Preden sem šel na dopust,sem si že- lel, da bi bil doma, ko bo na Brezjah srečanje bolnikov in invalidov. Hotel sem vam biti blizu. Zakaj sem si želel vaše bližine?
Evangelij nam govori o vrednosti žrtve. Misijonarji dobro vemo, da brez nje ne bo nobenega uspeha. Zato ste nam vi tako dragoceni. Obenem ste nam v mo- ralno podporo. Kolikokrat bi misijonar o- bupal nad neuspehom,če ne bi bil prepri- čan, da bo rešitev od nekod prišla,ker so v ozadju molitve misijonskih prijateljev.
Ni težko odkriti dobrih lastnosti malga- škega človeka, kot so: gostoljubnost, medsebojna povezanost, pomoč v stiski, sočustvovanje, umirjenost, bogastvo pregovorov, izrekov itd... Vse to se iz- raža v vsakodnevnem življenju in obi- čajih. Toda,kako jim približati evangelij, ne da bi ranili narodne kvalitete? Evan- gelij sam jim je zelo blizu. Toda mi v svoji notranjosti nosimo človeka, ki je kot privesek (večkrat ovira) evangeliju, ki ga oznanjamo.
Zdi se mi, da je v nekem oziru dobro,da Judje niso sprejeli evangelija, ker tako nima lastnika. S tem krščanstvo ni ne judovsko,ne francosko,ne slovensko,ne nemško... Zato lahko oznanjamo brez predsodkov,da vsiljujemo nekaj svojega Tudi malgaški človek čuti, da je sveto pismo nekaj božjega.
Ljudje pri nas zelo cenijo duhovnika za- radi neoženjenosti. Hkrati so otroci bo- gastvo ne samo za zakonce, ampak za vso rodbino. Eno in drugo je za Cerkev vrednota; človeško gledano pa sta si med seboj v nasprotju. Samo božja mi- lost bo ta problem rešila, vendar ne brez nas. Kljub temu, da ne vidimo izhoda, moramo Bogu zaupati.
Da je Bog z nami lahko vidimo iz življe- njskih izkušenj. Ko smo se že izkopali iz težav, se nam še zmerom zdijo nepre- mostljive, pa vendar smo prišli iz njih. Včasih mi kakšen bolnik reče: »Niti po- misliti ne smem na bolečine, ki sem jih prestal. Toda z božjo pomočjo vse mine.«
Na svoja šolska leta imam lepe spomine Niso bila preveč rožnata in prav zato imajo svoj čar. Obenem pa se čudim,ko se spomnim nanje,da nisem vrgel puške v koruzo in se vrnil domov. Prepričan sem, da je bil tu v ozadju Bog.
Nekaj, kar me preseneča na Madagas- karju že od samega začetka, so prav bolniki in njihovi domači. Včasih se zgo- di, da gre tudi do sto kristjanov molit h kakšnemu bolniku, manj kot deset pa nikoli. Kljub zaupni molitvi se zgodi, da bolnik umre. Nisem še doživel, da bi kdo od sorodnikov zaradi tega zgubil vero.
Devetdesetletnega moža, ki je umiral, sem vprašal, če hoče zakramente za umirajoče (apostolski blagoslov). »Ti že veš,kaj rabim za pot,kot popotnico. Kar dobro me preskrbi, ker jaz sedaj odha- jam« Ta mož ni bil vdan samo v bolezni ampak tudi ob smrti. To pravzaprav ni nič čudnega,saj so doma v družini vsak večer skupno brali sveto pismo.
Vsa Evropa bi se morala učiti potrpež- ljivosti od Malgašev. Oni si vzamejo čas poslušati drugega.Že nekajkrat se mi je zgodilo, da je na sestanek župnijskega sveta prišel manj uravnovešen moški. Tudi on se je oglasil k besedi. Tako rad bi ga prekinil, pa ga nisem smel, ker so ga vsi »pozorno« poslušali. Le kje v Ev- ropi bi imeli čas poslušati prazne "čenče" Res je čas nekaj dragocenega, ni pa prav, da človek trpi na njegov račun.
Misijonarji od vas veliko pričakujemo. Teh nekaj misli naj bo dokaz, da želimo biti z vami čimbolj povezani. Bog z vami vsemi!

Janko Slabe, Madagaskar

Misijonska molitev

Moj Bog, bojim se,da kljub svojim letom še nisem prekoračil otroške dobe. V mo- litvah sem doslej govoril s teboj samo o svojih otročarijah, o majhnih presene- čenjih,ki sem jih pričakoval od tvoje mi- losti, tako kot to delajo otroci. Še nikoli nisi z menoj prelistaval obsežnih strani svojih odrešeniških skrbi, da bi ob tem vplival zaupanje v moje krščansko srce. Tudi otrokom, ki se igrajo z žogicami ali zidajo gradove iz peska, starejši ne pri- povedujejo o denarnih težavah,ki ogro- žajo hišo.
Dobro vem,da marsikatera moja krepost še ni dozorela,ker ni vzidana,vzdrževa- na, nošena od tvoje temeljne skrbi za tvoje celotno delo. In jaz še nisem pro- drl v tvoje misli,v misli Dobrega Pastirja Nisi mi doslej razodel svojih globokih želja.
Nikoli se nisva pogovarjala kot sodelav- ca o tvojih Japoncih, Kitajcih, Indijcih, o tvojih muslimanih; kajti vsi ti so tvoji, čeprav se tega ne zavedajo.Že stoletja in stoletja upaš, da jih bomo privedli k tebi.
Še nikoli se nisva skupno sprehajala v molku,z roko v roki,ko sem zvečer molil, po neizmernih celinah, ki so tvoja dedi- ščina in kjer se nihče v molitvi ne obra- ča k tebi. In vendar vem,da bi ta velika skrb za širjenje tvojega kraljestva raz- gnala vse moje majhne, nespametne, bučne in mučne skrbi. Izgubljam čas s tem, da rešujem njihova protislovja, jim ustrežem ali jih pa zapodim.Prepiram se s to brezobzirno množico skrbi za moje zdravje,za moj ugled,za mojo zunanjost in moje udobje. Bojim se tveganja, ve- selim se uspeha, žal mi je,da sem tedaj in tedaj bil premalo spreten v ravnanju, da sem zamudil priložnost, preriniti se naprej. Da sem ostal neopažen, da sem ostarel in postal nepomemben. S tanko pajčevino se ukvarjam, moji prsti se vadijo v spretnosti pri takšni preji.
Gospod, kaj če bi od sedaj vsako stvar postavila na pravo mesto,se pravi,sebe na zadnje mesto? Kar je nad vse, je to, da naj pride tvoje kraljestvo! Naj se tvoja Cerkev ukorenini povsod na zemlji Naj bodo ograje tvoje ovčje staje tako široke, kakor je prostrano človeštvo. In ko bo vse to uresničeno, bomo še ved- no v želelniku izgovarjali: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Kajti celotna Cerkev je le en sam neizmeren zdihljaj k tebi in ti ne boš nikoli nehal razodevati svojega veličanstva tistim, katere ti je dal Oče.
Očisti mi dušo tolikih brezpomembnih otročarij; položi vanjo bolečo željo po tvojem kraljestvu, ki ga je treba šele zidati in ki ga moramo sezidati mi, tvoji odrešeni.

