Zopet smo zaključili eno cerkveno leto in že nas obdajajo hladni, puščobni in megleni adventni dnevi. Ko se hvaležni oziramo nazaj v toplo poletje ter pisane in bogate jesenske dni, se človeku zdi, kot da se je sedaj življenje ustavilo, da se nikamor več ne mudi, vse le nekaj pričakuje.
Advent je resnično tisti čas, ko se člo- vek nekako ustavi, da bi se čimbolj za- zrl v kamrico svojega srca ter pregledal svoja nagnjenja, dejanja, svoje odnose do Boga in do bližnjega. Lahko popravi kar je slabega, dobro naredi še boljše, zgladi kar je hrapavo in poravna kar je krivo. Tako bo v naših srcih resnično zaživelo hrepenenje po učlovečeni božji Ljubezni,ki nas povezuje v eno. Ob bo- žjem Detetu bomo še bolj začutili, da smo vsi otroci enega nebeškega Očeta. Osamljene in zapuščene bo objela ta toplina duhovnega sorodstva družinske domačnosti.
Z novim letom se izteka tudi mednaro- dno leto prizadetih. Ob začetku leta je bil prav na tej strani objavljen izziv in naloga zdravim in bolnim. Kaj pa uspeh? Upamo,da tudi ta ni izostal,da se je res nekaj premaknilo in razgibalo. Upamo, da je mnogim prišlo v zavest, da nihče ne more živeti sam,da smo drug druge- mu potrebni in se med seboj dopolnju- jemo. Človek ni in ne sme biti sam sebi namen,temveč mora živeti in se razda- jati tudi za druge v vseh danih možno- stih. Uspeh tega leta je bil še posebej viden v vse številnejših dekanijskih in župnijskih srečanjih, kjer so župnijska občestva lepo pokazala svojo priprav- ljenost pomagati bolnim, invalidnim in ostarelim.
Nov korak k zbliževanju med zdravim in prizadetim je bil tudi študijski dan na teološki fakulteti,ki je bil namenjen pred vsem staršem in svojcem prizadetih, kakor tudi duhovnikom in vsem prijate- ljem bolnikov. Udeležba je bila za prvič skoraj presenetljiva. Vsi govorniki so lepo odkrivali poti, ki nas morajo družiti. Na prizadete moramo gledati v luči vere in z razumevanjem ter jim pomagati, da bi čimbolj zaživeli v človeški družbi kot enakovredni ljudje in razvili svoje duho- vne sposobnosti.
Ob vsem tem želimo, da z iztekajočim letom ne bi zaključili tudi naših skupnih nadaljnjih prizadevanj medsebojne po- moči. Še naprej se trudimo, da bi izgo- revali za druge in si vedno delili le prija- teljsko ljubezen.

T. P.

Prinašati mir med vse

Ker je še nekaj dni mednarodnega leta invalidov in prizadetih smo se odločili, da bi imeli vsaj en zapis o prijateljih,ki žive zunaj naše domovine. Predstavili vam bomo voditelja skupnosti invalidov v Vidmu v sosednji Italiji. S to skupnostjo nas veže večletno prijateljstvo, saj smo že nekaj letnih počitnic bili njihovi gostje pri mo- rju v Lignanu,kjer imajo skromno,a lepo počitniško hišico. S tem poznanstvom se zares širijo naša obzorja in med nami ni pregraj, ki bi nas delale tujce.
V družbi sostanovalcev nas je sobe- sednik že čakal v lepi sprejemni avli ob prasketajočem ognju v kaminu. Prijetno ozračje in topel sprejem sta nam hitro razvezala jezike.
Najprej smo ga prosili, naj bi se pred- stavil našim bralcem,sicer pa tudi mi še nismo slišali podrobnejšega orisa nje- gove življenjske poti. S poltihim glasom začenja:

»Sem duhovnik Onelio Ciani,rojen pred petinpetdesetimi leti v Videmski pokrajini. Že petindvajset let trpim zaradi neozdra- vljive bolezni skleroze multiplex, drugače rečeno je to progresivna paraliza.«
»Svojo duhovniško službo sem opravljal v Tolmezzu kot katehet na višji šoli in v gimnaziji,bil sem vojaški kaplan,asistent pri Katoliški akciji, voditelj skavtov, ka- plan v krajevni bolnišnici,kurat v zaporu Ko sem imel trideset let, sem zbolel za azijsko gripo, ki jo je spremljala visoka temperatura. Virus bolezni se je hitro razvil. Dve leti za tem sem še lahko malo hodil.«
»Da, imel sem zelo razgibano življenje. Župnik mi je kot agilnemu kaplanu kar podvojil delo. Če bi še enkrat živel, bi rad postal ponovno duhovnik. Boga bi prosil le, da bi imel malo več zdravja, inteligence in dobrote.«
»Moral sem oditi v bolnišnico,« nadaljuje pogovor. »Tam sem imel težke trenutke in zdelo se mi je, da se mi bo zmešalo. Vendar sem vzdihnil,raje kot ob pamet, sprejmem vsako bolezen. Ker sem se zavedal, kakšna je bolezen, sem sklenil, da bo treba spremeniti življenje. Strah me je bilo, da tega ne bom zmogel.«
»Ljudje so trpeli z menoj.Tudi jaz sem z žalostjo odpotoval. Nisem vedel, da me imajo tako radi. Ko sem se poslavljal, je bila polna cerkev ljudi, čeprav je bil de- lavnik.
Kraj in župnija sta mi bila všeč.V njej sem preživljal najlepši del svojega življenja. Bila je svet v malem: ubogi, delavci, industrijalci, vojaki,veliko šol,bolnišnica, jetniki. Zares široko področje dela.«
»Ko sem zbolel, sem hotel spet delati, da bi pozabil na težave zaradi bolezni. Sploh se nisem imel več namena zdra- viti. Mislil sem, da mi ostaja le še malo življenja na razpolago, zato bi rad čim- več naredil. Videl sem, da je bilo tako zgrešeno. Delo bi moral bolj poduhoviti. Zgubil sem čas,ki bi ga lahko daroval za duhovne namene. Ko se mi je bolezen postopoma poslabšala, mi je prenavljala duha. Gospod mi je dal vdanosti in moči da nisem preveč obupaval, bolezni pa tudi nisem sprejel s preveliko hvalež- nostjo.«
»Ko sem bil v bolnici, sem bil zelo žalo- sten in neka redovnica me je zalotila, ko sem jokal. Dala mi je knjigo, ki jo je napisala invalidka Marisa Galli, ta je z don (duhovnikom) Francom ustanovila neko skupnost v srednji Italiji. Knjigo sem proti svoji volji večkrat vzel v roke in premišljeval, potem pa njeno vsebino pripovedoval mladim, med njimi tudi no- vemu duhovniku Piergiorgiu. Ta je vedno govoril, da mora biti župnija kot skup- nost,kot družina,združena pri evharistiji v cerkvi in zunaj nje. Bil je navdušen nad tem. Ko mi je stanje dovoljevalo, smo se odločili skupaj z nekaj invalidi in prostovoljci ter Piergiorgiom,da obiščemo to skupnost, kjer bi ostali nekaj časa, da poizkusimo življenje v taki skupnosti Tam se nam je zgodila huda nesreča. Don Piergiorgia je zadela srčna kap in je utonil,ko je pomagal invalidu v morje Od rojstva je imel prirojen strah pred veliko količino vode. V tem primeru je hotel premagati sam sebe in strah in dal svoje življenje. Mislili smo, da so z njim padli v vodo tudi vsi naši načrti. Bog pa je hotel drugače. Vrnili smo se domov in natanko ob prvi obletnici je skupnost zaživela. To je bilo 17. julija 1970. leta. Ime nosi po tem plemenitem duhovniku.«
»Zjutraj vstanem ob 7. uri. Potem sem tukaj (čudovito urejena,zelo svetla dne- vna soba s knjižnico), sprejemam ljudi, kot ste videli sedaj (med našim pogo- vorom je imel kratek uradni obisk).
Po kosilu grem malo počivat. Trudim se slediti vsemu,kar se dogaja v hiši.Veliko premišljujem,dajem nasvete...« Na nje- govem obrazu odseva njegova notra- njost. Izžareva mir in dobroto. V svoji ponižnosti nerad govori o tem.Med nje- govimi besedami je čutiti, kako zelo je zasidran v Bogu.
»Da, če imam somaševalca, sam ne morem.«
»Velika večina ne prisostvuje sv.maši«. (Tu se mu obraz zelo zresni).
»Resnično je vredno živeti iz teh izkušenj Skupnost postane konkreten primer,kako ljubiti druge. Moja naloga,kot duhovnik, je: prinašati mir med vse. Skušati mo- ram razumeti, zakaj kdo pogreši. Nisem za to tu, da bi odobraval napake, pač pa da jih znam sprejeti in odpustiti.«
Gospod Onelio kljub svoji popolni odvis- nosti od drugih ostaja voditelj te zani- mive skupnosti. Njegov asistent in izvr- ševalec pa je Roberto Revelant. Lani je postal diakon. Izbral si je skupnost za kraj, kjer bo skušal izpeljati zastavljeni cilj: služiti Bogu in bližnjemu. O svojem delu in skupnosti pravi: »Bog me je po- klical sem, kjer lahko pomagam, komur morem. Skupaj z don Onelijem vodiva vse zadeve skupnosti. Sprejemamo no- ve pomočnike, ki prihajajo prostovoljno in odhajajo, kadar želijo. Skupno delo vodijo invalidi sami.Imajo velike delovne prostore, stroje za tiskanje in vezavo. V hiši imamo prostore za fizioterapijo in razne dejavnosti. Vsak po svoje in s svojimi močmi pripomore k skupnemu sodelovanju in tako se vsa skupnost kaže kot veliko družinsko jedro, kar pa je tudi naš cilj.«
Še veliko bi se lahko pogovarjali in prav toliko tudi napisali. Odhajali smo veseli, da to skupnost naših prijateljev in so- delavcev bolje poznamo.Prepričani smo da bomo oboji te vezi prijateljstva in odprtosti še utrdili.
Hvaležni smo vama za ta pogovor in za vse,kar ste nam dobrega storili. Vam go- spod Onelio in vašemu asistentu Robertu želimo srečno roko pri vodstvu, vsem v Comunità Piergiorgio pa nadaljnjih us- pehov in prijetno družinsko bivanje.

s. M. V. T.

