Dan za dnem se usipajo na nas razna sporočila. Med njimi večkrat slišimo,be- remo, se pogovarjamo, da je OZN leto 1981 razglasila za: Mednarodno leto in- validov,ali: Leto bolnikov in invalidov ali kratko: Leto prizadetih. Vsak izraz po svoje vključuje v svoj pomen vse, ki so telesno, duševno in socialno prizadeti.
Sam naziv niti ni tako pomemben. Važ- nejše so napovedi in obljube, kaj bo to leto prineslo.Govori se o raznih namenih in nalogah... Potrebno bo zelo pozorno paziti,da bodo misli iz vsega tega ostale, da se bodo besede spremenile v dejanja
Vse dejavnosti pa bodo dosegle svoj namen le, če se bodo vršile v sodelo- vanju s prizadetimi, če se bomo vanje res lahko vključili z vso odločnostjo in v vsakem pogledu.Edino taka bo dosežen namen tega leta in se bo spolnjevalo naše geslo:»Enakopravno vključevanje, enakovredno sodelovanje«.
Če hočemo govoriti o namenu in nalogah, o pravicah in dolžnostih tega leta, vse to velja tako zdravim, kot prizadetim.
1. Zdravim naj to leto:
• odpre oči,da bodo v prizadetem videli človeka, ne bolezen;
• jih naredi bolj občutljive, skrbne;
• prebudi v njih zavest odgovornosti do nas;
• naj bo spodbuda, da odkrijejo nove oblike odnosov in sodelovanja z nami;
• naj pokaže dolžnosti in naloge;
• in naredi njihovo ljubezen dejavno, kajti »vera brez del je mrtva«.
Delovanje zdravih pa ne sme biti zgolj »za« bolnike,invalide, čeprav je to zna- menje ljubezni in usmiljenja, ampak v smislu enakovrednosti in sodelovanja - torej »z« nami.Besedi enakovrednost in sodelovanje imata pomen,ki predstavlja ljudi,ki hodijo po isti poti,težijo k istemu cilju, brez kakšnega varstva ali odvis- nosti. Takega - svobodnega se hočemo prizadeti čutiti v svetu in v Cerkvi.
2. Prizadetim je treba:
• dati možnost, da sami spregovorimo o svojih vprašanjih;
• omogočati, da pridemo iz anonimnosti da bomo laže sprejeli svojo nalogo v družbi in Cerkvi;
• pomagati, da bomo laže sprejemali in prenašali svojo bolezen in invalidnost;
• odkrivati vrednost slehernega člove- škega življenja;
• nuditi možnost, da postanemo enako- vredni sodelavci na vseh področjih, ki so nam dostopna.
Vsak bolnik, invalid naj se tudi sam po- trudi, da bo posredoval svoje lastne iz- kušnje in dal vedeti,kaj potrebuje. Mora se čutiti sposobnega, da svoje težave sproti odkriva,se jih zaveda in jih pove. Prizadeti smo resno poklicani k temu, da v danih možnostih živimo in delamo kot vsi ljudje! Nimamo le svojih pravic, ampak tudi svoje dolžnosti. Ne bodimo le zahtevneži, ampak ljudje, ki imajo pogum živeti!
3. Vsi skupaj moramo:
• spoznati, kaj se lahko drug od drugega naučimo, kajti vsak ima svojo vrednost, svoje darove in vsi se med seboj dopol- njujemo;
• spreminjati mišljenje, medsebojne od- nose;
• odstraniti predsodke o naši manjvred- nosti in nadležnosti;
• iti iz sebe,da odkrijemo svet bližnjega njegovo stisko in težavo;
• pomagati s pozornostjo:»Dajte in dalo se vam bo...«;
• skupno, enakovredno graditi boljši svet
Če hočemo in želimo vsaj del tega ure- sničiti, se zavedajmo,da je sodelovanje pravzaprav težko: »Drug drugega bre- mena nosite.« Naj nas raje navdihuje misel, ki nas spodbuja k tekmovanju v prizadevanju za dobro: »Drug drugega prekašajte v ljubezni.« Skupaj torej pri- čakajmo vsak dan v prizadevanju, da nas bo »Gospod našel čuječe v molitvi in pripravljene za vsako dobro delo.«
Na to nas spominja tudi naše versko geslo: »Skupnost z ljudmi ustvarja sku- pnost z Bogom.«
To geslo naj bi bilo temelj in izhodišče pastoralnega dela in krščanskega priza- devanja za invalide, bolnike in vse pri- zadete. Le Kristusov Duh je tisti, ki da človeku dostojanstvo in pravo vrednost Šele,ko je to dostojanstvo priznano, se lahko pričakuje pravo sodelovanje, saj vstopijo zdravi v svet prizadetih res s srcem kristjana.
Na področju Cerkve želi bolnik, invalid popolno sodelovanje.Samo on iz lastnih izkušenj pozna telesne, psihične in du- hovne potrebe prizadetega. Zato mora Cerkev načrtovati skupaj z nami, tako, da bo jasno izraženo naše prizadevanje pri poslanstvu Cerkve. Čeprav smo raz- lični v zmožnostih, bodimo enaki v lju- bezni!
Prizadeti od tega leta pričakujemo mar- sikaj. Upamo, da nas ne bo razočaralo! Razočaranje je boleče... Lahko nas rani in še bolj zapre vase. Mi pa bi radi po- novno zavzeli svoje mesto v svetu in življenju. Radi bi se spet ozrli kvišku in si zaželeli sonca; radi bi »videli, slišali, hodili«, skratka »živeli«!
Sprejmite nas z bratsko ljubeznijo, kajti skupno moramo snovati človeško in bo- žjo službo.
...Spodbujam vas: bodite možje in žene molitve. Zakaj Božji Duh mora biti duša vašega apostolata, On mora prepojiti vaše misli,želje in delovanje; On jih mo- ra očistiti, povzdigniti. Laiki so tako kot duhovniki in redovniki poklicani k sveto- sti; molitev je prednostna pot. In tako imate tudi mnogo priložnosti, da se za- hvaljujete in da posredujete za vse, ki so vam blizu...
Naj Devica Marija spremlja vaš aposto- lat, ki ste ga sprejeli v imenu njenega Sina. Izražam vam svoje zaupanje in ve- selje ter vas iz srca blagoslavljam, kakor tudi vse člane vaših gibanj in družin.

(Janez Pavel II. v nagovoru
predstavnikom laiških gibanj 31. maja 1980)

Zunanjost ne naredi človeka

Prvi sončni januarski dan, ki nam je bil podarjen v le- tošnjem letu,smo izkoristili da smo šli v Novo mesto k Pavli Šmalc, Šegova 9. Njen dom je majhna, a pri- jazna sobica s pritiklinami, v katerih živi čisto sama s svojimi gobelini, za katere pravi, da so njeno največje bogastvo in radost, saj je vanje vložila toliko truda in ljubezni. Dobršen del pogovora ob obisku se je sukal o nastanku posamez- nih izdelkov,o namenu njenega truda, o tisočih urah, ki so bile v to delo vtkane Med vsemi izdelki zavzema najvidnejše mesto Leonardijeva »Zadnja večerja«, za katero pravi Pavla, da jo bo, če bo kdaj v stiski, prodala, do takrat pa naj kar njej dela družbo.
Tako smo zelo spontano in sproščeno vzpostavili stik, da se je pogovor kmalu prevesil v prijateljsko kramljanje in med sebojno spoznavanje.
V urah, ki smo jih imeli na razpolago, smo izkoristili edinstveno priložnost, da se prijateljsko zbližamo. Spoznali smo, kako prijeten sogovornik je Pavla, kako bogate so njene življenjske izkušnje... Od vsega, kar smo si zaupali, nam je najbolj ostala v spominu ta njena goto- vost in sreča,da se ji vedno izpolni vse, kar si želi.
V slovenščini je izraz prizadeti precej dvoumen,saj ga uporabljamo predvsem za duševno prizadete, se pravi, da je oznaka neke ozke skupine.Zato je tukaj nevarnost,da bi marsikdo ob tem izrazu najprej pomislil le nanje. Kljub temu pa sem mnenja,da bi bil ta izraz zelo ume- sten,primeren, če bi ga najprej razložili, da bi izraz prizadeti obsegal invalide (telesno prizadete), bolnike, upoštevati je treba predvsem tiste, ki imajo dolgo- trajne bolezni ali celo trajne, govorno, slušno, umsko prizadete in slepe. To se pravi, da bi morali temu izrazu postaviti neki okvir ali meje, da ne bi bil preširok ali preozek, da bi dobil pravi pomen.
Naziv leta že imamo, a s tem še ni nič storjenega. Kaj pričakujete vi od tega leta, kakšne so vaše želje? Kje naj bi bil poudarek za izhodišče bo- ljšega sožitja med prizadetimi in zdravimi? Najprej želim to, da bi ljudje drug drugemu pomagali, ne glede na za- služek ali povračilo. Pomoč zaradi koristi ni prava, se hitro izjalovi. Prva stvar, ki bi se morala letos zgoditi, je, naj bi se zdravi ljudje zavedali, da tudi mi živimo v človeški družbi. Vključiti nas morajo v to družbo, saj smo tudi mi ljudje. Naj- prej je treba opozoriti na to dejstvo in v tem smislu dalje spregovoriti o tej problematiki. Prizadetim je treba nuditi možnost izražanja,da izpovemo vse svo- je težave, svoje želje in pričakovanja. Vsak človek, ki ima težave, se rad za- teče k bližnjemu, da mu jih zaupa, ker s tem pričakuje pomoč. Zato najprej potrebujemo bližnjega,neko osebo, ka- teri bi se lahko zaupali. Tu je izhodišče.
Povejte nam iz lastnih izkušenj o svojih stikih z drugimi ljudmi, pred- vsem zdravimi. Kdo vam najprej priskoči na pomoč? Mirne vesti lahko rečem, da so nam, prizadetim, prej v pomoč tisti,ki so sami bolni in revni, ka- kor pa tisti, ki so bogati in brez večjih skrbi. Tem zadnjim težko pride na misel da ob njih živijo ljudje, ki so potrebni pomoči. Mislim, da mnogi preveč obso- jajo človeka po tem,kar ima. Zunanjost ne naredi človeka. Človeka cenimo pred- vsem po notranjih vrednotah in duhov- nem bogastvu.
Hudo se mi zdi, ko gredo zdravi ljudje mimo in se sploh ne zmenijo za človeka ki ga srečajo.To lahko dokažem iz svoje lastne izkušnje.Ob novem letu ni nobe- den prišel k meni, da bi mi voščil. Ali se nas izogibajo, ker smo prizadeti, ali se nas bojijo, ker mislijo, da bi preveč za- htevali od njih?! Če pa mi sami iščemo stik,nas večkrat spreleti misel ali obču- tek vsiljevanja.In tako vsak čaka,da bo kdo drug naredil prvi korak k srečanju ali zbližanju. Predvsem ne pozabimo, da v prazničnih dneh ni potrebno nič več kot to, da sprožimo roko in si želimo kaj dobrega; s tem je narejen že prvi korak
Mislim, da ljudi prehitro označimo pod etiketo: ta je invalid, ta je na vozičku, itd. Ne pomislimo pa, da je dejansko za tem v bistvu takšen ali drugačen človek. Morali bi gledati na duhovne vrednote. To je dejstvo, na katerega bi bilo treba opozoriti predvsem zdrave,da bi v vsa- kem človeku, takšnem ali drugačnem, videli najprej sočloveka, ki potrebuje naše topline, ljubezni, razumevanja...
Kaj bi se dalo tukaj narediti? Eno so želje, drugo pa možnosti. Kako naj jih uresničimo? Vsak se mora potruditi in narediti korak do sočloveka. Samo občasno zbliževanje (srečanje) izpade nekako sumljivo. Vsak si misli, da mora bližnjemu uslugo povrniti. Izzvan je, da izkaže kakšno prijaznost, a samo od njegove volje in dobrote je odvisno, če bo to storil. Tukaj še bolj vidimo umes- tnost izraza prizadeti. To ni samo leto tistih, ki smo tako ali drugače prizadeti, ampak mora prizadeti vse. Tudi zdravi se morajo čutiti prizadete, predvsem zato, ker so doslej prav malo ali nič na- redili za nas.
Mislim, da Cerkev, oziroma župnija kar precej skrbi za nas, a vseeno je to še premalo. Imam prijateljico, ki me je vo- zila k maši, kadar je bilo mogoče. Zgo- dila se je nesreča, pri kateri sem jaz najbolj nastradala. Mene je prizadelo fizično, še huje pa je, ker je njo to zelo notranje prizadelo; zelo ji je hudo in se bojim, da ne bo več prišla pome. Njej bo treba pomagati, da bo premostila to bolečino in ne bo imela občutka krivde. Upam, da se bo ta situacija uredila, ker bom drugače prepuščena sama sebi. Kdo bi lahko prevzel njeno mesto...?
Kako ste povezani s Cerkvijo, z žup- nijo? Dogodke v Cerkvi in župniji zelo rada zasledujem. Zanimam se,kaj delajo kako napredujejo, kar lahko največ raz- berem iz verskih časopisov. Kadar je mogoče, grem z velikim veseljem v cer- kev k sv.maši. Sv.maša mi pomeni vse, daje mi moč za življenje. Pri njej zelo rada sodelujem, predvsem pri petju, če le znam pesem; sedaj je veliko novih in je malo teže. V slovenski pesmi najde človek sam sebe...

