Dragi prijatelji!

»Želim si samo miru ...« Ali ljudje ne izrekamo v svoji naglici ali celo živčnosti teh besed?Ko pa pride čas miru- takrat, ko človek ne more (več) delati nam to ni po volji.Preveč časa in preveč miru je naenkrat, da bi ga mogli "upora- biti". Starejši, ki ste v svojem življenju doživeli grozote vojn, besedo mir izre- kate z mislijo, da je to velika dobrina; podobna kot zdravje. Ni čudno, da tudi ob praznikih drug drugemu zaželimo mir.
Poleg miru kot nasprotja vojne in poleg vsakdanjega miru kot nasprotja živčne- mu hitenju vemo še za nek mir - Jezu- sov mir, tisti, o katerem pojejo božične pesmi (Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem) in o katerem govori evangelij. To je mir vernih,ki popolnoma zaupajo Bogu; tudi takrat,ko se 'preku- cuje' svet; tisti okrog nas ali resnično ves svet.
Ta mir srca, mir tistih, ki vedo, kam so namenjeni in da jih tam nekdo čaka, vam je v vsem letu želel prinašati tudi Prijatelj.Gotovo je tekom leta bil kakšen članek, ki vas je vznemiril in vam ni bil všeč. Morda ni bilo česa, kar ste pri- čakovali - tudi svojih vrstic - in vas je tudi to vznemirilo. Vsem se ne da us- treči. Vsekakor vas vabim, da z mirno radovednostjo vzamete v roke novo številko Prijatelja.Srečali boste živahen mir ali pa ustvarjalni nemir Ivana, ki je pravkar srečal Abrahama in si je sam naredil invalidski voziček. Če vemo in smo prepričani, da mora vsaka stvar v življenju dozoreti, smo gotovo na poti k miru. Preberite o dozorevanju v žalova- nju (Zdravstveni delavci),pri sprejema- nju odgovornosti (Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov) in pomoči bližnje- mu (Naše služenje bratom in sestram, Prizadeti v svojem okolju),pri sodelova- nju ob pomoči bližnjemu, in še v čem. Zadnja številka ima dodan tudi koledar, našli pa boste tudi prevod zanimive božične zgodbe. Sklepna misel letošnjih zapisov g. Bahorja v rubriki Le za Jezu- som hodimo je: Usmiljenje mnogokrat 'premaga' pravičnost. Zopet mu lahko rečemo hvala, prav tako kot vsem dru- gim, ki so oziroma ste v letošnjem letu kaj napisali, poslikali ali kako drugače pripravili za Prijatelja.
Naj tudi ta številka pripomore, da boste ljudje miru, prijetni sebi, svoji okolici in Bogu!

Vlado Bizant, urednik

spredaj: okrasno jabolko, foto Klemen Čepič
zadaj: otrok pri advent. venčku (skozi okno), foto Klemen Čepič

December

Da bi ob sodelovanju družin in z ustrezno socialno politiko ščitili in branili otroke po vsem svetu pred vsemi oblikami nasilja. Da bi praznovanje rojstva Kristusa Odrešenika pomagalo ljudem vseh kul- tur, da bi vedno bolj spoštovali male in uboge. Da bi v poplavi potrošništva krščanske družine ohranjale duhovne vrednote adventa in božiča.

Januar

Za krščanske skupnosti, da bi v tem posebnem trenutku naše zgodovine z vedno večjo odprtostjo sprejemale Gospodovo vabilo, naj bomo sol zemlje in luč sveta. Za krščanske skupnosti na Kitajskem, da bi v poslušnosti Božji besedi okrepile medsebojne vezi in učinkoviteje sode- lovale pri širjenju evangelija. Slovenija je križišče mnogih svetovnih poti,po njih prihajajo prebežniki iz mno- gih dežel. To povzroča težave. Molimo za modrost odgovornih, da se bodo v dvoreznih razmerah prav odločali, za vse nas pa, da bi pri tem ravnali s krš- čanskim vživljanjem in sočutjem.

Množica zveličanih- dokaz Božje pravičnosti

Nadaljujmo premišljevanje o Božji pravičnosti tam, kjer smo zadnjič končali. Svetniki so tisti izmed nas, ki so najbolj razumeli Božjo pravičnost. Besedila so vzeta iz knjige: V prijateljstvu z Bogom. Zelo zanimive so misli sv. Terezije Deteta Jezusa: "Gospod, meni si izkazal svojo neskončno usmiljenost. Skozi to lečo gledam in molim vse druge tvoje last- nosti. Vse se mi zde odete v ljubezen, tudi pravičnost. Ta še bolj kot katera druga. Kakšno veselje ob misli, da si ti, moj dobri Bog, pravičen!
To se pravi, da računaš z našo slabo- stjo in do dobra poznaš našo krhko naravo. Čemu bi se bala? Ti neskončno pravični si tako dobrotljivo odpustil iz- gubljenemu sinu, ali boš manj pravičen meni, ki sem vedno pri tebi?
Vem, da je potrebna velika čistost, če naj se približamo tebi,Bog vse svetosti, vem pa tudi, da si neskončno pravičen, in prav ta tvoja pravičnost, ki je strah velikemu številu duš, zbuja v meni vese lje in zaupanje. Biti pravičen ne pomeni samo ravnati ostro z grešniki in jih ka- znovati, temveč tudi priznati prave na- mene in poplačati krepost.
Prav tako zaupam v tvojo pravičnost, o dobri Bog, kakor zaupam v tvoje usmi- ljenje. Prav zato,ker si pravičen, si tudi sočuten in poln milosrčnosti, počasen za kaznovanje in bogat z usmiljenjem, ker poznaš našo krhkost in se spominjaš da smo prah."
Še močnejši je v svojih besedah o Božji pravičnosti sv. Avguštin, saj je doživel s svojim spreobrnjenjem Božje usmilje- nje, zato tako resno razmišlja o Božji pravičnosti. Takole pravi: "O Bog,že od moje mladosti si me poučil. O čem? Da se moram spominjati edine pravičnosti, namreč tvoje.Ko premišljujem svoje pre teklo življenje, vidim, kaj sem zaslužil in kaj prejel. Zaslužil sem obsodbo, pa mi je bila naklonjena milost; zaslužil sem pekel,pa mi je bilo darovano večno živ- ljenje. Odkar sem se spreobrnil k tebi in si me prenovil ti, ki si mi dal, da bivam, ti,ki si me na novo ustvaril in preobliko- val, ko sem se spreobrnil, sem spoznal, da ni nobeno moje zasluženje prehitelo tvojega delovanja v meni,temveč samo tvoja milost, ki mi je prišla nezasluženo, tako da me spominja samo na tvojo pravičnost.
Čeprav nam je Bog tako blizu, smo mi v njem in on v nas, saj smo mu od vseh ustvarjenih bitij najbolj blizu, smo edina živa bitja, ki nosimo v sebi po neumrljivi duši del Njega in bomo po smrti čisto v Njem. To pa je za nas največja skriv- nost. Vidimo ga ne, čutimo pa njegovo prisotnost ob vsakem svojem dihu. Po naravni poti, kot smo že razmišljali, ga lahko spozna vsak človek in pride do spoznanja, da biva, da je. Kakšen je, pa ne moreš dojeti. Tu nam pomaga Razodetje Stare in Nove zaveze.
Vse leto smo razmišljali o Bogu,ki je tu- di pravičen, ne samo dober in usmiljen. Da je to res, so nam potrdila besedila Razodetja in razmišljanja svetnikov, ki so se s svojim življenjem tako približali Bogu, da so o tem lahko veliko povedali tudi nam.
Ko smo v novembrskih dneh molili za naše rajne, smo se še posebej spomnili tega, kar smo razmišljali vse leto, da je Božja pravičnost tesno povezana z Bo- žjim usmiljenjem. Usmiljenje mnogokrat "premaga" pravičnost,to bi nam gotovo zatrdili mnogi naši rajni, če bi jim bilo dano. Ker so ob Božji dobroti spoznali tudi Božjo pravičnost, s hvaležnostjo trpijo vice. Čim večkrat v življenju se spomnimo na Božjo pravičnost,pa bomo deležni Božjega usmiljenja.
Končajmo razmišljanja letošnjega leta z besedami sv. Katarine Sienske: "Daj mi, da bom po pravici dajala slavo in čast tebi in priznavala, da je od Tebe in po Tebi vsaka milost, sebi pa bom dajala, kar je mojega, namreč greh in revščina, da bom prav priznavala in obžalovala greh. Druga pravičnost,ki mi jo naročaš velja ljudem. Kristus Jezus,daj mi,da ne bom delala krivice, ampak da bom po pravici pravično dajala, kar komu gre, tako velikemu kot majhnemu. In da me noben obzir ali strah pred kakim člove- kom ne bo zadržal od tebe."

Zdravko Bahor

Poglejte tele simpatične jaslice! Osliček in voliček radovedno kukata iz štalice Jožef in Marija pa sta zazrta v Dete.

Vsi, ki se trudimo s Prijateljem, vam želimo, da bi tako kot Jožef in Marija v božičnih praznikih z velikim zaupanjem in upanjem zrli v Božje Dete. V novem letu 2003 bomo ostali v Jezusovi bližini, a tudi radovedno pokukali,kaj se dogaja zunaj, o tem kaj zapisali v reviji, vas tako obiskovali in vabili k Jezusu. Vse dobro želimo.

Uredništvo, uprava, dopisniki

Življenje gre naprej

Bila je lepa,s soncem obsija- na poletna nedelja, pa tudi zares "lepa nedelja", ko sem leta 1988 kot kaplan srečal prijetnega moža na vozičku, ki je pove- dal, da je kar prvi sosed podružnične cerkve sv. Andreja na Brdah (župnija Šmartno pri Slovenj Gradcu). Tisto leto je drugič postal polnoleten; osemnajst let življenja na vozičku,potem ko je prej prav toliko let hodil. Medtem se je na- bralo še štirinajst let in v jeseni 2002 je Ivan GABERŠEK,Brda 19,2383 Šmartno pri Slovenj Gradcu srečal Abrahama. Ko smo ob priložnostnem obisku skupaj komentirali prejšnji intervju v Prijatelju- kdaj človek postane veteran na vozičku - in tudi namen intervjuja, to je opo- gumljati druge, zlasti novopoškodovane ljudi, se je Ivan vdal. Prijatelja sicer dobro pozna, saj je dolgoletni naročnik.

Ivan, za uvod morda povej, koliko časa že bereš Prijatelja. Na vozičku si namreč le kakšno leto manj, kot je star Prijatelj ...
Mislim,da bo tega že kar kakšnih petin- dvajset let. Na romanju na Brezjah me je nekdo vprašal, če poznam to revijo in ker je še nisem,so mi jo poslali. Všeč mi je bila in sem jo naročil.

In kakšno mnenje imaš o intervjujih? Jih bereš?
Ja, intervjuji so zelo zanimivi. Vedno zveš kaj novega.Vsak človek malo dru- gače živi in učimo se drug od drugega. Intervju v prejšnjem Prijatelju me je zelo nagovoril. Novi poškodovanci se lahko veliko naučijo iz njega, kako naj po poškodbi začnejo živeti.Ko postaneš invalid, se ti poruši ves življenjski načrt in vse začneš znova. Ko se ponesrečiš, je, kot bi se na novo rodil. V zavodu za rehabilitacijo tega še ne občutiš.Tam je za vse poskrbljeno in si med sebi enaki- mi. Ko pa prideš nazaj v domače okolje, šele vidiš, kaj je voziček: tu stopnica, tam preozka vrata ...

Ivan, preden kaj poveš o svojem ži- vljenju, posebej po nesreči, razloži, kje živiš. Nisem prepričan, da vsi bralci in bralke Prijatelja vedo, kje je Mislinjska dolina.
Večji bližnji kraj je Slovenj Gradec, sre- dišče Koroške, naša vas pa leži pod Pohorjem, že bliže Mislinje,a mi še spa- damo pod mestno občino. S starši in bratom živimo čisto zraven podružne cerkve sv.Andreja na Brdah; Št.Andraž rečemo tu. Ob stari kmečki hiši smo si zgradili novo, ki je primerna človeku na vozičku, čeprav smo v bregu. Sicer nas je bilo v družini pet; trije fantje in dve dekleti.

Ali lahko obudiš spomine na otroš- tvo in mladost; verjetno na srečna leta?
V šolo sem hodil v Šmartno, to je pribli- žno šest kilometrov daleč. Včasih smo otroci morali prehoditi vse peš ali pa smo šli s kolesom. Pozimi je bilo včasih kar hudo. Drugače pa, kaj se še spom- nim od otroštva? Pač, 'luštno je b'lo res na deželi ...' Predvideno je bilo, da bi ostal doma na kmetiji, pa je prišla ta nesreča,zaradi katere sem postal para- plegik; zlom hrbtenice in poškodba živ- cev. Ravno sem dobil poziv k vojakom, pa se je življenje obrnilo čisto drugače. Mladostna leta, ko iz otroka postajaš odrasel človek, so najbolj živahna in dejavna, a premalo previdna. Tudi pri meni je bilo tako. Hitro pride do nesre- če. A zaradi nesreče še ni treba, da si nesrečen. Življenje gre naprej.

Leto 1970 je že daleč in gre v poza- bo, toda najbrž ne pri tebi. Kako se spominjaš nesreče in rehabilitacije?
Pri stari mami sem klatil orehe. Kar velik oreh je bil. Ko sem že skoraj končal, je naenkrat potegnil močan veter. Hitro sem hotel priti do debla, a sem zgrešil vejo in 'bumf dol', pa je bilo ...

