Kako lep otroški pogled, kakor odprto nebo! Luč žari v žametno temnih očeh, katerih globine so polne skrivnostnega pričakovanja... Na ustnicah - iskren, nedolžen smehljaj! Vse, vse je odsev polnosti čiste otroške duše, ki se brez besed izraža na obrazku tega brezskr- bnega, negovanega otroka v vozičku...
»Le kam gledaš? Ko bi mogel spregovo- riti, ko bi že znal govoriti, bi nam morda ne povedal toliko,kakor nam pove tvoja otroška milina,tvoja brezizrazna sreča.«
Pričakovanje nečesa lepega, to je odsev otroškega sveta, v katerem gori luč dru- žinske sreče in doni pesem harmonije med starši in otroki.Globoka vera v srcu ljubeče matere in skrbnega očeta, ki daje rast pravi vzgoji otrok, to je naj- večji dar za srečno, pošteno življenje!
Božič... Praznik družinske sreče! Kadar se zazremo v ljubeči Marijin pogled, ko se sklanja nad božjim Detetom in v očetovsko zaskrbljen obraz sv. Jožefa, se prižge v naši duši luč pričakovanja božičnih skrivnosti?
Betlehemski hlevček... Skromne jaslice... Ni bilo prostora za sv. družino, v topli sobi, v mestu! Zaprli so vrata svojega srca, Betlehemčani... In »Dete božje v jaslih leži, grešni zemlji radost deli...« Neskončna je božja Ljubezen!
Vse, ki smo v duhu pričakovanja Njego- vega rojstva kakor otroci, ena družina, nas bo osrečila božična skrivnost.

Odprimo na stežaj, dušo in srce!
»Pridi, Svetonočno Dete,
z milostjo nas vse napolni,
da v nas duše - razsvetlé se! ...«

Cili Kodrič

za božič in novo leto boste prejeli ver- jetno veliko pisem, voščil in pozdravov in najbrž boste tudi sami marsikomu pisali. Tudi sam bi vsakemu od Vas rad pisal osebno pismo. Ker mi tega ni mo- goče, sprejmite, prosim, te besede v Prijatelju tako, kakor da bi jih naslovil osebno na vsakega od Vas.
Od svojega imenovanja za ljubljanskega nadškofa in od posvečenja na belo ne- deljo sem od Vas prejel veliko pisem. Marsikje smo se tudi srečali in skupno obhajali evharistično daritev. Če bi mi bil dopuščal čas in druge obveznosti, bi bil rad še večkrat prišel k Vam. A tudi če to ni mogoče, bodite prepričani, da se Vas stalno spominjam, posebno pri sv. maši in v molitvi. Vam pa se iskreno zahvaljujem za Vaše molitve in žrtve, s katerimi na poseben način sodelujete pri poslanstvu Cerkve na Slovenskem. Le človeško gledano so bolni, invalidi, ostareli in onemogli »nekoristni« in »ne- produktivni« člani družbe, kakor včasih slišimo. Krščansko razodetje pa je čisto drugačno.Evangelij nam pripoveduje,da je Jezus v svojem zemeljskem življenju bolnikom in trpečim posvečal svojo po- sebno pozornost in ljubezen. Veliko jih je ozdravil, vsem pa dal novega upanja s tem,da jim je odkril smisel in vrednost njihovega trpljenja. Kdor mora dan za dnem jemati nase svoj križ bolezni, in- validnosti, oslabelosti in onemoglosti, je na poseben način Jezusov učenec, če le skuša potrpežljivo, poln vere in zau- panja v božjo pomoč, nadaljevati svojo hojo za Kristusom.
Srečanje bolnikov in invalidov na Brez- jah,v Lurdu,po župnijah, obisk razstave ročnih del na Teološki fakulteti v Ljub- ljani,delo Komisije za diakonijo, prizade- vanje župnijskih pastoralnih svetov in osebni obiski kakor tudi Vaš list Prijatelj vse to Vam pove in Vas vedno znova potrjuje v zavesti,da Vas nismo pozabili in da niste sami.Vi,dragi prijatelji bolniki in invalidi, ostareli in onemogli, ste prav tako živ in bistven sestavni del Cerkve na Slovenskem kakor drugi kristjani. Še več: Vam velja naša posebna ljubezen, skrb in pomoč v molitvi in prijateljski po- vezanosti z Vami po besedah apostola Pavla: »In če en ud trpi, trpe z njim vsi udje« (1 Kor 12, 26). Veliko bolj smo povezani z Vami, veliko več mislimo in molimo za Vas, veliko več bi Vam želeli pomagati, kakor pa Vam moremo to po- vedati in pokazati. Če pa kje ta zavest še ni tako živa, se zavedamo,kako zelo potrebujemo spreobrnjenja.
Morda Vam je znano, da sem se v me- secu oktobru udeležil škofovske sinode - zborovanja škofov z vsega sveta - v Rimu, ki je govorila o nalogah krščanske družine v današnjem svetu. Veliko smo govorili tudi o družinah, ki imajo v svoji sredi bolne in invalide, duševno in tele- sno prizadete, in o družinah, ki jim je iz drugih razlogov naloženo posebno trplje- nje. Tudi pri nas na Slovenskem je dosti takih družin. Veliko Vas, dragi prijatelji, živi po družinah, nekateri pa ste po do- movih in bolnišnicah. Hvaležni moramo biti vsem, ki so do Vas dobri, za Vas skrbe,imajo za Vas razumevanje in Vam skušajo pomagati. Vas pa prosim, da s svojo potrpežljivostjo, dobro voljo, no- tranjo vedrostjo,skromnostjo in hvalež- nostjo lajšate Vašim sorodnikom in dru- gemu osebju skrb za Vas.
Moje pismo bo prišlo do Vas v adventu, ko se bomo spet pripravljali na božične praznike. Prav od srca Vam želim, da bi v adventnem času znova doživeli moč- no upanje in zaupanje v prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Kristus ni prišel k nam le pred 1980 leti in ne bo znova prišel k nam ob koncu sveta.Ne- nehno prihaja k nam tudi danes v naj- različnejših oblikah, v svoji besedi in v zakramentih, v notranji tolažbi in v člo- veški dobroti, v nesebični ljubezni in tudi v križu in trpljenju.Na poseben na- čin prihaja Bog k nam v našem bližnjem zlasti v naših najmanjših bratih. Tudi v Vas, dragi prijatelji, prihaja Kristus k nam. Mi pa bi radi tako prihajali k Vam, da bi Vam prinesli nekoliko več dobrote in ljubezni. Takega adventa želim Vam in vsem Vašim dragim in vsem vernim ljudem.
Za božične praznike naj Vam Bog podari obilje svojega miru, notranje sreče in veselja, naj Vam da polnost svoje tola- žbe in močnega upanja. V novem letu naj Bog ostane z Vami na Vaši življenj- ski poti, naj Vas varuje in blagoslavlja.
Od srca Vam želim božjega blagoslova z besedami apostola Pavla, ki jih vedno znova ponavljamo na začetku maše: »Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Sv. Duha naj bo z Vami vsemi!«
Prisrčno pozdravljeni!

Vaš †Alojzij Šuštar
ljubljanski nadškof

10. novembra je sveti oče Janez Pavel II. imenoval dr. Franca Krambergerja za novega mariborskega škofa.
Rodil se je 7.oktobra 1936 v župniji Sv. Lenart v Slovenskih goricah. 29. junija 1960 je bil v mariborski stolnici posve- čen v duhovnika. Od leta 1965 do 1972 je bil prefekt v Slomškovem dijaškem semenišču v Mariboru. V tem času se je posvetil raziskovanju življenja in dela škofa Antona Martina Slomška. Veliko se zavzema za to, da bi bil prištet med blažene. Leta 1973 je postal doktor te- ologije. Od leta 1972 do sedaj je bil rav- natelj Slomškovega dijaškega semenišča
Tudi mi se veselimo tega dogodka; novoimenovanega škofa se bomo radi spominjali in prosili Boga, naj obilno bla- goslavlja njegovo delo.

Dragi prijatelji!
Božič naj ne bo samo praznik spomina in obletnice Gospodovega rojstva, tem- več resnično duhovno doživetje rojstva božjega otroka v nas samih. Naj vam prinese blagoslov z obilo božjih darov!
Ostanimo tudi v novem letu povezani v Duhu in Ljubezni Otroka iz Betlehema.
To želimo vsem in vsakemu posebej