Poznam invalidko, ki je na vozičku in grem večkrat k njej na obisk. Tudi z drugimi imam pismene stike.
Vedno imam pri roki dovolj verskega ča- sopisja: Družino, Ognjišče,Prijatelja. Ko zadnje številke preberem,listam spet po starejših. Za kosilo si kar sama kaj ma- lega skuham. Po kosilu se posvetim ro- čnemu delu,tako da mi ni nikoli dolgčas. Dneve preživim v tej sobici, zelo malo hodim ven. Upam,da me bo spomladan- sko sonce pogosteje zvabilo na zrak.
Zelo dobro! Tam pa nimam nič treme...
Malo je že prirojeno.Pri nas doma je bilo trinajst otrok in rado se zgodi, da ostane v tako številni družini kdo bolj nebogljen. Zdravniki so se kar čudili, da je doletelo prav mene, ki sem v sredini; pred mano jih je šest in za mano prav toliko. V glav- nem je prizadeta noga, tako, da moram uporabljati bergle, in še druge nevšeč- nosti so.
Malo že,preveč pa ne. Če malo potožim jih potem dolgo ni naokoli. Dokler so bili starši še živi,je bilo precej drugače.Sedaj ima vsak svojo družino,svoje težave in se morda bojijo,da bi še jaz padla komu na grbo.Zato se me kar malo izogibljejo Gotovo, da jih jaz ne obsojam, ampak tako je.
Doma smo imeli kmetijo. Kmalu sem se izučila za šiviljo, kar mi je zelo prav pri- šlo med vojno, saj sem šivala za parti- zane. Ko je bilo v Dolenjskih Toplicah partizansko slavje, so se zbrali stari borci, ki so me dobro poznali. Kar čudili so se, da še vedno šivam, ko pa bi že morala dobivati pokojnino. Poskušali so posredovati,da bi se ta zadeva uredila, a iz vsega ni bilo nič.Malo sem bila uža- ljena in zato sem se zaposlila za šest let. Če prištejemo še vojna leta, znaša delovna doba deset let. Tako imam se- daj svoj kos kruha,ki sem si ga zaslužila in mi ga ne more nobeden vzeti.
V vaši veliki družini je bila gotovo že navada, da ste bili pridni in trdo prijemali za delo. In vaša dota v ži- vljenju je prav to, da so vas naučili delati,biti pošten,skromen in samo- stojen človek. Kar se tiče skromnosti, mislim,da bo kar držalo. Skušam gospo- dariti tako,da mi ne primanjkuje ničesar Ko je bila nekoč pri meni neka prijatelji- ca in sem ji povedala, kakšno pokojnino imam, je kar zijala. Rekla mi je, da me bodo zažgali. Prestrašena sem jo vpra- šala-zakaj,saj nisem vendar nič slabega storila. Odgovorila mi je, da zato, ker sem čarovnica, če lahko s tako pokoj- nino živim.
Vesela sem, da je tako, kakor pač je. Vse sprejmem vdano in zaupam v božjo pomoč. Zaradi invalidnosti sem ostala samska in mislim, da se tako lahko še bolj posvečam drugim. Poklic invalida lahko primerjamo poklicu duhovnika,se- stre,zdravnika,kjer si celotno posvečen določeni službi. Bog je tudi nas postavil na mesto, kamor spadamo, in to ima svojo vrednost. Tu lahko najdem odgo- vor, zakaj sem takšna, kot sem.
V življenju si nisem zastavljala velikih ci- ljev. Morda sem bila res zelo skromna v željah,saj se mi je vse uresničilo.Vedno imam dosti dela, dolgčas mi ni nikoli...
Kar malo nas presneča,da vam nikoli ni dolgčas. So ljudje, ki imajo družino, delo, pa jim je mnogokrat dolgčas. Ali kljub vsemu še česa pogrešate, da bi bili še bolj zadovoljni? Edino, kar mi manjka, je kakšen obisk, da bi mi povedal, kaj je novega in mi pomagal.
To se pravi, da res nimate preveč problemov z željami? Če si zastaviš določeni cilj, moraš tudi sam skrbeti, da ga dosežeš. Želim si,da bi lahko vsaj še nekaj časa sama zase skrbela.
Verjetno ste veseli tega, kar lahko sami naredite? Vesela sem, če lahko sama kaj pospravim, si skuham, da sem čimbolj samostojna. Sedanji trenutek vzamem takšnega, kot je, ne izgubljam časa s premišljevanjem, kako bo kasneje Previdnost vedno poskrbi, da se vsaka stvar kakorkoli uredi. Če Bog pošlje križ pošlje tudi Simona iz Cirene, da nam ga pomaga nositi. Apostol Pavel je zapisal, da Bog ne bo dopustil, da bi bili pres- kušani prek naših moči. Če dopusti križ, pošlje tudi pomoč.
Ko sem prišla z rehabilitacije, me je ča- kalo toliko pošte, da sem komaj do da- nes vso pregledala.
Od "Prijateljstva bolnikov in invalidov" ste dobili prtiček, kako si razlagate simbol, ki je na njem? Kar dolgo sem študirala, kaj te črte pomenijo. Počasi sem spoznala, da so to roke, na rokah srce in iz srca raste lepa cvetlica -vrt- nica. To pomeni, da smo po rokah med seboj povezani; iz te povezave se rodi skupno srce, katerega sad je ljubezen - cvetlica. To mi bo trajen spominček. Tudi jaz bi vam rada dala kaj za spomin..

Emile Cicéron, Floride Gérard predstavljata Emila Damiensa

Emil Damiens je duhovnik v araški škofiji, župnik v Estevellesu, delavski župniji v Pas-de-Calaisu. Nenadni napad bolezni, rak v spodnji čeljusti, ga iztrga iz pov- prečnosti. Začne se njegov izredni du- hovni dvig.
Približno dve leti nepretrganega teles- nega trpljenja ga vodita do izredno glo- bokega spoznanja njegovega Gospoda, tesne povezanosti z Njim, ljubezni do Njega. Njegova pisma, razmišljanja, osebni zapiski odkrivajo popolno pripra- vljenost pa tudi voljo, da bi še naprej služil: »Pridigam s svojim trpljenjem ... Še rešujem ljudi po občestvu svetih.«
Svetnik? Morda. Pa tudi človek, ki tre- peta pred operacijo, ki se sprašuje: »Zakaj jaz in ne kdo drug?« Bolnik, ki doživlja trenutke upanja in obupa: »Ka- ko se vleče!... Vse, kar sem prestal, je treba prestati. In ni mi uganka, kaj me čaka.«
Ob teh straneh bo bralec odkril, kaj vse more narediti Gospod v duši, ki se noče vdati v usodo, ampak mora biti na raz- polago. Stari ljudje in bolniki bodo videli da morejo vedno »služiti« kot Emil Da- miens v samoti svoje sobe ali na postelji v bolnici v najhujšem telesnem ali du- ševnem trpljenju. »S svojim trpljenjem prispevam svoj del k rasti božjega kra- ljestva.«
Emil Cicéron,župnik v Rencurelu v Isèri, v čudovitem Vercorsu, je dobro poznal Emila Damiensa, ki je bil trikrat v domu počitka »Trnje«. Potrpežljivo je zbral spise, pisma in zapiske tistega, ki ga je videl dan za dnem rasti v Gospodovi ljubezni.
Floride Gérard, duhovnik v araški škofiji v Billy-Montignyju, je bil sošolec Emila Damiensa v malem in velikem semeniš- ču, njegov sosed v duhovniški službi. Zbral je njegove spise in jih povezal v »zgodbi« njegovega življenja med bole- znijo na klinikah, v domovih počitka ali domovih duhovnih vaj.
Dragi prijatelji!
Čas nam mineva v tem, da se borimo proti trpljenju in smrti. Pošasti s števil- nimi obrazi nas napadajo na vseh fron- tah. Tisočkrat jih zavrnemo, a vrnejo se v napad. Končno zmagajo. Noben človek, nobena družba ne uide ne boju ne porazu.
Med temi pošastmi si ena od tistih,ki se jih najbolj bojimo, nadene grozo zbuja- joč obraz raka. Kdo ne pozna v svoji družini ali med prijatelji koga, ki ga je napadel in nato uničil, ali koga,ki trepe- ta v strahu,ker še ni dal imena bolečini, ki divje razjeda njegovo telo.
Emil Damiens, štiridesetletni duhovnik, je zelo hitro vedel,da ima raka. Postavil se mu je po robu. Dva od njegovih pri- jateljev nam iz njegovih besed in pisa- nja obnavljata zgodbo njegovega boja. Lepa je,a...preprosta. Veste,da ta dela nimajo namena poveličevati junake. Če so visoko postavljeni,se nam zde nedo- segljivi. Potrebujemo priče iz množice, ljudi, ki nam kažejo, da naša usoda ni v tem, da doživljamo izredne stvari, am- pak, da smo vsi povabljeni, da izredno živimo navadno življenje.
Emil Damiens ni bil svetnik.O sebi je re- kel: »Bil sem povprečen duhovnik.Nisem dosti molil. Živel sem nekako kot urad- nik.« Vendar je trpel in umrl kot svetnik Kakšna je torej skrivnost njegove po- polne spremembe? Preskušnja sama, tj. njegova bolezen in njegovo trpljenje. Kako pa naj pride nekaj dobrega iz tega kar je slabo?
Najprej more veliko človekovo trpljenje oddaljiti Boga ali mu Ga približati, more življenje obsoditi na smrt ali ga dvigniti do večnosti. Takó more otročiček, ki se rani in krvavi, odriniti mamo, ki priteče, vsa drhteča od ljubezni. Če to naredi, ostane sam s svojo bolečino, z nogami in s pestmi togotno tolče in se še bolj rani. Če sprejme njo, ki prihaja k njemu, če se vrže v njeno naročje,ga ona nosi in nosi njegovo bolečino z njim. Boga ne veseli trpljenje Njegovih sinov. Ni ga hotel. Toda kadar eden od Njegovih vpije v bolečini, pohiti, ne, da bi odvzel to trpljenje, ampak kot mati, da ga bo nosil z njim. Tisti, ki se pusti nositi, od- krije, da se njegovo trpljenje skrivnost- no olajša.
Kako more izvirati dobro iz slabega,sem rekel. Tu je drugi in glavni razlog:
Trpljenje sámo ne more prinesti sadu. Je in bo vedno ostalo plevel na Očetovi njivi. Toda Kristus je prišel. Ni se ognil trpljenju in smrti. Bil je človek do konca Kakor prešibek borec se je pustil zgra- biti, zvezati, vreči na zemljo in ubiti. Toda v njem je človek ostal svoboden. In ko so mislili,da mu vsiljujejo trpljenje, da mu nasilno jemljejo življenje, ju je dajal za odrešenje sveta.
Da, ponovim, trpljenje je in bo vedno ostalo zlo. Toda, če je v srcu trpečega vera v življenje močnejša, bo mogel s svojim Kristusom in kot on z razprostrtimi rokami pobrati te odpadke in jih vreči v ogenj LJUBEZNI. Tedaj bosta privreli toplota in luč. Življenje premaga smrt.
Tu je skrivnost Emila Damiensa. Pustil je, da ga je nosil njegov Oče in s Sinom je v ljubezni daroval svoje trpljenje in življenje. Zato je mogel napisati nekaj dni pred smrtjo:»Meni ni treba verovati v vstajenje. Živim ga.«
Prijatelji, tako težko je trpeti in umirati, da je treba pazljivo poslušati pouk tiste- ga, ki nas je zmožen učiti. Iz srca vam izročam tale pouk.Kakor je naučil mene bo tudi vas mnogo naučil, če boste po- zorni. Še enkrat vas lepo pozdravljam.

