Dragi prijatelji!

"Kako moreš toliko vedeti?" sem pred leti vprašal svojega prijatelja na vozičku. "Kako? Trideset let se že zanimam za to in zbiram stvari..." Vztrajnost je tista človeška lastnost, ki je velikokrat odločilna v človeškem življenju, veliko bolj kot sposobnosti in celo zdravje. Jezusovo besedo: "Kdor bo vztrajal do konca, bo zveličan;" poznamo.
Ljudi, ki se navdušijo za kaj dobrega in lepega, je ogromno. Ljudi, ki bi vztrajali je precej manj. Tistih, ki bi vztrajali v težavah, ki si jih niso sami izbrali, je še manj. Prepričan sem, da je ravno med bralci in bralkami Prijatelja veliko vztraj nih ljudi in po tihem upam, da vam tudi Prijatelj pomaga k vztrajnosti - v pre- našanju vsakdanjih težav in v pomoči bližnjim. Stvari in stanje so, kakršni so. Toda kako mi nanje gledamo in jih spre- jemamo, je zelo različno, a bistveno. Tako je tudi z bolečino in trpljenjem.
V Prijatelju boste tudi letos lahko pre- brali pomenljivo pismo svetega očeta Janeza Pavla II. ob svetovnem dnevu bolnikov. Na začetku stoji misel o po- novnem ovrednotenju bolečine in trp- ljenja. Potem nam papež spregovori o reki človeške bolečine in vzroku novega trpljenja: ljudje ne znajo več dojemati odrešujočega smisla trpljenja in tolažbe eshatološkega upanja. Marsikdo,ki tako rad poudarja in želi sebi ter bližnjim: "Da bi le zdravje bilo ..." se bo lahko zamislil tudi nad besedami: "Vendar je zdravje predzadnja dobrina na lestvici vrednot ..." Katera je zadnja dobrina? Sveti oče kot vedno konča z mislijo o Mariji: "Njej, ki je Zdravje bolnikov in Kraljica miru izročam bolnike in vse, ki so jim blizu;naj jim z materinsko pripro- šnjo pomaga, da ostanejo razširjevalci kulture ljubezni."
Da bi z Marijino pomočjo ostali razširje- valci kulture ljubezni,naj pripomore tudi ta številka Prijatelja: duhovna misel o križu, s katerim pričenjamo vsako moli- tev,intervju s slepo Pepco iz Podbočja, dve pričevanji zdravstvenih delavcev, poročila iz življenja KBBI in dogodkih ter srečanjih, ki so gotovo že uresničenje tistega, kar priporoča sveti oče...
Z naslovnic Prijatelja v tem svetem in jubilejnem letu vas bodo pozdravljala krščanska znamenja po slovenski deželi Naj vam bodo v tolažbo in spodbudo,da boste tudi vi takšno krščansko zname- nje v svoji okolici, ki bo drugim, manj vztrajnim, kazalo pot v Življenje.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: kapelica v Dražgošah, foto Klemen Čepič
zadaj: križ na Koprivnjaku, foto Klemen Čepič

Februar

Odprtost za različne posvečene poklice

Da bi bile krščanske skupnosti odprte za najrazličnejše posvečene poklice. Da bi romarji,ki bodo obiskali Rim, Jeruza lem in druge kraje, bili resnični oznanje- valci evangelija, vere,upanja in ljubezni Da bi bila duhovna oskrba v bolnišnicah in v domovih za ostarele urejena in usklajena s strani države in Cerkve.

Marec

Resnično spreobrnjenje ob svetem letu.

Da bi sveto leto, pravi čas za kesanje in odpuščanje, nagnilo vsakega vernika k resničnemu in trajnemu spreobrnjenju Da bi Marija, mati našega Odrešenika, varovala misijonarje in jih podpirala v njihovih apostolskih prizadevanjih. Da bi v naših škofijah, župnijah in dru- žinah uresničevali sklepe vseslovenske sinode.

Križ in križi

Naprošen sem bil, dragi bralci in bralke Prijatelja,da v letošnjih šestih številkah našega dvomesečnika z vami razmišljam o križu.
In kako naj govorim o znamenju križa, če ne bi mislil na križ in Križanega? Ko se kristjan sreča z znamenjem križa ali se pokriža, mu vsaj v podzavest pride tisti, ki mu je na križu zaslužil milost vere. Ko je Jezus visel na križu, mu je vojak s sulico odprl stran in iz rane sta pritekli kri in voda.Odprt je bil studenec vseh milosti.
Koliko miselnih in besednih zvez, ki so v zvezi s križem, poznamo? Križ je tako z otroki kot s starimi ljudmi. Z majhnimi otroki je majhen križ, z velikimi velik. Do te modrosti prihajajo matere vseh ča- sov. Vsi poznamo molitev križevega po- ta. Najbolj domač nam je tisti, ki ga je napisal sv. Leonard Portomavriški. "O, sveti križ, življenja luč, o sveti križ, ne- beški ključ," je pesem, ki ni ostala le v spominu, ampak tudi v srcih. "Les križa" kar trikrat zapoje duhovnik na veliki petek.
Govorimo o blagoslovu križa,še posebej o znamenju križa, s katerim blagoslav- ljamo čelo, usta, srce. Apostol Pavel preprosto pove: "S Kristusom sem pribit na križ." Med tistimi,ki trpijo,jih je nekaj ki ob apostolovih besedah resneje za- čnejo razumevati vsebino svojih križev.
Prav poseben je križ tistih, ki nič ne dvomijo,da so si križ sami naložili.Kar na hitro so se poročili in s tem stopili na pot, ki nima izhoda. To je le en primer. Vsaj toliko, če ne več, trpijo ponesre- čenci, ki jih je zapeljala misel, da vse zmorejo in smejo. Trpi telo, ki je priza- deto, in duša, ki očita.
Na križ že v začetku življenja stopijo tisti, ki so bili ranjeni, Bog ve zakaj, že z rojstvom. Eden zelo težkih križev na koncu življenja je osamljenost. Dobro je plačano s hudim, tožijo ljudje, ki vidijo, da je hvaležnost umrla. Ob trpljenju, ki se začenja že s človekovim rojstvom ali je krona njegovega življenja, moremo primerjati rožni venec. Križ na začetku moleka nas spodbuja,da prebudimo ve- ro in si očistimo vest. Isti križ nam na koncu molitve pomaga k zahvali,da smo ob prizorih v Kristusovem življenju pre- gledali svojo pot.
Križi na naših zelenih in skalnatih vrhovih križi na križpotjih, tisti,ki nas spominjajo na prometne nesreče, evharistični križi nas vodijo na Golgoto. Ob Jezusovem križu sta na svojih križih umirala še dva moža. Eden je priznal, da si je smrt za- služil, in prosil Jezusa, da bi ga popeljal v življenje. Drugi je Jezusa izzival: "Reši sebe in naju." Zakaj sta bila različna? Jezus je umrl za oba.
Če nam križi v nas in zunaj nas kaj po- vedo, če ne moremo mimo resnice, da je človekovo življenje tudi križ, če ve- rujemo,da s sprejemanjem križev sode- lujemo pri Kristusovem odrešilnem delu, moramo reči,da so tudi križi med božjimi darovi. Zakaj naj bi si bil Kristus izbral križ, če ne zato, da bi vsak dan sprejeli svoj križ in ob Njem in z Njim šli tja, ka- mor je šel On.

S. B.

Zdravje, pa zdrava pamet

Duhovniki,ki pomagamo žup- nikom kot ljudski misijonarji, spoznamo mnogo čudovitih in zanimivih ljudi;poleg duho- vnikov še župnijske gospodinje,pa tiste ki največ pomagajo v župniji, potem pa tudi bolnike in invalide, saj ni misijona, kjer ne bi misijonar z Jezusom obiskal tudi njih. Kljub bežnemu srečanju mnogi ostanejo zelo v spominu,saj dajo čudo- vito pričevanje vere in potrpežljivosti, opogumljajoče pa tudi medsebojno zago tovilo molitvene povezanosti in pomoči. Takšna oseba je tudi Pepca Medvešek Malo Mraševo 27, 8312 Podbočje. Sta- rost, onemoglost, bolezen, za povrh še slepota in življenje brez najožjih sorod- nikov, saj so že vsi pokojni; kar težko se je vživeti v vse te težave. Pepca je povsem odvisna od pomoči dobrih ljudi iz okolice.Kratek pogovor z njo in z dob rimi sosedi,ki ji pomagajo,naj vse bralke in bralce Prijatelja prav ob svetovnem dnevu bolnikov opogumi za vztrajanje v veri, prenašanju življenjskega križa in globokemu sočutju ter pomoči.Pepca je kar dobrovoljna, vendar so njeni odgo- vori kratki, govor pa za obiskovalca včasih nekoliko teže razumljiv. Če se ni mogla česa spomniti, je pomagala so- seda Marija Pacek, saj jo dobro pozna, ker ji vsak dan pomaga. Vendar boste gotovo takoj začutili, kakšna oseba je Pepca.
Pepca,spoznal sem vas med misijo- nom v vaši župniji in ste mi ostali v lepem spominu. Kaj mislite, zakaj?
(Smeh.) Ne vem. Morda zato, ker še kar živim, čeprav sem že čisto zanič...
Bom pa kar jaz povedal. Takrat, ob misijonu, ko sva se malo pogovar- jala, sem opazil,s kakšno potrpežlji- vostjo in dobro voljo prenašate vse svoje težave.
Soseda takoj potrdi: "To je pa res. Strašno je potrpežljiva. Z vsem je za- dovoljna."
Tale pogovor bo za revijo Prijatelj. Vanjo pišejo bolniki in invalidi ter drugi,ki imajo bolnike radi. Berejo jo pa tudi takšni ljudje. Torej imajo kar podobne težave kot vi. Menda ste uredniku takoj rekli, da ste priprav- ljeni kaj povedati.To me zelo veseli. Povejte najprej kaj o sebi, da si vas bodo predstavljali.
Saj ni kaj povedati. Stara sem in čisto zanič, pa vidim ne.
Imate kaj sorodnikov?
Imam, v Celju. Nečak je tam.
Kdo pa skrbi za vas?
Soseda in njena hčerka Jožica. Tudi hrano mi prinesejo, zakurijo mi. Sama kaj dosti ne morem.
Kakšno je sedaj vaše zdravstveno stanje? Kaj lahko rečete o svojem zdravju?
Ne vidim in nič ne morem.Včasih se tudi ničesar več ne spominjam.
Soseda doda, da pri Pepci vsaj nekate- rih težav ni; nima sladkorne, tudi pritisk je normalen.Le spomin res precej peša.
Ali lahko vstanete iz postelje?
Vstanem že, a sama ne morem hoditi. Ne vidim, ker je tema.
Imate kaj bolečin? Vas kaj boli?
Ne,nič posebnega ni. Včasih že kaj boli.
Ali zdravnik prihaja k vam?
Prihaja zdravnica; včasih.
Kako dolgo pa ste že slepi in kako, da se je to zgodilo?
Meni se zdi,da sem ravnokar oslepela,a pravijo,da sem slepa že tri leta. Zaradi strdka v možganih je to. Strdek je ne- kje ostal in sem oslepela! Kar naenkrat.
Kako pa ste sprejeli to veliko spre- membo, da niste več videli?
Zvečer je bilo. Kar zatemnilo se je. Na televiziji sem videla velike rože, potem sem šla prižgat luč, pa je sploh nisem videla. Kar temno je postalo in nisem več videla.Čudno je bilo. Morala sem to sprejeti.
Niti svetlobe ne ločite?
Ničesar ne vidim. Včasih pa se mi kar prikažejo pred oči kakšne stvari. Kot kakšna prikazen.
Kako pa čez dan prenašate samoto?
Saj sem navajena. Kar gre.
Ali veste, kaj se dogaja in kaj je v sobi?
Nič kaj ne vem.(Soseda doda: "Odvisno od vremena in počutja. Včasih pravi,da to ni njena postelja ali da to ni njena hiša. Rada bi kar kam šla, pa ji pravim: 'Ja, kam boš šla, saj si tu doma.'")
Kako pa je bilo prej, ko ste še bili pri moči in zdravi, ko ste za vse skrbeli sami?
Delala sem. Imeli smo kmetijo. Šla sem v 'taberh'. Marsikaj je bilo.
Ali radio kaj poslušate?Dobite mašo ob nedeljah?
Poslušam. Pustijo mi prižganega. Mašo rada poslušam.
Prej ste hodili redno k maši?
Ja, sem hodila, v župnijsko cerkev, ker je tu maša zelo redko.
Česa se v molitvi spomnite. Za kak- šne namene molite?
Za pokojne, za srečno zadnjo uro in za druge namene. Molim, kolnem pa ne.
Odvisni ste od drugih ljudi, da vam kaj povedo. Ali radi vidite, da vam kaj pripovedujejo?
O, rada vidim. Saj drugače nič ne vem. Edino, kar slišim po radiu in od ljudi, če mi kdo kaj pove ali prebere. Sprašujem, če je kdo umrl, kaj se dogaja in mi po- vedo.
Pepca, imate poleg sosedovih, Pac- kovih, še kaj drugih obiskov?
Tudi druge sosede včasih pridejo in mi kaj prinesejo. Andreja Dobravec mi več krat kaj prinese, pa drugi.
Pravkar se je pričelo leto 2000. Bilo je precej govorjenja, da bo konec sveta. Kako pa ste vi to doživljali?
Nič me ni bilo strah.Enkrat bo že konec
Pa vas kaj skrbi? Kaj vas najbolj skrbi?
Kaj bi rekla? Ah, bo že kako.
Kaj pa želje? Imate kakšne želje?
Zdravje, pa prava pamet. Da bi to bilo.
Sedaj je bil misijon. Se spominjate prejšnih misijonov?
Je bil misijon, ja, pa je tega že dolgo. Ne spomnim se dosti.
Česa pa se morda le še spomnite iz prejšnih časov?
Kako smo šli na božjo pot. Vsako leto smo šli. To je bilo lepo. Na Svete gore (op: ob Sotli) smo večkrat šli. Peljali smo se do Brežic,naprej pa smo šli peš. Stari ljudje so rekli, da se mora na bo- žjo pot iti peš. Nekoč sem bila z neko gospo iz Krškega, ko sem jo spremljala, tudi v Avstriji na božji poti. Pa v Zag- rebu sem tudi bila, pa v Ljubljani in na Brezjah.
Kaj pa ste še kaj delali v življenju? Ste tu doma?
Ne,na Štajerskem, še naprej od Blance, v Stržišču. Mož je bil v službi v Krškem. Tu sem od leta 1943.Devet let je,kar je mož umrl.Otroci so umrli še čisto majhni tako da sem sama. Kaj veliko lepega v življenju nisem imela.
Kaj bi rekli bolnikom,ki bodo to brali? Bi jim kaj priporočili?
Vsem želim zdravja in zdravo pamet, pa da bi znali potrpeti.

