Milost in moč Svetega Duha daje smisel življenju vsakega kristjana.Krst in birma sta dvoje trdnih temeljev, na katerih gradimo svojo vero - pot,ki vodi k Bogu »Duh veje,kjer hoče«, to je zagotovilo, resnica,ki nas vsak trenutek kliče k bu- dnosti, oznanjevanju vere v moči Duha. Sveti Duh je poslan vsem, vedno je pri- soten v nas toliko bolj, kolikor ga spre- jemamo, smo odprti njegovim navdihom in razodetju.
Mislim,da se delovanje Svetega Duha,ki si ga izprosimo po molitvi, izraža pred- vsem v dejanjih in živi spodbudi v lju- bezni,ki si jo darujemo. Božji Duh deluje v nas po molitvi in prižiga v nas plamen svoje ljubezni. To je moč molitve,ki na- polni dušo z milostjo, združuje kristjane doma in po svetu. Bratje in sestre, utr- jujmo v sebi to zavest in vztrajajmo v molitvi! Molitev rešuje, umirja - zlasti molitev v trpljenju in nemoči...
Letošnje leto je razglašeno za Medna- rodno leto prizadetih. Kristjani naj bi se še posebej vprašali: kaj spremeniti, po- globiti za dobro in korist prizadetih? Če gledam iz osebnega občutja,dojemanja, (pa tudi ob stikih z ljudmi) smo prizadeti potrebni predvsem zavesti,da smo ljudje, kot vsi drugi. Potrebujemo spodbude in pomoči za vključevanje v normalno okolje, da bi se krepili v sposobnostih,ki jih imamo. Veliko je bilo že storjenega, toda od širše družbe premalo. Da se ustavimo in pomagamo človeku v taki ali drugačni potrebi, stiski - za to ni potrebno veliko... Ob letu prizadetih si zdramimo vest! Vsi smo poklicani, da služimo bližnjemu. Oznanjati in sejati ljubezen - to za nikogar ne bi smelo biti pretežko, niti za tiste,ki niso kristjani...

»Blagor tistim, ki niso videli, pa so ve- rovali«, pravi sv.pismo. Da, blagor nam, ki verujemo v Boga in z Njim polnimo naš vsakdan. Jezus vse ljudi ljubi, sprejema nas take, kakršni smo. Ne glede na zu- nanjost, ampak vidi v srce slehernega od svojih otrok. Trpljenje na križu je daroval za nas, da bi rasli v ljubezni do Njega in do ljudi! Sledimo Njegovemu klicu in klicu Svetega Duha, ki prihaja, da nas napolni s svojo vsemogočnostjo!

Marjetka Smrekar

Če hočeš oznanjati, moraš Kristusa živeti

Velika noč nam je poleg veselja vstajenja prinesla tudi to srečo, da smo po petih letih med nami spet pozdravili misijonarja Rada Sušnika. Del dopusta je preživel že doma v Argentini Nekaj tednov pred ponovnim odhodom na Madagaskar pa se je zadrževal v Slo- veniji. Rad se je odzval vabilu, da pokra- mlja z bralci Prijatelja.
Spominjam se vas še stalno. To niso sa- mo spomini, ampak je to zame še zmeraj življenje. Predvsem se spominjam priza- devanj bolnikov,ko je kljub težavam vsak skušal narediti čimveč.To je utrdilo moj duhovniški poklic, ki je darovanje sebe drugim.
Med seboj si dajete moči... Dober je bil že začetek,ker je bila to vaša pobuda - najprej list »Prijatelj« in potem »Prija- teljstvo«.
Prvo srečanje je skoraj vedno le opa- zovanje. Vsak, ki ga srečaš, je druga- čen kot ti in moraš ga spoznati. To je nekakšno »ogledovanje« z začudenjem, nezaupanjem. Razlike med nami so, ampak ne bi smele biti bistvene. Zuna- njost mene nikoli ne moti. Vedno sem se skušal vsakemu bolniku približati kot človek človeku; to je bistveno pri stiku z drugimi. Srečanja z vami so mi poma- gala sprejeti tudi malgaške ljudi, čeprav po zunanjosti tako različne.
Priprava na to pot se je začela že v Argentini v semenišču. Tam smo imeli misijonski krožek.Gledali smo diapozitive iz misijonskih krajev in dopisovali smo si z misijonarji. Ko pa je moj nekdanji so- šolec Pedro prišel prvič na dopust z Madagaskarja, mi je pripovedoval o tam- kajšnjih razmerah, revščini in potrebah po duhovnikih. Začutil sem bistvo svo- jega poklica- poslan si k ubogim... Ver- sko so Malgaši še revni in prav njihovo nepoznanje Kristusa, nepoznanje odre- šenja me je najbolj vleklo mednje.
Res sem že precej vedel,a si nisem mo- gel dovolj predstaviti tamkajšnje stva- rnosti, zato tudi nisem kaj posebnega pričakoval. Revščina me je pretresla,ko sem jo videl od blizu... Če hočeš spo- znati njihove razmere, moraš tudi sam občutiti del tiste revščine...
Moderni svet me ni nikoli preveč privlačil in sem se verjetno zato nekoliko laže prilagodil Malgašem. Lahko pa ostanem na Madagaskarju trideset let, in bom še zmeraj tujec, čeprav se prilagajam. Na- ravno ne bom mogel nikoli res tako ži- veti kot oni, nikoli ne bom popolnoma pristen. Trudim se, da grem iz sebe...
Dandanašnji napredek je včasih bolj nazadovanje kot napredek.S tem se ne trudim, ker ni moje delo,da bi jim prina- šal evropsko miselnost, potrošništvo... Moje bistveno delo je oznanjati Kristusa in po petih letih vidim, da sem pravza- prav še zelo malo naredil. No, v svetem pismu je rečeno, da eden seje, drugi bo pa žel.
Ljudem tam večkrat primanjkuje bistvenih stvari za življenje. Učinek dela je zelo slab.Delajo vse roč- no, podnebje je zelo hudo, vročina utruja še v senci, lakota vse slabi in ni lahko delati na riževih poljih, v blatu... Zato malo delajo. Ker malo delajo,ni dovolj hrane;ker ni hrane hitro zbolijo. To je nekakšen začaran krog in težko je ljudi vabiti k molitvi, če so lačni in bolni, težko jim je oznanjevati ljubezen in krščansko življenje. Vendar sem prepričan,da edino krščanstvo lah- ko spremeni njihovo miselnost, ne samo po zunanjosti,ampak v pravi ljubezni do Boga in do bližnjega.
Tam je bolj kot lju- bezen močan strah in neko spoštovanje Iz tega izvira tudi medsebojna pomoč. Dobrote je med Mal- gaši zelo veliko. Kot povsod po svetu tudi zanje velja: bolj ko so revni,bolj so dobri in znajo več dati drugemu. Koliko- krat še sami zase nimajo dovolj, pa še tisto malo odstopijo drugim. Za deset ljudi na primer skuhajo pest riža. Če bi takrat po naključju prišel na obisk, bi mi dali polovico »kosila« in še kako veseli bi bili, če bi vse pojedel. Nekoliko pa to delajo tudi iz spoštovanja.
Gotovo. Najprej že zato, ker sem bel. Nas misijonarje imajo radi, ker v našem delu vidijo,da jih ne izkoriščamo, ampak jim pomagamo.
Prinašanje Kristusa in medsebojne lju- bezni, to je luč, ki jo po nas občutijo in to je naša pomoč. Materialno pomoč in zdravila jim nudijo sestre.
Bolj kot iskanje, nabiranje novih spreo- brnjencev, je pomembna prava vzgojitev v veri.
Moje največje veselje je ob petkih, ko grem obhajat bolnike.Srečanje z njimi... Prinašam jim živega Kristusa... Ti bolniki so največji reveži med ubogimi, ker so dostikrat potisnjeni v kot. Zanje in za nas misijonarje je sreča, da se lahko pogovorimo.
Pri tem ima velik vpliv njihova vera. Po njihovo smo na zemlji samo prehodno. Smrt sprejemajo veliko bolj naravno kot mi. Ko je nekdo bolan ali star, to vodi v smrt in samo še čakajo,da gre v »drugo življenje«. Nihče pa ni odrinjen zaradi neproduktivnosti, kot se to rado dogaja pri nas.
Ravno po veri se začenjajo odpirati.Ne- kristjani so v zaprtem krogu. Zanje je pomemben klan, družina, določeno je, kam kdo spada. Pri kristjanih se »zata- kne« le takrat, ko hoče kakšen fant v semenišče, ker potem ne bo imel po- tomcev.
Njihova molitev je predvsem prošnja. Veliko nadomestilo za molitev je pri njih predvsem petje. Ob nedeljah pojemo pri večernicah psalme, ki so uglasbeni v malgaškem ritmu. Sodelujejo predvsem mladi. Tudi kadar je v vasi mrlič, pojejo pri njem vso noč, in to same cerkvene pesmi. To izhaja iz njih samih, ne iz Cerkve, in ima na pogane velik vpliv in je močna kateheza.
To je tam nov pojav, predvsem med mladino v večjih središčih. Starši, ki so večinoma še nepismeni, morajo kar od- stopiti od vzgojiteljskega poslanstva. Če mlade bolj trdo primejo,že grozijo,da si bodo kaj naredili. To je velika težava Veliko mladine je, ki postopa, ne gre ne v šolo ne na delo.
Sem me je pripeljal Kristusov klic in bo- žja moč me drži pokonci.
Povsod v življenju je tako: če hočemo, da bo kakšen sad, je potrebna najprej odpoved, žrtev. Že v naravi je tako: Seme mora v zemljo in umreti,da potem obrodi. Moje življenje mora biti odpoved samemu sebi. Moram se prisiliti k temu, ker po naravi ni nihče nagnjen k odpo- vedi.
Da, pridejo...Glavni vzrok je, da se zaprem sam vase. Takrat je težko... Ko pridem iz sebe, mi odleže. Spomnim se na vas v zaledju ... Vaša molitev je za nas nenehen vir moči.
Tudi. Že to, da v taki revščini kristjani sploh so in ostajajo zvesti veri kljub te- žavam, je zame velika spodbuda. Ljudje nas imajo radi.
Vseh pet let,kar sem bil tam,je bil zame vsak dan posebno doživetje. Osrečujo- če spomine imam predvsem na srečanja z bolniki in na vero teh ljudi. To ni nau- čena vera, ampak naravno zaupanje v Boga, vera iz srca, ki je nisem srečal drugod. Spominjam se pa tudi, čeprav nerad, večdnevne hoje misijonarjev po širšem področju, kamor lahko gremo le nekajkrat na leto. Skoraj v nobeni vasi nismo mogli spati, ker so nam podgane, bolhe ali stenice tako vneto delale družbo
Rad bi se predvsem zahvalil za molitev in darovanje trpljenja v misijonske na- mene. S »Prijateljem« smo povezani z vami. Branje tega lista je tudi nam v veliko pomoč.Nadaljujte to delo! Poma- gajte si med seboj, oblikujte iz tistega, kar imate. Vedite,da so težave povsod Takó dobimo še več volje in moči. Za misijone pa še naprej molite! Molitev je bistvena. Ima moč, ki jo mi dostikrat občutimo.
Ko sem odhajal od tam, sem se s priča- kovanjem poslovil.Veselil sem se sreča- nja z domačimi, prijatelji in tudi utrujen sem že bil. Sedaj, ko sem se odpočil in v srečanjih z mnogimi dobil novo voljo in podporo, se čutim dovolj močan in kar želim si že, da grem nazaj.
Vam,ki ostajate doma, pa pravim: Vsak naj bo misijonar tam, kjer je. Vsi imamo dovolj dela v Kristusovem vinogradu.

