O, sonce je! Je, ker ga slutimo,
ker ga v globini duše čutimo!

Marčevo sonce ima že moč. Stalilo bo sneg in zemlja ga bo naglo použila. V zraku je pomlad. V hipu bo vse planilo na dan, kar je čez zimo spalo in počivalo Življenjski sokovi se bodo prelili v vsako vejo in vejico, brstje bo vzbrstelo. Tra- te se bodo prelivale v nežnih barvah. Vsaka travica, bilka,cvetka, vsako dre- vo bo z novo močjo zastavilo svoj rast. Puhteča zorana zemlja bo čakala se- jalca...
V tem najlepšem času,ko je božja lepo- ta razlita vsepovsod, ko je narava ena sama radost do življenja, praznujemo dan zmage nad smrtjo, Jezusovo vsta- jenje od mrtvih.Ta resničnost je potrdi- tev učlovečenja božjega Sina,potrditev božje besede in božjega odrešilnega načrta, ki je bil zasnovan že z Marijinim brezmadežnim spočetjem. Velika noč je največji praznik krščanstva in vsestra- nska priprava nanj je nujnost. Čas nam je dan - postni čas. Od nas samih pa je odvisno,kako ga bomo izkoristili v svoje duhovno očiščenje in duhovno rast. Dobra priprava-uspešno opravljeno delo Uspešno opravljeno delo - naše zado- voljstvo in veselje.
Pred svojim delovanjem je Kristus, napol- njen z Duhom, odšel v puščavo. Gotovo mu ni bil post glavni namen, temveč sre- dstvo intenzivnejšega premišljevanja. Umaknil se je v samoto, da bi molil k svojemu Očetu in prejel od njega du- hovno moč za svoje poslanstvo. Ko je Jezusovo človeško telo občutilo lakoto, je pristopil skušnjavec: »Če si božji Sin, spremeni tele kamne v kruh«. In Jezus mu je odgovoril: »Ne živi človek samo od kruha, temveč od vsake božje be- sede«.
V sedanjem času brezobzirnega hlepe- nja po imetju je še posebno potrebno, da se obrnejo naše misli od materialnih dobrin k duhovnim vrednotam. Jezus nam naroča, naj prosimo za sebe in za druge za vsakdanji kruh, ki je potreben za ohranitev življenja, posebno pa pro- simo za duhovno hrano, ki je potrebna za pridobitev Življenja.
Jezusove učence je prevzela neizmerna žalost, ko so videli svojega Gospoda, ki naj bi bil božji Sin, v trpljenju in poniža- nju. Globoko razočarani so se umaknili, pod križem je ostal samo njegov najlju- bši učenec Janez. Jezus jim je večkrat zagotavljal, da bo tretji dan vstal od mrtvih, a tega niso doumeli,čeprav so z njim živeli, bili pričevalci čudežev in ga tudi zelo ljubili.
Resnica postaja z oddaljenostjo dogo- dkov vedno jasnejša. Čas Kristusovega trpljenja in smrti nam ne mineva v ža- losti, temveč v upapolnem pričakovanju velikonočnega jutra. Naše življenje sá- mo je odpoved in daritev; vsak dan ima sam na sebi svojo težo. Želimo pa si v tem času tesnejšega stika z Bogom in pogovora z Njim. To je čas tišine, da moremo prisluhniti svoji notranjosti, po- globljeno razmišljati in se duhovno iz- popolnjevati. Ugotovili bomo,kje je treba »obrisati prah« in kje je "prazen prostor"
Kristus je Ljubezen. Sv. pismo je neiz- črpen vir duhovnega bogastva, tako je bilo za rodove pred nami in bo za rodo- ve za nami. Evangelistovi zapiski o Jezu- sovem življenju in delovanju, trpljenju, smrti in vstajenju so razmeroma skopi, vendar ne bodo nikoli dokončno razis- kani in dognani zaradi neizmerne globi- ne in izjemnosti Jezusovih misli. Obse- žnost njegove odrešenjske ljubezni nam bo razkrita šele po naši smrti.Zelo malo te ljubezni v ljudeh pa bi zadostovalo, da na svetu ne bi bilo vojn, sovraštva in lakote.
Jezus je Glasnik ljubezni,miru in sprave. Brez ljubezni ni sprave in tudi miru ne - naj gre za naše medsebojne odnose ali za odnos do sveta in Boga. Prosimo Jezusa in Marijo za toliko ljubezni, da jo bomo lahko razdajali. Če bomo le hoteli, imamo na stotine možnosti in naše pla- čilo bo že na tem svetu - mir srca.
Lepota narave naj odseva v našem domu in velika noč bo z žegnom bogata in vesela.

M. K.

Z medsebojno pomočjo gre

Popoldne na pustni torek je bilo vse živo. Povsod ob poti so se zbirale gruče pisanih maškar in nama navi- hano mahale, ko sva se peljala mimo. Hitela sva k župniku Francitu v Šentjakob s prošnjo, da bi nama pokazal pot k Viktorju in Ivanki Skubi, Dragomelj 38, 61230 Domžale. Franci naju ni le pospremil, ampak je ce- lo uro ostal z nama, da sva se laže po- govarjala z novimi znanci.
Oče je naš pogovor vseskozi živo spre- mljal. Sedel je v vozičku obložen z bla- zinami, ker se težko dolgo drži pokonci. Pred kratkim je prebolel pljučnico. Zaradi daljšega ležanja je dobil rane na hrbtu in nogah. Od tedaj ga redno obiskuje medicinska sestra. Skrbna nega vseh je pripomogla, da je okreval.
Nekoč je zdravnik vprašal, če bi dali o- četa v dom.Odgovor je bil kratek,a zelo zgovoren: »Ne!« Ta odločnost najlepše priča, kako ga imajo radi. »V domu bi bil oče sam,« pravi sin France. »Ne bi ga mogel vsak dan obiskovati, skrbelo bi me, kako je z njim. Kjer dajo starejše v dom, družina potem živi v zelo ozkem krogu. Ni več pravega okolja, nekaj manjka...«
»Nihče ne sme obupati in odnehati... Tudi stari in bolni morajo živeti naprej! Z medsebojno pomočjo gre,potrebno je le malo samoodpovedi,« je dejal France
Zdravim se vse prevečkrat čudno zdi, da bi bolnik-tak kot je-sploh kam šel... »Vendar,« kot je potem dodala mama Ivanka, »laže trpiš,če kdaj pa kdaj tudi kam greš.«

»Prišla sem od sosede. Zdelo se mi je, da se mi noga kar drži za asfalt. Potem ni- isem mogla več obdržati ravnotežja. Snaha mi je poma- gala do postelje in poklicala pomoč.«

»Ko sem začutila, da z menoj nekaj ni v redu, se mi je kar zdelo, kaj je. Natan- čneje pa so mi povedali še v bolnišnici, kjer sem bila več mesecev. Takrat sem imela štiriinšestdeset let.«

»Veliko so me razgibavali, telovadila sem toda leva roka je ostala popolnoma ne- gibna. Z berglo se še postavim malo na noge, včasih kaj skuham. Vnukinja mi pomaga prižgati štedilnik, ker ga sama z eno roko ne morem.«

»Seveda me je skrbelo.Sploh nisem pri- čakovala, da bodo otroci res tako prip- ravljeni pomagati. Že triletna vnukinja Darja mi je v veliko pomoč. Ko sem pa- dla,mi je prinesla kozarec vode,ne da bi ji kaj rekla. Potem je tekla po pomoč.«

»Poleg manjših opravil,ki jih še zmorem, tudi precej berem. Oba z možem rada gledava televizijo. Posebno vesela sva ob praznikih, ko na programu avstrijske televizije lahko spremljava tudi daritev sv. maše.«

»Ko so od župnijskega sveta prišli vpra- šat, če bi imeli pri nas mašo, se mi je lepo zdelo. Posebno pa sem bila vesela potem, ko smo jo res imeli. Zelo mi je bilo všeč. Veliko se nas je zbralo, peli smo... Sedaj imamo mašo vsaj trikrat na leto. Najlepše se mi zdi, ker takrat pridejo skupaj vsi otroci in še drugi so- rodniki se zberejo. Maša na domu, kjer je kakšen invalid,to je velika pridobitev, ker ne moremo v cerkev, posebno sedaj pozimi ne. Bilo bi dobro, ko bi tudi drugi župniki mislili na to.«

Bilo je lepo, ker so bili vsi tako veseli. Veselje je pol življenja. Ob vrnitvi domov mi je bilo laže, bila sem bolj pogumna...

»Rada vidim, če kdo pride. Vsak dan se oglasi pri nas soseda, čeprav ima že 85 let. Pridejo tudi domači in sorodniki.«

Tu je mami Ivanki kar zmanjkalo besed, pa jo je župnik »zatožil«, da rada poje. »Bila sem cer- kvena pevka, dokler se nisem poročila. Tudi mož je rad pel in večkrat sva zapela skupaj. Sedaj ne poskušam več toliko peti, ker me še govorjenje utrudi.«

»Za vsako stvar, ki jo skušam narediti, porabim zelo veliko časa, zato mi dan kar hitro mine. Ne utegnem potem še misliti na dolgčas.«

»Vse se prenese, če je še tako težko... Četudi misliš, da ne boš prenesel, z bo- žjo pomočjo le zmoreš.«

»Brali smo v časopisih, največ v Ognji- šču. Tam vedno najprej preberem zapis o preizkušanih - bolnikih in invalidih.«

Med pogovorom so nas zmotile celo ma- škare in vsi smo se jim nasmejali.
Ko smo se poslavljali, je oče s tremi komaj gibljivimi prsti pokazal, kako rad bi kaj povedal. Obstali smo nemo pred njim... Koliko lepega,bogatega je ostalo nepovedanega...