Potem pa rehabilitacija?
Kolikor se spomnim,sem prve dni še ne- koliko čutil noge. Če bi se nesreča zgo- dila danes, bi mi zdravniki morda mogli pomagati, da bi celo hodil. Takrat, leta 1970, je bilo zdravljenje še bolj prepro- sto. Paraplegiki so včasih, ko še ni bilo dobrih antibiotikov, tako ali tako veči- noma zaradi infekcij kmalu po poškodbi pomrli. Poleg nesrečne poškodbe je bilo pri meni še kup dodatnih težav. Imel sem le kmečko zavarovanje, ki je bilo bolj na papirju. Oče je moral doplačati bolnišnico in ortopedske pripomočke. Kasneje se je moje zavarovanje vsaj nekoliko uredilo.Na rehabilitaciji pa vem da sem se največ naučil od starih para plegikov - veteranov; več kot od tera- pevtk.
Po nesreči sem nameraval iti v šolo v kamniški zavod,da bi prišel do kakšnega poklica. A ni bilo mogoče. Na kmetijah včasih ni bilo denarja. Zelo težko je bilo za preživljanje. Občina pa tudi ni mogla ali pa ni hotela pomagati. Potem sem šel v delavnice v zavodu v Ponikvah na Dolenjskem, a so me na srečo kmalu upokojili in sem tako prišel domov.
Naša hiša tedaj ni bila primerna za bi- vanje invalida. Pred tridesetimi leti na deželi na primer še marsikje ni bilo stra- nišča na izpiranje v hiši; tudi pri nas ne Pa avtomobila ni bilo. Za človeka, ki ne more hoditi, je avto takoj za vozičkom najpomembnejša stvar. V mestu,kjer je vse pri roki, še nekako gre,na deželi pa si odrezan od sveta in še bolj čutiš, da si invalid. Izpit za avto sem delal nekaj let po nesreči. Vozil sem bratov prede- lan avto. Spominjam se, da je bil izpra- ševalec na izpitu šokiran,ko je videl, da se bo moral peljati z invalidom in mi je dejal: "Glejte da ne bo zdaj še kdo drug postal invalid!" Pa čisto vse sem na iz- pitu moral delati dvakrat: parkirati, vo- ziti vzvratno itd. Prepričan sem bil, da bom padel, a mi sodnik ni dal niti ene kazenske točke. Smeje me je pohvalil, da sem vozil najbolje v sedmih letih,kar pri njem delajo izpite.Potem sem počasi prišel do svojega avtomobila. Postavili smo novo hišo. Moja zadnja pridobitev pa je dvigalo.Življenje se je kar uredilo.

Kako pa si se znova vživel v svoje okolje in kako te je to sprejelo?
Pred tridesetimi leti ljudje besede para- plegik še izgovoriti niso znali, kaj šele, da bi vedeli, kaj to je. Danes je to 'nor- malna' beseda; gotovo po zaslugi vseh, ki smo šli v javnost. Ko sem prišel v Slovenj Gradec, sem bil prvi, ki sem šel na vozičku po mestu. Spominjam se, da so se ljudje obračali in gledali za menoj. ... (smeh). Seveda je največja težava v tem, da je potrebno sprejeti sebe in svoje novo stanje. Dokler samo tuhtaš in se zapiraš vase, ni rešitve. Ko pa vidiš, da je to stanje tvoje in da noben drug človek ne bo namesto tebe nosil tvojih težav, se poskušaš prilagoditi. Čeprav si na vozičku, ti je veliko del dostopnih. Saj veliko ljudi dela sedé ...

Glede dela si verjetno le nekaj pose bnega. Sediš na vozičku,ki si ga, kot si zadnjič rekel, sam naredil. Kako pa je prišlo do tega?
Skozi šport sem se veliko naučil. Med drugim sem na športnih tekmovanjih po Evropi videl take 'fajn' vozičke; čisto drugačne od naših, ki so bili nerodni in težki. Ko smo paraplegiki - športniki to videli,smo pritiskali na našega izdelova- lca vozičkov, na Sočo, naj gre s časom naprej. A nič se ni premaknilo. Njihov voziček jim je šel dobro v promet zlasti zaradi izvoza v Rusijo in tako niso imeli interesa po čem novem in boljšem. Ko sem videl tiste 'fajn' tuje vozičke,nisem imel pri sebi niti metra, še manj fotoa- parata.Kar z vrvico sem vse izmeril,na- redil vozle in potem doma poizkusil sam narediti podoben voziček. Brat Franc, ki je znal variti, mi je naredil zvare.
Kasneje so me prijatelji prosili, če bi še njim naredil takšne vozičke in sem jih. Brat pa, ki dela na kmetiji,ni imel vedno časa in sem včasih kar sam poskusil variti. Spočetka ni in ni šlo, potem pa sem se tudi tega navadil. Ker precej uporabljam aluminij, varim z argonom. Kolesa seveda kupim.

Si se veliko ukvarjal s športom?
Ja,kar precej medalj imam nekje sprav- ljenih. Morda jih bom kdaj dal v kakšno vitrino. Mislim, da sem svojo nesrečo najlaže prebolel skozi šport. Ko se po- nesrečiš, moraš nekako izkoristiti čas. Najti moraš kaj, kar te zaposli: šport ali delo, karkoli. Ne smeš se preveč ukvar- jati s svojo invalidnostjo. Zelo pomem- bno je tudi, da greš med ljudi in da se nekaj okrog tebe dogaja. Res sem se precej ukvarjal s športom in videl tudi precej sveta. Bil sem po raznih državah Najbolj sem si zapomnil Iran, kjer smo igrali košarko. To je bilo še v Homeini- jevih časih. Iran je res dežela s čisto drugimi navadami. Zelo so pazili, da se nam ne bi kaj zgodilo. Še v hotelu so nas varovali stražarji s puškami. Poka- zali so nam razne muzeje. Promet je bil grozen. Nihče ni upošteval semaforjev. Pred križišči so imeli ležeče policaje, da so bili vozniki prisiljeni zmanjšati hitrost Tam sem jih prvikrat v življenju videl.

Si kdaj tekmoval tudi z zdravimi ljudmi? Menda ste na dolge proge močnejši 'vozičkarji'?
Saj sem tudi jaz zdrav, čeprav ne mo- rem več hoditi...(smeh). Včasih smo mi na vozičkih zmagovali le na maratonu, to je na kakšnih pohodih.Ko sem še te- kmoval, smo že zmagovali na pet tisoč metrov.Sedaj pa je ta meja že pri osem sto metrih. Na progah, daljših od osem- sto metrov,so najboljši športniki na vo- zičkih močnejši od 'zdravih' kolegov, ki tečejo.Najbrž se bo ta meja še spustila kar je res neverjetno. Danes imajo res dobre vozičke, trenirajo pa tudi. Mara- ton danes izjemen športnik na vozičku izpelje že v uri in šestnajstih minutah, tisti, ki lahko hodijo, pa še vedno po- trebujejo več kot dve uri, čeprav so svetovni rekorderji.

Si za skupno tekmovanje 'zdravih' in invalidov? Na primer na olimpij- skih igrah?
Seveda,saj delajo na tem,da bo tekmo- vanje skupno. Že sedaj so v največja tekmovanja, kot so miting v Zürichu ali pa olimpijske igre, vključene kakšne na- še discipline,le televizija jih ne prenaša. Je pa šport za invalida kar draga zade- va. Recimo dober tekmovalni voziček stane kar tri tisoč evrov. Pri nas so de- lili preveč medalj, sedaj skušajo, da bi točkovanje poenotili in bi bili rezultati primerljivi. V vsaki disciplini pomeni svetovni rekord 1250 točk, potem pa, kolikor se temu rekordu približaš, toliko točk imaš. To pomeni, da mene lahko premaga tetraplegik, ki se bolj približa rekordu tetraplegikov, kot se jaz rekor- du paraplegikov. Tako med seboj lahko tekmujejo bolj ali manj poškodovani, pa tudi moški in ženske.

Ivan, kako pa sedaj gledaš na udej- stvovanje v športu? Ga priporočaš in koliko?
(Tu se je vmešala mama, ki je ravno prinesla kavo in v šali dejala: "Zdravje si je 'verderbal'; to ima od športa." Vsi smo se nasmejali.)
Ah, malo me rama boli, ampak ne samo od športa, tudi od dela.
(Mama zopet doda: "Saj pravim,da tudi dela preveč. Ne bi mu bilo treba,ampak on je tak. Mora kaj početi ...")
Še vedno priporočam šport vsakemu, ki se je poškodoval. Če samo pomislim na preležanine ... Kakšna nadloga je to! Jaz pa prav zaradi športa, kjer sem se utrdil, nikoli nisem imel teh težav. Pa ljudi spoznaš. Moraš iti med ljudi, moraš biti povezan z njimi.

... in jih povezovati? Bi rekel kaj o vašem društvu?
Nekdo pač mora povezovati ljudi. Ko sem se ponesrečil, je že obstajalo dru- štvo paraplegikov. Od leta 1980 dalje imamo pa regijska društva in Zvezo pa- raplegikov. Korošci smo bili vključeni v mariborsko društvo, ampak razdalje so velike. Pred petimi leti, leta 1997, smo ustanovili svoje društvo, ki povezuje paraplegike treh koroških dolin:mežiške, mislinjske in dravske. Ni nas veliko, tre- nutno štiriindvajset, razdalje so pa še tu velike.Kje je Črna ali pa Radlje... Kar 'luštno' je v društvu.Ob četrtkih popol- dne se dobivamo v društvenih prostorih ki nam jih je odstopila slovenjegraška občina. Jaz sem seveda večkrat tam, obvezno pa vsak ponedeljek dopoldne, saj je potrebno postoriti to in ono.

Seveda, predsednik ...
Ja,po sili razmer. Nisem bil preveč nav- dušen za samostojno društvo, ker sem vedel, da bo veliko dela, potov in skrbi. Ampak zgodilo se je. Nekdo je pač mo- ral sprejeti vodenje.
Precejšen poudarek dajemo gibanju,pač rekreaciji. Za nas na vozičku je vsako gibanje zelo pomembno. Para in tetra- plegiki imamo velike težave z ledvicami in vsako razgibavanje jih olajša. Vsak torek imamo možnost rekreacije v telo- vadnici v Slovenj Gradcu, ob četrtkih pa v Pamečah. Nekateri igramo košarko kdor ne more,se razgibava kako druga- če. Dvakrat na mesec se lahko gremo kopat v zdravilišče v Laškem. Peljemo se s kombijem. Lani nam je uspelo priti do novega in večjega kombija. Podjetja in posamezniki s Koroškega so nam po- magali in pa naš tedanji civilni vojak, ki nam je zelo pomagal pri organizaciji tega projekta. On je že imel izkušnje pri dobrodelnih koncertih. Res smo bili pre- senečeni nad odzivom. Tak kombi, pri- lagojen za prevoze ljudi na vozičkih, ni poceni. Nekajkrat na leto imamo tudi srečanja - piknike - ali pa kam skupaj gremo.

Kako pa se Društvo paraplegikov na sploh vključuje v koroško območje? Mislim na vsakdanje ovire, kot so stopnice, pa tudi na vaše kulturno udejstvovanje?*
Trudimo se, da čim bolj sodelujemo z lokalnimi oblastmi. Zelo dejavni smo pri odpravi arhitekturnih ovir. Vključili smo se v akcijo Zveze paraplegikov. Popi- sujemo celotno Koroško, vse glavne objekte, ki bi morali biti dostopni tudi ljudem na vozičku; javne zgradbe, kul- turne ustanove, gostilne, tudi cerkve in župnišča. Nameravamo izdati brošuro o tem. Nekoliko smo že uspeli, na primer pri pošti. Ko zvemo, da se kaj novega gradi, takoj poizvemo, kako bo poskrb- ljeno za ljudi na vozičkih. Saj ne gre samo za nas, ampak tudi za mamice z otroškimi vozički, pa za stare ljudi, ki gredo laže po klančini,kot po stopnicah Včasih se da kaj urediti čisto spotoma. Tako se mi je zgodilo, da sem v mestu naletel, ko so postavljali robnike za pločnik. Seveda niso nič mislili na nas. Šel sem kar na upravno enoto in ravno republiški inšpektor za ceste je bil tisti dan tam. Kar v avto sem ga naložil, mu pokazal zadevo in je takoj ukrepal. Še zahvalil se mi je, da sem ga opozoril na napako. Takrat, ko se dela, se da z majhnimi stroški urediti tudi dostop za nas, na vozičkih. Ko pa je narejeno, je veliko težje in dražje, če je treba kaj popravljati.

Tvoja zadnja pridobitev je dvigalo v domači hiši. Ali lahko poveš, kaj vse je potrebno, da prideš do njega?
Predvsem denar...Čeprav sem bil šport- nik in sem včasih zlahka zmogel klanči- no do prvega nadstropja, kjer živim, so bile pozimi težave.Na senčni strani,kjer je klančina, je bil pogosto led. Sedaj pa smo napravili prizidek in v njem hidrav- lično dvigalo. Danes je kar veliko ponu- dnikov dvigal. Še vedno je to precejšen zalogaj, je pa dvigalo res zlata vredno. Drugače pa za prizidek in za dvigalo po trebuješ tudi dovoljenje, kot za vsako zidavo.

Ivan, si prvi sosed cerkve sv. An- dreja tu na Brdah. Poznaš pregovor: 'Bliže cerkvi,bliže peklu?' To pomeni da tisti, ki imajo cerkev pred nosom bolj malokrat stopijo vanjo...
O, kadar je maša tu, pa že grem. Eno stopnico imamo, pa to zame ni ovira. Tudi v Šmartno grem, čeprav ne vsako nedeljo.Tam so pa malce pokvarili dos- top. Klančina v cerkev je že dolgo,prag pa je sedaj po obnovi precej višji.Noter že prideš, ven pa bolj težko ... (smeh).
Pri nas so vedno bili ključi od 'Šentan- draža', saj smo prvi sosedje. Drugače zanjo skrbijo 'cehmoštri', kdor pač je. Mislim pa, da tisto o peklu zame že ne velja. Veš, da sem veren... Tudi društ- vene prostore nam je ob odprtju mestni župnik blagoslovil. To je nekaj lepega in normalnega, saj nas je večina članov vernih.

Kaj pa misliš,kako nesreča, poškod- ba ali bolezen vplivajo na človekovo vero?*
Mislim, da človek ostane to, kar je. Ne poznam nikogar, ki bi samo zaradi ne- sreče izgubil vero. Kako jo kdo pokaže, je pa druga stvar. Gotovo se pa ob ne- sreči človek spremeni in utrdi. Verjetno kdo vero tudi pridobi.

Ko sem bil tu kaplan,si bil nekoč gost pri mladinski skupini. Se večkrat zgodi, da te kam povabijo, morda v kakšno šolo?*
Prav pogosto ne, se je pa že zgodilo. Prav iz tiste mladinske skupine me je Eva, ki je postala učiteljica, nekoč po- vabila na šolo.Prav zanimivo je bilo med otroki. Kar pa zadeva društvo, lahko rečem, da smo se v prvih letih obstoja res bolj ukvarjali s seboj, kar je razum- ljivo.Ko so pa osnovne stvari urejene in dejavnosti utečene, pride na vrsto tudi odpiranje navzven. Če bodo le ljudje in kakšne ustanove želeli, bomo radi na- vezovali stike.