Po vsaki krizi,ki smo jo prestali,sta svet in življenje za nas več ali manj drugač- na. "Stara vlada ni več na oblasti". Ne- kaj se je spremenilo. Ali bolje:mi smo se spremenili.Mi nismo več taki,kot smo bili prej. Moramo se na novo orientirati. Za to potrebujemo veliko duševne energije In tako je čisto razumljivo, da poskušamo da se čim hitreje vrnemo v »normalno« življenje in se prilagodimo razmeram, ki so veljale pred našo boleznijo. Izkustva ki so za nami, bi radi čim hitreje pustili za seboj in se na to nič več ne spominjali Lahko se zgodi, da nam je mučno, če srečamo nepričakovano na cesti znan- ca iz sosednje postelje v bolnišnici ali sestro. Izkustev, ki smo jih nabrali med boleznijo, ne moremo prenesti v svet, v katerem moramo živeti in se uveljaviti. To so "mučna" izkustva. Vendar pa no- čemo spet preiti na običajen »dnevni red«,ampak malo razmisliti o vprašanju, kaj se je za nas po bolezni spremenilo.
Lahko odkrijemo, da je naš odnos do ljudi postal drugačen. To ima pri neka- terih osebah ,prednost', da jim sploh ni treba reči, kaj jih vznemirja in teži. Že prej čutim, včasih jasneje kot drugi. Ljudje,ki sem jih imel prej za 'bližnje', so se mi odtujili. Če sem si prej želel, da bi imel stike s čim več ljudmi, mi sedaj za- dostuje le nekaj 'iskrenih' prijateljev.Ob teh besedah človeka,ki razmišlja o svo- jih odnosih, čutimo, da te spremembe ne doživlja le kot prijetne. Občutljivost je tudi breme.
Vsekakor pa je občutek za pristne stike porastel. Samo ti nam nekaj pomenijo v naši krizi in lahko predrejo osamljenost, v kateri smo se znašli.Bili so nam »zna- menje življenja«. Odslej nam postanejo brez pomena stiki,ki ničesar ne povedo. Tu ne moremo več tako sodelovati. Ko smo na svojem telesu izkusili,kako žalji- ve so lahko cenene vsakdanjosti in na- videzne prijaznosti, trpimo zaradi tega.
Vprašanje, ki nas stalno vznemirja, se glasi:Ali bomo spet imeli debelo kožo,da bi se prilagodili - ali pa spremenili življe- nje? Ali je kakšna pomoč, ki bi nam po- magala oblikovati življenje v prihodnosti
Bridko smo izkusili, da je ena od korenin našega prizadevanja po storilnosti želja da bi obdržali priznanje in ljubezen.Kako naj se učimo, da bomo v tem pogledu znali ravnati drugače s samim seboj, pa tudi z zakonskim partnerjem in z otroki? Krščanska vera nam tudi odpira nove možnosti. Živi od ljubezni, ki ni odvisna od storilnosti in pridobljenega standar- da, ki tudi ne presahne, če odpovemo. Vzemimo si Jezusa za zgled. Evangeliji nam navajajo številne zgodbe v Novi zavezi. Presenečeni lahko odkrijemo, da zdaj drugače doživljamo Jezusa.
Doživeli smo,kako bridko je,če nas noče nihče razumeti, če ne moremo govoriti o tem, kar nas vznemirja in skrbi. Koliko upanja nam vliva tisti, ki nas posluša in nas skuša razumeti.
Potem se nam npr.v psalmih odpro novi pogledi, ki niso omejeni samo na čas naše bolezni. Bog dopušča,da tožimo in se prepiramo,da dvomimo in sprašujemo (Morda je sploh naša molitev onemela, ker si tega nismo dovolili?).
To spoznanje ima lahko tudi posledice za naš odnos do drugih. Potem vemo, da tudi mi lahko dovolimo ljudem, da govore o stvareh, ki jih ne razumejo.
Morali smo doživeti, kaj pomeni biti sla- boten. Nekaj časa smo bili popolnoma odvisni od pomoči drugih. To je boleče in pomembno izkustvo. Razumljivo je, da ga, kolikor se le da, hitro pozabimo.
Toda vredno je razmisliti,ali gre pri tem, kar smo tu doživeli, samo za »obratno nezgodo« v tem obratu, ki ga imenuje- mo življenje, za nenormalnost, ki jo je treba čim hitreje spet odpraviti, da bo obrat brez motenj spet tekel - ali pa spada morda to izkustvo globlje v naše človeško bivanje.Ali ravnamo lahko tudi drugače z našo slabostjo in nemočjo, kot da jo čim hitreje pozabimo in nas- topamo zopet kot močni ljudje?
Krščanska vera odpira tudi tu nove,bolj tolažilne vidike. Ne veruje samo v »pra- vico močnejšega« in ne živi od neizpro- snega nasprotja »močan« in »šibak«, ki je osnova našega življenjskega boja, pač pa vodi k nenavadnemu izkustvu, da se močni in šibki dopolnjujeta.
»Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan«, pravi Pavel (2 Kor 12,10), ko govori o svoji bolezni. To pomeni, da je govoril iz izkustva,zato nam bo misel v veliko pomoč. Pri tem je seveda od- ločilno, da gre za moč, ki črpa pobudo iz skupnosti ter posebno iz odnosa do Boga, ki podpira šibke.
Ali ne spominja tudi na izkustvo, ki smo ga imeli med boleznijo in ga ne smemo izgubiti? Ali nam ne pomaga, da poma- gamo šibkim okrog nas?
Naj zdaj navedemo besede, ki jih je iz- govoril bolnik, ko je razmišljal, kako je doživljal sebe kot bolnega in zdravega človeka:
»Najgloblji vzrok moje malodušnosti je, da svojega življenja končno ne obliku- jemo sami, ampak da je to posojena dobrina. Kot vsako izposojeno stvar, jo lastnik lahko vsak trenutek vzame na- zaj.« To pa pomeni, da svoje življenje lahko hvaležno sprejmemo. Lahko se še enkrat na novo začne.

(konec)

Bolezen je poklic

Hladnega popoldneva smo se odpeljali na obisk k Vovnikovi družini v Križe (Vovnik,Križe 42,64290 Tržič). Imajo tri mlade invalide, ki živijo skupaj s starši.

Našega obiska so bili zelo veseli. Vrnili smo jim izdelke z razstave ter jim oživili spomin nanjo tudi s tem, da smo zavrteli posnetek pozdravnega na- govora g. nadškofa na razstavi. Takoj so nam veselo povedali, da jih je tudi g. nadškof že obiskal. Vsi so navdušeni nad njim, kako je preprost, čeprav je visoka osebnost. Spodbujal jih je, naj pogumno vztrajajo. Lepe vtise imajo nanj že z Brezij, ko je za vsakega imel prijazno besedo. Ko je Mirko povedal,da zbira znamke, mu jih je poslal po pošti.
V začetku je bilo res zelo težko, še bolj tudi zato, ker nas ljudje niso sprejemali s pravim razumevanjem. Zelo nam je bilo nerodno, ko so nas tako ogledovali, še posebno,ko smo šli k maši v domačo cerkev. Ko pa so nas začeli obiskovati prijatelji, nismo več tako zaprti vase in radi hodimo med ljudi.
Leta 1973 so nas prvič obiskali. Kar ve- rjeti nismo mogli, da imajo ti nepoznani mladi ljudje toliko razumevanja do nas. Prvič so prišli tudi bolj s strahom, saj jim je bilo rečeno, da smo bolj čudaški ljudje,ker ne pustimo svojih bolnih otrok ven, da se jih sramujemo. Vsi smo bili končno veseli,ker je bilo čisto drugače. Radi se spominjamo, ko nas je nato g. Jože povabil na novo mašo.
Majda nam na hitro na pamet pove datume vseh veselih in pomembnih do- godkov. Tako so se spoznali z mladimi prijatelji, poznanstva pa se še vedno širijo. In zadnjih nekaj let niso več tako osamljeni.Precej imajo obiskov. Zbližala jih je bolezen. Ko vidijo, koliko mladih je nesrečnih, so hvaležni Bogu za to po- vezanost.
Soglasno so odgovorili,da jim ni dolgčas ker imajo vedno kakšno delo.
Jana: Vstanemo že ob šestih,zvečer pa gremo malo prej spat. Čez dan, če je le mogoče,gremo malo ven. Veliko si dopi- sujemo s prijatelji in delamo razna ročna dela. Radi se tudi z avtom kam peljemo.

Leta 1974 je bila prva raz- stava. Tam smo videli, kaj drugi zmorejo. Z vso vne- mo smo se spravili na delo.
Iz leta v leto zelo napredu- jejo. Mirko in Jana sta nekaj časa hodila tudi v službo.Zaradi bolezni ne moreta več in sta invalidsko upoko- jena. Upokojena sta tudi starša, Majda pa zaradi bolezni ni mogla v službo.
Mirko: Bolezen razumem kot poklic, ker se zavedam,da z Gospodom delim svoje trpljenje.
Mama: Še nikoli nismo ne vem kako raz- glabljali glede bolezni. Tudi se nismo sebi smilili.Sprejeti moraš sebe takšnega,kot si. Ne smem se slepiti, da bi bilo bolje, če se ne bi poročila.
Isto je potrdil oče.
Majda: Bolezen je poklic, ki ga oprav- ljam z božjo pomočjo, ker je prvi za nas trpel Kristus in nam obljubil odrešenje.
Jana: Tudi jaz tako mislim,da mora bol- nik sprejeti bolezen kot poklic. Ob po- misleku, če bi bila zdrava, si mislim, da bi imela gotovo kakšne druge težave, čeprav sem zdaj za marsikaj prikrajšana Včasih me boli,ko pomislim, koliko bi la- hko drugim pomagala, če bi bila zdrava. Vendar pa upam, da je tudi moja bolezen potrebna, da nekomu pomagam. Zato sem za svoje poslanstvo Bogu hvaležna
Mirko: Človek v molitvi ni nikoli sam! To nam je dokaz,da pri uresničevanju svo- jega življenja sodelujemo z Bogom.
Jana: Dali smo se v božjo voljo.Pride pa včasih kakšna stvair, ki človeka potre, vendar,če imaš vero,ti to daje poguma, moči.
Mirko: Ob nedeljah maša mora biti. Ma- šo imamo na kaseti, božjo besedo pa sami preberemo iz svetega pisma. Mašo iščemo tudi po tujih radijskih poistajah, a jo, žal, težko dobimo. Radi bi, da bi bila maša tudi pri nas po radiu. Za nas in za vse, ki smo vezani na dom, bi to izredno veliko pomenilo.
Vsak dan imamo malo bogoslužje kar sami doma. Če le moremo,da je ugodna pot,nas starši peljejo tudi v cerkev. Več- krat na leto nam pride na dom maševat tudi g. Turšič.