Soseda Marija je še enkrat poudarila njeno potrpežljivost in hvaležnost: "Če bi vsi bili tako potrpežljivi in hvaležni kot ona,bi bilo na svetu lepo.Z vsem je zadovoljna. Mi smo jo sprejeli kot sose- do. Prej smo že hodili k njej in se dobro poznali. Ko je zbolela in oslepela, je bila ravno moja hčerka brez službe, pa ji je pomagala. Zdaj hčerka ima službo, pa jaz prihajam. Jaz sem že od malega va- jena take pomoči. Ko sem imela sedem let, sem pomagala stari mami, kot dekle sem bila služkinja in sem neki stari teti pomagala,tu sem imela moževega očeta pa še eno teto, sedaj pa Pepco. Včasih se pošalim, da se že skoraj toliko spo- znam na bolnike kot kakšna zdravnica."

Zahvalili smo se Pepci za nje- ne odgovore in pripravljenost soseda pa ji je obljubila, da ji bo iz Prijatelja prebrala o tem obisku.Potem smo stopili še k sosedovim in tam nada- ljevali pogovor,tokrat z mamo Karolino Unetič, Malo Mraševo 22,ki se ji je na- bralo štiriinosemdeset let.
Slišal sem,da ste tudi vi bili kar pre- izkušani v življenju.
Ja,vdova sem od leta 1942. Štirinajste- ga septembra so moža ubili ustaši, ker je pomagal partizanom.
Koliko otrok ste pa imeli?
Štiri. Najmlajši je imel takrat imel šele sedem tednov, najstarejši pa sedem let
Kako pa ste potem živeli?
Mati je še bila in pomagala. Vse smo delali na roke, zunaj in v hiši. Še vode nismo imeli v hiši. Živeli smo zgoraj na Gradcu. To je na hribu in vse smo nosili na hrbtu.
Ste dobivali kakšno podporo?
Petindvajset let nič, potem pa čisto nekaj malega. Od leta 1972 sem tu pri hčerki. Tu mi je dobro.
Ste bili kdaj v življenju bolni?
Prej ne, sedaj pa me muči revma, malo sladkorne imam. Tudi slišim slabo. Dru- gače pa sem kar trdna.
Kje so pa drugi vaši otroci?
Eden je na domu na Gradcu, drugi je na Gorenjskem,eden pa je na hrvaški stra- ni, dela pa na naši strani,kruh peče. Tu smo čisto blizu meje.
Ali kaj berete?
Berem. Družino, pa iz Čateža nam Jože (op. župnik) kaj pošlje. On je tu doma. Prijatelja pa ne poznam.

Naš pogovor se je še kar nadaljeval, tudi o tem, ali je bilo včasih več dela kot ga je sedaj. Starejši so prepričani, da ga je bilo včasih več, ampak mnogi mladi tudi danes tako hitijo za delom, da nimajo nobenega časa. Na koncu je izzvenelo tako, da je bilo delo včasih težje kot danes,a ga je danes zato več Najbrž pa je danes življenje le lažje in nihče od mladih ne bi šel rad na roke prat, na hrbtu nosit seno in tako naprej

Na koncu je na nekaj vprašanj "moral" odgovoriti še g. župnik France Novak ki naju je najprej gostoljubno sprejel v župnišču in potem tudi pospremil na obisk. Tudi za oddajo na radiu Ognjišče kakšna dobra misel zelo prav pride.
Gospod župnik, kakšno skrb v vaši župniji posvečate bolnikom, invali- dom,pa tudi starejšim in onemoglim?
Vsak prvi petek obhajam bolnike, seve- da tiste, ki želijo, enkrat na leto imamo srečanje, drugače pa upoštevam njiho- ve želje in grem na obisk, če le morem, obhajat, mazilit. Ko obiskujem družine, srečujem tudi bolnike in smo tako v stiku. Pomembna je duhovnikova skrb in upoštevanje bolnikovih želja.
Prijatelja dobivate?
Nekaj je naročenih nanj, druge poraz- delim oziroma podarim. Preberejo jim ga domači, da čutijo, kako niso sami bolni. Tako so med seboj povezani. V Prijate- lju je veliko spodbudnih besed in misli.
Bi mi morda rekli kratko misel bol- nikom, da jo bodo slišali na radiu Ognjišče?
Želim, da bi tudi bolniki in invalidi čutili, da niso osamljeni in odveč, tako po družinah kot župnijah, saj imajo veliko notranjega bogastva,kajti več časa po svečajo molitvi. Njihove misli so name- njene skupnosti. S tem, ko prenašajo bolezen in trpljenje, ga darujejo tudi za nas. Tako smo povezani in njihovo trp- ljenje je bogat vir milosti,ki jih mi,zdravi prejemamo.

Na obisku sva bila:
Pavle Novak in Tone Planinšek

Odpusti!

Edini, ki more resnično odpustiti, je Bog Zakaj je tako? Kako je glede na resnič- no odpuščanje Boga z ljubeznijo med vsemi ljudmi? Edini, ki resnično odpušča, je Bog. On je naš Stvarnik in nas ima zares rad. Je ljubezen sama. Na tem svetu smo zato - tega ne smemo pozabljati - zaradi Adama in Eve ranljivi in nepopolni. Ne- popolno ljubimo, narobe ljubimo, oziro- ma ne ljubimo. Zato je postal Božji Sin človek, da bi mi postali deležni Božjega dostojanstva. In ko grešimo sami ali nam storijo hudo drugi, smo ranjeni in nas boli. Rana se zaceli le po odpušča- nju. Sami iz sebe ne moremo odpustiti drugim, ne sebi in tudi ne Bogu!
Samo kristjani oziroma bolje rečeno ka- toličani imamo v pravem pomenu bese- de zakrament sprave. Z njim prejmemo milost odpuščanja. Odpuščanje je Božje zasluženje zaradi Jezusove smrti na križu: za nas, Boga, za ljudi! In obenem dar človeku - milost, da to odpuščanje drugemu podari oziroma odpusti.
Ko v trenutnem položaju in dogodku iščemo Božjo voljo, je odgovor včasih samo:"To je gotovo po Božjem dopušče nju!" V molitvi in klicanju Svetega Duha Tolažnika smo deležni tolažbe. Bog nas ne zapusti! To spoznanje, da smo na križu in tu priznavamo Boga Stvarnika, je najmočnejše češčenje, ki prinaša moč, da lahko najprej sam odpustim in tudi drugemu pomagam,da laže odpusti
Mir in vse dobro!

župnik Tone Furar

Patronažna sestra

"Ko so vodnjaki prazni,se zavemo vred- nosti vode" je zapisal Benjamin Franklin Ko nam bolezen onemogoči, da bi za- pustili stanovanje, se zavemo, koliko je vreden obisk patronažne sestre. Pred božičnimi prazniki mi je bolnik rekel: "Vi ne veste, kako se bojim praznikov. Ta- krat me patronažna sestra ne bo obis- kala. Vsak dan jo komaj čakam,da pride in me previje."
Patronažna sestra je zdravnikova des- na roka. Prevezuje, menja kateter,daje injekcije, izmeri pritisk, odvzame kri, uči nas nege bolnika in novorojenčka.Naredi vse tisto, kar ji naroči osebni zdravnik, poleg tega pa še tisoč drobnih malen- kosti, ki bolniku polepšajo dan. Prinese zdravila, skuha čaj, priskrbi ortopedske pripomočke in pomoč preko javnih del, uredi dostavo kosila na dom. Dnevno mora obiskati šest bolnikov na njihovem domu, zato so njeni obiski krajši, kot bi si bolniki želeli. Včasih se zgodi, da za- radi velikega števila obiskov ne more priti točno in to bolniki težko razumejo.
Bolnica mi je pripovedovala: "Ko me o- bišče patronažna sestra, v moje stano- vanje posije sonce,tudi če je zunaj de- ževno. V bolezni in hudih dneh najlažje spoznamo človekovo vrednost. Tako rada se pogovarjam z njo. Je skoraj edina,ki stopi v moje stanovanje Ve,da imam rada sveže žemlje in vsako jutro mi jih prinese, ne da bi jo za to prosila. Vedno me vpraša,če še kaj potrebujem Ob njej se počutim tako varno. Če gre na dopust, mi vedno to prej pove in uredi, da pride druga sestra. Ko sem obležala, je šla prosit sosedo, da mi je pomagala. Priskrbela mi je trapez, da sem se laže obračala v postelji. Ko sem šla v bolnišnico,me je tudi tam obiskala Vi ne veste, kako sem je bila vesela, kot da bi me obiskala hči. Ko sem se vrnila domov, mi je dala svojo domačo telefonsko številko, da bi jo ob poslab- šanju lahko poklicala. Ker vem, da ima družino, je nisem nikoli motila doma."
Blagor bolniku, katerega spremlja taka patronažna sestra, ki zna uganiti skrite in neizrečene želje. Ni redko, da bolniki in svojci od nje pričakujejo preveč. Že- lijo, da bi negovala bolnika več ur dne- vno, kar ni mogoče. Če je potrebno, patronažne sestre obiščejo bolnika tudi večkrat dnevno za krajši čas. Najbolj potrebujejo obisk patronažne sestre hudo bolni in umirajoči.Le z njihovo po- močjo lahko umrejo tam,kjer si želijo,to je doma. Če koga dalj časa obiskujejo, se nanj navežejo in tudi smrt bolnika jih prizadene. Patronažna sestra mi je re- kla: "Veliko laže grem k bolniku, ki je bil operiran zaradi slepiča, kot k bolniku, ki umira zaradi raka in ga ni nihče seznanil z diagnozo." Dobra patronažna sestra spremlja žalujoče svojce tudi po bolni- kovi smrti.
Patronažna sestra vedno obišče vso družino, skrbi za vse družinske člane,od novorojenčka do starih staršev. Poseb- no težko ji je,če vladajo v družini alko- hol, nasilje in prepir. Patronažna sestra mi je rekla:"Laže grem dnevno na deset obiskov,kot poslušam, kako se v družini prepirajo."
Če bi želeli obisk patronažne sestre, se obrnite na osebnega zdravnika, da bo napisal delovni nalog. Na njem bo na- pisano, kolikokrat naj vas patronažna sestra obišče in kaj naj stori za vas.
In ne pozabimo na nebeško patronažno sestro Marijo! Sv. Bernard je zapisal: "Marijino ime naj se ne odmakne od tvo jih ustnic,ne izbriše iz srca. Ko ji slediš, ne boš taval, ko jo prosiš, ne boš obu- pal, ko misliš nanjo, ne boš zašel. Če te ona podpira, ne boš padel, če te ona ščiti, ne boš trepetal."
Kakor je patronažna sestra vez med bol nikom in zdravnikom, je Marija priproš- njica za nas pri Bogu. Priporočimo se ji!

Janja Ahčin

Pa srečno!

Praznično ozračje povzroča navdušenje vsepovsod: priprava na silvestrovanje, razne prireditve, koncerti, nakupovanje daril za prijatelje, sorodnike, nam drage ljudi.
Tudi na delovnem mestu je čutiti, da je praznično. Pred dopusti se nekateri po- slavljajo.Vodja naroči neobičajno kosilo, nazdravimo, si voščimo.
Pa vendar sem tam zaradi bolnikov. Na Onkološkem inštitutu. Sestra prinese iz oddelka v našo razigrano sredo napot- nico za rentgensko slikanje. Nekaj pov- sem vsakdanjega. Še nekoliko razigrana jo vzamem v roke, stopim med vrata in pokličem: "Gospod Novak!" Prestavi me v drug svet. "Bolezen nima praznikov", izzveni v meni. In to znova, znova in znova. Presenečena sama nad seboj rečem tako rutinski stavek: "Tukaj se slecite do pasu, nato stopite naprej." Gospod Novak me ob tem tako neboglje no pogleda. "Boste lahko?" še vprašam. "Seveda," odgovori prav počasi. Stopim vstran, pripravljam rentgenski aparat, kaseto s filmom. Zazdi se mi, da to po- čnem prvič.
Rdečelični gospod stopi naprej. Počasi, saj se ne mudi. Bolezen gre svojo pot naprej ne glede na to,kaj storiva midva Kar sedaj delava, ni pomembno. Oba dobro veva, kakšen potek ima rakova bolezen. O njej se malo govori. A ko jo zaslišimo, vemo, kaj pomeni.
Ne znam si osmisliti slikanja sedaj. "Glo- boko vdahnite!" Slikam."Dobro,še vstran se obrnite." Nekoliko na smeh mu gre. Kakor da bi mi hotel reči: "Ne trudite se saj je vse zaman." Slikam še od strani. "Končala sva,zunaj počakajte nekaj mi- nut." Spet sem deležna nekoliko ironič- nega nasmeha:"Hvala lepa,gospodična"
Razvijem slike. Sodelavci se pogovarja- jo, smejijo... Zdi se mi, kakor da nimajo pravice do tega. Pospravim slike. Sto- pim ven. "Lahko greste! Boste sami?" "Seveda, počasi." "V redu, pa srečno!" Takoj se zavem, da je bil ta stavek po- polnoma odveč. "Tudi vam vesele pra- znike," odgovori in pri tem gleda v tla. Kajti srečanje je tokrat preboleče.Imam pravico biti razigrana?
Službo končam. Grem domov. Spremlja me zavest, da je za mojim hrbtom os- talo veliko gospodov Novakov, ki jim bo čez dva dni prav enako kakor pred de- setimi dnevi. Bolezen nima praznikov.
Doma se uležem in še vedno premišlju- jem o tem. Še Gospoda Boga malo pov- prašam: "Zakaj je tako?" Vendar mi ne odgovori. Gospoda Novaka in vse onko- loške bolnike izročim Njemu. Vzamem list papirja in začnem pisati. Pomaga.
Različne ljudi (paciente in njihove spre- mljevalce) srečujem ves delovni dan, teden... Veliko me jih spremlja na poti domov; celo ko ležem v posteljo. Pred- stavljajo del mene. A kaj lahko naredim zanje?
Nekateri so podobni gospodu Novaku. Odveč jim je sodelovanje, celo roke ne zmorejo premakniti. Drugi so povsem ravnodušni do vsega.Srečujem tudi ta- ke,ki so polni pozitivne energije, usmer- jene v življenje. Čutim, da je to pravo ravnanje, kako se spopasti z boleznijo, tudi, če je videti še tako huda in neo- zdravljiva.
Pri pacientih,ki svojo bolezen sprejmejo ter se upajo o njej odkrito pogovarjati, tudi zdravljenje bolje poteka.
Kako lepo je videti gospo z urejeno pri- česko, nasmejanega gospoda, ki se z menoj malce pošali o tem ali onem.
Večkrat jih izročim Gospodu, ker sem sama tako nemočna in - da si malce sposodim besede sv. Avguština - moje srce je ob tem nemirno, dokler se ne umiri v Gospodu. V mojem srcu ni pro- stora za vse paciente hkrati. Zato jih izročam Njemu, za katerega vem, da ni nemočen.

