Dragi prijatelji!

"Z boleznijo ni nič.Vse prepo časi vodi v nebesa.Zanesem se le na ljubezen." Takole se je nekaj mesecev pred smrt- jo pošalila sv. Terezija Deteta Jezusa. Ko se je že zelo zavedala, da se njene dnevi iztekajo, je zapisala: "Ne bojim se smrtnega boja in ne bolezni, naj bo hu- da kakor hoče. Dobri Bog mi je doslej vedno pomagal. Za roko me je vodil in varoval že v nežni mladosti ..., nanj se zanesem. Naj bi se bolezen v meni raz- hudila do skrajnih meja, nič se mi ni treba bati. On me ne bo zapustil."
Prva številka Prijatelja izide tik pred svetovnim dnevom bolnikov -ljudi,v ka- terih se je bolezen zelo razhudila in se brez povabila za stalno naselila v njiho- vem telesu. Naj besede Male cvetke, ki je bila vse življenje velika vzornica usta novitelja Krščanskega bratstva bolni- kov in invalidov, francoskega duhovnika H.Françoisa,pa tudi Cvetane Priol, naše prve bolnice, za katero se začenja po- stopek za beatifikacijo, pospremijo to številko. V njej,žal, ni običajnega pape- ževega pisma za svetovni dan bolnikov. Kot nas je obvestil narodni ravnatelj za pastoralo zdravja, se je letos nekoliko zapletlo zaradi kraja osrednje prireditve oziroma negotovih mednarodnih razmer. Nekaj člankov v Prijatelju seveda obe- ležuje ta dan.
Kako se je v življenju srečevala z bole- znijo in drugimi preizkušnjami, nam je zaupala Marija Žveglič iz Leskovca pri Krškem. Kot vedno Prijatelj prinaša ra- zmišljanja, molitve, poročila z različnih srečanj in o nekaterih dogodkih, pove- zanih z ljudmi s posebnimi potrebami. Zaradi vse pogostejših kritik, zakaj ima Prijatelj v podnaslovu še vedno 'priza- dete',smo se odločili,da tudi naša revija preide na poimenovanje, ki je najbolj sprejeto v našem okolju (ljudje s pose- bnimi potrebami). Prepričan sem,da tudi starejši, ki ste v veliki večini bralci in bralke Prijatelja,ne boste imeli nič proti, saj ste vsak dan bolj ljudje, ki potrebu- jejo pomoč,a imate svoje dostojanstvo
Hvala za vaša voščila, naročnino in da- rove. Naj vas Prijatelj, drage bralke in bralci, s svojim obiskom zopet razveseli in duhovno dviga!

Vlado Bizant, urednik

spredaj: Štanga pri Litiji, foto Tone Planinšek
zadaj: bolnica na bolniški postelji, foto Tone Planinšek

Februar

Za vse kristjane, da bi se zavedeli skrb zbujajočih okoliščin, v katerih živijo na- rodi, ki še vedno trpijo lakoto, in postali bolj solidarni s svojimi brati. Za cerkev v Maleziji, Singapuru in Bru- neju,da bi ostala zvesta svojemu zahte vnemu evangelizacijskemu poslanstvu in odprta za dialog s pripadniki drugih verstev. Smo dežela zimskih športov. Molimo, da bi ob tem odkrivali lepote zimske narave skozi katere se nam nasmiha Stvarnik,a tudi, da bi jih uživali varno, s čim manj nesrečami.

Marec

Za božje ljudstvo in njegove pastirje, da bi se vsak izmed njih vedno bolj za- vedal pomembnosti zakramenta sprave, ki je dar božje usmiljene ljubezni. Za krajevne cerkve v Afriki, da bi v te- žavnih okoliščinah sedanjega trenutka začutile,kako nujno potrebno je dosled- no in pogumno oznanjevanje evangelija "Če kruhek pade ti na tla, poberi in po- ljubi ga!" pravi stari pregovor.Postni čas je tudi priložnost, da se učimo varčno in hvaležno ravnati z božjimi darovi. Da bi bile katoliške bolnišnice svetel zgled v boju proti boleznim in kraj posebnega pomena za oznanjevanje življenja in spoštovanja človeške osebe.

Svetli del rožnega venca:

Tretja: Da so tri Božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh

Revija Prijatelj ne bogati sa- mo tistih, katerim je v prvi vrsti namenjena - ljudi s po- sebnimi potrebami (bolnikov, invalidov) in pa starejših, ampak tudi nas, ki pravimo, da smo zdravi. Iz člankov lahko spoz- navamo resnico, da se to, kar pripove- dujejo naši bratje in sestre, danes, jutri lahko pripeti nam.Bogu bodimo hvaležni za zdravje! Če pa se bomo srečali z invalidskim vozičkom - verjetno nas bo spremljal zadnji del našega življenja, bomo tudi to znali sprejeti s potrpežlji- vostjo in vero, s kakršno to sprejemajo mnogi, ki nam o tem poročajo. Tudi mi naj bi znali iz Božjih rok sprejeti to, kar morajo naši preizkušeni bratje in sestre
Vsaka revija ima nekaj stalnih rubrik, ki so kot ogrodje stavbe. V reviji Prijatelj je to tudi - in to kot uvodna rubrika - duhovna misel, ki osveži našo vero in pomaga k duhovni rasti. O tem ni nikoli dovolj povedanega. Tako smo zadnji dve leti razmišljali o zelo zahtevni temi - o Bogu. Za izhodišče sta nam bili prvi dve verski resnici od šestih, ki jih naš- teva Katekizem katoliške Cerkve: 1. 'Da je Bog'; 2. 'Da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje'. Nekaj bralcev mi je dejalo, da so razmišljanje z zanimanjem brali.
Na vrsti sta naslednji dve resnici: 3.'Da so tri Božje osebe: Oče, Sin in sv. Duh' in 4. 'Da se je Bog Sin učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal.' O obeh resnicah lahko rečemo, da sta srčika naše vere. Sku- šata nam podati tisto, kar je najbolj bistveno in značilno za 'našega' krš- čanskega Boga. Bog je sicer samo eden toda vprašanje je,koliko se ljudje in tu- di različne vere približamo pravi podobi Boga oziroma bolje rečeno - pravemu Bogu. Kristjani, še posebej katoličani, verujemo, da se je Bog najbolje razodel v Jezusu Kristusu in da je naša Cerkev najbolje ohranila bistvo Jezusovega nauka.
Rdeča nit letošnje duhovne misli bo tretja resnica, torej o Troedinem Bogu. Lahko rečemo, da bomo nadaljevali z razmišljanjem o Bogu, vendar bomo šli nekoliko naprej. Premišljevali bomo o SVETI TROJICI. V razmišljanjih v prete- klih dveh letih smo tudi to skrivnost omenjali, kaj več pa se vanjo še nismo mogli poglobiti. Razmišljanje o sveti Trojici je zelo zahtevno in težko. Mnogi dogmatiki (razlagalci nauka Cerkve) so o tem napisali debele knjige in razprave Z veseljem napovem, da nas bo skozi skrivnost sv. Trojice v tem letu vodil magister teologije Janez Oberstar. Naj se nihče ne boji, da bi zaradi zahtev- nosti to moglo biti težko dojemljivo in s tem manj uporabno za naše življenje. Nasprotno,nauk o Sveti Trojici je temelj vsemu drugemu verskemu nauku. Če povem še podnaslov: Človeško dosto- janstvo v luči Svete Trojice, naj bo to moje prisrčno vabilo in priporočilo, da vsi bralci in bralke Prijatelja pozorno sledimo magistrovim razmišljanjem.
O sv. Avguštinu je znana tale zgodba. Sprehajal se je ob morski obali in pre- mišljeval, kako bo razvozlal skrivnost Svete Trojice. Pripravljal je knjigo o tej veliki skrivnosti. Nenadoma je zagledal otroka,ki je s školjko nosil vodo iz morja v jamico,ki jo je prej naredil v pesku na obali. Avguštin ga je vprašal,kaj vendar počne. Otrok mu je odgovoril, da bo prelil morje v jamico. Avguštin se je že skoraj nasmejal, ko je v hipu doumel, da ga je Bog po otroku pravkar poučil: "Ti si ta otrok. Ti hočeš preliti neskon- čnega Boga v jamico svoje knjige ... Ti boš razvozlal skrivnost Svete Trojice takrat,ko bo ta otrok vodo oceana pre- lil v to jamico" Avguštin je sicer napisal knjigo o Sveti Trojici (De Trinitate), a se je vedno zavedal tega,kar je doživel V cerkvi Svete Trojice v Ljubljani hra- nijo sliko našega umetnika Metzingerja, ki upodablja to zgodbo,pa tudi po drugih cerkvah se najde ta prizor. V Uvodu Avguštinovih Izpovedi (MD 1932) pravi Jakob Šolar naslednje: "Reševal je naj- težjega izmed vseh teoloških problemov: skrivnost Svete Trojice. Vsekakor mu je bilo to poglabljanje v Božje bistvo najbolj srčna zadeva in potreba, zakaj njegov neugnani duh je skušal prodreti do kar se da popolnega spoznanja Bož- jega,ker je iz njega izvirala vedno večja in bolj goreča ljubezen do Boga. Zato je razumljivo, da je o Sveti Trojici pisal skoraj trideset let in posvetil tej skriv- nosti vse svoje proste ure in vse naj- boljše moči svojega duha."
Obojega se bomo torej zavedali. To je velika skrivnost, ki je ne moremo zajeti, a potrebno se je čimbolj poglabljati va- njo. Če je sv. Avguštin toliko svojega časa posvetil tej skrivnosti, bomo tudi mi temu razmišljanju posvetili vsaj ne- kaj časa leta, ki je pred nami. Naj nas pri tem spremlja ista želja kot sv. Av- guština - da bi čimbolj spoznali Božjo ljubezen do nas in našo do Njega,hkrati pa svoje dostojanstvo.

Zdravko Bahor

»Pod tvoje varstvo pribežimo...«

Kraji okrog Krškega, Sevnice, Boštanja, Brestanice ... so bralcem in bralkam Prijatelja poznani, saj smo v zadnjih letih imeli kar nekaj intervju- jev ali člankov od tam. Tudi MARIJA ŽVEGLIČ, Trg borcev 5, 8273 Leskovec pri Krškem se ni izneverila tej tradiciji preproste odprtosti in je spreje la izziv-pogovor za Prijatelja. Po obisku pri gostoljubnem župniku Ludviku sva se s Tonetom odpravila samo nekaj hiš naprej, kjer naju je že čakala gospa Marija s hčerko in pa sodelavka Tilka, ki je pripravila ta pogovor. Takole smo začeli:
Če se srečate s kakšnim neznanim človekom, kako se predstavite? Vam rečejo Marija ali kako drugače?
Ponavadi ne ogovarjam ljudi, ki jih ne poznam. Če pridem v stik z neznanim človekom, me predstavi kar hčerka kot svojo mamo. Nisem zgovorna, rada pa poslušam. Nekoč me je nekdo opozoril, da sem še vedno tako tiha kot otrok. Raje poslušam,kot pa govorim. Sem bolj vase zaprta oseba. Vsi, ki me poznajo, me kličejo Minka.
Živim pri hčerki,v hiši,ki sem jo podedo- vala po očetu, sedaj pa je njena last. Tu sem živela že pred vojno (pred izse- litvijo) in se po njej vrnila. Potem sem se poročila in dolga leta živela tu, ven- dar sem se pozneje preselila na pašnik 'pod farovžem', kjer smo imeli majhno kmetijo.V tisti starejši hiši smo si uredili prostore. K sebi sem vzela svojo mamo, ki je zaradi starosti že bila potrebna pomoči.Sedaj sem že jaz v oseminosem desetem letu. Moja mama je doživela več kot šestindevetdeset let,čeprav je vedno bolehala in jemala zdravila. Vča- sih je bila tako izčrpana,da sem se mo- rala zelo potruditi, preden sem jo spra- vila k sebi. Sedaj sem se zaradi bolezni zopet preselila k hčerki.To je njena roj- stna hiša in že dolgo njihov dom. Lepo skrbi zame.

Nam lahko poveste kaj o svojem otroštvu in o mladostnih letih?
Očeta sem izgubila,preden sem se rodila Tako ga sploh nisem poznala. Z mamo sta se poročila pred pustom leta 1914. Julija je izbruhnila prva svetovna vojna, on pa je takoj moral iti na fronto.Mama mi je povedala,da od sredine oktobra ni več dobivala pošte od njega in za njim se je izgubila vsaka sled. Kot otrok sem večinoma živela v Malem Podlogu pri starih starših, kjer sem bila tudi rojena. Tako sem se svoji mami čisto odtujila. V otroštvu nisem imela tistega, kar ima večina otrok. Saj razumete, kaj želim povedati.

Torej niste občutili ne očetove ne materine ljubezni ...
Mama me je gotovo imela rada,toda ker se je drugič poročila, so bili kmalu še trije otroci in s tem veliko dela ter skrbi Dobila sem dva brata in sestro,ki še ži- vi. Očim je bil kovač. Mama je delala na polju in skrbela, da je bilo dovolj kruha in hrane za vsa usta. Pomagala je tudi v kovačnici. Jaz sem bila pa varuhinja. Najmlajšemu bratcu sem že pleničke prala in z njim vred tudi jokala, ko je jokal v zibelki.
Mama se je nesrečno poročila in to je mene odvračalo od misli na poroko. Ko sem odrasla, so me poslali v kmetijsko gospodinjsko šolo k šolskim sestram v Ljubljano. Hoteli so, da se zgodaj poro- čim, jaz pa nisem imela lepih zgledov. Bežala sem pred poroko in si želela, da bi šla v samostan. Šla sem k šolskim sestram, ki sem jih spoznala med šola- njem. Tam sem bila približno eno leto, pred preobleko pa sem odšla. Potem sem prosila,če bi me sprejeli v Radečah kjer so bile sestre usmiljenke. Od tam se dobro spominjam, kako nas je nekoč prišel obiskat škof Rožman.Bile smo zu- naj na vrtu. Škof je vprašal sestro vizi- tatorico, koliko časa smo v semenišču. Povedala je, da eno leto. Škof je menil, da to ni dovolj, sestra pa, da po bolni- šnicah že komaj čakajo, da pridemo na delo. Morda je škof imel prav. Posebej tiste,ki od doma nismo bile vajene kak- šnega posebnega duhovnega življenja, smo se težko vživele.
Po preobleki so me poslali v Ljubljano na kirurški oddelek, kjer je bil glavni zdravnik dr. Lavrič, zelo slaven kirurg. Tam nisem bila dolgo, ker sem zbolela za sklepno revmo. Ko se mi je zdravje izboljšalo, so me poslali na delo v otro- ško bolnišnico,ki je bila pod ljubljanskim gradom. Tam sem doživela veliko stvari ki se jih še dobro spominjam. To je bilo malo pred drugo vojno.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Ko je v stavbo v kopalnico udarila stre- la. Ko sem odprla vrata, se je v pros- toru strašno zasvetilo. V strahu sem izrekla: "Jezus, Marija, ali bo treščilo?" in naglo skočila v kot. Treščilo je le za pedenj stran od moje dolge obleke. Bila je k sreči vodena strela, kot je po sle- dovih ugotovil vrtnar, ki je pritekel gor. Vse deklice v sobi so bile zelo prestra- šene. Ena od starejših mi je dejala: "Kako ste bledi, sestra." Skoraj nisem imela glasu. Zdravniki so mi drugi dan čestitali, da nisem postala žrtev strele. Spominjam se,da sem pred nevihto de- klice nagovorila,da smo zmolile k Mariji: "Pod tvoje varstvo pribežimo ..."
Pa še dveh dogodkov se posebej spo- minjam -rešitve dveh otrok.Če zdravnik reče: "Samo Bog nebeški še lahko po- maga," potem veste, kako je. In prav to je rekel zdravnik za neko deklico, ki je bila polna gnojnih bul - turov. Vsakih nekaj dni so otroka rezali po vsem tele- su, čeprav ga je bila sam kost in koža. Mati je milo prosila Marijo, naj ji ga reši, ker drugega zaradi operacije ne bo mo- gla več imeti. Prinesla je že skoraj umi- rajočo deklico v kapelo. Po tihem sem šla za njo in občudovala, kako močno vero ima. Ko je prišla nazaj v bolniško sobo, je dejala: "Ne bo umrla, saj sem Marijo tako prosila, naj mi jo pusti." In res ni umrla. Še danes po toliko letih se spominjam te deklice in njenih oči, ki so 'hodile' za mano, kamor koli sem šla po sobi. Res sem se zelo zavzela zanjo. Sama sem poskrbela za ture, saj sem videla, kako to zdravniki delajo. Izpirala in čistila sem rane ter jih prevezovala. Otrok si je počasi tako opomogel, da zdravniki niso mogli verjeti. Nikomur nisem povedala, kako deklico skrivaj 'zdravim', še sestri prednici ne.
Spomnim se tudi nekega otročička, ki mu je manjkal del gornje ustnice. Do enega leta starosti je pil vse po dudi. Potem je zdravnik odločil,da ga je treba začeti hraniti po žlički. To je doletelo mene.Pri hranjenju pa se je otrok začel dušiti. Treba je bilo ukrepati v hipu. In sem se spomnila mame, kako je doma včasih kakšnega prašička,ki se je začel dušiti, hitro zgrabila za zadnje noge in ga tresla, da se mu je sprostila dihalna pot. Jaz sem pa to z otrokom naredila. Zgrabila sem ga za noge, ga dvignila in tresla, da je zopet začel dihati. Sicer bi se zadušil, kaj bi pa potem naredila, če bi se mi to zgodilo,ne vem. Najbrž bi se mi zmešalo ...

