Deževni maj se je skozi sončno plašne, še večkrat hladne junijske dni prelil v pravo,toplo poletje. Narava se je spro- stila po bogati deževni hrani- v polnost življenja... Vse kipi v žaru poletnega sonca:zeleni travniki imajo že tu in tam zlatorumene pramene, žitna polja oblju- bljajo bogate žetve, sadna drevesa so radodarna s svojimi sočnimi sadeži.
»O Bog, Stvarnik vsega življenja, hvala Ti za vse!«
In naša deklica na naslovni strani! Kaj ne uživa tudi ona vse darove božjega stvarstva? Kako je njen otroško čisti smehljaj en sam odsev sončne luči! Mre- žica,v kateri se ziblje, jo skrbno varuje, da ne more do nje kakšen »nepridiprav- ček« iz razgrete trave. Kako lepa, sim- bolična slika brezskrbnega otroštva! Ali ni vsak otrok, ki raste ob topli luči ma- terine ljubezni in očetovega ljubečega varstva kot ta deklica v mrežici, - za- varovan pred »škodljivim mrčesom« krutega sveta? Pravi dom, v katerem vlada harmonija med očetom in mamico - dom, ki pozna skrivnosti otroškega doživljanja verskih resnic - nudi otroku vse, kar potrebuje njegova mladost: za dušo in telo!
»15. avgusta - Marija je bila vzeta v nebo...« Ob teh besedah božje resnice se otroške oči zazro kvišku - v nebo... »Mamica, ali bo Jezus tudi mene nekoč prišel iskat in bom videla Marijo v nebe- sih?«- je vprašala štiriletna Katja svojo mamico.Srečna mamica ljubeče poboža svojo hčerko, ki tako iskreno otroško dojema resnice naše vere in tiho poki- ma »da«...
Kaj ne velja ta skromna besedica »da« za vse, ki sredi krutosti sveta, v duhu vere, upamo na tisti srečni jutri, ko se bo življenje zemskih preizkušenj prelilo v večno srečo neminljivosti?!

Cili Kodrič

Kadar govorimo o sredstvih družbenega obveščanja (letos v nedeljo 28. septe- mbra), navadno mislimo na tisk, radio, TV, film. Vendar pa je osnovni način medsebojnega obveščanja najprej člo- vekov govor, beseda, bodisi napisana, bodisi povedana. Brez tega bi namreč tudi tehnična sredstva ne bila in ne po- menila nič, ali skoraj nič, če izvzamemo neme slike pri nekaterih sredstvih. Zato tehnična sredstva dobivajo ali izgubljajo vrednost z ozirom na kakovost člove- kove besede.
Že v stari zavezi je Bog govoril po pre- roku Jeremiju: »Glej, svoje besede po- lagam v tvoja usta. Glej, postavljam te danes nad narode in kraljestva,da ruješ in podiraš,da uničuješ in rušiš, da zidaš in sadiš« (Jer 1, 9b-10). Gotovo naj bi Jeremija po božjem naročilu rušil in po- diral le, kar se je slabega razpaslo med izvoljenim božjim ljudstvom, ter zidal in sadil vse, kar bi pripomoglo utrjevati prijateljstvo z Bogom in izpolnjevati za- vezo z njim. V osebnem premišljevanju in načrtovanju pa smemo podiranje in zidanje preprosto naobrniti na našo be- sedo ter reči: Naša beseda lahko zida in sadi, žal pa lahko tudi podira in ruje.
Vsakemu je več kot jasno, da je učin- kovitost besede odvisna od njene vre- dnosti, vrednost pa od njene vsebine in načina podajanja. Kdo ni vesel prijazne besede ali žalosten zaradi osorne? Komu ni znana tolažilnost tople besede ali pri- zadetost zaradi napadalne? Kdo ni ob- čutil poguma ob bodrilni besedi ali pla- hosti ob poniževalni? Koga ni naredila močnejšega spodbudna beseda ali ne- odločnega beseda graje? Kdo se ni po- čutil srečnega ob pohvalni besedi ali potrtega ob zaničevalni? Celo tako lepa beseda, kot je »hvala«, se sprevrže v nekaj ciničnega, če je povedana kot odgovor na grobo besedo. Ni sicer nuj- no, da na vsako vprašanje: kdo? koga? komu? sledi odgovor: nihče, nikogar, nikomur,a je vendar vsaj nevarnost ve- lika. Zato ima pozitivna beseda vedno in povsod neprimerno več možnosti za dober učinek kot negativna. Na to nas spominja že apostol Pavel: »Nobena slaba beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč če je katera pripravna za spod- budo, kadar je treba, da prinese poslu- šalcem korist« (Ef 4, 29).
Kako je v tem smislu npr. blagodejno delovala beseda g. nadškofa dr. Alojzija Šuštarja v nagovoru udeležencem XII. vseslovenskega romanja invalidov na Brezjah 28. junija letos, ker je to bila beseda tolažbe, spodbude, priznanja, upanja. V okrožnici nadškofijskega ordi- nariata v Ljubljani pa je 28. maja t. l. zapisal: »Med različnimi darovi in sadovi Svetega Duha ... je tudi eden, ki je ... v stiku z ljudmi zelo pomemben: najti ob pravem času pravo besedo in jo na pravi način povedati. Kdo še ni sam pri sebi doživel, kaj je od tega odvisno? Ne- kateri-se zdi-da imajo ravno nasprotno karizmo.« (Okr.št.9/80). Z druge strani pa je enako gotovo,da je za rast in ob- roditev besede pomembna tudi rodovit- nost tal.
Ker pa besedo izgovarja človek, je njena vrednost in učinkovitost odvisna tudi od njegove osebnosti oziroma popolnosti. Slabo drevo namreč nemalokrat cveti vsaj tako lepo kot dobro, a ne bo pri- neslo dobrih sadov.Najmočnejša in naj- učinkovitejša je zato beseda človeka,ki ne govori toliko z jezikom, kolikor pred- vsem z dejanji in resnico ter daje za brate življenje (prim. 1 Jan 3, 18. 16). Zakaj je v Ljubljani mater Terezijo dne 30. junija letos prišla pozdravit, gledat in poslušat več kot nabito polna stolni- ca ljudi? Mar zato, ker bo odkrila novo razodetje? Ne! Zato pač, ker njena be- seda izvira iz srca, iz prepričanja, iz življenja, iz spolnjevanja božje besede, ker za svojo besedo stoji ona sama - s svojimi dejanji,ki so odsev božje dobro- te in ljubezni.
Tak način je pravzaprav najboljše ob- veščanje. V najpopolnejši meri ga je uporabljal Bog sam,ko je »mnogokrat in na mnogotere načine nekdaj ... govoril očetom po prerokih, slednjič...« pa »nam je govoril po Sinu« (Hebr 1,1-2). Dobro »oddajo« pa vsakdo,ki želi biti »popoln« in »za vsako dobro delo pripraven« (2 Tim 3, 17), rad posluša, gleda in bere - ter (naj jo) tudi posnema.

p. Damijan

Čas obiskov je v bolnici najpomembnejši Veselimo se vsakogar,ki nas obišče. To je dokaz, da nismo pozabljeni, da nismo postavljeni na »stranski tir«. Takšne dokaze potrebujemo. Gradijo most med »zunaj« in med izoliranostjo bolniške postelje.
Ko obiski odidejo,pa smo pogosto razo- čarani. Morda zato, ker tisti, ki smo ga pravzaprav pričakovali, ni prišel. V ne- katerih bolnicah ne puščajo noter otrok Noben še tako drag obisk ne more od- vzeti občutka praznine, če nam za dalj časa ni dovoljeno videti svojih otrok.
Občutek razočaranja pa je lahko pove- zan tudi z obiskom, ki smo ga imeli in smo se ga tako veselili. Poznam ga celo po obisku naših najbližjih svojcev.
Toliko bi si imeli povedati v omejenem času. Toda neka čudna odtujenost nas je pri tem ovirala. Morda zato, ker ležim še skupaj z drugimi bolniki v sobi in so prav tako dobili obisk? Morda zato, ker oseba,ki nas je obiskala, ne more nikjer odložiti plašča in klobuka, tako da sedi na robu stola kot "pripravljen za skok"?
Naši svojci, ki so prestopili bolniško so- bo, so postali »obisk«: tu nam ne »pri- padajo« več. Prihajajo od »zunaj«, mi pa smo »doma« v čisto drugem svetu. Ob bolniških posteljah jih samo »prena- šamo«. Naš pogovor lahko vsak trenu- tek kdo zmoti.Zato navadno izmenjamo samo informacije. Pravi pogovor pa ne uspe. Pogovor pomeni: drugemu omo- gočiti doživljati z menoj moje trenutno stanje,mu dati spoznati, kako doživljam sebe. Razodeti mu svoje občutke osa- mljenosti in zgubljenosti, svoje bojazni in skrbi, mu priznati, da svoji trenutni situaciji sam ne morem biti kos. O tem se ne moreva dobro pogovoriti. Morda bi se to posrečilo med štirimi očmi. V bolniški sobi z več posteljami pa se lah- ko zgodi, da se sosed, ki najin pogovor zraven posluša, nenadoma vmeša in skuša pomirjati: »Ne slikajte vendar pre- več črno,gospod X, saj boste svojo ženo čisto prestrašili!«
Tudi med štirimi očmi bi bil pogovor ve- rjetno težak (morda spoznamo, da že dolgo nismo več »iskreno« govorili med seboj,da smo sploh že pozabili, kako to gre). Kajti drugemu bi radi prizanesli z našimi lastnimi skrbmi. Ne bi mu radi na- redili stvari še težje. Tako se zadovoljimo z izmenjavanjem stvarnih in po možno- sti nedolžnih informacij, zase pa obdrži- mo to, kar nas vznemirja. Medsebojne pomiritve s tem ne dosežemo. Ne osta- ne nam prikrito, da ostaja drugi nekam potrt. Tako ostanemo nezadovoljni in vznemirjeni - mi in naš obisk. Imamo občutek odtujitve.
Tudi obiski prijateljev in znancev pri nas ne zapustijo samo občutka veselja. Bolniki postanemo zelo občutljivi za to, »kar se tako dela«, ker se spodobi. V sebi reagiramo kot mimoza proti vsaki obliki konvencionalnosti. Kar potrebuje- mo kot vsakdanji kruh, je stik z ljudmi, ki nas obiščejo. Kdor to naredi zaradi formalnosti,nas užali.S tem nas namreč prisili, da smo »konvencionalni bolniki«, namreč hvaležni bolniki. Tako lahko razvi- jemo celo odpor proti prinesenim ali po- slanim cvetlicam, ki se kopičijo v naši sobi
V bolezni pa nismo postali problematični samo sebi,temveč tudi našim obiskova- lcem,saj imajo zelo »mešane občutke«, ko stopijo v naše bolniške sobe.
Prag, ki ga morajo naši obiskovalci pre- koračiti, je večinoma zelo visok. Situa- cija bolniške sobe ima tudi zanje nekaj ogrožujočega.Stopijo v zanje tuj in ne- navaden svet.Da bi prekrili svoj neugo- den občutek, si včasih pomagajo tako, da brez prestanka govorijo, ne da bi se prepričali, koliko lahko prenesemo.
Drugim obiskovalcem je misel na bolezen sploh tako neznosna, da morajo sebi in nam dokazovati,da so zdravi.Ne morejo si kaj, da ne bi v bolnikovi prisotnosti žareli od zdravja. Nikjer se ne počutijo tako vitalne in tako gibčne kot ravno ob bolniku. Njihova hoja skozi sobo je majhen ples zdravja.Neko mlado,po ne- sreči hromo dekle,je tožilo nad obiskom enako starih kolegic, »da so govorile z njo samo o njeni bolezni«. V resnici pa je bila situacija za kolegice tako utes- njujoča,da se teme sploh niso dotaknile Toda s svojim vedenjem - bile so pou- darjeno vesele in so izžarevale samo radost-so dekle okrutno spominjale, ne da bi hotele, neprestano na njeno hudo bolezen.
Prav tako pa smo občutljivi tudi proti izrazom sočutja. Sočutje ima nekaj po- kroviteljskega, ponižujočega. Človeka potisne samo še globlje v težko situacijo Potem je biti sam znosnejše. Preobčut- ljivi smo do vseh nepristnih in pretiranih tonov.
V takih časih se izkaže,kdo je »pristen« prijatelj. Ne zavaruje se pred menoj in mojo boleznijo niti tako, da pred mojimi očmi demonstrira svoje lastno zdravje, niti, da je sočutno pokroviteljski z me- noj,ampak se prilagodi meni. Vzame me resno tudi v mojih skrbeh in bojaznih. Sploh ni treba, da veliko reče. To vem in čutim. Prišel je k meni zaradi mene. Potem na novo doživim, da nisem odri- njen. Tudi kot šibek in nemočen sem mu dragocen. In nujno potrebujem to izkustvo.
K obiskovalcem, ki stopajo v bolniško sobo, lahko spada tudi duhovnik. Pra- viloma nimamo jasne želje, da bi videli duhovnika ob svoji postelji. Misel nanj lahko zbudi v nas zelo mešane občutke Če se nepričakovano pojavi, nas lahko spreleti strah.Ali je že tako slabo z me- noj, da so obvestili duhovnika?
Neugodje ob duhovnikovem obisku lahko povzročijo tudi kakršnikoli nejasni ob- čutki krivde. Morda se bojimo, da bi se lahko dotaknil v nas nečesa, kar smo zamudili. Toda to nikakor ni duhovnikov namen. Pride mimo, da bi videl, kako je z nami, in je pripravljen, da se z nami pogovarja, če to želimo.
Lahko pa pride tudi kot »poklican«. To kar neprestano premišljujem, lahko po- vem njemu. Njegova vloga mi to olajša. Ne spada k osebju bolnice.Lahko govo- rim odkrito,tudi o svojem nezadovoljst- vu s svojo trenutno okolico. Razlika do njega je dovolj velika, da lahko izgovo- rim stvari, ki mene (in meni bližnje ljudi) zelo težijo. Nasplošno si predstavljamo duhovnika kot osebo, ki poučuje in pri- diga, ki spodbuja in opominja. V bolni- kovi situaciji je moje pričakovanje od duhovnika drugačno,namreč,da me po- sluša in razume.
Pogosto čutimo potrebo, da mu ne za- upamo samo svojih trenutnih stisk in skrbi,ampak tudi podrobnejše pripovedu jemo o svojem življenju. Pri tem delamo bilanco. Poročamo o svetlih in senčnih straneh svojega življenja. Pri tem si želimo, da bi naš poslušalec prejel naše življenje, takšno kot je.
Sredi pripovedovanja se lahko nenadoma zamislimo in vprašamo sebe in obiskoval- ca: »Zakaj vam vse to pripovedujem?« Kaj me spodbuja,da temu možu,ki se je predstavil kot duhovnik, toliko pripove- dujem o sebi in svojem življenju? Morda nas ta obisk spominja na nekoga, ki stoji za njim, v čigar imenu je sploh prišel?
Ob koncu prepustimo besedo bolniku, ki se spominja dveh duhovnikov; obiskala sta ga v njegovi bolezni, ko sam še ni bil sposoben za razgovor: »Eden je se- del dolgo časa v kotu sobe. Na koncu je molil. Imel sem občutek, da dela to bolj zase in za svoje pomirjenje in da mi noče ničesar vsiliti. Imel sem dober ob- čutek po tem obisku. Čeprav prej nisva nikoli imela tesnejših stikov, je bilo od tega trenutka vse drugače. Duhovnika, s katerim sem bil povezan,pa se spomi- njam bolj medlo, da je zdrdral stavke iz Svetega pisma in da se mu je zelo mu- dilo. Njegov obisk sem doživel kot ne- prijeten mehaničen obisk iz dolžnosti-in tudi po ozdravljenju mi je ostal odpor, ki ga kljub dobri volji nisem mogel pre- magati.«