Vsem nam je všeč in ga radi beremo.To branje nam daje veliko moči za naprej, ker vidimo, koliko ljudi trpi in smo tako drug drugemu v oporo. Najrajši beremo o prijateljih,ki jih že poznamo. Dobro je, da ga berejo tudi zdravi. Ob tem tudi oni spoznavajo,kaj je bolezen, in se sa- mi pripravljajo, da bodo laže sprejeli, če bi jih kaj doletelo, predvsem pa, da si morejo pridobiti pravilen odnos do bol- nega človeka.
Mama: Dobili smo precej samozavesti, ker vidimo, da nismo odpisani. Življenje je dobilo čisto drug smisel, imamo res veliko prijateljev, s katerimi se lahko sproščeno pogovarjamo,prišli smo v stik tudi z drugimi starši. Skozi ta poznan- stva se mi je tudi vera poglobila.
Ta naš prijeten obisk in pogovor smo zaključili s sv. daritvijo, ki nas je še bolj povezala med seboj in z Bogom.
Vsem bolnim in zdravim prijateljem iz srca želimo vesel božič in blagoslovljeno novo leto.
Hvala, dragi prijatelji,za te vaše bogate besede,s katerimi ste nam dali spodbu- de in dokazali, da je vsako življenje le- po, če ga znamo prav živeti in mu najti vzvišen smisel.

Tilka

Stara mati je vsak večer sedela pri peči, pletla nogavice in mi pripove- dovala pravljice. Ko je končala, mi je vedno položila roko na glavo in dejala: »Vse to je tako res, kakor vidim zdaj tebe in ti mene.«
Na sveti večer so vsi odšli k polnočnici, le midve sva ostali doma. Nisva mogli v cerkev, ker je bila ona prestara, jaz pa premlada. Stara mati je začela:
Nekoč je odšel mož v temno noč po ogenj. »Ljudje božji, pomagajte mi,« je trkal na vrata, »nocoj smo dobili otro- čička, rad bi zakuril,da se ogrejeta mati in dete.«
Ljudje pa so spali in nihče mu ni odprl. Mož je šel dalje in v daljavi zagledal luč, velik ogenj je gorel na prostem. Čreda ovac je ležala okrog njega, star pastir pa je sedel zraven in pazil na živali. Mož je prišel do pastirja in ga poprosil: »Dobri mož, pomagaj mi,da vzamem malo tvo- jega ognja. Moja žena je pravkar poro- dila in zakuriti moram,ker je mrzla noč.«
»Vzemi žerjavice,kolikor je potrebuješ,« je rekel malo z nevoljo pastir. Tujec ni imel ne lopate ne posode, zato se je sklonil, nabral z golo roko ogorkov in jih zavil v plašč. Žareči ogorki pa niso os- modili ne rok in ne plašča, tako da jih je mož odnesel kakor orehe.
Pastirju je bilo žal, ker ni bil z možem preveč prijazen,poleg tega pa se mu je vse zdelo nenavadno.Šel je od daleč za njim. Tedaj je videl, da tujec nima sta- novanja in je zavil v skalnato duplino. Stopil je vanjo. Čeprav je bil trdosrčen človek, ga je pretreslo, ko je videl tako revščino. Z rame si je odvezal torbo, vzel iz nje mehko, belo ovčjo kožo in jo dal možu: »Nate in položite nanjo otro- čička.«
Tedaj so se mu odprle oči. Videl je, da je sredi množice angelov.Imeli so srebr- na krila in prepevali: »To noč se je rodil Zveličar, ki bo odrešil ves svet.« Od veselja je padel na kolena in zahvalil Boga.
Ko je stara mati končala pripoved, je dodala: »Kar je videl pastir, utegnemo videti tudi mi. Zakaj v sveti noči letajo angeli pod nebom in Bog daje svojo mi- lost ljudem,ki imajo zanjo odprta srca.«
Potem je položila stara mati roko na glavo in dejala: »Spominjaj se tega, ker je tako resnično, kakor jaz vidim tebe in ti vidiš mene. Imeti moramo prave oči in dobro srce, pa moremo na svetu videti božjo krasoto.«

Jezus se ozre na mater in na zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, ter reče svoji materi: "Žena, to je tvoj sin!" Potem reče učencu: »To je tvoja mati!«

O brezmadežna Devica, nocoj smo res utrujeni, in ker si ti naša Mati, prihaja- mo, da ti povemo, da te ljubimo, kakor otroci.
Dà, kakor otroci! In ne, kakor veliki otroci ki se, čeprav svojo mater ljubijo, lahko od nje oddaljijo:ampak kakor čisto maj- hni, ki trpijo in ki zdaj posebno potre- bujejo tvoje materinske ljubezni.
Zato ostanemo za naše matere vedno otroci. Toda brž ko trpimo, kakršna koli je naša starost, vpliv in odgovornost naših služb, zopet postanemo našim »mamicam« čisto majhni, ker jim gre za to, da nas branijo in nas tolažijo. In ali ni njeno prvo dejanje to, da nas obda s svojo nespokojno skrbjo, in naše, da se skrijemo v njene roke?
Mati, toliko mož smo videli, ki so bili vendar vajeni drugim možem ukazovati in vajeni vsakdanjega vodstva najtežjih zadev,v trpljenju pa so postali spet prav majhni otroci, ki so jokali in se zopet zatekli na srce svoje matere in so jim zopet dali tolažiti svoje bolečine ali svoje muke, kakor je ona edina nekoč znala narediti.
In na večer napadov, pod bleščečim si- jajem raket,ko so ranjenci krvaveli, bo- jevali smrtni boj, ne da bi jim kdo mogel priti na pomoč,ker so neusmiljeni mitra- ljezi brž pobili vsakega, ki se je pokazal navzven: kadar so se ti mladi ljudje, ki so dve uri prej kazali svojo moč, ko so se vrgli v napad, znašli med žicami, s silnimi ranami, tedaj, ko so dolgo čakali in zaman klicali pod gosto mrežo krogel, ko so se reveži čutili zgubljene, zapuš- čene,same,slabotnejše in manjše kakor otrok, oh, Mati, spomni se njih posled- njega klica:
»Mati!«
In ta tolažba, ki jo je preklala noč, je kr- čila nad puškinim kopitom onemogle roke opazovalca in je izvabila solze iz oči ti- stih,ki so bili najbolj vajeni gledati smrt.
»Mati!«

*  *  *

Dà, Mati, nocoj smo pustili svoje prete- žko delo,svoje knjige,ki so nas utrujale, in smo se brez moči, brez poguma, ker smo bolni in trpimo,tudi mi naredili čisto »majhne«. Skrili smo svoje žareče čelo ob tvojem srcu: zaprli svoje oči, utrujene od dela in nespečnosti, in brez šuma be- sed,toda z vso močjo svojega ubogega srca,ki te ljubi,nam dovoli,da ti rečemo tudi mi tako ljubo ime "prav malih": Mati!
Čudovita mati, ti si lepa,vemo, v lepoti, ki očara angele in ki nas spravlja v za- maknjenost, brž ko nam dovoliš za tre- nutek pogledati tvoj obraz.
Ti si zmagovita,sama močnejša kot ne- pregledne vojske, katerih težki topovi so streljali v zapornem ognju.
A nocoj, ko trpimo, ko se bojimo, da ne bomo imeli moči,da bi dobro trpeli,vemo samo,da si dobra in da nas ljubiš: Mati, vemo, da ne bomo to noč čisto sami, da bi prenašali naše skrivnosti in našo vročico, da boš ti gotovo pri nas. Bodi tako blizu, da bodo tvoji »čisto mali« mogli vzeti tvoje roke v svoje, zamižati in molčati, kakor včasih, ko so bili bolni in je njih "mamica" sedla k njih posteljici in jih gledala ter se smehljala.
Ali nam hočeš kakor ona govoriti čisto tiho: nam praviti lepe zgodbice, ki se jih tvoji otroci ne naveličajo; zgodbo Jezuščka, ko si ga v betlehemski votlini zibala v svojih rokah, kjer ti je moralo biti prav mraz; ali kadar si ga predala trdi ljubeznivosti ponižnih pastirjev, »da bi jim naredila veselje«... ali pa ganljivo zgodbo starčka Simeona, ki je bil ves vesel, da te je srečal pod Salomonovim stebrenikom v templju,kamor si prinesla »luč narodov«. Oh, povej nam zopet čudovito zgodbo o modrih z njih kara- vano, njih darovi in njih nagli odhod... in tvoj razburjeni beg proti Egiptu, ko si skrivala svojega Sina pod gubami svo- jega plašča, o svojem Srcu, ki je bílo, da bi se razpočilo, ker so vojaki »iskali Otroka, da bi ga umorili!«

*  *  *

Ljubezniva Mati, potolaži nas nocoj, kakor si tako lepo potolažila dobrega Jožefa na večer trdega dela,v poganski deželi, daleč od templja in dežele svojih prednikov.
Tako truden je bil tudi on, ker je toliko delal od zore do mraka, da bi ti dal malo kruha.
Tako truden in v mukah, da ne zmore še več in da te vidi prenašati izgnanstvo in uboštvo.
Mati, kakšne ljubeznive in dobre besede si znala reči pri večerji, med Jezusom, ki je jecljal prvo besedo »Mama«, in Jožefom, ki je molčal v sreči, da živi pri tebi, da dela in trpi zate!
Mati, nocoj nas potolaži, kakor si v Kani pomirila uboge ljudi, ki so na dan poroke v strahu gledali na veliko ponižanje, da ne morejo dati več vina za povabljene.
Kakor si v Jeruzalemu ob ovinku Poti trp- ljenja pričakala svojega Otroka, ki je nesel Križ sveta, da bi mu bila zadnja tolažba...
Dà, tolažnica žalostnih, Mati, s teboj ga hočemo spremljati zdaj do Kalvarije, hočemo združiti svoje trpljenje s tvojim in Njegovim: in kakor ti pozabiti našo lastno bedo in ne več misliti na drugo kakor na trpljenje tvo- jega božjega Sina.
Mati bolečin, glej, s teboj hočem videti samo Njegovo trpljenje, njegove muke, njegovo smrtno bridkost, suknjo brez šiva, ki jo od- trgajo od njegovih živih ran. Telo tvojega Otroka je ena sama rana. Pustijo mu njegov strašni trnov venec... Zlekne se na križ, ki je kmalu ves krvav. Mati, ta žebelj, ali je zanj? Njegovo konico mu polože na roko. Ne glej, zdaj udarijo... In On molči... Drugo roko... Moj Bog, moj Bog! prsti se krčijo na glavico žeblja od bolečin...
Biriči zdaj vlečejo križ do luknje v skali:dvi- gnejo ga... Strašen trenutek! ... In sedaj noge. Noge, ki so se utrudile, ko so me is- kale na poti... Oh, Mati, kri nate in na nas, kri mojega Boga, ki je začel smrtni boj, da bi me odrešil in me naučil dobro trpeti... In trpeti, kakor ti, Mati bolečin in Kraljica mu- čencev!
Pokonci ob križu trpiš s svojim Sinom in pozabljaš na bolečino, tako zelo, da ti je Jezus zaupal vse trpljenje, vse muke, vso slabost, vse obupavanje in vse smrtne sti- ske svojih ljubljenih otrok, da bi jim poma- gala in jih tolažila, in te je naredil njim za mater, do konca vekov.