Bili ste torej pri sestrah, potem pa ste odšli. Je bilo to zaradi vojne?
Da, bila sem celih šest let, čeprav še brez zaobljub. Zadržanje zaobljub pa je moje življenje preusmerilo prav k tiste- mu, čemur sem se hotela izogniti. Božja previdnost mi je naložila drugačen križ. Morala sem se poročiti in sprejeti na- menjeni križ. Že prej, pri sestrah, sem zbolela za tuberkulozo, posledice pa so bile tudi na očeh. Zaradi krvavitve je prišlo do težav z vidom.Z levim očesom lahko berem, na desno pa zaznavam le svetlobo. Težave sem imela tudi z vne- tjem kolka. Bolezen je napredovala. Že pred selitvijo v taborišče (med vojno) sem dobila hude bolečine v križu.Včasih so pojenjale,pa se zopet pojavile. Ses- tre so imele z menoj veliko skrbi. Če so me odposlali zaradi bližajoče se vojne, ne vem. Prav gotovo takrat niso priča- kovali nič dobrega,čeprav mé 'notri' kaj dosti nismo bile seznanjene z dogaja- njem v svetu. Če bi vse vedela, ne bi negodovala in zapustila sester. Tudi ne bi objokovala vrnitve v svetno življenje

Kako ste pa preživeli vojno? Ste bili izseljeni?
Vojno sem kar srečno preživela, le bo- lezni so me v življenju pogosto mučile. Težko je o vsem na kratko povedati. Preživela sem tudi s svojo iznajdljivostjo Med drugim mi je bil obljubljen kirurški nož (zaradi žolča), zopet so se oglasila pljuča.
Da, bila sem izseljena. Kar pet 'lagerjev sem dala skozi'-Groshenesdorf, Nossen, Könistan, Pirna in Seifersdorf, iz kate- rega sem srečno pobegnila. Pisala sem domov mami,naj pride kdo pome.Zaradi slabe hrane in bolezni sem bila namreč čisto upadla in sem že izgubljala upanje da bom še kdaj videla domače kraje. Zaradi bolnih vretenc sem v taborišču morala ležati v mavcu. Skušala sem se kljub temu utrditi in pripraviti za pot domov. Hvala Bogu se je vse lepo izte- klo. Ojunačil se je moj svak Vinko Dež- man,sedaj že pokojni. Bog in Mati Božja sta poskrbela za vse. Taborišče sem zapustila na praznik Marijinega vnebo- vzetja. Po dolgi poti,ki je nisem poznala sem prišla na železniško postajo, kjer sem zagledala svojega spremljevalca. Potovanje je bilo tako mučno,da sem že čisto opešala. Potovali smo čez Češko. Ponoči smo doživeli pregled potnikov. Delala sva se, kot da sva mož in žena in da mi je slabo.Bila sva v kotu vagona napol sem si zakrila obraz, zaradi medle svetlobe pa sprevodnik ni dobro videl. Božja pomoč in Marijino varstvo sta naju spremljala vse do doma.
Ker je pri mami primanjkovalo prostora, je zame poskrbel očim. Stanovanje sem dobila v tej hiši, ker je stanovanje zgo- raj po naključju bilo prazno. Spodaj je bil poštni urad. Po vrnitvi je bila nevar- nost, da me zaradi bega vrnejo, vendar so me na srečo zaradi bolezni pustili doma. Imela pa sem skoraj do konca vojne več neprijetnih obiskov nemške specialne policije. Rešila me je bolezen, saj so me poslali v brežiško bolnišnico, kjer so mi vse telo dali v mavec, le glava,roke in noge so ostale proste. To sem nosila kar šest mesecev.
Pošta se tudi kasneje ni hotela izseliti. Kar dvajset let je bila v naši hiši.

Po vojni ste se pa poročili ...
Še ne povsem pozdravljena sem se morala poročiti in to zaradi posestva, čeprav nisem imela te želje. Moža sem dobila iz dobre družine.Poznala sem nje gove starše. Bil je izučen čevljar. Poleg svojega poklica je ljubil tudi zemljo.Živ- ljenje je teklo naprej. Ko mi je bilo kdaj hudo, sem napol zares, napol za šalo potožila, da bi,če bi se še enkrat rodila, raje šla v samostan, kot pa se poročila. Saj v zakonu ni bilo samo hudo,niti sa- mo dobro, a biti mati je najtežji poklic.

Vi že veste, ko ste preizkusili oba načina življenja. Katerega leta ste se pa poročili?
Šestinštiridesetega. Naslednje leto je bila rojena prva hčerka,leta 1951 pa še druga. Včasih že kar malo pozabljam. Veste, nisem več mlada.

Kako ste pa hčerkama dali ime? Je kakšna Marija ali Minka, tako kot vi?
Prva je krščena na ime Marija, uradno pa je zapisano ime Maristela,to pa zato ker se je babica v bolnišnici pri vpiso- vanju imen novorojenčkov ponorčevala, da ne bo spet kakšna Micka.Mislila sem si: "Ob Marijino ime se spotika. Pa prav moja bo Marija - Maristela (Zvezda mo- rja)." Ena od sester usmiljenk, po imenu Maristela,mi je ostala v zelo lepem spo- minu. Tako je bilo v bolnišnici zapisano ime Maristela. Babica se je zelo čudila, od kod takšno ime,pa ji nisem razlagala Hčerka sedaj živi kot invalidska upoko- jenka v Avstriji. Delala je v bolnišnici na zelo težkem oddelku in je bila v pomoč bolnikom in sestram.
Kaj pa druga hčerka?
Je Ivana, kličemo jo pa Ivica. Rojena je v tej hiši. Na stara leta živim pri njej. Tam,kjer sem živela prej,pa sedaj njena hčerka gradi svoj novi dom.Kmetovanju smo se odpovedali potem, ko je opešal mož, mladi pa so hodili v službo in niso zmogli vsega.
Mož je že pokojni?
Ja, zdaj bo že deveta obletnica. Bil je pokončen kristjan. Ne spominjam se, da bi kdaj opustil nedeljsko mašo. Rad je sodeloval pri procesijah in nosil 'nebo'. Pomagal je pri postavljanju božjega groba v cerkvi. Pri pogrebu je župnik dejal, da pri njem nikakor ni veljal tisti pregovor: "Blizu cerkve,blizu pekla" Rad je molil rožni venec.

Recimo še kakšno besedo o Brat- stvu in reviji Prijatelj. Ste že dolgo naročeni?
Mislim, da je moja mama bila prva na- ročnica v Leskovcu in sicer po zaslugi pokojne ge. Ančke Salmič. Tudi prvo pismo pokojne Mimice Pust mi je mama dala v branje. Tako od vsega začetka spremljam to našo revijo.Mama je nekaj malega napisala in je bilo tudi objavlje- no v rubriki 'Želim si prijatelja." Sama pa nisem še nikoli kaj napisala. Rada pa berem; vse, kar mi lepega, poučnega in duhovnega pride pod roke.

Menda ste osebno poznali Mimico Pust iz Mirne peči, ki je dala pobudo za revijo Prijatelj. Kako ste pa njo spoznali?
Da, osebno sem jo poznala, po posre- dovanju pokojne Ančke Salmič. Prišla je tudi na obisk k moji mami v Leskovec, mama in jaz pa sva bili na obisku pri njej Peljal naju je tedanji kaplan, g. Tone Marinko, s seboj pa je imel tudi Jezusa, da je obhajal njeno teto. Za spomin mi je Mimica dala lep križ iz vžigalic, ki ga imam še sedaj na steni. Prijatelja pre- berem do zadnje vrstice in kar takoj, posebno še sedaj,ko nisem več za delo Le pri pripravi zelenjave še malo poma- gam. Po hiši počasi hodim z berglami, k maši pa me hčerka zapelje z vozičkom.

Omenili ste g.Toneta Marinka. Veste da je zelo dejaven pri Prenovi v Duhu. Poznate to?
G. Marinko je v mamini sobi nekajkrat opravil daritev svete maše. Tudi nekaj ljudi se je zbralo in smo vse postregli. Zelo lepo je bilo. Po zaslugi g. Marinka sem bila tudi jaz deležne Prenove v Du- hu.Tedaj se to še ni tako imenovalo.Ko se je trudil s svojim poslanstvom,je tudi mene z dvema drugima vzel s seboj na tečaj v Novo mesto. Tam smo se du- hovno poglabljali. Ko se je poslovil od naše župnije,nam je vsak mesec pošiljal tekste za razmišljanje in branje Božje besede. Veste, povsod sem zraven. Veliko je potrebno moliti, ampak sedaj včasih kar ne zmorem več. Zadnja dva, tri mesece, sem začela kar dremati.

Leta so se nabrala in veliko vaših vrstnic in vrstnikov je že pokojnih. Ste sami kdaj mislili, da boste kar umrli? Najbrž je nekoliko čudno vprašanje, ampak vseeno.
Tudi že.Mrzlica me je napadla (ob plju- čnici), to vem, in pa,da so me držali ter polivali z mrzlo vodo. Tega se spomnim, ker je bilo zelo mrzlo (smeh). Ivica je potem dolgo spala pri meni in me pazila Dajali so mi umetno hrano v žilo... Ta- krat sem mislila, da bom "šla". Sem pa še zdaj tukaj. Nisem se še spokorila za svoje slabosti in pomanjkljivosti (smeh)
Hčerka Ivica doda: "Res je že umirala. Srce ji je že nehalo biti,pa sva jo s se- stro, ki je bila doma,da bi mi pomagala, še 'zrukali' (pretresli). Živela je naprej in še živi."
V življenju ste, kot smo slišali, pre- brali veliko knjig. Katera vam je bila najbolj všeč? Katero bi ponovno vzeli v roke?
Sveto pismo imam najrajši.Veliko dobrih knjig sem prebrala. Pa tudi Prijatelja in druge cerkvene revije rada berem.Zase sem rekla,da bom vse revije prej odpo- vedala kot Prijatelja. Počasi pa se bom le morala tudi temu odpovedati.

Ste bili kdaj na kakšnih srečanjih?
Le štirikrat - dvakrat na Raki in dvakrat v Šmarjeti,na povabila Prijateljstva bol- nikov in invalidov. Hvala za vabila, zelo rada sem se udeležila. Včasih, ko sem imela v oskrbi svojo mamo in od kapi prizadetega moža, nisem mogla, sedaj sem pa opešala.

Kako pa ste se spoznali s Tilko?
Na Raki mi je 'padla v oči' zaradi svoje požrtvovalnosti do invalidov. Potem je prišla na obisk.

Doma ste čisto poleg cerkve v Les- kovcu. Ste radi hodili k maši?
Naša hiša je od cerkve oddaljena le sto korakov, a sedaj je še to preveč. Prej sem pa vsak dan šla k maši in tudi k svetemu obhajilu. Sedaj me z vozičkom zapeljejo do kapele v župnišču, noter pa grem z berglami. Sedaj pa doma po Družini sledim koledarju in berem bogo- služna berila.
Žal se mnogi ne zavedajo, kaj imamo pod ključem v tabernaklju-jetnika Božje ljubezni. Tako površni so danes ljudje. Manjka žive vere. Bog se nas usmili! Marija naj nam pomaga!

Čeprav Prijatelja berejo večinoma le bolniki, invalidi in starejši, me vseeno zanima, kaj torej svetujete današnji mladini.
Naj držijo tisto, kar so pri birmi obljubili. Naj ne opuščajo obiska cerkve,da bodo slišali kaj lepega in dobrega; pa da bi si k srcu vzeli. Pa starše naj ubogajo, ka- teri imajo še dobre.

Nam zaupate še kakšno svojo željo?
Želela bi, da bi tudi moji potomci živeli po Božji volji. Ampak danes so takšni časi, da jih vleče še na druge strani. Mladina se mi smili. Danes je svet za- peljiv. Že samo tukaj pri nas je na eni strani nočni lokal,na drugi pa gostilna... V soboto oziroma nedeljo do štirih zjut- raj ni miru. Pojejo, žvižgajo, kričijo, vži- gajo avtomobile in hrupno speljujejo ... Zdaj sem se nekoliko navadila, nekaj časa pa je bilo kar hudo.Nimam kakšnih drugih želja.Hvala Bogu za vse dogodke življenja, tudi zato, da ste me danes prišli obiskat! Nikoli nisem pričakovala česa takšnega. Hvala vam!

Tudi mi smo rekli hvala za ta sprehod po življenju,za kramljanje. Minka iz Les- kovca nam je s svojo pripovedjo goto- vo zelo blizu. V njej na videz ni nič kaj izrednega,kot je včasih v življenju koga s katerim imamo pogovor za Prijatelja. Pa vendar je nekaj čudovitega, da po vseh življenjskih preizkušnjah ohranja močno vero,pa tudi vedrino,preprostost in še vedno zelo ceni življenje sester redovnic, med katerimi je preživela del- ček svojega življenja.

Če Boga ni, se vse stemni ...

Spremljala sem umirajočo bolnico. Imela je raka, pravzaprav je rak obvladoval njo.Kakor divja zver se ji je zažrl v nje- no telo. Ko sem jo vprašala, kako se počuti, je mirno rekla: "Tako kot Bog hoče, tako je prav tudi zame." Veliko je premolila. Nikoli ne bom pozabila njenih besed: "Ni me strah,ker vem,kam grem. Grem k usmiljenemu Bogu,ki me bo spre jel v svoje naročje. Če hočem gledati Boga, moram umreti. To ni samo ura smrti,ampak najdragocenejša ura v živ- ljenju. Pri Bogu bom še vedno molila za vse vas." Zaradi napredovanja bolezni ni mogla več zbrano moliti. Noč in dan je v rokah držala rožni venec in se ga krčevito oklepala, ko je bila bolečina najhujša. Rožni venec je bil njeno naj-

močnejše orodje za premagovanje bo- lezni. Zaradi poslabšanja bolezni kakšen dan ni zmogla zmoliti niti enega očena- ša. Rekla je: "Dobro je, če človek moli takrat, ko je zato še čas. Bolezen mi jemlje zbranost in moč. Svojo nemoč in raztresenost darujem Bogu. Manj mu govorim in bolj ga poslušam, kaj mi On govori."
Čeprav je postajalo njeno telo vse bolj onemoglo, je ostala zdravega duha. Do zadnje sekunde zemeljskega življenja je bila zasidrana v Bogu. Mirno je umrla nekaj minut zatem, ko je prejela sveto obhajilo. Tudi po smrti je ostal njen ob- raz še vedno svetal. Čutila sem, da je že v Božjem naročju. Naučila me je, da je molitev dihanje duše in zato reden dotok Luči in moči. Papež Janez Pavel II. je v Apostolskem pismu Rožni venec Device Marije zapisal: "Ritem dihanja v rožnem vencu pospešuje vztrajnost kli- canja, da bi Kristus sam postal dihanje, duša in "vse" našega življenja."
Čutim, da me ta žena z molitvijo še ve- dno spremlja.Po njej je moja pot blago- slovljena in psalm 16, 11 bolj razumljiv: "Daješ mi spoznati pot življenja,polnost veselja pred Tvojim obličjem." Izkusila sem, da po globokem odnosu z bližnjim molitev spontano priteka iz srca in dari tev sv.maše dobi prav posebno globino Za to ženo v polni meri veljajo besede v molitvi Chiare Lubich: Res je. "Če Boga ni, se vse stemni. Če smo zasidrani v Bogu, smo svetli," se me dotika božično voščilo prijateljice invalidke. Ob vhodu v kapelo Kliničnega centra sem na oglasni deski prebrala pričevanje staršev, ki so več mesecev trepetali za zdravje prezgodaj rojene hčerke: "Verjameva,da je najina hčerka izmoljena po trpljenju mnogih." Koliko življenj je izmoljenih po skritih molitvah ljudi,ki jih morda nikoli ne bomo spoznali!