Dragi Rado, v imenu uredništva in bral- cev »Prijatelja« prisrčna hvala za tale pomenek. Želimo ti, da se vrneš med brate Malgaše z vso pripravljenostjo,da se jim daš na voljo in z ljubeznijo sode- luješ z njimi. Čim več jim boš dal, tem večji boš sam... Tvoje delo pa naj bo nenehno pred božjimi očmi!

Kati in Jože

Podpisa k skupinskima slikama:
Od leve: s. Marjeta Mrhar, s. Marija Pavlišič, domačinka in s. Terezija Pavlič
Od leve: Rado Sušnik, France Buh, Lado Len- ček, Janko Slabe,Marko Vilfan in Janko Slabe

Emile Cicéron, Floride Gérard predstavljata Emila Damiensa

Stanje se normalno razvija. Kirurg je vi- deti zadovoljen in zdi se mu, da je čas za obsevanje. Klinika Šavojski križ v Montreuilu bo sprejela Emila za šest te- dnov. Njegovo pisanje razodeva, da je vesel kot študent, ki odhaja na počitnice.
Dnevi bodo minevali kot na prejšnji kli- niki. Vrstili se bodo obsevanja, obedi, obiski, telefonski pogovori.
Še vedno so mučne noči. Prav tako le s težavo jé.
29. januarja zmagoslavno poroča:
11. februarja piše Emil duhovniku iz so- seščine:
Naslednji dan se vrne k isti misli v pis- mu staršem otrok, ki hodijo k verouku, da jim ga bodo prebrali pri pripravi na slovesno izpoved vere:
Dnevi slede dnevom. Vsi so si podobni. Vsaka stran zapiskov odkriva drobne dogodke. 30. januarja beremo:
14. februar je treba zaznamovati z rde- čim:
Nekaj dni pozneje:
Je pa druga stran medalje: čeljust ga vedno bolj boli, brez dvoma zaradi na- pora, kadar jé ali pije. Večkrat zapiše: "Ni šala!" Toda pristavlja: ",Ravno prav' je težko doseči, saj tega ni. A vendar: vleče se že.«
Napačno bi bilo, če bi si predstavljali Emila kot nadčloveka,ki vse presega, ki ga trpljenje nima v oblasti, ki se je da- roval enkrat za vselej in nikoli ne prekli- če besede. Kar vemo o njem doslej, kar nam bo drugi del te njegove poti še bolj odkril, vse to bi nas moglo privesti do misli, da se ni boril, da se ni upiral. Ne! Kakor vsak človek, ki ga je trdo za- delo v živo, si je Emil zastavljal vpra- šanja. Čeprav se zelo hitro obvlada, se zaveda, da je kot drugi brez moči pred trpljenjem.
16. februarja piše nekemu sobratu:
Ločitev ne prepreči Emilu, da ne bi doživ- ljal dogodkov v njegovi župniji. Ob poro- kah in smrti pošlje nekaj vrstic, s kate- rimi sodoživlja njihovo veselje ali žalost. 20. februarja je sestanek za starše ot- rok, ki hodijo k verouku pri Saint-Jeanu in Saint Paulu:
Isti dan mu zdravnik dovoli, da gre k bra- tu, oddaljenemu kakih dvajset km. Drugo jutro z veseljem opiše ta prosti dan:
Obsevanja se bližajo koncu. Kmalu mu ne bo več treba biti na kliniki. Toda ker na ozdravljenje še ni mogoče misliti, poišče arraška škofija dom počitka, kjer bi se Emilu mogle okrepiti moči in bi se pripravil na posege, ki naj bi ga dokon- čno ozdravili.
Tedaj čutimo neko negotovost v tem, kako se odziva. Najbrž je zdravnik po pomoti preložil datum odhoda. Emil se zaradi te napake malo vznemiri. Drugi dan je popolnoma pomirjen. Odhod je določen za 13. marec.
13. marca, zadnji dan v Montreuilu:

Jutri ob tej uri bom v novem kraju, pod drugim nebom. Svakinja mi je telefoni- rala,da odhaja pome. Spravil bom notes Spet ga bom vzel v roke... Pozneje.

(se nadaljuje)

Ta moj spomin je najbridkejši. Če pomislim na tiste minute, še danes ta dan občutim drobno, skelečo bolečino v srcu.
Moja teta je bila mlada. Tako mlada, da še pomnim čas,ko je hodila v šolo in se z menoj igrala. Ko je nekoliko odrasla, je šla služit v Žužemberk na Dolenjsko. To je bilo v ti- stih časih za nas zelo daleč,ker še ni tekla baška železnica. Za moje pojme je bilo še posebno daleč. Nekje na koncu sveta.
Nekoč je dobil ded obvestilo, da ga čaka na pošti zavoj. Bil je od tete. V našo hišo je prišlo nekatero pismo. Za praznike nekaj razglednic z voščili od sorodnikov in vsak teden naročeni časnik.Zavoja pa še nobe- nega nismo prejeli. Zaradi tega je bil tetin zavoj za družino pravi dogodek. Govorili smo samo o tem,posebno otroci.Oče ga je šel iskat dve uri daleč.Ostali smo preživljali med tem nekaj ur napetega pričakovanja. Slednjič je bil zavoj v hiši.
Saj ni bil velik. Tolikšen, kot bi bil pitano raco zašil v vrečevino. Tudi lep ni bil, prej grd. Na njem je bila prišita bela krpa, na kateri je bil napisan naslov.
Z žejnimi in lačnimi očmi smo gledali v oče- tove škarjice, ki so rezale šive. Rjavo platno je zazijalo ko gladna usta... Slednjič je bil zavoj odšit. Na mizo so se usule reči, ki so bile deloma še enkrat v papir zavite. Na vrhu je ležalo pismo. Bilo je popisano z okroglo, nekoliko kljukasto tetino pisavo.
Darov se nihče ni dotaknil.Prvo je bilo bra- nje pisma. Ded ga je čital na glas, da smo vsi slišali... Teta je bila prejela prvi zaslužek To jo je bržkone navdalo s takim veseljem, da je nakupila nekaj reči in jih poslala do- mov. Zato, da bi bili tudi mi deležni njene sreče. Očeta, našega deda, je prosila za odpuščanje, da je tako potrošila nekaj de- narja. Saj ne bo več. Da, dobro je poznala deda,ki je štel vsak krajcar... Nato so sle- dila imena in kaj je namenjeno slednjemu izmed nas. Ded je dobil novo denarnico. Stara je bila že taka, kot da so jo glodale miši. Babica je dobila črno ruto,ki je bila ob robu okrašena s temno rdečimi cveticami, opletenimi z zelenimi listi. Moj oče...ne, ne spominjam se več,kaj je dobil moj oče. Jaz sem dobil ustne orglice,vsi so mi jih zavidali In tako smo prejeli vsak svoje. Še najmlaj- ši, smrkavček,ki je komaj mogel držati kre- pelec v rokah, je dobil konjička iz lecta.
Babica je s svojimi dolgimi,tenkimi prsti od- vijala predmet za predmetom.Vsakega po- sebej smo občudovali. Šel je iz rok v roke. Šele nazadnje ga je dobil pravi lastnik... Ob mizi je stala tudi moja mati. Z veselim, nekako prazničnim obrazom, z iskrečimi se očmi je poslušala branje pisma. Ko pa je bilo pismo do konca prebrano,so ji ugasnile oči, obraz se ji je trpko zresnil, okrenila se je in tiho sedla v zapeček. Preveč smo bili zaverovani,da bi kdo to opazil.Šele ko sem imel orglice v rokah, sem jo poiskal z očmi. »Glejte,mati,« sem rekel. Ni ga bilo vesele- ga ne žalostnega dogodka v moji mladosti, da bi se ne bil najprvo spomnil matere. A ona je takrat molčala. Še nasmehnila se ni Začuden, preplašen sem strmel vanjo. Kaj ji je? Čemu podpira glavo z roko in gleda tako tuje žalostno na nas?
Bilo mi je grenko. Pa takrat nisem utegnil misliti na to. Posest orglic me je bila vsega zamamila. Saj bi tudi ne bil razumel... Le če danes pomislim na to,se vprašujem: kaj se je takrat godilo v njeni duši? V pismu ni bila omenjena. Ne vem, zakaj. Iz pozablji- vosti? Ne.Teta jo je še v pismih pozabljala pozdravljati. Za očeta in za nas otroke je bila žena in mati, za ostale je bila tujka v hiši. Otroci takrat tega nismo čutili. Šele danes to spoznavam.Najmlajši je dobil svoj dar,a mati je bila odrinjena vstran, prezrta in ponižana. Sama je sedela s svojo tiho bolestjo v zapečku.
Slednjič se je oče ozrl po nji. Ali je opazil, da je ni več pri mizi? V trenutku je spoznal katera bridkost leži na njenem obrazu, v njenih solznih očeh. Še danes ga vidim, kako je postal mračen in nekam zmeden. Med rečmi,ki jih je teta poslala,so bile tudi take, ki niso imele lastnika. Ostale so dedu in babici. Med njimi je zagledal oče podo- bico svete Katarine Sijenske. Še danes jo vidim pred seboj, kot sem jo pozneje več- krat videl v materini mašni knjigi.
»To lahko damo Katri, ne?« je oče vprašal babico.
Babica je prikimala.
»Poglej,« je oče stopil k materi. »To je za- te. Tvoja patrona, Katarina Sijenska. Ali ni lepa?«
Iz nežnosti in iz ljubezni mu je drhtel glas, a se ni mogla nasmehniti.
»Lepa je,« je rekla s težavo, zamolklo in jo je zrla skozi zameglene oči. »Hvala!«
Bilo je prepozno.Saj ni bila otrok. Razumela je,da podobica ni bila njej namenjena. Pre- pričan sem, da je bila očetu stokrat hvale- žna, a srce ji je bilo že ranjeno. Take rane ne ozdravijo tako hitro.Neredko nikoli. Str- mela je v podobico, strmela,a ustnice so ji drobno drhtele. Oče se je potrt vrnil k mizi Tedaj so se materi usule solze po licih. Obraz ji je drhtel v joku, le solze so ji vrele iz oči, ni jih mogla zadržati.
Le zaslutil sem,da se je nekaj zgodilo.Pod- molkla, mračna bolečina mi je legla na srce Saj materi nisem vedel pomagati. Ne sebi, ne nji.
Zlezel sem na peč. Sedel sem daleč od nje, nisem se ji upal približati. Kaj naj bi ji tudi rekel? Njena velika, zame nerazumljiva bridkost užaljenega in ponižanega človeka, je na tajen način vedno bolj drhtela tudi skozi moje telo. Ne jokati, ko imam orglice! Kaj bi rekli! Naredil sem velike oči, a usta raztegnil. Tako sem večkrat ukrotil jok. Pa mi je kljub temu pritekla solza v oči. Vtek- nil sem orglice v usta. Pa one so bile ko čarobna piščalka: niso pele, ampak jokale.

