Vsako jutro nam prinaša novo upanje, tako tudi vsako novo leto. Prehod iz lanskega-Mednarodnega leta invalidov in prizadetih - v letošnje Mednarodno leto ostarelih pa mora biti še posebno poln upanja, da se bo skrb za vse te ljudi nadaljevala.
K temu nas v svojem Odprtem pismu (Družina 1981, št. 47) spodbuja tudi g. nadškof Alojzij Šuštar. Čutimo pravza- prav dolžnost, ki pa ni le v tem, da se g.nadškofu prisrčno zahvalimo in odgo- vorimo na pismo, ampak ga želimo tudi podpreti v njegovi ljubezni,ki jo izkazuje nam »najmanjšim«, našim sorodnikom, prijateljem in vsem, ki so v službi bolnih in invalidnih.
Mednarodno leto prizadetih se je iztek- lo,skrb za prizadete pa ostaja še naprej obvezujoča naloga vseh,saj minulo leto ni izpolnilo vseh pričakovanj. Rezultat sicer ni skromen, a za Mednarodno leto prizadetih je to vendarle premalo. Z vsa- ko besedo in obljubo, ki ji ne sledi de- janje, ljudje - zdravi ali bolni - varamo svojega bližnjega.
Vse to so razlogi,da se Mednarodno leto prizadetih podaljša v leto 1982. Prizadeti dalje iščemo ljudi, kakor jih je Jezus. Hva- la Bogu, ne naletimo vedno na speče. Veliko je še razumevajočih,ki slišijo klic, ki vabi k delu za bližnjega... Ta klic pa lahko pritegne le tistega, ki ima pravo predstavo o smislu življenja in o vred- notenju naše prizadetosti.
Zato v družbi in Cerkvi potrebujemo na- vzočnost in razumevanje zdravih, ki nam pomagajo, da se vključujemo v tako živ ljenje. Vsi se moramo zavedati, da daje vrednost človeku njegova notranja ve- ličina, ne pa neka telesna določenost.
Tudi prizadeti sami si lahko - in res si veliko pomagamo. Toda,to še ni dovolj. Pohvala naj bo kot izziv, na katerega je treba odgovoriti še z večjo zavzetostjo in prizadevnostjo ter utrditi in širiti te- melje, ki jih je ustvarilo delo prizadetih in sodelavcev v gibanju »Prijateljstva bolnikov in invalidov«.
Omenili smo že,da je leto 1982 tudi leto ostarelih. Namenjeno je družbi, da se zamisli in kaj stori ob problemih, ki jih rojeva staranje. Prav tako se mora ta zavest prebuditi v Cerkvi.Torej bo letos skrb za spreminjanje javnega mišljenja kar podvojena. Ostareli in prizadeti smo sestavni del človeštva. To je stvarnost ki jo je treba sprejeti predvsem z zave- stjo odgovornosti.
Cerkev na Slovenskem se je minulo leto poglobila v svoje delo. Mora pa prizadete in ostarele še bolj pritegniti v skupnost in jih kljub različnosti sprejemati kot ena- kovredne sodelavce za božje kraljestvo Prizadeti in ostareli naj bi bili torej de- ležni vse potrebne pomoči, sami pa naj bi bili pogumni, potrpežljivi in odgovorni v sprejemanju svojega poslanstva.
Če pa se zgodi,da je prizadet ali ostarel človek popolnoma nezmožen kakršnekoli zunanje dejavnosti, je v božjem kralje- stvu kot Kristus na križu, ki ni mogel storiti ničesar več. In kristjani bi morali onemogle tako sprejemati. Tudi, če ne- kdo ne zmore ničesar več, je lahko plo- dovit, ker spolnjuje božjo voljo. Sadovi trpljenja se bodo pokazali...
Da bi nas v letošnjem letu tudi vse de- javnosti vodile k nebu!

K. U.

FEBRUAR

MISIJONSKI NAMEN: Da bi Bog dal ki- tajskemu narodu vedno več smisla za duhovne vrednote.
Papež Janez Pavel II. je v svojem nago- voru skupini Kitajcev na Filipinih omenil moralno izročilo,ki ima na Kitajskem po- sebno veljavo,in naštel pet kreposti, po katerih se ravna vsak pošten Kitajec: ljubezen, pravičnost, umerjenost, mod- rost in zvestoba.
Na Kitajskem je bilo v zadnjih 400 letih mnogo misijonarjev. Množično se Kitajci niso spreobračali. Zadnjih 30 let pa je bilo delo misijonarjev ne le onemogo- čeno, ampak skoraj zatrto. Duhovniki so bili pozaprti, verniki pa izpostavljeni raznovrstnim pritiskom. (Zadnja leta je preganjanje popustilo, o verski svobodi pa še ni mogoče govoriti.)

p. Cerar

MAREC

MISIJONSKI NAMEN: Da v Oceaniji niti gospodarski napredek niti družbeni razvoj ne bi rušila vrednot družin- skega in občestvenega življenja.
Gmotni napredek je človeštvu potreben Človeka osvobaja bede in duhovne za- morjenosti ter ga odpira k duhovnim vre- dnotam. Često pa prinaša s seboj tudi velike nevarnosti: razne vabe in omame razkošja in uživaštva. Tako je tudi v Oceaniji.Turisti in priseljenci (teh je sa- mo v Avstraliji 40 odstotkov) prinašajo še svoje razvade. Vse to kvarno vpliva na vrednote družinskega in družbenega življenja.
Jezus svari: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji... Kaj namreč človeku pomaga, če si svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?«

p. F. Z.

Življenjski trening

Starost je zelo pomemben del našega življenja. Narobe je, če v njej vidimo samo ne- prijetno obdobje z raznimi nadležnostmi... Odkriti mo- ramo njeno bogastvo; to nam pomaga, da z vedno večjo hvaležnostjo gledamo na svoje življenje.
Da bi pa starost doživeli lepše in polnej- še, je potreben določen »življenjski tre- ning«, to je proces, ki se začenja prav- zaprav že z rojstvom. Lahko govorimo o dveh vrstah »življenjskega treninga«, o pasivnem in aktivnem. Trenirajo nas drugi in treniramo sami.
Kako to praktično poteka? Vsak otrok se rodi v okolju, ki ga oblikuje in mu za vse življenje pusti določena znamenja, ki ga "trenira". Človek pa je tudi svobo- dno bitje in ni odvisen od okolja, ampak gre lahko kljub njegovemu vplivu svojo pot.Oboje se med seboj prepleta,oboje igra veliko vlogo.
Znano je,da se v starosti značilne zna- čajske poteze osebnosti močneje poka- žejo. Morda je človeku uspelo vse življe- nje nositi masko pred ljudmi, v starosti pa ta maska vedno bolj izginja. Starega človeka to pogosto spravi s tira in se v nekem smislu zapusti. Zato je veliko laže človeku, ki se je že v mlajših letih vedno skušal pokazati takšnega,kot je. To je tudi velika, zahtevna umetnost življenja. Kdor jo obvlada, se mu ni tre- ba bati starosti.
Za srečno starost sta nujno potrebni dve stvari:
1. najti sam sebe in
2. najti smisel življenja.
Oboje je proces vsega človekovega živ- ljenja, ne samo določene starosti. Pome- ni stalen razvoj in stalno iskanje. Kdor zgodaj začne, mu je laže.
Morda nam bo citat Martina Bubra po- magal razložiti,kaj človeku lahko pomeni če sam sebe dobro pozna,sam sebe naj- de: »Z vsakim človekom prihaja v svet nekaj novega,česar še nikoli ni bilo, ne- kaj prvega in enkratnega. To enkratno je tisto, kar je vsakemu naloženo, da zgradi in izvede, ne pa,da še enkrat stori to, kar je kdo drug, čeprav največji, že uresničil. V vsakem človeku je nekaj dragocenega, česar ni v nobenem dru- gem.Kaj pa je v kakšnem človeku »dra- goceno«, lahko odkrije samo, če resni- čno spozna svoje najmočnejše čustvo, svojo najmočnejšo željo, in to v sebi, kar razgibava njegovo najglobljo notra- njost«. Pomembno je torej,da se človek doživi kot enkratno bitje, kot tisti, ki edini lahko izpolni to mesto v človeštvu Če hoče to doseči, mora odložiti masko pred seboj in pred drugimi, mora dobro spoznati sam sebe z vsemi globinami, z vsemi dobrimi in slabimi stranmi. Samo potem bo človek sposoben:
a) Reči DA sebi in soljudem, se sprejeti tak, kot je, dober in slab hkrati in z ve- čnim hrepenenjem po dobrem v sebi.Če se človek sprejme tak, kot je, ne more ničesar izgubiti,se mu ni treba bati dru- gih in šele potem lahko tudi druge sprej- me takšne, kot so. To življenjsko držo lahko včasih opazujemo v starosti prav izrazito: čudovito je pogovarjati se z osemdesetletnikom, ki z žarečimi očmi reče DA sebi, svojemu življenju in vse- mu svetu.
b) Prenašati samoto. Vsak človek mora že dovolj zgodaj doživeti, da spadajo k življenju tudi obdobja samote,ki jih mo- ra človek prestati sam in ne stalno pri- čakovati pomoči od drugih. V starosti je ta problem še prav močno navzoč. Otroci se npr. odselijo, vrstniki drug za drugim umirajo, umre tudi zakonski to- variš...
c) Prenašati prikrajšanja. Tudi to se začenja že v otroški dobi. Kolikor bolj človek pozna sam sebe, kolikor bolj ve za svojo enkratno vrednost, toliko bolj bo sposoben prenesti razna prikrajša- nja, toliko bolj bo znal živeti s spori od zunaj.
č) Vedeti za lastne meje. Pride bolezen, moči popuščajo in človek se lahko razli- čno odziva. Ali tega noče priznati in pre- več zahteva od sebe, kar vodi potem do popolnega zloma,ali pa pravilno oce- ni lastne moči in ostane temu primerno aktiven, da vidi življenje kljub manjši aktivnosti lepo.To drugo lahko še dolgo ohrani aktivnost in kreativnost. Človeku ki tja do visoke starosti ni nikoli izkusil svojih meja,bo potem v starosti pri ne- nadnem popuščanju moči težko.
Vprašanje o smislu življenja je bistveno Samo kdor lahko pritrdilno odgovarja na to vprašanje, lahko doživi svojo starost kot vrednoto, kot poglobitev in izpopol- nitev zemeljskega življenja.
Težko si predstavljamo, da bi človek lah- ko pritrdilno odgovarjal na to vprašanje, ne da bi veroval v Boga. Tudi vera v dobroto,pravico, lepoto,ljubezen... je v bistvu vera v Dobroto, Pravico, Lepoto, Ljubezen..., vera v Boga.
S smislom življenja je povezano tudi to, da se moramo neprestano učiti, kako je treba živeti. To pomeni, da moramo biti odprti tudi za drobne radosti življenja, da se znamo veseliti, da znamo v stva- reh in ljudeh povsod odkrivati sledove svojega velikega Smisla življenja.
Znani univerzitetni profesor je v svojem triinosemdesetem letu življenja takole odgovoril na vprašanje o smislu življenja: »Sam sem videl in doživel na vsakem koraku toliko lepega in osrečujočega v srečanjih z ljudmi, v njihovi plemenitosti in požrtvovalnosti, v svojem poklicu, pa tudi v naravi, v gorah,v glasbi, literaturi, umetnosti, da se mi zdi veselje nad lepim in s tem povezana sreča kot najvišji smisel življenja. Posebno še, ker vse to lahko postane slutnja neke druge Le- pote. Ko sem tako z vrha tritisočakov v Alpah gledal na brezmejno morje vrhov in mislil na Stvarnika, se mi je zdelo, da so kipeče višine sledovi njegovega ko- rakanja od večnosti k večnosti.«

dr. M. K.