U. Z.

Emile Cicéron, Floride Gérard predstavljata Emila Damiensa

S svojega okna na kliniki v Monsojskem parku vidi Emil samo hiše sedemnajstega okraja. Življenje v sobi težko prenaša. Ali sluti, da se zanj začenjajo dolgi me- seci neznosnega trpljenja na kliniki in v domovih počitka?
Po zadnjih pregledih in rentgenskih sli- kanjih je operacija določena za 30. no- vember. Prejšnjo noč se Emilu ne posreči zatisniti oči. Tedaj vstane, gre k mizi in piše škofu. Gotovo prvič.
Rak je bolj opustošil, kakor je bil odkril rentgen. Operacija traja sedem ur. Se- demsto šivov v ustih! Neverjetno! Ko se Emil zbudi, vidi poleg sebe brata in svakinjo.Dopove jima,da bi rad pisal.Na prvo stran notesa z muko črta pomanj- kljive črke: »Svoje življenje darujem Gospodu.« Pozneje doda:»Gospod je zame naredil čudovite stvari. Sveto je Njegovo ime.«
Iz teh nekaj vrstic o operaciji si ni mo- goče predstavljati bolečin, ki jih je po- vzročila.Toda nekaj dni pozneje se Emil izda v pismu svojim vernikom:
Notes, v katerega je Emil načečkal svoje prve besede po operaciji, ga bo odslej spremljal na kliniki. Vanj bo vpisoval vse pomembne in nepomembne dogodke svo jih dolgih dni: kaj je bral, obiske, pošto, telefonske pogovore, zdravljenje, sre- čanje, bolečine, napredek pri uživanju hrane, pri vstajanju.
Zanimivo je,da se vsak dan začne s te- žko mislijo na noč zvečer okrog desetih ko ve, da ne bo spal ali zelo malo ali zelo slabo, ko bo njegovo spanje polno sanj in se bo nenadoma zbudil:»Zaspim do pol enih, potem od petih in končno do sedmih. Ko se zbudim, me boli glava in čeljust. Mislim, da bo to trajalo do konca.«
Tudi obedi so zelo pomembni:najmanjšo skodelico juhe ali mleka omenja. Dolge tedne se hrani s pomočjo cevke. Lahko si mislimo, kakšno »delo« je to!
Kot je hitro dobil stik z ljudmi v župniji, ga dobi tudi v svojem nadstropju na kli- niki. V njegovem notesu se vrsti množica ljudi: vsi, ki ga prihajajo obiskovat, ki mu telefonirajo iz Estevellesa,da zvedo, kako se počuti,ali mu sporočajo novice, vsi njegovi domači, osebje klinike. Vsak ima svoje ime,od vietnamskega fantiča, »ki zelo rad razpravlja o verskih in so- cialnih vprašanjh«, do snažilke, ki ga »prosi, naj moli za njenega bratranca, katerega tisto jutro pokopavajo«. Prav tako zapiše tudi o vseh mašah, ki jih sodaruje z duhovnikom tiste župnije.
V Estevellesu so mnenja deljena. Se bo njihov župnik nekega dne vrnil? In če se bo, v kakšnem stanju? Toda za zdaj nihče ne govori o nasledniku. Sosedni duhovniki so prevzeli skrb za župnijo.
Za Emila se ni nič spremnilno. Trenutno je ločen od svojih vernikov, pa je še vedno njihov župnik... in ostal bo do svojega zadnjega dne. To dokazuje spo- ročilo,ki jim ga pošlje o božiču v župnij- skem listu »Pogled«:
To ni "izpoved" v zraku. Zares se mno- gi verniki spominjajo »slavnih« izbruhov jeze svojega župnika, vsega njegovega značaja, njegove avtoritete,ki je mejila na oblastnost. Oproščajo mu: »Njegova bolezen nas tako žalosti, da mu iz vse- ga srca oprostimo.« Toda bolezen pa- stirja mora biti tudi za župnijsko skup- nost priložnost, da poskrbi sama zase s pomočjo sosednih duhovnikov. Emil po- udarja:
Vezi prijateljstva in molitve med njim, ki je bolan, in tistimi,ki ostanejo doma, so zelo dragocene za Emila. Ohraniti stik je zanj tako pomembno kot hrana.

Vem, da se vas je mnogo udeležilo mo- litev zame. Bili so ljudje iz vseh stanov, odrasli, mladi, otroci, celo ljudje, ki so tujci župniji. Kako dobro dé, če ugoto- vimo, da prijateljstvo na ta način daje priložnost, da premišljujemo o svojem življenju in posebno še, da ga spet po- stavimo, kakor hoče Bog,ki je Ljubezen, ki je luč, ki je naš Oče.
Zahvaljujem se vsem, ki so mi dokazali svojo ljubezen s tem, da so mi pisali. Dobil sem na stotine pisem, ki so prišla iz vseh sredin in vseh življenjskih dob. Zares ste vsi dobri, vsi pravi prijatelji. In to dobro dé.
Res ne morem odgovoriti vsakemu. Naj božje Dete naredi to namesto mene! Naj vam odgovori s svojim smehljajem, naj vam da moč, da boste vztrajali v vaših dolžnostih, naj poveča vašo vero! Naj vam tudi pomaga, da se boste bolj ra- zumeli,si med seboj bolj pomagali in bolj ljubili drug drugega!

(dalje prihodnjič)

Prijatelji,stisnimo si roke in si nazdravimo s Kristusovim velikonočnim pozdravom!
Le slutimo lahko, kako neizmerno srečni in polni zmagoslavja so bili Jezusovi uče- nci ob vstajenju svojega Gospoda. Odtlej jim ni bila nobena žrtev več pretežka.
Delček tega veselja in zmagoslavja s trdno vero v osebno zmago in vstajenje vam želimo za praznike

Spomini na velike zgodovinske dogodke, predvsem božiča in velike noči prihajajo in odhajajo.Čas neustavljivo beži in vse tone v minljivosti.
Lanski božič je pustil v meni kal novega semena. A vendar, kako daleč sem še od svojega vzornika - Kristusa?
Ko premišljujem vse to,se mi zdi,da ima med vsem, kar je Bog zapovedal, vred- nost samo eno: ljubezen do potrebnega, do trpečega.
Pa sem malo prej trdil, da je smisel živ- ljenja tako zapleten in v temi. Mar niso te besede vere kristalno čiste, le da jih ne vzamemo dovolj zares,zato sem ne- miren.
Sem eden izmed tistih, ki se imamo za vernega slovenskega kristjana! Tu sem s svojo boleznijo in invalidnostjo, tu s svojo nemočjo,a tudi veliko priložnostjo da se duhovno prenovim in da se tudi z dejanji priključim odrešenjskemu delu! Bliža se velika noč. Bo šlo sedanje Kris- tusovo trpljenje spet mimo mene? Kap- ljico bolečine sem res okusil v svoji bo- lezni,a toliko ljudi pri nas in v svetu trpi še huje! Opravičujem se, a vest mi od- govarja: »Človek ne živi samo od kruha temveč tudi od vsake iskrene duhovne besede; a tudi kruha si brez škode za zdravje lahko nekoliko pritrgaš in ga na toliko načinov, ki jih prava ljubezen kaj hitro odkrije, daš tistim,ki resnično umi- rajo od telesne in duhovne lakote prav ta trenutek!«

Odločitev je padla: HOČEM!, a obnav- ljati jo bom moral vsak dan, kajti popo- tovanje, ki mu rečemo življenje, je boj, je napor, je iskanje in vztrajanje. Zato je tudi križ in veselje hkrati naš vsak- danji delež. Je usmiljenje, je ljubezen!

