Dva mala, prisrčna prijatelja... Kotiček na robu peščenega dvorišča je samo njun. Mali dečko ljubko dreza svojega medvedka in mu govori:»Ko bova midva zrasla, Medo, bova odšla nekam daleč, daleč... Ti boš takrat velik, bel kosma- tinec in jaz bom postal zelo močan. Pomagala bova ljudem na svetu. Veš, mamica mi je rekla...«
Marsikomu se ob tej sliki utrga vzdih: kako kratek,prekratek čas je čas iskre- nega otroštva. Skrbi se vse prekmalu približajo:za otroke in za starše. Fantek bi se raje igral še kar naprej z medved- kom. Ali kaj, ko »življenje teče in nič ne reče...« Treba bo odpreti knjigo, treba se bo učiti...
Skrb dobrih, vernih staršev je posveče- na predvsem temu, da bi postal njihov otrok nekoč prava osebnost v duhu glo- boke vere. Slomšek je to globino resnice izrazil s preprostimi besedami:»Učenost brez čednosti je kakor cvet brez sadu«
Ko odpre mamica sv. pismo s slikami, se odpre tudi otroška duša na stežaj s tisoč vprašanji... Čudovita slika! Žitno polje..., apostoli in za njimi stopa Jezus »Žetev je velika, delavcev pa malo; prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev...« To so Je- zusove besede, ki niso veljale samo apostolom, temveč tudi nam vsem. To je vsebina misijonske nedelje! Mnogi pri- sluhnejo božjemu klicu in gredo v daljne kraje vroče Afrike, Azije in Amerike. Pa tudi k nam pridejo misijonarji in sejejo božjo besedo v naše duše. Vsak izmed nas je lahko misijonar,če daruje za spre obrnjenje duš svojo molitev, notranjo bolečino, svoje otroke in morda - celo svoje življenje...
Srečni otroci,ki sprejmejo ob vzgoji tako vernih staršev pravi smisel za življenje, saj bo gotovo rodilo sad za večno srečo.

Cili Kodrič

Dragi prijatelji bolniki,

pišem vam, ker čutim, da sem vaš dolžnik. Pa ne le jaz sam, ampak z menoj vsi slovenski misijonarji in misijonarke.Vemo namreč da nas vi v zaledju spre- mljate z dobrimi željami,z molitvijo in z darovanjem svojega trpljenja.
Prav je,da vam rečem Bog plačaj. Sredi dela in vsakdanjih skrbi se prav lahko zgodi, da na izraze hvaležnosti pozabi- mo. Pa jih ne bi smeli pozabiti. Zato iz- koriščam to pismo, da se vam zahvalim za vašo duhovno pomoč. Po svojih mo- litvah ste vključeni v naše delo,apostoli ste skupaj z nami.
Štirinajst let sem v Lusaki, v glavnem mestu Zambije, to je države na južnem delu Afrike.Z menoj je še štirinajst Slo- vencev. Mogoče koga od njih tudi ose- bno poznate.
Zadnja, ki je prišla je Barica Rous, je od vseh nas najbolj povezana z bolniki. Tri leta je preživela v bolnici za gobavce, zdaj pa se že štiri leta posveča bolnikom v drugi katoliški bolnišnici, ki jo vodijo irske redovnice. Tudi sam sem nekaj let hodil maševat h gobavcem, opazoval njihovo ranjeno kožo in okrnjene ude, molil z bolniki in prepeval, jim prinašal duhovne knjige in jim pomagal pri pro- daji ročnih del. Nekajkrat je razstavo ročnih del gobavcev organizirala Barica Rous.
Zelo sem vesel, da sem septembra lahko v Ljubljani, v prostorih Teološke fakul- tete, obiskal razstavo ročnih del stotri- desetih slovenskih bolnikov. Občudoval sem njihovo prizadevnost in spretnost in za vsemi izdelki gledal tisto veliko lju- bezen, ki je tako značilna za velikodušne bolnike.
V Zambiji se redno srečujemo z bolniki. Posebno še v zadnjih letih, ko smo imeli v državi pravo vojno stanje s sosednjo Rodezijo in smo doživljali bombardiranja in vojaške vpade z mnogimi žrtvami. Nekega dne, ko so Rodezijci bombardi- rali vojaško taborišče blizu Lusake, so prepeljali v lusaško bolnico 600 ranjenih vojakov. Poklicali so me v bolnico, da sem pomagal bolniškemu kaplanu, ki je stalno zaposlen v bolnici. Blagoslavljal sem bolnike in jim s svojo molitvijo in prisotnostjo vlival poguma.
Naj vam povem, dragi prijatelji,da je pri nas v Zambiji velika razlika med bolniki, ki so še pogani in med bolniki, ki so že spoznali Kristusa. Pogani se navadno sprašujejo,kateri hudobni duh je povzro čil njihovo bolezen, večkrat se zatekajo k domačim "zdravnikom" in njihovim ča- rovnijam, včasih pa se prepustijo bole- zni v neki toposti, ne da bi se bolezni upirali z zdravljenjem. Kristjani pa se v bolezni zatekajo k zdravnikom in ne k vračem,obenem pa tudi molijo in uživa- jo podporo krščanskega občestva.Tako tudi v bolezni spoznavajo, kako je lepo, če si kristjan. Vera jih v resnici osvobaja.
Da,o malih krščanskih občestvih moram spregovoriti.Mala občestva namreč skr- bijo za obiske bolnikov v bolnicah in na domovih, kjer ob bolnikih molijo in pre- pevajo verske pesmi. Takšna občestva vernikov ustanavljamo v vseh župnijah. Verniki se sestajajo po hišah, berejo sveto pismo, molijo in premišljujejo, ter se dogovarjajo o potrebah občestva. Skrb za bolnike je gotovo ena izmed njihovih važnejših dolžnosti.Tako skup- nost vernikov dokazuje,da je v Kristusu kakor družina, katere člani se ljubijo in si pomagajo.
Za reveže in bolnike pri nas v Zambiji skrbi tudi organizacija sv. Vincencija. Njeni člani podpirajo najrevnejše in naj- bednejše, če imajo seveda primerna sredstva za to. Spominjam se starčka, ki je v župnijo prišel iz sosednje države Tanzanije. Ker ni imel nobenega sorod- nika, je v svoji onemoglosti obležal v kolibi, popolnoma zanemarjen in izčrpan Člani Vincencijeve skupnosti so mu zgra- dili boljšo kočo in mu redno prinašali hra- no in zanj skrbeli.
Dragi prijatelji,še naprej v svoji ljubezni objemajte ves svet, tudi naš misijonski svet in misijonarje v njem. Za to vašo ljubezen vam ostajamo večni dolžniki. Svojo misijonsko zavest pa moramo ne- prestano hraniti z vedno globjim spoz- navanjem misijonskega dela in življenja. Zato sem za slovenske misijonske prija- telje napisal knjigo: »Iz sončne Zambije 2«.Izšla je pred letošnjo misijonsko ne- deljo, da bi se apostolska zavest med nami nahranila z novimi spoznanji in spo dbudami. Vesel bom, če boste knjigo prebrali in v njej našli mnogo duhovne radosti in tolažbe.
Jezus, Tebi živimo,
Jezus, s Teboj trpimo,
Jezus, za Tvoje kraljestvo se darujemo!
Vaš vdani

Jože Kokalj
(Lusaka, Zambija)

