Ta misel je geslo letošnjega dneva sred- stev družbenega obveščanja (27.9.),se pravi dneva, ko bi se naj zavedli pome- na, ki ga ima v našem življenju tiskana ali pa po radiu ter televiziji sprejeta be- seda ali slika. Preko časopisov in radia ter televizije so še posebno bolniki in invalidi povezani z ljudmi širom po sve- tu, saj imajo veliko manj možnosti kot drugi ljudje, da bi prišli v stik s tem, kar se po svetu dogaja, pa tudi, če to ni daleč od njihove bolniške postelje ali invalidskega vozička. Zato se je treba ob tem dnevu Bogu še posebno zahva- liti,da je dal ljudem te umske in tehnič- ne sposobnosti, ki so nam naenkrat na- redile svet tako majhen. Če ne moremo mi iz svoje bolniške sobe ven v svet,pa nam sredstva družbenega obveščanja prenesejo svet v našo sobo in ga na ra- zlične načine razgrnejo pred nami. Naša iskrena hvala vsem, ki to delajo in ki se za to trudijo.
A prav zaradi tega pa znova doživljamo našo odvisnost od poročil, ki jih dobimo po časopisu, radiu in televiziji. Vemo,da se dá dogodke,sedanje in pretekle, zelo različno prikazati, da jih vsak poroče- valec vidi po svoje, da vedé ali nehote primakne svoje vtise, da jih vidi take, kot jih želi videti, da jih precenjuje, če so mu simpatični, da jih očrni, če so mu zoprni tisti, ki so v dogodke vpleteni. Pa ne samo to. Poročevalci in novinarji so velikokrat tudi trgovci.Na prodajalno mizo časopisnega papirja ali televizij- skega zaslona morajo pač položiti tisto blago, ki se bo najbolje prodalo. Streči morajo okusu in željam svojih odjemal- cev. Ti pa si želijo spet, da bi bili potr- jeni v svojih pričakovanjih in željah.Od- jemalcev ni dobro razočarati, ker bodo drugič šli kupovat raje k sosedu... Tako zlahka vidimo,da so sredstva družbene- ga obveščanja tudi dvorezen meč. Po eni strani nas osvobajajo naše majhnosti in zaprtosti in nam razprostirajo širok svet, v katerem živimo, po drugi strani pa nas lahko s tem zasužnjujejo, eno- stransko in pristransko obveščajo in se tako z nami igrajo, ne da bi mi za to vedeli.
Ali bomo zaradi tega zavrgli in odklonili sredstva družbenega obveščanja? Ni- kakor ne. Le znali jih bomo uporabljati. Apostol Pavel pravi v neki drugi zadevi: »Vse preizkušajte, dobro ohranite« (1 Tes 5,21). Zavedali se bomo, da je eno samo poročilo, posebno, ko gre za koč- ljive in sporne zadeve, vedno samo ena plat zvona. Mi bomo pa skušali slišati več plati. Ne bomo bralci samo ene knjige, samo enega časopisa.Primerjali bomo in presojali,vedno odprti za nova spozna- nja, vedno kritični do sebe in do drugih, vedno pozorni do vsega, kar je novo, drugačno in kar nas lahko obogati ter dopolni naše poglede. Osnovno merilo pa nam bo tisto iz evangelija: »Po njih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,16.20) Življenje, preskušnje in gorje so tisti preskusni kamni, kjer lahko vsak od nas razloči zrno od pleve,pšenico od pleve- la. Še posebno bolni In invalidi se lahko vprašajo:ali bi mi taki ljudje,taki nazori, taka načela, taki zgledi pomagali živeti ali pa bi mi življenje še otežili? S tem merilom bomo zlahka razbrali, pri kate- rem trgovcu poročil smemo kupovati, katerega pa se moramo izogibati kot prodajalca lažnih biserov.

T. S.

Smeje se lahko tudi tisti, ki trpi

Poletni večer... Sončni zaton je bil še poln od- sevov svetlobe na gos- tih sencah daljnih gora. Ustavila sva pred hišo in okrog avtomobila so se takoj zbrali otroci. »Ali iščete Mileno? Ste jo prišli obiskat? Jo boste spet kam odpeljali, oh?« Nasmehnila sva se: »Jo imate tako radi?« »Imamo,ampak mora- mo ji tudi pomagati« »Ji radi pomagate?« Zateglemu »Ja-aa« je hitro sledilo še priznanje: »Včasih pa tudi ne...«
Milena Žargar, Hafnerjeva 19, 64000 Kranj, ki tokrat pozdravlja bralce »Pri- jatelja« že z naslovne strani, je bila vesela povabila, da se tudi v pogovoru predstavi.
Odkar jo poznamo, se mi zdi, da je nje- no, čeprav težavno življenje, vedno prešpikano z veselimi toni.
Je kakor snop pšenice, v katerega so vpleteni makovi cvetovi.
»Ko sem spoznala,da me to rešuje, po- skušam vse obrniti na šaljivo plat, tudi probleme. Tako laže živim, bolje se po- čutim.Že stara modrost pravi,da veselo srce pospešuje zdravljenje, potrt duh pa kosti suši. Vsi bi morali bolj misliti na to, da človek lahko hitro nekomu naredi veselje. Jaz poskušam v svoji nesreči osrečevati druge.«
»Otroci, ki so radi okrog mene. Privlači me njihova iskrenost.Tudi,če rečejo kaj neprijetnega,to od njih lahko sprejmem. Z njimi laže navežem stike kot z odras- limi.Ne posvečajo toliko pozornosti moji zunanjosti. Vprašajo me, če ne morem hoditi in potem mi pomagajo, da lahko naredim kakšen korak.«
»Če iskreno povem, dolgo ne. Kot otrok še nisem imela problemov s hojo. Vsak kot sem lahko oblezla, se vozila s kole- som. Tudi v šoli mi niso dali čutiti, da sem drugačna. Bila sem zelo živa, je- zikava, znala sem se braniti. Pri vsaki veselosti sem bila zraven.
Potem pa je bolezen napredovala in po končani osemletki so nastopili prvi hudi časi. Vrstili so se zdravniški pregledi in testiranja. Želela sem nadaljevati šola- nje v likovni smeri,pa so mi rekli, da te- ga ne morem, da to ni zame, da... Bilo je zelo hudo.«
»Odšla sem v zavod in se od tam vozila v gimnazijo.Veliko mi je pomenilo,da sem lahko obiskovala šolo skupaj z zdravimi vrstniki. Tudi oni so tako laže razumeli mene. Rada se spominjam profesorice, ki mi je večkrat pomagala nositi torbo po stopnicah. Če se le da, je invalidom bolje omogočiti šolanje med zdravimi sošolci, kot jih pa izolirati v zavode.«
»Doma sem delala, kar so mi rekli, v zavodu pa sem morala bolj skrbeti sa- ma zase. Nisem zjutraj mame vprašala, kaj bom oblekla. Postala sem samostoj- nejša. Nekateri gojenci so se mi zdeli kar nekam čudni. Posebno tisti,ki so bili že dolgo tam, so bili precej zamorjeni in so se najraje pogovarjali o svoji bolezni Meni pa to ni bilo všeč in tudi sedaj mi pogovori o bolezni ne ugajajo.«
»Morda zato, ker preveč premišljajo o sebi in svojih težavah.Take misli bolnika rade premagajo, namesto, da bi bil on njihov gospodar. Marsikoga že kot ot- roka s pretirano skrbjo ovirajo, da bi se osamosvojil.Postane občutljiv in se smili sam sebi. Več primerov,ko radi govorijo o svoji bolezni, je tudi med takimi, ki jih bolezen doleti pozneje, ko so že odrasli Treba je pač veliko poguma, da sebe lahko prav sprejmeš.«
»Po končani gimnaziji - in tega nisem bila prav nič vesela.V zavodu sem imela družbo, prijateljice... Doma je bila samo mama. Brat, ki je bil prav tako od rojst- va invalid, je bil v Domu upokojencev.
Potem sem iskala službo. Bilo je veliko obljub.Ob čakanju se je bolezen še bolj zagrizla vame. To je postajal vedno boljši izgovor, da me niso nikjer sprejeli. Spoznala sem, da moje pričakovanje ne bo doseglo izpolnjenja.«
»Kup težav se je zgrnilo name in bila sem na tleh. Najbolj me je prizadela nenadna bratova smrt. Počutila sem se strašno samo...«
»Po vsem, kar sem takrat doživela, ni bilo lahko in preprosto iskati poti naprej Sama ne bi zmogla. Pomagali ste mi bratovi prijatelji,ki sem vas spoznala na pogrebu.Srečanje z vami me je dvignilo na prav poseben način.Dobila sem opo- ro. Šla sem z vami na obiske k drugim bolnikom, na srečanja, vključila sem se v delovanje Prijateljstva bolnikov in in- validov.«
»Veliko zadovoljstva. Imam več družbe, ven grem lahko...To je enkratno.Najbolj pa me privlači to,da je vse prostovoljno - mislim tudi na pomoč sodelavcev. Če ne bi prišla v stik z vami, morda ne bi bila nikoli navzoča pri sveti maši.«
»Razumevanja ni. Domači pravijo, da lahko doma molim. Morda bi župnik lah- ko poslal koga od župnijskega sveta ali otroke od verouka. Kaplan pride za pra- znike...Včasih berem,da imajo ponekod doma pri bolniku mašo. To mora biti zelo razveseljivo. Če bi v župnijah bolj poskrbeli za večjo udeležbo bolnikov v verskem življenju, bi bolj živeli skupaj. Mišljenje med ljudmi bi se spremenilo, prišlo bi do večje odprtosti in boljših odnosov.«
»Za vsakega bolnika ali invalida pomeni vztrajanje v življenju veliko in odgovor- no stvar. Vera pomaga,toda verovati je treba s srcem in dušo,drugo je revščina V veri mi največ pomeni zaupanje, da bo nekoč poplačan ves trud, vse težave...«
»Nekateri zaradi njega tarnajo, drugi ga poveličujejo. Ne enega ne drugega ne maram preveč.V trpljenju najbolj pomaga sproščenost. Smeje se lahko tudi tisti, ki trpi. Jaz drugim vedno skušam poka- zati korajžo in dobro voljo, ki je sprem- ljevalka veselja. No,s tem ni rečeno,da tudi v meni ni kdaj tesnobe, da nimam problemov. Ampak to hitro pozabim. Že če sem deležna prijazne besede, poza- bim marsikaj hudega.«
»Pomilovalni pogledi in besede: revček, sirota... To je neprijetno. Poskušam pa razumeti take ljudi,ki morda s tem želijo pokazati neko razumevanje,neko meša- nico ljubezni in usmiljenja. V zdravem človeku se ob pogledu na invalida nekaj zgane in ne ve, kaj bi storil. Tu se po- kaže pomanjkanje vzgoje, pravilnega pristopa in odnosa. Že v šoli in pri ve- rouku bi morali otrokom spregovoriti o ljudeh, ki so bolni ali se ponesrečijo.«
»Jaz si ne ženem preveč k srcu. Odgo- vorim k kakšno veselo pripombo, se na- smejem ali pa tudi začudeno gledam. Znam se »braniti«.Treba se je postaviti zase. Če si že invalid, ni nujno, da tudi vse preneseš.«
»Malo je že prirojena, malo pa pridob- ljena. Vedno povem, kar mislim. Nimam strahu pred nikomer. Rada grem med ljudi.Nikoli nisem gledala na zdrave dru- gače kot na invalide. Zato mislim, da bi me tudi zdravi morali sprejeti tako, kot sem in kot enakovrednega človeka.«
»Pazim na to, da vedno kaj delam.Najraje vezem gobeline. Vsakega želim čimprej končati in potem že "hitim" z novim.Imam voljo. Kjer pa je volja, je tudi uspeh. Rada berem knjige in precejkrat mi dan mine ob pisanju pisem. Ob večerih pa gledam televizijo. Vse me zanima. Nočem le sedeti in premišljevati. Vsak bolnik naj bo aktiven, kolikor le zmore.«
»Najraje molim s premišljanjem, da ne- kako brez besed poteka pogovor z Bo- gom. Mislim, da se tudi trpljenje in boji spremenijo v molitev, če sebe sprejmeš takega kot si.«
»Ne, nimam in morda je zaradi tega mar- sikaj lažje. Rada bi le, da bi se popravili medčloveški odnosi, da se človek ne bi bal pogledati nekomu v obraz. Morali bi se srečevati kot ljudje, ki drug drugega potrebujemo.«
»Samo od tega leta ne pričakujem veli- ko. Naj to leto traja,naj bo skrb za nas vedno navzoča. Več naj bo olajšav, iz- boljšav, pozornosti. Cerkev naj se nam bolj približa. Tudi bolniki sami moramo skrbeti, da se odnosi izboljšajo, da ne bomo vedno le neko čudo.«
»Živim doma pri mami. Sva družinski u- pokojenki po očetu. Imam še tri sestre in dva brata. Dve sestri sta gluhonemi. Povezana sem z vsemi. Radi mi poma- gajo. Včasih si želim, da bi me kam pe- ljali,a nočem jih preveč nadlegovati, saj imajo svoje družine.«
»Zdravim: naj ne preganjajo dolgčasa, naj ne bodo nesrečni,ker nimajo lepega nosu, naj ne obupujejo in ne iščejo te- žav, ki jih sploh ni.
Bolnim:naj ne mislijo le na svoje tegobe ampak naj se raje spomnijo še drugih.
Za vse pa velja: ne hodimo drug mimo drugega!«
»Če si že postavljen v življenje, se ne smeš spraševati, če se to splača. Na življenje gledam z vesele plati...«