tpr

Tomaž Rutar... Kdo je bil in kaj? Fajmošter pri Sv. Luciji na Mostu je bil, Čiginjec po rodu, duša tolminska. Duša tolminska pa je prav tisto, kar je zemlja tolminska. Čudna zemlja. Odprta je v planinski sneg,odprta v goriški jug, da se v obraz potiš in ti hrbte- nico stresa mraz. Taka je zemlja tolminska Vsaj v tisti prvi tolminski pomladi okoli zgo- dnje velike noči v tednu po svetem Jožefu. Kakor zemlja,taka duša. In Tomaž Rutar je bil taka človeška duša...
Stopil je na prižnico. Ves zmeden je bil in bled. V ljudeh se je zganilo.Niso ga poznali bledega. Spregovoril je tiho. Še je govoril. Mehko je bilo čuti. Pretreslo je ljudi. Komaj so verjeli,da je on sam. Pa je bil. Le govo- ril je drugače, iz čiste žalosti. Po besedah apostola Janeza je slikal Gospodovo trplje- nje, skromno tolmačil sveto besedo, obudil jo v govor in občutje svoje in svojih ljudi. Zdajci je umolknil in vsi so mislili, da je pri- dige konec. Gospod Tomaž se je rahlo na- gnil k razpelu ob sebi, kakor da prisluškuje. Pridige še ni bilo konec. Nekaj se je govor- niku utrgalo v obrazu. Zasijal mu je v pre- čudnem blesku. Ustne so se zgibale, zdaj je gospod Tomaž spregovoril.
»Ecce homo! Glejte, človek! Po človeško poglejmo Njegovo bridko smrt, da bomo tembolj ljubili Njegovo božjo obroto.«
Kar je poslej govoril gospod Tomaž, ni bila več apostolova beseda. Bil je strašen oris nepopisnih bolečin človeka,ki so ga z zdra- vim telesom triintridesetih let pribili na križ. Bila ni nobena povest o križanju,bilo je kri- žanje samo, kakor ga ne bi mogel pripove- dovati noben očividec in doživeti bolj živo noben rabelj. Ni bila beseda o bolečini, bila je prečudno obnovljena resnična rana v dlaneh med kitami in žilami, bila je zdriza- joča groza prebitih koščic v stopalu.
»Melan!« je poklical pripovednik nekoga svojih najljubših med farani. »Pred šestimi tedni ti je umirala žena za porodom. Saj sva oba videla in čula, kako je siroto mrzlica gnala. Vsa postelja, težka skrinja, pod in strop, se je treslo z njo, da smo mislili, da je potres. Melan,tako trese človeka, kadar zaide strup v žile. Melan! Pa tvojo rajno je treslo v postelji. Tvoj in moj Gospod pa je visel. Visel, otroci, vsako minuto padal iz ene groze v drugo, ko da se ves svet pod njim odpira v brezmejno brezno. Melan! Tarat ob tvoji umirajoči ženi! Lej, zmešalo se ti je bilo skoraj iz sočutja. Naj jo ubije- mo, da trpela ne bo, si vpil in v vodo pod mlinsko kolo si hotel. Melan! Mimo gospoda Boga, ki si ga križal in se zaradi tebe na križu trese, greš mirnega srca in ti ni žal.«
Med ljudmi na ženski strani je zastokalo in zavekalo. Tomaž Rutar je videl, da jočejo vse matere, ki so kdajkoli porod imele. To- maž Rutar je še govoril:
»Zadnjič, ko je šla po vaših otrocih tista umazana bolezen, je kar kri lila iz njih, mati Rinkova, ali ni res? Lojzka je bila menda. Dve noči je otrok vpil, pa le ni še umrl. Kaj je videl, Bog vedi. Poznal ni nikogar,a trpel pa. Mati Rinkova! Ali ni bilo tisto najhujše, ko je vsak trenutek nedolžna sirota prev- račala glavico v blazini. Vso noč, ves dan in zopet vso noč z desne na levo in z leve na desno. Tako,venomer v strašni trudno- sti... Matere,očetje! To prelaganje z glavo spremislite! Kristus na križu! V strašnih težavah. Nima, da bi kakor otrok v zibeli preložil trudno glavo vsaj na desno in levo. Prosto v praznem mu niha, kako mu jo že- nejo slabosti, sem, tja, na prsi,na levo, na desno, naprej, nazaj, nazaj v trdi les. O trpeča glava, s trnjem kronana, z znojem in krvjo oblita, oči slepe od slabosti in mo- tne od srag, usta razvlečena od žeje in grenkobe, koža, zdrizajoča se v strašnem mrazu in blazni grozi visoko med nebom in zemljo...«
Pripovednik je čutil, da mu pojema glas. Glu- šil ga je glasen jok iz cerkve. Presenečeno je tedaj gospod Tomaž kakor prebujen, u- tihnil. In zopet je bilo videti, da se nagiblje k razpelu ob sebi in da prisluškuje. Hripavo je spregovoril znova:
»Kako te boli, če gre človeku žebelj skozi dlan, jaz ne vem. To pa vem, kako boli en sam majhen krč.Kristus na križu pa dreveni od desetih, od sto najbridkejših krčev...«
Ni govoril. Solze so vzele še njemu glas...
»Vsi vkup se usmilimo križanega Boga,« je še zavpil in se zgrudil pred razpelo. Potem je šel. V zakristiji se je onesvestil,da so ga morali močiti z vodo...

Zadnjih nekaj let sem skoraj vedno v pos- telji. Časa za razmišljanje in obujanje spo- minov imam precej. Zato se vam oglašam z doživetjem iz svoje mladosti.
Po kosilu sem utrujena sedla na klop pred hišo. Zaprla sem oči in nekaj trenutkov pre- mišljevala, kako moja bolezen hitro napre- duje in me utruja.
Odprla sem oči. Postalo mi je laže. Vzela sem v roke ročno delo,da bi do večera čim več naredila. Nenadoma me je zmotil glas naše sosede, ki me je klicala, naj pridem k njim. Potem mi je povedala, da me želi Jo- žica imeti poleg sebe.
Deklica je bila stara devet let. Bila je edin- ka, zato so jo starši kar preveč razvajali. Očeta so ji odpeljali Nemci. Bili so vojni časi. Jožica je kar naprej spraševala, kdaj bo pri- šel in ji prinesel veliko punčko.
Imela je bolno srce in večkrat na leto je imela srčne napade. Takrat jo je prav res- no zagrabilo.Niti jesti ni več mogla. Ko sem prišla k njej, se je od veselja poskušala dvigniti s postelje. Stisnila je svojo glavo k meni in rekla materi: »Tako, zdaj je naša in ne bo šla več domov. Pri meni bo spala in tukaj bo jedla.« Mati je jokala. Jožica jo je odslovila iz sobe rekoč, da ima okrog sebe rajši vesele in nasmejane ljudi.Prosila me je,naj ji pripovedujem pravljice. Opazila sem,da je zelo utrujena. Večkrat se je te- sno stisnila k meni. Naenkrat se ji je spre- menil obraz in njeno srce je odpovedalo... Poklicala sem mamo.
Ko sem odhajala domov, se mi je ob misli na Jožico trgalo srce. Tolažila me je le za- vest, da sem ji ravno jaz lahko lajšala za- dnje ure, čeprav sem bolnica.

Iva

Božič je že daleč za nami. Preživel sem ga tu v Ranomeni, kjer je baza za ogromen teritorij,ki ga sedaj oskrbujeva z misijonar- jem Rokom Gajškom. Ponekod se da priti z avtom, drugje z motorjem, v več koncev pa jo je treba mahniti kar peš,ker ni nobe- nih cest. Le stezice se vijejo skozi blatna riževa polja in poniknejo v rekah. Trenutno je pa taka stiska za bencin, da bomo naj- brž povsod pešačili. Hvala Bogu, da imamo zdrave noge. S pravo bedo tretjega sveta se soočam šele tu na terenu.Človek bi en- krat najraje zaklel nad vase zaverovanim zahodnim krščanstvom, drugič bi se zjokal nad trpini,ki si ne morejo pomagati. Tretjič pa bi se zjokal nad samim seboj, ko se za- veš, da si pravzaprav največji siromak, še vedno poln sebičnosti in nisi Bogu na raz- polago tako, kot je treba.
Tukaj imamo sedaj »peklensko« vročino. Delno zaradi nje, največ pa zaradi podhra- njenosti umirajo otroci na veliko. Naša se- stra bolničarka v Ranomeni pomaga,kjer se da.Gobavci in bolniki vseh vrst se zgrinjajo okrog te sestrske hiše, saj je večkrat še edino upanje. Zadnjič sem tam slikal majh- nega fantička, ki mu je zaradi pomanjkanja proteinov po vsem telesu začela pokati koža.Malček je obupno jokal,ko mu je ses- tra dala zdravila.Naslednji dan je umrl. Bog se ga je usmilil, ker se ga ni presiti svet.
Ne dolgo tega sem se srečal z invalidi v domu, ki ga oskrbujejo sestre in duhovnik. Z našega konca sem tja peljal nekaj otrok. Do Ranomene so enega prinesli 30 km peš, ker ni cest. Vtis sem imel, da so tukajšnji invalidi mnogo bolj naravni, veseli in sproš- čeni. Zlasti v sestrskem domu vlada med njimi pravi družinski duh. Kdor le more kaj migati,pomaga pri kakršnemkoli delu. Mnogi nimajo še nobenih ortopedskih pripomočkov zato se pogumno plazijo z zdravimi udi po tleh. Tu so le začasno. Duhovnik, ki dela z njimi ve, da bodo spet šli nazaj v svoje rev- ne kolibe,zato je prva skrb,da jih usposobi za bivanje doma. Za mnoge nima smisla nabavljati vozičkov, ker se ne bodo mogli nikjer voziti. Doma so pa vsi po vrsti na- vajeni z zdravimi vred sedeti na tleh. Mal- gaška koča miz,stolov in postelj ne pozna.
Vsem lep pozdrav. Bog naj nam še naprej daje korajžo!

Klemen Štolcar, Madagaskar

APRIL

MISIJONSKI NAMEN: Za misijonske poklice v Južni Ameriki.
Države Latinske Amerike imajo ok. 300 mi- lijonov prebivalcev, od teh je več kot 90 odst. katoličanov. Kljub temu imajo samo 40.000 duhovnikov,toliko kot jih ima Fran- cija. Polovica teh duhovnikov je v Južno in Srednjo Ameriko prišla iz Evrope in Sever- ne Amerike. So torej misijonarji. Domačih poklicev je bilo doslej malo.
Toda Cerkev v Južni Ameriki se je začela gibati. Škofje so se na svojem zadnjem zasedanju zavzeli za prebujanje misijonskih poklicev. Pravijo:
1. Prišel je čas, da si začnemo med seboj pomagati in pošiljamo duhovnike iz ene dr- žave v drugo.
2. Prišel je čas, da začnemo pošiljati tudi misijonarje drugam, podobno kakor Indija. Dajati moramo od svojega uboštva. Ne smemo se zadovoljiti samo s tem, da smo mi vero sprejeli.
3. Naj misijonarji iz naših krajev ponesejo v svet tisto, kar ima Cerkev svojega in iz- virnega pri nas: naše gledanje na človeške vrednote, naše izkustvo temeljnih občestev, naš pogled na osvobajanje človeka, naše upanje in veselje, ki izvira iz naše vere.
Jezus je rekel: "Dajajte in se vam bo dalo". (Lk 6, 38). Misijonski poklici so zagotovilo domačih duhovnih poklicev. Podprimo naše brate in sestre v Latinski Ameriki in mislimo nekoliko tudi nase!

MAJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi mlade Cerkve z večno duhovno koristjo gojile ljube- zen do Marije, Matere Cerkve.
Ljubezen do Marije, prijateljstvo z Marijo. Zaupanje v Marijo.
Molili bomo za mlade Cerkve, mislili bomo pa tudi na našo domovino, ki se bo zbirala okoli Marijinih oltarjev in pela šmarnične pesmi.
Papež Janez Pavel II. nam je v svoji okro- žnici "Človekov Odrešenik" spregovoril tudi o skrivnosti Matere. Skrivnost Matere je predvsem njena bližina, njena neprestana tiha navzočnost, celo v vsakdanjem življe- nju. Mati nam je približala Očetovo večno ljubezen. Njena navzočnost razsvetljuje Cerkev, pomaga reševati velika vprašanja oznanjevanja,ki presegajo naše šibke moči
Številčno smo premajhni in naše pričevanje za vero je povprečno. Toda Marija nas spo- dbudi k veri, da pri Bogu ni nič nemogoče.
Zato pa mora Marija stati na vseh potih našega vsakdanjega življenja in življenja Cerkve. Papež nas kliče k temu.

P. Pavel Berden

400-letnica rojstva »gospoda Vincencija«

II.

Da bi se tembolj utrdil v veri je začel tedaj, v letih 1610- 1611, pridno obiskovati bol- nike v bližnji bolnišnici usmi- ljenih bratov, ki so deset let prej prišli v Pariz iz Florence Tolažil jih je, jih učil krščan- skih resnic, jih pripravljal na prejemanje zakramentov, jim prinašal hrane in bil do njih kot dober oče ves ljubezniv in prijazen.
Odkar je bil v »šoli« Petra Berüla, je veliko časa posvetil premišljevalni molitvi. Premi- šljevanje o Bogu ga je vodilo k ponižnosti, Jezusov zgled pa mu je kazal, kako naj vsak dan ureja svoje misli in dejanja.
Vincencijeva iin Berülova pot se je ločila, ko je Berül ustanovil francoske oratorijance Vincencij je šel svojo pot naprej,čeprav je bil zvest Berülov učenec. Vedel je, da ga Bog kliče za drugo poslanstvo na svetu in v Cerkvi.
Marca leta 1612 je Vincencij prevzel župnijo Kliši,ki je štela kakih 600 duš. Prebivalci so bili večinoma kmetje,precej revni.Vincencij je imel že po naravi posebno veselje do preprostega kmečkega ljudstva, predvsem pa veliko nadnaravno ljubezen do njih ne- umrljivih duš. Njegovi župljani so tudi takoj spoznali, kako dobrega duhovnega pastirja jim je Bog poslal; kmalu je vezala prisrčna ljubezen čredo in pastirja. Posebni njegovi ljubljenci so bili otroci, ubogi in bolniki,ki jih je podpiral z vsemi sredstvi,ki mu jih je na- klanjala božja dobrota in previdnost. Skra- tka, vsi so imeli v njem najboljšega očeta in prijatelja.
Vincencij je bil med preprostim ljudstvom ves srečen. Ko ga je nekoč vprašal pariški kardinal, kako se počuti, mu je odgovoril: »Tako sem zadovoljen, da vam tega ne morem povedati«. - »Zakaj?« - »Zato, ker imam dobre župljane; kar jim rečem, vse me ubogajo. Zato si mislim, da niste ne Vi, presvetli,ne sam sv.oče v Rimu tako srečni kakor jaz.
S svojim lepim značajem si Vincencij ni pri- dobil le svojih župljanov, ampak tudi svoje duhovne sosede, bližnje kurate. Ko je bil nekoč dalj časa odsoten, mu je pisal eden njegovih namestnikov: »Vsi sosedni župniki žele, da se vrnete, in nič manj drugi ljudje. Pridite torej, da ohranite svojo čredo na poti,na katero ste jo naravnali,ker vsi hre- pene po vas.«
To srečno življenje pa je trajalo samo eno leto. Že v začetku naslednjega leta 1613 je moral sprejeti službo domačega učitelja in vzgojitelja v družini grofa Filipa Emanuela Gondija. Službo je sprejel na željo g.Berüla Vincencijevi naravi ta služba nikakor ni bila všeč,toda v volji svojega duhovnega vodi- telja je gledal božjo voljo. Za Vincencija je bila župnijska služba šola za njegovo poz- nejše delovanje na misijonih. Pri grofih pa je stopil v stik s plemstvom, si pridobil nje- govo zaupanje in spoštovanje ter pozneje velikodušno sodelovanje pri velikih delih krščanske ljubezni.
Vincencij se ni zavzemal samo za domače grofove uslužbence in uradnike,ampak tudi za podložne kmečke prebivalce po raznih grofovih posestvih. Vincencij je bil posebej prijatelj kmečkega človeka. Ljubil ga je za- radi njegove preprostosti in nepokvarjenosti in smilil se mu je zaradi velike nevednosti in duhovne zapuščenosti.
V začetku leta 1617 se je Vincencij mudil na grofovskih posestvih in gradu Folvilu (v Pikardiji). Tam je tedaj ležal zelo hudo bolan mož, ki so ga daleč naokoli vsi zelo spoš- tovali. Bolnik je dal poklicati g. Vincencija, ki je takoj spoznal, da bo treba tu dolge spovedi o vsem življenju.Bolnika je pripravil ga spovedal in mu podelil zakramente za umirajoče. Po prejemu sv. zakramentov se je bolnik počutil olajšanega in potolažene- ga. V svojem veselju je rekel grofici, ki je rada obiskovala bolnike in jim prinašala, česar so potrebovali: »O gospa, jaz bi bil pogubljen,če ne bi opravil te dolge spovedi ker sem imel na vesti nekaj velikih grehov, ki se jih nisem upal nikoli povedati.« Tri dni za tem je ves srečen in miren umrl.
Grofico so te besede pretresle in je tožila g. Vincenciju: »Če bi bil pogubljen ta, ki so ga vsi imeli za poštenjaka, kaj pa bo s tis- timi, ki slabo žive? Kaj pravite, kako bi jim pomagali?« Za dan spreobrnjenja sv.Pavla, 25.januarja 1617,je g.Vincenncij v folvilski cerkvi pridigal o dolgi spovedi. Govoril je ljudem,kako važna in koristna je taka spo- ved, in jim razložil,kako jo je treba opraviti Dobri ljudje so bili tako ginjeni, da so prišli vsi k dolgi spovedi. Naval na spovednice je bil tako velik, da mu g. Vincencij in še en duhovnik nista bila kos. Na pomoč sta jima prišla jezuita. Nato sta šla še po drugih vaseh Gondijevega posestva in delala prav tako kot v Folvilu. Ljudje so trumoma pri- hajali in povsod je Bog dal blagoslov.
Vzgoja duhovnikov je bila tudi zelo revna. Veliko je bilo duhovnikov, ki še besedila za odvezo niso znali in so samo nekaj mrmrali.
Tako žalostne razmere so bile v Franciji v začetku 17.stoletja.Od tod Vincenciju živa zavest, koliko nevrednih spovedi je med ljudmi, morebiti več po krivdi nevednih du- hovnikov, kot po krivdi vernikov. Tako je Bog pripravljal Vincencija za njegovo veliko življenjsko nalogo, na ustanovitev Misijon- ske družbe.
Orodje za to ustanovitev je bila grofica Gondi, ki je rekla Vincenciju, naj pridiga o dolgi spovedi. Ko je videla čudoviti božji blagoslov, ki je spremljal Vincencija in nje- gove sodelavce, ji je prišlo na misel, da bi vložila 16.000 frankov za tisto redovno družbo,ki bi vodila take misijone vsakih pet let po vseh krajih Gondijevega gospostva. Gospa je uvidela,da je treba ta denar izro- čiti g.Vincenciju,ki naj po svoji uvidevnosti svobodno odloča,kako in kje bi se ta njena volja mogla uresničiti.
Vincencij je vsako leto na dan spreobrnje- nja sv.Pavla z veliko hvaležnostjo do Boga klical svojim misijonarjem v spomin ta svoj prvi misijon v Folvilu l. 1617. »To je bil,« tako je dejal, »ustanovni dan Misijonske družbe.« Misijonska družba obhaja zato še danes ta dan kot svoj ustanovni dan.
Takoj v začetku l.1618 si je napravil načrt kje in kdaj bo imel misijon. Vincencij ni bil sam,spremljalo ga je šest ali sedem vnetih pariških duhovnikov. Grofica je misijonarje povsod podpirala in veliko pripomogla k us- pehu misijonov.
Vincencij je s sodelavci v letih 1618, 1620 in 1621 deloval že v treh škofijah. Misijoni so bili največ pozimi, v pozni jeseni in zgo- dnji pomladi, ko ljudje niso imeli toliko nuj- nega težkega dela na polju in v vinogradih Med duhovniki se je vedno bolj širil sloves o tem novem dušnopastirskem delovanju in so se Vincenciju radi odzvali, če jih je prosil za pomoč.Misijonarji so ljudem teme- ljito razlagali nauk o sv.spovedi,sv.obhajilu in sv.Rešnjem Telesu,ter božje in cerkvene zapovedi.
Misijon v Vilpreju je bil pomemben tudi zato ker je tam Vincencij uvedel prvo bratov- ščino krščanske ljubezni v pokrajinah okoli Pariza. Društva so bila sprva samo za žen- ske. Društvo je moralo priskrbeti bolnikom hrano,plačevati zanje zdravnika in bolniško strežništvo, kupovati zdravila in razno blago Odkod dohodki za vse to? Nekaj so darovali razni dobrotniki, ob nedeljah in praznikih so članice pobirale darove v cerkvi in po domovih. Članice so prinašale bolnikom že pripravljene obede. Če je bolnik potreboval strežnika, ga je bratovščina priskrbela in plačevala.
Moške bratovščine so imele svoje, od žen- skega ločeno področje. Odrasli moški so priskrbovali mladini primerne službe, skrbeli za dela nezmožne in podpirali poštene de- lavce in njih družine, ki si niso mogle dosti zaslužiti. Ta bratovščina je najemala tudi hiše in v njih odpirala zavode za delavce. V takih zavodih so stanovali pod nadzorst- vom kakega duhovnika ali mojstra.
Čim večja je bila Vincencijeva skrb za ubo- ge in bolnike in čim bolj so člani in članice bratovščin prihajali v neposreden stik z ubogimi,tem bolj je Vincencij spoznaval,kaj se pravi biti bolan in ubog. Njegova usmi- ljena ljubezen do vseh trpečih je postajala vedno globlja. In takrat se je odločil, da bo pomagal ozdraviti eno najhujših ran, za katero je takrat trpela Francija: beraštvo. Tedaj berači niso bili samo dela nezmožni ubožci; beraštvo je postalo polagoma kar "poklic",v katerem je bilo polno svobode in nič dela, ki je pa vendar zelo dobro "neslo" Toda za kakšno ceno! Berači niso skoraj nič vedeli o Bogu in so temu primerno živeli. To je bila visoka šola za tatvine, kotišče razuzdanosti, nečistosti, požrešnosti in pijančevanja. Med berači so bili krepki in zdravi ljudje, ki so se čez dan delali krulja- ve, gluhe, slepe, neme, da bi od usmiljenih ljudi čim več dobili.
Ko so Vincencijeve moške bratovščine krščanske ljubezni spravile v zavode toliko ubogih fantov in fantičev, ki so obetali po- stati dobri in marljivi krščanski delavci, so se Vincenciju odprle oči: »Glej« si je rekel, »tako bi se dalo odpraviti to pogansko be- raštvo, tako bi se dala zaceliti grda rana naše družbe.« Takoj se je lotil dela.Napisal je pravila, po katerih naj bi delali tisti, ki bi beraško vprašanje hoteli rešiti. Naredili so popis revežev.Naslednjo nedeljo so jih zbrali v cerkvi, kjer so bili pri sv.maši in krščans- kem nauku,ki je bil prikrojen posebej zanje Navajali so jih, naj vsak mesec prejmejo zakrament sv. pokore in sv. obhajilo,če jim spovednik to dovoli.Po maši so jim delili kruh denar,pozimi drva za kurjavo,itd. Strogo jim je bilo prepovedano beračiti; kdor se tega ni zdržal, ni v nedeljo nič dobil, prav tako ne, kdor ni bil pri maši ali kdor je bil surov do članov, ki so skrbeli zanje. Vsi so morali po svojih močeh delati. Kdor si z delom ni mogel zadosti zaslužiti, je dobil podporo od bratovščine.Tuji ubožci,ki so prišli v mesto so dobili prenočišče za eno noč, drugo ju- tro dva groša, potem pa so morali oditi.
Tako je bilo Vincencijevo delo od leta 1618 vsestranska pomoč v duhovni in telesni bedi zapuščenemu ljudstvu in mestnim beračem
Ne bi poznali dovolj Vincencija,če bi mislili, da se je vrgel v to delo samo iz človeko- ljubja, iz naravnega sočutja do ubogih in zapuščenih, iz odlično razvitega čuta za socialno pravičnost. Ne, vse to delovanje je izviralo iz svetosti njegovega srca, iz globine krščanske ljubezni do bližnjega. Nič mu ni bilo za časti, za bogastvo, še za do- mače ne. Rast v nadnaravnem duhovnem življenju, v ljubezni do Boga in bližnjega ter napredek v vseh drugih krepostih. To je bila srčika njegovega življenja, njegove življenjske modrosti.