Ko je kritično obdobje mimo, gre zopet »navzgor«, potem se tudi počasi zopet razširi prostor, ki se je, kot smo videli, skrčil na našo posteljo.Pri tem doživlja- mo, da nam je prostor, ki si ga moramo korak za korakom osvojiti, postal bolj ali manj tuj. Dnevna soba, ki jo po dalj- šem času prvič zopet prestopimo, se nam zdi tako »čisto drugačna«,kot smo jo imeli v spominu. Predvsem pa so se spremenile mere.Ta vtis,da je vse tuje, težko prenesemo, zato smo veseli, če lahko odejo zopet čisto potegnemo prek sebe.
Če naredimo na kliniki prve korake iz svoje sobe, se počutimo v tujem, sov- ražnem svetu. Beli hodniki se raztezajo brez konca. Ne moremo jih premeriti od enega konca do drugega. Vrti se nam v glavi, ker se ne moremo znajti. Tipamo ob steni. Ljudje drvijo delavno sem in tja,ne da bi se zmenili za nas. Počutimo se zgubljene in smo veseli,ko se pusto- lovski izlet srečno konča. Za ostanek dneva imamo dovolj. Tako se zgodi z vsem, kar nadalje osvajamo: prvi spre- hod, prvi nakup...
Po drugi strani čutimo, da gre zopet na bolje, čeprav počasi. Nekdanji bolnik pripoveduje: »Še dobro se spominjam, ko sem po dolgem času prvič zopet stal pred umivalnikom in sem lahko samos- tojno odprl pipo, da so mi prišle solze v oči.Zmogel sem to,kar nam je v zdravih dneh samo po sebi umevno in česar med boleznijo vendarle ne doživimo tako sa- mo po sebi umevno. Osvobajajoče je, če lahko zopet sami skrbimo za svojo toaleto. Tako nerodno je, če si odvisen od drugih, in tako osvobajajoče je, če lahko sami zopet skrbimo za osebno hi- gieno.Če nismo mogli ničesar več storiti sami,potem je nepopisno lepo doživetje ko se zopet oblačimo,umivamo in češe- mo. Čutimo se prerojeni... Potem sledi obisk v sosednji sobi. Sedaj sem lahko, četudi s težavo in samo za kratek čas, obiskoval druge.Dolgo časa se je godilo obratno.Tedaj so me drugi obiskovali..«
Tudi čas se zopet razširi. Med boleznijo smo občutek za čas izgubili. Preteklost in prihodnost sta se skrčili na eno toč- ko: Na moje vročične sanje, bolečine in težko dihanje.Sedaj zopet tipamo nazaj v preteklost: Kaj se je v zadnjih tednih zgodilo z nami? Imamo več ali manj jas- ne občutke. Bilo je vse kot sanje.Sedaj bi zopet radi doumeli realnost. Hoteli bi zopet dobiti del sebe, ki se nam je med boleznijo izmuznil. Hočemo vedeti: Kaj so naredili z menoj? Ali sem v vročici govoril? Kaj sem rekel? (Grozljliva misel, da vedo drugi o meni več kot jaz)! Kaj so bile »samo« strašne sanje - kaj je bila resničnost? Me je kdo obiskal,ne da bi bil opazil? (Neprijetna misel, če me je kdo videl v moji bolezni, ne da bi jaz o tem vedel!) Pozneje me tudi zanima, kaj se je medtem odvijalo »zunaj«. Neki bolni mož je po prestani krizi postavil vprašanje,ali je stara vlada še na krmilu Očitno je imel občutek, da se je ves svet medtem bistveno spremenil. Kar je veljalo pred krizo, se je zamajalo!
Toda tudi prihodnost pride spet na dan in se javlja večinoma ukazujoče. Kako dolgo bo to še trajalo? Kdaj se bom la- hko vrnil na delo? Ta misel mi je še ne- znosna, zakaj pri najboljši volji si ne morem predstavljati, kako naj bi zjutraj ob sedmih zapustil hišo, da bi se peljal na delo,in prišel popoldne ob petih spet domov.Ta ritem pripada drugemu svetu h kateremu trenutno še ne pelje noben most. Previdno tipam v mislih v ta svet ki je bil vendar nekoč tudi moj, in se prestrašim: Ali bom mogel kdaj odstra- niti gore stvari, ki so se nakopičile? Ali je morda kdo drug zasedel moje mesto in opravlja delo.-Ali moram svoje mesto ponovno izbojevati? Odkod naj vzamem moč za to? Čim bolj skušam prodreti v temo prihodnosti, toliko bolj me draži tudi dobro mišljena pomiritev: Saj bo še vse zopet dobro!
In kaj naj medtem počnem s svojim ča- som? Neskončno se vleče.Pod ukazujo- čo prihodnostjo postane praznina toliko bolj težeča. Po drugi strani še nimamo moči, da bi jo smiselno izpolnili. Sedimo kakor v čakalnici in strmimo v vrata, ki naj bi se nekoč pač odprla. Poskušamo, da bi se pogovarjali z bolniki na sose- dnjih posteljah. Toda kako hitro lahko takšni pogovori postanejo muka! V roke vzamemo revijo, toda vrstice plešejo pred očmi in mnoge slike nas naredijo nervozne. Izkusimo, kako naporno je »razvedrilo«!
Morda je »zbrati se« v tem času bolj primerno kot »raztresti se«. Morda se spomnimo na hobi, ki smo ga v zadnjih letih zanemarili. Prosimo, da nam k po- stelji prinesejo našo zbirko znamk in se ukvarjamo s tem. Nadaljujemo začeto ročno delo. Prosimo za knjigo, ki smo jo na božič prebrali samo tu in tam, ali si že drugič vzamemo drugo, ki je na nas naredila poseben vtis. Prosimo, da nam prinesejo kasetofon in nam posnamejo priljubljene melodije, ki jih že dolgo ni- smo slišali.
Morda vidimo tudi stvari, ki smo jih prej spregledali in ki nas sedaj zaposlujejo in zanimajo. Bolnik, ki je priklenjen na po- steljo, pripoveduje o tem: »Izkoriščam priložnost, da opazujem majhen popek, ki se spomladi odpre v enem od mojih cvetličnih loncev. Imam čas, da sledim spreminjajočim se odtenkom letnih časov Vidim sončni zahod v njegovem čudo- vitem bogastvu barv, snežene kosmiče, ki se spuščajo kot tišina večnosti. Vi- dim zlate jesenske liste, ki se vrtinčijo mimo mojega okna, ali spomladi par drozgov, ki dela gnezdo na visoki brezi pod oknom...«
Morda tako ponovno odkrijemo smisel svojega življenja in svojega časa, ki smo ga izgubili. Časa sedaj ne doživimo kot nekaj, kar na nas pritiska, ker moramo v omejenem časovnem obdobju narediti čimveč, ampak kot prostor, v katerem se lahko prosto gibljemo. To izkustvo nam je lahko pri vstopu v svet izredno koristno.
Ponoven vstop v svet zdravih je pogo- sto težek; bolj kot smo si lahko prej to v sanjah predstavljali.»Potem smo odšli iz bolnišnice, spremljale so nas sestre in zdravniki, vožnja domov s taksijem, končno znana soba v mojem stanovanju in pisalna miza, ki sem jo morala tako čisto nepričakovano zamenjati s poste- ljo na kliniki. Za poskus sem se usedla pred pisalni stroj, strmela v tipke, vse mi je postalo tuje, daleč odmaknjeno. Vrnila sem se sicer domov, toda nikoli ne bo več staro življenje,kar bom živela v prihodnosti. Mnogo stvari se je bilo treba naučiti: hoditi po stopnicah, no- siti torbo, zopet stati v kuhinji in iti na sprehod brez palice« Tako opisuje neka bolnica svoja nova doživetja.
Govoriti o svojih skrbeh,mislih in občut- kih je v tem obdobju skoraj še teže kot med akutno boleznijo. Kajti sedaj mora biti človek hvaležen, da je to prestal in da je vse tako dobro potekalo.Sedaj se mora veseliti vsakega majhnega napre- dka, tudi če po njegovem občutku ni v nobenem razmerju z vloženim prizade- vanjem. Dan za dnem mu zagotavljajo, da se hitro popravlja,tudi če se sam še pri pogledu v ogledalo prestraši.
Tudi mnogi dobri nasveti in opozorila (kako naj se vedemo, da se bolezen ne bo ponovila, kaj vse naj jemo, da bomo spet prišli popolnoma k moči itd.), nam stvari ravno ne olajšajo.Kot da sami ne bi vedeli, kako naj ravnamo! Očitno si tudi naša okolica prizadeva, da bi nas zopet sprejela medse.
Neka žena, ki se ozira na čas svoje re- konvalescence, mi v pismu prikazuje takole: »Zame je bilo posebno mučno neskončno dolgo čakanje,ko naj bi pos- tala zdrava. Bivanje v bolnišnici,da,tudi v sanatoriju, je bilo mimo, ves svet je trdil, da sem že spet taka kot prej, ko- nčno sem rekla tudi jaz, da sedaj spet gre-ravno zato, ker sem čutila zahtevo okolice,da bi končno bila zopet polna tu in sem ji želela ustreči (da, tudi morala, že zaradi otrok).V bistvu pa tega nisem mogla,še dolgo časa ne. Morala sem se na primer pol dneva odločati za en sam telefonski pogovor,gostov sem se bala, pri pogovorih so mi manjkale besede,do otrok pa pravilen odnos. Zaradi vsega tega sem postala malodušna - kar ni dobro za človeka, ki okreva.«
Korak za korakom si moramo zopet os- vojiti svet odraslih,svet odgovornosti in dolžnosti. Za mnoge pomeni »korak za korakom« to, da se morajo po dolgem ležanju hoje na novo učiti. Redko pelje pot enakomerno navzgor. Praviloma je mnogo bolje tako,da gre po dveh korakih naprej zopet korak nazaj. Potrpežljivost je postavljena na trdo preizkušnjo. Og- laša se dvom: Ali bom sploh kdaj zmo- gel? Ali bom sploh kdaj zopet čisto tak, kot sem bil?
Lahko se celo zgodi, da imamo do zdra- vja (ki smo si ga tako želeli!) nasprotu- joča si čustva, predvsem tedaj, če je svet, ki si ga moramo ponovno osvojiti, za nas tudi svet osebnih sporov, kate- rim smo zaradi svoje bolezni za nekaj časa ušli. V tem primeru se zdi včasih bolezen kot rešitev.Česar ne bi imeli ni- koli za možno: slovo iz bolnišnice,slovo od bolezni nam je lahko težko.

Mislim, da so bolezni ključi,ki nam lahko odprejo določena vrata.
Vsekakor je zdravje ali bolezen nekaj, kar nam ne dovoljuje,da bi vse razumeli

Oznaniti jim Kristusa

V mesecu juliju se je mudil pri nas mi- sijonar z Madagaskarja - lazarist Pedro Opeka. Vedel sem, da v teh kratkih dneh nima veliko časa, zato sem bil še bolj vesel njegovega obiska pri meni v Tolminu. Pogovarjali smo se o njegovem delu, izkušnjah, opažanjih... Bogata in zanimiva so, zato jih bomo posredovali na teh straneh.

Sem Slovenec, rojen v glavnem argentinskem mestu Buenos Aires, od tam imam tudi špansko ime. Srednjo šolo in no- viciat sem opravil doma teologijo pa sem začel študirati v Ljubljani in jo po daljši preki- nitvi končal v Parizu. Za duhovnika pa sem bil posvečen v največjem Marijinem svetišču v Argentini - v Lujanu.
Že zelo zgodaj. Ko sem se odločil za duhovni poklic, sem se odločil tudi za misijonskega. Začutil sem željo,da grem tja, kjer so razmere najtežje in pomanj- kanje duhovnikov največje.Že v Argen- tini sem kot študent delal v med doma- čini. Tam sem dobil še več spodbude in moči, da postanem duhovnik za najrev- nejše. Kot nalašč je tam delovala Družba sv. Vincencija, ki ima za apostolat táko delo in sem stopil vanjo.
Kot bogoslovec sem leta 1970 prišel na Madagaskar. Največ sem takrat oprav- ljal fizična dela: zidal sem, opravljal kme- tijska in poljedelska dela. Tako sem prišel v prvi neposreden stik s tamkajšnjimi ljudmi.
Prav ta neposreden stik nas je zbližal. Belega človeka si Malgaši predstavljajo kot tistega,ki poveljuje. Zato so še bolj cenili, da smo delali skupaj z njimi.

Danes jim lahko nudim še več duhovne dobrine.Moje delo je nekako popolnejše med njimi. Odnos do ljudi je ostal isti, le da ga plemeniti še duhovna moč, ki mi jo daje Kristus. Tudi posvečenje je v službi tem ljudem: da jih učim,oznanjam božjo besedo,delim zakramente.Ko sem jim kot človek blizu,z njimi živim, delam, se veselim in trpim, ko jih obiskujem in tudi ko jim prinašam duhovne vrednote. Zanje so sprejemljivi.

Malgaški človek je veren že po naravi. Veruje v Stvarnika,v duhove umrlih Čutijo povezavo z duhov- nim svetom. Boga že po- znajo, zato jim je laže oznaniti Kristusa in njegov nauk.
Je precej živo. Če primerjam s Slovenijo je liturgično življenje bolj pestro. Krist- jani bolj sodelujejo pri maši bodisi s pe- tjem, spontanimi prošnjami... Tudi dru- gače je Cerkev na Madagaskarju trdna in močna. Ima že tudi domače duhov- nike, redovnice, škofe. Zelo pomembno mesto imajo katehisti, ki nadomeščajo duhovnike in so zavzeti za to delo. Poleg teh pa imamo tudi cerkvene - župnijske svete, ki so ponekod precej delavni in prizadevni z zavestjo odgovornosti in v tej dejavnosti ne čutijo dodatnega bre- mena. Delo vzamejo kot del svojega življenja in ga opravljajo z ljubeznijo.
Znamenje,da je tak svet dejaven in živ je, da se člani zbirajo. Pri nas so taka srečanja vsak mesec in trajajo ves dan Sestavljajo ga večinoma možje, tudi predstavnice žena, mladine, vsaka vas ima svojega predstavnika. Na teh sre- čanjih hočejo sami poglabljati svojo vero in spoznavati sveto pismo ter katekizem. Duhovnik jim pri tem samo pomaga. Po takih pogovorih potem po skupinah tudi obedujemo.Po kosilu nadaljujemo in na- pravimo sklepe. Šele potem pridejo na vrsto druge župnijske zadeve. Imamo več ekip, ki pripravljajo in obravnavajo določene zadeve: ena za katehezo, za dela in vodstvo pri cerkvi, če je kdo bolan ali če kdo kaj prosi. Imamo tudi razne tečaje. Vsaka taka stvar pomaga ljudem, da živijo bolj krščansko.
Iz lastne izkušnje vidim,da je za župnij- ski svet pomembno,da se zbira redno in ne samo včasih. Predstavniki verskega občestva potem nimajo tiste zavesti,da nekaj so in si mislijo: »nas potrebujejo le včasih«. Člani sveta pa morajo imeti zavest, da so odgovorni za življenje Cerkve. Doprinašati morajo osebne po- bude in ne samo čakati,kaj bo duhovnik rekel. Pomembna je povezanost med duhovnikom in ljudstvom.
Še ne. Imamo pa zdaj štiri bogoslovce. Glede poklicev je pri nas še težko. Njim se je težko odreči družini, saj je to nji- hov glavni cilj, čeprav gledajo na duho- vnike s spoštovanjem in nas imajo radi. Za duhovne poklice tudi molijo. Vendar starši raje vidijo, da njihov otrok ne gre v ta poklic. Je pač težko.