Kje so tisti časi

Potrkala sva na vrata in pri- hitela je naproti. Blag star- čevski obraz, poln tankih, dolgih gubic, je bil nasmejan Pa ne samo zaradi najinega prihoda. Zmeraj je taka. Ob koncu zapisa boste tudi vi verjeli, da njen "barometer" vedno kaže sončno.
Letošnje leto je OZN razglasila za Med- narodno leto starejših. Zato sva se og- lasila pri njej. Še iz prejšnjega stoletja je... ANA LAPORNIK (Tabor 10, 61000 Ljubljana) je ena izmed mnogih, ki pre- življajo stara leta v Domu upokojencev. Sedemindevetdeset let ima za seboj. Ena izmed mnogih ostarelih ljudi je, ki - skromni ali zahtevni, spoštovani ali za- postavljeni- morajo biti veliki v svoji not- ranji moči. Saj dolgo živeti gotovo ni pre- prosto, ker, dokler živiš,moraš biti živ...
Ana je edinstvena v svoji ljubezni do življenja in do vsega bivajočega. Še pre- den sva ji začela zastavljati vprašanja, je stresla pred naju vse polno drobnih misli in podatkov.
»Spominjam se, ko je stari oče rekel: 'Naša Ana bo pa kmalu tako velika, da bo videla na mizo'.«
»Vsako leto mi hitreje mine. Zdi se mi, da sem se komaj navadila, da napišem v pismo letnico 1981, pa je že spet no- vo leto. Čas tako hiti najbrž zato, ker rada živim...
»Več kot petdeset let sem živela na Štajerskem. Oče je bil rudniški uradnik v Trbovljah. Imela sem le enega, precej starejšega brata.
Že kot otrok sem najraje 'nastopala' kot učiteljica. Iz igre je potem res zrasel moj poklic. Da sem se mu lahko z ljubeznijo posvetila,sem ostala neporočena. Zad- njih sedemnajst let službe sem bila tudi ravnateljica dekliške šole.
Otroke sem imela rada. V šoli sem opa- zila, kako so slabotni, saj je v rudarskih družinah primanjkovalo kruha. Na mojo spodbudo in mnoge prošnje smo trbo- veljske ženske ustanovile šolsko kuhi- njo za tristo otrok.Pomagala sem orga- nizirati tudi mnoga letovanja otrok na morju. Veliko sem delala pri raznih dru- štvih, bila sem tudi knjižničarka. Tako je šlo vse do upokojitve, 1940. leta.«
»Kmalu se je začela vojna in Nemci so me hoteli pridobiti za sodelovanje. Pustila sem vse in zbežala k bratu v Ljubljano. Po vojni pa sem si kupila hišo v Opatiji.«
»Zelo dobro. Veliko sem hodila v nara- vo, imela sem dosti prostega časa. In sedaj pride najvažnejše... Vedno sem hodila k maši. Pri neki pridigi je župnik razlagal evangelij - Kristus ozdravi sle- pega.Telesno slepoto je primerjal z du- hovno.Takrat sem pomislila,da sem tudi jaz duhovni slepec, da ne verujem do- volj iskreno. Zaželela sem si, da bi res verjela, da bi še bolj spoznala Resnico. Nisem molila, da bi se to zgodilo, samo močno željo sem imela v sebi. Bog me je uslišal, pa ne takoj.
Ko sem hodila sedet k morju,me je ved- no bolj prevzemala misel,da je vse okoli mene morala napraviti neka višja moč. Gledala sem, kako valovi morje, kako izhlapeva,pa ga ne manjka. Občudovala sem mogočen,stoletni hrast, pa drobno travico, živali, premišljevala kako, za- kaj...? Ves mesec sem imela take misli. Potem mi je odleglo.Takrat sem se pre- strašila: sedaj poznam resnico in sem zato bolj odgovorna pred Bogom. Pa sem rekla, naj bo, prevzamem odgovornost. Zdaj me ne ovira nobena stvar, da ne bi verovala.
Čutim, kako je vse moje življenje vodila božja roka.Kolikokrat me je Bog uporabil za svoje orodje. A takrat nisem imela časa premišljevati o tem... Mislim, da bi morali v cerkvi več govoriti o božji veli- čini. Bog ni le Stvarnik, ampak vse, kar je ustvaril, tudi ljubi. Božjo roko vodi Ljubezen.«
»Vesela sem, da imam v teh letih še mi- lost,da ga še spoznavam, segam čedalje globlje. Na starost je Bog pomemben. Srečna sem, da imam to razumevanje, vero. Čutim, kot da mi Bog za vse, kar sem dobrega naredila, že na tem svetu plačuje.
Ob vsaki pridigi, ki jo poslušam, prosim: Bog daj, da bi seme padlo na rodovitna tla, da bi bila v ljudeh pripravljenost za spoznavanje božjih skrivnosti!«
»Sedim in premišljujem o Njem... Najbolj sem srečna, kadar imam lepe, globoke misli. Prosim pa ga znova in znova, naj mi dá potrpljenja,da bom znala sprejeti, kar bo še prišlo. Srečava se tudi, ko vsak dan berem sveto pismo.«
»To ne gre,posebno,če je človek bolan Že prej je treba moliti, prej! Ne čakati in odlašati, da boš star.«
»Starost je umetnost svoje vrste. Razu- mno je treba urediti to obdobje, ne biti preveč zahteven, potem jo že prenašaš«
»Veliko je takih,ki ne marajo biti v nad- lego, nekateri so pa hudo bolni. Jaz si še ne želim umreti. Pravim si, dokler bo tako, naj pa kar bo!«
»Naj bo kakorkoli, samo da mi bo Bog pomagal. V njegovih rokah sem. Dal mi je veliko dobrega, in če pošlje še kaj hudega, sem to pripravljena sprejeti in darovati za druge. Samo, da ne bi bila sitna, da bi znala potrpeti!«
»Ko je človek mlad, je bolj nepotrpežljiv Rad bi se imel kar najbolj dobro. Oh, kje so že tisti časi...«
»Mislim,da vsaka generacija bolj prosto živi. Lepo je, če imajo mladi srčno kul- turo. Starejšim že vsaka prijazna bese- da prav dobro dé. Žalostno pa je,da se morajo starši umakniti v Dom, čeprav bi bila še marsikje možnost, da ostanejo pri svojcih. Nočejo biti v 'nadlego'... Med generacijami nastajajo zidovi. Zato se mi zdi prav, da je to leto posvečeno starejšim. Veliko smo preživeli in imamo dosti izkušenj.Marsikaj bi lahko povedali za mlade, da bi se znali ogibati tega, kar ni dobro.«
»Dokler človek živi, toliko časa se spre- minja, razvija in doživlja nove izkušnje. Nič še ni končano...«
»Ne morem veliko v teh letih. Malenkosti pa rada. Tu v Domu redno obiskujem deset nepokretnih bolnic. Najbližji sosedi vsak dan pripravim malico in jo hranim.«
»Uredim sebe,pospravljam sobo, molim, nato obiskujem druge. Rada berem, ker pa ne morem veliko, se zamotim z igra- njem kart, poslušam radio - novice in domačo glasbo. Drugih 'prismodij' pa ne Tudi Prijatelja berem, 'fajn' je. Všeč mi je, da se še kdo zanima za ostarele in invalide.
Zvečer, ko grem spat, pravim: Bog, daj mi malo spanja,pa nekaj dobrih misli! Če pa hočem od Boga, da bo vse dobro, mu moram tudi jaz ustreči. Ko sem bila mlada,nisem tako globoko mislila.Človek se mora najprej sam truditi in Bog mu bo pomagal! Ko grem zvečer po stopni- cah,prosim: Angel varuh,ti mi pomagaj, da ne bom padla, sama se bom pa tudi pazila.«
»Razum, ki mi ga pusti Bog, da tudi na starost razvijam svoje misli... Občudu- jem čudovito povezavo v stvarstvu,ra- zmišljam o pomembnosti vsake sekunde v vesolju in o natančnosti v naravnih zakonih...«
»Denar! Ni tudi notranjega miru in čiste vesti. Človek bi se moral zmeraj spreo- bračati.«
»Morajo si res iskreno zaželeti, da ga spoznajo. Mene je pritegnila njegova Vsemogočnost. Najmanjša travica je čudež, ima življenje v sebi. Samo Bog lahko vdihne življenje! Noben stroj tega ne zmore.«
»Vsak ima v sebi nekaj dobrega in ne- kaj slabega. Bog nam je dal svobodo,to pa preveč izkoriščamo. Človek poskuša marsikaj, tudi to,kako bi vse uničili. Bolj bi morali potrpeti vsak s svojo usodo in drug z drugim.«
»lz narave, ker je čudovita. Zmeraj spoz- nam kaj novega. Dokler človek živi, toliko časa se uči. Vedno vse dobro premislim Pozna leta so lahko prav tako lepa in bogata kot mladost.«
»Ne preveč, gre tudi brez tega. To je večkrat le sitnost, bolj kot pa živčnost...«
»Ne, nikoli. Le spominjam se: prvega radia, gramofona, nemega filma. Ja, kje so tisti časi...«
»Kam pa, kam? Ah, saj so že zdavnaj odšli! No, pa sem zadovoljna, da je, kot je, da sem naredila, kar sem mogla.«
»Ponočevala nisem nikoll, delala pa ve- dno zadosti.«
»O, ja,da bom lahko šla več ven.Jutri si ne upam v cerkev,ker je danes snežilo«
»Jesen je po navadi lepa.«
»Oh, pri meni je že zima... Ha, ha! Do devetdesetega leta je bila še jesen,da,... Kje so tisti časi...«

Še in še je drobila spomine, vrstili so se dogodki. Bili so jasni, enkratni, nepoza- bni... Deset križev! Kje so tisti časi, se je spraševala. Pa ne z obžalovanjem, ampak s hvaležnostjo, čeprav je vse to že daleč, tako daleč, da skoraj ni več res.
Vse to je le del njene preproste veliči- ne. In zdaj,ko vemo zanjo, smo gotovo tudi mi za nekaj spoznanj bogatejši in bolj prepričani, od kod naj črpamo moč in ljubezen za oblikovanje dobrih člove- ških odnosov.

tekst: Kati, foto: Jože

Emile Cicéron, Floride Gerard predstavljata Emila Damiensa

Jutri, 24.decembra, se bom znašel sko- ro za leto dni nazaj, ker znova prihajam na kliniko Šavojskega križa v Montreuilu na obsevanja, ki bodo trajala približno mesec dni. Prihajam z rokami, v katerih ni osebnih želja, samoljubja, ponosa. Gospod, napolni te prazne roke s svojo ljubeznijo, s svojim mirom in svojim ve- seljem! In ti, sestrica Terezija, pomagaj mi ljubiti, kakor si znala ti!
Leto gre h koncu. Strašno leto. Zvečer 31. decembra ga Emil podoživlja. Naredi obračun o njem v dolgi molitvi, katere bistvo je lahko dojeti.
Hvala najprej za vse, kar si mi dal doži- veti od začetka moje bolezni:
Koliko stvari si mi dal potrpežljivo in lju- beče odkriti v teh dolgih mesecih na kliniki!
Ni Ti bilo dosti, da si se mi dal odkriti v Tvojem stvarstvu. Hotel si predvsem, da Te srečam.
Ob vseh teh obrazih sem odkril Tvoj ob- raz, Gospod. Tako sem polagoma s po- močjo drugih, s pomočjo vseh teh sre- čanj, s pomočjo zaupanja, ki sem ga bil deležen, odkril Tebe ob drugih in z njimi
»Hvala« zazveni kot himna. Čutimo, da je njegovo srce napolnjeno z veseljem in hvaležnostjo za to,skoro vidno božjo pričujočnost.
Čutil sem, Gospod, da si bil tam, da si mi govoril, da si me klical in da si me pola- goma osvajal.
Zgrabil si me.
Podnevi in ponoči si mi bil v mislih.
Hvala, da si mi pomagal reči »da«.
Da: za čas, ki sem ga takrat živel,
da: tudi in še posebno za čas,ki bo prišel
da: za tisto, kar bom moral še trpeti pri- hodnje leto.
Da, ostani z menoj, da Te bom še bolj ljubil v upanju in trpljenju.
Lahko slutimo,kako je bolnik razočaran, ko se vrne na kraj, za katerega je mislil da ga ne bo več videl. Vrne se, ker naj bi ga zdravili tako, kot je mislil,da ga ne bo več potrebno. Kajti lahko se hkrati prepustimo božji volji in hočemo polno živeti.
Emil je doživljal ta čustva, ki se lahko zde nasprotna tistemu, ki ni nikoli doživljal tega kot on. Toda zelo hitro je zopet zbral pogum,kakor dokazuje med drugim pismo neki redovnici. Ko je napisal,kako je včasih malodušen, nadaljuje:
V življenju zares zahteva od nas nena- vadne stvari. Velikokrat se bojimo,čuti- mo,da smo nezmožni ali premalo popol- ni. Tedaj nam pravi: »Ljubi me, takšen, kot si! Če hočeš čakati, da boš popoln, me ne boš nikoli ljubil.« In to je prav res.
Gospod bi hotel, da bi bili posode, ki zbirajo Njegov mir, veselje in ljubezen. Nič več naj bi ne bilo v nas samoljubja, strahu, naše lastne volje, pomanjkanja zaupanja, da bi nas lahko napolnil do roba. Toda te posode naj bi imele zlasti veliko lukenj, da ničesar ne bi mogli lju- bosumno ohraniti. Hoče, da se vse, kar nam zaupa,razliva in razdaja.Da,ob nas naj bi se drugi »nalezli« Jezusove ljube- zni do nas in do vseh ljudi, ki so okrog nas.
Dne 6. januarja Emil v dolgi molitvi da- ruje Gospodu leto 1974. Ali ve, ali sluti, da ga ne bo preživel? Res mu ostane osem mesecev, da se dokonča njegova duhovna rast, da se v njem izpopolni Kristusova podoba. Prvič pusti prodreti misel o velikem srečanju,o prihodu na cilj
Kakšno bo zame?
Kaj mi bo prineslo?
Kje bom čez nekaj mesecev...ob koncu leta?
Kaj hranijo zame ti dolgi meseci?
Ti veš za odgovore.
To je najbolj pomembno.
Vesel Ti darujem to leto z vsem, kar mi boš naklonil.
Leto, ki se je pravkar končalo, je bilo Zate priložnost, da si me prevzel, da si mi odkril svojo ljubezen.
Imaš načrt zame.
Vem, da bom večkrat trčil ob maloduš- nost, utrujenost, naveličanost in zaskr- bljenost.
Emil uporablja način, ki mu tako ustreza ko daje besedo Kristusu ... ki mu od- govarja:
Tudi jaz sem to prestal namenoma... in sem mislil nate.
O, ne, vse moje bitje se je upiralo.
Res je, nisem hotel več naprej.
Na križu, na višku svojega trpljenja, ko se mi je trgalo vse telo, ko so mi trdele mišice,sem spet zaklical v osamljenosti, v skrajni tesnobi: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Toda v trenutku, ko naj bi rekel »da« tej volji, sem bil tudi jaz pred popolnim polomom.
»Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo.«
Glej, kaj sem hotel prestati, da bi po- magal tebi in vsem drugim.
Vsem tistim, ki jih srečuješ na klinikah, tistim, ki jih vidiš, onim, ki jih ne vidiš, ki trpe, ne da bi spoznali,
ki trpe brez upanja.
In to rahločutno, potrpežljivo?
Gospod, če torej misliš, da morem »to« storiti,
če misliš, da morem biti vredno orodje,
če mi boš dal svojo moč in milost...
Ti rečem ob začetku tega novega leta:
»Kakor boš hotel, Gospod.«