Ivan,bi rekel še kakšno misel o obi- skih? Če pomisliš nazaj,na čas takoj po nesreči, kako si obiske doživljal takrat? So ti bili kdaj odveč? Morda daš kakšen napotek obiskovalcem, ki ne vedo, kako bi se obnašali ob poškodovanem ali bolnem človeku?
Ja, obiski so res dobrodošli. Vesel sem bil vsakega obiska, posebej takrat po nesreči.Zelo sem bil vesel obiska doma- čih, najbližjih in pa prijateljev. Obiski so takrat velika opora. Drugače pa naj bo obisk nekaj čisto normalnega,nič pose- bnega. Pogovarjaš se kot sicer.O vsem Takoj se čuti, ali te je kdo samo prišel gledat in pri vratih šepeta o tebi ali pa te celo 'že pokoplje', ali pa je preprosto prišel na obisk. Samo pomilovanja ne sme biti, to pa res ne! Mislim celo, da poškodbo laže prenesejo sami poškodo- vanci kot pa njihovi domači.
Res, med domačimi in med prijatelji naj bi se zaradi nesreče nič ne spremenilo. Normalni odnosi naj bodo! Gotovo, v marsičem sem omejen, tega in onega ne morem. Velikokrat sem presenečen nad tem, kaj vse zmoremo paraplegiki. Prijatelju sem izdelal stojko. To je prip- rava, ki človeku na vozičku pomaga, da lahko stoji, privezan nanjo. To je zelo dobro za kosti, prekrvavitev in splošno počutje. On mi je pa potem povedal,da je s pomočjo moje stojke prebelil celo stanovanje, čeprav je sicer na vozičku. Kdo bi si mislil ...
Obiske res priporočam. Že nam, ki smo kolikor toliko gibljivi, so dobrodošli, kaj šele tistim, ki nikamor ne morejo. Topla beseda je več vredna kot ne vem kak- šno darilo.

Ivan, marsikaj smo izvedeli in hvala ti za to! Mislim, da bo vsakdo, ki bo tole bral, doživljal kot tvoj obisk in tvoje misli kot toplo ter prijateljsko besedo. Kaj pa praviš glede pisnih obiskov? Ali kaj pišeš?*
Tisto, kar moram. Laže govorim kot pa pišem ...

Letos si srečal Abrahama. Kako je bilo?
Lepo! Proslavili smo malo s prijatelji.Se- veda človek ob takšni življenjski oblet- nici na marsikaj pomisli. Ko sem se pred dvaintridesetimi leti ponesrečil in slišal o kakšnem drugem z zlomljeno hrbteni- co, da je živel samo še kakšno leto, si nisem mislil, da bom srečal Abrahama. Pa sem ga. Vedno moraš v življenju vi- deti tisto, kar ti je še ostalo. In s tem se moraš naučiti živeti.

Ivan, za božično številko še božično voščilo. Ni ga treba zapisati, lahko ga kar poveš ...
(Smeh) Ja, vsem bralkam in bralcem bi zaželel vesel božič in lepe praznike. V novem letu pa naj vas dobra in trdna volja nikoli ne zapusti.Začrtajte si svo- jo pot, držite se je in zmeraj pozitivno razmišljajte!

Na obisku smo bili:Rafko Jurjevčič,Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Priveži svoj voz na zvezdo

Teden dni po moževi smrti je žalujoča vdova prišla v ambulanto in rekla:"Nikoli si ne bom odpustila, da je mož umrl v bolnišnici. Vedno znova ga vidim, kako se je z zadnjimi močmi oklepal svoje postelje, da ga reševalci ne bi odpeljali. Ker se je tako upiral, so ga morali na nosila privezati. Nato sva bila tri ure na urgenci. Povsod je bil prepih,vedno bolj ga je zeblo in tresla ga je mrzlica. Ko ni mogel več govoriti,se je vedno močne- je oklepal moje roke. Ob dveh ponoči je bil končno sprejet na oddelek. Skupaj z zdravnikom sem stala ob moževi poste- lji. Ker je bila soba ozka, je najprej ob postelji stal zdravnik. Mož je želel pri- jeti mojo roko, a ker sem bila predaleč, je zagrabil zdravnikovo roko. Tako se še posloviti nisva mogla. Zdravnik mi je rekel,da bo z možem še vse dobro,zato sem šla domov. Deset minut po prihodu domov so mi po telefonu sporočili,da je mož nenadoma umrl. Nisem mogla ver- jeti. Počutila sem se kot pod steklenim zvonom; kot da se vse to dogaja komu drugemu. Jezna sem bila na zdravnika, ker mi ni povedal, kako je v resnici z možem,hkrati sem bila jezna sama nase ker nisem ostala ob možu."
Čez dva meseca sem vdovo obiskala na njenem domu. Hiša je bila vzorno pos- pravljena, vse je bilo na svojem mestu. Rekla mi je: "Nič se ne bova pogovarjali o mojem možu, saj pravijo,da bolj ko se o pokojniku pogovarjaš,bolj trpi." Seve- da je že v naslednjem stavku omenila svojega moža in ves večer sva se po- govarjali o njem. Potožila mi je: "Odkar mi je umrl mož,sploh ne znam več sama iz hiše. Ne bi prenesla, da bi me ljudje ustavljali na cesti in me spraševali, ka- ko mi je. Tudi zdravil ne jemljem redno. Prej sva jih vsako jutro jemala skupaj z možem; vsak svoje. Tudi na banko bi morala iti, a si kar ne upam. Prej je petdeset let vse denarne zadeve urejal mož.Vedno me je spremljal tudi k zdra- vniku,v trgovino,tako da nikamor nisem vajena iti sama.Sama se sploh ne znaj- dem v tem svetu. Varno se počutim le v svoji hiši, ko kuham in pospravljam."
Po dveh letih sva se znova srečali. Ko- maj sem jo prepoznala,tako se je spre- menila. Bila je samozavestna, naučila se je voziti avto in vse stvari je urejala sama. Rekla mi je: "Čas ozdravi samo tiste rane, ki so bile dobro oskrbljene. Meni jih je dobro oskrbela moja zvesta prijateljica, ki me je spremljala na poti žalovanja.Nikoli mi ni rekla:"Bodi močna, ne joči, pomiri se, ne jemlji vse tako tragično, taka je Božja volja." Spodbu- jala me je: "Bodi takšna,kot si, žaluj po svoje in toliko časa, kot je potrebno."
Človeku ne dene dobro,če izrine žalost, jezo, občutke krivde. Nič nas ne teži bolj kot to, kar izrinemo. To vodi pogo- sto v bolezen in depresijo. Tam, kjer se žalost sme izraziti, kjer se sme jokati, lahko človek, ko je čas zrel, na novo zadiha. Človek mora sam prehoditi pot žalovanja zaradi življenja, ki je še pred njim.
Leonardo de Vinci je zapisal: "Priveži svoj voz na zvezdo." Prav zato gre na poti žalovanja. Iz žalosti najti pot nazaj v življenje, ko so solze izjokane in se pred teboj odpirajo nove možnosti za življenje.
Žalovanje se podaljša in postane ote- ženo, kadar ljudje iz kateregakoli raz- loga ne prično žalovati. Pogosto se to zgodi, če svojci niso imeli priložnosti videti pokojnika, čeprav so si to zelo želeli. Vdova mi je potožila:"Mož je umrl v bolnišnici, zato ga nisem več videla. Kar ukradli so mi ga izpred oči.Nisem se ga mogla niti dotakniti."
Žalovanje je oteženo tudi takrat, kadar je bil odnos med pokojnikom in svojci poln leta in leta trajajočih sporov in nesoglasij.
Žalovanje ni bolezen, ki jo je potrebno zdraviti in čimbolj skrajšati, ampak je proces dozorevanja k spremembi življe- nja. Spremljevalci žalujočih velikokrat rečejo, da ne vedo, kako naj bi ravnali. Ni jim potrebno veliko govoriti ali storiti. Zadostuje odnos,v katerem se bo žalu- joči varno in dobro počutil. Spremljati žalujoče pomeni iti zraven brez zahteve po vodenju, brez prepričanja, da boljše veš, brez nasvetov in opominov. Bolj modro je molčati kot razlagati.
Če zvezde ne vidiš,ne moreš nanjo pri- vezati svojega voza. Nihče ne more vi- deti zvezde namesto tebe. A vendar je tudi zaradi dobrote in bližine ljudi lahko človeku v stiski bolj svetlo. V naših očeh, ne v besedi, lahko človek začuti, da ga razumemo. Samo v iskrenem od- nosu med menoj in teboj se rojeva upanje in smisel življenja. Pred nami so prazniki. Novorojeni Kristus dviga svoje roke k nam, posebno k ljudem v stiski, da bi zmogli znova upati in ljubiti.

Janja Ahčin

Kot bi pastirji imeli nekega drugega gospodarja ...

Pismo zakupnika Ibrahima Ben Charubu, lastniku zemljišča s stajami pred Betlehemom

Mogočni, strašni in priljubljeni Ben Charub!
Tri drahme zakupnine ti bo kot vsako leto ob tem času izročil moj poslanec,zanesljivi nečak Neffe Lom. Poleg denarja sem ti pa to pot moral priložiti pismo, ki ga je zame pisal Echail. Naročil sem mu, naj bo pismo kratko,kajti ta zvitež si pusti plačati vsako besedo.
Veliki Ben Charub,na tvoji zemlji in v hlevcu na njej se je zgodilo nekaj nenavadnega. Takoj vas moram prositi,vzvišeni lastnik,ne iščite vzroka za ta dogodek pri meni. Sem samo zakupnik in z ženo Rahelo se trudim za preživljanje svoje družine. Mi vsi smo le odtenek sijaja našega cesarja Avgusta, ki je odredil ljudsko štetje. S tem štetjem se je pričelo vse, kar je zadelo tvojo zemljo in tvoj hlev. Prišle so trume tujih ljudi v naš kraj, videl sem samo nekaj znanih ljudi. Ljudske množice so prinesle nemir v naše ulice in jih ni bilo moč ustaviti tudi izpred naših pragov, če so potrebovale hrano ali prostor za prenočitev. Nekateri so se skli- cevali na sorodstvo z nami,na katerega se je pa komaj kdo mogel spomniti.
K meni je na primer prišel neki Jožef, ki je trdil, da je bil pred štiridesetimi leti v moji hiši rojen in da je moj bratranec. To bi bilo lahko res - ali pa tudi ne. Na pogled nisem mogel zaslediti kakšne družinske podobno- sti,videl sem le,da je bil mož malo razmršen sicer pa ponižen.
Imel je pri sebi dekle mlajših let,ki je priča- kovala otroka.Po kratkem obotavljanju sem ju sklenil povabiti notri, ko me je Rahela od zadaj dregnila in mi zašepetala, kakšne si- tnosti bi nama oba prinesla v hišo: razbur- jenje in tekanje sem in tja.
In ker ima Rahela vedno prav v takih in po dobnih stvareh, sem moral z obžalovanjem skomigniti in sem počasi vrata zopet zaprl ter trdno zaklenil.
In ta Jožef in njegova žena sta gotovo bila tista, ki sta brez dovoljenja šla v tvoj hlev in si tam uredila bivanje za nekaj tednov. Žena je medtem rodila otroka.
Kot rečeno, nisem jima dovolil, toda kdo le vpraša danes zakupnika za dovoljenje! Če bi bil tukaj vsaj lastnik! Z eno besedo: za- seden hlev!
Vendar sta ta dva, Jožef in njegova žena, držala hlev zelo v redu,nekaj je bilo celo iz boljšano: vrata so bila popravljena in štirje razrahljani špirovci so bili lepo na svojem mestu, mož je moral biti izurjen v svojem poslu. Toda zato je manjkalo nekaj žitne krme, tudi nekaj slamnatih snopov je bilo razrezanih za steljo.
Pri tem paru in pri tem otroku je moralo biti veliko obiskovalcev, cel ljudski val obiskov. Dohod je zelo poteptan in več ugaslih og- njišč je uničilo travo do korenin. Nekaj let bo potrebnih, da se bo vse zaraslo. Od trgovske ceste do hleva je nastala prava pot,kar je za nas neprijetno,ker mnogi po- potni ljudje zgrešijo smer, gredoč po novi stezi v upanju, da se bodo pridružili kakšni karavani. Toda zunanje spremembe niso najhujše.Tu je na stvareh samih nekaj po- stalo drugače: v gozdu,na travah, globoko v zemlji,v živalih - da,in v ljudeh,Ben Cha- rub, ti, poznavalec ljudi v njihovih nespo- dobnostih in v njihovih posebnostih.
Ko sem šel gledat, kaj se v hlevu dogaja in v želji, da bi pastirji začeli govoriti o vsem, kar so doživeli, so se ti ljudje komaj zmenili zame. Ni bilo prejšnje poslušnosti, gledali so skozi mene. Kazalo je, kot da niso več v tvoji službi, temveč drugače zaposleni. Tega ne vem prav razložiti. Morda pa ven- dar, zdelo se je tako, kot da bi si pastirji privzeli novega gospodarja.
Tukaj bi moral ti, plemeniti Charub, kot za- koniti lastnik tega okolja in njegovih ljudi, vendar takoj nekaj ukreniti.
Tisti par in otrok so že pred časom odšli. Družina naj bi nenadoma odrinila in ponoči odšla preko meje.
Od bega tega Jožefa z ženo in otrokom manjka tudi moj oslič Guman, ki je imel svo je mesto v tvojem hlevu. Toda pastirček mi je prinesel sporočilo te družine: ta je osliča nujno potrebovala in tukaj je plačilo, košček zlata.
Kajpada, kupna cena je bila visoka in jaz sem z zlatom nabavil tovorno žival, moč- nejšo od starega Gumana, tako da smo to zadevo lahko hitro pozabili.
Samo to s spremenjenimi ljudmi, to naj bi ti tukaj na svoji zemlji sam preizkusil.
Nadejam se tvojega prihoda in sem dotlej hvaležen in vdan zakupnik.