Mihael Quoist

»Raka imam v spodnji čeljusti.Zdaj vem pri čem sem.« Tako pove Emil Damiens, župnik v Estevellesu, rudarskem mestu Pas-de-Calaisa, svojim sobratom, kaj je pokazala zadnja rentgenska slika. Smo 21. novembra 1972.
Približno pred letom dni mu zdravnik ni več pustil dati krvi:»Zdaj ste utrujeni... Pridite prihodnje leto!« Že več mesecev so ga njegovi verniki zafrkavali: »Gospod župnik, starate se. Čudne navade do- bivate.« Res ni zdržal pet minut, da si ne bi drgnil brade. Ob koncu poletja ga je brat vprašal: »Zakaj se neprestano prijemaš za brado?« »Ne vem, vedno me boli.« »Gotovo imaš gnil zob. Moral bi iti k zobozdravniku.«
Zobozdravnik mu izdere zob, nato dva. Bolečina ne poneha. Končno se odloči, da gre k specialistu. Tisto jutro je izre- čena sodba: rak v spodnji čeljusti.
To močno prizadene duhovniško sku- pino na področju Carvina, katerega del sta Estevelles in mesti Saint-Paul in Saint-Jean: »Kaj pa bo zdaj?«
»Jutri pojdem na kliniko Monsojskega parka v Parizu,da me operirajo. Vse naj bi se dobro končalo. Dokler se ne vrnem, skrbite za moje vernike! Zaupam vam jih"
Emil Damiens se je rodil 15. junija 1919 v Parizu, kamor je bil dodeljen njegov oče,inženir v rudnikih. Ko se družina vrne v Pas-de-Calais, stopi v malo semenišče v Arrasu l.1931,nato v semenišče 1938 Njegov viharni, malce uporni značaj o- življa hišo s tem,da skrbi za sprostitev. Nikdar ni zadnji, ki prinaša razpoloženje v prisiljeno resno življenje tiste dobe.
Mobiliziran je na koncu 1939, poslan ju- nija v Avignon,nato v mladinsko tabori- šče v Lodev.Imenovan je za oficirskega kandidata in prevzame vodstvo skupine Eden njegovih mož se spominja tega zabavnega župnika, čigar burke so sla- vne, ki pa ga imajo vsi radi, saj jim je vedno na uslugo, na uslugo zlasti naj- bednejšim. Prevzame nalogo, da za ne- pismene piše pisma, posoja denar... ne da bi si kaj zapisoval (tega se ne bo odvadil), neutrudno posluša tarnanje in pripovedi o težavah.Nekateri mu pravijo »komisar za duševno razpoloženje«.
Oktobra 1942 se vrne v semenišče.Znova je mobiliziran l. 1945, ranjen, imenovan za podporočnika, nato za poročnika. Pozneje postane rezervni kapetan.
Ko se Emil vrne v Arras,se pripravlja na subdiakonat,ki ga prejme o božiču 1945 »Biti subdiakon«, piše na svoji podobici ob posvečenju, »se pravi po Mariji se v veselju popolnoma darovati Kristusu.« 26. junija 1946 je posvečen v mašnika in imenovan za kaplana v Bruay-Artoisu na zahodu rudarskega bazena. Oktobra 1957 sprejmejo prebivalci Estevellesa svojega novega župnika. Ker lahko naj- de stik z ljudmi, hitro postane prijatelj vseh, posebno najrevnejših,ne glede na prepričanje ali narodnost posameznika. »Ljudski« župnik ... z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.
Na teh straneh bomo videli, da bo trplje- nje spremenilo Emila Damiensa. Strogo se sodi,ko nekega dne piše škofu:»Pred boleznijo sem bil povprečen duhovnik, nisem dosti molil, živel sem nekako kot uradnik.« Res je: Emil je bil daleč od tega, da bi bil mistik. Bil je delaven du- hovnik, ki je živel sredi svojih vernikov, tesno povezan z vsemi dogodki njiho- vega življenja.
Ko pride na kliniko Monsojskega parka, jim piše:
Tu postane pismo zelo osebno. Vrsti se kakih 40 imen mladih,odraslih, ostarelih, ki jih pozdravlja, se jim zahvaljuje za kakšno uslugo, jim daje nasvete.
»To prvo župnikovo pismo me je ganilo do solz« se spominja petdesetletni mož »To ni bil več tisti,ki smo ga poznali tu- kaj. Nate, berite! Nobene šale... pa se je vedno samo šalil. Nenadoma je resen in globok... kot oporoka. Naenkrat se je nekaj zgodilo v njem.«
Neka faranka piše: »Kadarkoli je župnik pisal bodisi družinam bodisi v župnijski list Pogled, smo videli nenadno spreme- mbo. Nikoli nam ni tako govoril, ko je bil med nami. To sploh ni bil več isti človek.«
Ne več isti človek! Res je, da bo Emil Damiens presenetil svoje sobrate in ver- nike, ki mu bodo sledili v dolgih mesecih trpljenja. Nenadni napad bolezni ga iz- trga iz povprečnosti in njegova pleme- nita reakcija se dobro ujema z njegovim značajern, ki ga sili, da gre do konca. Sorazmerno z meseci, ki bodo minevali, se bo nadaljeval dvig: do prav tesne povezanosti s Kristusom.

(se nadaljuje)

*  *  *

Tolažite se, ure bežijo, vse, kar te teži, tudi najhujše, se ne ustavi - vedno pride nov dan.
V tem večnem prihajanju in minevanju ležita tako bolečina kot sreča, pa tudi vesele podobe najdejo pot nazaj k tebi.
Čakaj, upaj! Ne boš zaman štel udarce ure: spreminjanje je zakon življenja - vedno pride nov dan.

Vladar se je hotel prepričati, kako žive ljudje v njegovem kraljestvu. Odšel je preoblečen in videl, da so ceste dobre, železnice hitre,hiše prostorne in snažne Polje je bilo skrbno obdelano, gozdovi zarasli,živina zdrava,ljudje delavni. Ve- ndar se mu je zdelo, da ne vlada srečni deželi. Ljudje so kazali nekam čemerne obraze. Nevoljen je bil, ker ni dognal vzroka. Poslušal je in prisluškoval. »Na svetu je samo opravljanje in obrekovanje Ljudem bi bilo treba jezike pokazati,« je dejal nekdo.
Pogovarjala sta se trgovca. Nista se menila o kupčiji, ampak sta udrihala po tretjem, četrtem. Potem je šel prvi k tretjemu in povedal,kaj je govoril drugi. Drugi je šel k četrtemu in pravil, kaj je govoril prvi, in nazadnje sta skupaj obi- rala prvega in tretjega.
Podobno je bilo pri vseh stanovih. Celo šolarji niso doma pravili, kaj so sami znali ali kaj so se novega naučili. Le o sošol- cih so vedeli povedali, kako niso znali in kako so bili v šoli kaznovani. Po poti pa so se z jezikom zbadali in dražili, name- sto da bi bili prijatelji.
Vladar se je vrnil v svoj grad in si dejal:
»Če pomislim,ljudje niso ravno hudobni; saj hodijo v cerkev, obiskujejo bolnike, skrbe za sirote in dajejo vbogajme. Ne- kateri celo obilno, le strašno so nespa- metni! Naj bi vsi, ki jim kaj manjka, po- rabili za koristno delo tisti čas, ki ga iz- gubljajo z opravljanjem in obrekovanjem, pa bi si gotovo pomagali. In če bi vsak, kdor se ne čuti srečnega, ta čas pre- mišljeval, kaj ima že dobrega na svetu in kaj lahko doseže, bi bil nazadnje tudi bolj zadovoljen.«
Ker se je zavedal, da je dolžan skrbeti za srečo ljudi, je dal postavo:
»Prepovedujem v svoji deželi opravljanje in obrekovanje. Vsem,ki jih biriči zalote, da so kršili postavo, bo rabelj na prvo nedeljo po svetem Janezu Nepomučanu na glavnem trgu jezike porezal!«
Postava je bila oklicana,biriči in ovaduhi so se razkropili po deželi in ječe so se napolnile. Tudi pesnikov, umetnikov in šolarjev je bilo dosti v ječah,zakaj pos- tava je bila neusmiljena in biriči še bolj.
V nedeljo po svetem Janezu Nepomuča- nu je minister opozoril vladarja, da bo rabelj zasačenim opravljivcem in obre- kovalcem jezike porezal,in odpeljala sta se na glavni trg. Vladar je bil dal pos- tavo že jeseni, sveti Janez Nepomučan pa je 16. maja. Ves ta čas je imel dosti drugega dela; zato je šele spotoma mi- nistra vprašal,kakšen uspeh ima postava
»Nekateri se hvalijo, drugi pa...« Mini- ster ni vedel, kako bi dejal.
»Le odkrito povej vse, kar veš in kar sam miisliš!« ga spodbuja vladar.
»No, ljudje pač zdaj ne obrekujejo, ker se boje,« reče minister. »Vendar toliko pametni niso, da bi se kaj drugega me- nili ali se česa koristnega lotill. Molčijo in so prepričani, da je postava krivična. Tvoja moč je velika, lahko napoveduješ vojske, lahko ukažeš marsikaj, a moja misel je,da z nobeno postavo ne moreš vsiliti pameti ljudem, ki je sami nimajo!« Tako je povedal minister prav od srca.
Pripeljala sta se na trg. Trobentači so zatrobili, bobnarji udarili po bobnih in župan je pozdravil vladarja. V dolgih vrstah so stali obsojenci v razvezanih čevljih, kakor je bilo v deželi zanje že od nekdaj zapovedano in navada. Pred njimi se je sprehajal rabelj v rdeči halji z velikim, ostrim nožem v roki. Včasih si je izpulil iz redke brade kocino, presku- šal na njej bridko noževo ostrino in se zarežal, da je obsojence kar zazeblo. Naokoli se je gnetlo ljudstva nič koliko.
Vladarju je bilo od sile žal, da je dal ke- daj postavo, zakaj grešnikom in gledal- cem se je na obrazu poznalo, da je imel minister prav. Seveda, kar je bil ukazal, je ukazal in postava se ne prekliče tja- vendan. Ljudje bi dejali: »Kakšen vladar je to!«
Vladar je počasi premeril dolge vrste ob- sojencev v razvezanih čevljih in posebno črno pogledal šolarje in umetnike.Potem je poklical k sebi rablja,mu še nekaj na- ročil in dal znamenje,naj se kazen izvrši
Bobnarji so zabobnali,trobentači zatrobili, obsojenci odprli usta in iztegnili svoje grešne jezike. Rabelj se je pa sklonil in porezal z bridkim, ostrim nožem vsem opravljivcem - jezike pri čevljih.
Postavi je bilo ustreženo. Ljudje so vpili živijo, župan se je priklanjal, minister čudil, vladar pa zadovoljno smejal, da mu je Bog dal še pravi čas dobro misel.
Sodbo so gledali tudi vsi mestni čevlja- rji. Ko je rabelj začel jezike pri čevljih rezati, so bili veseli, da bo kaj zaslužka zanje. Ko so pa videli,da obsojenci sami pobirajo in spravljajo jezike, so vedeli, da si jih misli vsak sam nazaj v čevelj prišiti.In ker so ljudje že taki,da se naj- raje pomudijo pri misli na zaslužek in do biček,so čevljarji še naprej premišljevali in ugibali,kako bi vendarle do njega prišli
Prvi si je mislil: Zaradi porezanih jezikov pri čevljih bo še dosti zbadanja in za- mere. Bolje bi bilo,da bi pri obutvi sploh jezikov ne bilo! Premišljal je toliko časa, da je iznašel čevlje brez jezikov.
Drugi je prav tako mislil, pa začel delati škornje, ki tudi nimajo jezikov. Tretji je dejal,če se zmuznejo človeku pri čevljih jeziki v stran,kar je posebno pri otrocih rado, bodo vsi mislili, ni jih, rabelj jih je porezal! Jeziki morajo biti daljši in vidni! Začel je delati čevlje, ki so imeli široke, narezljane konce jezikov še zapognjene in po vrhu položene naprej.
Kakor tretji, je sodil četrti, pa je uganil, da se jeziki ne morejo nikamor izmuzniti če so za oba roba prišiti. Tudi moča ne more potem v čevelj. Ta je z gojzerica- mi ustregel lovcem, hribolazcem, smu- čarjem in sankačem.
Peti pa ni nič mislil in premišljal, pa je delal še kar naprej čevlje po starem. In od takrat imamo tako različno obutev.

Proti koncu lanskega leta, 28., 29. in 30. novembra, smo obhajali 150.obletnico Marijinih prikazanj skromni redovnici Katarini Labouré v Parizu.
V cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani je bila v čast Brezmadežne s čudodelno svetinjo tridnevnica. Prvi dan je bil namenjen pred- vsem bolnikom in invalidom, drugi mladini, v nedeljo, zadnji dan slavja, pa je sveto mašo daroval ljubljanski g. nadškof.
Naj spregovorim malo obširneje o prvem dnevu. Premagali smo strah pred hladom zimskega popoldneva in se v nepričakovano velikem številu udeležili proslave, ki se je pričela s pesmijo »Marija, mati ljubljena«. Na zaslonu so se vrstile slike čudodelne svetinje, kapele prikazovanj, sv.Katarine in druge, ki so spremljale krajšo razlago zgo- dovinskih dogodkov leta 1830 v Parizu. Na glasbo in besedilo Magnificat so dekleta z ritmičnimi gibi zelo lepo in skladno izrazile Marijino predanost in veselje.
»O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo.« S to prošnjo, ki nam jo je v vsakdanjo molitev priporo- čila Brezmadežna, se je pričela slovesna sv. maša, ki jo je daroval prijatelj urednik. V svojem govoru je osvetlil pomen Marijine privolitve v božje materinstvo. Marija nam more in mora biti vzor v vsem, še posebno v popolni predanosti svojemu Gospodu. Ob oznanjenju se je nekoliko prestrašila, ker pa je ljubila Boga z vsem srcem, se je njen strah v popolnem zaupanju in zvestobi sprevrgel v čisto veselje. To njeno veselje se je še posebno razkrilo v hvalnici Gospo- du. Izrekla je svoj odločilni "da": »Zgodi se mi po Tvoji besedi.« Brez pridržka se je pre- pustila božjemu načrtu, ki tudi njej ni bil v celoti razkrit. Čeprav je bila Marija po božji volji najčistejša med ženami, je vendarle njena svobodna odločitev bila bistvena v odrešenjskem načrtu - postala je Odreše- nikova mati.
Jezus je prosil svojega Očeta, naj gre kelih trpljenja mimo njega in hkrati rekel: »Ne moja, ampak Tvoja volja se zgôdi.« Tudi v očenašu nas Jezus uči moliti: »Zgodi se Tvoja volja,kakor v nebesih,tako na zemlji.«
Življenje je božji dar. Veličina življenja pa ni v sijaju, slavi ali znanju, temveč v pre- prostosti in plemenitosti srca, v predanosti in zvestobi Bogu.Samo ta more biti osnova za duhovno rast, razvoj in izpopolnjevanje ter pot, ki vodi v resnično veselje.
Ni vedno lahko izgovoriti brez pridržka vsak dan: »Zgodi se Tvoja volja.« Velikokrat se sprašujemo: »Zakaj?« Božji načrt nam os- taja prikrit, nedoumljiv, zavit v temo. Tiste dneve se spomnimo na Marijin »da« in na njeno pomoč.
Pri sv.maši smo sodelovali vsi in slovesnost zaključili s pesmijo »Marija skoz' življenje«.
Vedno in povsod pa velja prva misel vam, dragi prijatelji, ki ostanete doma. Duhovno smo bili z vami in vi z nami pri sv. daritvi ob pesmi in v molitvi.