Malgaški človek,kot ga jaz poznam, je dober, poln nekega veselja s pristno, naravno vero. Malgaši ljubijo življenje in njihov pregovor pra- vi,da je življenje sladko.Zato imajo tako radi otroke. Znajo dobro skupno živeti v medsebojni povezavi. V tem so tudi nam zgled. Če je kdo vesel ali žalosten, so vsi z njim. Takrat pustijo vsako delo Tudi mi se jim pridružimo in to zelo cenijo
Naredijo vse, da bi ozdravel. Izkazujejo mu posebno skrb. Obračajo se k zdrav- nikom,k duhovniku,tudi čarovniku. Iščejo, kje naj bi bila tista moč, ki bi zdravila. Ob bolnem je vedno kdo, da ne bi imel občutka zapuščenosti. Če ozdravi, se znajo tudi zahvaliti. Ko pa nastopi huda bolezen, so zelo potrpežljivi. Tudi umi- rajo spokojno in vdano. Če ne uspe, ko molijo za ozdravitev,ne obupujejo razo- čarani, ker pojmujejo, da je Bog dober in kar dela, je dobro.
Kadar zvem, da je kdo bolan, ga vselej obiščem.Kot duhovnik mu prinesem Kri- stusov mir, posebno še tistim, ki najbolj trpijo.Vsak petek hodim obhajat bolnike ti so tega obiska zelo veseli. Za velike praznike tudi bolne pripeljejo v cerkev.
Vesel sem, da se je Prijatelj iz prepro- stega lista tako lepo razvil. Predstavlja veliko povezavo med kristjani, ki trpijo. Za tako delo je potrebno veliko potrp- ljenja in požrtvovalnosti.Tudi v misijone dobivam Prijatelja in ga redno berem.
Na Madagaskarju, posebno na planoti otoka, deluje Bratstvo bolnikov, ki je precej razširjeno. Imajo svoje glasilo.
Bolniki lahko sodelujejo z misijonarji,če- prav ne gredo v dežele tretjega sveta. Mi verujemo,da nam Bogu darovano tr- pljenje in molitve pomagajo,da vztrajamo pri oznanjevanju Kristusovega oznanila. Velika spodbuda nam je zanimanje bol- nikov za misijonsko delo. To opažamo predvsem pri obiskih,kako smo med va- mi z veseljem sprejeti. Za vse se vam zahvalim.

Tvoje misli in oris tvojega dela bodo gotovo z veseljem sprejeli vsi, ki jim je misijonska dejavnost Cerkve pri srcu. Prijatelj pa je kot poslanec med bolniki dolžan, da nas o tem delu seznanja in spodbuja.
Tebi,dragi prijatelj misijonar,se za obisk in pogovor prisrčno zahvalim skupaj s prijatelji, ki ti obljubljamo svojo misel in molitev v želji, da te Gospod pri tvojem plemenitem delu vedno blagoslavlja.

Tone

Odvedli so ga, da bi ga križali. Gredoč ven pa so našli moža, Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, očeta Aleksandro- vega in Rufovega. Prisilili so ga, da je nesel Jezusov križ. (Mt 23, 31-32, Mk 15, 20).
Če ste kdaj morali nadaljevati svoje delo ali iti naprej po poti, utrujeni ali v vročici: zlasti, če se vam je primerilo, da ste kljub bolečinam ali zbitosti morali nesti dolgo časa kako breme, pretežko za vašo izčrpanost, knjige, kovček, da vas je bolelo: če ste se zasopli ali vas je žgalo sonce ali vas je mrazila zima in ste na samotni poti iskali okoli sebe po- moči, pa je ni bilo, - tedaj boste morda po trpljenju,ki vas je šibilo,spoznali, ka- kšna je bila smrtna stiska poti bolečine in kako s hvaležnim srcem se je moral Jezus zahvaliti Simonu, da mu je poma- gal nesti križ.
In vendar v začetku ta kmet iz Cirene ni rad vzel tega ponižajočega bremena na rame.
Evangelij nam z eno vrstico slika njego- vo iznenadenost in odpor. Prihajal je s polja, ko se je bližal mestnemu obzidju in je zaslišal krike, preklinjanje in ves trušč jezne množice, in je videl priti iz Sodnijskih vrat, čisto blizu sebe, hrup in divjanje ljudi in se je bleščalo jeklo, sulice in čelade: brez dvoma obsojenec na smrt na Golgoti!
Simon se postavi ob stran poti in gleda: ah, obsojenec! Ubogi človek! Ves je oblit s krvjo.Kakšen pogled trpljenja pod tem strašnim vencem iz trnja! Ne more več: kako trpi! Ta križ je zanj pretežak. Go- tovo ga ne bo prinesel do tja, ne da bi padel... Upognil se je... Padel bo!.
Res je,Jezus se je pravkar zadel ob ka- men, spotakne se, popusti križ, obdrži ga komaj na krvavih ramah in lakti stegnje- ne,roke naprej, pade težko na zemljo in ostane nepremičen pod težkim lesenim hlodom, ki ga tlači. Obraz, ves v krvi, se vtisne v prah, s čelom na trnovem vencu.
Divje rjovenje je pozdravilo ta novi pa- dec. V viharju psovk in udarcev hočejo vojaki in hlapci Žrtev dvigniti in vzdignejo ga z vrvjo, ki je z njo opasan. Toda Je- zus ves onemogel spet pade na zemljo v mlako krvi.
Stotnik, ki poveljuje krdelcu za usmrti- tev, ne ve, kaj bi. Jasno je, da obsoje- nec ne more več nesti svojega križa, na vsak način pa je treba, da pride do konca.
No, prisilili bomo kakega Juda, da mu pomore.
In visoko na konju, ki postaja nestrpen, Rimljan, srečen, da poniža katerega teh osovraženih Judov, se trdo ozira po množici: »Glej ga,v delovni obleki, tam, prav blizu Velikih vrat, ta kmet,ki gleda. Trden je, prav dobro bo stvar opravil, in, prav gotovo je to Jud!«
In že načelnik s kratko kretnjo pokaže nanj svojim ljudem,ki so čakali samo na njegov ukaz.
Dva izmed njih gresta takoj k Simonu, začudenemu in nejevoljnemu,ga obsto- pita, ga zgrabita za roko in kljub njego- vemu ugovarjanju ga povlečeta proti križu ter mu ga naložita na rame.
Rimskim vojakom se nihče ne ustavlja.
Z udarci z nogami vzdignejo potem Je- zusa,ki omahuje, pa ga obdrže pokonci: »Pojdimo, naprej!« in žalostni sprevod gre spet naprej med kričanjem vesele množice.
Čisto blizu Jezusa, ki se je opotekal pri vsakem koraku, Simon iz Cirene nese prisiljen težki križ.
Srce mu je uzlovoljeno. Zameri Jezusu, da je, četudi neprostovoljno,vzrok tega javnega ponižanja: »Jaz, Simon, oče Aleksandra in Rufa, tisti, ki ga v Cireni vsi spoštujejo, nosi javno križ nekega na smrt obsojenega... In potem, ta križ me boli, njegovo vznožje se vleče po tleh in poskakuje po kamniti poti. Imam ramo že vso zmečkano.Res je pretežak! Kako ga je ta nesrečni obsojenec mogel nesti do tu?

In Simon se ne more ubraniti začetka so- čutenja s tem človekom, ki že od Sodnijskih vrat prenaša,brez tožbe, žalitve in udarce.
Pogleda Jezusa, ki koraka ob strani in ki ravnokar dvigne oči k nosilcu njegovega križa. O, ta pogled! Žalosten, pa prečudno dober, da ti gre naravnost k srcu... To ni pogled krivega. In končno, ta človek je mor- da nedolžen? videli smo že druge sodnijske zmote...Zakaj to sovraštvo,ki ga preganja, Njega, tako blagega? ... Kaj bi jaz mogel storiti, da bi mu ga olajšal? Njegov križ je res težak, pa ga vsaj ne nosi on: rani me: pa rajši trpim namesto njega. Zdi se tako dober! Kako ga morejo tako žaliti? ... Jaz, jaz ga pa ljubim. Ne bo čisto sam trpel in se povzpenjal na Golgoto. Norčujte se iz mene, vseeno mi je zdaj. Presrečen sem, da trpim nekoliko s tem nedolžnim. Ker, prepričan sem, ta človek je nedolžen. Krivi ne trpe tako. Da, nosim njegov križ in ga bom rad nosil do Kalvarije, kajti ta človek je nedolžen in jaz ga ljubim...
Vi vsi, kateri trpite, berite evangelij, lepo počasi, s srcem tako kakor z razumom: ugo- tovite, da so vojaki morali s silo primorati Simona iz Cirene,da je nesel Jezusov križ.. potem se spomnite, da je po izročilu ta isti Simon, oče Aleksandra in Rufa, dveh dobro znanih kristjanov, postal kristjan tudi sam, kakor sinova.
Dà, ugotovite ta dejstva od začetka do konca in se vprašajte, če spreobrnitev do- brega Cirenca ne prihaja od dobrodejnega trpljenja nošnje križa, takrat, ko je hodil z ranjeno ramo, a s srcem, kar ganjenim ob strani Učitelja, kateremu je lajšal bolečino.
In če je tudi vam prav,da potolažite Jezu- sa,ki bo skrivnostno nosil svoj križ do kon- ca sveta z vsemi tistimi, ki se vzpenjajo na Kalvarijo, - se približajte bratom, kateri trpijo in jim iz ljubezni do Kristusa radi po- magajte prenašati svoj križ.
Tolažilne besede ne bodo morda vselej po- magale. Tedaj kakor Cirenec vzemite ali si dajte na ramo položiti križ, ki ga ubogi bli- žnji ne more več nositi.
In če vam ta križ, ki vam ga okoliščine na- lagajo ali ste ga sprejeli iz ljubezni,postaja pretežek in vas muči: če se vam pot na Kal- varijo zdi tako dolga, - tedaj kakor Simon iz Cirene, da se zapet opogumite, poglejte Jezusa, ki koraka vam ob strani: njegov božji pogled se vam bo zahvalil za pomoč, ko vam bo dal moči, da boste tudi vi vzdr- žali do Kalvarije.