Peter Charles, DJ

Zgled Bogu vdanega življenja

Ko govorimo o vernosti, molitvi, o krajih miru in ubranosti,vselej najprej pomislimo na cerkev, samostan. Na te kraje smo omejili pomembne vrelce sreče za človeka. Zunaj njih se človek hitro raztrese, kot bi ga drugače ne zanimali. Kdaj pa le odkrijemo tudi drugod,ko se mogoče niti ne nadejamo, tak kraj duhovnosti. Mi smo ga odkrili, dolgo ga že poznamo in ga radi obisku- jemo. Predstavljamo ga tudi vam.
Ste kdaj brali, da imamo na Tolminskem Benetke? Tako namreč imenujejo Most na Soči umetniško navdihnjeni ljudje. Tod mimo zavijemo v vas Modrejce,kjer bivata Franc Kragelj in žena Marija (Modrejce 20, 65216 Most na Soči). Na strmem klancu stoji njuna hiša. Če bi vam jo opisal, zelo ustreza verzom, ki jih je Gregorčič zapel svoji hiši:
»Mogočna nisi, ne prostorna
in stavil te umetnik ni,
bolj kot bogata si uborna,
preprosta selska hiša ti.«
Žena je v našem pogovoru omenila nje- no častitljivo starost okoli tristo let. V njej je še ohranjeno ognjišče, zunanjš- čina je tipična za tukajšnjo arhitekturo.
Kadar kdo potrka na vrata, ga Marija sprejme sproščeno nasmejana, da res ni težko vstopiti. Najljubši prostor njej in nam je izba, kjer že dvanajst let leži na postelji Franc. Kadar ga s prijatelji obiščemo, nam žal ne more ničesar po- vedati z besedami. Vsakokrat pa ob- čutimo, da nas je vesel. Kar nam bi rad povedal, more razumeti le njegova žena, ki nam je o njem in o sebi pripovedovala skupaj, saj sta popolnoma nedeljiva celota.
»Toliko let mož že leži zadet od kapi. Sprva se mu je zdravje hitro izboljšalo, po letu dni se je bolezen spet poslab- šala. Od takrat je več ali manj vezan na bolniško posteljo.« V Foščarjevem domu se je potem marsikaj spremenilo. »Treba je bilo sprejeti križ. Če gledava, kako ga Kristus nosi z nama,ni več tako težak. Nikdar ni tarnal... Enkrat je le po- tožil zdravniku, ki pa ga je plemenito bo- dril. Sprejel je življenje takšno, kakršno je, brez nepotrebnih »zakaj«. Tudi za- radi tega je ozračje v tem domu tako prijetno. »Začel je veliko moliti. Zelo je potrpežljiv. Z božjo pomočjo je stanje sprejel in ga spremenil v posebno po- slanstvo. Kdaj sama pogodrnjam, on pa ostaja tih in vdan,« pojasnjuje žena in nadaljuje: »Treba je večkrat vstajati tudi ponoči.Popolnoma vse je treba po- storiti okrog njega, ga hraniti, umivati. Poleg tega imam veliko dela na polju in v hlevu. Čeprav imamo eno samo kravi- co, zahteva svoje. Bogu sem hvaležna, da pri svojih letih še zmorem vse po- storiti.«
Spominjamo se, da je Franc, seveda v vašem spremstvu,romal na Brezje. »Da, večkrat sva poromala skupaj s prijatelji k Mariji Pomagaj, na Mirenski grad, na srečanje v Kromberk, kdaj tudi k maši k sv. Luciji na Most.«
Zdaj, ko ne more potovati,ga pridejo obi- skat njegovi sodelavci, prijatelji. »Vsa- kega obiska je zelo vesel, saj mu skrajša marsikatero dolgo uro. Jaz pač moram po delu in tedaj je sam. Večkrat pridejo njegovi bolj oddaljeni znanci. Bližnji se izmikajo z opravičilom: ne morem, se mi preveč smili... Tak odnos do bolnega človeka se tudi meni upira.«
Franc se je srečal s Prijateljstvom in tako je povezan v duhu in molitvi z veliko druži- no bolnih. Dobiva Pri- jatelja,ki mu ga žena prebira. Posebno lepo je pozimi.Časa je več, s tople krušne peči odmeva moli- tev, in celo pesem, če pridejo »tiste s T'mina«.
Ta večer sta bila z nami dekan in kap- lan, oba Franceta in ni čudno, če se je kaplan pošalil,da Franceti držijo župnijo pokonci. Oba sta prišla z najljubšim go- stom Jezusom, ki je Foščarjevo domačijo prvo izbral,kjer se bo v tej vasi daroval nebeškemu Očetu. Kakšno srečo občuti bolni, ko se Kristus sam daruje z njim ob njegovi bolniški postelji!
»Na prve petke ga obiskuje duhovnik s sv.obhajilom. Pred leti ga je ob priliki bir- movanja na Mostu obiskal tudi gospod škof, kar mu je bilo v veliko tolažbo in veselje.«
Večkrat,ko prihajamo na obisk,nam žena pokaže kopico pošte. Franc si po ženi dopisuje s svojimi prijatelji in znanci, celo z enim, s katerim je bil na fronti. »Posebno povezanost občutiva oba z družino Kodrovo iz Tržiča. Vesela sva otrok, ko nama pišejo ali naju obiščejo. Vse nama daje poguma.«
Bog ju je preizkušal že ob začetku nju- ne skupne poti: nista imela otrok. Žena Marija pravi: »Kako sva si želela otroka ki naj bi postal duhovnik. Bog je hotel drugače. Nekemu duhovniku sem zau- pala to željo, pa mi je odgovoril,da bom lahko z molitvijo in žrtvijo mati marsi- kateremu duhovniku. Sprejela sem.«
Tako se začenja vse pri tej hiši.Gospod dekan, ki ju spremlja že ves čas v bo- lezni, pravi: »Bolezen in nesreča sta v njiju našli takšna človeka, ki sta bila spo- sobna takšen križ sprejeti in ga nositi. Zares izjemen in izviren primer svetosti in vdanosti v naši župniji.«
Naj omenimo še to,da imata tudi »zme- nek«, vsak večer in na istem kraju. Sta zvesta spremljevalca in poslušalca ra- dia Vatikan in preko njega obveščena o vesteh v svetu. Nekoč sem jo vprašal, kako, da nimata televizorja. »Ljubši na- ma je mir. Kar bi rada kdaj gledala,tega ni,drugo naju pa ne zanima,« na kratko odgovori žena.
Kar je mnogim odnesla televizija, je po- polnoma neokrnjeno pri njiju.
Ko smo odhajali iz te izbe, ki jo Franc in Marija skupaj posvečata že od 1943. leta dalje,mi je sam od sebe prihajal na misel tale verz redovnice E. Kremžar:
»Je celica majhna,
ni dragih preprog,
edino bogastvo je križani Bog.«
V vajini "celici",draga prijatelja, se imamo marsikaj učiti za življenje. Hvala za vso dobroto, preproščino, za zgled, ki ga občudujemo.Rekla sta,naj še ostanemo Res ostajamo z vama...

Tone in prijatelji

Emile Cicéron, Floride Gérard predstavljata Emila Damiensa

Ko čaka Emil na posteljo na kliniki Dom v Parizu, prebije mesec oktober v Domu ljubezni v Coursetu, v Pas-de-Calaisu. Sprejem in molitveno razpoloženje ga očarata. Sluti pa, kaj ga čaka, zato se popolnoma preda božji volji.
Naslednji dan zapiše Emil, kako je ta »do konca« zahteven, ker Gospod hoče vse
Prvič se pojavi pojem "občestvo svetih" h kateremu se bo odslej Emil večkrat vračal. Ali je to zaradi okolja v tej hiši duhovnih vaj, kjer so ga sprejeli, ali pa se vedno bolj zaveda telesne slabosti? Vendar bo često vztrajal pri tem dele- žu, tem občestvu. V pismu prijateljem se takole izraža:
Neki redovnici pišev oktobru:
Oktobrskega večera počiva Emil pred ognjem, ko v kaminu prasketajo drva. Nenadoma vzame zvezek in začne pisati Njegov dar opazovanja se kaže v prvem delu, preden tekst postane molitev.
Pesniški opis zdaj postane meditacija, pogovor med ognjem, ki je Gospod, in njim,Emilom, ubogim polenom, ki se upi- ra, preden pristane, da postane tudi on ogenj.
Zdi se, da bivanje v Coursetu označuje novo stopnjo v Emilovi duhovni rasti. Odslej se njegovo prisrčno razmerje s Kristusom bolj razkriva v njegovih zapisih Daje Mu več do besede, govori z Njim bolj naravnost.
Dne 26. oktobra pride telefonski poziv s klinike.Emilu povedo,da je njegova soba pripravljena in je operacija določena za 2.november. Preden zapusti Dom ljube- zni, piše duhovniku v Pas-de-Calaisu:

Ne moreš si misliti, kako zelo me je Go- spod pritegnil, me obvladal. Ne morem ohraniti te sreče samo zase. Ko jo je človek okusil,to ni mogoče. Rad bi raz- glasil,oznanil, kako zelo me Gospod ljubi Da, hočem zelo glasno zatrjevatl: »Pri- dite vsi, okusite in poglejte, kako dober je Gospod! Spoznajte Njegovo ljubezen in napolnjeni boste z mirom in veseljem.«

(se nadaljuje)

V Gradcu je pred dvajsetimi leti umrla šolska sestra Klara. Na njej se je izpol- nilo, kar pravi Knjiga modrosti:

Pravični, čeprav prezgodaj umrje, bo našel pokoj.
Starost je častitiljiva, ne zato, ker dolgo traja,
tudi se ne meri po številu let,
marveč ima razumnost pri ljudeh vrednost sivih las
in brezmadežno življenje odtehta visoko starost.
Ker je bil Bogu všeč in ga je ljubil,
ga je vzel k sebi, da ne bi hudobija popačila njegovega mišljenja
ali zvijača zapeljala njegove duše...
Ker je dosegel popolnost, je v kratkem izpolnil dolga leta;
zakaj všeč je bila Gospodu njegova duša
Zato ga je hitro vzel iz srede hudobije.

To se je izpolnilo na sestri Klari.
Zrelost te mlade duše se razodeva v dnevniku, ki ga je zapustila. Stavek iz njega mi je šel globoko do srca in ga ne morem pozabiti: »Že dolgo odkrivam,da ima križ tudi drugo stran; ta je zame, križana moram biti s Kristusom.«
Križ v središču Kristusovega življenja in prav tako v središču življenja vsakega kristjana. Dan brez križa je izgubljen, dan brez žrtve ni pred Bogom nič vreden. Zato Bog skrbi, da ne živimo brez križa. K nam pride kot bolezen,pa naj bo hudo ali neznatna.K nam pride kot ponižanje, kot razočaranje doma, v službi, med znanci, prijatelji. K nam pride kot skrb, strah, v podobi hudobnega človeka. K nam pride kot nesreča ali smrt človeka, ki nam je drag.
Kadar pride k nam, recimo kot sestra Klara: »Ta stran križa je zame.«

Tisto popoldne je po maši župnik med nas razdelil tiskana vabila na srečanje bolnikov in invalidov v naši župniji. Razdelili naj bi jih med povabljence vsak v svoji vasi.
S šopkom listov sem odhitela domov, po- gledala, če je z otroki vse v redu in jim naročila, da me kako uro ne bo doma.
Najprej sem vabila oddala najbližjim sose- dom, ki sem jih bolj poznala.
Na drugem koncu vasi sem potrkala na vrata hiše, iz katere so hrupno odmevali glasovi moderne glasbe. Nič... Vrata so bila zakle- njena in trkanje ni moglo preglasiti jazza. Še enkrat močno potrkam na šipo bližnjega okna. Odpre mlad fant in pove, da je mati na vrhu v sobi. Oddam mu list. Sprejme ga brez besed in mi zapre vrata pred nosom.
Nazadnje potrkam na vrata majhne bajte ob potoku. Čakam.Zaslišim ropotanje stola Še močneje potrkam. Odpre mi sključena starka sivih las, pokrita z belo pisano ruto. Začudeno me je gledala.
»Od kod si, čigava si?« je glasno spraševala »Z onega konca vasi« ji rečem in pokažem z roko. »Tole vabilo sem vam prinesla, bo- ste v nedeljo prišli na ,grič'.«
»Kaj si prinesla, nič ne vidim,nič ne slišim,« reče, ko ji pomolim list.
S stola porine obleko in ga porine k meni.
»Sedi in mi preberi, pa na glas, če ne nič ne slišim,pa tudi ne vidim nič prebrati, tudi z očali ne.«
V rokah držim list, starka se skloni k meni, ko na glas berem:»Mimogrede je videl člo- veka,ki je bil slep od rojstva. In vprašali so ga njegovi učenci: ,Učenik,kdo je grešil,on ali njegovi starši...'
... Slepca sta šla za Jezusom in klicala: ,Usmili se naju, sin Davidov!'...«
Besede glasno odmevajo v tihi izbi in starka je videti zelo zadovoljna.
»No, zdaj pa že vem,po kaj si prišla. Ja,ja, bom prišla v nedeljo, sosedov fant me bo peljal skupaj z materjo,« je rekla.
»Pa še kaj pridi!«
»Bom,« sem obljubila in zdelo se mi je, da glasno prebrane besede še zmeraj odme- vajo med vedno tihimi stenami.

