI - praznik Svetega Duha. Kako so ga skoraj pred dva tisoč leti pričako- vali apostoli, zbrani v molitvi z Marijo, Jezusovo materjo! In prišel je, ne samo zanje,temveč za vse ljudi do konca sveta Prišel je tudi za nas,ki smo tako, kot so bili apostoli,večkrat omahljivi,malodušni Pridejo trenutki,ko se tudi v naših srcih poraja vprašanje: Zakaj, zakaj? Poleg tega v svetu opažamo še toliko gorja, krivic, vojne, o katerih nam poročajo sredstva družbenega obveščanja. Bo- lečina posameznika je v tem pogledu malenkostna, pa vendar zelo težka. Zdi se, da je božji Duh daleč od nas, da bi kar klonili.Vendar moramo sebe in druge prepričevati: Sv. Duh deluje v nas, nas poživlja in nam daje moči.
Eden svetlih utrinkov je bilo leto 1981, ko ga je mednarodna skupnost name- nila skrbi za invalide in prizadete. Zelo lepa odločitev Združenih narodov je, da je to zamisel podaljšala še v letošnje Mednarodno leto ostarelih. Ti so večkrat še bolj potrebni naklonjenosti ali sproš- čenega srečanja z enakimi, pa tudi z mladimi. Ponekod jim to pripravijo tudi krajevne organizacije.
Tistim, ki so ali smo vedno iz vere preje- mali moči ali pa so potrebo začutili šele v onemoglosti,bi gotovo veliko pomenilo če bi jim po možnosti še kdaj uresničili veliko željo, da bi mogli biti večkrat pri maši in prejemati zakramente.
To skrb zdaj še posebno poudarja sv. Cerkev na čelu z našim velikim prijate- ljem papežem Janezom Pavlom II., ki je bil lani prav ta čas po atentatu hudo bolan. Kolikor mu dopušča delo,obiskuje preizkušane brate in sestre.Tej skrbi se pridružuje tudi Cerkev na Slovenskem. Mnogi duhovniki se radi srečujejo z bol- nimi, saj se zavedajo, da vsakemu pri- nesejo žarek sreče in spodbudo.
Apostoli po vnebovhodu niso blli sposo- bni, da bi bili razširjali božje kraljestvo. Šele Duh jih je razsvetlil in opogumil, da so glasno oznanjali Kristusa vsem, ki so jih poslušali. Spoznati svoje mesto, po- slanstvo v Cerkvi in nujnost oznanjati Kristusa vsem ljudem, je razsvetljenje in milost Sv.Duha. Če prisluhnemo nav- dihu božjega Duha, spoznamo,da lahko postanemo misijonarji - Kristusovi oz- nanjevalci tudi mi, čeprav nepokretni, okorni celo z molkom - vendar glasne priče odrešenjske skrivnosti. Najprej je potrebno ta poklic vršiti v okolici, kjer živimo,kjer tolikokrat trpijo najvišje živ- ljenjske vrednote in celo smisel, potem nobena razdalja za kristjana ni prevelika Seči mora do vsakega človeka, kjerkoli je. S Sv. Duhom lahko molimo in sam Duh v nas moli. Misijonarji v mnogih ne- razvitih deželah prosijo, naj molimo in darujemo trpljenje ter s tem pomagamo pripravljati tla,kjer bo raslo božje kralje stvo. Ta duhovna pomoč je zanje lahko zelo velika in dragocena,nam pa prinaša zadoščenje.
Škoda, da ta skrb Cerkve - razširjati in utrjevati božje kraljestvo- in dejavnost Prijateljstva še ne dosegata tiste raz- sežnosti, kot bi bilo potrebno.
V teh dneh bodo mnogi birmanci kot mi nekdaj prejeli Sv. Duha in njegove da- rove. Mi bomo z ljubeznijo mislili nanje in Bog daj, da bi s svetim zakramentom prejeli tudi dar spoznanja, da bi s svo- jim prijaznim nastopom znali bolnim in starejšim prinašati notranje veselje, ki se bo kakor odsev vračalo nazaj v nji- hova srca.

Mimica Pust

JUNIJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi vse, kar nam razodetje govori o Jezusu Kristusu, Bogu in človeku,zvesto in njim prila- gojeno oznanjali v raznih kulturah.
Jezus - učlovečeni božji Sin - je edini človekov odrešenik. To je najvažnejše sporočilo, ki naj ga misijonarji ponesejo med razne narode. Zvesto morajo pre- nesti celotno razodetje. Ničesar ne sme- jo dodajati, ničesar zamolčati, čeprav je včasih božje razodetje zelo zahtevno. Morajo pa svoje oznanjevanje prilagoditi kulturi vsakega naroda. »Kdor bo šel k drugemu narodu, naj visoko ceni njego- vo dediščino,jezike in običaje,« naroča zadnji cerkveni zbor misijonarjem. »Do- bijo naj globlji vpogled v moralni red, religiozne predpise ter globoke notranje predstave, ki so si jih ti narodi izobli- kovali na podlagi svojih svetih izročil o Bogu, svetu in človeku« (M 26).
Afriški kardinal Otunga je pripovedoval: Leta in leta sem razlagal evangeljsko priliko o usmiljenem Samarijanu. Bil sem prepričan, da me poslušalci razumejo. Letos pa sem izrabil priložnost, ko je med plemenoma Kissi in Masai izbruhnilo staro sovraštvo. Vernikom Kissi sem re- kel: naši bližnji,to so pripadniki plemena Masai. Ne, nikakor! je zadonelo iz grl poslušalcev. - Odgovor žal ni bil kršča- nski, bil pa je dokaz, da so šele sedaj priliko razumeli.

JULIJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se ob spo- znanju,da Cerkev želi služiti ljudem, odpirala srca evangeliju, zlasti med afriškimi narodi.
Cerkev je skrivnostno Kristusovo telo. Podobna mora biti Kristusu, ki "ni prišel, da bi mu stregli,ampak da bi on stregel" Kristjani moramo biti prežeti z duhom služenja;posebej torej misijonarji,ki pri- našajo božje razodetje raznim narodom
Tudi naši slovenski misijonarji v Afriki vneto gradijo cerkve, šole, bolnišnice in dispanzerje, kopljejo vodnjake itd. Na vse mogoče načine pomagajo ljudem, da z dejanji potrjujejo, kar z besedami oznanjajo. To služenje v nesebični lju- bezni odpira srca ljudi.
Našo molitev morajo spremljati dejanja nesebične ljubezni, če želimo pomagati Cerkvi v Afriki.

F. Z.

Kaj lahko storimo, da
nam bo življenje v domu lepše?