Za naše prijatelje in bralce sta po nas poslala prisrčne pozdrave. Želita vsem upanja in poguma v Kristusu, ki hoče, da smo bratje.

(Un saluto di cuore a tutti gli amici Jugoslavi che conosciamo ed anche a tutti i lettori; au- guriamo a tutti speranza e coraggio in Christi che ci vuole tutti fratelli!)

Včeraj je v jaslih Božji Sin postal otrok - reven in ubog;
   potreboval je srce svoje matere,
   potreboval je roke svojega očeta -
   ne Marija ne Jožef se nista odtegnila -
   darovala sta svoje srce in roke;
   in Bog ni nikoli pogrešal ljubezni
   in Bog ni nikoli pogrešal kruha.

Ti, ki si doma naredil jaslice,
Ti, ki boš obiskal jaslice,
danes glej Jezusa,
toda glej tudi svojega brata.

Danes sprejmi Jezusovo roko,
   toda odpri široko tudi svojo roko
   svojemu bratu.

A. Boùvier

Emile Cicéron, Floride Gérard predstavljata Emila Damiensa

Ko pride Emil 27.oktobra na kliniko, piše takoj drugi dan škofu. Kakor da bi mu bilo treba zaupati se svojemu očetu ne- kaj dni pred novo preskušnjo.
V nedeljo zjutraj gleda Emil mašo na televiziji. Kardinal Marty posvečuje du- hovnika in diakone.Takoj potem zapiše:
Prvega novembra odpošlje več pisem. Ker je bil že enkrat operiran,si laže pred- stavlja,kaj ga čaka. V enem izmed pisem razlaga, kaj bo naredil kirurg:
V drugem pismu poudarja priprave na operacijo.
Na listu so načečkane tele vrstice:
Nato prepušča besedo Kristusu, ki mu polaga na jezik tele besede:
Operacija traja sedem ur, kot prva. Ka- kor prvič stojita tudi zdaj Emilov brat in svakinja ob njegovem vzglavju, ko se prebudi.Ker ne more govoriti,razprostre roke v darovanjski kretnji. V njegovih očeh je mogoče brati zaskrbljenost, a kirurg je videti zadovoljen. Na žalost bo ta zadovoljnost kratkotrajna. Odsoten je nekaj dni. Ko potem pogleda svojega bolnika, ugotovi, da se je neizprosno zgodilo. Huda,nesporna ponovitev je tu Pa se je zdelo,da je bila premagana. Oba sta zelo razočarana,a ne govorita o tem.
Kirurg se spominja tega žalostnega dne:
»Naše skupno veliko upanje, da bomo premagati strašno bolezen, se je umak- nilo razočaranju. Ponovitev se je poka- zala ravno v trenutku, ko smo mislili, da smo uspeli, in smo govorili o popravlja- nju, obnovitvi in smo začenjali proces kirurške plastike. Spominjam se,s kakš- nim posmehljivim in vznemirljivim pogle- dom je župnik uganil moje laži,ki ga niso več pomirjale.Mislim,da se je ljubeznivo zabaval ob mojem razburjenju, ki ga je opazil kljub vsemu mojemu prizadevanju
Temu posegu je moralo slediti več dru- gih operacij,da bi spet zadobil privlačen izraz in ne bi ostal, kot da ga je kdo u- daril v obraz. Zaupali smo. Zaradi težav pri narkozi smo se morali zateči k tra- heotomiji, ki je bila zanj najhujši telesni udarec. Čeprav sem mu zagotavljal, da se mu tega ni treba bati, je trepetal ob misli, da ne bo mogel več govoriti. Zdaj ne bo več prišlo do posegov v prihod- nosti. Vse smo poskusili v obupnem bo- ju, a kljub vsemu smo bili premagani.«
Brez dvoma pojasnjuje to odkritje, celo podzavestno, dolga molitev 19. novem- bra: »Nekega večera,ko nikakor ni šlo.« Mračno razpoloženje se polasti Emila. Boji se, trepeta. Res je vse daroval, vendar ostaja človek. In »črne misli mu roje po glavi«.
Kakor se je zdaj Emil navadil,dá besedo Kristusu, kakor da Ga bo bolje poslušal, razumel in se bolj združil z Njim.
Ko Emil podrobno obudi spomin na smrtni boj, na apostole, ki so zaspali, na Juda, ki Ga je izdal, spet govori:
15. avgusta piše Emil svojemu »stare- mu bratu«, župniku v Rencurelu, ki je z njim somaševal skoraj vsak dan, ko je bil v Trnju,in delil z njim župnijske skrbi.
V istem pismu se Emil spominja nekate- rih del v duhovniški službi,ki jih je mogel opravljati v rencurelski župniji, svojega sodelovanja pri božji službi.
S svojega okna na kliniki Emil lahko vidi samo majhen park z nekaj drevesi in klop... zeleno pobarvano kot mnogo dru- gih. Pogosto gleda tisto klop... njegovo edino razvedrilo... edino vez z zunanjim svetom. V nedeljo na koncu novembra jo vidi z drugačnimi očmi in opiše ljudi, ki prihajajo tja posedet za nekaj trenutkov.

Nedelja popoldne je. Dolgočasim se. Čakam. Dolgočasno je čakati, posebno, če čakaš samo večera. Gledam skozi okno. V eni uri ali dveh pridejo tja raz- lični ljudje.
Najprej vidim moža s tujim izrazom, ki pazljivo jé in mu malica zelo tekne. Ni- česar ne sme izgubiti. Na papirju zbira drobtine.Potem izvleče iz torbe stekle- nico vode in pije v dolgih požirkih.Glavo skloni nazaj. Uživa ob vodi, ker najbrž nima boljšega. Zamota svoje stvari in odide.
Nekaj trenutkov pozneje prideta prija- teljčka.Vsak od njiju nosi majhno torbo. Sedeta. Eden potegne iz torbe stekle- nico vina, jo odmaši in... jo ponudi so- sedu, da bi pil prvi. To mi je všeč. Nato tudi sam dolgo pije in spet zamaši ste- klenico,ki jo skrbno spravi v torbo.Mirno začneta kramljati in od časa do časa kateri zamahne z roko. Za nekaj trenu- tkov grem proč od okna. Ko se vrnem, ju ni več.
Pozneje pride en sam mož in drži v roki liter kislice. Pade na klop, zmedeno po- gleda okrog sebe,stisne liter v roki,skr- bno opazuje,koliko je v steklenici. Nato jo odmaši in spije za dober kozarec. Pri tem gleda okrog sebe. Ko znova pogle- da, koliko vina je še, in se mu zdi, da ni prišel na svoj račun, ga srkne še dolg požirek.Zadovoljno si obriše usta s hrb- tom roke in spet postavi liter na klop, a še vedno ga stiska v roki.

Ko si je Emil ogledoval vse te podrobnosti, se njegovo razmišljanje spremeni v molitev, razgovor z Gospodom.
Kljub odmaknjenosti ostane pastir, kljub temu,da more opravljati le malo službe. Ta pastir se pokaže na koncu razgovora.
Dan sledi dnevu na kliniki in podobni so si. Najmanjši dogodek, nepomemben v svetu zdravih, more razsvetliti uro, dan. Pošta je že tak dogodek. Morda ima celo posebne prednosti.
Bratu in svakinji, ki ga obiščeta skoro vsak dan, zaupa svojo zaskrbljenost sredi de- cembra: »Čeljust me vedno bolj boli. Zdaj imam bolečine tudi v ušesih. Vrat je infici- ran in slina neprestano teče. Krpa kože na prsih se je pač okrepila, a zdravnik za zdaj ne govori več o presaditvi. Treba bo po- čakati konec obsevanj.
21. decembra piše Emil svojemu »staremu bratu« v Rencurelu:
V Estevellesu in mestih Saint-Paul in Saint- Jean zdaj vsi vedo, da ni nobenega upanja na povratek Emila Damiensa. Župnijsko ži- vljenje se nadaljuje brez njega s pomočjo sosednih duhovnikov in tistih, ki so sprejeli odgovornosti in vztrajajo. Vendar so zelo razočarani. Nekateri se celo malo spotikajo: »Zaman molimo. Nič se ne spremeni. Na- sprotno. Vedno slabše je. Zakaj nas dobri Bog ne posluša? Saj vendar molimo za Cer- kev,da bi bil en duhovnik več. Morda pa naš župnik ni več za ta svet. Berite! Ne prosi več, da bi molili za njegovo ozdravljenje.«

Kmalu se bom vrnil na kliniko Šavojskega križa na obsevanja. To ni dobro znamenje, ampak dokaz, da je »nadloga« še vedno tu kljub operacijam. Vem, da veliko molite za moje ozdravljenje. Zahvaljujem se vam. Toda pustite, da se izpolni Gospodova vo- lja! Prosite Ga rajši,da v polnosti sprejmem to voljo,da čimbolj izkoristim to šolo trplje- nja,v katero sem stopil pred več kot letom dni. To je šola, v kateri se mora zgoditi »Gospodarjeva« volja pred našo, da obilno izkoristimo milosti, ki nam jih pripravlja. Da, dan za dnem je treba prositi zame, da sprej- mem nalogo, ki mi jo je zaupal, to novo opravilo, ki mi ga daje,da bom z Njim odre- ševal s svojim trpljenjem, ki ga sprejmem v miru, zaupanju in veselju.

