Dragi prijatelji!

»Zanje bi šel prosit na konec sveta.« - »Nikogar ne bom prosil.« - »Še rad bo prosil.« "Ko pa je tako težko prositi." »Da ga le ni sram prositi...«
Nekaj tipičnih stavkov o prošnjah naj bo uvod v tole jesensko številko Prija- telja. Prvega je z ognjem v očeh in po- menljivo govorico rok izrekel misijonar Peter Opeka,pri tem pa je mislil na naj- revnejše z Madagaskarja,ki si kruh slu- žijo s trdim delom s preprostim orodjem v kamnolomu.Srečni so,da lahko tolčejo kamen in tako vsaj delno prispevajo k preživetju svoje družine. Misijonarju zanje ni težko prositi. Kakšna šola za nas v Evropi, tudi verne, ki v glavnem tako neradi prosimo. Ukazovali, razde- ljevali ... to bi že; prosili pač ne.
Kako pa prosite bolniki, invalidi; pa osta reli? Vsak zase ve.Naše prošnje so tudi - Božje povabilo našim bližnjim; za po- moč,za razumevanje, za dobra dela. Ne pozabimo na to! Naj nam ne bo pretež- ko in pod čast vedno znova prositi za pomoč! Bog, ki dopušča našo bolezen, invalidnost ali starostno oslabelost, od nas pričakuje,da bomo - njegova usta, ki bodo s prošnjo govorila in vabila.
Tudi urednik vas lepo prosi, da skrbno preberete in pregledate novo številko Prijatelja. Zakaj pregledate? Tudi slike govorijo, tokrat zlasti tiste z razstave na Teološki fakulteti. Veliko volje in lju- bezni je v njih; so - utripi življenja.
Če boste skrbno "predelali" intervju, kot ga je naš tokratni gost, g. Franci Urba- nek, boste deležni tistega, česar je bil on pred desetletjem, ko se je začelo njegovo življenje na invalidskem vozič- ku - dobrohotnega nasveta.
V Prijatelju so članki, ki govorijo o pre- tresljivih prošnjah v trenutkih stiske (Zdravstveni delavci); prav tako članki z najboljšimi odgovori na prošnje po člo veški in Božji bližini ter pomoči-poročila o srečanjih (Naše služenje bratom in sestram ) itd. Zapisana je tudi prošnja oziroma želja, da bi bili bolj povezani z rojaki onstran Kepe.
Meseca oktober in november sta me- seca prošenj - k Bogu (molitve). Tudi molitev in misli o molitvi so v Prijatelju. Hvala Bogu,vsem sodelavcem in dopis- nikom za novega Prijatelja! (Pravijo, da je zahvala najboljša prošnja, op.ur.).

Vlado Bizant, urednik

spredaj: ciklame, foto Klemen Čepič
zadaj: Vojko Gašperut pri slikanju, foto Tone Planinšek

Oktober

Uresničevanje nove evangelizacije v župnijah

Da bi župnijska občestva z molitvijo in sodelovanjem podpirala veroučitelje v prizadevanju za uspešno uresničevanje nove evangelizacije. Da bi misijonarji, duhovniki, redovniki in laiki znali pogumno oznanjevati Kristu- sovo ljubezen do revnih. Da bi misijonarji, duhovniki, redovniki in laiki znali pogumno oznanjevati Kristu- sovo ljubezen do revnih.

November

Tolažba in opora vdovam in vdovcem

Za vdove in vdovce, ki pogosto trpijo osamljenost, da bi v krščanskem obče- stvu našli tolažbo in oporo. Da bi aktivno sodelovanje kristjanov spodbujalo širjenje evangelija s pomočjo novih sredstev množičnega obveščanja Da bi vsi, ki oblikujejo javno mnenje, spoštovali resnico in se ravnali po njej, ne pa po naročilu kakršnih koli oblastni- kov, ki jim zavajanje gre v prid.

Bog želi dobro tudi takrat, ko kaznuje

Še vedno razmišljamo o Božji pravičnosti. S svojo omejeno človeško pametjo jo težko enačimo z Božjo dobroto in usmiljenjem Prav ima p. France Cerar, ko pravi, da stopa Bog v naš vsakdanjik samo zato, da nas odrešuje. (novomašna Družina 2002, str. 5). Prav so imeli tudi naši predniki,ko so rekli,da Bog tistega tepe, ki ga ima rad. Saj tako piše že v Sve- tem pismu. Da sprejmeš to mišljenje, moraš imeti močno vero v usmiljenega, pa tudi pravičnega Boga.
Bog nam hoče dobro tudi takrat,ko nas kaznuje. Isto pove invalidka: V začetku sem se z Bogom bojevala. Razpravljala sem o njegovi pravičnosti.Iskreno izpo- veduje vero in ljubezen v Boga, čeprav jo je obiskal s trpljenjem. Prav v njem se srečuje z dobrim Bogom, ker se križ vedno prelije v odrešenje,če si le odprt do njega. (Prijatelj 2002/2: V šoli križa) Podobne misli povedo mnogi preizkušani bratje, o katerih beremo v Prijatelju, pa tudi drugih verskih časopisih in revijah. Mnogi povedo, da se v bolezenskih pre izkušnjah ne počutijo prav nič od Boga pozabljeni ali kaznovani. Takšno življe- nje,ki je mnogo težje od življenja zdra- vih, za mnoge bolnike ni brez pomena, saj prav v takšnem življenju najdejo svoje poslanstvo. V tem so živ zgled drugim, ki niso sposobni tega povedati, čeprav so telesno zdravi in imajo mno- go več priložnosti,da osmislijo svoje ži- vljenje, kot oni. Dragi bratje in sestre v preizkušnji,hvala vam za to pričevanje!
Kristjani najdemo najmočnejše dokaze za Božjo pravičnost v Svetem pismu. Knjiga Modrosti 12, 15 pravi: "Pravičen si in pravično vse vladaš. Tvoja moč je temelj pravičnosti in to, da vsem go- spoduješ, stori, da vsem prizanašaš."
Svetopisemska besedila o Božji pravič- nosti so pogosto povezana z Božjo zve stobo in Božjim odrešilnim delom. Ps 35, 6, 7: "Gospod, Tvoja pravičnost je kot gora,tvoje sodbe so kot globoko morje, ljudem in živalim pomagaš.Dela njegovih rok so zvestoba in pravičnost. (Ps 110, 2.7).
Iz vseh teh svetopisemskih besedil la- hko sklepamo, da Božja pravičnost ni naravnana k človekovi pogubi, temveč v njegovo korist, ne toliko v zemeljsko kot v večno.Svojo pravičnost Bog upo- rablja, da kaznuje greh in človeka pri- vede k poboljšanju in spreobrnjenju, ki je potrebno za njegovo zveličanje. Z nesrečami Bog vzgaja človeka (2 Mak 6, 13). Dokler smo na tem svetu, ima Božja pravičnost za cilj zmagoslavje usmiljenja. Bog noče smrti grešnika, ampak da se spokori in živi.
Da bomo laže sprejeli resnico o Božji pravičnosti, pojdimo še v šolo k svet- nikom. Sv. Tomaž razmišlja: Vsako delo Božje pravičnosti vedno predpostavlja delo usmiljenja in na njem temelji.Stvar jenje človeka je dejanje Božjega usmi- ljenja, ki je temeljna korenina vsakega Božjega dela. Po grehu bi lahko Božja pravičnost uničila človeka,pa ga ni. Bog ga je rešil,saj se je po človekovem gre- hu še bolj pomnožila milost,da bi zavla- dala s pravičnostjo za večno življenje, kot pravi apostol Pavel (Rim 5,20).Božji Sin, ki je bil križan,da bi odrešil svet, je najvišji in najmogočnejši dokaz, kako se v Bogu pravičnost in usmiljenje združu- jeta.