Morda bi koga zanimalo, kako preživljam svoje dneve v zdravilišču. Kdo izmed vas ne pozna priznanega zdravilišča Laško,kjer je že toliko ljudi iskalo zdravja, navezalo prijateljstvo in spoznalo, da se tudi tukaj uresničuje enakopravnost. Jaz na primer že vrsto let hodim sem na zdravljenje.
Prejšnja leta,ko sem še dokaj dobro hodila, se nas je ob nedeljah zbralo kar krdelo in smo šli ven, tja čez most do cerkve k maši Kako lepo je bilo, ko smo z laškimi farani peli in molili Bogu na čast. To je starodavna farna cerkev sv.Martina. V njej je cela vr- sta kipov svetnikov, med njimi pa tudi črni svetniki, katerih se nismo mogli nagledati.
Še bliže je pa podružnica sv. Mihaela na strmem hribu. Kako trdno vero in ljubezen so morali imeti naši predniki, da so zidali take cerkve. Koliko truda je bilo potrebno, da so nastale te božje hiše.
Zadnjič je bilo tukaj žegnanje in že ob petih zjutraj nas je prebudilo čudovito pritrka- vanje. Nas, ki smo bili zdoma, je to ganilo do solz. Zbrali smo se zjutraj v polkrog in zapeli tisto lepo pesem: »Večerni zvon, o mili zvon, obujaš mi na dom spomin!« Vsak dan, ko zazvoni, marsikoga zgane pri srcu, da kar nevede in nehote sklene roke k mo- litvi.Res,kako čudovito moč imajo zvonovi, posebno pri nas, ki pričakujemo božje po- moči in tolažbe.
Tukaj nas je mnogo, večina prizadetih od kapi ali žrtev prometnih nesreč. Smo pa med seboj kakor ena družina. Eni so manj, drugi bolj prizadeti, nihče pa ne toži. Inva- lidi čutimo, da smo v življenju za marsikaj lepega prikrajšani. Imamo pa svoj lepši no- tranji svet, ki nam ga ne more nihče vzeti. Tam vidim mladega fanta in dekle,vsakega na svojem invalidskem vozičku, ki jima je prometna nesreča prekrižala vse načrte. Vendar ju je trajna invalidnost združila v ljubezen. Zakaj pa ne, saj imata vso pra- vico do življenja in jima bo v dvoje lepše.
Vidim staro, sključeno ženico z možem, ki jima je trdo delo izpilo moči in huda revma prisilila, da iščeta pomoč pri berglah. Kako malo je včasih potrebno, da osrečiš te ostarele, večkrat osamljene in zapuščene brate! Majhna pozornost, prijazen pozdrav Vse to od nas pričakujejo, saj je to naj- manj, kar lahko vsak da, če le hoče.
Izpolnjujmo Kristusovo zapoved ljubezni, če hočemo,da nam bo v življenju laže. Saj nam je rekel: »Karkoli boste storili katere- mu izmed mojih najmanjših bratov, boste meni storili!«
V tem duhu vas,trpeči bratje in sestre,isk- reno pozdravim in želim še kdaj nasvidenje v Laškem.

Pavla

Včasih, ko so megle tako nizko,da človeka dušé in stiskajo dušo, bi kar odletela kot ptica v svet sonca in sreče.
A kje je ta sončni svet, če človek nosi v sebi le gorje? Vem,že dolgo vem,da je vsa sreča sveta, skrita v človeku samem - v njegovi duši.
V moji duši pa so se dan za dnem bili boji med dobrim in zlom.Dan za dnem sem teže premagovala zapreke življenja.
Pa je posijalo sonce v moj megleni dan.Prišlo je odrešenje za mojo bolno dušo: zvedela sem, da bom lahko šla na romanje v Lurd. To je bila vest, lepša od jutranje zarje. Preplavila mi je dušo in vse težave so bile v hipu potisnjene ob stran. Pomembno je bilo samo še romanje v Lurd, k lurški Mariji.
Dneve, ki so me ločili od romarja, sem pre- živela s tiho prošnjo v srcu, da mi ta sreča ne bi bila zadnji hip odvzeta.
Pa je prišla nedelja. Lepa, sončna, težko pričakovana... Pozdravljanje, poslavljanje, smeh, solze in vlak je odpeljal. Potovanje je bilo nadvse dobro pripravljeno, udobno in veselo. Vsi, ki so bili z nami, so nam bili vsak hip pripravljeni pomagati. Pa ne le, da smo bili deležni vsega možnega udobja, bilo je še nekaj več, kar nas je krepilo...
Bili smo kot družina, velika,ljubeča družina, ki skupaj trpi, se veseli, moli in čaka nekaj velikega.Da je bil v nas ta topli občutek še globlji, se moramo gotovo zahvaliti prisot- nosti našega nadvse prisrčnega nadškofa Šuštarja,ki je romal z nami in nam posvečal vso pozornost. Ker je bil ves vlak ozvočen smo lahko tudi na poti spremljali daritev sv.maše in duhovniki so obhajali tudi v ku- pejih. Gotovo je bilo že to za prenekatere- ga posebno doživetje.

V Lurd smo prišli v popoldanskih urah in hitro so nas namestili po sobah v bolnici. Potem pa se je usta- vil čas...Izpuhtele so vse skrbi, svet zunaj Lurda zame ni več ob- stajal. Bila sem pred votlino pri Mariji zju- traj, popoldan, zve- čer, kadar je bilo pač mogoče. Verjemite mi, ničesar nisem mogla prositi, ker je bilo srce prepolno hvaležnosti,da sem jo mogla videti.
Imeli smo sv.maše v podzemni baziliki,pred votlino, popoldansko procesijo z lučkami, križev pot za bolnike... Ogledali smo si film o Bernardki in Lurdu. Gotovo so bili redki romarji, ki se niso kopali v lurški vodi in si ogledali vsega, kar je bilo vredno, čeprav nam je vreme krepko ponagajalo.Kljub sla- bemu vremenu nismo bili bolniki za noben obred prikrajšani. Spremljevalci so nas tudi v dežju popeljali tja, kjer je bil program.
Hitro, prehitro je prišel čas slovesa. Dnevi so nam minili kot ena sama lepa ura. Ko smo zadnjič s pogledom objemali votlino, so po licih polzele solze, nezadržno,tiho, kot de- žne kaplje po okenskih steklih.
Težko je bilo slovo, veliko težje,kot sem si sploh kdaj mislila. Vem, vse lepo hitro mine Morali smo se vrniti domov.A prinesli smo s seboj vsak svoj košček sonca,svojo Marijo in svojo Bernardko. Skušali bomo živeti po njenem zgledu in življenje nam bo laže.Vsem ki so nam kakorkoli pomagali k tej naši sreči, bi v imenu vseh udeležencev rada rekla - hvala! Posebna zahvala pa g. nadškofu Šuštarju, saj je s svojo prisotnostjo krepil ljubezen med nami in do našega Očeta,ka- terega volja je bila, da smo romali v Lurd.

Marija

(Šest nepozabnih dni na srčni kliniki)

V.