Boris in Jože sta sedla na kolesa in se od- peljala v naravo. Dolgo sta molče vozila, potem pa je Jože pokazal na prijazno jaso v zavetju. "Tule si odpočijva in.." Ni doko- nčal stavka. Hotel je reči in se pogovoriva
Bila sta sošolca in neločljiva prijatelja že iz osnovne šole in vsa gimnazijska leta. Sedaj pa se je bližala matura ter odločitev za po- klic. Oba sta čutila,da se ubadata z mislijo »kam sedaj« in zato je Jože povabil Borisa, da sta se odpeljala ven iz mestnega hrupa da bi se v miru pogovorila.
»Vem, Boris, da tudi ti preživljaš nekaj po- dobnega kot jaz, zato sem ti hotel pove- dati, za kaj sem se dokončno odločil.«
»Kam pojdeš?« je nekam boječe vprašal Boris.
»Kam vendar,v bogoslovje,saj je bil to moj namen že, ko sem šel v gimnazijo, res sem večkrat razmišljal, da bi morda postal kaj drugega,toda božji klic v srcu je bil preveč glasen, da bi ga mogel preslišati. Zdaj sem se dokončno odločil in sem te zmage nad- vse vesel,« se je Jože razkril prijatelju.
»In tej svoji odločitvi ti praviš zmaga, jaz bi ji rekel poraz,« je zamišljeno odgovoril Boris. »Priznam, da sem se tudi jaz zato odločil za gimnazijo, da bi postal duhovnik, že kot ministrant sem sam sebe v mislih gledal pred oltarjem.Ampak v teh letih sem spoznal, da je poklic duhovnika brez vred- nosti,brez cilja. Kako si moreš predstavljati življenje sam, brez družine, brez ljubezni? Ne morem se še dokončno odločiti, kam bi šel,ampak bogoslovje sem že povsem črtal iz svojih načrtov. Želim si sreče, ljubezni, duhovnik pa nima nič od življenja« Boris se je ves razvnel v svojem pripovedovanju.
Jože se je mirno nasmehnil. »Bojim se,Boris da ti preveč pričakuješ od življenja, bojim se, da te bo življenje razočaralo. Tudi jaz razumem, da je družinsko življenje lepo. Ko bi ne bil na gimnaziji srečal Majde,bi mi bila odločitev najbrž lažja. Vem, da je družin- sko življenje lepo, a pomisli, da je ta sreča kratka. Poglej, kaj imajo, oziroma bodo v kratkem času še imeli najini starši od naju. Greva vsak svojo pot, starši pa ostanejo sami, ko se jim otroci osamosvojijo. Vedno pa živijo in bodo živeli ljudje, ki bodo po- trebovali in tudi ljubili duhovnika. Ko se eni duhovnikovi otroci razidejo,prihajajo drugi, duhovnik ne ostane nikoli sam,vedno lahko komu daje svojo ljubezen, da ne govorim o povezanosti z božjo Ljubeznijo.« Tudi Jože je prav ognjevito zagovarjal svojo odločitev
Počasi sta prijatelja utihnila. Čutila sta, da se njuni življenjski poti razhajata.Sicer sta si obljubila še nadaljnje prijateljstvo, ven- dar si nista imela več kaj povedati. Molče sta se odpeljala nazaj v mesto.
Leta so tekla. Jože se je bližal svojemu cilju in župnija se je pripravljala na novo mašo.Ko je Boris zvedel za dan nove maše svojega nekdanjega prijatelja, se je z ženo pripeljal, da bi videl slavnost. Ko je Boris gledal sprevod duhovnikov, ki je obdajal mladega novomašnika, mu je zaničljiv na- smeh spreletel obraz. Vse se mu je zdelo kot prazna komedija. Pomignil je ženi Vilmi, ki se je dolgočasila poleg njega, in odšla sta. Nista bila pri sveti maši... Sicer sta bila še cerkveno poročena, toda sedaj jima Bog ni bil več potreben, drug drugemu sta zado- ščala za srečo v življenju. Vsaj tako sta živela, kot da Boga ne potrebujeta...
Inženir Boris je imel dopust. Toda kam s svojim časom? Z nahrbtnikom na rami je odšel v planine... sam... Obujal je boleče spomine. Niti leto po poroki ni trajala sreča z ženo. Zanjo je bilo življenje le uživanje. Ko ji je Boris priznal željo po otroku, mu je kratko odgovorila: »Misliš, da sem se zato poročila, da bom garala za otroke? S teboj res ni mogoče živeti!« Po dveh letih zako- na sta se ločila.
Boris je v otožnih spominih počival v senci ob poti. Tedaj je zaslišal,da se po poti bli- ža vesela družba. Pomel si je oči in strmel vanjo. Med razigrano gručo mladine osem- letkarjev je žarečega obraza stopal tudi mož osivelih las. Boris je v tem sivolasem možu spoznal duhovnika svoje rojstne žu- pnije. Duhovnika, ki ga je krstil in ki mu je on, Boris kot otrok, tolikokrat stregel pri sveti maši.
Vesela družba ni opazila samotnega izlet- nika v senci malo proč od poti. Njihovi gla- sovi so utihnili. Boris pa je nadalje obujal spomine. »Kako je rekel Jože tedaj pred maturo, ko sva se razhajala? Zmeraj bodo živeli ljudje,ki bodo potrebovali in ljubili du- hovnika. Duhovnik ima vedno komu dajati svojo ljubezen. Takole bo morda nekoč tudi nekdanji prijatelj Jože, že sivih las, še vedno obkrožen od ljubeče mladine, jaz pa sem ostal sam, brez sreče,ker sem jo iskal brez Njega, ki je edini vir sreče,« je boleče spoznal Boris...

Angelca

JUNIJ

MISIJONSKI NAMEN: Za bratsko pomoč beguncem in drugim,ki so potrebni, zlasti v Jugovzhodni Aziji.
Iz Vietnama je samo do oktobra 1979 po- begnilo 352.016 beguncev. Sosednje drža- ve so jih sprejele v taborišča, kjer vladajo lakota, bolezen in smrt. Od tam jih razpo- šiljajo po svetu. Samo ZDA in Kanada sta sprejeli doslej 200.000 beguncev. Iz Kam- bodže je samo v Tajsko prebežalo 200.000 ljudi. Spet v zbirna taborišča. Palestinci beže iz Izraela, v Afriki beže milijoni iz ene države v drugo, ker pride na oblast njim sovražni režim.
Papež poziva vse narode, naj čutijo s temi begunci in jim pomagajo, jih sprejemajo. Mi bomo pa vsaj molili za tiste,ki trepečejo od strahu, utrujenosti, trpljenja. Če drugega nimamo, vsaj molimo zanje. Bog pa naj z našo molitvijo gane tiste, ki lahko kaj sto- rijo za te reveže.

JULIJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se laiki na oto- kih Indijskega oceana bolj udeleževali življenja Cerkve.
Tu gre za otok Mauritius, ki ima 900.000 prebivalcev, za otok Reunion, ki ima 450. 000 prebivalcev, za Komorinske otoke, ki imajo 5.000 prebivalcev in za Sejšelske otoke,ki jih je 89 in imajo 15.000 prebival- cev. Morda jih boste našli na zemljevidu. Na nekaterih so samo katoličani, na drugih so katoličani pomešani z muslimani in budisti
Ti ljudje živijo v vročem podnebju, nekoliko južno od ekvatorja in sredi oceana, kjer je mnogo vlage, zato bomo razumeli,da so po naravi leni.
Pred dvema letoma, 1979., je bil misijonar otoka Mauritiusa Jakob-Željko Laval prog- lašen za blaženega. Bil je odličen vzgojitelj laiških apostolov. Pokazal je, kako je treba organizirati versko življenje tam, kjer je pomanjkanje duhovnikov. Zato nas papež poziva, da bi molili za take laične apostole in, če je mogoče, tudi sami kaj storili za Kristusa in duše.