Zdravko Bahor

Invalidski voziček na dolge razdalje

»Prijatelju je težko odreči.« To vemo. Kaj pa reviji s tem imenom? Tudi! In tako smo se zmenili za pogovor. Ime Franc Urbanek, Vegova 10 1000 Ljubljana, zvestim bral- kam in bralcem Prijatelja ni neznano,saj je že nekajkrat poslal svoj članek v objavo. Ker se že precej let osebno poznava, se kar prijateljsko tikava.
Ime Franc je bilo včasih zelo pogosto med Slovenci, sedaj pa je redkejše. Kateri Frančišek je tvoj zavetnik?*
Domnevam, da je bilo ime Franc včasih zato tako pogosto,ker je v avstroogrski monarhiji, v drugi polovici 19. in v za- četku 20. stoletja, skoraj sedemdeset let vladal cesar s tem imenom. Bila pa je tudi navada,da so otroci dobili imena svojih prednikov. Že mojemu staremu očetu, po njem pa tudi mojemu očetu, je bilo ime Franc.V slovenščini poznamo kar sedem izpeljank tega imena. Zato ni nič čudnega, da slišim na več imen. Moja mama mi od vedno pravi Franček, stari mami in tetam je bilo bolj pri srcu ime Franci,tudi moja žena me tako kliče V uradnih dokumentih pa imam povsod zapisano ime Franc. Moj zavetnik pa je sv. Frančišek Asiški, ki ga praznujemo 4. oktobra.
Potem bo tale pogovor, ki bo objav- ljen v Prijatelju, darilo za god ... Ali pa imaš tale intervju le za "težko nalogo"?*
To vprašanje je malce preuranjeno.Sva šele na začetku.
Frančišek Asiški je tudi zavetnik vseh, ki imajo zelo radi živali. Na njegov god ponekod pripravijo tudi blagoslov domačih hišnih ljubljen- cev.Imate tudi pri vas doma kakšno domačo živalco, psa ali kakšnega ptička?*
Kot majhen otrok sem veliko časa pre- živel na deželi, v predmestju Ptuja.Tam smo imeli kravo, prašiče, psa, kokoši... Tako sem imel že takrat prijeten odnos do živali. Tudi moja žena ima zelo rada živali, še celo bolj kot jaz. Doma imamo malega psička, ki nam prinaša veliko veselja.
Vem, da si Ljubljančan. Ali si rojen Ljubljančan, ali si priseljen?
V Ljubljano sem prišel oktobra leta 1967 kot študent elektrotehnike. Po študiju sem v Ljubljani tudi ostal, saj so bile tu boljše možnosti za zaposlitev. Tu sem se tudi poročil,z Ljubljančanko, in kaže, da bom kar do konca življenja ostal v Ljubljani.
Rojen sem v Mariboru.Moj oče je bil vrt- nar in v domači vrtnariji je bilo potrebno tudi kaj pomagati.Oče je bil Mariborčan predniki po mamini strani pa so bili do- ma v bližini Ptuja. Zlasti v predšolskem času sem kar precej časa preživel na deželi,pa tudi kasneje,med počitnicami, sem rad hodil k stari mami oziroma k njenima sestrama, ki so živele na tej domačiji.
Torej tvoje korenine segajo na Šta- jersko. Omenil si že, da si študiral elektrotehniko. Bi morda na kratko opisal svoje življenje? Pogovarjamo se v prvem tednu septembra, ko se je spet pričela šola. Kje si ti hodil v šole?*
Predšolsko-najbolj brezskrbno- obdobje sem preživel izmenično v Mariboru in na Ptuju. V lepem spominu pa mi ostajajo tudi Haloze, kjer smo takrat še imeli vinograd in majhno hišo.Potem so prišla šolska leta in prve skrbi. Dokončno sem se preselil v Maribor, kjer sem obiskoval osnovno šolo,nato pa še gimnazijo. Os- talo pa je seveda tudi veliko prostega časa za igro in šport. Še danes imam pred očmi,kako me je prijazni sosed učil prvih smučarskih veščin, kolesarjenja in nogometa.
Si na invalidskem vozičku. Ali si že veteran ali se še privajaš?
V začetku avgusta sem zaokrožil prvo desetletje življenja na vozičku. Dvomim da sem že veteran, saj se še zmeraj učim in vedno me kaj preseneti. Zlasti glede varovanja zdravja je potrebno biti pozoren.Treba je prisluhniti govorici telesa. Marsikaj ti pove. Moram pa kar "potrkati"; resnejših zdravstvenih težav in s tem povezanih bolečin nimam.Samo upati smem, da bo tudi v bodoče tako.
Tvoj članek in slika sta že bila v Prijatelju. Spomnim se pohvalnega članka o klančini na Sveti gori. Je bil to čisto prvi članek za Prijatelja?*
Na Sveto goro radi peljemo mamo moje žene, ki ji ta kraj res veliko pomeni. Ob enem takih obiskov me je prijetno pre- senetila lepo urejena klančina in potem sem nekaj malega o tem napisal. Prvi članek je nastal mnogo prej, če se prav spomnim, oktobra 1994. Bil je kratek povzetek prijetnega literarnega popol- dneva pri sv. Petru v Ljubljani, ki ga je lepo pripravil prijatelj Oton Kurent.
Ko smo ravno pri klančinah, bi mor- da povedal, kako pa je z dostopom do vašega stanovanja?
Živimo v pritličju. Do stanovanja vodi deset stopnic, kar je preveč za klanči- no. Do stanovanja me pripelje posebna ploščad, ki drsi nekaj centimetrov nad stopnicami. Ta naprava je, takoj za vozičkom, moj drugi najpomembnejši tehnični pripomoček. Spravi me na nivo mestnih ulic, kjer se lahko samostojno in svobodno gibljem po lepem starem delu Ljubljane, kjer živim z družino. Ve- likokrat se prav med to vožnjo do sta- novanja s hvaležnostjo spomnim vseh tistih dobrotnikov, ki so sodelovali pri izvedbi tega dvigala.
Kako pa vidiš naše glavno mesto - kot prijazno ali manj prijazno okolje gibalno oviranim osebam?
Ljubljano opazujem s tega zornega kota od začetka leta 1994, ko sem si prvič upal z vozičkom na mestne ulice med ljudi.Od takrat pa do danes se je veliko naredilo za vse nas,ki nam vsak pločnik in vsaka stopnica predstavlja oviro. Včasih slišim tudi kritiko,da to in ono še manjka,vendar je potrebno pokazati,da znamo ceniti vse, kar je že narejeno. Ljubljana je, zlasti tukaj v strogem sre- dišču, posnemanja vredno okolje tudi drugim slovenskim krajem.Večja težava so stare stavbe. Tam je težko vgraditi dvigala. Sem sodijo tudi cerkve. Te so kulturni spomeniki velikih vrednosti in se je potrebno spreminjanja lotiti z ve- liko posluha. Imamo pa v Ljubljani kar srečo.Stolnica je na ravnem,Plečnikova cerkev za Bežigradom tudi. Na Viču se spomnim klančine še iz časov, ko sem hodil.Pri Srcu Jezusovem na Taboru ste z veliko posluha, tako rekoč nevidno, speljali pot v cerkev. Posebno pozor- nost pa zasluži pot, ki vodi v znamenito frančiškansko cerkev. Če kdo v svojem kraju meni, da klančine tam ni mogoče speljati, naj si pride pogledat to, pa bo svoje mnenje spremenil.
Vem,da si pomagal z načrti za preu- reditev elektrike v domu Bratstva na Zaplani. Ali je to povezano s tvojim poklicem? Ga še vedno opravljaš?
Ni bilo tako, spretni električarji so vse naredili, jaz sem samo prerisal, kje na- peljave potekajo, da bi kasneje, če bi prišlo do kakšnih okvar, bilo laže popra- vljati. Študiral sem elektroniko, kar je nekaj drugega, kot so električne nape- ljave po hišah. Skoraj dvajset let sem se ukvarjal z antenami in elektromag- netnimi valovi, zapletenimi, očem nevi- dnimi pojavi, brez katerih ne bi bilo ne radia ne televizije ne mobilnih telefo- nov. Tudi po nesreči sem ostal v istem poklicu, le delo je prilagojeno mojim zmožnostim. Največ dela opravim pred računalnikom. Projektiram.
Glede na to, da si tehnik, bi te vpra- šal,kakšne možnosti nudijo tehnične rešitve gibalno oviranim?
Tehnika se zelo hitro spreminja in gibal- no oviranim odpira nove možnosti za neodvisno življenje. Veselimo se vsake nove naprave,vendar moramo pogledati še drugo stran. Te naprave so izdelane v zelo majhnih količinah, zato so zelo drage. Primer je naprava,podobna tisti ki jo držimo v roki,ko gledamo televizijo in želimo spreminjati programe,le da na njo ne pritiskamo s prsti,temveč vanjo preprosto govorimo. Naprava prepozna izgovorjene besede,nič ni potrebno več pritiskati. Ne samo televizorju,tudi dru- gim aparatom v stanovanju lahko svoje želje sporočamo z izgovorjeno besedo. Naprava bo neprecenljiv pripomoček vsem tistim,ki težko ali pa sploh ne mo- rejo premikati rok.
Lahko našteješ še kaj takšnih nap- rav?
Novost je invalidski voziček, ki te lahko postavi tudi v pokončno držo.Zelo upo- rabna naprava! Kolikokrat ne dosežem knjige na knjižni polici ali živila v samo- postrežni trgovini. S tako napravo teh težav ne bo več. Za nas na vozičkih je stopnica in stopnišče, tako rad pravim, prva in zadnja težava. Pa so rešili tudi to. Gre za posebno napravo s številnimi majhnimi kolesi, ki se prilagodijo stop- nicam. Nanjo se preprosto zapelješ z vozičkom in potem gre brez težav po stopnicah navzgor in navzdol.
Imaš morda tudi kakšne naprave za razgibavanje nog?
Sem eden tistih, ki imajo "nizko" poš- kodbo hrbtenjače (paraplegija). To po- meni, da so roke močne in si lahko sam pomagam. Spravim se na tla, se uležem na blazino in lahko z rokami, tako kot so nas naučili na rehabilitaciji, razgibam noge.Res pa je,da je razgibavanje kva- litetnejše, če ga napravi fizioterapevt. Imamo tudi možnost obnovitvene reha- bilitacije bodisi v zdraviliščih bodisi v Soči. Tam te razgiba terapevt. Opažam da mnogi invalidi te možnosti za obno- vitveno rehabilitacijo niti ne izkoristijo. Razlogi so različni. Nekateri težko spre- menijo okolje, drugi, predvsem tetra- plegiki, pa v zdraviliščih pogrešajo tisto raven nege, ki jo imajo doma. Vendar bi priporočil invalidom, naj se udeležujejo teh rehabilitacij, saj tudi stroške krije Zavod za socialno zavarovanje.
Kako pa naj gibalno oviran človek skrbi za svoje zdravje? Mislim tele- sno, kot tudi duhovno zdravje.
Menim, da gre tu za neko sozvočje. Telesno in duhovno zdravje morata biti v nekem ravnovesju. Človek se po taki nesreči,ne bom rekel hitro, ampak ven- darle, psihično dobro rehabilitira. Z leti pa zdravje že po naravi peša. Zdaj sem star štirinpetdeset let. To še niso tista kritična leta, sem pa sklenil, da je pot- rebno telesnemu zdravju posvetiti več časa.To pomeni več gibanja na svežem zraku, razgibavati noge, telovaditi in paziti na telesno težo.
Se tudi v službo pelješ na vozičku ali z avtomobilom?
Za pot, krajšo od dveh kilometrov, pra- viloma ne sedem v avto. Avto je zame "invalidski voziček na dolge razdalje". Ko sem začel oktobra 1995 ponovno hoditi v službo,sem si rekel: "Gibanje je zdravo." Do službe imam dobrih pet ki- lometrov in to pot sem večinoma pre- vozil z vozičkom. Le če je deževalo ali snežilo, me je peljala žena ali pa sem poklical taksi. Po dveh letih sem začutil bolečine v ramenih.Zdravniki so me po- svarili, da bom ramena še potreboval. Z ramenskim mišicami se namreč dvigam, se presedem v banjo, se spravim na posteljo... Rama ni tako močna kot kolk Je nežnejša, bolj za fina dela. Potem sem kupil malo večji avto in zložljivi vo- ziček.Sedaj se vsak dan vozim z avtom v službo. Po centru Ljubljane pa se v glavnem vozim le z vozičkom. Tudi na Grad se včasih povzpnem. To je pa že šport.Prav dolgo te poti ne bom zmogel več.
Ali lahko rečeš še kaj o duševnem in duhovnem zdravju? Ali človek po tistem šoku, po poškodbi, pogosto prihaja v krize?*
Pri meni je kriza trajala leto in pol, mor- da dve. Takrat se vrtiš v nekakšnem začaranem krogu. Ko sem ta krog pre- sekal, vsaj pri meni je bilo tako, pa ne da bi bila to kakšna samohvala, nisem imel več kritičnih dni.
Ali nimaš občutka,da bi ljudje,ki ste na vozičku, prihajali bolj pogosto v življenjske krize kot zdravi ljudje?
Mislim, da velja celo nasprotno. Človek gre po poškodbi skozi zelo težko krizo, ki je dolgotrajna, vendar te prav ta 'postavi na noge'. Po takšni nesreči je tako, kot bi padel v globoko jamo. Iz nje moraš splezati in to je velik uspeh. Običajno človek, ko pride v srednja le- ta, nima več veliko uspehov. Nekdo, ki pa je padel tako globoko, lahko uspehe doživlja vsak dan, če le uspe premagati začetno krizo. Je pa res,da lahko veliko stvari naredim sam. Če si popolnoma odvisen, je zelo pomembno, koga imaš ob sebi in koliko so ti bližnji pripravljeni pomagati. Vsi najbrž nimajo koga, ki bi jim dnevno pomagal. Jaz sem poročen in imam poleg žene tudi dva otroka. Družina mi da veliko moči. Občutek, da sem potreben, da sem oče, me dviga. Poleg vsega sem ohranil tudi službo in še vedno delam med ljudmi, ki sem jih že prej poznal. Družina in služba sta moji prednosti in verjetno zelo zaslužni pri tem, da ne prihajam v krize.
Morda rečeš še kaj o duhovnem zdravju?
V tistih težkih časih sem imel vedno v mislih, da imam še dva nepreskrbljena otroka. Takrat sta bila še najstnika. Treba ju bo še spraviti h kruhu, me je bodrila žena. To je bilo prvo. Drugo, izhajam iz krščanske družine in tudi iz tega črpam veliko moči.Trdno sem pre- pričan,da je življenje vredno,dragoceno in da ga lahko na vozičku ravno tako dobro živimo kot zdravi.
Uporabljaš izraz "gibalno oviran člo- vek", poimenovanje invalidnosti pa je vedno težavno in celo boleče. Kaj meniš o tem? Ali imaš kakšen pred- log za Prijatelja,v katerem še vedno uporabljamo besedo "invalidi" *
Z izrazom "gibalno oviran" mislim bolj na ožjo skupino ljudi, ki jim pripadam. Be- seda "invalid" vključuje širok krog ljudi, ki vsak svojo invalidnost vidi s svojega zornega kota, jo najlaže razume in tudi o njej spregovori. Sicer pa me beseda kot taka ne moti.
Kaj pa pomoč družbe? Je zanjo do- volj poskrbljeno in je pravično pora- zdeljena?Včasih namreč naletimo na pritožbe. Ko se komu zdravstveno stanje bistveno poslabša, pričakuje še večjo pomoč, ki je pa ni z uteme- ljitvijo, da je bil že prej stoodstotni invalid.Ali meniš da bi bilo potrebno kaj spremeniti?
Z odstotki in odstotnim računom je križ; od zaračunavanja bančnih obresti naprej. Postavljena zgornja meja sto- odstotne invalidnosti je zastarela in ne stvarna. Razlika med tistimi,ki s težavo, pa vendarle še lahko hodijo, in tistimi, ki negibno sedijo na vozičku in komaj lahko premikajo glavo ter so povsem odvisni od pomoči drugega, je komaj dvajset odstotkov. Danes medicina zna natančno "stehtati", koliko in kako je nekdo prizadet. Če bi uvedli natančno klasifikacijo,bi se pokazala že v izhodiš- ču velika razlika. Potem bi tudi socialna pomoč, zlasti opremljenost s tehničnimi pripomočki, bila bolj pravično in tudi bolj pregledno razporejena. Seveda pa se je potrebno tudi zavedati, da zdrav- stvo postaja vedno kvalitetnejše,hkrati pa denarna sredstva zanje strmo nara- ščajo. To, da bi ljudje bolj zdravo in manj stresno živeli, bi zdravstveno bla- gajno najbolj razbremenilo. Marsikaj bi se dalo tudi prihraniti. Jaz imam kot za- poslen pravico vsaka tri leta dobiti nov voziček, pa mi na misel ne pride, da bi zahteval novega, če je stari še dober. Voziček, ki ga imam, je namreč kupljen iz solidarnostnih sredstev. Moram ga odslužiti.
Vsakdo, ki zboli, si želi ostati doma. Država pa lahko reče: "Dali ti bomo pomoč,ampak v nekem zavodu."Kaj meniš o pravici bivanja na svojem domu?*
Na to vprašanje je težko odgovoriti. Problematiko bi bilo potrebno osvetliti iz več strani. Spregovoriti bi morali stro- kovnjaki in prizadeti, tudi predstavniki države, ki imajo pregled nad denarnimi sredstvi.Vsi za eno mizo v ustvarjalnem sodelovanju in ne kritiziranju in vztra- janju na svojih stališčih. Morda pa bi v uredništvu Prijatelja razmislili o kakšni okrogli mizi.
Napredek medicine dopušča tudi možnost sanjanja o tem, da bi po- novno shodil. Ali kdaj sanjaš o tem? Misliš, da gre za stvarno možnost?
Ne samo sanjanje, to se bo resnično zgodilo čez kakšnih petnajst let. S po- skusi je to že uspelo na živalih. Ko tako prepričljivo govorim, mislim na nove po- škodbe.Tudi sedanji mlajši invalidi sme- jo upati. Mi, starejši, morda tega sploh ne bomo več doživeli.
Še eno izzivalno vprašanje. Kaj bi spremenil v svojem življenju, če bi spet shodil?
Vem,kam meri vprašanje.Če bi se zgodil čudež-ali bi znal to ceniti ali pa bi hitro pozabil in bi se mi zdela hoja nekaj tako vsakdanjega kot pred nesrečo? Verje- tno bi se zgodilo to zadnje in zato se čudeži tako zelo redko dogajajo.
Ali bi lahko rekel kakšno priporočilo vsem, ki še lahko hodimo?
Razdalja med invalidskim vozičkom in hojo je majhna. Nesreča se hitro zgodi. Vožnja z avtomobilom je nevarna. Vo- ziti spočit in trezen, z veliko mero str- pnosti, nevarnosti povsem ne odpravi, jo pa močno zmanjša. Šport, zlasti še adrenalinski, je mikavna zadeva,vendar se ga je treba lotiti s pravo mero pogu- ma, veliko vaje in znanja. Skoki v vodo, na glavo-vsak dober plavalec to počne Pogled te lahko prevara, svetlobni žarki se v vodi drugače lomijo kot v zraku, zato s pogledom ni varno meriti globine Seveda pa te lahko doleti, kljub vsej previdnosti, tudi na varnem kraju, kjer ne pričakuješ, zato je treba biti vsaj na tihem vnaprej pripravljen. Potem je pot nazaj lažja. Jaz o tem nikoli nisem raz- mišljal, zato je bil povratek tako dolg in težak.
Kaj pa glede medsebojnih odnosov? Kakšno priporočilo?
Meni so veliko pomagali predvsem tisti, ki so bili že dolgo na vozičkih. Ti so me edini prepričali.Hvaležno se spomnim že pokojnega gospoda Marjana Grušovnika Štirideset let je bil na vozičku in je na njem tudi doštudiral. Bil je tetraplegik, se pravi bolj prizadet kot jaz. On mi je res veliko pomagal in tudi sam sedaj,ko koga srečam, poskušam svoje izkušnje prenesti dalje. Moje priporočilo mlajšim invalidom je, da se poskušajo spet za- posliti. Predvsem računalniška tehnolo- gija jim to omogoča. Mene je v to pre- pričal gospod Grušovnik. Predvsem nje- mu gre zahvala, da danes delam. Ena od težav, ki jo rešiš z delom, je plača, saj je višja kot pokojnina.Po drugi stra- ni je človek, ko se spet vključi v delo in najde v delu svoje zadovoljstvo, pov- sem psihično rehabilitiran. Seveda je naporno. Delam štiri ure; več bi težko zmogel. Če se zdravstveno stanje po- slabša, je še zmeraj možnost invalidske upokojitve.
Zanima me še,kako si se seznanil z Bratstvom in kako s Prijateljem.
V zavodu za rehabilitacijo (Soča) smo dobivali Prijatelja. Ob sredah je prihajal župnik iz Žal in nam prinesel, povsem nevsiljivo, Družino, Prijatelja itn. Dal je na mizo in kdor je hotel, je lahko prebi- ral. Tako sem prišel do Prijatelja. Pred tem sem ga videl na policah v cerkvi, nisem pa prepričan, če sem ga že kdaj prej odprl in bral.
V Prijatelju sem potem prebral o nekem gospodu, ki je bil na vozičku in so ga s helikopterjem prepeljali na Kredarico. Kasneje me je obiskala gospa Birtičeva, ki sem jo poznal že od prej. Rekla mi je, da na Vrhniki živi neki gospod, ki je tudi na vozičku in da bi bilo dobro, če bi se z njim spoznal. No, potem sem ugotovil da je to tisti gospod, ki je bil na Kreda- rici in stvari so stekle. To je bralcem Prijatelja dobro znan g. Rafko Jurjevčič. Prvi lep spomin na druženje v Bratstvu je bil ogled tehničnega muzeja v Bistri, ki ga je pripravil Rafko. Potem sem spoznal tudi Otona in njegove literarne popoldneve. Leta 1997 sva bila skupaj na obnovitveni rehabilitaciji v Čatežu.
Kaj pa drugo prostovoljno povezo- vanje? Si vključen še kam drugam, verjetno v Društvo paraplegikov?
V Društvo paraplegikov smo vključeni že skoraj "po definiciji."Že na rehabilita ciji nam dajo vedeti,da se je v društvo vključiti potrebno, da se človek sreča s podobnimi. Ravno v tem društvu sem srečal gospoda Grušovnika.
Ali pogosto uporabljaš klančino v cerkev?
(smeh) Dve možnosti sta.Na Tromosto- vju se odločim ali zavijem proti stolnici ali proti frančiškanom. Pot proti stolnici je malo daljša, klančine ni, so pa nova vrata malce težja in jih je težko odriniti Če ni koga, da bi mi pomagal, jih sam močno odrinem in med tem, ko se za- pirajo, smuknem notri. Če zavijem proti frančiškanom, potem uporabim njihovo zanimivo klančino. Naša družina sicer spada v župnijo Svete Trojice, a tam klančine še nimajo. Tudi vašo klančino na Taboru sem že uporabil ...
To pomeni,da redno 'hodiš' v cerkev?*
Vsako nedeljo in vsak praznik, razen če je slabo vreme.Tudi zima me v glavnem ne moti. No, pet centimetrov snega je pa že preveč. Mraza se pa ne bojim.Za zaščito nog uporabljam vrečo; izjemno uporabna stvar. Hrom človek ima nam- reč vedno mrzle noge in v vreči se do- bro segrejejo.
Večkrat se srečava tule na Taboru, ko greš naobisk v dom upokojencev Imaš kakšnega sorodnika tu?
Tukaj na Taboru ne. Na drugem koncu Ljubljane, na Bokalcih, imamo teto, ki je že eno leto na postelji. V domu upo- kojencev na Taboru pa živi upokojena profesorica klavirja,gospa Zorka Bradač Klavirja več ne poučuje, pač pa veliko prevaja. Pri petinosemdesetih letih se je želela naučiti uporabljati računalnik kot pisalni stroj pri svojem delu. Odsto- pil sem ji svoj že odsluženi računalnik in jo naučil osnovnih veščin. Uspeh ni izostal. Je pa z računalniki vedno kaj narobe. Vedno se kaj spremeni,drugače postavi in moram ukrepati. To je razlog da me tam večkrat videvaš.
Ali ni vse to Božja govorica?
Da so z računalniki križi in težave in nas potem taki brezosebni stroji zbližu- jejo (smeh) ... Ostanimo resni! Trajna poškodba, neozdravljiva bolezen, v prometni nesreči preminula starša ne- doraslih otrok, smrt otroka; ta govorica nam je tuja. Kako naj jo sprejme tisti,ki ga zadene? Topla beseda,obiski, pomoč v stiski, ta govorica nam je bližja. Od- primo knjigo: Prvo pismo Korinčanom, trinajsto poglavje.... prebrane besede se nas dotaknejo.