Vsak človek želi imeti svoj dom, kjer se dobro počuti sredi svojih sorodnikov, pri- jateljev in znancev. Včasih pa si mora kdo na stara leta poiskati mesto v domu za upokojence. Bivanje v domu gotovo zahteva od človeka precejšnjo življenjsko zrelost, tudi določene dodatne napore, da zares zaživi s to novo skupnostjo in ne jemlje tega samo kot nujno zlo.
Ljudje na splošno zelo različno jemljejo ta prehod iz domačega okolja v domsko oskrbo. Nekateri še naprej živijo po »svoje«, ostanejo aktivni na določenih področjih, obiskujejo znance, prijatelje, ter so pripravljeni navezovati tudi nove stike. Druge pa ta sprememba spravi s tira. Zaprejo se v svoj svet, v sebi na- birajo jezo do vsega okrog sebe in pos- tajajo vedno bolj nezadovoljni.Ne znajo sprejeti spremembe v svojem življenju.
Vendar lahko marsikaj zavestno storimo za prijetnejše bivanje v domu, tako zase kot za svoje sosede, poleg tega lahko marsikaj pripomorejo tudi uslužbenci doma. Prvo: ves čas dopuščajmo mož- nost, da bo morda prišel trenutek, ko se bomo morali preseliti v dom. Že mlad človek mora dopuščani to možnost, ta- ko kot bolezen in smrt.
In kaj lahko storimo za prijetnejše biva- nje v domu, ko smo že tam?
Najprej je pomembno,da skuša do vsega ohranjati dobrohoten odnos v mišljenju in v dejanjih. To je treba zavestno go- jiti in spodbujati. Star človek se tudi ne sme zapustiti. Naj skrbi za svojo zu- nanjost, za svojo duhovno, duševno in telesno svežino, naj bo odprt za spre- membe in novosti. To zahteva včasih precej napora,je pa nujno,če se človek razvija in raste celo življenje do smrti. Takšna odprtost za spremembe in no- vosti tudi pomaga človeku, da se odpre navzven do ljudi in tudi do Boga, ki ga čuti tako na vsej svoji poti. S tem člo- vek tudi daje svojemu življenju globino. Pomembno je, da si človek zna vzeti čas za molitev, da zna biti sam z Bogom.
Čudovito je, če zna človek izkoristiti priložnosti,ki mu jih daje vsakdanje živ- ljenje. In takšno bivanje v domu daje veliko takšnih priložnosti. Naj navezuje nove odnose, kjer je to mogoče, naj ne čaka, da naredi drugi prvi korak. Morda tega zato tolikokrat ne dočakamo, ker vsi pričakujemo,da se nam bo drugi pri- bližal; naj se sam pozanima, namesto, da povprašuje časopis, išče odgovor na oglasni deski... Naj vzame hišni in dnevni red kot izhodišče za osebno oblikovanje življenja. Naj se naužije dovolj svežega zraka,naj se dovolj giblje,skuša sam po- spravljati sobo,postiljati posteljo, skrbeti za obleko, čevlje in za osebno nego.
Človeku tudi veliko pomaga, če je lahko komu koristen. Tako si v domu poišče določene naloge, ki so lahko drugim v pomoč, bodisi za sostanovalce ali za uslužbence. Lahko pomaga dejavno so- oblikovati skupnost v domu in ni samo tisti, ki samo sprejema in kritizira. Pred- vsem pa naj pornaga tistim sostano- valcem, ki so bolj betežni, nepokretni, slepi... Tudi tisti, ki na zunaj ne more dosti narediti, je lahko v veliko pomoč drugim, če je npr. pripravljen poslušati in se zares zrelo srečevati s svojo sta- rostjo in boleznijo - in tako lahko drugi k njemu hodijo na pogovor, da si olaj- šajo dušo in se obogatijo z njegovimi življenjskimi izkušnjami.
Dobro je,če se zna človek primerno za- posliti, če si zna urediti zanimiv dnevni red, če se za marsikaj zanima. Če kdo prej v življenju ni poznal drugega kot samo svojo službo, se bo težko znašel v pokoju.
Tistim, ki prihajajo na novo,lahko dose- danji prebivalci doma pomagajo pri vklju- čitvi v novo okolje, jim omogočijo, da niso osamljeni, da se znajdejo. Lahko se med seboj povabijo k pogovoru, na kavico,na sprehod... Pokretni lahko po- magajo tistim, ki leže, jim kaj priskrbijo, pomagajo,ko jedo.Tistim,ki slabo vidijo, lahko kaj preberejo, pišejo zanje pisma itd. Morda nikoli prej v življenju ni bila potrebna tolikšna medsebojna solidar- nost. In prav v tej se pokaže zrelost našega krščanstva.Ali spada vera samo v cerkev in v kratek čas molitve, ali pa je vera za nas nekaj, iz česar živimo in iz česar črpamo tudi ljubezen do solju- di, ljubezen, ki zares pomaga?
Sedaj, ko starih ljudi ne pritiskajo več razne obveznosti, si lahko vzamejo čas za to, da se pogovarjajo, drug drugega poslušajo. Dobro je,če pri tem ne osta- jajo na površini, ampak se skušajo po- govarjati o bistvenem, o svojem življe- nju in njegovem smislu, o smrti, o Bogu itd. S tem dajejo lahko drug drugemu bistveno življenjsko pomoč, pomagajo si najti smisel življenju in smrti.
Delo v takšnem domu gotovo ni lahko in zahteva veliko potrpežljivosti in požrt- vovalnosti. Pomembno je, da vsak us- lužbenec, posebno sestre in negovalke, vzame vsakega starega človeka kot enkratno in neponovljivo bitje, pa če je še tako nebogljen. Najprej je treba po- znati značilnosti starih ljudi, da jih ra- zumejo in si ne jemljejo preveč k srcu njihovih izbruhov jeze, da jim z dobro- hotnostjo in z razumevanjem pomagajo stopiti iz njihove morebitne zagrenje- nosti. Prav je, da se uslužbenci vedno znova o tem pogovarjajo,da razmišljajo o svojem odnosu do starosti in do smrti ter se zavedajo, da bodo kmalu stari in bodo morali umreti. Tako zanje služba ne bo samo služenje denarja, ampak nenehna šola življenja za lastno starost in umiranje ter pridobivanje izkustev, ki jih bodo lahko dajali naprej.
Starost prinaša s seboj nove težave, bivanje v domu še dodatne - vendar je ravno to stanje lahko nova življenjska priložnost,ob kateri spoznavamo, kaj je bistveno v življenju in ob kateri imamo veliko novih priložnosti za rast v duho- vnosti in ljubezni do soljudi.

dr. M. K.