Patricija Špeh

Op.: priimek pacienta je izmišljen.

Notranjska skupina KBBI se srečuje na Zaplani

V Krščanskem bratstvu bolnikov in inva lidov se nekatere manjše skupine sreču jejo občasno, druge pa redno mesečno. Redna srečanja ima tudi skupina na Notranjskem, ki jo vodi Rafko Jurjevčič. Srečujejo se na Zaplani nad Vrhniko. Med božičem in novim letom sem bil gost na njihovem srečanju.
Ta srečanja so prava bratska druženja, z nekaj duhovne vsebine in medseboj- nega pogovora. Med drugim si povedo, kako živijo in s tem drug drugega obo- gatijo.Kadar je mogoče,povabijo medse tudi duhovnika, da skupaj darujejo sv. mašo. Večkrat je na teh srečanjih tudi kakšen zanimiv gost. Tokrat so bili to otroci župnijskega vrtca iz Vrhnike s svojo vzgojiteljico. Zaigrali so božično zgodbo,ki jo gotovo poznate.Saj veste, pastirji so prvi prihiteli na kraj dogajanja ker so od angela izvedeli o Jezusovem rojstvu v njihovem hlevu. Vsak pa je želel Jezusa obdariti. Eden mu je dal svoj kožuh,da ga ne bo zeblo. Drugi to- plo mleko, da ne bo lačen. Tretji, ki ni imel imetja,pa mu je podaril svoje stare kosti in preprosto srce.
In nauk te zgodbe? Veliko dobro delo je če daste za uboge in potrebne nekaj od svojega, največ pa je vredno, če daste sami sebe.
Sama sebe, veselo harmoniko in posko- čni klarinet sta nam podarila tudi Janez in Francelj iz Vrhnike.Ob njunem igranju smo tudi skupaj peli božične pesmi. Ta- ko sta nam polepšala praznični čas.
Na ta srečanja redno prihaja tudi Irena Treven iz Vrhnike.Svoje veselje in želje je na tem srečanju takole povedala: "Veseli me, da sem lahko zopet z vami, da se bomo skupaj poveselili in zahvalili Bogu za to leto, ki se izteka, leto 1999. Tudi sneg in mraz nam nista preprečila tega našega srečanja. Želim si, da bi se tudi v prihodnjem letu srečevali, saj nas vsako srečanje obogati duhovno in tudi telesno,da laže premagujemo svoje vsakdanje težave. Vsem želim, da bi bili še naprej zdravi,veseli in da bi imeli ta- ko močno voljo, da bi se tudi v prihod- njem letu srečevali, se duhovno bogatili in se tudi poveselili na hribčku Zaplane, v lepem ali deževnem vremenu."
Naj se te lepe želje izpolnijo Ireni in vsem tistim, ki si takšnih srečanj in po- dobnih bratskih druženj želijo.

zapisal: Tone Planinšek

Razstava božičnih izdelkov v Murski Soboti

Člani KBBI smo v sodelovanju z župnijo Murska Sobota v njihovih veroučnih prostorih v začetku decembra pripravili razstavo ročnih del božičnih izdelkov.
Pri večerni maši,pri kateri smo sodelovali tudi člani KBBI,je naše gibanje predsta- vil Rafko Jurjevčič.Po maši je ob odprtju na razstavnem prostoru vse navzoče pozdravila Marta Janežič, ki povezuje bolnike in invalide v Prlekiji in Prekmurju Razstavo je blagoslovil in odprl domači župnik Martin Horvat, ki nas je veliko- dušno sprejel in nekatere gostil ves te- den. Ob odprtju sta prepevali vokalna skupina Bel Canto iz Murske Sobote in Lipovske ljudske pevke. Obiskovalce je nagovorila in popeljala po razstavi Kat- ja Miklič. Njena je bila največja skrb za pripravo in potek razstave. Na razstav- nem prostoru je tisti večer nastalo ve- selo in prijateljsko razpoloženje. Florjan iz doma Rakičan je kar z invalidskega vozička zaigral na kitaro in skupaj smo veselo prepevali.
Ves čas razstave je bilo zelo lepo.Oboji smo se obogatili, pripravljavci in tudi obiskovalci razstave.
Sam sem pogledal še v knjigo vtisov, kjer se največkrat ponovijo besede: "Čudovito, navdušujoče, lepo je, pre- čudovito..." Simona je v knjigo vtisov zapisala: "Sprašujem se, kako ste lahko tako močni v stanju, kakršnem ste, da ste nam pripravili tako lepo razstavo, ki smo si jo z veseljem ogledali." Monika pa je zapisala; "Lepe stvari nosi človek v srcu in ne v zunanjosti." Iz TV AS Murska Sobota pa so zapisali: "Ne obu- pajte! Sicer pa izdelki pričajo svoje!" Bilo nam je v spodbudo, saj je priprava takšne razstave kar naporno delo.
Hvala vsem,ki ste pri razstavi sodelovali s svojimi izdelki, njeno pripravo in vsem ki ste si jo ogledali, še posebno našemu gostitelju župniku Martinu Horvatu za gostoljubje in vso pomoč. Hvala tudi cvetličarki Barbari Pintarič iz Turnišča, ki je z rožami polepšala razstavni pros- tor, pa tudi župnijski gospodinji Betki za njene izdelke.

zapisal: Tone Planinšek

Še sedaj ne morem verjeti

Tudi našo murskosoboško župnijo je letos prvič, kar jaz vem,obiskala razstava ročnih del članov KBBI. Ker sva z materjo člana Bratstva že vrsto let,sva bila oba zelo vesela,da se je ta razstava iz Ljubljane, kjer po na- vadi je, tokrat preselila v našo župnijo. Vsem nam je polepšala advent ter po- magala pripraviti se na božično slavje. Žal mama ne more več zdoma in raz- stave ni mogla videti.Že na dan odprtja razstave se je zbralo lepo število ljudi. Vsi skupaj smo se najprej v naši cerkvi udeležili svete maše,ki jo je daroval du- hovni pomočnik KBBI, sodelovali pa so tudi člani Bratstva. G.Rafko je namesto pridige lepo predstavil naše gibanje.
Takoj po maši smo se zbrali v veroučni učilnici, kjer so bili lepo razstavljeni ču- doviti izdelki. Razstavo je blagoslovil in odprl domači župnik, g. Martin Horvat. Sledil je nepozaben kulturni program; pesem je sledila pesmi in to z vedno več grl. Nato je sledila predstavitev vseh razstavljalcev. Vse se mi je zdelo kot čudovit mozaik; prostor in dogajanje. Kamor koli se je zazrlo oko, je bila ena sama lepota. Človek še verjeti ne more kaj vse lahko naredijo roke ali noge so- brata, ki je morda priklenjen na bolniško posteljo ali invalidski voziček ali pa ka- ko drugače prenaša vsakdanje bolečine in težave.
Takoj po kulturnem programu, ko je že vsakdo usmerjal svoj pogled na ta ču- dovita dela, so prišle med nas požrtvo- valne delavke župnijske Karitas, ter nas vse pogostile z raznovrstnimi sladkimi dobrotami, katere so doma pripravile gospodinje naše župnije; tudi pijače ni manjkalo.
V bojazni,da ne bi koga od organizator- jev izpustil, se iz srca zahvaljujem tako ekipi, ki je prišla iz Ljubljane, kakor tudi domači z Marto Janežič na čelu.Zahvala pa gre tudi našemu domačemu župniku G. Horvatu in sodelavkam Karitas, pa tudi vsem drugim.Vsak po svojih močeh je pripomogel, da je vse lepo potekalo. Vsem skupaj iskrena hvala za nepozab- ne trenutke ter za polepšanje božičnih in novoletnih praznikov. V upanju, da bomo še kdaj deležni take sreče, vas vse lepo pozdravljam in želim srečno ter z Gospodom začeto novo leto 2000.

Slavko Breznjek iz M. Sobote

Obisk razstave KBBI

Tudi do Maribora se je razvedelo, da bo v Murski Soboti razstava. Ker jaz ne morem narediti kaj drugega, sva se s Katjo dogovorili, da napišem pismo, ki bo razstavljeno. Potihem sem upala, da bom kljub decembrskemu mrazu morda le mogla tudi jaz obiskati razstavo in Mursko Soboto. Moja želja se je ures- ničila. Civilni vojak Jani, ki je prav tisti teden končeval svoje služenje, se je potrudil in s kombijem prišel pome ter še po druge v Maribor. Kombi je bil kar poln. Šoferja moram pohvaliti, da je z občutkom vozil.
Katja nas je prisrčno sprejela že pri vhodnih vratih. Potem se je posvetila izključno meni in mi razkazala razstavo. Pri vsakem izdelku mi je predstavila razstavljalca ali razstavljalko; od kod je in kako izdelek naredi, tudi zdravstvene težave. Res,če ne bi videla izdelkov, ne bi verjela,da bolniki in invalidi premorejo še toliko življenjske energije.Prepričana sem,da bi se lahko marsikdo popolnoma zdrav zgledoval po njihovi volji in ust- varjalnosti.
Še posebej pa občudujem gospo Angelo Medved, saj vse naredi z nogami. Imela sem priložnost, da jo pobliže spoznam, saj smo se skupaj peljali tja in nazaj. Rok ne more uporabljati,zato vse naredi z nogami. Pred očmi se mi je podpisala, mi napisala svoj naslov in posvetilo,se- veda z nogo. Da tudi kvačka prtičke z nogami, si človek ne bi nikoli mislil.
Med moškimi pa občudujem zlasti voljo do življenja,ki nam jo kaže gospod Zvo- ne Modrej. Razstavljal je svoje knjige in kaseto. Z njegovimi knjižnimi deli sem se imela priložnost seznaniti že nekaj mesecev prej, ko se mi je pisno oglasil na moj intervju januarja v reviji Prijatelj Že od takrat ga res občudujem. Ne samo, da se sam hrabro spopada z MS (multiplo sklerozo), ki jo ima, temveč z izdajo knjig spodbuja še nas, druge in- valide.Ko slišim in vidim,kaj vse še zmo- rejo drugi, tudi po svoje težki invalidi, se mi moja invalidnost sploh ne zdi ne vem kako velika in tragična. Veliko je še na svetu res hrabrih invalidov, ki so tako ali drugače prizadeti.
No, kar zaneslo me je in sem se kar malo oddaljila od bistva prispevka. Kot že rečeno, se je Katja na razstavi po- svetila meni. Po ogledu razstave so mi ponudili napitek in slaščice.Vljudno sem sicer oboje odklonila (imam namreč či- sto posebno tehniko hranjenja in pitja), mi pa pozornost ogromno pomeni. Ker sem imela dano možnost za klepet, sem seveda izrabila to možnost. Zaklepetala sem se skoraj do sedmih zvečer,ko smo se morali odpraviti nazaj proti Mariboru.
Zagotovo te čudovite razstave ne bom nikoli pozabila.Še enkrat res hvala vsem ki ste mi omogočili ogled in čudovit dan

Dragica Repnik, Maribor

Mlad študent,ki si je zelo želel,da bi poma- gal ljudem in v življenju storil čim več dob- rega, se je nekega dne predstavil svetemu Frančišku Saleškemu in ga vprašal: "Kaj naj storim za več miru in ljubezni v svetu?" Sveti Frančišek Saleški mu je odgovoril: "Za začetek nehaj loputati z vrati."

Majhni koraki

Majhne stvari delajo življenje lepo. Majhne pozornosti prikličejo na ustnice smehljaj. Majhni koraki na poti življenja nas vodijo proti Bogu in nam bogatijo prav vsak nov dan.
Ali ni nekaj najlepšega to, da nam vsako novo jutro naznanja nekaj še nedoživetega še neodkritega in še nepoznanega. V vsa- kem trenutku svojega življenja smo posta- vljeni pred nove izzive in vedno imamo na izbiro dve možnosti: lahko ostanemo tam, kjer smo, ali pa skušamo narediti v svojem življenju korak naprej - bliže Bogu.
Eno od spoznanj, ki so me v življenju naj- bolj razveselila, je bilo, ko sem globoko v sebi zaslutila, kako brezmejna in obenem neskončno lepa je pot k Bogu. Nikoli se ne konča. Prav nasprotno - vsak dan znova je to nova avantura, če se nanjo napotim in odgovorim Božjemu klicu. Včasih se mi zdi,da sem v svojem iskanju in hrepenenju po Bogu kakor majhen otrok, ki se po vseh štirih plazi po tleh. Vsako še tako majhno odkritje ga spodbuja k temu, da še naprej išče in raziskuje okolico,ki mu je dosegljiva V tej svoji želji, da bi odkrival in spoznaval nove širjave življenja, se postavi na dve nogi in začne tekati okrog. Kljub temu, da velikokrat pade, mu to ne vzame poguma, da ne bi zopet vstal in poskusil znova.
Pred nami je življenje,ki nas vabi,da gremo naprej na poti k Bogu in postanemo kakor otroci. Dan ni enak dnevu, pa čeprav se nam to morda včasih zdi. Oblaki, ki so ta trenutek nad nami, niso bili še nikoli prav takšni in tudi nikoli več ne bodo. Tudi šin- kovec še nikdar ni zapel prav take melo- dije kot danes zjutraj. Prijatelj morda še nikoli ni tako težko čakal,da se kdo spomni nanj, kot prav danes. Naše molitve zapu- ščeni in osamljeni morda niso še nikoli tako zelo potrebovali, kot ravno ta trenutek. Če napravim nov korak na svoji poti, se bo morda pred mano odprlo novo obzorje. Če pa ostanem tam, kjer sem s prepričanjem, da se ne more zgoditi prav nič posebnega in da ne morem doseči in odkriti nič nove- ga, potem lahko postane dan enak dnevu. Svetniki so dokaz, kako veliko se da storiti in kako dolgo pot se da prehoditi z majhni- mi koraki.
K Materi Tereziji je prišel nekoč policijski inšpektor in ona ga je spodbujala, naj tudi sam stori kaj za uboge in trpeče. Začel se je izgovarjati z najbolj izrabljenim izgovo- rom, da je okoli njega na tisoče ljudi, ki potrebujejo pomoč. Mati Terezija pa ga je vprašala: "Kako začnete šteti, če hočete prešteti do tisoč?" "Ena, dva, tri..." je od- govoril inšpektor, ki je začenjal razumeti, da se vsako še tako veliko delo vedno za- čne z majhnimi koraki.
Pred nami je življenje,pred nami je nov dan Ne moremo spremeniti celega sveta, lahko pa naredimo majhen korak.Potem dan prav gotovo ne bo več enak dnevu, temveč se bomo vsako jutro znova lahko napotili v novo avanturo, ki nam jo ponuja življenje.