Tako sva se pogovarjala z Mileno. V od- govorih je zadrhtelo vse njeno resnično bistvo.Ona pozna veselje,pozna boleči- no in vsa razpoloženja med tema skraj- nostima. Njen pogled in nasmeh sta največkrat takšna, da je človek ob njej lahko vesel.
Če pa bi mogla zliti na papir še njen zvonki smeh, bi zažarele črke in z listov bi odsevalo tisočero žarkov poletnega sonca.

Kati, Jože

Emile Cicéron, Floride Gérard predstavljata Emila Damiensa

V notes Emil ne bo nikdar več pisal. 14. marca se zanj začne novo življenje v domu počitka Trnje v Rencurelu sredi Vercorsa. Tam sreča bolne in onemogle duhovnike in redovnice. Z njimi bo živel v skupnosti do konca oktobra.V začet- ku ni vse rožnato. Težko se je privaditi. Zdi se, da je malo izgubljen v tej hiši in tej naravi.Tedaj se obrne na »prijatelji- ci« Terezijo Deteta Jezusa in Elizabeto od svete Trojice ter jima govori:
Veličastna narava Vercorsa je tudi po- moč, ki dviga k Stvarniku. V začetku aprila,nekaj dni potem,ko je prišel, piše prijatelju:
Videti je,da mu težko denejo podnebje, okolje, drugi varovancl v domu:
Pozneje bo Emil razumel, da so se oskr- bovanci izogibali njegove družbe iz tan- kočutnosti, da ga ne bi spravljali v za- drego,da ga ne bi utrujali. Kaj pa naj bi rekli takemu bolniku, ki ima na iznaka- ženem obrazu strašno znamenje svoje bolezni? Neka redovnica se spominja prvega srečanja:
»Prvič sem videla tega duhovnika pri maši,ki jo je daroval ob šestih popoldne Takoj me je iznenadila njegova velika zbranost, njegova globoka vera. Težko ga je bilo razumeti, ker je imel gazo v ustih,da je vsrkavala slino.Vse življenje se bom spominjala tiste maše. Dolgo sem se izogibala,da bi ga srečala.Ko pa sem premagala zadržanost ali plahost, sem se lahko pogosto pogovarjala z njim Njegov najljubši stavek je bil: Gospod je dober. Da prizna Gospodovo dobroto tak, kot je, je velika milost!«
Ob koncu aprila piše Emil sobratu:
Dni v Rencurelu ni mogoče primerjati z dnevi na kliniki. Če Emil ne bi imel izma- ličenega obraza in neprestanih bolečin, bi lahko mislil, da je na počitnicah. Iz dneva v dan pa se bolj zaveda, da je njegova bolezen izredna milost. Takole se izraža v pismu škofu:
Razdalja ni oddaljila Emila od njegovih vernikov. Vedno je pri njih. Če mu manj telefonirajo,več pišejo. On pa uporablja župnijski list,da ostane povezan z njimi V Trnju srečuje veliko neznanih ljudi, ki mu zaupajo svoje težave,upanje,veselje. »Po svojih najboljših močeh jim skušam pomagati.« Nekega dne zapiše o svo- jem veselju, ko zve o skupini mladih, ki hodijo k verouku v Estevellesu. Kadar ve, da je ta ali oni njegovih vernikov hudo bolan,misli na tiste,ki jih je včasih obiskoval, in obžaluje: »Kadar sem šel obiskat bolnika, sem govoril z njim o dežju in lepem vremenu,govoril sem mu lepe besede spodbude, celo vdanosti v trpljenje. Kaj more človek reči tistim, ki trpijo, če sam ni nikoli šel skozi trplje- nje?« Nekega dne Emil zapiše:
Zdravstveno stanje se ne poslabša. V soncu (končno!) ima življenje v domu počitka svoje prijetne strani. Vedri Emi- lov značaj si zopet opomore. Neki os- krbovanec pravi: »Kadar smo igrali ka- ko družabno igro, se nam je postavil za hrbet in hudomušno "prišepetaval" zdaj enemu zdaj drugemu igralcu, kajti zelo hitro je našel rešitev. Vsakokrat, ko je prišlo do posrečene potegavščine v hi- ši, ni bilo treba iskati daleč. On si jo je izmislil.«
Drugi pa pravi: »Pogosto sem se pogo- varjal z župnikom.Bil je zadovoljen,kajti precej lahko sem ga razumel, čeprav je težko govoril. Bil je zelo družaben, lju- bezniv, veselega značaja. Vedno me je pretresel njegov jasni in hudomušni po- gled.«
Vsa pričevanja iz doma Trnje govore o Emilovem trpljenju: Kadar so se pojavile krize, ko se je bolečina zbudila in ga je zelo bolela glava, je hodil z velikimi ko- raki sem in tja po cerkvi z brevirjem v roki. Ali pa je sedel k harmoniju in divje igral cele ure. Če je bilo zvečer, celo ponoči, je šel na pot proti sedlu, odda- ljenemu pet km od vasi, in je hitro hodil da bi pozabil na bolečino.«
Junijskega večera ne more nič več.Trpi bolj kot navadno.Vsa čeljust ga boli. Ko lista po notesu s klinike, najde stran, kjer piše, kako je daroval svoje brezde- lje, svoje trpljenje,svojo ubogo molitev, edina sredstva,ki mu ostanejo.Nadaljuje:
Že takoj ob prihodu v Rencurel se je Emil spoprijateljil s tamkajšnjim župnikom Ni dneva, da se ne bi videla, vsaj ob somaševanju.Včasih skupaj obiskujeta vernike. Vsi poznajo Emila Damiensa z gazo v ustih,s hudomušnimi očmi, z do- bro voljo... in z njegovo nadarjenostjo za glasbo. Kolikor more,sodeluje pri živ- ljenju župnije.To mu je v veliko veselje, vernikom pa v veliko korist. Pri vsakem bogoslužju, pri nedeljskih mašah, krstih, porokah, pogrebih igra na harmonij, ki je malo nadušljiv, pa čudovito poje pod Emilovimi prsti in nogami.
Poletno sonce mu je vrnilo dosti moči, da more zdravnik predvidevati drugo operacijo. Vtaknil bo kromirano jekleno protezo v notranjost brade, da bo Emil mogel zapreti usta. Preden zapusti Tr- nje, piše škofu:

... Čakam,kako se bodo stvari razvijale. Ne vem, kako se bom vedel, ko se bom zopet znašel na operacijski mizi.Premiš- ljujem o svoji prvi operaciji.Znova vidim in slišim različne instrumente in njihov zamolkli zven, ko so jih pripravljali okoli mene. Toda tudi Gospod je videl prip- rave na svojo smrt. Videl je kladivo in žeblje, slišal je smeh in norčevanje, ki mu je trgalo srce. V tistem trenutku je mislil name. S seboj je jemal mojo bole- čino, moj strah, moje trpljenje. Naj mi pomaga misliti na druge On, ki je sam mislil na druge! Da, Gospod, kar boš hotel, kakor boš hotel!