(dalje prihodnjič)

Znak za mednarodno leto prizadetih. Združuje ena- kost, upanje in podporo. Predstavlja dva človeka, ki se držita za roke v ena- kopravnem položaju. Tako povezana si med seboj pomagata in sta drug drugemu v oporo. Ta znak je treba oživiti v vsakdanjem življenju. To je naloga vsakega izmed nas!
Naj bo leto prizadetih resnično začetek let v katerih bi si stopili naproti prizadeti in zdravi ljudje. Poskusimo sprejeti drug dru- gega in živeti skupaj, kot enakovredni ljudje

Zdravi večkrat zavestno ali podzavestno želi odvrniti pogled od prizadetega tudi iz negotovosti,kako naj z njim ravna.Obenem hoče izločiti strah, da nekega dne lahko pri- zadetost doleti tudi njega. Rad bi zamižal pred resničnostjo,a ne more, ker ne sme...
Kako naj zdravi prizna prizadetega za svo- jega brata,kako naj prenese njegovo vidno duševno ali telesno prizadetost? Dokler se bo osredotočil samo na zunanjost,to ne bo mogoče. Videti mora najprej človeka,spoz- nati brata in najti v njem prijatelja. Potem lahko pripravi prizadetega do tega, da bo videl in čutil v sebi spoštovanja vrednega človeka in mu pomaga k dejavnemu udej- stvovanju.
Vsak človek je ustvarjen po božji podobi. Božji smo po Kristusovem učlovečenju.Pra- va vrednost vsakega posameznika in njego- vega življenja je v zvezi med Bogom in člo- vekom, ter v medsebojni bratski povezavi in sodelovanju vseh ljudi-bolnih in zdravih.
Ne pozabimo še tega,da v pravem sodelo- vanju nikjer ni rečeno,da so prizadeti tisti, ki vedno prejemajo in zdravi tisti, ki vedno dajejo...

Martha Paster

Marsikaj je danes že storjenega za prizade- te. To je dobro in prav. Vendar se je treba izogibati nekaterim pretiravanjem. Vključe- vanje v družbo je namreč primernejše, kot izoliranje v skupine. Dobro je sicer, da so domovi za prizadete, da se organizirajo za nas posebne počitnice,da so delavnice samo za nas... Toda, s tem nas ne bi smeli pre- več izključevati iz družbe. Omogočite nam, da bomo lahko živeli med vami, saj kljub prizadetosti lahko prinašamo svetu lepoto, veselje in harmonijo. Naj vse to skupaj z vami tudi sami doživljamo...
Močnejši - v tem primeru zdravi - nas radi »vodite«. To se seveda le malokdaj prizna. Toda prizadeti včasih bolje vemo, kaj je za nas dobro, kot pa tako imenovani normalni ljudje. Zato je nerazumljivo, da nam često tako težko uspe dopovedati,da lahko samo stojno mislimo in na lastno odgovornost vodimo ali opravljamo določene stvari.
Tudi z besedo "prizadeti" bi morali varčneje ravnati. Saj,če smo iskreni in pravični,vsak človek nosi v sebi vidno ali nevidno, večjo ali manjšo prizadetost. Umetnost življenja pa obstaja v tem, da s temi prizadetostmi živimo skupaj.
Mnogo ljudi še vedno misli, da prizadeti ne potrebujemo drugega kot hrano, obleko, svoj kotiček in morda kakšno delo za pre- ganjanje časa. Pri tem je težko razumeti, zakaj naj bi se nekaj tako dragocenega, kot je čas, zapravljalo. Tudi zdravi bi mar- sikdaj svoje proste minute lahko koristno preživeli z nami,ne pa,da vam je "udobneje" brez nas.
Hvala Bogu,da se vseeno najdejo tudi taki, ki radi sodelujejo z nami, nam pomagajo reševati probleme, nas peljejo na izlet... Besede, ki nam marsikaj obetajo, so dobre le, če jim sledijo dejanja. Prizadeti lahko mnogo doprinesemo k normalnim odnosom v družbi. Vsi ljudje smo namreč odvisni drug od drugega. Vsak lahko posreduje spozna- nja, ki so dragocena za skupnost.

Kristina

Skušaj narediti iz sebe orodje sreče in ne le mojstrovino.