P. Pavel Berden

400-letnica rojstva »gospoda Vincencija«

III.

Leta 1623 je Vincencij prvi- krat po dvajsetih letih obiskal rojstni kraj in svoje domače.
Še preden se je napotil iz Pariza v Bordó, je premišlje- val,ali naj gre ali ne.Za svet je vprašal dva prijatelja duhovnika, ki sta mu svetovala, naj gre. Povedal jima je, zakaj dvomi, ali naj obišče domače ali ne: »Glejta, poznam več duhovnikov, ki so dolga leta kar apostolsko delovali; ko so pa prišli do svojih sorodnikov, sem opazil, da so se popolnoma spremenili in postali nekoristni za dušno pastirstvo: vse njih misli so bile pri domačih, ker so se zapletli v njih časne zadeve.Tudi zase se bojim,da bi se preveč navezal na svoje sorodnike.« Ker sta mu le še prigovarjala, se je naposled odločil, da pojde.
Prišel je v domačo vas Puí konec junija in je stanoval pri svojem stricu Dominiku,ki je bil tedaj župnik v Puíju. Vsi so občudovali lepe Vincencijeve kreposti, njegovo dobro- to do drugih in strogost do sebe.Opazili so da vinu, ki ga pije, priliva mnogo vode, da spi na slamnjači in da pobožno mašuje ter moli. V cerkvi je nekega dne dolgo molil, klečal pred krstnim kamnom,kjer je bil pred dobrimi štiridesetimi leti prejel sv. krst, in ponovil krstno obljubo. Govoril je domačim, naj hrepene predvsem po nebeškem boga- stvu, od njega pa naj ničesar ne pričakujejo
Zadnji dan je z vsemi domačimi šel na bo- žjo pot k neki cerkvici božje Matere, ki ni bila daleč od domače farne cerkve. Šel je bos, spremljali so ga sorodniki in sosedje. V cerkvici božje Matere je pel slovesno sv. mašo, se nato poslovil od strica in drugih domačih ter odpotoval.
Zdaj se mu je začelo upirati srce. Milo se mu je storilo, ko je zapuščal svoje sorod- nike, ki jih najbrž ne bo nikoli več videl, in vsi so bili tako ubogi. To čustvo ga je tako prevzelo, da je skoraj vso pot neprestano jokal. Vsiljevale so se mu misli, kako bi po- magal temu, kako onemu: »Moj razsežni duh je delil med nje, kar sem imel in česar nisem imel...« Sorodniki so ostali revni; kar je imel, ni dajal njim, ampak tistim,ki so bili še bolj revni in nesrečni. Četudi ga je čus- tvo vleklo k sorodnikom,so mu pamet, vera in milost kazale še neprimerno večje reve- že. Tem je hotel biti oče in tolažnik.
Ko se cvet osipa, dozoreva sad. Tudi Gon- dijevi družini, ki je sprejela Vincencija, so začeli odpadati cvetni listi; iz osipajočega cvetja pa je dozorel sad:Misijonska družba
Septembra 1622 sta grof in grofica izgu- bila svojega drugega sina Henrika; na lovu ga je udaril konj v glavo in mladi grofič je umrl,ko mu je bilo komaj deset let. Nepopi- sna je bila žalost Gondijevih, zlasti matere grofice Frančiške. Začela je bolehati in bli- žal se ji je odhod s tega sveta. V oporoki, ki jo je grofica obnavljala vsako leto, je naprej in naprej poudarjala misijone kot namen te nove ustanove. Prosila je Boga, naj ji da spoznati, kam naj se obrne. Tedaj ji šine v glavo misel: Vincencij naj sam zbere okoli sebe družbo vnetih duhovnikov, ki naj bi vodili misijone. Najprej pove to misel svojemu možu grofu Filipu, ki se je s to mislijo popolnoma strinjal. A kam z družbo takih duhovnikov? Kje naj stanujejo? Pariški nadškof je tedaj imel pravico razpolagati z nekim starodavnim kolegijem »Dobrih dija- kov«. Dne 1. marca 1624 je bilo po vseh državnih in cerkvenih predpisih izdano pis- mo, ki je imenovalo Vincencija za predsed- nika kolegija »Dobrih dijakov«. G. Anton Portai, tedaj že duhovnik, je kot Vincenci- jev zastopnik sprejel kolegij v posest.
Vincencij po prevzemu še ni stanoval v kolegiju. Zaradi grofice je moral še nadalje ostati v grofovski palači v župniji sv. Ev- stahija. V kolegiju sta stanovala samo g. Portai in g. Belen.
Grofica je bolj in bolj slabela. Da ne bi bilo prepozno,sta grof in grofica 17.aprila 1625 podpisala ustanovno listino in z njo je bila Misijonska družba ustanovljena. Vincencij mora v enem letu zbrati vsaj šest duhovni- kov. Ti duhovniki morajo imeti trden značaj, biti vajeni delovanja v dušnem pastirstvu in utrjeni v pobožnosti. Delovali bodo samo na kmetih, kajti podeželsko ljudstvo je za- puščeno, po mestih pa je dovolj doktorjev in redovnikov, ki pridigajo.
Že dva meseca potem,ko je bila podpisana pogodba, je grofica izdihnila svojo dušo. Vincencij je takoj odpotoval v Marsej, da sporoči grofu žalostno novico. Grofa je že- nina smrt zelo prizadela, ker mu je bila vse na svetu zaradi svoje kreposti in plemeni- tosti. Sredi vsega bogastva in kljub vsem častnim službam mu je svet postal mračen in zoprn. Sklenil je, da se odpove svetu in postane duhovnik. Že naslednje leto je stopil k oratorijancem in pozneje postal duhovnik.
Vincencij je za vedno zapustil Gondijeve in odšel k svojim v »Zavod dobrih dijakov«.
Zdaj je bil Vincencij popolnoma in neodvis- no predstojnik Družbe,kateri je Bog v svoji Cerkvi dal tako pomembno vlogo.
Gotovo je,da so že isto zimo (1625) začeli misijonarji z delom v smislu sprejete usta- nove. »Po misijonih pa je Bog delal, kar je naprej videl od vekov, in naše delo blago- slovil; in ko so to videli nekateri dobri du- hovniki, so se nam pridružili.«
Sedaj je Vincencij po tedaj obveznih drža- vnih zakonih prosil kraljevo pisarno za po- trditev Družbe. Maja 1627 je kralj podpisal listino. Naslednje leto je poslal sv. očetu v Rim prvo prošnjo za odobrenje Družbe. Če- prav je imela priporočilo francoskega kralja in papeževega nuncija v Parizu, prošnja ni bila odobrena. In šele tretjo prošnjo je o- dobril papež Urban VIII. z bulo »Salvatoris nostri« dne 12. januarja 1633.

(dalje prihodnjič)

Opogumila sem se, da vam pišem. Oživeli so namreč spomini... Z možem sva večkrat obiskala dobrega prijatelja in duhovnika Končana. Kljub temu, da je imel amputirani obe nogi, je bil vedno veder. Ker sem bila takrat že tudi jaz invalidka, čeravno se mi še ni poznalo, je naju z možem povabil na čisti gorenjski zrak. Res sva se odzvala povabilu. Tako sem pobliže spoznala tega mučenika. Bogastvo,s katerim sem se tiste dni obogatila, je neprecenljivo. Videla sem, da bolezen ni ovira sreči. V njej je najbližja pot do sreče - do Boga. Spoznala sem, da je bolezen božji dar, ki presega vse svetne dobrine.
Neki dan sem se počutila posebno slabo. Ker je videl, da tudi jaz omagujem, mi je kot v mislih govoril: »Bog ve, katerega od naju bo prej poklical v večnost?« Nisem ve- dela odgovora, razen Bog ve... Tri mesece za tem je ugasnil. Jaz pa - Bog ve kdaj?

A. B.

Nekaj običajnega je postalo, da izrečemo ob novem letu,rojstnem dnevu,slovesu, na koncu dolge vrste želja še: predvsem pa ti želim zdravja! O, seveda, to je dobra in pomembna želja. Blagor tistemu, ki se mu izpolni. Ali kdaj pomislimo,da dobro zdravje ni nekaj samo po sebi umevnega in pred- vsem ne zasluga? Zdravje je dragocen dar za katerega se ne moremo nikoli dovolj za- hvaliti.
Največkrat začnemo misliti na svoje zdra- vje,ko se nam kakorkoli razrahlja. Do tedaj mislimo, da je zdravje vse in da brez njega nobena stvar nič ne pomeni.Ali je res tako - poglejmo enkrat tiste, ki so stalno bolni, kronične bolnike. V današnjem svetu jih je vedno več in poglejmo,kaj tiči za tem dej- stvom: slabotnost,invalidnost - tudi mladih ljudi, nedejavnost,osamljenost in strah pred življenjem. Kronična bolezen je za prizade- tega njegova lastna usoda,ki jo v trpljenju doživlja.Pred tako usodo moramo nazadnje obstati samo s spoštovanjem. Bolezen in invalidnost pomenita tukaj način človeko- vega življenja. Tudi tako življenje je še vre- dno živeti in mnogokrat moramo opustiti mišljenje, da je zdravje vse, brez njega pa nič. Tudi na videz nepomembno življenje v tišini ima še smisel in vrednost in ne samo za bolnika. Dovolj je zgledov, kako lahko obdaruje druge ljudi človek, ki je dozorel v svoji bolezni ter psihično obvladal in pre- magal svojo zunanjo krhkost.
Danes se je že mnogo storilo za prizadete, to je razveseljivo dejstvo. Toda kronični bolnik potrebuje več. Naj bo v domu ali dru- žini, potrebuje ljubezen drugih,ki mu doka- zuje, da je še »nekdo«, za katerega se še »splača« truditi.Pri tem bo dobil vero vase in v smisel svojega življenja. Pozornost in spoštovanje do trpečega in topla ljubezen do njega, to je tisto, kar od nas pričakuje.
Če gledamo samo na življenjski standard, dejavnost in napredek, je seveda težko najti toplo ljubezen do bolnega brata ali sestre. Še tako pomembna dejavnost pa nobenega od nas ne sme odvrniti od tega, da ne bi pomagali in ljubili. Ne smemo se pomiriti: bolnik ima svojo posteljo, hrano in zdravila,je oskrbovan in preskrbljen. Seve- da je. Bog vedno poskrbi za srca in roke, ki so voljne pomagati in streči; toda ne sme biti vse prepuščeno samo rokam. Tudi za tvoj ljubeč pogled in prijazno besedo ti bo bolnik hvaležen.
Znano je, da na Nizozemskem še posebno ljubeznivo skrbijo za svoje invalide tudi z dobro organizirano pomočjo in ureditvijo. Ali se ne bi tudi druge dežele zgledovale po njej in še bolj po tem, da bi nudili bolni- kom, kar se ne da doseči z organizacijo in denarjem - pozornost,spoštovanje,ljubezen.