Težko, a lepo je slediti Kristusu

Zamisel gibanja Bratstva bolnikov in invalidov je že od začetka spodbujala bol- ne, naj si sami pomagajo med seboj. Kdor dobro pozna te napotke in jih skuša vnesti v življenje, bo znal pomagati, svetovati drugemu, da najde svojo pot in mesto,kjer bo izpolnil svoje želje, hotenja in tudi naloge. Nihče ni takó reven,da ne bi mogel ničesar dati, in nihče tako bogat, da ne bi ničesar potreboval. To dela odnose med ljudmi plemenite, saj se izgube predsodki, ki so često le izgovor ali pa izraz nemoči. Ko spoznavamo te okoliščine, ki so na- vzoče v življenju slehernega, potem človek ni več daleč od evangelija, od tiste popolnosti, ki nam jo daje Kristus. Bojan je to čudovito dosegel v krogu svojih prijateljev in prišel k Njemu,ki mu daje smisel:
Sem Bojan Černe, imam petintrideset let, to je še tako rekoč rosna mladost, vsaj sam se tako počutim; pa šalo na stran. Doma sem iz Oševljeka (Oševljek 2) iz Renč, blizu Nove Gorice. Obolenje, ki se imenuje mb. littel, mi je že od roj- stva pustilo posledice, poleg vsega tudi težko govorim. Nekoč sem iz radoved- nosti vprašal našega zdravnika, kaj po- meni beseda mb. littel. Preprosto mi je odvrnil: »Vsak dan znova boš na sebi čutil pomen te besede.« Danes mnogo bolj razumem in občutim kot tedaj. Ko sem bil star pet let, so me starši dali v bolnišnico na Staro goro, tam sem bil približno dve leti. Od tam sem šel v Ka- mnik,kjer sem ostal devet let in dokon- čal osemletko.
Kamniških dni se spominjam s toplino in hvaležnostjo. Mislim, da sem imel zelo lepo otroštvo, čeprav sem bil daleč od doma, mame, očeta, brata in sestre. Čutim, da nisem bil prav nič prikrajšan. Res sem kdaj pa kdaj zahrepenel po do- mu in domačih ter komaj sem čakal, kdaj bodo počitnice. Ko je bilo treba nazaj, sem skoraj vedno jokal. Zelo hitro sem premagal bolečino,bil sem prilagodljiv in tak sem,upam,še danes. Veliko dobrega sem se naučil v zavodu, vendar sem kasneje spoznal, da so me premalo pri- pravili na življenje zunaj zavoda. Takó je nastopilo leto 1963, ko sem končal obvezno osemletko. Ker nisem bil sposo- ben, da bi se bil izučil za kakšen poklic, so me poslali domov.
Ne vem,ali sem kdaj v zavodu premišljal kaj mi bo življenje prineslo,zato tudi ni- sem bil pripravljen na spremembe, ki so sledile, ko sem prišel za stalno domov. Življenje je postalo zdaj zame nekaj no- vega,tujega in sem ga zavračal. Pogre- šal sem mesto in njegov vrvež, začel sovražiti vas in njeno puščobno življenje, kjer ni imel nihče časa zame. Počutil sem se osamljen in zapuščen. Nisem bil še leto dni doma, ko mi je umrl oče in tedaj sta se moja osamljenost in obču- tek zapuščenosti še povečala. V tistih letih sem okusil vso grenkobnost in ob- enem začel razmišljati o svojem življe- nju. Bilo mi je osemnajst ali devetnajst let in se nisem hotel sprijazniti s takim življenjem.V vasi ljudje živijo bolj skupaj in to sem začutil ob nedeljah, ko sem gledal vrstnike, ko so se lepo oblekli in šli na potep. Pogosto me je tako priza- delo,da sem se začel spraševati:»Zakaj ravno jaz vsega tega ne morem doživ- ljati?« Odgovora pa ni bilo nikjer. Moral sem v družbo. Bili so starejši, ti so imeli največ časa. Presenečen sem bil, ko so me tako lepo sprejeli,in prav kmalu sem se vživel.Postali smo dobri prijatelji. Bal sem se le, da se bom tudi sam v mišlje- nju postaral, če se bom družil samo s starčki. Danes vem, da ni tako. Sem bo- gatejši za marsikatero spoznanje in vem, da je to njihova zasluga. Ravno ti so me s svojimi zgodbami iz življenja naučili ži- veti skromno in biti srečen z vsako ma- jhno stvarjo. Tako kot sem nekoč mrzil svojo vas,jo imam danes toliko bolj rad, živim z njo in njenimi ljudmi;čutim se e- nakopravnega in enakovrednega z vsemi
Odkar sem našel sam sebe, mi ni nikoli dolgčas. Vedno je kakšna malenkost, ki jo človek more in mora storiti. Pred leti sem veliko bral,nad osemdeset knjig na leto;ponje je hodila sestra v knjižnico v Novo Gorico. V meni pa je tlela še dru- ga želja: osebno spoznavati druge ljudi po Sloveniji in po svetu. Tuhtal sem, kako bi to uresničil in prišel mi je na mi- sel pisalni stroj. Teto sem prosil, da mi je posodila nekaj kredita,in sem ga kupil Začel sem si dopisovati,moje zanimanje za knjige pa je počasi splahnelo. V tem času sem spoznal veliko ljudi.Mogoče je škoda, da za branje ne najdem več to- liko časa,rad poslušam zabavno glasbo, če je lepo vreme,se po- tepam s svojim jeklenim »konjičkom« trikolesnim mopedom. Za razvedrilo skrbita tudi osemletni nečak in malo mlajša ne- čakinja. Čeprav je dan zame prekratek, je ven- dar dovolj naporen, tako, da se mi zve- čer prileže počitek pred televizorjem.
• Kdaj in kako si se srečal s Prijatelj- stvom? Leta 1976 na Mirenskem Gradu Kati, ki sem jo poznal že iz Kamnika, me je pismeno povabila na srečanje. Mislim da sem odklonil. Čutil sem neko bojazen pred vero,Cerkvijo, duhovniki in nunami saj nisem imel niti pojma, kaj je vera v Boga in kaj pomeni ljudem Kristus. Mo- goče se tistega srečanja nikoli ne bi bil udeležil,če me prej ne bi bili obiskali pri- jateljici Anica in Dragica. Z njima je bil tudi kaplan Kržišnik in vsi trije so me o- pogumili, da za taka srečanja ni bistve- na vera, ampak le odprto srce do vseh ljudi. Za to sem jim še danes globoko hvaležen.
To prvo srečanje je bilo zame najtežje. Po tolikih letih sem se spet srečal z in- validi, prvič v življenju sem bil pri sv.maši Moji občutki niso bili prav nič spodbudni počutil sem se zelo osamljen in v meni je glodalo eno samo vprašanje: Kakšen smisel ima vse to?! Spominjam se,da je k meni stopil prijatelj, se z menoj pogo- voril in mi razložil ter mi dal upanje, da mora človek vztrajati v svojem iskanju. Od tistega časa dalje sem vsaj z mislimi vedno z našim Prijateljstvom, saj mi daje moč, da lahko premagujem vsakdanje težave. Pomagala mi je tudi pri odloča- nju, moral sem začeti vse znova, pre- magati sam sebe, da sem lahko stopal po poti,pred katero je cilj: globoka vera v Boga in ljubezen do vseh ljudi.
Mnogi so spoznavali skrivnost vere že kot otroci in sedaj nadaljujejo tisto, kar so prejeli. Meni to ni bilo dano.Moral sem spremeniti mišljenje in zavreči predsod- ke, s katerimi sem živel skoraj trideset let. To pa ni prišlo naenkrat, temveč postopoma in še vedno prihaja. Bila so obdobja,ko bi bil vse skupaj najraje vr- gel v kot, po drugi strani pa me je bilo strah to narediti,ker sem se zavedal,da bi zelo globoko padel, če bi tisti trenutek klonil in potem ne vem, če bi spet zbral toliko moči, da bi se ponovno dvignil.
Ko mi je bilo najbolj hudo, ko sem bil že sit sam sebe, sem se skušal poglobiti in se spomniti naših prijateljev, s kakšno ljubeznijo se posvetijo bližnjemu. V du- hu sem videl sodelavke, ki so po telesu sicer šibke, a v duhu močne; videl sem se, kako me fant potrpežljivo prenaša, in spoznal, da za vse to ni potrebna le telesna pomoč. Treba je imeti odprto srce in trdno vero v Boga,kar pa ti naši prijatelji imajo. Postalo me je sram, da sem tako plitev, da je v meni tako malo ljubezni,in ponovno se je v meni zbudila želja, da bi postal boljši in se za to tru- dil vsak dan in vedno znova.
Ne vem, kdaj je bilo, spominjam se le, da sem poleti pred hišo bral Karla Maya menda Winetouja; ustavil se je nezna- nec in rekel: »Pustil bom tukaj motor, grem malo pogledat v vinograd« Pogle- da me in vpraša, kaj berem, in tako sva se zapletla v pogovor. Ko je odšel, me je oča vprašal, če vem, kdo je. Nisem vedel,oče mi pravi,da je župnik iz Renč. Bil sem presenečen, ker je zelo dobro poznal te knjige in ker do tedaj še nisem slišal,da tudi duhovniki hodijo v vinograd delat.
Lahko bi rekel, da je bil Janez Kržišnik prvi, ob katerem sem se zavedal, da je duhovnik, vendar pa sem v njem videl najprej človeka in prijatelja in potem šele duhovnika. Zdaj se pogosto srečujem z njimi, nič več nisem v zadregi, nasprot- no, rad jih imam, postali so mi prijatelji, veliko dobrega sem se naučil od njih. Pokazali so mi pravi smisel besed: brat, sestra, prijatelj.
• Sprejel si vero kot svoj življenjski program. Spremljali smo te na tvoji poti,tako smo se lani oktobra s teboj veselili, ko si se prvič srečal z evha- rističnim Kristusom. Kdaj se je to v meni pojavilo, niti sam ne vem. Vse po- gosteje sem premišljal besede misijona- rja Klemena, ki mi jih je nekoč napisal: Vse preveč veruješ v ljudi, zato ne mo- reš ljubiti Boga! In dokler bo tako, boš vedno znova razočaran in tvoje srce bo nemirno. Tega sem se začel počasi zavedati. Začutil sem, da ne smem na- zaj, in tudi hotel sem le naprej. V sebi sem odkril: ko bom veroval v Boga,bom laže sprejemal, spoštoval in imel rad tudi človeka brez bojazni, da bi me razočaral. Če ljubimo in verujemo v Boga, potem človek ni več skrivnost.
Meni je prišlo kar iznenada, nepričako- vano sem začutil po trebo po skrivnosti svetega obhajila. Po nekaj prijateljskih nasvetih sem prišel do domačega žup- nika in ga prosil pomoči. Oba sva takoj prijela za delo, on mnogo bolj kakor jaz. Nisem začel zahajati v cerkev,da bi komu ugajal, ampak zato, ker sem začutil pot- rebo po božji besedi Prebirati sem začel tudi sveto pismo in po njem spoznavati ter sprejemati vero kot edini pravi smi- sel svojega življenja. Prvo sveto obhajilo sem prejel v domači župniji Bukovica. Čudovito doživetje! Kar sem čutil tisti trenutek,tega ne znam opisati,to nosim v srcu. Dobil sem stik z Nekom, tisti hip še sam ne veš,kdo je in šele potem, da je Jezus Kristus. Rad bi se za vse zah- valil domačemu župniku Jožetu Rovtarju in župniji. Vesel in srečen sem, da so me prisrčno sprejeli medse.
Zelo sem se veselil tudi svete birme. Ko sem se pripravljal nanjo, sem spoznal, da za prvo obhajilo nisem bil najbolj pri- pravljen. Ne gre za znanje,ampak za to koliko se človek s svojim duhom zaveda veličine tistega trenutka. Nikoli nisi do- volj dobro pripravljen, ko prejemaš dar od Boga. Bil sem v zadregi pred sreča- njem s škofom. Še nikoli nisem imel pri- ložnosti,da bi ga spoznal iz neposredne bližine,zato je razumljivo,da je bila moja trema iz trenutka v trenutek večja. Pred mašo mi je dal škof roko in me pozdravil In tesnoben občutek je izginil. To bo zame nepozabno srečanje, saj sem imel okoli sebe nad šestdeset prijateljev, ki so spremljali mojo potrditev. Potrditev Svetega Duha je znamenje,da je človek izbral pravo pot v krepitvi in razvijanju svojega duha.
Zavedal sem se, da sem bil s sveto bir- mo šele na začetku poti, na kateri bom moral venomer dokazovati moč Sv. Du- ha, moč evangelija, ljubezen in vero v Boga, imeti odprto srce do vseh ljudi. Ko bom v duhu in dejanjih to delal, bom še vedno govoril: Gospod,nisem vreden da prideš k meni... Ostajam v veri, da smo lahko vsi otroci enega Očeta.
• Na koncu tega pogovora bi te rad vprašal, kaj meniš danes o odnosih med bolnimi in zdravimi in kaj lahko še poveš s svojo izkušnjo o vlogi bolnih v Cerkvi. Zelo zgrešeno je poj- movanje, ko delamo razloček med zdra- vim in bolnim človekom. Moje načelo je zelo preprosto. Dobro se zavedam, kaj zmorem in česa ne,zato sem se že veli- kokrat držal tegale: Če moreš,mi poma- gaj, če pa ne, me pusti pri miru. Seve- da imajo bolniki, invalidi svoje mesto in vlogo v Cerkvi. Morali bi biti pogosteje navzoči na javnih mestih in v cerkvi, da bi jih ljudje bolje spoznali in bi s svojo navzočnostjo opozarjali, da se življenje lahko v hipu spremeni. Življenje je bo- gastvo in lepota.Bolniki morajo s svojim mestom in vlogo v Cerkvi delovati kot živi udje. Če naša molitev prihaja iz srca, ne glede na to ali je slišna ali ne, je to velik prispevek Cerkvi. S tako mo- litvijo se približamo Jezusu Kristusu.

Tvoje prizadevanje in odločnost,da ne- omajno slediš Kristusu, nam je za zgled
Občudujemo, kako globoko znaš razmi- šljati. Svet je danes tako siromašen in plitev zaradi tega,ker ne zna premišlje- vati. To je molitev in z njo si gotovo obogatil svojo župnijo in naše Prijatelj- stvo, kot ti je povedal župnik. Vsi tvoji prijatelji smo Bogu hvaležni, da te imamo v svoji sredi. Ostani vedno tako veder in poln življenja. Za pogovor pa se ti toplo zahvalimo.