Polona

Tepežni dan - kar tako

Ob prazniku nedolžnih otrok,oziroma tepe- žnem dnevu, me je po dolgih letih spet obi skal otrok s šibo in med voščilom nekajkrat s šibo, ki mu jo je k darilu menda priložil Miklavž, pobožal mene in voziček.
Med iskanjem drobiža sem ga povprašal,ali je obiskal in natepežkal kaj dosti ljudi. Od- govoril mi je, da poleg mene le še strica in botro. "In zakaj poleg njiju le še prav me- ne," sem bil presenečen in radoveden. "Ne vem, kar tako, da vam zaželim sreče in zdravja v novem letu," mi je drobil.
V naslednjih dneh sem veliko razmišljal o tem prazničnem utrinku in se v nekem tre- nutku znašel pred vprašanjem, koga bi pa jaz želel potepežkati. V hipu se je nabralo za kopico in več imen in naslovov ljudi, ki se bi jih želel dotakniti z blagoslovljeno Miklavževo šibo.
Gotovo bi najprej ljubeče in hvaležno po- tepežkal ženo, ki gre zadnja v posteljo in vsako jutro vstane vsaj pol ure pred mano pripravi zajtrk, me ob šestih zjutraj posede na voziček ter spotoma na poti v službo odpelje v vrtec še "našo ta malo". Prijazno bi potepežkal otroka,ki me vedno rada spre mljata na vsakdanjih poteh in mi pomagata pri vsakdanjih opravilih. Hvaležno in prijaz- no bi želel potepežkati vse tiste otroke in ljudi v našem bloku,ki mi pomagajo odpirati težka vhodna vrata, kadar se sam odpra- vim iz stanovanja. Ne bi pozabil svojega serviserja invalidskega vozička, ki pride kar na dom po pokvarjeni voziček in ga popra- vljenega v najkrajšem času tudi pripelje na zaj. Šiba se je v duhu hvaležno dotaknila tudi mojih zdravnikov in še mnogih ljudi, ki so mi blizu in dosegljivi vsak trenutek in se trudijo,da je življenje za vse nas prijaznej- še. Med njimi je tudi moj župnik, ki pri gra- dnji cerkve s klančino ni pozabil na vernike na vozičkih in pri opremi spovednice ne na ljudi, ki slabše slišijo, da ljudem v bližini ni potrebno poslušati pogovorov v spovednici
V duhu pravičnosti, ljubezni in miru pa bi potrkal tudi na vrata tistih odgovornih v slovenski Cerkvi, ki pripravljajo spisek mu- čencev iz vojnih (in povojnih) časov, da bi ne pozabili na tiste naše brate in sestre v veri, ki so jim kot nedolžnim otrokom vzeli življenje,le zato,ker so bili invalidi ali bolni..

Jože Raduha

Zdrav duh v ZDRAVEM telesu

Pogosto slišimo gornje reklo, menda še iz rimskih časov,ki ga moremo razumeti tako, da je lahko samo v zdravem telesu zdrav duh.Za bolnega človeka je takšno besedo- vanje lahko zelo boleče in neprijazno. To sem spoznaval na lastni koži,a le do takrat ko sem sprejel svojo bolezen in sebe. Ko človek postane notranje trden, opusti ža- lovanje za časi, ki so odtekli, (duhovno) vstane in napravi korak naprej od tega re- kla. Za ta korak pa je preprosto potrebno imeti zdrav odnos do svojega telesa in tudi bolezni. Vame je to prišlo nekako sočasno s spoznanjem,da edino ljubezen in bolezen (praviloma) prihajata in odhajata, kakor se jima zahoče.
Ljudje si verjetno ničesar ne želimo bolj kakor zdravja,a največkrat na nič ne pazi- mo manj, kakor na lastno zdravje, dokler ga imamo v izobilju.
Iz časov socializma smo pač podedovali zdravstveni sistem, ki je imel zapisano - zdravje vsem,povsod in zastonj.Ne le spre memba sistema, ampak tudi napredek pri nas in po svetu pa sta povzročila, da pos- tajata medicina in zdravje vse dražja. Ob tem strokovnjaki opozarjajo, da je ni drža- ve, ki bi lahko plačala vse, kar ponujata napredujoča medicinska znanost in tehno- logija.
Živimo v času, ko se odgovorni tudi v Slo- veniji že morajo odločati med tem ali bo, denimo zdravstveni sistem enemu prosilcu plačal elektronsko protezo za plavanje ali drugemu sodoben, prilagodljiv invalidski voziček.
Izid odločitve še zdaleč ni jasen,kot bi kdo utegnil pomisliti prvi trenutek, saj moramo upoštevati, da prizadeti človek voziček uporablja vsak in ves dan,drug pa približno enako drago protezo le občasno... Reklo Zdrav duh le v zdravem telesu se ob takš- ni odločitvi lahko tolmači in uveljavlja zelo različno.
Odgovorni pa so nas ob novem letu pono- vno opozarjali, da lahko pričakujemo spre- membe in bomo morali prevzeti nase več odgovornosti za ohranitev zdravja in življe njskih moči.To pa vsi še kako potrebujemo če želimo, da bo med nami več zdravega duha.

R. R.

Trinajst let službe v Beogradu

Zaradi bolezni sem že pred petimi leti prosil za razrešitev službe. Tedaj so mi iz Rima odgovorili, naj še malo počakam, da se razmere na Balkanu umirijo. Ker sem vedel, da do take umiritve ne bo prišlo kmalu,sem se kar pripravil na smrt. Dobil sem raka in bil zelo vesel v upanju, da me bo v nekaj mesecih pojedel. Apostolskemu nunciju v Beogradu sem rekel: "Sveti oče me ne pusti v slovensko domovino, pa sem sklenil pogodbo z nebeškim Očetom, da me pokli- če čim prej v nebeško domovino." Nuncij pa je dejal:"Nobena pogodba ne velja brez pečata. Manjka vam pečat Svetega duha na pogodbi." In do danes nisem dobil tega pečata. Raka so mi že trikrat odstranili z operacijo.

dr. Franc Perko, beograjski nadškof

za Mohorjev koledar 2000

Volja najde pot

Od desetega januarja začenjajo na slove- nski televiziji z novo oddajo o invalidih - Volja najde pot.Na sporedu bo predvidoma dvakrat mesečno ob ponedeljkih ob 18.10 Slovenske televizije in izmenoma z oddajo Recept za zdravo življenje.Ponavljajo ju že isti večer ob koncu programa in v dopol- danskih urah naslednjega dne. Oddaji sta dolgi 50 minut.
Prijatelji, vzemimo si čas tudi za ogled ta- kšnih oddaj in poskušajmo dati košček po- zornosti in srca živim in resničnim ljudem okrog nas in med nami - ne le namišljenim "junakom" raznih nadaljevank, ki v tistem večernem času kraljujejo po naših domovih - da bo trta obrodila vince nam sladko...

Invalidi in staranje

Izteklo se je leto 1999,ki je bilo razglašeno za mednarodno leto starejših. Ob medna- rodnem dnevu invalidov, 3.decembru,so na Inštitutu Republike Slovenije za rehabilitaci jo pripravili posvetovanje na temo Invalidi in staranje. Izdan je bil tudi zbornik s pre- davanji. Pohvalno je, da je tokrat kar ve- čina avtorjev pripravila svoje prispevke na osnovi življenjskih zgodb (zagat) staranja invalidov, kot je to utemeljeno in posreče- no poimenoval profesor dr. Anton Zupan v svojem prispevku Zgodbe (zagate) stara- nja invalidov.
Zelo rado se dogaja,da se kdo loteva pro- blematike invalidov na splošni ravni in se pri tem sklicuje na izsledke drugih, včasih le zato, da si ohrani suhe noge takrat, ko bi tudi sam moral stopiti v vodo. Če pa je takšno "strokovno mineštro" potrebno še začiniti in se takšen pisec ima za napred- nega, pa je pri roki katoliška duhovščina,ki je tako in tako priročen krivec za vse, za kar se kdo spomni,čeprav še danes mnogo kje po svetu prav duhovniki in sestre za- čenjajo s sodobno zdravstveno oskrbo.
Prispevki v zborniku so velik prispevek pri iskanju,kako preseči zagate in težave. "Mi, invalidi se ne želimo vrniti v preteklost, ki je s strahotno krutostjo zaznamovala tak- ratno obdobje. Tam naj za vedno ostanejo liki, ki jih poosebljajo Hugojev Quasimondo, grof Miškin v Idiotu Dostojevskega, Jurči- čev čudaški Krjavelj,pa Cankarjev Polikarp, Bevkov hromi Florjan in tragični junaki ... vrste drugih avtorjev, ki so pretresljivo razgaljali človeški nemar in neprizadetost. Poljudno jim je uspelo prikazati svet invali- dov od blizu, prizadeto, kar daje čutiti, da so sestavni del celotnega doživljanja člo- veštva na svetu" je zapisal Miran Kranjc.
Zelo živo je zadelo tudi sporočilo minulega mednarodnega dneva invalidov - bojujmo se proti nasilju nad invalidi-o čemur pri nas zelo neradi govorimo ali pa se temu zaves- tno izogibamo.To je v predgovoru razčlenil Boris Šuštaršič in opozoril: "Družba namreč preko svojih instrumentov reagira zgolj in samo na fizično nasilje, medtem ko na psi- hične metode ne reagira in nima vzpostav- ljenih metod prevencije."
Z iskrenim upanjem,da se bomo v Prijatelju še kdaj mogli srečati s pričevanji in spoz- nanji zabeleženimi v zborniku, pa le še mi- sel mag. Cveta Uršiča, ki naj bi prevevala leto 2000, mednarodno leto kulture in za- hvale: "Ob prehodu v novo tisočletje je potrebno v svetu , v katerem prevladujeta nasilje in nestrpnost, spodbujati kulturo miru, ki bo spoštovala kulturno raznolikost in podpirala strpnost, solidarnost, sodelo- vanje, dialog in spravo. To velja tudi za urejanje odnosa med starimi in mladimi ljudmi oziroma med invalidi in neinvalidi."

J. R.

Stari ljudje so homogena skupina, a nimajo vsi enakih potreb. Nekateri so še izjemno vitalni,zdravi, polni življenjske in ustvarjal- ne moči, z množico interesov in zanimanj ter razvejano mrežo socialnih stikov. Drugi so zelo bolni in potrebujejo veliko pomoči za življenje. Osamljenost jim je stalna spremljevalka... Vmes je še cela množica bolj ali manj zdravih (ne)samostojnih, v družino in okolje (ne)vključenih starih ljudi. Zaradi tega je potrebna cela pahljača mo- žnih storitev za starejše.
Zato, da bi čim večjemu številu teh ljudi omogočili preživljati lepo starost, je potre- bno še ogromno storiti in še marsikaj pre- makniti - tudi v naših glavah. Morda bi bila v takih primerih v pomoč odločitev, da bi za stare urejali stvari tako,kot si želimo,da bi bile urejene za nas, ko bomo stari.

povzeto po Večeru, 11.1.2000

zbral in pripravil Jože Raduha

Mariborska bolniška kapela

V sklopu praznovanj in slovesnosti ob dve- stoletnici mariborske bolnišnice je ta konč- no dobila tudi svojo bolniško kapelico,ki bo bolnikom odprta ves dan. Rešitev je sicer začasna. Kapelico je blagoslovil in daroval prvo mašno daritev v njej mariborski škof dr. Franc Kramberger. Za duhovno oskrbo bolnikov v mariborski bolnišnici skrbi pater Kranjc iz bližnje župnije Svete Magdalene.
Dom upokojencev Danice Vogrinec na Po- brežju v Mariboru, je v adventnem času slavil 25 let delovanja.Med skoraj 640 sta- novalci (oskrbovanci) doma, so v njem še trije starostniki, ki v njem živijo od vsega začetka. Osmega decembra, na praznik Brezmadežnega spočetja device Marije, je bilo tudi prvo žegnanje v domski kapelici, kot je bilo napovedano ob blagoslovitvi spomladi.Slovesno maševanje je vodil škof dr.Kramberger, ki je izrekel svoje veselje in hvaležnost, da je del tistega prazničnega dopoldneva mogel preživeti v občestvu ostarelih sester in bratov iz doma. Nekaj najtežje prizadetih je obiskal v njihovih sobah. Tudi te vernike duhovno oskrbujejo iz župnije Svete Magdalene.

Poslanica papeža Janeza Pavla II. za Svetovni dan bolnikov 2000

Jubilejno leto nas vabi, naj zremo obličje Jezusa, božjega Samarijana duš in teles

1. Osmi svetovni dan bolnikov bo v Rimu, 11. februarja leta 2000, ki je leto velikega jubileja. Ob tem izrednem dogodku se bo krščanska skupnost posebej trudila, da v luči skrivnosti učlovečenja božjega Sina na novo ovrednoti resničnost bolezni in trplje- nja in na novo osvetli ti temeljni človekovi izkušnji.
Ob zatonu drugega tisočletja krščanske dobe gleda Cerkev z občudovanjem na pot ki jo je prehodilo človeštvo v lajšanju trp- ljenja in v izboljševanju zdravja.Prisluškuje vprašanjem,ki se pojavljajo v svetu zdravs tva,da bi bolje določila,kako naj bo prisotna na tem področju in kako naj na primeren način odgovori na pereče izzive sedanjega trenutka.
V teku zgodovine je človek izkoristil zmož- nosti razuma in srca,da bi prešel meje last ne pogojenosti in je udejanil velika odkritja v varovanju zdravja. Dovolj je, če pomis- limo na možnost podaljševanja življenja in izboljševanja njegove kakovosti, lajšanje trpljenja in dviga človekovih zmožnosti z uporabo zagotovo učinkovitih zdravil in vedno bolj zapletenih tehnologij. K tem pridobitvam je treba prišteti še pridobitve socialnega značaja,kakor je razširjena za- vest pravice do zdravljenja in njen prenos v pravno izrazje v različnih "listinah bolni- kovih pravic." Razen tega ne smemo poza- biti značilnega razvoja na področju pomoči z nastajanjem novih zdravstvenih izvajanj, vedno bolj kakovostne zdravstvene službe in s pojavom prostovoljstva,ki je v zadnjem času doseglo visoko raven usposobljenosti

2. Ob zatonu drugega tisočletja pa vendar le ni mogoče reči, da je človeštvo naredilo vse potrebno za olajšanje neizmernega bremena trpljenja, ki tare posameznike, družine in mnoge družbe.
Zdi se celo, da se je posebno v zadnjem stoletju razširila reka človeške bolečine, dovolj velike že zaradi rane izvirnega greha ki se ji je pridružilo trpljenje zaradi slabih odločitev posameznikov in držav. Mislim na vojne,ki so okrvavile to stoletje morda bolj kot katerokoli drugo stoletje, sicer vedno burne zgodovine človeštva.Mislim na razli- čne oblike bolezni,ki so v družbi široko raz- širjena: odvisnost od mamil, AIDS, bolezni ki izvirajo iz onesnaževanja velikih mest in okolja. Mislim na porast majhnega in veli- kega kriminala in na pobude za evtanazijo.
Pred očmi pa nimam samo postelj v bolniš- nicah, kjer leže tako številni bolniki, ampak tudi trpljenje beguncev,osirotelih otrok ter številnih žrtev socialnega zla in revščine.
Obenem se zaradi upadanja vernosti,pose- bno v sekulariziranem svetu, pojavlja nov in težak vzrok trpljenja: ljudje ne znajo več dojemati odrešujočega smisla trpljenja in tolažbe eshatološkega upanja.