Opazujem množico bolnih in invalidnih. Nekateri so taki že od rojstva drugi od mladosti, nekateri pa so to postali ko so bili na višku svojih moči.
Poslušam njih tožbe: »Poglej me...Življenje mi ne bo nikoli zacvetelo... Moji načrti so neizvedljivi... Oškodovan sem...«
Tudi od zdravih slišim enake tožbe: »Imel sem veliko načrtov... Življenje me je razo- čaralo...«
Kakšne krike slišim, ko poslušam ljudi! ... Kako me to boli!
Kaj bi radi? Naredili iz svojega življenja moj- strovino, da bi jo položili v izložbo, v lepo zavetje? Prava pot je: Želeti, biti orodje sreče za druge.
Dragi prijatelji, bolni ali invalidni, usmerite se vsi k temu: biti orodje sreče za druge...
Zato ni pomembno, kje smo: v bolnici... v rehabilitacijskem zavodu... v delavnici..., v družini..., v samoti...
Izžarevajte srečo okrog sebe, s sprejemom, z nasmehom, z uslugami, s pričevanjem svojega življenja.
Pokazal bi lahko mnogo primerov! ...
Znova preglejte svoje življenje. Ali boste zardeli,ker še niste nič naredili,ali pa boste hrepeneli delati bolje.
Če bi vsi invalidi tako delali,bi delali čudeže...
Vendar mislim tudi na zdrave, na prijatelje, ki bodo brali te vrstice.Bolnik jim bo morda rekel: »Glej, preberi to!« ali pa bodo našli list na mizi. Naj sprejmejo te besede,kakor da bi bile zanje.
Sanjamo o boljšem svetu... Tu je recept:
Živeti kot orodje sreče za druge...
Vendar je treba ne le sprejeti to, da bi bili orodje sreče, temveč se je treba tudi potru- diti, da to postanemo. Orodje, ki ni vrženo v kot, temveč je tam, na mizi, pripravljeno služiti, pripravljeno, da ga primejo v roke...
To bo utrujalo... To pomeni udarce... Da... Vendar to je, biti orodje... Zamislimo si, da je našega življenja konec. Pred Bogom smo. Tisti, ki je hotel narediti iz svojega življenja mojstrovino, je tam... To mojstrovino, ki jo je delal s tako skrbjo in jo branil pred drugimi, drži v rokah...
Njegovo življenje pride pod božji pogled... vse se razruši na tla kot kup pepela... V rokah ne ostane drugega kot okostnjak za- rjavele žice... Zmeden je... življenje je bilo zapravljeno...
Toda pazimo ga! Rajši gledamo tiste pre- mnoge, ki so naredili iz svojega življenja orodje sreče za druge...
Iz vseh plemen so, vsakega stanu, zdravi in invalidi, iz različnih verstev...
So tudi taki, ki niso odkrili Boga, vendar so prinesli na svet več pravice in ljubezni...
Poglejte jih, vsi imajo orodje, ki se blešči v svetlobi...
Bog jim pravi: Dobri služabniki! ... Zvesti služabniki! ... Še bolje: objame jih s pogle- dom, polnim ljubezni...
»Dragi bratje in sestre... Sledili ste Jezu- sovemu zgledu... Njegovo življenje jo bilo najboljše orodje za srečo ljudi na zemlji... Njihova sreča na zemlji... Njihova večna sreča...
Dragi bratje in sestre ... PRIDITE! ... «
Sanjal sem... Zopet sem na zemlji. Noben človek ni popolnoma sebičen,tudi mi nismo popolnoma dobri.
Iztrebimo v sebi sebičnost! Pomnožimo dela dobrote!
BODIMO MAJHNO VRTNO ORODJE!

Oče François

Sredi februarja so bile v samostanu Stična tridnevne duhovne vaje, ki se jih je udeležilo pet bolnikov in triindvajset sodelavcev "Prijateljstva". Zbrali smo se v želji in potrebi, da se bolj odpremo Bogu in drug drugemu, ter si tako nabere- mo novih moči za dela.
Največ smo se pogovarjali o medsebojnem razumevanju in pravem, iskrenem prijatelj- stvu. V preteklosti smo o tem vse premalo in boječe govorili. Zato smo gotovo marsi- kaj zamudili... V Stični pa smo zašli v po- govore, ki opredejo človeka kot pajčevina. Najprej smo pozorno sledili govorom p. Šefa, ki nas je potem izredno dobro vključil v so- delovanje in pogovore.
Biti prijatelj,to je velika naloga... Vendar jo lahko opravi vsak! Kako? Odgovorili smo,da je dober prijatelj lahko le tisti, ki: pozablja nase in sprejme bližnjega takšnega, kot je.
Torej moramo biti kot sveča, ki izgoreva in nam daje sebe. Ozadje, da lahko izgoreva- mo in se razdajamo, nam daje Kristus. Po njegovem zgledu moramo zaživeti za druge Tako bo naše prijateljstvo res dar zastonj, pomoč v veselju in notranji pripravljenosti. Vrednota krščanskega življenja je v tem, da imamo v sebi prostor za druge. Tako naša vera ne bo mrtva, ampak bomo res brat in sestra Kristusova... Kaj ni to največ, kar človek na zemlji lahko ima?
Če naj sprejmemo bližnjega takšnega, kot je, torej tudi s slabostmi, moramo imeti v sebi ljubezen, mir in pripravljenost, da bliž- njega najprej spoznamo,mu zaupamo in ga imamo radi.Predvsem zaupanje in iskrenost pomagata človeka spoznati. Ko vidimo, kaj se za nekom skriva, začnemo njegovo notra- njost spoštovati in vsako srečanje z njim je lahko enkratno. Biti pa moramo tudi potrpe žljivi, da se odpre srce in rodi prijateljstvo, ki ga moramo potem neprestano graditi.
Kaj je prijateljstvo?
Prijatelja si ne mo- remo narediti sami, ali ga celo kupiti.To je dar, opora, sreča, pomoč, razumevanje, ljubezen...Prijateljstvo je velika povezava, v kateri izpolnjujemo božjo voljo.
Kako ga živimo?
Nihče sam sebi ne zadošča, nič ne more brez bližnjega. Rojeni smo iz prijateljstva staršev, živimo od prijateljstva množice... Tudi povezava med zdravimi in prizadetimi je ena od bogatih razsežnosti prijateljstva. Meni nekdo pomaga telesno, jaz pomagam njemu,da dozoreva, molim zanj. Pri prijate- ljstvu ni važna zunanjost, ne poklic, jezik, imetje, bogastvo... Ne popolnost na zunaj, ampak predanost in dobrota srca! Dovolj je, da z ljubeznijo ponudimo čašo vode.
Kako ga ohranjamo?
Prijateljstvo je življenje, ki neprestano živi, se gradi, se obnavlja in je nepozabno. Pa tudi v takem življenju lahko pride do kriz. Toda, če svoje prijateljstvo nekomu damo, ga ne moremo kar tako jemati nazaj.Mora- mo se zavedati odgovornosti do prijatelja in biti trdni v takšnih preizkušnjah. V prija- telju nas ne čaka samo človek, ampak tudi Kristus... Ta odgovornost pa nam ne sme biti breme, ampak korenina, ki daje rast »rožam«,ki jih bomo zasadili drug v druge- ga: smehljaju, drobni pozornosti in radosti, prijazni besedi, raznim malenkostim...
Zadnje dopoldne smo podrobneje spregovo- rili še o potrebah invalidov in bolnikov,da bi se med nami in zdravimi res uresničevalo evangeljsko prijateljstvo.
Fiziološke potrebe: Pomemben je prvi stik, ki bolniku daje občutek povezanosti. Koliko lahko k temu doprinese že samo pazljivo po- slušanje. Bolnik čuti, da ni pozabljen, vživi se v družbo.
Potreba po varnosti: Bolnik je doma lahko bolj samostojen, kot drugod. Zato potre- buje nekoga, na katerega se drugod lahko zanese. Treba mu je omogočiti, da spozna okolje,da se počuti domačega. Če tega ni, ga zajame strah,tesnoba, izolacija. Ne po- zabimo, da bolnika lahko onesreči že samo pogled...
Potreba po ljubezni in pripadnosti: Če bolnik doživlja než- nost in prisrčnost, to lahko potem tudi drugim pokaže. Sprejetje, kljub drugačni zu- nanjosti, bolniku pomeni,da je nekaj vreden, da pripada družbi. Ko smo skupaj, bi morali bolj zavestno ustvarjati to ozračje...
Potreba po spoštovanju: Če je bolnik spo- štovan,ima zaupanje vase.Opažen je,to je uspeh. Če tega ni, ga razjeda nezaupanje. Prezira se in misli, da ni za nikamor. Začne se uničevati in slabo misli o sebi.
Potreba, da uresniči samega sebe: V bol- niku je treba prebuditi talente, zmožnosti in mu omogočiti, da se bo čutil koristnega in postal »velik« v svojih delih...
Bolniki bi se morali čutiti notranje toliko svobodni, da bi se svojih potreb zavedali, jih odkrili in povedali. To se zgodi le redko, zato je treba marsikaj odkriti brez besed, gledati, opazovati, ugibati... Biti je treba predvsem pozoren, preprost, iznajdljiv in si pomagati s previdnimi vprašanji. Treba se je izogibati pretiranih uslug. Bolnika je tre- ba sprejeti celotnega v drugačnosti, kot osebnost in tako ustvarjati sproščenost, ki bo med nami marsikaj rešila...
Mnogo koristnega smo slišali na teh duho- vnih vajah. Koliko se bomo po tem ravnali, je odvisno od nas. Vprašajmo se, ali smo sito, ki izgublja vse, kar je prejelo, ali smo košara, ki vse varuje in ohranja?
Povedati moram še to, kako čudovito smo preživeli večere v Stični. Zbrali smo se v kapelici in po maši vedno skupaj molili rožni venec.Drug za drugim smo nabirali zdrava- marije v desetko... Svetila nam je lučka iz odprtega tabernaklja. Vse,kar je bilo v nas živega je molilo na poseben način: duša, ki se je veselila svobode, srce, ki je trpelo, noga, ki je bolela...
Težko je pozabiti take večere,saj se često znova oživljajo v srcu...