Koliko ljudi je rešenih zaradi vztrajne molitve v kontemplativnih redovih! Koli- ko duhovnih poklicev je izmoljenih zara- di darovanja trpljenja številnih bolnikov in invalidov! Tega ne bomo nikdar izve- deli. Verjamem,da je molitev učinkovito zdravilo za številne rane.
Smo v letu rožnega venca.Morda bomo v tem letu zmolili kakšen rožni venec več za prijatelja, družino, narod, Cer- kev... Dragocenost življenja so trenutki ko veš, da kdo zate moli. Ne vemo, kaj nam bo prineslo novo leto. Želimo si, da bi nam bil vsak dan vračanje v Božje naročje. Vse,karkoli se bo zgodilo,sprej mimo z zaupanjem in vero.
Papež Janez Pavel II. je v omenjenem Apostolskem pismu zapisal: "Mnogotere skrbi sem položil v molitev rožnega ve- nca in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo."
Edina pot, da se naučimo moliti rožni venec, je ta,da ga molimo. Molitev raz- svetljuje duha, odganja slabe misli in umirja. Da vse to drži, me je naučila umirajoča bolnica. Bolj ko je trpela,bliže je bila Luči in ta svetloba je prehajala tudi name.

Janja Ahčin

Oče Henrik in Bratstvo

V jeseni 2002 smo na sre- čanju na Mirenskem gradu odgovorni Krščanskega bratstva bolnikov in invali- dov in nekaj sodelavcev skušali nekoliko bolje spoznati življenje ustanovitelja Bratstva, francoskega duhovnika očeta Henrija Françoisa. Pri tem smo uporabili še neobjavljen prevod knjige o njem, ki ga je pripravil lazarist g. Stanko Boljka. Knjiga je v Franciji izšla sicer že leta 1989. Lik o.Françoisa je tako privlačen, da je vse udeležence srečanja dobe- sedno 'zgrabil'. Upamo, da bo tako tudi z bralkami in bralci Prijatelja. V letu, ko sicer majhno, a preizkušeno in trdoživo Bratstvo v Sloveniji praznuje trideset let svojega delovanja, začenjamo v tej rubriki objavljati zgodbo njegovega živ- ljenja. Da bi knjigo in življenje o.Henrika bolje razumeli, za začetek objavljamo tri predgovore v knjigo: Predgovor vod- stva Mednarodnega krščanskega brats- tva bolnikov in invalidov,duhovnikovega nečaka in sodelavca Luka,in pa avtorja, nekdanjega in sedaj že pokojnega ver- dunskega škofa Boillona.

Uvod

Končno je tukaj! Kdo, kaj?
Knjiga, v kateri bomo srečali človeka, ki nas bo presenetil. Oče Henrik François, duhovnik škofije Verdun, umrl 1986.
Njegova preprostost in nevsiljivost sta morda vzrok,da je neznan,vsaj za mar- sikoga.
In vendar ga številni kristjani, ne samo katoličani, mnogi možje in žene v več kot štiridesetih državah in to ne samo francosko govorečih, občudujejo in se mu zahvaljujejo. Ti možje in žene so bolniki in invalidi, stalno bolni ali telesno prizadeti.Zanje je bil oče François (izg: Fransuá), kot so ga imenovali, neke vrste razodetje. Sam je bil bolan, toda tekom več kot šestdeset let ni nehal klicati tistim, ki se jih je dotaknila bole- zen ali invalidnost,naj vstanejo, stopijo iz svoje osamljenosti, se obrnejo k dru- gim in naj postanejo odgovorni zase, za svoje okolje, za Cerkev v svojem kraju in za Cerkev vsega sveta.
Pri nastanku te knjige so sodelovali:Med narodno Krščansko Bratstvo bolnikov in invalidov (FCPMH - Bratstvo), ki ga je oče Henrik François ustanovil l. 1945; ustanova Naše Gospe darovanja, ki jo je tudi ustanovil o. François (1947), ter oče Boillon, nekdanji škof v Verdunu, ki je poznal o.Françoisa, še preden je po- stal njegov škof.
Zakaj ta knjiga?
Zato, ker so tisti,ki so od blizu ali daleč sodelovali v poslanstvu Bratstva, želeli bolje spoznati o.Françoisa. Hoteli so,da bi jim prek odločilnih trenutkov njego- vega življenja, ki jih je mogoče odkriti v neštetih njegovih spisih,bilo omogočeno priti do njega,ki jim je pomagal,da so se nova in znova dvigali in s tem izpolnili Jezusovo besedo "Vstani in hodi!" To evangeljsko misel je oče François stal- no uporabljal in pojasnjeval in to tako jasno, preprosto in prepričljivo,da ga je vredno znova poslušati.
Mnogi, bodisi prijatelji Bratstva, ki so jim pri srcu bolniki v Cerkvi, so slišali govoriti o očetu Françoisu in njegovem poslanstvu. Nedvomno bodo veseli, če ga bodo bolje spoznali.
Ko knjigo predstavljamo, dodajmo še to da nas je v Franciji in po vsem svetu mnogo, ki nas je oče François znova priklical v življenje. V Evropi in Latinski Ameriki,v Afriki in celo v Aziji so številni ki jih je dvignil in jih z oživljenim upa- njem poslal na pot. Nešteti bolniki in invalidi so vstali in se podali na skupno pot. In temu se ne smemo čuditi, saj nauk očeta Françoisa ni nič drugega kot vesela evangeljska novica. Dobra novica je za vse, še posebej za bolnike in invalide, za tiste, ki nosijo globoke telesne in duhovne rane. Prav te, ki so tolikokrat zapuščeni,je oče François učil kako naj postanejo družina, Bratstvo.
Z Bratstvom smo začeli, v Bratstvu na- daljujemo, Bratstvo nam je spremenilo življenje. Rešili smo se osamljenosti, se zavedli odgovornosti in se,zvesti Cerkvi odločili za delo.
Želeli bi, da se naše napredovanje na- daljuje tudi s to knjigo, ki naj pomaga še mnogim drugim.
Luis Itamar, ki je bil do svoje smrti od- govoren za Bratstvo v Latinski Ameriki, je zapisal: "Bolezen ali invalidnost nas ne oprostita, da bi delali za boljši svet. Ko bomo sojeni, ne bodo upoštevane naše bolezni in invalidnost, ampak naše dolžnosti in odgovor nanje."
Prav to je hotel doseči oče François s svojim povabilom bolnikom in invalidom vsega sveta.

Mednarodna ekipa

Prijatelji bralci!

Brali boste o življenju očeta Françoisa in njegove številne spise. Da boste za- čutili njihovo izredno bogastvo,se boste morali potruditi, da boste brali s poniž- nim in preprostim srcem. Brez tega od branja ne boste imeli koristi.
Oče François se je rodil v premožni dru žini in bil zelo nadarjen. Če bi le hotel, bi v Cerkvi dosegel ugledno mesto, a je to zavrgel,da bi bil na razpolago ubogim in majhnim. Njegova naravna ponižnost mu je pomagala,da je bil vsem na uslu- go. Nikoli se ni silil v ospredje in vedno je želel, da bi vsi dobili svoje mesto, preden bi se tudi on usedel. Hotel je biti zelo majhen in ker je bil popolnoma prepričan, da je vse, kar je bil in kar je imel, prejel od Boga, ni prav nič dvomil, da bo še naprej dobival vse potrebno. Da je ostal skromen, vedno dostopen in preprost z vsakim človekom,še posebej pa s preprostimi, mu je pomagala glo- boka vera. Tisti, s katerimi je govoril, so ga vedno razumeli. Videli so, da se nima za pomembnega. Njegovo geslo je bilo: "Da bom duhovno rasel, mi bodo pomagale težave, ki jih ne bo nikoli zmanjkalo". Ker je bil o tem prepričan, je bil vedno na razpolago preskušanim.
Ko nas je vabil,naj gremo z njim, je do- bro vedel, da se bomo za to odločili le z Božjo močjo.Vse bomo morali pričako- vati od Boga in verjeti,da je vsak bližnji naš brat in prijatelj. Vse svoje življenje je daroval evangeljskemu Bratstvu, tistim, o katerih je v evangeliju rečeno, da so majhni in ubogi.
Prosimo očeta Henrika Françoisa, naj nam pomaga, da se bodo spreobrnila naša trda, sebična in zaprta srca. To doseže le tisti,ki sprejema Božje navdi- he. Oče Henrik je bil pravi vrtnar duš, ki je z Božjo pomočjo mnoga srca po- polnoma spremenil.
Prijatelji bralci! Če bomo Bogu dovolili, da nas prime za roko, bo naše življenje postalo podobno življenju očeta Fran- çoisa. Po pomoč se je zatekal k sv.Te- reziji Deteta Jezusa. Odločil se je, da mora biti tudi zanj veljavno,kar je zapi- sala:"Kar je Bogu v moji revni duši všeč je to, da se veselim svoje majhnosti in revščine; veseli ga, ko vidi, da sem popolnoma prepričana, da je usmiljen". Oče Henrik François je kot pravi umet- nik pomagal obupanim, zavrženim, zapuščenim; takim, o katerih so ljudje trdili, da so nekoristni, prav za nobeno rabo. Kot oče in brat jih je vabil, da so prevzeli majhne odgovornosti. Rekel bi, da je imel sveto sovraštvo do vsega, kar ljudi ponižuje. Bodite prepričani, da je bilo to izredno življenje stkano iz drobnih ničev, ki jih je oče Henrik z globoko vero in brezmejnim zaupanjem podarjal Bogu. Vsi ponižni, ki priznajo svojo majhnost, se bodo dobro počutili v Bratstvu, v katerem se z majhnimi stvarmi, ki ne vzbujajo pozornosti, vse doseže.

Luka François, nečak očeta Françoisa

Kratek življenjepis očeta Henrika Françoisa

Teklo je l. 1951. Malo več kot leto dni sem bil župnik v župniji Dole (Jura). Ker sem bil dotlej profesor, sem o pastoralnem delu le malo vedel. V župniji je bila skupina žená, ki jim je bilo skupno,da so trpele zaradi ra- zličnih bolezni. Povabile so me,naj se ude- ležim njihovega srečanja. Toda zvabile so me v past. Povedale so mi, da dokler ne bom šel v Verdun, ne bom razumel ničesar o duhovniškem delu med bolniki. Same so šle v Besançon z namenom, da bi slišale nekega duhovnika Henrika Françoisa, ki jih je nadvse navdušil. Rekle so mi tudi, naj gre z menoj v Verdun tudi duhovnik, ki je odgovoren za bolnike v Lurdu. Tudi on bi se moral "spreobrniti".
Ker sem želel,da bi bil dober župnik,sem jih ubogal. Posrečilo se mi je,da sem za pot v Verdun prepričal tudi omenjenega duhov- nika. Nisva se mogel otresti dvomov. Kaj naj bi razen vojaških pokopališč našla v Verdunu?
Tam sva šla na srečanje Katoliškega Brat- stva bolnikov in invalidov (Op.:prvotno ime Bratstva). Prvo presenečenje: vsi organi- zatorji so bili več ali manj zdravstveno pri- zadeti. Drugo presenečenje: duhovnik naju je sprejel, kot da bi bili že dolgoletni prija- telji. Pomagal mu je duhovnik dominikanec, ki je svoje delo vršil iz svojega invalidskega vozička.
Tretje presenečenje: na istem dvorišču so se godili pravi čudeži; čudeži razigranosti, pravega veselja in navdušenja, udeleženci so prepevali.Duhovnik je govoril preprosto, domače, življenjsko. Od časa do časa je nagovor prekinil z domislico, ki je poslušal- ce spravila v veselo razpoloženje. Že po njegovih prvih besedah sem si rekel, da je iz njegovih besed sijalo evangeljsko sonce. V evangeliju je bila dobra novica prav za poslušalce, ki jih je imel pred seboj. Ko je končal govor, mi je prišla misel, da je nje- gova tako naravna beseda pomagala, da so se dvigali v nadnaravni svet.
Ko sem enajst let pozneje dobil milost, da sem postal škof takega duhovnika, sem bil tega zelo vesel. Tako kot je za Bratstvo navduševal svoje župljane, je v Bratstvo "vkrcal" tudi mene. Tako daleč je to šlo,da sem v francoski škofovski konferenci prev- zel odgovornost za bolne in invalidne Fra- ncoze v domovini in izven nje. Zaradi te dolžnosti sva se z očetom Françoisem po- gosto srečevala.
Umrl je nekaj mesecev prej,preden sem za radi starosti šel v pokoj. Takrat mi je prišla misel,da bi napisal drobno brošurico o nje- govem življenju. Prosili so me, da bi storil kaj več. Rekli so mi, naj napišem njegov življenjepis in kar takoj začeli pošiljati vire in literaturo, ki bi mi pri delu pomagali. Med stvarmi, ki so mi jih poslali, je bilo nekaj tako intimnih, da se posebej zahvaljujem, da so mi jih zaupali.
Priznati moram, da se mi je naloženo delo zdelo kar zahtevno. Tudi tisti škofje,ki smo upokojeni, nismo nezaposleni. In priznati moram, da sem star. Študij dokumentov,ki govorijo o očetu Françoisu in vse drugo, kar je bilo v zvezi z njim,je presegalo moje moči. Taki so bili moji občutki. Na pomoč so mi prišli tisti, ki so mi rekli,da se "mudi". Dodali so: "Napišite kratek življenjepis, da ga bomo čimprej dali ljudem v roke" Potru- dil sem se.
Prepričan sem bil, da se bo moral najti ne- kdo, ki bo imel zadosti časa za temeljitejšo in bogatejše delo.Ves vesel sem zvedel,da duhovnik Kolly, duhovni pomočnik Bratstva v Švici,pripravlja doktorsko razpravo "Brat- stvo in oče François". (Op.: O.Kolly je od l. 2002 tudi duhovni pomočnik evropskega Bratstva).
Zahvaljujem se Gospodu,ki mi je dovolil, da sem svojo nalogo izvršil.
In zahvaljujem se o. Françoisu, ki me je pri urejevanju njegovega življenjepisa osrečil in obogatil.