(se nadaljuje)

Bilo je lepo sončno jutro, ko smo se 25. oktobra zbrali v Bukovici iz vseh krajev z željo, da spremljamo Bojana, ki bo prvič pre- jel sv. obhajilo. Star je nekaj čez trideset let in že od otroštva v invalidskem vozičku S pomočjo duhovnikov in sester se je pri- pravil,da prvič prejme v svoje srce Jezusa.
Ko mu je Tonček iz Tolmina v začetku ma- še spregovoril nekaj besed o prejemu sv. obhajila, nas je vse zelo pretreslo in solze so se nam zalesketale v očeh. Tudi sama sem se z mislimi vrnila v svoja mlada leta, ko sem bila med prvoobhajanci. Počutila sem se prav tako srečno kot takrat, ko sem bila še majhna, sedemletna deklica. Vsi, ki smo se zbrali ob Bojanu,smo se z njim veselili v njegovi sreči, edini pravi sreči, ki se naseli v srcu in duši in te spremlja skozi vse živ- ljenje, ko pri sv. mašah prejemaš v srce svojega rešitelja - Boga.
Najbrž si marsikdo zastavlja vprašanje: Kaj je Bojana pripeljalo,da se je v teh letih od- ločil za krščansko življenje. Sam odgovarja da je doživel pravo krščansko ljubezen. Se- daj ga žene želja, da bi to Kristusovo lju- bezen širil naprej. Svoj pogled upira v Kri- žanega, ki mu podarja notranjega miru in poguma za krščansko življenje.
Po maši nas je gospod Jožko iz Bukovice pogostil, da smo tudi tako vsi skupaj pros- lavili Bojanov najlepši dan v življenju. Z mo- litvijo in pesmijo smo se še enkrat zahvalili Gospodu za njegovo milost.
Bojan nam je povedal, da je presrečen, saj se mu je izpolnila njegova največja želja, da je smel sprejeti v svoje srce Boga, ki je za nas toliko trpel. Z Njim je invalidom ve- liko laže, saj se zavedamo, kako majhno je naše trpljenje v primerjavi z Njegovim.

Marija

Povabilo na srečanje staršev, domačih in prijateljev, invalidov in prizadetih na teološki fakulteti v Ljubljani 10. oktobra 1981 je bilo razveseljivo odzivno. Skoraj polno preda- valnico (približno tristo udeležencev) je na- polnilo študijsko ozračje. V dopoldanskem programu sta bili dve predavanji, referat in film. Po opoldanski sv.maši in odmoru se je pričelo delo po skupinah, katerih poročila so prebrali v zaključnem delu popoldneva.

Prvo predavanje je imel Adolf Mrak z na- slovom: Mesto in vloga družine in njenega okolja za razvoj osebnosti prizadetega člana. G. Mrak je sam oče telesno prizade- tega otroka, zato temeljijo njegovi nasveti na lastnih izkušnjah, ki si jih je pridobil v družinskem in poklicnem življenju pri uspo- sabljanju invalidnih otrok.
Naša družba nudi prizadetemu otroku stro- kovno zdravstveno in socialno pomoč.Naj- več pa lahko stori za njega družina. Ko se umiri po šoku prvega spoznanja o prizade- tosti družinskega člana, more in mora po- stati le-temu glavna opora. V medsebojni ljubezni,povezanosti,porazdelitvi družinskih opravil in nalog daje družina invalidnemu otroku tisto trdnost, varnost, urejenost, mirnost,ki je nujna za njegov osebni razvoj Po svojih zmožnostih naj tudi otrok sam prispeva svoj delež in njegov prispevek naj bo pravično ocenjen. Usposabljanje je te- žko in zamudno, manjši in skromneje za- stavljeni cilji so hitreje in laže dosegljivi v obojestransko zadovoljstvo otroka kot tudi tistega, ki se z otrokom trudi.

Zapiranje invalidnega otroka v ozek družinski krog ni rešitev, temveč ovira za njegov razvoj Prej ali slej se morajo starši in prizadeti družinski član soočiti s svojo okolico. Neustrezno ob- našanje sosedov izvira predvsem iz neve- dnosti in nepoznavanja prizadete osebe in ne iz zlonamernosti. Prevzgoja mišljenja zdravih odraslih terja mnogo potrpljenja in strpnosti. Najprej se lotimo lastne prevzgoje da bomo spoznali svoje pomanjkljivosti in napake ter zavore do sproščenih odnosov z našim sosedskim okoljem. Oseben odkrit razgovor, zdravstveno pojasnilo o prizade- tosti otroka, prvi korak, ki ga bomo naredili k zbližanju, naša odprtost, iskrenost in sa- mozavest bodo gotovo imeli pozitivno od- mevnost. S svojim vedenjem pokažemo enakovrednost z drugimi družinami, s svojo skrbjo in ljubeznijo do prizadetega člana pa njegovo pomembnost. Sproščeni sose- dski odnosi omogočajo normalno gibanje in življenje v skupnosti.
Poklicno usposabljanje, ki je seveda odvis- no od stopnje prizadetosti, nudi danes pri razvoju tehnologije in elektronike širši izbor poklicev. Ni nujno, da je prizadeta oseba samo telefonist, šivilja, krojač, urar. Tudi invalidna oseba lahko živi srečno.
Nato smo si ogledali ljubek, barvni film, ki je bil po svoji izrazni moči tudi brez besed zelo zgovoren. Deklica pričenja svoj dan. Sama se obleče,umije. V igralni sobi razvi- jajo otroci svoje ročne spretnosti z različ- nimi igralnimi pripomočki. Najbolj veselo je pa seveda zunaj pri morju. Z majhno po- močjo je naša deklica na toboganu in hop, že zleti tovarišici v naročje. Sprehodi. Ig- rice,kjer je treba toliko tekati. Morda so se šli »mačko in miško« ali nekaj podobnega. Dan se končuje. Deklica se sleče in leže v posteljo. Z dremavimi očmi še preleti ve- sele ure tistega dne, potem pa s sladko utrujenostjo zaspi.
Srečni in radostni otroški obrazi, kot smo jih videli tudi v filmu, so bogato plačilo za ljubezen in vloženi trud.

Po ogledu filma je z odločnim korakom pri- stopila k mikrofonu Jelena Brajša, vodi- teljica Karitasa v Zagrebu. Z vsem žarom, z vso ljubeznijo in predanostjo do svojega dela je živahno pripovedovala o vlogi in nalogah Karitasa v Zagrebu, ki deluje že petnajst let. »Sprejeli smo že 730 novoro- jenčkov. Naša vrata in naša srca so vedno odprta ogroženim, zapuščenim otrokom in sirotam, materam v stiski in invalidom. Za nas ni nihče nepotreben. Imamo štiri hiše za otroke, delamo pa tudi nov dom za in- valide. Karitas ni neka stalna, doživljenjska ustanova,temveč je kot nekakšen most, ki vodi v samostojno življenje. Ne ukvarjamo se samo z otroki,kot nekateri mislijo, mno- go delamo tudi z invalidi in trenutno jih je pri nas zaposlenih 15. Njihovim fizičnim sposobnostim oz. posebnostim prilagodimo delovno okolje, kar se z dobro voljo vedno lahko uredi.Pri nas ne delajo samo za kruh, so enakopravni člani naše velike družine. Z invalidi tudi veliko potujemo in to ni več nobena senzacija. Organiziramo letovanja pri morju in prednost imajo težji invalidi,ker so naše pomoči bolj potrebni. Naša dolž- nost je, da pomagamo invalidom, zakaj so invalidi, je pa božja stvar, ne naša. Pove- zani smo tudi s Cerkvijo. Nadškof Kuharić nas pogosto obišče, občasno pa imamo srečanja z njim v škofiji. Kaj zato, če so v drugem nadstropju, saj nam mnogo mladih moči-bogoslovcev z veseljem priskoči na pomoč.Usposobiti prizadete otroke ni lahko zahteva mnogo truda in ljubezni. Zelo si prizadevamo, da bi njihovo usposabljanje, šolanje,potekalo čimbolj normalno,da bi se vključevali v redno šolo v obojestransko korist zdravih in prizadetih otrok. Delala bom dokler bom mogla, dokler bodo v Karitasu invalidi, matere v stiski, zavrženi otroci, kajti zato, da jim darujemo ljubezen, se splača delati in živeti.« Tako je zaključila gospa Brajša svoj referat.

V odmoru je prišel v predaval- nico g. nadškof, imel je krajši pozdravni nagovor, prisotne invalide pa je osebno pozdravil. Prisostvoval je predavanju p. dr. Marijana Šefa o mestu in vlogi vere v življenju invalidov,bolnih in prizadetih.
Zastavljeno krščansko geslo v mednarod- nem letu prizadetih: Vsi gradimo Cerkev - bolni in zdravi! mora ostati s poglobljenim spoznanjem tudi v prihodnje stalno prisot- no poslanstvo zdravih kristjanov.Ker pa ne moremo nekaj nuditi, česar sami nimamo, potrkajmo najprej na svoja vrata z vpra- šanjem: 1. Kakšna je naša vera? Odgovor bo razjasnil: 2. Naš odnos do prizadetosti in nam zastavil nalogo: 3.Kaj lahko storimo za vero prizadetih?
1. Naša vera ni resnična:
• če se omejimo samo na izvrševanje ver- skih navad s sebičnim namenom;
• če se odtujimo zemeljskemu življenju, pre- pustimo pasivnosti,češ,bo že Bog namesto mene reševal moje probleme;
• če mislimo, da je vera samo skupek za- povedi in pravil zaradi reda in discipline;
• če priznavamo le višje sile v naravi ali nekaj nad nami.
Naša vera mora biti odziv na božjo odre- šenjsko ljubezen v:
• hoji za Kristusom,življenju po evangeliju;
• neprestanem prizadevanju po izpopolnje- vanju božje podobe v nas.
2. S Kristusovimi očmi in njegovim srcem gledamo na prizadetost ter spoznavamo krščanski odnos do vsakega človeka, še posebno do prizadetega. Miselnost, da bi bila prirojena telesna prizadetost posledica greha staršev ali osebnega greha,je ovrgel sam Jezus (Jan 9,1-4). Posledice greha, ki je zloraba svobode in pomanjkanja ljubezni so lahko zelo različne. Notranje (vest) in zunanje. O bolezni kot posledici osebnega greha beremo v evangeliju (Janez 5, 1-14) Mnogo ljudi pa trpi zaradi krivde drugih ljudi (vojne, nesreče,socialno zlo). Bog ne more preprečevati grehov in posledic grehov,ker nam je dal svobodo in razum. Z rojstvom božjega Sina pa se je razodela božja reši- teljska ljubezen. Jezus nam je s svojim ži- vljenjem pokazal pot do takih medsebojnih človeških odnosov, ki zmanjšujejo, lajšajo trpljenje.
3. S prevzgojo lastnega mišljenja in srca bomo dali prizadetim v družinskem, javnem in cerkvenem življenju tisto mesto in vlogo ki jim, kot enakopravnim članom človeške družbe in potrebnim članom krščanske skup- nosti pripada.S svojim zgledom bomo spre- minjali tudi javno mnenje okrog nas. Priza- detim bomo lahko posredovali le tisto vero in tistega Boga, ki ga sami nosimo v srcu. V tem je naša odgovornost. S prečiščeno in poglobljeno vero bomo bolje razumeli apostola Jakoba: »Kaj pomaga,bratje moji, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima?«
Ljubezen je iznajdljiva in bo našla poti, na- čine in ljudi,ki bodo različno prizadetim pri- merno približali Jezusov evangelij in zakra- mente tako, da bodo tudi oni gledali svojo prizadetost v luči vere.
Prizadeti potrebujejo tako malo materialnih dobrin, pač pa veliko ljubezni - Boga. Še posebno tisti duševno prizadeti, ki razen ljubezni ne sprejemajo drugih zaznav. Tam kjer je na delu ljubezen,je na delu Bog sam in tako se v povečani ljubezni do prizade- tega razodevajo na njem božja dela.
Sveta maša je bila bogata v pesmi in besedi, skupnem sodelovanju, duhu naše poveza- nosti v prijateljstvu. Svečano bogoslužje sta vodila s številnimi duhovniki somaševalci g. nadškof dr. Šuštar in g. škof dr. Lenič.
Marija, Mati ljubljena, češčena bodi Ti!
V uvodu je g.nadškof pozdravil vse udele- žence srečanja in izrazil pohvalo in zahvalo vsem, ki so srečanje pripravili. Spomnil se je bolnikov in invalidov ter ostarelih doma in po domovih in daroval sv. daritev tudi zanje.
Jezus je srečal sleporojenega (Jan 9,1-40) in odgovoril učencem na vprašanje, kdo je grešil, da se je rodil slep? »Ni grešil ne on in ne njegovi starši, temveč, da se razo- denejo na njem božja dela.« To je Jezusov odgovor vsem trpečim,ki se mučijo z vpra- šanjem vzroka svoje bolezni, invalidnosti, nesreče. Zakaj pa bi se božja dela ne ra- zodevala v sreči, zdravju, blaginji? Zaradi vere v Boga, potrjene v trpljenju. Jezus je pri svojih čudežnih ozdravljenjih poudarjal: »Tvoja vera te je ozdravila.« Ni bilo bist- veno,da je sleporojeni spregledal, temveč,