Mnogo bolnikov misli, da so taka čustva previsoka zanje. Že v domu počitka v Rencurelu je neka sestra zapisala v pismu prednici: »Meni se zdi g. Damiens svetnik.« Njegov zdravnik v Parizu je nekega dne za- upal: »V tej dolgi kalvariji, ponižnem spreje- mu bolezni, popolni predanosti Bogu živi ta župnik kot svetnik. Ta svetost prihaja na dan v vseh trenutkih bolezni, ki ga izčrpa- va,ne da bi ga uničila. Njegove bolečine so strašne. Seveda popolnoma zdrav človek težko razume, da more v začetku malen- kostna bolezen postopoma načeti nit živ- ljenja. Razumemo njegovo upiranje prav na začetku, toda bilo je kratko, samo da je natančno označilo začetek sprejemanja.«
Sestro v Šavojskem križu je posebno osu- pnila ta ali ona Emilova pripomba, zato je nekega dne rekla njegovemu bratu: »Hvala Bogu,ni edinstven. V dolgih letih svoje slu- žbe sem srečala veliko bolnikov, ki veliko- dušno in v veri sprejemajo svoje stanje. To- da ne znajo izraziti svojih globokih čustev niti moralnih in duševnih sprememb v sebi. Ta župnik zna vse to izražati v polnosti. Sreča je to, ker naredi veliko dobrega nam in našim bolnikom samo s tem, da je tu in ob kakšni priložnosti temu ali onemu kaj reče.«
Toda če se hočeš dobro izražati, je treba imeti nekaj,kar naj sporočiš. In sporočamo predvsem to, kar smo. Tako se je popolna vdanost božji volji izražala v vsakdanjh do- godkih bolniškega življenja: »Davi me niso poklicali k obsevanju« zapiše Emil. »Menda je bila neka okvara. Srečna okvara, saj mi je omogočila, da sem dvignil duševno raz- položenje bolnika, ki je odhajal v Pau in je bil popolnoma obupan.Gospod je dober,ker ga je poslal na mojo pot prav v trenutku, ko me je potreboval.«
O tej pripravljenosti piše tudi redovnica: »Videla sem župnika okrog 20.januarja 1974 kakšnih deset dni, preden je drugič odšel v Rencurel. Strašno je trpel. Tako mučno ga je bilo gledati, da so mi solze silile v oči. Nenadoma mi je rekel: 'Davi sem nekaj od- rekel dobremu Bogu.Imel sem na izbiro dva kraja, kamor naj bi šel na oddih. Zdravnik mi je predlagal enega, jaz sem vztrajal pri drugem. Mala Terezija ne bi bila tega na- redila.' In dodal je: 'Vidite, nočem vedno tistega, kar hoče Bog.' Takšna duševna rahločutnost se bo morda nekaterim zdela otročja,a pri njem je bilo to zelo globoko.«
Ista redovnica pripoveduje tole: »Ko sem odhajala,me je spremil do dvigala. Bila sem že v dvigalu, ko sem ga prosila za blago- slov. Prepozno. Dvigalo je nekdo poklical v pritličje. Ko sem prišla dol in sem si pred- stavljala njegovo razočaranje,sem se spet dvignila. Neka sestra mi je rekla, da je šel dol z drugim dvigalom,da bi me ujel. Končno sva se dobila. Ponavljam: tedaj so bile nje- gove bolečine neznosne. Najmanjši gib je imel boleče učinke v vsem njegovem bitju. Pa se ni obotavljal, ampak je šel dve nad- stropji v jutranji halji,da bi...me blagoslovil.«
Bolnik, ki se je zdravil na kliniki takrat kot Emil, je zaupal njegovi svakinji: »V tem času preživljam hude stvari, a vaš svak mi prinaša veliko tolažbo. Njegovo življenje in besede se tako ujemajo,da besedam lahko verjamem. To ni besedičenje. Njegovo iz- kustvo trpljenja je tako izredno, da je že sama njegova navzočnost pridiga.«
»Do Boga je imel otroški odnos,« piše eden njegovih prijateljev, ki ga je obiskoval vsak teden. »Pripovedoval mi je o pismih, ki jih je dobival iz Estevellesa, od očeta škofa (tako je govoril) in od prijateljev.Včasih mi je bral ta ali oni odstavek iz knjige 'Življenje malega sv. Placida', ki jo je imel zelo rad. Užival je ob njej. Njegova pobožnost do Ma- rije je bila pobožnost otroka, ki zares ljubi Marijo, kot ljubimo mater. Terezija iz Lisi- euxa in Elizabeta od svete Trojice sta tudi imeli pomembno mesto v njegovem življenju Imenoval ju je 'sestrici karmeličanki'. Pri Elizabeti ga je posebno privlačevala misel 'Biti hvalnica sveti Trojici, da izražamo Kri- stusa v Očetovih očeh'. Obogaten sem bil v globini srca,ko sem odhajal s teh obiskov ki so se mu vedno zdeli prekratki, celo ta- krat, kadar je zelo trpel.«
Če bi bil Emil vedel za ta »sloves svetosti« bi se gotovo norčeval. Zanj je bilo vse ve- liko bolj preprosto, kakor je zaupal duhov- niku iz območja Carvina,ki je prišel k njemu na obisk: »Zdaj sem duhovnik, v polnosti duhovnik, tako, kakor nisem bil nikoli pred tem izrednim izkustvom trpljenja.«

V bolniški sobi je ležalo sedem moških. Vsi so bili operirani na srcu in čakali, da se jim iztečejo dnevi okrevanja.Osma postelja pa je večidel samevala. Pripadala je bolničku, ki nikakor ni hotel biti bolan. Povsod ga je bilo dovolj,le v postelji ne;vanjo je smuknil šele zvečer, ko ga je sestra z dvignjenim prstom pognala pod odejo.
To je bil Jani, rejenček s kmetov. Na moški oddelek so ga sprejeli, ker na otroškem ni bilo prostora. Čakal je na operacijo srčne zaklopke.Zaradi nje je bil majhen in droban da bi mu na pogled nihče ne prisodil nje- govih dvanajst let, komajda devet.
Zavoljo šibkosti pa ni bil nič manj živahen. Kolikor ga je narava prikrajšala na zunaj, mu je vračala na znotraj. Obdarila ga je s prikupnim obrazkom in toplimi očmi, ki so se smejale od jutra do večera.
Saj ni bil klepetava ropotulja,pa so ga ven darle vsevprek vabili k sebi. Kadar je zlezel h komu na posteljo in si spodvil noge ob posteljni končnici, je bil videti kakor ptiček v gnezdu, in s svojimi sončnimi očmi je ne- vede tolažil bolnika z bolečo rano pod odejo Toliko, da se niso pulili zanj. Sredi meglene puste jeseni jim je bil živa pomlad.
Kot sirota je prišel v rejo k bogatemu kmetu Gospodar je zanj od občine dobival redno oskrbnino, toda fantiček je pri hiši veljal za pastirčka in si je moral hrano in obleko od- služiti s kar trdim delom. Niti poštenega ležišča ni imel. Še sanjalo se mu ni o meh- kih posteljah, na kakršnih so sladko spali njegovi šolski vrstniki.
Moral je zgodaj vstajati kakor pač vsi pas- tirji minulih časov.Pomagal je pri živini trdo do ure, ko je moral že teči,da ni zamudil šole Če se je domov grede kdaj s sošolci pomu- dil v lagodnejši hoji, ga je doma že čakala ploha hudih besed, če ne še kaj drugega.
Od pomladi do pozne jeseni se je gnal za neposlušnimi kravami, ki so se mu zdele na las podobne neusmiljenemu gospodarju. Sošolci so ga imeli radi. Trije so mu bili še posebno naklonjeni. Včasih so jo mahnili uro daleč k njemu na pašnik in mu pomagali krotiti krave, da se je utegnil z njimi vsaj malo posmejati.
Ko so se v šoli menili o izletu, je bil Jani edini, ki se ni prijavil. Na vprašanje, zakaj ne, je tiho odvrnil, da ne utegne, toda vsi so uganili,da se gospodarju zdi škoda tistih dinarjev. Trojka prijateljev se je opogumila za pomenek z njim,češ da bodo sami zbrali denar, samo prost dan naj mu dá. Užaljeni gospodar pa jih je nagnal,češ, kaj si upajo in da on že sam ve, kaj je prav.
Odtlej si fantje niso več upali priti blizu, zato pa so poskrbeli, da so na občini vse zvedeli o Janiju in njegovem rejniku. Kmalu se je nepričakovano oglasila »socialna«. Kljub gospodarjevim medenim besedam je dečka odvedla k zdravniku,ta pa ga je po- slal v bolnišnico.
Šele tu se je pastirček odpočil. Ni mu šlo v glavo,da ima toliko prostega časa, da sme počasi in v miru jesti in ga nihče ne goni k živini. Toda njegove roke so bile preveč vajene nenehnih ukazov, da bi zdaj mogle mirovati, in tako je postal sobni strežnik. Zdaj je enemu podal zdravilo, drugemu ko- zarec čaja,tretjemu popravil zglavje, vsem skupaj pa zračil sobo, odnašal pošto, hodil po časopise in s hodnika prinašal drobne vesti o dogajanju na kliniki.Od koderkoli se je vračal, je v sobo posijalo sonce,ki ga je nosil v očeh. Res,moral je priti v bolnišnico da se je počutil srečnega...
Nekega dne je tudi on dozorel za operacij- sko mizo. Bolniki so ga za šalo vpraševali: Se kaj bojiš? On pa: Zakaj, saj ne bom nič vedel, kaj delajo z menoj...
Srečno, na svidenje, Jani, so mu vzklikali, ko so ga sestre odpeljale na vozičku. In potem je v sobi zavladala tišina. Nikomur se ni več dalo govoriti.Niso si upali priznati da vsak zase pestuje Janijevo srce, da so v strahu zanj.
Po treh urah odsotnosti je vstopila sestra bledega obraza in povešenih oči. Molče je snela s posteljne končnice Janijev list in hitela iz sobe, kot da beži pred vsemi.
- Kaj je, sestra? Kaj je z Janijem? ...
Med vrati je hlipaje izdavila: Omagal je... In udrle so se ji solze, kot da mu ni bila bol- niška sestra, temveč mati.
Bolnikom so glave omahnile na blazine in se poskrile pod rjuhe kakor ptice v gnezda Drug drugemu so prikrivali rano, ki jim je zakrvavela v tistem kotičku srca, kjer se je smel greti le Jani. Tisti dan nihče več ni spregovoril. Vsak zase je zrl za soncem otroka, ki je ugasnilo za zmeraj.

Janez Lampič

Pri srečanju vpraša sosed:
»Kako gre?«
Ne vpraša zato, ker misli iti z menoj, vpraša, ker hoče iti mimo.
Odgovorim: »Gre.«
Toda, ne gre! Tako ne!

Osnovna značilnost gibanja je evangeljsko bratstvo in njegovo poslanstvo je širiti ga med bolniki in invalidi.
»Bratstvo bolnikov in invalidov je poseben dar Svetega Duha, ki je dan Cerkvi v naših časih ... Ta Duh more spremeniti obličje zemlje. Bolnik se daje bolniku po zgledu tistega, ki je dal svoje življenje za nas. Iskreno želim, da bi vsi naši dragi bolniki zaživeli to bratstvo.« »Bolniki se ne čutijo več samo 'odvisne', am- pak tudi odgovorne. Lahko si mislimo, koliko jim more ta osrečujoča zavest pomagati v duševnem,nravnem in verskem pogledu...«

papež Pavel VI.