Na obisku smo bili:
Brane, Mirjam in Tone

Emile Cicéron, Floride Gerard predstavljata Emila Damiensa

Takoj drugi dan po prihodu v Compiègne je Emil zmeden. Ker je navajen na klinike, je kot izgubljen v tej veliki bolnici. Kakor da se mu toži po Rencurelu in si predstavlja, da je nedvomno za vedno zapustil ta dom počitka, piše svojemu "staremu bratu", žu- pniku v Rencurelu:
Drugo jutro nadaljuje pismo: Bratu in svakinji Emil natančno pove, kako ga morajo negovati, vsaj kolikor ve o tem, kajti zdravniki navadno niso preveč zgovorni
Čez nekaj dni piše Emil škofu,da se mu za- hvali za obisk, in mu nekaj sporoči o zdra- vljenju:
Emil prvič prosi Gospoda,naj ga vzame. Zdaj se bo od časa do časa misel na smrt ponav- ljala v pismih in zapiskih. Naslednje vrstice je naslovil: »Kakor si Ti naredil, Gospod«:
Predstavljati si smrt ob svojem času, jo darovati in sprejeti kot božjo voljo je so- razmerno lahko za tistega, ki ve, da smrt odpira vrata velike Ljubezni. Toda, če smrt komu nenadno naznanijo,ga more tako na- znanilo težko prizadeti.
Emilu bo to odkrila redovnica,ki jo prosi,naj mu pove po pravici. Tedaj zve,da je obsojen na bližnji konec. Zdravljenje v Compiègnu nima namena, da bi ozdravel, temveč, da bi mu olajšali bolečine in omejili slinjenje. Bratovo pismo mu potrdi,da ni več upanja. Njegov odgovor je jasen:
Reagira z nekaj besedami: Drugi dan piše neki redovnici: Dopisovalci Emila D. ne bodo nikdar zvedeli za njegovo skrivnost. Iz sramežljivosti, iz tenkočutnosti, ker želi, da ne bi njegove "skrivnosti" preveč delili z njim? Prav ničesar ne omeni enemu svojih najboljših prijateljev še z mladinskih taborov, iz semenišča:
Zdravljenje je končano. Emil bo zapustil bolnico v Compiègnu in se vrnil v Rencurel. Nenadoma mu šine misel, da bi naredil ovi- nek prek Estevellesa, da bi morda zadnjič videl vse prijatelje, ki jih je pustil tam:
Dva dni pred odhodom preživi nekaj ur v karmeličanskem samostanu v Compiègnu. To je bil zanj res dogodek, kakor pravi v pismu, ki ga je napisal isti večer.
Zadnje veselje pred tem odhodom mu je pripravil škof, ko ga je obiskal; temu je re- kel: »Nič več se ne da narediti. Treba je čakati konca. Prepričani bodite, da nisem žalosten. Srečen sem.«

(se nadaljuje)

Počasi in previdno je pritekala svetloba od vsepovsod. Ne vem,kdaj sem nazadnje ta- kole spremljala rojevanje novega dne. Pre- voziva prvih nekaj sto metrov, pred nama pa je skoraj še tisoč kilometrov poti. Lepo jutro daje poguma. Proti Primorski nama pomaga celo burja. Na Mirenskem gradu po- zajtrkujeva s prijatelji, ki so zbrani na du- hovnem vikendu.
In spet drviva v brezmejne daljave... Brane se oklepa volana, pogleduje zdaj cesto,zdaj razne merilce in lučke, pa na uro in zado- voljno kima. Vse dopoldne sekava na dva dela zeleno ravnino, potem pa nama naen- krat pride nasproti presenetljiv skalnat svet Na robovih čepijo stari gradiči, ozke hišice pa so stisnjene v skalne razpoke. Kjer je na skalah le kak meter zemlje, je posajena trta. Nato se vrstijo predori, viadukti in že se peljeva v naročje snega. V senci ga je še nekaj metrov, na sončni strani pa se kažejo sončna rebra. Na vrhu prelaza je carinska stavba tako prostorna, da se z avtomobili sprehajamo po njej. Okrog nje pa je sam sneg in večmetrske ledene sveče.
Spuščava se spet v dolino, ubogava zem- ljevid in smerokaze. V prvem večernem mraku sva že na cilju. Sedaj šele pomislim, kako daleč sva...A naju takoj veselo obkro žijo Juan, Marie Thérèse, André, Martha... Sledi čudovito spoznanje, da sploh nisva daleč, ker sva med prijatelji...

Tako sva se torej poleg drugih skupin tudi midva znašla v Švici, kjer sva zastopala naše »Prijate- ljstvo« na seji evropskih odgovornih in du- hovnih voditeljev pri Bratstvu bolnikov in invalidov. Program seje je bil razdeljen na štiri delovne dni z glavnimi točkami:
• Predstavitev narodnih Bratstev
• Tema seje: Zastonjskost
• Komite na Portugalskem 1983
• Evropska sestava
Začeli smo vedno s premišljevanjem. Au- diovizualna predstavitev dela posameznih Bratstev je bila zanimiv del seje. Tudi mi- dva z Branetom sva se potrudila, da sva z besedo in diapozitivi nazorno spregovorila o našem delu. Popoldne je sledila izmenja- va mnenj o predstavitvah. Nobena skupina ni govorila o bolnih in zdravih, ampak pre- prosto o vseh, ki so vključeni in sodelujejo v gibanju. Vredno posnemanja..., mar ne?!
V torek smo razmišljali in se pogovarjali o tem, kakšen odmev danes izziva beseda »zastonjskost« v nas in v našem gibanju - posebno še pri odgovornem. Navajam ne- kaj misli iz posameznih poročil:
1. Juan Manuel (mednarodni duhovni vodja) - »Zastonjskost dandanes sploh ni tako pogosta kot morda mislimo in pričakujemo. Zastonjskost je več kot to, da ne računaš obresti, da nisi ekonomsko plačan, da te stalno ne priznavajo...
Vsak, ki mu je bila zaupana odgovornost, mora vedeti,da to pomeni služenje,v kate- rem ni govora o dobičku ali oblasti.Ponižno se je treba dati na razpolago in se iskreno zavzemati za bratsko in evangelijsko delo- vanje. Gotovo je pri vašem Bratstvu veliko tvojega osebnega prispevka, da gibanje raste in živi. Vendar ne smeš misliti, da je tvoje najbolj pomembno. Izvolili so te, da si lokomotiva, ki pa ne sme nikoli voziti sa- ma, ker bi tako samo tratila energijo. Če se tvoja odgovornost povišuje nad druge, nehaš biti glas tistih, ki ne morejo govoriti. Zato se zavedaj, da se moraš z mesta, na katerega si postavljen, naučiti ljubiti vse in služiti vsem...«
2. Marie Thérèse Gros (mednarodna odgo- vorna) - »Navadno besedo zastonjskost razumejo kot nekaj,kar je zelo malo vredno Za nas kristjane je zastonjskost eden od odgovorov na Jezusov poziv in stalna želja po sodelovanju in izmenjavi izkušenj z na- šimi brati.
Zahtevno je dati se na razpolago bližnjemu in ne pričakovati plačila. Vendar je prava zastonjskost ravno to,da ne pričakuješ ni- česar v zameno za to, kar daješ. Ne prito- žuješ se,da te ne razumejo,da te kritizirajo da ne dobiš povračila, ampak služiš, ljubiš, ker tako dela Jezus za vsakega izmed nas. Težko je, a bili smo posvarjeni: »Ni učenec nad Učiteljem« in »Ko boste naredili vse,kar bo mogoče, recite: nevredni služabniki smo«
3. Pepa Vaquer (odgovorna v Španiji) - »Vsak, če razmišlja, lahko odkrije, da vse, kar je in ima,ne da bi sploh zaslužil,dolguje druglim: staršem, učiteljem, prijateljem... Zastonjskost je za verujočega »zahteva«. Sledimo Jezusu,ki je prišel,da bi se daroval za vse. Napačno je, če se imenujemo »Jezu- sovi učenci in čakamo,da nam bo priznana vsaka stvar, povrnjena vsaka malenkost, ki jo naredimo,da nas imajo za pomembne, za višje od drugih...
Samo,če se resnično zavedamo,da vse,kar imamo, dolgujemo drugim, bomo sposobni dajati vse zastonj in v tem tudi vztrajati.
Mislim,da mora odgovorni pri Bratstvu imeti določene lastnosti, ki bi jih označila kot:
• zrelost-čustveno in psihološko ravnotežje ki bi ga lahko imenovali »čut za skupnost«
• sposobnost za opazovanje - da odkrije potrebe vseh, ki ga obkrožajo
• odprtost - za spremembe, nove ideje in prilagajanja
• vernost - brez globoke verske motivacije se lahko vloga odgovornega spremeni v veliko »težo«
• služenje -mora biti zastonjsko,brez želje, da se drugi vedno z njim strinjajo
• sposobnost za delo v ekipi - mu je pot- rebna, če hoče biti učinkovit. Oblikovati in živeti mora s skupnostjo, v kateri bosta priprava in pregled dela tako pomembni kot delo samo.«
4. Christinne Lambert (tajnica v mednaro- dnem odboru) -
 Ko nimamo druge stvari kot ljubezen,
 ne druge moči, kot za ljubezen,
 imamo, prijatelji, v svojih rokah ves svet.
»Ali te besede Jacquesa Brela ne izražajo pravega smisla zastonjskosti? V Bratstvu v resnici najdem brate,ki znajo dati vse:svoj čas, svoje talente, bogastvo srca, svojo dobroto, ki daje pogum... Vse to so mi po- nudili, da bi obenem tudi sama - s svojimi slabostmi in omejenostmi - znala odpreti vrata, ko bo kdo trkal nanje.
Kdaj pa kdaj čas, utrujenost in zadržanost zavirajo našo iskreno željo - dajati. V takih trenutkih usmerim svoj pogled na Kristusa, ki je zastonj dal svoje življenje za nas.
V zastonjskosti resnično pridemo drug do drugega. Ko dajemo, vse dobi svojo vred- nost v ljubezni in tako človek lahko čuti v bratu utripanje svojega lastnega srca. Za- stonjskost bi morala zaznavati naše najle- pše občutke: širokosrčnost, dar samega sebe,odprtost drugim...Tako bi živeli v ve- čjem miru. O,da bi si vsi ljudje sveta lahko stisnili roko v zastonjskem darovanju!«
Za večerno sv. mašo je vsaka skupina pripravila plakat, ki se je vsebinsko ujemal z obravnavano temo in hkrati zvenel kot prošnja. Naš je bil takle:

V sredo smo spregovorili o pripravah na mednarodni Zbor Bratstva, ki bo prihodnje leto na Portugalskem. Izmed predlaganih tem smo izbrali naslov: Kakšno pot za evan- gelizacijo lahko predlagamo z ozirom na današnji razvoj sveta bolnikov in invalidov.
Temo bosta predstavili Francija in Španija.
Pri kosilu se nam je pridružil škof iz bližnje- ga mesta Fribourg. Lahko si mislite, kako sem bila presenečena, ko mi je ob prihodu dejal:»O,midva sva se pa že nekje srečala Pred osmimi leti na Dunaju, kajne!«
Zadnji dan smo se lotili najtežje naloge. Pre- delovali smo evropsko sestavo Bratstva, z željo, da se rodi nova, ki bo sposobna dati svežega zagona.
Na ta pogovor pa nekatere skupine sploh niso bile pripravljene, ker doma v treh me- secih niso "utegnili" govoriti o tem niti niso izpolnili vprašalnika. Prišli smo do zaključka da je najbolje, če vprašanje glede sestave ostane odprto do Komiteja na Portugalskem Do takrat pa se je treba resno in z večjo odgovornostjo pripraviti na to delo.Govorili smo tudi o drugih ciljih za leto 1983, kako naj si jih vsaka država zastavlja in dosega Sejo smo zaključili s praznično sv. mašo, ki so jo lepo pripravili Španci. Posebno njiho- ve pesmi so nas nekako dvignile nad vse...
Novo jutro in slovo navsezgodaj ... »Po- zdravita prijatelje,« so nama naročali vsi. Spet sva sama na dolgi poti. Vroče je in preveč sem utrujena, da bi me karkoli ob njej tako zanimalo kot zadnjič. Avto naju ziblje, ziblje... Zvečer pa: »O, hvala Bogu, da sta že doma!« Prav ničesar ne bi bila v tem trenutku bolj vesela, kot tega pozdrava.

Kati

Kdor se je le enkrat pozorneje ozrl vanj,ko je (kadar so mrknili semaforji) samozavestno stal sredi prometnega otoka in usmerjal reke vozil in pešcev, se skorajda ni mogel ubraniti zavidljivemu občutku: ta ponosno postavni mož je zanesljivo srečen v svo- jem poklicu in zato bo ostal večno mlad...
Kakor tolikokrat se je tudi z njim zgodilo drugače.
Nekega dne je od strani nadziral promet ob delujočih semaforjih. Nenadoma se je pri rdeči luči materi iztrgal neubogljivček in stekel v križišče. Medtem, ko je mati pre- sunljivo kriknila in od strahu otrpnila, je mi- ličnik bliskovito planil za otrokom,ga dvignil visoko k sebi, a izgubil ravnotežje, da je padel vznak in z obema nogama prišel pod težka kolesa. Otrok je ostal nepoškodovan na rešiteljevih prsih, pogumnemu miličniku pa so še isti dan odrezali obe nogi.Pozneje se je izkazalo, da je prizadet tudi s trajno izgubo spomina...
In tako je postal eden od zaznamovanih,ki jih je nepojmljiva usoda pahnila iz sončnih višin v brezdanjo temo, iz mavrice načrtov v črn brezup, iz prešernega veselja v gre- nko žalost. Kaj je zdaj drugega kot gmota živega mesa,v breme in napoto ljudem, od katerih je odvisen; manj kot vzorec brez vrednosti...
»Ne maram usmiljenja...« so bile njegove redke in osorne besede, ko se je na vozič- ku umikal obiskovalcem v svoj samotni kot »Kaj mi mar medalja...« je bila njegova ne- izrečena pripomba ob podelitvi odličja za hrabrost v službi.Iz zgovornega družabnika se je spremenil v mrkega ljudomrznika, od- klanjajoč vsakršno sočutje in poskus do- brohotne pomoči.
Mislil je, da se bo krivični usodi maščeval s tem,da se zakrkne in obrne življenju hrbet. Toda sčasoma se je odtajal in začel manj sovražno gledati na življenje zdravih okrog sebe. Ker je bil prikovan na voziček, se je spočetka držal bližine hiše, nato pa ga je nosilo vse dlje,kjer se je srečeval z nekda- njimi prijatelji in znanci. In ko je slišal ne- zlagano zgodbo o devetnajstletniku, ki se je rodil brez nog in rok, zraven pa še slep na eno oko, je začutil, kako se mu topi le- deni oklep okrog srca.
»Odkod temu dvakrat udarjenemu siroma- ku vedrina in vera v življenje?« se je začel spraševati. »Pač zato, ker polnovrednega življenja nikoli ni okusil. Ampak jaz...« Kljub temu se mu je vse bolj oglašal občutek, da vendarle ni zadnji na svetu. In korak za korakom je prodiral v skrivnost pretapljanja slepe usode v spoznavanje božje modrosti.
Čeprav je ubog invalid brez možnosti za kakršnokoli delo, vendarle še uživa lepoto narave (za katero se je bil prej komaj ute- gnil meniti) in prek devetega čuta prodira vanj nov smisel življenja, ki ga zaznava, čeprav o njem ne zna izreči prave besede in je moral zanj žrtvovati svoje telesno zdravje...
Pomladnega dne se je sončil pred hišo in slišal tarnanje mlade sosede, ko je nestrp- no čakala na varuško svojega otroka, ki je ni bilo od nikoder,njej sami pa se je nezna- nsko mudilo v službo. Z otrokom v naročju se je zaman ozirala na vse strani, saj ni ve- dela, kaj naj stori. Tedaj je invalid, podobno kakor takrat za otrokom v križišče, stopil iz svojega občutka manjvrednosti:
»Soseda, če mi zaupate otroka, ga lahko položite k meni na voziček ta čas, da pride varuška...«
»Vi...Vi si ga upate sprejeti? S tem vas ne morem obremenjevati, tega si ne smeva dovoliti...«
»Poskusiva lahko,saj imate pridnega otroka"
»Če resno mislite, vam bom hvaležna.«
Bežno je pokrižala otroka in odšla. Ko pa se je vrnila iz svoje polovične službe, je otroka našla v invalidovem vozičku, kjer je sladko spal.
»Kakor vidim, varuška sploh ni prišla, in vi...«
»Prav nič hudega ni bilo. Malemu sem dva- krat zapel edino uspavanko, ki jo znam, in odtlej še vedno spi.«
»Prisrčna vam hvala za pomoč, rešili ste me iz hude stiske.«
Invalidu pa je bilo pri srcu tako svetlo in toplo, da bi bil najraje rekel mladi materi: »Še večja zahvala vam in vaši stiski, ki me je rešila malodušja in mi pognala brstič u- panja v novo življenje, da bom znal zeleneti z ostankom sokov v sebi...«