Božena

V Lurdu je od 16. do 23. julija potekal 42. evharistični kongres. Udeležili smo se ga tudi invalidi iz Slovenije. Bilo nas je pet. S pomočjo spremljevalcev smo se dobro vklju- čevali v vsa dogajanja.
Pot do Lurda je bila dolga.Najprej smo se z molitvijo priporočili v božje varstvo. Potem smo v avtobusu prepevali, se pogovarjali in poslušali posnetek govora o življenju sv. Bernardke in lurških čudežih. V dnevni sobi hotela,kjer smo prenočili,smo imeli že zve- čer in tudi zjutraj sv. mašo. Ko smo se še najedli, smo okrepčani z duhovno in teles- no hrano, v veselem razpoloženju kar po- zabili na utrujenost in spet nadaljevali pot.
V Lurd smo prispeli proti večeru in pozdra- vili Marijo na kraju njenih prikazovanj.
Drugo jutro in vse prihodnje dneve smo imeli slovensko mašo pri sestrah klarisah v kapeli, enkrat pa je bila skupna slovenska maša pri votlini.
Popoldne istega dne je bila slavnostna otvoritev kongresa, katerega geslo je bilo »Jezus Kristus je razlomljeni kruh za novi svet!« lz zvočnikov so veličastno donele hvalnice Gospodu... Med množico je zavr- šalo, ko je na tribuno stopil papežev od- poslanec,temnopolti kardinal Gantin in pre- bral papeževo pismo.
Vsi dnevi so bili za invalide bogato izpol- njeni. V kapeli, kjer smo imeli mašo, smo razpravljali o temah kongresa.
V Pijevi baziliki smo bili navzoči pri maši, ki je bila za vse bolnike. Vodil jo je krakovski nadškof, kardinal Macharski. Nam je papež poslal posebno pismo, kjer je med ostalim napisal, da nas sedaj, ko sam trpi, še bolj razume. Omenil je,naj svoje trpljenje zdru- žimo s Kristusovim in ga darujemo za vso Cerkev.
Skupna nedeljska maša je bila na prostem -na kongresni tribuni.Daroval jo je kardinal Gantin,ob somaševanju mnogih kardinalov, škofov in duhovnikov. Na travniku je bila zbrana velika množica ljudi. Imela sem ob- čutek, da smo resnična družina enega Očeta. Nepozaben mi bo ostal prizor med povzdigovanjem. Tribuna je žarela v son- čni svetlobi, v ozadju je bilo modro nebo. Počasi se je dvigovala kardinalova roka s hostijo, ki je bila kakor vzhajajoče sonce. lz srca mi je privrela goreča prošnja: Kakor sonce razsveti temo,naj Kristus prežene iz duš vse temine zmot in nevere! Vsem bol- nim in invalidnim je obhajilo prinesel kardi- nal Gantin.
Nepozabno bo ostalo tudi srečanje s tem kardinalom pri sprejemu vseh slovanskih narodov. Invalidom je podelil poseben bla- goslov in vsakemu posebej stisnil roko v prisrčen pozdrav.
Posebnost Lurda je bila procesija z lučkami ki smo se je tudi invalidi udeležili.Zaključek procesije je bil pred Roženvensko baziliko, kjer so nam kardinali, škofje in duhovniki podelili blagoslov.
Večere smo različno preživeli. Gledali smo zanimivo,prirejeno igro, bili smo na koncer- tu, poslušali smo črnske duhovne pesmi, ali pa smo bili v tihi molitvi pri votlini, kjer smo se spomnili vseh pri Prijateljstvu.
Tudi zaključek kongresa je bil slavnosten. Potem smo zopet odrinili na pot, bogatejši za nova spoznanja in polni lepih vtisov. V srcih je bila želja, da bi Kristus, ki se nam daje,zopet vse združil,da bi v Bogu postali eno.

Zinka

Vsak udeleženec kongresa je dobil kartonček z odtisnje- nim simbolom:spodaj vejica, katere ena stran je obrezana iz druge pa poganja mlado brstje. Nad tem obetom no- vega življenja kakor sonce sije na veliko koščkov razlomljena hostija.

Vseslovenski molitveni dan za nove duho- vne poklice se je razvil v mogočno, gorečo prošnjo: pošlji delavcev, Gospod, na svojo žetev!
Slovesno bogoslužje pred cerkvijo sta vo- dila gospod škof dr. Jenko in gospod škof dr. Lenič s številnimi gg. duhovniki soma- ševalci.
Gospod škof dr.Lenič je po pozdravu vsem prisotnim izrazil še posebno veselje nad spontano pripravljenostjo sodelovanja v tako številnem odzivu na molitveni dan za duhovne poklice. Naše prošnje, molitve, žrtve in odpovedi v ta namen bodo gotovo dosegle svoj odmev pred nebeškim presto- lom. Že Jezus je v Palestini rekel,da je že- tev velika, a delavcev malo. Smililo se mu je ljudstvo brez pastirja. Tudi v današnjem času hodi Kristus med nami in na različne načine kliče mlade ljudi v službo Ljubezni. V vsakem trpečem, zapuščenem in odri- njenem človeku kliče in prosi pomoči sam Kristus. Koncil naroča, da je skrb za rast duhovnih poklicev dolžnost slehernega kri- stjana, ki naj z molitvijo in pravim krščan- skim življenjem dviga duhovni svet na višjo raven.Verne družine,ki jih lahko imenujemo majhna semenišča,so osnovni temelj kršč- anske vzgoje in duhovnih poklicev. Vredne božje služabnike moramo pri Bogu izmoliti in izprositi. Posebno prosim,je rekel gospod škof, bolnike, invalide in ostarele,da molite in darujete svoje trpljenje za duhovne po- klice.
Pristopili so štirje bogoslovci, pripravniki za diakone, ki so bili sprejeti v kleriški stan. Naj bodo kot znamenje ob poti, po kateri stopa Kristus.
Tudi pet redovnic iz družbe Marijinih sester je javno obnovilo zaobljube.
Bistvo krščanskega življenja,je rekel gospod škof Jenko, je hoja za Kristusom in ravno duhovni poklici so tista duhovna sila, ki daje narodu notranjo moč.
V prvem delu popoldanskega programa je v obliki razgovora prijatelj urednik predsta- vil in osvetlil delo ter želel, da bi bilo čim- več razumevanja in podpore od zdravih. Iz naših vrst se je predstavila Zinka in pove- dala nekaj besed o svojem življenju. Nato redovnica, ki se v tem poklicu - kot je de- jala - lažje popolnoma posveti bolnikom, in še oče duhovnika,ki je rekel, da je z veliko srečo sprejel sinovo odločitev in mu stal ob strani z molitvijo.
Drugi del programa je bil izpolnjen z molitvijo rožnega venca in petimi litanijami Matere božje.
Od Marije Pomagaj smo se poslovili s pes- mijo in prošnjo,naj nakloni Bog mladim obilo notranje svetlobe, da bodo mogli biti bliž- njemu luč.

M. K.

OKTOBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi krajevne Cer- kve združile svoje delo pri oznanjevanju evangelija v misijonskih krajih.
Drugi Vatikanski koncil in posebej še papež Janez Pavel II. vabi mlade Cerkve v misijo- nskih krajih,naj tudi te pošiljajo misijonarje drugam. Tako so se zganile: Indija, Indo- nezija, Filipini, Afriške mlade Cerkve, Južna Amerika.
Kakšen pomen ima to, ko so pa te Cerkve same še potrebne tujih misijonarjev? Indija ima okoli 600 milijonov ljudi, katoličanov pa je dobra stotina. Gre za dar uboge vdove, ki ima poseben božji blagoslov ne le v evangeliju, marveč v današnjem življenju.
Janez Pavel II. je l.1979 dejal, naj kristjani pomagajo kristjanom.S tem bodo tudi sami največ prejeli, ker bodo s svojim apostols- kim prizadevanjem priče življenjskosti svo- je vere. Govoril je tudi o nevarnosti, če se kakšna večja ali manjša verska skupnost zapre vase.S tem ne škodi le vesoljni Cer- kvi, ampak najprej sama sebi.
Molili bomo za to,naj Sveti Duh vodi misijon- sko prizadevanje vseh Cerkva in jih usklaja Naša majhna naloga pa je, da smo sami osebno misijonsko usmerjeni.Moliti moramo za širjenje vere,tudi storiti moramo kaj za to.Jezus je pohvalil dar uboge vdove.Kako ne bi pohvalil vsakdanje darovanje invalida, bolnika, prizadetega, zapuščenega, otroka?

NOVEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Za Cerkev v južno- afriških deželah.
V južnoafriških državah Namibiji, Botsvani, Angoli in Mozambiku se je v zadnjih letih porajala svoboda v velikih porodnih boleči- nah. Ponekod so države kot novorojenček, ki ima mnogo težav, dokler si ne opomore.
V vseh teh deželah je pričujoča tudi Cer- kev. Povsod so že domači črni duhovniki in večinoma tudi škofje. A tudi beli misijonarji so ostali na svojem mestu, niso zapustili svojih vernikov.Ni bilo malo žrtev med njimi Večkrat so misijonarje in misijonarke zahr- btno umorili. Darovali so svoje življenje za mlado afriško Cerkev.
V bogoslovju za te dežele je 79 bogoslov- cev. Poklici so se začeli množiti. Letnik za letnikom je številnejši. Afriški škofje krepko branijo človeške pravice svojih vernikov in sonarodnjakov. Njihov ugled je velik. Vsa Afrika je bila počeščena,ko je papež Janez Pavel II. imenoval črnega kardinala Gantina za svojega zastopnika na evharističnem kongresu v Lurdu.

P. Berden

400-letnica rojstva »gospoda Vincencija«

V.