3. Cerkev je delila veselje in upanje,žalost in stisko z ljudmi vseh časov in je nenehno spremljala in podpirala človeštvo v njego- vem boju z bolečino in v njegovem priza- devanju za izboljšanje zdravja. Obenem se je trudila razložiti pomen trpljenja in boga- stvo odrešenja, ki ga je prinesel Zveličar Jezus Kristus. Zgodovina hrani spomine na like velikih mož in žena,ki jih je vodila želja posnemati Kristusa v globoki ljubezni do ubogih in trpečih bratov; njim v pomoč so uresničili neštevilne pobude, tako da so z dobrimi deli posejali zadnji dve tisočletji.
Le kako se ne bi poleg cerkvenih očetov in ustanoviteljev in ustanoviteljic redovnih družb z občudovanjem spominjali številnih oseb, ki so tiho in ponižno izgorele za bol- nega bližnjega in mnogokrat dosegle vrhu- nec junaštva (prim.Posvečeno življenje,83) Vsakdanja izkušnja kaže, kako Cerkev, ki jo navdihuje evangelij ljubezni, z mnogimi dobrodelnimi organizacijami, bolnišnicami, zdravstvenimi ustanovami in združenji pro- stovoljcev še naprej prispeva k skrbi za zdravje in za bolnike. Pri tem je posebej pozorna na ljudi, ki v vseh delih sveta žive v pomanjkanju, in se ne ozira na to,kakšen je ali je bil vzrok njihove bolezni.
Gre za navzočnost, ki jo je treba podpirati in krepiti v korist dragocene dobrine člo- veškega zdravja in s pogledom, uprtim v vse neenakosti in protislovja, ki še vedno obstajajo v svetu zdravstva.

4. V teku stoletij ob svetlobi namreč ni manjkalo senc,ki so zatemnile in še zatem- njujejo sicer sijajno podobo skrbi za zdravje Mislim posebej na težke socialne neenako- sti v dostopnosti do sredstev zdravljenja, ki jih srečujemo še danes v obširnih podro- čjih našega planeta,posebej na jugu sveta
Ta nepravična neenakost prizadeva z na- raščajočo dramatičnostjo področje osnov- nih človekovih pravic: celi narodi nimajo možnosti,da bi imeli vsaj najnujnejša in naj potrebnejša zdravila, drugje pa čezmerno uporabljajo in trošijo celo draga zdravila. In kaj naj rečem o neskončnem številu bratov in sester,ki jim primanjkujejo najpo- trebnejša zdravila in so zato žrtve vsako- vrstnih bolezni? Da ne govorimo o številnih vojnah, ki krvavo prizadevajo človeštvo in sejejo poleg smrti vsakovrstne telesne po- škodbe in duševne pretrese?

5. Ob teh dogajanjih je treba priznati, da gospodarskega, znanstvenega in tehnične- ga napredka v mnogih primerih ni spremljal pristen napredek,osredotočen na osebnost in na nedotakljivo dostojanstvo vsakega človeškega bitja. Celo pridobitve na pod- ročju genetike, ki so temeljnega pomena za zdravljenje in zavarovanje porajajočega se življenja, postajajo priložnost za nedo- pustne selekcije, za nepremišljeno manipu- liranje, za namene, ki nasprotujejo resnič- nemu razvoju in imajo pogosto pretresljive posledice.
Po eni strani je opaziti ogromno napora za podaljšanje življenja in tudi za oploditev na umeten način; po drugi strani pa ni do- voljeno, da bi se rodil, kdor je že spočet in se pospešuje smrt tistega, ki ne velja več za koristnega. In še to: medtem ko se po pravici vrednoti zdravje in se množijo po- bude za njegovo izboljšanje, ki vodijo vča- sih do nekakšnega oboževanja telesa in uživaškega iskanja telesne učinkovitosti se obenem gleda na življenje kot na prepro- sto trgovsko blago, kar povzroča, da so nanovo potisnjeni na rob družbe prizadeti, ostareli in bolniki ob izteku življenja.
Vsa ta nasprotja in protislovne položaje lahko povežemo s pomanjkanjem skladnosti med logiko blagostanja in iskanja tehnične ga napredka na eni strani in logiko etičnih vrednot, temelječih na dostojanstvu vsake človeške osebe na drugi strani.

6. Na vigilijo novega tisočletja je zaželeno da se tudi v svetu trpljenja in zdravljenja uveljavi "očiščenje spomina," ki vodi k "pri- znanju opustitev, ki so jih zagrešili, kateri so se imenovali in se imenujejo kristjani". (Skrivnost učlovečenja, 11; prim.tudi Apo- stolsko pismo V zarji tretjega tisočletja, 3, 37 in 51).Cerkveno občestvo je poklicano, da tudi na tem področju sprejme povabilo k spreobrnjenju, ki je povezano s prazno- vanjem svetega leta.
Potek spreobrnjenja in obnove bo lažji, če nenehno upiramo oči vanj, "ki se je učlo- večil v Marijinem telesu pred dvajsetimi stoletji" in "se še naprej daruje človeštvu kot vir božjega življenja" (V zarji tretjega tisočletja, 55).
Skrivnost učlovečenja vključuje misel, da je treba življenje razumeti kot božji dar, ki naj ga odgovorno ohranjamo in uporablja- mo za dobro. Zdravje je torej pozitivna življenjska lastnost, ki jo je treba iskati v dobro lastne osebe in bližnjega. Vendar je zdravje "predzadnja" dobrina na lestvici vrednot in ga je treba negovati in gledati nanj z vidika popolnega dobrega, torej tudi duhovnega dobrega za človeka.

7. Ob tej priložnosti obračamo pogled pred vsem na trpečega in vstalega Kristusa. Ko je božji Sin privzel človeško naravo, je sprejel, da jo živi v vseh njenih vidikih,tudi v trpljenju in smrti. S tem je v svoji osebi izpolnil besede, izgovorjene pri zadnji ve- čerji: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje" (Jn 15, 13). Pri obhajanju evharistije kristjani oznanjajo in uresničujejo žrtev Jezusa Kri- stusa,po čigar "ranah smo bili ozdravljeni". (1 Pt 2, 25) Ko se kristjan združuje z Njim "ohranja v svojih lastnih bridkostih čisto poseben del neskončnega zaklada odreše- nja sveta in ga more deliti z drugimi" (Okro žnica o odrešenjskem trpljenju, 26-27).
Kakor je vstajenje spremenilo Kristusove rane v vir ozdravljenja in odrešenja, tako luč vstalega Kristusa potrjuje vsakemu bol niku,da pot zvestobe Bogu v podaritvi sa- mega sebe prav do križa zmaguje in mora spremeniti bolezen v vir veselja in vstaje- nja. Mar ne odmeva to oznanilo v srcu vsakega evharističnega slavja, ko zbrani vzklikajo: "Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi"? Tudi bolniki so poslani kot delavci v Gospodov vinograd (prim. Apostolska spodbuda o krščanskih laikih, 53) in morejo s svojim zgledom pomembno prispevati k evangelizaciji tiste kulture, ki poskuša od- riniti izkušnjo trpljenja in si s tem onemo- goča, da bi doumela njen globoki pomen s pomočjo notranjih pobud k človeški in krš- čanski rasti.

8. Jubilejno leto nas tudi vabi, da zremo obličje Jezusa, božjega Samarijana duš in teles. Po zgledu svojega božjega Ustano- vitelja je občestvo Cerkve "iz stoletja v stoletje na novo sporočilo priliko o usmilje- nem Samarijanu.Razodevalo in posredovalo je ozdravljajočo in tolažbe polno ljubezen Jezusa Kristusa s pričevanjem Bogu po- svečenega življenja v službi bolnikom in z neutrudnim prizadevanjem zdravstvenih delavcev" (Apostolska spodbuda o krščan- skih laikih,53). To prizadevanje ne izvira iz posebnih socialnih okoliščin in ga ni razu- meti kot neobvezno in slučajno dejanje, ampak pomeni obvezujoč odgovor na Kris- tusovo naročilo učencem: "Bolnike ozdrav- ljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte" (Mt 10,8).
V evharistiji dobi služba,ki jo dajemo člove- ku, trpečemu na duši ali telesu,svoj smisel saj ne najde v njej samo svojega izvora, ampak tudi svoje pravilo. Ni slučaj, da je Jezus evharistijo tesno povezal s služe- njem (Jn 13,2-16), ko je učencem naročil, naj v njegov spomin "lomijo kruh" in oprav- ljajo službo "umivanja nog".

9. Zgled Kristusa, usmiljenega Samarijana, naj navdihuje naravnanost vernikov in jih navaja, da postanejo "bližnji" trpečim bra- tom in sestram,tako,da jih spoštujejo,razu mejo, sprejemajo, jim izkazujejo nežnost in z njimi sočustvujejo, in to brez plačila. Gre za boj proti brezbrižnosti, zaradi katere se posamezniki in skupine sebično zapirajo vase. V ta namen morajo "družina in šola, kakor tudi druge vzgojne ustanove že zgolj iz človekoljubnih razlogov vztrajno prebu- jati in ostriti rahločutnost do bližnjega in njegovega trpljenja" (Apostolska spodbuda o odrešenjskem trpljenju, 29). Za vernike je takšno človečnostno čutenje vsebova- no v agape, to se pravi v nadnaravni lju- bezni, po kateri ljubimo bližnjega iz ljubezni do Boga. Cerkev, ki jo vodi vera, obdaja z ljubečo skrbjo vse, ki jih prizadeva človeš- ko trpljenje,in s tem prepoznava v njih po- dobo svojega ubožnega in trpečega usta- novitelja. Ob spominu na njegove besede: "Bolan sem bil in ste me obiskali" (Mt 25, 36) se trudi lajšati njihovo revščino.
Zgled Kristusa,usmiljenega Samarijana,nas ne nagiba samo k pomoči bolniku, ampak nas tudi sili naj napravimo, kar je mogoče, da ga spet vključimo v družbo. Za Kristusa namreč ozdravljati pomeni tudi ponovno vključevati v družbo. Kakor bolezen izključi iz skupnosti,tako mora ozdravljenje člove- ku pomagati, da znova najde svoje mesto v družini, v Cerkvi in v družbi.
Vse,ki poklicno ali po prostovoljni izbiri slu- žijo v zdravstvu, toplo vabim, naj uprejo svoj pogled v božjega Samarijana, da bo njihova služba mogla postati predpodoba dokončnega odrešenja in oznanilo novega neba in nove zemlje, "v katerih biva pravi- čnost" (2Pt 3, 13).

10. Jezus bolnikov ni samo zdravil in ozdra vljal, ampak je bil s svojo odrešujočo pri- sotnostjo, s svojim naukom in delovanjem tudi neutruden pospeševalec zdravja. Nje- gova ljubezen do človeka se je razodevala v odnosih, polnih človečnosti: razumel je, sočustvoval, tolažil in pri tem skladno združeval človeškost in moč. Ganila ga je lepota narave, čuteč je bil do človeškega trpljenja,bojeval se je proti zlu in krivično- sti.Pogumno in brez podcenjevanja njihove teže se je spoprijemal z negativnimi vidiki izkušnje, oznanjal je gotovost novega sveta. V njem je človeški položaj kazal odrešen položaj in so se udejanjale najglo- bje človeške težnje.
To skladno polnost življenja hoče posredo- vati današnjim ljudem.Njegovo odrešenjsko delovanje ni naravnano samo k temu, da napolni, kar manjka v človeku, ki je žrtev lastnih meja in napak, ampak tudi podpira njegovo teženje k popolni uresničitvi sa- mega sebe. Pred človekom odpira pogled na prihodnost samega božjega življenja: "Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju" (Jn 10, 10).
Cerkev, poklicana, da nadaljuje Jezusovo poslanstvo, mora postati pobudnica ureje- nega in polnega življenja za vse.

11. V območju skrbi za zdravje in za pravil no pojmovano kakovost življenja zaslužita posebno pozornost kristjana dve dolžnosti.
Predvsem obramba življenja. V sedanjem svetu se mnogi možje in žene bojujejo za boljšo kakovost življenja v odnosu do živ- ljenja samega in razmišljajo o etiki življenja da bi odpravili zmedo vrednot, ki vlada v današnji kulturi. Kakor sem opomnil v okro- žnici Evangelij življenja,je posebno značilno "prebujanje etičnega razmišljanja o življe- nju: z rojstvom in vedno bolj razširjenim razvojem bioetike se uveljavlja razmišljanje in dialog - med verujočimi in neverujočimi, kot tudi med verniki različnih ver-o etičnih, tudi temeljnih problemih,ki zadevajo člove- kovo življenje" (št. 27). Vendar se najdejo tudi mnogi ljudje, ki, na žalost, sodeljujejo pri oblikovanju zaskrbljujoče kulture smrti, ko razširjajo s samoljubjem in uživaškim materializmom prepojeno miselnost ter so- cialno in pravno podpirajo ubijanje življenja
Na začetku te kulture je pogosto prome- tejska naravnanost človeka, ki se slepi, da "lahko gospoduje nad življenjem in smrtjo, ker odloča o njih, medtem, ko je dejansko poražena in strta od smrti, ki je nepoprav- ljivo zaprta za vsak vidik smisla in za vsako upanje" (okrožnica Evangelij življenja, 15). Kadar sta znanost in zdravstvo v nevar- nosti, da izgubita svojo prvotno etično raz sežnost,sta prav pri poklicnih zdravstvenih delavcih "lahko včasih v hudih skušnjavah, da se preoblikujeta v izvajalki manipulacij z življenjem in celo v izvrševalki smrti" (prav tam, 89).