Ibrahim

Fraternität 6/95

Vrtnar duš

Srečanje na Mirenskem gradu 18. - 20. oktober 2002

Čeprav smo iz Ljubljane odšli že okoli četrte ure popoldne, nas je pot, ki je vodila prek Vipavske doline, pripeljala do Mirenskega gradu okoli šeste ure. Vožnja kombija z radovednimi ljudmi na vozičkih ni kar tako! Opazovali smo luno, kako se nam navihano smehlja, klepetali o tem in onem ter obču- dovali naravo,ki se je,vsaj zdelo se je tako naličila z živo rdečimi barvami - samo za naš prihod. Tudi prijatelji, ki sem jih znova srečala, so na licih imeli odtenke mavričnih barv in najbrž je tudi na mojih zacvetel cvet, ki je sporočal: "Vesela sem, da smo znova skupaj." V takem razpoloženju smo se potaknili po sobah doma duhovnih vaj,a ne za dolgo. Želeli smo si povedati, kaj je novega, poklepetati o zdravju, vsakdanjih težavah in času, ki smo ga prebili narazen.
No,lahko bi rekli,da je takšen uvod mogoče dodati vsem našim duhovnim vajam, tako na Mirenskem gradu kot tistim pri Sv. Jo- žefu v Celju. Ko se znova srečajo prijatelji, čas ne obstaja več v svoji veličini, in zdi se, da se prav nikomur ne mudi. Le še ura, ki nas je spomnila, da je že noč, nas je pripravila do tega, da smo se utrujeni, a veseli razšli. Tako smo po večerni maši, ki nam je vsem položila v srce tisto otipljivo toploto, še zapeli, si zaželeli sladke sanje, in vedoč,da bodo lica zjutraj spet rožnata, odšli spat.
Naslednji dan nas je pred vrati pričakala osvežujoča jutranja meglica, ki nas je do- dobra zbudila, da smo bili po obilnem zajtr- ku pripravljeni na izzive prihajajočega dne. Kot pridni šolarčki, polni pričakovanj, smo sedli v krog in prisluhnili zgodbi o ustano- vitelju Bratstva. Letošnje srečanje je bilo namenjeno temu, da malo bolje spoznamo Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Ker sem članica od leta 1994, bi marsikdo lahko rekel, da so mi informacije, ki sem jih slišala, že dobro znane. A kot ostali, sem tudi jaz obstala odprtih ust, ko nam je naš duhovni voditelj Vlado Bizant bral o fran- coskem duhovniku Henriku Françoisu. Prek njegovih besed smo spoznavali trnovo pot, ki je očeta Françoisa vodila skozi življenje. In prav v besedah njegovega nečaka in pomočnika:"On je bil vrtnar duš," smo spo- znali, kakšno ljubezen je premogel, da je zmogel tako dvigovati bolnike in invalide. Živel je iz duhovnosti "Male cvetke" - sv. Terezije Deteta Jezusa.Oče Henrik je upo- rabljal prekrasne prispodobe, ki so v nas budile čustva. Eno teh želim deliti tudi z vami.
Če imam pred seboj popek še neodprte cvetice in ga poskušam na silo odpreti, ta cvet ne bo nikoli zacvetel v svoji popolni lepoti.Bo le bleda senca tistega,kar bi brez moje nestrpnosti lahko postal. Razbohoti se šele, ko mu ponudim vodo, zavetje in svojo ljubezen ter potrpežljivo počakam, da nastopi trenutek,ko bo sam odprl cvet- ne liste. Prav tako je potrebno veliko po- trpljenja in zaupanja v odnosih do drugih ljudi.
Sedaj verjetno laže razumete razpoloženje ki je preplavljalo sobico, v kateri smo bili zbrani, da bi poslušali in se učili. Nismo se učili besed,ne stavkov,ki smo jih poslušali, temveč naukov, ki so nas bogatili s svojo modrostjo.
S pečatom slišanega so bili zaznamovani tudi pogovori v skupinah. Pogovarjali smo se o vzornikih, o ljudeh, ki so nam ostali v spominu. In čeravno nas včasih kdo pusti na cedilu, je bila tema pogovora tako hva- ležna, da smo se prešerno smejali ob obu- jenih spominih na "tršice" iz osnovne šole in drugih, ki so se nam vtisnili v spomin.
Ko se je popoldan nagnil v večer, smo si, kljub temu, da nas sonce ni pustilo na ce- dilu, ogreli roke ob pečenju in lupljenju ko- stanja. Vse skupaj smo še začinili s pesmi- jo in nastala je slastna sobotna pojedina. Želite recept zanjo?
Prilagam ga z navodili za pripravo:

Božja bližina (zagotovo jo boste našli v svojih srcih)

Čimveč prijateljev (Poznate trgovinico KBBI? Priporočam. Imajo jih namreč vedno na zalogi.)

Spokojen prostor, kjer se čas ustavi (v mojem primeru sem uporabila Mirenski grad)

Eno ali več zanimivih tem (Najbolje je, da se pustite presenetiti in zaupate duhov nemu voditelju srečanja. Ne bo vam žal.)

Veselje, razigranost in smeh (dodajajte po mili volji)

Začinite lahko z glasbilom ali dvema (ni pa nujno - zgoraj naštete sestavine so namreč tiste, ki dajo jedi značilni okus).

Še rimana navodila za pripravo:

Premešajte, dodajte, zalijte in pokrijte.
Če kuhar ste ta pravi,
ali če ste v kuhi bolj majavi,
nikar si belit glave,
saj recept je te narave,
da vsakemu uspe,
če kuhat zna, al' ne.

Seveda vam želim dober tek in obilo domi- šljije pri ustvarjanju. Tudi sama sem bila v teh dveh dneh deležna te poslastice.In ko je noč razprostrla svoj plašč nad zemljo,se je na moj speči obraz priplazil nasmešek... in ostal tam vse do danes, ko to pišem.
Kako se zgodba konča?
... in razšli so se z obljubo, da se kmalu spet snidejo.
Res se je konec duhovno- izobraževalnega srečanja približeval, a nedelja je velevala še sklepno dejanje - mašo. Naše molitve, besede in petje so zapolnjevali veličastno Marijino svetišče na Gradu.Skupaj smo da- rovali Bogu naše upe in se mu v srcih zah- valjevali za podarjene ure bližine -Njegove in prijateljev. Vedela sem, da se je v moje srce naselil mir, ki ga sedaj nosim s seboj in delim z drugimi. Razumela sem tisto, za- radi česar sem prišla na srečanje. Prav ta- ko,kot je oče Henrik svoja dejanja posvetil drugim in v sebi nosil Njegovo živo podobo mora vsak izmed nas strpno služiti Njemu in varovati človeški vrt cvetlic. Upam, da bom nekoč lahko rekla: "Dobra vrtnarka sem."
Ja, res je nastopil trenutek, ko smo zavzeli vsak svoje mesto v prevoznih sredstvih ter se odpeljali v domače kraje. A kot je mojo pripoved začel opis prekrasne narave ne morem mimo odločitve,da se popeljemo še čez jesenski Kras - v Tomaj. Morda po- znate pesem,ki pravi: V Tomaji me dobiste v hiši kamnasti, ne lačni in ne žejni domov ne boste šli ... In prav tako je to naselje. Kamnito, a kljub temu barvito, tiho, a kljub temu je vpilo: dobrodošli, veseli smo, da ste se ustavili pri nas. Tamkajšnji župnik nam je razkazal cerkev ter povedal nekaj o njeni zgodovini in kraju in spet smo lahko dodali kamenček v mozaik, ki ga s srečanji vedno znova dopolnjujemo.
In prijatelji, ki sem jih znova srečala, so na licih imeli odtenke mavričnih barv,najbrž je tudi na mojih bil cvet, ki je sporočal: "Ve- sela sem, da sem bila z vami. Hvala!"

Vesna Grbec

Pelikanov let

Zadnja oktobrska sobota 2002 nam bo ostala v prav posebnem spominu. Ta dan smo želeli voščiti našemu Rafku Jurjevčiču, namestniku voditeljice Bratstva in voditelju našega doma na Zaplani ob njegovi šest- desetletnici. Prijetno sobotno popoldne smo preživeli skupaj, seveda na Zaplani, zvečer pa nam je Rafko pozornost in darilo (gobelin Marijinega Brezmadežnega srca, izdelek invalida) čudovito poplačal.Na nje- govo povabilo smo se namreč v vrhniški župnijski cerkvi udeležili večerne maše, ki je bila nekaj prav posebnega, saj se je prepletala z liturgičnim dramskim delom z naslovom Pelikanov let.Večina nas je prvi- krat doživela kaj takega. Čeprav poznamo življenje poljskega svetnika Maksimilijana Kolbeja, smo obstali odprtih ust, ušes in src.Vsebinsko in tehnično je bilo dogajanje za nas nekaj tako izrednega, da je marsi- kdo dejal, kako je bil ta večer najmočnejše doživetje preteklega leta, pa smo marsikaj doživeli. Zato še enkrat: Rafko, hvala za vse, kar nam daješ in prav posebej za ta večer! Zopet smo sklenili,da hočemo živeti požrtvovalno in polni zaupanja v Brezma- dežno. Da bi tudi bralci in bralke Prijatelja vsaj malo doživeli ta večer,sta dve udele- ženki zapisali svoje vtise,naš fotograf Tone pa je nekaj prizorov ujel v svoj objektiv.
Ob sklepu praznovanja stopetdesetletnice posvetitve naše župnijske cerkve smo bili župljani in verniki od blizu in daleč presene čeni ob doživetju liturgičnega dramskega dela bratov minoritov iz Ptuja "Pelikanov let". V njem so nam v sklopu svete maše odigrali življenjsko pot Marijinega apostola ljubezni, sv. Maksimilijana Kolbeja. Ta je bil zares podoba samega Jezusa, ko se je z dušo in telesom žrtvoval za bližnjega.
Že v mladosti se mu je prikazala Brezma- dežna, v katero je neizmerno zaupal in mu ponudila dva venca; belega in rdečega. Sprejel je oba. Beli je pomenil devištvo, rdeči pa mučeništvo. Kot študent in pater je bil priljubljen med vrstniki,saj je njegovo mlado srce gorelo iz ljubezni do resnice, dobrote in zaupanja v Brezmadežno. Svoje sobrate je navduševal za prave ideale in za njihovo razširjanje ljudem s pomočjo do brih medijev. Izdajal je glasilo Vitez Brez- madežne, ki je izhajalo v 700.000 izvodih.
Krutost druge svetovne vojne je doletela tudi njega. Esesovci so ga zaprli in odvedli v taborišče smrti Auschwitz. V taborišču je postal tudi on med svojimi vrstniki samo številka. Ko se je neko noč enemu izmed zapornikov posrečilo uiti na prostost,so na slednji dan obsodili deset drugih na počas- no umiranje brez hrane in vode v bunkerju smrti; med njimi tudi očeta osmih otrok. Krčevito se je branil in prosil usmiljenja. Tu se je do konca pokazala Maksimilijanova neskončna ljubezen do bližnjega. Stopil je iz vrste in ponudil sam sebe v zameno. Šel je v ječo tako kot Jezus; ječo, ki je vodila v smrt. Drama je dosegla svoj vrh, ko je Maksimilijan iz ječe prinesel na oltar kruh in vino za Jezusovo nekrvavo daritev.Tako je Maksimilijan postal za tega očeta obha- jilo, razlomljeni kruh, katerega je tolikokrat delil. Sv.maša je bila zanj srce življenja in darovanja.
Ko so že vse žrtve odnesli iz bunkerja smrti je ostal sam, saj ljubezen ne more umreti. Milostna injekcija taboriščnega zdravnika ga je rešila zemeljskega trpljenja. Zdravnik je potem z očitajočo vestjo:"Zakaj ubijaš? Zakaj ne pomagaš živeti?" blodil po tabo- rišču. Pater Maksimilijan se je v sklepnem prizoru dvignil pred Boga z razlomljenim kruhom v rokah,v krematorijskem dimu. Ta simbol nam bo vsem v upanje, da se bodo tudi za nas odprla nebeška vrata.
Bog povrni našemu dekanu, g. Blažu Pogo- revcu, in Rafku Jurjevčiču, ki sta povabila to dramsko skupino. Hvala vsem patrom minoritom, pevcem iz Sostra ter vsem, ki so pomagali, da je liturgično dramsko delo tako lepo uspelo. Prav tako hvala vsem vernikom,tudi invalidom,ki so s svojo ude- ležbo polepšali našo lepo cerkev.Saj polna, kot je bila,je najlepša in tokrat je bilo tako

sestri Cilka in Marija

Nagradno bivanje na Zaplani

Oglašam se vam prvič, čeprav revijo Prija- telj že dolgo poznam.V njej je zame vedno veliko zanimivega in lepega duhovnega branja. Ob prvih petkih ga naš g. dekan prinese v dar moji mami, a ga najprej pre- listam jaz, postopoma pa ga preberem od začetka do konca. Hvala vsem tistim,ki ga urejate in pišete prispevke.
Tudi oddajo "Vstani in hodi" redno poslu- šam, saj jo Tone in Veronika tako lepo so- oblikujeta, da je prav prijetna in zanimiva. V tej oddaji sem bila izžrebana za vikend bivanje na Zaplani za dve osebi. Povabila sem prijateljico Jožico. Tako sva sredi oktobra odšli na pot. Ker nobena ne vozi osebnega avta, sva potovali z vlakom do Ljubljane, nato z avtobusom do Vrhnike, od tam pa naju je na Zaplano odpeljal g. Rafko s svojim avtom.
Prvo presenečenje sva doživeli, ko naju je v domu ob toplo zakurjenem štedilniku še topleje sprejela Rafkova žena Mihela. Raz- kazala nama je prostore in izročila ključe. V veži naju je na steni pričakal napis:"BOG BLAGOSLOVI TVOJ PRIHOD IN TVOJO POT, KO GREŠ OD TOD." Kako blagodejno vpliva na dušo, če ti sam Bog podarja svoj bla- goslov! V domu sva se počutili res prijetno in domače.
V soboto sva si najprej ogledali cerkev sv. Martina, ki je čisto blizu doma KBBI. Tam sva bili v nedeljo tudi pri maši. Zaplano in njeno okolico sva precej prehodili, uživali ob tisočerih lepotah jesenskih barv, spoz- navali prijazne ljudi in marsikaj doživeli. Obiskali sva tudi Vrhniko, kjer sva si ogle- dali Cankarjevo hišo. V župnijski cerkvi na Vrhniki pa sva bili deležni njihovega župnij- skega praznovanja 150-letnice posvetitve cerkve z obnovo misijona in sv. mašo. Dva dneva na Zaplani sta kar prehitro minila. Res naju je spremljala Božja bližina, dob- rota in ljubezen, ki se je kazala tudi preko ljudi - na različne načine - v pogovoru, s prevozom, s prijaznostjo in še in še.
KBBI čestitava,da vam je uspelo tako lepo urediti notranjost doma, z željo, da bi vam dobrotniki pomagali obnoviti tudi zunanjost in okolico.
Vsem članom KBBI in vsem, ki prebirajo Prijatelja, želiva ob božiču in v letu 2003 veliko Božjega blagoslova, Božjo bližino in Njegove ljubezni.

Marica Boršič in
Jožica Korez, Rogaška Slatina

Od dobrodelnosti k enakopravnosti

V dneh okrog Martinovega je bil na tridnev nem obisku v Sloveniji poročevalec Združe- nih narodov o invalidnosti Bengt Lindqvist. Ob pohvalnih besedah ni pozabil opozoriti na to, da povsod po svetu in v vseh oko- ljih obstajajo ovire, ki invalidnemu človeku onemogočajo uveljaviti svoje pravice in še bolj polno življenje.
V zadnjih dvajsetih letih se je skoraj povsod po svetu in tudi pri nas zgodil premik od koncepta dobrodelnosti, ko smo bili invalidi le predmet pomoči, k novemu razmišljanju in pristopu kot nosilcu pravic - ko se pro- blematika rešuje skupaj in v sodelovanju z invalidi.Cilj pravil za izenačevanje možnosti ljudi s posebnimi potrebami so zato enake možnosti sodelovanja in polna vključenost v družbo in v vse oblike življenja. Državne inštitucije imajo največjo odgovornost za sprejetje vseh potrebnih ukrepov za od- stranjevanje vseh ovir,ki omejujejo invali- dnega človeka pri vključevanju v življenje.