(Se nadaljuje)

Ena od zaznamovanih... Svoje ime je v spodobni obliki,kot je zapisano v knjigah,le redkokdaj slišala. Za sošolce in drugo otro- čad je bila nespremenljiva »marogica«. To je vsem prešlo tolikanj v kri, da se je celo učiteljem včasih ponevedoma hotelo ta vzdevek zapisati z veliko začetnico.
Pa se je kdo od teh samo enkrat vprašal, kako bi mu bilo pri srcu,če bi si ga vzela za tarčo cela truma paglavcev? Kje pa! Nad- vse veseli so bili vsake priložnosti za svojo zabavo na račun drugega,pa če je še tako kruta. To je že stara "pravica" ki se ji naj- brž ne bomo nikoli odrekli.
Pravijo, da nesreča nikoli ne pride sama, ampak vsaj z majhnim spremstvom. Tako tudi k "marogici". Toda spet se nam ponu- ja stara resnica, da tisti, ki so obloženi z vrsto težav, svojo nadlogo bolj junaško prenašajo nasproti drugim, ki tarnajo nad eno samo.
Rodila se je z obrazkom, polnim karminasto rdečih peg. Med njimi je bilo le toliko pres- ledkov bele kože, da so pege še bolj groz- ljivo udarjale v oči. Materi je srce pokalo od žalosti, oče je razočaran popival mesec dni... Svojega spačka sta skrivala, kolikor in dokler se je dalo, ne vedoč,da mu s tem pišeta slabo napotnico v življenje, zakaj s prvim dnem,ko je morala deklica v šolo, se je zanjo začel križev pot zaznamovanke, ki nikomur nič noče.
Šele družba ji je nastavila ogledalo pred oči. Mesece dolgo ni minil dan,da ne bi bila prijokala domov.Tačas,ko se ji je srce zvi- jalo od strupenih besednih pikov, je vzde- vek poganjal korenine na široko. Šele, ko so se vsi že preobjedli te zabave z njo, je začutila, da je sprijaznjena z grenko usodo svojega otroštva. Vdano je sprejela svoj otroški križ...
Šolska leta so bila zanjo huda,a nikakor naj- hujša. Vtaknili so jo v bližnjo tovarno, misleč da bodo delavke z njo bolj človeške. Pa so se motili.
Začudo se je razvila v stasito dekle. So- delavke so ji bile lepe postave nevoščljive. Njihova zavist si je naglo izbrala in privoš- čila njen šibki del; naredile so jo za pred- met svoje najbolj črne zabave.Spoznala je razliko med hudobijo otročajev in »zrelih« ljudi. Zaprla se je v školjko svojega sveta. Drugič se je sprijaznila s svojo usodo-brid- kostjo osamljene mladosti. Vdano je spre- jela svoj dekliški križ...
V tovarno in domov je hodila zmeraj sama. Ni se bala za svojo varnost, češ, kdo bi se neki ozrl na človeško nakazo... Iz knjig je že dokaj poznala svet okrog sebe, toda še veliko premalo. Nekega večera, na poti v nočno izmeno sta iz teme planila prednjo neznana moška in...
V svoji novi nesreči se je, do konca poni- žana, še tesneje zaprla, tudi pred starši. Z grozo je spoznala svoje stanje. Ko sta to opazila starša,sta hčer v navalu srda, mis- leč, da se jima je za hrbtom spridila, izklju- čila iz kroga družine. Ni bila sposobna, da bi bila izdala resnico, zato se je sprijaznila z bremenom svojega trpečega molka. Kaj bo prišlo na svet? Spaček, morda še hujši, kot je sama...? Vdano je sprejela svoj ma- terinski križ...
Kakor se vsakemu,ki se križa ne brani, prej ali slej obrne v blagoslov, se je tudi »ma- rogici«. Za svoj strah je bila poplačana z lepim dečkom čudovite polti. Tedaj šele je staršem razodela svojo skrivnost.
Včasih jo srečam in se skrivoma ozrem v njene srečne oči.Njene pege se razblinjajo v otrokovi lepoti. Ne vidim jih več. Ona pa stiskaje k sebi svoj zaklad in molče poje zahvalo za poveličanje svojih treh križev, prelitih v tri kratke besede: Ti moje vse...

J. L.

Zadnjega maja so Poljaki pokopali svojega najvišjega cerkvenega dostojanstvenika - kardinala in primasa Štefana Višinskega, moža, ki je stal skoro triintrideset let na čelu poljske cerkve in bi bil letos avgusta dopolnil osemdeset let.
Višinski je bil človek iz- rednih darov: imel je knežji nastop in odličen govorniški dar,bil je glo- boko veren in otroško pobožen, hkrati pa po- gumen kot Janez Krstnik, saj je v obrambo pravic vere na ves glas zaklical oblastniku: »Ni ti dovoijeno...«
Doživljal je občudovanja in priznanja, pa tudi nasprotovanja, obrekovanja, zavist in trpljenje, kakor vsi veliki ljudje.
Septembra 1978 je peljal v Nemčijo dele- gacijo poljskih škofov,da bi dosegel spravo med Poljaki in Nemci. Tam je spregovoril znamenite besede:»Odpuščamo in prosimo za odpuščanje.«
Njegov ugled je pripomogel, da je postal Poljak papež. Janez Pavel II. je to vpričo vseh povedal, ko je na sprejemu v Rimu o- bjel svojega bivšega učitelja, predstojnika in prijatelja:»Častiti in ljubi kardinal primas! Na Petrovem sedežu bi ne sedel papež Po- ljak, če bi ne bilo tvoje vere,ki se ni ustrašila ne ječe ne trpljenja, če bi ne bilo tvojega junaškega upanja,tvojega brezmejnega za- upanja v Marijo,mater Cerkve,če bi ne bilo Jasne gore in naše narodne zgodovine...«
Ko se je začela lansko jesen na Poljskem preobrazba, je z veliko modrostjo in samo- zatajo,a tudi s pogumom spodbujal,pa tudi grajal, kadar je menil, da eni ali drugi ne ravnajo prav ali škodijo narodni enotnosti.
Letos spomladi je začel stari bojevnik pešati in na vnebohod je odšel k Bogu, kateremu je vse življenje zvesto služil.
K slovesu se je zgrnil narod od vseh strani številni dostojanstveniki so prišli z vsega sveta. Lahko tudi zanj uporabimo Cankar- jeve besede, namenjene Kreku: »Ko se je narod poslavljal od njega, dobrotnika, je bil neločena in neločljiva družba bratov in sester,ki so enega upanja in ene vere, ene misli in ene volje ... Narod je kakor otrok: brez dolgega premišljevanja in brez oma- hovanja sprevidi bistro, občuti brž, kdo mu daje in kdo mu jemlje.Zato so vroče, nara- vnost iz srca privrele solze ob grobu moža, ki je dal svojemu narodu vse in edino, kar je imel: svoje življenje...«
Če je Kristus hotel, da je stala njegova mati pod križem, nam s tem zagotavlja, da vsak stoji ob Mariji, kdor vdano sprejema svoj križ...
Po Kristusovi volji nam je Marija dodeljena v pomoč, zato imamo pravico, da ji pravimo: »Mati«...
Če hočemo služiti bližnjemu,se moramo učiti od Marije. Iti moramo z njo na Kalvarijo in ponižno prositi: »Pomagaj mi, da bom služil ljudem.«
Vse ima svoj smisel v trpljenju. Nobenega darovanja, posvečenja ali službe ni brez križa. Tudi nobene zmage ni brez križa...
Želim vzeti nase trpljenje svojega bližnjega. Če mu že ne morem pomagati v bolečini,mu vsaj lahko svetujem ali ga tolažim...
Prej ali slej bomo dali iz rok kitaro, čeprav nam dela veliko veselja, in zadeli križ na rame. Če bo s Kristusom, bo za nas blago- slov, in zadnje upanje...
Nekateri mislijo, da je molitev pogovor z Bogom. Moliti pogosto pomeni poslušati,kaj nam govori Bog...
Gore molče, zvezde molče, sonce molči, samo človek lahko povzdiguje svoje oči k Bogu in mu iz vse globine reče: »Moj oče«
Najlepše molimo, kadar molče pristajamo: »Gospod, tukaj sem.«
Zapoved do bližnjega moramo spolnjevati do vseh ljudi,pa naj bodo verni ali neverni, pa naj nas ljubijo ali ne. Vsi imajo pravico do naše ljubezni...
Včasih se človeku zdi, kot bi bil poklican, da bo zvezde premikal. Ne sprašujem ga: »Boš to zmogel?«,pač pa: »Znaš ljubiti bli- žnjega? Ljubezen se pa kaže v delih.« ...
Človeška pravičnost dokazuje: »To je mo- je, ono je tvoje.« Bog ne loči med mojim in tvojim, saj vse združuje v ljubezni, ta pa ne pozna mejá.
Danes se morajo ljudje zbirati v cerkvah, da bi se tam v peči molitve raztopila kovina nji- hovih misli in bi domovini služili z ljubeznijo...
Samo eno domovino imamo, njo moramo lju- biti, ji prinašati žrtve,celó življenje moramo dati, ako Bog to zahteva...
Ljubezni do Boga je najbližja ljubezen do domovine, za božjo službo pride najprej na vrsto ljubezen do bližnjega.
Pogosto se zgodi, da preganjalci vere bolj goreče pričujejo za Boga. Nihče se ne bori zoper nekaj, kar ne obstaja...
Danes potrebujemo vero, ki gore prestavlja, ljubezen,ki vse združuje, in upanje,ki nikoli ne odpove...
Kdor daruje svoje življenje za vero in resnico je vedno zmagovalec in vedno razveseljuje Kristusovo Cerkev.