12. V teh okoliščinah so verujoči poklicani da razvijajo verski pogled na vzvišeno skri- vnostno vrednoto življenja,tudi kadar je to krhko in ranljivo: "Ta vidik ne klone malo- dušno pred tistimi, ki se mučijo v bolezni, trpijo, so izrinjeni na rob in so na pragu smrti, ampak ga vsi ti položaji izzivajo, da za vse to išče smisel in prav v teh okoliš- činah začne odkrivati na obrazu vsakega človeka klic za soočenje, dialog in solidar- nost" (prav tam 83).
Ta dolžnost je naložena predvsem zdrav- stvenim delavcem: zdravnikom, farmacev- tom, bolničarjem, bolniškim duhovnikom, redovnikom in redovnicam, upraviteljem in prostovoljcem, ki so po svoji službi prav posebej poklicani, da so varuhi človeškega življenja. Vendar ta naloga zadeva tudi druge ljudi, začenši z bolnikovimi sorodniki. Ti vedo,da je: "Vprašanje, ki vstaja v srcu človeka ob zadnjem soočenju s trpljenjem in smrtjo, zlasti kadar je v skušnjavi, da podleže obupu, ki ga takorekoč uniči, je predvsem vprašanje družbe, solidarnosti in podpore v preizkušnji. To je klic k pomoči za upanje, kadar odpove vse človeško upanje" (prav tam 67).

13. Druga dolžnost, ki se ji kristjani ne morejo izmakniti, zadeva skrb za zdravje, ki je vredno človeka. V naši družbi obstaja nevarnost, da postane zdravje malik, ki mu je podložna vsaka druga vrednota. Kr- ščanski pogled na človeka nasprotuje poj- movanju zdravja, kot zgolj prekipevajoče življenjske sile, ki se zadovoljuje s svojo fizično zmogljivostjo in je popolnoma za- prta za vsako pozitivno misel o trpljenju. Tak pogled zanemarja duhovne in socialne razsežnosti človeške osebe in končno škoduje njenemu resničnemu dobremu. Ker zdravje ni omejeno na biološko popolnost, ponuja tudi življenje v trpljenju prostor za rast in samouresničevanje in odpira pot k odpiranju novih vrednot.
Ta pogled na zdravje ima temelje v antro- pologiji, ki spoštuje osebo v njeni celovito- sti in se še zdaleč ne istoveti s preprosto odsotnostjo bolezni. Je teženje k polnejši ubranosti in zdravi uravnoteženosti na fizični, psihični, duhovni in socialni ravni. V tej luči je človeška oseba povabljena, da pritegne vse razpoložljive sile k uresniče- nju svojega poklica in v dobro bližnjega.

14. Takšen vzor zdravja nalaga Cerkvi in družbi, da ustvarita človeka vredno ekolo- gijo.Okolje je namreč povezano z zdravjem ljudi in ljudstev: predstavlja "dom" človeš- kega bitja in skupnost sredstev, ki so zau- pana njegovemu varstvu in gospodovanju, so "vrt, ki naj ga čuva, in polje, ki naj ga obdeluje." Zunanji ekologiji pa se mora pridružiti notranja in moralna ekologija, ki je edina primerna za pravilno pojmovanje zdravja.
Pojmovano v svoji celovitosti postane člo- vekovo zdravje bistvena značilnost življe- nja,sredstvo za služenje bližnjemu in odpr- tost za sprejem odrešenja.

15. V milostnem jubilejnem letu, ki je "leto odpuščanja grehov in kazni za grehe, leto sprave med sprtimi,leto mnogovrstnih spre obrnitev in pokore v zakramentu, ali zunaj njega" (Apostolsko pismo V zarji tretjega tisočletja, 14), vabim pastirje, duhovnike, redovnike in redovnice, vernike in ljudi bla- ge volje, da se pogumno soočijo z izzivi, ki se pojavljajo v svetu trpljenja in zdravja.
Mednarodni evharistični kongres, ki ga bo- mo obhajali leta 2000 v Rimu, naj postane vzorna središčna točka, iz katere naj iz- žarevajo molitve in pobude za živo in de- javno pričujočnost božjega Samarijana v svetu zdravja.
Iz srca želim, da bi ob prispevanju bratov in sester iz vseh krščanskih Cerkva proslav ljanje jubilejnega leta 2000 pomenilo razvoj ekumenskega sodelovanja v ljubečem slu- ženju bolnikom in tako na vsem razumljiv način pričalo o iskanju edinosti po stvarnih poteh krščanske ljubezni.
Posebej se obračam na mednarodne politi- čne, socialne in zdravstvene organizacije, naj v vseh delih sveta postanejo prepriča- ne pobudnice stvarnih načrtov za boj proti ogrožanju dostojanstva in zdravja človeške osebe.
Na poti dejavne udeleženosti pri izkušnjah bolnih bratov in sester naj nas spremlja Devica in Mati Marija,ki je pod križem delila trpljenje s Sinom (pri. Jn 19,25). Izkušena v trpljenju vztrajno in ljubeče varuje tiste, ki na telesu in na duši doživljajo meje in rane človekovega bivanja.
Njej, ki je Zdravje bolnikov in Kraljica miru izročam bolnike in vse, ki so jim blizu; naj jim z materinsko priprošnjo pomaga, da ostanejo razširjevalci kulture ljubezni.
S to željo dajem vsem poseben apostolski blagoslov.

Janez Pavel II.

Dano v Castel Gandolfu, 6. avgusta 1999, na praznik Jezusove spremenitve na gori.

Prevedla Breda Cigoj Leben

SVETE MAŠE V BOLNIŠNICAH

Klinični center v Ljubljani (kapela)
Del. ob 19.30, Nedelja: 10.00 in 19.30

Bolnišnica dr. Petra Držaja v Šiški
(kapela), Nedelja ob 19.00

Bolnišnica Ptuj (kapela)
Nedelja ob 11.00

Bolnišnica Slovenj Gradec (kapela)
Ponedeljek ob 19.00

Psihiatrična bolnišnica Vojnik (kapela)
Sreda ob 16.30

Bolnišnica Brežice (kapela)
Torek ob 19.00

Bolnišnica Murska Sobota (kapela)
Nedelja ob 19.00

Bolnišnica Šempeter pri Gorici (kapela)
Sreda ob 19.00

Bolnišnica Golnik (kapela)
Petek ob 15.30

Porodnišnica Kranj (kapela)
Občasno

Psihiatrija Idrija (kapela)
Občasno

Ortopedska bolnišnica Valdoltra-kapela
Torek, petek, nedelja in praznik ob 17.00

Bolnišnica Maribor (kapela)
Nedelja ob 19.15

Bolnišnica Jesenice (kapela)
1. sreda ob 18.30

Bolnišnica Celje (kapela)
Nedelja in praznik ob 19.00

Bolnišnica Novo mesto
Nedelja ob 18.30

Bolnišnica Izola
Sreda ob 19.00

Onkološki inštitut v Ljubljani
(predavalnica stavbe C), Sreda ob 16.00

Inštitut za rehabilitacijo invalidov-Soča
Sreda ob 16.00

Psihiatrija Polje
1. sreda ob 16.00

Dobrodelni koncert Karitasa v Celju

V tednu Karitas je bil v Celju že tradicio- nalni dobrodelni koncert. Tajnik slovenske Karitas, g. Imre Jerebic je tokrat povabil tudi člane Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na to prireditev. Kljub zimske- mu vremenu smo se organizirali in odšli na pot s kombijem. Navdušeni smo bili nad koncertom in novim doživetjem, da smo lahko to dogajanje spremljali v živo. Pevci, glasbene skupine, igralci in povezovalci so bili pred našimi očmi. Redko so invalidom dane takšne možnosti zaradi raznovrstnih ovir. Hvala g. Imreju za povabilo!

Tone Planinšek

Društvo gluhih in naglušnih Slovenije

Na tiskovni konferenci v decembru je bila predstavljena posvetovalnica za starše, ki deluje v okviru njihovega resorja za izobra ževanje in kulturo. Imamo različne vrste staršev: gluhi starši otrok, ki slišijo; gluhi starši gluhih otrok, starši slišijo, otroci pa ne. Ob tej priliki so izdali knjižico "Sluh", delo različnih strokovnjakov.
Knjiga je namenjena vsem, ki se kakorkoli soočajo z gluhoto.Vsebuje mnoge informa- cije in navodila, govori o pomenu sluha v človeškem življenju, medicinskih vidikih pri izgubi sluha, socialnih posledicah gluhote, kaj sploh je gluhota.
Predstavljena je tudi vsa zakonodaja v zvezi z gluhoto, družbena skrb za gluhe (v Sloveniji imamo tri centre za izobraževanje gluhih), slušni aparati in drugi tehnični pri- pomočki, rehabilitacija gluhih,evidentiranje gluhih. Knjiga govori tudi o možnih odzivih in pritiskih okolice v primeru gluhote.
Na konferenci je bila predstavljena tudi video kaseta za gluhe "Evropa, naš dom"; prikazuje znamenitosti Slovenije ter pred- stavlja društva gluhih in programe,ki jih iz- vajajo. Seznanili so nas s podjetjem RACIO ki je specializirano podjetje in usposablja gluhe za iskanje zaposlitve. Program traja pet dni, zunaj kraja, v katerem bivajo.
Nazadnje so nam predstavili še šolo za usposabljanje gluhih in naglušnih za delo in življenje v društvih. Gre za spoznavanje zgodovine organiziranosti gluhih, sistema državnega varstva, finančnega delovanja društva, učenje, kako voditi sestanke in kako pripeljati dejavnost društva do žele- nega cilja.
Naslov: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, Drenikova 24, 1000 Ljubljana.

Matevž Kink

Devet stopnic

V sredo, 12. januarja, so pred- stavniki Društva cerebralne pa- ralize Sonček iz Celja in Huma- nitarnega zavoda VID iz Kranja uradno izročili svojemu namenu dvižno ploščad za dvajsetletnega Bojana Jorgerja iz Celja, Goriška 4. Bojan ima cerebralno paralizo in mišično distrofijo.Šestčlanska družina sta- nuje v šestem nadstropju bloka v Celju,kjer je fantovi materi doslej najhujše težave povzročalo devet stopnic do vhoda v blok, po katerih je morala sina, ki postaja velik in težek fant, prenašati na rokah. Posebno dvigalo za premostitev poti do dvigala bo življenje Bojana in njegovih domačih prav gotovo pomembno obrnilo na bolje.
V času socialnih stisk je vest, da so dobri ljudje še vedno pripravljeni priskočiti na pomoč sočloveku v stiski, prav gotovo po- lepšala dan ne samo Bojanu, ampak tudi vsem navzočim pred blokom na LAVI.

M. Kink

Opazovanje

Mraz pritiska.Na oknu se rišejo ledene rože Snežinke nežno naletavajo.Sedajo na dre- vesa, smreke in zemljo. Zagledam stopinje Čigave so? V daljavi opazim dekle, ki uživa v beli opojnosti.
Prijetni, čeprav hladni, sončni žarki, pos- pešeni koraki in topla oblačila jo zagotovo grejejo. Ko jo opazujem,se mi počasi pribli- žuje. V roki nosi jelkine veje,ki so okrašene z lesketajočim se ivjem.Zagotovo bo z nji- mi koga razveselila... V misli se mi prikrade vprašanje: "Nosiš v sebi Jezusov mir, ki bi ga delila še s kom?" Na vprašanje ne bom nikoli dobila odgovora.
Dekle se počasi oddaljuje in s seboj nosi svojo življenjsko zgodbo. Začutim, da me mrazi. Odpeljem se k topli krušni peči,ki me počasi ogreva. Iz lenobnega razmišljanja me predrami pesem z vsebino:


Pesem se odvrti. Kaj pa jaz? Nasmehnem se in si mislim - morda ni tako hudo!

Ljubica

Predstavitev redne zbirke za leto 1999

Leto 1999 je bilo za Mohorjevo družbo iz Celja zelo uspešno in plodno.Izšlo je preko sedemdeset različnih knjig in zvezkov v nakladi enajst tisoč izvodov.
Letošnja redna zbirka Mohorjeve družbe prinaša poleg Mohorjevega koledarja za leto 2000 še štiri knjige različnih vsebin. Iz cikla Slovenske večernice je tu že 149. knjiga - Licenciat Janez,letos umrlega pi- satelja Lojzeta Kozarja. Zgodovinski roman govori o času,ko so ljudje med Muro in Ra- bo trpeli zaradi verske nestrpnosti, turških vpadov,roparskih krucov,kuge, čarovniških procesov in samopašnosti zemljiških gospo dov. Katoliške duhovnike so nadomeščali licenciati.

Alojz Rebula je avtor knjige Pričevalci vstajenja. Gre za neke vrste domišljijsko delo,ko avtor niza spomine in usode stran- skih prič vstajenjskega dogodka:stražnikov gostilničarke, prodajalca dišav in drugih. Dogodek je vse,tako in drugače, zaznamo- val do konca življenja. Njihovo pričevanje so prejeli naslednji rodovi in ga ohranili do današnjih dni.

Kako vzgojiti otroka in samega sebe za razumno uporabo televizije,za kritično spre jemanje vsega,kar nam ponujajo množična občila? O tem nam govori naslednja knjiga Krotimo televizijo, delo domačih in tujih avtorjev.Knjiga nakazuje odgovore in smeri ravnanja.

Knjiga Laik in božje ljudstvo (Peter Neu- ner) nas poučuje, kako naj danes vse Bo- žje ljudstvo vpliva na življenje sredi svoje človeške skupnosti. Kdor namreč nima po- sebne cerkvene službe, je laik. Kakšna je torej vloga laikov kot kristjanov in njihova vloga v Cerkvi?

Mohorjev koledar 2000 ima kot ponavadi vrsto različnih prispevkov. Letos mu je pr- vič priložen tedenski NAMIZNI KOLEDAR s podobami cerkva v slovenski pokrajini, s podatki o dogodkih svetega leta v Rimu, z mnogimi drugimi ilustracijami in spodbudnimi mislimi.