Kati

Ob duhovnih vajah za dekleta

Med zimskimi počitnicami so bile na Dobrovi duhovne vaje za dekleta sedmega in osmega raz- reda osemletke. Poleg tega, da si dekleta utrdijo vero in se med seboj spoznajo, jim je bilo omogočeno tudi srečanje z dvema invalidkama.
O vtisih z zaključnega večera govorijo tile zapisi:

Ob obvestilu, da nas zvečer obiščejo tudi invalidi, mi je šinilo na misel,da bodo »spet kakšni revčki«.Kako sem se zmotila!... Dve nasmejani dekleti na vozičkih sta potem govorili z nami o vsem mogočem. Srečanje z njima me je zelo ganilo. Nisem vedela, da so invalidi tako »človeški«! Mislila sem, da se zapirajo le v svoj svet. Zdaj vem, čep- rav jih je usoda za marsikaj prikrajšala, so vendar ljudje...
Hvala ti, dobri Bog, da sem bolje spoznala, kakšno je življenje invalida. Hudo mi je bilo, ko sem pri večerji opazila, kako nekatera dekleta »buljijo« v naši dve obiskovalki.Kaj niso tudi invalidi ljudje? So, čisto navadni ljudje so, toda v srcu bolj bogati kot drugi.
Ko smo se pozneje pogovarjale, sta nam povedali, kako to boli, če se mimoidoči us- tavljajo in gledajo tistega, ki mu je Bog naložil preizkušnjo.
Najbolj mi je ostal v spominu Milenin opti- mizem in dobra volja. Čudila sem se, da s svojimi prizadetimi rokami napravi toliko čudovitih stvari. Zamislila sem se tudi nad Damjaninim stavkom: »Vse bi dala, če bi lahko samo enkrat poskusila,kako se teče, skače...«
Na tem srečanju smo povečali ljubezen do Njega, ki nam je podaril življenje. Vse do srečanja z Damjano in Mileno se ni- sem pogovarjala z mladimi invalidi ali imela z njimi stikov. Ob tej priložnosti sem bila nadvse presenečena. Milenina dobra volja je bila nalezljiva.Prisrčno smo se nasmejale ob njenih domislicah. Vprašale smo jo, če se kot invalidka počuti manjvredno? Odgo- vorila je nikalno in ob tem odgovoru sem spoznala, kako brez pomena so »pubertet- niški« manjvrednostni kompleksi.
Damjanina pripoved o tem, kako zelo si želi teči, je v meni zbudila vest, da smo Bogu premalo hvaležni za zdravje. Mislim, da ne bom nikoli več godrnjala, če bomo pri telo- vadbi malo dlje tekli. Spomnila se bom Da- mjanine želje...
Obema se zahvaljujem za marsikatero mo- dro in spodbudno besedo. Hranim jih v sr- cu in si govorim: »Bodi vsaj malo podobna Mileni in Damjani!« S tem srečanjem bom začela spreminjati odnos do bolnikov, in- validov in sploh do vseh ljudi...

Tatjana

V petek, 27.februarja, se je v lepem sonč- nem opoldnevu vračal z dela domov Karlo Kolar, Pšata 21, 61262 Dol pri Ljubljani. Pred šentjakobskim mostom je prometna nesreča terjala njegovo mlado življenje. Ko smo se od našega dobrega prijatelja posla- vljali, se je jokalo tudi nebo...
»Dragi Karlo! Še dan ali dva pred smrtjo smo ti nosili svoje majhne in velike radosti in skrbi. Znal si nas poslušati, nas razumeti v stiskah in nam biti blizu v težavah. Poznali smo te s silno željo po življenju, kakršno ti je bilo DANO. Od ranih let so te spremljali starši s svojo ljubeznijo na poti zdravljenja Ti pa si izžareval ljubezen do življenja in do bližnjega. Navezoval si prijateljske vezi z nekaterimi izmed nas že v Kamniku, kot tudi kasneje na svojem delovnem področju Odlikovala te je zavzetost in trdna odloče- nost doseči postavljeni cilj, in ob tem ne biti prevzeten, kar nam vsem ostaja svetal zgled. Nikoli nisi rekel NE, ko smo bili v po- trebi,ampak si nam ustregel vedno po svo- jih najboljših sposobnostih, vselej tudi z dobro voljo.
V petek ti je smrt odprla vrata v večnost, v božje naročje. Ni lahko verjeti,da je člo- vek še mlad, vesel, jutri na operacijski mizi in pojutrišnjem v večnosti.
Žalost je huda, solze drsijo čez stisnjene ustnice; ni nas sram solz. Tudi Jezus je jokal ob mrtvem Lazarju.
Pa vendar, Karlo, kljub kratkemu osemin- dvajsetletnemu zemeljskemu življenju si nam pokazal,kakšno je življenje, v katerem ljubezen in darovanje nista frazi. Človek se čudi, odkod vse to? Odgovor je en sam: DUH VEJE, KJER HOČE! To si vedel in živel tudi ti!
Jutri te ne bomo več srečevali, vendar si v Bogu z nami, mi pa s teboj!«

Alenka

Ležala sem v bolnišnici,v sobi z dvema po- steljama,ko je sestra pripeljala novo bolni- co. Na njenem obrazu sem zasledila senco smrti. Legla je v posteljo,iz katere so pred kratkim odnesli mrtvo žensko. Z novo bol- nico sem se težko sporazumela, ker je bila druge narodnosti. Nič nisem vedela,kakšen odnos ima do vere. »Kako naj ugotovim?« sem se spraševala, ker se mi je zdelo, da so ji dnevi šteti.
Naročila sem sestri, naj mi bolniški kurat prinese sv. obhajilo. Ko je odšel, mi je bolj z rokami kot besedami izrazila željo, da bi tudi ona rada prejela zakramente, ker pač ve, da bodo njeno telo kmalu položili v ze- mljo,duša pa bo odšla v večnost. To njeno željo sem sporočila sestri. Kmalu je prišel duhovnik in ji podelil zakramente za umira- joče. Srečna se mi je zahvaljevala, srečna pa sem bila tudi jaz, saj se je po nekaj dneh pričel njen smrtni boj. Bog mi je dal moč, da sem ji lajšala zadnje trenutke življenja. Izdihnila je v mojem objemu z vzklikom: »Mama, mama!« Položila sem jo v posteljo, ji zatisnila oči in odšla po nočno sestro.

B. A.

Hvala za Prijatelja. Rubrika "Iščem odgovor" je zelo poučna. Treba jo je večkrat prebrati Bog daje moči v vseh težavah. Težave ni- so le »nepotrebni problemi«, ampak so v božjem načrtu.
Bog nam bo šele v večnosti razkril skrivno- sti svoje Previdnosti, ki je prisotna v vseh naših težkih in včasih brezizhodnih situaci- jah in nevšečnostih.
Smisel in cilj človeškega življenja je, da iz- vršujemo božjo voljo,živimo v božji navzo- čnosti in da iz božje roke vse sprejemamo s potrpljenjem.Potrebno je,da živimo v bo- žji navzočnosti, ker imamo potem notranji mir in nam ni nič težko, čeprav se v kruti vsakdanjosti pojavljajo težave.
Če človek nima miru v sebi, ga tudi v svoji okolici ne more imeti. Če že pride do nes- porazumov - kar je normalno - jih je treba razumno reševati.
Vsak mora nositi svoj križ,križ vsakdanjosti in hkrati križ Previdnosti. Poslušajmo Kris- tusa,ki pravi: »Vzemi križ na svoje rame in pojdi za menoj«...
Strinjam se z mislijo iz rubrike Vi nam-mi vam ko pravite, da je to leto vseh nas. Velliko je prizadetih po svetu in veliko jih je tudi, ki trpijo zaradi bolezni duše. Kolika jih je, ki ne poznajo Kristusa, ki jim ni nič sveto?
Često se sprašujem, kaj posamezniki lahko storimo v oceanu ljudi in nezadovoljstva, ki zajema svet? Moliti, moliti, biti ljudem na uslugo in pozoren do njih...

Štefica

Po dolgem času se tudi jaz oglašam. Tako hitro mi minevajo dnevi, da bo kmalu minila ta zima. Rada gledam skozi okno, saj je zunaj že tako lepo sončno vreme in sonce daje že nekaj toplote.Kako hitro bodo prišli velikonočni prazniki in potem pomlad, ki se je vsi veselimo.
Zdrava sem za silo. Če bo še naprej tako, bom prav zadovoljna. Večkrat se spomnim v molitvi vseh prijateljev, ki nas obiskujete in nam pomagate na srečanjih. Mnogokrat se spomnim tudi invalidov, bolnikov, pose- bno tistih, s katerimi si dopisujemo. Zelo rada berem Prijatelja.V njem najdem veliko novic. Tako zvem, kako se imajo invalidi in moje življenje se mi zdi lepše.Prejmite lepe pozdrave od

Micke Rehberger

Po objavi intervjuja v prejšnji številki Prija- telja, sem dobila toliko pošte, čestitk in dobrih želja, da čutim potrebo, da se vam vsem,dragi moji prijatelji, iskreno zahvalim. Tembolj sem bila presenečena, ker je med vami več neznanih, kot pa že znanih imen. Čudite se, kako da nimam nobenih večjih želja. Jaz pa vem, čim manj ima človek že- lja, tem srečnejši je.
Torej, iskrena hvala za dobre želje vsem, ki ste mi pisali, posebno še nepoznanim gospem iz Ljubljane, Idrije in Celja. Vsem skupaj prijateljski pozdrav!