da je izpovedal svojo vero. »Veruješ v Sina človekovega?« »Verujem, Gospod.« Jezus hodi med nami in nas sprašuje po naši veri Izpovedujemo jo s svojim življenjem. Člo- vek brez vere ne spremeni svojega videza, svojega položaja, spremenjena je njegova notranjost.Vera izpoveduje temeljno resni- co o človeku, da živi od božjih milosti, bo- žjega usmiljenja, od božje ljubezni in taka vera naj vodi človeka k bližnjemu. Prijatelj- stvo med invalidi, bolniki in sodelavci temelji na medsebojnem darovanju in enakoprav- nosti. Gospod nadškof se jim je zahvalil,kajti na njih in po njih se razodevajo božja dela.
Gospod hodi mimo nas,prosimo ga notranje vere,zavedajmo se,da je med nami Kristus, ki nam govori: »Veruj vame, pojdi z menoj na Kalvarijo, v novo življenje!«
Sv. mašo je poživilo petje Marijinih sester, po obhajilu pa je zelo občuteno zapela Ave Marijo slepa prijateljica.
Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš!
Popoldansko delo je bilo organizirano po skupinah z ozirom na vrsto prizadetosti. Skupin je bilo deset in pri vseh je potekal pogovor zelo sproščeno.
Skupne ugotovitve skupin:

1. Notranja pomoč:
a) vera
b) ljubezen
a) Vera pomaga nositi križ, moralno dviga in pravilno vrednoti življenje prizadetega. Ob vstopu prizadetega člana (še posebno duševno prizadetega otroka) v družino je možno dvoje:
• razpad družine(izguba vere,očitki krivde, občutki sramote, prepiri, ločitev staršev, prizadetega otroka pošljejo v zavod);
• še večja družinska povezanost v luči vere (duševno prizadeti otrok ostane v domači oskrbi, skupno obvladovanje težav in ve- selja ob uspehih).

Še posebno za duševno prizadete je značil- na velika dovzetnost za duhovnost: spreje- manje zakramentov,sv.maša, vključevanje v družinsko versko življenje,skupna molitev itd. Zato je zelo zgrešena miselnost, le zakaj bi mučili otroka (mišljen je duševno prizadeti mladostnik) z verskimi rečmi? Na- sprotno, tak otrok lahko poglobi družinsko življenje.
b) Značilno za duševno prizadete otroke je tudi velika potreba po ljubezni (otroško dojemanje). Prek ljubezni jih starši vzgaja- jo, jim budijo občutek za lepo in dobro ter jim prinašajo v njihov svet Boga.
Mnogo pomoči,opore, razumevanja družin- skih članov so potrebni invalidi,ki so v tre- nutku postali nemočni. Večinoma so poro- čeni in imajo otroke. Kako jim je potrebna ljubezen žene (moža) in otrok!
Ljubezen, ki jo izkazujemo invalidom, jim pomaga graditi samozavest in spoznanje enakovrednosti z zdravimi. Ločiti pa mora- mo ljubezen od ljubeznivosti,ki je dostikrat pretirana in bolj razdvaja in škoduje kot koristi.

2. Zunanja pomoč
Starši duševno prizadetih otrok so preveč prepuščeni samim sebi. Premalo je stroko- vne pomoči, posvetovanj, razumevanja s strani zdravnikov.
Potrebni bi bili prehodni domovi za invalide, kjer bi za krajši čas razbremenili starše, do- mače (bolezen, dopust) ali varstvo na domu (morda prek Prijateljstva invalidov, župnij- skih svetov). Ljudje so pripravljeni poma- gati, samo stik z njimi je treba vzpostaviti.

3. Duhovnikova pomoč je potrebna:
• pri organiziranju župnijskih in dekanijskih srečanj za invalide in ostarele, za katere naj bi župnijski sveti vodili seznam;
• pri vključevanju invalidov in slepih v žup- nijske svete;
• v duhovni opori prizadetim družinam (z besedo, prvi petki, sv. maša na domu);

• pri vzgoji mladih do prizadetih (mladinski verouk). Posredovati srečanja mladih z in- validi in organizirati njihovo pomoč ostare- lim, slepim na domu ali po domovih;
• pri osveščanju in spreminjanju mišljenja zdravih odraslih do prizadetih. Drug druge- mu smo potrebni. Tudi pogledi in besede lahko močno prizadenejo,takšno usmiljenje je ponižujoče za invalida. Ni revež, temveč je revež tisti mlad in zdrav človek,ki ne ve kam bi usmeril svoj življenjski korak. Ni kri- vda bolnih, da so bolni in tudi ne zasluga zdravih, da so zdravi.

4. Vse skupine so izrazile željo po ponov- nih srečanjih staršev,domačih in prija- teljev invalidov in prizadetih. Taka sre- čanja naj bi bila v več krajih (ožji teritorij).
Veliko pozornosti bi morali biti deležni tisti prizadeti, ki so od zunanjega sveta in dru- žbenega življenja najbolj izolirani in s tem najbolj osamljeni: duševno prizadeti,slepi in gluhi. Največjo napako (greh) naredimo, če potolažimo svojo vest s kratkim izgovo- rom: »Kaj hočem, saj ne razume, ne vidi, ne sliši!« To se dogaja v družini, okolici in morda tudi v zavodih. Ti prizadeti ljudje živijo intenzivnejše notranje življenje kot drugi, zato so izredno željni in sprejemljivi za ljubezen, Boga.
Ob zaključku je p. dr. Šef povedal vse z enim stavkom,ki si ga vsak lahko zapomni: »Iz glave v srce, iz srca v roke in noge«. (Spremenjeno mišljenje bo pripravilo srce za dejavno ljubezen).
Naj končam poročilo z mislijo matere Tere- zije, ki je bila napisana na odru: Največja bolezen ni gobavost, ampak občutek, da nisi sprejet.

M. K.

Temeljna potreba je, da človek skrbi za človeka. Kako potrebni so torej ljudje, ki imajo srce za druge. Kristjani naj bi to še posebej uresničevali. Vsak član Cerkve ima svoj dar, s katerim lahko po Kristusovem zgledu služi drugim-pa naj bo zdrav, bolan, invalid ali kakorkoli prizadeta oseba. Pri vsa- kem od teh gre za človeka,ki je neponovljiv in ima najrazličnejše potrebe in želje, da se združuje z drugimi.
Tako kot delo in nesebična pomoč bližnje- mu s strani zdravih, tudi trpljenje in nevid- no darovanje prizadetih nosi v sebi žarek Boga. Potrebujemo drug drugega... Žal pa pogosto zanemarjamo pozornost do tistih, s katerimi živimo skupaj, ker nam je vse vsakdanje. Veliko lepše bi bilo naše življenje če bi si znali povedati,da se imamo radi,če bi znali biti hvaležni za mnoge drobne ma- lenkosti in še posebno za navzočnost vseh okoli nas. Le v tesni medsebojni povezavi in s skupnimi prizadevanji bomo spolnjevali naše krščansko poslanstvo in gradili Cerkev...
Lep zgled takega sodelova- nja je bilo prvo študijsko srečanje, o katerem govori ta priloga.

Letos 4. oktobra se je začelo leto, posve- čeno velikanu evangelija sv. Frančiška iz Asissija. Njegov življenjski stil in duhovna veličina še dandanes navdušujeta in kličeta ljudi k posnemanju. Kljub veliki oddaljenosti časa,v katerem je živel, je ostal zanimiv in privlačen,kajti mržnja in odtujenost člove- ka, nemir, potrošniška miselnost, materiali- zem,v katerem se skorajda utapljamo, nas silijo,da bi postali kot on,ki se je do najve- čje možne mere izenačil z besedo iz evan- gelija in taki prinašali svetu mir in duhovne dobrine.
O liku tega svetega moža,o njegovem vzoru in o življenju v njegovem duhu danes so na Sveti gori, pri Sveti Trojici v Slov. Go- ricah in na Brezjah premišljevali animatorji Frančiškovih družin. Eno razmišljanje se je nanašalo na odnos: sv. Frančišek in bolni. Objavljamo skrajšan referat s. Andreje iz Male Loke.Misli so namenjene na pot zdra- vim, ki bi kakorkoli radi pomagali svojim bližnjim, ki so potrebni pomoči, spodbude, prijateljstva.