Matevž Kink

Sneg daje kakor volno,

Ob določenih letnih časih se med gorami pojavijo mrzla jezera. Tedaj v dolinah pod plastjo megle zmrzuje,v višinah pa v žare- čem soncu človek lahko v kratkih rokavih skače po osrenjenih pobočjih.
Gore so molčeči učitelji. Ne razpravljajo, ne dokazujejo, ne prepričujejo. Ne silijo z udarno retoriko v našo zavest. Ohranjajo prostrane prostore tišine tudi danes. Zato je prvo sporočilo gora njihova tišina. Prep- roga molka se mora odviti,da more vstopiti spoštovanje.
Na gorah človeka dohiti duša. Tam, kjer se gozd umakne in sprosti pogled, pri počitku ob gorskem jezeru, pri pogledu na megle, ki se vlečejo po dolini, ali ob igrah oblakov. Pri njih se otroci naglice učijo dragocene umetnosti mirnega bivanja.
Gore podarjajo izkustva z odmevi, vtisi, ki ne hušknejo mimo v divji vrsti slik, marveč v mirnih zaporedjih stopajo pred nas: pog- ledi v daljave, vzhajajoče sonce in v mrak se potapljajoči večeri, ure dolge napetosti in pričakovanj, mirno uživanje veselja.
Gora te hoče slišati, kako sopeš, pusti te, da se utrudiš, in prav nič ji ni mar, če za naslednjo vzpetino vedno čakaš konca- pa spet ni nič iz tega. Dopusti, da ti na vrhu tančica oblakov zradira vse sanje s poštnih razglednic.
Jutro v gorah z opojno zmago luči je priv- lačna podoba zemlje, ki kljub vsemu živi od ljubezni. Je vedno znova uprizarjan sveto- vni teater:drama teme in luči vedno znova poje o zmagi odrešenja. Kdor vidi jutro, ne more ostati čisto brez poguma.

izbor misli iz knjige Reinholda

Stecherja Sporočilo gora: Alenka Veber

Na začetku

Tokrat vas prvič pozdravljam v naročju jubilejnega leta 2000. Na začetku smo.Po- iščimo v tem nekaj simbolike in postavimo trdne temelje dobrim odločitvam. Poleg vsakodnevnega dela, skrbi in obveznosti ter ob prenašanju raznovrstnih preizkušenj si prihranimo nekaj časa za dušo.
Vztrajni sprehajalci in budni opazovalci ste lahko opazili že prve znanilce pomladi. Ne- kaj drobnih cvetov trobentice je že pogum no pokukalo na plano in pod snežno odejo

se ob zelenem listu nežno razvijajo cvetovi teloha.Če pa utrgate nekaj češnjevih vejic bodo čez teden ali dva nabrekli popki vzcveteli. Tako si lahko ustvarite v svojem domu pomlad.
Narava nas nenehno preseneča. V vsakem letnem času nam pripravlja drobna, a lepa presenečenja. Ker smo tega veseli in to potrebujemo, lahko tudi mi koga presene- timo in razveselimo.
V sredini februarja bo valentinovo. Čeprav to ni slovenski praznik,je lepo,če se spom- nimo tistih,ki jih imamo radi. Mame, očeta, brata, ..., tete, prijateljev...
K nežnemu svežemu cvetu se lepo poda leskova vejica in velik zelen list lončnice, še lepše pa bo, če naredimo cvetlico iz pisanega krep papirja, rožnatega blaga ali iz kakšnega drugega materiala.

Tudi tistim,ki jim je blizu vezenje, pletenje, klekljanje, kuhanje itd. idej verjetno ne primanjkuje.
Ustvarjajte na svojem delovnem pultu, z materialom, ki ga obdelujete ali iz njega izdelujete in s svojimi rokami ustvarjate.
Mesec marec bo v znamenju praznovanja materinskega dneva. Sami izdelamo lahko lično vizitko in napišemo nekaj verzov. Ali pa namesto naših mam kaj postorimo, jim podarimo nasmeh in prijazno besedo.Ni po- trebno kupovati velikih in dragih predmetov Preproste in uporabne potrebščine, v kuhi- nji ali drugod, lahko postanejo lepo prese- nečenje. Ob skromnem a izvirnem darilcu, katerega bo krasila naša ideja, ne bodo mogle skriti navdušenja. Gotovo pa jim bomo podarili največ, če jim bomo iskreno priznali, da jih imamo radi in to potrdili s pentljo molitve.
V pričakovanju vaših idej vas toplo poz- dravljam in želim vse dobro!

Tina

Za vaše molitve in duhovno oporo, ki nam je namenjena v Krščanskem bratstvu bol- nikov in invalidov, se vam zahvaljujem v Gospodu. Naj tudi vas krepi njegova milost v dragocenem poslanstvu za Cerkev in svet, ki vam ga je zaupal.
G. Dobravec,ki je zapisal to pomenljivo mi- sel in željo, je medtem postal predstojnik slovenskih salezijancev.Čestitke in obljuba molitvene podpore!

V Božičih

Vstali smo kot ponavadi, potem pa nas je zajelo veselo pričakovanje! "Danes pa gre- mo! Le kaj moram še vzeti s sabo? ... šče- tka, klaviatura, piškoti... oh,kje pa je potni list!,..." Kot nori smo dirkali gori, doli, nao- koli. Končno smo spravili vse stvari skupaj. Gospa ravnateljica nas je ob kupu prtljage v avli spraševala, če odhajamo do božiča. "Ne", smo rekli, "le v Božiče!"
Tomaž nas je srečno pripeljal na naš težko pričakovani cilj. Tu so nas že čakali naši novi prijatelji. Ta teden bomo preživeli s sedmimi učenci Walfdorske šole iz Celovca in njihovo učiteljico Brigitte. Koliko je dek- let? Štiri! Huraaaaa!
Do kosila smo se spoznali in si izbrali vsak svojega asistenta. Ves dan smo se trudili, da bi si zapomnili njihova imena - Scharlo- tte, Miramis... težko nam je šlo. Sestavili smo urnik (Wochenplan), razdelili smo se v skupine (Gruppe) in napisali dnevni red. Z njihovo pomočjo smo postlali postelje in pospravili stvari v omaro in ... joj - očitno je bil kup v avli še premajhen! Tinijeve torbe ni bilo nikjer! Še sreča, da smo imeli srečo na vrvici.
Poklicali smo v naš Center,kjer so nam pri- jazno priskočili na pomoč in Tini je popol- dne že imel svoje stvari pri sebi. Popoldne smo si malo ogledali okolico,kam smo prišli! Šli smo na kratek - samo šest kilometrov dolg sprehod. Zaradi pustega sivega dne nismo videli Trsta.Naši prijatelji so nas vo- zili hitro, da so gume kar škripale in cvilile.
Nato smo se hoteli prepričati,če v Walfdor ski šoli res lepo rišejo, kot so nam pravili. Preizkusili smo jih v slikanju na steklo. Iz- kazali smo se tudi kot dobri kuharji. Mmm - kalamari! Ob tirolskem "jodlanju" je bila po- soda pomita,kot bi mignil! Ob koncu dneva smo si ogledali še film o njihovi šoli. Še malo skrivanja, lovljenja in spat,da vidimo, kakšne postelje imajo! ..."

učenci šole za življenje: Mojca Divjak, Andreja Zemljarič, Miran Jordanovski, Tini Šoster, Urban Mikuž, Nermin Mehinovič,Slavko Kovač in mento- rici:Tatjana Pregelj ter Alenka Premrl - Center za usposabljanje invalidnih otrok JPV, Vipava

Tako doživeto v posebni številki svojega glasila "Studenček" pišejo učenci iz Vipave o svojem enotedenskem bivanju oktobra v Božičih. Ob zelo različnih aktivnostih in izletih po slovenskem Primorju so se učili malo drugače kot v šoli.Branje prispevka v človeku spodbudi razmišljanje o učinkovi- tosti takšnih projektov, tako za učence, kot za mentorje. Mislim, da je zadovoljstvo obojestransko in koristno,zato lahko rečem samo še to: "Čimveč takšnih šol za živ- ljenje!"

Aleš Muhič

Rada sem z njimi

Ko sem končala 8. razred, sem med polet- nimi počitnicami dobila pismo sestre Edith. V njem je zapisala,da sem dobrodošla med njimi na počitnicah v Lignanu.
Taka pisma pošiljajo nam invalidom s tem namenom, da ne preživljamo počitnic osa- mljeni, da se ne dolgočasimo, da doživimo lepe trenutke. Obenem pa spoznaš veliko ljudi in z njimi navezujemo prijateljstva.
Kjerkoli se kaj dogaja, me pokličejo, če že- lim biti z njimi. Pridejo me iskat na dom, mi pomagajo in tudi pripeljejo nazaj. Kot jaz, sta tega vesela tudi moja starša. Vesta, da sem v dobrih rokah in kako rada sem v družbi.
Tako sem spoznala prijateljico Marjanco. Imam jo zelo rada. Dopisujem si z njo in tudi po telefonu večkrat pokramljava.
Vesela in zadovoljna sem, da sem se sre- čala s temi ljudmi,ki so dobrega srca, ki mi pomagajo. Lepšajo mi dneve.
Kar večkrat na dan mislim na te ljudi in druženje z njimi, ki je veselo in zabavno. Kadar sem z njimi, pozabim na vse svoje težave,ki jih nosim v sebi. Pozabim,da sem Andreja, ki ne more hoditi, ki je drugačna od zdravih.

Andreja Golob

Literarno novinarski krožek - Center za usposabljanje invalidnih otrok JPV Vipava

Na radiu

Nepričakovano sem sodelovala pri sveti maši z radijskim prenosom v Ljubljani, prvič seveda. Povabil me je naš župnik.Zelo sem bila presenečena in v močnih dvomih. To je bilo zame nekaj novega. Takega sodelo- vanja nisem vajena. Spoznala sem, da se moram še veliko naučiti.Trudila sem se se- staviti zahvalo. To nikakor ni bilo lahko, a mi je pomagala naša sestra Marta. Hvale- žna sem ji za njeno nesebično pomoč Tako je bil tekst na koncu kratek in jedrnat.
Pri branju sem imela veliko treme, čeprav mi je bilo všeč. Kasneje sem se veselila,da sem sodelovala. Veselila sem se tudi svete maše, ki me vedno bolj krepi. Cerkev Srca Jezusovega mi je bila zelo všeč.Vse je na- me delovalo spodbudno. Ker sem odvisna od tuje pomoči in invalidskega vozička, je bilo zame zelo pomembno, da je narejena klančina zaradi lažjega dostopa. Vsi so mi nesebično in prijazno pomagali. Ob tej maši pa sem tudi pomislila, kako malo vem o veri. Še marsičesa se moram naučiti.

Dobri Jezus, invalidka sem, odvisna od tuje pomoči. Večkrat se me je loteval obup, dokler te nisem spoznala.Zato se ti zahva- ljujem za dar vere, ki mi sedaj daje pogum, da zmorem prenašati svojo bolezen.
Hvala ti za dobre ljudi,ki z ljubeznijo žrtvu- jejo svoj čas in me pripeljejo k sveti maši. Ko pri obhajilu prideš k meni, močno čutim tvojo bližino. Čutim, kako mi krepiš duha in mi nesebično vlivaš svojo moč, da lažje sprejemam in premagujem vsakdanja bre- mena.
Prosim te, spremljaj me še naprej s svojo milostjo.

Duška Prah

Ni kazalo drugače

Prišel je čas,da vam malo opišem svoj novi dom - Dom upokojencev v Krškem. Sem sem prišla marca meseca. Ni kazalo druga- če;morala sem v dom. Hvala Bogu in Mariji sem tukaj prav zadovoljna, tako da nazaj ne bi šla. V sobi sva dve;moja sostanoval- ka je iz Trebnjega. Ima že devetinosemde- set let, a se z njo dobro razumem, tako da nama gre lepo naprej. Tudi iz Rake nas je že nekaj v domu. Večkrat se pogovarjamo o svojih težavah,ki so nam grenile življenje doma.
Dopoldan smo v delovni sobi. Delamo vsak svoje delo: pletenje, vezenje in podobno. Nek moški je naredil gobelin -Zadnjo veče- rjo. Tudi jaz sem že naredila pet gobelinov Dobila sem veselje do tega dela.
Enkrat na teden imamo pevske vaje. Ko to pišem, pojemo samo božične pesmi. Julija meseca smo imeli v domu razstavo. Tudi takrat smo peli in od več strank dobili po- hvale za petje. Enkrat na teden imam so- cialno skupino. Tam nas je okrog dvajset. Največ se pogovarjamo, kako smo preživ- ljali svoja leta. Pri tej skupini smo dobili Miklavža iz čokolade,pred božičem pa zdra vilno darilo z željo, da bi se še srečevali.
Tudi božič sem lepo doživela. Kupila sem majhno umetno smrekico, jo lepo okrasila in tudi jaslice sem postavila. Še vedno imam veliko veselja do njih. Še iz otroških let mi je ostalo to veselje. In še ena želja se mi je izpolnila. Dobila sem električni voziček, tako da se lahko vozim k maši v Leskovec. Sem,v dom, pride kaplan enkrat na mesec. Kdor želi, lahko prejme obhajilo. Hvala Bogu, da me voziček kar pridno ubo- ga. Lepo se je voziti z njim.
Vse bralce in bralke prav lepo pozdravim v novem letu 2000. Imejte se lepo in srečno z Marijo Pomočnico.

Ivanka Radežič, Dom Krško

Invalidi na Hrvaškem

Že dolga leta dobivamo v Zagreb dobro urejeno in lepo opremljeno bolniško revijo Prijatelj. V njem beremo o življenju sloven- skih invalidov in o pastoralni skrbi vernikov ter ustanov zanje. Ta revija je gotovo v veliko pomoč invalidom in bolnikom, je pa v spodbudo tudi nam. Morda bo zapis o delu naše Karitas in naših invalidih, s katerimi delamo in za katere skrbimo, v spodbudo tudi bralcem Prijatelja.
Naša Zagrebška Karitas je delovala od leta 1934 do 1946. Ponovno je bila ustanovlje- na leta 1966 v težkih razmerah bivšega režima, ki ni odobraval našega dela, ampak ga je samo dopuščal. Razume se,da v letih od 1966 do 1990 nismo dobivali nikakršne pomoči. Bili smo srečni, da nas pri našem delovanju pustijo pri miru.
Bralcem Prijatelja želim prikazati nekaj po- datkov o našem delu, s posebnim poudar- kom na delu z bolniki in invalidi.
Od vsega začetka smo svoje delo usmerili v tri veje dejavnosti:

1. Sprejemanje deklet - nosečnic in neza- konskih ter nezaželenih otrok.
2. Skrb za bolnike in invalide.
3. Pomoč revnim družinam in družinam z več otroki.

Nezakonske in nezaželene otroke spreje- mamo že od leta 1969. Leta 1999 smo z zahvalno mašo v zagrebški stolnici prosla- vili trideseto obletnico tega dela. Lahko se pohvalimo, da smo v tem obdobju sprejeli in rešili 2800 otrok. Polnih dvajset let smo imeli otroke samo v treh domovih.Potem je prišla državljanska vojna. Sprejemati smo morali begunske otroke in begunske druži- ne. Z darovi dobrotnikov smo kupili več hiš za namestitev begunskih in pregnanih dru- žin in otrok. Med vojno smo začeli graditi velik objekt - Center za otroke,žrtve vojne Odprt je bil leta 1994. V tem Centru so vojni invalidni otroci in otroci,ki so od rojs- tva invalidi, pa med vojno niso mogli redno hoditi v šolo. Pogoj za sprejem je, da so otroci sposobni za posebno šolanje. V lan- skem šolskem letu so razred končali sto trije otroci, v letošnjem pa jih je začelo sto sedemnajst. Prepričani smo, da za te otroke naredimo veliko dobrega.