Gornikov srčni napad je bil tako nenavadno hud, da so strmeli celo zdravniki. Medtem ko so bili dotlej pri drugih takih bolnikih va- jeni mnogo milejšega poteka, so bili Gorni- kovi napadi kakor tajfun proti pohlevnemu vetru.
Bolniki so pozneje drug drugemu pripove- dovali,da jih je spreletavala groza ob pog- ledu na ubogo telo, stresajoče se v navalu silovitih krčev, spremljanih z mučnim bru- hanjem in presunljivimi kriki.
Napad ni hotel ponehati. Tudi zdravniki z drugih oddelkov so si prihajali ogledovat ta izjemni primer. Strmeli so vanj, kot da se je telo skrčilo v eno samo pracelico, ki se obupno, a veličastno bori za svoj obstoj, za pravico do svobodnega življenja v svoji opni...
Med dvema operacijama je pritekel profesor in odredil takojšnjo premestitev v sobo za intenzivno nego. Sestal se je tudi s kardi- ologom, ki se je prostovoljno ponudil, da gre osebno prevzemat naročeni aparat. Po kratkem sporazumu je profesor odhitel na- zaj v operacijsko, kardiolog pa z največjo dovoljeno brzino proti Trstu.
Pri bolniku sta se menjavala zdravnik in prvi bolničar ter z ročno masažo (spričo neučinko vitosti zdravil) prisiljevala mišico k funkciji. A srce se je obnašalo kot slaboten novo- rojenček, ki mu mati ponuja polno dojko, revše pa nima moči, da bi prijelo in mora stradati ob polni skledi.
Neutrudna »boksarja« sta vzela igro za Gornikovo življenje tako smrtno resno, da sta omahovala kot dva izzivalca v ringu, kjer je veliko vprašanje, kdo bo koga. V kratkih pavzah sta se ozirala na ekran mo- nitorja, kjer je drobcena kroglica pošastno plesala svoj cikcakasti ples med obupno spačenimi zobci izsiljene akcije.
Po več ur trajajočem boju sta pregnala smrt od postelje. Srce se je zopet vdalo, dojenček se je zganil, našel dojko in začel piti... Zobci krivulje na ekranu so se začeli oblikovati v podobo, ki je obetala mirnejše ure in upanje,da bo bolnik dočakal svojega dosmrtnega spremljevalca.
Gornik je bil po dolgem napadu tako izčrpan da je trdno zaspal in so ga morali buditi, ko je prišla rešitev.
Profesor in kardiolog sta stala ob njem kot dva svetovna pianista, ki sta pripravljena za mednarodni nastop s koncertom na dveh klavirjih.
- Posrečilo se je! Prav kmalu vas bomo re- šili, aparat je tu!
Bolnik je hotel nekaj reči o njuni požrtvo- valnosti, a sta si naglo položila prst na usta, kar je pomenilo zanj najstrožji molk. Odredila sta sestro, da bi mu vsakih deset minut kontrolirala utrip in pritisk, med vrati pa je kardiolog profesorju smehoma pripo- vedoval, da je bil vso pot tako napet in vznemirjen, da je na italijanskem bloku na- vajal tekočo letnico kot leto svojega rojstva - Ali je mogoča še večja poklicna zavzetost za sočloveka?
Ko je ostal sam,je imel do operacije še do- volj časa za miselno vasovanje pri ljudeh, ki so se zaradi svoje nesebičnosti znašli v središču njegove zavesti.
Kakor bolečinski sunek tumorja v možganih ga je po nekakšni nagonski zvezi nenado- ma obsedla misel na mednarodno srečanje pisateljev. Neuradno so priznali krilatico,da je minilo obdobje Boga in kraljestvo člo- veka, da pa nezadržno nastopa kraljestvo STVARI.
Materija tedaj začenja zamenjavati Boga in človeka... In zvočne pilule kot nadome- stek za »preživele« pesmi in romane naj bi bile uvodna predstavitev triumfa STVARI... Ali ni ta misel ponižanje človeka v najobčut- ljivejšem delcu njegove ustvarjalne osebno- sti? Grda žalitev tiste neznatne pracelice, ki ima neodtujljivo pravico do svobodnega življenja? Ne bo ta pracelica opljuvana v hipu,ko ji bo sintetična inačica prvič upor- no odpovedala pokorščino?...
Najzglednejše delovanje poklicu predanih ljudi, ki se nikoli ne naveličajo svojega idea- lizma v službi človeka, ki se vsako uro dneva ali noči brezpogojno odzivajo klicu k reše- vanju življenj, ki se iz preziranja socialnih razlik z enako mero zavzetosti posvečajo petičniku, zapeljivo rožljajočemu z denar- nico, in siromaku brez beliča v žepu, - ta pravzor je tu. Ali more dejavnostna legen- darnost prenesti razvrednotenje človeš- kega duha in prostodušni preklic njegove vloge v zgodovini kulture? In to v imenu svobodnega življenja človeške pracelice... Ne bo to nesmisel vseh nesmislov?
Na prst mu je sedla neznatna mušica. Od- kod se je neki vzela sredi zime? Približal se ji je s prstom druge roke, kot da ji z rahlim dotikom želi voščiti dober dan. In kaj je storil brez krivde »zločinski« prst? V delcu sekunde jo je ponevedoma zbrisal s povr- šja zemlje, da je ostala za njo na nohtu komaj opazna lisa. - Dihala je in se poga- njala za življenjem kakor človek,zdaj pa to nenadoma ni več res... Ali morejo takole brez sledu giniti tudi najgloblja in najsve- tejša človeška čustva?
Dva človeka bosta storila vse, da bi bilo re- šeno življenje sočloveka kot največja dra- gocenost v družbi, - tam nekje na vzhodu pa prav tak človek v imenu neke "kulture", zavestno se boreč za neko »svoje« člove- čanstvo,natika na bajonet enakega sočlo- veka, kot da je pohodil le pajka ali nadlež- nega ščurka. - Tudi to je krik tragedije na planetu, ki nosi opevano ime Zemlje...
Kakšna sreča je živeti v družbi ljudi (četudi maloštevilnih), ki jim je življenje najveliko- dušnejši dar in vedo, da je enako barbar- stvo, če ga uničiš s podplatom vojaškega škornja ali z dozo heroina v razvratniškem klubu presitih in življenja naveličanih sa- momorilcev.
Zakaj se je ustavil ob mladih samomorilcih? Kot da ni že dovolj drugih problemov, ki ga mučijo! Ali ga je strah za lastne otroke? Se boji, da postanejo plen modernih nazo- rov in lahkomiselnih početij? Jim ne zaupa? Jih ne pozna? Saj so vendar njegovi! Jih ni dovolj skrbno vzgajal, dovolj živel z njimi? Mogoče, zelo mogoče...
V zavest mu sili starodavna resnica,da sta kovačeva kobila in čevljarjeva žena zmeraj bosi. - Kaj ni bil vse dotlej tudi on take vrste mojster? Žena mu je trkala na vest dovolj in preveč, on pa ni utegnil... Klicalo ga je "važnejše" delo zjutraj, klicalo popol- dne in klicalo zvečer;otroci pa so ob živem očetu rasli kot polsirote in mati jim je bila edina oporna palica, šibeča se pod težo bremen.
Se je sploh kdaj pogovarjal s svojimi otro- ki? Če se je, gotovo ne o čem drugem kot o šoli in brzdanju vsakdanjih potreb s stal- nim pripevom: Potrpi, nisi še na vrsti... Je kdaj koga vprašal, za kaj se zanima ali kaj ga muči? Je kdaj utegnil koga s toplo be- sedo objeti prek ramen in ga pobožati po srcu? Menda nikoli ali pa tako poredkoma, da to ne more biti res...
Lastni otroci mu postajajo neznanci in že hodijo mimo njega, kot da jim ni oče, tem- več sostanovalec v podnajemni sobi, on pa se še naprej izčrpava za »ljudstvo«...
Toda kaj počenja!? Profesor mu je ukazal mirovati kakor mumija,on pa izziva napad.. Neresnični »ljudski blagor« mu ne gre iz glave. Ali se mu je res posvečal tako brez- umno, da se je smešil pred hladno treznimi kolegi? Vsekakor je pretiraval, saj nikoli ni zajtrkoval drugače kot stojé ali pa sploh ne. Z družino je sedel pri mizi samo ob ne- deljah, pa še tedaj toliko odsotno, da so ga otroci puščali samega za mizo.
Nobena stvar v življenju se otrokom ni tako priskutila kakor očetovo delo za »ljudstvo« Zavoljo "ljudskega blagra" so bili prikrajšani za sožitje z očetom,opeharjeni za vse ono česar otrokom ne more dati nihče razen očeta.
Priznava, da je nepopravljivo grešil. Tisto najdragocenejše iz svojega naravnega ra- zmerja je dovolil odplakniti brezbrižno in preprosto kakor rečni val, ki pljuskoma od- nese odvrženo konzervno škatlo z obrežja... Zdaj, ko je vse prepozno, prek široke reke odtujenosti prosi svoje polsirote, naj mu odpuste, ker jim je bil tako nezgleden oče. - A kaj koristi zvonjenje po toči? Vendar pravijo, da za ljubezen ni nikoli prepozno...
Že spet se duševno vznemirja! A kako naj se napravi brezmiselnega in neobčutljivega? Še nikoli ni vodil s seboj tako intenzivne- ga, dolgega in neizprosnega samogovora. Moral je zapraviti zdravje in tvegati smrt, da je mogel narediti veliko bilanco svojega življenja...
Vstopil je profesor. Na poti v operacijsko se je oglasil na zadnji pomenek pred naj- večjim zbližanjem med njima. Nekaj časa je napeto zrl na ekran.
- Zdaj je končno tu odrešitvena ura... Mi zaupate?
- Bolj kakor kdajkoli samemu sebi!
Komaj je dobro izustil ta vzklik,ga je znova pogoltnila noč nepričakovanega napada. Omahnil je kakor v smrt. Tokrat se je srce odločilo ne le za delovno, temveč tudi za gladovno stavko... Dvignilo je enobesedni napis: NOČEM!
Zbudil se je na operacijski mizi, obdan s kopico nekakšnih belih marsovcev. Iznad belih mask se je upiralo vanj nešteto parov oči, nenaravno velikih in prežečih, da jim ne pobegne miš, ki so jo trudoma ujeli... - Aha, bojé se, da komu izmed njih poneve- doma ne plane v usta in samo zato so si jih prekrili z mrežastimi ogradami, skoznje pa srhljivo sikajo preteče glasove,češ,samo poskusi se ganiti... A »miš« se nenadoma zakrohoče vsem srhljivcem v zamrežene zobe: Kakšna miš neki? Kaj ne vidite, da sem Matjaž, znameniti gangster Matjaž, ki se ga boji in hkrati občuduje staro in mla- do devetero dolin...
Eden od belih marsovcev se je vrgel nanj z obema rokama, da potolče to miš, ki se jim roga in nesramno pretvarja...
Spet noč, globoka in neskončno dolga...
Ko se je znova zavedel, mu je govoril neki glas: Ne smete še spati, zdaj ne, pozneje, zdaj ne, pozneje, zdaj ne... Nekdo iz njega pa je v odmev odgovarjal: Saj ne spim, le stari Haron me vleče na ono stran, na ono stran, na ono stran...
Tedaj je stopil profesor iz umivalnice.
Odprli so mu prsni koš ter še in še gnetli mišico, ki se je obnašala kot najbolj trmasto otroče pri skledi: zdaj je voljno jesti, čez nekaj sekund spet uporno odvrže žlico...
Po treh urah in pol težaškega dela je bilo srce premagano in oživljeno: vsajene elek- trode so ga nepopustljivo spodbujale s čvr- stimi sunki iz baterije, skrite v pasu namesto viteškega meča...
- Ta človek se je resnično nanovo rodil,ker nam je med operacijo tolikokrat umrl..., je vidno zadovoljen,čeprav pri koncu z močmi izjavil profesor in se zvesti ekipi zahvalil za nočno delo.

(Se nadaljuje)

OKTOBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi brez škode za edinost katoliške vere uspelo zanesti krščansko vero v različna okolja in kul- ture.
Zgodovina katoliških misijonov kaže dve težnji:
a) Nekateri misijonarji so v Afriko, Indijo in drugam z vero hoteli prinesti tudi »napred- nejšo« evropsko omiko, kulturo. Ob takem delu naj oznanjevanje evangelija ne bi sa- mo prepojilo domačo kulturo s Kristusovim naukom, marveč naj bi staro kulturo in vse narodne navade preprosto izrinilo.
b) Druga težnja pa je bila ta, da bi ohranili vse veliko,lepo in dobro v navadah afriških in azijskih narodov in nanje cepili evangelij kakor je bil nekdaj cepljen na grško-rimsko kulturo. Drugi Vatikanski cerkveni zbor je odobril ta drugi način.
Pri tem pa obstaja nevarnost, ki jo je Cerkev že pred štiristo leti videla: da se krščanstvo razdrobi in Cerkev izgubi svojo enotnost. Sv. Pavel pravi: ena vera,en Bog, en krst. In še marsikaj je eno v katoliški Cerkvi. To je njena prednost in tudi moč. Kako torej združiti eno in drugo?
Danes je svet postal majhen in vsaka iz- najdba potuje iz dežele v deželo. Celo moda potuje iz naroda v narod. Danes ni tiste nevarnosti, da bi osvajanje domačih navad in uvajanje domačega jezika, oblikovanje maše nekoliko bolj po svoje, škodovalo edinosti Cerkve. Latinski jezik je pri maši zamenjala domača govorica.
Kljub temu pa vprašanje ni preprosto, ker gre za čistost nauka in enotnost moralnih načel evangelija. Zdaj smo v prehodni dobi ko se vse to še oblikuje, uvaja, popravlja. Zato moramo moliti,naj Bog vse škofe raz- nih narodov razsvetljuje, da bodo spoznali, kaj je prav.

NOVEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi evangeljsko uboštvo redovnikov izpričevalo narodom, med katerimi živijo, verodostojnost evangelija.
Ta misijonski namen bi bil lahko tudi splošen saj velja tudi za naše kraje. Živimo v potro- šniški družbi. Tovarne kar naprej proizva- jajo hrano, obleko, stroje,pribore, opremo, vedno več in vedno novo. Reklama vse to v časopisju in na televiziji ponuja. Proiz- vodnja je za prodajo, a za to je potreben denar. Odtod taka gonja za denarjem.
V tem je pa tudi velika samoprevara človeka Žene se za to, kar bo končno tu pustil ali kar služi le minljivemu življenju. Za duše,za večnost, za duhovne dobrine pa ne najde časa. Morda tudi zanimanja ne. Telo, ki je sluga in bo nekoč dotrajalo, je duši odjedlo ves čas. Sluga je postal gospodar, kraljica je postala služkinja.
Azijski narodi imajo več smisla za duhovne vrednote,toda tudi njih se loteva potrošni- ška mrzlica. Še bolj Afriko. »Kaj bomo jedli, kaj bomo pili, s čim se bomo oblekli«, kako se bomo vozili, kako bomo stanovali, to je izrinilo ali pokrilo ono drugo: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?«
Redovniki in redovnice imajo zaobljubo ubo- štva,se pravi skromnega življenja. Tudi oni ne morejo izdajati časopisov, organizirati bolnišnic in šol brez denarja. M. Terezija v Indiji potrebuje mnogo denarja za svoje ustanove v korist siromakov.Toda pri vsem tem živi osebno zelo skromno,za naše poj- me nemogoče skromno. Vsi ji priznajo, da v njenih ustih evangelij ni laž, marveč živa resnica. In nekaj takega pričakuje Cerkev od vseh redovnikov in redovnic, od vseh duhovnikov in tudi od vseh globokih krist- janov. »Božje ljudstvo nima tukaj stalnega mesta, temveč išče prihodnjega« (C 44).
Molili bomo za vse apostole doma in v mi- sijonih, da bi znali združiti delo velikega stila z osebnim uboštvom in skromnostjo in da bi s tem pričali za duhovne dobrine, ki ostanejo.
Vsi bolniki in invalidi so še posebej poklicani da pričajo s svojo odpovedjo in trpljenjem za življenje v prihodnjem veku.