Moje sporočilo naj bo spodbuda za med- narodno leto bolnikov in prizadetih. Želim, da bi naše gibanje našlo v vsaki državi naj- boljša sredstva za ponižno pričevanje Bra- tstva v naši družbi in prenovilo mišljenje o prizadetih, ki bi tako laže spoznali lastno vlogo v življenju in okolju.
Po poročilih naše Bratstvo sodeluje na več področjih. V različnih državah so program, ki ga je pripravilo Bratstvo, sprejele tudi druge skupine, ki delujejo v isti smeri.
Srečen sem, ko vidim naše Bratstvo vklju- čeno v svet,kateremu hoče pomagati.Sre- čno in prepričano o svoji vlogi, prijateljsko sodeluje z drugimi skupinami, ki se trudijo za bolj pravično, človeško in bratsko družbo.
Kakor je bilo rečeno na mednarodnem ko- miteju v Belgiji, Bratstvo izpolnjuje svoje poslanstvo s tem, da živi v tem svetu soli- darno in z željo spremeniti ga z blagovest- jo evangelija. Ta blagovest se uresničuje, ko se bolniki in invalidi odprejo bratom, de- lajo z njimi, kar jim nalagajo načrti, v pra- vičnosti in ljubezni. Bratstvo je navzoče v delu in delovanju ob letu prizadetih, pa ne samo na površen način ali da ne bi vedelo »zakaj«.
Navzoče je in dejavno s svojo preroško originalnostjo, zaveda se svojega »zakaj«: to je njegova naloga in jo je sprejelo. Za- veda se, da ima dragoceno poslanstvo. To pomeni, da je prepričano o tem, kar želi narediti.
Našel sem nekaj stavkov v naši knjigi »In glejte živimo«, ki se mi zdijo pomembni za naše razmišljanje in naše krščansko delo- vanje v tem letu:
• Cerkev nas je poslala k našim bolnim in prizadetim bratom...
• Pomembno je, da nas je Gospod poklical, vendar smo se tega zavedeli, ko nas je Cer- kev poslala,ko nam je predočila poslanstvo
• To »cerkveno poslanstvo« nam zagotav- lja posebno milost Duha, ki jo imenujemo »karizma Bratstva«. Ta obstaja v tem, da razkrivamo ljudem neskončno bogastvo vesoljnega bratstva v Jezusu Kristusu...
• Pomen tega poslanstva mora stalno spod- bujati naše delovanje, vse naše poskuse...
• Zavest,da smo poslani,nam daje poguma in moči,da lahko delamo z jasno zavestjo.. To je skrivnost našega popolnega zaupa- nja: če nas delo presega, je sam Gospod z nami...
Dragi prijatelji: želim,da bi to leto povečalo v nas zavest »poslanosti«. Duh je tisti, ki dela v nas in z nami. To pa zahteva:
• da dobro poznamo značilnosti Bratstva
• premišljevalna in obnovna srečanja
• daritve sv. maše v veri za prenovitev naše duhovnosti in povečanja povezanosti s Cerkvijo.

Juan Manuel Arnau

Bodi dober in usmiljen. Nikoli ne dopusti, da bi nekdo, ki je bil pri tebi, ne odšel boljši in sreč- nejši od tebe. Do bliž- njih bodi živ izraz božje dobrote: Dobrote na obrazu, dobrote v očeh, dobrote v tvojem nasmehu, dobrote v tvojem toplem podravu.
Podari ubogim in trpečim ne le svojih besed in skrbi, marveč tudi svoje srce.

Mati Terezija

Prvo nedeljo v aprilu je bilo srečanje bolni- kov in invalidov v naši župniji na Viču. Zbrali smo se, da bi skupaj obhajali sveto daritev Glavno misel srečanja je povedal p.Zdravko: »Naj ne bi bilo med bolnimi in zdravimi no- bene razlike« Tudi Jezus je imel vse ljudi rad,posebno bolne. Na križu je trpel za nas Nam pa je tolikokrat odveč ta križ, ki ga nosimo dan za dnem... Toda spomnimo se, da je Jezus nosil še težji križ...
Človeku je namenjeno marsikaj. Lahko je zdrav,potem pa nenadoma zboli za kakšno boleznijo ali se ponesreči. Zato mora biti vedno pripravljen in po svojih močeh po- magati že prizadetim bratom in sestram.
Tudi otrokom je treba povedati, jih poučiti in navajati, da bodo spoštovali ter znali pomagati bolnim in ostarelim ljudem.
Jezus je rekel: »Jaz sem luč življenja. Kdor veruje vame, bo živel vekomaj.« Naj vas te njegove besede spremljajo skozi vaše življenje.

Nevenka Š.

Zelo sem bil presenečen, ko sem bil povab- ljen,da se tudi sam udeležim tega pogovora in poskušam mladim s pripovedovanjem in razkrivanjem svojih izkušenj vsaj malo pri- bližati razmišljanja, čustvovanja, slabosti, težave in radosti človeka na invalidskem vozičku.
»Ja, krasno,zdaj bom pa še nekakšen mane- ken,« mi je prvi hip razposajeno šinilo skozi možgane. Skoraj hkrati ali le hip za tem je to razposajeno misel že pregnal občutek bojazni...Kaj iz mojega življenja bi utegnilo zanimati mlade poslušalce,saj še nikoli prej nisem sodeloval pri takšnem pogovoru.
Ker pa iz izkušenj vem,da je za oblikovanje prošnje navadno potrebno več moči, kot pa na prošnjo z dejanjem pritrdilno odgovoriti, sem na udeležbo pristal. Ni mi bilo žal.
Morda pogovor res ni bil tak, kot sem pri- čakoval,ali je bilo zaželeno. Vendar pa sem ob koncu imel občutek, da je med vsemi prisotnimi dodobra skopnela tista zadrega oziroma njej podobni občutki, ki jo pogosto čutimo ob srečanju zdravega človeka s člo- vekom na vozičku ali s kako drugače priza- detim. Upam, da smo se vsi razšli za lepo misel ali spoznanje bogatejši.
Gotovo v enem samem pogovoru ne moreš dovolj spoznati človeka, ne v celoti dojeti njegovih razmišljanj, čustvovanj... Ne mo- reš spoznati vseh slabosti, težav,radosti... Toda, če smo ob vseh različnih pripovedih in usodah ljudi,ki so nam bile razkrite, raz- mišljali naprej,bomo vsi mogli zoreti v spo- znanju, česa vsega je človek zmožen, če sprejme življenje z vdanostjo v božjo voljo Tako se bomo vse bolj zavedali pomena življenja in z vsakim dnem bo v nas vse močneje in globlje prodrla moč krščanske ljubezni. Ljubezen je tista sila, ki človeka osvobaja in mu daje vse možnosti razvoja. Vsak človek je enkraten, in to svojo enkrat- nost mora uresničevati sam ter v soglasju s svojimi prvobitnimi nagnjenji.
Vsak dan moramo graditi in dograjevati svo- jo osebnost - ob delu, v molitvi; v to člo- veško reko svetlobe,ki teče od človeka - v odnose med ljudmi. Tako prinese človek v svet nekaj svojega - ga gradi in dograjuje v Jezusu Kristusu. To je moč krščanstva...

Jože

»Sprejmi, dragi obiskova- lec te cerkve, rožo božje ljubezni, ki je zrasla pod odrešujočim križem trp- ljenja.« Tako nam je govorila z milim na- smehom in z vrtnico v izproženi desnici sv. Terezika Deteta Jezusa v nedeljo, 17.maja ko smo se zbrali na dekanijskem srečanju bolniki, invalidi in ostareli v njeni cerkvi na Kodeljevem v Ljubljani.
Pred srečanjem z Jezusom pri sv.daritvi so pripravili župljani, otroci, mladinska pevska zbora in invalidi obsežen in bogat program pesmi in besede. Izbrane misli invalida O- tona o upanju in pričakovanju prizadetega človeka v mednarodnem letu invalidov so se zaključile z našo skupno željo, da bi bilo to leto plodno za sedanji in prihodnji čas. Prijateljica Damjanca se je v imenu vseh bolnikov in invalidov toplo zahvalila duho- vnemu voditelju srečanja dr. Šefu, doma- čemu župniku g. Snoju, gg. duhovnikom in številnim drugim sodelavcem, ki so nam z veliko ljubezni pripravili in omogočili srečanje
V teh dneh skrbi za sv.očeta in hkrati zau- panja v Marijino pomoč smo srečni prisluhnili njegovi besedi z bolniške postelje. V trp- ljenju nam je postal še bližji in poslali smo mu brzojavko z željo po popolni ozdravitvi.
Srce srečanja z Ljubeznijo je sv.maša. Da- roval jo je p.dr.Šef s somaševanjem šestih duhovnikov tudi za naše prijatelje, ki niso mogli biti z nami. Osrednja beseda govora je bila diakonija - služenje bližnjemu po e- vangeliju, ki mora biti slehernemu kristjanu služba, odgovornost in dolžnost ne glede na starost, zdravje ali bolezen in prizade- tost.Drug drugemu smo potrebni in drug za drugega odgovorni. Le v medsebojni pod- pori in dopolnjevanju bomo lahko zaživeli svobodno in enakopravno.
Ob polni razsvetljavi številnih čudovitih sve- tilk mojstra Plečnika se je z »Marija skoz' življenje« zaključilo svečano bogoslužje. Sprejeli smo rožo Male Terezike in jo pri- nesli domov. V živem izviru Marijinih milosti nam ne bo ovenela.