Jože Raduha

Paraplegiki na Vrhniki

Tradicionalno jesensko srečanje paraplegi- kov ljubljanske pokrajine je bilo letos na Vrhniki zadnjo soboto v septembru.Prvi del je potekal v župnijski cerkvi sv. Pavla na Vrhniki, kjer je zbranim maševal ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. Sledil je družabni del pred cerkvijo, kjer so postregle doma- činke. Po kosilu v gostišču Blagajana, v katerem so tik pred tem obiskom uredili dostop (klančino) in sanitarije za ljudi na invalidskih vozičkih,nas je domačin in vodja srečanja Rafko Jurjevčič popeljal v Bistro, kjer smo si v prostorih nekdanjega kartuzi- janskega samostana iz 13.stoletja ogledali del slovenskega Tehniškega muzeja.

Tone Planinšek

Ljudje odprtih rok 2002

Se spominjate intervjuja z Agato in Pepi- jem Lisec iz Laz pri Boštanju v letošnji 4. številki Prijatelja ter gospe Silve Papež, njune obiskovalke, ki je vodila pogovor? In intervjuja z Janjo Blatnik iz Leskovca pri Krškem v lanski 4. številki? Pa naslovnice s sestro usmiljenko Almiro Černe in njeno ma- mo v lanski 3.številki? Morda tudi kratkega poročila o Servisu dobrote mladih iz fran- čiškanske župnije Ljubljana Šiška,katerega koordinator je p.Pavle Jakob,še izpred let?
Od letošnjega novembra te in še nekatere druge dobre in izjemne ljudi druži še nekaj. Bili so izbrani in nagrajeni oziroma počašče ni v odmevni akciji 'Ljudje odprtih rok' pri reviji Naša žena. Bralci in bralke Prijatelja akcijo že poznate,saj vsako leto poročamo o njej. Gospa Silva Papež, učiteljica iz Šmihela pri Žužemberku, je bila celo med štirimi glavnimi nagrajenci. Žirija revije jo je izbrala za Dobrotnico leta. Glavni razlog je njeno zanimanje za ostarele, bolne in osamljene ljudi v domačem kraju in drugod po Sloveniji.Zanimanju sledi konkretna po- moč z obiski, pomočjo in prireditvami. Zelo se trudi, da bi svojim malim učencem priv- zgojila prav takšno sočutje. Da ne ostane le pri zanimanju in besedah, je skupaj s svojo družino dokazala prav posebej pred leti,ko so za dalj časa sprejeli v svojo hišo begunsko družino iz Bosne in jim pomagali prebroditi najhujše čase.Dobro srce je go- tovo že podedovala, njeno sočutje pa je raslo še posebej ob mlajšem, sedaj že po- kojnem bratu Mirku, ki je zbolel za sklerozo multipleks. S Prijateljem in Bratstvom je povezana že veliko let.
Za darovalko leta je bila izbrana Ifigenija Zagoričnik Simonovič, ki je ustanovila poseben sklad, poimenovan po pokojnem možu Veseljku, in podpira študij celostne medicine. Ta bi morala zopet obravnavati celega človeka v vseh njegovih dimenzijah ne le posamezne obolele ude. Izjemna osebnost leta je postal novinar Sladžan Umljenović z Jesenic, ki je že pri devet- najstih letih začel z dobrodelnimi akcijami za otroke s posebnimi potrebami in za tis- te iz socialno ogroženih družine. Pomagal je sam osebno,kasneje pa predvsem z od- dajami na radiu in televiziji. Bralstvo revije Naša žena je odločilo, da je dobri človek leta 2002 Gabrijel Brezovar iz Zagorja. Vedno znova se pojavlja kot darovalec v različnih akcijah in s konkretno materialno pomočjo. Izbranim je pokroviteljica akcije, ga. Štefka Kučan, podelila priznanje in zlatega golobčka.
Ostali v akciji izbrani, med njimi tudi na začetku omenjeni, so iz rok predsednikove žene prejeli posebno priznanje. Med njimi so nekateri znani ljudje,pa tudi zelo prepro sti, ki pa jih okolje zelo ceni zaradi njihove dobrote, ker so pač - ljudje odprtih rok.
Janjo Blatnik rednim bralcem in bralkam Prijatelja ni treba posebej predstavljati.Od intervjuja naprej se pojavi skoraj v vsaki številki Prijatelja kot avtorica kakšnega članka ali pa kdo piše o njej.Tudi v tej šte- vilki je njen članek. Že kot zdrava mlada žena je imela velik posluh za stare ljudi, sedaj pa tudi v svoji bolezni in invalidnosti hkrati "zna prisluhniti tuji bolečini in dati nasvet iz svojih lastnih izkušenj." Vemo,da to stori osebno, še bolj pa svojimi članki in zlasti knjigami. Lahko smo veseli,da bogati tudi strani Prijatelja.
"Že nas poklic je tak, da se posvečamo ubogim.Poleg tega me je mama že od maj- hnega navajala na to, da imam rada take ljudi, ki so sami in jim je treba pomagati. V srcu čutim,da jih je treba razumeti in spre jeti takšne,kot so..." pravi s.Almira Černe usmiljenka iz Ljubljane in prostovoljka pri Vincencijevi zvezi dobrote. Njene besede se nanašajo predvsem na ljubljanske brez- domce. Poleg redne pomoči v omenjeni zvezi je zanjo značilen zelo oseben odnos do vsakogar in pa "da najde rešitve tudi takrat, ko se zdi to nemogoče." Za bralce in bralke Prijatelja naj bo zapisano še to, da je nekdaj z vsem srcem "imela čez" kuhinjo v domu duhovnih vaj na Mirenskem Gradu, zadnja leta pa kuha v provincialni hiši lazaristov. Kjerkoli dela, se ve, da zelo dobro kuha in da ljudje zelo radi prihajajo k njej. Za vsakogar si vzame čas,njeni pred- stojniki in predstojnice pa ji malce grenijo življenje z raznimi usmeritvami in omejitva- mi. Upajmo,da bo Vincencijeva zveza dob- rote, v kateri deluje,v Ljubljani kmalu ven- darle dobila nujno potrebne večje prostore
Vsem letošnjim izbrancem in nagrajencem čestitke revije Prijatelj!

Tone Planinšek

Na razstavi slik Nevenke Gorjanc

Vsako jutro, preden stopim na šol ski hodnik, za trenutek obstanem in se vprašam, kakšno presene- čenje me danes čaka za nihajnimi vrati.Ko se ta razmaknejo,vstane pred mano nov, skrivnosten svet. Slike, ki prekrivajo pustost hladnih sten, me vedno znova presenetijo.Včasih pred mojimi očmi zacvetijo pisani šopki poljskih cvetlic, ka- terih vonj me predrami.Ali pa se sprehodim med slikami neznanih pokrajin ter med od- tenki zelene barve iščem skrite kotičke, kamor bi se lahko potuhnila. Kadar so na hodniku razstavljeni portreti oseb, imam neprijeten občutek, da me kdo neprestano skrivaj opazuje in nadzoruje. Zanimive so umetnine, katerih motiv ni razpoznaven. To so tiste abstraktne slike, na katerih kričijo močne barve, po katerih se podijo ravne in krive črte ter čudne packe. Tako lahko ugotavljam, kaj mi šepeta porisano platno, pripeto na okvir. Počutim se kot Gal v galeriji. Takšne in podobne sanjarije vsako jutro prepletajo moje misli, preden stopim na trdna tla - v razred.
Danes pa je bilo to potovanje od slike do slike nekaj enkratnega. V trenutku, ko sem odprla vrata, sem zaslišala glasen lajež in topotanje konjskih kopit. "Od kdaj pa je v naši gimnaziji dovoljeno imeti domače živa- li?!" Kmalu sem spoznala, da je napočil dan sprememb. Hodnik si je namreč nadel novo oblačilo. Na stenah so visele slike gospe Nevenke Gorjanc. Mislim, da nam je skupaj s svojimi slikami podarila tudi razigranost in pravljičnost, ki v nas počasi ugašata. Ko pa sem izvedela, da Nevenka ustvarja na svoj, nenavaden način, se mi je utrnila še ena misel: Če si nekaj močno želiš,lahko to tudi uresničiš. Z lastnim trudom in prizade- vanjem predramiš svoja skrita hrepenenja in sanje.
Sprehodila sem se po hodniku.Sama. Upala sem, da bom lahko slišala govorico teh okamenelih živali. Približala sem se psičku, ki me vedno tako otožno pogleda. Bežno sem se ga dotaknila.
Zazdelo se mi je, da sem začutila toplino, katero je slikarka zamešala med barve.
Občudujem ljudi, ki znajo s čopičem priča- rati žive podobe. Z igro odtenkov in senc ustvarijo odtis resničnosti. Prepričana sem da se med barvnimi lisami prelivajo zanimi- ve zgodbe,da mi vsaka žival nekaj sporoča Kako rada bi slišala, kaj si šepetata tista dva zaljubljena konja.In zakaj me velik črn pes na koncu hodnika gleda tako nezaup- ljivo?! Kaj pa, če se ponoči,ko se Želimelj- čani utapljamo v snu, te živali osvobodijo okvirov ter se podijo po šoli... Ne zamerite mi,če še nisem odrasla. Toda te slike imajo v sebi magnet,ki me vabi nazaj v otroštvo.

Maja

Dan starejših, bolnih in invalidov v Moravčah

Na rožnovensko nedeljo smo bili v župniji Moravče,kjer je bilo lepo srečanje starejših ter bolnikov in invalidov. Po maši in sreča- nju v kulturnem domu smo prosili župnika, g.Viktorja Primožiča,naj nam še kaj pove o odnosu župnije do njih.

G. župnik, so taka srečanja v vaši žup- niji že tradicionalna?
S srečanji bolnih, starejših in invalidov smo začeli že zelo zgodaj,odkar so bila priporo- čena v škofiji. Prva srečanja so bila bolj v župnijskem krogu. To pomeni, da smo pri eni od župnijskih maš pripravili srečanje, potem pa se je nadaljevalo s prijateljskim in kulturnim programom kar v župnišču. Ker pa se je krog vedno bolj širil,smo se kasne- je dogovorili z Rdečim križem in s Krajevno skupnostjo ter pripravili drugi del srečanja v kulturnem domu. Vedno smo si želeli, da bi vse te službe, ki naj bi bile v pomoč človeku v stiski, kot so Karitas, Rdeči križ in še kakšna druga, pa tudi občina in Kra- jevna skupnost, sodelovale, kajti starejši, bolniki in invalidi so del naše družbe in naše skupnosti. Zato smo bili veseli, ko je prišlo do tega, da smo dan starejših, bol- nikov in invalidov začeli organizirati skupaj. Ni bilo pomembno, koliko je kdo prispeval, pač pa, da so bili udeleženci veseli.
Od kdaj in kako deluje v vaši župniji Karitas?
Ves čas,kar imamo župnijski svet -jaz sem tukaj že dvaindvajseto leto, obstaja tudi komisija za Karitas oz. dobrodelnost in ta komisija res živo deluje. Vedno je priprav- ljena poiskati tiste,ki potrebujejo našo po- moč. Med drugim pripravljajo in vodijo ta srečanja. Dajo pobudo, povedo svoje želje in poiščejo sodelavce. Za kulturni program ob srečanju iščejo pomoč pri voditeljih raz nih kulturnih organizacij v župniji.Velikokrat jim na pomoč priskoči upokojenski zbor, ki ga vodi Alojz Štefan,in pa kulturno izobra- ževalno društvo Limbar s svojimi sodelavci mlajšimi in starejšimi.Tudi letos so pripravili zanimiv program, ki je poživil srca. Odločili smo se, da ne bomo imeli samo enournega srečanja, ampak Dan bolnih, starejših in invalidov.
To pa je lep zgled tudi za druge župnije
Dan bolnih, starejših in invalidov je dan tistih, ki sicer pogosto čutijo odrinjenost na rob življenja. Želimo poudariti, da imajo med nami svoje pravo mesto, s katerega nas vse bogatijo in plemenitijo.Verni ljudje sicer vemo za Jezusove besede o odrinje- nih ljudeh, vendar pa v vsakdanjem ritmu življenja, pogosto silno pridobitniškem in materialističnem, pozabljamo nanje.
Vem, da imate tule tudi skupino Vera in luč. Tudi oni so bili navzoči na tem dnevu.Ali tudi vi osebno kaj sodelujete?
Ja, skupino Vero in luč podpiram od nas- tanka, to je že šestnajst let. Sem njihov duhovni voditelj. To pomeni,da sem enkrat mesečno z njimi na srečanju, z njimi obli- kujem mašno daritev. Če le morem, se jim pridružim ...
Vaše srečanje je pri redni nedeljski maši.Je bilo vedno tako ali pa ste imeli kdaj posebna srečanja?
Vedno smo imeli srečanja pri nedeljski do- poldanski maši ob desetih. Tudi s tem smo želeli poudariti, da je srečanje s starimi in bolnimi ljudmi oz. invalidi možnost za vsa- kega človeka. Še posebej je lepo, ker k tej maši prihajajo predvsem mlade družine in je tudi veliko otrok, tako, da čutimo utrip celostnega življenja. Ne želimo iz mladosti napraviti nekaj izjemnega, niti starost ali invalidnost napraviti za nekaj, kar ne sodi v naš vsakdanjik.
Tokrat je bilo veliko ljudi maziljenih. So bili kdaj tudi pomisleki proti maziljenju?
Zdi se mi,da je bilo sprva nekaj pomislekov Ker pa smo veliko govorili o tem in poudar- jali, da je to zakrament za čas bolezni, za premagovanje bolezni oz.za premagovanje težav, ki pridejo z leti in starostjo, se je počasi uveljavljala misel,da je to naš "vsa- koletni, skoraj vsakdanji" zakrament, kate- rega naj bi redno prejemali Tudi v Prijatelju so ljudje večkrat lahko prebrali članke o tem. Pomisleki odpadajo.Tudi to se dogaja da po tej nedelji ob mojem prvem obisku za maziljenje prosijo bolniki, ki se srečanja niso mogli udeležiti.
Danes smo bili gostje urednik Prijatelja pa voditeljica Bratstva Ljubica Zakov- šek, urednik oddaje bolnikov na radiu Ognjišče Tone Planinšek in pa sode- lavka Bratstva Tina Rot. Imate vedno kakšne goste?
Navadno povabimo v goste kakšnega du- hovnika. Včasih so to duhovniki, ki so izšli iz naše župnije. Večkrat je bil gost g. Miro Šlibar, bolniški župnik, domačin. Povabimo tudi duhovnike, ki vodijo misijone po žup- nijah. Lani, za obletnico misijona, je prišel pater Tomaž Podobnik. Sam misijon smo na primer začeli s starejšimi. Prav je, da pokažemo, kako so nam starejši, bolniki in invalidi velika dragocenost in da smo se pripravljeni zanje tudi potruditi.
Pridiga pri tej maši je bila nekoliko dru- gačna- življenjska pripoved voditeljice Krščanskega bratstva bolnikov in inva- lidov: o življenju na vozičku, bolezni in povezovanju v gibanju, ki skuša živeti po Jezusovih besedah: Vstani in hodi! Se še kdaj zgodi, da "pridiga" kdo od laikov?
Samo, če kakšen od njih pripravi uvod v mašo, jaz pa pozabim nanj. Potem mu dam priložnost po evangeliju,da tisto lepo misel prebere (smeh).
Župnija Moravče ima poleg mariborske stolne župnije naročenih največ izvodov Prijatelja- kar sedemdeset. V povpre- čju imajo župnije naročenih desetkrat manj izvodov (7). Moravče sicer niso tako majhna župnija, vseeno pa spet ne tako velika. Kaj je temu vzrok?
Ja, čisto preprosto... Revija mi je bila ved- no zelo pri srcu in ker vsak mesec obiščem toliko bolnih po domovih, sem jim jo želel prinesti, da bi bili deležni vsega lepega in spodbudnega v njej. Bolnike obiskujem ob dopoldnevih v tednu pred prvim petkom. Začnem že v ponedeljek. Obiskujem jih do pol dvanajstih, ko začnem z veroukom.
Sta to vaše zanimanje in očitna naklo- njenost bolnikom, invalidom in starim ljudem s čem pogojena? Ste bili morda sami kdaj hudo bolni ali pa je bolan kdo izmed vaših bližnjih sorodnikov? Oprostite radovednosti.
Ne, nikoli nisem bil kaj dosti bolan in tudi doma nismo imeli s tem kakšnih težav. Ko sem bil kaplan pri Svetem Petru v Ljubljani sem obiskoval dom za starejše na Poljanah Potem se mi je preprosto zdelo, da je to del moje duhovniške službe in da je to po- trebno narediti.
Potem bomo rekli:"Dobro srce..." Reci- te še kakšno besedo o radiu Ognjišče! Kaj pravijo vaši bolniki o njem?
Ljudje mi pripovedujejo,kako zelo so veseli da lahko poslušajo radio Ognjišče. Tudi sam bi ga rad pogosteje poslušal, vendar ga običajno samo zjutraj, ko se prebujam, in včasih zvečer.Več ga poslušam med vo- žnjo.V avtomobilu poslušam samo Ognjišče
Gospod župnik, hvala lepa za povabilo in današnje srečanje, kot tudi za tale pogovor za oddajo na radiu Ognjišče in za Prijatelja!
Hvala tudi vam!Zelo sem vesel,da ste prišli k nam in nam pomagali obogatiti današnji dan, pa tudi - prepričan sem - življenje.