Poleg teh otrok -žrtev vojne,ki so v našem velikem domu v Brezovici pri Zagrebu, vam želim predstaviti naše delo z invalidi.
Povabimo jih na srečanja, na duhovno ob- novo,z njimi gremo na romanja,jim omogo- čimo letovanje na morju. Že petindvajset let imamo v Zagrebu enkrat mesečno sre- čanje invalidov. Na teh srečanjih imamo mašo, pojemo in recitiramo pesmi, odigra se majhen dramski program in na koncu se invalidi ob soku in piškotih pozabavajo ter zadovoljni odidejo domov.
Pred petnajstimi leti smo z invalidi romali v avstrijsko Marijino svetišče Mariazell, kjer je potekal kongres invalidov. Tako smo romali in na Kongresu sodelovali pet let.
Lahko se pohvalimo, da smo pred mnogimi leti romali k Mariji na Brezje in šli tudi k Blejskemu jezeru. Z invalidi smo dvakrat leteli v Lurd. V letu 1999 smo sto mladih invalidov (otrok) peljali na mednarodno srečanje v Lurd.

Slepi ljudje spadajo med težke invalide. Tudi take povabimo na srečanja. Za njih smo pred mnogimi leti tiskali dele Svetega pisma,Katoliški katekizem in druge knjižice, seveda v Braillovi pisavi.
Že 30 let v mesecu juniju organiziramo romanje bolnikov v glavno hrvaško Marijino središče, Marija Bistrica. Pri tem romanju so vedno vključeni tudi invalidi, s katerimi sodelujemo.
Prek naše ustanove je veliko število pok- retnih in nepokretnih invalidov dobilo inva- lidske vozičke, bergle in druga invalidska pomagala.
Že šestnajst let imamo dom za namestitev mladih invalidnih oseb. Med njimi so osebe z velikimi duševnimi in telesnimi poškodba- mi, ki niso sposobni samostojnega dela, in potrebujejo popolno skrb ter nego druge osebe.
Naša ustanova vzdržuje 500 uporabnikov, od tega je približno 200 bolnikov in inva- lidov. Štirideset pokretnih in nepokretnih invalidov prihaja z našim prevozom na dne vno bivanje,kjer opravljajo svoje svobodne dejavnosti in na koncu jih odpeljemo do- mov.
Prav tako že trideset let izdajamo bolniški časopis Betanija. Časopis je skromen,ven- dar ga bolniki radi berejo.

O delu z invalidi bi lahko še veliko pisala in dolgo govorila, posebej zato, ker imam v lastni hiši posvojene otroke -težke invalide Če uredništvo Prijatelja želi, da se oglasim še s kakšno temo,s tako ali podobno,spre- jemam sodelovanje.
Srčno pozdravljam vse invalide in bolnike v sosednji državi Sloveniji!

Jelena Brajša,

ravnateljica Caritasa zagrebške nadškofije

Naše druženje

Vsaj dvakrat na leto se zberejo starejši občani župnije Brdo in Zlato polje pri sveti maši, namenjeni samo njim. Pred božičem jih je nagovoril in se kasneje zadržal v po- govoru z njimi bolniški župnik gospod Šlibar Člani župnijskega Karitasa z gospodom Andrejem Svetetom so poskrbeli, da so se tudi po maši zadržali v prijetnem pogovoru ob obloženi mizi. Starejši potrebujejo tak- šna srečanja, saj jim vlivajo moči za tre- nutke, ko so sami. Vsem bralcem Prijatelja pa naj v letošnjem letu Bog podari veliko milosti in božjega blagoslova.

Drago Juteršek-Dadi, Lukovica

Silvestrovanje ljubljanskih brezdomcev

Kot že nekaj preteklih let je tudi tokrat Vincencijeva konferenca sv.Lazarja- Ljub- ljana v okviru Vincencijeve zveze dobrote v Študentskem domu Vincencij na Taboru v Ljubljani pripravila silvestrovanje za lju- bljanske brezdomce in klošarje. Udeležba je bila presenetljivo velika; zbralo se jih je približno sedemdeset. Praznovanje je po- tekalo v nadvse sproščenem in veselem ozračju ob tomboli, družabnih igrah, glasbi in plesu ter prijetnem kramljanju. Če tega sam ne izkusiš, si je težko predstavljati,da je v takšni družbi mogoče doživeti toliko iskrenega in spontanega veselja.
Slovo od starega leta in vstop v leto 2000 sta izzvenela v izročitvi Bogu - Gospodarju zgodovine. Praznovanje pa se je končalo z nazdravljanjem novemu letu, s toplim stis- kom rok in iskrenimi željami za vse dobro.
Tako povabljeni kot organizatorji in njihovi sodelavci so se v prvih minutah tega jubi- lejnega leta razšli sijočih obrazov, obogate ni s prijetnim spoznanjem, da je za iskreno veselje potrebno zelo malo.

Slavica Lesjak

Velika praznina

Naša mama je za sabo pustila veliko praz- nino. Najbrž je tako tudi pri Bratstvu. Ko gledam Prijatelja,poznam že prav malo ljudi na slikah. Ljudje kar zapuščajo svet in od- hajajo po svoje plačilo. Kje so tista lepa leta, ko ste prihajali k nam na obisk k Tilki in Vidi, pa ne samo k njima,k celi naši dru- žini in ji prinašali blagoslov?
Pri nas se je zamenjal tudi gospod župnik. Prejšnjega župnika bodo pogrešali bolniki in invalidi. Tudi mi smo bili zelo povezani z njim. Prijateljski pozdrav.
Dragi ata Jože, saj vam lahko tako rečem, ko se poznamo že toliko let.Verjamem vam da čutite praznino po smrti drage žene in drugih vaših najbližjih, vendar ima tudi ta praznina svojo lepoto. Je odraz tesne po- vezanosti, razumevanja in ljubezni, ki je vladala med vami. In tega ste lahko veseli, saj ni povsod tako. Verjemite, da poveza- nost še obstaja,čeprav nevidno.Ko molimo za drage rajne, to povezanost kar čutimo in dihamo.
Kar zadeva menjavo župnikov, je ponavadi malce boleča, tako za ljudi kot za duhov- nika, pa vendar potrebna. Nihče ni za vse ljudi in vse dejavnosti.Vedno je bila v Cer- kvi navada menjavanja župnikov in kmalu vam bo tudi novi župnik pri srcu. Ker ga poznam in tudi vas, sem celo prepričan,da vam je že. Hvala za voščila, vaša občutja, ki nam jih zaupate in pozdrave.

Bogato z zdravjem

Vsem bolnim in trpečim ali kakor koli preiz- kušenim bratom in sestram bi rada zaželela miru, sreče in blagoslova Novorojenega Deteta. Sveto leto 2000 naj bo bogato z zdravjem in svetlim upanjem v prihodnost. Hvala za revijo Prijatelj. Rada jo prebiram. Dobila sem še eno naročnico. Lepo vas pozdravljam in se vas spominjam v molitvi.
Draga Milka, takih pošt smo seveda najbolj veseli.Hvala za vašo dobro besedo Prijate- lju, ki je našla dobro mesto. Upam, da bo tudi nova naročnica tako doživljala Prija- telja. Zelo in pomenljivo ste zapisali vaše želje - da bi bilo leto bogato z zdravjem in svetlim upanjem.Tudi tisti,ki ima prav malo zdravja, si želi, da bi ga ohranil. V veri se- veda sprejemamo tudi pešanje zdravja in naših telesnih zmogljivosti. Upanje, ute- meljeno v Jezusovem križu in zmagi nad smrtjo, pa ostaja in to - svetlo upanje, saj ga že osvetljuje zarja vstajenja.

V novem tisočletju

Tudi v novem tisočletju želimo vsem, ki se trudite za nas, invalide, polno uspehov. Veseli smo, da je z nami Prijatelj.
Novo tisočletje se bo po mojem sicer pri- čelo naslednje leto, vseeno pa hvala za vaše želje. Veseli me, da Prijatelja z vese- ljem sprejemata, povabljeni pa, da še kaj napišeta. Kdorkoli (med bolniki in invalidi) kaj napiše ali kako drugače sodeluje pri Prijatelju, ga še bolj čuti za svojega in se čedalje bolj zaveda, da to ni revija za bol- nike in invalide, ampak preprosto vaša re- vija; vsaj želi biti.

Pod Marijinim varstvom

Dva tisoč - da bi nam bilo zdravo, zadovolj no in da bi nas Mati Božja varovala na na- ših poteh! Vse to želijo vam v uredništvu, vsem ostalim sodelavcem ter bolnikom in invalidom s prisrčnimi pozdravi,
Prav lepa hvala za vašo misel na Marijo. Leto se vedno začenja z Marijinim prazni- kom (Marija, Božja Mati). Zavest, da smo pod Marijinim varstvom, je prijetna, njen zgled popolne predanosti Bogu pa kažipot našega življenja. Vam in vsem, ki ste ob praznikih poslali voščila, prisrčna hvala.

Tako srečni ne bomo

Srečno 2000! A tako srečni kot lansko leto ko smo bili v Mariboru,letos ne bomo. Vse- eno želiva zadovoljstva in miru,ki ga prina- ša Novorojeni.
Draga Tončka in Jože, prav zanimivo se mi zdi, da ste omenili čudovito doživetje v Mariboru ob obisku svetega očeta in raz- glasitvi škofa Slomška za blaženega tudi v voščilu. Nihče drug se ni tega spomnil. Prepričan sem, da bomo tudi letos doživeli marsikaj lepega, najlepše pa bo, če bomo posnemali zgled škofa Slomška, k čemur nas je spodbudil sveti oče.

Tudi slike

Prijatelja z veseljem preberem in ga dam še naprej. Tudi slike so čudovite. Prisrčna hvala za vse dobro.
Slika pove toliko kot tisoč besed, pravi kitajski pregovor. Pri Prijatelju se tega kar zavedamo in zlasti po zaslugi Toneta Pla- ninška ter njegovih fotografij je Prijatelj tak, kakršen je. Hvala za vaše besede.

Od svojega doma

V domu sem že petnajst let. Tu sem zato, ker nimam nikogar,ki bi zame skrbel.Spomi- njam se vseh, ki ste tudi od svojega doma Včasih mi je tako težko, da tudi moliti ne morem. Takrat se še bolj spominjam vseh, s katerimi sem bila kdaj skupaj na sreča- njih. Dragi bratje in sestre, molimo drug za drugega in potrpimo drug z drugim. Lepo vas pozdravljam.
Draga Kristina, ganljiva je vaša misel, da se spominjate tistih, ki prav tako kot vi ne morejo živeti na svojem ljubem domu.Spo- min, molitev, potrpljenje in - medsebojna pomoč, dokler nam je dano, to je že kar lepa uresničitev krščanstva. Naj bo tudi v tem letu čimveč tega v našem življenju.

Nagradna križanka:

Rešitev nagradne križanke je misel bolnikov (tri besede),ki jo boste dobili na obarvanih poljih. Preberite jo od zgoraj navzdol, pre- pišite na dopisnico in do 25. februarja po- šljite na naslov: PRIJATELJ,Tabor 12, 1000 LJUBLJANA (s pripisom: KRIŽANKA). Nagrade 1/2000:

1. redna zbirka Mohor.družbe za leto 1999
2. avdio kaseta Kanček upanja (Z.Modrej)
3. knjiga C. Priol: Darovana
4. prtiček
5. pleteni volneni copati
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)

Rešitev nagradne križanke št. 6/1999:
DVE TISOČLETJI VESELEGA OZNANILA.

Nagrajenci 6/1999:

1. mini radio: Anica Horvat, Pečarovci 113 9202 Mačkovci
2. knjiga-Luigi Mezzadri:Življenje za druge: Franko Pellaschier, Arto 13, 8290 Sevnica
3. knjiga: Most na drugi breg(Zbirka štirih) Dušanka Udovič, Pivška 1a, 6230 Postojna
4. volneni šal: Ivana Stanič, Gorenje Polje 39a, 5210 Anhovo
5. rokavice: Marica Golob, Cesta 1.maja 3, 4000 Kranj
6. podobice z motivi iz narave: Danica Šircelj Prešernova 43,1410 Zagorje obSavi

PRIJATELJ 2000

Za tujino 20 USD ali 30 DEM.Letalsko poši- ljanje 30 USD. Plačajte s čekom na upravo Prijatelja.

Uprava in uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel. 061/133-94-10, faks 061/302-474
Urednik tudi: 061/131-61-15; 041/282908
Zagotovo nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 13h.

Lepo prosimo, da naročnino čimprej porav- nate. Če le morete, plačajte s položnico pri banki, ker dobimo popolnejše obvestilo. Prosimo tudi vse, ki Prijatelja dobivate za- stonj, da se nam čimprej z nekaj vrsticami oglasite.

V jubilejnem letu krščanstva bo Pokal Prija telja ubran na temo jubileja oz. zgodovine Cerkve. Vprašanja ne bodo preveč težka, sicer pa še vedno velja: Povej, če veš, sicer pa ugani!
Na sliki je prvi papež - sv.Peter (znameniti kip v vatikanski baziliki). Povejte:

a) 1
b) 3
c) 7

a) Janez
b) Benedikt
c) Pij

a) apostol Peter
b) Pij IX.
c) Janez Pavel II.

V tretjem pokalu Prijatelja je sodelovalo skupaj 57 tekmovalcev in tekmovalk, ven- dar so nekateri svoj odgovor poslali samo takrat, ko so bili prepričani,da imajo pravi- len odgovor, sicer pa ne. Zdi se, da zani- manje za pokal nekoliko upada, čeprav je bil tokrat nekoliko lažji. Verjamem pa,da še marsikdo to stran pregleda in ugiba,kakšen bi bil pravilen odgovor.

Pravilni odgovor PP 6/1999: A B A

Sv. Gvido, navidezno božično "opremljen" svetnik, je zmedel še nekaj vodilnih tek- movalcev in tekmovalk, ne pa vseh.

Končni vrstni red tretjega pokala Prijatelja:

s.Almira Černe in Alenka Veber iz Ljubljane Ljubica Zakovšek in Tina Rot iz Domžal, Tone Planinšek iz Šmartnega pri Litiji,Nada Marinčič iz Škofljice, Marija Boršič iz Rog. Slatine, Milena Manfreda z Mosta na Soči, Tomaž Bric iz Dornberka in Tilka Tomazin z Rake (po 36točk-vse možne.Vse čestitke!)
S po enim nepravilnim odgovorom (32točk) sledijo: Ana Košir iz Ljubljane, Francka Pavovec iz Domžal,Katja Miklič iz Radomelj in Zvezdana Zadnik iz Škofje Loke.

Odgovore pošljite do 25.februarja na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Breme je lahko tudi koristno

• Zimska idila

• Bodi to, kar si - čeprav ob pustu tudi kraljična (deklica v pustni opravi)

• Kdor rad poje,je vesel in dober človek

iz Krsta pri Savici (F.Prešeren)