Pogovor smo napravili kar na uredništvu pregledali pa na Francijevem domu,ki je čisto blizu Križank v Ljubljani.Iz poveda nega ste razbrali tudi naslov. Življenje je nekaj drugega kot vožnja v avtomo- bilu. Življenje je hoja. "Vzemi vsak dan svoj križ in hodi za menoj!" pravi Jezus. Bolniku pravi: "Vstani in hodi!" Duhovni pisatelji so tudi zapisali: "Hoja za Jezu- som." Kako bi se slišalo: Vožnja za Je- zusom? Pri Franciju in pri marsikaterem bralcu ali bralki Prijatelja gre za vožnjo, ki pa je po svoji vsebini hoja; hoja za Jezusom. In ker Franci želi dati to, kar je nekoč sam prejel-spodbudno besedo na poti življenja, iz srca rečemo samo: "Hvala, Franci!"

Na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Noč do jutra - Kruha in iger

Darwin je menda vendarle imel prav. Ali ni svet le en sam boj, kjer močni žrejo slabiče zaradi moči,ponosa in ohranitve vrste?
Večerni vrvež v dežurni ambulanti me spominja na pripoved prijatelja, ki se je vrnil s potovanja po Kitajski. Kitajska je eno samo mravljišče, ki človeka duši. Proti polnoči se vrvež umiri.
Po polnoči klic. "Naša mama so slabi," pravi možat glas. "Bi lahko prišli? Pri znamenju vas bomo čakali." V somraku glasu začutim smrt.Odidem takoj.Gmota Kamniških Alp zlovešče sedi nad nemo pokrajino.Iz teme se ukradejo prve luči, pri znamenju se izlušči senca,ki me pe- lje do kmetije. Številni avtomobili pred hišo mi dajo slutiti,da je družina zbrana Mama je v "hiši", siva, mirna, z dvignje- nim vzglavjem, že dremáva. Držim jo za roke; trde,zgarane, ženske. Mrmra mi o enajstih otrocih, triinosemdesetih letih, dveh vojnah, dobrih ljudeh, ki da smo. Ne razumem vsega, vendar poslušam. Milina, ki seva z njenega obraza, polni prostor. Olajšam ji dihanje in umirim bo- lečino. Odhajam, na dvorišču se sre- čava z duhovnikom. V hlevu se oglaša živina. Tako umira slovenska mama. Tiho, mirno, dostojanstveno, daleč od strankarskih zdrah, dnevne politike, bli- šča in bede parlamenta. Zdravniki smo ji lajšali bolečino zadnjega meseca, za- njo smo dobri ljudje.
Jesen je čas umiranja, umira narava, umirajo ljudje.Smrt ostaja tudi za zdra- vnika nekaj mračnega, tujega. Vračam se, vasi na obronkih Kamniških Alp so puste, vrhove je preko večera posul sneg.
V dežurni ambulanti me pričakajo poli- cisti. Gospod zrelih let z odpeto belo srajco in zrahljano kravato v raztrganih besedah skuša izraziti ogorčenje nad postopki policistov,ki so ga ob prekora- čitvi hitrosti in očitnih znakih alkoholne ga opoja pripeljali na odvzem telesnih tekočin. Ko žaljivost njegovega verbal- nega bazena zapljuska preko robu, se umaknem.
Ob štirih klic. "Sin je duševni bolnik, zmeden je in preganjajo ga," pove mo- ški glas,zaskrbljen in prizadet. Trenutek tišine, nato doda: "Veste,zna biti agre- siven, ob zadnjem dogodku je grozil z nožem." Odidemo takoj. Mrzlično razmi- šljam o pomoči policije, vendar le odi- demo sami. V vasi nas pri lipi prestreže ženska. Pove, da je njegova mama. "Za božjo voljo, pojdite peš naprej." Mo- gočna kmetija, oče stoji na vogalu, luč meče njegovo senco proti hlevu, tja tudi pokaže z roko: "Tamle v stelji je." Mlad fant, bos, z razpeto srajco, leži skrčen v temnjavi kašče, ne zmeni se za nas. Nenadoma vstane, srepo strmi v nas. Pogled mi zatava h kosi, naslo- njeni ob vratih. Ta hip bi bil rad bog kakršnekoli barve. Dolgi trenutki tišine, negotovega strahu, gledamo se, nato skloni glavo in se nam prepusti.Premra- ženega in mokrega ga mama ob medli svetlobi hlevske luči obuva v očetove čevlje,ki so pri roki. Ihti,razkrojena med bolečino, strahom, skrbjo in obupom. Mladi fant je njun edinec, velika kmetija bo ostala brez naslednika.
Sprehajam se med utrujenostjo, span- cem in dogajanjem na cesti, ko se vra- čamo v mesto. Zadnji nočni hlapi se raztapljajo v čisti jutranji sinjini.
Resnica je kot kamen ob cesti,lahko ga pobereš, lahko greš mimo njega, slišim zdravnico na Onkoloških dnevih. Ali javnost želi resnico? Množice so lačne iger, to vedo vladarji od pradavnega. Javnost potrebuje afer. Med parlamen- tarnimi počitnicami, v času političnega vakuuma je javnost potrebno nasititi, v času, ko vladajočo strukturo pestijo problemi, je razmišljanje še razmišlja- jočih ljudi potrebno preusmeriti. Te igre so znane in prozorne. Afere nastajajo na različnih nivojih, visokih in nizkih. V zdravstvu kot paradnem konju bivšega realsocializma jih ustvarjajo novinarji druge lige. Afera belih bogov tone v pozabo, le koga razen prizadetih zdrav- nikov in ozkih strokovnih krogov bo zanimal epilog. Javnosti ne. Obsodba je padla, politika teče novi krog. Zagone- tne in nepredvidljive igre strankarskih veljakov, zapleti s sosednjo državo, lokalne volitve in predvolilni boj, tu ni več mesta za zdravstvo. Mogoče spet ob prvem time-outu.

dr. Franci Bečan

Eno srce, en svet

Sem Miran. Od svojega sedmega leta moram hoditi v šolo v Vipavi, kjer je Center za usposabljanje invalidnih otrok čeprav bi raje živel v svojem domačem kraju, na Ptuju.
Lepa je misel - ENO SRCE, EN SVET, kajti povsod po svetu živimo tudi ljudje ki se razlikujemo od povprečnih. Neka- teri imamo srečo, da smo vključeni v nam primerno ustanovo, da smo deležni pomoči, pozornosti in prijazne besede. Kaj pa ostali? Mislim, da je po svetu še mnogo otrok in odraslih, ki se ne poču- tijo enakopravne in niso zaželeni v ob- stoječih družbah.
Žal imam tudi jaz neprijetne spomine zaradi svoje drugačnosti. Spominjam se ... star sem bil deset let. Z mamo sva šla v trgovino. Moral sem počakati pred trgovino, ker so vanjo vodile sto- pnice. Nič hudega, saj sem že marsikje čakal na vozičku.Nekaj časa sem v miru sedel in se oziral po ljudeh, ki so hiteli mimo mene.Toda preden se je vrnila mama, je prišla mimo skupina fantov, ki so se takoj obregnili vame, rekoč: "Kaj pa tale sedi tu kot kup nesreče?" Vpra- šanja so kar deževala. Vse je zanimalo, zakaj sem tak, zakaj sem na takem vozičku, ali mi manjka veliko pameti v glavi, koliko "desk" mi manjka. Najhuje pa je bilo to,ko so mi rekli,da sem ver- jetno še malo "nor". Grdo so se norče- vali iz mene, kljub temu,da sem jim po- vedal, da sem se tak rodil,da ne morem hoditi,čeprav bi si to srčno želel. Nisem jim mogel dopovedati, da za to nisem kriv sam. Narava se je pač poigrala z mano.
Potem je prišla moja mama in nekaj ča- sa nemo opazovala početje teh fantov. Postavila se je meni v bran in povedala otrokom, da imajo veliko srečo, da so zdaj taki,da pa se tudi njim lahko pripe- ti kakšna nesreča, zaradi katere bodo lahko vezani na invalidski voziček. Spo- gledali so se in se še enkrat ozrli name in brez besed odšli svojo pot. Mogoče so se takrat zamislili,da imajo res veliko srečo, da so taki, kot so.

S svojo drugačnostjo sem doživel še veliko drugih neprijetnosti, ki so me včasih bolj, včasih manj prizadele.
S trpkim občutkom se spominjam še ene prigode. Ko sem se peljal z vozičkom po cesti, mi je prišla nasproti skupina otrok in se takoj obregnila vame z vprašanji: "Ej,ti, važič! Ali res potrebuješ to smešno vozilo? Ali si malo 'odštekan',da ne hodiš?" Naredil sem se,kot da jih ne vidim in ne slišim. Ho- dili so za mano, pred menoj in se mi posme hovali ter postavljali taka vprašanja,da me je močno stiskalo pri srcu. Toda kako naj se sam in 'tak' uprem skupini otrok? Komaj sem čakal, da bom doma.
Žal nekateri še vedno mislijo, da smo mi na invalidskih vozičkih neumni in ne znamo misliti.
Prav tako kot žalitev me enako prizadene pomilovanje, ko kdo reče: "Joj, kako si 'ubogi',ko ne moreš hoditi! Stalno poslušati - kako si 'ubogi', kako si 'ubogi' ... Hudo je spoznanje, da nekateri mislijo, kako nismo nič vredni. Celo bojijo se nas. Tako se zdi, kot da smo "cestni bacil".
Vam zdravim, "nedrugačnim", bi rad rekel v opomin: "Nas,drugačne, vsaj spoštujte! Na cesti nam recite: 'ZDRAVO!' Ne pomilujte nas, pomagajte nam, pa čeprav samo s prijaznim pogledom in lepo besedo, če že drugače ne zmorete. Vi ste drugačni od nas. Vi si boste mogoče ustvarili lepo in samostojno življenje. Mi 'drugačni' pa pot- rebujemo in bomo vedno in povsod potre- bovali vašo pomoč.
Naše in vaše življenje bo le takrat 'bogato' ko bomo brez predsodkov živeli na tem svetu drug z drugim! KO NE BO VEČ "DRU- GAČNIH"!

Miran Jordanovski, Center JPV Vipava

Op.: v reviji je bilo besedilo skrajšano

Novi vodnik po pravicah invalidov

V začetku leta je Urad za invalide in bolnike pri Vladi Republike Slovenije,Železna cesta 14, Ljubljana, izdal novo in prenovljeno različico Vodnika po pravicah invalidov. Pohvalno je, da so ga nekatera invalidska društva svojim članom poslala brezplačno. V njem bomo našli mnogo koristnih napot- kov, ki nam bodo lahko v pomoč pri iskanju poti do razreševanja naših morebitnih za- dreg in težav.
Vodnik je razdeljen v osem poglavij z do- datkom. Vsako poglavje pa je sestavljeno iz več različnih tem.
Prvo poglavje je posvečeno socialni var- nosti. V njem so opisani mehanizmi države, ki so nam na voljo pri reševanju socialnih stisk in težav posameznikov, kot tudi sku- pin ljudi.
Drugo poglavje govori o zdravstvenem var stvu in zdravstvenem zavarovanju. V njem je tudi veliko koristnih napotkov o tem, kako priti do kakšnega ortopedskega pri- pomočka, o zobozdravstvu, kako priti do zdraviliškega zdravljenja in še o čem kori- stnem.
V tretjem poglavju so nakazane možnosti vzgoje in izobraževanja invalidnih otrok.
Četrto poglavje govori o zaposlovanju in- validov.
Peto poglavje je zanimivo za tiste, ki jih zanima pokojninsko in invalidsko zavaro- vanje, kjer je glede opredelitev invalidnosti kar nekaj novosti.
Poglavje šest opredeljuje olajšave in opro- stitve, kjer je običajno največ sprememb v predpisih in posledično tudi slabe volje in nesporazumov.
Sedmo poglavje je namenjeno vojnim inva- lidom.
V osmem poglavju se na kratko predstav- ljajo slovenska invalidska društva in zdru- ženja.
V dodatku je opisanih še nekaj tem,ki jih ni bilo možno zajeti v že omenjenih poglavjih, kot je, denimo to, kdaj je invalid ali kako drugače prizadet človek upravičen do brez plačne pravne pomoči.
Upam in želim,da bo ta Vodnik pri vseh pri- zadetih pripomogel h krepitvi samozavesti in rasti odgovornosti, tako zase, kot za našega bližnjega.