AVGUST

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se kristjani in muslimani v Afriki,Aziji in Oceaniji zaradi skupne vere v enega Boga medsebojno spoštovali.
Verska knjiga muslimanov Koran zelo spoš- tljivo piše o Jezusu in Mariji in tudi o krist- janih. Kljub temu nam zgodovina govori o turških vojnah, ko so muslimani hoteli pod- jarmiti krščansko Evropo in osvojiti središče krščanstva Rim. V Koranu so tudi mesta, ki pozivajo muslimane na sveti boj proti ne- vernikom. Turki so med te prištevali tudi kristjane.
Danes se med muslimani spet dviga verska zavest. Na svetu jih je 600 milijonov in se še širijo. Predvsem imajo nekateri musliman- ski narodi zelo številne družine, zato jih je vedno več. Dogodki v Iranu,Libiji in drugod nam govore, da muslimani niso naklonjeni kristjanom.
Z naše strani imamo izjavo II.Vatikanskega koncila o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev, tudi do muslimanov. Koncil pravi: »Cerkev gleda s spoštovanjem tudi na mu- slimane,ki molijo edinega Boga, živega in v sebi bivajočega, usmiljenega in vsemogoč- nega stvarnika nebes in zemlje,ki je govoril ljudem. Njegovim sklepom, tudi skritim, se skušajo podrejati z vso dušo, kakor se je podrejal Abraham,na katerega se musliman- ska vera rada sklicuje... Če so v potekanju stoletij med kristjani in muslimani neredko nastale razprtije in sovražnosti ... naj po- zabijo na to ... naj se odkritosrčno trudijo za medsebojno razumevanje.«
Papež nas vse poziva k molitvi in žrtvi za to veliko zadevo sveta. Samo medsebojno spoštovanje med ljudmi odpira vrata resnici ki obogati vsakogar,od koderkoli že prihaja

SEPTEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se v Indiji od- pravilo razlikovanje med višjimi in ni- žjimi kastami tako za kristjane kot za pripadnike drugih ver.
Indija velja po svojem političnem sistemu za demokratično in versko strpno deželo. Vendar se ta moderna država, ki priznava načelno enakost ljudi, bori z mnogimi poj- movanji,ki so utemeljena na starih indijskih družbenih in verskih predpisih, a so za izo- braženega človeka nesprejemljiva.
Najhujše zlo so kaste, strogo ločeni družbe- ni razredi. Kast je na tisoče. Najvišja kasta so brahmani, najnižja pa parijci, ki jih člani višje kaste skoro nimajo več za ljudi.Parijci so brez pravic, brez časti, izvržek ljudi, ki morajo opravljati najnižja in najtežja dela. Veliki buditelj Indije Mahatma Gandhi je kaste imenoval prekletstvo svoje dežele. Trudil se je, da bi jih odpravil. Parijce, naj- nižjo kasto je vsemu in vsem navkljub ime- noval božje ljudstvo.
Razumemo, da je evangelij za to ozračje osvoboditev. Vsi ljudje smo otroci istega Očeta v nebesih,za vse je Kristus umrl, vsi smo poklicani k večni slavi in poveličanju.
Pri nas nimamo kast. Lahko se pa ta ali oni bolnik, invalid, prizadeti čuti kot človek iz nižje kaste.Nimamo istih pogojev za življe- nje. Vendar ne pozabimo,da je imel Kristus posebno ljubezen do bolnikov, revnih ljudi, preganjanih, razžaljenih. Zagotavljal je, da je takih nebeško kraljestvo. Če se bolni in zdravi v to vživimo, bomo začutili bližino Očeta, ki vidi na skrivnem in plačuje tudi kozarec hladne vode.

P. Pavel Berden

400-letnica rojstva »gospoda Vincencija«

IV.

Proti koncu leta 1624 je pro- sila Vincencija za duhovno vodstvo Ludovika Marijak, žena kraljevskega uradnika Antona Legrá v Parizu. Bog jo je privedel k Vincenciju, da bi pod njegovim vodstvom postala soustanoviteljica usmiljenih sester.
Ludovika se je rodila 12.avgusta 1591. Že v prvih letih življenja ji je umrla mati in kmalu je dobila mačeho, ki je pripeljala s seboj štiri otroke. Oče je poslal Ludoviko v samostan ki so ga vodile dominikanke. Ko Ludoviki še ni bilo 13 let, ji je umrl oče. Že zgodaj je mislila na svoj poklic. Želela je in naredila tudi obljubo, da bo vstopila h kapucinkam, a zaradi zdravja so ji to odsvetovali. Na- slednja leta je preživela pri svojem stricu Mihaelu. Ta ji je svetoval, naj se poroči. Tako je dne 5. februarja 1613, ko je imela 20 let in pol, Ludovika sklenila zakonsko zvezo z Antonom Legrá. Bog je blagoslovil njuno zvezo s sinčkom. Kakor je bila Ludo- vika v mladih letih pobožna in neoporečna, taka je bila tudi zdaj kot žena,mati in gos- podinja. Iz njenega pobožnega življenja pa je rasla usmiljena ljubezen do revežev in bolnikov.
Anton Legrá je leta 1623 zelo resno zbolel in vsa Ludovikova požrtvovalna skrb ni nič pomagala. Napadala jo je misel:»Ti si tega kriva. Zaobljubila si se v samostan, pa si se omožila in zato te zdaj Bog kaznuje.« Veliko in dolgo je trpela pod težo teh misli.
Šele konec leta 1624 ji Bog pošlje Vincen- cija. Brž je spoznala, da je izročila svojo dušo pravim rokam in bila je potolažena. Hrepenela je edinole po življenju z Bogom, morala pa je živeti na tem svetu. In zdaj je dobila roko,ki jo je varno vodila po strmi poti krščanske popolnosti.
21. decembra 1625 je umrl Anton Legrá. Ludovika ga je v iskreni žalosti objokovala, saj je bila ljubezen do moža njena krščan- ska dolžnost. Drugi dan po moževi smrti je šla zgodaj zjutraj v župnijsko cerkev, se tam spovedala in darovala sv. mašo in sv. obhajilo za pokojnega. Gotovo se je tedaj spomnila zaobljube,ki jo je naredila Bogu 4. maja 1623, da po moževi smrti ne bo skle- nila nove zakonske zveze, ker hoče služiti edinole Njemu. Po moževi smrti je nobene vezi niso več vezale. Hotela je živeti,kakor si je bila želela že pred zakonom, kot da je v samostanu: v uboštvu, popolni čistosti in pokorščini.
Vincencij je čakal, naj Bog pokaže, kakšna bodi Ludovikova prihodnost. Dovolil ji je,da je medtem živela kakor v samostanu:veliko ur na dan je posvečala molitvi in premišlje- vanju, spokornim vajam, ročnemu delu. Po treh letih se je Ludoviki pri neki premišlje- valni molitvi pripetilo nekaj nenavadnega. Dušo in srce ji je nenavadno močno in jasno napolnila misel: »Posveti se službi ubogim!« O vsem je pisala Vincenciju in tudi zanj je bila ta beseda kakor razodetje.Spoznal je: Bog jo kliče k ubogim! Vincencij je šel takoj na delo: naj služi ubogim najprej po bratov- ščinah krščanske ljubezni, ki jih je tedaj že ustanovil. Za oba, za Ludoviko in njenega voditelja,je bil ta dogodek prvi namig z neba ki jima je odkril pot, po kateri naj Ludovika odslej hodi, pot požrtvovalne krščanske ljubezni do vseh trpečih.
Vincencij je izročil Ludoviki najprej pravila za te bratovščine,naj jih preuči.Potem ji je dal še navodila,kako bratovščine ustanav- ljati, nadzorovati in urediti. Tako je nastal tudi pravilnik, kako bo te bratovščine obis- kovala. Pri teh obiskih je kmalu spoznala, kako je za žene in dekleta po podeželskih župnijah potreben pouk krščanskega na- uka. Sama je sestavila kratek katekizem in poučevala žene ter dekleta.To delo je op- ravljala od leta 1629 do 1633, ko je zbirala okoli sebe prve pomočnice,ki si jih je sama vzgojila pri delu za uboge - prve usmiljene sestre- in vzela dan pred sv.Andrejem, 29. november 1633 kot ustanovni dan »Družbe usmiljenih sester«. Skromne začetke pa je Bog bogato blagoslovil. Najprej so sestre skrbele za uboge bolnike po domovih, v me- stih in na deželi, nato pa za bolnike v bol- nišnicah, za male šole, najdenčke, ranjene vojake, stare ljudi, duševno bolne...
Bolniške sobe so bile njih samostan, najeto stanovanje celice, župna cerkev kapela, me- stne ulice in bolniške sobe pa samostanski križni hodniki.