(Se nadaljuje)

Ljubezen raste iz dneva v dan

Nedeljsko popoldne se je nagibalo v zaton. V upa- nju,da dobimo Ido Čater (Praše 49,64000 Kranj) s svojo družino doma, smo se ustavili na njenem dvo- rišču. Ida nas je sprejela kar pred hišo, kjer ima priročno klopco za počitek svojih nog, ki jih dvigne nanjo, da ji ne otekajo.
Ker je bil ravno dan po romanju invali- dov na Brezje,je pogovor stekel najprej o teh doživetjih. Ida ne more pozabiti, kako prisrčno se je g. nadškof že pred mašo rokoval z vsemi invalidi. To jo je napolnilo s srečo in zadovoljstvom, da je nadškof tako blizu bolnim bratom in sestram. Medtem se nam je pridružil tudi mož, ki je s seboj prinesel kozarce, da smo lahko nazdravili. Sedem nas je bilo, kozarcev pa le šest. Ko je videl naše začudene oči, se je nasmehnil in s ponosom dejal: »Če že enajst let pijeva ljubezen in trpljenje iz iste čaše, potem tudi nazdraviva lahko oba z eno čašo!«
Ko sem skrivoma opazoval Ido, ki je malo klepetala, sem si zaželel,da bi imel njeno voljo in pogum. Čeprav je invalid komaj 2 leti, je čisto samostojna. Da je to dosegla, je morala veliko prestati. Povedala je, da je preživela prometno nesrečo.Na vrtu rojstne hiše jo je zadel kamion, ko se je v spremstvu hčerke Andrejke z mlekom vračala proti domu. Posledica te nesreče je bil zlom vrat- nega dela hrbtenice in s tem je vezana ohromelost rok in nog. Ko si je toliko opomogla, da je prišla na rehabilitacijo, je cele dneve prejokala.Drugi invalidi so jo spodbujali in dokazovali, da je tudi invalidno življenje lahko lepo. Začela je popuščati in uspeh ni izostal. Po petih mesecih se ji je ponudila prilika, da gre za vikend domov. Bojazen,kako jo bodo doma sprejeli, je bila strašna, pa stop- nice, težave z diagnozo... Šlo je. Prvo popoldne med domačimi je preživela v razpoloženju,kot da na njej ni sprememb Od takrat dalje je želela domov ob vsaki priliki. Ko je drugič prišla v zavod le za nekaj tednov, je že spodbujala druge. Vedrina ji je sijala z obraza,ko jo je dan za dnem obiskoval desetletni sin Tomaž ki je sam prihajal od doma z avtobusom Ko je prvič rekel očetu, da želi k mami- ci, je ta s strahom in veseljem obenem pozdravil njegovo željo. Videl je, da lju- bezen do matere iz dneva v dan raste tudi v otrocih.
Vprašali smo moža, kako je on sprejel nesrečo? Videlo se je,da nerad govori o tistih težkih trenutkih,vendar je vseeno počasi začel pripovedovati: »Ko sem za- slišal pok in vpitje, sem mislil, da je po- vozilo otroka. Nato sem ženo zagledal na tleh nepremično. Mislil sem, da je po njej. (Prav njegovi prisebnosti se ima Ida zahvaliti, da ni še težji invalid,ker ni pu- stil, da bi jo kdo pre- mikal) Drugi dan mi je zdravnik povedal, da bo preživela nesrečo, ostala pa bo za vedno na vozičku.Hvala Bogu,sem dejal samo da je živa! Vsi smo se zavzeli za to, da jo bomo čim lepše sprejeli medse In otroke sem pripravil na to, da bo od- slej malo drugače. Otroci jo imajo še rajši,ker se jim ona lahko več posveti in jim je v zadovoljstvo, če jo lahko vozijo naokrog in ji pomagajo. Prva pot iz šole je k mami, da jo pozdravijo in povedo, kaj je bilo novega. Šele nato pride na vrsto njihova družba.
Nikoli nisem kaj dosti razmišljal o življe- nju. Sedaj pa ga spoznavam kot vred- noto in ga cenim,saj vidim, kakšno moč imam v ženi. Mirno grem lahko v službo, ker vem, da so dom in otroci v varnih rokah.«

Mož je res z iskrenim ponosom pohvalil ženo Živijo v slogi in med- sebojni ljubezni in vsa leta,kar sta poročena, ni med njima prišlo do hude besede. Njeni domači jo lepo sprej- mejo in ji ni težko biti med njimi na vo- zičku.Nelagodno pa se počuti med tujci ki jo gledajo kot nekakšno čudo. Ko jo je znanka vprašala,kaj dela na vozičku, je Ida preprosto rekla, da se ji ne ljubi hoditi... Mislim, da bi vsi zdravi lahko imeli vsaj toliko obzirnosti do invalidov, da jih ne sprašujejo kaj takega, saj ni- hče ne sedi na vozičku zato, ker mu to ugaja.
Ko se je zmračilo, so se nam pridružili še drugi domači in smo zapeli, da je bilo veselje... Prisluhnil sem Idinemu lepemu glasu, ki se je prelival z drugimi. Čas je tako hitro mineval... »Hvala, Ida! Mislil sem,da bom dobil od tebe samo to, kar bom dal na papir, pa sem dobil veliko več...

Janko in prijatelji

Šla je pa za njim velika množica ljud- stva, tudi žena, ki so žalovale in jokale nad njim. (Lk 23, 27).
Te uboge žene so storile, kar so mogle, da bi potolažile to tako žalostno Srce Jezusa, ki je nesel križ.
Dale so vse, kar je bilo v njih močeh dati: svoje solze in svoje sočustvovanje.
To je mnogo za tiste,ki trpijo;in dejanje žen, ki so žalovale in jokale, je moralo mnogo zadostiti za surovosti množice, ki se je nevede in divje zaganjala proti svojemu Dobrotniku.
Toda njih sočutju, čeprav je še tako zaslužno, se ne čudimo. To so matere. To nam pove evangelij po besedah, ki jih Jezus izreče.
Matere, torej žene, ki so mnogo trpele, ki so od poroke vajene žrtvovati se in sebe pozabljati za druge, žrtvovati se za moža, za hišo, in popolnoma, ne da bi na to mislile, za otroke, od najmlaj- šega do največjega,trud vseh vrst,pre- našan brez pritožbe: dnevi izčrpanosti, delo za obed, gospodinjstvo, obleka in voda iz daljnega studenca: noči brez spanja, čuvanje najmlajšega in bolne- ga; popolno darovanje sebe, ki ga vsak zgrabi kakor nekaj čisto naravnega.
In poleg te zmožnosti pozabljanja sebe in požrtvovalnosti, katerih desetina bi v enem dnevu izrabila moralno moč moš- kega,še neutrudno in čudovito razume- vanje trpljenja drugih. Kajti od svojih ne- štetih in različnih bolečin si naše drage »mamice« zapomnijo samo tiste, ki so jih drugi utegnili trpeti zanje.
Zato je njih sočutje nežno in globoko, čudovito v resnici. Ugane to, kar za- molčimo ali česar ne znamo povedati.
Ali ni ta materinski čut, ki jim je dal, da so nas razumele, nas zdravile, nas to- lažile in nas ozdravile, ko smo jokali v zibkah, ne da bi že zmogli izreči vzroke svojega trpljenja?
In če smo pozneje že znali izraziti, kaj trpimo, je naša mati vedno, kakršenkoli je naš poklic ali starost, ostala »mati« kakor nekdaj, ki ugane, ki sočustvuje, ker je mnogo trpela... in ker nas ljubi.
Nikoli ne bomo razumeli trpljenja drugih, če sami nismo mnogo trpeli ali če ne ljubimo. Najlepši nauki o vodenju letala so prav malo, dokler nismo leteli: kakor razlage ljubezni ostanejo šale za tiste, ki niso ljubili.
Enako se ne naučimo iz knjig, kako je treba tolažiti in ne bomo začeli razumeti sočustvovanja, razen če smo mi sami trpeli, v telesu, v srcu, v duši, v svoji rahločutnosti, v svojih željah, v svojem hrepenenju, v svojem čustvovanju... nekoliko kot »Mož bolečin«, Gospod Jezus. Ah, on lahko v resnici tolaži, ker pozna trpljenje,vse strašno in čudovito trpljenje, tisto, ki preorje telo in stiska srce, tisto,ki vas vrže kot cunjo na pot bolečine ali na posteljo smrtnih bridko- sti,ker ne moreš več trpeti in ne jokati.
Če si tako trpel bolezen ali slabost ali nehvaležnost ali na kolenih,s čelom,na- slonjenim na les krste, tedaj morda boš kakor resnična mati začel vedeti, kako tolažiti, ker boš tudi ti trpel in ljubil.
Oh, res blagor tistim, ki trpijo, ker samo oni znajo tolažiti. Samo oni znajo sotr- peti, to je, po prav lepi razlagi te bese- de: »trpeti s« tistimi, ki trpijo, pridružiti svoje trpljenje njihovemu,ga vzeti zase kakor Cirenec, ki je Učiteljev Križ vzel za svojega, v začetku prisiljen, potem s sočustvom, nato z ljubeznijo.
Kajti,da potolažimo, je treba tudi ljubiti.
In to ostane mogoče celo nasproti tuj- cu, ki sam od sebe pride,da nam zaupa svoje bolečine, če vidimo v njem Jezu- sa: Resnično, povem vam, karkoli storite kateremu teh mojih bratov, kateremu najmanjših, ste storili meni!
Učitelj ni rekel: kakor meni, ampak: meni. Torej v čisto pravi resnici tolažimo Jezusa, ko sočustvujemo z bolečinami bližnjega, ker v skrivnostni resničnosti skrivnostnega Kristusovega Telesa,smo vsi udje tega Telesa, katerega glava je Kristus.Trpim pa jaz,kadar je moja roka ranjena, kakor sem jaz, ki sem utešen in potolažen po ljubeznivi skrbi, ki jo prejema moja roka.
In tako hoče resnično, ne da bi jaz to globlje razumel, kako, Jezus biti potola- žen v bližnjem,nad katerega se sklanja.
Ah,sedaj razumem,da je druga zapoved: Ljubi bližnjega podobna prvi: Ljubi Boga iz vsega srca,iz vse duše, kajti ko ljubim bližnjega iz ljubezni do Boga, v resnici ljubim Boga!
Ni torej dovolj, če se povzpnem k vzvi- šeni resničnosti velike zapovedi ljubezni da ljubim bližnjega iz ljubezni do Boga: treba ga je ljubiti v Bogu in zaradi Boga, ljubiti Gospoda v njem.
Božja zapoved gre do tu: primera o vinski trti in o mladikah na večer zadnje večerje je to že jasno izražala.
Pozneje se sv. Pavel vrača, ne da bi se utrudil,na čudoviti nauk o skrivnostnem Telesu. Pridiga ga razkladačem korint- skega pristanišča enako kakor svojim najljubšim učencem.Toda s tem le pod- črtuje in razvija to, kar sinoptiki in sv. Janez že poročajo o tako jasnem Učite- ljevem nauku: Kar ste storili najmanj- šemu, ste storili meni.
Razveselite se torej vi,ki trpite,in pona- vljajte z vsemi svetniki vseh časov: O srečno trpljenje,ki mi daje, da bližnjega razumem in da v njem tolažim božjega Učitelja, kakor so ga hotele tolažiti na poti trpljenja sočutne matere iz Jeruza- lema.