M. K.

FEBRUAR

MISIJONSKI NAMEN: Da bi mladina krščan- skih dežel pomagala prizadetim otrokom misijonskih dežel.
Ta misijonski namen spada tako kot splošni v okvir leta prizadetih. Mladina krščanskih dežel naj bi mislila na otroke in mladino ne- krščanskih dežel, ki je dvakrat prizadeta: Ne poznajo Kristusa in prikrajšani so za naraven razvoj. Imeti bi morali srce za te prizadete in jim pomagati iz svojega izobilja
Iz prispevkov otrok, ki so se odpovedali sladkarijam in podobnim rečem,so bili zgra- jeni domovi za sirote brez staršev,delavni- ce,šole.Iz tega denarja se šolajo vzgojitelji in učitelji teh otrok, zdravniki, katehisti in duhovniki. Vsaka žrtev pa tudi nas vzgaja in prebuja nove delavce-apostole.
Ali ste že slišali za Vaniera? Bil je mornariški oficir in sin predsednika Kanade. Pustil je donosno službo in se posvetil samo priza- detim.Za to delo je pridobil mnogo prosto- voljcev, ki mu pomagajo,celo svojo mater, ki je bila ravnateljica velikega bančnega podjetja in je izredno sposobna ženska. Molitev pomaga!

MAREC

MISIJONSKI NAMEN: Za Cerkev v Ekva- torialni Gvineji.
Ta mesec bomo z molitvijo obiskovali tudi zahodno Afriko. Tam je majhna državica, Ekvatorialna Gvineja. Za dobro tretjino je večja od Slovenije, ima pa le 300.000 pre- bivalcev. L.1968 se je otresla španske nad vlade in postala samostojna.
Prvih enajst let samostojnosti je vladalo v tej državi izredno hudo versko preganjanje Toda l. 1979 se je odnos do Cerkve spre- menil. Na oblast je prišel Teodor Obiang Nguema, ki je dal Cerkvi svobodo. Odprl je cerkve, povabil duhovnike in redovnike k sodelovanju pri obnovi dežele. Ker nimajo dovolj domačih izobražencev, je vlada za- prosila Cerkev, naj prevzame pouk in vzgojo v višji šoli v mestu Bata. Zaprosila je tudi za profesorje,učitelje, veroučitelje, vzgoji- telje v internatih in za apostolske delavce. Razumeli so, da Cerkev danes podpira do- mačine, domač jezik, domačo kulturo.
Glavni oznanjevalci blagovesti v tej deželi so bili klaretinci,ki bodo l.1983 obhajali sto letnico, odkar tukaj delajo. Pomagajo jim tudi salezijanci ter drugi redovniki in redo- vnice.
Če ne moremo v misijone, bodimo misijonarji vsaj z molitvijo in žrtvijo!

P. Pavel Berden

„BARAGOV DAN" LETA 1981 BO V ŠMARTNU PRI KRANJU 20. SEPTEMBRA 1981

Baraga, šmartinski kaplan (1824-1828). Po prihodu v Šmartno pri Kranju se je tako goreče lotil dušnega pastirstva, da mu je sestra Amalija morala že prvi mesec pisati, naj se vendar malo bolj varuje. On ji je pa odgovoril: "Dela se ne izogibljem, v njem najdem svojo najslajšo uteho. Hočem in moram delati, dokler me Bog ohranja pri dobrem zdravju. Zdaj je največja potreba za delo,lepa setev je že visoko dorasla. Ali naj hlapec,ki ga je gospod poklical k žetvi, drži roke križem in gleda, kako roparske ptice kradejo in zobljejo zrelo zrnje? Ne, meni to ni dano, tudi če bi me imelo stati življenje".
Kmalu je zaslovel kot pridigar. Imel je velik govorniški dar. Bil je zares ljudski govornik. Še bolj privlačno je bilo to, kar je pridigal; ljudstvo kaj takega še ni slišalo. Globoka resnoba do življenjskih vprašanj, združena s srčno milino je dihala iz njegovih govorov Čutilo se je, kako je sam ves prežet od sve- te vsebine in kako ves živi iz vere. Tudi po več ur daleč so ga hodili poslušat... Nje- govi krščanski nauki so bili tako lepi, da je bila cerkev tudi popoldne polna in so od- daljeni ostajali pri cerkvi čez poldne, da so mogli poslušati njegove besede.
Župniji je hotel pomagati do lepega verske- ga življenja zlasti s pospeševanjem dobre- ga prejemanja zakramentov, kakor se je bil tega dobro naučil pri sv.Klemenu Dvoržaku
Baraga je tudi rad obiskoval bolnike. Od blizu in daleč so si ga želeli za svete zak- ramente. V štirih letih je Baraga pripravil v šmartinski župniji 69 bolnikov za smrt, med- tem ko jih je župnik, prvi kaplan in duhov- nika pri sv. Joštu in v Besnici vsi skupaj le 35.
Blagoslov pri delu je bil božji odgovor na njegovo prizadevanje za lastno svetost. Sicer jo je skrival,pa se je vendar zvedelo, da živi gospod Friderik zelo sveto in da se pokori. Vse je razdal, kar mu je prinašala služba. Svojo hrano je pošiljal revnim bol- nikom.

Iz knjige Jaklič-Šolar,
Friderik Baraga, 1968, 29 sl.