Življenje sv. Vincencija je bilo izredno delavno. Usta- navljal je družbe in društva, organiziral pomoč prizadetim krajem, pošiljal misijonarje in sestre na nove postojanke, svetoval najrazličnejšim lju- dem, hodil na seje sveta za cerkvene za- deve in na misijone med podeželskim ljud- stvom. Vsa ta ogromna dejavnost je bila en sam odgovor na božji klic, hkrati pa je razodevala, da ima Vincencij srce za uboge.
Vincencij je živel v času, ko je bilo v Fran- ciji veliko revščine in neurejenih socialnih razmer. Pomislimo samo na berače,galjote, najdenčke ali nezaščiteno podeželsko ljud- stvo. Vodilni državniki kot Rišelje in Mazaren so imeli pred seboj politične cilje, ki so jih dosegali predvsem z vojaško silo. Nepre- stane vojne so izžemale državo in puščale za seboj opustošenje, lakoto, moralno po- kvarjenost in še versko brezbrižnost. Kako kruto in hkrati resnično zveni Vincencijevo odkritje: »Ljudstvo umira od lakote in se pogublja« To je Vincencija prizadelo v srce Ko je prebiral pisma iz Lorene in Pikardije, kjer so najete vojaške čete puščale za seboj smrt, bedo in lakoto, je fizično trpel. Čutil je s temi ubogimi ljudmi in to ga je priganjalo,da je storil vse,kar je bilo v nje- govi moči,da vsaj nekoliko ublaži posledice vojn in pomaga nesrečnemu prebivalstvu.
Najprej je šel do Rišeljeja. Pripovedoval mu je kar le mogoče nazorno o teh grozotah in nato rekel: »Prevzvišeni, vrnite nam mir! Usmilite se nas, dajte Franciji mir!« Rišelje je vzdihnil in rekel, da je trpljenje potrebno zlo, da bo Francija politično močna, in ni maral ničesar storiti za mir, Lorena naj trpi še dalje. Vincencij je moral nekaj storiti,da to trpljenje ublaži. Šel je na delo. S pomo- čjo bratovščin krščanske ljubezni, s sest- rami in misijonarji je organiziral pomoč in jo usmerjal na najbolj ogrožene kraje. Večina Lorencev je vedela o Parizu le to, da je tam kralj, ki ima vojake in pa neki gospod Vincencij, ki skrbi za vse nesreče v Loreni. Čutili so, da ima ta nepoznani gospod Vin- cencij srce za nje.
Še bolj so to čutili ubogi, ki so se z njim neposredno srečevali. Recimo, galjoti, ki so v pariških ječah čakali, da se jih nabere za eno »verigo«. Taka »veriga« uklenjenih galjotov je krenila iz Pariza v Marsej, kjer so bile zasidrane galeje. Pariške ječe za galjote so bile takrat strašne in nečloveš- ko stroge. Kaznjenci so ležali ali sedeli po nizkih policah vklenjeni v verige, ki so bile pritrjene na zid. Celice so bile bolj zidani grobovi kot bivališča. Sploh so postopali z njimi kot da niso ljudje. Zato ni čudno, da so v obupanosti bruhali iz sebe bogoklet- stva, ali pa najostudnejše nesramnosti. Te ječe so bile resnično podoba pekla.Vincen- cij je drhtel od groze, ko je to prvič videl. Takoj je šel k generalnemu prokuratorju,se vrgel pred njim in ga prosil, naj omili stro- gost teh strašnih zaporov.Uspel je. Galjote so premestili v neko poslopje v predmestju Pariza, kjer so dobivali več in bolj zdrave hrane. Potem je šel k pariškemu škofu in dosegel, da je izdal posebno okrožnico vse- mu pariškemu duhovništvu, naj priporočijo te nesrečnike usmiljenju svojih vernikov. Tako so od raznih strani začeli prihajati darovi in tudi usmiljeni obiskovalci so jim prinašali potrebnih stvari. Posebno rad je prihajal k njim Vincencij. Po cele dneve je posedal pri njih, jih bodril, poučeval v veri in pripravljal na svete zakramente.Ti ljudje ki so jih imeli za nepoboljšljive in za učlo- večene hudobe, ki jim noben človek ni dal večje lepe besede so ob Vincencijevih pri- jaznih in ljubečih besedah začeli jokati,ob- žalovati svojo grešno preteklost, prositi za dobro spoved in odpuščati vsem, ki so jim prizadeli krivico. Utihnilo je bogokletje in nesramno govorjenje,pa tudi divji kriki jeze obupa in maščevalnosti. Stražniki,ječarji in uradniki ječ niso mogli lastnim očem verjeti da je res tako. Oni so po mestu raznesli novico o nekem »krotilcu tigrov«.
Tako so galjoti in še mnogi drugi, ki jih je trla človeška slabost in revščina, kot berači, brezdomci, obubožani plemiči, najdenčki, vedno znova doživljali, da ima gospod Vin- cencij srce zanje. Vendar je Vincencij znal navdušiti tudi druge. Predvsem so bila to preprosta kmečka dekleta,ki so vstopala v novoustanovljeno družbo Hčera krščanske ljubezni. Skupaj z modro materjo Ludoviko jih je vzgajal za služabnice ubogih. Kako jih je znal utrjevati v prepričanju,da je Bog od vekomaj imel namen uporabiti v službi ubogih prav nje,in da v osebi reveža služi- jo Kristusu. Govoril jim je, da iti k revežem, pomeni, iti k Bogu. Če sestra desetkrat na dan obišče bolnika, bo desetkrat na dan tam našla Boga.Zavedajo naj se,da tudi ni dovolj,če dajo revnim bolnikom samo hrano ali zdravila,ampak jim morajo po božjih na- menih pomagati z deli duhovnega usmilje- nja. Zato naj vplivajo na bolnike, da bi se v svojih bolečinah spomnili na trpljenje Bo- žjega Sina in ga prosili,naj pridruži njihove bolečine s svojimi in jih daruje Očetu, ali da je njihova postelja križ našega Gospoda na katerem trpijo z njim. Treba jih je na- govarjati, da se okoristijo z boleznijo, da najdejo pravi smisel.
Vincencij je znal ogreti razen src prepros- tih kmečkih deklet,ki so prihajale v Družbo tudi srca dvornih dam in gospa iz najviš- jega plemstva v Parizu. Če pomislimo, na kakšno razkošje so bile navajene te gospe pa so šle streči bolnikom v zanemarjene prostore. Kaj vse so morale v sebi prema- gati, in kako bi to zmogle, če bi ne imele srca. Vincencij jih je znal pripraviti do tega in kadar je njihova prvotna gorečnost po- pustila,je vedno našel prave besede,da so vztrajale.Tako je bilo na primer z najdenčki Gospe so prevzele materialno skrb zanje. Na začetku je vse lepo potekalo. Toda za- dnjih deset let tridesetletne vojne je bilo zelo malo denarja in viri so usihali drug za drugim. Kazalo je, da dela za najdenčke ne bo mogoče več nadaljevati. Tedaj je Vin- cencij pri nekem sestanku govoril gospem, kako se ima petsto do šeststo otrok zah- valiti za življenje prav njim. Nato je nada- ljeval: »In zdaj, glejte, usmiljena ljubezen vas je nagnila,da ste se zavzele za te ne- bogljene otroke. Po milosti ste bile matere njim, ki so jih telesne matere zavrgle. Zdaj pa premislite,ali jih hočete zavreči tudi ve. Prenehajte jim biti za nekaj časa matere in bodite jim sodnice.Njih življenje in smrt sta v vaših rokah. Zdaj hočem pobrati vaše glasove. Čas je,da izrečete, kako ste skle- nile, da se bo videlo, ali nočete imeti več usmiljenja z njimi. Živeli bodo, če boste še naprej v ljubezni zanje skrbele; če pa jih boste zapustile, bodo pomrli. Skušnja vas jasno uči, da ne morete o tem dvomiti.« Nemogoče je bilo, da bi se ob takih bese- dah delo za najdenčke ustavilo, pa čeprav so se zdele težave in ovire nepremostljive.
Res,Vincencij je imel srce za človeka. Celo tisti,ki so ga prizadeli z grobimi žalitvami in mu bili kakor koli nasprotni, so doživeli, da jim ta človek ne vrača z enakim, ampak z dobrim. Odpuščal je, jim prizanašal, se po- niževal. Če vlada v srcu ljubezen, ki je iz Boga, potem je neugasljiva in nikogar ne izključi,vse zajema,predvsem uboge. Ubogi so dediči božjega kraljestva,ubogim se oz- nanja blagovest, njim velja prvi evangeljski blagor. Nemogoče je bilo, da bi Vincencij ne naklanjal ljubezni vsakemu, ki ga je trla človeška slabost in revščina. Kar je priza- delo njih, je prizadelo tudi njega. Skupaj z njimi je trpel njihovo bedo, in hkrati storil vse, kar mu je bilo mogoče,da olajša njihovo bedo. Pri tem je znal navdušiti in spretno vključiti v delo tudi druge ljudi. Ne moreš imeti nekoga rad, ne da bi čutil z njim, in ne da bi bil pripravljen storiti vse, kar je mogoče, da mu pomagaš.

(dalje prihodnjič)

Kadar se prizadetemu člo- veku ponudi priložnost pre- živeti nekaj prekrasnih dni ob morju, je to še nekaj več kot le počitnice.
Po poti nas je spremljal dež, a mi smo bili prepričani, da nam bo lepo. Spet bomo vi- deli morje, se kopali in se predajali toplim sončnim žarkom...
V Lignanu nas je čakal prijatelj Roberto in z veselim pozdravom »ciao« smo mu izrazili vse navdušenje in srečo, da smo spet skupaj.
Vsak dan je bil doživetje zase in vsakdo je dobil v svoje srce nekaj, kar je napolnilo dan. Minevali so nam pa dnevi tako hitro, da bi najraje ustavil čas, če bi ga lahko.
V hladni senci pod borovci smo se vsak dan zbirali k sveti maši. Darovali smo jo Stvar- niku v zahvalo za čudovite dneve in vse dobrine, ki smo jih prejemali ob morju. Mi- slim, da je maša takole na prostem nekaj posebnega. Človek občuti, kako se je nje- gov duh združil z duhom Stvarnika. Prav sveta maša nas je vsak dan znova opo- minjala, da smo vsi otroci enega Očeta in živimo v skupnosti. Zato moramo odpreti srce za druge, ker brez tega skupnost ne bi obstajala.Vsak od nas je lahko dobil ne- kaj, vsaj drobtinico od te duhovne hrane. Prav to drobtinico bo mogoče še dolgo nosil v svojem srcu, in če bo srce dobra njiva, bo iz nje nastalo še veliko hlebov duhovne hrane.
Zadnji petek naših počitnic ob morju nas je obiskal škof iz Vidma. V njegovi pridigi smo začutili, kako malo besed je potrebno, da se človek približa človeku. Po kosilu je škof stopil do vsakega in ga pozdravil.