Obstajajo. Skoraj deset odstotkov naše družbe jih je. Nimam pa rad imena, ki smo jim ga dali.
Življenje ni deroči tok vode. Ni uspeh pre- magati druge.
S tem imenom označujemo različno priza- detost: telesne ali umske težave,prirojene ali pozneje nastale bolezni. Govor je tudi o »neprilagojenih«, kar zadeva težave druž- benega izvora. Toda, ali so res ti neprila- gojeni, ali pa je le naša družba takšna, da se ne morejo vključiti?
Predvsem jih ne moremo omejiti na težavo ki jo imajo, kakor da bi ta zadostovala, da bi jih opredelili,identificirali. Ta "slabovidna" ali ta »bebček« sta predvsem človeka s svojo zgodovino, družino,okusom, sposob- nostjo,smehom,ki ne pripadajo drugim, kot njima. S tem ni rečeno, da bi morali spre- gledati različnost,kot bi sploh ne obstajala Toda prva njuna zahteva je, da ju sprejme- mo v njuni omejenosti, ne da bi ju enačili z njo.
Sprejeti jih take, kakršni so, ne pomeni, da jih moramo pomilovati ali pretirano negovati, temveč, da jih spoštujemo v njihovem do- stojanstvu.
Ceniti je treba vse napore,ki so bili vloženi (zdravstveno raziskovanje, zdravniško spre- mstvo, vzgoja, preventiva, ustanavljanje prilagojenih šol,delo društev, obveščanje), toda treba je iti še naprej.
Vsakemu je treba zagotoviti čim večjo sa- mostojnost in možnost sodelovanja v svetu, kolikor je le mogoče. Tudi to ni zanikanje različnosti, težav občevanja, nezmožnosti življenja v našem ritmu. Treba je preprečiti da bi vsemu temu trpljenju dodali še duše- vno trpljenje, ki ga povzroča obrobnost, osamljenost, ki grozi od vsepovsod. Treba je upoštevati možnost teh ljudi in željo, da bi živeli,morda ne tako kot drugi, ampak »z drugimi in med drugimi«. Ne pozabimo, da je namen raznih rehabilitacijskih centrov vsaj delno poklicno usposabljanje prizade- tih oseb.Vse skupaj postane celo politično in ekonomsko vprašanje.V kriznih trenutkih je najlaže odpisati to, kar je manj rentabilno Tudi to nas kliče v boj. Tu gre predvsem za vprašanje, kako spremeniti svoje mišljenje: smo pripravljeni dati tem možem in ženam, mladim in starim, svoje mesto in priznati njihov posebni prispevek?
To vprašanje se obrača predvsem na nas, kristjane.Pogosto se naša občestva vede- jo kakor vsa druga človeška občestva. Ali so obredi bolj sprejemljivi, bolj prilagojeni »neprilagojenim« kakor navadna srečanja? Kaj naj pomeni to, da lahko pridemo v ve- čino cerkva samo po stopniščih, da nimajo posebnih vhodov za vozičkarje? Pa druge ustanove?
S prizadevnostjo staršev, vzgojiteljev, ka- tehetov, ki so se po dolgem času zavedli, počasi odkrivamo bolj in bolj,da so ti ljudje polnopravni člani Cerkve in vsega, kar se v njej dogaja. Cerkev ne more biti božje lju- dstvo, dokler vsi njeni člani nimajo v njej prostora, ne glede na starost, izobrazbo, veljavo in zdravje. Zato moramo imeti po- seben kriterij: Je Jezusovo veselo oznanilo res oznanjeno malim? V svetu, kjer upoš- tevajo samo silo, telesno lepoto, družbeno uspešnost,je prvo obhajilo mongoloida pri- ča »prevratniške« moči evangelija: božja dela razbijajo naše kategorije in predsodke Božje delo se izpolnjuje na tem svetu v ti- stih,ki so majhni, negotovi,skromni. Včasih je presenetljivo opaziti globočino molitve, intimnost z Gospodom v gesti, smehljaju, skici risbe.
Kakšen je bil smisel leta prizadetih za nas? Še se nam ponuja priložnost, da ga izkoristi- mo za spreobrnjenje svojih src in svojega načina življenja. Če znamo gledati, vidimo, da je pri teh ljudeh pobuda za premišljeva- nje o naši izobrazbi, ekonomskem življenju, reklami, sindikalnih srečanjih: dostojanstvo človeka, vsakega človeka pred Bogom. Jim bomo znali prisluhniti? Se bomo znali spre- obrniti?

kardinal Marty

Intervju s Claude Trontin-Dreux in Louisom Raymondom, iz "Chrétiens ensemble",april 1981

Cerkev je vedno skrbela za prizadete. Lju- bila jih je. Toda v glavnem samo v strežbi. Že nekaj let pa opažamo določen napredek, toda staro gledanje je še zmeraj najbolj razširjeno.
Prizadete so vedno imeli za ljudi, katerim lahko veliko damo, od njih pa ni mogoče dobiti nič. Čeprav so v večini zelo prepro- sti,ponižni, imajo resnične srčne kakovosti, toda to, to jim težko priznavamo! Tudi ne mislimo,da bi lahko dali kaj za Cerkev.Kve- čjemu jih zaposlimo z molitvijo. Prosimo jih. Prosimo jih,da bi molili v cerkvene namene, za zvestobo duhovnikov itd. Vabimo jih,da bi darovali svoje trpljenje... Kakor da ne bi imeli še kaj drugega, kar bi lahko prinesli!
Mislim, da izvirajo iz določene teologije tr- pljenja.
Strah! Vsak človek se boji odkriti v drugih sam sebe. V tem deluje prizadeti kot ogle- dalo. Je razodevalec. Ko ga zavračamo, se branimo pogledati v obraz svoji krhkosti. Pogosto vidimo na človeku le njegovo pri- zadetost in ne upoštevamo celosti človeš- kega bitja... telesa, duha, srca...
V tem odnosu po- gosto manjka tudi preprostosti in na- ravnosti.
Dokler se prizadeti in zdravi ne bodo redno srečevali v življenju, da bi se spoznavali, navadili drug na drugega, je naivno misliti, da se bo v krščanskih obče- stvih glede tega kaj spremenilo.
V Bratstvu zahtevamo,da bi se polno udele- ževali v življenju Cerkve, da bi gradili Cerkev z drugimi. Za to sta nam potrebna pogum in moč, da bi sprejeli različnost drugega. Najprej smo ljudje, potem šele prizadeti; smo možje in žene, nič boljši ali slabši od drugih. Ko govorimo o prizadetih, pogosto pravimo: »Čudoviti so!« To je napačno! Niso nič bolj čudoviti kot drugi ljudje. Če tako govorimo, jih zapostavljamo.
Dokler prizadeti ne bodo verjeli v svoje sposobnosti in ne zahtevali svojega mesta dokler bodo zdravi najprej videli prizadete- ga in šele potem človeka in ne bodo spo- sobni hoditi del poti z njim, se ne bo nič spremenilo! V bistvu živimo kot manjšina. Moramo pa oznanjati,da obstajamo, da smo navzoči v občestvu in različnih delih Cerkve. To pa še bolj vztrajno in z več vere.
Brez dvoma bo storjenih več naporov,da bi izboljšali življenje prizadetih.Toda ne smemo preveč pričakovati od tega. Možnost dos- topa v javne zgradbe je dobra (v Franciji). Toda ta dostopnost mora biti omogočena v vsej stvarnosti družbenega in cerkvenega življenja... To je stvar spremembe mišlje- nja, idej, vedenja.
Zato smo z drugimi katoliškimi gibanji želeli v Cerkvi pripraviti dan krščanskih skupnosti s problemi prizadetih.Ta bo 11.oktobra. Po dveh letih smo tudi sestavili tekst o trplje- nju (objavljen bo v prihodnji številki, pod naslovom Premišljevanje o trpljenju. Op. ur.) Odgovorni v karitativnih gibanjih, društvih, bolnišnicah lahko tudi veliko naredijo, da bi napredovali v dobro bližnjemu.
Ne! Pomembno je, da se lahko prizadeti kdaj pa kdaj srečajo, da se seznanijo in pomagajo med seboj, ko delijo izkušnje in skupno upanje. Gibanje, kot je naše, nas ne želi zapreti v svoj mali svet,temveč nas hoče okrepiti, da bi lahko bili v skupnosti močni in zunaj nje brez strahu. Nikakor ne želim Cerkve prizadetih.
Naše gibanje ni samo v sebi namen,temveč kraj za naše krščansko življenje (enako je tudi z vsemi drugimi gibanji) in sredstvo, kako bi bili lahko zmeraj navzoči med priza detimi,ki so pogosto osamljeni in niso nikoli imeli pravice do besede. Za mnoge smo mi edini, s katerimi imajo kakšne stike. Eno naših krščanskih poslanstev je: dati jim razumeti, da se splača živeti; pričajmo jim našo vero v človeka, v celotnega človeka.

podpis k sliki:
Od desne na levo: g.Louis Raymond, msgr. Henri François, Jelka Željko in Claude Trontin-Dreux z možem.

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov ho- če narediti iz vseh bolnih in invalidnih žive ljudi. Veliko jih je, ki so potrti zaradi inva- lidnosti in se čutijo na robu družbe.
Bratstvo vabi radodarne bolnike in invalide da grejo k vsem. Pravi jim »odgovorni«. To je pravo ime,ker vsak od teh želi pomagati vsem bolnikom in invalidom. Tako postane- jo »odgovorni«.
Pravega delovanja ni brez stikov, pravega stika pa ne brez bratske ljubezni. Ni take ljubezni, kakršno zahteva Jezus v evange- liju. Zaradi tega bi želeli pokazati nekatere značilnosti bratstva, ki temelji na evangeliju in potem Kristusa kot zgled.
• vesoljna
• zastonjska
• vzajemna
• ustvarjalna
• gre k manj ljubljenim.
Ne pozna starostnih ovir. Mlad ljubi sta- rejšega in obratno. Če je družbeni položaj različen, to ne pomeni ovire za ljubezen.
To je značilnost prave ljubezni. Nikoli ne pravi: »Ljubim te, toda s pogojem, da...« ali »Ljubim te, če mi daš...« Kakšna razlika s tistimi zbližanji, ki temeljijo na egoizmu! Koliko ljudi se ne zgane, razen če pričaku- jejo dobiček.
Kako bi lahko rekli, da je vzajemna, če ne bi prej rekli, da ne pričakuje plačila. To je potrebno še posebno poudariti. Če se zares ljubimo, želimo, da nas bi tudi ljubili. Zaradi tega je ustvarjenih precej prijateljskih vezi Če pa drug odkloni ljubezen, je naša ljube- zen pač darovana.Morda bodo nekega dne nastale vezi vzajemne ljubezni.
Vemo,da prava ljubezen izključuje pokrovi- teljstvo. Občutek večvrednosti: »ne more mi nič dati« je zgrešen. Če ga bratsko lju- biš, ti bo vračal z isto lepo ljubeznijo.
To moramo razumeti kot uspešna. To se ustvarja na dva načina.Poglejmo na primer »odgovornega«. Njegov prijatelj ga posne- ma. Neodkrite sposobnosti se prebujajo. K temu dodajmo še besede, ki spodbujajo. Nima smisla govoriti naprej.Veliko pričevanj bi lahko predstavili, ki bi potrdila razcvet, tako človeški kot duhovni.
Ljubezen »odgovornega« je uspešna. Toda ne smejo pozabiti,da tisti,ki daje, tudi pre- jema. Koliko jih je že reklo: »Več sem dobil kot pa sem dal.«
Ljubezen je ustvarjalna za enega in za dru- gega.
Ne verujejo v prijateljstvo. Postavili so si pregraje, za katerimi so se skrili. Pogosto to ni njihova krivda. Kdo ve,koliko porazov so že prenesli?
Treba je iti k njim z bratskim srcem. Ne sme- mo zgubiti poguma. Morda bodo počasni pri sprejemanju ljubezni, ki jim jo ponujamo.
Takšna je bratska ljubezen. Ali je lahko na svetu še kaj lepšega? S tem se spopolnjuje božji načrt in sledi Jezusu. Zdaj poglejmo lastnosti Kristusove ljubezni:
Prišel je na svet pričevat, da je božji Sin, da nas ljubi,kakor tudi njegov Oče in Sveti Duh. Bog je ljubezniv.Koliko ljudi je nasitila ta ljubezen...
On nas ljubi prvi. Nismo mi tisti, ki ga prvi ljubimo. On ljubi grešnika, preden se spre- obrne: Marija Magdalena, izgubljeni sin...
Bog ljubi popolnoma. Na veliki četrtek pra- vi Jezus: »Oče, ljubil si jih, kakor si mene ljubil«... Vsakega ljubi,kakor da bi bil edini: »Glej, vpisal sem te na dlani svojih rok«... (Izaija)
Pričakuje od nas, da ga tudi ljubimo. Po- nujena ljubezen pričakuje odgovor, da bi nastala vez ljubezni. Sv. Frančišek Asiški vzklika: »LJUBEZEN ni ljubljena«. Če pa ga ne ljubimo, bo pomnožil milost, da bi ljubili. To je iskanje pastirjeve izgubljene ovce... Je vnema žene pri iskanju izgubljenega ta- lenta.
Naj se naša ljubezen utrdi po njegovi milosti!
Očisti Magdaleno... Zaheju odkrije ljubezen, njemu, ki je postal bogat nezakonito... De- sni razbojnik bo prišel v raj na isti dan kot on, na veliki petek...
Z velikimi milostmi nam bo Jezus pomagal, da bi ustvarili življenje v bratski ljubezni. Vsako dejanje bratske ljubezni je zanj. Dela, ki jih naredimo,da so drugi srečni, dela, da bi bilo na svetu več pravice. Ustvarjalna božja ljubezen ne deluje samo v tistih, ki vanj verujejo, temveč v vsakem človeku, ki se pusti voditi od Svetega Duha.
Jezusova ljubezen je vesoljna. Toda lahko se zgodi, da nekateri v zavesti grešnosti, duhovnega uboštva zaidejo v skušnjavo in mislijo, da ne morejo ustvariti ljubezenskih vezi z Jezusom... Napačno!
Bolj si majhen, bolj se zavedaš svoje nič- nosti,grešnosti, bolj si sposoben,da te pri- me Jezusova ljubezen.Bogatih z denarjem, kulturo, oblastjo, cerkveno ali družbeno, Gospod ne sprejme, razen če imajo dušo ubogega.

Kar smo povedali, ni imelo namen prezirati zgolj človeško ljubezen. Družino bogatijo ljubezenske vezi. Samota pa je grozna teža za vsakega človeka. Prijatelj, samo eden, je že tako veliko bogastvo.
Strinjamo se, da je uresničevanje tega težka naloga. Toda ni bratske evangeljske ljubezni, kjer postavljamo zapreke in ovire.