Vsakdanje popoldne v Ljubljani... Nebo je polno sončnega slovesa. Okrog nas veje dih poletja. Stopamo v škofijsko dvorano. Vsi smo polni nemirnega pri- čakovanja...
Potem jo sprejmemo s široko razprtimi očmi in dlani se nam ogrejejo v aplavzu dobrodošlice. Mati Terezija, vsa drobna sključena... med nami. Mar je res mo- goče,da ta skromna žena,ovita v izpran sari, dela po svetu takšne »čudeže«?
Nadškof dr. Alojzij Šuštar pristopi k njej Zahvali se ji za njen prihod v Ljubljano: »Vaš obisk, draga mati Terezija pomeni zelo veliko za Cerkev v Sloveniji.Človek ste, ki povezuje ves svet v prizadeva- nju za mir, sožitje in bratsko pomoč v resnični ljubezni. Imate poseben dar od Boga, da budite med mladimi navdušenje in prizadevanje za iskanje novega smisla življenja, ki obstaja v služenju človeku. S svojim delom ste dokaz, da je danes čut za človeka in za njegovo dostojan- stvo med ljudmi še živ. Zavzemate se za revne in jim pomagate brez razlik. S svojim delom tako rekoč izzivate svet in ga postavljate pred zavest, kako po- trebni so ljudje, ki imajo srce za druge. Povsod v svetu, kamorkoli pridete, ste v službi življenja in branite življenje od spočetja do konca. Ste zastopnica ne- štetih redovnic, ki nesebično, tiho in skrito delujejo za Boga in človeka... Zato tukaj izjavljam javno priznanje vam in vsem sestram za njihovo delo. Vi,draga mati Terezija,imate svetu res kaj pove- dati, ste misijonarka v pravem pomenu besede. S svojim zgledom ste preprič- ljiva nosilka evangelija in nam vsem v zgled in spodbudo. Vi ste dokaz, kaj zmore živa vera v Boga in popolna pre- danost ljudem. Ves svet je postal na vas pozoren in vi ste postali vest človeštvu da se spomni, kaj je njegova dolžnost nasproti trpečim. Sami ste ubožni, a svet je po vas postal bogatejši. Da... bogat je tisti, ki daje.
Veliko priznanj ste dobili, tudi Nobelovo nagrado... Teh izrazov spoštovanja in hvaležnosti ne sprejemate zase, temveč za pomoč najbolj potrebnim.Zato je vaša navzočnost tukaj povabilo in klic tudi nam,da se zavemo dolžnosti do človeka da imamo zanj več čuta, ljubezni, spo- štovanja in da bo naše prijateljstvo do vseh brez razlike, da se bo vsak počutil kot naš brat, naša sestra... Spremljali bomo vaše delo in ostali z vami povezani v Kristusu.«
Mati Terezija je sklonjena predse spre- jemala nadškofove besede. Komaj sem čakala, da je dvignila svoj obraz. Prej sem videla le gube pod velikim pokriva- lom. Potem je iz oči zagorel vesel sij in njen obraz je bil tako lep...Šele tisti hip sem občutila in razumela, zakaj jo kli- čemo - mati... Premaknila je svoje roke in zdele so se mi kot dve drobni ptički. Ob tako pomembnih srečanjih se mi take podobe vedno vtisnejo močno v spomin Potem je mati Terezija spregovorila v tekočem srbohrvaškem jeziku. Zdelo se mi je, da njena pripoved sploh nima pik. Ničesar ni bilo, kar bi ločilo eno misel od druge. Vse so bile posvečene ljubezni, dobroti, človeku, Bogu...

Povzetek njenega govora:»Sestre vsak dan najprej molimo,da smo vredne tega da služimo siromašnim. Z vsem srcem in brezplačno se dajemo v službo tistim,ki nimajo ničesar, nikogar, ki so bolni, go- bavci, pijanci,ki so pozabili,kaj je ljube- zen,kaj je smeh... Meni je v tolažbo, če lahko vzamemo koga iz ulice,ki je lačen žejen,bolan,v svojo hišo in mu pomaga- mo. Me, sestre, imamo le tisto,kar nam dajo ljudje. V Kalkuti (Indija) kuhamo za sedem tisoč ljudi dnevno, pa se še ni nikoli zgodilo, da bi komu rekle: Pojdi, nič nimamo zate. Vedno in za vsakega se kaj najde.
Bog skrbi za rože in ptice in skrbi tudi za ljudi... Pomagamo tudi takim, ki niso lačni belega kruha, a so lačni lepe be- sede, nasmeha, priznanja, pozornosti, ljubezni...Strašna je namreč tudi duho- vna lakota ljudi po vsem svetu. Koliko- krat gledamo okrog sebe, pa ne vidimo ničesar, poslušamo, pa ne slišimo, ker nam manjka ljubezni.Povedala vam bom nekaj primerov, ki so mi dali spoznati, kaj pomeni - dajati z ljubeznijo.
Nekoč smo bili brez sladkorja.Neki otrok je v šoli to slišal in ko je prišel domov, je dejal, da tri dni ne bo jedel sladkorja Po treh dneh je prišel s svojimi starši, ki prej niso nikoli stopili v našo hišo, in nam prinesel tisti ščepec sladkorja. Mnogo sem se naučila od te otrokove pozor- nosti. Spoznala sem, da ni pomembno, koliko daš, ampak koliko ljubezni je v daru. Od nikogar ne pričakujem, da mi ne vem koliko da, a želim, da stori kot tisti otrok,ki je dal z žrtvijo,z ljubeznijo.
Spet drugič je slišal zame hromi mož, ki je s težavo komaj toliko premikal roke, da si je nesel cigareto k ustom. Za en teden se je odpovedal kajenju in mi poslal prihranjeni denar. To je veličina ljubezni,dati malo,a z voljo in veseljem.
Celo ubog berač je prišel neki večer k meni in mi dejal: »Vsi vam pomagajo, tudi jaz vam želim nekaj dati. Vse, kar sem danes naprosil, sem prinesel vam...« In dal mi je kovanec, majhen po vredno- sti, a v srcu čutim, da mi je dal mnogo več, kot le denar.
Molila bom, da bo ljubezen oživela tudi v vas in v vaših družinah. Le tako nas bo Bog lahko porabil, da ga bomo pred- stavljali v svetu.Potem ne bo več treba pušk in bomb... Prinesite molitev v svo- je družine, v svoje skupnosti. Če boste molili, vam bo Bog dal moči za nesebič- no ljubezen. Če boste ljubili, ne boste mogli stati križem rok, morali boste kaj storiti, delati, dajati...
Sestre v naši skupnosti želimo v službo siromašnim in zapuščenim vedno prine- sti resnično življenje žrtve, ljubezni in molitve. Imamo poklic, da prek ljudi da- jemo svoje življenje Bogu in naše delo je plod naših molitev. Naša revščina,to, da nimamo ničesar, je naše veselje, je naša moč.Ljudje večkrat celo mislijo,da s svojim delom izgubljamo le čas, češ, da se z umirajočimi ni treba ukvarjati, saj bodo tako umrli... A mi delimo ljube- zen... Vsako delo ljubezni približa člo- veka Bogu.«

Mati Terezija je nato rada odgovorila še na nekaj vprašanj.Preden smo odšli k sv.maši, v nabito polno stolnico, je pozdravila še vse predstavnike, ki smo se udeležili njene- ga sprejema. Ljubeznivo se je približala tudi nama z Zinko. Ko se je smehljajoče sklonila k nama, je segla do mene neka nedojemljivost in dih mi je zastal. Besede bi bile spričo bogastva tistega trenutka tako skope,da sem jih raje zadržala.Vse je bilo v mojem molku: najlepše misli in želje... Ob njeni nepričakovani dobroti in pozornosti sem bila sredi največjega doživetja v svojem življenju.

Draga mati Tere- zija,hvala za po- svetilo,ki ste ga napisali bralcem »Prijatelja«. Naj vaše besede in vaše delo kot sonce na nebu še dolgo sijejo skozi čas...

Kati

(Šest nepozabnih dni na srčni kliniki)

IV.

Sestra Marjetka je domala vso noč pre- sedela ob Gornikovi postelji.Od časa do časa, ko je pričenjal blesti, mu je ma- sirala srčno mišico, ki je odpovedovala. Vmes so se vrstili trenutki, ko se je zde- lo, da je srce dokončno odslužilo. Oba z zdravnikom sta vztrajno delala in se oznojila kakor plavžarska težaka.
Po polnoči se je srce spet vdalo in za- čelo disciplinirano delati. Zdravnik se je umaknil,Marjetka pa se ni odstranila niti za trenutek. Sedela je ob njem in be- dela nad njegovim utripom, kot da več ne verjame muhastemu srcu.
Gornik je dolgo gibal z ustnicami. Konč- no se mu je posrečilo izreči iskano ime: Matjaž...
- Matjaž? Že spet on! To mora biti pravi teksaški gangster...
- Rešite živali! Vse bo zastrupil...
- Vse je v redu! Živali rešene, Matjaž pod ključem...
Odprl je oči in jo začudeno pogledal:Res?
- Res. Oba sva lepo na toplem,zunaj je pa kar oster mraz...Boste spet zaspali? Tudi vsi drugi spijo.
- Spati...
In je zaspal. Šele tedaj je prenehala z merjenjem utripa in pritiska,vstala in se sprehodila do okna.Oči so se ji odpočile na platanah, obloženih z debelimi snež- nimi kožuhi. Komaj,da se je upala bežno ozreti v mirno sanjajoči obraz človeka, ki jo je pred nekaj urami vnaprej tako bogato poplačal za napor noči.Uspešno je opravila svojo nalogo, bolnik živi in njen ljubi morda sanja o srečni prihod- nosti z njo...
Kmalu po jutranjem sestrskem opravilu je stopil v sobo mož, ki se mu je izpod šala pobliskavala belina kolarja. Tiho je izrekel neko ime in odzval se mu je po- ljski delavec, novinec, ki je prejšnji dan zasedel šoferjevo posteljo. Bolniki so se obzirno umirili in po potrebi okrenili,med tem ko je kurat, hvaležen za to pozor- nost, naglo pripravil bolnika na ono, kar je zunaj znanja in volje najboljšega ki- rurga.
Kakor je bil tiho prišel, se je tudi komaj opazno poslovil in bolniki so še nekaj časa molčali, kot da so vsi pod skriv- nostnim vplivom nekoga, ki se je dal v preprostem medaljonu prenesti v ta pro stor, kamor je dihnil svoj kolektivni dar: Blagor trpečim, zakaj potolaženi bodo...
Slikarju, ki je previdenemu ležal nasproti, jezik ni dal, da bi ga vsaj rahlo ne oplazil:
- Oprostite, čeprav je to povsem vaša stvar, me vendarle zanima, ali po tem opravilu bolj zaupate profesorjevemu nožu, kakor bi brez njega.
- Na to vam žal ne morem odgovoriti tako preprosto, kot če bi me vprašali, koliko je ura.
- Če sem prav slišal, boste dobili pla- stični vstavek žile koronarke. Ampak po mojem mnenju je to stvar čisto človeške, se pravi kirurške strokovnosti. Kaj ima profesorjevo znanje opraviti z vašim nezaupanjem oziroma zaupanjem preko religije?
Delavec ga je mirno poslušal in mu prav tako mirno odgovoril:
- Glejte, vi ste visoko izobraženi, jaz pa imam samo osnovno šolo, pa vendar si vas upam vprašati, kaj ima izobrazba opraviti z religijo? Nič. -Poznam univer- zitetnega profesorja,doma iz moje vasi, ki redno hodi v cerkev in ga ni sram z nami preprostimi verniki prejemati zak- ramente. To pomeni,da zanj znanost ni nikakršna ovira na poti k religiji. - Zas- tran zaupanja ali nezaupanja pa moram reči,da profesorju stoodstotno zaupam, toda ne more mi jamčiti, da ga med o- peracijo ne bo obšla nenadna slabost,ki lahko povzroči napačno zarezo in mojo smrt...
Vmešal se je stari inženir, ki ga še niso premestili:
-Zdi se mi,da človek pametno misli.Nje- gov pomislek je utemeljen. Poudarjam pa, da ga podpiram kot ateist oziroma pristaš vere brez boga.
Gornik,utrujen po srčnem napadu, nika- kor ni smel odpreti ust, četudi je jasno dojel ostrino idejnega spopada. Imel je pripravljen miselni pristavek, ki bi ga lah- ko posredoval samo elektromagnetni val:
- Blagor tistemu, ki se je pomiril s tem, da izkustveno priznava le to, kar vidi in otipa. Še bolj blagor tistemu, ki lahko neposredno in brezpogojno veruje v po- smrtnost in njeno pravičnost. Gorje pa meni, ki se borim za svoje ravnovesje s spoznavnim tipanjem po teminah filozo- fskih blodnjakov sodobnosti, že davno preutrujen od iskanja resnice. Kdo je na boljšem? ...