Tudi za razvedrilo smo vedno poskrbeli in nam res ni bilo dolgčas nikoli. Neki večer je naš znanec in prijatelj Aleksandro pripeljal v kamp skupino mladih fantov in deklet,ki so nam lepo pre- pevali. Nekaj čudovitega se porodi v srcu, ko srečaš človeka, ki ga imaš srčno rad. Tak občutek sem imel, ko sem zagledal Aleksandra. Mislim, da ob takih prilikah ni pomembno, kakšen jezik govoriš. Važno je le, da ti iskreno prepeva srce, da objem ni naštudiran in da solze niso le navadna voda
Naj so bili trenutki še tako lepi, časa nismo mogli ustaviti. Zadnja maša na počitnicah... V naših mislih, očeh in grlih se je nabiralo nekaj,kar se z besedo ne da opisati. V ta- kih trenutkih srce res poje Bogu hvalnico. Oči iščejo človeka, iz njih govori bratska ljubezen. Beseda hvala je tukaj premalo, človek je nemočen pred čustvi, pred Bogom.
Težko je bilo posloviti se od morja, prijate- ljev, posebno od sodelavcev, saj brez njih teh čudovitih trenutkov ne bi mogli doživeti. Hvala in Bog poplačaj vsem!... Že spozna- nje, da človek skuša pomagati človeku in pri tem ne gleda na osebno korist, je hvale vredno. Res, hvalimo Boga, da imamo take prijatelje.
Ne gre le za počitnice ob morju,temveč za tisto, ko lahko dokažemo, da smo priprav- ljeni sprejeti drug drugega in živeti v skup- nosti.

B. Č.

Oddih s prijatelji je bil zame čudovito, en- kratno doživetje. Ne znam ga opisati kot je treba, povedati čim manj in vendar vse.
Lignano - kraj nepozabnih doživetij, spo- minov, uživanja sonca, morja in pristnega veselja nad vsem, kar smo videli, slišali, občutili. Spominjam se enkratnih trenutkov slovesne tišine, ko smo ob toplih večerih premišljevali svoj odnos do Boga in do bliž- njega. Sv. maša pa je bila vsem neizčrpen vir, kjer smo prejemali moč za prenašanje križa, ki ob misli na božjo bližino ni bil več tako težak. Naša srca je napolnjevalo tudi igrivo in sproščeno razpoloženje, katerega je spremljal spontan, prešeren smeh ob mnogih domislicah in igrah.
Počitnice so bile tudi čas globljega medse- bojnega spoznanja ter mirnega življenja v skupnosti,kjer vladata sreča in zadovoljst- vo. Kot rdeča nit se je skozi vse dni pletla molitev. Brez teh duhovnih vrednot bi bili revnejši za marsikatero lepo doživetje.Naši mladi spremljevalci so se iz dneva v dan trudili, da bi nam bilo čim lepše. Razumejo, da potrebujemo človeka, ki nam z dobro voljo in nasmehom nudi svoje roke in noge v pomoč. Bog povrni za plemenitost s sre- čo in zadovoljstvom, za kar pa bomo molili!
Sprašujem se, kako bi mogli tudi v domače okolje vnesti vsaj del tega složnega in mir- nega življenja. Zakaj nas tu duši nervozno pomanjkanje časa,problemi postajajo vedno hujši? Gotovo se v svojem življenju preveč zanašamo nase in vse premalo na Boga.

Marija

Na naših počitnicah sem slišala mnogo živ- ljenjskih zgodb. Čeprav nobena izmed njih ni bila vesela, sem v njih čutila voljo in ve- selje do življenja.
Vsakdanje sv. maše, kjer smo sodelovali z branjem beril, petjem in prošnjami, so nas zbliževale z Bogom.Spoznavali smo,da smo taki, kakršni smo, potrebni tam, kamor nas je On postavil. Lepo doživetje je bil obisk udinskega škofa, ki je imel mašo in z nami ostal na kosilu.
Bil je srečen, da smo se videli in prijazen, kot bi se že prej poznali. Jezik je bil sicer težava pri pogovoru, ampak oči in srca so dala priložnost, da smo se razumeli. Daro- vanje sv. maše nas je združilo v vseh po- sebnostih. »Nobeno srečanje ni naključno« je dejal škof, »ampak je to delo Sv. Duha. Njegovo delo pa je potrebno tako škofu, kot najmlajšemu služabniku. Gledam vas, bolne na telesu,in vidim nasprotje tega,kar je vaš duh. Ta je namreč zdrav in vi ste živi v življenju Boga. To sem čutil v proš- njah, ki ste jih izražali med mašo. Hvala za veliko povedanih stvari in za vaše smeh- ljaje. Kadar se človek smehlja, je vesel...«
Ob večerih smo molili desetko rožnega ve- nca ali brali iz brevirja in peli. V oblačnem dopoldnevu smo šli tudi v mesto, kjer smo si ogledali novo cerkev in v njej zapeli ne- kaj pesmi.
Dnevi so hitro minevali... Še zadnjič smo odšli na plažo. Bilo nam je hudo, saj smo v devetih dneh, ki smo jih preživell skupaj, postali velika družina.
Hvala vam, ki ste se trudili, da smo te dni preživeli prijetno. Srečali smo se s sestra- mi, brati in mislim, da se je vsak izmed nas srečal tudi sam s seboj.

Danica

1. Bližnji nam mora biti vsak človek. Ne glede na razlike (duhovne, telesne,verske, rasne itd.), ne glede na družinske, sorod- stvene, prijateljske vezi in ne glede na od- daljenost. V vsakem primeru pa smo dolžni človeku,kjerkoli je in karkoli je, v stiski po- magati kot svojemu bližnjemu. Nam bolni- kom in invalidom so še posebno blizu ljudje ki nas razumejo in jim lahko zaupamo, ki nas spoštujejo in nas imajo radi.
2. Temelj dobrega sodelovanja je ra- zumevanje, iskrenost in medsebojno spoštovanje. Zadnja leta se sodelovanje med invalidi in zdravimi poglablja. Izraženo je bilo mnenje, da bi bilo sodelovanje med nami (bolniki in inv.) lahko boljše,predvsem dopisovanje in tudi obiski s pomočjo zdravih.
3. Različnost med ljudmi zahteva pred- vsem lastno prevzgojo. Pri vsakem stiku s človekom moramo upoštevati različnost, to pa zahteva veliko ljubezni, potrpežljivo- sti, razumevanja in strpnosti. K premisleku nas sili izjava invalida, ki pravi, da ne vidi nobene različnosti med ljudmi,dokler ga ne prezirajo; ko ga družba zavrača, pa takoj začuti različnost in se počuti manjvrednega.
4. Z dobro voljo,s premaganim strahom in občutkom enakovrednosti bomo na- pravili velik korak k zbliževanju in poveza- nosti z zdravimi v svojem okolju. Potrebna so župnijska,dekanijska srečanja, naša du- hovna srečanja. Še naprej ostanimo ob pet- kih v molitvi duhovno povezani med seboj.
5. V skupnosti je moč. Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi." Z božjo in našo medsebojno pomočjo lahko veliko naredimo in Bogu moramo biti hvaležni, da živimo v krščanski skupnosti.
Po obravnavanju dopoldanskih tem smo za- ključili popoldne s sv. mašo v cerkvi. Izredno živahno so- delovanje pri sv. daritvi je še povečalo občutek družin- skega ozračja.
Naši prijatelji so tudi letos po večerji z za- bavnimi skeči poskrbeli za smeh in sprosti- tev po napornem dnevu.

V nedeljo smo bili skupaj z župljani Šent- jakoba pri sv. maši, ki jo je daroval gospod župnik Franc Rataj s somaševanjem prija- telja urednika. Naj obnovim nekatere misli iz govora.
Jezus v evangeliju (Matej 16, 21-28) na- pove svoje trpljenje, smrt in vstajenje ter nas nadalje pouči, da bomo svoje življenje izgubili, če ga bomo iskali in svoje življenje našli, če ga bomo zaradi Njega izgubili. Je- zus želi in tudi pričakuje od nas, da čimbolj preusmerimo svoj pogled od zemeljskega k božjemu;da nam niso materialne dobrine,ki preminejo, pomembnejše od duhovnih vre- dnot,ki nas dvigajo k Bogu. Danes moramo graditi svoj jutri. Biti moramo kot vrtnar, ki obrezuje drevje, da bo bolje obrodilo,da bo sad večji in boljši. Trpljenje,odpovedi,žrtve so orodje v naših rokah, s katerim preobli- kujemo svojo notranjost, da postanemo bo- ljši, plemenitejši,bolj božji in celo srečnejši.
Gospod župnik je nadaljeval s primerom zgo dbice o rosni kapljici, ki je zašla v školjko. Zelo je trpela in tožila,da ni več svobodna, da jo premetava, boli in žuli v tesnem pro- storu. Hrepenela je po rešitvi. Prišel je po- tapljač, ujel školjko z nesrečno kapljico, in ko so na kopnem školjko odprli,so zagledali prekrasen biser. - Naše duhovno življenje je podobno taki drobni kapljici. V trpljenju, preizkušnjah in v prijateljstvu z Bogom raste in se spreminja v dragocen biser. Mi sami damo našemu življenju pravo vrednost, ko postane biser za bližnjega. S tem osrečimo sebe in druge,saj si sreče vsak želi, še po- sebno pa večne sreče v nebeškem kralje- stvu.
Pred kosilom se je na različna vprašanja razvil krajši razgovor.
- Zakaj ljudje toliko kritizirajo duhovnike?
Pač zato, ker so zaradi izjemnosti svojega poklica bolj na očeh. Duhovnikov zgled je najboljši pričevalec evangelija, zato je po- trebno, da molimo za dobre dušne pastirje. Na splošno pa vedno obstaja nevarnost, da sodimo površno in krivično.
- Zakaj je Jezus rekel,da prinaša na zemljo ogenj in nemir?
Izčrpen in čudovit odgovor je v 4. številki Prijatelja. Preberite ga še enkrat!
- Zakaj samomori?
Najbolje je odgovoril invalid s stavkom:kjer je vera, je ljubezen do življenja.
- Ljudje pravijo: tako sem molil, pa nisem bil uslišan!
Če ni bil uslišan, je bilo gotovo v njegovo dobro. Do tega spoznanja pridemo včasih že na tem svetu ali šele v večnosti. V prošnji naj bo vedno navzoča misel: če je Tvoja vo- lja. Molitev ne sme biti samo prošnja, tem- več tudi češčenje in zahvala. Glavni smisel molitve je,da vodi k osebnemu notranjemu spreminjanju,k duhovnemu razvoju in rasti.
Vem, da je srečanje v Šentjakobu vsakega udeleženca duhovno obogatilo. Smo kap- ljica v barki, ki jo premetavajo valovi, kot na spominski nalepki, ki jo je vsak dobil od gospoda župnika. Upamo,da se bo kapljica nekoč spremenila v biser. Za vse darove vsem Bog povrni.