Peter Boillon,
upokojeni škof v Verdunu (se nadaljuje)

Adventno srečanje v Jaršah

Člani kamniške skupine KBBI se redno sre- čujemo od pomladi 2000. Po skoraj treh letih rednih srečevanj najbrž lahko rečem prijatelji, kajti med seboj smo že spletli ra- hločutne vezi. Letos smo se povezali še z domžalsko skupino, ki se je zaradi arhitek- tonskih ovir teže zbirala. Dogovorili smo se za skupna srečanja in tako razrešili tudi težavo zaradi naše maloštevilnosti. Zdaj nas je vedno dovolj,tudi če nas nekaj manj ka. Če smo vsi, nas je dvajset. Zbiramo se vsak drugi mesec v župnišču v Jaršah pri Domžalah, v veroučni učilnici, kjer takrat ni verouka in je dostopna tudi za tiste, ki smo na invalidskem vozičku.
Srečanje odslej izmenično ali skupaj pripra vljata Katja Miklič in Marija Vraničar.Vsaka prevzame delež,ki ji bolj leži. Nič posebne- ga: ne ustvarjamo pomembnih dogodkov in nimamo velikih načrtov. Veseli smo že, da lahko pridemo skupaj: k molitvi, petju, po- govoru in k maši. Obhajamo jo skupaj z župljani. Za duhovno misel ali pripravo na mašo največkrat prosimo jarškega župnika, včasih tudi gosta od drugod.To so naša po poldanska srečanja. Enkrat na leto imamo celodnevno srečanje na Zaplani. Tam smo že pripravili tudi rožnovensko pobožnost.
Naše predbožično srečanje je potekalo sredi decembra. Takrat nam je pomagala usmerjati misli na mašo Rezka Vrhunc, ka- tehistinja in tudi članica Bratstva. Župnik je bil med tem na voljo za spoved. Adven- tno pričakovanje smo uglasili v spokojni molitvi za mir v svetu in v svojih dušah.
Posebno doživetje naših srečanj v Jaršah je prav gostoljubje,ki smo ga deležni v žu- pnišču. To je sodelujoč, dopolnjujoč odnos med nami, župnikom Janezom Kvaternikom in župljami. Z zahvalo v imenu nas vseh in s kratko predstavitvijo Bratstva jim je Kat- ja po maši zaželela vesel božič. Druženje in spoznavanje novih prijateljev je veliko darilo, ki smo si ga drug drugemu podarili. Izkazano zaupanje v skupino in razumeva- nje naših prizadevanj je za nas pomenilo veliko pohvalo in spodbudo.
Gotovo pa je življenje skupine potrditev voditeljic in stalnih spodbud,da postanemo ustvarjalni v svojih lastnih okoliščinah in lastnem okolju.

Darinka Slanovec

Žive jaslice v Ligojni

Božičnemu pismu je bilo priloženo vabilo za ogled živih jaslic v Ligojni. Velikokrat mi je že prišla misel, da bi bilo lepo enkrat ogle- dati si žive jaslice, sedaj pa je prišel izziv- vabilo na uprizoritev samo za nas, bolnike in invalide.
Nestrpno sem pričakovala soboto, 28. de- cembra 2002. A zunaj je lilo kot iz škafa,v vabilu pa je pisalo, da v primeru slabega vremena uprizoritev odpade. Poklicala sem na Vrhniko:"Ali tudi pri vas dežuje?" Odgo- vor je bil: "Tudi, ampak bo nehalo. Ali imaš kaj dobre volje? Kar na pot!" Ko sem se usedla v avto,me je poklicala prijateljica in odpovedala. Ustavila sem se pri drugi pri- jateljici. Čakala me je že,a je bila v dvomih zaradi dežja.Vendar je šla.Dež je na prizo- rišču čisto ponehal. "Bog nas ima pa čisto zares zelo rad. Še dežju je ukazal, naj preneha," smo komentirali. Počasi smo se zbirali s Primorske, Dolenjske, Gorenjske... "Nič nas ne ustavi,tudi dež ne. Smo pa res vztrajni" smo hvalili drug drugega.Nestrpno sem pričakovala pričetek živih jaslic -prizor popisovanja. Doživeto smo nato spremljali Jožefa in Marijo na poti skozi mesto Betle- hem -Ligojno,kjer ni bilo prenočišča. Nisem si mogla predstavljati, da bi morala to de- ževno noč prebiti zunaj na prostem.

Katja Miklič

Trop milih ovčic nas je pričakal v ogradi ob obronku pastirskih koč. Po bližnjih gričih so goreli kresovi, ob katerih so se greli pastirji in čuvali svoje črede. Domačini, preoble- čeni v pastirje,so v lesenih kočah zanimivo prikazali življenje ljudi v starih časih. Pletli so koše iz vrbovih vej,predpražnike iz ličja predli volno na kolovratu, mleli žito in prali obleke. Dekleta in otroci so šivali punčke, fantje so veselo prepevali ob harmoniki, možje pa kuhali žganje. Iz koč je bilo čutiti toplo, prijetno in domače razpoloženje. Tudi Jožef in Marija sta bila lepo sprejeta, saj so jima pastirji ponudili prazno kočo in jima dali nekaj odej za prenočitev.
Tisto noč je bilo v zraku čutiti nekaj skriv- nostnega in nenavadnega, nato pa se je na skali prikazal angel in oznanil pastirjem: "Danes se vam je rodil Zveličar,ki je Kristus Gospod." S pastirji smo pohiteli k hlevčku in v jaslih našli novorojeno dete. Najprej so se detetu poklonili pastirji in mu izročili svoje skromne darove. Za njimi so prišli k novorojencu trije modri; ti so mu podarili zlata, mire in kadila.
Veselje in mir, ki smo ga ob lepi uprizoritvi začutili v svojih srcih, smo nazadnje želeli tudi gledalci pokloniti detetu, ki nas je v jaslih radovedno opazovalo in se nam pri- srčno smejalo. Zazrti v Skrivnost,iz katere žubori življenje, sta se v naših srcih pora- jala hvaležnost in čudenje.
Čudovita uprizoritev je bila hrana za dušo, za telo pa so poskrbele pridne in skrbne gospodinje,ki so nam postregle z domačimi dobrotami in vročim čajem. Naše srečanje smo zaključili s sveto mašo v prijetni cer- kvici sv. Jurija v Ligojni. Mašo je za nas in domačine (še vedno v kostumih) daroval g.Franci Trstenjak, urednik radia Ognjišče, ki nas je z lepimi mislimi povabil k nedeljs- kemu družinskemu praznovanju sv.Družine.
DOBROTA, UPANJE, MIR in LJUBEZEN, ki so se na božično noč naselili po vsej zemlji,so se dotaknili tudi naših src.

Vesna Logar in Matej Mozetič

Novoletno taizejsko srečanje mladih

v Parizu

Letos sem se prvič udeležil Evropskega novoletnega srečanja mladine v Parizu. Bilo nas je osem deset tisoč mladih iz petintridesetih držav, od tega 2.300 iz Slovenije. Ker sem pred nekaj leti opravljal nadomestno civilno slu- ženje tudi med invalidi v Krščanskem brat- stvu bolnikov in invalidov,me je še posebej zanimalo, koliko so na tem srečanju nav- zoči invalidi. Srečal sem nekaj invalidov na invalidskih vozičkih, celo dva iz Slovenije. Med njimi so bili tudi slepi. Da bi tudi vi, ki berete Prijatelja, spoznali utrip tega sre- čanja, sem pripravil fotoreportažo, Nives Fabčič pa je opisala, kako je romanje doži- vljala na invalidskem vozičku.

Janez Strah

Nepozabno romanje

V minulem letu meseca oktobra smo se skupinica prijateljev odzvali na povabilo prijateljice Jane, da bistveno drugače in v javnosti dočakamo novo leto 2003. "Kako in kje?" smo se spraševali. Zgodilo se je - Bog nam je dal, da smo se lahko udeležili romanja, oziroma 25. svetovnega srečanja mladih v Parizu,v organizaciji gibanja SKAM Pobudnik in ustanovitelj nepozabnih duho- vnih vaj je brat Roger, ki nas je v času od 27.12. - 02.01.prišel na prizorišče tudi po- zdravit.
Naše romanje - potovanje, dolgo 1240 km v eno smer,se je začelo na Brezjah pri Ma- riji pomagaj s sveto mašo, ki jo je daroval škof Alojzij Uran. Čez petsto nas je bilo. Peljali smo se najprej prek Avstrije in Nem- čije in nato vse do Pariza. Pot z avtobusi smo premagovali in zmogli s pogovori,moli- tvijo, razmišljanji, pričakovanji,ob gledanju filmov z veliko potrpežljivosti, vsaj midva z Urbanom, ker, žal, naši avtobusi niso naj- bolj primerni za manj gibljive invalide. Toda s pomočjo dobrih mladih, z dobro voljo in željo po nečem novem, ki nas bogati, smo prispeli v veliki in gostoljubni Pariz. Po op- ravljenih birokratskih zadevah, ki se tudi v tujini ob deset tisoč mladih iz vsega sveta vlečejo kot jara kača, ter vseh potrebnih informacijah,Bogu hvala tudi v slovenščini, so nas končno razdelili po prijaznih druži- nah in raznih domovih širom po Parizu, ki je res velik, poln zanimivosti in lepot, a na najino presenečenje tudi poln stopnic, vi- sokih pločnikov ter zelo strmih klancev...
Pri gospe, ki me je s spremljevalko Polono zelo lepo sprejela pod streho, sem naletela na nedostopno kopalnico in stranišče. Pa tudi sicer je bilo gibanje po hiši naporno. Prav tako je bilo grenko spoznanje, da sva se morali po dveh dneh od prijazne in dob- re gospe posloviti in se zaradi omenjenih težav preseliti k drugi družini v blok,kjer so že imeli enega fanta na vozičku s spremlje valcem,a so naju kljub vsemu lepo sprejeli. Da,tudi to je Pariz z okolico.Vendar dobro- ta, pomoč in gostoljubnost vseh Parižanov ter drugih narodnosti premagajo številne stopnice tudi do metrojev pod zemljo. Na vlakih in avtobusih se da potovati v vozič- ku kljub gneči. Duhovno smo se krepili v župniji Sv.Frančiška ter v Terezijskem eks- po centru, središču molitve za vse. Prejeli smo številne milosti, moč spoznanja, gesla srečanja - Bog te ljubi - Da, res nas ljubi - Njegova ljubezen je neizmerna - Bog,hvala ti zanjo! Prav tako želim reči HVALA za ljubezen darežljivosti pomoči, razumevanja in prijateljske topline prijateljem Jani,Roku, Poloni in vsem drugim, ki ste nama z Urba- nom omogočili povsem enakovredno rav- nanje in doživeto novo leto z zdravimi in nekaj invalidi iz drugih držav.
Iskrena zahvala velja tudi župniji Trnovo in kaplanu Marku Čižmanu, kjer sva bila lepo sprejeta in sva se tako brez težav skupaj z drugimi na dveh pripravah obogatila za res nepozabno romanje v Pariz mladih iz širnega sveta,kjer naj vladata mir in ljube- zen.

Nives Fabčič

Leto Janeza Janeža

V nedeljo, 12.januarja, so v župniji sv. He- lene v Dolskem praznovali devetdeset let rojstva in krsta rojaka in prvega slovenske ga laiškega misijonarja - zdravnika Janeza Janeža. Čudežno se je po vojni rešil iz vla- ka smrti, kamor so po vojni iz Avstrije v slovenska brezna zvozili, pobili in zagrebli na tisoče vernih Slovencev.
Janez Janež je želel pomagati najbolj rev- nim in ubogim ljudem,zato je šel v misijone na Kitajsko, kjer je ostal do svoje smrti. Njegovo glavno orodje, s katerim je poma- gal ljudem,sta bila kirurški nož in rožni ve- nec. Večkrat je zapisal: "Naredim vse, kar vem in znam, potem prepustim Bogu,da on ozdravi."
V župniji sv. Helene so razglasili to leto za leto misijonarja Janeza Janeža. Slovesno somaševanje je vodil upokojeni nadškof Franc Perko.V nagovoru je na njemu lasten način prikazal veličino dr. Janeza Janeža in obenem našo poklicanost, da ga posne- mamo.

Tone Planinšek

Draga s. M. Gonzaga!

Namesto papeževega pisma ob svetovnem dnevu bolnikov, ki do zaključka redakcije letos še ni bilo objavljeno, za letošnji sve- tovni dan bolnikov objavljamo nekaj prilož- nostnih člankov. Papeževo pismo, če bo izšlo, bomo objavili v prihodnji številki.

Lurški ozdravljenec

Približuje se praznik Lurške matere Božje in svetovni dan bolnikov, ko se bomo bolni iz vsega sveta, ki smo krščeni kot katoličani, vsaj za nekaj trenutkov globlje in močneje v duhu in molitvi povezali drug z drugim in vsemi ljudmi - kot nas vsako leto spodbuja najbolj znan in zdrav bolnik na svetu, pa- pež Janez Pavel II.
Minilo je že precej let, odkar sem z veliko skupino romarjev poromal v Lurd -kraj, kjer se je nebo tako nevsakdanje dotaknilo ze- mlje ... Koliko vere, upanja in ljubezni na tako majhnem prostoru, a vendar nobene- ga razočaranja ob tem, da se niso vsem uresničila pričakovanja o telesni ozdravitvi
Pred kratkim sem na spletnih straneh našel pogovor z Jean Pierre Bely-em,ki je priznan za šestinšestdesetega čudežno ozdravlje- nega iz Lurda.
Mož je danes star šestinšestdeset let, s svojo boleznijo pa se je srečal že daljnega leta 1972, ko je kot strežnik delal v bolniš- nici.Skleroza centralnega živčnega sistema ga je sčasoma posadila na invalidski vozi- ček in leta 1987 priklenila na posteljo.Tega leta je kot stoodstotni invalid s pravico do negovalca poromal v Lurd. Romanje ga je tako utrudilo, da je spremljevalce resno skrbelo, kako bo prenesel vožnjo domov.
Začelo se je med obredom bolniškega ma- ziljenja, ko je ležal na nosilih pred baziliko. Med obredom in molitvijo sta ga prevzela nevsakdanja radost in mir. Čutil je, kakor da od njega odhaja vse hudo, vanj pa pri- haja toplota, in to po tistih delih telesa, ki jih prej niti čutil ni. Ko se je prebudil iz te zamaknjenosti, je samostojno sedel na po- stelji.
Ponoči je vstal in pri tem skoraj ni potrebo val tuje pomoči. Spremembe ni prijavil lur- škim zdravnikom,ampak je to previdno raz- kril šele doma,najprej ženi,ki jo je pozdravil še iz vozička. Zdravniki so s pomočjo ma- gnetne resonance odkrili komaj zaznavne zaceljene poškodbe v možganih.
Omenja tudi odziv okolja. Njegov zdravnik se je veselil kot otrok, mnogi ljudje,s kate- rimi se sreča, se zjočejo, domači duhovnik njegovo ozdravljenje "uporablja" kot dokaz Božje ljubezni in potrebe, da verujemo v Boga. Vabijo ga na različne kraje; ponekod se ga bojijo, ker nočejo, da bi v bolnikih zbujal lažno upanje. Bolniki, s katerimi se srečuje, pa mu privoščijo ozdravitev in v tem vidijo znamenje upanja.
Vsi še živeči, ki so v Lurdu doživeli milost telesne ozdravitve, se nekajkrat letno tam tudi srečajo. V duhu se jim tokrat pridru- žimo tudi mi in si drug drugemu, Mariji in Stvarniku, privoščimo kakšno toplo in pri- jazno misel, pa čeprav bodo naše bolečine kdaj še tako hude.

Pripravil Jože Raduha

Enkratnost in neponovljivost življenja

Bolniški duhovniki iz Vse Slovenije so se tudi letos zbrali na svojem vsakoletnem srečanju v prostorih bolniške župnije v Lju bljani. Najprej vedno prisluhnejo izbranemu predavatelju.Letos je to bil upokojeni beo- grajski nadškof dr. France Perko. Zbranim duhovnikom je spregovoril o enkratnosti in neponovljivosti življenja ter o smrti v luči Kristusove odrešenjske skrivnosti. Kot pro- fesor teologije in strokovnjak za vzhodne krščanske Cerkve je v svojem značilnem jasnem in duhovitem slogu predstavil po- glede naše in drugih krščanskih Cerkva na smrt in življenje po njej,pa tudi to,kako naj verni ljudje gledamo na sodobne poskuse doseči 'naravno nesmrtnost' (kloniranje), prav tako pa tudi to, kakšen odnos naj imamo do nauka o reinkarnaciji,ki je značil- nost velikih nekrščanskih religij. Vse to so utvare, obenem pa gre za prelaganje od- govornosti za svoje življenje ali poplitvenje vere. Pravi odgovor na skrivnost življenja in trpljenja nam daje le Kristus. Ker je že dolga leta tudi sam bolnik, je navzočim seveda izrekel tudi lepe besede pohvale in spodbude.
Nadškofovemu nagovoru je sledil pogovor, nato pa je sledila tiskovna konferenca. Novinarje je predvsem zanimalo, kaj se je spremenilo v zadnjem letu glede možnosti delovanja bolniških duhovnikov. Odgovor je bil kratek: "Zelo malo."
Tretji del srečanja je bilo skupno kosilo in bratsko druženje. Tudi letos je udeležba (praktično vsi bolnišnični duhovniki v Slo- veniji) pokazala potrebnost in primernost takšnih srečanj.