Ta odlični sin umbrijske pokrajine je vsako- mur želel mir in vse dobro. Mi dodajamo še željo, da bi vsi postali eno med seboj, ne glede na to, da je kdo med nami bolan ali zdrav. Frančišek je rekel: »Bog nas je dal ene drugim za brate in sestre«.
Mednarodno leto invalidov in prizadetih gre h kraju, vendar ne smemo pozabiti nanje. Poudariti hočem to, da bi vsakega bolnika, invalida, ali kako drugače prizadetega člo- veka znali sprejeti kot sebi enakega; kajti že to je velika bolečina za prizadetega, da ni zdrav, a še veliko huje je to, če ga mi samo pomilujemo, mu ne zaupamo,da bi se kje udejstvoval, nimamo zaupanja v nje- gove sposobnosti. Če kdo tako sprejema (bolje rečeno: ne sprejema) bolnika v svoji okolici, potem je to gotovo napačno. Tudi bolezen je lahko duhovna pridobitev za naše življenje,ker nas uči resničnega, pra- vega življenja. Vsaka bolezen in trpljenje je kakor Gospodov mimohod, ki nas hoče spomniti, da ni uživanje največje dobro in edini cilj. Vzgoji človeka, da zrelo gleda na svet in opusti vsako sebično malenkost. Bolezen je učinkovit, prepričevalen pridigar ki globoko pretrese človekovo srce. Če se ozremo na življenje sv. Frančiška, vidimo, da je gobavost kakšnega človeka v njem odigrala veliko vlogo-spreobrnjenja.V njem se je ob pogledu na iznakaženega človeka vse upiralo, toda spomnil se je, da more v vsakem človeku,ne glede na to, kakšen je, gledati Kristusa. V bolniku je spoznal trpe- čega Gospoda, ga poljubil in objel. S tem dejanjem je premagal sam sebe in osrečil bolnika, ki ga nihče ni maral. Frančišek nas je s tem poučil,da moramo ob bolnem člo- veku pozabiti nase in se posvetiti njemu. Tudi mi se večkrat srečamo,če ne z goba- vcem, pa z raznimi tako ali drugače priza- detimi brati in sestrami.
Frančišek je neizmerno ljubil bolne in nje- gova pozornost do njih je bila resnična in pristna. V njegovih pravilih beremo stavek, ki ga je sam dovršeno izpolnil: »Stori bol- nemu to, kar bi si želel ti, da bi tebi storil bližnji, če bi bil ti bolan.«
Z našim sprejemanjem in odnosom do bolnih lahko dokažemo, da so nam potrebni in da hočemo skupaj z njimi graditi Cerkev.Ceni- mo njihovo trpljenje in žrtev, občudujemo njihovo vdanost v božjo voljo in upanje v božjo pomoč. Znajo se Bogu zahvaliti za vse, ker mnogi spoznavajo,da je to priprava za večno življenje.
Frančišek je bil s srcem predan bolnim in onemoglim,saj jim je stregel,jih umival,bdel ob umirajočih. Pomagal jim je, spodbujal in ko so videli njegovo slabotno in shujšano telo, v katerem je bilo toliko moči, so tudi sami zopet skušali svojo moč in so se mno- gi spet počasi vrnili v svoje okolje. Postal jim je tako rekoč magnet in nova moč.
Ko so bolni med nami,nam lahko postanejo zgled, da znamo zdravje ceniti in se že zdaj polagoma ob njih uvajati v potrpežljivo pre- našanje vsega,kar nam življenje prinaša. Če le moremo, izkoristimo kakšno prosto urico zanje, pospremimo jih v družbo, v cerkev.
Razveseljiva pa je danes skrb za bolne, ko se zanje pripravljajo duhovni vikendi, sre- čanja. Tudi duhovniki in redovnice se po svojih močeh čimbolj vključimo v njihova srečanja, da bomo tako eden drugega te- lesno in duhovno dopolnjevali.
Končujem to razmišljanje z besedami sv. Frančiška,ki jih je izrekel v sončni hvalnici:
»Hvaljen bodi moj Gospod, zaradi tistih, ki odpuščajo in prenašajo bolezen, nadloge in stiske iz ljubezni do Tebe.
Blagor vsem,ki vse to mirno prenašajo,kajti oni bodo prejeli krono iz rok Najvišjega...«

DECEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi na Kitajskem Cerkev spet mogla oznanjati Kristusov evangelij posameznikom in skupnostim.
Kitajska ustava določa v 40. členu: »Držav- ljani imajo pravico verovanja, a so svobodni tudi ne verovati in širiti ateizem.« Podobno določilo imajo tudi druge socialistične dežele vzhodnega bloka v svojih ustavah. Zajam- čena je samo svoboda za širjenje ateizma, ne pa tudi za širjenje vere.
Do l.1978 se verniki na Kitajskem kljub us- tavnemu določilu niso upali javno pokazati svojega verskega prepričanja. Bali so se posledic. Cerkev je bila v katakombah, du- hovniki in škofje v zaporih in na prisilnem delu.
Zadnja tri leta so prinesla spremembo. Ki- tajska država postaja do vere bolj in bolj strpna. V budističnih templjih spet gori ka- dilo,verniki molijo pred Budovim kipom.Mnogi katoliški duhovniki so spuščeni na svobodo, tudi nekateri škofje. Škof Tuan v Čenzdu- ju je v škofijski kapeli imel polnočnico. Ka- pela jo bila odprta po tridesetih letih. Nav- zočih je bilo sto domačinov in nekaj tujih turistov. Ker so mu vse knjige pobrali, je mašo molil na pamet v latinskem jeziku ta- ko kot pred koncilom.
Kitajsko je obiskal nemški škof Jorg Moser iz Stuttgarta, avstrijski kardinal König, francoski kardinal Etchegaray. Moser se je pogovarjal s političnimi in verskimi pred- stavniki dežele,kljub temu ni bilo dovoljeno da bi obiskal škofa Kung-Pihmei-ja, ki je od l. 1955 v zaporu, ali pa skupnost kitajskih jezuitov na vremenoslovski postaji Zi-ka- ve-ju in v Šangaju. Tudi ni smel v cerkvi maševati, ampak samo v hotelu.
Revija Mission, decembrska številka 80, po- roča o srečanju nemških turistov s kristjani na Kitajskem. Nekoliko več svobode imajo kot prej. A to, kar imajo, je še daleč od svobodnega oznanjevanja evangelija po- sameznikom in skupnostim.
Svojim vernim bratom na Kitajskem želimo več prostosti, Kristusovi luči pa,da bi zas- vetila v noč teme in prinesla v zastrašena srca mir in pogum.

JANUAR

Tudi letos bomo nadaljevali z razlago na- menov Apostolstva molitve z željo, da bi čimveč bolnih, prizadetih in zdravih bratov in sestra navdušili za skupno molitev v do- ločene velike namene Cerkve in človeštva. Pridružujemo se v molitvi svetemu Očetu Janezu Pavlu II. Vemo, da naša molitev ni zaman, kajti »veliko premore goreča moli- tev pravičnega«, kot piše apostol Jakob v svojem listu (5, 16).

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se med kristjani pospeševala večja edinost v ljubezni kljub raznolikosti pričevanja, ki ga imajo krajevne Cerkve v okviru vesoljne Cerkve
Naglašena je edinost v ljubezni. Ta predvi- deva spoštovanje človeka, njegove iskrene, dobre volje, njegovo iskreno iskanje resnice Seveda bomo bolj edini, če imamo tudi isti duhovni zaklad resnice, isti katekizem.
Kljub raznolikosti. Ta raznolikost se stopnju- je. Po koncilu skuša vsako ljudstvo prispe- vati svoj delež k bogastvu Cerkve. Afrika ima svoj način molitve,bogoslužja in petja. Versko izražanje v Indiji povzema vrednote joge. Kitajsko in japonsko izražanje vere prevzema vse, kar je lepega v budizmu. Slovani po svoje doživljamo vero, Amerika pa po svoje. Danes ni več nevarnosti, ki je bila pred tristo leti, ko so vztrajali na la- tinskem jeziku v bogoslužju, češ, drugače bomo šli vsaksebi in se ne bomo razumeli. Svet je postal majhen, zato se Cerkev ve- seli raznolikosti.
Molili bomo za medsebojno spoštovanje, ljubezen, edinost v nauku. Veselimo se raznolikemu razcvetu vere in bogoslužja v mladih narodih.

P. Pavel Berden

400-letnica rojstva »gospoda Vincencija«

VI.