Janez Lampič

Ideali meščanske in viteške družbe so Frančiška popol- noma razočarali in ga pustili praznega in nezadovoljnega Ko je »zapustil svet in začel delati pokoro«, kot sam pravi, je odkrival in spoznaval, kaj mora storiti zase in za druge.
Nov odnos do Boga, človeka in narave je sad Frančiškovega odkritja svojega bistva. Za Frančiška je končni cilj vsega Bog,ki se je najpopolneje razodel v Kristusu. Boga je preprosto doživljal v sebi z globokimi čust- vi in pristnim navdušenjem.Ljudem je Boga oznanjal takega, kot ga oznanja evangelij: kot Prijatelja, blizu vsakemu človeku, res- ničnega Emanuela, ki biva med ljudmi in z ljudmi.Frančišku je bilo tuje takratno ozna- njevanje Kristusa, ki ga je prikazovalo kot vzvišenega Gospoda v bizantinskem duhu. Ko je ljudem govoril, da je »Marija naredila Kristusa za našega brata« so ljudje začutili nekaj novega v svoji ljudski vernosti in po- božnosti.
Frančišek je preprosto, a neomajno in glo- boko veroval, da se napoved Odrešenika dejansko uresničuje v sv.evharistiji.V svoji duhovni oporoki je zapisal,da mu je Bog že na začetku spreobrnjenja podelil posebno milost,namreč vero v duhovništvo in v Kri- stusovo skrivnostno navzočnost v evhari- stiji. Za Frančiška sta duhovništvo in ev- haristija neločljivo povezana: tam, kjer so »božji služabniki«,duhovniki,tam je mogoča evharistija; kjer ni duhovnikov, so taber- naklji prazni in cerkve zapuščene. Zato je bil do duhovnikov,tudi do nevrednih, povr- šnih in mlačnih, poln ljubezni in jim zaradi njihove službe in neposrednega stika z ev- haristijo izkazoval vso predanost in spoš- tovanje.
Svoje brate z vso ponižnostjo spodbuja, naj vedno z velikim spoštovanjem obhajajo evharistijo,in pravi:»V Gospodu prosim vse svoje brate, ki so in ki bodo postali duhov- niki Najvišjega, da vsakokrat, kadar hočejo maševati,delajo to s spoštovanjem do res- nične daritve presvetega telesa in krvi na- šega Gospoda Jezusa Kristusa...Poslušajte bratje moji, če blažena Devica Marija uživa tolilko časti, kakor je prav, saj je Odreše- nika nosila v svojem telesu, da jo častimo; če je blaženi Janez Krstnik vztrepetal in se ni upal dotakniti roba obleke božjega svet- nika,in če častimo grob,v katerem je nekaj časa počivalo Gospodovo telo; kako svet, pravičen in vreden mora biti tisti, kateri njega,ki ne bo več umrl,ampak večno živel in je poveličan ter ga žele videti angeli, drži v rokah, ga prejema s srcem in usti in ga daje drugim, da ga prejemajo« (2 Opomin 15-16. 26-29).
Ko Frančišek z bolečino v srcu ugotavlja med verniki »veliko nesrečo in žalostno slabost, da imamo v svoji sredi navzočega Boga sa- mega, pa velikokrat bolj skrbimo za druge stvari«, spodbuja duhovnike, da »morajo evharističnega Boga ljubiti, spoštovati in častiti bolj kot vsi drugi« (Pismo vernikom) Celotni prvi Opomin je Frančišek namenil evharistiji: »Bog je duh, zato ga lahko vi- dimo samo z duhom, z vero. Sojeni so bili tisti, ki so s telesnimi očmi videli Jezusa, a ga niso videli in vanj verovali z duhom. Prav tako so obsojeni danes tisti, ki vidijo zakrament presvetega Jezusovega telesa in krvi, ki ga duhovnikove roke darujejo na oltarju pod podobama kruha in vina, a ne verujejo, da je to resnično presveto Jezu- sovo telo in kri, kot je Gospod sam rekel: To je moje telo in kri nove zaveze (Mr 14, 22). Kdor jé moje telo in pije mojo kri, ima večno življenje (Jan 6, 55)«. V evharistiji vidi Frančišek izpolnitev božje obljube, da bo Jezus ostal s svojo Cerkvijo do konca časov: »Kot se je apostolom prikazoval v resničnem telesu, tako se danes nam pri- kazuje v svetem kruhu. Kot so apostoli z duhovnimi očmi verovali, da je on resničen Bog, tako tudi mi, ko gledamo s telesnimi očmi posvečeni kruh in vino, trdno veruje- mo, da je to resnično Jezusovo telo in kri. Tako je Bog stalno navzoč med verniki,kot sam pravi: Jaz pa ostanem z vami,vse dni, do konca sveta.«
Evharistija je za Frančiška vir vseh božjih skrivnosti,ki »naredi Boga vidnega med na- mi«. Zanj je evharistija vse; ni samo spo- min, znamenje, hrana, ampak vir pravega in trajnega bratstva med ljudmi. Kdor vase prejema to Ljubezen, ta ne more sovražiti in poniževati svojega bližnjega. Evharistija postane avtentična šola nesebične ljube- zni do bližnjega. Zato v Pismu voditeljem narodov piše:»Svojim gospodarjem odkrito svetujem, da ponižno prejemate presveto telo in kri Gospoda Jezusa Kristusa«;to jim bo namreč omogočilo in pomagalo,da bodo znali in zmogli ljubiti ljudi ter spoštovati svoje podložnike. Prepričan je,da je človek v nenehnem nastajanju in oblikovanju,zato je ure in ure preklečal pred tabernakljem, poglobljen v premišljevanje in iskanje odgo vora na vprašanje: »Kdo si ti,Vsemogočni, in kdo sem jaz?« S svojimi brati se je zelo rad »zadrževal v zapuščenih in revnih cer- kvah in kapelicah«, čistil jih je in oltarje krasil s poljskim cvetjem. V srcu je občutil globoko bolečino, ko je videl, kako so za- nemarjene celo tiste cerkve in oltarji, kjer se hrani najsvetejši zakrament. Pred letom 1238 nameni posebno Pismo klerikom, v katerem med drugem pravi tudi naslednje: »Posebno pozornost moramo polagati na velik greh površnosti do presvetega Gospo- dovega telesa... Vsi dobro vemo, da kruh ne more postati Kristusovo telo, dokler ni posvečeno z besedami. Na tem svetu ne vidimo in nimamo nič drugega od Vsemogo- čnega razen njegovega presvetega telesa in krvi,njegovega imena in njegovih besed... Naj se dobro zamislijo v te preproste be- sede vsi tisti, ki z njimi opravljajo in jih iz- govarjajo, posebno še tisti, ki jih nemarno izgovarjajo ali nedostojno uporabljajo kelih in vse drugo, kar pride v dotik z Gospodo- vim telesom.Mnogi ga hranijo na neprimer- nem mestu,ga nosijo brez spoštovanja,kot bi bili brez vere, nevredno ga prejemajo in brez spoštljivosti drugim dele. Spomnimo se,da bomo mi nekoč prišli v njegove roke! Poboljšajmo se v tem in v drugem,da bomo kjerkoli bomo našli Gospodove skrivnosti na neprimernih krajih, postavili na okrašene ol- tarje in jih skrbno varovali« (Pismo klerikom)
Značilno za dobo sv. Frančiška je opušča- nje prakse pogostnega prejemanja sv. ob- hajila. Splošno mnenje o vrednosti daritve sv. maše, pojmovanje zakramenta sv.spo- vedi in odnos klerikov do grešnikov; vse to je povzročilo, da je bila evharistija ljudem odmaknjena,tabernaklji pa zaklenjeni.Zaradi tega določa IV. Lateranski cerkveni zbor, da je treba enkrat letno v velikonočnem času prejeti sv. obhajilo. Tudi Frančišek se je moral zadovoljiti, da je obhajilo prejemal bolj redko.Prizadeval pa si je,da bi v Cerkvi zavladalo evharistično ozračje in bi evhari- stija postala vsakodnevna duhovna hrana. Obhajilo je Frančišku pomenilo ne samo osebno in najintimnejše srečanje duše z Jezusom, ampak tudi neposredna udeleže- nost pri trpljenju in vstajenju »Kristusa, ki s svojimi milostmi napolnjuje vse, ki so ga vredni,navzoče in odsotne« (2 Opomin 12)
Ko skuša Frančišek pritegniti ljudi v bližino tabernaklja in k evharistični mizi, zahteva, da so ljudje v stanju milosti,da imajo »Go- spodovega duha«, ki jim omogoča vredno prejemanje sv. obhajila. »Gospodov duh, ki prebiva v vseh vernih, je torej tisti, ki pre- jema najsvetejše Gospodovo telo in kri. Vsi drugi, ki nimajo Gospodovega duha in si drznejo prejemati ju, si sodbo jedo in pijejo (1 Kor 11, 29)« (Opomin 1, 13-14).
Tako je Frančišek kot apostol evharistije pokazal, da je obnova Cerkve v njegovem času in v današnji dobi možna samo tako, da se evharistija postavi v središče kršča- nskega življenja. »Celotna Cerkev je Cerkev evharistije. Cerkev živi iz evharistije,v njej je njena moč,svetost, dinamizem« je zapi- sal papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici Človekov Odrešenik (20). V evharistiji vidi isti papež vrh in polnost življenja posame- znega kristjana in celotne Cerkve. Nič ču- dnega ni,da so prav vse tri redovne usta- nove sv. Frančiška dale Cerkvi v zgodovini vrsto svetniških osebnosti, ki so se odliko- vale v širjenju in v izrednem češčenju ev- harističnega Jezusa in takó pripravljale pot evharistični obnovi, ki jo je začel svetniški papež Pij X.

p. Viktor

Na Cvetni petek smo bili bolniki,invalidi in ostareli tudi v letošnjem letu Kristusovi gostje v ljubljanski stolnici. Da moremo reči: »Hvala Ti,Gospod,da si nam s svojim odpuščanjem s svojo besedo tolažbe, s svojo sveto da- ritvijo za nas olajšal naš križ«, smo dolžni hvaležno zahvalo Očetu in tistim,ki so sre- čanje pripravili.
V svojem govoru pa je povedal: »V današ- njem evangeliju (Jan 10, 32-39) ste slišali, da so se ljudje delili v dve vrsti ljudi že ta- krat, ko so se srečavali z Jezusom in videli njegova dela. Nekateri so mu bili sovražni, drugi pa so verovali vanj.To se v zgodovini vedno ponavlja. So ljudje, ki ne verujejo v Boga ali z njim niso zadovoljni, se stalno pritožujejo in godrnjajo,ter drugi,ki najdejo milost vere, Boga sprejmejo in se mu prid- ružijo.Taki dve različni skupini sta tudi med bolniki, invalidi, ostarelimi in drugače trpe- čimi. Prva skupina so neverni ali taki, ki se pritožujejo nad Bogom, tožijo nad svojo u- sodo in vidijo samo druge,ki so srečni.Takó trpijo dvojno:nosijo zunanji križ,križ svoje- ga telesnega trpljenja in notranji križ, križ svojega duševnega stanja. Med bolniki, invalidi in ostarelimi pa je tudi veliko takih, ki pripadajo drugi skupini, ki verujejo v Bo- ga in najdejo pri njem moč, tolažbo, oporo in luč za svoje življenje-svoj križ sprejmejo Vi, ki ste prišli sem k božji službi, vi bi radi bili v tej drugi skupini. Pridružili se bomo Kristusovi poti s trdno vero,da nas pripelje ta pot v vstajenje.
V današnjem evangeliju poudarja Kristus besedo, ki vam jo toplo priporočam in vas prosim,da bi jo vedno znova ponavljali:Oče je v meni in jaz sem v Očetu. Tako boste najtesneje združeni z njegovim Sinom tudi takrat, ko boste občutili vso težo trpljenja Posebno danes se zavedajte troedinosti Boga: živim v Očetu, v Kristusu in v sv. Duhu, ko boste dobili trojno potrdilo za to resnico. Prvo potrdilo je občestvo Cerkve, kjer smo vsi zbrani. Cvetni petek naj nas spominja, da ste tudi vi tisti,ki s svojim tr- pljenjem gradite Cerkev in katerih molitev nam je potrebna. Drugo potrdilo je, da ste danes in vedno vključeni v evharistično da- ritev ter deležni božje besede. Tretje po- trdilo je bolniško maziljenje, s katerim vam Bog zagotovi svojo moč in tolažbo.
Vabilu za sv. maziljenje se je odzvalo zelo veliko vernikov.

Po službi božji smo bili prisrčno povabljeni tudi na telesno okrepčilo, dobro malico. Še bolj pa je okrepčala vedno prijazna in lju- bezniva beseda.