Dnevno službo je nastopila sestra Marta, bivša usmiljenka in nasprotje sestre Marje- tke; to je bilo še posebno opazno, če sta sledili druga drugi, čeprav v nobeni zvezi s starostno razliko med obema.
Marta je morala biti tudi v svojih mladih le- tih kratkopotezna in ne pretirano uslužna, saj nikoli ni storila kaj več od službene dol- žnosti. Zdaj,pri petdesetih, jo je krasila sko- rajda edina opazna lepa lastnost, namreč prostodušna odkritost.
Vedela je,da jo bolniki za hrbtom imenujejo »kobila«, a se ni nikjer in nikomur pritože- vala, kar kaže, da se je s »kobilo« mirno sprijaznila. Bolnikov - tudi tistih, ki jim je »kobila« gledala že iz oči - zaradi tega ni mrzila.S prirojeno grobostjo je obravnavala vse enako,stare in mlade,gosposke in pre- proste, bogate kakor revne.
Najteže so bolniki prenašali njeno pomanj- kanje vsakršnega čuta za obzirnost pri tako neprijetni stvari, kot je posteljna potreba. Če se je komu kaj ponesrečilo, se je po svo- je znesla nad njim. Zato so mnogi odlašali z odvajanjem do prihoda druge sestre. - Tudi pri previjanju ran ni niti malo prizana- šala. Če je operiranec stiskal zobe ali malo zastokal, ga je hitela zavračati: Kaj pa to- liko zdihujete, saj to sploh ne boli! - Neki kmet pa ji je odbrusil: Vas vem, da ne...
To jo je toliko omehčalo,da je priznala: Saj vem, da nisem dovolj potrpežljiva, ampak tako me je naredila vojna. Za strežbo nas je bilo malo, bolnikov pa toliko, da nisem vedela, kako naj se obračam, da komu ne stopim na glavo...
Zdravniški obhod je bil bežno kratek, zakaj ta dan je bilo na programu največ operacij Profesor se je vidneje ustavil le pri neka- terih.
-Pri poljskem delavcu:Ste pripravljeni? Čez deset minut pridejo po vas. Upajva, da bo vse dobro...
- Pred Gornikom: Se vam je motor spet spuntal, kaj? Sem slišal,da je bilo kar dosti opraviti, da so vam ga ukrotili... Skušajte ostati popolnoma mirni in ležite odsotno kakor mumija, mi bomo pa dobavo aparata kar se da pospešili.
- Pred oknom: In kaj vidim - inženir je še vedno tu...Ne razumem,kako da se nam po nepotrebnem zatikajo tako preproste reči, kot je premestitev iz sobe v sobo...Sestra Marta, pojdite in povejte glavni sestri, naj nemudoma premesti bolnika na petico. - Kje pa je ta čmrlj, Rado? Ga že spet ni...
Eden od ležečih se namuzne:Najbrž se po- slavlja od »neveste«. Saj veste, »Romeo in Julija«...
- Sestra, iztaknite ga in glejte,da bo v po- stelji miren do devetih, ko ga pridejo iskat iz pripravljalne sobe. - Na svidenje!
Po vsakem profesorjevem obisku se je bol- nikom zdelo, da je soba za ves dan dušev- no pometena in prezračena, in ta »zrak« se jim je vselej prilegel kakor razgretemu težaku kozarec hladnega piva.
Sestra Marta je prignala v sobo »Romea« in ni mogla skriti, da ga je že zunaj krepko oštela.
- Zdaj pa, fanté, da se mi ne ganeš iz po- stelje,dokler ne pridejo po te,ali pa te dam privezati za vse štiri...
Fant je namrgodenega čela, vendar brez ugovarjanja ubogal in prižgal svoj tranzi- stor. Sobo je takoj preplavila hrupna beat glasba, da je udarila vsem »na jetra«. Vse glave so se hkrati uperile vanj, toda na- mesto njih je protestirala sestra:
- A zdaj bomo pa takole trmoglavili? Utišaj aparat ali pa ga boš izključil, saj nisi sam v sobi.
Rado tudi na to ni rekel nobene, utišal je zvočnik in se z aparatom vred pokril čez glavo.
Takoj nato sta prišli dve bolničarki z vozič- kom in naložili svojo "klavno žrtev".Delavec je legel nanj vdano,kot da se odpravlja na vsakdanje delo. Bolniki pa so mu na pot v operacijsko dvorano vzklikali svoj solidar- nostni »srečno«.
Radu je očitno pod odejo manj prijalo, ka- kor je pričakoval, ker se je vzpel v sedeči položaj in na skali poiskal dnevne vesti. Iz zvočnika je udarila novica, da so na zvez- nem lepotnem tekmovanju izbrali miss Jugo- slavije in ji za nagrado poklonili belo »žabo« Inženir, ki se je že pripravljal k odhodu iz sobe, je takole pozdravil novo kraljico le- potic:
- Tej ženski,če ni čisto brez srčne kulture, bi morala zadoščati že sama zavest, da je najlepša v deželi.In če je žirija tako blazno razsipna,naj bi jo vsaj ona blamirala s tem, da bi avto na mestu prodala, denar pa da- rovala onkološkemu institutu ali katerikoli bolnišnici, kjer bolniki še danes leže na no- silih ali celo na tleh...
Vsa soba razen Rada mu je zaploskala. Inženir pa: Hvala, toda kaj, ko zaradi tega noben bolnik ne bo zlezel z nosil ali tal na posteljo...
Sledila je ponovitev "Večera sodobne lirike" Recitatorja sta komaj prejadrala polovico programske vsebine, ko zarentači slikar:
- In ta besedna zmeda nesmislov naj bo poezija? Nikoli se nisem metal za modnimi kriki, zato odklanjam to »literaturo« kakor likovne rebuse in skladateljsko godljo elek- tronskega trušča in škripanja.
Gornik, sledeč komentarju, se je napol dvi- gnil in dodal:
- To so poblazneli iskalci novega izrazja, novega za vsako ceno, in ta duhovna praz- nota je leglo kulturnega zla našega časa...
Še slutil ni, da bo teh nekaj besed izzvalo silovit in dolg srčni napad. Takoj se je o- nesvestil in čudno vzkriknil, kot da pada v brezdanji prepad.
Mladi gozdar je planil k vratom in priklical pomoč. Soba pa je otrpnila kakor množica med napeto predstavo vrvohodca, ki je omahnil in se ubil sredi najbolj samozave- stnega zmagoslavja.

(Se nadaljuje)

AVGUST

MISIJONSKI NAMEN: Za misijonski duh v naših družinah.
Ni dvoma, da je zanimanje za misijone zelo pomembno za družinsko vzgojo, pa tudi za osebno vernost. Kdor hoče poglobiti svojo vero,naj bere kaj o misijonih. Misijonarji so kristjani, ki so ponesli bližnjemu luč vere in višje omike. Če hoče družina, da bodo ot- roci imeli poglobljeno vero,naj se pogovar- jajo o misijonih. Če hoče bolnik živeti iz vere, naj živi z misijoni, naj bo misijonar na bolniški postelji.
Vsi smo poklicani k misijonskemu delu.Kon- cil pravi: »Krščanske družine, ki se z vsem svojim življenjem oklepajo evangelija in so zgled krščanskega zakona, dajejo svetu dragoceno pričevanje za Kristusa vedno in povsod,posebno v krajih,kjer se sejejo prva semena evangelija ali kjer je Cerkev šele v začetkih ali v kaki težki stiski« (L 11, 5).
Kaj lahko mi storimo? Starši naj poskrbijo, da bodo v družini brali poročila o misijon- skem delu in knjige, ki govore a zgodovini misijonov.Pomembno je dopisovanje z misi- jonarji;Slovenci jih imamo 120. Pri družinski molitvi vpletajmo tudi molitev za misijone. Zbiranje znamk in prispevkov gmotno pod- pira misijonsko delo. Misijonski krožek je ce- lica, kjer člani spoznavajo življenje in delo misijonarjev in jim po svojih močeh in svo- jim sposobnostim primerno tudi pomagajo.

SEPTEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi kristjani preko papeških misijonskih ustanov podprli skrb sv. očeta za misijone.
Za misijonsko nedeljo leta 1979 nam je pa- pež napisal: »Širjenje oznanila o odrešenju še zdaleč ni zadeva, ki bi bila pridržana samo misijonarjem, temveč je odgovornost vsega božjega ljudstva... Tisti,ki so prejeli dar vere, se hranijo s Kristusovim naukom in so deležni zakramentov Cerkve, ne mo- rejo biti brezbrižni do milijonov bratov,ki do njih veselo oznanilo ni prišlo, ker nas veže zapoved ljubezni«.
Pri misijonskem delu sodelujemo predvsem z molitvijo, z darovanjem trpljenja. Vemo, da je Kristus s trpljenjem odrešil svet.Misi- jone podpiramo tudi z darovi, ker se zave- damo, da naši misijonarji gradijo, sredstev pa nimajo. Vsi naši darovi, ki jih pošiljamo na škofijo, gredo v prid misijonarjem preko papeških ustanov.

p. Pavel Berden

ZA "BARAGOV DAN" V METLIKI

V Metliko je prišel Friderik Ba- raga v začetku junija 1828 kot kaplan. Pet mesecev zatem je dal napraviti križev pot, ki ga vidimo še danes v metliški cer- kvi. Tu je sestavil tudi molitvenik „Dušna paša" na 503 straneh.Ljudje so ga brž po- kupili in molitvenik so morali že naslednje leto ponatisniti,pozneje pa znova in znova Prevedel je tudi „Premišljevanja o prebla- ženi Devici Mariji" in sv. Alfonza Ligvorija „Obiskovanje Jezusa Kristusa v sv.Rešnjem telesu". Obe knjigi pa sta izšli, ko je bil že v Ameriki.
V Metliki je dozorel Baragov misijonski poklic Prosil je škofa Wolfa,naj ga pusti v kraje, kjer ljudje še bolj potrebujejo duhovnika kot pri nas. Ko mu je ta dal odpustnico, se je povezal z dunajsko misijonsko ustanovo in dobil sprejemnico cincinnatske škofije v ZDA za njeno indijansko ozemlje.
25. septembra je imel v Metliki zadnji krst. Predzadnjo nedeljo v oktobru je povedal vernikom,da odhaja. Naslednji dan, 25. ok- tobra,se je z vozom odpeljal proti Ljubljani 29. oktobra zvečer se je na poštni postaji v Ljubljani poslovil tudi od svojih sester.
Metliška župnija sv.Nikolaja je takrat imela 5720 duš.Vodil jo je dekan in župnik Marko Derganc,konzistorialni svetovalec in okraj- ni šolski nadzornik. Za kaplana pa so bili: Franc Čuk, Andrej Čebašek in Friderik Ba- raga. V župniji je bival tudi upokojeni du- hovnik Janez Kure.

Podpis k sliki: Pri tej kapelici v Trnovcu je Friderik Baraga zadnjič nagovoril Metličane,ko se je odpe ljal v Ljubljano in nato v Ameriko med Indijance.