Po tonskem zapisu pripravil Luka K.

Blagoslovitev kapele v Domu starejših občanov Krško

V soboto, 12. 10. 2002, smo se zbrali sta- novalci našega Doma v novi kapeli.Z molit- vijo smo dočakali blagoslov in sveto mašo, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. Alojz Uran. Kapela je posvečena Mariji Pomagaj. Med mašo so igrali in peli Kamniški koledniki.Škof je najprej blagoslo- vil kapelo, nato je bila sveta maša. Vlado Krivec je bral berilo,pet drugih stanovalcev doma nas je bralo prošnje.

Krivec Vlado in Elica
Dom starejših občanov Krško

Marija Pomagaj v Krškem

Kolikokrat je bila na ustih bolnikov,invalidov ostarelih in onemoglih ljudi Doma starejših občanov iz Krškega, spada pa pod župnijo Leskovec pri Krškem, ter tudi nas, ki smo še doma, izrečena tiha molitev in prošnja, da bi zgradili kapelo, v kateri bi vsakdo našel vsaj malo utehe, miru, tihe sreče in Božjega blagoslova. Sedaj se nam je to uresničilo.
Brezjanska Marija Pomagaj je na glavnem oltarju in mnoge tihe prošnje, objokane oči osamelih, žalostnih ter pozabljenih ljudi bo pri njej iskalo uteho in mir srca.
Pobožni bodo v tem prostoru lahko molili, tisti pa,ki ne znajo, bodo lahko v tišini in s svojimi besedami razbremenili bolečo dušo, v tej lepi in svetli kapeli, ki jo krasi prelepa mati Marija z Jezusom v naročju. Oltar, ambon, tabernakelj, lepa večna lučka, ki gori noč in dan ... Potem je v kotu name- sto okna vgrajen velik križ iz stekla. Tudi strop je narejen kot nebo, iz katerega sije sonce. Zelo lepih pa je tudi štirinajst lese- nih tabel, v katere je umetnik vžgal križev pot.
Dvanajstega oktobra ob dveh popoldne je bil blagoslov te prelepe kapele. Škofovega blagoslova so se udeležili župan občine Krško, g. Franc Bogovič, poleg njega pa še mnogi ljudje, ki v njej kaj veljajo. Navzočih je bilo tudi nekaj duhovnikov iz sosednjih župnij,od koder prihajajo oskrbovanci doma
Nenazadnje moram omeniti našega dobre- ga župnika, g.Ludvika Žagarja, ki se je to- liko žrtvoval, toliko pomagal in molil, da bi se končno uresničila njegova tiha želja, da bi ljudje v domu imeli kapelo.
Tudi direktorica, ga.Jožica Mikulanc,je po- kazala dobro voljo in dala zeleno luč, da je vse skupaj steklo in v dobrih treh mesecih bilo zgrajeno in pripravljeno za blagoslov.
Rada bi se zahvalila v imenu vseh bolnih, invalidnih,osamelih in ostarelih ljudi,ki bodo zahajali v to kapelo. Zahvala velja vsem ljudem,ki so kakorkoli pripomogli k uresniči- tvi, da je prišla Brezjanska Marija Pomagaj tudi na Dolenjsko,v Dom starejših občanov v Krškem. Boglonaj!

Janja Blatnik

Neptunčki

"V vas je prišla jesen. Prinaša nam dežne kaplje in sončne žarke. Prinaša nam pestro paleto barv in sad našega dela in truda."
Da bi polepšali jesen bolnikom in invalidom pa tudi župljanom Cerkelj na Gorenjskem, so člani dramske skupine Neptun iz Polho- vega Gradca v soboto, 16. novembra, v župnijski dvorani v Cerkljah odigrali igro Bosa v parku. Družinski zaplet in razplet, vmes pa prizori, ki izvabijo nasmeh. Prizori iz življenja pač, pa vendar lepa priložnost za naše druženje, saj se nas je zbralo kar lepo število. Zato prav lepa hvala igralcem pa tudi našim gostiteljem v Cerkljah.

T. P.

Povežimo v šopek

Bogastvo jeseni razveseljuje kmete, sad- jarje in vrtnarje ... vse tiste, ki so se skozi leto trudili in prosili za blagoslov,da bi letina dobro in bogato obrodila.Veselja in navdu- šenja pa smo deležni tudi tisti, ki pridelke opazujemo, jih občudujemo, kupujemo in shranjujemo za ozimnico ali pa so nam ne- kateri izmed njih izziv za ustvarjanje.
Buče in bučke, velike, okrogle, majhne, raznolike, živo obarvane ... so letos skoraj že v modi. Lahko jih opazimo ob kmečkih hišah, v izložbah in cvetličarnah, na tržni- ci ..., skratka, povsod.
In zakaj ne bi polepšale tudi strani ustvar- jalnega kotička.
Naložene v košari ali v drugi primerni poso- di lahko postanejo lep okras doma. Če jim dodamo še zelene liste bršljana, bodo za- živele v vsej svoji lepoti in igrivosti. Buča nam lahko postane vaza oziroma podstavek za jesensko-zimski aranžma.
Z ostrim koničastim nožem izdolbemo pri- merno luknjo v lupino buče in vanjo porine mo plastično epruveto, napolnjeno z vodo. V epruveti oblikujemo majhen šopek,za ka- terega smo material nabrali na jesenskem vrtu ali v gozdu. Cvet lahko tudi kupimo. Buča bo tako postala dvakrat lepa. Ker pa je njena lupina načeta, jo moramo opazo- vati, da jo bomo pravočasno odstranili, če bo začela gniti.
Naj vam bodo v dolgih,toplih zimskih veče- rih trenutki ustvarjanja prijetni. Želim vam radosten božič in blagoslovljeno novo leto.

Tina Rot

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(12)

Sandra in Menči, ki sta sprva nameravali obiskati tudi drugega sošolca, sta si po telefonskem spopadu z njegovim očetom seveda premislili.
"Tisti kreten sploh ni vreden, da ga obiš- čeva," je omalovažujoče bleknila Sandra. "Idiot, debil, cepec ..." je jezno ponavljala prav tiste žaljivke, ki jih je sošolec prej iz- bruhal na igrišču.
Menči, ki si sicer zlepa ni upala kaj reči, posebej ne v skupini ali množici,jo je vpra- šujoče pogledala: "Take grde besede tudi ti ne smeš reči,sicer nisi nič boljša kot on!"
"Cepec mu pa že lahko rečem.Pa idiot tudi saj to tudi je. Pa debil, kreten ..." je kar razganjalo Sandro.
Menči pa ni bila zadovoljna. Upiralo se ji je takšno grdo govorjenje, čeprav je tudi njej včasih potihoma ušel iz ust kakšen 'idiot'. Vedno pa ji je bilo potem žal in je to pove- dala pri prvi spovedi. Zato je ostro dejala: "Nehaj že enkrat! Takšne grde besede se ne smejo govoriti."
Sandra je jezno s kolesom zavila pred njo in se na hitro ustavila. Zaleteli sta se in obe padli.Preden sta se sploh mogli pobrati se je Sandra začela na ves glas smejati: "Pa res nisva nič boljši. Samo bolj počasi sva se zaleteli kot tista dva cepca."
Menči ni bilo do smeha, ker se je udarila, vendar Sandri ni mogla zameriti. Nikoli je sicer ni jemala resno, hudobna pa nikakor ni bila; nepremišljena, preveč razigrana, to pač, hudobna pa ne. V smehu ji je dejala: "Samo malo je manjkalo, pa bi zaradi tebe, cepka, postala invalid."
Sandra ji ni ostala dolžna: "Invalidka, ker si dekle. Slovnica ..."
"Pa res," se je začela na glas smejati še Menči, "idiotka."
"Veš kaj,kretenka, tako pa ne boš govorila z menoj. To se pa ne spodobi," ji je vrnila Sandra. Čedalje bolj sta se smejali.
Menči tudi ni odnehala: "Priznaj, da si de- bilka, in da si me skoraj ubila." Posebej je poudarila zlog bil.
Sandra je takoj nadaljevala: "Na tla sem te, Menči, jaz zbila -in ti bi se skoraj ubila"
Menči pa: "Seveda, prehitra si bíla,ker pač si navadna debila."
Sandra se je tako smejala, da je odnehala. Ko sta se nasmejali in se spravili pokonci, pa se je spomnila neke šale: "Ali veš, kak- šna je razlika med klofuto in tem,da te kdo poboža? Ne veš! Razlika je samo v hitrosti" Sledil je nov val smeha.
"Kot med cepci, ki se z brzino zaletijo, in cepkami, ki se čisto počasi zaletijo. Razlika je samo v hitrosti," je komentirala Menči.
"Moram vprašati Franjo, ki se spozna na imena, kaj sploh pomeni debil ali pa idiot," se je domislila Sandra.
"Saj to piše v slovarjih. To lahko pri nas doma pogledava," je njeno radovednost po svoje začela tešiti Menči.In res.Ko sta pri- šli do Menčijinega doma, sta takoj poiskali slovar. Kar po abecedi se jima je odprlo: datum, davek, debata, DEBIL ...
Sandra je hlastajoče brala: "Debil, debilen. Prevzeto prek nemščine iz lat. debilis 'sla- boten,hrom'." Potem je bilo nekaj učenega nato pa zopet: "Prvotni pomen lat. debilis je 'nemočen, slaboten'. Današnji pomen 'lahno duševno prizadet' se je razvil šele v sodobnih evropskih jezikih."
Obe sta bili šokirani. Tokrat jima ni bilo do smeha. Menči je prva naredila sklep:"Nikoli ne bom nikomur več rekla, da je debil."
Sandra je medtem že listala naprej: ideal, ideja, idila, IDIOT ... "Prevzeto prek nem.," je pisalo.
"Spet iz nemščine" je bila začudena Menči. Obe sta z očmi požirali pojasnilo. "Idiot iz lat.-idiota 'neizobražen človek',kar je izpo- sojeno iz gr.-idiotes 'neizobražen neizučen človek'. Prvotni pomen grške besede idio- tes je 'posameznik (v primerjavi z državo)'. Ker je bil posameznik navadno neizobražen neizučen vsaj v državniških zadevah, je beseda začela pomeniti predvsem takšne- ga človeka. Pomenski prehod v 'duševno nerazvit človek' se je od tod razvil šele v sodobnih evropskih jezikih."
"Čisto podobno kot debil;duševno nerazvit človek ... In mi se s tem zmerjamo."
"Pa kaj, saj tako tudi je. Idiot je duševno nerazvit človek, zato pa dela neumnosti," je površno zaključila Sandra in hotela za- preti slovar.
"Pa bi to rekla vpričo duševno prizadete- ga?" jo je pomenljivo vprašala Menči.
"Veš, da ne," se je branila Sandra.
"Potem se ne sme reči. Nikoli več ne bom za koga rekla idiot," je sklenila Menči."Kako se morajo počutiti takšni ljudje,ko slišijo,da se zdravi ljudje zmerjamo s takimi izrazi?"
"Saj ne razumejo," se je zasmejala Sandra in hotela povedati šalo o idiotu.
"Nehaj!" jo je ustavila Menči. Kako pa se počuti mama ali oče takega otroka, ki je debilen, če sliši od nas take besede?"
"Sedaj si pa sama rekla debilen, vidiš," ji je oponesla Sandra.
"To je drugače. Debilnost je bolezen, kot vsaka druga, le da gre za možgane. Mož- gani niso dovolj razviti. In iz bolnikov se ne smemo norčevati. Iz teh sploh ne; iz nobenih ne!"
"Zakaj bi bila bolezen? Bolezen je takrat,ko je s človekom najprej vse v redu,potem pa zboli. Če pa nekdo nima razvitih možganov pa ni bolnik," je modrovala Sandra.
"Imaš prav, sploh ni bolnik. Samo ..." je premišljala Menči, a Sandra jo je prehitela: "Če ni bolnik, je pač invalid. Nekaj je z njim narobe. Invalid v možgane,kaj češ." Zopet ji je šlo na smeh ob misli na svoj duhovit odgovor.
"Ne smej se, to so resne in boleče stvari," jo je posvarila Menči.
"Ah, resne ... Tako kot tisto, ko se zaletiš s kolesom. Lahko je resno in boleče, lahko pa se do solz nasmejiš,odvisno od hitrosti" je bila še naprej dobre volje Sandra.
"Poglejva še besedo kreten" je silila Menči, čeprav Sandre to ni več zanimalo.
"V tretje gre rado... Kreten je najbrž nekaj podobnega kot idiot ali pa debil,boš videla" je vendarle naprej listala knjigo Sandra. "Kreda, kredit, kreg... Kreg, kregati se ... 'oštevanje,prepir'. Prevzeto iz stare visoke nemške besede kreg 'trma',ali kriec 'boj', iz česar se je razvila današnja nemška bese- da 'Krieg' -vojna. "Seveda, najprej je kreg, potem je pa Krieg..." - "Kremšnita ..." je vse drugo prej opazila Sandra.
"Daj, pojdi naprej, prosim," je moledovala Menči.
"Kremen, kreten... kreten, kretenski. Prev- zeto iz francoske besede crétin 'bebec'. No, sem ti rekla ... Bebec! Isto kot idiot ali debil..." je Sandra dopolnjevala avtorja slovarja.
Menči pa je medtem že brala naprej: "... nastalo iz starofrancoske besede crestien 'kristjan'. Poimenovanje bebca z besedo z izhodiščnim pomenom 'kristjan' je evfemis- tično in temelji na predstavi, po kateri so bebci nedolžni, brez greha."
"Kaj, kreten izvira od kristjana?" sta obe hkrati odprli usta.
"Seveda, včasih so kristjane zmerjali kot bebce in je to ostalo," je pametno sklepala Sandra in nadaljevala:"Potem pa res ni nič posebnega, če komu rečeš, da je kreten. Rečeš mu, da je kristjan."
"O, to pa ne! To je čisto drugače. Ampak zanimivo, kako to gre. Najprej je čisto obi- čajna beseda, potem dobi nek prizvok, ne- kaj zaničljivega, in čez stoletja se ljudje s tako besedo zmerjajo. Čudno ..."
"Ah! Dobro, da imava zdrave in še kar raz- vite možgane.Ne bi bila rada debilna. Ško- da samo, da nisem tako pametna,kot si ti" se je zopet začela šaliti Sandra. "In dobro, da so moji starši pri pravi pameti. Ali veš, da so mamo moje sestrične zopet odpeljali v psihiatrično bolnišnico.Če bi morala pove dati,da je moja mama v psihiatrični bolniš- nici, bi me bilo tako sram," je prostodušno še dejala.
"Zakaj," se je navidez čudila Menči,čeprav je sama čutila enako.
"Kaj bi raje izbrala: Da je tvoj oče pijanec, kot je Dejanov, ali pa da bi bil psihični bol- nik?" jo je nenadoma vprašala Sandra.
"Kaj ti pride na misel? Moj oče je normalen in zelo dober človek!" se je branila Menči.
"Pa če bi do tega prišlo, kaj bi imela raje?" je vztrajala Sandra.
"Nič od tega! To se ne more zgoditi," je bolj sebe kot Sandro prepričevala Menči.
Ob misli na starše se je Sandra nenadoma spomnila:"Moram iti." Brez pozdrava je od- drvela domov.