Jože Raduha

Malovernež

Tudi letos sem košček poletja skupaj z družino preživel ob morju in to v času, ko morje ni bilo preveč naklonjeno telesno bolj šibkim kopalcem in so avgustovski ve- trovi krepko razburkali morje. Bilo pa je to tudi takrat, ko smo pri nedeljski maši lahko prisluhnili evangeljskim besedam: "In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Je- zusu. Ko pa je videl,da je veter močan, se je zbal.Začel se je potapljati in je zaklical: 'Gospod, reši me!' Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: 'Malovernež, zakaj si podvomil?'"
Kako drugače, bolj doživeto in prepričljivo zvenijo in odmevajo te evangeljske misli v okolju, kjer slišiš, vidiš in občutiš moč ter mogočno bučanje morja, kot pa nekje da- leč v notranjosti dežele in v zavetrju.
Morje, ki se je v valovih valilo proti obali in vabilo vase,je bilo pogosto preveč vabljivo da bi razmišljal o svoji omejenosti in se ne bi pustil zapeljati vanj. Spuščati se v ne- kaj, kar presega moje zmožnosti in zaupati tistemu, ki te spremlja...
Dnevi, ko zaradi razburkanega morja nisem mogel v morje,da bi se v njem pošteno ra- zgibal, so bili nekako izgubljeni. Ostala pa je izkušnja, kaj pomeni imeti trdna tla pod seboj, potem ko občutiš negotovost in ne- varnost razburkanega morja ob vetrovnem vremenu.

Jože Raduha

Op.: v reviji je bilo besedilo skrajšano

Večkrat na leto v uredništvo Prijatelja pride pošta iz doma Impoljca. Redni in natančni bralci in bralke Prijatelja ime našega dopi- snika Franka Pellaschiera že poznate. Žal je v Prijatelju premalo prostora za objavo vseh njegovih in drugih člankov. G. Franko je skrbno zabeležil in opisal lanski izlet na Primorsko in hkrati romanje oskrbovancev tega doma k Svetogorski Kraljici,ob tem pa opisal tudi zgodovino te znane božje poti. Ravno tako je zabeležil obisk skupine inva- lidnih otrok iz Nemčije pod vodstvom prof. Ullricha,ki igrajo na posebej zanje prirejena glasbila, in so gostovali tudi v njihovem domu. Letos je opisal košarkarsko tekmo ekip paraplegikov Gorenjske in Dolenjske v Boštanju, ki so se je udeležili tudi nekateri oskrbovanci doma Impoljca; tisti,ki so naj- bolj prizadevni pri delovni in športni tera- piji. Kot nekdanjemu igralcu, trenerju in košarkarskemu sodniku mu je ta dogodek bil posebej blizu. Občuduje paraplegike, ljudi na invalidskih vozičkih,ki imajo izredno voljo. Za mnoge oskrbovance njihovega doma bi namreč lahko rekli, da jim je zbo- lela prav volja.
G.Franko vsakič k opisom dogodkov pripiše še svoje razmišljanje o življenju. Tako je k članku o košarkarski tekmi pripisal: "Moram vam priznati, da tudi sedaj pri šestdesetih letih ne mine dan,da ne bi bil v telovadnici ali na košarkarskem igrišču. Včasih sem bil zasvojen s tabletami in alkoholom, sedaj pa lahko rečem, da sem zasvojen s tisto okroglo stvarjo, ki se ji reče žoga, pa naj bo to košarkarska, rokometna, nogometna odbojkarska, da o tisti mali namiznoteniški če je zunaj slabo vreme,niti ne govorimo."
Za objavo v Prijatelju smo iz njegovih zad- njih dopisov izbrali tistega, ki ima prav go- tovo posebej pomembno sporočilo za vse bralke in bralce.

Potegniti zavoro

V poletnem času ljudje odhajajo na dopust Rojaki iz tujine prihajajo najraje domov. Rad bi obudil spomin na dobro delo,ki ga je storil naš rojak, slovenski župnik iz Berlina, g. Izidor - Dorči Pečovnik, med svojim lan- skim dopustom.Obiskal je tiste,ki ne gremo nikamor na dopust, ker pač živimo v do- movih.
G. Dorči že več kot pet let v Berlinu vodi župnijo naših izseljencev. Včasih je bil vo- dja glasbenega ansambla "Dores", ki je po Savinjski dolini, kjer je Dorči rojen, igral v glavnem narodno zabavne viže in druge slovenske pesmi. Gost se ni mogel načuditi našemu domu,stavbam in okolici.Prepričan je, tako je dejal, da nikjer v Evropi ne ob- staja tako lep in urejen dom.
Preden je opravil mašo, je oskrbovancem spregovoril o življenju v Nemčiji. Poseben poudarek je dal svojim Slovencem, ki ob nedeljah prihajajo v njegovo cerkev v Ber- linu. Njegova župnija šteje okrog pet tisoč rojakov in Nemcev.Tisti Slovenci,ki pridejo k maši, se po njej še srečajo, potem pa postanejo v bližnji gostilni ob vrčku piva.
Spregovoril je tudi o Nemcih, prebivalcih ene najbolj razvitih držav na svetu. Peha- nje za denarjem in materialnimi dobrinami, hlepenje po tem, kdo bo bogatejši in po- membnejši,vse to peha ljudi v stres. Psihi- atrične ambulante so v Nemčiji iz dneva v dan bolj polne.Ljudje na cesti so kar jezni, če jih kdo ogovori in se hoče pogovoriti. Kot bi hoteli reči:"Kaj mi še ti kradeš čas?" Tam ne poznajo normalnega umirjenega življenja. Vsaka sekunda je preračunana v denar. Prijazen nasmeh in lepa beseda sta redkost. In kaj sledi temu? Na koncu imajo sicer denar, hišo, čudovit in drag avto, ni-

majo pa tistega, kar vsakdo najbolj potre- buje. Nimajo svojega lastnega duševnega, včasih pa niti telesnega zdravja. Tega se tudi z denarjem ne da kupiti. Iz vsega, kar nam je g. Dorči povedal, sledi preprost sklep:V življenju je potrebno potegniti tudi zavoro, ne samo pritiskati na plin.
Tukaj v domu nas je približno dvesto pet- deset oskrbovancev.Seveda pride do spor čkov in negodovanja.Toda čeprav smo tu- kaj oskrbovanci z različnimi boleznimi (shi- zofreniki, zasvojenci - ljudje z boleznimi, ki se skrijejo in čakajo, da zopet planejo na dan),smo vendarle velika in kar složna dru žina. Včasih je pač treba pri svojih čustvih (jeza, nezadovoljstvo) pritisniti na zavoro. G. Dorči nas je lepo opozoril na to in tako pripomogel, da je življenje v našem domu lepše. Res mu hvala!
Vem,da bo zunaj -kmalu bom na prostosti- mnogo teže. Še dobro,da sem že od male- ga "zasvojen" tudi s športom in ugankar- stvom. Nočem in ne smem zopet zapasti v nekdanje stanje: veselo in burno nočno življenje,toda tudi velike abstinenčne krize in nočne more.Tega se najbolj bojim.Dobro se zavedam, da mi je ta dom dal zavoro in to močno. Le potegniti jo je treba in to jo moraš sam in pravočasno. Ne zdravnik, ne psihiater, ne psiholog ti ne bo pomagal, če si sam nočeš pomagati.
Biti prost in pod nobenim nadzorom, ki bi ti ukazoval, je sicer lepo. Toda zajemanje življenja z "veliko žlico" ni in nikoli ne bo nikomur koristilo. Strup, ki je v tej mamljivi žlici, je zelo nevaren in zahrbten sovražnik Nič si ne bom obljubljal. Prevečkrat sem prevaral samega sebe. Sicer pa, kdor hoče razumeti ta moj članek, bo gotovo vedel, odkod preti nevarnost. Ni samo volja tista, ki te drži pokonci. Potrebna je tudi druga- čna pomoč, ki nam jo daje Bog. Dojeti, razumeti in živeti lepo življenje, je težko. Upam, da bom zmogel.

Franko Pellaschier, Impoljca

Utripi naših življenj

15. razstava izdelkov bolnikov in invalidov na Teološki fakulteti v Ljubljani

Od 31. avgusta pa do praznika Marijinega rojstva je bila na Teološki fakulteti v Ljub- ljani 15.razstava izdelkov bolnikov in inva- lidov. Dan poprej,v petek, 30. avgusta, jo je odprl in blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki v Cerkvi na Sloven- skem povezuje in bdi nad vsemi cerkvenimi organizacijami, ki skušajo pomagati ljudem v stiski. Med temi organizacijami je tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, čeprav je nekoliko drugačno, ker - kot v šali rečemo - pomaga le sámo sebi. S po- vabilom mariborskega škofa ordinarija je Bratstvo želelo poudariti, da je razstava vseslovenska, saj razstavljajo bolniki in invalidi iz vseh treh škofij.
V tednu pred razstavo je na prošnjo Brat- stva in revije Prijatelj slovenski metropolit, ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, povabil vse župnike in župnijske upravitelje, naj spodbudijo svoje župljane k ogledu razsta- ve,obenem pa se jim je zahvalil za vso pa- storalno in drugo skrb za bolnike in invalide Posebej se je zahvalil tistim duhovnikom,ki so že uredili dostop za ljudi na vozičkih v cerkev,župnišče in druge cerkvene stavbe Druge pa je povabil, naj razmišljajo, kako bi se to dalo urediti.
Lepo slovesnost ob odprtju je obogatil Lo- gaški oktet.Med drugim so zapeli Kajuhovo pesem Samo en cvet,ki jo je uglasbil Lovro Hafner.

G.Rafko Jurjevčič, ki je v Bratstvu sprejel odgovornost za letošnjo razstavo, je v pozdravnem nagovoru škofa in vseh nav- zočih posegel v začetek in namen Bratstva:

Spoštovani g. škof,
mariborski ordinarij, cenjeni gostje, dragi bratje in sestre v Kristusu!
Lepo pozdravljeni to popoldne, ko v avli Teološke fakultete odpiramo že petnajsto razstavo izdelkov bolnikov in invalidov. Dovolite mi nekaj besed spomina ob tem dogodku,ki bo vsekakor nov mejnik na poti življenja Krščanskega bratstva. Nabralo se je trideset let naše navzočnosti v Cerkvi na Slovenskem. To sicer ni veliko. Kot ena lastovka ne naredi pomladi, je pa znanilka, da pomlad prihaja, tako lahko rečemo, da je pomen gibanja veliko večji, kot njegova starost. Naj torej obudim spomin!
Leta 1922 je bil v Verdunu v Franciji mlad, toda zelo bolan študent teologije Henrik François.Bil je tako rekoč na smrtni postelji in takšen je prejel duhovniško posvečenje, še preden je opravil vse potrebne izpite. Po posvečenju so ga predstojniki poslali domov, kjer naj bi se pripravil na smrt.
Domači župnik ni vedel, kaj bi z njim. Pri- poročil mu je, naj obiskuje bolnike, če se čuti dovolj močnega.To je zelo bolni Henrik tudi storil.Bolniki so se navadili in se vedno znova veselili njegovega obiska.Proti vsem pričakovanjem pa mladi duhovnik ni umrl. Počasi je okreval in škof mu je dodelil me- sto bolniškega duhovnika. Sedaj ni mogel več tako pogosto obiskovati bolnikov v domačem kraju. Ob zadnjem obisku jim je rekel: "Škof me pošilja na novo delovno mesto. Sedaj je vrsta na vas. Vstanite in hodite!"
Toda kako naj vstanejo, če noge niso po- slušne, če je telo bolno? Kako vendar? V pogovoru z očetom Françoisem so razu- meli, da se da tudi drugače, z močjo srca, volje in ljubezni, da jim je edino tako mo- goče vstati in hoditi ter prihajati na obisk k bližnjemu.
Pričela so krožiti pisma med bolniki in pri- zadetimi osebami. Začela so se srečanja v majhnih skupinah bolnikov in prav o. Henrik je postal njihov prvi duhovni pomočnik.Na- stalo je KBBI - Bratstvo, ki ne pozna meja. Širi se po vsem svetu, na vse kontinente.
Pri nas je za božič 1968 Mimica Pust z bolniške postelje napisala pismo bolnikom v Sloveniji. Od takrat dalje imamo bolniki in invalidi svoje glasilo Prijatelj. Nekaj let za tem (1973) so se s pomočjo Marijinih bol- niških sester in lazaristov ter drugih sode- lavcev pričeli duhovni vikendi bolnikov in invalidov. Od tedaj se že trideset let tudi pri nas zbiramo na takih srečanjih in lahko govorimo o Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, saj so gibanje vedno vodili bolniki in invalidi. Zaradi družbenih razmer smo dolga leta - do 1995 - namesto o Bratstvu govorili o Prijateljstvu bolnikov in invalidov. Ideja sama, vabilo hromemu iz Svetega pisma: 'Vstani in hodi!' pa je os- tala vseskozi ista in vsakogar od nas vabi: 'Vstani iz svoje bolezni in prizadetosti, iz osamljenosti in odrinjenosti, premagaj ob- čutek manjvrednosti in se vključi v življe- nje tako kot zmoreš, z delom, s pisanjem, z molitvijo in darovanjem trpljenja!'
V iskanju sreče nas je življenje naučilo, da te ni mogoče zajeti z veliko žlico in je tudi ne za dolgo zadržati.Bolj kot zunanji dogo- dki je pomembno, da oblikujemo svojo no- tranjost na trdnih temeljih medsebojnega bratstva v tesni povezanosti z nebeškim Očetom. Poudarjene priložnosti za to so vsakoletne duhovne vaje,tridnevni duhovni vikendi, krajša srečanja, skupna romanja in vsakotedenska medsebojna duhovna povezanost ob petkih.
Zavest, da smo odrešeni, tudi nam, bolnim in oslabelim, vliva novih moči in veselja. Tudi mi smo, kljub velikim naporom, ki so potrebni v našem vsakdanu, ponosni na ti- ste lepe trenutke v življenju slehernega, ki nam dajejo moči, da pogumno premagamo težke dni. Taki trenutki so naša srečanja po majhnih skupinah, naša medsebojna dopisovanja, naši obiski, še posebno pa mnoga preprosta in spontana druženja. Pogosto pripravljamo različna srečanja po različnih koncih Slovenije,vsako tretjo sre- do v mesecu pripravljamo oddajo 'Vstani in hodi!' na radiu Ognjišče, ter obnavljamo staro župnišče na Zaplani nad Vrhniko,kjer doživljamo toplino našega skupnega doma.
Spoštovani, še bi lahko našteval, vendar je ena najvidnejših dejavnosti v Bratstvu z dolgoletno tradicijo razstava izdelkov bol- nikov in invalidov. Z njo želimo vsakokrat predstaviti poseben del našega življenja. V njej je moč prepoznati tako pogosto z bo- leznijo, s trpljenjem in potrpljenjem zastrte želje,naše sposobnosti,znanja in hotenja...
Pa vendar ta razstava z vsemi svojimi ek- sponati nikakor ne želi biti le prikaz naših sposobnosti, znanj in spretnosti. Želi biti veliko več. Z njo želimo predstaviti našo notranjo moč,ustvarjalnost in prizadevanje da bi tudi tako odgovorili na Jezusovo va- bilo:"Vstani in hodi!" Z njo in z vsem osta- lim našim delovanjem se Krščansko brat- stvo vsakodnevno odziva tudi na vabilo plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem: "Izberi življenje".
To popoldne in v naslednjih dneh prihajamo z razstavljenimi izdelki pred vas,spoštovani obiskovalci, bolniki iz svojih bolniških sob in postelj, prizadeti na invalidskih vozičkih, na hoduljah in ob berglah, slepi in gluhi, in vam ponujamo svojo roko v pozdrav. Želim vam,da bi znali in zmogli to razstavo videti s srcem, da bi zaustavili svoj korak v tem prostoru in prisluhnili govorici razstavljenih izdelkov.Čeprav je ta govorica tiha,je vse- eno zgovorna. Morda boste v njej zaslišali, da je spreobrnjenje tudi v tem, da se ne sprašujemo o svojem trenutnem počutju, tudi ne o svojih sposobnostih, ampak da - kjer moremo in kolikor moremo -pomagamo sočloveku. Le tako bomo napolnili svojo dušo z novo srečo in novo voljo do življenja
Tudi s to razstavo, v kateri boste morda močneje začutili utrip naših življenj, vam želimo pričevati o Bogu, ki nam je blizu in je vedno navzoč v ljudeh, pa naj bodo ti v kakršnemkoli stanju;o Bogu,ki dviga in po- stavlja človeka pokonci. Bratstvo bo sredi žgočih etičnih vprašanj,ki se danes posta- vljajo, vedno znova prispevalo svoj glas in poudarjalo vrednost slehernega življenja.
Dovolite, da se ob tej priložnosti zahvalim številnim, ki naše prizadevanje za rast Krščanskega bratstva kakorkoli podpirate. Zahvaljujem se ljubljanski nadškofiji in vo- dstvu Teološke fakultete za razumevanje ter dragoceno pomoč, saj nam že vrsto let nudita prostore za postavitev razstave. Hvala vsem vam, dragi bolni in invalidni raz stavljavci! S svojim vztrajnim in marljivim prizadevanjem, da ste kakorkoli navzoči na razstavi, vedno znova potrjujete, da se veselite življenja in povezovanja v Krščan- skem bratstvu. Naj bo vsako vaše delo še naprej Bogu v čast in vam v veselje! Še posebno pa člani Krščanskega bratstva kličemo Bogu hvala za trikratni zlati jubilej Misijonske družbe lazaristov. To je pred natančno 150 leti povabil k sv. Jožefu nad Celjem blaženi Anton Martin Slomšek. Vsa leta našega delovanja nas lazaristi vse- stransko podpirajo.Tako najbolje nadalju- jejo karizmo svojega ustanovitelja, sv.Vin- cencija Pavelskega, v njegovem služenju bolnim in oslabelim. Ob vsej raznovrstni pomoči in podpori, ki nam jo nudijo, smo še posebno hvaležni za njihovo duhovno vodstvo, s katerim nas spodbujajo in med nas prinašajo Božjo navzočnost.
Iskrena hvala tudi vam,spoštovani gospod škof! Veseli in počaščeni smo, da ste prišli med nas. Prosimo Vas,da nas s svojo apo- stolsko besedo nagovorite, odprete raz- stavni prostor in razstavo blagoslovite.