M. K.

Podpis k slikam:
Bili smo kot prava družina, ki se je krepčala z vsakdanjim kruhom in z božjo besedo.

Srečanje na Čatežu pod Zaplazom

Sončnega in toplega po- poldneva v juliju smo se na povabilo g. Glasa zbrali bolniki in invalidi na prikupnem hribčku Čatež pri Zaplazu.Bili smo iz raznih krajev Dolenj- ske, različni po zunanjosti, a vsi smo imeli en namen, poglobiti svojo duhovnost.
Ko smo se prvi večer zbrali k sv.maši, smo se po besedah duhovnega voditelja najprej ustavili ob Jezusovi molitvi in vdanosti ne- beškemu Očetu. To nam je poživilo zavest vrednosti trpljenja in vdanosti,v kateri smo pripravili svoja srca za nadaljnji sprejem božje besede.
Naslednje jutro smo pogovore in razmišlja- nja začeli s skupno pesmijo. Pridi, pridi Sv. Duh, da bi mogli z njegovo pomočjo odkriti človekovo pristnost in naš življenjski na- men, to se pravi služiti Bogu in bližnjemu.
Zato se je potrebno naučiti, da bi se znali in mogli medsebojno sprejemati, čeprav smo na zunaj različni.Po notranjosti pa moramo postati kakor otroci preprosti,resnicoljubni, odkriti. Ob našem razmišljanju smo jasno spoznali,da je vsak človek dar, naj bo zdrav ali bolan. Spoznavati se moramo tudi po svoji notranjosti. Odkrivati in razvijati mo- ramo svoje sposobnosti, svoje poslanstvo. Naša edinost je v iskanju skupnega temelja Nikoli ne bomo vsi enaki, vendar spoznava- mo,da nas prav ta različnost bogati v naši notranjosti, kjer v edinost povezuje Bog.
Biti odprt do drugega pomeni imeti srce za drugega, biti vedno pripravljen pomagati sodelovati. Skratka, dati nekaj od sebe, po- magati bližnjemu,kadar te potrebuje. Odnosi med zdravniki in bolnimi naj bodo medse- bojno podarjenje in dopolnjevanje, saj smo vsi drug drugemu potrebni. Okolje, ki te ne razume,ti lahko zapre srce,to pa povečuje trpljenje in naredi človeka nedostopnega, nedelavnega. Za človeka je izredno pome- mbno, da ima dobrega prijatelja. Kako zelo nekaj velikega je,če znamo odmirati sebi in živeti za druge. Tudi invalid,bolnik ali osta- rel človek lahko pomaga drugim z molitvijo in darovanim trpljenjem. Ko je človek v trpljenju in po zunanjosti nemočen, je prav takrat lahko v popolni vdanosti najmočnejši pri odreševanju sveta. Sv. Pavel je dejal: »Kadar sem slaboten, sem močan.«
Človek zablešči prav šele ob srečanju iz srca do srca, v medsebojni povezavi kljub različnosti in v notranjem srečanju sam s seboj in z Bogom. Potrebno je, da delamo medsebojne mostove zbliževanja, prijatelj- stva in ljubezni.Človek ne more živeti sam, se ne more veseliti sam. Na srečanjih se spoznavamo in odkrivamo vedno nova duho- vna obzorja. Srečevati in zbirati se v cerkvi ali kjer je mogoče, se moramo tudi zaradi Boga,zaradi molitve.Tudi molitev more pre- navljati naše medsebojne odnose ter krepi vezi z Bogom in ljudmi. Vsi smo bratje in sestre v Kristusu in Bog je naš Oče.To du- hovno sorodstvo pa še posebej zaživi tudi na naših srečanjih, kjer smo zbrani kot ena družina, to pa nas osrečuje.
Za sklep naše duhovne obnove smo se pe- ljali v romarsko cerkev na Zaplaz, imeno- van tudi Dolenjske Brezje. Pridružili smo se številnim bolnikom, invalidom, ostarelim in zdravim romarjem, saj k Mariji tako radi vsi pohitimo, da se zaupno izročamo v njeno varstvo.To je bil tudi naš namen.Kdo more bolj razumeti bolečino in potrebe svojih otrok kot mati in kdo bolj kot božja Mati,ki je spremljala svojega edinega Sina na kri- ževem potu? Ona, ki je stala pod križem iz katerega nam jo je Jezus podaril.
K zbranosti na najsvetejšo in našo daritev smo se pripravili z molitvijo rožnega venca. Slovesno somaševanje je poživilo sodelova- nje invalidov,mladine,ki je prinesla na oltar darove in ubrano petje pevskega zbora iz Mokronoga.Govornikove besede so kot žarki prinašale toplino in tolažbo, pa tudi spod- budo za vdanost, če trpljenje darujemo za druge,za sv.Cerkev.Posredoval nam je tudi ljubeče besede sv. očeta Janeza Pavla II., ki jih je spregovoril bolnikom na svojih po- tovanjih. Segale so globoko v naša srca, da smo se še bolj duhovno povezali tudi z njim in molili za njegovo zdravje.
Pred mašo si lahko videl zaskrbljene obra- ze, z očmi uprtimi v Marijo, po licih pa so polzele solze, po maši pa umirjenost, vda- nost,hvaležnost. Hvaležnost Bogu in Mariji da smo se s pomočjo mnogih mogli zbrati v tem svetišču,k lepemu bogoslužju,ki je po- živilo našo vero,upanje in ljubezen. Hvale- žni smo vsem, ki so nam pripravili to lepo, nepozabno doživetje. Sodelovalo je veliko ljudi in prav s tem dokazalo svojo odprtost do bližnjega.

Tilka

Naša pot na Vršič je bila čudovita. Avto- mobile smo pustili v dolini in se peš zajedli v strmo cesto, ki se je v neprestanem za- vijanju vila med vznožjem in vrhom kakor laso.
Sedem invalidov in dvakrat toliko močnih rok, ki so potiskale vozičke... Da, bili smo nenavadna odprava. Mimovozeči so nam spodbudno mahali v pozdrav. Ob poti rože, pihljajoči veter,žuboreči studenci, vse pol- no drevja, vmes kakšna žival in nenadoma jagode v bregu. Trenutek čudeža,da samo iztegneš roko z vozička in si že utrgaš rdeč sadež.
Med petjem smo se pomikali navkreber, u- živali v šalah in prijateljskih pomenkih.Gore so nam prihajale naproti. Užitek jih je bilo srečati, ko si od blizu videl, kako se silno vzdigujejo v nebo. Pogled na to je vsem dajal občutek moči in vztrajno smo se spo- padli še z zadnjimi kilometri poti.
Mir brezna in mir strmin nam je postajal vedno bolj všeč. Koliko misli se nam je spre- hodilo po glavi, drugačnih kot v dolini. Tu uporabiš čas za lepe misli...
Na cilju smo. Vse je preplavljeno s »prijet- nim« telesnim naporom. Zrem v skale, iš- čem oporo očem.Nad prepadom se stiskajo drug k drugemu viharniki.S skupnimi močmi se skušajo upirati vetru.Njihova debla se z vejami naslanjajo druga na drugo in branijo svoja življenja pred surovo silo višin. Ho- čejo živeti in piti razkošno luč neba. Lepo mi je pri srcu, kot da sem našla znance. V sebi zaznavam odmaknjenost od sveta,že- lim si biti sama. Toda drevesa,ki obraščajo samoto gore, so me naučila, da nikoli ne moreš biti sam, da je le človek ob človeku lahko trden.
Večer v koči je bil čas dobre volje in smeha. Najbolj boječa med nami nam je povedala, zakaj se je med potjo držala za pulover svojega "šoferja". Bala se je namreč,da bo padla v prepad. Pa si je mislila, naj se ga držim,da bova padla oba. Pred spanjem smo se posvetili Bogu. Božja beseda je tkala med nami vezi iskrenega prijateljstva.
Novo jutro. Povsod kraljuje tihota. Lepo je v planinah, kjer se najprej najavi novi dan, kjer vrhove prve poljubi sonce.
Po zajtrku smo se kar po bližnjici, polni ka- menja,spustili v gozdiček.Fantje so nabrali skale in postavili oltar.Stisnili smo se okrog njega. Maša pod zeleno kupolo listja.
- Gospod z vami!
Nimamo marmornatega oltarja, ob teh ska- lah si z nami... Nimamo pozlačenih kipov, ob deblih bukev si z nami... Drobne rože okrog nas govorijo, da si tu.
- Kvišku srca!
Malokdaj jih imamo tako iskreno pri tebi, Gospod...
Božja beseda... Sprejemamo njeno vsebino da bi vsaj kakšen trenutek dneva napolnila naše odnose in dejanja.
Dežuje. Gospod,rekel si, kjer sta dva zdru- žena v isti prošnji...Sonce prebije megleno streho. Neskončna si Ljubezen,ki vidiš glo- boko v naša srca. Skrivnost božjega miru nas napoji.
- Blagor povabljenim...
Zrak prepeva. Šumeča tišina dreves zvedri duha in očisti misli. Spomni nas Jezus več- krat na to srečanje. Spomni nas, da se bomo vprašali: »Kako visoko pa sega moja gora, moj Vršič?«
Popoldne nam je minevalo tako,da smo pekli krompir. Slastno smo pohrustali dišeče go- molje. Potem smo za smeh še namazali drug drugega s sajastimi prsti. Po prijetnem za- bavnem večeru smo spet radi odšli počivat
Zjutraj smo takoj po zajtrku pomahali ju- nakoma, ki sta šla plezat v skale. Daljno- gled je romal od oči do oči. Spremljali smo ju prav do vrha gore.Kako lepo je biti tako pogumen...
Pred večerom smo se na hitro odpravili na- zaj v dolino. Težko je bilo zdrkniti iz naro- čja sonca in skal, se posloviti od prijaznih ptic... Vsi radostni smo se zahvalili našim pomočnikom in si zaželeli, da bi bilo naše življenje lahko večkrat takšno.Še bi radi šli do čiste višine grebenov... Ne vem, kako le morejo skale tako omehčati srce!