(dalje prihodnjič)

Spet se vam oglašam s skupnim pismom. Tako vas najlaže »obiščem«. Vsem prav lepa hvala za praznična voščila.
Kmalu bo eno leto, odkar je pri nas v Ra- nomeni tudi Klemen. V resnici sem ga zelo vesel, saj je podjeten in fejst fant. Upam, da bova s skupnimi močmi lahko naredila kaj več.
Letos nam je precej trda predla, saj je bila deževna doba brez dežja. Suša in huda vro- čina je škodila predvsem rižu. Sedaj bomo čakali več mesecev do ponovne žetve. Kako se bodo ljudje, ki jim je riž osnovna hrana, ta čas prebijali skozi življenje? ... Ko smo februarja obiskali nekatere bolj oddaljene misijonske postojanke, smo videli brezupno stanje. Kaj ukreniti, kje dobiti toliko riža,da bi ga imeli vsi dovolj? Poskušali bomo pos- redovati za pomoč pri oblasteh.Poleg tega je tu še vsak dan večja draginja in trgovi- na na črno se bohoti, da je kaj. Posledica vsega tega je vedno večja podhranjenost ljudi.
Vse te razmere ovirajo razpoloženje pri na- šem pastoralnem delu. Malgaški pregovor pravi: »Če je človek lačen, tudi za kaj duho- vnega ni sprejemljiv.« Res,lačnemu človeku je težko govoriti o evangeljskih zahtevah. Kljub vsemu je tudi tem ljudem namenjen Evangelij, ki bo edini mogel »prekvasiti« vse plati življenja teh ljudi.
Ko bi nihče ne imel nepotrebnega bogast- va,bi vsi imeli,kar je potrebno za življenje. Jezus pravi: »Človek ne živi samo od kruha ampak od vsake besede,ki prihaja iz božjih ust.« Človek res ni srečen že s tem,da ima poln trebuh. Na svetu bi bilo veliko manj bede in krivic,ko bi kristjani bolj resno vzeli Jezusove besede. Priznati pa moramo, da mi, ki smo kristjani že več kot tisoč let, ne živimo dovolj iz prepričanja. Zato lahko ra- zumemo,da je težko zahtevati ne vem ka- kšnih žrtev od naših kristjanov,ki so to pot nastopili šele pred kratkim.
Za prenovo pa je potrebno dovolj pravih oznanjevalcev. A je že tako,da Bog upora- blja za svoje poslanstvo le nas »nevredne hlapce«.
Kar strah me je,ko grem pred ljudi, katerim bi moral spregovoriti v Jezusovem imenu - s prepričanjem in življenjem. Na žalost mo- ram priznati,da je moje obnašanje pogosto premalo v skladu s tistim,kar govorim.Zato občudujem božje usmiljenje, ki me je pokli- calo v to službo.
Da bi bil moj nastop pred ljudmi vedno bolj iskren in pristen, se vam toplo priporočam v molitev.Če bom znal biti bolj velikodušen do drugih in če bo moje delovanje v skladu s tistim, kar oznanjam, smem upati, da bo božja beseda »padla na rodovitna tla.«
V razmerah,ki sem jih nakazal,skušamo na- daljevati naše delo. Iz pogovora na zadnjem srečanju predstavnikov župnijskih skupnosti katehistov in škofa je bilo čutiti, da se je tudi med kristjani na našem področju pre- maknilo.
Spominjajte se nas še vnaprej. Vsem in vsa- kemu posebej želim veliko sreče, zdravja in vas prav lepo pozdravljam.

Rok Gajšek

V življenju naredimo zelo veliko obiskov. Saj obiskujemo šolo in cerkev, znance in prijatelje,trgovine in zabave, zdravnika, pa tudi bolnike. Gotovo je prav obisk bolnika nekaj važnega v našem življenju, saj je Gospod sam napovedal,da bomo ob sodbi zaslišali njegov glas: »Bolan sem bil in ste me obiskali.«
Na obisk k bolniku pa naj nas vedno sprem- lja zanimanje in zaupanje! Pokažimo bol- niku zanimanje za njegove težave,obenem pa bolniku zaupajmo svoje veselje, svoje uspehe in načrte za prihodnost. Vsakdo si želi uspehov in dela načrte,toda bolnik za- se tega nima več.Ako je deležen zaupanja pa v duhu živi s prijatelji,njegove samotne ure niso več tako težke in samotne. Ne samo ob pogledu na bolečino drugih, tudi ob pogledu na veselje in srečo bližnjih je bolniku s plemenitim srcem njegovo lastno trpljenje lažje.
Ako bolniku pokažemo svoje zaupanje, mu podarimo mnogo več, kakor le tisto urico časa, ki smo jo dali z obiskom!

Angelca

Trinajsto romanje bolnikov, invalidov in ostarelih k Mariji Pomagaj na Brezjah je bilo v letu prizadetih še na poseben način mogočna manifestacija zvestobe, pripadnosti in vdanosti Mariji, božji in naši materi. V mrazu in dežju smo še bolj ob- čutili potrebo po Materini zaščiti in še bolj čutili našo medsebojno povezanost. Bili smo eno kot en sam velik križ, položen Mariji pred oltar.
Sv. mašo je s somaševanjem številnih du- hovnikov daroval mariborski škof dr. Kram- berger. V svojem govoru je poudaril,da Cer- kev na Slovenskem, svojo Cerkev, gradimo vsi,bolni in zdravi. Gospod škof je pozdravil navzoče z zagotovilom, da so duhovno z nami vsi slovenski škofje. Z medsebojno pomočjo se dopolnjujemo, se podpiramo in drug od drugega učimo. Po slovenskem pre- govoru je deljena sreča dvojna sreča in de- ljeno breme polovično breme.Ne zadržujmo svoje sreče, svojih darov in sposobnosti sebično zase, temveč jih delimo z bratom v veselju, nesreči in stiski. Drug drugega bremena nosimo in teža trpljenja bo manjša.
Drugi vatikanski cerkveni zbor je dal velik pomen nadaljevanju Kristusovega trpljenja po naših bolnih, invalidnih ali kakorkoli obte- ženih bratih in sestrah za odreševanje sveta Kristus je svoje trpljenje sprejel in tudi nam ni odvzel bolečin in trpljenja.V Kristusu kot prijatelju in bratu v trpljenju pa najdemo moč in tolažbo. Križ je bil sredstvo njego- vega poslanstva in je tudi sredstvo našega poslanstva. Jezus je ljubil bolnike,uboge in odrinjene; z enako ljubeznijo jih ljubi tudi danes. Trpljenje Bogu vdanega bolnika, vezanega na posteljo, invalidski voziček ali kako drugače prizadetega, je bogoslužje v korist in posvečenje sveta in Cerkve na Slovenskem.
Naša prva prošnja je bila za papeža, za nje- govo zdravje.Spomnili smo se tudi vseh po bolnišnicah in domovih s prošnjo,naj Marija pride k njim. Prosili smo za vse umrle, ki so prejšnja leta romali na Brezje. Nam vsem pa naj Bog dá moči in poguma v vseh pre- izkušnjah.
»Kvišku srca! Imamo jih pri Gospodu.«
In Gospod je bil z nami.
Pred Bogom je srce razkrito, razkrita naša preteklost,sedanjost in prihodnost.Vsi smo obteženi s slabostmi. V naših srcih naj bo, po največji Jezusovi zapovedi, le ljubezen. V mir in spravo si stisnemo roke.
»Pridi dobri Jezus, veselim se že.«
Prenehalo je deževati in trideset duhovni- kov je lahko nemoteno delilo sv. obhajilo.
Po končani sv. maši je g. škof v procesiji podelil blagoslov z Najsvetejšim.
Poslali smo brzojavko svetemu očetu. Bol- niki še posebno čutimo z njim,mu želimo o- zdravljenja ter prosimo Kraljico Slovencev, naj ga čuva.
Sv.maziljenje je bilo v cerkvi.Naše romanje se je zaključilo z mimohodom pri milostni podobi brezjanske Marije. Koliko skrivnih, v naglici poslanih prošenj je sprejela!
Ni bilo živahnih pogovorov na soncu ali v prijetni senci kot običajno. Letos smo bili samo Marijini. Prišli smo k Njej, vsak s svo- jim križem,da ga nam pomaga nositi do na- slednjega srečanja na Brezjah, če Bog dá.

M. K.

Močno je poudaril: sreča je v skupnosti, v medsebojnem srečevanju, izmenjavi, po- govoru. Posebno slednjega se je današnji človek odvadil. Ob vsem tem se izgubijo ma- lenkostne in navidez težke in nepremagljive zunanjosti,kot se prav invalidnost nekate- rim zdi. Vsi smo usmerjeni v iskanje skup- nega temelja, ta pa je naš Oče, o katerem nam govori Kristus. Zanj potrebujemo vero Z njim smo lahko v osebnem srečanju, ko resnično molimo. Vse je prevzel nase, zato da ga mi lahko vsega sprejmemo.
Iz pogovorov po skupinah v popoldanskem delu so posamezniki posredovali nekaj misli in mnenj vsem. Sledimo jim:
»Skupnost sestavljamo mi, takšni kakršni smo, da živimo v ljubezni in si po svojih mo- čeh pomagamo. Sam vidim, če bom držal križem roke, me skupnost ne bo sprejela. Naj bo moj prvi korak k bližnjemu.«
V skupnosti živimo, vemo, vsak človek je moj bližnji, med nami naj bi vladala ljubezen, vendar le ni vedno tako. Vsak ne sprejema dejstva, da je bližnji drugačen, različen od drugega (moški-ženska, zdrav-bolan,veren - neveren...). Lepo je dopolnila ena izmed nas: »Smo kot na ladji, za katero smo od- govorni. Bolj bi se morali spoznavati in od- krivati drug v drugem več dobrega, kot ti- stega, kar ločuje.«
»Različnosti celo razveseljujejo in so zna- menje svetlobe, nasprotno je v temi - vse je enako črno.«
Že prvi dan in potem večkrat smo se spo- mnili, pa še med sv. mašo v prošnji je bilo čutiti čisto svežo rano naših src- nedaven napad na svetega očeta. Drag nam je, ker je bil vedno z nami v molitvi in ob vsaki pri- ložnosti, zdaj pa nam je pridružen še v trp- ljenju. Naj ga spremlja naša molitev.
V predavanju in pogovorih smo na široko spoznavali na kratko izraženo geslo letoš- njega prizadetim namenjenega leta. Dobre sklepe in lepe besede je treba samo še prenesti v življenje.