Nagovor škofa dr. Krambergerja

Spoštovano vodstvo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, spoštovani bolniki in invalidi tukaj navzoči, vsi spremljevalci in vsi gostje! Zdi se mi, da bi bilo najbolje,da bi molčal, kajti danes bodo izdelki bolnikov in invalidov in ta govor, ki smo ga pravkar slišali, povedali več, kakor bi vsaka druga človeška beseda. Vendar vas želim na začetku v imenu vseh slovenskih škofov - Slovenske škofovske konference - iskreno in prisrčno pozdraviti. Dovolite mi vendar nekaj misli in besed. Naš pesnik pravi: "Pri- jatelj,veliko moraš pretrpeti,da to spozna- nje pridobiš: 'Kdor hoče ljubiti, živeti, mora poljubiti križ.' Bolniki in invalidi na poseben način poljubljajo križ. So v posebni šoli,kjer se izučijo tistega, kar morda mi, zdravi, ne razumemo. O tem priča tudi ta razstava in ta zgodovina,ki smo jo poslušali. To je tis- ta govorica teh naših bratov in sester.
Kaj pomenijo bolniki in invalidi v Cerkvi,nam pove Kristus s svojim evangelijem. Kaj po- menijo bolniki v vesoljni Cerkvi, nam pove sedanji papež Janez Pavel II. s svojo vsa- koletno poslanico ob svetovnem dnevu bol nikov. Povedo tudi vsa njegova pastoralna potovanja, saj ne mine nobeno, ne da bi se srečal tudi z bolniki in invalidi; ne mine nobena javna avdienca v Vatikanu, ne da bi se sklonil k njim. Bolniki in invalidi torej niso zapostavljeni, niso ob robu, niso od- pisani, ampak so integralni in hkrati tudi osrednji del življenja Cerkve. Kaj pomenijo bolniki in invalidi za Cerkev na Slovenskem, pa pove vsakoletno slovensko romanje na Brezje, potem škofijska, dekanijska in žup- nijska romanja v svetišča.
In končno, kaj pomenijo bolniki in invalidi, nam pove tudi ta razstava. Vodstvu Krš- čanskega bratstva bolnikov in invalidov v imenu Slovenske škofovske konference iskreno čestitam in se zahvalim za to zgo- dovino, o kateri smo slišali. Vsem bolnikom in tistim ustvarjalcem,ki se boste predsta- vili s svojimi deli na razstavi, iskreno česti- tam. Vsem udeležencem, ki si bomo ogle- dali in občudovali te izdelke, pa želim, da bi se ob teh izdelkih čutili nagovorjene.
S tem vas povabim, da sedaj stopimo v avlo in tam opravimo obred blagoslova.

Dogajanje ob razstavi

Na letošnji razstavi je sodelovalo okrog 50 razstavljavcev, ki so predstavili okrog 500 različnih izdelkov. Ker je bilo nekoliko manj udeležencev kot na prejšnjih razstavah, je bila ta preglednejša, bolj do veljave pa je seveda prišlo tudi aranžiranje. Ves teden je bilo obiskovalcem na voljo dovolj članov Bratstva. Popeljali so jih po razstavnem prostoru in po njihovih besedah se je po- leg izdelkov srcu približalo tudi življenje slehernega od razstavljavcev. Nekatere razstavljavce so mogli obiskovalci videti tudi pri delu. Komentarji so bili zgovorni: "Šele ko vidiš na lastne oči, kako kakšen izdelek nastaja, zares doživiš to razstavo." V kotu dvorišča fakultete so si obiskovalci s pomočjo video posnetkov lahko ogledali nekatere razstavljavce in njihova razmiš- ljanja. Šlo je za posnetke,ki jih je kdaj po- snela televizija, pa smo jih združili v kratek film. To je bila novost.
Že ob odprtju razstave je bil krajši kulturni program.Na prenosne zvonove so slovesno pritrkavali pritrkovalci iz Stare Vrhnike in Ligojne. Prepeval pa je Logaški oktet.Nas- lednji dan je igral na citre Tomaž Plahutnik z njim pa je prepeval Janez Majcenovič. Oba sta člana Kamniških kolednikov. V ne- deljo so prepevali Ljudski pevci Roženkravt iz Krškega. Zadnji petek so se predstavili naši umetniki pisane besede: Marjetka Smrekar, Darinka Slanovec in Janja Blatnik prepeval pa je Jerko Kos. V soboto sta pre pevala Nives in Vojteh Ferjančič, ki ju je na harmoniko spremljal njun slepi prijatelj Roman Bunc. V nedeljo je prvič prišla med nas družina Praprotnik iz Ljubnega na Go- renjskem.
Vsak dan smo razstavo zaključili s sveto mašo v razstavnem prostoru. Maševali so nekateri duhovniki,ki so z nami bolj povezani

Vtisi voditelja po razstavi

Za nami je petnajsta razstava izdelkov bol nikov in invalidov. Razstava, hvala Bogu, ni bila sama sebi namen. Vsi, ki smo v Krš- čanskem bratstvu bolnikov in invalidov kot bratje in sestre povezani med seboj, še najbolj pa tisti,ki smo na njej 'dežurali',smo jo najprej doživljali kot naše medsebojno druženje in utrjevanje naših vezi. Že zato je bila za nas zelo pomemben in koristen dogodek, verjamem pa, da tudi za vsako- gar,ki si je vzel čas in si prišel razstavo o- gledat.Veselili smo se vsakega obiskovalca ki je občudoval naše stvaritve. Seveda je bilo za nas najlepše takrat, ko je prišel cel avtobus romarjev in pa takrat, ko so nas obiskali nekdanji sodelavci z družinami ter sorodniki že pokojnih članov Bratstva. Na vsaki razstavi in tudi tokrat pa se vzpo- stavijo tudi nova poznanstva.
Posebnost letošnje razstave so bili kipi rezbarja Zdravka Strajnarja. Iz oljčne ko- renine izrezljan križ, Mati Božja, jaslice itd. so zbujali še posebno pozornost. Obisko- valci so najbolj prisluhnili ob predstavitvi tistih, ki najteže delajo, na primer Angele Medved,ki si lahko pomaga le z nogami, pa izdela čudovite stvari, ali pa Vojka Gašpe- ruta, ki slika s pomočjo ustnic. Vsi trije so tudi v živo pokazali, kako ustvarjajo, ter se pogovarjali z obiskovalci. Res lepo doži- vetje!
Privlačna posebnost letošnje razstave so bili tudi miniaturna 'živa' žaga na vodni po- gon, sekač, žagarji in mlin z ropotajočimi stopami. Med rehabilitacijo po operaciji srca jih je izdelal g. Miro Papež iz Šmihela pri Žužemberku. Čeprav g. Miro lahko hodi in se mu zdravje izboljšuje, smo njegov iz- delek vključili v razstavo,v spodbudo tistim ki morajo na težko operacijo, kako lahko dobro in zelo koristno uporabijo čas zdrav- ljenja; v veliko veselje pa zlasti otrokom, ki so napeto zrli v živ prikaz polpretekle zgodovine.
Mnogi obiskovalci so se čudili izdelkom in lepoti celotne razstave. Naša aranžerska ekipa je res domiselna. Brinje in šipek na vrečevini - kako preprosti, a lepi so bili aranžmaji med izdelki!Ob mnogih izdelkih in razlagi je obiskovalcem včasih kar zastala beseda.V knjigi vtisov najdemo celo zapis: "Čudovita so vaša dela v Gospodovih očeh!" Nas pa veseli dejstvo,da imamo med seboj ljudi, ki našo razstavo spremljajo ne le z očmi, ampak tudi s srcem.
Ne morem si kaj, da ne bi ob naši razstavi omenil tistih,ki obupujejo nad življenjem, in tistih, za katere se zdi, da je šla razstava 'kar tako' mimo. Škoda! Veliko je na tem svetu namreč stvari, za katere se splača živeti. Od vsakega človeka je odvisno, ali bo znal videti bogastvo in skrite zaklade,ki so nam podarjeni. V vsakem trenutku ima- mo namreč dve možnosti in dve poti:lahko se veselimo, saj imamo dovolj razlogov za to; lahko pa obupujemo, saj tudi za to ob- stajajo razlogi.
Vedno pogumno izberimo prvo pot in se veselimo življenja, ki nam je darovano. Čeprav je včasih navzoč občutek, da ne moremo storiti ničesar več, lahko svojemu bližnjemu podarimo veselje do življenja. Da pa bi to lahko dosegli, naj bodo naše poti napolnjene danes in vsak dan z vero, upa- njem in pogumom za življenje. Vsak človek je dragocen v Božjih očeh, če le izpolnjuje poslanstvo, ki mu je določeno in zaupano. Tudi letošnja razstava je dokaz te drago- cenosti.

Tone Kovačič

L-O-Z-I-C-E

V kraju Lozice ob prijetno šumečem poto- ku Močilnik pod Rebernicami ob stari cesti Podnanos - Razdrto nas je gospa Majda Križaj v nedeljo, 18. avgusta, povabila na srečanje, kjer naj se bi med seboj še bolj spoznali in dobili novo duhovno moč za pre našanje svojih vidnih in nevidnih križev. Za dobrodošlico, ker sem bila prvič na sreča- nju,sem gostiteljici sestavila tole besedilo:

Le hitro si prisluhnimo, prijatelji!
Obljubili smo si med seboj pomoč.
Zvestoba nas bo nagradila z Božjo pomočjo
In medsebojna srečanja nas bodo okrepila.
Cvet sončnice in zlatega klasja proti soncu vztrajno raste.
Enako bomo tudi mi začutili, da smo vsak dan bliže svoji sreči.

Ob deveti uri dopoldan smo se začeli poča- si zbirati skupaj. Za dobrodošlico je gospa Majda vsakega posebej čakala na doma- čem dvorišču in mu zaželela prijeten dan pri njej doma.Iz Ljubljane je prišel tudi du- hovni voditelj, pater Marko Novak, ki nas je nagovoril s temo: Življenje je lepo, četudi kronano z vidnimi in nevidnimi križi. Vsi skupaj smo bili zelo prisrčno po- streženi in pogovor med nami se je začel zelo sproščeno. Vsak od nas je povedal svoje mnenje in izkušnje iz lastnega življe- nja. Med skupnim pogovorom smo prišli do zaključka: Kdor išče v življenju svojo ose- bno srečo,jo lahko najde,če vloži vanj ves svoj trud in zna ceniti vrednote. Meni ose- bno je tak pogovor prinesel veliko dobrega in spodbudnega za naprej, tako da svoje nevidne križe lahko prenašam bolje kot prej Po pogovoru smo se razdelili po manjših skupinicah in se med seboj še bolj spoznali
Naše skupno srečanje smo zaključili s sve- to mašo, ki jo je daroval pater Marko ob 16. uri v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija na Lozicah z lepo in izčrpno pridigo.Polni lepih vtisov in prijateljskih vezi smo se popoldne razšli in si obljubili, da se drugo leto zopet snidemo.

Bernarda Otoničar

N'mau čriəz izaro

N'mau čriəz izaro, n'mau čriəz gmajnəco,
čjər je dragi dom z mojo zibelko,
čjər so me zibali mamica moja
in prepiəvlali haji, haja!

K' səm še mihən biu, səm biu dro vəseu,
səm več barti ktiero pesem peu,
zdej vse mənuuo je, nəč več peu ne bom,
zdej ni več moj ljubi, dragi dom.

Hiša očəna, ljuba mamica,
da b' jes našou še anbart oba,
o da bi videu jo, mamico svojo,
pa bi spivlou spet haji, hajo.