ŠKOF BARAGA JE POMAGAL
Pri padcu sem si zelo težko poškodovala koleno in nogo,da je zastala kri v razbitem kolenu. Zdravnik je odredil prevoz v bolni- šnico v Novo mesto,kjer sem ostala tri dni. Doma sem imela zelo bolnega moža. Prosila sem, da so me na lastno odgovornost pustili domov, kar pa so zelo neradi storili. Koleno so ovili z mavčno oblogo, kar mi je povzro- čalo velike bolečine.Noga je bila vedno bolj otekla. Zdravnik je trdil, da ne bom nikoli več zdrava, če ne ostanem v bolnišnici. Vendar sem kljub vsemu odšla domov. Do- ma sem morala streči bolnemu možu. Noga me je bolela vedno bolj, vedno bolj je bila otekla in modrikasta z rdečimi izpuščaji. Trajalo je več kot tri mesece. Zdravnica je doma rekla, da jo zelo skrbi, ker se že pre- dolgo vleče. Zato sem se na nasvet svoje prijateljice Julke Lindič iz Ljubljane obrnila na Friderika Baraga, češ, da je on veliko prehodil peš v najtežjih razmerah in mi bo s svojo priprošnjo gotovo pomagal pri oz- dravljenju noge.
Z vsem zaupanjem sem se zatekla k Bara- gu in v enem tednu je noga oplahnela brez bolečin. Ozdravela sem in nič več ne še- pam, čeprav je zdravnik v Novem mestu trdil, da noga ne bo nikoli več zdrava, če ne ostanem v bolnišnici.To je bilo spomladi leta 1969. Od takrat naprej lahko hodim. O tem sem trdno prepričana še danes. Zato se k njemu vsak dan zatekam in molim za njegovo poveličanje. Meseca februarja sem zbolela ter imela hude bolečine v trebuhu in strašne krče. Prosila sem Baraga, naj mi pomaga, da ne bi bilo treba iti v bolnišnico. Obljubila sem še zahvalno devetdnevnico, če me usliši. Eno devetdnevnico sem končala in začela drugo, pa sem že bila popolnoma zdrava. Za zahvalo priporočam še drugim, naj ča- stijo Baraga,da bo kmalu razglašen za bla- ženega. On je mogočen priprošnjik. Župnik Marije M. iz Trebelnega ob njenem zahvalnem pismu za ozdravljenje piše: M. M. sem takoj obiskal in povprašal po njeni bolezni in ozdravljenju,kakor ste me prosili.
M.M. je stara 69 let. Zgarana kmečka žena Med vojno so ji moža odpeljali v internacijo. Ostala je sama z dvema majhnima otroko- ma na hriboviti kmetiji, kjer si je nakopala bolezen. Zadnje leto ji je srce zelo opešalo in dosti ni manjkalo, da ji ni popolnoma od- povedalo. Poleg srčne težave je imela še rano na želodcu. Za oboje so jo zdravili že v bolnišnici. Hkrati se je vsak dan priporo- čala božjemu služabniku Frideriku Baragu in v dveh tednih je rana na želodcu izginila. Tudi na srcu nobenih težav več.Na zdrav- niškem pregledu niso ugotovili nič bolezen- skega. Težko je v takem primeru govoriti o čudežu. Če se žena ne bi zdravila in če bi čas zdravljenja bil krajši, zelo, zelo kratek, potem bi lahko rekli, da je bil vmes nadna- ravni poseg.Sicer pa sodbo prepustim vam in vašemu odboru, ki ste strokovnjaki za fizične čudeže.
Imela sem rano na obrazu. Bila sem na o- peraciji. Bala sem se, da bo bolezen taka, kot so bili znaki. Imela sem še eno težko zadevo. Priporočala sem se Mariji in škofu Baragu. Za vse sem bila uslišana. Vedno molim in želim,da bi škofa Baraga mogli čim prej častiti na oltarju. Pošiljam dar za uslišano prošnjo,za zdravje in za mir božji. Škofu Baragu se še naprej priporočam. Prosim, da bi bil misijonar in škof Baraga čimprej postavljen na oltar,da bi ga imeli pred očmi in ga še bolj častili. Ravno, ko sem bila v težkem bolezenskem stanju, hudo sem padla, mi je neka oseba prinesla „knjižico uslišanj" na priprošnjo ško- fa Baraga. Tudi jaz sem se z devetdnevnico obrnila na božjega služabnika Baraga, da po padcu ne bi imela posledic. Sedaj sem že popolnoma zdrava. Na njegovo priproš- njo sem bila rešena tudi hude duševne sti- ske. Zahvaljujem se mu in se mu še toplo priporočam. Iskreno se zahvaljujem škofu Baragu za u- slišano prošnjo. Nimam desne noge. Vedno sem trpela bolečine. Tudi druga noga me je bolela. Po molitvah k Baragu za pomoč sedaj ni več bolečin. Tudi jaz se moram javno zahvaliti škofu Fri deriku Baragu za uslišane prošnje. Že prej sem bila večkrat uslišana v težkih zadevah pa sem z zahvalo odlašala. Zdaj pa sem se znašla v posebno hudi stiski. Spet sem se obrnila z devetdnevnico k našemu Fride- riku Baragu. Prosila sem ga: Ne vem kako, samo pomagaj! Tudi v hlevu, ko sem krmila živino, sem zdrknila na kolena in molila. Zadeva še ni končana. Priporočam se mu tudi za srečen konec. Iz srca in hvaležnosti molim že tri leta k škofu Baragu, ki me je uslišal v težki bole- zni.Ko sem ga prosila,sem čez noč začutila izboljšanje,vsak dan je šlo na bolje. Kako bi bila srečna, ko bi kmalu dosegel čast oltarja Pošiljam skromen dar na čast priprošnjiku, ki je tako usmiljen. Že več let me muči vrsta obolenj (rana na želodcu, vnet žolč, tromboza in dr.). Več- krat imam hude bolečine,cele noči ne spim Zaradi slabega srca operacija ni mogoča. Ko sem dobila tretjo knjižico zahval Baragu sem tudi jaz začela prositi v Kristusovem imenu, opravljati devetdnevnico, naj on pro- si pri Bogu za olajšanje težav. Ne morem reči, da sem po molitvi kar ozdravela. Je pa res čudež, da kljub tolikim boleznim še vedno morem opraviti vsa dela. Vsak dan molim molitev, ki je na njegovi podobici. Obenem se pogosto spominjam njegovega življenjepisa,kako je on klečal pred križem, ko je mlad izgubil svoje starše in goreče prosil: „Gospod Jezus, pomagaj mi, da me bolečina ne stre!" Tako je že Baraga svojo mladost in trpljenje predal Gospodu. Zato On,ki je mnogo trpel, razume trpeče. Vsak večer se po molitvi rožnega venca še pri- poročam Frideriku Baragu in tako trpljenje bolj umirjeno prenašam, posebno,če se me polašča obupanost. Daj, Gospod Jezus in mati božja,da bo kmalu prištet k svetnikom Dolžna sem javno zahvalo škofu Baragu, ker sem bila večkrat v stiski uslišana. Zato imam vanj veliko zaupanja.Rada bi s to za- hvalo pomagala, da ga razglasijo za svet- nika. Obljubila sem tudi znesek za misijone in tudi izpolnila. Tako se mu še enkrat za- hvaljujem za vso pomoč. Moja sestra F. K. iz Šmarja pod Ljubljano je bila zelo bolna na srcu: težko je delala in hodila.Zdravila so malo pomagala. Toplo sem jo priporočila škofu Baragu.Njeno sta- nje se je v nekaj tednih res močno zbolj- šalo. To pripisujem priprošnji škofa Baraga in se mu za to javno zahvaljujem. Na priprošnjo slovenskega misijonarja ško- fa Friderika Baraga sem bila uslišana. Zato želim, da bi bil prištet k blaženim. Kristus, poveličaj ga na zemlji! Hvala ti zanj in hvala za uslišano prošnjo. Čutim prijetno dolžnost, da se po zaobljubi javno zahvalim škofu Frideriku Baragu za večkratno uslišanje izhude stiske. Kadar sem se v molitvi zatekla po pomoč, sem bila uslišana. več zahvalnih pisem vernikov škofu Baragu Tudi jaz se jim pridružujem, ker sem škofu Baragu dolžna zahvalo in želim s tem poma- gati, da ga razglasijo za svetnika. Na njego- vo priprošnjo sem bila v boleznih in drugih težavah vedno uslišana. Zato se mu zah- valjujem za vso pomoč in prosim Boga, da ga kmalu poviša v svetnika, da ga bomo mogli še bolj častiti in imeti za priprošnjika v nebesih. Zahvaljujemo se škofu Baragu za srečno končano štiriletno srednjo šolo in težko ma- turo. Prosimo, da objavite našo zahvalo v listu „Srečanje".Bog z vami in vašim delom! Molila sem k božjemu služabniku misijonar- ju Frideriku Baragu,da pomaga moji hčerki, ki je morala že na peto operacijo. Bila sem uslišana in že hodi delat. Na žolču je imela 98 kamenčkov in je bila zelo bolna. Ker je že petič šla na operacijo, sem jo izročila škofu Baragu. Res je bila zdrava prej, kot smo pričakovali. Prisrčno se zahvaljujem in pošiljam dar za misijone. Na priprošnjo škofa in misijonarja se je vrnil moj sin. Zaobljubil sem se, da se bom bo- žjemu služabniku javno zahvalil, če se sin vrne nazaj v družinsko skupnost, iz katere se je oddaljil. Po opravljeni devetdnevnici se je moja prošnja izpolnila prav tako, ka- kor sem prosil. Prosim Boga,da bi ga kmalu častili kot svetnika, kot svojega priprošnji- ka pri Bogu v nebesih. Sporočam,da sem opravila tri devetdnevnice na čast škofu Baragu, da bi sestra dobila boljše stanovanje. Stanovala je v tretjem nadstropju, kamor je z veliko težavo nosila drva in premog in reči,ki jih je kupila v trg- ovini. Zraven pa še voda teče iz stropa,da mora biti posoda podstavljena. Pa še nič stranišča. Rekla sem ji: Dokler so te rabili, so te poznali...Toda sedaj se bo obrnilo na bolje. Do konca meseca bo dobila ključe novega stanovanja. Zahvaljen Bog in škof Baraga, ki je tolikim pomagal. škofu Frideriku Baragu za uslišano prošnjo. Bila sem na preiskavi pri zdravniku in vse je zgledalo, da bom morala na operacijo. Z velikim zaupanjem sem pričela opravljati devetdnevnico in ga prositi za zdravje. Pre- pričana sem,da se mi je na njegovo pripro- šnjo obrnilo na bolje. Zato pošiljam dar v zahvalo.Prisrčno se mu nadalje priporočam kakor tudi vse svoje. da sem v duhovni revščini vztrajal in iskal pravo pot. Večkrat sem ga prosil, o njem bral ali poslušal. Ko sem opravil devetdne- vnico leta 1978, mi je bilo lažje. Prepričan sem,da je on pri Bogu zanesljiv in velik po- srednik. Naj bi bil že skoro javno imenovan za svetnika! Po toliko letih in po toliko zavrnjenih proš- njah za stanovanje se je rešitev zdela brez- upna. Tedaj sem pred letom dni v molitvi skupaj prosila obenem z otroki božjega slu- žabnika Friderika Baraga za pomoč. Po nekaj mesecih me je solidarnostni sklad obvestil, da so prišla še neka dodatna sredstva, ki omogočajo nakup še enega stanovanja. Bilo je kot čudež.Pozneje zaradi zaostrenih pogojev dodelitev stanovanja meni ne bi prišla več v poštev. Zdaj sem že štiri me- sece s petčlansko družino v novem stano- vanju in se javno in iz vsega srca zahva- ljujem škofu Baragu za pomoč v tej, pa tudi v drugih zadevah, v katerih sem bila uslišana. Baragov odbor je preko lista Ognjišča dobil v enem letu 231 zahval škofu Baragu za uslišanje v raznih stiskah, posebno pa v bolezni. Mnogim zahvalam so bili priloženi tudi darovi, bodi za misijone, bodi za Bara- gov postopek.Baragov odbor se zahvaljuje in s tem poslane zahvale objavlja.
Pri opravljanju devetdnevnice na čast mi- sijonarju Frideriku Baragu za pomoč in pra- vilno odločitev v mojih hudih družinskih za- devah, sem kmalu začutila neko varnost, po- tolaženost in zaupanje, da se bo vse lepo uredilo. In se je res. Zato se iskreno za- hvaljujem za njegovo pomoč. Pridružujem se vsem tistim, ki prosijo, da bi ga čimprej častili na oltarju. V roke so mi prišla objavljena pričevanja vernih ljudi, da jim je Baraga pomagal. To me je spodbudilo, da sem se nanj obrnila tudi jaz. Molila sem kar po svoje in temu dodala desetko rožnega venca. Najprej sem prosila za svojo sestro, vedno huje je bila bolna na živcih. Nisem se bala samo za nje- no telesno zdravje, ampak še bolj za rešitev njene duše. Vedno hujša telesna slabost jo je nagnila,da je bila pripravljena sprejeti duhovnika in zopet opraviti spoved, po ka- teri je postala čisto drug človek. Potem sem molila za svojo mamo, ki kljub visoki starosti ni hotela k obhajilu. Ko pa je doži- vela pretres ob bolezni in smrti svoje hčer ke, se je tudi sama odprla ljubečemu Bogu Javno se zahvaljujem škofu Frideriku Ba- ragu za uslišano prošnjo. Imela sem sestro v bolnišnici. Bolelo jo je v spodnjem delu trebuha. Zasmilila se mi je njena najmlajša hči, ki je samo jokala ob mami. Začela sem moliti devetdnevnico in že med njo so jo odpustili iz bolnišnice. Trdno sem prepri- čana, da me je uslišal škof Baraga. Želim, da ga čimprej razglasijo za blaženega. Sem invalidka in nimam druge možnosti biti koristna svojim bližnjim, kakor je molitev. To pa je očitno največ,kar jim morem dati. Že dalj časa goreče molim za svojega bra- ta, da bi sprejel dolžnosti, ki mu jih nalaga življenje.Želja se mi zaenkrat še ni izpolnila Prepričana pa sem, da je Friderik Baraga prosil zanj v težki nepredvideni nesreči, ki bi se zanj mogla končati z zelo hudimi po- sledicami. Neizmerno sem mu hvaležna za to. Obenem se mu prisrčno zahvaljujem za njegovo posredovanje za moje zdravje. Od- kar se mu priporočam, se je zelo zboljšalo. Hvala mu! Stara sem 70 let. Že 15 let pa sem prikle- njena na posteljo. Bolezen mi je tudi vzela vsako voljo, bila sem živčno čisto uničena. Jemala sem zdravila, trikrat sem bila v bol- nišnici,pa ni nič pomagalo. Vsiljevale so se mi obupne misli. Pa mi je pred par leti do- mači župnik svetoval, naj se priporočam škofu Frideriku Baragu. To sem z zaupanjem storila. In glejte čudež! Takoj sem se po- čutila bolje. Bolečine so počasi ponehale. Sedaj sem toliko zdrava, da lahko delam. Škofu Baragu se zahvaljujem in še naprej priporočam za zdravje. Po padcu so me noge v kolenih zelo bolele Tedaj sem zvedela za Friderika Baraga in se mu priporočila. Moja molitev je bila usli- šana. - Drugič sem se zopet grdo urezala v prst. Lepo se je zacelilo, vsi se čudijo, jaz pa hvalim Boga in Friderika Baraga. Škofu Frideriku Baragu se javno zahvalju- jem za uslišano prošnjo v pravni družinski zadevi. Moja žena je bila hudo bolna,letos že sed- mo leto. Ves čas so si zdravniki prizadevali da bi ji pomagali, ali skoro brezuspešno. Končno sem se obrnil na Friderika Baraga in prav na čudežni način se je izboljšalo. Vsak dan moliva z ženo za razglasitev Ba- raga za blaženega. Zahvaljujeva se mu za pomoč. Lepe pozdrave vsem, ki se trudite za njegovo proglasitev. Zahvaljujem se Frideriku Baragu za ozdra- vljenje naše mame in žene Ivanke. Težko smo bili prizadeti, ko smo zvedeli, da ima razširjenega raka na maternici. Po nasvetu duhovnika smo se zatekli k Frideriku Bara- gu. Opravljati smo začeli devetdnevnico. Ob koncu prve devetdnevnice se je žena vrnila iz bolnišnice. Še je šla na pregled, potem pa začela gospodinjiti in delati na vrtu. To traja že dve leti. Po izjavi zdrav- nikov ni več sledu raka. Ne moremo najti besed, s katerimi bi se mogli Baragu dovolj zahvaliti za tako veliko dobroto. Hvala Bo- gu! Vsi, ki ste v stiski in prosite Baraga z živo vero, boste uslišani. Tudi jaz sem bila uslišana.Bila sem bolna v grlu, kronično vnetje. Ne zdravila,ne injek- cije niso pomagale. Po drugi devetdnevnici sem popolnoma ozdravela. Hvala Bogu in škofu Baragu. Naši mami je brez zdravil ozdravel palec na nogi. Bolel jo je že dve leti, noga je bila o- tekla, noht črn,na koncu palca črna lisa. V bolnišnico nismo hoteli. Ko je bilo odkritje Baragove plošče v stolnici v Ljubljani, sem šla prosit Baraga za pomoč.Od tistega dne dalje se je oteklina zmanjšala, noht je šel dol, palec je dober. Seveda mora mama še ležati. Ponovno sem se obrnil na škofa Baraga v strahu pred boleznijo,in v duševnih stiskah Ker sem mu obljubil javno zahvalo, obljubo s tem izpolnjujem in se mu še priporočam. božjemu služabniku Frideriku Baragu za po- moč v zapletenih sodnijskih zadevah. Zdelo se je, da bo zmagala krivica, pa se je kon- čalo pravično. S trdnim upanjem sem se oklenila Friderika Baraga in mi je res na ču- dežni način pomagal,da je zmagala pravica Sporočam vam, da sem molil k škofu Fride- riku Baragu in sem popolnoma ozdravel.Imel sem hudo srčno sklerozo več let. Zdravnik mi je rekel, da ni ozdravljivo. Sedaj je že 6 mesecev,odkar ne jemljem nobenih zdravil, pa tudi težav nimam nobenih. Zahvaljujem se škofu Baragu za rešitev iz hude osebne stiske. Nobenega upanja ni bilo za rešitev problemov. Z velikim zaupa- njem in molitvijo sem se obračala na škofa Baraga in sem bila uslišana. Iz srca se zahvaljujem božjemu služabniku Frideriku Baragu za večkratno uslišanje. V bolezni in drugih težavah sem vedno z za- upanjem molila k njemu. Doslej se mi je še vse srečno izteklo. Bog daj, da bi bil kmalu prištet med svetnike. Pošiljam skromen dar za beatifikacijo. Izpolnjujem svojo zaobljubo, da se bom javno zahvalila in poslala dar za misijone. V stiski, ko sem se bala, da bom morala na operacijo, sem se z zaupanjem obrnila k Bogu in škofu Baragu. Prepričana sem, da so bili po njegovi priprošnji zdravniški izvidi taki, da ni bila potrebna operacija. Zato se mu iskreno zahvaljujem in prosim Boga, naj ga kmalu poviša na oltar za svetnika. Imela sem tako hudo bolezen, da sem mo- rala biti dvakrat operirana. Zatekla sem se k škofu Baragu za pomoč.Sedaj se kar do- bro počutim. Škofu Baragu pa se še naprej priporočam. V stiski sem se večkrat zatekla k škofu F. Baragu in na njegovo priprošnjo sem bila uslišana: rešen je bil mlad zakon, ki je bil v veliki krizi, dvakrat pa se je srečno iztekla operacija, čeprav ni bilo mnogo upanja na ozdravljenje.