H. François

Prva iskrica Bratstva je zažarela že pred štiridesetimi leti v Franciji. Henri François, župnik v mestu Verdun, je kot bolniški ku- rat pogosto prihajal v stik z bolniki. Videl je veliko telesnega trpljenja in uboštva, še mnogo bolj pa je občutil njihove duševne bolečine, ker je gledal predvsem z očmi sr- ca. Spraševal se je, kako bi lahko pomagal tem ljudem. Kdo bi najbolje mogel dvigniti strtega duha neozdravljivemu bolniku? Kdo bi najbolje mogel vliti upanje in poguma trajno prizadetemu invalidu, ki z nevero ali dvomi zre v svojo brezizhodno in prazno prihodnost? Tisti, ki resnično čuti z njim, ki ga najbolj razume! Razumeš pa lahko samo tisto,kar dobro poznaš. Iskrica je zažarela: bolnik naj pomaga bolniku! Tako se je pri- žgal prvi plamenček Katoliškega bratstva bolnikov in invalidov. Bratski duh je zavel in »vnelo« se je tudi v drugih francoskih mestih in pokrajinah. Msgr. François se je povsem posvetil delu pri Bratstvu, bil je naj- prej njegov narodni,pozneje pa mednarodni duhovni voditelj. Za svojo idejo bratske Kristusove ljubezni izgoreva še danes.
V letu 1957 je Bratstvo s priključitvijo Bel- gije postalo mednarodno gibanje. Čudežni Lurd je postal kraj, kjer so narodi v nasle- dnjih letih prižigali bakle bratske ljubezni in jo prinašali vsak v svojo domovino. Sezna- njali so se z gibanjem, sporazumevanje pa ni težko, kadar govori srce. Zagorelo je v Nemčiji, Španiji, Švici, Belgiji, Nizozemski, Avstriji, Angliji..., Latinski Ameriki, na Ma- dagaskarju, v Kanadi, Peruju, Afriki in tako naprej. Prvi mednarodni kongres Bratstva bolnikov in invalidov je bil leta 1966 v Strass- bourgu, nato leta 1970 v Parizu, leta 1972 v Rimu, kjer je bila prvič z našima opazo- valcema zastopana tudi Jugoslavija. Med- narodni kongresi Bratstva si sledijo vsako drugo leto: leta 1974 v Mödlingu pri Duna- ju, leta 1976 v Frankfurtu (19 držav), leta 1978 v Španiji v Loyoli, leta 1980 v belgij- skem mestu Ciney (22 držav). Gibanje se širi po vsem svetu: 10 dežel iz Evrope, 5 iz Afrike, 11 iz Amerike, 1 iz Oceanije...
Bratstvo je kot ogenj, ki se razplamteva in ga ni več moč udušiti; nasprotno: širi se, vedno bolj greje in razsvetljuje. Zato je naj- primerneje, da Bratstvo bolnikov in invalidov imenujemo gibanje. Oče François pravi: »Pustite Bratstvu delovati, ne da bi mu da- jali kakršne koli naslove.« Ne more biti dru- štvo, zveza, ustanova, organizacija ipd., ker ne more biti omejeno in vklenjeno v nekakšna pravila,določila, norme, določene s točkami itd.
Gibanje Bratstva bolnikov in invalidov so plameni skupnosti, bolnih, prizadetih in zdravih,ki dajejo in prejemajo v medsebojni izmenjavi človeških in duhovnih dobrin in vrednot. Je delovanje na osnovi Kristu- sove ljubezni, evangeljskega bratstva, spoštovanja človekove osebne in du- hovne svobode ter enakosti in edinosti v različnosti. Namen je skupen trud za graditev božjega kraljestva v človeku in na zemlji: bolj krščansko,boljše in pravičnejše življenje.
Nemočnemu invalidu na vozičku pravi Jezus: »Vstani in hodi!« In je vstal in je shodil ter želi, da izpolni svojo dolžnost, da pomaga svojemu hromemu,duševno strtemu bratu, da bo tudi vstal in shodil.
Bolniku, ki živi, a je mrtev, je Jezus rekel: »Živi!« In je oživel, ne samo zaradi sebe, tudi zato,da bo pomagal svojemu mrtvemu bratu do življenja.
Bolnik je bolniku apostol, živ ud žive Cerk- ve! Bolni si oznanjajo blagovest! Zdravi ne prihaja k prizadetemu zaradi dobrodelnosti, še manj iz žrtvovanja,temveč iz nesebične ljubezni do njega, da mu pomaga, česar ne more, oziroma ne bi zmogel sam. Pri vodstvu in aktivnem delovanju bolnika in invalida pri Bratstvu sodeluje z njim tako, da prizadeti nima mučnega občutka odvis- nosti.
Za vse velja: Dam ti,česar nimaš, in sprej- mem, česar nimam. Vsak človek more kaj dati in vsak kaj potrebuje. Možnosti je ne- šteto. Vzajemna pomoč-vzajemno delova- nje in darovanje-vzajemna sreča in veselje - vzajemna duhovna rast z zavestjo odgo- vornosti drug za drugega.
Duhovnik je duhovni voditelj skupnosti, vodi, razvija in usmerja njeno versko življenje: vsak v Bratstvu naj bo ali naj postane pri- čevalec božje ljubezni s svojim zgledom in življenjem po evangeliju.
Pri nas je iskrica zažarela z uresničeno idejo bolnice, naj bi bili slovenski bolniki in invalidi povezani med seboj vsaj s pisano besedo. Tako je leta 1968 prvič prišel na obisk »Prijatelj«, list za bolnike in invalide.
Baklo bratske ljubezni in našega Prijateljs- tva pa smo tudi mi prinesli domov iz Lurda, s prvega romanja slovenskih bolnikov in invalidov leta 1970. Takrat stkane vezi so ostale, jedro, tako imenovani »lurški prija- telji«, pa so s svojo ljubeznijo pritegovali vedno nove in nove prijatelje, bolne in prizadete (okrog 60 v začetku, danes prek 530). Še isto leto 1970 in v naslednjih smo se podrobneje seznanili z mednarodnim gi- banjem Bratstva in se vanj vključili.
Bratski duh je zavel in vžgal v srcih željo, da bi drug za drugega tudi kaj storili. V le- tu 1973 so se pričela prva srečanja, tako imenovani »duhovni vikendi«, in sicer mar- ca in septembra na Trsteniku. To je bil za- četek, ki ga je Gospod blagoslovil. Sledila so vedno številnejša vsakoletna tridnevna duhovna srečanja: Mirenski grad, Čatež, Nazarje, Šentjakob ob Savi, Mokronog, Stična, če ne omenjam številnih manjših enodnevnilh srečanj, obiskov, romanj, izle- tov, piknikov... Velik dogodek je bilo roma- nje v Rim leta 1977 in naslednje leto izlet v Benetke in Padovo.
Naše Prijateljstvo v sklopu Bratstva je krep- ko podprla Cerkev in vedno več je lokalnih srečanj po dekanijah in župnijah.
Moč v nemoči izražajo razstave ročnih del bolnikov in invalidov. Prva je bila leta 1974 nato leta 1975, 1976, 1978 in 1980. Tudi letos se spet pripravljamo nanjo.
Česarkoli se lotimo,so nam potrebne mlade in sveže moči. Zdravi pomočniki,ki že vedo kako se pristopi k bolnemu in prizadetemu, ali pa so pripravljeni pomagati, so prav ta- ko sestavni del tega gibanja.
V letu 1981 je bilo pomembno srečanje v začetku oktobra s starši, domačimi in pri- jatelji bolnikov in invalidov na Teološki fa- kulteti z namenom tesnejšega stika tudi z družinami prizadetih.
Zavedam se, da je ta "inventura" dosedanje aktivnosti našega Prijateljstva zelo pomanj- kljiva,a upam,da je pri našem Očetu dobro zapisana.
Jezus je rekel: »Prišel sem, da vržem na ze- mljo ogenj, in kako želim,da bi se že vnel!« Naj vedno močneje gori ogenj ljubezni med nami, saj tako želi naš Odrešenik.

M. K.

Kako lep in živ je spomin na čas mladosti, ko smo delali po njivah in travnikih. Ko je po okoliških cerkvah zazvonilo poldan, je vse delo za nekaj minut prenehalo, kolikor je potrebno za molitev angelovega češčenja. Oče in mati sta navadno dodala še očenaš za duše v vicah in očenaš za srečno popol- dne. Tako smo med delom počastili Stvar- nika in božjo Mater in poprosili za božji blagoslov.
Tudi dandanes je ta kratka in hkrati du- hovno velika molitev še vedno lepa in za sedanje hitro življenje še prav posebno primerna, ko se tudi katoličani sedanjih dni morajo prav resno zavzeti, da vsaj nekaj minut na dan posvetijo tudi molitvi.
Eno od mnogih razmišljanj pri tej molitvi je lahko tudi takšno:
Pri tej zdravamariji se predvsem zahvalju- jemo za dar vere, da nam je Bog v svoji mogočnosti na tako izviren način poslal božjega Sina, da nas utrdi v veri, ter nas skozi vse zemske težave in zablode vodi k večni sreči. Hvala ti, Vsemogočni, za vse, kar si nam razodel, ko si bil med nami kot eden izmed nas!
Pri tej zdravamariji se kar ponuja priložnost, da prosimo milosti za tiste, ki jih Bog kliče v svojo službo, oziroma za tiste, ki se zdaj odločajo za svoj življenjski poklic, da bi s pogumnim navdušenjem odgovorili: Zgôdi se mi po tvoji besedi. Prosímo Marijo, ki je na božje oznanilo tako odgovorila, da ona s svojo mogočno priprošnjo pri Jezusu, do- bremu Pastirju, izprosi potrebnih milosti za nove duhovne delavce,kakor tudi za tiste, ki so se že odločili,da bi vztrajali do konca. In ne nazadnje za duhovnike in redovnike, da bi z Marijino priprošnjo in njenim zgledom vedno s pokorščino odgovarjali: Gospodova dekla sem, pomagaj mi pri delu za razširja- nje in utrjevanje božjega nauka med zau- panimi mi dušami!
Zdi se mi, da je v mlačnosti mnogih verni- kov ena izmed največjih pomanjkljivosti ta, da preveč površno verujejo v sv. evhari- stijo, v resnično Kristusovo navzočnost v posvečeni hostiji.Zato molímo oziroma pre- mišljujmo o resnični Kristusovi navzočnosti v evharistiji, in prosímo, da bi Jezus, ki je dejal: »Nihče ne more priti k Očetu druga- če kot po meni,« v nas vseh pomnoži vero v evharistijo. Tako bi gotovo tudi bolj res- no jemali sv. mašo in gotovo laže izpolnje- vali krščanske dolžnosti po navzočnosti in sodelovanju pri nedeljski evharistični darit- vi. O Bog, imej usmiljenje s slabostjo naše vere in pomnoži nam vero v božje učlove- čenje.

I. Z.

Kadar se je v Cerkvi pojavila velika duhovna kriza in moralni propad krščanskega življenja, so istočasno zrasle velike du- hovne in svetniške osebnosti, ki so v Cerkev vnesle novega duha in krš- čanstvu vtisnile svežega evangeljskega poleta. Ena izmed takih kritičnih dob je bilo 13.stoletje. Med kristjani in v vrhovih Cerkve se je razbohotila fevdalna moč, nenasiten pohlep po bogastvu in oblasti; to je bila doba,v kateri je odločala moč posameznika in orožje močnejšega. Hitro je naraščalo število revežev, izgnancev, brezdomcev in beračev vseh vrst. Telesni bedi mnogih se je pridružila še duhovna revščina, ki je kakor rak razjedala svetno in cerkveno družbo.
Življenje v takratni Cerkvi je lepo opisal frančiškan Tomaž Celano, ki je z bridkostjo v srcu gledal in občutil to propadanje v Kri- stusovi Cerkvi: »V dušah je vladala tema, na zemlji ni bilo nikogar več,kar ljudje ne bi bili že poznali. Nebo so zavrgli, sijaj cerkvá in svetih opravil klerikov je bil le za pogled, molitve so bile le na ustnicah, v srcu jih že zdavnaj ni bilo več. Denar je bil gospodar tudi v Cerkvi: za denar so kleriki delali, za denar so se pokorili, zaradi denarja je vla- dala hinavščina, zvijačnost in zunanja pri- jaznost. Za denar so ljubili. Tudi molili so tedaj, če jim je neslo, če so tako prišli do boljše kupčije tisti,ki se imenujejo oskrbniki božjih skrivnosti. Boga so podkupovali in z denarjem so hoteli ljudi spraviti do sreče in blaženosti. Duhovna gosposka je bila vsa zlagana, cerkve zanemarjene in osamljene, tabernakelj,kjer se hrani presveto Telo na- šega Odrešenika,pa zapuščeni in zaklenje- ni.« V tako duhovno in moralno ozračje je kakor svetleča se zvezda na temnem nebu zasijal lik Frančiška Asiškega. Z njim sta tedanji družba in Cerkev doživeli globoko prenovo, ki jo lahko primerjamo z začetki krščanstva. Cerkev je s Frančiškom pono- vno odkrila duha evangelija, dolžnost zaš- čititi in braniti vse tiste,ki sta jih družba in bogastvo potisnili ob rob družbenega življe- nja in jih oropali človeškega dostojanstva. Frančišek, dosleden evangelijski resnici in ljubezni, opomni celo mogočnega papeža Inocenca III., da bi storil veliko dobro delo če bi s svoje glave snel tiaro (papeška krona) in jo prodal v korist revežev. To je šele po 760 letih naredil papež Pavel VI.
V besedah, ki jih je Frančišek dosledno ure- sničeval in živel ter zapisal kot temelj svo- jemu pravilu: »Življenje manjših bratov je to: izpolnjevati evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa«, je vsa njegova veličina, privlačnost in sodobnost. Za Frančiška veljajo v celoti besede, ki jih je zapisal Jan Twardovski o svetnikih: »Svetniki so ljudje in ne čuda, rastejo ravno,ne skrivljeno kot kumare, se rodijo pravočasno,ne prekmalu, ne prepozno.Tudi svetniki stopicajo z noge na nogo, kadar zmrzujejo na postaji. Veru- jejo v trpljenje, ne pa v nesrečo. Svetniki imajo tudi prikupne napake. Bojijo se greha kakor naslonjača s polomljeno vzmetjo. Raje klečijo pred Bogom, kakor da bi se metali v prah pred ljudmi. Ničesar nimajo,pa vendar nenehno druge bogatijo in obdarujejo.«
Frančišek je bil rojen pred 800 leti (1182) v starodavnem mestu Assisi v Umbriji v Italiji. Njegov oče Peter Bernardone je bil ugle- den, spreten, bogat, pa tudi zelo pohlepen trgovec z blagom; mati Pika Bourlement pa je bila izredno plemenita, spoštovana in pobožna žena iz južne Francije.Po krstu so otroka imenovali Janez Krstnik, oče pa ga je začel klicati »Francesco« - Francozek, ker je spoštoval Francijo zaradi dobrih in uspešnih kupčij.
V svetovnem merilu je bil ta čas zelo ne- miren. To je bila doba sporov med cesar- jem Friderikom I. in papežem Urbanom III.; tretja križarska vojna za osvoboditev svetih krajev v Palestini se je končala v morju pri Salepu. To je doba, ko je odstopil papež Celestin III. in je na krmilo Cerkve prišel eden najbolj mogočnih papežev Inocenc III.
Frančišek je veliko sanjal o viteštvu. Leta 1202 se je udeležil vojne med sprtima me- stoma Peruggio in Assisijem. Po letu dni ujetništva se je vrnil domov in nevarno zbo- lel. Bolezen ga je pripravila k razmišljanju o svojem mladostnem veseljačenju, čeprav je ostal vseskozi pošten in plemenit mla- denič. Začel je iskati samote, veliko razmi- šljal, molil in iskal božjo voljo. Gobavci, ki so se mu poprej studili in je od njih bežal, so mu postali najljubši prijatelji. Za te pre- izkušene brate in sestre in za zapuščene cerkve je uporabljal očetov denar, kar je povzročilo, da ga je oče tožil pred samim asiškim škofom. Vpričo ljudi je Frančišek slekel obleko, jo vrnil očetu in rekel: »Do se- daj sem klical za očeta Petra Bernardona, od sedaj naprej pa bom klical: Oče naš, ki si v nebesih...«