Tone

Na binkoštni praznik smo se zbrali v prijazni cerkvi, pri sv. Roku v Žužemberku na župnij- skem srečanju bolnih,invalidnih in ostarelih Bog je petdeseti dan poslal svojim aposto- lom svetega Duha, tolažnika, ki jim ga je obljubil. Sveti Duh živi tudi v naših dušah. Spremlja nas na poteh našega življenja. Mnogo je ljudi po svetu, ki živijo osamljeni in zapuščeni zaradi bolezni, zaradi invalid- nosti... Ti ljudje še bolj zaupajo v svetega Duha resnice.
V spominu so mi ostale besede iz pridige: »Križ brez ljubezni je težak.« So ljudje, ki nosijo v svojih srcih neko bolečino, neko po- trtost,ki je ne morejo izraziti z besedami,ki ne morejo sočloveku povedati, kaj jih teži. V takih trenutkih jih razume samo Bog. Iš- čejo pot,ki jih bo pripeljala do rešitve. Že- lijo si neke tolažbe, čeprav vedo, da jih bo samo Bog lahko razumel. Iskrica upanja... To je tisto, kar človek občuti, ko ve, da je nekaj zaman,a vseeno upa. Upa proti upa- nju. Marsikdaj je tudi razočaran. Toda naj se zaveda,da ga Bog ne bo nikoli razočaral V takih trenutkih mu je še najbolj blizu.
V srce so se mi vtisnile tudi besede ob za- ključku sv.maše, ki jih je povedal g. Janez: »Čutim z vsemi, ki bi radi prihajali k vsakda- nji maši,vendar zaradi bolezni ne morete.« Koliko nas je,ki si tega želimo... Naj ostane to srečanje še dolgo v naših srcih!

Nevenka Š.

V nedeljskem popoldnevu, 28. junija se je vsa Dolenjska kopala v soncu in toplo je bilo tudi v srcih mnogih, ki smo se mogli udele- žiti prvega dekanijskega srečanja v Stični pri Žalostni Materi božji.
Sv. mašo je v somaševanju še drugih patrov in dekana Stične vodil p. Nadrah. Poudaril je pomen trpljenja vseh, ki smo sprejeli tak ali drugačen križ,le v primeru,če ga nosimo in prenašamo z zaupanjem.
Tudi dekan nam je govoril lepe in spodbud- ne besede. Za bolnika je trpljenje še večje, ko sliši zvoniti zvonove, ki vabijo v cerkev, sam pa ne more iti tja, naj si še tako želi. Naloga in dolžnost duhovnika je, da obišče njih, ki bi bili njegovega obiska nadvse ve- seli! Toda Bog ne bo nikogar »pozabil« in nam bo v večnosti poplačal zaupanje.
Med sv. mašo so delili zakrament sv. ma- ziljenja in peli smo Marijine pesmi. Končali smo s petimi litanijami Matere Božje in s tisto lepo pesmijo Marija skoz življenje...
Pri maši smo si okrepčali duha, lažje bomo premagovali težave v prihodnosti. Vedno bolj čutimo, da nismo sami in to nam veliko pomeni.
Preden smo se poslovili, smo bili deležni tudi skromnega okrepčila. Za prijetno preživeto popoldne vsem prijateljem Bog povrni!

Milena

Na praznik Srca Jezusovega je bila novo- meška kapiteljska cerkev obsijana s son- cem. Proti njej smo romali invalidi, ostareli in drugi župljani. Žal se tega župnijskega srečanja niso mogli udeležiti tisti, ki jih je bolezen premočno priklenila na posteljo.
Pri bogoslužju smo sodelovali vsi. Posebno so prišli do izraza otroci s priljubljenimi pe- smicami. Tople besede prošta so nas spo- dbudile k večji zavzetosti v preizkušnjah. Poudaril je,da smo le na videz nekoristni, v resnici pa zelo koristni. S svojim trpljenjem smo blagoslov za celo župnijo.
Višek bogoslužja pa je bilo bolniško mazi- ljenje in sveto obhajilo, ki nas duhovno in telesno podpira in tolaži. Srečanja z Jezu- som, to je bil najlepši trenutek.
Na starodavnem proštijskem dvorišču smo se potem zadržali še v prijetnem kramljanju Za spomin smo dobili razglednice, ki nas združujejo s sedaj z nami trpečim papežem
Vsem iskrena hvala in - takih srečanj si še želimo.

Francka

Na šestem dekanijskem srečanju pri Novi Štifti na Dolenjskem smo se zbrali 21. junija. Sveto mašo v cerkvi Marijinega vnebovzetja je vodil ured- nik Prijatelja. Uvodna misel je lepo prikaza- la duhovni pomen leta prizadetih in hkrati osvetlila resnico, kako smo drug drugemu potrebni na življenjski poti.
Sodelovanje bolnikov in invalidov pri sv. daritvi je bilo tako živo, da je dajalo vtis, ko da somašujemo z božjim služabnikom, ki med nami daruje Kristusovo daritev. V pri- digi je razvijal misel,kako naj zdravi in bolni skupaj gradimo našo Cerkev. Evharistični Kristus naj bo tisti, ki nas povezuje, da ne zaidemo na napačno pot. V prošnjah smo se seveda najprej spomnili našega papeža, ki je tako hipoma prišel v naše vrste. On nas je tolikokrat spodbujal, nas tolažil in vedno izkazoval ljubezen do trpečih. Zato smo še posebej dolžni moliti, da bi čimprej popolnoma okreval in mogel nadaljevati s svojim neutrudnim delom.
Po svetem obhajilu nas je čakalo novo do- živetje. S srečanjem so združili tudi proce- sijo sv. Rešnjega telesa, kar je za nas še popestrilo slovesnost. Pogled na vihrajoča bandera, petje in molitev, to nam je prina- šalo radost, veselje in božje darove.
Po malici smo s prijetnim občutkom, duho- vno bogatejši in vedrih obrazov odhajali iz tega čudovito lepega in mirnega kraja. Pri- rediteljem smo seveda iz srca hvaležni za taka skupna srečanja enkrat ali dvakrat na leto. Da bi se pa čim bolj uresničilo geslo Združenih narodov za leto prizadetih, bo treba še mnogo storiti. Tudi za duhovno i- zenačenje bi morali zdravi verniki v svojem okolju bolj skrbeti, da bi se prizadeti kristjani lahko večkrat srečali z ljudstvom v domači župniji ali na kakšni božji poti.
Hvala Bogu, da vas je za zgled vsaj nekaj, ki nas razumete in ste nam pripravljeni ve- dno pomagati.

Ivan

podpis k sliki:
Srečanje pri Novi Štifti na Dolenjskem je bilo združeno s procesijo sv. Rešnjega telesa

Priti med preproste ljudi, občutiti njihovo preprosto vero,to je občutje,ki člove- ka bogati.Verjetno nisem edina,ki sem se razveselila tega spoznanja
Bog je bil z vsemi in vsi smo bili z Bogom. Doživljali smo polnost in lepoto svete dari- tve na prvem župnijskem srečanju v Novi Oselici. Drug drugemu smo dajali tiho ve- selje... Bog nas je poslušal... Dojel je vse naše prošnje, klice k življenju,ki ni v bese- dah, pač pa v molčečem doživetju, polnem božje milosti in tolažbe.
Tudi veselje po maši je bilo za moje občutke preprosto.Nič napetosti-drug pred drugega smo prihajali mirno in spoštljivo - občutila sem, da tako iščemo Boga, toplino vere, ki raste iz majhnih kali. Morda se motim, ve- ndar menim, da bi se mi »mestni kristjani« lahko večkrat zamislili nad preprostostjo ljudi, ki vero živijo nenarejeno... Táko kot jim je v samih okoliščinah in razmerah dano.
Na srečanju za Staro in Novo Oselico sem dou- mela, kako bogat je člo- vek, če v vsem,kar dobi v danem trenutku,gleda Gospoda, gleda sočloveka. Kako malo je pravzaprav potrebno, da se začuti prepro- stost in toplina vere.
Ko smo potem s srečanja šli na obisk k Slavki in Heleni, smo bili polni veselja, polni drobnih in preprostih trenutkov med nami.
Pesem, nasmeh, pogled, ki daje poguma... Gospod, hvala ti za to srečanje! Hvala ti za spoznanje - kaj pomeni, če Ti prihajaš preprosto in odprto k nam,svojim otrokom, ki smo tako potrebni tvoje pomoči in do- brote.

Marjetka

podpis k slikama:
• Obiskali smo Heleno...
• Na srečanju za Staro in Novo Oselico sem do- umela...

Z velikim srcem smo se umaknili mestnemu ne- deljskemu popoldnevu, puščobnemu v zadušljivi vročini. Kako malo kilometrov nas loči od obilja zelenega razko- šja travnikov in gozdov, od svežine in vonja po senu! Vijugasta cesta proti Polhovemu Gradcu daje pogledu čas za opazovanje. Vdor mesta v njegovo zaledje počasi izgi- nja in strma pot skozi gozd nas pripelje na gorsko kmetijo, veliko in trdno, s prijaznimi domačini, ki so nas povabili na srečanje v naravi.
Kaj je lepšega kot sv. maša pod modrim nebom, v družinskem krogu s Stvarnikom? Prijatelj urednik nas je spomnil, da praznu- jemo dan sv.Trojice. Njeno delovanje v ra- zličnosti in hkrati v nedeljivi edinosti in med- sebojni povezanosti se odraža tudi v našem življenju.
Vezani smo na tri razsežnosti: vodoravno, navpično in globinsko. Jezus je postal člo- vek. Bog se je izničil, da se je mogel pribli- žati človeku, da je mogel postati njegov brat in prijatelj. Naši medsebojni odnosi so vodoravna razsežnost. Nihče ne more živeti izolirano. Povezani smo z okoljem, v kate- rem živimo, s sočlovekom.
Jezus je bil eno z Očetom in do izdiha na križu vdan Njegovi volji.Naš odnos do star- šev,predstojnikov, predvsem pa naš odnos do Boga je razsežnost v višino, ki zahteva spoštovanje, hvaležnost in vdanost.
Zaradi razsvetljenosti človeškega razuma po sv. Duhu se je mogla vera ohranjati in se more razširjati. Razsežnost v globino je človekova osebna duhovna dimenzija. V moči sv. Duha moremo in smo dolžni svoj notranji svet poglabljati, ga razvijati in bogatiti ter ga odražati v zunanji svet s svojimi medsebojnimi odnosi, predvsem v ljubezni do brata in Boga.
Po sv.maši je bilo pripravljeno obilno okre- pčilo, od dobrot na žaru do sladic. Vse se je prav dobro ujemalo s prijateljskim klepe- tom.
Pogled mi je segel preko doline pod nami na del višavja Polhograjskih Dolomitov z najvišjim vrhom Grmado in z visoko, vanjo zajedeno kmetijo. Zadaj na desni Katarina, levo sv. Lovrenc, proti Črnemu vrhu pa mi je razgled zastirala ogromna češnja, natr- pana z dozorevajočimi rožnatimi sadeži.
Sonce je počasi tonilo za drevje in z rasto- čo senco tudi naše lepo popoldne. Domačim »pri Mačku« in vsem prijateljem prisrčna hvala!