Žena, to je tvoj sin!
To je tvoja mati!

*  *  *

Tvoja mati, tako dobrih rok in tako sočutne- ga sprejema,da bodo tudi najbolj užaloščeni čutili, da jih razumeš, in najbolj zločinski, da so ljubljeni in jim je odpuščeno.
Tvoja mati, katere Srce je toliko trpelo in sebe pozabilo, zna potolažiti vse bridkosti, umiriti vsako obupavanje, opogumiti vsako kesanje, sprejeti tvoje sklepe,uganiti tvoje želje in hrepenenje,okrepiti tvojo omahljivo voljo, in te celo naučiti, da boš ljubil svoje trpljenje iz ljubezni do mene!
Ima namreč svoje zasluženje in svojo zma- govito moč, če ga združiš z mojim trpljenjem v slavo mojega Očeta in zveličanje ubogih duš, ki trpijo, kakor ti, in jih ljubim.

Pogum, moj otrok!
To je tvoja mati.
In blaženo je trpljenje - ob taki materi!

(konec)

(Šest nepozabnih dni na srčni kliniki)

VI.

Okrog dveh po polnoči se je Gornik predramil iz najbolj zmedenih sanj,kar jih je kdaj imel.
Vsi blodnjaki sodobne filozofije, vsa babilon- ska zmešnjava umetnostnih pojmovanj, vsa nebotičniška gomila papirnatih človekovih pravic ter vsa smradna mlaka socialnih krivic in moralnega zla ne more ponazoriti labirinta njegovega prebujanja.
Počasi, zelo počasi se je razmikala in dvigala gosta megla iznad obzorja njegove zavesti Dolgo je trajalo, da je posijalo sonce na tisto neznatno pracelico,ki se je šest črnih dni obupno borila za neodtujljivo pravico do lastnega življenja. Končno se je zganila in v nji je reklo: to sem JAZ...
Svetloba v njem se je širila: Da, to sem jaz, zgodovinar Gornik,slab mož razumne in zve- ste žene ter nezgleden oče štirih otrok, ki so morali rasti kot polsirote..V prebujenem Jaz-u se oglaša vedrejši utrip, in ta utrip si kljuje pot iz mračno žalostnih senc k radostno zaupljivemu soncu. Zato: hozana življenju!
Zadnja sled operacijske narkoze se mu je prelila iz možganov prek goltanca v živčne končiče otrdelega in suhega jezika. Odprl je oči in zazdelo se mu je,da leži v postelji skupaj z mlajšim bratom pred štirideset leti ko sta si morala zaradi tesnega stanova- nja deliti ležišče.Tedaj mu je bilo deset let bratcu pa sedem, in vsak večer ga je motil z neskončno vrsto vprašanj, da ni mogel zaspati. Skozi odprto okno je mačka, ime- novana Mojca, marsikatero noč prinesla z bližnje njive miško,ki jo je s posebnim užit- kom hrustala prav pod njuno posteljo.Kako nerazložljiva zveza!
Ampak nekaj nekje vendarle mlaskajoče hrustlja... Dvignil je glavo in znova prisluh- nil: natanko zvok izpod postelje izpred šti- rideset let! Smešno! - Tedaj pa se v kotu sobe zgane roka operiranca, noseča v usta krhelj prepovedane pomaranče. To je torej tista miš pod posteljo...
Ugotovitev, da pravilno dojema dogajanje okrog sebe, ga je opogumila. Potipal si je zapestje in se razveselil normalnega srčne- ga utripa: lepo so se vrstili udarci drug za drugim kakor nihaji zveste stenske ure v rojstnem stanovanju. Ozrl se je na ekran ob strani postelje, kjer je monitor beležil prelepo svetlikasto linijo, katere enakomerni zobci so se mu dobrikali: Zdaj je vse dobro, pozabimo, kar je bilo...
Medicinska sestra, ki se je bila mudila v sosedni sobi, je stopila k njemu.
- O, smo že budni... Kako se počutite?
- Bolj megleno..., a mislim, da sem rešen...
- Rešen, rešen! Nobenega napada ne bo več. Zdaj vam je treba samo še potrpeti, da se zacelijo rane, ki pa tudi niso majhne. - Najbolje bi bilo, če bi te ure do jutra mogli prespati. Poskusiva! Dala vam bom tableto
V medigri pred prihajajočim spancem je moral znova gledati samega sebe, kako ga stari Haron vrača čez reko Stiks, ker ga v Hadu iz neznanega vzroka niso marali... V teh čudovith trenutkih bi bil rad likovnik in upodobil bajko svojega drugega rojstva. Tako je prevzet, da bi lahko samemu sebi izrekel dobrodošlico na svet...
A komu v resnici velja ta dobrodošlica? Ni mu težko najti podobe dveh čudovitih mož zavoljo katerih se ne da prepričati, da je v zatonu obdobje ČLOVEKA, na pohodu pa kraljestvo STVARI...
Preko veličastnega blišča tehničnega brez dušja ga je odnesel val globokega in zdra- vega spanca. Ko se je zbudil, je stal pred njim profesor in sijočega obraza spremljal zobčasti cikcak na ekranu.
- Dobro jutro, gospod Gornik! Kako je v novi srčni formi?
- Srečen sem,ker živim, in to predvsem po vaši zaslugi in zaslugi vašega kolega. Ni- mam besed, da bi se vam dovolj zahvalil... Nikoli ne bom pozabil, da sta mi podarila življenje.
- Dolžnost! Glejte (in pokazal je na operi- ranega poljskega delavca), tudi za vašega sotrpina se pričenja mirnejše življenje. Obe operaciji sta lepo uspeli. Ne delajte si ob- čutka moralnega dolžnika. Slab kirurg bi bil če bi pod ostrino noža ne čutil človeka, ki ga je treba, če je količkaj mogoče, vrniti polnovrednemu življenju. Iskreno me veseli da se nam je to v vašem primeru, ki je bil izredno hud, tako lepo posrečilo. Zdaj se lahko mirno veselite novega življenja.
Ko je profesor odšel, se delavec obrne h Gorniku:
- Nisem vedel, da so tudi med zdravniki tako plemenite duše.
- Včasih sem tudi jaz mislil, da so kirurgi predvsem virtuozi v sukanju skalpela...
- Slišal sem, da se nekateri operiranci iz- kazujejo z zajetnimi kuvertami. Tako hudo mi je, ker sem siromak praznih rok...
- Lahko si podava roko, saj z menoj ni nič drugače. - Bodiva brez skrbi, profesor od naju ne pričakuje ničesar.Saj ste ga slišali: srečen je, ker naju je rešil, in to je zanj največja nagrada.
Še tisto jutro je sestra Gorniku postavila na omarico šopek petih prelepih nageljnov, od katerih je bit eden v polnem razcvetu, štirje pa polodprti. Pripomnila je:
- Tale šopek pa ni kar tako. Zdi se mi, da ima svoj pomen.
- Ima: žena in otroci... Okrenil je glavo, da bi se (čustveno oslabljen) nemoško ne razjokal.
Popoldne je profesor Gornikovo ženo, ki se mu je prišla zahvaljevat, privedel do praga sobe za intenzivno nego, odkoder je mogla za nekaj srečnih sekund gledati moža,vra- čajočega se čez reko Stiks v naročje dru- žine. - Obrnila se je k profesorju z izrazom velike zadrege spričo svoje čustvenosti:
- Ne veste, kako rada bi se ga vsaj dotak- nila;za hip bi ga rada pobožala,za sekundo nič več...
- Žal ni mogoče-na aseptiki smo. Če želite moža imeti čimprej doma, naj vam zadošča to videnje preko »bloka«. Le tako bo vsak dan bliže domu!
Ko mu je odhajajoča pomahala s praga, ga je po čudni zvezi spomnila izreka iz evan- gelista Luke:»Kdor hoče svoje življenje re- šiti, ga bo izgubil; kdor pa življenje zaradi mene izgubi, ga bo rešil...« Kako čudovita skrivnost!
Prepričan, da je to lepo misel s prenosom misli posredoval ženi v tolažbo za nedoživ- ljeni dotik njunih rok, se je prepustil »okru- tnim« rokam fizioterapevtke, ki so mu ne- prizanesljivo dokazovale, da je življenje trd boj, mehko-lirična čustva pa prazniški na- meček...
- Globoko vdihnite! Globlje, še globlje...
- Ne morem več,sestra-boli,nepopisno boli
- Vem,da boli,toda to vas rešuje pljučnice. - Še, še...
Utrujen od naporne vadbe je dolgo ležal ne- gibno kakor mumija. Končno je obrnil glavo proti oknu v zimski dan. Ivje na platanah je pričalo o zdravem januarskem mrazu. In šele tedaj je ob bolniku pri oknu opazil obi- skovalko, oblečeno v zdravniško haljo. Dr- žala ga je za roko in božala po licu. - Da to ne more biti zdravniški obisk, mu je bilo jasno na prvi pogled. Pač ni pravila brez izjeme... Profesor za to gotovo ne ve. A kaj, on, Gornik živi...
Kmalu je v sosednjo sobo prihitel profesor, ki ga je bila sestra telefonično poklicala k pravkar umrlemu operirancu, kakor je bilo skozi odprta vrata moč razbrati iz prizade- tih besed.
- Rado? ... Pa kako? Kdaj? In tako gladka operacija...
- Kar zmanjkalo ga je; ni še pet minut,ko me je vprašal, če boste njegovi Milojki dovolili priti vsaj na prag..., je pristavila sestra.
Ubogi Rado! Namenjena ti je bila usoda Romea:kipeča kupa prve ljubezni in smrtna kosa v mladem cvetju... Kako malo razum- ljiva so pota narave in modrost Stvarnika!
Misel na grozljivi pohod skoz labirint klinične smrti mu je znova stisnila srce in tedaj je prvič boleče začutil v prsih prisotnost vsa- jenih elektrod. Ljubeznivo so ga ugriznile kakor zvest psiček, češ, jaz sem tudi še tu...
Iz globoke pogreznjenosti v misli o "posled- njih rečeh" ga je predramila sestra Marjetka z rednega oddelka. Pozdravila ga je z žar- nim nasmehom in v roko mu je segla tako prisrčno, kot da želi nadoknaditi vsaj del te- ga, za kar sta bila prikrajšana z ženo malo prej, ko ga je smela pozdraviti le s praga.
- Vi, sestra? Kot da ste zrasli iz tal...
- Prikradla sem se in bom takoj spet šla. Tako rahli bolniki morajo imeti po operaciji mir. -Prišla sem vam samo čestitat k »dru- gemu rojstvu«... - Ne veste, koliko sem mislila na vas. In vsa soba je držala pesti za vašo zmago. - Vidite, pa smo le zmagali z združenimi močmi...
- To je res čudovito. Nimam besed...
- Vsa soba vas pozdravlja, posebno pa -
- Vaš gozdar, kajne?
Prikimala je brez besede, ne da bi mogla skriti, kako je srečna. Šele zdaj mu je spu- stila roko in mu poravnala zglavnik.
- Hvala vam, sestra, in vsem pozdrav!
Ko je odšla, ga je še vedno grel žar njene- ga nasmeha. Kljub temu pa mu ni dala miru misel na nesrečnega »Romea«, za vedno umirjenega vihravca neukrotljivih nagibov in divjih izbruhov.
Rado... zlitje življenja in smrti v enem sa- mem trenutku! Ali se je njegova z nemirom nabita duša resnično razblinila v končni NIČ Epikurove modrosti: Nesmrtnosti ni, smrt torej ni zlo...
Že spet je pahnjen v problemski ogenj živ- ljenja in smrti! Kaj ga bo res mučil do zadnje ure? Epikur ga vabi k nasladnosti ostanka življenja, če si je bil že zagrenil boljši del, zakaj po smrti ga čaka veliki NIČ...Posmrt- nost naj bi bila le tolažba vseh slabičev, ki si ne znajo obogatiti čutno danega pros- tora med rojstvom in smrtjo...
Gornik čuti, kako se mu plazi k srcu ta črvo- jeda misel,da bi se poniglavo zažrla vanj; in že se ga polašča njena prehlapina:zapeljivi strup ogljikovega monoksida iz izpušne ce- vi, nesramno ovijajoč v novo omotico nje- gov čisti in svetli JAZ, ki se je davi tako neopisljivo rodil iz ekstaze smrti. - Rado je umrl z romantičnim čustvom ljubimca, zro- čega v svoji Milojki razen vrlin, ki so ji bile dane, tudi vrsto izmišljenih, porojenih iz njegove vroče fantazije, kakor kristalno ivje na zarjaveli žici,pravljično prekrivajoče revščino osnove...
Tudi Slavko Grum je nekje zapisal: »Privid je edini paradiž, iz katerega ne moreš biti pregnan«... Kako sirensko zapeljiva pesem poenostavljanja!
Toda davi ob prebujenju ga je vendar po- zdravilo sonce v prerojenem JAZ-u! Senca smrti je za njim, iz njega raste nova volja do moči;a ta moč bi se znova rada podar- jala tistim, ki je nimajo. Že spet čuti v sebi nujo,da bi se moral pognati v delo za »lju- dstvo«... Ne,tega klica v sebi ne bo mogel preslišati. Naj ga elektrodni Cerberus v sr- cu vsak dan še tako divje oblaja, najslajše je vendar služiti drugim... To ni nesmisel!
Naprej in naprej se mu v srcu ljubeznivo nasmiha Herweg: »Dovolj je bilo sovrašt- va, dajmo že besedo ljubezni!« - Da, samo Herweg ima prav.
Ozrl se je na šopek na omarici. -Naj ljube- zen žene in otrok v prihodnje še tako bedi nad njim,ljubezni do sočloveka,znova zele- neči v njem, bodo nevede zalivali z lastno vred. Preko njih se bo oziral po ljudeh, ki bodo iskali njegovo roko. In on ve, da ga čakajo. Med njimi tudi Matjaž... Nemara se predznak minus ob novem srečanju z njim srečno pretvori v plus.
Naj bo boj za obstanek še tako hud in gri- žljaj kruha še tako trd, - življenje ne izgubi niti drobca od svojega smisla in od svoje lepote!
Življenje ostane čudovit misterij vseh časov Njemu, Gorniku, se je razodel v labirintu smrti, zakaj pracelica v njem je ostala živa in pravkar so ji pognala galebja krila, da jo poneso v sinjine svobodnega in bogatega življenja...