Kdo od nas ne pozna pesmi N'mau čriəz izaro,n'mau čriəz gmajnəco. Priznam,da tudi sam do letos nisem vedel,o katerem jezeru poje ta čudovita narodna pesem.Letos po- leti pa mi je neko nedeljo bilo dano,da sem videl to jezero in tisto gmajnico. Na pova- bilo zborovodje iz župnije Loče ob Baškem jezeru, g.Simona Triessniga,sem se skupaj s sodelavcem Tonetom Planinškom ter g. Rafkom Jurjevčičem in njegovo ženo ude- ležil dvojezičnega nedeljskega bogoslužja v njihovi cerkvi.Potem smo obiskali še dru- go župnijo, ki jo oskrbuje župnik g. Stanko Olip, to je Štebenj, ter Marijo na Zilji, kjer nas je prisrčno sprejel nemški župnik, ki pa se je kar dobro naučil tudi slovensko. To so župnije na robu dvojezičnega območja. Ko smo stopili v cerkev v Ločah, smo naj- prej opazili bandera s slovenskimi napisi, prav tako križev pot s starimi slovenskimi napisi, verski tisk pod korom pa je bil v glavnem že nemški. Lepo je bilo slišati slo- venski očenaš in zlasti slovenske pesmi.
Po maši smo župniku, g.Olipu, postavili ne- kaj vprašanj. Rad je odgovoril.
Gospod Stanko, lepo pozdravljeni. Smo v eni od vaših cerkva na avstrijskem Koroškem. Bili smo že pri dvojezični maši. Morda bi za začetek povedali kaj o vaših dveh župnijah.
Zdaj smo v farni cerkvi v Štebnju. To je župnija,v katero sem prišel pred petnajsti- mi leti, deset let pa sem že tudi v sosednji župniji Loče.V obeh skupaj je deset cerkva Izmed njih sta tudi dve večji podružnici, to je Diča vas in Bače.Nahajamo se v gornjem Rožu in nekoliko že mejimo na Zilo. Posku- šam, z mnogimi pomočniki seveda, kakor najbolje vem in znam,oblikovati bogoslužje in dušno pastirstvo.
Morda bi rekli kakšno besedo o tem, kako običajno poteka nedeljska maša. Za nas je bilo zelo zanimivo doživetje, ko smo bili prej v Ločah pri maši. Slo- venske pesmi in kakšna nemška; je to običajno?
Da,to je običajno. Kar danes ni bilo običaj- no, pa je to, da so bili kar štirje duhovniki. Ponavadi sem sam. Oblikujem sveto mašo v slovenskem in nemškem jeziku,ravno ta- ko tudi petje.V Ločah imamo tudi cerkveni zbor, ki poje slovensko in nemško. V tej župniji,kjer smo zdaj,cerkveni zbor ne poje slovensko. To je zgodovina,ki se je začela pred mojim časom in ni mi še uspelo, da bi jih prepričali, da bi zapeli tudi slovensko.
Kot smo videli, imate eno berilo sloven sko, eno nemško, evangelij slovensko - nemško, prošnje slovensko - nemško prav tako pridigo. Prav zanimivo je bilo slišati ministrante in ugotavljati, kateri je iz slovenske družine,kateri iz nemš- ke. Ko smo molili "Oče naš", smo imeli občutek, da vsa cerkev moli slovensko Ko ste po nemško peli, pa sem zopet imel občutek,da je vsa cerkev pela.Do- bili smo lep vtis. Verjamete,da je mož- no sožitje, lepo krščansko življenje, kljub dvema jezikoma?
Je možno. Pri ministrantih,ki so danes brali je tako,da je eden iz zelo zavedne sloven- ske družine, druga dva nekoliko manj, so pa toliko odprti, da se kar dosti naučijo slovensko. Sicer pa je v tem kraju težava, da mlajšim ljudem manjka prakse v sloven- ščini. V javnosti je pogovorni jezik nemški, tako da v cerkvi pri bogoslužju še najbolj uporabljamo slovenščino. Sicer pa, v za- dovoljstvo večine, je tudi nekaj takih, ki se, žal, ponemčujejo.
Med vojno so v mnogih cerkvah slovenske napise postaj križevega pota odstranili. Takrat je bilo veliko nestrpnosti.To leto pa smo v tej cerkvi spet namestili križev pot s slovenskimi napisi. Pred nekaj leti sem ga kupil od nekega trgovca.Potem sem počasi pripravljal "teren" in sem si ga letos "upal" namestiti v cerkvi. Ljudje ga sprejemajo, ker je lep, mene pa veseli tudi to, da je na njem staro slovensko besedilo.
Zanimivost tega kraja so gotovo tudi turisti poleti.Kako to vpliva na življenje v župniji? Imate zanje kaj posebnega? Mašujete še v kakšnem drugem jeziku?
Niti ne. Zanimivo je, da se prav turisti, ki so tukaj večinoma Nemci ali pa Nizozemci, pa še kakšni drugi,javljajo po svetih mašah in občudujejo tole našo mešanico dveh je- zikov. Večina tega namreč ne pozna in za- to so bolj odprti kakor marsikateri domačin ki se boji prikazati slovenski del tega kraja.
Morda bi rekli še kaj o bolnikih,invalidih in starejših? Ali imate v teh dveh žup- nijah tudi kakšnega mlajšega vernika, ki je na invalidskem vozičku ali zaradi bolezni celo leži,ali pa so samo starejši?
Večinoma so starejši, ki jih skušam meseč- no obiskati in jim prinesti obhajilo.Tudi ne- kaj mlajših je, ki so tako ali drugače priza- deti. Tudi z njimi imam stike. Posebnost te župnije je, da enkrat v adventu povabimo vse starejše, bolj onemogle ljudi in praz- nujemo v farnem središču sveto mašo ter imamo tudi bolniško maziljenje.
V juniju je vseslovensko romanje bol- nikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Je tudi v Avstriji kaj podobnega; ali pa tu, na Koroškem?
Koliko je meni znano, česa podobnega v Avstriji ni, sicer pa je Marija Zell tisto sre- dišče, kamor največ zahajajo bolniki. V tej obliki, kot imate vi na Brezjah, pa pri nas ne obstaja.
Ali morda kakšen od bolnikov kaj bolj sodeluje v življenju župnije, morda v župnijskem svetu?
Moram priznati,da nimamo zastopnika bol- nikov v župnijskem svetu. Sicer pa so lju- dje, ki se po svoje za bolnike trudijo. Je pa to vsekakor ideja, ki naj bi jo uresničili v prihodnje.
Morda rečete še kakšno misel za konec z mislijo posebej na bolnike in ostarele?
Dve stvari se mi zdita zelo pomembni.Prvič bolniki naj bi našli, kolikor je to mogoče, prostor doma, v družinskem okolju. Včasih je to možno, marsikdaj tudi ne, vendar čutim in doživljam, kako hvaležni so tisti,ki morejo ostati doma. Drugo, kar si želim, pa je,da bi bila južna Koroška - cerkev in slo- venska manjšina - v marsičem bolj pove- zana s Slovenijo.

Zborovodja, g.Simon, ki je po poklicu zgo- dovinar,nam je izvrstno prikazal zgodovino koroških Slovencev in sedanje stanje. Na pokopališču smo se ustavili ob grobu avtor- ja druge znane koroške ljudske pesmi 'Rož, Podjuna, Zila'. To je bil koroški Slovenec g.Janko Mikula,rojen v tej župniji. Kot zgo- dovinar nas je g.Simon popeljal še na raz- valine gradu Finkenstein, ki je sedaj znan po koncertih najslavnejših pevcev sveta. Z gradu je čudovit pogled proti zahodu, proti Dobráču in Ziljski dolini, še lepši pa proti severu, n'mav čriez izaro,n' mav čriez gmajnico. Obisk smo zaključili na gostolju- bni domačiji Triessnigovih, kjer smo za nekaj besed prosili še g. Simona, ki je tudi zborovodja v domači župnijski cerkvi:
Najprej bi vas rad povprašal po petju v cerkvi, potem pa še kaj o petju tukaj- šnjih Slovencev oziroma o tem,kako se povezujete. Slišal sem, da imate več zborov. Izdali ste tudi zgoščenko.
Vodim oba cerkvena zbora v naši fari.Ima- mo mešani in moški cerkveni zbor in glede na to,da smo na robu dvojezičnega ozem- lja, je to že pravo razkošje, ki ga marsika- tera dvojezična fara z večjim deležem Slo- vencev ne premore. Pojemo pri nedeljskih in prazničnih mašah; tudi pri nemških. Naš zbor obstaja že 250 let, tako dolgo, kot obstaja naša fara. Leta 1995 smo dobili nove orgle in smo jih z lepimi večernicami tudi blagoslovili. Takrat je bil navzoč tudi gospod škof. Omenil bi tudi različno petje Marijinih pesmi v domači in sosednjih farah Od nedelje do nedelje se trudimo,da bi us- tvarili nekaj čim boljšega in upam, da nam to tudi uspeva.
Glede posvetnega petja je pa tako: v naši vasi in v sosednjih Ledincah imamo sloven sko prosvetno društvo "Jepa-Baško jezero" Poimenovano je po naši osrednji gori Jepi (pri vas rečete Kepa) in po znamenitem Baškem jezeru.
Letos smo praznovali osemdesetletnico ustanovitve. Ob tej priložnosti smo izdali tudi zgoščenko. Na njej je tudi ena najbolj znanih slovenskih pesmi nasploh, to je pe- sem "Nmau čriez izaro", ki je nastala prav tu, v naših krajih ob Baškem jezeru.
Najbrž vsi poslušalci in bralci niti ne vedo,kje je Baško jezero in kje so Loče Kako se pride do vas?
Najkrajša pot je zdaj gotovo skozi predor Karavanke in potem kar prvi odcep na de- sno proti Šentjakobu v Rožu. Za ta odsek avtoceste še ne potrebujete vinjete. Nato zavijete še enkrat na desno proti Baškemu jezeru, se peljete približno pet kilometrov in prispete naravnost v Loče (Latschach).
Pesem 'Nmau čriez izaro' je nastala iz do- motožja;tu ob Baškem jezeru.Na zgoščen- ko smo jo posneli v dveh različicah. Eno poje moški zbor, drugo izvajajo domači tamburaši. V društvu imamo namreč štiri kulturne skupine: moški zbor, tamburaše, otroško skupino in mladinsko skupino.
Danes smo bili na razvalinah gradu Finkenstein in lahko smo razumeli raz- položenje avtorja pesmi,ko smo gledali čez "izaro", čez "gmajnico". Človeka vleče, da bi jo kar zapel... Je pa v tem kraju nastala tudi druga, nam vsem zelo poznana koroška pesem. Avtor je tudi rojen tu v bližini. Govorim o pesmi "Rož, Podjuna, Zila". Loče pri Baškem jezeru so torej v Rožu?
Točno. Mi pravimo, da smo iz zgornjega Roža. To je ena izmed treh dolin, v katerih živimo Slovenci. Avtor pesmi "Rož,Podjuna, Zila" je dr.Janko Mikula,ki se je rodil v naši fari in je odpotoval v Avstralijo po drugi svetovni vojni. Tam je tudi umrl. Ta pesem je gotovo,ne samo za nas Korošce, ampak tudi za vse Slovence,njegova najbolj žlah- tna zapuščina.
Vi ste tudi zgodovinar. Zadnje čase tudi v Sloveniji preučujete nekaj naših arhivov. Imate kakšen poseben motiv, morda zgodovina ali usoda koroških Slovencev?
Motiv?Prav gotovo odnos do Slovencev na Koroškem in zmanjševanje števila koroških Slovencev. Z vidika kulturnega delovanja pa mislim, da je najpomembnejše predaja- nje slovenske besede tudi mlajši generaciji Slovenstvo se še najbolj drži v cerkvi in v kulturi.Omenil bi dvojezično mašo.Glede na to, da smo na robu dvojezičnega ozemlja, je dvojezična maša velik korak naprej.
Videli smo tudi nekaj znamenj, morda celo oživljanja jezika, na primer križev pot, ki se je spet pojavil v cerkvi. Ali vidite še kakšna druga znamenja rasti zanimanja za slovenski jezik v zadnjem času, odkar je Slovenija samostojna?
Imamo lepo število dvojezičnih učiteljev in tu, na robu dvojezičnega ozemlja, tudi dvojezično šolo.V zadnjem letu je od osem desetih otrok kar trideset prijavljenih k dvojezičnemu pouku. Žal mnogi ne znajo slovenščine od doma.Ravno to je največja težava, da doma zelo redko govorijo slo- vensko.Po drugi strani pa nemško govoreči ki izhajajo iz slovenskih družin, spet po- šiljajo svoje otroke k dvojezičnemu pouku. Položaj Slovencev na Koroškem je po osa- mosvojitvi Slovenije leta 1991 in njeni de- mokratizaciji postal bistveno lažji in med Nemci se je zvišal ugled slovenščine.Danes se tako marsikateri nemško govoreči Koro- šec ravno zaradi gospodarskih perspektiv nauči vsaj malo slovenščine. Še enkrat pa bi poudaril,da je za nas, koroške Slovence najpomembnejše,da posredujemo naš jezik naprej naslednjim rodovom.
Ste pevec. Če kdaj pridete v težave ali stiske, jih rešujete s petjem? Imate kakšno priporočilo?
Težko govorim o sebi. Morda vseeno. Za- dnjič so se oglasili ljudje, ki so bili pri nas pred desetimi leti. Imamo namreč kmečki turizem. Vprašali so me, ali sem jaz tisti Simon, ki je venomer prepeval. Verjetno to kaže, da v kritičnem položaju tudi petje pomaga. Petje res svetujem vsakomur. To, ali zna peti ali ne, ni tako pomembno.

Zahvalili smo se Triessnigovim za gostolju- bje in skupaj še ugotavljali, ali bo potem, ko pri tunelu ne bo več mejnih carinikov, kaj več stikov med nami. Polni novih in le- pih vtisov smo se nato popeljali uro daleč do Ljubljane. Nič več kot uro vožnje ni; enako kot na primer iz Ljubljane do Celja...

Vlado Bizant

Doživetje svetovnega dneva mladih

Množice mladih. Čakanje v vrstah za kosilo in večerjo.Na avtobusih in tramvajih gneča da niti rok skoraj ne morem premikati. Ob vsem tem pa veseli zvoki kitar,petje pesmi v različnih jezikih, smeh in pogovori z mla- dimi z vseh koncev sveta. Nobenih grdih pogledov, če si po nesreči komu stopil na prste, skoraj nobenega godrnjanja ali pre- rekanja. In če mi je kdaj kakšna stvar vlila toliko veselja in moči, da na slabe stvari niti pomislila nisem, potem so bili to zago- tovo veseli in nasmejani obrazi, ki sem jih videvala iz dneva v dan povsod okrog sebe četudi v nabito polnih avtobusih, tramvajih in metrojih.
Poleg vsega tega mladostnega rajanja so bili dogodki, ki jih z ničimer ne morem pri- merjati. Maša,ki jo je vodil kardinal Ambro- žič, čudovit križev pot, sprejem papeža in večerno molitveno bdenje z njim, prespana ali neprespana noč v parku Downsview, močno deževje, ki nas je ob šestih zjutraj spravilo pokonci, in potem še najlepši tre- nutek, ko je po dežju posijalo sonce prav za zaključno slovesno sveto mašo. Vse skupaj se sicer sliši kot golo naštevanje, ampak v resnici so bili to zame nepozabni trenutki. Predvsem obe sveti maši sta bili nekaj tako posebnega, da ju težko opišem z besedami.
Prva,ki jo je vodil kardinal Alojzij Ambrožič, mi je še posebno ostala v spominu zaradi pozdrava, ki ga je torontski nadškof izrekel nam,Slovencem. Priznam -pričakovala sem da se bo za trenutek spomnil tudi svojih rojakov iz Slovenije. Niti v sanjah pa si ni- sem upala misliti, da bo peščici ljudi,ki smo bili v vsej tisti množici komaj opazni,name- nil cel pozdravni govor v našem materinem jeziku, v slovenščini. Najbolj vesela in pre- senečena sem bila, ko nas je pozdravil z besedami: "Dragi prijatelji!" Kaj bi nam la- hko rekel lepšega kot to, da smo njegovi prijatelji!V tistem trenutku sem okrog sebe slišala le še vzklikanje,zavihrale so številne slovenske zastave, čutila sem, da smo bili vsi resnično hvaležni za te besede. Kako tudi ne! Pokazali smo, da tudi Slovenci ob- stajamo in da znamo držati skupaj.
Najbolj nepozabna pa je bila zaključna sveta maša, ki je kljub začetnemu slabemu vremenu v meni pustila le najlepše spomi- ne. Že ob šestih zjutraj nas je sicer res pošteno začel močiti dež. Bila sem vsa premočena in premražena. Prepričana sem bila, da bom zbolela. A kot vsi ostali sem vztrajala in čakala na mašo,ki se je začela šele ob 9.30. Potem pa se je zgodilo to, česar ni nihče pričakoval.Na začetku maše se je zjasnilo in o dežju so pričale le še pre močene spalne vreče in luže na travniku. Mislim, da se ne bom zmotila, če rečem, da je skoraj vsakdo v tem dežju videl tudi neko sporočilo. "Mladi, ki ste luč sveta, ste pregnali temo," je bil pogosto izrečen stavek, ki je marsikomu prišel na misel, ko je videl,kako je sonce pregnalo oblake nad nami. Himna svetovnega dneva mladih, ki pravi: "Luč smo sveta, sol te zemlje, pre- ženimo temo z vso ljubeznijo..." in papež, ki je v nas popolnoma zaupal, sta to samo še potrdila.