V. S. (se nadaljuje)

Drobni biseri

Nova številka revije Prijatelj je pred menoj. Zopet je bogata,zanimiva in prijetna.Hvala vam za trud! Zapisi o srečanjih so oboga- teni s fotografijami, kar še bolj pritegne. Zelo rada imam zlasti Ustvarjalni kotiček. Toliko lepega cvetja je na travnikih le do- miselno ga je treba povezati v šopek. Hva- la za predloge! Rada opazujem naravo in včasih se mi utrne kakšna misel. Žitno polje na naslovnici me je spomnilo na zapis izpred štirih let: Bog povrni za vaše delo! Prisrčno pozdrav- ljam in vse dobro želim

Zalka Strah

Čudovita belina

Najprej prisrčen pozdrav vsem bolnim in osamljenim! Zelo mi ugaja tako lepa Marija na sliki v vaši reviji. Hvala tistim, ki so jo naslikali. Sem namreč stara, bolehna in o- samljena, vendar vidim, da človek ni nikoli popolnoma osamljen. Težko se je soočiti s kronično boleznijo in včasih človek pride do takšnega obupa,da bi si kar sam končal to bedno življenje. Toda Bog je tako milo- stljiv, da nam v težkih dneh pošlje ljudi, ki nas razumejo in pomagajo.Ob njih spet naj demo tolažbo in voljo do življenja, pa naj bo to še tako težko. Vse hvale vredna je organizacija Karitas in ljudje, ki v njej de- lajo s požrtvovalnostjo in razumevanjem. Kadar ne morem spati, vstanem sredi noči in napišem kakšno pesem, od katerih eno prilagam. Ker kar precej pišem, bi lahko še poslala kakšno, saj je to moj edini 'hobi'. Pa še to! Neka gospa me je prišla obiskat in mi prinesla nekaj belih telohov, katerih sem bila zelo vesela. Njihova čudovita be- lina mi daje upanje v življenju. Obenem me spominja na dneve,ko so jih moji še majhni otroci natrgali in mi prinesli šopek, ki sem ga dolgo hranila, dokler niso cvetovi ove- neli. Tudi naše življenje je kot cvet, toda žal pride čas, ko se dovolj razcveti, začne veneti in končno ostane nanj le še spomin kot na bele telohe; ko dosežejo največjo lepoto, začnejo veneti. Prav tako je z na- šim življenjem, ko pridejo starost, bolezen in samota.

Rozalija Kožuh

Pri teh letih

Čudim se, da pri teh letih še lahko berem, seveda z očali. Če berem ali molim, hitreje minevajo ure na tem planetu.Zelo sem hva ležna dobrotnikom, ki zame dajejo dar, da lahko brezplačno prejemam Prijatelja. Bog jim bodi lep plačnik!
Draga Marija, običajno se ljudje pritožujejo nad poslabšanim zdravjem in svojo nebog- ljenostjo ter odvisnostjo.Očitno so tudi iz- jeme.Vas ter vse bralke in bralce Prijatelja spominjam na molitev ob koncu Marijinih litanij: "Vedno naj se veselimo zdravja na duši in telesu!" Hvaležni bodimo Bogu za toliko zdravja, kolikor ga še imamo, in ne mislimo na tisto,kar smo že izgubili! S tak- šnim odnosom nam ne samo hitreje mine- vajo ure, pač pa tudi postajamo prijetna opora svoji okolici. Če Prijatelj k temu kaj pripomore, dosega svoj cilj. Hvala za vaše besede!

Utrujeno srce

Moje srce je čuteče, saj se je vedno raz- dajalo za druge. Nikoli nisem pomislila, da bom kdaj šla v Dom upokojencev. Težak je korak,ki ga napraviš iz svoje hiše.Pregovor pravi: "Ni cvetja brez trnja in ni življenja brez trpljenja." Tukaj v domu vidim marsi- kaj in hudo mi je pri srcu, ko vidim bolne ljudi, ki morajo veliko potrpeti. Bolezen jih je prikrajšala za mnoge stvari. Bodimo od- prtih rok, še posebej za bolne ljudi. Veliko jim pomeni, če jih osrečimo z majhno po- zornostjo in s tem pokažemo moč volje in ljubezni.Kjerkoli se srečujemo,bodimo veseli majhnih stvari. Pregovor pravi:"Veliko bolje je biti skromen in zadovoljen kakor veliko imeti, pa si še več želeti."
Kot se spomladi budijo in sklanjajo razne trave polne upanja,da jih obsije sonce, ta- ko tudi človek vedno upa na lepe trenutke Rada obujam stare spomine:spomladi ptički veselo čivkajo na bregu za vasjo, nad ko- reninami stare jablane, po kateri se že pretakajo sokovi življenja. Sonce bo ogrelo zemljo in prebudilo tudi življenje človeka...

Ko je utrujeno srce,
ko te bolijo roke in noge
in si ves 'zmatran' in čisto sam,
takrat se vprašaš: "Le kam, le kam?"

Marija Černe

Micki v slovo

Na pokopališču v Lescah smo se 26.septe- mbra poslovili od Marije Smrekar. Micka, kot smo jo vsi klicali, se je rodila 24.marca 1927 na Dolenjskem, v vasi Dolnja Težka voda. S trebuhom za kruhom je prišla leta 1954 na Gorenjsko; najprej je delala pri kmetu na Zabreznici, nato se je zaposlila v Verigi v Lescah. Tam je spoznala Staneta Smrekarja, s katerim se je poročila leta 1959. Rodil se jima je sinček,ki pa je kmalu umrl. Bolečino ob izgubi jima je pomagala preboleti hčerka Cvetka,ki se je rodila leta 1961. Cvetka jima je bila ves čas v oporo in veselje. Micka je imela že od rojstva te- žave z nogami, bolezni in operacije, ki jim je bila podvržena,pa so jih še stopnjevale. Hodila je s težavo, z berglami. Nikoli ni ni- komur tarnala in jadikovala, še drugim je vedno dajala poguma. Micka je bila prava mojstrica ročnih del. Njeni izdelki krasijo dom marsikaterega njenega prijatelja, so- seda ali znanca. Vešča je bila v pletenju, vezenju in kvačkanju.Idej ji nikoli ni zmanj- kalo - ne samo zapleteni vzorci prtov, ljubki so bili njeni preprosti izdelki kot npr. pikapolonice iz obkvačkanih prepolovljenih orehovih lupin.Mož Stane ji je stal vsa leta trdno ob strani,marsikatero svetlo urico pa ji je prinesel tudi vnuk Andrej, na katerega je bila zelo navezana in ponosna. Včasih smo jo srečevali na naši ulici,ko je trudoma in počasi, opiraje se na bergle,šla na spre- hod. Ustavljala se je, rada se je pomenko- vala in imela za vsakega prijazno besedo. Ko ni zmogla več hoditi, je sedela doma pred hišo z ročnim delom v naročju. Prišel je čas, ko so tudi njene roke obmirovale. V septembru je umrla spravljena z Bogom in ljudmi.

Ivanka Korošec

Cili v slovo

Gospod pokliče človeka, ko ta za ta klic dozori. Pokliče ga v svoj večni dom, da se v njem odpočije ... Pred kratkim je Gospod poklical k sebi profesorico Cili Kodrič,znano kot pesnico in pisateljico, doma z Jesenic.
Zelo blizu ji je bil svet mladih. Dolga leta je njim posvečala svoj čas s predavanji po vsej Sloveniji. Z razmišljanji in molitvami je precej let sodelovala tudi v reviji Prijatelj in tako marsikdaj s svojo pesniško govorico bogatila bralce.
Z njo sem dolga leta živela skupaj. V spo- minu mi bo ostala kot vztrajna in zvesta molivka. Skrb za njeno duhovno življenje ji je bila najpomembnejša. Vsakdanja molitev rožnega venca je bila njeno veliko veselje in uteha.
Naj v miru počiva pri Gospodu,ki mu je za- upala, in naj ji bo Gospod bogat plačnik za vse!

M. S.

log-um

Tik pred diplomo ali po njej,nekateri pač že prej,morajo mladi fantje prekiniti svoje živ- ljenje in sedem mesecev "podariti domovi- ni." Med ustanovami, ki so deležne njihove pomoči,je tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov ter revija Prijatelj. "Žrtev" (po krščansko rečemo Simon iz Cirene) je bil tudi Prekmurec, g.Gorazd Rajnar,po poklicu učitelj oziroma profesor.Po zaključku študija in služenja domovini se je skupaj s svojo izvoljenko v Ljubljani lotil zahtevnega,zani- mivega in gotovo tudi koristnega projekta, posebej, če pomislimo, kaj vse se danes dogaja z našo mladino. Prav je, da se mu revija Prijatelj z objavo oglasa vsaj malo zahvali za njegovo pomoč.
Hiša učenosti: log-um - Društvo za učno samo-pomoč in spodbujanje ustvarjalnosti, Slomškova 7, Ljubljana. Za vas smo dose- gljivi vsak delovni dan med 10. in 20. uro. Za dodatne informacije pokličite na telefon 01/430 08 46,041/34 66 34, ali naslovite na elektronski naslov:gorazd.rajnar@guest.arnes.si

V našem centru za mlade lahko dejavno preživljajo čas tako mlajši kot starejši, po- sebej pa mladostniki!Vpisujemo v naslednje ustvarjalne delavnice: Ročne spretnosti (slikanje na svilo, steklo, porcelan, kera- miko, oblikovanje gline in mavca, servietna tehnika...); Logično,glasba je 'kul' (logi- ka za razredno stopnjo); Lutke od A do Ž (od izdelovanja lutk do predstave), Prav- ljične ure (ustvarjalno branje za najmlaj- še), Zgodovina za vsakogar (za tiste, ki ste radovedni in za tiste, ki bi radi svoje znanje poglobili), Samomotivacija v ne- kaj korakih(praktične vaje in urjenje tehnik koncentracije)!

Znamke vseh vrst in odrabljene telefonske kartice

Dragi prijatelji misijonov, iskrena zahvala za vse znamke in telefonske kartice,ki sem jih prejel med letom za njihove potrebe.Še vedno se ta akcija nadaljuje,zato se še na prej toplo priporočam vsem tistim,ki bi radi tako pomagali našim skrbnim misijonarjem.
Ob tej priliki želim vsem blagoslovljene bo- žične praznike in srečno novo leto.Znamke in kartice lahko izročite tudi v Misijonski pisarni - Poljanska 2, 1000 Ljubljana ali pa pošljete na moj naslov: Franc Saksida, ul. Biasoletto 125, 34142 TRST-TRIESTE, ITALIJA

Klančina kot vabilo

Duhovni pomočnik Bratstva Vlado Bizant je v četrtek,19.septembra opoldne,blagoslovil klančino ob hiši Anice in Toneta Šebenika na Črnučah (Ljubljana).Malo je ljudi,ki bi bili tako občutljivi za potrebe invalidov. Anica in Tone nimata težav z arhitekturnimi ovi- rami. Klančino sta naredila kot vabilo. Za to smo jima iskreno hvaležni. Zgradila sta jo zato, da bi svojim povabljenim gostom - med njimi smo nekateri na vozičku-olajšala dostop do hiše in vrta. Tam je prostor,pod dišečo brajdo, da sedeš k živahnemu po- govoru in odličnemu prigrizku. Tako je bilo tokrat.
Klančina je celo dobila svoje ime. Anica in Tone sta jo poimenovala JANJA, po Janji Blatnik,ki je Aničina rojakinja in prijateljica. Janja nas je povezala v prijateljsko omizje: gostitelja, nekaj članov Bratstva, priljub- ljeno pevko Jožico Kališnik in pesnico Berto Golob.