KONEC

DECEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi bolniki in drugi trpini po zgledu Jezusa Kristusa svoje trpljenje darovali Bogu Očetu za uspeh misijonov.
Za bolnike po bolnišnicah in domovih bodo božični prazniki zelo žalostni. Vezani bodo na posteljo ali sobo in mislili na tiste, ki la- hko gredo k polnočnici, v cerkev pogledat jaslice, ki se bodo razveseljevali ob novem letu. Ptica v kletki misli na svobodo, ki je zunaj.
Jezus nas je pa naučil velike umetnosti: sprejeti svoj križ in ga spremeniti v daritev Daritev je dar Bogu in dar človeku, komurkoli ga že namenimo. Dar,darilo,obdarovanje je obogatitev. S svojim trpljenjem lahko vsak dan in vsak hip koga obogatimo z milostjo.
Cerkev vabi vse bolnike, da bi ta mesec in posebej o božičnih in novoletnih praznikih mislili na misijone,na novokrščence,na mlade Cerkve v misijonskih krajih, na misijonarje. Darujmo jim nekaj od svojega velikega »bogastva«, od trpljenja. Poglejmo Jezusa na križu, ki moli, se daruje Očetu za nas! Poglejmo Marijo, pod križem, ko daruje, združuje svojo daritev z Jezusovo! Mislimo na to,koliko je trpela na poti iz Nazareta v Betlehem in v betlehemskem uboštvu. Spre- jela je in darovala. Darujmo še mi. Komu? Bog vidi, kje je potreba največja.
Združimo se s Kristusom. Sv. Pavel pravi: »Ne živim več jaz, v meni živi Kristus.« To lahko razširimo: Če Kristus v meni živi, po- tem tudi v meni trpi. Moje trpljenje ni več samo moje, temveč postaja Kristusovo trpljenje in on ga pri maši pridruži svojemu. Za misijone in misijonarje! Za novokršče- ne! Za nove misijonske poklice! V večnosti bomo poželi, kar bomo tu sejali.

JANUAR

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se otroci bolj navadili moliti in žrtvovati za misijone.
Škof Forbin-Janson se je leta 1843 spomnil da bi organiziral pomoč krščanskih otrok poganskim otrokom. Otroci naj bi reševali otroke,krščanski poganske,bogatejši revnej- še. Najprej so pomagali kitajskim otrokom, ki so bili v stiski.Potem so odkupovali zasu žnjene otroke v Afriki. Nato so organizirali pomoč bolnim otrokom v misijonih. Danes otroci pomagajo nezadostno hranjenim, lačnim otrokom v misijonih.
Letos naj bi otroke posebej pripravili na to da bi za poganske otroke darovali molitve, delo in trpljenje, učenje in premagovanje tega meseca. 900 milijonov otrok trpi po- manjkanje. Dve milijardi ljudi na svetu nima zadostne hrane. 230 milijonov otrok ne hodi v šolo. 800 milijonov jih ne pozna Kristusa.
Ko je Mati Terezija dobila Nobelovo nagra- do, so norveški otroci skupaj z drugimi na- brali še toliko,kot znese Nobelova nagrada Ona pa je vse to namenila revežem.
Kaj moremo storiti mi za lačne,bolne, ubo- ge, brezdomce, nepoučene, neizobražene. Povežimo se z našimi misijonarji. Ti nam bodo povedali,kaj moremo storiti za otroke na Madagaskarju,v Togu in v Zambiji,Indiji, na Japonskem in v Južni Ameriki, ker tam med njimi živijo.Cerkev pa v prvi vrsti prosi da bi vsi,posebno otroci, postali misijonarji Predvsem tako, da za misijone molimo in zanje žrtvujemo svoje vsakdanje trpljenje, učenje, delo doma in v tovarni, vsak to, kar pač dela.