Darja Bečan

Op: v reviji je bilo besedilo skrajšano

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(11)

Sošolci so se s kolesi še podili po igrišču. Zaradi junačenja in neprevidnosti je prišlo do nesreče. Dva fanta sta se pošteno za- letela. Rezultat - padec, odrgnine, zvito kolo in ... "Cepec, idiot, kreten ..." Zmer- ljivke so kar letele iz ust fanta, ki je imel zvito kolo. Novo je bilo,zato je bil še toliko bolj jezen. Drugi,ki naj bi po njegovem mne nju nesrečo povzročil, je molče popravljal svoje staro kolo.
Sošolci in sošolke so mirili: "Oba sta kriva. Oba sta divjala. Se zgodi."
Vendar prvi fant, ki je bil doma iz 'boljše' družine, ni odnehal. "Saj, njemu je vseeno, ko ima staro kripo, jaz imam pa čisto novo kolo. Kaj naj pa zdaj? Ali naj grem k njego- vemu pijanemu 'fotru',da mi kupi drugega?"
Zadel je v živo. Drugemu fantu,ki je toliko- krat doma ob pijanem očetu doživljal pravi pekel, so stopile solze v oči. Bil je tudi te- lesno slabotnejši kot njegov sošolec, zato si ga ni upal lotiti, niti mu ugovarjati. Brez besed se je odpeljal stran.
"Upam, da je 'fotr' danes dobro nadelan..." se je za njim še zadrl užaljeni sošolec.
"Kako moreš biti tako hudoben?"je ogorče- no vzkliknila Sandra,ki je še bila na igrišču. "Sram te bodi!Tebi lahko oče kadarkoli kupi novo kolo,saj imate denarja kot pečká. Kaj pa misliš da si, če ima tvoj oče tovarno?"
"Reveži," je prezirljivo dejal fant in po mo- bitelu klical domov,da bi ga kdo prišel iskat z avtomobilom. Da bi koga od sošolcev prosil za pomoč in bi skupaj odvlekla kolo domov, je bil preponosen.

Sandra se je na poti proti domu ustavila še pri Menči,da bi prepisala nalogo.Seveda ni mogla mimo dogodkov na igrišču. Menči je naveličano in utrujeno poslušala."Kaj me brigajo vaši prepiri," si je mislila. Ko pa je slišala o sošolcu, katerega oče je bil znan kot pijanec, se je njeno sočutno srce hitro zganilo. Pozorno je pričela poslušati.Ni mo- gla verjeti svojim ušesom,da lahko svojega sošolca kdo tako prizadene. Saj ima že ta- ko dovolj grenko življenje. Kar odkimavala je z glavo: "O,groza!" Še nikoli ni pomislila, kako bi bilo, če bi ona imela očeta pijanca in bi jo kdo zaradi tega še poniževal.
Ko je Sandra končala s prepisovanjem,se ji še ni dalo domov. Nekaj jo je mučilo; nekaj bi rada storila. Radovedna kot je bila, je nenadoma predlagala: "Daj, vzemi kolo in greva obiskat oba sošolca."
Menči je pomišljala: "Kaj bova pa rekli, za- kaj sva prišli?"
"Si bom že kaj izmislila," ni prav nič skrbelo Sandro.

Najprej sta se namenili k sošolcu, katerega oče je bil pijanec."Kaj pa,če je oče doma?" se je nenadoma ustavila Sandra. Tipično zanjo; najprej je kaj storila, potem pa za- čela misliti, kaj bo.
"Morda je bolje, da ne greva tja?" je svoje občutke izrazila tudi Menči.
"Vprašala bom, če se je kaj udaril?" se je domislila Sandra in hotela iti naprej.
"Si neumna, saj najbrž ni doma nič povedal da se je zaletel. Midve ga bova izdali in zaradi naju ga lahko oče res pretepe," je bila prepričljivo zaskrbljena Menči.
"Pa res, to pa že ne," je pritrdila Sandra.
"Kaj pa, če bi predlagali, da mu bova po- magali pri angleščini. Enko ima in lahko še zaostane," se je domislila Menči."Saj bo še kdo od sošolcev ali sošolk pomagal."
Sandra nad predlogom ni bila najbolj nav- dušena, a ker se česa bolj pametnega ni spomnila, se je strinjala in nadaljevali sta pot. Previdno sta zapeljali na dvorišče stare hiše.
Menči je pravilno domnevala, da njun so- šolec ne bo doma nič povedal o nesreči na igrišču; oziroma je povedal po svoje, da je 'med potjo padel' in se udaril. Mučil se je z nalogo, mama je kuhala večerjo, očeta pa na srečo ni bilo doma. Oba, sošolec in mama, sta bila presenečena nad obiskom. Fant ni mogel skriti svoje žalosti, kar je opazila tudi mama,toda ni ji hotel povedati vzroka, saj je vedel,da bi še njo prizadelo.

Sandra in Menči sta se spogledali, katera bo prva rekla, po kaj sta prišli. Sandra se je takoj znašla: "Prišli sva na obisk,ker ima Menči zanimiv predlog."
Menči je sedaj morala na dan z besedo: "Pomislili sva, da bi morda pomagali Dejanu pri angleščini, da bo laže popravil ..." Ko je prišla do tu, je pomislila: "Kaj pa, če mama nič ne ve o njegovi slabi oceni?" In res je bilo tako. Dejan jo je sovražno pogledal, mama pa je presenečeno in žalostno po- gledala proti njemu ter vzdihnila: "Pa si mi rekel, da imaš dvojko... In še pri matema- tiki imaš 'cvek'. Saj boš spet zaostal."

Nastala je moreča tišina, Sandra pa je po- hitela: "Saj ni pomembno, če ni povedal. Midve sva prišli vprašat, če boste pustili Dejana, da se skupaj učimo. Menči je naj- boljša v razredu, ona vse zna. Jaz bom pa pomagala; pa še kdo od sošolcev. Samo zato sva prišli, da se zmenimo in ne boste mislili, da se Dejan potepa. Bolje bo, če se skupaj učimo pri Menči ali pa pri nas, ali pa včasih po šoli v razredu. Pri vas ..." Ni ve- dela, kako bi končala stavek.
"Ja, pri nas je včasih hudo. Mož pije," je čisto mirno dejala mama in gledala Dejana. "Dejan, kaj praviš? Jaz bi bila zelo vesela, če ti bosta res pomagali."
"Seveda bova," je odločno rekla Menči, ki so ji v ušesih odmevale besede: "Spet za- ostal..." Ozrla se je proti sošolcu, ki pa ju je še vedno nezaupljivo gledal. Ni bil vajen da mu kdo tako lepo ponudi pomoč, morda pa je vmes bilo tudi nekaj fantovskega ponosa. "Saj bom sam popravil tisti cvek," je malomarno zavrnil njuno pomoč, čeprav je pogled govoril drugače.
"Veš, Dejan, angleščino je treba veliko vaditi in ponavljati in to težko delaš sam. Jezik se je bolje učiti skupaj.Me se večkrat skupaj učimo. Zakaj se ne bi pridružil? Po- vabili bova še kakšnega sošolca,da ne boš sam," ga je pogovarjala Menči.
"Zmenjeno, jutri začnemo," je zaključila Sandra."Namesto na igrišču se ob štirih do bimo pri meni." Besedo igrišče je posebej poudarila.
Ko je omenila igrišče, je sošolec prebledel in jo s pogledom rotil,naj bo tiho.Toda ma- ma je opazila,čeprav ni rekla nič.Postregla jima je s čajem in prosila Dejana, naj skoči v trgovino po škatlo piškotov.
"Saj ni potrebno," sta se branili dekleti, toda Dejan je rade volje odšel.
"Že sama sem včasih pomislila, če bi kdo od sošolcev hotel malo pomagati Dejanu. Tako se bojim, da bo spet zaostal. Težko se uči, pa še alkohol je pri hiši. Mu bosta res pomagali?" se ni mogla načuditi.
"Bova, boste videli," je trdno odločena de- jala Menči, Sandra pa ji je pritrjevala.
Potem je mama vprašujoče pogledala San- dro. "Prej si omenila igrišče ..."
Sandra ni vedela, kaj bi. "Nič,kar tako sem rekla, ker se običajno dobimo na igrišču. Samo,če se bomo učili,se moramo prej,pre den gremo na igrišče, drugače ne bo nič."

V tem je zazvonil telefon. Na drugi strani je bil očitno nek zelo jezen glas. Čez nekaj časa je mama obupano in skoraj v solzah vzkliknila: "Kako pa naj plačamo, saj še za jesti nimamo?"
Dekleti sta doumeli, da je na telefonu naj- brž oče drugega sošolca. Sandra je brez pomisleka vprašala, kdo telefonira: "Če je tovarnar, recite,da ne boste nič plačevali, saj Dejan ni nič bolj kriv kot njegov sin. Bila sem zraven in še nekaj sošolcev."
Mama je zamrmrala v telefon: "Oprostite, ravno obiske imam ... Moram vprašati sina, kaj se je zgodilo. In sošolce, ki so bili na igrišču. Veste,otroci vsak po svoje povedo Potem vas bom poklicala nazaj. Sedaj ne morem nič reči, oprostite."
Položila je slušalko in vprašala Sandro: "Zato si prej omenila igrišče. Povej mi, prosim, kaj je bilo."

Toda telefon se je znova oglasil. Zopet isti glas.Sandra je kar zacepetala: "Dajte meni telefon!"
Mama je kar odločno dejala v telefon:"Op- rostite, gospod, vam dam eno od sošolk, ki je bila zraven in vam bo povedala, kako je bilo. Potem se bomo pogovarjali naprej." Predala ji je telefon.
Sandra se je na kratko predstavila in odlo- čno dejala: "Prosim, gospod, bi me poslu- šali?" Očitno pa glas na drugi strani žice ni bil pripravljen poslušati otroka.

Zaleglo pa je. Preden sta prekinila pogovor se Sandra ni mogla premagati:"Gospod,ta- ko nevzgojenega, prevzetnega in rasistič- nega sošolca, kot je vaš sin, ni v razredu. Ali vam je povedal, kako je žalil Dejana, da je sin od pijanca. Vsi smo slišali. Pazi naj se sedaj vseh nas v razredu! In še to: Dejanu bomo pomagali pri učenju, vašemu sinu pa ne bomo. Boste morali spet podku- piti učitelje,da bo naredil razred. Pa adijo!"

"Sandra, Sandra," je zaskrbljeno vzkliknila Menči. Mama pa je samo sklenila roke in zavzdihnila: "O, Bog!"

V. S. (se nadaljuje)

Med poletnim čiščenjem uredništva in raču nalnika so se v njem našli nekateri dopisi, ki so ostali brez odgovora. Ker poleti tudi ni kaj dosti pošte, jih z zamudo, a z vese- ljem, objavljamo sedaj.

Bog ti bo preprečil račune

Prosim,če mi v Prijatelju objavite mojo pe- sem.Za objavo se vam iskreno zahvaljujem Rad prebiram vaš list. Sprejmite iskrene pozdrave.
Objavljam vsaj delček, ki me je takoj zelo pritegnil in mi obudil mnoge spomine:

In Ti, ki si v šoli veljala kot nekakšna nasprotnica vere in imela moč
ter nam jemala mlado življenjsko radost!
Nisi zmagala!
Bog me je zopet poklical k sebi.
Kamorkoli pogledam in četudi oči zaprem, povsod se mi oglaša.
In veš, tudi Tebi je Bog pomagal, kot je, in bo pomagal vsem tistim, za katere pot ve!
Za tiste, ki živijo po njegovi presveti volji!
Tvoje srce vzklika ob srcu Tvojega otroka in Tvojega moža.
Tvoje roke ga hvaležno dvigajo proti nebu, da bi bil že zdaj čim bliže Njemu.

Jemala si nam mlado življenjsko radost ... Pa še kako res je to bilo.Včasih razmišljam o svojih nekdanjih učiteljih in profesorjih. Kako različni so bili. Spominjam se profe- sorja slovenščine, kako je velikokrat v raz- lago vpletel kakšno misel, ki je "dišala" po veri. Razložil je na primer besedo bogastvo in poudaril, da prihaja od Boga, ter dodal nekaj misli o veri. Danes vem zakaj in hva- ležen sem mu. Nekateri profesorji so bili posmehljivi. Ti niso bili nevarni. So pa bili nekateri drugi-resnobni in spoštljivi, včasih celo šaljivi,zato tudi priljubljeni,toda spret- no so postavljali navidez nedolžna vpraša- nja ter zasajali strupene puščice dvomov v mlade duše. S kakšno lahkotnostjo so govorili o napakah Cerkve, o njej pa niso rekli ene same lepe besede. Kot se dogaja še danes... Bog jim grehe odpusti! Kakšno veliko odgovornost in težko breme so si naložili! Vsak greh slabo vpliva tudi na druge ljudi, grehi ne-vzgoje pa sodijo med tiste, za katere pravi Jezus: "Gorje tistim, ki pohujšajo katerega teh malih. Bolje bi bilo..." Tudi duhovniki se nenehno sprašu- jemo, ali storimo vse za dobro vzgojo mla- dih, in to nam nikoli ne da miru. Preveč ljudi hodi po svetu zagrenjenih, obupanih in brez volje, da bi mogli biti mirni. Ostane nam samo zaupanje v Božje usmiljenje.