M. P., Ljubljana

PRILOGA „PRIJATELJU": 4/1980 - Izdal Baragov odbor v Ljubljani (odg. Vilko Fajdiga, vicepostu- lator). Razmnožila Tiskarna „Kresija", Ljubljana - junija 1980 - (7)

IZJAVA
Baragov odbor v Ljubljani z objavo navedenih uslišanj na Baragovo priprošnjo noče ničesar reči o njihovem čudežnem oziroma nadnaravnem značaju.

Rodil se je na Poljskem l. 1894, in sicer na ozemlju,ki je bilo tedaj pod Rusijo.Bil je du- hovnik v redu malih bratov svetega Fran- čiška. Deloval je doma, na Japonskem, od tam se je l. 1936 vrnil na Poljsko. Čez tri leta je izbruhnila druga svetovna vojna in Poljsko so pregazili v dobrih štirinajstih dneh. Začela so se bridka leta okupacije. Žrtev je postal tudi p. Maksimilijan, saj so ga Nemci l. 1941 odvlekli v zloglasno tabo- rišče Oswiecim (Auschwitz). Vedel je, da bo umrl, vendar je dajal bratom v trpljenju poguma in delil z njimi svoj borni obrok.
Iz taborišča je ušel neki jetnik in Nemci so v povračilo odbrali deset pripornikov,da jih bošljejo v bunker, kjer bi od lakote umrli. Ko so stali v vrsti, je Frančišek Gajowniczek (beri Gajovniček) vzdihnil: »Uboga žena, ubogi moji otroci!«
P. Maksimiljan ga ni poznal, a je stopil za korak iz vrste in po nemško dejal: »Prosim, če mi dovolite, da umrem za drugega.«
»Si ponorel,tepec! Povej,kaj hočeš!« se je nanj zadrl vodja taborišča. »Da mi dovolite iti v smrt za drugega.«
Vodja je onemel, saj je bilo zanj to nekaj tako nezaslišanega, da ni mogel razumeti. Osuplo ga je začel vikati:
»Kdo ste?«
»Katoliški duhovnik.«
»Za koga bi radi umrli?«
»Za tega.« Pokazal je na Gajowniczeka.
»Zakaj?«
»Star mož sem. Ta pa je še mlad in ima ženo ter družino.«
Vodja je samo s kretnjo privolil.
Odpeljali so jih v bunker in tam so pomrli drug za drugim. Ko so prišli mučitelji 14. avgusta 1941 gledat, je bil p. Maksimiljan še živ. Vbrizgali so mu strup.
Tako je izpolnil Gospodove besede iz Jane- zovega evangelija: »Nihče nima večje lju- bezni, kakor je ta, kdor za svoje prijatelje da življenje.«
Papež Pavel VI. ga je oktobra 1971 raz- glasil za blaženega, kardinal Višinski pa je Poljakom v poslanici prikazal veličino po- gumnega moža,kjer je med drugim zapisal: »Junaški zgled tega moža,ki se je iz ljubezni do Boga žrtvoval za drugega in šel namesto njega prostovoljno v bunker smrti, nam kaže, kakšna naj bo pokoncilska obnova.«

Revščine pa ni manjkalo tudi med priseljenci, bodisi kolo- nisti ali delavci pri gradnji prog in v rudnikih.

Za koloniste v krajih »Južne Srbije« pravi Enciklopedija Jugoslavije (Zagreb 1960,4): »Agrarni interesenti so ... v velikem številu primerov dobivali namesto bogatih veleposestniških njiv, državna zem- ljišča, nekultivirano zemljo,z grmovjem po- rasle predele,pusto zemljišče in podobno.« Zato »se je dober del kolonij na čisto nep- lodnih, brezvodnih in za kulturo neporabnih terenih zlasti v Makedoniji moral razseliti.« Tako je bilo težko življenje Dalmatinskih družin v Djermijanu in Slovencev v Bistrenici.
Tem prevaranim kolonistom je skušal po- magati v njihovi zapuščenosti s posredo- vanjem pri oblasteh in vsaj z versko ter duhovno tolažbo.
Podobno je obiskoval delavce na gradbiščih »Ko je potoval prek Babune planine, da bi obiskal delavce, ki so delali na progi Veles- Bitola, je naletel na malaričnega fanta, ki ni mogel naprej. Škof je razjahal konja, z vso skrbnostjo posadil nanj bolnika in ga kot usmiljeni Samarijan privedel na njegov dom« - piše njegov duhovnik Ciril Fabijan.
»Bil sem rudar v Nerezih ... Škof me je vpra- šal, kako je s plačo. Dejal sem, da bi že bilo, le redno je ne dobivam. Tudi po štiri me- sece ne.Če sem zaradi tega prišel k njemu po pomoč,mi je dal najmanj 40 din. Ko sem rekel, da ne vem, kdaj bom lahko vrnil, je odgovoril: Bog bo povrnil« (J. P., Skopje).
»Poznal sem neki par:Nikola in Marija Skvar- ča. Ona iz Zagorja, on iz Logatca. Oba lo- čenca. Prešla sta v pravoslavje, da sta se lahko poročila. Ona je imela šivalni stroj. Vzela ga je na kredit. Pa je prišel agent in zahteval odplačilo-ali pa vzame stroj.Žena je šla k škofu in škof je prevzel odplače- vanje« (isti).
Nadalje je pri oblasteh posredoval, da bi ustregel prošnjam. A ni pomagal le tistim, ki so se k njemu zatekli. Celo sam od sebe je naredil korak za pomoč potrebnim. Tako piše npr. B. Pr.: »V prvem času sem se (v Skopju) preživljal s poučevanjem otrok, ig- ranjem violine v orkestrih in s priložnostnimi zaslužki. Škof je najbrž v župnišču zvedel za to. Nekega dne me je poklical k sebi in mi sporočil-kar nekam potrt-da mi ni mogel prek svojih zvez v Beogradu dobiti službe. Za to njegovo skrb sploh nisem vedel. - Opazil sem tudi, da se mu je večkrat kdo približal s prošnjo za pomoč, ki je ni nikdar odklonil.«
Tak je bil škof Gnidovec: Nobenega dobre- ga dela, ki ga je mogel storiti, ni opustil. Njegovo srce mu ni dalo, da bi bil križem rok gledal bližnjega v stiski in pomanjkanju Prav značilno je, kar o njem pripoveduje spreobrnjeni laraman:Škof je šel bos iz Du- nava (v skopski Crni gori). Na potu prehiti dva moška,ki sta tudi šla bosa.Pa ju vpra- ša, zakaj hoditi bosa. 'Ker nimava denarja', je bil odgovor. In pri priči je dal vsakemu za opanke.
Plačo, ki jo je kot škof prejemal od države, ni imel za svojo. Po njegovem mu je bila dana za njegovo službo. Njegova služba pa je bila: pomagati povsod, kjer je videl pomanjkanje in stisko.
Da je bil tak že v Št. Vidu, se s hvaležno- stjo spominjajo dijaki-begunci iz Primorske, ki jih je kljub stiski s prostori in prehrano med vojno sprejel v Zavod sv. Stanislava. Spominjajo se ga nekatere služkinje v za- vodu, ker je imel zanje razumevanje kot nihče drug.
»Delil je, dajal ubogim.«

(Konec)

Veter je pihal čez griče,na njih pa je valo- vilo milijone rož in trav. Pripeljali smo se v prostorno župnišče v Mokronog. Na dvorišču je mogočna lipa dvigala svoj vrh visoko v deževno nebo. Počasi se je vse pogreznilo v mrak, mi pa smo zapeli,zbrani ob Gospo- dovi mizi. Veselje, da smo spet lahko nav- zoči na duhovnem srečanju,se je pomešalo s skrivnostjo božjega miru. Srkali smo vase globoko vsebino svete daritve...
Naslednji dan smo z zanimanjem prisluhnili govoru o tem, kako pomembno je, da se odpiramo Bogu in njegovim navdihom. Le tako lahko vedno znova zadihamo v novi svežini upanja.Korenine upanja morajo čim bolj rasti z vero, darovanjem, potrpljenjem... Vera je tista neusahljiva moč, ki tudi v urah teme daje rast upanju.Čas namreč prinaša v naše življenje tudi mračne trenutke in le v sodelovanju z Bogom bomo deležni milo- sti, da pridemo spet iz teme. Čim hujša je bila noč, svetlejše je jutro, ko občutimo spet srečo kristjana,ko se zavemo svojega poslanstva in začnemo dan s prepričano zavestjo v sebi: Tukaj si, moj Bog! Upanje je pot skozi najhujšo temo velikega petka v velikonočno jutro,ki bo večna svetloba...
Marjetka je po srečanju napisala: »Dokler nisem poznala Boga in so moja mlada leta minevala brez vere,tudi nisem poznala glo- bin, iz katerih poganja krščansko upanje. Kristusovo vstajenje je temelj naše vere. Vera v Kristusovo vstajenje rodi upanje v naše vstajenje. V tem upanju je tudi moje malo življenje dobilo svoj smisel. Vsako ju- tro zaživeti z Bogom, vsako misel, besedo, dejanje darovati Njemu in po Njem člove- ku, to je moje življenje sedanjosti in nad njim je neusahljiva luč upanja.«
Zapiski o delu po skupinah in popoldanski pogovori so nam spet prinesli mnogo zani- mivih misli. Najbolj pa smo se vrteli okrog vprašanja o molitvi. Pri molitvi ne gre za obilje besed, ampak za molitev srca. V taki molitvi so vsa hrepenenja, delo, razočara- nja, občutek nebogljenosti, vse trpljenje, skratka: vse življenje. Naučiti se moramo preprostega pogovora z Bogom,da govorimo iz sebe, iz svoje stiske. Čimveč je te osebne molitve,v kateri je zajeta naša vdanost, daritev, prošnja, zahvala, tem bolj pristno bo vse naše molitveno življenje.