Vlado Bizant

Rožni venec - pot k zdravju

Pri svojem delu ob spremljanju bolnikov se pogostokrat spomnim pokojne Marijine bol- niške sestre Mihelangele, ko mi je pripove- dovala tale dogodek. Ko je peljala bolnico v operacijsko sobo, se je z žepom zatak- nila v kljuko na vratih. Ob tem ji je iz žepa padel rožni venec. Bolnici je rekla: "Prepri- čana sem, da bo vse dobro in bo operacija uspela. Za vas bom molila rožni venec."
'Rožni venec - pot k zdravju' je geslo, ki smo ga v Cerkvi na Slovenskem izbrali za letošnji Svetovni dan bolnikov. Letošnje leto je enajsto po vrsti.God Lurške Matere Božje, 11.februar,postaja v Cerkvi in svetu vedno bolj prepoznaven kot svetovni dan bolnikov. Temeljni namen tega dneva je pospeševanje zavesti o spoštovanju dos- tojanstva vsakega človeka pri skrbi za nje govo zdravje. Ustavimo se danes ob pa- peževem apostolskem pismu Rožni venec Device Marije.
Papež je na 24. obletnico svoje izvolitve razglasil letošnje leto za leto rožnega ven- ca. Trajalo naj bi do njegovega srebrnega papeškega jubileja, 16. oktobra 2003. Ob tej priložnosti nas je obdaril z izrednimi mi- slimi o rožnem vencu,pri katerih človek ta- koj opazi, da ga je pisal nekdo, ki ga rožni venec spremlja že vse od otroštva.
Svoj odnos do te lepe molitve opisuje pa- pež takole:"Že od mojih otroških in mlado- stnih let je ta molitev zavzemala odločilno mesto v mojem duhovnem življenju... Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušenj. Mnogo skrbi sem položil v to molitev in v njem vedno prejel okrepčilo in tolažbo..."
Apostolsko pismo ima poleg uvodnih pojas- nil in sklepne misli tri osrednja poglavja. V prvem nas spodbuja, naj gledamo na Kris- tusa skupaj z Marijo. V drugem pokaže, da so Kristusove skrivnosti hkrati skrivnosti njegove Matere. Dosedanjim trem delom rožnega venca dodaja še četrtega, ki vse- buje "skrivnost luči", tiste luči, ki je Kristus sam. Imenujemo ga lahko "svetli del" rož- nega venca ali pa rožni venec luči. Posa- meznim desetkam dodajamo vzklik: 1. ki je bil krščen v Jordanu, 2. ki je v Kani naredil prvi čudež, 3. ki je oznanjal Božje kraljes- tvo (in klical k spreobrnjenju), 4. ki je na gori razodel svoje veličastvo, 5. ki je pos- tavil sveto evharistijo.
Lepo je, če lahko vsak dan zmolimo vse štiri dele rožnega venca. Mnogi zmorejo zmoliti le en del, bolniki pa včasih še manj. Papež priporoča, naj bosta ponedeljek in sobota posvečena veselim skrivnostim, torek in petek žalostnim, sreda in nedelja častitljivim. Tako ostane četrtek za premi- šljevanje svetlih skrivnosti. Papež piše: "Pridružitev novih skrivnosti je namenjena temu, da bi živeli rožni venec z novo zav- zetostjo za pravo krščansko življenje.Tako nas bo rožni venec popeljal v globine Je- zusovega Srca, brezna veselja in luči, trp- ljenja in poveličanja."
Molitev, ki je tako preprosta in hkrati tako bogata, zasluži, da jo krščansko občestvo ponovno odkrije. Papež nas vabi: "Storimo to predvsem v tem letu. Gledam vse vas, bratje in sestre vseh stanov. Vas,krščans- ke družine, vas,bolni in ostareli, vas,mladi: vzemite znova rožni venec z zaupanjem v roke"! In nadaljuje: "Pri tem pa tudi sami postajamo bogatejši in svobodnejši. V tej čudoviti molitvi se umirimo.Ko se zadržuje- mo v takšnem premišljevanju, zremo skozi te besede kakor skozi okno na življenje Jezusa Kristusa;ne le zremo,ampak posta- jamo njegovi sodobniki. Jezus postaja naš sodobnik; skupaj z njim hodimo in on hodi z nami; njegovo življenjska pot postaja naša in naša postaja njegova."
Presunjen sem bil, ko mi je mož v zrelih le- tih,ki se je zdravil v bolnišnici,na vprašanje če lahko kaj moli, odgovoril, da moli vsak dan vsaj tri ure. Tudi če vam ne bo uspelo zmoliti več kot desetko ali pa večkrat na dan po kakšno zdravamarijo, naj vaša mo- litev na bolniški postelji ali v invalidskem vozičku budi upanje in vedrino.

S papeževimi besedami molimo: "O, rožni venec, blagoslovljen po Mariji,blaga veriga ki nas povezuje z Bogom; vez ljubezni, ki nas zedinja z angeli; stolp zveličanja zoper napade pekla; varen pristan v vesoljnem brodolomu, nikdar več te ne izpustimo. Ti, naša moč v smrtni uri.Tebi velja zadnji po- ljub našega življenja ob naši smrti. Zadnji pozdrav naših ustnic bodi tvoje milo ime, o, Kraljica rožnega venca. O, dobra Mati, pribežališče grešnikov, vzvišena tolažnica žalostnih, bodi vsepovsod hvaljena, danes in vedno v nebesih in na zemlji!"

Ljubljana, 10. januar 2003

Miro Šlibar, bolniški župnik

LJUBLJANA:

Cvetana Priol - na poti k oltarju

Sporočila slovenskih škofij so v 1. številki za leto 2003 prinesla kratko novico, da je Sveti sedež odobril začetek škofijskega postopka za beatifikacijo Cvetane Priol.
Bralke in bralci Prijatelja se boste morda spomnili, da smo Cvetano ob izidu knjige o njej že omenili (Prijatelj 1997/6, str. 32). Ob tem izrednem-lahko rečemo enkratnem -dogodku,saj gre za bolnico,smo za kratko predstavitev naprosili g. Adolfa Mežana, ki ima s pripravo knjige o njej veliko zaslug, da se bo postopek začel.
Cvetana Priol je prva Slovenka, za katero se bo pričel postopek za razglasitev za blaženo. Kdo je Cvetana?

Rodila se je 19. februarja 1922 v ugledni Priolovi družini v Ma- riboru kot prva od treh hčera. Oče je bil ravnatelj Sadjarske šole, kasneje pa direktor Inšti- tuta za sadjarstvo v Mariboru. Mati je do poroke (1921) službovala kot uradnica, po njej pa je ostala doma in se vsa posvetila družini. Oba sta lepo vzgajala svoje hčere.
Osnovno šolo je Cvetana obiskovala pri šolskih sestrah v Mariboru, srednjo pa na klasični gimnaziji v Mariboru.Bila je zelo na- darjena za glasbo, zato je glasba postala njen poklic.
Med drugo svetovno vojno je živela v Gradcu v Avstriji, kamor so Nemci preselili vso Priolovo družino. Po vojni so se vsi Priolovi iz Gradca vrnili v Maribor.
Leta 1947 se je pričel križev pot njenega življenja,ki je trajal vse do smrti leta 1973, torej šestindvajset let. Bolehala je za naj- različnejšimi boleznimi,ki so se vrstile druga za drugo: jetični proces na pljučih, kostna jetika, vnetje rebrne mrene, jetika na ma- ternici,trebušna gripa,zaradi katere so na- stali izrastki na dvanajsterniku.Ti so prebili steno dvanajstemika, zaradi česar je tudi umrla.Imela je še razne druge bolezni.Več- krat in za dalj časa je morala biti v raznih bolnišnicah in zdraviliščih. Dolgo časa je bila v mavcu in popolnoma negibna. Brez bergel ali vsaj brez ene bergle tudi sicer ni mogla hoditi.
Ko je bila kolikor toliko pri moči, je doma otroke poučevala glasbo.
Kmalu po drugi svetovni vojni je začela zbirati okrog sebe dekleta, ki so se hotele posvetiti delu na župnijah.To so bile pred- hodnice današnjih katehistinj. Cvetana sama zaradi bolezni pri tem delu ni mogla dejavno delovati, je pa dekleta spodbujala jih učila igranja na harmonij, zanje pisala in uglasbila razne priložnostne pesmi.
Leta 1956 je bila nastavljena kot predmet- na učiteljica na Državni glasbeni šoli v Ma- riboru, kjer je poučevala glasbo do svoje upokojitve leta 1969.
Umrla je v sluhu svetosti,lepo spravljena z Bogom, 11. avgusta 1973.
Cvetana je bila po naravi zelo živahna,mo- čna osebnost, zelo naravna, neposredna, zgodaj dozorela. Svoje življenje, predvsem pa svoja razmišljanja, je popisala v svojem duhovnem dnevniku. Tega je okrog leta 1970 hotel izdati v knjigi Cvetanin duhovni voditelj,zdaj že pokojni jezutski pater Jakob Laura. Toda zaradi takratnih političnih ra- zmer knjiga ni mogla iziti. Izšla pa je leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru z naslovom: DAROVANA,in je že precej časa razprodana. Zdaj se pripravlja druga, z dodatnimi prispevki in slikami obogatena druga izdaja, ki jo bo izdala ista založba predvidoma v marcu letos.
V otroški dobi in v zgodnji mladosti se Cve tana ni razlikovala od svojih vrstnic. Tudi v verskem oziru ni izstopala. Prelomnico v njenem življenju pa pomeni dogodek, ko se je sedemnajstletna spomladi leta 1939 v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Svoje življenje je Bogu darovala za Cerkev, za duhovnike, za misijone, za rešitev duš, podobno kot sv. Terezija Deteta Jezusa, s katero ima Cvetana tudi sicer precej skupnih potez.
Ta posvetitev je Cvetano močno spreme- nila. Prej je bila povprečna kristjanka, po posvetitvi pa vsa predana Bogu in vsa po- globljena v Boga.Prej neubogljiva je posta- la zelo ubogljiva. Prej častihlepna, potem skromna, nezahtevna. Prej prehitra, potem izredno krotka in potrpežljiva.
Kasneje je svoje življenje darovala še po- sebej za preganjano Cerkev v Sloveniji in za njene duhovnike, da bi Bog Slovencem ohranil vero in Cerkev. Darovala ga je tudi za mariborskega škofa dr.Maksimilijana Dr- žečnika,ko je ta preživljal težke preizkušnje
Bog je njeno daritev sprejel in jo vzel zares Dopustil ji je veliko trpljenja, telesnega in duševnega. To trpljenje jo je prečistilo, utrdilo in oplemenitilo. Bog ji je postal vse. Svoje življenje je popolnoma usmerila vanj. Nobena posvetna stvar je ni več vezala. Gledala je le na to, kako bi čim več storila v Božjo slavo in v blagor ljudi. Tudi njeni pogovori so bili v glavnem o duhovnih stva reh. Vera ji je pomenila vse: življenje, smi- sel, srečo. Njena osrednja misel in naloga je bila: biti dekla Gospodova, samo služiti vsem in vsakomur. Vero je vsepovsod bra- nila,tudi za ceno največjih žrtev. Ob vsem tem so jo spoštovali celo drugače misleči. V nenormalnem okolju, kjer je bilo veliko strahu,je ostala normalen,pogumen človek in odločen kristjan. V Boga je trdno upala in zaupala. Zato mu je tudi izročila in po- svetila vse svoje življenje.
V ognju ljubezni do Boga in do bližnjega je použila samo sebe.
Po boleznih, ki so se pričele leta 1947, se je dokončno odpovedala nadaljnjemu glas- benemu študiju in se še bolj odločila za apostolat.
Hotela je oditi v misijone, posebno v Rusijo bi šla rada, a ji to ni bilo mogoče. Zato je postala misijonarka doma. Kjerkoli je bila, povsod je hotela delovati za širjenje evan- gelija.Bila je polna ognja, gorečnosti, želje, da bi delala za Božje kraljestvo, zanj živela in trpela. Ta ogenj je vnemal vse, ki so jo pobliže poznali.
Posebno veliko je Cvetana naredila kot misijonarka v trpljenju, ki ga je potrpežljivo svetniško vdano prenašala in darovala v razne plemenite namene.Čeprav je bila sa- ma vsa izčrpana, je druge duhovno dvigala jim vlivala pogum in življenjski zagon. In ti niti slutili niso, koliko sama trpi.
Veliko je storila za bolnike. V bolnišnicah jih je duhovno oblikovala, jih spreobračala, pripravljala na prejem zakramentov. Bodrila jih je v trpljenju in jim odkrivala pravi smi- sel življenja in trpljenja. Mnogim bolnikom je pisala in jim dajala poguma. Sodelovala je tudi pri oddajah vatikanskega radia za bolnike.
Čutila je, da je bila njena navzočnost v bolnišnici zaradi bolnic, ki so bile tedaj na zdravljenju, potrebna. Marsikateri bolnici je pomagala do spreobrnjenja in spoznanja Božje ljubezni.
V bolnišnicah je zbirala tako imenovane "duše cvetove", ki bi se Bogu darovale za plemenite namene, v prvi vrsti za svetost duhovnikov in za prihodnost svetnih insti- tutov.
Mirno, vdana v Božjo voljo, je sprejemala svoje neozdravljive bolezni. Njeno telo je bilo sicer priklenjeno na posteljo, njen duh v svojem hrepenenju po Bogu pa ni imel meja.
S seboj je nosila optimizem,sonce in vese- lje, ki ga je razdajala drugim, kamorkoli je prišla. Ljudje so od nje odhajali potolaženi, polni upanja in veselja.
Živo se je zanimala za vse sodobno doga- janje v Cerkvi, posebno še za drugi vati- kanski koncil,ki ga je podpirala s svojo mo- litvijo in svojim neprestanim darovanjem življenja. Zelo je ljubila Cerkev in bila pri- pravljena umreti iz ljubezni do nje.
Obljubila je svojo pomoč iz nebes.Kot sama pravi, se bo šele tam pričelo njeno pravo poslanstvo in od tam bo spremljala korake vseh tistih, ki se bodo trudili za Božje kra- ljestvo na zemlji. Česar ni mogla storiti na zemlji, ker je imela zvezane roke,vse to bo v neizmerno večji meri dosegla v nebesih.
Bogu je obljubila trajno čistost. Čutila je, kako je njena posebna naloga, da mora v sebi do popolnosti razviti čistost.
Bila je zelo skromna v vsem: v vedenju, v obleki, v hrani. Bila je tudi iskreno ponižna. Hotela je biti majhna, preprosta, pozablje- na in skrito živeti le v Božjo čast. V vsaki stvari je znala najti pravo mero. V ničemer ni pretiravala. V njenem življenju se je vse odvijalo po določenem redu: zdaj to, zdaj drugo, zdaj tretje. Sama sebe je znala popolnoma obvladati. Bila je nepopustljiva do sebe in se v težavah ni pritoževala.
Različno misleče je znala povezovati v eno tako da so ob njej vsi postali enega duha in enega srca. Pri pogovoru se je vživela v drugega človeka in je upoštevala njegovo mišljenje. Vsa se je zavzela za človeka, ki ji je kaj pripovedoval, ji kaj potožil, jo kaj prosil, in je zastavila vse svoje moči, da je ljudem pomagala.
V vsakem človeku, tudi v grešniku in drugo vercu, je gledala Kristusa in ga ljubila. Ni- kogar ni obsojala, vedno je vse opraviče- vala. Odpuščala je vsem, ki so jo napadali, in je zanje molila. Pogovori z njo so bili ve- dno bogati. Njena ljubezen do Cerkve, do vsega, kar imamo v sveti maši, v duhovni- štvu, je bila silno nalezljiva za druge. Svo- jega prepričanja ni nikjer skrivala,ni pa bila z njim tudi nikoli vsiljiva.
Preveval jo je vzvišen cilj: delati,žrtvovati se za duše, za Cerkev, za edinost v njej, za duhovnike.V ta namen je bila pripravlje- na vse žrtvovati. Hotela je biti Kristusova priča, apostol Kristusove ljubezni do ljudi. Hotela je prinašati Jezusa, njegovo radost med ljudi.
Njeni sodobniki so čutili,da je Cvetana vsa Božja, vsa združena z Bogom. Čutili so, da iz nje kar žari. To pa je bil žar svetosti. Zato so bili mnogi prepričani,da je Cvetana svetniška duša. Tega prepričanja so tudi še danes.Naj njen zgled razžari tudi dana- šnje bolnice in bolnike, da bi bili Kristusovi glasniki.