p. Pavel Berden

Martin je bil rojen okrog leta 317 v Panoniji in sicer v kraju, ki je danes pod Madžarsko Njegov oče je bil rimski častnik.Tudi Martin je stopil v vojaško službo, v cesarsko gardo V tistem času je krščanska vera uživala svobodo, vendar je bil poganski svet še močan in imel velik vpliv. Martin se je sre- čal s kristjani in vzljubil nauk, ki poudarja ljubezen do bližnjega.
Ko je služil v Franciji, je srečal pred mest- nimi vrati ubožca.Tako se mu je zasmilil,da je prerezal svoj plašč in mu dal polovico. Kmalu potem, ko se je dal krstiti, je pustil vojaško službo in se napotil k škofu Hilariju v mesto Poiters (beri Poatjé).Ta mu je po- delil nižje redove,tako da je že lahko opra- vljal nekatere službe v cerkvi.
Iz Francije je odšel v Panonijo, da bi pridobil za krščanstvo starše; pri materi mu je to uspelo. Od tu je odpotoval v Italijo in se blizu Genove posvetil meniškemu življenju.
Po nekaj letih je spet v Franciji in tu usta- novi samostan, prvi v tej deželi. Čez deset let je postal v mestu Toursu (beri Turu) škof. Z ljubeznivostjo, darežljivostjo in go- rečo besedo je na vizitacijskih potovanjih spodbujal vernike svoje škofije, naj čimbolj zvesto spolnjujejo Kristusov nauk, tako, da mu po pravici pritiče vzdevek »apostol Francije«.
Umrl je 8.novembra 397, star okrog osem- deset let. Nad njegovim grobom je zrastla velika bazilika. Frankovski vladar Klodvig ga je razglasil za zaščitnika Francije.
Slovenskemu človeku je bil Martin pri srcu zaradi svoje usmiljenosti,zato mu je postavil nad šestdeset cerkva.Slikarji ga največkrat prikazujejo, kako daje siromaku polovico plašča. Na nekaterih slikah ga vidimo z go- sjo. Legenda namreč pripoveduje, da se je skril, ko so ga hoteli izvoliti za škofa, toda gosi so ga z gaganjem izdale. Odtod na sliki z gosjo. Za njegov god pojo v cerkvi pesem, ki ji je zložil napev Angelik Hribar. Ker je ni v knjigi »Hvalimo Gospoda«, naj navedemo najbolj značilno kitico:
Martinovanje je jesenski praznik z obilnim prigrizkom, ki ga zalivajo z mladim vinom.

V avli teološke fakultete je v nedeljo, 7. septembra nadškof dr. Šuštar odprl in blago- slovil 5. razstavo izdelkov bolnikov in inva- lidov. 130 razstavljalcev, katerih umetnine lahko razume le človek, ki zna gledati s srcem. Obisk je bil presenetljiv...

Bilo je jutro in novo sonce nas je grelo v veselem pričakovanju... G. nadškofa smo pozdravili s pesmijo. Za trenutek se je za- gledal v prejeti šopek in ga nato z nasme- hom položil v naročje Dragici.Ni mogla pre- makniti svojih rok, ničesar ni mogla reči, a vsi smo razumeli njeno srečo.

»Vesel sem ,te razstave'«, je nato dejal g. nadškof; »dali ste ji tako lepo geslo. Ne bom veliko povedal, razstava sama dovolj glasno govori: za tiste, ki ste ročna dela izdelali,za vse,ki vas spremljajo v življenju, in za tiste, ki ste jo pomagali pripraviti. Vi vsi namreč najbolje veste, koliko truda, dela, ljubezni je bilo vloženega v to. Želim, da bi vas in vaše delo razumeli in spoznali tudi tisti, ki bodo razstavo obiskali. Če se bodo odprli govorici vaših del, bodo dojeli nekaj živega in močnega. Izdelki pa bodo govorili še glasneje skupaj z vami, ki ste tu- kaj.Kot žive priče boste obiskovalce uvedli v svet, kjer nastajajo ta čudovita dela.
Razstava in obiskovalci - to je izraz pove- zanosti med nami. Vsem, ki si prizadevajo, da bi se vi iz Prijateljstva bolnikov in inva- lidov ne čutili osamljeni, ampak da bi čutili, da smo z vami povezani, se prisrčno zah- valjujem. Iz tega dela prihaja na našo Cer- kev zelo velik blagoslov.
Tudi to,da je razstava na teološki fakulteti ki je nekako središče in žarišče duhovnega življenja, naj pomeni, da ste uvrščeni v razsežnosti slovenske Cerkve, da ste njen sestavni del.«

Med navdušenim ploskanjem je g. nadškof prerezal vrvico in v razstavnem prostoru molil: »Nebeški Oče, človeka si ustvaril po svoji podobi in mu dal naročilo,naj s svojim duhom in delom svojih rok izpopolnjuje tvoje stvarstvo. Različni so talenti in darovi, ki si jih dal ljudem, različna je njihova usoda, različno je tudi trpljenje in križ, ki si ga na- ložil svojim otrokom.

Tu si nas zbral ob izdelkih tistih, ki si jim naložil še poseben križ v njihovem življenju A dal si jim tudi posebne sposobnosti duha in rok,da so pripravili ta dela,ki zbujajo po- zornost in nas veselijo. Kljub temu, da ne morejo uživati življenja kot drugi, vendar znajo izražati bogastvo in lepoto, ki si jo ti položil v človeka. Prosimo te, blagoslovi ta dela, tiste,ki so jih napravili in vse, ki bodo razstavo obiskali,da bi spoznali, kaj je člo- vek, kaj si ti vanj položil in kam ga kličeš. Predvsem pa nam daj veliko ljubezen med seboj, da bi se razumeli in drug drugemu pomagali.«

Potem smo pospremili g. nadškofa po razs- tavnem prostoru.Izročili smo mu tudi darilo bolnice iz Idrije - klekljano čipko v obliki križa. Nadškofove besede so bile resničen glas srca,ki občuduje vse,veliko in majhno.
Številni obiskovalci so nas presenečali iz dneva v dan. Z navdušenjem so si ogledo- vali čudovite umetnine in bili presenečeni nad iznajdljivostjo v preprostih, domiselnih izdelkih. Pohvalili so naša prizadevanja in voljo, da s tolikšno ljubeznijo uporabljamo v vsakdanjem življenju nekaj tistega, kar nas je naučila bolečina.

Bolniki in invalidi vemo, da ročno delo ne more nadomestiti vsega, za kar smo v živ- ljenju prikrajšani. Vendar pa le sega do nekod,do koder ne more seči nič drugega- zemeljskega. Da se nasloniti nanj in varuje nas v času, ki včasih drvi nazaj v temo. Z voljo in ustvarjanjem lahko dokažemo, da so naše zmožnosti večje kot naša prizadetost.

Kati

Ves teden je deževalo, tako, da sem že razmišljal, če bom mogel iti na srečanje v Šentjakob. Kakor vedno, tokrat moja moli- tev ni bila zaman, kajti napravilo se je lepo vreme. Nekateri iz bolj oddaljenih krajev so tja prispeli že v petek, udeleženci iz do- mače fare in bližnje okolice pa smo se jim pridružili v soboto zjutraj. Razmestili smo se na dvorišču pred župniščem. Nekateri na soncu, spet drugi so si iz zdravstvenih razlogov poiskali senčen prostor,predvsem tisti, ki so bili letos tokrat prvič zunaj.
Duhovni vodja, g. Janez, nam je govoril o veri, upanju in ljubezni, ter o priliki o sejal- cu. Vera je tista vrlina, ki nas, kristjane, povezuje z Bogom. Kdor veruje,ima upanje da bo njegova prošnja nekoč uslišana. Še manj pa smemo zanemariti ljubezen,saj Bog, ki je ljubezen sama, poleg nas kristjanov, ljubi tudi tiste, ki vanj ne verujejo ali ga celo zanikajo.
»Kar boš sejal, to boš tudi žel,« pravi pre- govor. »Vendar to vedno ne drži,« je rekel g. Janez. Ni vedno žanjec tisti, ki je sejal. Povedal nam je svoj življenjski primer. Žu- pnik, ki ga je nasledil, je vrsto let molil, da bi imel v svoji župniji novomašnika, a ga ni dočakal. G. Janez pa je komaj prišel tja in že so se kar trikrat zvrstile nove maše. Nekako v šali je dejal,da je njegov predho- dnik dolgo sejal, on pa brez vsakega truda v kratkem času vse to požel. Zato naj ne bomo nestrpni in razočarani, če kdaj naše molitve in prošnje ne bodo takoj uslišane. »Božji mlini meljejo počasi«, pravi drug pregovor. Le vztrajati je treba in zaupati v Kristusa,pa bo naša setev gotovo obrodila sad.
Pogovarjali smo se še,kakšni naj bomo krist- jani,da bomo Bogu všeč. Predvsem bodimo pošteni do sebe, do bližnjega in tako ne- posredno do Njega,ki je naš veliki prijatelj. Nikoli ne dajajmo vzroka za pohujšanje.