Leta 1206 se je Frančišek srečal s Križanim v cerkvici sv. Damijana v Assisiju. S križa, pred katerim je dolgo molil, je zaslišal be- sede: "Frančišek,ali ne vidiš,kako se podira moja cerkev? Pojdi in jo popravi!" To na- ročilo je Frančišek vzel najprej dobesedno; šele kasneje je spoznal, da ga je Gospod poklical k duhovni obnovi celotne Cerkve. Na god apostola Matije 24.2.1209 je Frančišek pri maši poslušal evangelij: »Oznanjajte: približalo se je božje kraljestvo. Zastonj ste prejeli,zastonj dajajte.Ne jemljite si ne zla- ta ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne torbe ne dveh sukenj ne obuval ne palice. Zakaj delavec je vreden svoje hrane« (Mt 10,7-10). Zanj so bile te besede odkritje in razodetje. V sebi je začutil gotovost in jasnost: »To je tisto, kar hočem!« Po maši je stopil k duhovniku in ga poprosil, naj mu še enkrat razloži evangeljski odlomek. Poln pravega spoznanja,v preprosti sivorjavi halji je začel hoditi po asiških ulicah in okolici ter govoril o Kristusu,o njegovem uboštvu, ljubezni do vseh ljudi,posebno še do reve- žev. Ljudje so ga poslušali z navdušenjem, mnogi so se spreobrnili.Kmalu je imel okrog sebe prve somišljenike,ki so sprejeli njegov način življenja v popolnem uboštvu, čisto- sti in pokorščini. Da bi svoji ustanovi, ki jo je imenoval »Manjši bratje«, zagotovil ob- stanek, je napisal Pravilo,ki je bilo v bistvu skupek odbranih evangelijskih misli.
Kasneje je Frančišek moral prvotno Pravilo popraviti, delno spremeniti in mu dati bolj pravno obliko. Mnogi, tudi v vodstvu Cerkve, so namreč dvomili v uresničenje Frančiškovih idealov, kot jih uči evangelij. Z nekaterimi brati je šel Frančišek osebno k papežu Ino- cencu III., da mu je ustno potrdil njegov način življenja. Šele leta 1223 mu je papež Honorij III. z velikim papeškim pečatom odobril Pravilo z 12. poglavji in njegov red sprejel pod zaščito. Frančišek je tudi prvi med vsemi ustanovitelji, ki je v svoj program apostolskega delovanja vnesel misijonsko poslanstvo med pogani in saraceni. Spod- letela mu je namera, da bi šel v Palestino. Nekaj let kasneje 1219 pa ga srečamo v Kairu, kjer pred sultanom Malek-el-Kamelu govori o Kristusu in o njegovi ljubezni do vseh ljudi. Vedno več ljudi se je odločilo živeti evangelij po Frančiškovem vzoru.
Zato ustanovi tudi žensko vejo svoje us- tanove, ki jo je vodila Klara (klarise). Za poročene ljudi med svetom pa je ustanovil III. red. Za vse je znal poskrbeti v skladu z njihovimi potrebami in okoliščinami.
Frančiškovo pristnost in zvestobo evange- liju je Kristus potrdil s tem, da mu je vtisnil rane svojega trpljenja. Ta zgodovinski do- godek je Frančišek doživel na gori La Verna 17. aprila 1224. Te rane so mu povzročile še dodatno trpljenje, saj so bile boleče in je iz njih večkrat tekla kri. Že napol slep je koncem septembra 1226 pri sv. Damijanu v Assisiju sestavljal svojo znamenito pesem »Hvalnica stvarstvu«, s katero je protesti- ral proti zlorabljanju narave. Tu je nastala tudi njegova znamenita Oporoka,ki pomeni neprecenljiv dokument o življenju, hotenjih in idealih tega velikega človeka in svetnika
Zvečer 3.10.1226 je v 44. letu starosti mir- no zaspal v Gospodu,med tem ko so redovni bratje prepevali 142. psalm. Niti dve leti nista minili od njegove blažene smrti,ko ga je papež Gregor IX. ob navzočnosti Franči- škove matere Pike že razglasil za svetnika. Maja dve leti kasneje pa so Frančiškovo truplo prenesli v mogočno baziliko in ga tam pokopali. Mesto Assisi je postalo znano po vsem svetu in privabljalo vedno več romar- jev. Še danes ga obiskujejo množice z vseh koncev sveta.
Z njegovo osebo in življenjem je človeštvo doseglo enega svojih najlepših in najbolj av- tentičnih izrazov resnične humanosti. Njegov zgled nas vodi do Kristusa, ki je Frančišku omogočil,da je postal to,kar je:model kris- tjana,ki se oblikuje v Kristusovi šoli in pra- ktično razlaga evangelij, ki se v vsej svoji pestrosti ne more nikdar izčrpati. Zato je Frančišek po 800 letih še vedno mlad, pri- vlačen in moderen. Ni bil teolog, ne učitelj neke filozofske misli, ni pripadal vladajočemu sloju. Vse življenje je ostal ponižen Jezusov učenec, zato je s svojo pojavo prerastel čase in stoletja.S svojim posegom v čas je dokazal, da napori posameznikov za boljši in pravičnejši svet niso prazni in izgubljeni. Posamezniki so zmožni obrniti kolo zgodo- vine in spremeniti obličje zemlje. Frančiškov lik nam daje tudi danes upanje v prihodnost in zbuja v nas zavest lastne odgovornosti pred prihodnjimi stoletji.

p. Viktor

Ko razmišljam o svojem križu in o križih v našem življenju, bom spregovorila, kako gledam na križ kot vrednoto,ne na križ kot težo.Če se spomnim prvega spoznanja,kaj je Bog in kdo je Bog, je povsem jasno, da sem šele ob tem začela razmišljati tudi o križu,čeprav sem ga sprejela že ob rojstvu Križa kot bogastvo dolgo nisem znala vre- dnotiti. Med svojim trpljenjem in osebnim tavanjem sem spoznala, da je bilo težko, ker sem preveč videla sebe in nisem Bogu pustila, da bi mi pokazal svoj svet. Dotlej mi je bil moj križ muka. Počasi sem se spo- znavala z usodami svojih prijateljev in sem začela gledati križ v drugačni luči.Spoznala sem, da ga lahko delim z njimi. Vsi imamo vsak svoj križ in nihče ga ne nosi lahko. Križ smo sprejeli po božjem načrtu in v KRIŽU SMO ZDRUŽENI! Sprejeti križ, živeti križ, pomeni tudi to, da se Bogu damo taki, ka- kršni smo in skušajmo s trpljenjem odreše- vati. Bog je za nas vse umrl na križu,mi pa se moramo truditi, da Njegovo trpljenje za nas ne bo zaman.
Prav bi bilo, če bi vsaj skušali prisluhniti bo- lečini drugega, se pravi - njegovemu križu! Počasi spoznavam, da smo invalidi deležni veliko iskrenega in dobrega hotenja,vendar premalo dejanske zavzetosti, in tudi pos- luha. Ko se udeležujem raznih srečanj, me velikokrat stisne pri srcu,ko v bratu ali se- stri začutim stisko; vem,kako bi rad govoril pa ne more. Zakaj ne more? Verjetno tudi zato ne,ker si zanj ne vzamemo dovolj ča- sa, da bi ga poslušali. Vse preveč hitimo; da le naredimo tisto, kar je potrebno, kar moramo narediti. In tako je tesno njemu in nam. Ne hitimo, ustavimo se ob človeku, ga poslušajmo in potolažimo, to pomeni,da mu pomagamo nositi njegov križ. Govorim o križu tako, kot ga občutim, in vem, da je s križem vredno živeti. Vsak izmed nas ga živi v svojo usodo, vsakemu pomeni njemu lastno dojemljivost, katero lahko popolno- ma deli edino - le z Bogom.
Zaradi velikega upanja je bogat in pomem- ben vsak trenutek našega življenja. Razu- mem, da moram pod svojim križem rasti in zoreti,da bom mogla čimbolj doživeti ljube- zen Križanega! Križ mi je bil dan in bolj ko ga razumem, z večjo ljubeznijo ga nosim. Ne pomeni mi utesnjenosti, vklenjenosti, ampak rast k POLNOSTI. Iz dneva v dan se hranim z duhovnostjo križa, katerega pa NE NOSIM SAMA. Stopicam za njim, ki nosi težji del.

M. S.

Bila je enajsti otrok v družini. Ko je imela dve leti, ji je umrla mati ob porodu dvanaj- stega otroka; ta je umrl z materjo. Oče je zastavil vse svoje moči za otroke, da ne bi družina preveč pogrešala matere. Polago- ma so starejši odhajali v svet za kruhom. Ko ji je bilo deset let,je umrl oče. Ostala je sama, nevešča v gospodinjstvu. Dobri so- sedje so jo večkrat povabili na kosilo. Ko je odrasla, se je zaposlila kot gospodinjska pomočnica.Nesreča jo je spremljala;začela je bolehati na očeh.Operacija za operacijo ji ni pomagala, popolnoma je oslepela.
Tako jo je našla socialna delavka, v Domu za upokojence ji je našla nov dom. Tu si je našla prijateljice za spremstvo v cerkev in kamorkoli je želela. Hvaležna je upravi Do- ma, ki ji nudi topel dom in vse potrebno za življenje.Nadvse pa Bogu,skrbnemu Očetu, ki ji daje moč, da trpljenje vdano prenaša.
Ob pesmi »Le enkrat bi videl, kak' sonce gor gre, bi videl kak' luna, kak' zvezde blešče« - pa se ji zasolzijo mrtve oči.

A. B.

Zunaj sneži,mraz kar precej pritiska, in moje misli pohajajo k bolnikom, invalidom in one- moglim, saj jih zima še bolj oklepa z vezmi nemoči in trpljenja.Ob tem mi vedno znova prihaja v spomin govor-sedaj že pokojnega duhovnika-otrokom šolarjem,pod naslovom »Kdo je najmočnejši?« S tem nekako ugan- karskim naslovom je mlade glavice napolnil z veliko radovednostjo in ugibanjem. Se- veda ugibanjem le molče, saj se je vsakdo bal z besedo na dan, da ga ne bi polomil in se osmešil. Duhovnik je silil vanje z nadvse ljubeznivo besedo in nasmehom. Mladim radovednežem je želel pomagati z raznimi vprašanji: »Kaj mislite, kdo je najmočnejši, morda tisti, ki kot svojevrsten športnik dviga več kilogramske uteži pred številnimi občudovalci? Ali morda mislite, da tisti, ki v tepežu premaga nasprotnika? Ali mogoče tisti, ki kje v kakšni gostilni na mezincu dvigne stol?« Mlade oči so silno radovedno zrle v duhovnika, kaj neki bi bilo res, nihče pa si ni upal pritrditi na nobeno od teh vpra- šanj. Po daljšem mučnem čakanju pravi du- hovnik: »Vidim, da res ne veste, zato vam moram kar sam povedati. No,najmočnejši človek je tisti, ki ima roke sklenjene k molitvi in srce povzdignjeno k Bogu v ljubezni do vseh ljudi. Tak človek dviga proti nebu ves svet, torej je resnično naj- močnejši človek.« Duhovnik je nato lepo razlagal,kako veliko moč ima molitev in ka- ko zelo je potrebna vsakemu sleherni dan. Kot se otrok v nevarnosti in težavi, zateka k staršem, tako se naj vedno in predvsem zatekamo k nebeškemu Očetu in božji Ma- teri z molitvijo po pomoč in tolažbo. Tudi Kristus se je ob vsakem času zatekal k mo- litvi, tako tudi pred svojim strašnim trplje- njem.
Ob misli na bolezen,onemoglost mi vse po- gosteje prihajajo v spomin misli in besede tega duhovnika, s katerimi se mi je tudi sam vtisnil v trajen spomin. Te misli naj bi dajale tudi vsem po telesu nemočnim za- vest, da so z vsaj nekoliko dobre volje in duhovne pripravljenosti lahko močni, naj- močnejši.Tudi z boleznijo in trpljenjem nam Bog daje polne roke sredstev, s katerimi lahko dvigamo svet proti nebu. - Pa kaj bi še pisala! Če vztrajate v ponižni molitvi in ljubezni do vseh, ste lahko že tudi sami spoznali,kako velika moč prihaja iz molitve.