M. K.

Na praznik sv.Jožefa Delavca smo se zbrali pri številni Kokaljevi družini v Topoljah nad Selcami, kjer smo preživeli bogat dan: ob- hajali smo sv. daritev; otroci so nam prip- ravili spored (igrico in »ples«); prijateljsko kramljanje pa nas je še bolj povezalo. Bog povrni vsem!

Vovnikovi

Že misel, da pusta in hladna zima odhaja,napravi v nas odjugo. Manj bo revmatičnega trganja po kosteh, spet nam bo možen kakšen skok v naravo. Letošnje duhovno srečanje bolnih s Primorske smo začeli na praznik sv. Jožefa, na petek, ko nas veže spomin s tolikimi prijatelji; sklenili pa smo ga v nedeljo,bila je prva spomladan- ska, ki je tudi mednarodni Dan invalidov. Čeprav je bilo celotno lansko leto namenje- no misli, skrbi, potrebam prizadetih, ta dan še vedno opozarja nas in tiste, ki z nami živijo, da napravimo vse za skladno sožitje Tudi letos je vse nekako nadaljevanje ple- menitih prizadevanj ljudi, le v nekoliko dru- gačni obliki, za naše starejše brate in sestre ki naj med nami čutijo svoja leta kot božji dan in ne breme brez koristi.
Naš duhovni voditelj je svoje razmišljanje o božjem Duhu in njegovem delovanju ute- meljeval s svetim pismom. Vsak trenutek deluje v nas Sv. Duh. To naj nas spodbuja da bomo sledili njegovemu navdihu. Nava- jam glavne misli predavanja,ki naj osvežijo naš spomin in pomagajo drugim.
je zapis, kako se je Bog razodeval ljudem postopoma skozi obdobja stare zaveze, do- kler ni njegovo razodetje doseglo višek v Jezusu Kristusu. V njem so se izpolnile vse napovedi in prerokbe. Zanj in po njem je bilo vse ustvarjeno in narejeno. On nam je pokazal Boga v vsej možnosti, ki jo more človek dojeti,kajti Bog sam neskončno pre- sega človeško spoznanje. On nam je pove- dal, kdo je Bog, in da smo zanj ustvarjeni. Bog je ustvaril svet in človeka;še danes ni prenehal potek stvarjenja,ker je On vedno na delu. Končalo se bo šele tedaj, ko bo Kristus vse v vsem. Njega so napovedovali preroki po navdihnjenju Sv. Duha, danes pričujemo zanj po istem Duhu.
Na prvi strani sv.pisma beremo: »V začet- ku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja je bila pusta in prazna. Tema je bila nad glo- binami in duh božji je vel nad vodami.«
Psalmist v 104.psalmu ukazuje:»Slávi,moja duša, Gospoda!« Stvarstvo ga slavi že s tem, ker obstaja, jaz pa ga zavestno, ker sem oseba. Stvari obstajajo, ker jim Bog daje svoj dih, jaz pa bivam in živim,ker me Bog ljubi. Če mi vzame svoj dih, se pri priči izničim. Ko pa pošlje svoj dih, prenovi obli- čje zemlje in ga oživi.Ta Bog hoče z menoj v stik, da zaživim božje življenje. Prerok Izaija govori sedemsto let pred Kristusovim prihodom o božjem služabniku, ki bo poln Sv. Duha. Mladika (Kristus) požene (pride) iz Jesejeve korenine (Davidov potomec), polna bo Sv. Duha. »Na njem bo počival Duh Gospodov, Duh razumnosti in strahu bož- jega«. To so darovi Sv. Duha. Tudi prerok Joel napoveduje izlitje božjega Duha na vse človeštvo: »Vaši sinovi in vaše hčere bodo prerokovali, tudi na vaše hlapce in vaše dekle bom v tistih dneh izlil svojega Duha.«
V polnosti časov je Bog poslal obljubljene- ga odrešenika. Preprosta in ponižna Gospo- dova dekla ni hlepela po časti,da bi postala odrešenikova mati, kot si je to želelo tedaj vsako judovsko dekle. Izbrala si je za slu- žbo Bogu deviško življenje. In prav njo je Bog izbral za mater svojemu Sinu. Angel ji je oznanil: »Sv.Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila.« Spomnimo se na Jezusov krst ob Jordanu, ko ga je krstil Janez: »In glej, odprla so se mu nebesa in videl je božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj.Iz nebes se je začul glas: »Ta je moj ljubljeni Sin.«

Ta Duh vodi Jezusa po puščavi, ko se je tam postil. Prestal je skušnjave;brez obo- tavljanja se jim je uprl in premagal satana z močjo Duha.
Jezus pri zadnji večerji pove, ko pride To- žnik, bo on pričeval o meni in ga učencem tudi obljubi.
Po vstajenju jim je naročil:»Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha, katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni...«
Vse premalo se zavedamo,da je po spoče- tju, krstu, birmi tudi nam dan isti Duh, kot ga je imel Jezus, kot ga ima Cerkev. Kakor je prihajal nad apostole, prihaja nad nas in pomislimo,kaj se je dogajalo z nami,ko smo bili pri sv. birmi. V poslednjih dneh bom izlil svojega Duha na vse človeštvo,govori Go- spod,celo na hlapce in dekle - na vsakega ki bo odprt zanj, za njegovo delovanje in darove. Smo kakor posode; če smo polni sebičnosti in greha, nas Sv. Duh ne more napolniti. Izprazniti se te navlake, pomeni uporabiti največji velikonočni dar, zakrament sprave,in po tem sem zares pripravljen zanj
O, da bi vel ta Duh tudi med nami, v Prija- teljstvu med vsemi bolnimi, naj mu bomo vsak dan bolj odprti, za bližnjega pa kot zrcalo, v katerem se bo njegova svetloba odbijala in obsevala tudi druge.
V nedeljo je med nas prišel gospod škof dr. Janez Jenko. Prvič smo se z njim srečali na takih duhovnih vajah za bolne.S polaganjem rok je potrdil - birmoval - našega prijatelja Bojana,ki se je kljub svoji težki invalidnosti vztrajno prizadeval na tej poti.Sveta maša je bila resnično doživetje zanj, ki je prejel ta zakrament, kakor za nas, ki smo doga- janje podoživljali.
V nagovoru je gospod škof poudaril tri vidike trpljenja, ki ga je Bog dopustil v svoje načrte da bi vse ljudi pritegnil k sebi. Mojzes je povzdignil kačo, obešeno na kol v puščavi, kakor mu je Gospod naročil, ko je izvoljeno ljudstvo umiralo od nadloge in vsak, kdor je pogledal to znamenje, mu pik ni škodoval. To je bilo predznamenje Kristusa na križu, ki je uničil greh in postal znamenje rešitve in odrešenja.
Kaj pa Job? Pravičen je bil, bogat, zdrav, pa je vse izgubil,vendar je še nadalje ostal Bogu zvest. Po tej preizkušnji ga je Bog še bolj blagoslavljal kot prej.
Trpljenje je spremljevalec slehernega člo- veka. Tudi krščansko življenje je težko, ven- dar pogumno in z zaupanjem,nas spodbuja beseda našega nadpastirja.V Bogu je naša moč!
Res, njemu smo hvaležni za vse,kar preje- mamo: za to srečanje, duhovno poglobitev in čudovito doživetje.

Tone

Petkovo popoldne je že večeru segalo v roke, ko smo si prijatelji spet po letu dni stisnili roke v pozdrav. Koliko topline, ljubezni, so izžarevati naši obrazi -gotovo toliko,da bi se lahko ob njej ogrel še mogočni Storžič,če ne bi imel kam- nitega srca. Mogoče pa je prav zaradi nas ki smo ga božali s pogledi, polnimi občudo- vanja, polneje zadihal iz svojih globin. Star pregovor pravi, da je včasih laže ogreti kamen kakor zakrknjeno srce.
Kaplan Tone Mlinar nam ni samo maševal, pač pa nam je odprl delček vpogleda v tisto življenje,ki si ga vsi želimo, na katerega se stalno pripravljamo, v katerega verujemo.
Po razlagi smo se razdelili v pet skupin, v katerih smo se pogovarjali o temi in o vsem, kar nam je ležalo na duši. Popoldne pa smo spet skupaj iz vsega potegnili jedro in se ob sveti daritvi zahvalili Bogu za uspešen in lep dan. Večerne ure pa so nam pope- strile Marijine sestre iz Štepanje vasi,ki so nas obiskale s svojim kvintetom. Zapele in zaigrale so nam nekaj pesmi na svojih prep- rostih glasbilih - metli, grabljah,žicah, ste- klenicah, perilniku itd. Naše solze sreče pa so jim bile za nagrado. Sestra Renata,ki je bila dolga leta provincialka in je vseskozi podpirala Prijateljstvo bolnikov, nam je za- želela lep in miren sen, ki je po njenem od- hodu kajhitro prišel v naša telesa.
Ta beseda nam ni preveč prijetna, ker je dobila slab prizvok in spominja na pobožnja- karstvo. Veliko lepše je,če rečemo,da smo verni. Verni pa smo le, če skušamo hoditi po božjih stopinjah.
V svetu je vse smotrno, zato je Razum, ki je ustvaril svet, najbolj moder. Ta pa je Bog. Ljudje pa smo modri le, če nam Sv. Duh navdihne modrosti. Najmodrejše rav- nanje pa je tisto, ki nam ga vest kasneje ne očita.
Ljudje imamo dvojno moč - telesno in du- hovno. Prva nam je potrebna za obstoj in jo krepimo z delom, a je odvisna od zdravja Druga pa je notranja moč, ki nam jo daruje Bog, krepi pa nam jo Sv. Duh, mi sami pa jo utrjujemo, če živimo po veri. Moč Duha pa je pomembnejša od telesne, zato mo- ramo vedno skrbeti za njeno rast.
Če smo od Sv.Duha sprejeli moč spoznanja da je največja sreča živeti, potem bomo našli srečo tudi v majhnih stvareh. Stalno lagodno in brezskrbno življenje ne more biti srečno.Le duhovna polnost in globoko pre- pričanje v večno življenje lahko osrečita človeka in ga notranje umirita. Ko pa to do- sežemo, šele lahko trdimo, da smo srečni.
je tista moč, ki nas dviguje, kadar padamo pod križem, ki nam ga je Bog že ob rojstvu naložil. Verujemo,da nam ga pomaga nositi in upamo, da nam ga bo odvzel, ko pride čas za to.