Sredi pogovora, ki se je dodobra razživel, je med nami kar zavr- šalo,ko se je pripeljal g.nadškof, dr. Alojzij Šuštar. S smehljajem na obrazu se je na- potil med nas in nas prijateljsko pozdravil. Po krajšem kramljanju z g. nadškofom smo odšli v cerkev, kjer sta z njim somaševala gg. Janez in Miro. Mi pa smo sodelovali z branjem beril in prošenj. V pridigi je g.nad- škof poudaril naše poslanstvo, ki ga imamo na tem svetu. Rekel je, da se trpljenje s Kristusovo smrtjo ni končalo, temveč se v različnih oblikah nadaljuje po nas. Bolniki in invalidi se spoznavamo med seboj na roma njih, srečanjih, z dopisovanjem. Povezani smo tudi z našimi dobrotniki, pomočniki, z mladino. To je povezanost v ožjem krogu. Bog pa je tisto središče, preko katerega moremo in moramo biti povezani s celim svetom, z vsem človeštvom. Bog je centrala, ki nas napaja z močjo upanja in ljubezni in prek katere moramo to ljubezen, upanje in vero dajati vsemu človeštvu.
Med sveto mašo smo prejeli Kristusa. Nje- gov Duh ni bil samo med nami, ampak tudi v nas, saj je On tisti,ki najbolj razume člo- veško srce,njegovo bedo in veličino.Glavni namen prijateljskega srečanja je prav ta duhovna hrana,ki jo more v popolnosti dati le prisotnost Jezusa Kristusa. V njem se razodeva božja ljudomilost in edino v Njem lahko spoznamo vso dobrotljivost in odpu- ščanje. Notranje pomirjeni in bogatejši še za eno doživetje ob prisotnosti g.nadškofa smo se po končani daritvi zbrali pred cerk- vijo, kjer smo se za spomin še fotografirali. Gospod nadškof se je zadržal z nami na kosilu. Preden se je poslovil, je v kratkem nagovoru pohvalil vse, ki so to srečanje omogočili in tako lepo pripravili.
Bila je že pozna popoldanska ura,zato smo bili do večerje prosti. Šli smo na krajši spre- hod do sosednje vasi in gredoč prepevali. Posebno pred kapelico se je izpolnil tisti pregovor, ki pravi: kdor poje, dvakrat moli. Po večerji je sledil že kar obvezni zabavni program, ki so ga pripravili in izvedli mladi- nci iz šentjakobske fare. Dvakrat srečni in veseli smo odšli ta dan k počitku.
Nedelja, zadnji dan srečanja. Skupaj s šentjakobskimi farani smo napolnili cerkev. Tokrat je bogoslužje vodil g. Miro. K nje- govi pridigi sta nekaj misli dodala tudi dva invalida.
Po maši smo se pred cerkvijo pogovarjali o molitvi... Kako in kdaj molimo? Ugotavljali smo, da se sedaj po družinah veliko manj moli, vendar televizija za to ne bi smela biti ovira. Pomembno je, da smo pri molitvi zbrani, ne pa čas, ko se mislimo z Bogom pogovarjati.Mnogi so povedali,da dostikrat molijo v postelji, pa se zgodi, da med moli- tvijo zaspijo. Gospod Miro je razložil, da to ni greh, saj so zaspali z mislijo na Boga.
Iz leta v leto so lepša ta srečanja. Na njih si naberemo potrebnih duhovnih dobrin, ki nas utrjujejo v potrpežljivosti in upanju.
Osnova in gibalo krščanskega življenja je ljubezen. Po ljubezni prejemamo moč, da moremo biti potrpežljivi sami s seboj in ko enkrat to dosežemo, moremo biti potrpe- žljivi tudi do drugih, do svoje okolice.
Vse naše zemsko življenje je napolnjeno z upanjem.Vedno nekaj upamo in pričakujemo Upanje,vezano na ta svet,pa je slepilo, saj nam izpolnitev naših želja in pričakovanj največkrat prinese le razočaranje. Pravo in edino krščansko upanje - upanje na večno srečo pri Bogu- ni lažno upanje,ki bi vodilo v razočaranje, temveč upanje, ki vodi v potešitev neslutenih razsežnosti.

Oton in M. K.

Že pred časom sem prejela obvestilo o razstavi. Hvala! Čeprav ne morem z izdelki sodelovati,sem bila tega obvestila zelo ve- sela. Moje roke so preveč prizadete in tudi slab vid mi ne dopušča opravljati nobene- ga dela. Vendar zelo rada berem o vsem, kar se godi med nami. Tako imam občutek, da smo v Prijatelju vsi kot ena družina.
V teh dneh sem v molitvi in mislih še pose- bno združena z vsemi prijatelji, ki bodo na razstavi sodelovali s svojimi raznovrstnimi izdelki.Vem,da so vanje vložili veliko truda, volje in ljubezni. Rada se v molitvi spomi- njam tudi vseh, ki sodelujete pri pripravah, saj te gotovo zahtevajo veliko požrtvoval- nosti. Bog pa, ki pozna vsako naše dobro delo, naj vse te skupne napore obilno bla- goslovi ter podeli milost, da bi razstava lepo uspela.

Cvetka

Čas počitnic je prišel, je bil in je minil po zakonu nezadržnosti časa. Tudi zunanji sledovi sonca in morja se bodo kaj kmalu izbrisali, ostali pa bodo nepozabni spomini na deset srečnih dni,ki smo jih preživeli sku- paj kot ena velika družina, v prijateljstvu, ki združuje zdrave in bolne.
Dragi prijatelji, sodelavci, tudi zaradi vaše ljubezni smo si lahko privoščili počitnice ob morju, saj je ni bilo ovire, ki jo ta ljubezen ne bi premagala. To smo občutili predvsem mi,težje telesno prizadeti "dopustniki".Glo- boko smo vam hvaležni za trud in skrb in ne samo za to, da ste nam "posodili" svoje noge in roke, temveč predvsem za to, da ste nam dali svoje srce. Čustva in občutja se težko izražajo z besedami, zato samo: Bog plačaj vsem.

Izrabljena je bila vsaka urica v telesno in duhovno korist. Vsak dan je bil mikaven, vsak od prejšnjega različen. Razsipno son- ce,blagi valovi neizmernega morja,sv.maše pod borovci - v cerkvici temno zelenega odseva, zatišja in zbranosti.
Pete litanije Matere božje. Zapuščena obala, pogreznjena v noč in tišino, tik morja naš družinski krog, v ozadju vse polno luči me- sta. Pripev morja in naših src:»Marija,prosi za nas«.
God sv.Klare,učiteljice ljubezni do uboštva Dan hitro tone v noč, daritveno mizo raz- svetljujeta samo sveči. Majhen, toda zelo akustičen prostor za hišo krepi naše gla- sove, ki se prav dobro ujemajo z zborom čričkov.
Dopoldanski ogled mesta Lignano. Pravo nasprotje našega miru in ubranosti. Vrvež, hrup, nakupovalna mrzlica (ne naša) in v hipu prazen žep. Zdolgočasena mladina, ki ne ve kam s časom in ne kaj s svojim mla- dim življenjem.
To je samo nekaj utrinkov izmed mnogih, ki mi bodo najbolj ostali v spominu.

V nedeljo popoldne, dva dni pred našim odhodom,nas je obi- skal videmski gospod nadškof ter imel tudi sv. mašo. Poudaril je pomen in smisel živ- ljenja ter obžaloval pogosto nerazumevanje zdravih do invalidov
Ljubezen je ogenj,ki naj se vžge in razpla- mti v vseh srcih (Evangelij: Lk 12, 49-59). Prijateljstvo v ljubezni ne pozna meja, je nalezljivo in hkrati odgovorno za vsakega izmed nas, za tistega,ki moli, za tistega, ki dela ali za tistega, ki trpi. Odgovorni smo po svojih najboljših močeh,po ljubezni spre minjati svet v boljši in lepši jutrišnji dan.
Slovo. Poslovilna in zahvalna sv. maša pod borovci. Neobičajna jutranja tišina, "cmok" v grlu in »podajmo si roke« sproži slane vrelce...
Čeprav smo spet na svojih domovih, vsak s svojim življenjem,bodo med nami nastale vezi trdnejše in trajnejše. Ciao!

M. K.

Mednarodni zbor Bratstva bolnikov in invalidov

V slikovitem belgijskem mestecu Ciney je bil od 12. do 17. julija letos spet mednaro- dni kongres krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov. Udeležili so se ga zastopniki iz 22 držav. Tudi iz našega "Prijateljstva bol- nikov" sva se jim pridružila dva predstavnika - opazovalca. Z nami je bil ves čas verdunski škof Boillon, s katerim je vsak dan soma- ševalo 15 duhovnikov.

Glavna misel zbora je bila: Edinost v različ- nosti.Živeti Edinost je možno le v evange- ljskem bratskem duhu. Vsak mora sprejeti sebe takšnega kot je, biti mora na razpo- lago bližnjemu in paziti na stalno povezavo z Bogom. To je nekaj, kar Bratstvo v mnogih deželah že živi. Seveda smo si ljudje med seboj različni. Vsak živi v realnosti svoje vsakdanjosti,vsak ima svoje darove,zmož- nosti in če te prinese skupini,smo združeni ob istem viru - evangeliju.
V dneh zbora, ko smo skupaj delali, premi- šljevali in se pogovarjali,nas je vodila želja da bi se Bratstvo po svetu poglabljalo: da bi delali vsak dan za EDINOST v sebi in znali sprejeti RAZLIČNOST pri vsakem na- šem bratu.
Srečali smo se bolniki in invalidi iz daljne Latinske Amerike, iz Afrike in Evrope. Vsi smo v polnosti sprejeli svoje življenje, tak- šno kot je. Čeprav smo prizadeti, prav s takim življenjem pomagamo nezadovoljnim in zagrenjenim v današnji potrošniški druž- bi. Odgovorni v Bratstvu po raznih državah so mnogokrat zelo težki invalidi, a delajo s srčno vnemo, da bi se dvignili sami in njihovi sotrpini.Mnogi premagujejo težke življenjske razmere: bedo,krivičnost, zapostavljanje... Toda med njimi je stalno navzoč bratski Duh, ki jim daje moč.
Zato je v Bratstvu najpomembnejše in to so letos še posebno poudarjali -da se dela v pravem Duhu. Prva stvar je ljubezen, ki mora povezovati vse: bolne in zdrave. Prva krščanska ljubezen pa pomeni: ljubiti v duhu evangelija!
Bratje so žejni Duha, zato jim moramo biti blizu; da bomo tako vsi razumeli božjo be- sedo in čutili, kako velik in pomemben je vsak stavek za naše življenje. Kristus je več kot naša medse- bojnost, več kot mi. On vedno pomaga, On vedno ostaja z na- mi, On vedno ljubi... Če bo torej delo (tudi v našem »Prijateljstvu«) imelo temelj na Kristusu, ne bo le človeško delo, ampak tudi božje in se ne bo le širilo, ampak tudi poglabljalo in utrjevalo.
Kristus ljubi vsakega človeka.To enakopra- vnost moramo živeti tudi mi. V vsakdanjem življenju in kadar pripravljam razne dejav- nosti, ne bi smeli nikdar reči, da delamo nekaj ZA bolnike, invalide, ampak bi morali živeti, delati, pripravljati vedno SKUPAJ Z NJIMI. Ne pozabimo, da vedno srečujemo ljudi,ki nas potrebujejo in mi prav tako po- trebujemo ljudi,ki nam pomagajo...Bolan ali zdrav, služiti morata drug drugemu v svo- bodi in medsebojni ljubezni."Moja zapoved" pravi Jezus, je ta, da se ljubite med seboj, kot sem vas jaz ljubil.« Zato pristopite k bolnemu bratu z ljubeznijo, ki jo črpajte v Kristusu. Tako jim boste prinesli svetlo bratstvo,ki jim bo pomagalo razviti njihovo življenje. Bodite prepričani, da bo tako ži- vljenjsko življenje tudi nalezljivo. Vsi, ki so vam blizu, vas bodo videli delovati in bodo posnemali bratskega Duha, ki ga živite.
Pred nami je mednarodno leto invalidov. Že- lja Bratstva je, naj se vsak še bolj potrudi živeti v Duhu evangelija, povečati krščan- sko ljubezen in biti bolj pozoren za potrebe bližnjega...Z dobrosrčnostjo,iznajdljivostjo, prijateljsko in z molitvijo skrbimo za med- sebojno odprtost in sodelovanje.
Dneve na kongresu, ki so bili tokrat res natrpani z delom, so nam popestrili prijetni večeri s predvajanjem diapozitivov in s fol- klornimi nastopi. Obiskala nas je tudi kraljica Fabiola ter se z vsakim prijazno pomenko- vala. Nazdravili smo tudi dvajseti obletnici Bratstva in ustanovitelju g. Françoisu mi- mogrede še čestitali za god, ki ga je prav takrat praznoval. Mednarodni odbor bo g. Françoisa prihodnje leto predlagal za No- belovo nagrado.
Z mnogimi koristnimi spoznanji in napotki ter veselimi novicami sva se vrnila domov. Poleg številnih pozd- ravov sva s kongresa prinesla tudi naročilo da s skupnimi močmi še bolj poglobimo de- lovanje sv. Duha v našem »Prijateljstvu«.
Srečanje z brati in sestrami z vseh strani sveta je bilo čudovito doživetje. Vedri ob- razi in iskreni stiski rok so govorili: Bratst- vo je kakor sonce, kakor srce, ki greje vse okoli sebe...