T. P.

Mimo vozijo avtobusi, ne da bi se ustavili; nosijo napis,ki ga nikoli ne smem uporabiti: »zasedeno«!                    (Helder Camara)

Sem na avtobusni postaji. Vsake četrt ure vozi avtobus. Sedaj prihaja eden, a se ne ustavi. Tablica z napisom pove: »zasedeno« Počakam na naslednjega, a tudi ta pelje mimo, ravno tako je zaseden tudi tisti za njim. Vrnem se domov, nakupovanje mi je bilo onemogočeno. »Kakšno življenje!« si mislim.
So ljudje, ki so kot avtobusi vedno zasedeni, nedosegljivi. Svoj čas imajo natančno raz- deljen. Ne živijo sicer osamljeno, temveč so si izbrali ozek krog sorodnikov, znancev in prijateljev, to pa jim zadostuje. Hočejo živeti v miru in nemoteno. Za soseda, ki jih prosi za majhno uslugo,nimajo časa. Na pisma, ki jih dobijo, ne odgovarjajo. Vedno so »zasedeni«, ne moreš do njih.
Človeku, ki tako ravna,pravim: »Predstavljaj si, da vsi tako delajo kot ti. Vsak si sezida zid okoli svoje hiše in se tako izolira od dru- gih. Tedaj ne bi bilo več nobene skupnosti Vendar danes vedno govore o solidarnosti, o Organizaciji združenih narodov, o obče- stvih.
Človeško gledano se ne bi smeli izločiti od družbe in se osamiti.Krščansko gledano pa nasprotuje tako zadržanje božjemu oznanilu Za Boga in za soljudi moramo biti odprti, na voljo, pa naj pride, kar hoče.
Obišče me znanec. Tudi on spada k tistim, ki se zapirajo pred drugimi,ki so vedno "za- sedeni", nedostopni. »Ne sili me,« mi pravi, »naj premislim. Danes se ne morem odločiti Pozneje.« Moj odgovor: »Ne prelagaj na jutri, kar lahko danes storiš, sicer ne boš nič naredil.«
Vi, dragi prijatelji, ki radi berete božična in velikonočna pisma Bratstva, ste daleč od tega, da bi zidali zid okoli sebe, da bi se izolirali. Vi raje delate mostove. Pojdite k tistim, ki se zaklepajo za zidove. Mnogo je takih, ki niso sebičneži,temveč brez pogu- ma, utrujeni od življenja, prepričani, da jih nihče ne razume,nihče ne ljubi.Zaradi tega so nedostopni, niso za pogovor, so stalno »zasedeni«. Pojdite k njim z zaupanjem in s potrpežljivostjo. Vaše delo bo kot čudež vstajenja.
Jožef bi bil lahko nad hlevska vrata v Betle- hemu pritrdil list z napisom: Vstop prepo- vedan! Marija potrebuje počitek, naj uživa srečo z Jezusom v naročju!
Toda ne! Vrata ostanejo odprta in sredi no- či so prihiteli pastirji. Malo pozneje so prišli Modri...
Jezus je pričel življenje,ki ni poznalo zaprtih vrat. Še več: za vse je tu. Gre k vsem lju- dem,da jih reši... Kaže nam pot...Vodi nas.

Mrzel decembrski dan nas ni ustavil, da bi ne bili vzeli poti pod noge in se odpravili k Mimici, saj je v tistih dneh praznovala petdeseti rojstni dan in god. To je bil dovolj velik vzrok, da smo se z veseljem odpeljali iz Ljubljane, da bi ji z voščilom ter s stiskom roke izrazili to kar čutimo do naše dolgoletne in zveste prijateljice.
Veliko nas je,ki se z Mimico poznamo in do pisujemo. Kadar se je spomnimo, pomislimo tudi na teto Nežko, s katero sta bili vedno skupaj,dokler je ni Bog poklical k sebi. Tako je bila teta z nami tudi tokrat, čeprav ne osebno, pač pa v naših mislih, pogovoru in še posebej ob daritvi svete maše, ki smo jo imeli v Mimičini sobi, tudi v njen spomin.
Z Mimico se radi srečujemo in navezujemo stike, ker ob njej odkrivamo, kako je treba sprejemati trpljenje in s tem dokazovati svojo ljubezen do Boga. To se ne da s ču- stvi, ampak s tem,da izpolnjujemo Njegovo voljo. Hvala ti, draga Mimica, za to drago- ceno spoznanje in ne nazadnje tudi za to, da živiš in čutiš s "Prijateljstvom",katerega pričetek je tudi tvoja zasluga. Bog te živi!

Tatjana

Podpis k sliki: Mimica v krogu domačih.

Vsakdanje življenje je zelo raznoliko, sem in tja kar precej podobno vremenu. Včasih je zelo lepo, sončno in toplo krog in krog, tako tudi v naših srcih... In to lahko traja kar precej časa...
Pride pa dan, ki je ves otožen, zamegljen, tudi v našem srcu je tako.In to lahko vča- sih traja dalj časa... Zavedati pa se mora- mo,da so nam lahko tudi taki dnevi v dušni blagor. Seveda, če jih vdano prenašamo. Celo Boga slavimo, ki nam jih je poslal... Oh, tudi jaz sem deležen takih dni. In ne malo... Posebno še sedaj, ko sta me zima in mraz zaprla v kočico, kot zaprejo ptička v kletko.
Daleč ste, znanci in prijatelji,a ste mi tako blizu, da bi skoraj vsakega lahko objel in poljubil... Vi ste kot sončni žarki, ki grejete tudi v najbolj temne in skrite kote. Hvala Bogu!
Pozdravlja vas hvaležni prijatelj

Slavko

Sveti večer mi je bil že od nekdaj nekaj naj- lepšega. Prijatelji so prišli pome! Sneg je naletaval in pripeljali smo se pred cerkev Srca Jezusovega v Ljubljani. Pozdravim se s tistimi prijatelji, ki so pač imeli možnost priti sem. Dovolj je stisk roke in nasmeh. Besede so odveč, ostanejo v naših srcih.
Cerkev je slovesno okrašena, v jaslicah pred glavnim oltarjem še ni Jezuščka. Seveda, saj še ni polnoč!
Ljudje tiho prihajajo v cerkev. Nihče ni za- span, lepo ubrano petje nam naznanja za- četek sv. maše.
»Ne bojte se: zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zve- ličar, ki je Kristus Gospod.« (LK. 2,1-14)
Mašnikove besede mi odmevajo v ušesih. Spominjam se vseh tistih,ki so ostali doma
Po maši smo odhajali... Zunaj nas je objel mrzel hlad, a v naših srcih je bilo toplo, saj se je rodil Gospod, da nam pokaže pravo ljubezen!

Milena

Dne 22. novembra je bilo nenavadno toplo Sonce nas je prijazno pozdravljalo, ko smo popoldne prihajall na jesensko srečanje bolnih, ostarelih in invalidov v župniji Sveti Peter v Ljubljani.
V nagovoru pred mašo je župnik pozval vse navzoče k molitvi za tako imenovane od- daljene kristjane.To je veliko in odgovorno poslanstvo, ki se ga premalo zavedamo.
Evangelij je bil kot izziv: »Zakaj lačen sem bil..., žejen..., popotnik.., nag..., bolan..., v ječi...«
Preprosto, bi rekel človek, prav preprosto je nasititi lačnega, obleči nagega, obiskati bolnega ali zapornika. Da, kolikokrat to re- čemo in ne storimo ničesar. Preprosto je pravzaprav tudi pripraviti ali priti na sreča- nje enkrat,mogoče dvakrat v letu in potem pozabiti na vse skupaj.In Jezus je v bratih spet lačen,obupan,ubog in mi hodimo mimo in ga ne vidimo.
Takšno srečanje naj bo spodbuda za to, da bi vsak pomagal po svojih močeh, da bi z darovanjem trpljenja,z molitvijo,z drobni- mi vsakodnevnimi pozornostmi podajal roko Jezusu v bližnjem, in to vsak dan.

Marija S.

Ko se poslavljamo od starega leta in priča- kujemo novo,vsak po svoje doživlja ta tre- nutek, ki je lahko pri- jeten ali pa tudi ne. To je pač od nas samih odvisno. Rad bi po- vedal nekaj misli o najdaljši noči v letu in kako sem jo letos preživel.
Dva dni pred koncem leta me je obiskal pri- jatelj in mi rekel, če bi šel za Silvestrovo v Goriška Brda. Prepričan sem bil, da bo to silvestrovanje v krogu prijateljev, ki ti v življenju nekaj pomenijo. Tista dva dni sem se venomer spraševal, kdo vse bo prisoten v prijateljski družbi. Vedno sem prišel do enakega zaključka: naj bo kdorkoli že, če je pravi prijatelj in če bomo drug drugega sprejeli z nasmehom in odprtim srcem, bo- mo skupaj najdaljšo noč spremenili v naj- krajšo noč v letu.
Zadnji dan v letu je bil nekam deževen in meglen. Hvala Bogu,vse je šlo brez nezgod in vsi smo srečno prispeli na cilj, v prijeten dom,ki sta si ga ustvarila naša dobra prija- telja Stojan in Fanika. V zgodnjih večernih urah smo bili vsi zbrani v topli in prijazni so- bi. Pred nami je bila pripravljena praznična miza in iz kuhinje se je širil prijeten vonj.Tudi mi smo bili že nekoliko praznični. Veselje je bilo pozdraviti stare prijatelje in s prijetnim pričakovanjem sem spoznaval nove obraze ki sem jih prvič videl. Domači so skrbeli za naše dobro telesno počutje, drugi naši pri- jatelji pa,da smo bili tudi dobro razpoloženi Kdor je imel več sreče, je zadel na tomboli Vsi pa smo zadeli na "kmečkem srečolovu"; darila so bila tako zabavna in prisrčna, da smo se krepko nasmejali...
Pravijo, da je to najdaljša noč v letu, meni pa se je zdela kar nekam kratka, saj se je ura brez usmiljenja bližala polnoči.
Za slovo od starega leta smo darovali sv. mašo.Doživel sem jo na poseben način. Če se človek med mašo vsaj za trenutek vase poglobi in obenem nase pozabi, bo stal pred Bogom odprtega in čistega srca. Iz srca kar vrejo svetopisemske besede: Gospod, ni- sem vreden,da prideš k meni,ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. Koliko ponižnosti in plemenitosti je v teh besedah! Res mora biti srečen tisti, ki tako lahko reče.
Opolnoči smo pogasili luči,gorela je le sve- ča in Alenka je ob njej prebrala voščilo. Ko sem mu prisluhnil, sem začutil vso veličino besed; to niso bile le besede, ampak so bile res žive besede, v katerih je prebivalo človeško srce. V takem čudovitem ozračju smo drug drugega objeli in si zaželeli srečo So trenutki,ko človek ne more izreči veliko zato mislim, da je bil tisti »srečno«, ki je bil povedan iz srca in z ljubeznijo, vreden mnogo več, kot ploha besed.
Potem smo se zopet sprostili in se veselili na razne načine. Uprizorili smo zabavne igrice in še marsikaj. V tem prijetnem raz- položenju so ure hitro minevale; nihče ni mislil na utrujenost,ki se je kazala na naših obrazih.Nasprotno:bolj ko se je približevalo jutro, bolj so nekateri postajali živahni.
Vsega lepega mora biti konec. Tako se je končala tudi najdaljša noč v letu. Za slovo smo se še enkrat zbrali in darovali prvo sv. mašo v tem letu, Bogu v zahvalo in kot prošnjo za v bodoče.
Ko se po nekaj dneh tega spominjam, ču- tim,da sem vso tisto noč imel v sebi misel, da sem srečen, ker spadam v družino pri- jateljev.

Bojan

Podpis k sliki: Za slovo smo se še enkrat zbrali k prvi sv. maši v tem letu...