Adolf Mežan

Nedeljska maša na radiu

Vse od začetka prelomnega leta 1990 smo poslušalci Radia Maribor lahko poslušali pri- ljubljeno oddajo 'Iz roda v rod duh išče pot'. V okviru te oddaje smo vsako zadnjo nedeljo v mesecu lahko poslušali prenos nedeljske maše iz mariborske škofije. Prvih nekaj let smo prenos lahko poslušali le na valovih Radia Maribor, kasneje pa sta te prenose prevzela tudi tretji program Radia Slovenija - Program ARS in Radio Ognjišče. Vodstvo slovenskega radia se je odločilo, da z novim letom nedeljskih maš iz maribor ske škofije ne bo več prenašalo na valovih radia Maribor, ampak bomo te maše, tako kot drugod po Sloveniji, lahko poslušali le na tretjem programu -programu ARS- in na valovih Radia Ognjišče.
Ker programa radia Ognjišča v severovzho- dni Sloveniji, žal, ni mogoče povsod (kva- litetno) poslušati, želim opozoriti vse, da je tretji program - program ARS, ki je sicer bolj malo poslušan in manj znan,z oddajni- ka na Pohorju mogoče dobro spremljati na frekvenci 105.30 MHz FM, UKV področja. Sicer pa objavljamo preglednico vseh od- dajnikov in frekvenc,na katerih po Sloveniji lahko slišite program ARS.
Upam in verjamem,da bo po tej spremembi (nadomestna) radijska župnija tudi v no- vem letu rasla po vsej Sloveniji in se bomo v duhu srečevali vsako nedeljo dopoldne ob 9h, kadar nam zdravje ali vreme ne bo- sta dovoljevala,da se udeležimo nedeljske- ga bogoslužja v domači cerkvi.
Ob tej priložnosti pa hvaležna misel velja vsem ustvarjalcem in sodelavcem oddaje 'Iz roda v rod duh išče pot', ki ostaja na programu ob nedeljskih dopoldnevih in 'Cer kveni zbori pojo', ki se iz okvira te oddaje seli na torkov večerni termin enkrat mese- čno.

Jože Raduha

Zavod Novi svet, Prečna 3, 1000 Ljubljana tel. in fax: 01/433-70-05 je izdal zbirko misli o sreči: Košček neba. Zbral jih je italijanski novinar in teolog nemškega rodu Wilhelm Mühs. Stane 960 SIT.Za vsak dan v letu je izbrana kratka misel.
Za otroke (in odrasle) so izdali knjigo: Kocka ljubezni. Knjiga stane 1.200 SIT in vsebuje zbirko "dogodkov", stvari, ki so se zgodile in v katerih imajo glavno vlogo prav otroci. Obe knjižici dobite na gornjem na- slovu ali v večjih knjigarnah.

S pogledom skozi okno ...

... v mrzel zimski dan

Dragi prijatelji ustvarjalnega kotička, lepo pozdravljeni! Počasi so minili oz. minevajo praznični dnevi, ko je vsak izmed nas pris- peval svoj delež k okrasitvi doma ali darila za svoje drage. Lahko smo opazili veliko lepih in preprostih aranžmajev, čeprav so med njimi prevladovali tudi plastično kiča- sti. Vsak po svojem okusu... Prepričana pa sem, da so vaše jaslice, ki so temelj minu- lega praznovanja, nosile pravo sporočilo preprostosti in Božje bližine.
Lansko leto smo se sprehajali po travnikih in obronkih gozdov ter iskali preproste cvetlice, iz katerih smo sestavljali šopke in druge drobne pozornosti. To pišem zato, ker želim in upam, da vaše ideje ne bodo spale, ko pride pomlad v deželo. Vzcvetele bodo druge cvetlice, opazili jih bomo v drugačnem razpoloženju in podarili drugim ljudem. Šopki bodo stali na novem prtu v drugem prostoru ali v novem stanovanju. Življenje nam ponuja vedno nove možnosti Kakor se nam odkrivajo in poglabljajo poti duhovnega življenja, tako se nam seveda ob lastnem prizadevanju odpirajo oči za lepoto okrog nas.
Letos bomo iskali druge ideje,odkrivali spre tnosti in sposobnosti. Vseskozi pa si bomo prizadevali,da bi opazili, kakó lepe so čisto preproste stvari,ki nas spremljajo na vsak- danjih poteh. Kako lahko postanejo dru- gačne in privlačne, če uporabimo domišljijo in si vzamemo malo časa. Tokrat vas po- vabim v mrzel zimski dan.V toplih čevljih in z rokavicami ali pa preprosto s pogledom skozi okno.

Snežna odeja nas je v prvih dneh novega leta razveselila in obdarila s kristalno belino Sneg in led nista nič posebnega. Mogoče ju mnogi sploh nimate radi,ker nastopi tudi nekaj težav. A poskušajmo pogledati stvar z druge strani. Vsa narava spi. Počiva, da si nabere novih moči. In ko nekdo spi, je naš korak umirjen in glas tih.V tem miru se ozrimo po vrtu. Travne bilke so spremenile svoj videz. Prej suhe in šelesteče v vetru, so zdaj upognjene k tlom, kot bi se hotele prikloniti nekomu, ki prihaja. Na svojih hrb- tih nosijo bele snežinke, ki se lesketajo v jutranjem svitu. Ali oblečene v mrzlo ivje,ki ga sončni žarki čez dan v kapljicah slačijo z njihovih teles. Prej neopazna stebla tako dobivajo nov in privlačen videz, ki se spre- minja iz ure v uro. Pozabljena koruzna ste- bla ali sončnice na polju postanejo mogoč- ne podobe v snežni obleki v najrazličnejših držah.
Cvet zime ni pisanih barv,ker ni metuljev in čebel, je pa snežno bel s posutimi kristali. V svečah,ki visijo s strehe, se rišejo podo- be naše domišljije in zima s svojim ledenim poljubom riše nove slike. Smreke, kakor neveste v belih oblekah čakajo ženina ...
Dragi prijatelji, vesela sem, da prebirate strani Ustvarjalnega kotička.Hvala za vašo podporo in pohvalo! Tudi v tem letu priča- kujem vaš topel odziv in vas vabim h so- delovanju.
Če ste uspeli narediti kaj lepega ali opazili kaj nenavadnega in to želite pokazati ali povedati drugim, mi pišite na naslov Prija- telja.
Lepo vas pozdravljam v pričakovanju vaše pošte.

Tina Rot

Stanovanjska skupina društva Paradoks v Senožetih

Slovensko društvo za vzajemno pomoč v duševni stiski PARADOKS je društvo z od- ločbo Ministrstva za delo, družino in soci- alne zadeve, vpisano v register društev, ki delujejo v javnem interesu na področju socialnega varstva.Njegov namen je pred- vsem skrbeti za povečevanje kakovosti živ ljenja ljudi s težavami v duševnem zdravju V ta namen društvo izvaja različne progra- me, ki temeljijo na potrebah takšnih ljudi. Med najpomembnejše štejemo Stanovanj- sko skupino na Vrhovcih v Ljubljani in v Senožetih.
Stanovanjska skupina na Vrhovcih deluje četrto leto. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je ocenilo,da svojo dejav- nost opravljamo dobro, zato nam je konec leta 2001 dalo v brezplačen najem stano- vanjsko hišo v Senožetih, da v njej orga- niziramo drugo stanovanjsko skupino, saj je ljudi, ki tovrstno dejavnost potrebujejo, veliko. To so ljudje, ki imajo težave z du- ševnim zdravjem in potrebujejo za samos- tojno življenje strokovno podporo,te pa na svojem domu ne morejo dobiti.
Hiša v Senožetih je bila na zunaj lepa,zno- traj pa potrebna prenove. Ko je bila v za- četku leta 2002 najemna pogodba formal- no veljavna in so bila urejena dovoljenja za adaptacijo hiše, se je zapletlo. Krajani Senožet so odločno zahtevali, da se naši ljudje v tej hiši ne naselijo, ker pomenijo resno nevarnost za njihove otroke, za vrednost zemljišč v vasi ... Prestrašene in ogorčene besede so krožile po sestankih in člankih v časopisih,pa tudi pozivi k razumu človečnosti in sočutju.Najbolj so odmevale besede župana Dola in pa župnika Jožeta Grebenca, ki sta poudarjala,da je sprejetje in pomoč človeku v stiski osnovna krščan- ska drža, ki mora prerasti golo zazrtost vase. In je pomagalo!
Ko so se avgusta 2002 v prenovljeno hišo vselili stanovalci, so jih krajani že prijazno sprejeli v trgovini, cerkvi in drugod. Neka- teri so jih celo povabili na svoj dom. Ob novem letu je stanovalcem dobrodošlico pripravila osnovna šola, ki je kulturno sre- dišče dogajanja v vasi. Sedanji in prejšnji, zdaj upokojeni ravnatelj,sta krajanom pred stavila prednosti in dodatne možnosti,ki se vasi odpirajo z novimi stanovalci in tistimi zaposlenimi v društvu, ki skrbijo za njihovo nemoteno in prijetno bivanje. Našega pro- stovoljca Arija iz Helsinkov na Finskem, ki živi in pomaga v stanovanjski skupini,pa je krajevno turistično društvo povabilo k so- delovanju.Člani društva so svojo dejavnost predstavili z razstavo fotografij in izdelkov rehabilitacijskih delavnic. Obiskovalci so si lahko ustvarili vtis o delovanju stanovanj- skih skupin v Senožetih in na Vrhovcih v Ljubljani, kluba za ljudi v duševni stiski ter mladinskega centra za otroke staršev, ki imajo zdravstvene in socialne težave. Čla- na društva Tone in Nik sta razstavila svoje slikarske izdelke, Matjaž je prebral svojo pesem o življenju v Senožetih, Renata, ki je kuharica po poklicu, pa je obiskovalce presenetila z dobrim doma pripravljenim pecivom.V nabito polnih prostorih šole smo še pozno zvečer pokušali dobrote vaških gospodinj in sklepali nova prijateljstva.
Prepričani smo,da je ta prireditev postavila temelje za nadaljnjo bogatitev skupnega bivanja, ki bo v veselje vsem. Tiste, ki jih naša dejavnost kakorkoli zanima, vabimo, da nas pokličejo na telefon 01/422 - 85 - 61 ali nam pišejo na naslov: Paradoks, Slovensko društvo za vzajemno pomoč v duševni stiski, Vrhovci, C. XVII/40, 1000 Ljubljana.

Srečko Brumen

V hudi depresiji

Po zelo dolgem času se vam zopet ogla- šam s svojo okorno pisavo.V prvih vrsticah vam zaželim srečno, uspešno ter blagoslo- vljeno novo leto 2003 in Božjega miru ter lepih navdihov pri urejanju Prijatelja.
Prijatelj mi je zares najzvestejši prijatelj, ki me redno obiskuje že več kot dve desetle- tji in mi prinaša veliko lepega in zanimivega branja, ki me duhovno obogati ter v težkih trenutkih potolaži in svetuje pri nadaljnji poti življenja, posuti s trnjem in tudi cvet- jem tolažbe in novih navdihov.
Skoraj tri leta sem bil zelo hudo bolan za- radi depresije in tu mi je vedno stal angel varuh ob strani. Vsak dan se mu priporo- čam v molitvi, prav tako pa Materi Božji - Mariji devici.Iz srca sem hvaležen staršem, da so me vzgajali v veri in krščanskih vre- dnotah, kar mi je bilo v oporo skozi vse življenje, ko sem že zakoračil v osmi križ. Skoraj bi pozabil povedati, da so me razne bolezni spremljale že od ranih otroških let, a sem se jih vseskozi otepal z različnimi zdravili in strogimi dietami ter tako pricap- ljal v štiriinsedemdeseto leto. Kadil nisem nikoli. Nekako do sredine srednjih let sem za žejo pil sadjevec, potem pa ga zaradi alergije nisem smel več uživati.Sedaj pijem le še razne zeliščne čaje. Toliko o mojih boleznih.
Sredi novembra 2000 mi je neki hudobni bogokletnež nakopal krivično obtožbo, ki me je povsem vrgla iz tira in sem v hudi depresiji napol zmešan brez cilja taval po najbolj prometnih cestah.Že čisto na večer so me dobri ljudje spravili na varno. Spet drugič sem zataval kam v hribe in vedno so me dobri ljudje rešili, da nisem zmrznil.

V tem času mi je vzelo apetit do jedi ter me malo zapiralo. Velikokrat sem bil v veliki smrtni nevarnosti. Kljub hudi depresiji sem še vedno molil svoje običajne molitve za razne dobronamerne namene in k angelu varuhu.
Zgodilo se je, da so me zapustili skoraj vsi moji bližnji, a Bog mi je poslal v pomoč po- vsem tuje ljudi, da so mi pomagali iz naj- hujšega.V teh blodnjah sem se tudi prehla- dil in si nakopal pljučnico.Že nezavestnega so me spravili v bolnišnico Topolšica. Ko sem si opomogel, smo si bili z zdravniki in bolniškim osebjem v dobrih odnosih. Tudi v bolnišnici nisem pozabil moliti običajnih mo litev in tudi za vse dobrotnike,ki so mi med hudo boleznijo stali ob strani.Za čudeže bi lahko štel papežev obisk v Mariboru. Prej sem bil zelo bolan, a na dan obiska v Mari- boru sem udeležbo dobro prestal.Prav tako je bilo z novo mašo v Radljah, tudi takrat sem bil hudo bolan, a tisti dan sem okreval ter ves obred nove maše dobro prenašal. Še vedno molim za nove duhovniške in re- dovniške poklice kakor tudi za bolne duho- vnike. Molitev mi daje moč in novo upanje med boleznijo.