V.-L. in p. Berden

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha... Tako se začenja vsaka velika,vsaka prijet- na stvar;tako se je začel tudi naš duhovni vikend na Mirenskem gradu.
Letos je bilo to srečanje v jesenskem času, sicer pa to ni pomembno, ker sem prepričan, da je naša Primorska lepa in prijazna v vsakem letnem času.
Mirenski grad nas je prijazno sprejel v svo- je zavetje 17., 18. in 19. oktobra. Počasi smo se zbirali vsak iz svojega konca Slo- venije v majhni, a prijazni kapelici. Kmalu je bila polna znanih in neznanih obrazov; vsak je kazal zadovoljstvo; vsakdo je bil staremu znancu pripravljen pokloniti nekaj prijaznih besed, tistemu, ki je bil prvič med nami, pa zaželeti veselo dobrodošlico.

Po kratki predstavitvi, ki je bila potrebna zaradi boljšega sporazumevanja, smo imeli v kapelici sveto mašo, po maši pa večerjo. Zatem nam je predstojnik Mirenskega gradu pokazal še dva filma o Jezusovem vstajenju Tako so urice našega skupnega bivanja kar hitro minile in morali smo se spravili k počitku, saj je bilo med nami mnogo takih, ki so prišli od daleč in jih je vožnja utrudila Čeprav je bilo že pozno, se nikomur ni mu- dilo v posteljo. Občutiti je bilo tisto pove- zavo,ki jo morda poznamo le mi - prijatelji.
Najbolj sem se veselil sobote. Čeprav je bila za marsikoga nedelavna,je bila za nas, ki smo se želeli duhovno poglobiti, precej naporna.Najprej nam je naš prijatelj g.Janez govoril o temi: Biti osvobojen za upanje.
Od upanja živimo. Za kristjane je značilno krščansko upanje,ki je dejavno, potrpežljivo in si stalno prizadeva,da bi to, kar verujemo, postalo resničnost. Iz tega krščanskega upanja sledijo za naše vsakdanje življenje in delovanje predvsem kreposti potrpežlji- vosti,zvestobe, predanosti. Biti potrpežljiv s samim seboj,z drugimi.Vedeti je treba,da ne moremo doseči vsega takoj. Predvsem moramo biti sejalci in se zavedati tudi tega, da verjetno niti želi ne bomo. S potrpežljivostjo je tesno povezana zve- stoba. V začetku ka- kega dela smo zagnani, polni energije. Že prvi neuspeh pa nas lahko pripelje do nezvestobe in zdrknemo v malodu- šnost, naveličanost, mlačnost. Takrat se moramo spomniti na to, od kod smo padli in skušamo ponovno doseči tisto točko. Popolna predanost. Tu gre za brezpogojno zvestobo, ko človek ne ve, kam ga bo vse to pripeljalo. Tu nam je v velik zgled oče vseh vernih - Abraham. Taka predanost prinaša veliko obogatitev, ob kateri človek duhovno napreduje. Zvestoba ni v tem, da lahko vse življenje ostanem pri istem, am- pak da ostanem zvest isti osebi,isti ljubezni, isti predanosti. To se pravi, da je prihodnost mogoče graditi na veri, upanju, ljubezni.
Govor je bil prijeten in zanimiv. Vmes nam je g. Janez za lažje razumevanje nekaterih pojmov pripovedoval primere iz lastne iz- kušnje, kar je vso stvar poživilo.
Po govoru in kratki pavzi smo se razdelili po skupinah,da bi obnovili to,kar smo slišali in drug drugemu posredovali svoje mnenje in se med seboj še tesneje povezali. Delo v skupinah je tudi mnogo prijetnejše in za marsikoga mnogo lažje; vsi smo prišli do besede. Vsak je lahko po svoje prispeval, da je ta jesenski "duhovni vikend" v vsako srce prinesel vsaj malo tistega pravega krščanskega upanja.
Kot pripomoček pri delu po skupinah smo imeli vrsto vprašanj,na katera naj bi posku sili odgovoriti. Vendar je bilo premalo časa, da bi mogli vse obdelati. Raje smo se dalj časa zadržali pri temi, ki je vse zanimala. Na vprašanje: kaj je upanje?, je nekdo od- govoril: »Upanje je to,da bo jutri spet nov dan!« Kako preprosta misel,pa vendar tako čudovita.Z novim dnem se vse spet znova začne. Drugi je o tem dejal: »Premagan obup je upanje!« In to drži,kajti ne smemo upati le z besedo in čakati, da bo bolje. Samo od sebe ne bo nič bolje; tudi sami moramo za to kaj storiti.
Življenje brez vere bi bilo nesmiselno; prav tako življenje brez ljubezni. In če ne bi bilo tega dvojega med nami, tudi našega Prija- teljstva bolnikov in invalidov ne bi bilo.
Čas je hitro mineval. Delo po skupinah je bilo tako zanimivo, da so nas morali dobe- sedno priganjati h kosilu.

Ko smo se okrepčali, smo imeli skoraj dve uri prostega časa.Vsa- kdo je ta čas izkoristil po svoje: nekateri za prijateljski klepet, ne- kateri so se greli na soncu, ki nas je tisto popoldne res veselo pozdravljalo, nekateri so čas izkoristili za pogovor z duhovniki in pripravo za sveto mašo, nekaj pa je bilo tudi takih,ki so pro- sti čas izkoristili, da so kar naprej veselo pritiskali na sprožilce fotoaparatov.
Daritev svete maše je višek vsake duhovne sprostitve in duhovne hrane. Po maši smo skupaj prebrali zapiske o tem,o čemer smo se pred kosilom po skupinah pogovarjali. Vsak se je lahko oglasil s svojimi izkušnja- mi, pripombami, vprašanji. V začetku jih je le malo govorilo.Toda bolj ko se je pogovor bližal koncu (to pa samo zaradi skopo od- merjenega časa), bolj je postalo ozračje živahnejše, vsak je hotel povedati svoje mnenje. Škoda, da nas je čas neusmiljeno priganjal k večerji. Po njej je bilo še malo zabave, ki smo jo pripravili in izvedli skupaj s sodelavci.
Čas nam je bliskovito potekal.Po programu smo si ogledali še nekaj diapozitivov z le- tošnje razstave. Hitro smo se odpravili k počitku, sicer je bilo pa že precej pozno.
Nedelja, Gospodov dan. Po zajtrku smo se spet zbrali v prijazni kapelici in razpravljali o vprašanjih, za katera nam je v soboto zmanjkalo časa. Obenem smo se priprav- ljali na sveto daritev v cerkvi. Pred davnim časom, če sem po naključju ujel po radiu mašo,sem si mislil: »Ah, kaj bi poslušal, saj so vse enake!« Danes vem, da ni tako, saj je vsaka maša doživetje zase in tako je bila tudi v cerkvi Mirenskega gradu.Tudi ta maša je bila nekaj posebnega, nekaj, kar človeku še dolgo potem ostane v spominu, nekaj, česar človek ne more opisati, lahko pa le doživlja.
Po maši smo naredili še nekaj skupnih po- snetkov, ki nam bodo prijeten spomin na naše prijateljsko srečanje. Med kosilom nas je presenetil g.predstojnik Mirenskega gradu in nam prinesel tri svetinjice ob misijonski nedelji. Sami smo odločili, kdo jih bo prejel. Dobili so jih tisti, ki po svoje najbolj pou- darjajo naše delo, delo Bratstva bolnikov in invalidov.
Pri vsem tem se je neizbežno približevala ura, ko bo moral vsak iti na svoj konec. Vsako slovo je težko,táko je bilo tudi naše Vendar je vsak v svojem srcu nosil prijetne in spodbudne trenutke, da bo mogel vzdr- žati do naslednjega srečanja.
Ob koncu naj gre zahvala vsem sodelav- cem in sestram Mirenskega gradu, najbolj pa Bogu, da nas je hotel tako združiti in duhovno obogatiti ter poživiti našo vero, upanje in ljubezen.

Bojan

Ko pričakujem obisk,mi misel hiti nazaj. Na- zaj na tisti dan,ki je bil zame tako strašen, obenem pa tako lep.
Dva dni pred tem sem bila na specialnem pregledu v bolnišnici zaradi nove bolezni,ki se tako rade pridružijo nam, hudo bolnim. To noč pa mi je bilo zelo slabo.Mama je šla že zjutraj po zdravnika. Pričakovala sem jo kar z optimizmom. Ko pa pride domov, sem že na obrazu spoznala, da nekaj ni v redu. Čez čas mi reče - čez dve uri pride rešilni, v bolnišnico moraš. Jaz pa seveda v jok. Čeprav sem vajena bolnišnic, me je tokrat zlomilo. Živci včasih popustijo. Čez nekaj časa slišim od daleč mamin glas - naj grem po gospoda župnika. »Prosim,« ji kratko od- govorim z jokajočim glasom. Ko se že malo pomirim, zagledam na vratih gospoda žup- nika.Takrat me spet strese in ponovno za- jokam. Gospod župnik se mi približa in me potolaži z blago besedo: »Saj bo bolje,« me potolaži. Medtem,ko sem opravila spo- ved, je mama že pripravila mizico tudi za obhajilo. Po prejetju Njega, svojega zves- tega prijatelja, sem začutila mir. Bila sem spet močna v duši in po telesu; strah je izginil.
Ko sem se po nekaj mesecih vrnila iz bolni- šnice,so mi povedali,da je v tem času tudi g. župnik moral na hudo operacijo. Takrat sem se spomnila, kako me je tolažil in kako je morda tudi sam bil potreben tolažbe. Zato sem prav goreče prosila Njega, ki je mene tako lepo umiril in potolažil, naj tudi našega župnika obvaruje pri življenju in mu da moči, da bo laže prenesel tudi to veliko preizkušnjo.
In hvala Bogu, prošnje in molitve niso bile zaman. G. župnik je ozdravel in je sedaj dober. Kot invalidka ga večkrat nestrpno pričakujem, da me obišče v družbi Njega, ki nam daje moč.