ZA TEBOJ SEM ŠEL V AMERIKO

Župnik Oman od Sv.Lovrenca v Clevelandu v Ameriki je dne 2. avgusta 1939 pisal lju- bljanskemu škofu:
"V ponedeljek 24. julija se je vršila letna seja Baragove zveze. Sklenjeno je bilo na- birati proste darove za namene procesa za Baragovo beatifikacijo. Na seji je prišlo do izrednega navdušenja zato,ker je bil nav- zoč tudi father Jager iz Minneapolisa (Spom- nite se,da sva ga srečala pri g.Jos.Trobcu v Elk, River, Minn.). Fr. Jager je namreč imel raka na nebu v ustih, ki mu je zašel tudi v nos in grlo tako, da že nekaj dni ni mogel ničesar zaužiti. Zdravnik mu je prisodil še nekaj tednov. Jed, sploh kar je skušal za- užiti, mu je šla pri nosu ven. Že so imeli njegovi tovariši vse pripravljeno: prostor, kamor ga bodo pokopali, mašnika, ki bo bral rekvijem, in govornika, ki bo govoril ob pogrebu. Čakali so samo trenutka, ko bo Jager, ki je bil popolnoma oslabel, izdihnil.
- Jager zdaj pripoveduje: Sem se pa ujezil in sem rekel: "Vidiš ti, Friderik! Ti si v ne- besih, jaz pa tukaj umiram in ti pa v tvoji ponižnosti stojiš najbrže za vrati. Vsi drugi narodni svetniki tekajo k Bogu, da pomagajo svojim,ti pa si preponižen,da bi se pobrigal za mene, ki sem zadnji tvojih naslednikov (Baraga je privedel Pirca, Pirc Trobca,Tro- bec Sonca,Sonce pa Jagra delovat v ZDA) Tukaj ne gre za tvojo čast, ampak za krš- čansko usmiljenje," je rekel Jager Baragu. "Ti mi lahko pomagaš. Pomagaj mi!"
- Jager mi je s solznimi očmi pripovedoval in večkrat mu je govorica zastajala: "To je bilo ob 11. uri dopoldne. Ob dveh popoldne pa sem naenkrat začutil, da sem zdrav. Vstal sem. Bil sem še slaboten, da sem le s težavo hodil. Pet mesecev sem bil že v bolnišnici. Počasi sem se opravil in na ste- no opirajoč sem lezel iz sobe. Na hodniku sem srečal sestro in postrežnico. Kar ostr- mele so in so mislile,da se mi blede. Res se mi je že malo zasukalo včasih od slabosti. Toda sedaj pa ne.
Strežnica je z roko zamahnila pred čelom, češ, blede se mu. In ko sem to videl, sem rekel: Tebi se blede, ne meni. Niso me mo- gle spraviti nazaj. Šel sem ven, vzel svoj avto, ki sem ga imel spravljenega za bol- nišnico in se odpeljal domov. Mesto je bilo polno prometa. Že dalj časa mi ni dišala nobena hrana, studila se mi je vsaka jed. Ko sem prišel domov, sem začel piti mleko, jesti kruh in svinjino. Čez nekaj dni sem spljuval kraste iz ust in pokazala se je naj- lepša koža.
Vse zaceljeno in raka nikjer. Dvakrat sem bil od tedaj že pri zdravnikih na minessot- ski univerzi in vselej so priznali, da ni nikjer več raka."
Lahko si mislite, prevzvišeni, kako nas je vse to pripovedovanje zanimalo, toda, op- rostite to dolgo pismo...Saj tudi od drugod kot se bere,prihajajo vesti o uslišanih pro- šnjah. Zatorej čudežev ne bo manjkalo.Da bi se sedaj le še ljudje zganili in prispevali za potrebni fond."
Pred časom se je s traktorjem težko poško- doval član naše družine, oče enajstih otrok. Nesreča se je zgodila v gozdu na Javorni- ku pri Cerknici. V bolnišnici so ugotovili, da ima popolnoma raztrgano danko in zlomlje- no medenico. Odpovedale so tudi ledvice, prišlo je do zastrupitve krvi. Stanje je bilo brezupno. Očeta pa je poznal pater Šetar. Na njegovo pobudo smo se obrnili za po- moč na škofa Baraga. Potem je prišla še zlatenica. Še in še so ga morali operirati. Naenkrat se je začelo stanje zboljševati: odšel je domov in bil potrjen za 4-urno delo V zdravstvenem domu so mu rekli,da eden od milijona nima take sreče.Upamo si trditi da je bila pri vsem tem očitna božja pomoč na priprošnjo škofa Baraga, za kar se mu prisrčno zahvaljujemo in želimo, da bi hitro dosegel čast oltarja. Dolžna sem javno zahvalo škofu Baragu,da s tem pomagam, da ga razglasijo za svet- nika. Na njegovo priprošnjo sem bila v bo- lezni in v drugih težavah vselej uslišana. Obljubila sem tudi znesek za misijone in iz- polnila. Prosim Boga,da škofa Baraga kmalu poviša na oltar za svetnika, da ga bomo častili in imeli za priprošnjika v nebesih. Bila sem zelo bolna, saj so mi noge odpo- vedale in sem morala ležati. Imela pa sem trdno vero in prosila sem škofa Baraga za pomoč za zdravje.Njegova priprošnja mi je pomagala, v to sem popolnoma trdno pre- pričana. Pošiljam vam nekaj v zahvalo za uslišano prošnjo za ozdravljenje sina, ki ga je delno zadela kap in je ozdravel. Veliko zaupanje imam v Baragovo priprošnjo, ker mi je že večkrat pomagal in se mu vsak dan pripo- ročam. Molim tudi molitev, da bi bil razgla- šen za svetnika. Srčno se zahvaljujem božjemu služabniku Frideriku Baragu za takojšnjo pomoč v hudi bolezni. Že leta 1976 sem bila na težki ope- raciji. Zdravniki so ugotovili, da je neozdrav- ljivo,rak. Čez dve leti sem naročila Prijate- lja bolnikov, v njem pa so bile tudi zahvale Baragu. Prebrala sem jih in sem takoj začela devetdnevnico. Bila sem uslišana, stanje se je začelo vidno zboljševati. Sedaj sem, hvala Bogu in Baragu, dobra. Spet hodim, kuham in pospravljam. Primarij v bolnišnici mi je rekel, da je to res velik čudež, da sem tako ozdravela. Jaz pa vem, komu se moram zahvaliti za pomoč. Zaobljubila sem se, da se bom javno zah- valila in poslala dar za misijone. V stiski,ko sem se bala, da bom morala na operacijo, sem se z zaupanjem obrnila na Boga in škofa Baraga. Prepričana sem,da so bili po njegovi priprošnji izvidi taki, da ni bila pot- rebna operacija. Zato se mu iskreno zahva- ljujem in prosim Boga, da ga kmalu poviša do časti oltarja. Tudi jaz sem dolžna zahvalo Frideriku Bara- gu za uspešno operacijo na očeh. Zahva- ljujem se mu vsak dan in se mu priporočam za zdravje. Zahvaljujem se Frideriku Baragu, da je us- lišal mojo prošnjo za olajšanje prebavnih motenj, ki so me mučile vse življenje do 58 let starosti, ko sem se k njemu priporočila za pomoč z natisnjeno molitvijo, ki jo še vedno molim. To so bile velike težave,ki so me mučile, kljub še drugim težavam, ki me še mučijo, ali najhuje je mimo. Srčno želim da bi bil Friderik Baraga povišan na oltar. Iskreno se zahvaljujem škofu Baragu za us- lišano prošnjo že večkrat. Uslišal me je, ko sem ga z devetdnevnico prosila za pomoč. Daj ljubi Bog,da bo že skoraj postavljen za svetnika na oltar. Škofu Ireneju Frideriku Baragu sem dolžan zahvalo,ker menim,da mi je po njegovi pri- prošnji jasno in nedvoumno pokazana bo- žja volja. Odvzeti so bili razjedajoči dvomi, nemir in stiske. Bilo mi je vrnjeno zdravje, mi je uspelo shujšati,mi je bilo vrnjeno ve- selje in mir srca in mi dano toliko zdravja, da morem opravljati svojo službo. Po veri vem, da je bilo vse to zame dobro in prav. Obljubo želim sedaj izpolniti. Dne 5. julija 1978 se je moja 79-letna mama hudo po- nesrečila. Bila je na tem,da umrje. Zaupno sem prosil Boga, Marijo, svetnike in tudi škofa Baraga. Bogu se moram zahvaliti, da si je opomogla in se še danes kar dobro drži - Ves ta čas sem odlašal s sporočilom. Čutim pa dolžnost, da se Baragu javno zahvalim. Naj nam naš veliki škof Baraga pomaga, da bomo z njegovo pomočjo širili božjo slavo v zveličanje duš. Imam veliko zaupanje v škofa Baraga. Ve- likokrat mi je že pomagal.Pred kratkim sem bila v veliki stiski. Vsak dan sem molila in prosila,naj me usliši. In res sem bila usliša- na. Zato se mu javno zahvaljujem in molim da bi bil kmalu prištet med svetnike. V težki notranji bolezni,tako,da mi zdravila že niso nič več pomagala, sem se po bož- jem navdihnjenju obrnil na velikega misijo- narja škofa Friderika Baraga in ga v duhu svete vere prosil za ljubo zdravje. Bil sem uslišan,hvala Bogu. Zato prilagam ta skro- mni dar njemu na čast. Vi pa obrnite ali za misijone ali lačne otroke ali pa za cerkvene potrebe. Rada bi dala v kak misijonski list iskreno za- hvalo za uslišanje misijonarju škofu Frideriku Baragu. Ali bi bilo to mogoče? Ali imamo pri nas misijonski list? Karkoli boste ukrenili mi bo prav. Moj namen je samo zahvala. Pri Baragovi oddaji po vatikanskem radiu so priporočili, naj pošljemo svoje zahvale za uslišane prošnje. Zato podpisani izjavljam, da sem se pred več leti priporočil Baragu in bil takoj uslišan v zelo važni zadevi. Zato se mu s tem javno zahvaljujem. Sporočam vam,da sem na priprošnjo škofa Baraga čudežno hitro ozdravela. Najprej me je bolelo v levem kolenu, kakor da mi je živec odpovedal. Zdaj je že dolgo od tega in me sploh nič ne boli. Potem me je bolela leva noga nad gležnjem. Spet sem prosila Baraga in mi je tudi to hitro minilo. Zdaj se mu vsak dan zahvaljujem, ker sem trdno prepričana,da sem si to od njega iz- prosila. Pred leti me je milica odpeljala v psihiatrično bolnišnico. Tam sem bila že večkrat, ker čutim naelektrene misli. Ko sem to večkrat pripovedovala, so bili prepričani, da je to bolezen. Priznam, da sem bila tudi živčno izčrpana. Zdravniki se o odhodu domov niso nič hoteli pogovarjati. Prišlo je tudi dekle, ki je imela s seboj knjižico o škofu Baragu. Z zaupanjem sem začela opravljati devet- dnevnico. Kmalu po prihodu v bolnišnico so mi dovolili odhajati čez nedeljo domov. Ko sem opravljala devetdnevnico,sem na obi- sku pri sorodnikih rekla: "Kdo bi me vzel ven iz bolnišnice? " Bratrančeva žena je takoj rekla: "Jaz, če boš prišla k nam". V bolnišnici sem to povedala zdravniku, ki je rekel: "Naj pride dotična sem, da se bomo pogovorili." Sorodnica je prišla na pogovor in čez nekaj dni sem bila iz bolnišnice od- puščena. Vem, da me je Baraga uslišal. Iz vsega srca se zahvaljujem božjemu slu- žabniku Frideriku Baragu za pomoč in usli- šanje moje prošnje. Pred tremi leti sem zbolela na črevesju, imela strašne bolečine in napade v trebuhu. Rentgenske slike so pokazale, da imam rane na črevesju in da je potrebna operacija. Ker sem že zelo v letih in imam slabo srce, sem se bala in operacijo odklonila. Doma sem uporabljala vsa mogoča domača zdravila in se zatekla k Frideriku Baragu za pomoč. Molila sem devetdnevnico in se zaobljubila, da bom poslala dar v zahvalo, če se mi zdravje zboljša brez operacije. Sedaj po več letih so bolečine ponehale. Šla sem na ponovni pregled.Pri zdravniški preiskavi so ugotovili da ni videti nobenih ran in da zato operacija ni več potrebna. Zato sedaj z veseljem izpolnim svojo zaobljubo, in pošiljam dar za misijone Frideriku Baragu v zahvalo za usli- šane prošnje. Še naprej se mu priporočam. Živela sem v Ljubljani 30 let. Svoja dva si- nova sem vzgajala krščansko. Eden je in- ženir. Med študijem si je našel dekle, ki ni bila poučena o Bogu in ne krščena. Molila sem vsa leta. Leta 1976 sem prišla domov. Na obisku frančiškanske cerkve v Ljubljani sem našla "Ognjišče" in brošuro o uslišanjih z Baragovo podobico. Nisem veliko molila, samo kar je na podobici in en očenaš vsak večer en mesec. Kleče sem ga klicala na pomoč. Naj se zgodi božja volja! Že sta se hotela poročiti,pa si je naenkrat našla dru- gega, poročenega s tremi otroki. Mojega sina je to tako prizadelo, da je ves obupan blodil okrog. Zato se pa še zatekam k Ba- ragu s prošnjo, naj čolnič življenja mojih sinov srečno pripelje do svetih nebes. Sin je zelo pil in ponočeval že deset let. Pred sedmimi leti sem začela goreče moliti k Baragu,vsak dan in vsak večer. Po sedmih letih je prenehal popivati in ponočevati. Za- to sem obljubila, da se bom Baragu javno zahvalila. Naj bo čimprej sprejet med zve- ličane, kajti on je res očiten čudodelnik. Iz srca se zahvaljujem božjemu služabniku Frideriku Baragu za večkratno uslišanje v boleznih in težavah. Vsak dan molim in se mu priporočam še naprej. Želim, da bi ga čimprej častili na oltarju. Pošiljam malen- kosten dar za najbolj potrebne. Sem starejša žena,ki je prebolela že mnoge težke bolezni. Letos sem dobila nenadoma srbeče vnetje kože in vodene mehurčke. Morala sem takoj v bolnišnico, kjer so me strokovno zdravili... Poleg tega je izbruh- nila še visoka sladkorna bolezen, ki je tudi zavirala zdravljenje kože.Zdravniki so zma- jevali z glavo, ker niso mogli ugotoviti dia- gnoze.Poleg tega je bilo kritično tudi zato, ker ne smem jemati raznih zdravil, saj sem imela že trikrat zastrupitev kostnega moz- ga.V bolnišnici sem bila dva meseca in sem ves čas goreče molila k Frideriku Baragu z zaupanjem in darovala trpljenje križanemu Zveličarju.Obljubila sem tudi javno zahvalo in dar za lačne otroke v misijonih. Bila sem uslišana. Koža se je zacelila in sladkorna je padla na zadovoljivo mero. Ko sem se po dveh mesecih vrnila v svoje staro okolje, so se vsi čudili mojemu zdravemu izgledu. Srčno se zahvaljujem božjemu služabniku Frideriku Baragu za pomoč v težkih sodnij- skih zadevah, da se je končalo pravično. Vse je bilo videti, da bo zmagala krivica in s trdnim upanjem sem se oklenila Friderika Baraga.Ta mi je na čudežni način pomagal da je zmagala pravica. Izpolniti hočem svojo obljubo in javiti usli- šanje na priprošnjo škofa Friderika Baraga. V veliki duševni in telesni stiski mi je bilo pomagano. Zahvaljujem se Bogu za usliša- nje in škofu Baragu za priprošnjo. Pošiljam skromen dar v zahvalo, ki sem ga obljubila škofu Baragu v zahvalo za uslišane prošnje. Dvakrat se mi je obetala bolnišni- ca, pa sem prosila Friderika Baraga, naj mi pomaga,da ne bo treba v bolnišnico. Hvala Bogu, bila sem uslišana.
Še v tretje sem se zatekla k njemu,ko smo morali z eno leto starim otrokom v bolniš- nico. Imel je vnetje ledvičnih čašic, vnetje mehurja in zelo slabo kri. V 8 dneh smo ga dobili domov. Čez 14 dni je popolnoma oz- dravel in tudi kri je v redu. Iskreno se za- hvalim za uslišane prošnje in zelo želim, da bi bil kmalu prištet med svetnike. Moj mož je ležal na smrt bolan. Zadnji za- krament je odlagal od dne do dne. Živela sem v velikem strahu, da umrje brez za- kramentov. Z zaobljubo sem se obrnila na škofa Baraga in prošnja mi je bila že drugi dan uslišana.
Drugič sem se že zopet zatekla po pomoč k njemu. Nekega dne sem zapazila na prsih neko temno liso kot neko "znamenje".Obšel me je silni strah, pomislila sem na raka. Po zaobljubi sem začela moliti devetdnevnico k škofu Baragu. Medtem sem obiskala še zdravnika. Rekel mi je, naj pridem na kon- trolo čez tri tedne. Že po nekaj dneh mo- litve se je temna lisa zmanjšala in izginila. Srčna hvala škofu Baragu. Želim, da bi bil čimprej prištet med blažene. Tudi jaz se moram javno zahvaliti za usli- šane prošnje. Že prej sem bila večkrat us- lišana v težkih zadevah, pa sem z zahvalo odlašala. Zdaj pa sem se znašla v posebno hudi stiski. Spet sem se obrnila z devet- dnevnico k našemu Frideriku Baragu.Prosila sem ga, naj pomaga. Ne vem kako - samo pomagaj! Tudi v hlevu,ko sem krmila živino sem zdrknila na kolena in molila.Zadeva še ni končana. Priporočam se mu za srečen konec. Prisrčno in javno se zahvaljujem škofu Fri- deriku Baragu za večkratno uslišanje.Sama sem sestavila molitev,katero vedno molim. Vem, da ne molim zastonj. Večkrat mi je že pomagal in mi bo še. Želim in molim, da bi bil čimprej tudi na zemlji poveličan in bi ga častili na oltarju. Po zaobljubi prilagam dar za misijone. Lepo se zahvaljujem za zdravje škofu Ba- ragu. Zdravniki mi niso mogli več pomagati Bila sem kar naprej bolna. Ko sem se pri- poročila Baragu in opravila devetdnevnico, se mi je zdravje povrnilo. Sedaj se čutim popolnoma zdrava in tudi hitro hodim. Po- magala mi je molitev in prošnja k Baragu. Prosim, da objavite mojo zahvalo. Javno se zahvaljujem Frideriku Baragu za večkratno uslišanje prošnje glede bolezni in drugih zadev v sorodstvu. Devetdnevnice se še nadaljujejo in se mu še naprej pripo- ročam. Prosim tudi,da bi bil čimprej razgla- šen za blaženega. V zahvalo prilagam mali prispevek, za kar najbolj potrebujete. Sporočam, da sem molil in se zatekal k škofu Frideriku Baragu ter popolnoma ozdravel. Imel sem hudo srčno sklerozo več let. Zdravnik je rekel,da ni ozdravljivo.Sedaj je že šest mesecev,odkar ne jemljem nobenih zdravil in tudi nimam nobenih težav.

P. M., Novo mesto

V tem letu bo minilo:
160 let, odkar je Baraga na Dunaju dokon- čal študije prava (1821)
160 let,odkar je prodal trebanjsko graščino
160 let, odkar je zaprosil za vstop v ljub- ljansko semenišče
Kdo bo letos stopil za njim na to pot?

V tem letu bo minilo:
150 let, odkar je 2. januarja 1831 Baraga pisal sestri, da je po enomesečni vožnji prek oceana prispel v New York.
150 let, odkar je iz Cincinnatija odšel na prvo misijonsko postojanko Krivo drevo. To je bilo daleč kot iz Ljubljane do Varšave.
150 let, odkar je pisal Leopoldini ustanovi, da je ves vesel samo 12. julija krstil 11 poganov.
Kaj bomo mi letos storili za božje kraljestvo?

V skladu s cerkvenimi predpisi - z objavo teh uslišanj nočemo izreči nobene sodbe o tem, ali so nadnaravnega izvora ali ne.

PRILOGA „PRIJATELJU": 1/1981 - Izdal Baragov odbor v Ljubljani (odg. Vilko Fajdiga, vicepostu- lator). Razmnožila: Tiskarna „Kresija" Ljubljana, Gosposvetska 13 - januarja 1981 (8).

400-letnica rojstva »gospoda Vincencija«

I.