Ludvik Mori

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(13)

Mala princeska: čudovit obrazek, modre očke, zlati laski,lepi zobki, očarljiv nasmeh, postavica za malo manekenko, ravno prav nagajivosti za veselje staršem, stricem in tetam, najbolj pa starim staršem ... Komaj je prvikrat prestopila prag šole, a starejši se ne morejo zdržati, da ne bi komentirali: "Tale pa bo fantom mešala glave ..." Tak- šna je bila tudi mlajša Katjušina sestrica. Ni bila tako odločna in energična kot ona, a dovolj odrezava, lepotička pa taka,da jo je Katjuša z veseljem in ponosom jemala s seboj.
Ravno tisti večer so imeli obisk. Očetov šef je prišel. Včasih se je oglasil, da sta z očetom kakšne pomembne službene stvari predebatirala in načrtovala tako,da ju nih- če od sodelavcev ni slišal. Ko so se usedli k večerji, je bila seveda v središču pozor- nosti ljubka princeska. Malo, iskreno in nepokvarjeno bitje pa je znalo presenetiti. Med večerjo se je zazrla v gosta in glasno ugotovila: "Ti imaš pa rdeč nos. In na 'S' govoriš." Običajno so se njenim domislicam nasmejali, tokrat je nastala tišina. Moreča tišina.Pa ne zato, ker je kar tikala gosta...
Katjuša se je prva znašla: "Ti imaš pa predolg jeziček," ji je dejala in jo skušala zgrabiti zanj. Princeska se je izmaknila in ponovila: "Ja, čisto rdeč nos imaš. In S ne znaš reči, pa Z tudi ne. Jaz pa lepo rečem SeZnam." Gost je namreč ravnokar slabo izgovoril to besedo.Prej sta z očetom pre- mlevala poslovne stvari in si še med veče- rjo izmenjala nekaj misli.
Mama se je opravičila: "Veste, otroci kar zinejo in ni vse primerno. Oprostite!"
Katjuša si je mislila: "Rečejo, kar vidijo in slišijo. Kaj pa človek pije in ima zato čisto rdeč nos ... Če mu nihče ne upa nič reči, mu je pa moja sestrica. Prav mu je! In še tako zoprno govori... Kar sline mu letijo,ko reče s ali z. Kot bi pljuval ... Kdo ve, kako mu v službi na skrivaj rečejo?" Seveda te- ga ni rekla na glas. Toliko je že bila pame- tna, saj je bil očetov šef in menda niti ne tako slab.
Videlo se je, da je gost postal slabe volje, domači z očetom vred pa niso vedeli, kaj storiti. Pogovor nekako ni več tekel. Gost se je kmalu poslovil in oče ga je pospremil k avtu. Ko sta se poslavljala, je pripomnil: "Najbrž te je prejle naša 'ta mala' spravila v slabo voljo. Vse reče, kar ji pride na misel. Zaradi otrok si pa res ni treba gnati k srcu. Kdo bi jim zameril ..."
Ko se je vrnil v hišo, je princeska že tulila. Mama in Katjuša sta jo namreč pošteno okregali.Potem jo je še oče trdo prijel: "Da mi nikdar več ne rečeš kaj takega! Veš, da je moj šef. Ne vem, če bo sploh še hotel priti k nam. Kaj ti pride na misel?"
Mala princeska je hlipala; malo iz užaljeno- sti, malo pa tudi, ker ni ničesar razumela. Kaj pa je storila narobe? Samo povedala je kar je videla in opazila. Otrok pač, iskren in nepokvarjen ... Veliki psiholog in pisatelj Ivan Cankar bi sicer ta večer zopet imel izvrstno priliko za potrditev svoje teze o kruti brezobzirnosti otrok, ampak do šefov res ni treba biti tako nežno obziren, sploh pa ne do moškega v zrelih letih. Da bi se možje vznemirjali zaradi bedastih pripomb otrok,dajte no... Vseeno je dogodek spro- žil družinski pogovor, ki v tej hiši ni bil prav pogost; in sicer o vzgojenosti oziroma nevzgojenosti otrok, pa tudi o alkoholizmu. Oče je zanimivo ugotavljal: "Čudno res, da ima tako rdeč nos, saj ga še nikoli nisem videl pijanega. S in Z pa res ne izgovarja dobro. Včasih ga za hrbtom oponašamo in se mu smejemo. Pa še jeclja včasih, če je zelo napet. Ni pa slab šef."
"On da ne pije," nista verjeli ne žena ne Katjuša.
"Ne pije. Ne rečem,da je abstinent, ampak v vseh teh letih, kar delava skupaj, ga nisem videl pijanega. Malo okroglega kdaj, to že," je vztrajal oče.
"Pravljice... Kar verjemi,če hočeš; nekateri pijejo skrivaj,ampak nos ne laže" se je po- smehovala Katjuša. "Tudi kradejo skrivaj."
"Zdaj je pa dovolj! Vsak šef pa tudi ne krade in ne pije," se je ujezil oče.
Nikomur ta hip ni bilo do prepira, čeprav je bil pri njih nekaj tako vsakdanjega kot ko- silo ali večerja. Ker so prej govorili tudi o šefovem jecljanju, se je oče hitro spomnil šale o jecljavcu in jo povedal: "Pri vojakih so nekaj ušpičili. Potem so morali vsi na raport h kapetanu. Vsi vojaki so dobili kar hudo kazen. Zadnji je prišel na vrsto vojak ki je močno jecljal. Kapetan mu je osorno ukazal: 'Govori!' On pa: 'G... G... G... Go- spod K... K... Ka... kapetan...' Kapetan, že tako slabe volje, se je naveličal poslušati in ga je samo odpodil: 'Marš ven!' Zunaj na hodniku so ga kolegi spraševali, koliko je on dobil za kazen. On pa: 'N... n... nič. S... s... te... stemi ljud-mi m... m... moraš z... z... znati g... g... go... govoriti!'"
Žena in Katjuša sta se od srca nasmejali in tudi princeska se je stisnila k mamici, ki jo je začela božati. Ko je dobila še košček čokolade, je bila zopet ljubka princeska, s sledovi solzic še bolj simpatična.
"Moj sošolec tudi jeclja," je povedala prin- ceska. "Sploh ne more povedati, kako mu je ime. Vsi se mu smejemo."
"Ti tudi?" jo je ostro vprašala Katjuša, če- prav se je še malo prej sama smejala šali o jecljajočem vojaku. "Ali ne veš, da se jec- ljavcem ne smeš smejati. Če bi ti ne mogla gladko izgovarjati besed in bi jecljala, bi se ti sošolci tudi smejali. To ni prav nič prije- tno. Gotovo bi jokala."
"Saj sošolec tudi joka," je takoj povedala princeska.
"No, vidiš. Če bi bila jaz učiteljica, bi vam že pokazala. Če bi se kdo smejal takemu, ki jeclja, bi mu dala takšno kazen, da bi si jo zapomnil do konca življenja," je bila energična Katjuša.
"Bolje, da ne greš za učiteljico," se ji je nasmejal oče. "Ti bi bila dobra za oficirko."
"Sama si bom izbrala poklic. Ne boš mi ga ti izbiral," mu je ostro zabrusila Katjuša.
"Saj sem se samo pošalil. Seveda si boš lahko sama izbrala poklic, če boš le imela dovolj dobre ocene v šoli."
"Kaj mi spet oponašaš? Ne morem se kar naprej učiti.Sicer so pa tako ali tako starši krivi, če otroci ne uspejo. Vse je v genih. Če ima zabite starše, kako naj bo otrok pameten?"
Ne glede na to, da sta Katjušo, njeno od- rezavost in energičnost pa tudi oster jezik dobro poznala, sta se tokrat starša samo spogledala.
Po kratkem molku je mama osuplo dejala: "Kaj hočeš reči? Da sva midva zabita? In - ali da ne storiva zate vsega,kar bi morala?"
"To, kar sem rekla. Vse je v genih. In ti se podedujejo. Sive celice se razvijejo,kolikor se pač razvijejo, potem pa lahko otroka ubiješ, a se ne bo nič laže učil. Ima, kar je podedoval. Tudi jaz imam, kar sem od vaju podedovala. Torej mi nehajta težiti!"
"In kaj si zdaj povedala? Ali nisi vesela, da si lepa,kar dovolj pametna,pa zdrava tudi? Vsi nimajo take sreče," je dodal še oče.
"In kaj si zdaj ti povedal?" mu je vrnila Katjuša. "Sta res prepričana, da sta zame storila vse, kar bi morala?"
"Kaj naj bi pa še storila?" je roteče vzklik- nila mama. "Ves dan in ves teden in vse leto delava za vaju. Od jutra do večera. Za vaju živiva."
"Kakšne praznike smo pa imeli? Televizijo smo gledali. Kot vsak dan... Sošolci in so- šolke se veselijo,da bodo šli k birmi, kaj pa jaz?"
"Kaj ti ne kupiva vsega, kar potrebuješ? Reci, kaj bi še rada! Dobila boš več, kot bodo sošolci dobili od botrov," je odločno zatrdil oče.
"Saj ne gre za dar. A to pa veš, da imajo botre," mu je oponesla Katjuša.
"Sem bil pri birmi in sem imel botra. Kolo sem dobil,novo uro, knjige in sladkarije. Pa molitvenik...," je hitel naštevati oče.
"Glej, glej, kako vse veš. Zakaj pa mi to šele danes pripoveduješ?"
"Me prav zanima,koliko bi ti hodila v cerkev če bi te silil? Vedno delaš, kar se ti zdi."
"In če bi se mi zdelo,da bi hodila k verouku in v cerkev, tako kot sošolci in sošolke, bi pač hodila."
"Zaradi mene lahko hodiš in k verouku in v cerkev. Nimam nič proti. Imaš ti kaj proti?" se je obrnil k ženi.
Ta je molčala. Prizadelo jo je. Nikoli si ni mislila, da bi ji hči lahko očitala, da je 'ni dala' k verouku in k zakramentom. Njej to ni pomenilo nič, toda očitek jo je prizadel. Počasi je odgovorila: "Ne, nič nimam proti. Samo ne pričakuj, da bom jaz začela hoditi v cerkev. Pri nas nismo nikoli hodili v cer- kev. Stara mama je še hodila, to se spom- nim.Moji starši pa ne.Kaj morem jaz zato?"
"Nič. Lahko pa sestrica začne hoditi k ve- rouku. Zanjo ni prepozno. Jaz bom morda po osnovni šoli šla na kakšen tečaj. Bom videla."
S tem sta bila zadovoljna tudi starša.

V. S. (se nadaljuje)

Točen naslov

Mnogokrat sem v molitvi in pri vsakdanjih opravkih z vami. Včasih bi se oglasila s ka- kšno kartico, bodrilno besedo, lepo mislijo, ko se kdo čuti osamljen ali pa išče pogovor - družbo, če bi bil naveden točen naslov, ne pa samo ime.
Zelo rada prebiram revijo Prijatelj. Za vsa- kogar imate lepo besedo. Navsezadnje pa smo premalo osveščeni, da bi našli pot do vas.Zato še enkrat pravim,da smo prijetno vznemirjeni v teh prazničnih dneh,zato pri- sluhnimo dobri besedi in poiščimo trenutek, da oplemenitimo prijateljstvo, negujemo vezi znancev,obiskujemo ljudi,ki ne morejo do nas, da jim obudimo vero in upanje na boljši jutri. Predvsem pa,da niso sami. Os- tanite še tako široki in dobri, ker je to tudi nalezljivo. Bog naj vas vse skupaj čuva, spremlja in blagoslovi!
Iz srca vam vsem skupaj želim nadvse tople in prijetne božične praznike, v priha- jajočem letu 2003 pa obilico zdravja, ve- selja in ljubezni.
Ponavadi bi se res dalo objaviti celoten naslov,vendar ne vemo,če bi bil vsak dopi- sovalec za to. Že dejstvo, da so nekatere pisma objavljena, je lahko vzrok, da kdo sploh ne piše ali pa ne napiše tako osebno in iskreno, kot pišemo prijateljem. Večkrat pa se je že zgodilo,da je kdo poklical v ure dništvo in želel zvedeti naslov dopisovalca ali avtorja ali avtorice kakšnega članka. Z njihovim dovoljenjem ga tudi posredujemo. Tudi vaš polni naslov, draga Marjana, bo ostal shranjen. Je pa še ena možnost - kaj ko bi nagovorili kar več prijateljev hkrati, recimo kakšnih osem tisoč? Zakaj prav to- liko, pa ugibajte.

Že petindvajset let

Prisrčna hvala za praznična voščila, hvala pa tudi za obrazložitev dela in stisk pri izdajanju Prijatelja. Naj jih bo v letu 2003 čim manj! Z novim letom naročam revijo še za svojo prijateljico. Za Prijatelja vem že petindvajset let. Kupovala sem ga bolni mami. Z veseljem ga je pričakovala, brala in nam pripovedovala o vsem, kar se je je posebej dotaknilo. Hvala za vsako številko Razveseli me že lepa naslovnica in sozvo- čje slike ter besede na zadnji strani. Kar potegne v meditacijo.Potem vpijam Planin- škovo stran. Odlična je, g. Tone. Ogreje dušo in srce.In koliko namenov za molitev! Oh, saj ne zmoremo vsega. Nato poslušam prijatelje. Prijatelj Franc mi je povedal: "Razdalja med invalidskim vozičkom in hojo je majhna." O Bog, hvala za hojo, čeprav ob opornici.In naprej: Zdravstveni delavci, KBBI, Mladi, Dogodki,in pesmi in slike -sami utripi življenj, ki so kot ljubeč pozdrav, ki pomaga živeti. Hvala, Prijatelj!
Zanimivo mora biti, če pride revija, ki ima tak naslov, ko se sam pišeš. Seveda si želimo, da bi čimveč ljudi takole doživljalo Prijatelja - kot obisk prijatelja. To je naš namen, saj niti nočemo, niti ne moremo delati konkurence drugim revijam, ki pišejo o tekočih dogodkih ali pa bolj o zdravju, športu in podobno. Čeprav ne zmoremo vsega,kot sicer vi pravite glede molitve, je prav gotovo prijetna zavest, da se po Pri- jateljevih spodbudah v molitvi sproži velika duhovna energija in kako dobro to vpliva na samega molivca, na družino ali okolje, v kateri živi, ter še širše. Če je še kakšen drug učinek Prijatelja, je pa tudi dobro.

Neprimerne križanke

Oglašam se vam v zvezi s križankami, ki so neprimerne in mnogo pretežke za nas,sta- rejše ljudi, da o bolnih ne govorimo. "Mehi- ško pristanišče, mesto v Panami" je treba dobiti iz Atlasa,ki ga marsikdo od nas nima Pa indijski dramatik itd. Prosim, dajte nam bolj enostavne križanke, ampak ne samo, da se reši geslo, užitek je rešiti kompletno križanko. To je želja marsikoga od nas, bralcev. S spoštovanjem!
Ja, če bi križanke tako prihajale na uredni- štvo, kot prihajajo pesmice, in bi jih lahko izbirali ... V čakalnici za objavo imamo na- mreč več sto pesmic, še več različnega spodbudnega branja, nekaj črtic, nekaj šal in eno križanko, ki je pred kratkim prišla in to po več letih suše. Vsak sestavljavec pove, da je láhko križanko zelo težkó ses- taviti, téžko pa precej laže. Saj razumete. Kot pri drugih objavljenih stvareh je tudi pri križankah nekaj zahtev,kaj se sme upo- rabiti in kaj ne (samostalniki v prvem sklo- nu ednine, povprečna dolžina besed naj- manj 4,5 črke itd.). Ni pa omejitev glede težavnosti. Ne gre torej za to,da bi name- rno objavljali težke križanke, ampak ker kaj boljšega (lažjega) pač nimamo. Za sedaj... Vaša zahteva zato malce diši po tistem: "Zravnaj se! Zakaj si ves sključen?" Pa se daj, če se moreš... Ne zamerite! Morda bo tudi ta vaš dopis spodbuda kakšnemu od bralcev, da se bo poskusil v sestavljanju križank. Morda pa vendarle nekoliko pod- cenjujete bolnike in starejše ljudi. Vem, da marsikdo prav zaradi tega,ker ne more več toliko delati, rad rešuje križanke in je že pravi mojster. Tudi odziv na Prijateljeve križanke ni tako grozno slab. Na vsako nagrado običajno pride deset kandidatov. Vseeno hvala za opozorilo!

Za reševalce

Pošiljam dva prtička za reševalce križank. Tudi sama sem bila izžrebana, zato sprej- mite tudi moj dar.Nisem še vaša naročnica vendar kupim vsak izvod revije Prijatelj. Hvala za tako lepo revijo.
Spoštovana Ivana, prisrčna hvala za to izmenjavo,ki je dokaz vaše posebne naklo- njenosti reviji Prijatelj, njenim ustvarjalcem in bralcem. Lahko verjamete, da vaša be- seda spodbuja in potolaži tudi urednika, ki vse pogosteje prejme pisemce ali elektron sko pošto iz kakšne župnije, kjer odpovedo še zadnji izvod Prijatelja, zraven pa prijaz- no pripišejo: "Naj Bog še naprej obilno bla- goslavlja vaše delo." Resnično vam hvala!