M. K.

Oglašam se vam iz mesteca Žiri.Bila sem v Šentjakobu ob Savi na duhovnih vajah za dekleta, kjer smo razmišljali o smislu življe- nja, si utrjevali vero in se bogatili z med- sebojnimi izkušnjami. Vam pa bi rada spre- govorila o vtisih zadnjega večera, ko smo se srečali z invalidkama Damijanco in Mar- jetko ter Vesno, ki obiskuje bolne, stare in invalidne ter se z njimi rada pogovarja.Vse tri so nam povedale marsikaj zanimivega iz svojega življenja, pogovarjali smo se o odnosih med zdravimi in bolnimi, najbolj pa smo prisluhnili, ko sta nam dve izmed njih odkrili svojo pot do vere.
Srečanj zdravih z bolnimi bi moralo biti več saj bi se le tako gradili dobri medsebojni odnosi. Zdravje moramo spoštovati,se Bo- gu zanj zahvaliti. Marsikateri bolan človek pretrpi v enem tednu več kot zdrav v dveh mesecih ali več. Učiti se moramo tudi, da bomo znali drug drugega poslušati, vzeti si čas tudi za bolnega. Ker je letos Mednaro- dno leto invalidov in prizadetih,odprimo oči Gotovo je tudi v našem kraju kdo, ki se ni- ma s kom pogovarjati, ki misli, da je zapo- stavljen, manjvreden. Zato ga z veseljem obiščimo in se z njim pogovarjajmo.
Lepo vas pozdravlja

Mirijam

Pred nami se je v po- poldanski svetlobi zadnjega zimskega dne razprostirala lepa dolina. Nebo nad njo je bila velika sinja odprtina in vanjo se je kot silen plamen vzdigoval Storžič. Vedno, ka- dar se zberemo na Trsteniku, se je užitek srečati tudi z njim...
Zvečer smo pri sveti daritvi zapeli: »Miza, okrog nje so zbrani dvanajsteri in med nji- mi Jezus...« Pesem je še posebno izražala domačnost in željo, da poglobimo svoj du- hovni svet in svojo povezanost.
Skozi okna se nam je drugo jutro že sme- jalo sonce pomladi, ko smo s pozornostjo prisluhnili besedam g. Juhanta. V svojem predavanju nam je svetoval, kako naj prav usmerimo misli o odkrivanju in pravem spre- jemanju sebe ter drugih.
Kratek povzetek: »Sami sebe nikoli popol- noma ne poznamo, zato moramo vedno znova odkrivati,kaj je v nas. Da bi se mogli čimbolj spoznati, je potrebno,da imamo ob sebi druge. Često si želimo, da bi jim bili podobni. Oni so nam ogledalo in zgodi se, da potem s seboj nikakor nismo zadovoljni. Stalno imamo v sebi želje po drugačnosti...
Ta nezadovoljnost nas lahko spodbuja ali pa ovira pri prizadevanjih, da bi sami kaj napravili, da bi postali drugačni - nov človek. Zato je pomembno, da znamo prav sprejeti svojo nepopolnost, sebe v kakršnikoli omejenosti.To je seveda težava Vendar za vsakega velja: Tak, kot sem, moram in morem sodelovati z drugimi.Torej stopimo na pot do bližnjega s pristno in neposredno pripravljenostjo, da ponudimo sebe, svoj čas, sposobnosti, misli, molitev, skratka, svojo notranjost. Le v srečanju in v odprtosti sebe spoznamo druge.
Ko se odpiramo in dajemo,hkrati tudi spreje- mamo, saj je notranji del drugega bogastvo za nas. Prav v tem, da smo si med seboj tako različni, je možnost, da se notranje bogatimo, da živimo v »izobilju«, ki nam ga nudi medsebojno srečanje in podarjanje.
Žal pa smo še vse preveč usmerjeni k temu, da ostajamo pri zunanjosti in se ne odkri- vamo. Toda šele tedaj, ko govori srce bolj kot usta,prodiramo globlje,takrat med nami izginejo razlike...
Le notranjost nam torej omogoča srečanje z drugimi in hkrati tudi z Bogom. Božje usmi- ljenje sega v nas in od tam lahko začnemo novo življenje.«
Razdeljeni smo bili v manjše skupine in se pogovarjali, kaj nam pomenijo besede: bli- žnji, sodelovanje, različnost, povezanost in skupnost.
• Bližnji je del mene. To naj bi bil vsak člo- vek, a ne sprejemamo vseh ljudi tako,čeprav je to tudi božje naro- čilo. Do bližnjega imamo dolžnosti. Sprejeti ga moramo z vsemi lastnostmi, tudi tedaj, ko ni vse po naših željah.
• Sodelovanje prinaša medsebojno ve- selje. Biti pa moramo pripravljeni dajati in sprejemati. Ko sodelujemo s človekom, mu služimo in hkrati tudi Bogu. Imeti moramo čas in posluh za druge.
• Različnost doživljamo vsak dan. V njej se dopolnjujemo in težimo k istemu Cilju. Različnost med nami je nujna, le tiste raz- like, ki jih delamo ljudje sami - bolijo.
• Povezanost nas bogati in sprejemati jo moramo odgovorno. To je tudi znak naše vere. Prek povezanosti z ljudmi pridemo do povezanosti z Bogom.V iskreni povezanosti se ne čuti to,česar nimamo,ampak se res- nično naučimo veseliti v tem,kar ima drug.
• Skupnost nam omogoča, da spoznava- mo sebe in druge. K skupnosti lahko vsak nekaj prispeva,zato je v njej pomembno po- sameznikovo življenje. Vsak naj čuti, da je sprejet. Skupnost nam pomaga graditi Bog
Pri vseh naših pogovorih se nam je zdelo zelo pomembno to, da znamo vedno najti trenutek za bližnjega,vsaj trenutek... Zato naj bo to srečanje nova spodbuda, da bo- mo znali biti odprti in imeti razumevanje za bližnjega.To bo naše in njihovo zadovoljstvo

Kati

Ko sem v prejšnji številki prebral odgovor o tem, kako lahko sprejmemo trpljenje kot poklic,sem se spomnil dogodka,ki je v meni utrdil prepričanje, da tisti,ki je bolan, lahko izpolnjuje Stvarnikovo zamisel.
Kakor pravimo,da je trpljenje poklic,je lah- ko poklic tudi molitev.Že večkrat mi je kdo rekel, ko me vidi z rožnim vencem v roki, da vedno molim... Navadno odgovorim, da je to moj poklic.
Ko sem si pred leti ogledoval razstavo roč- nih del, me je pokojni nadškof g. Pogačnik vprašal, kaj sem jaz izdelal. Povedal sem mu, da ne morem nič narediti, pač pa sem molil za uspeh razstave. Položil mi je roko na ramo in rekel: »Najlepši je tvoj poklic!«
Tudi bolni in invalidi, ki sicer ne moremo opravljati drugega dela, lahko s trpljenjem in molitvijo uresničujemo božjo zamisel o vrednosti slehernega človeškega življenja.

Ivan

Ne morem vam povedati ali opisati sreče,ki jo občutim vsakokrat, ko prejmem vaše pis- mo. Čeprav sem s srcem in molitvijo zmeraj med vami, me vsako pismo, vsaka beseda še bolj tesno približa vam in vsem drugim prijateljem.Zdi se mi kot most,ki nas pove- zuje med seboj s trdno verigo vere,upanja in ljubezni.Moja največja velikonočna želja je bila,da bi še naprej sejali med ljudmi lju- bezen, zaupanje ter bi se še naprej duho- vno krepili, saj je največkrat dušna hrana ljudem bolj potrebna od telesne. Naj vse nas in celotni svet povezuje »Mir«; vsi bo- dimo srečni,združeni po Kristusovem nauku
Končujem in vas vse prisrčno pozdravljam. Želim vam še veliko uspehov pri delu, ki je za nas, bolnike, zelo velikega pomena.
S spoštovanjem

Marija Merljak

Prijatelj tudi zdravim veliko pripomore, da laže razumemo bolne in prizadete,hkrati pa nam budi vest, da znamo biti na voljo svo- jim bližnjim v njihovih potrebah. Vsi potre- bujemo drug drugega. Prav nihče ne more reči: »Jaz ne potrebujem nikogar.« Pa še kako nam je potrebna pomoč bolnih,ki skri- vnostno sodelujejo s Križanim. Molimo za vse ter si bodimo iskreni prijatelji med seboj in z Jezusom.
Naj vam vstali Kristus obilo poplača vaše skrite žrtve za to samarijansko delo.