Petra

V francoskem dnevniku »Progrés« je o sestri Agati Žižek letos 9. julija izšel naslednji članek:
Kdo ne pozna v našem morestelskem okraju se- stre Agate,ki že trideset let opravlja svojo vsak- danjo službo, ali bolje rečeno: apostolat bolniške strežnice. Ta sestra je vedno prisluhnila vsakemu naj- manjšemu pozivu, je poosebljena dobrota in postrežljivost. Med svojim delovanjem je prinesla v vsako družino in vsakemu bolniku uteho ter telesno okrepitev.
Se spominjate, kako se je sestra Agata vozila s kolesom, ko je začela obiskovati bolnike? Sedanji župan Durand jo je naučil voziti »vespo«. Bolniki so jo vedno bolj in bolj klicali na pomoč. Podoba požrtvovalne sestre Agate z »vespo« je prešla v pre- govor. Ker je bilo bolnikov vedno več in se je njeno delovno področje zelo širilo, si je morala sestra Agata nabaviti avto. Koliko injekcij je dala v tridesetih letih! S svojim smehljajem, milino in naravno dobroto je neštetim družinam in bolnikom prinesla te- lesno in duševno pomoč. Z veliko hvalež- nostjo,pa tudi z obžalovanjem smo zvedeli da je sestra Agata 1. julija 1980 končala svoje delo.
Toda popolnoma ne bo zapustila svojih bol- nikov. Še jih bo obiskovala in jim bo tudi v prihodnje na razpolago.
Želimo Vam, sestra Agata, da bi dolgo in v miru uživali pokoj! Iskrena hvala za vse, kar ste dobrega storili tolikim bolnikom in družinam našega morestelskega okraja.
Pripomba: Sestra Agata Žižek je bila ro- jena leta 1911 v številni družini v Gradišču v Slovenskih goricah. Leta 1930 je stopila k šolskim sestram v Slovenski Bistrici. Kot bolniška sestra je najprej delovala na Gol- niku. Leta 1938 je odšla v Francijo, kjer imajo bistriške šolske sestre svojo provinco Leta 1950 je prišla v Morestel, mesto v južni Franciji, 56 km od Lyona; tam živi še danes.

F. J.

S težkim korakom in še težjim srcem sem zapustila poslopje bolnišnice in odtavala na cesto, življenju brez upanja naproti. V srcu mi je odmeval zadnji pogovor z zdra- vnikom.
»Kako naj bom vesela, saj mi niste nič po- magali, še slabše je kot prej,« je skoraj proti volji planilo iz mene vse boleče spoznanje, da je bilo tudi zadnje bivanje v bolnišnici zaman.
Stisnilo me je pri srcu. Zdravnikov odgovor mi je potrdil, kar sem po dolgem času spo- znala sama, da zaman iščem zdravja, da se moram zadovoljiti s tem, kar še imam. Toda, zdravja imam tako malo...
»Pozdravljena,Sonja,veseli me,da te vidim, pogosto se te spomnim in ob misli nate sem vedno vesela, da se je vsaj komu v življenju nasmehnila sreča,« sem jo veselo pozdravila.
»No, če misliš, da se je meni nasmehnila sreča,se pošteno motiš,« mi je odgovorila. Začudeno sem jo pogledala. Tedaj sem na njenem še mladem obrazu zagledala gubi- ce, tiste ostre gubice,ki jih na obraz zariše trajno nezadovoljstvo.
Za trenutek ji je obraz spreletel nasmeh. »Filip je res mož, mislim, da bi ne mogla najti boljšega, tudi bolezni ne poznamo, pa me je življenje vseeno krepko razočaralo. Nekoč sem si predstavljala, da bom od ži- vljenja nekaj imela, sedaj pa imam moža in otroke pa lonce in plenice.Ali je sploh vre- dno, da človek živi!«, je jezno metala be- sede iz sebe in ostre gubice na obrazu so se ji še poglobile. Naglo je pograbila koša- rico in odhitela med police. Nisva se niti poslovili. Začudeno sem strmela za njo, v srcu pa so mi odmevale njene besede. »Ali je sploh vredno, da človek živi«. Če tako reče ona, ki ima moža, otroke, zdravje, kaj naj potem rečem jaz, ki nimam ničesar? To živo nasprotje med menoj in Sonjo se je ostro zarezalo v moje srce. Še na vlaku se mi je zdelo, da kolesa udarjajo vprašanje, ali je sploh vredno, da človek živi...
Markovo pismo je bilo polno šaljivosti.»Po- misli, postal sem kuharica. Povabim te na svoje specialitete. Prav vse me je že dole- telo, od zažgane pečenke,do sladke solate in slane kave. Toda, odnehal ne bom! Ko sem prve dni opazoval mamo,se mi je zde- lo, da bi bile tudi moje roke še uporabne vsaj za pomoč v kuhinji. Obenem pa sem še pestunja. Nečak Sandi je že ugotovil, da je na mojem vozičku bolj prijetno kot v njegovem. Tako imam zavest, da sem še koristen,skratka, imam se O.K. in tako tudi tebi želim!«
Nekje globoko v srcu se je oglasilo vpraša- nje: »Po kateri poti boš krenila?« Obenem z vprašanjem pa je v srcu že vstajal tudi odgovor...
Hvala ti, prijatelj Marko!

Angelca

Nadškof Šuštar nas misijonarje spodbuja, naj vzdržujemo redne stike z zaledjem.Če- prav bolj poredko pišem, bodite brez skrbi, v molitvi se vas spominjam bolj pogosto, posebno zvečer,ko se sprehajam po verandi in me spremlja godrnjanje Indijskega oce- ana in petje naših otrok na vasi. Bog daj, da še dolgo ne bi prišli televizorji do nas!
Med šolskimi počitnicami smo mi "misijonarji" najbolj delavni. To je namreč čas za razna srečanja, praznike,ker so naši šolarji doma in je vreme ta čas najlepše (sicer se mi zdi nesmiselno, da otroci v najlepši dobi poči- vajo, ko pa pripeka, pa »gulijo« moderno matematiko...).
Takoj potem smo imeli tukaj v Monambon- dro štiridnevni tečaj o pripravi na poroko in o krščanski vzgoji. Povabili smo posebne predavatelje.Obisk je bil kar lep. Za starše otrok, ki bodo ob božiču krščeni (samo en- krat na leto imamo krst in sicer vedno na božič) pa je bil obisk obvezen. Na koncu srečanja smo pripravili dialog med starši in mladino, kar je bilo sila zanimivo in brez prepiranja.
G.škof je ostal kar tukaj,ker smo naslednjo nedeljo blagoslovili novo cerkev na moji južni podružnici. Sestre in postulantinje so jo »udrle« že v torek na pot (40 km peš), jaz sem šel z motorjem pogledat, potem sem se pa vrnil iskat naše slovenske fante ki so vsi hoteli z motorji na slovesnost (za pot pa vem samo jaz, ker imam nekaj pri- vatnih mostov- uradno je cesta že tri leta zaprta).V petek smo se podali na pot.Naj- prej motorje v čolne, čez dve reki, potem pa po pesku in travi-pravi motokros. Škofa smo vabili, da bi šel z nami, pa je raje šel s kristjani peš. Mi smo srečno prišli, njih pa je ujela strašna nevihta prav na kraju, kjer več kilometrov ni drugega kot pesek in gr- mičevje.Lahko si mislite,da potem slovesen vhod v vas ni bil preveč ceremonialen. Ko smo škofa pričakali v cerkvi,je samo to la- hko vprašal:»Ste vsaj skuhali kaj sladkega krompirja?« No,pa je vseeno vstopil v cer- kev, poslušal dolg pozdrav in še nekaj zmolil skupaj s kristjani. Zanimivost blagoslovitve je bila v tem, da je prišlo več kristjanov od drugod, kot pa je bilo domačinov. Tako so morali domači zaklati kar vola,da so nasitili vso to lačno množico.
V nedeljo smo slovesno blagoslovili cerkev, nato pa je bila birma(enaintrideset birman- cev) in še ena poroka (kar je vzbudilo naj- več pozornosti, ker so krščanske poroke na našem področju še redkost). Popoldne so župnije nastopile s plesi in popevkami, potem so se pa še fantje pomerili v nogo- metu.Tako smo zaključili ta praznik in se v ponedeljek počasi vračali nazaj. Tokrat se je tudi škof ojunačil in prisedel na motor enega izmed nas.
V sredini oktobra se zopet vsi srečamo na škofijskem sestanku.Potem bomo imeli tudi naš slovenski sestanek, da »prerešetamo« naše področne stvari. Takrat bo med nami tudi Klemen, ki končuje študij malgaščine, potem bo pa šel v hribovit predel, kar mu bo pa prav prišlo, saj je bolj hribolazniški tip. Jaz sem pa doma z ravnine in se držim bolj nizko in ob vodi.
Vse vas prisrčno pozdravljam
Manambondro, 27.septembra 1980