M. K.

podpis k sliki: Sv. maša pod modrim nebom (nad Polhovim Gradcem)

Frančiškanska cerkev v Kamniku se je v nedeljo, 14. junija napolnila s ti- stimi,ki si želijo tolažbe, pozornosti družbe in ne nazadnje tudi hrane z oltarja, Jezusa Kris- tusa.
Dobro se zavedamo, kaj človeku pomeni zdravje,zdrave roke in noge,mladost, ene- rgija, prihodnost... Skozi vso mašo pa nas je spremljala misel, da je najpomembnejše predvsem srce. Kaj ti namreč pomaga vse zdravje in moč,če je ne usmerjaš k dobroti poštenju, bratstvu, skupnosti - če si brez srca?
Jezus se za nas daruje pri vsaki maši,z na- mi je v naših stiskah in bolezni.Zato so ta- kšna bogoslužja in srečanja spodbuda, da razmišljamo o svojem življenju, ki nam ga Bog daje, da bi ga bili tudi mi pripravljeni darovati.
Po maši in blagoslovu z Najsvetejšim je bilo na samostanskem vrtu še družabno sreča- nje. Mnogi smo se po enem letu spet videli in si v pogovoru izmenjavali svoja doživetja
V toplem večeru smo se razšli, hvaležni vsem,ki so nam omogočili srečanje. V srcu pa je ostalo krepčilo, da nad nami bdi Oče, ki nas je priklical v življenje, nas pozna in nas nikoli ne zapusti.

Darinka

podpis k sliki: Družabno srečanje na samostan- skem vrtu v Kamniku

Po dežju so se razcefrani oblaki še dolgo sprehajali po nebu.Mehko zasloneči griči,ki so obkrožali dolino,so valovili z gosto grivo zelenih in rožnatih odtenkov trav.
Pripeljali smo se na Štajersko z namenom, da obiščemo nekaj prijateljev.Vsakega smo hitro našli, saj so nam prijazni ljudje radi povedali, na katero dvorišče naj zavijemo.
Povsod so bili obiska veseli, preprosto sre- čni, da se jih je nekdo spomnil. Tudi nas je osvojila njihova odkritost in preprostost, njihova dobrota, potrpežljivost in prijatelj- stvo... Kljub težkim in skromnim razmeram so polni spokojnega in nekateri prav živah- nega veselja do življenja. Spet druge pa je usoda pahnila v bolečo osamljenost, v tihi svet med štiri stene.
Iskali smo poti do njihovih src... Radi bi jih vsaj za nekaj trenutkov iztrgali iz samote in trpke vsakdanjosti. Pogovarjali smo se in vsaka beseda je odprla pot spet novim besedam... Napolnilo nas je spoznanje, da znajo biti veseli in srečni tudi taki, ki bi la- hko že izjokali svoje oči, pa se jim na ustih kar naprej prižiga nasmeh in v očeh pogum.
Vračali smo se in nemo zrli v barve večer- nega sonca. Tedaj sem si zaželela, da bi mogli vsi ljudje gledati zahajajoče sonce...

ti

Tako poje pesem in mi smo to lepoto doživeli. V soboto je bilo vse, kot bi se odprlo veliko pravljično okno. Sonce je pregnalo oblake in nas prijetno grelo, ko smo se zbrali pri naših gostiteljih, številni prijazni družini. Že ko smo izstopili iz avto- mobilov, se nam je kot na dlani nudil čudovit razgled po Selški dolini.
Vse popoldne je bilo samo naše. To je bil čas pogovorov, molitve, igre, smeha, od- prtosti do drugega... Srečali smo se, da se še bolj povežemo med seboj in z našim največjim Prijateljem v daritvi svete maše. Skušali smo zaživeti pravo prijateljstvo, o katerem smo slišali v berilu,kajti "zvest pri- jatelj je balzam življenja..." (Sir 6, 16).
Okrepčali smo si telo in duha, celo »stro- kovna ekskurzija« v domači hlev ni smela manjkati.
Le zakaj vse prijetne stvari tako hitro mi- nejo, smo se spraševali menda vsi po vrsti ko se je bilo treba posloviti. Sonce se je počasi bližalo hribom na obzorju. Razhajali smo se. Žarki svetlobe v nas pa so ostali. Saj je vsako naše srečanje kot majhno sonce, ki nikoli ne zaide.
Mogoče pa je bilo komu tudi težko,mogoče se je počutil osamljenega? Ne vem...Čutim da smo le postali bolj ENO. Naša pomoč bolnim je bila poplačana s hvaležnostjo in nasmehom... Hvala,prijatelji! In da bi se še mnogokrat srečali!

Marija in Bernarda

podpis k sliki:
Tudi igra nas je povezovala (nad Selško dolino)

V sedemnajstem letu je 27. junija dozorela za večnost Anica Hebar,Rakovci 3,Tomaž pri Ormožu. Vse življenje je potrebovala skrbno nego in veliko ljubezni, ki jo je od staršev in brata tudi prejemala v polni meri V svoji otroški preprostosti se je vsem pri- ljubila, čeprav je bila v vsem odvisna od pomoči. Njen oče ni bil nikoli toliko utrujen, da je ne bi mogel nesti ali peljati do kape- lice k Mariji, ki jo je z otroškim srcem zelo ljubila. Še nekaj dni pred smrtjo je Anica želela k Mariji, vendar ni več mogla. Zato so ji »Marijo« prinesli do postelje, da jo je lahko gledala.
Pred dvema letoma je prejela prvo sv. ob- hajilo kar pred domačo kapelico skupaj s prijateljico Milico, ki je tudi invalid. Župnik jo je rad obiskoval in vsak prvi petek prina- šal Jezusa. Pravi dušni pastir prihaja k svo- jim »ovcam«, če one ne morejo do njega.
Anica ni odraščala med svojimi vrstniki in vendar so jo imeli radi. Na zadnji poti so jo pospremili v velikem številu in povedali, da je bila njihova,kljub bolezni.Nikoli ni hrepe- nela po velikih stvareh,ljubila je vse,kar jo je obdajalo.Tako je tudi nas nekaj naučila: ljubiti tisto, kar nam je dano. Anica se že veseli v večnosti, obenem pa živi v naših srcih, ki so jo imela rada.
Na hitro je 7. julija Gospod poklical k sebi Pepco Mohar,ki je zadnja leta preživela v domu počitka v Mengšu. Njeno trdo življe- nje je potekalo na kmetiji, kjer je z ljube- znijo obdelovala zemljo. Zaradi bolezni je izgubila obe nogi in še moža, zato je odšla v dom. Pepca se je na nov način življenja kar hitro privadila, neka otožnost pa jo je prevzela,kadar se je spomnila prejšnjih let. Njene utrujene roke so velikokrat prebirale jagode rožnega venca in rada je zapela. Bila je vesel kristjan. Vesela in hvaležna je bila, kadar smo jo peljali v cerkev; tudi na srečanje si je želela še priti.
Pepca, radi ste molili za nas mlade in pro- simo vas,da se nas tudi v večnosti spomi- njate pri Bogu.

Vesna

Res veliko lepega in za našo duhovno rast koristnega smo slišali in doživeli na majskem srečanju na Mirenskem gradu,bodisi v pre- davanju ali pogovorih.
V meni se je globoko vtisnila misel iz pre- davanja, da moramo sami sebe sprejemati take,kakršni smo,po zunanjosti in v notra- njosti. Večkrat se moram boriti proti mislim ki se mi vsiljujejo, da ne bi sprejela marsi- česa v moji zunanjosti (invalidnost) in tudi svojih notranjih nezmožnosti in pomanjklji- vosti, ki me hočejo ovirati pri duhovnem napredku. Ta misel mi je vlila novih moči v boju s to skušnjavo in me spodbudila, da sprejmem prav vse, kar mi Bog dopušča. Prav tako naj sprejemam tudi druge. Iz na- ših medsebojnih pogovorov pa sem si vzela k srcu zlasti to,da bom za bližnjega, če ga vidim v napakah, več molila.
Te misli bom večkrat priklicala v spomin in se z božjo pomočjo trudila, da bi jih vsaj malo mogla živeti.
Naše posebno veselje in doživetje je bilo, da smo imeli v svoji sredi misijonarja Rada Sušnika. Ohranili ga bomo v čudovitem spo- minu in v molitvi,ki smo mu jo obljubili zanj in za njegovo misijonsko delo.
Iskreno vas vse skupaj pozdravlja po Je- zusovem Srcu

Cvetka Muzlovič

Pred več leti sem spoznal rek: Vse človeško je minljivo! Ni mi bil všeč, ker nisem poznal njegovega globljega pomena. Preveč sem veroval v človeka in skoraj nič v evangelij. Danes skušam sprejeti človeka takega kot je.
To sem spoznal tudi na majskem duhovnem vikendu na Mirenskem gradu. Že v soboto sem to minljivost občutil,ko se je poslavljal od nas prijatelj misijonar Rado. Ko je prišel do mene,sem mu podal roko in mu zrl v oči v katerih je bilo toliko čudovitega. Takrat je moje srce govorilo: Gospod, hvala Ti,ker si v enem človeku zasejal toliko dobrote in ljubezni.
Tudi v nedeljo sem občutil grenkobo, ker je bilo že vsega konec. Ni kaj - prijetno je življenje med prijatelji, kjer čas hitro mine, zato je tudi slovo toliko težje.
Življenje je dar,ki ga sprejemamo in vsake- ga daru se človek veseli.Vsak trenutek naj bo vesel v našem življenju in tako pokažimo svojemu Stvarniku,da se veselimo njegove daritve. Ostati skupaj je moč našega Pri- jateljstva in še to si recimo: Kmalu nasvi- denje.