Hudo je,če si zelo bolan,utrujen, razdvojen in ne moreš moliti. Kaj ni prav ta razdvoje- nost in trpljenje najlepša molitev? Iz dna svoje biti kričimo k Bogu. Ves naš boj je nenehno pred božjimi očmi. Mi bi preveč radi dopovedovali Bogu vse le z besedami. Dovolj je, če vdano sprejmemo svoje stanje in se darujemo Bogu takšni, kakršni smo. Naše trpljenje, preizkušnje in boji se spre- minjajo v molitev.Kako v Bogu postaja vse čudovito... Večer smo preživeli v prijetnem veselju, polnem duhovitosti, preprostosti, radosti, ki sprosti duha in razširi srce.
O nedeljskem doživetju na srečanju piše Tilka: »Duhovni višek lepote je bila sv.ma- ša,ki smo jo darovali združeni z župljani na Žalostni gori. Maša in obhajilo, to so tre- nutki, ki jih ni moč oceniti... To je za nas vedno novo doživetje. Kot v preblisku se po dolgih dnevih mračne samote znajdemo spet pred jasno potjo. Posebno ta maša je bila izredno doživetje, saj smo ob sloves- nosti prvega sv.obhajila podoživljali spomin na naše prvo srečanje z Jezusom. Bila je ravno nedelja sv. Trojice in kljub zunanji razliki smo se ob pozornosti domačega žu- pnika res čutili eno z vsemi,eno z Očetom, ki nas je ustvaril, eno v Sinu, ki nas je od- rešil in eno v Sv. Duhu, ki nas posvečuje. Lep in ganljiv je bil prizor, ko so prvoobha- janci izročili bele nageljne svojim staršem in nato še vsem navzočim invalidom. To je bilo res prisrčno srečanje z nežno mladostjo in čistimi dušami...«

Ko smo se v deževnem popoldnevu razha- jali, je težo slovesa omililo bogastvo,ki nas je napolnjevalo med srečanjem. Hvaležni smo vsem za naklonjenost, pomoč, za vso skrb in ljubezen,ki nam je svetila iz vašega darovanja v Mokronogu...
Naj povem še, da je Tone počutje na tem srečanju opisal kar na sedmih straneh pis- ma in Žozi je sporočila,da se bolj zadovolj- na, kot se je, ne bi mogla vrniti domov.

ti

»Brezjanska Marija, k Tebi smo danes pri- romali v tolikšnem številu,da izpovemo za- upanje vate,da iz svojih src izpovemo pro- šnje za moč in potrpežljivost. Marija, Ti in Jezus sta sprejela danes naše usode, naše trpljenje in našo vero.Sprejela sta naš križ -križ tolikih ljudi,katerih življenje velikokrat ne bi imelo smisla,niti upanja, če ne bi ve- deli za Tvojo in Jezusovo ljubezen. Ta lju- bezen, polna darovanja, živi, se izpričuje po ljudeh, ki so pripravljeni darovati čas in sami sebe za nas.
Ljubezen - vsi smo je potrebni,kot je lačen potreben koščka kruha. Vsem, ki smo se danes srečali s Teboj, Brezjanska Marija, si dala svojo ljubezen. Vsakdo je občutil Tvojo milost in tudi mašna daritev - kaj je bila drugega kot milost!

Tako malo je treba, da človek lahko pride iz sive vsakdanjosti,v varno občutje sreče in resnice,da ni pozabljen.Kdaj se tega bolj zaveš,če ne tedaj,ko vidiš,da drug drugega srečujemo zaradi Jezusa, da se srečujemo in darujemo zato,ker smo božji otroci. Tudi Brezje so leto za letom tako srečanje.Zdaj že dvanajsto romanje za invalide, osam- ljene in ostarele je bilo priložnost, da v Je- zusovem miru in milosti Brezjanske Marije nekako pogledamo sami vase in začutimo naš trenutek, trenutek, ki ga končno lahko damo samo Jezusu in Mariji. Takih trenut- kov je bilo danes,hvala Bogu,veliko. Dovolj je bilo že to, da smo bili pri Tebi, Marija in pri Tvojem Sinu.
Večkrat,odkar hodim k Tebi na Brezje, Ma- rija, sem se že vprašala, zakaj nas je tako veliko na tem romanju. Danes vem, k Tebi se želi zateči vsakdo,ki je potreben pomo- či,potreben Tvojega razumevanja in Tvoje milosti. Pri Tebi, Marija, se olajša križ vsa- kemu izmed nas, saj ga Ti in Jezus nosita z nami skupaj. Marija, daješ in razodevaš se nam po bratih iin sestrah. Srečanje pri Tebi na Brezjah bo dolgo živelo v naših srcih; srečanje,s katerim moramo iti naprej v naš vsakdan,da bomo laže prenašali tež- ke trenutke,da bomo bolj vdano sprejemali preizkušnje, ter z veseljem in pogumom srečevali drug drugega...

(Kdo bi se ne čudil vsemu doživetju na dan srečanja trpečih z Marijo! Številke nam mnogo povedo: 110 avtobusov iz cele Slovenije je pripeljalo množico ljudi, 1000 avtomobilov itd. Bo- goslužje, ki ga je vodil nadškof dr.Alojzij Šu- štar, je bilo duhovno bogato. Sam Bog in božja Mati Marija sta se ozrla na nas... !)

Marjetka Smrekar

Novomeški verniki so se prizadevno pripra- vili,da bi čim lepše praznovali in se duhov- no odprli milosti polnim dnevom misijonske duhovne obnove v Kapitlju. V to obnovo,ki so jo vodili pp. jezuiti, so bili lepo vključeni tudi bolniki, invalidi in ostareli. Tem je bila namenjena slovesna sv. maša v nedeljo popoldne.
K tej daritvi se je zbralo lepo število teh,ki trpijo in so Jezusu še posebno blizu. Želijo mu slediti na križevem potu,se darovati za Cerkev, zavedajoč se, da vse premoremo le v Njem, ki nam daje moč. Pri tem bogo- služju so bolniki in invalidi lepo sodelovali. Pater nam je v svojem govoru lepo osvetlil kako naj sprejemamo in ovrednotimo bole- zen,starost... Spodbujal nas je k vdanosti, k medsebojnem spoštovanju,pomoči in lju- bezni. Povedal nam je dogodek o starčku, ki je ob poti prosil za miloščino.Mimo njega je prišel mož in začel po žepih iskati denar, da bi mu ga dal. Toda ni nič našel.Zato se je z ljubeznijo sklonil k starčku in se opra- vičil, da je denar pozabil doma. Starček pa mu je vesel odgovoril: »Nisi mi dal denarja, a dal si mi mnogo več,ker si mi dal prijazno besedo.«
Po tem govoru so nekateri bolni in ostareli prejeli sv. maziljenje. Celo bogoslužje so veselo poživljali mladi pevci ob spremljavi modernih glasbil. Na koncu so med nas pri- šle še deklice s košaricami nageljčkov in jih podelile vsem po cerkvi, kot znak prisr- čne povezanosti, ki smo jo ob tej najsve- tejši in naši daritvi še posebej občutili.
Ves čas je bil ob oltarju navzoč tudi rojak novomeške dekanije - proštije, beograjski nadškof g. Alojzij Turk.
Z nasmehom in prisrčnimi besedami nas je pozdravil in napravil lep govor. Podelil nam je blagoslov in dal podobice škofovskega posvečenja z željo, da bi se ga spominjali v molitvi.
Tega doživetja smo bili veseli. Bilo je lepo, enkratno, nepozabno... Obogatili smo se z božjo besedo ter okrepili z Lučjo, ki raz- svetljuje temo in nam vliva vedno novega upanja...

T. P.

Prav lepa hvala za pismo. Že nekaj dni se pripravljam, da ti pišem.
Veš,tudi tu na Madagaskarju imamo sreča- nje bolnikov. Pretekli teden sem se enega udeležil in tam srečal majhnega možička z očali. Je duhovnik,Francoz in se veliko uk- varja z bolniki.Ko je ugotovil,da sem Jugo- slovan, je takoj pristavil, da od tam pozna že nekaj sodelavcev Prijateljstva. Seveda sem se pobahal, da vas poznam tudi jaz. Takoj mi je naročil, naj vas pozdravim. On živi tukaj na Madagaskarju,v mestu Fiana- rantsoa.
No, pa še malo o moji »peršoni«. Prve me- sece sem preživel med našimi misijonarji na jugu otoka.Ogledal sem si skoraj ves teren in ob obilici dela, ki ga imajo naši fantje, ugotovil, da nisem prav nič »falil«, ko sem prifrčal v ta konec Gospodovega vinograda
Veliko noč sem preživel kar tukaj na visoki planoti. Duhovniki so tukaj redkost, zato bi me lahko razdeseterili, pa bi bilo še prema- lo. Šel sem na nekaj koncev in tamkajšnje krščanske skupnosti nasitil s Kruhom živ- ljenja. Božjo besedo sem pa zaradi nezna- nja jezika verjetno precej »skrotovičil«, a olikani domačini niso nič godrnjali. Ker ni bilo pirhov in potic in ..., je Gospod poskr- bel za natrpane cerkve in to ne starih ženic, ampak same mladine,ki je prepevala, da so stene pokale. Ne duha ne sluha o kakšnem poniglavem skrivanju verskega prepričanja... Za duhovnika, ki je navajen na slovenske razmere, je to kajpada razveseljivo.
Tako. Napisal sem nekaj lepih, nekaj senč- nih stvari. Resnica je vedno nekje v sredi. Človeške sodbe so nujno omejene in eno- stranske.

Še enkrat se lepo zahvalim za duhovno podporo in se priporočam za vnaprej. Tudi delo vseh v krogu Prijateljstva bolnikov naj spremlja božji blagoslov! Bog s teboj!

Klemen Štolcar

»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se od- pove sam sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9, 23).
Mladi smo in zdravi, imamo svoje skrbi in čemu bi se še ukvarjali z drugimi? Toda, ali bi bilo prav, če bi tako tudi delali? Tako bi lahko govorili in mislili, če Kristusa ne bi po- znali; toda mi smo njegovi učenci in on nam je dal največji zgled ljubezni do bližnjega.

Celodnevno češčenje je bila najlepša prip- rava na sveto daritev. Tudi naše sodelo- vanje med mašo je pripomoglo k lepšemu doživetju. Nekateri bolniki so prejeli tudi sveto maziljenje.
Za srečo pa niso potrebne velike stvari... to smo vsi prav dobro čutili. Nikoli ne bi verjeli, kaj vse zmore preprost nasmeh. Veseli smo bili, da smo jih lahko imeli med seboj in upamo, da so bili tudi oni in da to srečanje ni bilo zadnje. Velika zahvala gre seveda tudi našima duhovnikoma, ki sta dala pobudo in nam pomagala zamisel ure- sničiti. Človek je ustvarjen za ljubezen in Bog nas neprestano vabi vse, da bi sode- lovali z njim pri tem velikem delu ljubezni.

Mladinka iz Šentruperta

Čeprav je že nekoliko pozno, pa vendar bi ne bilo pošteno, če ne bi napisal nekaj skro- mnih besed o srečanju bolnikov goriškega pastoralnega področja,ki je bilo prvo ne- deljo v juniju na Mirenskem gradu.Srečanje je bilo enodnevno,bolje rečeno, le za nekaj ur.
Nedelja. Ves dan je deževalo. Bil sem že v dvomih,če bo kdo sploh prišel po mene. Sivo je bilo nebo nad Mirenskim gradom, zato je bil tudi marsikateri obraz udeleženca žalo- sten in kisel,razen nekaterih starih prijate- ljev, ki smo bili res veseli, da se ponovno vidimo. Mene so zelo toplo sprejele sestre, naše stare znanke z Mirenskega gradu.
Maševal je gospod Janez Smolič, pridigal pa pater Roman. Od celotnega srečanja mi je bila pridiga najbolj všeč. Pater je veliko govoril o trpljenju, o veri. Med drugim je razlagal, da ni in ne sme biti vseeno, kako verniki molijo: da ni vseeno, če na primer molitev Oče naš samo na pamet "zdrdraš", ampak da je treba ob vsaki molitvi sproti premišljevati.
Mogoče bi rekel še to: Res je bila nekoliko siva tista nedelja, prav nič praznična in marsikdo med nami je tudi v sebi nosil tis- to sivino. A prenekateri pa te sivine sploh nismo čutili, saj nam je ta nedelja prinesla spremembo v vsakdanjem življenju in bolniki - invalidi si zelo želimo takšnih sprememb.

Hvala g.župniku, patru in vsem mladim, saj smo čutili,kako se trudijo,da bi nas razve- drili.Hvala tudi sestram z Mirenskega gradu

Bojan

Romanje tja je bilo vedno doživetje, ki se ga rad in z veseljem spominjam. V mladosti smo večkrat tja romali,seveda peš, po bli- žnjici. Šli smo zvečer,pred velikim šmarnom ali veliko mašo,kakor smo imenovali ta pra- znik, in potem čakali vso noč do jutranje maše. Nepozabno doživetje je bilo v topli avgustovski noči in tišini novoštiftarske okolice,v katero so vso noč odmevale Ma- rijine pesmi...
Letošnjo binkoštno nedeljo sem bil že pe- tič z bolniki in invalidi spet pri Mariji v Novi Štifti. Bilo je čudovito lepo, saj nam orga- nizatorji vsako leto pripravijo kaj novega.