Jožica

Bil sem vesel, da sem dobil »Prijatelja«, tik preden sem šel v Laško. Tam sem poleg zdraviliških dolžnosti,kot so kopanje, razgi- bavanje in delovne terapije precej bral ter pisal svojim prijateljem.
Neke nedelje sem doživel še posebno duho- vno srečo in veselje. Zjutraj mi je neki tihi glas prišepnil, naj grem k sv. maši. Začutil sem v sebi tako veliko hrepenenje, da sem kar sam z vozičkom odšel na pot,čeprav je bilo do cerkve daleč in zame precej naporno. Na cesti sem srečal neko gospo in ji ves nasmejan dejal: »Škoda, ker greste ravno v nasprotno smer kot jaz.« Vprašala me je, kam sem namenjen. Ko je zvedela moj odgovor, je rekla, da ima dovolj časa in že me je peljala proti cerkvi.Bil sem zelo vesel Moje misli so krožile tudi med vami, kot la- stovice...
Po maši sem spet s pomočjo neke druge gospe prišel v zdravilišče. Bila je vesela,da mi je lahko pomagala. Zaupala mi je, da je bila pri maši zelo ganjena, ko me je videla, da sem prejel Jezusa v sv. obhajilu.
Zadnji dan sem se tam srečal s prijateljem Tonetom. Kako bi bil srečen, ko bi mogla biti vsaj nekaj dni skupaj. Razvedril bi ga s kakšno šalo, ki mi tako rada uide, da mi je včasih kar nerodno. A kaj hočem,če je pti- ček enkrat na veji, ga ne bom več božal...
Ko sem se vrnil iz Laškega,so me doma vsi lepo sprejeli,le moje čebelice ne...Namesto pozdrava so me opikale. Ko sem urejeval čebelnjak, sem se tudi prehladil. Ni mi žal bolečin in solz... Sem bil pa naslednji dan toliko bolj srečen in močan, ko mi je g. žu- pnik prinesel obhajilo. Prijatelji,oprimimo se Križa,v njem je moč... Lepo vas pozdravlja

Slavko

VELIKA NOČ - To je dan luči, resnično sre- čen dan, dan, ki združuje nebo in zemljo, božje in človeško.To je dan,ki nas prenav- lja in nas dela priče Njega,ki je vstal in živi To je dan največje Luči, božjega Sonca, Kristusa. Svet, ki hodi v temi, pričakuje od nas, kristjanov, preprostega in nenehnega pričevanja te luči, ki je veselje, upanje in ljubezen. Biti kristjan pomeni biti človek luči, izžarevati globoko veselje, trdno upanje in ljubezen,ki ima moč preoblikovanja. K temu naj bi nam pomagalo tudi vsakoletno praz- novanje velikonočnih skrivnosti.
»Gospod, v teh praznikih hočemo biti s te- boj, ki si edina prava luč, da se naučimo tudi mi biti resnična luč. Svet je zavit v žalost: daj, da bi vsakdo izmed nas mogel oznanjati veselje srečanja s teboj, Jezus, saj si brat in prijatelj; pa tudi veselje sre- čanja z vsakim bratom in prijateljem, ki gre skupaj z nami po poti skozi zgodovino.«
Apostol Janez nas spodbuja: »In to je oz- nanilo, ki smo ga od njega slišali in ga vam oznanjamo: Bog je luč in nobene teme ni v njem ... Ako hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj združeni...« (prim. 1 Jan 1, 5-7).
Naj ta blagodejna velikonočna luč v polnosti zasveti tudi v vaš dom in prežari vse vaše življenje!
To vam iskreno želimo vsi sodelavci slove- nskih oddaj vatikanskega radia in vas lepo pozdravljamo.

P. Leskovec D. J.

Za skupno pismo radia Vatikan smo se odločili zato, da bi naše voščilo moglo priti v čimveč do- mov našega nevidnega radijskega občestva.

Ne mislite, dragi prijatelji, da sem pozabila na vas. Vsakemu bi rada stisnila roko in iz- rekla toplo besedo. V bolezni, ki me je kar dvakrat obiskala, sem še bolj mislila na vas Sem med samimi bolniki,starimi, onemoglimi in invalidi. Vsakemu berem iz oči žalost, trpljenje, razočaranje, obup. Nekateri se počutijo, kakor bi bili odpisani iz človeške družbe. To so posebno tisti,ki so jih svojci zapustili. Ko jih pripeljejo v Dom, mislijo, da so svojo dolžnost do njih že izpolnili. Če bi človek ne imel vere, bi obupal. Na srečo se še najdejo dobri ljudje, ki nas obiščejo, prijateljsko stisnejo roko, ali nam izrečejo spodbudno besedo. A to je le redek sončni žarek, ki nam bežno razjasni našo vsakda- njost. Za vsak prvi petek nas oskrbi s sv. zakramenti g.dekan. Kateri zmorejo, gredo v cerkev večkrat, saj ni daleč. Žal, meni slabo zdravje tega ne dopušča.
Gospod, pomagaj nam, da ta križ z ljube- znijo in vdanostjo nosimo naprej. Daj nam moči, da ne omagamo na tej trnjevi poti.
Vsem lep prijateljski pozdrav!

Marjanca M.

Mnogokrat pozneje spoznamo, da je trp- ljenje, ki nas je zadelo,za nas velikega po- mena in da tudi ni tako neznosno hudo, kot smo si ga na začetku predstavljali. Do spoznanja še laže pridemo, če znamo upo- rabljati tudi duhovne pripomočke,ki nam jih je pripravil Jezus.
O tem sem tudi sama izkušena, saj me je neozdravljiva bolezen že 16-letno iztrgala iz slabe družbe, v katero sem takrat zaha- jala. Ko sem šla prvič v bolnišnico, me je obšel poseben strah.
V popoldanskih urah pa je stopil v našo so- bo duhovnik. Ko sem ga zagledala,se mi je zdelo, da so me obsijali sončni žarki. Minil me je ves strah. Tiho sem vzkliknila: »Se- daj imam vse.« Prišel je k meni.Bil je ravno večer pred praznikom svetega Rešnjega Telesa. Spovedala sem se, kakor sem pač mogla, kajti imela sem bolečine in visoko vročino. Ko je duhovnik dvignil roko in mi podelil sv.odvezo, sem začutila v srcu ne- popisno srečo. Željno sem potem pričako- vala naslednjega dne, ko je božji služabnik zopet stopil v oddelek in mi prinesel Kruh močnih.
Med dolgim bolehanjem sem bila deležna mnogo takih tolažilnih trenutkov. Bog nas v trpljenju ne pušča samih. Deli nam svojo božjo pomoč po duhovnikih Cerkve, saj je Jezus izročil vse svoje zaklade njim. Med temi božjimi zakladi pa je tudi sv.maziljenje - zakrament za bolnike. Ne morem opisati žara milosti in moči, ki mi jih je vsakič pri- nesel v dušo ta zakrament.
Pogosto mislim na tiste bolnike,ki jim verski pripomočki nič ne pomenijo. Za koliko du- hovne tolažbe so prikrajšani! Rada bi jim rekla, naj se ne bojijo poklicati duhovnika na dom ali v bolnišnico,kajti on prinaša Kri- stusa, ki je Življenje in Ljubezen.

Cvetka

Velikonočno pismo Karitasa

DRAGI PRIJATELJI

Velika noč je praznik vese- lja in upanja,praznik Zmage luči nad temo, življenja nad smrtjo. Tudi mi v vsakem zapuščenem ot- roku, ki smo ga rešili in mu pomagali v življe- nje, vidimo zmago življenja nad smrtjo. Za prihodnost vsakega otroka,ki se je zatekel k nam, se zavzemamo iz srca in po naših močeh.
OZN je letošnje leto razglasila za Mednaro- dno leto invalidov. To pa pomeni leto vseh tistih, ki so kakorkoli prizadeti v svojih fizič- nih in psihičnih sposobnostih. V tem pismu bi se radi ozrli na usodo malega Darvina, ki je pri nas že več kot eno leto. Ta 14-me- sečni otrok ne stoji,ne sedi,ne more držati glave pokonci in ne kaže nikakršnega za- nimanja za okolico. Omenjamo, da smo že sprejemali otroke s takšno telesno in du- ševno prizadetostjo.
Pri nezaželenih otrocih se velikokrat pojavijo razne poškodbe zaradi premajhne materine pazljivosti med nosečnostjo. Invalidnost otrok je torej velikokrat posledica neodgo- vornosti,pa tudi zaradi poskušanih splavov Ne mislimo sedaj poskušati odgovoriti na vprašanje, zakaj je Darvin rojen kot debilni otrok.To sploh ni najbolj pomembno. Izrekli bomo samo nekaj dejstev.
Darvin se je rodil lani na praznik Treh kraljev Mati je z enega naših otokov. Pred rojstvom je zapustila mesto in delo ter odšla k neki znanki, ker je hotela nosečnost in rojstvo prikriti domačim in delovnemu okolju. Otro- ka je pustila pri nas in se vrnila na delo. Niti porodniškega dopusta ni sprejela,da bi kdo ne posumil. Rekli smo ji, da sprejmemo otroka za pol leta, dokler si sama ne uredi položaja. Pol leta je za otroka prostovoljno plačevala zdravstveno zavarovanje,potem pa je zapustila delovno mesto in odšla v neznano. Pisali smo njenim staršem, pa ne vedo, kje je hči.
Naše iskanje Darvinove matere je do sedaj brez uspeha. Otrok pa je še vedno pri nas. Nikoli ne bo imel takega življenja kot zdravi otroci in niti tega,kar mnogi prizadeti otro- ci imajo: vzgojo in ljubezen svojih staršev. Mnogi starši, hvala Bogu, takšnim svojim otrokom posvečajo veliko pozornost in jih vzgajajo z ljubeznijo.
Za Darvinovo usodo se ne zanimata ne mati ne neznani oče.
Nezaželen, zavržen, prikrajšan za zdravje, brez staršev,Darvin le ima neko prihodnost Mi trdno verjamemo tudi v prihodnost, tis- tih,ki ne vidijo, tistih,ki ne slišijo in tistih,ki so kakorkoli telesno ali duševno prizadeti. Verjamemo zato, ker nas je Kristus naučil ceniti vsako življenje. Neskončna vrednost življenja ni samo v telesnem in duševnem zdravju, pač pa predvsem v dejstvu,da smo mi vsi,pa naj bomo kakršnikoli, božji otroci, za katere je Kristus umrl in vstal. Prav vstali Kristus nam daje upanje v prihodnost.
Ob velikonočnih čestitkah vas prosimo, dragi prijatelji, da mislite tudi na invalide, pose- bno na prizadete otroke.