Janez Puhan

Bilo je pred več leti, na enem od naših »du- hovnih vikendov«. Zelo različni so bili vzroki naše invalidnosti, vsak s svojimi spoznanji, težavami, pričakovanji. Predvsem pa s pri- pravljenostjo, da drug drugega razumemo, se med seboj duhovno še tesneje poveže- mo in ostanemo prijatelji v Njem, ki je naš večni Prijatelj.
Na prvi pogled se je ta poudarek dveh star- čkov zdel nekoliko smešen.Vendar pa mi je ostal živo v srcu; in ko sem pozneje o tem več razmišljala, sem prišla do spoznanja, da sta po svoje povedala veliko resnico, ki jo življenje v mnogih primerih, vsak dan znova potrjuje.
Seveda so tudi primeri, ko otroci ali drugi lepo skrbijo za onemogle člane svojih družin Vsakdo, naj bo mlad ali star - občuti poleg bolečin tudi kot nekakšno odrinjenost iz življenja, kot nesposobnost, da bi še bil koristen. To je že samo na sebi pogosto velika bolečina za prizadetega, še posebno tedaj,če mu daje to čutiti tudi okolje, dasi morda kdaj tudi nehote.
Vendar pa vsa velikodušnost zdravih sode- lavcev »Prijateljstva« še zdaleč ne zmore vsega in mnogo je bolnikov,ki dolgo čakajo na prijateljski obisk, na sv. mašo ali kratko srečanje, zlasti, ko vedno prinese veselje, ganjenost,ki je besede navadno ne morejo izraziti. To je pokazal tudi zadnji obisk pri invalidu Alojzu Slaku (je brez obeh nog) in njegovi že tudi ostareli ženi v Golobinjeku.
Na jasnem nebu je še vedno sijalo sonce, ko smo se poslavljali, v naših očeh pa so se nabirale kaplje, ne dežja, temveč solze hvaležnosti Bogu in našim zdravim prijate- ljem-štirje so nam šestim invalidom omogočili to malo, a tako globoko doživeto srečanje.
Bog daj,da bi bili deležni prijateljstva in miru kakršnega so oznanjali svetonočni angeli vsi; tako tisti,ki žive v velikih mestnih blo- kih,kot po neznatnih hišicah, ali sredi vasi, vsi, ki bi jih osrečila že drobna pozornost, prijazna beseda, zlasti pa tesnejše sreča- nje z Bogom.
O skrbi za bolnike in onemogle sta vsak za svoje misijonsko področje lepo povedala tudi oba misijonarja v 5. številki Prijatelja: p.Kokalj iz Zambije in Pedro Opeka z Mada- gaskarja.To človek vedno čuti iz pripovedi in pisem drugih misijonarjev in misijonark, pa tudi od mnogih oznanjevalcev Kristuso- ve blagovesti v domovini, ki obenem svoje delo za duše priporočajo tudi v spomin bol nikom.Zato hvala vsem,ki tudi naše trplje- nje vrednotite kot droben pripomoček pri širjenju veselega sporočila o Kristusovem rojstvu!

Tako ostanimo duhovno povezani tudi v novem letu 1981 - ki bo leto invalidov - in milost Novorojenega naj nas vse spremlja skozi vse težave in lepa doživetja vsakda- njosti! Saj ste vsi za to, ali ne?

Mimica

Nedelja je, a ne navadna nedelja! Prva v oktobru, »roženvenska«. Slišim zvon sv. Lucije v Mostu na Soči.O kako lepo vabi in kliče! Pa zakaj danes zvoni ob nenavadni uri? Danes je nekaj novega: srečanje bol- nikov, invalidov in ostarelih. Popoldne ob treh je bilo oznanjeno, a že pred drugo uro so se proti cerkvi bližali avtomobili iz sose- dnjih vasi oziroma župnij: Loma, Idrije pri Bači, Kneže in Tolmina. Vsi bi radi še pred mašo opravili spoved, saj mnogi zaradi o- nemoglosti že dolgo niso bili pri sv. daritvi.
Še posebno so se izkazali domači pevci s svojimi izurjenimi glasovi in organistinjo. Po končani slovesnosti smo bili vsi povabljeni v župnišče,da bi se bolje spoznali in okre- pčali; končno je vsak izrazil željo, da bi se še srečali.
Rad bi se zahvalil vsem, ki komurkoli po- magate. Ostanite dobri še naprej, Bog vas ne bo pozabil. Mi pa vas bomo podpirali z molitvijo in vdanostjo v Njegovo voljo.

Franc Kragelj z ženo Marijo

Danes ljudje veliko trpijo zaradi osamljeno- sti. V bloku včasih niti sosedov ne poznajo Hodijo drug mimo drugega kot tujci brez pozdrava ali prijazne besede. Srečujejo se a ne vedo, kakšno bogastvo pomeni prija- zno srečanje.
Vsem trpečim prijateljem želim blagoslov- ljene božične praznike in veliko milosti v novem letu.

Francka, Ljubljana

Lepo prosim, če bi objavili v 6. številki Pri- jatelja moje pismo. Ker ne morem več sa- ma pisati, vam v mojem imenu piše mama. Kmalu bodo božični in novoletni prazniki in midve že zdaj misliva na vse najine prija- telje, znance ter dobrotnike,ki nama pišejo med letom in za praznike. V lanskem de- cembru sva prejeli nad osemdeset voščil (po intervjuju v Prijatelju), vsem nisva mogli odpisati. Zato letos v Prijatelju želiva vsem ki nama pišejo in naju obiskujejo, veliko božjega blagoslova, zdravja in sreče za božične praznike ter v novem letu 1981. Prisrčne želje tudi uredništvu in vsem v Bratstvu bolnikov. Naj srečno uspeva tudi v letu, ki je pred nami.

Vsem vašim sodelavcem, bolnikom in našim dobrotnikom praznične pozdrave.

Helena Šubic z mamo
Stara vas 126, 64226 Žiri

Prav gotovo se v teh dneh oglaša mnogo udeležencev duhovnega srečanja, ki smo ga imeli prejšnji teden na Mirenskem gradu Tudi jaz želim povedati nekaj misli in vtisov s tega srečanja.
To moje prvo srečanje s sotrpečimi brati in sestrami na Mirenskem gradu mi je torej pri- neslo veliko duhovne koristi. V božji besedi ki nam jo je voditelj srečanja tako ljubez- nivo sejal v duše, sem našla novih smernic za nadaljnjo pot. Posebne se mi je vtisnila v srce glavna misel naših razmišljanj - ne- omajno zaupanje v Boga, po zgledu Abra- hama in Mojzesa. Pa tudi druge,na primer: vztrajen boj za napredek v dobrem, popol- na zmaga bo šele ob koncu zemeljskega življenja, sejati božjo besedo povsod, tudi če pade na skalo, ozirati se k Bogu, kakor sončnica k soncu, posvetiti in darovati se mu, brezpogojno, kakor otrok, ki se oklene očeta. Te in še mnoge druge misli iz pre- davanja in pogovora s prijatelji, s katerimi smo si prav kmalu postali domači, mi v teh dneh druga za drugo prihajajo v spomin in mi je lepo v srcu. Upam, da bom z božjo pomočjo vsaj nekaj teh misli ohranila za življenje.
Hvala torej vsem, ki ste nam to lepo in ko- ristno srečanje pripravili! Jezus, ki pozna ves ta vaš trud in napor, naj vam za vse obilno povrne in vas še nadalje blagoslavlja pri vašem plemenitem delu.

Ob koncu prejmi še iskren pozdrav v Je- zusu in Mariji. Enako pozdravljam tudi vse ostale sodelavke in sodelavce, hvaležna

Cvetka

Dne 16. 10. 1980 je utihnil glas Mance Hribar iz Grosuplja. Kakor skriva noč željo po luči, tako se je iz globine njenega srca vilo veselje do življenja. Težko je bilo breme bolezni, a nikoli pretežko, da bi ne bila izža- revala ljubezni do življenja in do bližnjega. Za slehernega je vedno našla pravo bese- do, spodbudo, tolažbo, vsakemu je znala prisluhniti. Sejala je ljubezen v družini,med prijatelji in v bolniški sobi. Spraševali smo se, od kod ji tolika moč. V daljavi sije Luč, katere moč je črpala do zadnjega. Njeno življenje je bilo vdano trpljenje,nad njim pa neusahljiva Luč upanja. Za vse to, upamo, prejema Manca bogato plačilo pri Očetu.

Alenka

Vsako jutro sprejmemo svoj dan,da ga na- pravimo lepega in bogatega... Kako hitro je prišel čas, ko bomo na koledarju obrnili še zadnji list.
V letošnji zadnji številki se iztekajo kar tri nadaljevanke. Najstarejša je:»Blagor vsem kateri trpite«. Avtor je to delo predstavil z besedami: »Besede bolnika bratom, kateri trpijo in kateri so pri njih. Besede enega izmed njih, ki jih ljubi in zanje moli vsak dan. O, da bi jim pomagale trpljenje bolje razumeti, ga sprejeti in morda...vzljubiti!« Drugi dve »Kako doživljam svojo bolezen, in »Skoz labirint klinične smrti« sta nam v enem letu skušali pokazati, kakšno spre- membo more ljubezen vnesti v življenje slehernega človeka. Upamo, da nam bo te nadaljevanke uspelo nadomestiti z drugim dobrim branjem.
Prihodnje leto je Organizacija Združenih Narodov razglasila mednarodno leto invali- dov. V raznih dejavnostih in solidarnostih do invalidov naj se kaže odločna pripravlje- nost sodelovati z njimi v vsakem pogledu. Vsi prizadeti pa so še posebej poklicani k temu,da v mejah zmožnosti delajo in živijo kot vsi ljudje in da spoznajo, da nimajo le svojih pravic, ampak tudi svoje dolžnosti.
V imenu uredništva vas toplo pozdravim!

prijatelj urednik

Živeti sam zase je nemogoče. Čutimo potrebo ljubiti in biti ljubljeni.
Bog je rekel:
»Kar storiš svojemu bratu, meni storiš.« Globoka vez povezuje ljubezen do Boga in ljubezen do naših bratov.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 12 din, letna naročnina 70 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Prej smo obdelovali manjšo kmetijo, sedaj imamo le še dve kravi. Ker sem invalid (že dvajset let), mi mnogi prigovarjajo,naj še to opu- stim. Jaz pa mislim, da bi kar "umrl", če ne bi imel še teh dveh krav, saj imam z živino tolikšno veselje. Že od malega sem na to navajen.
Največ mi pri tem pomaga žena, ker sam ne zmorem vsega. Dobro pa se mi zdi, ker lahko pokažem, da nekaj še lahko naredim. Ko grem v hlev,pred seboj porivam voziček da ne izgubim ravnotežja. Živini dam jesti in piti. Tako ne živim kar tja v en dan. To delo v hlevu mi pomaga živeti. Potrebno pa je veliko poguma in vztrajnosti.

Franc Kompare