»Gospod Vincencij?« Mi nismo navajeni na ta naslov. Poznamo ga bolj po njegovem uradnem imenu in priimku Vincencij Pavelski Pa še to ni povsem točno. Vincencij se je pravzaprav pisal »De Paul«. Kakorkoli že, štiristo let je preteklo, odkar se je rodil, a krščansko ljudstvo ga ni pozabilo. Kako bi ga, ko pa je bil razglašen za zavetnika vseh ustanov in družb, ki v imenu krščanske lju- bezni delajo in skrbijo za vse, ki so kakorkoli v stiski. V njegovi domovini Franciji pa ga celo imenujejo »oče domovine«. Tam tudi navadno ne rečejo Vincencij Pavelski, am- pak kar po domače »gospod Vincencij« kot o starem znancu, ki še vedno živi v spomi- nu svojega ljudstva. Tudi film o njegovem življenju nosi preprosti naslov »Gospod Vincencij.«

Še vedno pa živi v spominu zaradi izredne iznajdljivosti, ki jo je pri njem dokazala lju- bezen. Ustanovil je tudi dve družbi, ki bi naj nadaljevali njegovo delo: misijonarje ali lazariste (kot jih imenujejo zaradi nekda- njega avguštinskega samostana svetega Lazarja v Parizu,kjer so prvotno stanovali) in sestre usmiljenke. V Sloveniji pa sodijo k Vincencijevi družini tudi Marijine sestre. A na svetu je še mnogo drugih družb in usta- nov, ki živijo iz Vincencijevega duha in oh- ranijo spomin nanj kot na svojega očeta.

Vincencij se je rodil 24.aprila 1581 v naselju Rankinu v ga- skonjski kmečki družini, po- stal duhovnik, doživel v prvih duhovniških letih ujetništvo v Berberiji, po čudovitih potih Previdnosti prišel nazaj v Francijo in tam začel svoje poslanstvo.
Mali Vincencij ni bil svetnik, kot niso bili svetniki gaskonjski otroci tistega časa. Po očetu je dobil kmečko dobroto, ki ga je spremljala skozi vse življenje. Preprosto pastirsko in delavno življenje domačije je vtisnilo v njegovo dušo pristnost in nepo- narejenost, dalo pa tudi voljo do dela.
Malo vemo iz let njegovega študija, tudi iz bogoslovnih let ne dosti. Ob novi maši je storil lepo potezo, ker jo je doživel tako skromno v skriti kapelici; ta dan je hotel biti sam s svojim Gospodom. Vidi se, da mu ni bilo za slovesen hrup, ampak je ljubil zbranost v Bogu. A kmalu se je pokazala slabost. Zahotelo se mu je denarja, ki bi ga naj dobil pri nekem volilu v Marseillu. In odpravil se je na pot. Tedaj ga je zgrabil Bog. Lahko bi ostal eden izmed sto in sto povprečnih duhovnikov,ki so takrat živeli v Franciji in bolj skrbeli za svoje ugodno živ- ljenje kot za duše. Ob vrnitvi so ga zajeli gusarji, ugrabili so mu denar,njega pa pro- dali v sužnost v Berberijo.
V suženjstvu je dozorel v pravega duhov- nika,dozorela je zlasti njegova ljubezen do bližnjega,saj je dobro čutil,kaj pomeni člo- veku v pomanjkanju kos kruha, včasih sa- mo dobra beseda. Šel je v župnijo in začel z blagoslovljenim karitativnim delom. Prišel je v stik s slavnim kardinalom Berullom, ki mu je utrl pot v odličnejšo družbo, kjer se kmečki sin ni ravno dobro počutil,pa je bilo v načrtih božje previdnosti, da se je prav tam pripravljal na svoja bodoča dela.
Tudi to veliko pridigo je sv. Vincencij poslu- šal in obrodila je svoj sad. Tako pripravljen in notranje utrjen se je izročil božjemu vo- dstvu. Zdaj se je božji duh začel prelivati vanj in preko njega v duše. Samo po sebi se je razvijalo delo.Oblikovala se je njego- va misijonska družba, oživil je karitativno delo gospe krščanske ljubezni, ki je rodilo družbo usmiljenih sester. Ob njem so se kopičile ustanove in organizirala karitativ- na dela, tako številna, obsežna in bogata, da je težko razumljivo,kako je vse to zmo- gel en sam človek. Razumljivo postane le, če vemo,da vse izhaja, ne iz njega, ampak iz božjega duha, kateremu se je izročil in ki je oblikoval tudi njega v svetnika.

(dalje prihodnjič)

V začetku vas bom spomnil na dve gesli Bra- tstva, kajti dobro si je zapomniti bistvene stvari.
Prvo geslo: prihaja od g.d'Argenlieu. Ko je napisal knjigo o Bratstvu, je iskal primeren naslov. Nekega dne mi je pisal:»Našel sem ga: Glejte,živimo.« To so besede sv.Pavla: »Skozi smrt smo šli in glejte, živimo.« Cilj Bratstva je spodbujati bolne in invalide,saj nekateri mislijo, da je njih življenje popol- noma nesrečno.
Drugo geslo: ko sem napisal brošuro o Bratstvu, sem tudi sam iskal in našel v evan- geliju:»Vstani in hodi!« Hromi je ležal na postelji in Jezus mu je ukazal, naj vstane. Naj bodo vsi bolniki in invalidi samostojni ljudje. Čestitam Bratstvu iz spodnjega Zaira, ki so si vzeli to geslo za naslov. Nasmehnil sem se, ko sem videl na pečatu »Le-Ma«, (Leve-toi ... et marche - vstani in hodi).
Zapomnite si ti dve gesli in morda boste našli tretje, ki bo še boljše.
Po tem zboru pa ne pozabimo še na en po- jem, ki je temeljnega pomena: Edinost v različnosti.
Gremo k različno bolnim in invalidom. Prib- ližamo se negibnim, tuberkuloznim, gobav- cem, bolnim na srcu, skratka, vsem.
Srečamo invalide, prizadete že od rojstva, take, ki jih je nesreča doletela v mladosti (Jacques Beaugé-»Lebreton«-je imel dvaj- set let, ko mu je granata uničila oči in ro- ke) ali pri delu. Nekatere pa je nenadoma ohromila bolezen.
Eden ima živo vero, vera drugega je, kakor bi dremala, tretji zopet je neveren itd.
Bratstvo nas pošilja k vsem. Pazljivo pog- lejte v okolje, kjer živite, kakšne ljudi sre- čujete. Ne zahtevajo od vas nemogočega, ampak vse, kar je mogoče.
Radi rečemo, da se Bratstvo zanima za naj- bolj uboge. Res je, nikoli jih ne smemo po- zabiti, vendar se Bratstvo zanima tudi za tiste, ki jim gmotno nič ne manjka, močno pa pogrešajo voljo do življenja.
Bratstvo kliče vsem:Ti si živ človek-Vstani in hodi!
Če vas opozorim na različnost invalidov in okoliščin, je zelo pretresljivo govoriti o ra- zličnosti narodov, v katerih Bratstvo živi. Kakšno veselje, ko gledam ta shod! Brat- stvo se širi kot čudežno po vsem svetu: deset dežel iz Evrope, pet iz Afrike, enajst iz Amerike,ki jih predstavlja odbor Latinske Amerike, ena iz Oceanije. Bratstvo odlično živi svojo različnost.
Različnost ne bi koristila, če bi je ne živeli v Edinosti.
Delati moramo enako. Nekega dne leta 1942 mi je Gospod navdihnil: Bratstvo. Ne delajte iz tega imena kar koli vsakdanjega, pleh- kega (bratstvo: vendar ni vseeno kakšno). Skupno lahko postavimo cilj, ki bo samo člo- veški. V Evropi ne manjka združenj bolnikov in invalidov, to vam lahko zagotovim.
Naše Bratstvo pa ima podlago v Evangeliju »Moja zapoved«, pravi Jezus, »je ta,da se ljubite med seboj, kot sem vas jaz ljubil.« »Oče«, je rekel Jezus, »naj bodo vsi eno, kot sva midva, Oče, eno!«
Pojdite k svojim bolnim in invalidnim bratom in sestram s to ljubeznijo, ki jo črpajte v Kristusu. Tako jih boste res ljubili, kakor je treba. Prinesli jim boste svetlo bratstvo, ki jim bo pomagalo razviti njihovo življenje v naravnem kot tudi v nadnaravnem smislu.
Bodite prepričani,da bo to evangeljsko živ- ljenje nalezljivo. Bolniki in invalidi,ki so vam blizu, vas bodo videli delovati in vas bodo posnemali. Ne da bi poznali Kristusov nauk bodo posnemali bratskega duha, ki ga vi živite. Sveti Duh bo v njih deloval in tudi ti se bodo skupaj z vami dajali še drugim bo- lnim in invalidnim bratom.
In vi,ki že več let živite tako,kot jaz zdajle govorim, nikoli ne vodite računa o tem, kaj ste že napravili. Včasih, o tem sem prepri- čan, boste imeli veliko veselja, toda naj- pogosteje sploh ne boste videli dobrega, ki ste ga storili.
Takole recite:
Jezus me je poslal, On mi je dal poslanstvo Čeprav le z majhnim uspehom,sem se ven- dar potrudil, da živim evangelij s svojimi brati.

H. François

Tri mesece je od tega, ko smo bili združeni na mednarodnem kongresu v Cineyju.
Vseh šest dni smo skupaj skušali najti poti da bi bolje živeti »Edinost v različnosti« Bratstvo se je povečalo,to pomeni,razširilo se je v veliki različnosti. Obenem odkrivamo, da je njena moč v edinosti bratskega duha to je zvestobi prvim ustanovam tega Gi- banja.
Čedalje bolj sem prepričana, da Bratstvo ne bo živelo,če bo vsak od nas videl svoje poslanstvo le v tem,da spravi bolnika proti svojemu bratu - bolniku... Naša posebnost je evangelizacija:današnji bolnik potrebuje prave, zastonjske ljubezni. Verjemite mi: Bratstvo H. Françoisa ni zastarelo,ni zunaj mode; je aktualno; sicer bi bil tudi evan- gelij nekaj zastarelega...
Mednarodno leto invalidov je pred vrati. Mi smo v svetu in navzoči bomo pri vseh ak- cijah, ki so potrebne za dostojanstvo člo- veškega življenja.
Poznamo nešteto situacij, kjer so invalidi zasramovani v svojih najosnovnejših pra- vicah, kjer ne pomenijo NIČ...
Veliko ljudi se bo v letu 1981 "nagnilo" nad invalida,veliko ljudi se bo odločalo "zanj"... Zdravi bodo razpravljali med seboj o tem, kaj je »dobro za« invalide...
Ne mislim soditi o tem delu,sploh ne, vendar, ali je to edini način, s katerim bodo pomagali invalidom? ...
Pregovor, mislim, da kitajski, pravi:
»Če daš ribo lačnemu, bo jedel en dan; če ga pa naučiš loviti ribe, bo jedel vsak dan...«
Bratstvo poudarja človeško in duhovno vre- dnost osebe invalida. Vemo,če kdo ustvari vez prijateljstva s kakšno osebo, ta vez ostane. Delimo si trpljenje, težave; skupaj iščimo rešitve, obrnimo se na tiste,ki imajo socialne, zdravniške, pravne izkušnje... Vsi ti koraki so potrebni na vseh nivojih in tudi v zakonih.
Vendar je vse to prav malo,če ne spreme- nimo mnenja v svojih srcih...
»Poglejte, kako se ljubijo,« je edini pravi »recept«,da se naučimo pozornosti, poslu- ha,razpoložljivosti, priznavanja pravih vre- dnot.
Predvsem to naj Bratstvo v letu 1981 še okrepi in pa življenje v Veselju...
Naj ne bo to leto polno zahtev, ampak za- četek let, ko se bomo znašli pred nalogami za bolj pravičen svet, kjer bodo pravice navsezadnje le sprejete...

Marie Thérèse Gros
mednarodna odgovorna

Tudi v Krščanskem bratstvu bolnikov in inva- lidov je novo leto prineslo nekaj sprememb Na delovno mesto prihaja nova desetčlan- ska mednarodna ekipa, v kateri imajo tudi vsak svojo odgovornost. Sestavljajo jo predstavniki iz držav Evrope in Latinske Amerike. Poleg ustanovitelja Bratstva H. Françoisa sodelujejo še: dva mednarodna vodja, odgovorna mednarodna voditeljica in nekaj odgovornih v Bratstvu iz posame- znih držav.Ta ekipa ali odbor načrtuje:delo Bratstva, skrbi za medsebojno povezavo in boljše spoznavanje, omogoča izmenjavo mnenj in pomaga državam graditi skupno strukturo Bratstva.
Posebno skrbno in prizadevno bo delo ko- miteja v letošnjem letu, ki ga je OZN raz- glasila za mednarodno leto prizadetih (in- validov, bolnikov, slepih, slušno, govorno, umsko prizadetih).Brez dvoma je to prilož- nost, da to mednarodno združenje odkrije drugim vse,kar zadeva prizadetega človeka.
Bratstvo bolnikov in invalidov v teh priza- devanjih nikakor ne sme stati ob strani.
Mednarodni komite je poslal generalnemu sekretarju OZN tudi pismo, v katerem pra- vi: »Krščanstvo BBI se zahvaljuje OZN, da je razglasila leto 1981 za mednarodno leto prizadetih.Voditelji Združenih narodov dajo tako priložnost bolnikom in invalidom, da razodenejo svojo vrednost,svoje možnosti, pravice in dolžnosti v današnjem svetu.«
Dalje je v pismu izražena zaskrbljenost ob zastrašujoči rasti števila bolnikov in invali- dov.Bratstvo opozarja na pomanjkanje za- vesti pri ljudeh, ki se ne zmenijo za vzroke nevarnosti, ki grozijo človeštvu.
Na koncu pisma pravi še: »Prepričani smo, da bomo vsi skupaj, zdravi in bolni, dosegli cilj mednarodnega leta prizadetih.
Želimo,da bi napredovalo vključevanje bol- nikov in invalidov med svet. Vsi želimo po- magati pri izgradnji bolj človeškega in bra- tskega sveta.«
Bratstvo je že lani julija z mednarodnega kongresa v Cineyu poslalo OZN tudi sklepe s katerimi je opozorilo na možnosti, ki jih imajo v letu prizadetih posamezniki in cer- kvene skupnosti:
1. - Delo Bratstva mora izvirati iz življenja, iz temeljev,da bo resnično in verodostojno Vse bolnike in invalide bomo povabili, da bodo uporabljali vse svoje človeške in du- hovne sposobnosti za večjo ustvarjalnost in resnično dejavnost.
2. - Poudarjamo vrednote vsakega človeka in vseh ljudi.Želimo,da bi nas priznavali kot ljudi v vsej polnosti in da bi se popolnoma vključili k izgradnji tega sveta. Kot božji otroci kličemo člani Bratstva vsem ljudem dobre volje, naj bolnikom in invalidom do- volijo živeti svoje življenje v odgovornosti, in si prijateljsko med seboj pomagajo.
3. - Predlagamo, da bi bilo mednarodno leto prizadetih priložnost, da se cerkvene sku- pnosti:
- zavedajo, da so bolniki in invalidi enako- vredni kristjani in ne samo opazovalci;
- da spremenijo način govorjenja o invalidih in bolezni (brez pomilovanja,paternalizma);
- resnično sprejmejo invalide in bolnike s konkretnim vključevanjem.