Kati

Lep je slovenski svet. Vemo, a vendar ga vedno na novo odkrivamo. Morda ni nikjer na tako majhnem koščku nakopičenih toliko raznolikih naravnih lepot. Tako smo razmi- šljali med potjo na Dolenjsko,ko smo romali na Žalostno goro pri Mokronogu.Kras naših krajev so tudi številne cerkve in cerkvice, izjemno lepe, z neprecenljivim kulturnim bogastvom. So potrdilo globoke vere naših dedov, pa tudi dokaz velike ljubezni do Mari- je.Koliko božjih hramov je posvečenih Njej! Marija na Žalostni gori je Mati največje bolečine: v svojih rokah drži mrtvega Sina in meč ji prebada srce. Tako jo je izklesal v marmorju mojster iz 17. stoletja in stoji nad glavnim oltarjem. So pa še štirje stra- nski oltarji z Metzingerjevimi slikami velike vrednosti: sv. Jožefa, sv. Jerneja, sv. Pe- legrina in sv. Apolonija. Obok krasijo freske s prizori Marijinih sedmerih žalosti. Cerkev so sezidali okoli leta 1670. Mogočen cerk- veni stolp, 50m visok,je dobro viden že od daleč. Na vzhodni strani strmega pobočja so kapelice - postaje Marijinih žalosti in 28 svetih stopnic, kjer so verniki zbrani v mo- litvi vso noč.
Glavnemu romarskem shodu se je priključila tudi naša manjša skupina invalidov.
Slovesno sv. mašo je daroval predstojnik salezijanske družbe Rudi Borštnik, ki je ro- marjem izrekel dobrodošlico na začetku svojega govora. Jezus je pod križem rekel svojemu najljubšemu učencu Janezu:»Glej, tvoja mati!« (Janez 19, 23-30). Kristus je izročil svojo mater vsemu človeštvu, po- stali smo njeni otroci. V materini naravi je, da pomaga, odpušča, tolaži in bodri svoje otroke,ki se zatekajo k njej v svojih stiskah, v duševnih in telesnih bolečinah. Z njimi se veseli in z njimi trpi. Zbrali smo se pri Ža- lostni Materi božji, da nam dá novega po- guma,da povežemo svojo bolečino z njeno Marija je v svojem življenju mnogo pretrpe- la, še posebno na sinovi poti na Kalvarijo in pod križem. Njeno trpljenje se je zlilo s Kristusovim za odrešenje sveta. Nobenega ni,ki ne bi bil kdaj trpel,ki ne bi bil kdaj ob- čutil bolečine,duševne ali telesne. Vsi smo več ali manj nemočni in potrebni božje po- moči. Kristusov križ je upanje za nas vse in pot našega križa je pot prečiščevanja,ki vodi v Življenje.Trpljenje je posebna oblika Kristusove ljubezni. Moremo jo pa razumeti le v globoki veri in v zaupanju. Papež Ja- nez Pavel II. je rekel, da so ravno tisti, ki trpijo,še posebni Kristusovi prijatelji.Razum brez Boga ne more odkriti smisla življenja in pojasniti trpljenja kot posebne božje mi- losti. Marija naj nam bo vselej vodnica na poti do Kristusa in do našega pravega Do- ma - večnega bivališča.
Po sv. maši smo imeli kosilo v župnišču, u- deležili pa smo se tudi začetnega dela po- poldanskih pobožnosti.
Prisrčna zahvala domačemu gospodu žup- niku in našim prijateljem pomočnikom, ki so imeli še posebno romarsko zasluženje,saj so s podvojenim bremenom premagovali strmo božjo pot kot v starih pobožnih časih-peš. Vsem pa naj bo Žalostna Mati božja pri- prošnjica pri Jezusu.

M. K.

Jezus Kristus, z milostjo in toplino svoje ljubezni si v toplem poletnem dnevu objel toliko src, napolnil in ohrabril si nas z resnico svoje mogočne besede..Mi pa smo Ti tiho razdajali sebe - hvaležni, da smo lahko s Teboj, da smo lahko drug z drugim. Veš Jezus, naše življenje je v enoličnosti marsikdaj samotno,zato smo potrebni Tvo- je pomoči. Zavest,da nas Ti resnično poz- naš,veš,kako je z nami in kaj potrebujemo - ta zavest je naša tolažba, uteha, sreča. In tako srečo doživiš, občutiš v dobroti bra- tov in sester, ki so polni moči, vedrine... Kako polna, preprosta je bila sveta maša, katere smo se mnogi udeležili po daljšem času! Kako lepo je dopolnjevalo sveto mašo naše skupno petje! Ne,nismo bili osamljeni; bili smo združeni - bili smo eno s Teboj, Jezus, s Tvojo in našo materjo Marijo. Oba sta nam dala obilje svoje milosti, darov... takih darov, ki vedno bogatijo, ki so na ra- zpolago vsem Tvojim otrokom.
Hvala Ti,Jezus, za Tvoje in naše srečanje! Veš, veliko je v naših srcih tistega, kar ne moremo povedati z besedami; pa saj Ti in mati Marija vesta vse. Razumeta, zakaj se nam je iz oči utrnila solza... ne solza žalo- sti - to je solza zadoščenja in notranjega veselja, ker smo doživeli dan, ki je okrepil našo vero,blagoslovil naše trpljenje... Zdaj bodo dnevi v naših domovih prepleteni s svetlobo spominov... z željo, da bi se pri- hodnje leto zopet srečali v Podbrdu, lepem primorskem kraju, ki v svoji preprostosti, toplini kliče, živi vero... potrebuje veselje, mladost...
O Jezus,kako neskončen si v svoji ljubezni!

Marjetka Smrekar

Od 24.-29. maja 1981 so se v Švici zbrali glavni odgovorni pri Bratstvu iz evropskih dežel.Zborovanje sta vodila Marie-Therese Gros in duhovnik Juan Manuel Arnau. Prišla sem domov polna resničnega bratskega duha in upam, da bom svoje doživetje po- sredovala naprej.
Zborovanje smo pričeli z evharistično po- božnostjo. Prvi delovni dan se je pričel s premišljevanjem Špancev,ki se je nanašalo na geslo tega zborovanja: Odgovorni je v službi vseh, odgovorni je prvi služabnik vsem. V pozdravni besedi msgr.Françoisa, ki jo je prebrala Marie-Therese, je prosil, da bi vsak sprejel svojo odgovornost bolj s skromnostjo kot z zmagoslavjem, da bi za- hvalil Boga za uspehe in da ne bi pri neus- pehu izgubil poguma.Tako naj bi gledal od- govorni na svojo nalogo in pri tem mislil na stavek iz evangelija:"Eden seje,drugi žanje"
Marie-Therese je imela potem referat o splo- šnem pastoralnem delu v Cerkvi. Poročala je predvsem o svojih izkušnjah,ki si jih je pri- dobila v Švici in ki bi mogle služiti kot spod buda za dvig pastoralnega dela v posamez nih deželah. Po njenem mnenju je pomemb- no,da je nacionalna skupina samo del celote
Potrebno bi bilo,da bi apostolat bolj zaživel in prevzel več nalog v Cerkvi. Ali res skrbi- mo za oznanjevanje evangelija v Bratstvu? Želimo, da bi bilo med duhovniki in laičnimi gibanji več povezave. Vsi oblikujemo Cer- kev; naloga vseh laikov je graditi "novi svet" ki je pravičnejši in ki se bori proti različnemu nasilju. Če laični apostoli delajo in živijo po evangeliju, potem ni razločka med vero in življenjem. Žal pa so mnoga laična gibanja kakor tudi Bratstvo v mnogih župnijah ko- majda poznana. Kjer je Bratstvo močneje zaživelo, so plodnejši tudi dialogi z duhov- ščino in višjimi cerkvenimi predstavniki.
Velik poudarek je treba dati izobraževanju odgovornih in postaviti občasni letni načrt, kar naj da možnost delati bolj enotno na nekem temelju. V skupnostih mora biti več časa za pogovore, vladati mora zaupanje, problemi se morajo skupno reševati.
Mnoge težave se tičejo samih odgovornih. Kot ljudje vidimo često samo svoje proble- me, smo pozorni samo na svoje dosežke in dejavnosti,pri tem pa prezremo druge. Tu- kaj so vzroki za trenja, ki motijo zaželeno edinost.
Da bo moglo Bratstvo še bolje živeti v mi- sijonskem duhu, naj bo odgovornim laikom omogočeno,da se udeležujejo vzgojnih te- čajev in seminarjev v okviru Cerkve, ki naj jih podpre skupnost. Sposobnejši laiki naj imajo možnost, da misijonskega duha živijo in prenašajo tudi v svojo okolico.Na ta na- čin se izpolnjuje Kristusova beseda: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi.« (Matej 18)
Za pogovor so bila postavljena 3 vprašanja:
1. Ali se mi laiki resnično zavedamo odgo- vornosti našega poslanstva?
2. Kje so naše težave znotraj Bratstva, okolja in v Življenju?
3. Ali obstaja povezava vseh laičnih gibanj med posameznimi deželami? Kakšne struk- ture obstajajo?
Iz pogovorov je bilo razvidno, da se še ne zavedamo dovolj,da je vsak kristjan po birmi in krstu zadolžen,da prevzame odgovornost za Cerkev. Rečeno je bilo, da se v Španiji in Franciji že uveljavlja šolanje prizadetih skupaj z drugimi laičnimi gibanji. Vsekakor je v Franciji težko pridobiti prizadete ljudi za Cerkev. V Belgiji nima Bratstvo pravega priznanja in prizadeti ljudje sami nimajo prave volje za sodelovanje.
Na vprašanje,ali se v različnih deželah pri- zadeti vključujejo v cerkveno službo, ali so npr.celo posvečeni v duhovnike, je Španija odgovorila pozitivno;v Franciji delujejo pri- zadeti diakoni,iz drugih dežel kaj takega ni bilo znano. Na splošno je obžalovanja vre- dno, da po župnijah in tudi prizadeti ljudje sami vse premalo vedo o Bratstvu. Često duhovniki in škofje ne spoznajo,da bi mogli tudi prizadeti ljudje prevzeti naloge. Tako se na primer na Portugalskem prizadete samo pomiluje. Skoraj v vseh deželah pa pride tudi do težav pri skupnem delu z os- talimi katoliškimi laiškimi gibanji.
»Položaj Bratstva v skupnem pastoralnem prizadevanju.« To temo je obravnavala Francozinja, odgovorna za svojo deželo, ki je lahko poročala samo o dejanskem stanju v Franciji. Toda pomembno je, da si Bratstvo samo pribori uveljavitev. Zato mora iskati poznanstva z drugimi skupnostmi in gibanji Bratstvo naj bi bilo navzoče predvsem tam kjer se obravnavajo vprašanja, ki zadevajo prizadete,kajti ni dobro,da se brez njih re- šujejo njihovi problemi.Povsod,kjer se Bra- tstvo začne, naj bo dejavno. Če hoče biti Bratstvo v škofiji priznano,se mora vključiti v škofijsko življenje in tam postati dejavno.