Prestižni dom

Ob 50 letnici življenja sem si poklonila 50. psalm ... Razmišljala sem o starosti. Sebe ne vidim v kakšnem prestižnem domu sta- rostnikov, niti ne v veroučni učilnici enkrat letno.Torej? Najbrž pri otrocih,če me bodo marali.
Znameniti 50. psalm molimo ali pojemo pri pogrebu (Usmili se me Bog), besedilo pa je zelo življenjsko; na primer: "Čisto srce, o Bog, mi ustvari, in duha stanovitnosti v meni obnovi."Če že sedaj razmišljate o sta rosti, je to lahko dokaz življenjske zrelosti, ali pa kaj drugega. Ne vem, morda boste tudi vi nekoč dejali tako,kot je na vpraša- nje, ali je šel rad ali nerad v dom, vzkliknil več kot devetdesetletni oskrbovanec:"Rad ali nerad, hvala Bogu, da sem imel kam iti." Enako bi dejal glede obiska veroučne učil- nice enkrat letno. Kje pa piše,da mora žu- pnijsko srečanje starostnikov biti ravno v veroučni učilnici? Zadnje lansko srečanje, pri katerem sem bil navzoč, je potekalo najprej v cerkvi, potem pa - v gostilni, v sobi, ki jo sicer uporabljajo za 'ohceti.' Pa še tamkajšnji župan je bil navzoč, in to glasbenik (menda bivši član Alpskega kvin- teta). V gostilni so šli na roke,kosilo je bilo dobro, družba tudi. Ne vem, zakaj bi imeli kaj proti takšnim srečanjem... Vsekakor pa vam želim, da se stanovitno trudite za čim lepše odnose z vašimi otroki, da bi se vam vaša želja glede starosti uresničila.(Ps:od- govor naj bi bil v stilu vašega pisma, h.h.)

Že majhen uspeh ...

Odkar pomnim, sem čutila, da je z menoj nekaj narobe.Tudi vrstniki so mi dali vedeti da sem drugačna. Predstavljam si, da bom v nebesih zdrava. To bo zame največje "vstajenje".Sanjska radost in sreča! Zdravi se dandanes drogirajo in ne cenijo zdravja Razveseli me že majhen uspeh. Zelo sem vesela, da so tu, v Domu, ovrednotili moj izdelek in priznali moj trud. Kakor klic iz nebes je bil zame stavek poleg gobelina - naj namreč pogumno nadaljujem.
Draga Kati,vsak vaš stavek bi lahko bil na- slov daljšega spisa - o spominu na otroška in mlada leta, o zavedanju svoje drugač- nosti,o odnosu vrstnikov itd. dalje. Vendar se raje skupaj ozrimo naprej.Apostol Pavel je o nebesih zapisal približno tako kot vi; da si namreč niti predstavljati ne moremo te lepote.Vi pravite kratko: Sanjska radost in sreča! Tako je.Blagor tistemu,ki to more verovati, kajti tudi vse sedanje življenje, vse skrbi in zdravstvene ter druge težave izgledajo povsem drugačne, predvsem pa minljive. Naj bo tudi tale zapis za vas in še za koga spodbuda k nadaljevanju dobrih del in prizadevnosti nasploh.

Na dan svetega Miklavža je Bog k sebi po- klical našo prijateljico Sidonijo Rehar iz Moravskih toplic. Zvesto in jasno se je borila za vidno znamenje ljubezni do Jezu- sa in matere Marije. Zgrajena kapelica je že vabila k svojemu namenu -ekumenizmu, Sidonija pa je še naprej popravljala živo Cerkev. Pomagala je enako bolnim v druš- tvu, ki ga je sama ustanovila. Njena vedra in nasmejana ljubezen nam je vsem segla globoko v srce. Iskreno sožalje Matiju in vsem, ki ste jo poznali ter imeli radi.

Marta Janežič

Miklavževo povabilo

V decembru so se tudi prijatelji iz Primor- ske in Štajerske želeli srečati.Zato smo se 7. decembra zbrali v Vipavi, 8. decembra pa pri Sv. Duhu v Celju.
Z očiščenimi srci smo pristopili k sv.daritvi, prisluhnili nagovoru, ki nas je vabil, da se povežemo z Marijo v pričakovanju Odreše- nikovega rojstva.
Naše srečanje smo nadaljevali z medseboj nim pogovorom. Ni zmanjkalo besed, saj se z nekaterimi že dalj časa nismo videli. Po- tem smo prisluhnili sporočilu igrice, ki so jo pripravili sodelavci, in dočakali prihod sv. Miklavža. Notranje obogateni in v veselem razpoloženju smo odhajali na svoje domove V nas pa je odmevalo Miklavževo povabilo, da bi znali tudi mi sprejemati in darovati.

s.Edith

Nič manjše pričakovanje

V kapeli doma Marijinih sester v Štepanji vasi v Ljubljani se je tudi v začetku dece- mbra 2002 zbrala pisana skupina invalidov in njihovih spremljevalcev.
Boštjan je najprej vodil zelo doživeto sveto mašo in videlo se mu je,kako je vesel,da je opravil bogoslužje za prijatelje, s katerimi je delil lepe in težke trenutke že v času priprav na duhovništvo.Med sveto mašo je bilo čutiti, kot da smo ena velika družina, ki si želi in hrepeni, da stopi v adventni čas, v katerem bo našla čimveč duhovne hrane in notranjega miru.
Po maši je med nas prišel sveti Miklavž s svojim spremstvom.Pričakovanje ni bilo nič manjše za nas odrasle kot za nekaj otrok, ki so bili med nami. Sveti Miklavž je vsake- mu izročil darilce, namenil par besed, ki so bile polne toplih želja,da bi čim laže prena- šali tegobe, ki jih prinaša vsakdanje življe- nje. Na koncu smo se zahvalili vsem, ki so pripravili srečanje. Mislim,da so tudi za nas spremljevalce, ti trenutki, ki jih podoživlja- mo in delimo z bolj ali manj težkimi invalidi, lepo doživetje in obenem izkušnja, ki te v življenju bogati in dela bolj močnega.
Želim si še veliko takih srečanj, ker mislim, da se ob invalidih lahko veliko novega na- učimo in jim s svojo navzočnostjo poma- gamo skozi življenje.

Meri Erjavec

Z dobroto razveseljujejo

Naše srečanje v bližini godu sv. Miklavža pri Strmoletovih v Ivančni Gorici je že kar tradicionalno. Tudi poteka po ustaljenem redu: zbiranje in veseli pozdravi prijateljev ki se dolgo ne vidimo med seboj, nato du- hovna priprava s spovedjo, kdor si zaželi, in potem sveta maša.
Vendar vsako srečanje prinaša nekaj nove- ga in izredno duhovno bogatega. Naš du- hovni vodja, g.Jože Štupnikar, je v govoru ob vstopu v adventni čas lepo prikazal do- broto svetega Miklavža in Brezmadežnost Matere Božje. Z dobroto in čistim srcem moremo pričakata rojstvo Božjega Deteta. Le v dobro in čisto srce more Odrešenik, ki prihaja, izliti svojo milost,svoj mir,ki ga vsa naša srca tako potrebujejo.
Kar je lepo prikazal g. Štupnikar, so potrdili tudi naši mladi igralci z lepo igrico,kako la- hko tudi otroci s svojo dobroto razveselijo in pomagajo starejšim, ki omagujejo pod težo let ali bolezni.
Seveda je, kot se za njegov praznik spo- dobi, prišel tudi sveti Miklavž z bogatimi darovi, pa tudi primernimi nauki, za katere upam,da so dosegli naša srca. Pred njego- vim prihodom so nas kuharice krepko pod- prle z bogatim kosilom in raznimi dobrotami
Vse dogajanje je lepo popestril nam doslej nepoznani obiskovalec, g. Tone Marinko, župnik župnije Prečna pri Novem mestu s svojo spremljevalko kitaro.
Razhajali smo se, obdarovani duhovno in telesno, predvsem pa z globoko hvaležno- stjo v srcih družini Strmole, Marijinim ses- tram ter obema duhovnikoma, za vse pa seveda hvaležni Bogu!

Angelca Škufca

Prijatelji smo praznovali

V decembru,ki je za mnoge iz med nas, tr- pečih bratov in sester v Kristusu, najlepši mesec v iztekajočem se letu, smo se dobri prijatelji zbrali, da smo Urbanov rojstni dan praznovali.Da nam je bilo lepo,nas je zdru- žil On, ki ljubi nas zelo.
Zbrali smo se okrog slavnostno pripravlje- ne mize, ki je bila polna dobrot - sad dela pridnih rok. V sproščenem razpoloženju se nam je pridružil tudi g.Franček, ki je blago- slovil najino stanovanje. Tako bova z ve- seljem in mirom v srcu krepila zaupanje v Njega in ljudi, ki nama pomagajo. Ceniva njihova dobra dela, ljubiva druženje in čas, ko se nam bliža rojstvo Odrešenika. Kako velika je njegova ljubezen, se pokaže prav v prazničnih dneh, ko se obdarujemo, obi- skujemo, ko na adventnem venčku gorijo sveče in si ob druženjih, kot je bilo naše, voščimo veliko blagoslova, miru in sreče. Prav to voščiva tudi vam dragi bralci in bralke Prijatelja.
Urban želi reči hvala Ivanki in Metki za ves trud in presenečenja ob skrbni pripravi roj- stnega dne.

Nives in Urban

Prišel je čas slovesa

Nismo se poslovili drug od drugega, pač pa od starega leta, ki je utonilo med naše mavrične spomine.
S prijatelji, ob podpori Marijinih sester, sa- lezijanske skupnosti in dobrotnikov,smo se v drugem svetem večeru zbrali v Želimljem da bi skupaj praznovali prihod novega leta. Po lepem krščanskem običaju smo najprej pokropili prostore in okolico župnijskega doma. Večer je ob prijetnem klepetu in družabnih zanimivostih hitro vzel slovo. Skupaj z Janezom smo se zbrali ob oltarni mizi, na katero smo položili vse, kar nam je bilo v preteklem letu darovano in s čimer je bilo naše življenje obogateno.Bogu hva- la, da smo drug drugemu podarjeni, da si lahko med seboj delimo dobro voljo in pri- jazne misli, da smo drug drugemu v oporo in spodbudo, da lahko razvijamo svoje da- rove, plemenitimo svoje talente in domiš- ljamo svoje bivanje v občestvu z Bogom in ljudmi. Hkrati smo prosili za Božji blagoslov in Marijino varstvo v novem letu.
"Vodi nas,Gospod, na poti,ki čakajo na na- še stopinje, med ljudi, ki pričakujejo naše korake, k človeku,ki potrebuje naše življe- nje, k Tebi, ki si naše upanje, ki ne mine!"
Hvala ti, prijatelj, ker si skupaj z menoj stopil v zarjo novega dne. Bog povrni za lepo doživetje.

Alenka O.

Nagradna križanka:

V križankah 2003 boste iskali sporočila sta rozaveznih prerokov. Pri križanki v tej prvi številki boste morali, če jo boste hoteli re- šiti, uganiti tudi,od kod so vzete slike pre- rokov. V pomoč naj namignem, da je slikar znameniti Michelangelo Buonarroti. Redni reševalci že veste, da je rešitev skrita na barvnih okencih, posejanih po križanki. Do- bite jo tako,da berete ta okenca od zgoraj navzdol, če so v isti vrsti, pa od leve na desno. Vrstni red barv je tokrat: vijolična, rumena, rjava, modra. Geslo prepišite na dopisnico ali kartonček velikosti dopisnice ter ga do 1. marca 2003 pošljite na naš naslov: Prijatelj, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom: KRIŽANKA. Gesel, ki izvirajo iz slike, ni potrebno pripisati, dovolj je glavno geslo.
Še pojasnilo: kratica SVP v križanki pomeni svetopisemski (npr.SVP OSEBA).To pomeni da je treba vzeti v roke Sveto pismo (vča sih - če piše ST. IME - tudi stari prevod), poiskati pravo knjigo, poglavje in vrstico, pa bo šlo.In še majhna pomoč za začetek: ime prvega preroka ima samo štiri črke, v začetku njegove knjige pa piše, da je Pe- tuelov sin.

Nagrade 1/2003:
1. Spominek iz Lurda
2. mavrični šal
3. CD z duhovno mislijo iz oddaje 'Vstani in hodi!'
4. kvačkan prtiček
5. knjiga Metke Klevišar: Kako udomačiti bolezen
6. glasbena kaseta KDLP Roženkravt Krško
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 6/2002:
LADJA ZA VERNIKE

Nagrajenci 6/2002:
1. redna zbirka Mohor.družbe za leto 2002 Katja Medved, Sv. Vid 78, 2365 Vuhred
2. praznični prtič: Ana Pirečnik,Skorno 43a 3327 Šmartno ob Paki
3. CD z duhovno mislijo v oddaji 'Vstani in hodi!': Anton Frelih, Posavec 42, 4244 Podnart
4. knjiga 'Šopek cvetja in trnja': Urška Taler Krnica 14, 4247 Zg. Gorje
5. poslikan šal: Terezija Lapajne,Vojsko 11 5280 Idrija
6. podobice z motivi iz narave: Štefančič Brank, Podkraj 81, 5280 Idrija
7. obesek za ključe z znakom KBBI: Marija Modrijan, Raskovec 35, 1360 Vrhnika.
Čestitke nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad!

Tudi letos bomo nadaljevali s pokalom Pri- jatelja. Tekmovalna pravila so enaka kot doslej - za en pravilen odgovor ena točka, za dva pravilna odgovora 2 točki, za vse tri pravilne odgovore pa podvojene točke, torej 6.
Tole svetniško opatinjo prepoznamo po njeni obleki, palici in psih. Rojena je bila v Angliji,na željo svojega strica,sv.Bonifacija pa je prišla v Nemčijo. Njeno ime je pozna- no tudi v Sloveniji. Povejte:

a) sv. Etelburga
b) sv. Valburga
c) sv. Valtruda
a) Njej pripisujejo rek: "Psi lajajo,karavana gre dalje!"
b) Pomirila je divje pse,ko je prišla ozdravit graščakovo hčerko.
c) Graščaku je zabrusila Jezusove besede: "Ne mečite svetega psom!"
a) Edmund in Edvard
b) Kozma in Damijan
c) Vunibald in Vilibald

Pravilni odgovor PP 6/2002: B A C

Končni vrstni red 6. pokala Prijatelja (za leto 2002):
1. mesto (36 točk - vse možne) si dele:

Frančiška Pavovec, Ocvirkova 39, 1231 Ljubljana-Črnuče

Francka Košnik,Jezerska 60b,4000 Kranj

Zvezdana Zadnik, Stara Loka 32, 2220 Škofja Loka

Čestitke za vaše popolno znanje ali tudi srečo!
4.-5. mesto (32 točk): Ana Košir,Ljubljana in Ana Pirečnik, Šmartno ob Paki
6.-9. mesto (31. točk): Tina Rot, Ljubica Zakovšek, Ljubljana - Šmartno, Danijela Stenšak, Gornji Grad, Tilka Tomažin, Raka
10. mesto (26 točk):Milena Manfreda,Most na Soči
11. mesto (25 točk):Ana Kerin, Šentjernej
12.-13.mesto (24 točk): Katja Miklič, Ra- domlje in Tomaž Bric, Dornberk
14.-15. mesto (20 točk): Boris Rejc, Dom- žale in Terezija Lapajne, Idrija
za 19 točk: 16. mesto; za 18 točk: 17. mesto; za 13 točk: 18.mesto; za 12 točk: 19.-22. mesto; za 8 točk: 23.-25. mesto; za 6 točk: 26.-36. mesto; za 2 točki: 37.- 39. mesto; za 1 točko: 40.-42. mesto
Devet tekmovalk je ostalo brez točk. Sku- paj je v 6. pokalu Prijatelja tekmovalo 51 tekmovalcev in tekmovalk. Vsem se lepo zahvaljujemo in vabimo k novemu tekmo- vanju,prav tako tudi druge bralke in bralce

Odgovore pošljite do 1. marca na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12,1000 Ljubljana

• Kako čudovit pogled, ki pa ga ne bi bilo, če se ne bi zaustavil... (zasnežena pokrajina s cerkvijo)

• Ko skozi temino posije sonce,še lepše zažari (žarek skozi zasneženo vejevje)

• Odel se je v zimska oblačila.Ga zebe- v naših srcih? (zasneženo znamenje-križ)

• Tudi na življenjsko pot padejo ovire, ki jih je treba preiti (padlo zasnež.drevo)

Tone Planinšek

V bolnišnici

Ute Weiner