Mednarodni odbor

»Ko premišljujem besede sv. Pavla (1 Kor 12.12-30), iščem v molitvi svoje mesto in poslanstvo v Kristusovem (živečem) Telesu«

Močna povezava med tem osebnim izkust- vom sv. Terezije in ciljem našega gibanja je jasna. Krščansko Bratstvo bolnikov in invalidov teži k temu, da bi se vsak bolnik in tudi skupnost invalidov popolnoma odprla.
V naši zapleteni družbi težim najprej k do- ločenim zahtevam: »najti ustrezen položaj«, »najti delo« ... kar mi bo dovoljevalo, da uresničim svoje želje kot oseba,da se bom počutil vključenega v določeno skupnost.
Nekateri so se spopadali s težavami in žrt- vami, drugi spet z večjo lahkoto. Manj je teh,ki se čutijo vključene v skupnost Vere. Najmanj pa je teh, ki so res našli svoje »me- sto«, svoje »poslanstvo«: osebno dovršitev svojega poklica.
»Premišljevala sem o rokah, nogah, glavi... tega Telesa, vendar se nisem videla v njih... Še sem iskala, ne da bi našla, dokler nisem odkrila poglavja, ki govori o daru samega sebe. Od tega trenutka dalje sem s popol- no jasnostjo razumela,da je »moje« mesto v srcu,da je »moje« poslanstvo spodbujati apostolske roke in misijonske noge, zdru- žene s Kristusovo ljubeznijo, in to v samo- stanu, kjer sem bila...«
Bratstvo ceni vrednote vsakega človeka in vse, kar je sad Ljubezni, četudi bi se to zdelo v očeh drugih neuporabno,neproduk- tivno,malo rentabilno,ali pa prinaša le malo ekonomskih in socialnih rešitev.
Bratstvo se je potem,ko se je odločilo tudi za evangelizacijo bolnih in najrevnejših,od- ločilo tudi za druge vrednote. Za naše gi- banje ni značilno le to, da želimo bolnike in invalide vključevati v družbo in Cerkev, ni le to, da jim hočemo najti »neka« mesta, ampak »njihova« mesta... Takrat bodo re- snično zaživeli, se razvili, se odprli svojim bratom in Bogu.
Bratstvo se opredeljuje kot služba,kot pod nebje,kjer bo bolnik sam razvil svoje lastne zmožnosti, odkril »sebe« v stiku s »teboj«, ko bo živel »nas«. Ponovno bo našel svojo vrednost božjega otroka, ko bo začutil svetovno in konkretno bratstvo, brez nad- zorovanja in obrobnosti.
Na mednarodni stopnji je Bratstvo na Med- narodnem kongresu v Cineyju ponovilo sa- moopredelitev ob mednarodnem letu inva- lidov.
V letu 1981 bo naše gibanje v sodelovanju z drugimi socialnimi organizacijami delalo za to, da nas bodo drugi videli kot »ljudi«, ne kot »invalide«. Posebno bomo skušali tudi to,da bomo "sebe" čutili bolj kot "ljudi" ne pa kot »invalide« ali prizadete.
To leto, naslednje in vsa,ki bodo še sledila bo naše gibanje moralo paziti,da bodo nje- govi člani globoko občutili to,da so "ljudje" sedaj in v prihodnje. V bratskem ozračju bo mogel vsakdo odkriti svoje poslanstvo, in bo videl, da je aktivna celica v rokah, nogah ali srcu tega telesa, čigar Glava ima večno življenje in čigar srce nenehno utri- pa in pošilja oživljajočo kri vsemu Telesu.
Bratstvo, ki je kakor telo, ki še raste, bo lahko čutilo svoje noge počasne, ali hitre; svoje roke odprte, ali zaprte; svoje srce bolj ali manj ljubeče;svojo glavo ustvarjalno ali ne...vendar se bo vedno moglo prenavljati če bo vase sprejelo človeške in evangelj- ske vrednote,če bo sprejelo Besedo življe- nja in bo črpalo moč v realnih situacijah, v katerih dan na dan živi.

Juan Manuel Arnau

Srečno v novo leto! Bogu hvala,da nam ga je dal!
Potem, ko sem vam poslal prvo pismo, so me mnogi spodbujali,naj se še oglasim,češ, da ste z veseljem prisluhnili. Tako opogu- mljen torej zopet pišem. Opisal bom svoj zadnji božič.
Že proti koncu novembra so se naši otroci in mladina vsak večer zbirali k posebnim pevskim vajam in se učili božičnih pesmi, s katerimi bodo nastopili na sveti večer.Sko- raj vse pesmi morajo biti nove,kajti Malgaš ljubi novosti. Poleg pesmi je treba vsako leto uprizoriti »Jezusovo rojstvo«, kjer sta Jožef in Marija glavna igralca. Dete Jezusa ni težko najti. Kar snameš ga s hrbta ene od mamic.Seveda tak "sposojen" Jezušček največkrat joka med predstavo, kar zbuja med ženskim spolom sočutje, med moža- karji pa prijetno muzanje.
Obljubil sem kristjanom na moji južni posto- janki,podružnici,da bom ta božič praznoval pri njih. To bo prvič,kar svet stoji,da bodo imeli polnočnico. Ker sem se že naveličal hoditi peš 40 km v eno smer,sem se tokrat potrudil in z nekaj fanti za silo popravil tri mostove,tako,da sem lahko šel z motorjem Sèm v Manambondro sta prišli za praznike dve sestri, da so ljudje imeli tudi obhajilo, jaz sem pa šel na jug. Nekaj dni prej je tu- kaj divjal ciklon, tako da sem se že bal, da je voda moje mostove odnesla, pa sem bil vsakokrat veselo presenečen,ko sem jih še vse našel na mestu. Od zadovoljstva sem se ob vsakem okopal (in to decembra!). Okrog poldne pred božičem, ko je bilo son- ce čisto navpično nad glavo, sem privozil v Sandravinary (Šandžavinani). Pričakovali so me. »Mompera,srečo imaš.Ujeli smo ve- liko morsko želvo. To bo mesa za praznik!« Ko je običajno pozdravljanje prenehalo in so se kristjani razkropili, je prišel k meni zopet predsednik župnije. Po njegovem vedenju sem poznal, da nekaj ni v redu. (Po osmih letih počasi začnem razumevati Malgaše). Prav podrobno in na dolgo mi razloži,da ga hoče žena po tridesetih letih zakona in z enajstimi otroki zapustiti in se vrniti k sta- ršem.Potem poslušam še drugo plat zvona, ženinega. Vzamem si tri ure za razmišljanje in molitev. Ko se sveti večer začne, ju oba pokličem. Skupaj razmišljamo, se pogovar- jamo, kregamo, molimo... In končno vpra- šamo: za koga od nas se je pravzaprav Kristus ta božični večer rodil? Ali ga bomo sploh pustili, da se bo rodil? Ali ne načrtu- jemo splava v naših srcih? Kristus,ki je pri- šel, da bi nas spravil... Potem sem jim še povedal, kakšno veliko odgovornost imamo mi,starši, pred zgodovino in Cerkvijo, tukaj v kraju, kjer se Cerkev šele poraja...
Potem so ljudje eden za drugim začeli kap- ljati za spoved. In prišel je tudi predsednik župnije in za njim tudi njegova žena. O,solze kesanja in odpuščanja! Drage so te solze. Tudi Kristusa je drago stalo naše odreše- nje... To je bil moj božič. Med mašo so mi nehote oči uhajale k predsedniku župnije, k njegovi ženi, ki se je trudila,da bi ukrotila razposajenega enajstega otroka. Ta ver- jetno ničesar ne potrebuje bolj kot dobre starše.
Še bolj kot vsako nedeljo so ljudje ob pet- ju odprli vse registre. Otroški glasovi so se kar odbijali od pločevinaste strehe, potem, ko so možakarji z basi orali na globoko. To še tako trda ušesa prebije... Cerkev je bila okrašena s posebnimi sadeži, ki so jih nab- rali otroci ob morju. Ko bo praznika konec, bomo sadeže obrali in pojedli. Že pri zad- njem blagoslovu se je cerkev napolnila do zadnjega kotička. Takrat so se nam pri- družili še protestanti, ki so hoteli ujeti še katoliške pesmi. Po maši so namreč prišle na vrsto pesmi in plesi ob jaslicah. Ob teh ritmičnih izvajanjih so možakarjem kar sa- me od sebe začele noge udarjati ritem in ženske s telesi pozibavati. Bog je postal meso, prav je, da to veselje tudi naše telo izrazi. Odkar je Kristus prišel, ni za nas nič več pogansko. Vse je odrešeno in posve- čeno, tudi naše telo...
Drugi dan je bila slovesna maša.Po maši so prodajali darove, ki so jih kristjani prinesli. S tem malo napolnimo cerkveno blagajno. Ko se ljudje razidejo,župnijski svet napravi letni obračun. Z ironijo jih gledam,kako re- sno jemljejo to delo. Manj denarja je, več mora biti računanja in diskusije...
Prazniki so za nami, ostajajo nam pa doži- vetja, tako osrečujoča!
Na praznik Gospodovega Razglašenja 1981

Lep pozdrav vsem
Janez Puhan, Madagaskar

Vselej, ko pišem to rubriko,sem žalostna in vesela obenem. Žalostna, ker smo izgubili prijatelja; vesela, ker vem, da je odšel po plačilo k Očetu. Ob prvi letošnji številki me boli, ko vidim, koliko prijateljev je odšlo.
V decembru nas je presenetila vest, da je nenadoma umrl Tone Humar iz Bohinjske Bele. Ko sem bila prvič pri njih na obisku, sem mislila, da Tone ni invalid, ko je tako skrbel za ženo na vozičku. Tudi hiša in vse okrog nje je kazalo, da skrbi za stvari tako da se z ženo dobro počutita v okolju, kjer sta si ustvarila prijeten dom.
Potem so tukaj še prijatelji, ki jih žal nismo dosti poznali. Da so odšli, smo zvedeli za Marijo Kogovšek iz Vrhnike, Julijano Ficko iz Boreče pri Petrovcih, Nado Cirnski iz Bre- žic, Jožeta Glavan iz Leskovca in Darinko Petrič iz Ortneka.

Vsi so imeli življenje težko, prežeto s trplje- njem in vemo, da so odšli po zasluženo pla- čilo. Hudo bi bilo, ko bi mislili, da je za njih življenje s smrtjo končano. Tako pa vemo, da so že srečni in lahko jih le prosimo, da bi tudi za nas izprosili milosti, ki jih v vsak- danjem življenju tako potrebujemo.

Rozika

»Marija je porodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.« (Lk 2,7)

Govorijo vam tisti, za katere »ni bilo prostora v prenočišču«. Rodil se je naš Brat-Jezus. Zanj »ni bilo prostora v pre- nočišču«,ni bilo prostora med ljudmi. Pred njim so zaprli vrata. Tako je bilo tudi z nami. V srcu fanta, v srcu dekleta ni bilo prostora za nas. Bežala sta eden od drugega, skrivala sta se in mi smo ostali brez zatočišča. Bitje, ki nas je nosilo pod srcem, je trkalo na mnoga vrata, a ni našlo prostora, niti pri svojih najbližjih. Ve- likokrat smo trepetali v strahu pred smrtjo, vse dokler nismo zagledali svetlega sonca... Bali smo se, da ne ostanemo brez svetlobe srca - brez ljubezni...
Vsak mesec samo za mleko in hrano pora- bimo tri milijone dinarjev. Koliko dobrote nam po vas izkazuje Jezus! Od njegovega rojstva pa vse do danes se neprestano obnavlja božja ljubezen.
To vam želijo otroci Karitasa iz Kaptola, Vrhovca, Vugrovca in Oborova ter osebje Karitasa z voditeljico

Jeleno Brajša

Najprej se vam lepo zahvalim za Prijatelja, ki mi ga pošiljate. Sprejmem ga z veseljem saj najdem v njem veliko tolažbe na svoji življenjski poti. Ko ga preberem, vse dobro premislim in spoznavam, da življenje le ni tako težko, saj nosijo drugi še težji križ, kakor jaz. Če ti vztrajajo in ga nesejo na- prej, ga bom jaz nosila še laže.
V veliko tolažbo mi je to, da pride Jezus vsak mesec v moje srce, ali pa še večkrat in me vedno potolaži, saj čutim, da nisem zapuščena, čeravno ne morem v cerkev, kamor sem vedno tako rada šla.
Sedaj se vam še lepo zahvalim za kartice in lep prtiček. Naj vam Bog plača, ko toliko časa porabite za nas. Kako lepo je za in- valide in bolnike, saj vemo, da nismo sami, da lahko dobimo obisk ali povabilo za na srečanje. Tega vem, da smo vsi veseli.
To leto sem bila malo med vami, ker me je tako pogosto obiskovala bolezen, da sem bila kar trikrat v bolnici. V duhu in molitvi pa sem bila pogosto med vami,saj nas Bog vedno povezuje, da smo skupaj, čeravno tako daleč eden od drugega.
Pravkar sem dobila tudi božično pismo od prijateljev. Tudi za tega se vam lepo zah- valim.Za list Prijatelj se vam še naprej pri- poročam!