Pred cerkvijo sem našel že precejšnjo sku- pino romarjev,čeprav je manjkala še dobra ura do maše. Razgovoril sem se s svojimi znanci,invalidi in našimi ustrežljivimi pomo- čniki.
Pater Viktor nam je v govoru skušal dopo- vedati,naj se ne zapiramo med stene in se počutimo manjvredne zaradi bolezni; da ne smemo obupati, pač pa se moramo truditi, da bomo stopili na pravo pot, na tisto,kjer bomo srečali Njega.
Petje se je nadaljevalo še pred cerkvijo. Vmes so nam postregli s hrano in pijačo,mi pa smo se razgovarjali s prijatelji in znanci
Ker je v tej okolici doma suha roba, nam je mladina podarila lepe izdelke,kot spomin na srečanje.

Z željo,da bi se še kdaj srečali,smo odhajali, prepričani v veljavnost Jezusovih besed, ki pravi, »da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust«. Vsi smo potrebni duhovne osvežitve in prijetnega telesnega razvedrila, saj nam tudi to pomaga vztrajati in napredovati v dobrem.

Hvala Bogu in Mariji za vse dobrote, ki smo jih prejeli in tudi tistim, ki so kakorkoli pri- spevali, da je naše srečanje uspelo.

I. Z. Nuša

V župnijski cerkvi pri sv. Jožefu v Celju se je na binkoštni dan zbralo poleg drugih tu- di okrog 150 bolnih, onemoglih, invalidov in starejših (nad 70 let) župljanov. Dekleta in otroci so jim pred cerkvijo pripeli rdeč na- geljček - znamenje posebnega povabila in pozornosti, da jih župljani ljubimo, spoštu- jemo ter mislimo nanje in sočustvujemo z njihovo osamljenostjo, bolečino.
Vsa liturgija in pritrditev tega dne je bila prežeta z mislijo: »Če znamo s Kristusom trpeti, pomagamo reševati sebe in svet.« Med mašo je prejelo okrog 80 povabljenih tudi zakrament bolniškega maziljenja.

Petje starejšega pevskega zbora na koru, pozdravi med mašo, postrežba, zdravniška pomoč, harmonikaši in otroški zbor z izbra- nimi pesmimi ter recitacije, vse to je naše srečanje še poživilo. Ljubiti in misliti na bra- te v njihovi bolečini, osamljenosti in starosti, to je tisti vsakdanji kruh,ki ga naši starejši in onemogli bratje in sestre v župnijskem krogu večkrat pogrešajo.

Stanko

Nedelja v maju. Jutranja sivina se je priza- nesljivo umaknila in ustregla hrepenenju zemlje in našim željam po toploti in sončku Nebo se je razkrilo in prelilo v sinje modro, svet je bleščeče in živopisano zažarel v sončni svetlobi. V cvetočih jablanah je šu- melo od pridnih obiskovalk,lahen veterc pa je raznašal cvetne lističe in medeni vonj pomladi. Navaden spomladanski dan, boste rekli. Pa ni bil,niti navadna nedelja,saj smo bili povabljeni k Rožmanovim na Pšato. Sobo smo napolnili do zadnjega prostorčka. Sveta daritev v intimnem prijateljskem krogu, ko čutiš in občutiš samo ljubezen in najtes- nejšo božjo navzočnost, mi je ljubša in dra- gocenejša kot v še tako razkošni cerkvi.

Šesta velikonočna nedelja. Jezus je med drugim dejal svojim učencem pri zadnji ve- čerji: »Mir vam zapustim,svoj mir vam dam Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« Jezus je Ljubezen, kjer pa je ljubezen, je tudi mir srca, ki daje tisto notranjo srečo, ki je svet ne more dati. Pod krovom te do- mačije je mnogo ljubezni do bližnjega, še posebno do Jezusovih bratov in sestra v trpljenju, zato naj jim Bog poplača z mirom in srečo.

Mnogo lepega smo slišali pri sv.maši in bila sem prepričana, da bom lahko vam,ki niste bili zraven, povedala še marsikakšno misel. Pa kaj,ko mi je Jankova piščalka vse izžvi- žgala iz glave! Odpustili mi boste, saj je bil glavni namen naših prijateljev, da se spet enkrat poveselimo, razvredrimo in nauži- jemo svežega zraka. Zato smo se zbrali po duhovnem okrepčilu na prostrani terasi ob hiši,pod cvetočo jablano in s cvetjem vse- naokrog. Kaj kmalu ni brenčalo in šumelo samo v jablani.Nova poznanstva prijateljev nas vedno razveselijo, še posebno pa se razveže jeziček, ko se spet srečamo stari znanci. Po obedu je prišel na vrsto tisti pravi piknik z obveznim dimom in znanimi vonjavami nad ognjem, saj veste kakšnimi, ali ne? Ker mi je hudo, če kdo sline cedi, bi kar preskočila ta del opisovanja. V zabav- nem programu je že prej omenjena piščal- ka imela glavno vlogo in mi na mojo grozo, brisala skozi ušesa moje možganske zapise Ustavili bi ljubljanski promet, da smo bili bliže mestu! Veste, to je igrica,pri kateri... Stop, saj to je vendar skrivnost za kakšne nove mučence.Prijetno smo se zabavali ob šalah in pesmih in čeprav mi je urica ljube- znivo vse popoldne kazala tri, je le prišel z večernim hladom čas odhoda.

Za duhovni in telesni piknik vsem prijateljem tudi Karlu za sladko pozornost, prisrčna za- hvala. Nič se ne bojmo in ne plašimo, saj smo združeni v Ljubezni.

M. K.

Zdaj, ko pišem te vrstice,smo po koledarju šele na začetku poletja. Ko bodo pa prišle pred vas, bomo že sredi pasjih dni, ko se množično umikamo v senco, se hladimo v morju, se grejemo ob njem in kdo bi vedel kje vse še.In potem iz teh poletnih bivališč naše prijatelje razveseljujemo z razgledni- cami mest, krajev, iz katerih se oglašamo. Drugi spet pošiljamo razglednice z raznimi istrskimi in podobnimi motivi, kar pa včasih ogovorjenega še v senci dobro pogreje.
Spoznavam, da bi bil duhovnega usmerjanja poleg bolnikov potreben še kdo... Bolezen ni vselej najtežje breme,še bolj je pomem- ben odnos do nje, predvsem pa odnos do človeka - bolnika.

Želel sem napisati nekaj vedrega za te vroče poletne dni, a sem odložil le to, kar ste pravkar prebrali. Joj,kako težko včasih uresničimo svoje namene...

002

Z veseljem sem sprejela vest, da je usta- novljena komisija za diakonijo, ki naj bi bu- dila in poživljala apostolsko in humano de- javnost med bolniki, invalidi, osamljenimi in vsemi, ki so pomoči potrebni. To delo je tež- ko, zahtevno, saj potrebuje celega človeka. Tudi biti bolan, invalid, osamljen - nekateri celo skozi vse življenje-ni lahko.Nedvomno je trpljenje, invalidnost, bolezen zelo težko sprejeti, ker si tega ne želimo. Vsekakor pa se ob tem premalo ali nič ne zavedamo, da s tem, ko Bog od nas veliko zahteva, želi prav nam tudi mnogo dati.

Bolezen,invalidnost,osamljenost je gledano s človeškimi očmi, le kot zlo. Le v luči vere in ob pogledu na križ more človek spoznati in upati, da se resnično tudi to zlo, tudi bolečina more spremeniti v dobro, v odre- šenje. V mislih, da je naše Prijateljstvo bolnikov in invalidov še posebej za bolne, invalide in osamljene velik božji dar, božje delo, ki nam nedvomno veliko pomaga pri prenašanju in iskanju pravega smisla trp- ljenja in življenja.V veri in milosti more člo- vek spoznati, da je tudi trpljenje božji dar, kako ga bomo izkoristili, pa je odvisno od naše volje, prizadevanja in tudi od pomoči drugih. Nedvomno je v medsebojni pove- zanosti naša pot lažja in varnejša.

Invalidka

Zahvaljujem se vsem, ki so nam stali ob strani,ko je umrla naša ljuba mami. Iskrena zahvala vsem prijateljem,ki so jo pospremili na zadnji poti, ter duhovnikom, ki so daro- vali sveto mašo.
Zdaj, ko sem se že tretjič v življenju naučila pisati, se vam moram prisrčno zahvaliti za vse... Tolikokrat sem namreč deležna va- šega iskrenega prijateljstva!
Tudi letos je odpeljal slovenski vlak proti Lurdu. Sama sem preveč neroden bolnik, da bi mogla na to romanje. Svoje prošnje in pozdrave sem poslala pred tisto skrivnostno votlino kar po letošnjih romarjih. Saj Marija gleda na nas od vsepovsod - hvala Bogu - in bo že razumela... Upam,dragi romarji, da ste si v Lurdu nabrali toliko vere in potrpe- žljivosti, da bomo sedaj to občutili še mi, ki smo doma mislili in molili za vas.

Prijatelji moji,želim vam vse dobro! Z iskre- nimi pozdravi

Minca

Težko sem se odločila, da se za nekaj ur udeležim srečanja bolnikov,ker sem mislila, da mi bo to prej škodilo,kot koristilo.Potem pa se je vse končalo popolnoma drugače, kot sem si zamišljala...
Takoj v nedeljo še nisem spoznala, kako velik pomen je v resnici imelo zame to sre- čanje. Včeraj pa mi je naenkrat stopilo pred oči dejstvo, kako usmiljen je Bog z menoj, da se mi je zdravje toliko izboljšalo. Mnogo vaj delam,da bi bilo bolje.Čutim,da je neka moč zunaj mene, da nimam vpliva nanjo... Čutim ves čas,da je Bog ob meni in v meni

Prav zaradi tega spoznanja sem neizmerno hvaležna, da sem bila na tem srečanju. Sedaj res ne bom mogla nikoli več reči, da negativno vplivajo name. Prepričana sem, da bom vsakič bolj spoznala, kako nedou- mljiva, nerazumljiva je ljubezen, s katero Bog obdarja človeka.

Stanislava

Sami sva bili v cerkvi Svetega Miklavža. V tišini sva premišljevali vsaka zase.
Pred kratkim sem te spoznala. Čeprav sem veliko slišala o tebi,vendar te nisem hotela priznati. Še sama ne vem zakaj. Sedaj, ko verujem, mi je laže živeti, četudi mi je kdaj pa kdaj hudo. Zato sem danes tukaj pred teboj, da se izpovem človeku, ki se je ves posvetil tvoji službi. Velik si, Gospod, tvojo slavo opevamo vsi tvoji otroci. Gospod, prosim te za tiste,ki še ne verujejo v tvojo ljubezen. Daj jim moči, da te bodo čutili! Prosim za tiste otroke,ki jih zapuščajo sta- rši. Pomagaj jim! Pomagaj jim, da ne bodo zašli na kriva pota,kajti v današnjem svetu je toliko hudega. Gledam današnjo mladino kako je prepuščena sama sebi.Ali res mora biti tako?
Na svetu še vedno mnogo ljudi trpi lakoto. Še vedno divjajo vojne. Koliko otrok ostaja brez staršev, koliko nedolžnih mora umreti!
Danes sem tukaj pred teboj, Gospod! Rada bi se ti vsa odprla! Pomagaj mi! Rada bi še bolj verjela vate! Še enkrat ti hvala-poslal si mi človeka, ki me bo spremljal v življenju s tvojo pomočjo. Vem, da ta človek moli zame. Vem tudi, da mi je pripravljen lajšati trpljenje.Danes,ko ni imel veliko časa,si ga je vendarle vzel in me poslušal. Hvaležna sem mu za to.

Hvala tudi za vse moje prijatelje, ki mi po- magajo, da mi je včasih laže. Na koncu te prosim za vse ljudi, ki so nesrečni. Daj jim ti vero, ki osrečuje, kajti vera je vse na svetu. Amen.

N. Š.

Omenili smo že, da bo letos, po dveh letih, zopet razstava vaših ročnih del in stvaritev.
Veseli bomo, če nam boste poslali čimveč svojih izdelkov,najkasneje do konca meseca avgusta. Če svojih izdelkov zaradi velikosti ali drugih razlogov ne morete poslati, spo- ročite,da bomo mi prišli ponje. Ne pozabite pripisati, za kolikšno ceno jih prodajate, ali pa jih je treba vrniti.
Še več pa bo vredno,če boste ob tem obi- sku sklenili, da boste pri prihodnji razstavi tudi sami sodelovali.

Na svidenje na razstavi, do takrat pa lepo pozdravljeni!

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 12 din, letna naročnina 70 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Že od otroških let me ve- seli ročno delo, saj drugega tudi nisem zmogla. Moje vrstnice in vrstniki so po- magali staršem ali se igrali, jaz pa sem se, tudi med šolanjem, spopolnjevala v ročnem delu. Včasih po- magam tudi pri gospodinjstvu, če mi mama pripravi ali mi kdo pomaga. Največ pa ve- zem prte, pletem jopiče, ročno ali strojno. Zadnjih deset let delam tudi gobeline.Tako mi ni nikoli dolgčas, saj zelo rada delam. Vsakega uspeha se veselim,saj mi to mno- go pomeni.

Mira Vesel