Srečanje na Trsteniku smo sprejeli kot dar od Boga in smo se mu zanj lahko le skrom- no zahvalili v nedeljo pri sv. maši v župnij- ski cerkvi.

Marija

Kastelčeva družina nam je sporočila, da je umrl Alojz Kastelic, Hrastov Dol, 61296 Šentvid pri Stični, ki je bil naš prijatelj na zemlji le malo časa,ker ga nismo še poznali sedaj bo pa naš prijatelj v nebesih, kjer u- živa večno plačilo za trpljenje in ljubezen. Naj mu bo Gospod velik plačnik!

Na god sv. Jožefa, 19.marca, nas je zapu- stil Jakob Hercog, Vas Jakob n.h., 63230 Šentjur. Njegovo življenje je bil sam križev pot, saj je hodil od postaje do postaje vda- no z ljubeznijo,ko mu je zdravje počasi pe- šalo, ko je zgubljal ud za udom. Vedel je, da ga Bog pripravlja v trpljenju. Tega se ni ustrašil, ampak je z nebeško Materjo, ki jo je še posebno ljubil, ponavljal njen: »Zgodi se!« Žena, ki jo je zapustil, je zelo potrta, pa upamo,da si bo počasi opomogla, saj je pokojnemu možu storila ogromno dobrega in Bog jo bo za to gotovo obilno poplačal!

Vsi bralci Prijatelja se gotovo spominjate naslovne slike zadnje številke. To je bila Oblakova mama Marija, Srednja vas 24, 61355 Polhov Gradec. Svoj pogled upira v daljo, kot da nekaj vidi, kar ni vsakemu dano. Njena usta nam hočejo povedati še nekaj pomembnega, preden se za vedno poslovi od nas...Lani je v veselem razpolo- ženju med sorodniki, prijatelji in znanci ob- hajala osemdesetletnico svojega življenja, ki je bilo polno trpljenja, a kljub temu stkano v veselju, delu in molitvi. Bila je petinštiri- deset let vdova.Šestnajst let se je opirala na bergle, da je lahko še hodila, štiri leta pa je morala uporabljati invalidski voziček.

V tihoti velikega tedna je zasijala zarja večnega življenja dobri Kunškovi mami Kristini, Trnovo 55, 68292 Zabukovje. Meseca julija bi dopolnila sedemdeset let. Imela je devetero otrok. Hčerka Rezka je bila od rojstva invalid in je bila med prvimi prijatelji, ko se je pri nas začelo razvijati Prijateljstvo.Podpirala nas je z ljubeznijo in molitvijo, še posebno,ko je videla,da bosta z mamo deležni obiska in pošte. Tri otroke je mama Kristina darovala Gospodovi službi p. Jožeta, p.Joahima in usmiljenko - sestro Filipino. Zelo veliko bolečino je v svojem težkem življenju doživela,ko se je v mladih letih smrtno ponesrečil p.Joahim. Pogumno in z veliko vedrino,vredno občudovanja, je nosila svoj življenjski križ. Naj najde srečo v Bogu, ki ga je stalno nosila v srcu! Hvala vam, draga mama, za veliki zgled ljubezni!

Dne 26. aprila zjutraj smo prejeli sporočilo, da bo popoldne pogreb naše drage prijate- ljice Marice Noč, Moste 7,64274 Žirovnica Živela je sama. Nazadnje pa je morala v Dom,ker se sama ni mogla oskrbovati. Zadnji teden je bila v bolnišnici, kjer jo je Gospod sprejel v nebeško slavo. Marica je imela po- sebno izredno lastnost,da je bila kljub dol- goletni invalidnosti vesele narave in zelo hitro je vzpostavila stik z ljudmi. Čeprav je prekoračila že šestdeseto leto, je bila rada v družbi mlajših, v kateri se je lepo vživela iin bila v veselje vsem!
Bog naj Vam povrne z večno srečo za vso dobroto in ljubezen, ki ste nam jo darovali!

Rozika

Dragi Prijatelj! Vesela sem,ko prejmem Pri- jatelja, ki mi je zelo všeč in v njem najdem veliko lepega. Prav tako sem vesela, kadar dobim kakšno pismo. Vidim, da niste poza- bili na nas bolnike.
Zelo sem bila vesela,ko v pismu pišete, da bo v Nazarjih srečanje,kjer se bomo bolniki spet sešli. Lanskega srečanja ne morem pozabiti, kako smo se lepo imeli.
Pozdravljam vse skupaj, če Bog da, se vi- dimo v Nazarjih.

Marija Rojc

Veliko mi je pomenila prijateljska pozornost ki ste mi jo pokazali z obiskom in posebno še s sveto mašo. Hvala za ta najlepši dar ob moji petdesetletnici, za katero je malo- kdo vedel. Kako bi to privoščila vsem osa- mljenim,ki želijo biti pri sveti daritvi in zak- ramentih,pa ne morejo v cerkev.Tako meni kot njim je takrat sončno v duši.Tako bolni začutijo,da ni njihovo življenje prazno pred Bogom in v Cerkvi.
Vsem prijateljski pozdrav!

Mimica

Bil je sredpostni čas, a mi smo obenem v teh dneh skupaj z našim prijateljem Boja- nom, ki je postal Kristusova priča, obhajali tudi binkošti. Čudovite so bile misli o Sv. Duhu, ki nam jih je govoril Janez Kompare, voditelj našega srečanja. Nekatere so se mi še posebno vtisnile v srce, kot na primer: Sv. Duh stalno deluje v vsem stvarstvu, zlasti pa v človeku, nas kristjanih, ki smo udje Kristusovega skrivnostnega telesa. Zelo pomembna mi je bila ta misel, da mo- ramo Sv. Duhu odpreti naša srca, kakor je treba prazni posodi odstraniti pokrov, če jo hočemo napolniti. Potreben je naš trud, naše sodelovanje. Zapomnila sem si pojas- nitev,da delovanje Sv.Duha v nas spoznamo po tem, če je v našem srcu mir, ljubezen, krotkost, odpuščanje...
Ob koncu vsem skupaj želim veliko milosti ob doživljanju skrivnosti našega odrešenja.
Eno z vami vsemi vaša prijateljica

Cvetka

• Prisrčna hvala za sončne žarke, ki nam jih podarjate v nadvse lepem Prijatelju.
• Naše ljubezni in razumevanja so zelo po- trebni tisti,ki so od starosti ali bolezni malo pokretni, na invalidskem vozičku,še bolj pa tisti, ki so morda že dolga leta na bolniških posteljah. Kdor v božjem imenu trpi, veliko dobrega stori.
• Po Prijatelju sem združena z bolnimi.Daje mi poguma in poživlja moje težko življenje, vendar si mislim,ker je Jezus veliko trpel za nas vse, zato moramo tudi mi svoje trpljenje polagati na njegov oltar in si tako na zemlji plesti venec večnega življenja.
• Vi, ki ste odprli svoja srca ubogim in pri- zadetim, vztrajajte, saj bodo vaša dobra dela bogato poplačana. Mi bolni pa se vas bomo vseh s srcem spominjali in vas pod- pirali z molitvijo.

Prazniki Gospodovega vstajenja so že daleč za nami. Upamo, da ste jih preživeli v miru in blagoslovljeno. Naša misel je bila tiste dni blizu vsakemu izmed vas. Najtesneje pa smo bili povezani na veliki petek ob Go- spodovem križu. Mnogi ste nam za prazni- ke pisali in nam voščili. Prisrčno se vam za pozornost zahvalimo. Želimo, da ostane skrivnost velike noči v središču našega ži- vljenja, delovanja in nas navdaja s trdnim upanjem in vedrino.
Bližajo se Binkošti - praznik,ki ga je Cerkev posvetila bolnim. Po naših župnijah se bo- do začela srečanja zanje. Bolniki lahko po- stanejo misijonarji s svojo navzočnostjo in pričevanjem, župnija pa je kraj, ki bi jim morala biti odprta in pripravljena pomagati izpolniti njihovo poslanstvo.
Letos se bomo podali na romanje k naši Materi Božji na Brezje 12. junija. Prijavite se pravočasno na Ognjišče, Poljanska 4a, Ljubljana. Od tam vam bodo poslali natan- čnejša navodila.

Z upanjem, da se tam srečamo, vas v imenu sodelavcev prisrčno pozdravljam

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 17 din, letna naročnina 100 din (podporna 200 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Težak začetek je največkrat mnogo kori- stnejši od lahkega. Če hoče kdo doseči svoj cilj, ga najstraš- nejše ovire ne smejo zaustaviti na njegovi poti. Če si starejši, to še ni razlog,da se moraš starega počutiti. Resnično plačilo ni to, kar človek zasluži, ampak kar s svojim delom postane. Najlepše,najčistejše in tudi najbolj plodovito -ker nas spodbuja k delovanju- je veselje srca, ki zna občudovati.