Katharina Partner

Župnijski urad Turnišče sporoča, da je v petindvajsetem letu umrla invalidka Nadica Sobočan.
Zadnje mesece je veliko trpela. Ko sem jo še zadnjič,dan pred smrtjo,obiskal in ji pri- nesel Najsvetejše, sem našel pri njeni bol- niški postelji očeta. Držal je pred Nadičinim izmučenim obrazom podobo Marije Pomagaj in slišal sem besede: »Glej Nadica,Marija,ki bi jo rada videla.« Nadica si je nad vse še enkrat želela videti Marijo v župnijski cer- kvi. Oče ji je govoril: »Jutri jo boš videla.«
V ponedeljek,3.avgusta,jo je gotovo videla Ta dan je namreč umrla, odšla k Jezusu in Mariji. Samo to željo je imela, da bi videla Marijo.
Za veliko stvari je bila prikrajšana v življe- nju, ni mogla hoditi, ni znala brati in pisati. Toda ohranila je nedolžno ljubezen do Je- zusa in Marije,zato je bogatila vse,ki so se z njo srečali. Ko mi je nekoč potožila,zakaj mora toliko trpeti,sem ji odgovoril:»Nadica, prosim te, rajši kot odgovor, ki ga ne vem, velika prošnja; daruj vsak dan svoje bole- čine,svoje trpljenje za vse mlade,ki zastru pljajo svoja življenja v grehu«. »Bom,« je obljubila in tako tudi delala vsak dan. Prav vsak človek v župniji je vedel za Nadico in jo je imel rad.Zato jo je spremljala velikan- ska množica mladih in odraslih in presunlji- vo je bilo videti solze mož in fantov, kakor bi hoteli reči:»Nadica,vsi smo tvoji dolžniki Veliko si za nas vse trpela...«
Domači, ki so se za Nadico popolnoma žrt- vovali, se zahvaljujejo posebej uredništvu Prijatelja in vsem,ki so njihovo Nadico imeli radi in ji pomagali.

Lojze Ratnik, ž. upr.

Danes sva s teto dobili vabilo na srečanje - duhovni vikend - na Čatežu. O, kako radi bi se ga udeležili, vendar pa, kakor mnogo drugih preizkušenj, sva tudi to odpoved že vnaprej položile na žrtvenik večni Ljubezni, ki naj bo v tistih dneh še posebno darova- na za »naše prijateljstvo«. Da bi res bilo prijateljstvo, zakoreninjeno v Njem, ki je naš večni in najzvestejši Prijatelj! Da bi vsi spoznali, da nevsiljiva dobrota prej ali slej premaga sleherno srce in Bog daj, Bog daj, da bi se v tem smislu vedno bolj povezo- vali, ne samo z Njim in med seboj, temveč posebno s tistimi, ki še nepoznani trpijo po najrazličnejših krajih in bi jim pravo prijatelj- stvo pomenilo žarek večne zarje v temine vsakdanjosti,pomenilo drobec sreče.Veliko pa je tudi duhovne revščine in ta je prav gotovo za invalida, bolnika ali starega člo- veka večje hudo kot onemoglost, ki je končno delež vsakogar, če morda ne umrje nenadoma, v nesreči.
Dragi prijatelji, zdravi in bolni, takim naj bi bila še posebno posvečena naša prijatelj- ska naklonjenost, pa naj bo naše življenjs- ko mesto kjerkoli. Gotovo ste tudi že sami kdaj doživeli,da je večkrat prav to ključ do src, ki še v starosti mislijo, da je zdravje do konca največja vrednota življenja. Saj tudi je, zelo velika, posebno za vas, dragi zdravi, ki zelo velik del svoje ljubezni in svojega dela darujete nam, ki si sami ne moremo kaj dosti pomagati. Zato vam vse priznanje in hvala,da tudi v nas,nemočnih, gledate polnovredna človeška bitja.
Torej z vami bova duhovno in Bog daj, da bi tudi to duhovno srečanje rodilo bogate sadove,ne samo za udeležence,temveč za vse »naše prijateljstvo« za vso slovensko in vesoljno Cerkev, za katero zdaj, poleg vsega drugega, trpi tudi naš vrhovni pastir in prijatelj sv. oče Janez Pavel II.
Ob koncu pa vsem prijateljski pozdrav!

Mimica Pust in teta

Poznam globoko verno mater,ki je molila in še moli za duhovniške poklice. Upala je, da bo Bog vsaj enega njenih sinov poklical v božjo službo.Poznam pa družino,kjer ni bilo verske vzgoje, pa je Bog izbral enega od sinov za svojo službo. Ker tudi bolniki precej molimo za duhovniške poklice, se morda ob tem še kdo drug nehote sprašuje:»Zakaj?« Dvomim, da je Devica Marija kdaj molila,da bi bil njen sin, če ga je sploh kdaj mislila imeti, obljubljeni Odrešenik, čeprav je bila to skrita želja skoraj vseh judovskih žena in deklet. In v evangeliju je rečeno,da naj- večkrat ne žanjejo tisti,ki sejejo,pa čeprav z velikim trudom. Kolikokrat v življenju mis- limo,da imamo zaradi svojih obilnih molitev in svoje dozdevne pravičnosti pravico do nagrade.To nagrado pričakujemo kot zdra- vje,dolgo življenje,uspeh pri podjetjih,zve- ste prijatelje. Pozabljamo, da je vse milost in nezaslužen dar. V nobenem pogledu ne moremo z Bogom trgovati. Ničesar si ne zaslužimo,ne sreče,ne odrešenja, ne vere. Vse je milost. Tudi če bi omenjena verna mati imela sina duhovnika,bi to ne bila nje- na zasluga, bi to ne bilo zasluženo plačilo. Tudi poklic je milost in tisti, ki ga imajo, si ga tudi sami niso zaslužili kot jim ga niso prislužili drugi. Duhovniki tudi niso najbolj svetniški, najbolj zreli, najbolj velikodušni, najpopolnejši kristjani.
Pa to še ni vse, niti ni najpomembnejše. Bojim se, da gre pri tem vprašanju za zelo usoden nesporazum o tem kaj je duhovniški ali redovniški poklic. Zakaj bi ta verna mati hotela,da bi bil prav njen sin duhovnik? Ker je to odlika,privilegij, čast,povod za osebni ponos? Da bodo tudi v tej "ugledni družini" imeli čast nove maše? Da bo porasel dru- žinski ugled, če že ne celo osebni ponos »duhovniške matere«? Da se razumemo:ne mislim odrekati priznanja nobeni duhovniški materi, rad bi le opozoril na nevarnost po- našanja z božjimi darovi. Kako je kaj take- ga tuje evangeliju! »Blagor telesu, ki te je rodilo«, je rekla neka žena Gospodu.
On pa je takoj obrnil njeno pozornost dru- gam. »Že res, a še bolj blagor tistim,ki bo- žjo besedo poslušajo in v srcu ohranijo«. Tako je tudi ta "verna" mati verjetno svo- jim otrokom želela samo najboljše, tisto za kar so najbolj sposobni, kjer bodo najbolj srečni in kjer se bodo lahko najbolj posve- tili. Za to pa duhovništvo ni edina pot.Ve- dela je,da lahko enako dobro služimo Bogu in se posvetimo v vsakem stanu, da so za Cerkev enako potrebni vsi stanovi. Pred- vsem pa: če je bila res »globoko verna«, potem ni molila, da bi bil duhovnik kateri njenih sinov (zato, ker je njen), ampak je še bolj vroče molila, da bi imela Cerkev in naš narod dovolj primernih duhovnikov. Pri tem je seveda popolnoma upravičeno dala v ta namen Bogu tudi svoje otroke na raz- polago, vendar se je zavedala, da ni po- membno, čigavi bodo ti duhovniki, ampak kakšni bodo.

Dragi prijatelji! Za vse vaše domače, ki vam pomagajo in vaše prijatelje, ki vam vsaj ob- časno priskočijo na pomoč, prireja Komisija ŠPS za diakonijo in Prijateljstvo bolnikov in invalidov poseben študijski dan, oziroma: SREČANJE STARŠEV, DOMAČIH IN PRI- JATELJEV INVALIDOV TER PRIZADETIH- 10. oktobra od 9. do 16.ure na Teološki fakulteti v Ljubljani, Poljanska c. 4. Osrednji dopoldanski temi bosta:»Mesto in vloga družine-okolja za osebno rast inva- lidnega ali prizadetega člana« (govori oče prizadetega otroka) ter "Mesto in vloga vere v življenju invalidov in prizadetih" (govori duhovnik).
Opoldne bo sv. maša z nagovorom nadškofa dr. Šuštarja.
Ob 13. uri »malica« in priložnost za med- sebojne pogovore.
O številnih življenjskih vprašanjih bomo razmišljali v skupinah in končali s skupnim pogovorom.
Sodelujejo duhovniki in laiki. Potrudimo se in pomagajmo izpolnjevati geslo letošnjega leta: Vsi gradimo Cerkev - bolni in zdravi.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 15 din, letna naročnina 90 din (podporna 150 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

V svetu naših prijateljev doživiš tisoč trenutkov njihovega notra- njega življenja. Vse je hrepene- nje po Njem, ki je cilj naše poti. O Bog, hvala ti, za vse te darove! V teh vaših izdel- kih sem videl vas ki toliko trpite,pa vendar še delate Nam zdravim ka- žete pot. Ko si ogledujem razstavo, vidim, da bi tudi jaz lahko kaj takega naredila. Vse mi tako lepo prikazuje znamenje »Prijateljstva«. Naša dela so narejena iz ljubezni do vseh, ki ste z nami. Bog vam povrni za vso na- klonjenost. Izredno! Škoda, ker tega ne vidijo vsi tisti mladi ljudje, ki pravijo, da je življenje brez smisla in dolgočasno. Spoštujem in obču- dujem prav vse. Pripravili ste nam spoznanje, da Bog svojih ne zapusti. Človek lahko samo čestita in zaželi: Le ta- ko pogumno naprej!