Micke Rehberger

Iskrena in najlepša hvala za praznično da- rilo. Tudi jaz vam pošiljam malo, skromno, toda z ljubeznijo. Sedaj je, hvala Bogu, z mojim zdravjem bolje,da lahko spet oprav- ljam svoj poklic. Nadaljujem z delom, ki mi je v veselje. Čutim, da sem dolžna trpečim pomagati in biti njihova prijateljica. Za da- nes bom končala, čeprav bi imela marsikaj koristnega in zanimivega pokramljati z bol- niki prek lista Prijatelj. Vendar imate verje- tno dovolj člankov, vedno novih, pa se ne upam vsiljevati. Sem bolniška negovalka in vsak dan delam med samimi negibnimi bol- niki, zato vem, kaj se pravi biti bolan. Tudi sama sem to skusila. Sedaj, hvala Bogu, zopet lahko opravljam svoje delo.
Sprejmite prisrčne pozdrave od vedno lju- beče prijateljice trpečih ter pomoči potre- bnih.

Olga Klenovšek

Mrak je že legal na zemljo, ko sva s prija- teljico Cvetko prispeli v Žužemberk. Bilo je kakor v pravljici... Na nebu so žarele zve- zde, ki so obsevale jasno zimsko noč. V daljavi se je nekaj svetlikalo, kakor da bi bila velikanska luč. Krka je tiho šumela skozi noč. Srečna sem bila, ker sem lahko prav v tem kraju prestopila prag novega leta. Želela sem si, da bi se čas ustavil... Toda časa ni mogoče ustaviti. V miru in prijetni družbi smo v sv.maši prosili gospoda Jezu- sa za svojce, prijatelje in znance. Spomnili smo se na otroke in mladino. Želeli smo,da bi vladal v svetu mir. Ljudje naj bi bili pri- jatelji med seboj. Jezus nas uči - ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.
Kar težko se je bilo posloviti.Drug drugemu smo še enkrat stisnili roke, in si zaželeli SREČNO! Vsak je odšel v mrzlo novoletno noč. Hvala g. Janezu, ker nam je pripravil lep silvestrov večer.

Š. Nevenka

Pozdravljeni, prijatelj urednik!
Pa sem se vam zopet namenil napisati ne- kaj vrstic. Danes bom po dolgem času la- hko šel spet k maši. Že dolgo nisem mogel iti, pa sem sedaj zato vesel in srečen... Meni je bilo v mrzlih zimskih dneh nekoliko dolgčas, ker nikamor nisem mogel. Hvala Bogu, da imam topel dom, in tranzistor, ki mi zvesto krajša dolge dneve in noči.
Spomnijo se me pa tudi dopisniki. Res sem vesel, če mi kdo piše. Naslovov se mi je že toliko nabralo, da nikakor ne morem vsem odpisati. Ustrežem tistim,ki so najbolj zve- sti in se me večkrat spomnijo.
Komaj pa čakam, da bo nekoliko topleje in bom lahko šel ven, med ljudi. Kaj poseb- nega vam ne vem več povedati, edino to želim, da bi me spet obiskali ali pa napisali nekaj vrstic. Posebej me zanima, če je kaj novega, kako kaj napredujete z delom pri našem listu in pri Prijateljstvu?
Se vas s hvaležnostjo spominja ter vas lepo pozdravlja

Lojze

Vedno rada preberem vaš prijateljski list. Ko sem bila stara enajst let in pol, me je obiskala ta nesrečna »ljubezen bolezen« - paraliza.Pri triindvajsetih letih sem se spet začela postavljati na noge, kot majhen ot- ročiček. Sedaj so,hvala Bogu, noge boljše, toda bolezen mi je pustila druge posledice. Lahko si sama strežem, čeravno imam tudi invalidski voziček. Vesela sem in hvaležna dragemu Bogu, da se lahko postavim na svoje noge. Žal,nimam prijateljev invalidov ker je tukaj zapuščen kraj. Rada hodim v cerkev,ker pa je oddaljena,jo le redko obi- ščem. Rada molim doma. Trikrat sem bila že pri Mariji na Brezjah, ko je bilo romanje bolnikov in invalidov. Tam je zelo lepo in se razveselim, da tega ne morem opisati. Dolgčas mi ni, ker rada pletem in kvačkam razne prtičke. Tudi gobeline delam,kar po- meni veliko truda in lepo zabavo obenem. Vsem skupaj,posebno invalidom in bolnikom želim srečno novo leto!

Frida

Blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto vam želijo otroci veroučne sku- pine iz Stranic. Vam, sodelavcem in vsem bolnikom želim veliko blagoslova in božjega miru v svetih božičnih dneh, v novem letu pa mnogo ve- selja, uspeha in notranjega zadovoljstva.
Vsem prav lep pozdrav Dobri otroci, Bog vam povrni, ko ste se spomnili tudi name! Za Božič ste mi poslali voščilo, da bi razveselili in potolažili moje srce. Vesel sem, da še živijo pridni otroci, dobri ljudje, ki delijo pomoč in tolažbo bol- nim. lz srca sem vam hvaležen za vse in enako želim tudi sam: otrokom iz župnije sv. Jožef v Celju, iz Grahovega ob Bači, iz družine Koder,Bistrica pri Tržiču, s.Mariji...
V duhu vse lepo pozdravljam in se vas spominjam

Franc Kragelj

• Kakšen naj bo Prijatelj v prihodnjem letu, ne bom nič pisala, le to povem, da boljši, kakor je, biti ne more... • Srčna hvala za prejeti božični dar.Prijetni občutki spreletijo bolnika ob takem dogod- ku. Bog vam povrni za vse lepe trenutke, ki ste mi jih s svojimi deli in dobrim srcem darovali. • Iskreno se zahvalimo za tople besede v Prijatelju in obljubimo, da bomo molile za vas, za vse bolne in ostarele. • Minulo leto je bilo zame res srečno, saj sem bila na romanju v Lurdu in na srečanju bolnikov v Šentjakobu. Bilo je lepo, da sem kar pozabila na svojo nepokretnost. • Pišem vam v imenu štirih bralk, ker se vam ne upa nobena oglasiti. Z vašim delom smo zadovoljne. Upamo in želimo, da vaš trud tudi v prihodnje spremlja božji blagoslov. • Zahvaljujem se vam za darilo in voščilo.Z menoj je tako: sem pri peči in delam "smeti", da mi hitreje minejo dolge ure. • Bog je previdnost,ki skrbi za nas... Hvala za skrb in darilo tudi vam in vsem sodelav- cem. Obenem vam želim srečno in milosti polno novo leto. • Želim,da se tudi v novem letu še spomni- mo drug na drugega in si lajšamo pot skozi življenje. • Najlepša hvala za sliko z Mirenskega gra- du. Nisem pričakovala,da se boste spomnili name. Najlepši vtis na duhovnem srečanju je napravila name taka prisrčnost in razu- mevanje med udeleženci. • Prisrčno se zahvalim za prekrasno pismo. Z veseljem sva ga brali, kajti take tolažilne besede so za bolnika biser. Vsem podpisa- nim pošiljava tisočero pozdravov. • Pošiljam naročnino za Prijatelja, katerega zelo rada berem.Zanimiv je in ga pregledam od prve in zadnje strani. Posebno pisma misijonarjev so mi všeč. Jaz nimam talenta za pisanje,z zanimanjem bom pa brala vse, kar bodo drugi napisali. • Bila sem vsa prevzeta od iskrenosti do starega in onemoglega človeka, ko sem do- bila tako lepo darilo. Pismo bom večkrat pre- brala, molila bom za vse, saj v tem človek še globlje spozna, da ni sam. • Lepo se vam zahvalim za voščilo in spo- minček,ker ste mi s tem dali veliko poguma in moči.

Ljudje si moramo vedno in povsod prizade- vati za razumevanje in ljubezen do bližnje- ga in do Boga. Nihče namreč ne more le iz sebe črpati vse moči za življenje, ampak z drugimi deli dobro in slabo in skupaj z vse- mi je deležen božje pomoči. Vsi smo otroci enega Očeta in On nas ljubi...
Prosim, če mi lahko pomagate »napraviti spet red« in poveste, kako naj to misel prav razumem! Če se ustavim pri dosti razširjenem izreku, da Bog tepe tistega,ki ga ima rad, je treba seveda s tem izrekom zelo previdno ravnati Eno je namreč prispodoba,drugo je natan- čno izražanje. Ta izrek prav gotovo ni na- tančno izražanje,ampak samo prispodoba iz našega vsakdanjega življenja.Prava vzgoja ni v tem, da otroke razvajamo in da jim v vsem ustrežemo. Tako je lahko dober oče včasih zelo strog in neizprosen. Otrok pa v svoji naivnosti vidi v njem celo okrutneža. To pomeni, da tisto, kar se otroku zdi te- žko, nesprejemljivo ali boleče, v resnici ni slabo. Naši občutki, naše želje in naša pri- čakovanja niso edino možno merilo. To in samo to je treba imeti za sprejemljivo vse- bino tega izreka. Jaz in moje želje nismo zanesljivo merilo za to, kar je dobro in v čem lahko najde človek svojo srečo.
Tako se res nemalokrat zgodi, da se ljudje v trpljenju bolj poplemenitijo kot pa v la- godnem življenju, čeprav ne vedno. Toda razlog ni v tem, ker jih je imel Bog posebej rad in jim je bolj kot drugim poslal trpljenje pač pa v tem, da so oni, bolj kot drugi lju- dje, imeli Boga radi in jim je zato trpljenje bolj kot drugim pripomoglo k dobremu, naj- višjemu dobremu: imeli so Boga zelo radi in prav tako radi tudi druge ljudi.

Prva letošnja številka prinaša precej novega da res ne vem, kaj naj še dodam. Uvodnik in še nekateri prispevki govorijo o medna- rodnem Letu prizadetih. Prijatelj ima sicer v podnaslovu povedano, da je »list za bol- nike«, vendar se mi zdi, da je to leto nas vseh,saj je bilo že v »Božičnem pismu bol- nikom« leta 1968 zapisano: »Ta listič naj poveže nas, ki trpimo, da bi čutili, da ne trpimo sami, da se naši križi razdele in jih nosi mnogo ramen; in veselje, ki nam ga Bog pošilja s križem, naj se pomnoži in naj ga bodo deležna vsa trpeča srca.«
Z veseljem sem tokrat prebral vaša pisma in utrinke iz praznične pošte. Drobne, a ču- dovite misli so med vrsticami. Prisrčna hvala vsem,ki ste se oglasili, čeprav - kot mislite - sploh ne znate nič napisati. Le pogumno, naj vam še kdaj zdrsi pero po papirju! Bolj kot beseda bo govoril vaš zgled tistim, ki se doslej še niso oglasili. Prijatelj vedno čaka in želi, da pokramljate z njim, mu zaupate svoje veselje in težave,da bi bilo bogastvo vašega čutenja, doživljanja in dela dosto- pno tudi drugim.
Naj se v tem letu naše sodelovanje razširi in poglobi,da nam bo list v skupno veselje. Kdor pa želi biti vesel, mora razveseljevati druge... Zato napravimo veselje in pokažimo Prijatelja tudi tistim, ki ga še ne poznajo. Gospod pa naj nas spremlja s svojo pomo- čjo, da bomo drug drugemu luč za pogum- nejši jutri.
Prisrčen pozdrav vsem

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 15 din, letna naročnina 90 din (podporna 150 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Razstavljena dela izražajo globoko srčno plemenitost, občudovanja vredno vztraj- nost,voljo do življenja in plodovito ustvar- jalnost naših bratov in sester, ki hočejo prispevati svoj delež človeški družbi. Naj Bog obilno blagoslavlja dragocene in ple- menite napore, ki so nam vsem v zgled in spodbudo. Kaj zmore človeški duh, čeprav vklenjen v slabotno telo. V občudovanju vaših izdelkov sem obču- dovala Stvarnika, ki vam je dal tako lepe zamisli. Zelo ste me razveselili s svojim trudom. Ob pogledu na vaše izdelke se z vami ve- selimo in hvalimo Boga. Spodbujate nas, da uporabljamo svoje zdravje v korist bli- žnjega. Bog se razodeva v vseh teh izdelkih, ki pričujejo za moč duha in lepoto duše. Ob ogledu razstave sem spoznala, da mi, zdravi, le preveč gledamo samo nase in pozabljamo na vas.