KaJ

Dragi prijatelji!
Sedaj sem tudi jaz zopet omagala in pišem v postelji. Najteže je, ko ne morem k maši. Zato se bolj zatekam k molitvi in se v tihoti pogovarjam z Bogom. Vem,da ste mnogi že dolga leta na postelji. Vaše molitve so kot sončni žarki,ki talijo led v srcih grešnikov..
Povedala vam bom primer,ki mi ga je poleti zaupala neka znanka.V hudi stiski in obupu si je hotela vzeti življenje. Zdravniki so jo rešili in zavedla se je svojega greha. Toda obupala je nad božjo milostjo. Enajst let je tavala okrog brez Boga in v srcu mnogo trpela. Njen hudo bolni oče je v velikih bo- lečinah dan za dnem molil rožni venec za- njo. Po dolgih, mučnih letih jo je nevidna sila dvignila in v zimskem jutru je odhitela k sv. maši. Župnik se ji je znal približati s pravimi besedami in opravila je dolgo spo- ved. Sreče,ki jo je uživala takrat,mi ni mogla popisati z besedami...Saj je po enajstih le- tih pekla spet čutila v sebi božjo ljubezen.
Dobro se je zavedala, da je bila velikega spreobrnjenja deležna le po žrtvah in molit- vah dobrih ljudi, posebno še svojega očeta.
Dragi bolniki, mnogo zdravih zelo trpi na duhu. Zato nesimo križ z Jezusom na Kal- varijo in z njim darujmo nebeškemu Očetu svoje trpljenje za spreobrnjenje grešnikov.

Ivana

Minule počitnice sem bil prvič na duhovnih vajah. Precej mladih fantov se je zbralo na prijaznem Mirenskem Gradu.
Presenečen sem bil... V treh dneh sem od- kril toliko novega in lepega, ki bo ostalo v meni in mi pomagalo v nadaljnjem življenju. Ne morem omenjati vsega, vendar mimo srečanja z invalidom Tonetom, ki je bilo v programu duhovnih vaj, ne smem. Vem, in tudi občutil sem že, kaj vse lahko človek dobi od svojega prijatelja. Niti slutil pa ni- sem, kaj lahko zdrav človek dobi od preiz- kušanega in trpečega brata.
Kadarkoli sva se srečala,je bil poln vedrine in idealizma. S svojo blagostjo je osvojil srca nas vseh.
Obračunov s svojo preteklostjo ni več tre- ba,tudi nobenih duhovnih izpraševanj vesti ne... Tonček, in še mnogi trpeči, ki jih šele sedaj vidim,so vprašaj,ki se postavlja pred moje življenje.
Upam, da ni brez smisla to skopo poročilo: morda se bo še kdo odločil za tridnevno, duhovno poglobitev na gradu.Vsi trpeči pa poglejte, kaj nam, zdravim, lahko nudite. Zelo ste nam potrebni za naše »zdravje!«

Bariša B.

Kadar dobim vaš list »Prijatelj«, sem zelo vesel. Ker ga ne morem prebrati sam,mi ga preberejo drugi.
Še vedno se rad spominjam romanja na Brezje,saj sem bil tako vesel,ko sem prejel sv. maziljenje in sv. obhajilo. Spoznal sem tudi g. nadškofa Alojzija Šuštarja. Velika težava zame je v tem, ker težko govorim. Vendar sem bil zadovoljen, da sem bil med prijatelji.
V začetku avgusta sem bil po šestih letih zopet v naši župnijski cerkvi v Laškem. Bil sem tako srečen,da sem skoraj pozabil, da sem na vozičku. Po maši smo gledali igro z naslovom Vera zmaguje, ki jo je zaigrala veroučna skupina iz Laškega.Igra mi je bila zelo všeč.
V lepem spominu imam tudi svojo prvo udeležbo na srečanju invalidov v Šentja- kobu. Samo malo mi je težko,ker sem tako odvisen od pomoči drugih. Sem zelo težak invalid, toda upam, da bom tudi vnaprej voljno prenašal vse večje težave.
Prejmite lepe pozdrave od prijatelja Frančka in sosede Vide, ki je tako dobra, da mi kaj napiše, ker sam ne morem. Z Bogom!

Franček

Lurd je mesto luči, mesto, kjer vsak človek doživi nekaj, česar z besedo ne more po- vedati, ampak lahko samo čuti. Vsak pride tja z upanjem v srcu, da mu bo Marija po- magala.
Tudi jaz sem se ji izročila v varstvo.Prosila sem, da bi v meni vedno gorela prava luč vere. Zelo me je ganila lurška pesem "Zvo- novi zvonijo".
Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin večerna procesija. Gledala sem majhnega dečka, ki je držal v rokah svečko. Premajhen je bil, da bi spoznal in razumel vso veličino tam- kajšnjih dogodkov. Vendar se je tako pri- jazno vključil med nas.
Prvikrat sem bila tudi pri molitvi križevega pota. Vsaka postaja mi je povedala nekaj novega, me vodila globlje v spoznavanje skrivnosti trpljenja. Bernardka je v svojem dnevniku zapisala: »Sprejmi vsako mojo solzo, vsak krik moje bolečine kot prošnjo za vse, ki trpijo, za vse, ki jočejo. Ta svet je dolina solza. Toda, če imaš trdno vero v Boga, laže prenašaš trpljenje.«

Nevenka Širca

Toplina božjega miru me je objela, ko sem zagledala tvoj obraz. Nikoli prej se nisva videli in vendar - ob prvem in poslednjem srečanju na tvojem domu (Britof 34, Kranj) sem začutila, da sva si blizu.
V vročem sončnem dnevu si odšla, draga Jožica. Vse, ki smo te imeli radi, je zajela žalost; vendar - v tisti bogati tišini, globo- kem spokoju, ki je sijal na tvojem obrazu, smo slutili radost, s katero te je objel Go- spod. Zato -četudi vsako slovo boli- v luči Božje Ljubezni vse nas še bolj združi med seboj, razodeva pričakovanje večnega. Torej se nismo razšli.Vsak na svojem kraju smo si še naprej blizu v Bogu.Tebe Gospod varuje v svojem domu,ti pa pri Njem prosiš za nas, prosiš milosti in blagoslova. Večni Oče te je poklical k sebi - še v cvetu mla- dosti, a močno preizkušano v trpljenju,ki si ga prenašala vdano, z vero in zaupanjem.
Naj zato ostane svetal spomin na poslednje slovo s teboj, Jožica! Ti si srečna in tudi mi bomo nekoč srečni v Bogu. Samo vero- vati moramo, upati in se darovati. Jezus ostaja naša neskončna ljubezen!

Marjetka

• Vsako leto lepše, vsako leto bolj preprič- ljivo in ganljivo-bogastvo srca. Hvala vam!
• Po vsem tem, kar sem videl in slišal, sem brez besed... Hvala Bogu, da imate toliko volje in moči.
• Nekaj čudovitega sem spoznala na tej razstavi: nikoli odnehati, vedno vztrajati, zaupati...Hvala vam za vse,kar nam dajete Želim, da bi bila vredna vseh teh lepot, ki jih tu vidim in da bi s tako močjo kot vi zrla v življenje.
• Hvala vam za trenutke,ki ste jih posvetili temu delu,da se mi obiskovalci lahko usta- vimo sami ob sebi. Tega danes vedno bolj potrebujemo. Tisto, kar nam s to razstavo dajete, je veliko več kot samo ti izdelki: je zgled truda,vaše dobre volje,vztrajnosti in želje po življenju. Morda mi bo zaradi vaše navzočnosti tu, zaradi vtisa, ki ste mi ga tu zapustili, v življenju marsikaj laže.
• Razstava je spričevalo, da niste zakopali svojih talentov.
• Danes sem še bolj spoznala vso globino misli: »Cvetite tam, kjer ste posejani!«
• Če bi tudi zdravi delali s tako ljubeznijo in požrtvovalnostjo, bi bilo na svetu veliko lepše.
• Vaša vztrajnost mi daje moč.

To je nekaj misli, ki so jih v knjigo vtisov napisali obiskovalci razstave. Nadvse smo lahko veseli in hvaležni Bogu, da je razsta- va dosegla svoj namen. Veselimo se vsi: razstavljalci, sodelavci in tisti, ki naša pri- zadevanja in uspehe spremljate v duhu in molitvi iz svojih bolniških sob.
»Moja dela so sedaj le molitev« je v knjigo zapisal Ivan. Torej vidite,s skupnimi močmi in na različne načine smo pripravili to raz- stavo, kjer je vsakdo občudoval premoč duha nad bolečino.
V tej -misijonski številki- ne prezrite uvod- nika in potem še pogovora z misijonarjem. V obeh prispevkih se nam globlje odkriva življenje in delo misijonarjev v Afriki.
Jesen nas spet vse bolj zapira v topla sta- novanja. Večeri postajajo dolgi. Morda bo- ste sedaj bolj utegnili prijeti za pero.Veseli bomo vaše pošte, predvsem vas prosimo,da skupaj z nami razmišljate o podobi in vse- binski zasnovi Prijatelja v prihodnjem letu.
V imenu uredništva vas prav lepo pozdravlja

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 12 din, letna naročnina 70 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

V bolniški postelji sem preživela že enaindvajseti božič. Deset let ne morem več sedeti. Moj nasmejani obraz pa priča, da v meni življenje še močno živi...
Vsa leta priklenjenosti na posteljo me spodbuja za- vest: vse je bolje kot biti brez dela.Zato s šibkimi močmi, ki jih poleg bolečin še čutim v svojih prstih, poskušam v neskončnem trpljenju napraviti kakšen vezen ali pleten izdelek. Ob delu - leže- mi roke hitro oma- gajo. Neštetokrat moram delo odložiti in si nabrati moči za nekaj naslednjih vbodov.
Ponoči, ko ne morem spati, sestavljam pe- smice ali pa snujem načrte za nova ročna dela. Velika pazljivost pri izbiri barv za vezenje me vedno poplača s čudovito har- monijo barvnega prelivanja na skončanem izdelku, ob katerem vedno znova dobim novo veselje do dela, čeprav so moje moči zadnji dve leti zelo skromne.
Prt, ki ga vidite na sliki, sem v presledkih vezla več let. Sestra mi je mnogokrat po- magala držati blago in tako sem bila, če me le niso ovirale prehude bolečine, vedno s čim zaposlena.

Ivanka Meglič