Jelena Brajša

• Hvala za spodbudne besede o življenju »Prijateljstva«, za katerega smo odgovorni vsi... Še v naprej želim vsem pogumne za- gnanosti za skupno delo. • Vam iz »Prijateljstva« po vsej Sloveniji želim, naj vas življenje prek križev vedno vodi k slavi in veselju velike noči! • Ne vem,ali je letošnji Prijatelj res bolj za- nimiv, ali sem se pa jaz bolj poglobila vanj? Bogat je. Hvala vam, gospod urednik, in sodelavcem za trud. • Prav vsem iz srca želim osebno in občest- veno doživetje velike noči - veselo Alelujo! • Kot grozdje zori na soncu,tako zorijo na- še duše, če trpljenje darujemo Jezusu. • Bog nam daj moči voljno prenašati, kar nam pošilja -trpljenja- telesnega in še po- sebno duševnega. • Svet govori, da danes ni več čudežev, pa so še... Kako sem vesela doživetij na srečanjih, ko mladi gledate v nas brate in sestre, saj imamo kljub telesni prizadetosti ravno tako čuteče srce. Prosim Boga, naj pokliče še druge, da se bodo darovali v službi trpečih. • Prijateljem se prav lepo zahvalim za obisk Vsakega obiska sem vesela, tega sem bila pa še posebno, ker so pripeljali k meni tudi invalide. To je zelo lepo. Lahko si mislite, kako mi je, ko sem tako sama. • Kaj naj rečemo vašem prizadevanju za "Prijatelja"? Resnica je ta,da je vedno lepši in zelo potreben. • Naj žarek velikonočne luči, ki prihaja od vstalega Kristusa, razveseljuje in blagos- lavlja dneve vašega življenja, ki so morda temni in boleči, naj vam da poguma za no- vo življenje. Vemo, da je čas preizkušenj in boja kratek, zmaga in mir vstalega Zve- ličarja pa sta večna, zato le pogumno in veselo, saj je to leto »naše«. • Vsem bolnikom in preizkušenim bratom in sestram ter urednikom in sodelavcem Prija- telja skupaj z učenci veroučne šole iz Stranic želim moči in upanja ter blagoslova vstale- ga Zveličarja.

Bolne in trpeče Cerkev vedno spodbuja,naj svoje težko življenjsko stanje spreminjajo v apostolat. Na bolniški postelji,na invalid- skem vozičku, kjerkoli je človek,ki ve,da je kristjan, je poklican, da širi evangelij, da je misijonar.Bolnemu in celotnemu krščanske- mu občestvu pri nas so zelo pri srcu naši misijonarji.
Kako naj poleg molitve bolni svoje stanje napravijo pripravno za oznanjevanje, za po- moč misijonarjem in tako iz navidez pasiv- nega narede razgiban,dejaven del Cerkve? Prav imate, ko pravite, da sta molitev in da- rovanje trpljenja zelo pomembna za širjenje evangelija. Božje ljudstvo na tem svetu bije duhovni boj, boj za svojo lastno zvestobo, boj proti vsem oblikam zla in hudega v sebi in okrog sebe, boj proti skušnjavam obupa ob neuspehih, boj proti malodušnosti ob pogledu na lastno šibkost.Ko so se Izraelci bojevali z Amalečani,je po svetopisemskem izročilu Mojzes dvigal v molitvi roke proti nebu in dokler je tako molil, so zmagovali Izraelci,če pa je prenehal, se je vojna sre- ča obrnila v prid Amalečanom. Zato so mu držali roke, da niso omahnile od utrujenosti in tako je z molitvijo spremljal in podpiral boj svojega ljudstva do zmage.
Zdi se mi, da bi bolni in invalidi lahko dajali predvsem zgled zaupanja in vztrajnosti, ki nam ju tolikokrat zmanjka v naših majhnih težavah in neuspehih. Upati proti upanju, verovati, da ni pri Bogu nič nemogoče,vztra- jati v prizadevanju za dobro in plemenito stvar, ko ni otipljivih in vidnih uspehov, ni lahko, a je bistveno potrebno za vsakega, ki hoče v življenju kaj narediti za božje kra- ljestvo. Z molitvijo in s svojim zgledom mo- rejo na tem področju bolni zdravim izredno veliko dati. In to ni mala stvar.
Da bi pa mogli bolni to res izpeljati, morajo biti v naši sredi, v naši Cerkvi bolj navzoči kot pa so. In ker tudi tukaj posameznik sam, osamljen, ne more narediti veliko, obstaja pri nas Prijateljstvo (Bratstvo) bolnikov in invalidov.Njegov namen je predvsem v tem da bolnike spodbudi, da si v čim večji meri pomagajo sami,da najprej drugi drugim dajo iz svojega lastnega izkustva in bogastva, ki ga imajo v svojem srcu. Nihče ne more spregovoriti bolniku tako od srca in tako prepričljivo kot tisti, ki deli z njim podobno usodo. Treba je le premagati strah, stopiti v stik z drugimi, se lotiti pisanja in dopiso- vanja,skratka,dejavno se vključiti v življe- nje Prijateljstva in ne čakati,da pride koga Prijateljstvo samo iskat. V Prijateljstvu je dovolj dela in prostora za vse.Vsak pa mo- ra verjeti, da lahko tudi sam nekaj dá dru- gim in mora to tudi poskušati. Koliko bodo bolni premagali svojo osamljenost, koliko bodo vedno bolj dejavni in ne samo trpini, pasivni, je v veliki meri odvisno od njiho- vega poguma in odločnosti. Prijateljstvo je tukaj za to,da k temu pomaga in spodbuja Močno in živo Prijateljstvo bolnikov in in- validov pa bo tako veliko bolj navzoče v Cerkvi kot taki. Preko Prijateljstva bodo bolni in invalidi stopili iz svoje osamljenosti in odrinjenosti na rob, postali bodo živi del Cerkve in njihovo notranje duhovno boga- stvo bo lahko v obogatitev vsem. Kot vidi- te imate še veliko neizkoriščenih možnosti
Molitev je sicer odlično, ne pa edino vaše poslanstvo. Zdravim v Cerkvi in v družbi morete dati še veliko več.

Dragi prijatelji! V teh dneh se vsi skupaj še bolj zavedamo, da smo udje Kristusove Cerkve, saj nas povezujeta skrb in molitev za zdravje papeža Janeza Pavla II.Tudi on sam nas poziva k skupni molitvi. V nedeljo 24. maja je kratek opoldanski nagovor na- menil bolnikom in med drugim dejal: »Trplje- nje, ki ga sprejemamo v edinosti s trpečim Kristusom, ima neizmerno vrednost v bož- jem odrešilnem načrtu. S svetim Pavlom bom torej ponovil: 'Zdaj se veselim v trpljenju za vas in na svojem telesu dopolnjujem, kar manjka bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev.' Vse bolnike vabim, naj se mi pridružijo v svojih bolečinah v korist Cerkve.Marija naj nam bo v oporo in tolaž- bo. Svoj pozdrav pošiljam tudi vsem, ki so združeni z menoj v molitvi, in vsem, ki so mi v teh dneh poslali dokaze svoje ljubezni Zagotavljam jim,da sem jim v duhu blizu in se jih spominjam v molitvi.« Ko molimo za zdravje svetega očeta,dodajmo še prošnjo naj bi njegove bolečine prebudile v nas vsaj malo njegovega duha nenasilja in močne volje.
Tej številki Prijatelja je priložena podobica, ki jo je izdal slovenski Medškofijski misijon- ski svet,z molitvijo invalida za misiljone.Ob binkoštnem prazniku naj bi se vsi, posebej še kakorkoli prizadeti, zavedeli vrednosti molitve in darovanja trpljenja za širjenje evangelija.
Čutim dolžnost,da vas opozorim na Pastir- sko pismo katoliških škofov Jugoslavije za mednarodno leto prizadetih 1981, ki ga je prinesla 21.številka Družine. V njem s teh- tno besedo in očetovsko skrbjo razmišljajo o vprašanjih in nalogah, pred katerimi se v tem letu nahajamo. »Katoliški škofje Jugos- lavije želimo s tem svojim pastirskim pismom vam, ki ste zdravi in neprizadeti, odpreti oči, srca in roke za tiste brate in sestre o- koli nas,ki so duševno ali telesno prizadeti; vam, dragi invalidi in prizadeti, pa želimo z njim prinesti upanje, v vaša srca vliti tolažbo in pogum.« Škofje poudarjajo, kako potre- bno je uresničevati geslo leta prizadetih: Enakopravno vključevanje in enakovredno sodelovanje. Jezusov zgled naj bo spod- buda in moč za dela ljubezni tako posame- zniku kot župnijski skupnosti.
Ena od priložnosti,da svojo vero pokažemo tudi v dejanju, je gotovo na župnijskih ali dekanijskih dnevih bolnikov in ob drugih ro- manjih. Vsekakor ne pozabimo na XIII. vse- slovensko romanje bolnikov in invalidov na Brezje v soboto 20. junija 1981. Ob 10. uri bo romarska maša,ki jo bo ob somaševanju vodil mariborski škof dr. Franc Kramberger; ob 14. uri bo še krajši program ter sklep romanja s petimi litanijami in blagoslovom. Pohitite s prijavami,ki jih do 12.junija spre- jema: OGNJIŠČE, p.p. 27, 61104 Ljubljana.
V mnogih prispevkih je izražena želja, da bi ohranili velikonočno razpoloženje. Naj bo naša vera res velikonočna. Dar vstalega Kristusa je Sveti Duh, ki naj nam dá pogu- ma za novo življenje.

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 15 din, letna naročnina 90 din (podporna 150 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Kdor tako ust- varjalno dela, se gotovo ne smili samemu sebi, če- prav živi težko življenje. Hvala vam, dragi prijatelji, da ste nas s svojimi u- metninami naučili da naše delo za druge ni odvisno od zdravja, am- pak od dobre volje in ljubezni. Razstava mi daje misliti,kako Bog čudovito vodi misli in roke tistih, ki so jim odvzete dobrine sveta. Vaše delo je zares čudovito. Od vas se učimo ceniti življenje. Čeprav imamo zdra- vje, smo velikokrat bolj revni kot vi. Občudujem vaše umetnine, iz katerih sije tolika ljubezen. Iz prelepih izdelkov sije še lepša duša. Ne najdem besed, da izrazim v vsej globini spo- štovanje in občudovanje do teh notranje bogatih bratov in sester. Dragi prijatelji! Hvala za ljubezen in mnoge skrite žrtve,ki ste jih vložili v svoje delo. Z vami se veselimo uspehov, ki jih dosegate.