Bojan

Na uredništvo je prispelo še nekaj »domačih nalog«. Hvala zanje,pripomogle so oblikovati ta zapis s srečanja na Mirenskem gradu v našem listu. Žal,nam vseh ni mogoče objaviti čeprav bi to zaslužile. Pa še se oglasite!

Nihala sem med življenjem in smrtjo. Težko obolenje na črevesju je zahtevalo takoj- šnjo operacijo. Zdravniki so dali prav malo upanja domačim, da bo operacija uspela. Odstranili so mi del obolelega črevesa. Ker mi je božji služabnik Gnidovec že dvakrat pomagal v smrtni nevarnosti, sem se tudi tokrat zaupljivo priporočila, naj me reši s smrtjo ali izboljšanjem,ker sem silno trpela.
V tej bolečini sem zvedela za gnusni zločin; atentat na sv. očeta. Ko sem zvedela, da mu je krogla poškodovala črevesje in so mu morali zdravniki poškodovano mesto odstra- niti,sem se globoko zamislila...podobno kot meni... Začutila sem dolžnost in ljubezen do sv. očeta tako močno, da sem prisrčno zaprosila škofa Gnidovca, naj v zameno za moje življenje izprosi pri Bogu in Materi Mariji zdravje sv. očeta. Nisem ostala razočarana; sv. oče je okreval. A ne samo to - tudi moja smrtno nevarna operacija je uspela.
Skoraj v istem času, ko je sv. oče obiskal baziliko sv. Petra v Rimu, sem jaz hvaležna klečala pred oltarjem, pred katerim se je škof Gnidovec posvetil Bogu kot lazarist.
Svetujem bolnikom, naj se z globokim za- upanjem priporočajo božjemu služabniku Gnidovcu. Ne bodo ostali razočarani.

Angela

• Lepo pozdravljeni vsi, ki lajšate trpljenje bolnikom.Veliko tega sem doživel pred kra- tkim v Lurdu.
• Ko ste me obiskali na moj godovni dan, sem bil zelo vesel,še posebno vaših prijaz- nih besed, voščil, nasmejanih obrazov, ter vaših rok, ki so mi stiskale dlani.
• Če so si ljudje med seboj v stiku, ali pa si dopisujejo, jim je to v veliko oporo. Naj- večje sredstvo v oporo pa je molitev.
• Rada gledam slike s srečanja, ki je bilo meni v srečo in zadovoljstvo.
• Prisrčno se zahvaljujem za »Prijatelja«. Tako je lep in mi je v veliko tolažbo in po- gum. Iz vsega srca hvala za trud, da raz- veselite nas prizadete. Prosila bom Boga, da ostanete pri zdravju.
• »Prijatelja« rada berem, lepo napreduje.
• Za prekrasno podobico priloženo »Prijate- lju« se vam iskreno in najlepše zahvaljuje
• Vsem udeležencem srečanja na Čatežu želim lepo doživetje in veliko sonca, da ga bo dovolj za temne dni.
• Bog daj, da bi tudi to duhovno srečanje rodilo bogate sadove,ne samo za udeleže- nce, temveč za vse »Prijateljstvo« in vso slovensko in vesoljno Cerkev, za katero zdaj trpi tudi naš vrhovni pastir in prijatelj - sv. oče.

V Lukovem evangeliju beremo: »Prišel sem da ogenj vržem na zemljo.Menite li,da sem prišel prinesti mir na zemljo?...Oče bo proti sinu, sin proti očetu, mati proti hčeri in hči proti materi...«(12,49-53). Kaj ni Kristusov duh duh ljubezni in miru? V tem odlomku tega ni slutiti...
Ljubezen in mir sta prav gotovo v samem središču evangeljskih vrednot,vendar to ni edino,o čemer govori evangelij. K evangeliju sodi tudi klic k spreobrnjenju. Samo spreo- brnjenje lahko prinese ljudem mir, samo po spreobrnjenju je človek zmožen vedno bolj prav ljubiti.Dokler pa se vsak človek ni pri- pravljen spreobrniti in dokler se vsak izmed nas ne spreobrne dovolj globoko,bodo med nami nujno obstajala nasprotovanja,nape- tosti. Za evangeljski mir ter ljubezen se bo treba še bojevati,se truditi, umirati in pre- magovati vsakršne ovire, predvsem tiste, ki so znotraj nas samih.
Sicer pa ta odlomek dovolj jasno kaže, ka- ko se ob branju svetega pisma ne smemo nikoli obesiti na en sam stavek,na en izrek na eno misel in zanemariti druge, ki prvo dopolnjujejo.Življenje je preveč zamotano, naša vprašanja nerešljiva in položaji, v ka- terih se znajdemo,tako težki ter zapleteni, da jih ni mogoče vedno osvetliti z enim sa- mim pregovorom ali svetopisemskim izrekom Če to delamo, se obešamo na črko, ko bi morali dojeti duh evangelija.Ta pa je popol noma v skladu z zavestjo, da je krščansko življenje nekaj drugega kot sladkobnost, romantičnost,milina in lenobna spokojnost, kjer vse samo gladko teče in gre samo od sebe. Bolniki in invalidi so prvi, ki to dobro vedo in potrebno je, da s svojim zgledom in besedo to tudi drugim dopovedujejo ter jim vlivajo poguma ter pripravljenosti za boj. Krščansko življenje je prej boj kot pa zmaga, je prej pričakovanje kot pa posest, je prej upanje kot pa uživanje. »Nebeško kraljestvo trpi silo in le silni se ga dokop- ljejo« (Mt 11, 12). Za resnico, pravico se je treba tudi odločno potegniti in s tem si lahko človek nakoplje sovražnike tudi med najbližjimi.Kristjani nimamo nobene pravice biti mevže in bojazljivci, predvsem pa ne s sklicevanjem na načelo miru in ljubezni. Ta načela nam ne smejo postati opravičilo za lenobnost, strah za svoje ugodje, ki si ga ne želimo pokvariti. Toda naš boj za vse, kar je lepo in plemenitno,mora tudi sam biti lep in plemenit, biti mora pošten, odkrit. Evangelij nam ne prepoveduje poštenega soočenja, odkritega pogovora in celo ostre debate, pač pa nam prepoveduje podlost, neodkritost,maščevalnost, iskanje samega sebe,iskanje »svoje zmage« in »svoje res- nice«, prepoveduje nam vse »nizke udarce« Jezus je bil odločen ter pogumen, a do ko- nca pošten,odkrit in nesebičen bojevnik za vse, kar je res, dobro in lepo.

V letošnjem letu invalidov in prizadetih pri- reja Komisija ŠPS (škofijskega pastoralnega sveta) za diakonijo poseben študijski dan, oziroma: srečanje staršev in prijateljev invalidov in prizadetih.
Zavedamo se, da je ob človeku, ki je ka- korkoli prizadet, tako ali drugače prizadeta vsa družina (starši, sinovi in hčere, bratje in sestre), svojci, prijatelji. Prav njim bo namenjen ta dan: 10. oktober 1981 na Teološki fakulteti, Poljanska cesta 4 v Ljubljani, od 8.30 do 16.30. Osrednji do- poldanski temi bosta: »Vloga družine za rast invalidnega ali prizadetega člana« ter »Mesto in vloga vere v življenju bolnih in prizadetih.«
Opoldne bo vodil sv. mašo in imel nagovor g.nadškof dr.Alojzij Šuštar. Potem bo "ma- lica" (namesto kosila) in tudi priložnost za medsebojna spoznavanja in pogovore. O številnih vprašanjih, ki tarejo vas in vaše bližnje, bomo razmišljali še v skupinah in v skupnem pogovoru. Pri pripravi in izvedbi te- ga dneva bodo sodelovali duhovniki in laiki. Podroben spored bomo objavili v Družini.
Prisrčno vabljeni!
Vsi gradimo Cerkev: bolni in zdravi!

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 15 din, letna naročnina 90 din (podporna 150 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

V razstavljena dela je vloženo veliko last- ne osebnosti, kar jim daje poseben čar. Zdrava sem, a vendar tako revna v svoji majhnosti, saj me toliko nepomembnega ovira pri iskanju resnične lepote. Našla sem jo tudi v vseh teh izdelkih, v enkratnem iskrenem prijateljstvu mnogih njihovih iz- delovalcev. Veliko volje, truda, rodi uspeh! Sem invalid in z veseljem tudi jaz prispe- vam svoj izdelek k razstavi,ki je čudovita! Razstava kaže moč in izredno potrpežlji- vost, kar privede do skoraj nedoumljivega uspeha. Čestitava organizatorjem, bolnikom in in- validom za trud,ki so ga vložili v delo. Naj jim Bog vedri duha in vliva upanja v živ- ljenje. Presenetljiv vtis me je obšel ob misli, kaj vse zmorejo prizadeti. Tudi razstavni pro- stor je zelo lično urejen.