Pavla

Čas hitro beži in kar težko se nam je bilo ločiti od priljubljenih jaslic. Toda Jezus ho- če,da gremo naprej. Pri jaslicah smo prejeli novih moči za na pot. Zato pojdimo pogu- mno v življenje in rastimo z Jezusom, ali bolje, pustimo, naj Jezus raste v nas! Teh milosti želim sebi in vam, dragi prijatelji, v letu, ki je pred nami.
Naj se Prijateljstvo bolnikov in invalidov tudi v letu 1981 vedno bolj širi, krepi in poglablja Bolj ko na svetu narašča zlo in sovraštvo, bolj naj se širi Kristusova ljubezen! V ta namen bodimo tudi mi združeni v naših mo- litvah in žrtvah.
V tem duhu vas vse toplo pozdravljam, vaša prijateljica

Cvetka

Vesela sem Prijatelja, komaj ga čakam, da ga preberem od prve do zadnje strani.Sem mati štirih odraslih otrok. Najstarejša hčerka je pri usmiljenkah in dela v Domu počitka.
Pred devetimi leti sem padla z visokega gospodarskega poslopja in si zlomila nogo v kolenu. Ostala je negibna in boleča in bo do groba takšna.
Vsako leto,ko smo imeli farno romanje,sem se spoznala z mnogimi bolniki. Povezani smo s skupnimi križi, ki so nam naloženi, in trpimo vsak po svoje. Je pač tukaj solzna dolina, bo pa v nebesih lepša domovina. Tam ne bo solz in bolečin. Še enkrat naj- prisrčnejše pozdrave od

• Narisala sem šopek rožic. Ker bo za Pri- jatelja gotovo spet prevelik, objavite samo moje pozdrave in najboljše želje za bližnje praznike. • S »Prijateljem« sem zelo zadovoljna, ker je res prijatelj. Prek njega lahko bolniki po- tožimo eden drugemu. • Da nisem čisto zapuščena, skrbi g.župnik ki mi prinese obhajilo. ON, ki mi ga prinese, vidi njegov trud in napore,zato naj mu bo- gato poplača. • Tudi sama sem invalidka.Branje »Prijate- lja« me združuje z drugimi. Ko vidim, koliko je še drugih bolnikov in invalidov, laže nosim svoj križ. Prisrčna hvala vsem, ki invalide in ostarele obiskujete! • Prišla je pomlad in vse se veseli novega življenja. V tem najlepšem času se je moje zdravstveno stanje poslabšalo. Temu sledi napoved za operacijo.Lepe pozdrave vsem • Vsem od »Prijateljstva bolnikov« prisrčne pozdrave iz svete dežele. Posebej se vseh spominjam. • Letos je mednarodno leto prizadetih.Mnogi bi nam radi pomagali, še posebno tisti, ki cenijo vrednost trpljenja. Po Mariji darujmo skupaj Bogu trpljenje in vsa prizadevanja za medsebojno dobro. • V tem postnem času se bomo spomnili njegovega trpljenja, molili za vse trpeče brate in sestre.Bog vam poplačaj vaše po- žrtvovalno delo. Vsem želim blagoslovljene velikonočne praznike! Vseh se spominjam v svojih molitvah.

»Kdor hoče hoditi za menoj, naj se odpove samemu sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj.« Želja vsakega kristjana je, hoditi za svojim Gospodom. Bolni smo še posebej povabljeni hoditi za Kristusom,ki je vse bo- lečine vzel za sredstvo, da nas opraviči pri Očetu. V tej luči nekateri bolniki vzamejo svoj križ za poklic. Ne moremo razumeti,ka- ko naj bolezen, invalidnost, trpljenje vzame- mo kot poklic,če si tega nismo sami izbrali. Težko je reči, da si poklic res sami in popol noma svobodno izberemo. To pa ne samo zaradi tega,ker veliko ljudi in okoliščin vpli- va na našo odločitev, ampak tudi zato,ker si poklic vedno izberemo tako, da upošte- vamo sposobnosti, ki jih imamo, in zaradi veselja, ki ga čutimo bolj do enega kot do drugega poklica ali dela. Teh sposobnosti in tega veselja pa si nismo sami dali. Zato si tudi nobenega poklica nikoli ne izberemo čisto sami, ampak vedno na podlagi talen- tov in sposobnosti,ki smo jih, tako kot vse življenje, prejeli in sicer kot velik in popol- noma nezaslužen dar, kot doto za na pot v življenje. Tako bi lahko tudi bolezen in trpljenje, kolikor ga seveda znamo in zmo- remo pravilno sprejemati in prenašati, imeli za takšen »dar«,čeprav se lahko to čudno sliši. Toda bolj kot samo trpljenje, je treba videti tisti pogum, potrpežljivost, notranjo moč in celo veselje,s katerim trpljenje pre- našamo kot velik in nezasluženi »dar«.
Kljub temu pa bi si še vedno obotavljal reči, da je trpljenje nekakšen poklic bolnih in in- validnih. Kdor tako govori,mogoče pozablja da je poklic nekakšna specializacija. Za poklic se izučim; po svojem poklicu se od drugih razlikujem in kar znam delati jaz,ve- čina drugih ne zna, zato delam zanje, med tem ko drugi delajo druge stvari, ki jih jaz ne znam, zame. Jezus pa pravi,da se mora vsakdo,ki hoče iti za njim, odpovedati sebi in vzeti križ na svoje rame. To se pravi, da mora vsak kristjan prej ali slej okusiti trp- ljenje in da v krščanskem občestvu niso eni specializirani ali celo vnaprej določeni samo za trpljenje, drugi pa za razna druga opravila. Trpljenje ni rezervirano samo za določeno vrsto ljudi, za bolnike, ki bi trpeli zase in za druge. Svoj delež trpljenja mora vzeti nase,prej ali slej,vsak človek. Pa tudi telesna bolezen ni edina oblika trpljenja.
Vendar pa bi lahko kdo vztrajal pri tem, da bi videl v trpljenju bolnih in prizadetih po- seben »poklic«. Seveda pa pri tem ne gre za to, da bi mislili, da bolni tako trpijo za druge kot na primer delajo mizarji pohištvo za druge, ampak tako, da bolni drugim lju- dem kažejo, kako naj trpijo, kako naj trp- ljenje sprejemajo. V tem smislu bi pa res lahko rekli, da imajo bolni in trpeči zelo po- membno poslanstvo. Trpeti, sprejemati in prenašati križ je velika umetnost. Človek tako rad misli, da je njegovo trpljenje naj- večje. Rad se pritožuje, samemu sebi smili, včasih pa celo obupa.Ko pa vidi,kako trpijo drugi, pa ga to velikokrat strezni. Ta zgled in to oporo lahko učinkovito dajo drugim sotrpini in njihovo poslanstvo, njihov "po- klic" je predvsem poklic Simona iz Cirene in Veronike, ko svoje brate tolažijo, podpirajo in jim na različne načine pomagajo, da vztrajajo do konca v zaupanju in zvestobi.

Najbrž ste v prejšnji številki prezrli, da vas - poleg rednega - vabimo še k sodelovanju v novem kotičku »Iščem odgovor«. Prej je bilo namreč več spodbud,naj na pisma od- govarjamo,zdaj pa se razen Štefice,ki pra- vi, da je ta rubrika zelo poučna, ni oglasil nihče. In seveda »Gabrijel«,ki je vprašanje postavil. Mii pa smo mislili, da nas boste zasuli z vprašanji...Vabimo vas torej,da se oglasite, poveste svoja vprašanja, dvome, težave... Če ne želite svojega imena, to pripišite,pa bomo že izbrali drugo,vsekakor pa napišite svoj naslov. Ta ostane na ure- dništvu.
Lani ste skozi vse leto lahko sledili poučnim razmišljanjem »Kako doživljam svojo bole- zen?« To so bili odlomki iz knjige,ki jo je te dni izdala Družina in ima naslov: »V bolezni se učimo«. Na koncu vsakega poglavja je kratka molitev, ki se nanaša na vsebino.
Prepričani smo, da bo ta knjiiga marsikomu dobrodošla sopotnica, posebno tistim,ki se morajo spoprijeti s svojo boleznijo in mora- jo večkrat v bolnišnico. Cena knjižice je 70 din; naročite pa jo lahko na upravi Družine ali tudi pri nas.
Z dolgim korakom smo stopili v Leto prizade- tih... Pomembno je,da se letos vsak invalid in bolnik čuti še posebno odgovornega, da spregovori o svojem življenju, o problemih, spoznanjih in pravicah...To je potrebno,da bi se zdravi naučili za zunanjostjo vsakega odkrivati resničnost človeka in skupaj s prizadetimi svoja prizadevanja usmerili v ju- trišnji dan. Le skupno izpolnjevanje našega krščanskega poslanstva nam bo prineslo pravo veselje in blagoslov.
S to željo vas vse prisrčno pozdravim in želim obilo krščanskega veselja ob zares doživetih velikonočnih praznikih!

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 15 din, letna naročnina 90 din (podporna 150 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Kaj je ljubezen v teh delih ve samo tisti, ki zna ceniti ročno delo. Pogumno naprej, z božjo pomočjo! Nam, ki smo zdravi, dajete razumeti,koliko je vredno življenje. Vaše delo,prepleteno z vsakdanjim trplje- njem nas ohrabruje. Presenečena sem! Ko gledam vse te iz- delke, si izprašujem vest. Svetloba, ki izžareva iz vaših del, priča o vaših čudovitih dušah. Morda bo razstava v nas pustila več zav- zetosti in odprtosti za pomoč »malim«! Šele danes sem bolje spoznala globino mi- sli: »Cvetite tam, kjer ste vsajeni«. Hvala vam! Ogledujem razstavo in sem presunjena. Sram me je, ker tolikokrat pozabljam, ka- kšno vrednost ima življenje.