Ob svetnikih čutimo,da je v njihovem življenju nekaj, če- sar v našem življenju ni. Pred vsem so to ljudje, ki so se odprli Bogu tako zares in do kraja, da ne pripadajo več sebi. Niso več svoji, kot bi rekel apostol Pavel. Bogu se dajo na raz- polago nepreklicno in povsem, da so samo še v službi namenov, ki jih on ima z njimi. Zato so svetniki tako blizu vsakemu človeku in tudi na voljo, da mu služijo. Vendar se vse to ne zgodi po kakšni notranji zakoni- tosti, ki bi sama po sebi vodila človeka do svetosti.Bog mora poseči v njegovo življe- nje. Takrat je človek postavljen pred odlo- čitev. Božji poseg doživi kot vabilo in zah- tevo, da začne živeti drugače, kot je živel doslej, da se zato odpove določenim in še vse preveč človeškim načrtom,željam, po- trebam...
Tudi v življenju svetega Vincencija Pavels- kega se je dogajalo nekaj podobnega. Naj- prej Vincencij ni bil človek, ki bi zidal v ob- lakih. Bil je Gaskonjec, ti pa so znani kot iznajdljivi in tudi premeteni ljudje. Vedo,kaj je življenje in brez česa v življenju ne gre. Z obema nogama so na zemlji. Tudi mladi duhovnik Vincencij je bil tak. Vedel je, kaj pomenijo v življenju zveze z vplivnimi ljud- mi, pa tudi kaj strokovna in osebna uspo- sobljenost. Vedel je, kaj je potrebno, če hočeš v življenju uspeti. Sodeč po tem, je čakala mladega duhovnika Vincencija kari- era, ki bi ga privedla na visoke cerkvene položaje v takratni Franciji.
Mladi Vincencij se je gotovo že takrat sre- čeval s človeško revščino.Njegovo srce ob tem ni moglo biti brezčutno,toda globlje ga to takrat še ni prizadelo, zato ni razmišljal, kaj naj stori, da se bedno stanje teh ljudi spremeni.Imel je pač druge načrte: priti do primerno donosne cerkvene službe, da bi z dohodki kril svoje življenjske potrebe in po- magal tudi domačim, ki so mu na začetku omogočili šolanje. Čutil se je dolžnega, da jim to povrne in jih tako izvleče iz njihove revščine. Seveda je hotel delati tudi za stvar Cerkve in ne biti samo najemnik. Vendar, če bi bilo šlo po njegovih načrtih, bi danes v Cerkvi ne imeli svetnika Vincencija. Kak- šna sreča zanj,pa tudi za uboge je bila, da se ti človeški načrti niso uresničili, temveč se rušili eden za drugim. Že deset let je bil duhovnik in vsi poskusi, da bi prišel do pri- merne cerkvene službe,so se mu ponesre- čili. Še več, v tem času je moral doživeti usodo sužnja v Tunisu, kjer so ga štirikrat prodali različnim gospodarjem. Po vrnitvi je moral izkusiti popolno življenjsko negoto- vost, ko je brez vsega prišel v Pariz. Moral je skozi verske dvome,ki so trajali mesece, in doživeti še sramoto, da so ga obdolžili tatvine.
Tako je Bog posegal v življenje mladega duhovnika Vincencija in ga pripravljal za ve- liko poslanstvo.V tem času se je spoznal z Berülom. Bil je šest let starejši,zelo izobra- žen asket, z velikim vplivom na višje kroge in na duhovnike. V Berülu je Vincencij mo- goče prvič srečal človeka, ki ga je Bog osvojil Zagledan je bil v božjo veličino in svetost ter se zavedal človekove nebogljenosti in grešnosti. Vse to je Berül prenašal na Vin- cencija in druge duhovnike, ki so se v Pa- rizu zbirali ob njem. Šele sedaj, ko je Vin- cencij globlje spoznaval Kristusa, je čutil, da se morajo skrivnosti Jezusovega zeme- ljskega življenja uresničevati in nadaljevati tudi v njegovem življenju. Odpovedal se je svojim posvetnim načrtom in začel iskati samo Boga in njegovo voljo. Treba je od- krivati znamenja, po katerih ga Bog kliče in nagovarja.
Komaj leto dni je bil župnik v Klišiju, kjer je izredno deloval, že je prišlo nepričakovano vabilo, naj pride za domačega vzgojitelja otrok pri Gondijevih, ene najimenitnejših družin v Parizu iz vrst visokega plemstva. Vincencija niti malo ni vleklo k takemu delu in življenju,vendar se je odzval,ker je videl v vabilu in nasvetu prijatelja Berüla zname- nje od zgoraj.Tam je prišel v stik z najvpli- vnejšimi družinami. Osebno se je seznanil z ljudmi, ki so mu pozneje veliko pomagali pri njegovih dobrodelnih dejanjih.Imel je priliko da je Gondijeve večkrat spremljal na poto- vanjih po njihovih obširnih posestvih in se tam seznanil s preprostim podeželskim lju- dstvom. Od blizu je videl njihovo revščino: materialno in duhovno. Spoznanje, da to ljudstvo umira od lakote in se pogublja, ga je prizadelo,hkrati pa je bilo zanj znamenje kam je poklican in kje je njegovo mesto.To so ubogi; ubogi, ki jih je vsak dan več, so odslej njegova skrb in njegova bolečina.
Izreden uspeh mu je prinesla tudi pridiga o temeljiti življenjski spovedi na praznik spre- obrnjenja apostola Pavla leta 1617.Njegova beseda je segla tako do srca, da so ljudje trumoma prihajali k spovedi. To je bilo za Vincencija znamenje, kakor nekoč za ribiča Simona tisti obilni ribji lov. Nekoč kasneje je spodbujal svoje misijonarje: »Naše delo je, da mečemo mreže, ribe v mreže nam bo že on poslal!« Na željo gospe Gondijeve je takrat vrgel mrežo, in to je bil začetek ljudskih misijonov.
Vincencij se je povsem prepustil božjemu vodstvu. Zato je bilo vse, česar se je lotil, vedno bolj božje delo. Vincencij je znal brati znamenja, ki mu jih je Bog dajal po raznih dogodkih. »Pustite Bogu, da on deluje,« so bile besede,ki jih ni nehal ponavljati svojim sodelavcem in sobratom.Vincencijevo delo je torej v tem,da ne dela ovir božjemu de- lovanju. Začel je z misijonskimi pridigami med ljudmi,ki so bili podložniki na Gondijevih posestvih. Sodelavce je redno našel med vnetimi pariškimi duhovniki.Ne da bi bil na- črtoval, se je iz tega rodila Misijonska dru- žba. Kasneje je rad pripovedoval,da niti on niti gospod Portaj,prvi sodelavec,nista na- meravala kaj takega.Misijoni so se pokazali kot izredno uspešno zdravilo proti verski nevednosti,brezbrižnosti in zanemarjenosti Vedno več duhovnikov je prihajalo v Družbo in vedno so se našli ljudje,ki so poskrbeli za materialno vzdrževanje misijonarjev.Vince- ncij vsega tega ni mogel razložiti drugače, kot da je Bog na delu in da je zato Družba božje, ne pa njegovo delo.
Nekaj podobnega velja za njegovo največjo karitativno ustanovo - Družbo hčera krščan- ske ljubezni (usmiljenke). Ta bratovščina plemenitih gospa je storila veliko dobrega. Na začetku so gospe same,vsaka na dolo- čen dan, osebno obiskale in postregle bol- nikom. Potem so za to delo najele dekleta z dežele, ki so v Parizu iskale zaposlitve. Večina teh deklet je opravljala službo stre žnice zaradi zaslužka, nekaj pa je bilo tudi takih, ki so z ljubeznijo stregle bolnikom. Nekatere so bile celo pripravljene posvetiti se temu delu za vse življenje. Te je hotel Vincencij še posebej duhovno in strokovno usposobiti. Desna roka pri tem mu je bila vdova Ludovika Le Gras. Vzela jih je k sebi na dom in zaživela z njimi skupno življenje. Tako se je začela Družba hčera krščanske ljubezni, ena največjih ženskih ustanov v Cerkvi sploh. Vincencij je pozneje sestram rad ponavljal, da niti on niti mati Ludovika nista načrtovala tega, kar je iz tistih skro- mnih začetkov nastalo. Zopet znamenje, da je Bog tu na delu.
Podobno velja za vsa druga dela in ustano- ve, ki se jih je ta velikan krščanske ljubezni lotil: urejena skrb za najdenčke, berače in galjote ali pa duhovne vaje za ordinande, torkove konference in vodstvo bogoslov- nih semenišč. V Vincencijev življenjski slog je prišlo,da ni ničesar začel,preden ni dobil jasnega znamenja, da je k temu poklican. Neštetokrat je moral krotiti sodelavce in sodelavke, ki so v nepremišljeni gorečnosti hoteli ukrepati in reševati tam,kjer niso bili poklicani, ali pa stvar še ni dozorela za to. Nič kolikokrat jim je moral ponavljati svoje življenjsko pravilo: »Ne prehitevati božje previdnosti, ampak jo ubogati.« Dogodki so pozneje redno potrdili, kako prav je imel Vincencij in, da ničesar ni prepozno začel, ampak vedno v najbolj primernem času.
Kaj vse je v mladih letih Vincencij načrto- val in tudi skušal doseči, pa ni bilo nič iz tega. Zakaj? Ker so bili to njegovi človeški načrti! Ko je pustil Bogu, da deluje v nje- govem življenju, pa so mu dela čudovito uspevala, eno za drugim. Tako je bila vsa mnogovrstna dejavnost enega najbolj di- namičnih svetnikov v Cerkvi in genialnega organizatorja en sam odgovor na božji klic. Dokaz,kako veliko in plodno postane življe- nje človeka,ki pusti Bogu,da v njem deluje.

(Konec)

Ljudje smo si različni, in to je velik čudež na svetu. Različnost je bogastvo v našem življenju in hkrati tudi težava, ker se v njej včasih tako težko razumemo. Velikokrat se sprašujemo: Zakaj? Kljub temu pa se dá najti skupno pot. Zato moramo spoznavati sebe in druge, da se potem lahko srečuje- mo.V notranjosti smo si namreč lahko blizu kljub zunanjim razlikam. To se je pokazalo tudi na našem srečanju v Nazarjih.
Skozi svoj pogled sem odkrivala vrednost in moč tistih,ki jih je življenje zaznamovalo z boleznijo,a jo junaško in neuklonljivo no- sijo, hkrati pa tudi naših zdravih sodelavcev ki v razdajanju sebe segajo vedno globlje. Čutila sem, kako nas srečanje vodi od zu- nanjih razlik do notranje medsebojnosti... To bodo potrdili tudi naslednji zapiski:

Precej časa je že minilo od srečanja v Na- zarjih. Toda še vedno sem z vam! Nikakor ne najdem besed,da bi se vsaj malo izkazala hvaležno za pomoč in dobroto... Spoštujem vašo ljubezen in potrpežljivost.Dvigate nas da bi bili dobri in znali ceniti pozornost, ki nam jo izkazujejo naši bližnji. Bog vas bla- goslovi na poti življenja.
V vsakem govoru duhovnikov smo udeležen- ci lahko našli kaj zase. Rada premišljujem predavanje, ki je bilo tako bogato, čuteče. V pesmi življenja se spominjam besed, ki ste nam jih govorili: »Zgodi se!«
Še posebej hvala za veselo razpoloženje. Vsem želim ljubo zdravje in vas lepo po- zdravljam.