Malo pred božičem je zadet od srčne kapi tiho odšel od nas p. Pavel Berden, ljudski misijonar, pesnik in pisatelj. Bralci Prijatelja ga poznate po njegovih razlagah namenov Apostolstva molitve. Kot narodni voditelj Apostolstva molitve je to delo rad sprejel in ga več let uspešno opravljal. Odpiral je bolnikom pogled na potrebe Cerkve in sveta »skozi papeževo okno«,kot se je rad izražal. Molitev po papeževih namenih je posebej priporočal bolnikom. »Bolniki, ki prebirajo Prijatelja, bodo tam našli te namene, toda krajše. Zanje je apostolstvo molitve Simon iz Cirene,ki jim bo pomagal nositi križ.Videli bodo,kako naj dobro obrnejo talent svoje- ga trpljenja.« S temi besedami je zaključil uvod v razlago namenov za to leto.
V decembrskih Sporočilih slovenskih jezui- tov beremo zadnjo vest o njegovem delu v novembru: »P. Berden pridno obiskuje bol- nike; večinoma v bolnišnici.«
Dokler je mogel,je zelo veliko misijonaril po vsej Sloveniji. Radi so ga poslušali. Kdor se je osebno srečal z njim, ga ne bo več po- zabil. Prevzela ga je patrova vedrina. Ob njegovi smrti je nekdo zapisal: »Verjetno je bil prvi človek, ki mi je dal čutiti, da me spoštuje kot osebnost.« Mnogim bo zelo manjkal.
Bil je priljubljen spovednik in voditelj duho- vnih vaj.Vedno je vedro gledal na življenje V Stopinjah je zapisal: »Ali spričo vsega, kar vidimo in doživljamo, smemo upati,da bo luč premagala temo, ljubezen sovraštvo, dobrota hudobijo, milost greh? Zdi se, da smemo! Zakaj? Zato, ker dobrota ostane in raste. Greh pa izgoreva v božji ljubezni in v molitvi vernikov.«
Gospodar žetve naj izpolni vrzel, ki je na- stala za njim.

p. F. Z.

V družbenem merilu se je Mednarodno leto prizadetih končalo z Božičem 1981.

Čestitamo vam za tako lepo vsebino, ki jo prinaša list Prijatelj.
Sestre smo vam zelo hvaležne, ker nam ga redno pošiljate v daljnjo južnoameriško državo Čile, čeprav vam ga ne plačujemo. Tukaj delamo v bolnišnici in v domu za sta- re in onemogle. Hvala Bogu in Brezmadežni Mariji Devici za vso pomoč.
Želimo vam srečno, božjega blagoslova pol- no novo leto.
Se poslavljam z vsem spoštovanjem in hva- ležnostjo!

S. Marija

Najlepša hvala vam, ki ste združeno poslali tako lepo božično pismo, svoja praznična voščila in kartice za darilo od Prijateljstva!
Pri svojih jaslicah sem se spomnila vseh prijateljev, zdravih in bolnih. Prosila sem, naj vam da Novorojeni v letu 1982 zdravja in moči za izpolnjevanje božje volje.
Prijatelj ne zasluži,da bi ga kdo kritiziral, to je list za vse. Vsakdo najde v njem nekaj koristnega zase, če ga le dobro in premiš- ljeno bere.
Za božične praznike je bil na hribu debel sneg. Mislila sem,da bom sama,pa le nisem bila pozabljena. Gospod župnik je poskrbel, da sem imela srečne praznike. Iz srca sem mu hvaležna. Naj mu Bog poplača njegov napor.
Oprostite, da vam toliko pišem. Z nekom moram pokramljati, čeprav samo pismeno. V tem letu še nisem videla človeka. Danes pa pride pismonoša.
Na koncu vam še enkrat zaželim srečno novo leto in božjo pomoč pri vašem delu!
Pozdrav vaša

Fanika

Vsem bolnikom in invalidom po naši lepi Sloveniji najboljše želje v novem letu!
Glejmo kvišku, naše odrešenje je blizu! V tem božičnem času smo se veselili mlade- ga Kralja, saj nam je prinesel mir, upanje in tolažbo. Prosimo ga, naj nam da milost, da preženemo malodušnost.
Pomnoži v nas ljubezen do Tebe,da se bomo znali duhovno bogatiti. Združujemo svoje trpljenje s Tvojim, da dobi potem neskon- čno vrednost. Po molitvi in daritvi trpljenja se nam daj vzpenjati na vrh, ki se imenuje svetost. Hvala Ti, Gospod, za vsako tolaž- bo, za vsak topli žarek.
Hvala vam,zdravi, za vsako prijazno bese- do... S tem nam lajšate gorje,saj je, kakor bi v sivo meglo prodrlo sonce.Ne morete si misliti, kako nas vsaka najmanjša dobrota bližnjega osreči.

Ivica Berlec

Ni lepo tako dolgo čakati s čestitkami k praz- nikom, posebno,če se je treba še zahvaliti za prejeto darilo in voščila. Torej, prisrčna hvala za tako spodbudne misli in želje, še posebej pa za toliko originalnih podpisov, ki smo jih vsi člani Prijateljstva dobili. Vse lepe želje vračam v polni meri, naj se iz- polnijo vsem. Da bi bili deležni milosti, za katere prosimo, in da bi jih mogli še in še prositi. Ljubi Bog jih bo v svoji previdnosti namenil,kjer so najbolj potrebne,tudi toliko zaupanja naj bi vedno imeli, kajne?
Po človeško želim vsakemu posebej,da os- tanete zdravi in še naprej tako dobre volje da nam boste mogli še velikokrat pomagati in nam tako odvračali neprijetne misli. To- liko je v vaši družbi veselja,vere,da človek res pozabi na svojo nadložnost.
Sveta noč naj vsakemu prinese miru,zado- voljstva in moči za dobra dela še vnaprej! V praznikih se primerno odpočijte in povese- lite! Še naprej bodite tako uspešni v svojih prizadevanjih, in nam pomagajte prenašati bremena, ki so nam naložena.
Za vse,kar storite, stotero zahvaljeni! Po- skušala bom vračati tako,da bom molila za vsakega posebej in vas priporočila v božje varstvo, drugega ne morem. Pač, obiske tudi lahko sprejemam,le oglasite se kaj,po- samič ali skupaj, kadar in kakor kdo more, vabljeni!
Še enkrat želim milosti polne praznike in zadovoljstva v novem letu! S prisrčnimi pozdravi hvaležna

Minca Sojar

Vem in priznam,da ni lepo,ker vam tako dol- go nisem poslala nobenega pozdrava. Vem pa tudi,da v očenašu molimo: odpuščam... Zato upam, da boste tudi meni odpustili.
V letu, ki se je končalo, mi je umrla mama, ostal pa mi je še brat, ki lepo skrbi zame. Imam tudi dva dobra duhovnika,ki mi izme- noma prinašata vsak mesec na dom tolažbo in mi z njo napolnjujeta praznino, nastalo za mamo.
Vsem bolnim prijateljem želim v novem letu 1982 veliko božje pomoči in tolažbe!
Vse prijateljsko pozdravljam

Micika Berlan

Dragi podpisniki adventnega pisma!
Prisrčno se zahvalim za pismo in priloženo knjižico. Prav posebna hvala za tako lepo izražene misli, ki naj bi jih imel v tem času vsak kristjan. Nam, prizadetim, pa so te misli prav posebno blizu!
»Nismo ubogi,« sporočate v pismu. Res je! Zato se ne smemo smiliti samim sebi, čeprav je vsak dan znova težak. Smiselno vsebino življenja nam daje trpljenje. Hvaležni smo zato Njemu, ki nam je to milost naklonil!
Vsem: polno božično veselje in mnogo za- upanja v prihodnjem letu!

Iskren prijatelj Pirc

Precej sem bolan. Če sedim, se sploh ne morem pogovarjati. Težko bo prestati zimo Upam pa, da bo spomladi bolje, ker je to zelo hudo.Ko tako poslušam radio in po te- leviziji spremljam dogodke po svetu, lahko rečem: »Hvala Bogu, da sem še tak, kot sem.« Vidim, da se zgodi veliko nesreč in dosti hudega. Če bi lahko sam pisal, bi na- pisal še več.
Vse trpeče prijatelje in vse vas prav lepo pozdravlja znani prijatelj

Franček z družino

Najprej prav lepa hvala za tako lep list. Če ga le pogledaš, te takoj pritegne k branju in še vsebina je čudovita.Izrekam vam za- hvalo za tako požrtvovalno delo. Vi se ne sramujete dela z invalidi, kot to večkrat doživljamo med zdravimi. Hodim v službo in pri delu skoraj vsak dan doživim,da mi dajo jasno vedeti, da sem jim odveč. V jedilnici zdravi skoraj ne upajo sesti k meni. Če jaz vprašam po prostem mestu,se spogledajo, kaj bodo odgovorili. Veste, kako je hudo, ko se sam s seboj boriš,da premaguješ vse težave. Rada kam grem, da še kaj hujšega vidim, da laže premagujem svoje težave.
Pozdrav in hvala za vse!

Antonija

• Hvala za prisrčno voščilo in darilo. Vsem želim še naprej živeti v svetem potrpljenju in pogumno! • Pogrešam podnapise, ki bi na kratko pred- stavili, kaj je na sliki. • Vsem, ki se trudite,da bi olajšali trpljenje in poživili puste vsakdanje dni invalidom in bolnim,želim v novem letu miru in blagoslo- va ter uspehov pri vašem delu. • Letos bo zopet razstava.Z veseljem bom molil,da bi jo dobro pripravil in da bi uspela • Prav na godovni dan sem prejela vaš dar in lepo pismo. Prisrčna hvala! Kot ste zapi- sali vi,tako tudi jaz želim, bodimo povezani v eno.Ljubeče pozdravljam vse podpisane!

Morda se nekateri še spominjate, ko smo leta 1972 pod naslovom »Vstani in hodi« predstavili Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov v posebni številki Prijatelja ter smo tako od štirih prešli na pet številk letno.Že v tisti četrti številki (str. 36) je Tilka zapi- sala:»Bratstvo bolnikov in invalidov je ple- menita zamisel... Tega gibanja smo gotovo veseli vsi bolniki, ki si take družbe želimo. Res, da je pri nas še daleč od tako tesne bratske skupnosti, vendar pa je k tej po- vezavi narejen že velik korak.«
V naslednji številki istega leta pa je Angelca (str. 25) zapisala: »Najlepša hvala, da ste nam tako lepo predstavili Bratstvo bolnikov Žal je pri nas do takšnega organiziranega bratstva še daleč. Zato je prav, da to gi- banje vsaj malo bolj poznamo ter tako laže v tem duhu vsaj po svojih močeh delamo. Gotovo pa je pri tem najlepša zavest, da vsaj nekateri v tem duhu že delujejo in da sem vsaj majčkeno tudi jaz med takimi.«
Ne mislim dajati pregleda, koliko in kaj smo o Bratstvu bolnikov in invalidov že pisali, tudi ne govoriti o tem, koliko »korakov je bilo narejenih«, saj ves Prijatelj govori, ko- liko uresničujemo -ali pa ne-evangeljskega duha bratstva. S tem uvodom vas hočem opozoriti na sredino te številke, na našo prilogo »Vstani in hodi«, s katero želimo osvežiti poznanje evangeljskega duha Krš- čanskega bratstva bolnikov in invalidov. To naj bi bil naš prispevek za podaljšanje Mednarodnega leta invalidov in prizadetih, obenem pa nekakšen »uvod« v letošnje Mednarodno leto ostarelih.
Poleg naslovnih strani in zaporednih član- kov »Za boljšo starost« bomo skušali o vprašanju starosti in prizadetosti nasploh spregovoriti tudi v drugih prispevkih. Naš namen ni večja organiziranost,pač pa (kot pravi Tilka): »Če si le moremo medsebojno kaj pomagati, je to za nas velika radost.« Vstani in hodi, brat, sestra! Če ne moreš sam, ti bom pomagal jaz! To zavest odgo- vornosti, to geslo Bratstva bolnikov in in- validov uresničevati - si moramo vsi priza- devati (glej članek v prilogi: Drug z drugim - drug za drugega).
Opozoriti vas moram tudi, da je te dni izšel 14. zvezek Cerkvenih dokumentov, ki pri- naša: Dokument svetega sedeža za leto prizadetih, Pismo jugoslovanskih škofov ter Odprto pismo nadškofa A. Šuštarja. To bo koristen in potreben pripomoček vsem, ki hočete služenje bližnjemu (diakonijo) vzeti zares. Naročite si ga na upravi Družine ali pri domačih župnikih in tudi pri nas (cena 45 din).
Kakor vsi časopisi, je tudi Prijatelj vsako leto dražji. Posamezen izvod stane 17 din, letna naročnina 100 din, za podporno (200 din),če jo kdo zmore,pa smo vsem dobrot- nikom že vnaprej iskreno hvaležni. Obenem upamo in obljubimo, da se bomo potrudili pripravljati takšnega Prijatelja, ki bo dovolj "dragocen",da ga ne bo treba odpovedovati
Zato vas prisrčno vabimo k sodelovanju. Lansko novost »Iščem odgovor«, smo le s težavo ohranili do konca,zato smo jo ukinili Če pa bo v prihodnje dovolj tehtnih in živ- ljenjskih vprašanj, jo bomo lahko obnovili.
Naj se še prisrčno zahvalimo za vso pošto: prispevke, pisma,naročnino in voščila.Tega Prijatelja ste dobro napolnili s svojimi pris- pevki. Naj vas kmalu ogreje toplo pomla- dansko sonce in seveda iskren prijateljski pozdrav!

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 17 din, letna naročnina 100 din (podporna 200 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Ko popušča telesna delovna zmogljivost, je vendarle še mogoče, da si človek odpira pot v novo znanje, nova spoznanja in obzorja. Tako se lahko človek do konca življenja razvija. Zame je življenje dar. Neizmeren dar, ko moraš biti zanj stalno hvaležen.