Darinka Slanovec

Z Marijo skozi življenje

Do nedavnega nisem vedela,da imamo tudi v Sloveniji, v bližini Šentjerneja na Dolenj- skem, romarski kraj z imenom Lurd. Tam v bližini se nahaja tudi t.i. zdravilni vrelec, ki pa ga mi zaradi dežja nismo obiskali. Okoli- ca Šentjerneja nam je bila zelo všeč, zato bomo Marijo v Lurdu zagotovo še kdaj obi- skali v malo lepšem vremenu. V primeru,da se bo Marija morala "preseliti" iz lurške vo- tline v Šentjernej, jo bomo našli v župnijski cerkvi. Upamo sicer, da bodo lastniki zem- ljišča,na katerem stoji božjepotna cerkvica in šentjernejska župnija našli ustrezno re- šitev.
Kot rečeno,smo se v nedeljo,22.septembra skupaj s s. Edith odpravili na Dolenjsko, našim prijateljem in novim dogodivščinam naproti. Najprej smo "zavili" v Šentjernej, kjer smo se zbrali in skupaj poromali - za- radi dežja kar z avtomobili k Mariji v Lurd. Tam nas je pričakal prijatelj, nekdanji so- delavec v Prijateljstvu, Drago Drnovšek, ki je bil nato naš vodnik in gostitelj. Janez je malo prehitro zavil, zato je njegov avto pristal malo nižje, kajti "zgodil se je gumi- defekt".Veliko opazovalcev,malo izvajalcev a v Šentjerneju so dobri ljudje, ki kljub 'takmašni obleki' radi priskočijo na pomoč.
V Lurdu smo imeli sveto mašo,ki jo je skupaj z nami daroval Marko Marinko. Pred četrt stoletja sem z mami poromala v francoski Lurd in lahko vam priznam, da občutje in doživetje Božje in Materine bližine v šent- jernejskem Lurdu ni prav nič drugačno kot v francoskem, le da je pri nas bolj prepro- sto, skromno in naravno okolje,ki ni "bom- bardirano" z raznimi komercialnimi stvarmi.
V načrtu smo imeli ogled kartuzije v Plete- rjah, ki pa smo ga zaradi dežja izpustili in smo raje z zanimanjem prisluhnili Dragovi razlagi o zgodovini in poslanstvu pleterskih kartuzijanov. Naše duše so bile polne Ma- terinske ljubezni, naši želodci pa so hrepe- neče vzdihovali po telesni hrani, zato smo se napotili v dom Drnovškovih v Zameško, kjer so nam Drago in Milena skupaj z otroki pripravili res domače počutje, ki smo ga mi popestrili s pesmijo in smehom.
Gospod je(bil) z nami,to smo čutili ves dan ko smo doživljali Božjo bližino preko nešte- tih prijaznosti in velikodušnosti teh, ki so nam pripravili tako lep dan.Bog vam povrni dragi prijatelji, in ostanimo povezani v Go- spodu ter v Marijinem varstvu. Bog z vami!

Alenka O.

Kdor hoče imeti prijatelja

... mora včasih, pa čeprav je to sobotno jutro, malo bolj zgodaj vstati,saj za sreča- nje s prijatelji ni nikoli prezgodaj. S to mis- lijo sva se z Borisom odpravila v Ljubljano, kjer sva se pridružila prijateljem na izletu v Italijo.
Komaj smo se dobro predramili in se malce razgledali po zadovoljnih in nasmejanih obrazih na avtobusu,že smo zavili proti Vi- pavski dolini.Med potjo smo v duhu poz- dravljali prijatelje, ki smo jih "srečevali". Vse bliže smo bili Vipavskemu Križu, kjer nas je prešerno pozdravil p. Stane in nas povabil v Gospodovo hišo. Tam smo skupaj z Jezusom, sv. Frančiškom in g. Jožetom obhajali sveto daritev. Sveti Križ smo za- pustili s prijetnim občutkom v srcu, saj nas je kraj s svojo srednjeveško arhitekturo močno nagovoril.
Z organizacijo izletov bolnikov, invalidov in naših prijateljev je začela s. Mihelangela. Sedaj njeno delo nadaljuje s. Edith, ob podpori Marijinih sester. Seveda smo se ustavili tudi na grobu s. Mihelangele in jo pozdravili s pesmijo V nebesih sem doma.
Na koncu avtoceste,v Latisani, nas je pri- čakal naš dobrotnik in prijatelj, g. Cotič. Občudovanja vredna je njegova potrpežlji- vost,saj smo na kraj snidenja prišli z eno- urno zamudo. Odpeljali smo se v majhno mesto Sumago, kjer so nas v domu žup- nijske Karitas sprejeli domači župnik in naši dobrotniki. Prijateljstvo ne pozna meja. Po telesnem okrepčilu so nas zamikale gugalni ce,tobogani in druga igrala na župnijskem vrtu. Bodite kakor otroci ..., pravi Jezus. Od igre prevzeti smo odšli v tisoč let staro cerkev, ki jo, delno obnovljeno, krasi kip Marije,kraljice rožnega venca. Tam smo se Bogu zahvalili za vse prejete darove,prejeli smo Njegov blagoslov in odšli novemu kraju naproti. Prispeli smo v Caorlo in zagledali morje,kar nas je zelo navdušilo,saj smo vsi hrepeneli po pogledu na brezmejno morsko širino, skalnate in peščene plaže ter na staro mestno jedro, ki nosi močan pečat stare beneške arhitekture. Caorlo je sicer, podobno kot Lignano, turistično obarvan kraj,a je v njem veliko kulturnih zanimivosti tako da kraj tudi sedaj ni zapuščen in pra- zen. Med sprehodom po starem mestnem jedru in ob obali smo obiskali dve Marijini svetišči,kjer smo Marijo počastili s sloven- sko pesmijo in zbrano molitvijo.
Glejte,že sonce zahaja... Dan se je nagibal v večer, postali smo že rahlo utrujeni od vseh zanimivih in lepih doživetij, zato smo se odpravili proti domu.Na meji v Fernetičih je za kratek čas nastal preplah. Italijanski cariniki nas niso bili nič kaj veseli, "dišalo" je po stavki. A, Bogu hvala, spustili so nas naprej in že smo bili v Sloveniji. Kar razži- veli smo se, po avtobusu je odmevala ve- sela pesem in v pogovorih so se nizali vtisi bogatega dneva, tako smo domov prispeli polni dobre volje, zaupanja v dobroto so- človeka in prepričani, da se bomo kmalu spet srečali.
Bog povrni za tako lep, duhovno bogat in otroško igrivo obarvan dan.

Alenka O.

Niste pozabljeni!

Niste pozabljeni,dragi naši pokojni prijatelji saj smo se pri sveti maši za pokoj vaših duš tudi letos,in sicer v soboto, 9. novem- bra, zbrali na ljubljanskih Žalah.
To naše srečanje ni bilo žalovanje, pač pa lepo praznovanje. Kar pet duhovnikov je pristopilo k oltarju. Somaševanje je vodil Janez Drnovšek,katerega duhovniški poklic je zorel ob srečevanju z mnogimi sedaj že pokojnimi bolniki in invalidi. Somaševali so gospodje Jože Zupančič, Miro Šlibar, Toni Burja in Dolfe Mežan. Pač večina naših do- brih Cirenejcev v težavah in preizkušnjah življenja. G.Janez je v govoru prikazal,kako ljubezen do bližnjega odpira nebeška vrata ter nas tako tudi spodbujal k ljubezni do potrebnih.
Da je bilo naše srečanje praznovanje, je pripomoglo tudi to, da je bil prav ta dan praznik posvečenja Lateranske bazilike in so bili duhovniki v belih plaščih,kot upamo, da so bele rešene duše, ki smo se jih spo- minjali, ter se tako priporočali,naj tudi nam pomagajo,da se jim pridružimo,ko pride naš čas. K lepemu praznovanju je verjetno pri- pomoglo tudi lepo sončno vreme, da je bilo tako res lepo od ambona pogledati vrste vozičkov in lepo zasedene klopi v cerkvi Vseh svetih. Po maši pa smo se,po zaslugi Marijinih sester seveda, zbrali še ob čaju in pecivu v veroučni učilnici, kjer so se obnavljala in poglabljala naša prijateljstva.
V želji in upanju, da se še velikokrat sre- čamo z živimi prijatelji, dokler se, ko bo to Božja volja, ne srečamo v večnosti s po- kojnimi, smo odhajali na svoje domove.

Angelca

Šenčursko srečanje

Na misijonsko nedeljo je v župniji Šenčur potekalo že tradicionalno srečanje starej- ših in bolnih. Zbrali smo se popoldne iz vse župnije Šenčur. Pred mašo smo molili rožni venec za vse misijonarje in tudi za ljudstva katerim prinašajo veselo Kristusovo ozna- nilo.Kdor je želel,je lahko opravil tudi sveto spoved. Med mašo, ki jo je daroval domači župnik, smo lahko tudi prejeli sveto mazi- ljenje. V pridigi nam je spregovoril, da smo tudi mi misijonarji, pa čeprav tolikokrat še od doma ne moremo. Vsi vemo, da bolniki veliko molimo in prav to je tisto, kar nas vključuje v vrste misijonarjev. Za zgled nam je dal sveto Terezijo Deteta Jezusa. Čeprav ni nikoli zapuščala svojega samos- tana, je postala zavetnica vseh misijonov. Molitev in lep zgled krščanskega življenja sta najlepši poti do src mnogih, ki tudi pri nas še ne poznajo Kristusa.
Po maši smo se še zadržali v dvorani na prijetnem klepetu in ob dobrotah, ki jih je pripravila komisija za diakonijo, skupaj z mnogimi dobrimi gospodinjami. Še si želimo takih srečanj.

Komisija za diakonijo župnije Šenčur

Dotik Božjega in obujanje spominov

V župniji Štanga pri Šmartnem pri Litiji je bilo v jeseni zopet letno srečanje starejših in invalidov, ki ga z vso skrbjo pripravijo župnik Janez Jasenc in sodelavci iz Karitas Letos je srečanje vodil p. Marko Novak. V nagovoru je posebej poudaril, kako se lepo dopolnjujeta mladostna svežina in starost- na modrost.Seveda je nagovoru sledilo tu- di sveto maziljenje.Po maši je bilo še prija- teljsko srečanje v nekdanji mežnariji,s tem prilika za obujanje spominov na mlada leta, za lepo razpoloženje pa je poskrbel otroški zborček.

Tone Planinšek

Nagradna križanka:

Kdaj se piše cerkev in kdaj Cerkev (pa ne le v začetku stavka), naj bi vedel vsak kristjan. Z malo začetnico pišemo, kadar mislimo na stavbo,z veliko pa,kadar mislimo ustanovo. V delu cerkve, ki je na sliki, so med mašo mašnik in njegovi pomočniki, v ostalem delu pa drugi navzoči.In kaj bi bilo geslo križanke? Tisto, kar Cerkev je,cerkev pa k temu pripomore! Če niste uganili, po- skusite rešiti križanko, geslo (3 besede) pa boste dobili na rdečih, modrih in rumenih poljih, če boste črke vsake besede brali od zgoraj navzdol. Kadar so črke iste barve v isti vrstici, jih berete tako, kot sicer piše- mo in beremo; vendar ne po japonsko ali hebrejsko, ampak po slovensko, torej od leve na desno.Srečno!

Nagrade 6/2002:
1. redna zbirka Mohor.družbe za leto 2002
2. praznični prtič
3. CD z duhovno mislijo v oddaji Vstani in hodi 2001 )
4. knjiga Angelce Škufca: Šopek cvetja in trnja
5. poslikan šal
6. podobice z motivi iz narave (avtor Klemen Čepič)
7. obesek za ključe z znakom KBBI.

Rešitev nagradne križanke št. 5/2002:
VEČNA LUČKA


Nagrajenci 5/2002:
1. majhne jaslice v enem kosu: Joži Kralj, Trdinov trg 10, 1234 Mengeš
2. kalkulator: Marija Modrijan,Raskovec 35 1360 Vrhnika
3. knjiga 'Tvoje odločitve': Angelca Majes, Kropa 104, 4245 Kropa
4. kaseta božičnih pesmi: Tilka Tomažin, Podulce 21, 8214 Raka
5. vezen prtiček: Jana Bevcer, Mala vas 1 1000 Ljubljana
6. podobice z motivi iz narave:Klara Žagar Šmarješka 24, 8000 Novo mesto
7. obesek za ključe z znakom KBBI: Anica Burnik, Šolska ul. 17, 5281 Sp. Idrija.

Svetnik na sliki je iz stoletja velikega prese ljevanja narodov, ko je propadala zahodno rimska država. Izgledalo je, da bo krščan- stvo na obrobju rimske države povsem iz- ginilo,vendar so ga reševali ljudje,kot je bil tale svetnik. Deloval je v Noriku. Povejte:

a) sv. Ulrik
b) sv. Severin
c) sv. Bonifacij a) Avstrija
b) Nemčija
c) Normandija (v Franciji) a) Ničesar ni maral.
b) Prosil ga je, naj se da krstiti.
c) Prosil ga je, naj izpusti jetnike.

Pravilni odgovor PP 5/2002: A A A

Vrstni red po 5.krogu pokala Prijatelja 2002 je naslednji:
1.-3. mesto (30 točk): Frančiška Pavovec Ljubljana; Francka Košnik,Kranj; Zvezdana Zadnik, Stara Loka
4.-5.mesto (26 točk): Ana Košir, Ljubljana in Ana Pirečnik, Šmartno ob Paki
6.-9.mesto (25 točk): Ljubica Zakovšek in Tina Rot (Šmartno pod Šmarno goro); Da- nijela Stenšak,Gornji Grad in Tilka Tomažin Raka
10.mesto (24 točk): Tomaž Bric, Dornberk
11.-12. mesto (20 točk): Boris Rejc, Dom- žale in Milena Manfreda, Most na Soči
13.-15.mesto (19.točk): Terezija Lapajne, Idrija; Zalka Strah, Mirna in Ana Kerin, Šentjernej
za 18 točk:16.mesto;za 13 točk:17.mesto za 12 točk: 18.-22.mesto; za 8 točk: 23.- 25. mesto; za 6 točk: 26.-35. mesto; za 2 točki: 36.-37. mesto; za 1 točko: 38.-41. mesto
Odgovore pošljite do 1.jan.2003 na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Srčkan objem otrok (otroka v objemu)

• Objem žena - medsebojna opora

• Objem mož - znamenje Bratstva

• Objem škofa in diakona-pozdrav miru

Hans Wallhof