Kristina

Občutila sem srečo, srce je kar poskako- valo,ko smo po dolgih dveh letih spet prišli skupaj. Vsak nasmeh je bil lep pozdrav, vsak prijazen pogled je bil objem in želja, da bi bili vsi eno.
Predavatelj nam je dal nalogo, ki smo jo reševali v pogovoru po skupinah. Nalogo moramo reševati vsak dan, vse življenje, da bomo spoznavali sebe in bližnje.
Lepo je bilo, ko smo se zbrali k daritvi sv. maše. Med nami se je razpletala vez ljube- zni, ki nam jo je razglašala božja ljubezen. Udeleženka, ki je bila prvič med nami, je bila presrečna,da je doživela somaševanje. Pri sobotni maši smo se spomnili tudi vseh mladih,ki so se takrat srečali z bratom Ro- gerjem v Stični.
Kakor je toplo sijalo sonce,tako je bilo tudi nam toplo, ko smo se poslavljali. Vsi smo odnesli s seboj polno nasvetov, iz te skrite košarice bomo jemali vsak dan.

Lizika

Samo dva dni sem bila od doma, a na sre- čanju sem veliko prejela.V urah samote še posebno rada premišljujem lepo in globoko predavanje o človekovi pristnosti. V hrupu in šumu ne najdemo Boga. On prebiva le v človekovi notranjosti.Koliko stvari nas ovi- ra,da ne slišimo navdihov njegovega glasu.
Postati pristen človek ni ravno lahko, ker smo obdani s tolikšno človeško nagnjeno- stjo k slabosti in pomanjkljivosti. A pome- mbna je naša dobra volja in trud, da bi bili vedno boljši, popolnejši, da bi res bili božji otroci in dediči nebes. Na to nas je tudi opominjal napis na steni: »Samo to smo, kar smo pred Bogom, nič več in nič manj«.
Srečanja si želimo vsako leto, saj so bili ti dnevi vir mnogih milosti,veselja in duhovne poglobitve. Vsak dan smo se združevali s Kristusom, ki je naša moč, luč in tolažba.
Ob sodelavcih, duhovnikih in sestrah sem spoznala, koliko je vredna medsebojna po- moč. Naša hvaležnost se preliva v molitev za vse vas in tudi za tiste, ki so nas z ve- seljem in ljubeznijo sprejeli na Nazarskem hribčku. Bog povrni!

Ivanka

Ljudje mnogokrat v življenju izgovarjamo besede ali počenjamo stvari, ne da bi res- nično in v celoti dojeli njih pomen,smisel in vrednost. Vse to se nas dotakne le bežno, kot kratkotrajen poletni naliv, ki brez sledu ponikne v žejni zemlji. Potem pa nas, kdo bi vedel zakaj, te besede, ki jih morda že leta vsak dan ponavljamo, nepričakovano spodbude, kot tisti glas iz svetlobe, ki je vrgel s konja Savla na njegovi poti v Da- mask in ga očistil v apostola Pavla, da je mogel izgovoriti: »Gospod,kaj želiš,da sto- rim zate?«
Vsak človek se v svojem življenju vsak dan srečuje z ljudmi,stvarmi, pojavi in stanji, ki so mu prvi hip tuja, nedoumljiva in nespre- jemljiva. Zato v odnosu do njih prevzame vlogo bojevitega Savla, ki je na svoji poti hotel pobiti čimveč krivoverstva. In če smo ljudje dostikrat že v vsakdanjih malenkostih takšni Savli, kako hudi viharji se razdivjajo v nas, kako strašen Savel se pojavi v člo- veku, ko spozna ali zve usodno resnico,da je za vse življenje zaznamovan z boleznijo ali invalidnostjo kot njeno posledico? Bomo tudi mi, bom tudi jaz, ob tej nepričakovani preizkušnji, postal tak kot preganjalec Sa- vel,a se ne spremenil in postal kot apostol Pavel? In koliko poti drži v Damask - do o- čiščenja? Prav toliko kot je ljudi na svetu.
»Ko prebiram Prijatelja ali v mislih obnavljam trenutke, ki sem jih preživel v prijateljski skupnosti na duhovnih srečanjih za bolne in invalide, se vedno znova ustavljam ob dejstvu, da list Prijatelj izpopolnjuje misli in spoznanja o trpljenju. Čeprav me je bole- zen priklenila na invalidski voziček,ne trpim zaradi tega. Hvala Bogu, moja bolezen res ni povezana s telesnirm trpljenjem, tudi duhovno ne trpim zaradi nje. Doživljam pa posamezne trenutke dvomov,bolečin, ven- dar tega ne bi mogel imenovati trpljenje. Ko tako iz te svoje izkušnje prisluškujem stranem Prijatelja ali se poglabljam v obra- ze znancev in prijateljev, ki jih je razbraz- dalo trpljenje, se spomnim srečanj z njimi ter njihovih misli in spoznanj; ob tem se mi pojavijo vprašanja:'Dojemam življenje tako površno, da ne vidim stvari, ki se drugim dozdevajo tako bistvene in jih težijo? So moji čuti tako otopeli, da vsega tega ne občutim? Sem izgubil smer ali morda kaj drugega?'«
Sproščenost in mir, ki mu prevevata življe- nje, sta me tudi tisti trenutek potrjevala v prepričanju, da to ni govorjenje človeka, ki so mu v preizkušnjah otopeli čuti,da to ni- so besede,spočete v površnosti,da to tudi ni brezciljno in prazno govorjenje, ki naj prekriči viharje v njegovi duši, ampak so to besede človeka, ki je našel mir in soglasje s samim seboj.
»Ni prišlo hipoma,kot razsvetljenje,temveč počasi, v napornem očiščevanju. Ko smo v osnovni šoli obravnavali, kako nastajajo kristali, smo za bolj nazoren prikaz naredili poskus: v posodo z raztopino modre galice smo obesili drobec le-te, nato smo nasled- njih nekaj dni opazovali,kako nastaja kristal; ta se je večal iz dneva v dan ter bil never- jetno simetričen in čist. Temu osnovnemu drobcu pa bi mogel primerjati tisti trenutek ko sem zmogel življenju reči DA.
Apostol Pavel nas uči, da nam ne bo nalo- ženo težje breme, kot ga moremo nositi. Tisti hip, ko sem v popolnem zaupanju pri- sluhnil tem besenju, ki bo do kraja ostalo zaznamovano z boleznijo, ni bilo več težko reči DA.
Mnogokrat,ko želimo kaj storiti ali spreme- niti, se sprašujemo: 'Kako?' Skoraj pravilo- ma pa je do napreprostejših rešitev najte- žje priti. Tudi sam sem to občutil,« je dejal z nasmehom, iz katerega je bilo mogoče razbrati muke in naporne dni, ki so minili in tudi veliko veselje,ker je našel,kar je iskal. »Ves čas sem čutil, da se moja vera ne sme končati s sklepanjem rok pri molitvi ali obiskovanju bogoslužja,ampak se mora kot most dotakniti drugega brega,biti navzoča v vseh mojih opravilih,pogovorih, v odnosu s soljudmi in tudi v mojem odnosu do sebe kot invalida.
Malo pred tem sem bil še ves uporen. Ta usodni DA pa je postal zame tisti osnovni, začetni drobec kot pri nastajanju krista- lov, na katerega se je začela nabirati vsa svetloba in vrednote življenja, ki mu dajejo smisel.«

Tu se prijateljeva izpoved konča. Jaz bi dodal še besede, ki so plod istega spozna- nja, a jih je navrgel enkrat kasneje ob neki drugi priliki. »Ne vem, če bom še kdaj tako srečen, kakor sem bil takrat, ko sem iz ne- strpnega in bojevitega Savla postal Pavel«

Jože Svečan

Vsak trenutek v življenju ljudi je izredno pomemben naš odnos do bližnjega. Bližnji nam mora biti vsakdo, ne glede na obsto- ječo različnost. Ta nas mora le še bolj po- vezovati in dopolnjevati med seboj. Zato je potrebno sodelovanje,kot temelj povezano- sti med prizadetimi in zdravimi v skupnost, katere sestavni del smo vsi.
Tako se v drugem okolju,ob premišljevanjih o sebi in svetu vsak od nas vedno znova vrača h koreninam svojega bivanja. Ko ve- dno jasneje dojemaš smisel in cilj svojega potovanja na tem svetu,takrat pohiti misel nad vse zemske nepomembnosti in člove- ške nepopolnosti v večnost k Bogu. Umiriš se ob spoznanju, da je možno biti srečen že sedaj. Spoznaš, kako zgrešena je želja in usmerjenost v pridobivanje materialnih dobrin. Ljudje,zasičeni z bogastvom in uži- vajoč »popolno svobodo« gredo skozi živ- ljenje drug ob drugem - kot tujci. Smili se mi ta množica ljudi. Zdolgočasenih obrazov na ulicah, v čakalnicah, avtobusih govorijo o naveličanosti in utrujenosti od norega hi- tenja v dirki s časom in pehanja za boljšim standardom. Nimajo časa zase, da bi se ustavili, premislili o (ne)smotrnosti takega načina življenja.
Zavest, da nas v večnosti čaka popolna sreča, pomaga živeti,upati, vztrajati. Zato ravno iskreno veselje invalida in njegovo vdano sprejemanje stanja zdrave presene- ča, ter jih sili k razmišljanju in spoznanju, da je še Nekdo, ki daje moč.
Zato nam vsem in tudi sodelavcem naša duhovna srečanja mnogo pomenijo, saj so nam kot kažipot v lepše življenje - kljub vsemu.Učijo nas z veseljem sprejemati da- nost tega kratkega zemeljskega bivanja in s pripravljenostjo in z optimizmom pravega kristjana po svojih najboljših močeh pri- spevati k izboljšanju odnosov med ljudmi - zlasti še med prizadetimi in zdravimi.

M.

Tudi v majhni župniji se dá z dobro voljo župnika in njegovih pomočnikov narediti veliko lepega in koristnega za onemogle in zapuščene.
Srečanje je vodil p.Ciril,frančiškan iz Nove- ga mesta. Pridigal je tako, kakor bi že sam doživljal,kar mi doživljamo. Po maši smo se pokrepčali in razvedrili v župnišču.
V imenu vseh udeležencev srečanja se le- po zahvalim vsem,ki so kakorkoli pomagali. Bog vam plačaj!

Fanika

Domača župnijska srečanja (Šentrupert na Dolenjskem) so zgovoren dokaz, da za izkazovanje ljubezni leta ne morejo in ne smejo biti ovira (zgoraj).

Na misijonsko nedeljo smo se na dekanijskem srečanju bolnih in starih v Mariboru zavedeli, da smo kot kristjani odgo- vorni za širjenje evan- gelija po svetu in njegovo pristno utrjevanje v domačem okolju (zgoraj in str.28 zgoraj)

Ob jubileju, 80-letnici mame Oblakove,smo se prijatelji zbrali za skupno daritveno mizo Prijetno je tak praznik proslaviti v krogu svojih najdražjih. Mamino veselje je bilo velika zahvala Bogu za preživeta leta. Naj jo On spremlja še naprej! (stran 28 spodaj)

Oktobra smo se poslovili od dveh prijateljev s Tolminskega. Kakor se narava pripravlja na počitek, kot sejejo pšenično zrno, tako sta končala svojo življenjsko pot Bojan Koruza in Franc Kragelj. Vemo,zakaj vse tako.Narava bo zopet pognala iz sebe buj- no rastje in pšenično zrno bo obrodilo klas. Koliko bolj pa bo vstal ves v sijaju človek, ki ima takega preroditelja kot je Kristus naš Bog, ki vse oživlja in obnavlja v novo.
V prejšnji številki Prijatelja smo objavili po- govor s Francem Kragljem z Modrejc pri Mostu na Soči.Kdo bi mislil,da bomo morali že v tej številki zapisati, da je odšel v ve- čnost. Izčrpanost je res kazala, da mu ne bo več dolgo prizanašala. To se je zgodilo 30. oktobra. Dvanajstletno invalidnost, tr- pljenje, osamljenost je znal čudovito izko- ristiti za svoj tihi, skriti apostolat. V svojih urah molitve je tolikokrat prosil Kristusa za Cerkev,župnijo,duhovnike in druge namene Kako je jokal ob novici o napadu na sve- tega očeta! Na njegovi zadnji poti so ga spremili številni znanci in prijatelji.
Z nami, ki smo radi obiskovali ta dva pri- jatelja, bosta ostala še vedno povezana, čeprav ne telesno, pa v molitvi.

Tone

Tudi jaz sem na vozičku, ker imam zlomljeno nogo v kolku. Jaz to pripisujem božji volji. Trpeti moram in nositi križ za Kristusom.
Ni lahko hoditi za Kristusom. Kako dolge so že samo noči brez spanja. Jaz molim in mi- slim, koliko je takih, ki trpijo še huje.
Božje pomoči vam želi 86-letna.

mati Matilda

Bogato in lepo doživetje srečanja pretek- lega leta me je tako navdušilo in prevzelo, da sem takoj sklenila: »Tudi letos pojdem«
Upanje in veselje tako zdravih kot invali- dov je bilo kar nalezljivo. Čutila sem, kako prehaja tudi name, kako nas to upanje in veselje,ki ima temelje v veri, tudi povezuje v medsebojni ljubezni.Prav zato je tudi vse sijalo v čisto drugačni luči, prav vsakdanji dogodki postanejo drugačni,lepši: od vsta- janja in zajtrka, prek pogovorov, kosila in prostega časa, pa do zabavnega večera. Posebno pa mašo drugače doživiš...
Bog z vami vsemi in lep pozdrav!

Ema

Z možem sva obiskala dobrega prijatelja župnika.Razkazal nama je sodobno urejeno cerkev in župnišče. V tem sva videla, da farani niso brezbrižni do cerkve.
Žal, to ni osamljen primer,da so naši pokojni dušni pastirji povsem pozabljeni. Naša dol- žnost je, da jih ne pozabimo vsaj v molitvi.

A. B.

V našo sobo je prišla nova pacientka. Za- sedla je edino še prosto posteljo. Vse v sobi smo se razumele,le nova bolnica se ni in ni mogla vživeti. Bila je zaprta le v svoje misli in si stalno brisala solze. Tretje jutro je prišlo celo do nesoglasja z nami,to je pa še poslabšalo razpoloženje.
Več let za tem mi je znanec-duhovnik po- slal naslove nekaterih invalidk,če bi se ho- tela z njimi dopisovati. Med temi je bil tudi naslov moje nekdanje znanke,a tega nisem vedela. Pisala sem torej tudi njej in se ji v pismu kratko predstavila. V kratkem sem dobila odgovor, ki se je na začetku glasil: »Midve se že poznava! Skupaj sva bili v bolnišnici in si me tolažila,ko sem se jokala Bila sem namreč zelo žalostna,ker sem bila bolna. Tvoja vedrina pa mi je pomagala, posebno še, ker si bila ti še bolj bolna kot jaz.«
Povedala mi je tudi, da še vedno boleha, toda sedaj ni več žalostna.

Cvetka

• Ne morem mimo tega, da se vam ne bi oglasil,saj je za nas tako pomemben dan - petek. Vse nas povezuje in tako majhnega se čutim ob vsem tem, obenem pa srečnega • Na srečanju v Čatežu smo se precej lepe- ga in zanimivega pomenili o našem življenju Ko bi se še več mladih invalidov udeležilo takih srečanj! • Resnično sem hvaležen prijatelju invalidu ki mi je dal pobudo, da se odzovemo žup- nikovemu povabilu na srečanje prizadetih na Žalostni gori pri Mokronogu. • Tudi bolniki smo se udeležili slovesnosti ob dvestoletnici božje poti na Zaplazu. Vreme nam je nagajalo, a zmagala je Marija in ljudje v trdni veri, da si je Mati res izbrala ta kraj za mesto, kjer bo ljudem pomagala v življenjskih preizkušnjah. • V Lurdu smo vsak dan doživeli kaj novega Ves čas je bilo kot en sam velik praznik. • Dragi moji sotrpini,verujmo v božje varstvo saj je Bog vedno med nami in Marija, ki je naša dobra Mati. Iskrene pozdrave vsem! • Mislim, da prizadeti upravičeno pričaku- jemo več spontanega sodelovanja s strani zdravih. Dostikrat namreč občutimo odrin- jenost na rob življenja. Hudo na primer boli da smo ponekod kljub prizadevanju vod- stva slovenske Cerkve še vedno na repu zastavljenih nalog in načrtov nekaterih župnijskih svetov. Kot da jim je neprijetna dolžnost, da nam posvetijo eno nedeljsko popoldne!
Leto pa ima toliko nedelj, ima toliko dni... in celo - Mednarodno leto prizadetih je!

»Človek mora sprejeti sebe kakršen je, ne pa se skrivati pod masko pobarvanih las in lepih oblačil.« Zakaj takšna obsodba tistih invalidov ali bolnikov,ki si prizadevajo urediti svojo zunanjost? Čutim, da je tudi to dar, z okusom naredimo naš pristop k drugemu človeku ugodnejši in da s svojim smislom za lepo preoblikujemo tudi svet in naravne danosti. Vprašanje je umestno in Vaše čutenje tudi Sprejeti sebe takšnega,kakršen vsakdo je, pomeni sprejeti svoje darove in svoje o- mejitve. Teh ima vsak človek nekaj: nekaj darov in nekaj omejitev, pri čemer telesne pomanjkljivosti niti niso vedno najbolj uso- dne in tudi najbolj ne bolijo.So kakšne zna čajske hibe ali duševne iztirjenosti ali ne- normalnosti (sicer pa: kaj je normalno?), ki bolj bolijo kot pa ne vem kako huda telesna bolezen ali pa nemoč. Okolje tudi nemalo- krat take ljudi neprimerno bolj podcenjuje in prezira kot pa telesno prizadete. In ve- ndar morajo tudi ti ljudje sebe prej ali slej sprejeti. Sprejeti sebe pomeni sebe moral- no sprejeti. To pomeni, da si ne zapiraš oči pred svojim stanjem in pa da se zaradi tega ne huduješ nad svojo usodo in nad Bogom v neskončnost, čeprav se včasih smeš Bogu tudi malo potožiti.
Urediti svojo zunanjost in se polepšati pa sme in mora vsak človek,ne samo bolan ali prizadet, temveč tudi zdrav. Če po pravici in utemeljeno odklanjamo gizdavost in pre- tiranost v lišpanju, pa nas prav tako bode v oči nemarnost. Skrb za urejeno in prijet- no zunanjost je torej vedno na mestu.

Dragi prijatelji! V rokah imate malo »debe- lejšega« Prijatelja. Študijskemu srečanju staršev,domačih in prijateljev bolnih in pri- zadetih smo hoteli dati poseben poudarek. Zato smo pripravili prilogo, ki bo vsebino in razpoloženje tega bogatega srečanja mogla približati- tako upamo-vam vsem. Koristno bo, če boste na to srečanje opozorili svoje najbližje, da bi ob tem bolj spoznali tudi veličino medsebojne pomoči (in ne le breme) kar bo pomagalo nositi težo vsakdanjika.
Koliko je letošnje leto prizadetih prineslo sprememb, bo vedel odgovoriti vsak sam. Skupne ocene gotovo ni moč dati.
Zato naj ob izteku tega leta toliko bolj os- tanejo živa in se nadaljujejo vsa prizadeva- nja, da bi si zdravi in prizadeti stopili nas- proti in živeli skupaj kot enakovredni ljudje
Odrešenik, ki prihaja, naj vas vse obilno blagoslavlja!

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 15 din, letna naročnina 90 din (podporna 150 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Kjer je vera v ži- vljenje in lepoto, nastajajo umetni- ne, ki jih razume človek,ki zna gle- dati s srcem. Pogumnim Bog pomaga. Vaše delo, trud in vztrajnost mi bodo v pogum, kadar bom najbolj mislila, da mi gre vse narobe. Bog je čudovit umetnik, ker je prebudil v najbolj skromnih pogojih veliko bogastvo. Pridite vsi,ki ste obupali nad seboj. Tu bo- ste našli ogledalo ljubezni. Skozi voljo do dela sije volja slediti našemu Gospodu v dobrem in hudem. Hvala vam, ker grem boljši s te razstave. Vi ste nam luč, da spoznamo in vidimo, kaj imamo. Šele tako vidimo,kaj nam Bog vsak dan poklanja.