Vedno ali večno

Gospoda urednika sprašujem, ali bom v nebesih vedno ali večno srečna.
Kaj vse ne pride na naše uredništvo ... Glede tega vprašanja sta možna vsaj dva odgovora: Najprej - če razmišljate samo še o nebesih, vam lahko marsikdo zavida. Večina ljudi se mora namreč v glavnem u- badati s skrbmi tega sveta. Drugi odgovor bi bil: Če se samo šalite in se sprašujete takšne stvari, namesto da bi počeli kaj bolj pametnega (evangeljskega), se bojim, da v nebesih ne boste NIKOLI srečni. Naj- prej je namreč treba v nebesa priti, tja vodi strma pot, vrata so pa menda tudi precej ozka.

Tekst iz leta 1995

Na romanju v Lurdu in pred kratkim na Brezjah, kjer smo bili pri maši oskrbovanci našega doma, sem prebrala tale tekst iz Prijatelja iz leta 1995:
Da, bolan si, a hodiš, torej, glej, dolžan si hoditi namesto teh, ki ne morejo. Težko hodiš z berglami ali sediš na invalidskem vozičku, prav je in potrebno , da potrpiš za tistega, ki leži in nikoli ne more priti na srečanje,pa si hudo želi. Z rokami še zmo- reš in delaš,zato pomagaj z veseljem svo- jemu bratu, sestri - prijatelju po Jezusu, ki rok ne čuti...Ne moreš misliti in se izražati, ljubeče se nam nasmej in tvoje oči naj žarijo.
Nič niste, draga Pepca, pripisali, kakšen je bil učinek prebranega,a že dejstvo,da ste uporabili v Prijatelju objavljen tekst,bo go- tovo v spodbudo dopisnikom, da bodo še raje pisali in vedeli,kako je lahko nekaj pre prostih stavkov še čez mnogo let v korist in spodbudo mnogim. Čar pisane besede ostaja prav v tem, da je veliko bolj trajna kot govorjena.

Nova prijateljica

Sem vaša nova prijateljica.Prijatelj je pravi aspirin za dušo in telo, tako tekstovno kot slikovno. Vsem v vaši uredniški hiši, od glavnega urednika do čistilke, ki počisti za vami, želim še veliko dobre volje za delo ter zdravja in Božjega blagoslova. Vsem bolnikom in bolnicam, ki vam in nam pišejo, kako se imajo, moje globoko spoštovanje, pri njihovi bolezni pa moje iskreno sočutje. Sicer pa, nekdo je rekel: "Korajža velja!"
Naša (lazaristovska) hiša, ki so nam jo po denacionalizaciji vrnili, je res velika, ured- ništvo pa je bolj majhno (dve sobici, vsaka po petnajst kvadratnih metrov), ko potre- bujemo (za sestanek ali pripravo revije za pošto), pa lahko uporabimo tudi manjšo dvorano. Toliko za predstavo. Tistih,ki pri- pomorejo k izidu vsake številke Prijatelja, je pa kar veliko -iz vse Slovenije. Ta pest- rost seveda odseva tudi v reviji.Veseli nas da ste se predstavili kot nova prijateljica. Vaš dopis je že prvi dokaz, da ste to res. Povabljeni, da se še oglasite!

Čudim se

Lepo se vam zahvalim za poslane fotogra- fije. Čudim se, kako se da iz grde "babe" narediti lepo fotografijo. Pričakujem, da bom kdaj zvedela za takšno 'fabriko', v ka- teri stare ljudi 'notri bašejo', pa mladi ven pridejo. Oprostite mojim šalam
Draga gospa Angela, na sicer preredkih obiskih naredimo kakšno fotografijo in po- tem včasih kakšno fotografijo tudi odpo- šljemo. Drugače čakajo na naslednji obisk, ki pa se zna zavleči za nekaj let. Vsak pri- jazen in gostoljuben človek je lep. To se mu vidi že na obrazu in seveda tudi na sli- ki. Slika vam je torej povedala, kakšni ste. Tudi s tega vidika je bil torej obisk koris- ten. O tisti 'fabriki' pa bomo kaj rekli ob prihodnjem obisku. Lep pozdrav!

Blagor njim, ki odhajajo k Bogu!

Še za letošnjo razstavo izdelkov bolnikov in invalidov je Marija Kuhar iz Doma upo kojencev v Rakičanu (Murska Sobota) poslala sporočilo, da je pripravila nekaj pletenih muck; kot vedno doslej. Za vsako razstavo je kaj pripravila. Kljub visoki sta- rosti je na uredništvo pošiljala tudi rešitve križank; tudi za to številko. Konec julija jo je Gospod odpoklical domov. Bila je med najstarejšimi članicami Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov. Zavedala se je svoje starosti in onemoglosti, zato se je zadnje desetletje ob vsakem obisku posla- vljala, kakor da se zadnjič vidi z obiskoval- ko. "Malo še bodi, saj se zadnjič vidiva," so bile njene besede. Sedaj je prišel čas, da je zares odšla. Za nas je bila čudovito mehka oseba; ljubeča kot njene volnene mucke, ki jih je šivala in pošiljala na raz- stavo.
"Še štiri leta, pa bo vaša stoletnica," smo se letos spomladi šalili ob intervjuju za Pri- jatelja (št.2/2002). A Bog je 14.septembra odločil, da bo dovolj,in v sedemindevetde- setem letu življenja poklical k sebi Jožeta Strmoleta iz Zagradca. Starši so mu umrli pri petih letih, potem je bil v reji, se preživljal kot hlapec, rudaril v Srbiji in Ho- landiji, si v domačem kraju ustvaril družino in dom ter imel kar enajst otrok. Z delom na železnici in potem z zidarjenjem je služil kruh za svoje. Po šestinosemdesetem letu in kapi so ga moči začele zapuščati. Do konca življenja je živel na svojem, v svoji mali hiški blizu zagraške cerkve, saj so njegovi otroci lepo skrbeli zanj. Množica sorodnikov, sovaščanov in znancev ga je pospremila na Božjo njivo.

Vlado Bizant

Gospod, daj tem in drugim našim raj- nim večni mir in pokoj! - In večna luč naj jim sveti! - Naj počivajo v miru!

Kot Jezus med gobavci!

Bilo je v nedeljo popoldan. Nedelja. To naj bi bil dan, ki ga je župnik tako kot vsako leto zadnjo nedeljo v avgustu skrbno prip- ravljal. To je dan,namenjen bolnim, invali- dnim, ostarelim in osamelim ljudem. Povabil je tudi naše domače. Koliko truda je vložil, da bi nam polepšal dan; pa ne samo ta dan, celo leto! Brez prošenj za pomoč je napravil pri župnijski dvorani klančino,da je sedaj dostopna tudi invalidom v vozičkih. Prosil je članice župnijske Karitas,da so pri pravile dobrot za vse udeležence srečanja Povabil je tudi zakonca Domitrovič z Rake, da sta nam s petjem in igranjem popestrila popoldan. Celo svoj god je želel praznovati v naši družbi. Meni osebno je omogočil, da je bila postavljena razstava mojih slik.
Ob štirih popoldan je bila maša. Pri njej so pele pevke iz zbora ljudskih pevcev Rožen- kravt. G. župnik je pripravil in povedal ču- dovito pridigo. Omogočil nam je,da je vsak kdor je želel, dobil zakrament svetega ma- ziljenja.
Sedela sem čisto spredaj. Kot tolikokrat se je skoraj vsak delček mojega telesa tresel v krčih in neznosnih bolečinah. Zaradi njih nisem videla skoraj ničesar. Med mašo so krči le popustili in počutila sem se bolje.Ko sem se hotela udobneje namestiti v vozi- čku, sem na hitro pogledala po cerkvi. Bila sem začudena. Pri maši so bili skoraj sami invalidi, stari in bolni ljudje. Pogledala sem proti župniku in v njegovih očeh videla nekakšno čudno žalost. Zakaj? Naenkrat mi je postalo jasno. V cerkvi skoraj ni bilo zdravega ali mladega človeka. Sklonila sem glavo in bila tisti trenutek neizmerno hva- ležna svoji družini, da so bili tudi tokrat z menoj, kot so že dolga leta moje bolezni. Šele tisti trenutek, ko sem videla, da so ljudje sami tudi ta dan in da so jih domači samo pripeljali ter naročili, kdaj bodo prišli ponje, sem se zavedala, kako sem srečna, ker imam ob sebi moža. Odpovedal se je ogledu svetovnega prvenstva v ribolovu, čeprav je strasten ribič.Hči ni šla na morje za konec tedna, da bi bila z menoj ta dan. Tudi sin se je pravočasno vrnil s prazno- vanja svojega rojstnega dneva.
Zasmilil se mi je naš dobri župnik. Stal je med nami kot Jezus med gobavci.Samo on je imel dovolj poguma, razumevanja, pred- vsem pa dobrote v srcu, da je bil z nami.
Ne vem, kdaj bodo zdravi ljudje končno spoznali in čutili,da smo tudi invalidi, bolni, ostareli in onemogli še vedno živi ljudje, ki potrebujemo samo malo pozornosti, pa še te mnogi niso deležni.Ne nameravam pisati kako hitro lahko vsakdo pride v položaj, kot je naš. Kdor se tega zaveda, bo lahko živel, če se mu kaj pripeti. Drugi pa bodo gotovo grenili življenje domačim in krivili vse okoli sebe.

Janja Blatnik

Letovanje v Lignanu 2002

Takoj, ko smo v Ljubljani na dvorišču sa- mostana Marijinih sester uredili in zložili prtljago ter rešili kratek zaplet glede parki- ranja, smo krenili proti Lignanu. Že na av- tobusu je vladalo čudovito razpoloženje. "Stari mački" so klepetali s prijatelji iz prej- šnjih let,novi udeleženci pa smo spoznavali nove prijatelje. Sestra Edith je skrbela za disciplino in bujenje zaspancev z zelo učin kovito tehniko, t.i. žgečkanjem po ušesih. Ko sestra pri poskusu dremanja uporabi svojo tehniko zbujanja, speči v zmotnem prepričanju, da se mu je v uho usedla osa ali podoben mrčes,tako poskoči, da o po- novnem poskusu spanja sploh ne razmišlja. Tudi jaz sem bil med žrtvami.
Na avtobusu je torej vladalo pravo prija- teljsko razpoloženje in tudi tisti, ki smo bili prvič, smo se vživeli, kot bi se z vsemi po- znali že nekaj let. Po treh urah vožnje smo se izkrcali pred hotelom,kjer so nas sprejeli italijanski prijatelji. Po razdelitvi po sobah je sledila večerja,pri kateri so nas postregli s pašto.
Že prvi dan smo šli sodelavci, takoj, ko so bolniki zasedli postelje, na nočno kopanje, da smo preizkusili vodo. In glej,bila je prav dobra. Naslednje jutro je sestra Edith že ob pol sedmi uri zjutraj manevrirala s svojo slamico po naših ušesih tako, da smo sko- čili iz postelje kot v vojski. Uredili smo se, šli zmolit hvalnice, nato pa smo zbudili še bolnike. Sledil je zajtrk. Nato smo se od- pravili na pet minut oddaljeno plažo. Tam pa se je začelo veselje. Nekateri bolniki so šli v vodo sami, druge smo peljali z vozič- kom, ki je bil namenjen samo temu. Bil je pravi direndaj. Tunkali smo se, špricali, skratka, nihče ni bil pri miru. Po kopanju je v želodcu kar krulilo in pašta pri kosilu je zapolnila prazen želodec. Kosilu je sledil počitek, pri katerem so nekateri počivali, drugi pa smo zganjali hrup z igranjem na kitaro in petjem.
Ob pol štirih smo zopet odšli na plažo in spet uživali na soncu. Pred večerjo je bila sveta maša, ki jo je daroval naš duhovni vodja, g. Janez Drnovšek. Po večerji je bil zabavni večer, kjer smo se še bolje spoz- navali med seboj, sodelavci pa smo pri- pravili različne družabne igre, igrali smo na kitaro,peli in podobno. Bilo je zelo živahno. Dan smo zaključili s pesmijo 'Angelček va- ruh moj'. Tako tudi vsak naslednji večer. Po kar napornem dnevu smo se z veseljem odpravili spat.Bolniki so šli v postelje takoj sodelavci pa smo se še zbrali pri večerni- cah.
Podobno so potekali vsi dnevi. V nedeljo smo šli k maši v cerkev, oddaljeno pol ure hodá. Po maši nas je krajevni župnik pogo- stil s sladoledom.
Kadar je bilo slabo vreme in nismo šli na plažo, je dan kljub temu minil v zadovolj- stvu, saj se je vedno kaj dogajalo. Pela je kitara, padale so karte,risali smo, kiparili... En dan smo šli vsi skupaj v mesto po na- kupih in na sladoled.
Sredi tedna je g.Janez odšel domov,še isti dan pa ga je zamenjal dr. Jože Štupnikar, ki je še preostali teden skrbel za duhovni del našega letovanja.
V nedeljo, na dan odhoda, je bila maša v drugi cerkvi kot prejšnji teden, daroval pa jo je g. Jože ob somaševanju krajevnega župnika. Še isti dan po kosilu smo se od- pravili.
Bilo je to čudovitih devet dni in slovo je bilo težko. Hvala s. Edith in s. Heleni, kajti brez njiju in Božje pomoči tega letovanja ne bi bilo. Hvala pa tudi obema duhovniko- ma za duhovno podporo. Hvala Bogu, da smo lahko drug drugemu v dar.

Matic Konc

Spomin na poletje

Jesen je tu s svojimi bogatimi darovi in z njo tudi razne tegobe, ki nas spremljajo, predvsem v obliki trganja po kosteh in skle pih. Namesto uživanja analgetikov in po- dobnih 'strupov' se raje v mislih preselim v čas, ko mi je bilo še posebno lepo, in bo- lečina vsaj za hip mine.
Lignano je kraj, ki se ga vedno spominjam z lepimi občutki.Ne samo morje in sonce,še mnogo stvari je, ki nam naredijo letovanje lepo; zlasti medsebojni pogovori ter pravi prijateljski odnosi med nami in sodelavci. Čeprav so bili nekateri prvič med nami, so se odlično znašli. Družabni večeri so bili zdravilo za naš trdnejši spanec. Pri vsako- dnevnem bogoslužju smo sodelovali vsak po svojih zmožnostih. Najbolj dejavni smo bili po maši, ko nas je g. župnik iz Lignana povabil na sladoled.On je naš prijatelj,ki je že veliko storil za nas. Ko sem že pri dob- rotnikih, naj izrečem vso pohvalo Marijinim bolniškim sestram za tradicionalno dobro organizacijo. Hvala jim za vse lepe trenut- ke ter možnost, da sem tudi jaz lahko do- dala en člen v verigo prijateljstva.

Jožica

Dan radosti na Lazah pri Dolskem

V nedeljo, 18.avgusta, smo v župniji sveta Helena obhajali svoj farni praznik, god za- vetnice župnije sv.Helene.Ob tej priložnosti smo blagoslovili obnovljeno sliko svetnice ki jo je za našo cerkev naslikal znani slo- venski slikar Ivan Grohar.
Popoldne smo se zbrali v vasi Laze in pri Hribernikovih, ki imajo dva sina, katera sta zbolela za isto boleznijo in sta zaradi nje privezana na invalidski voziček, doživljali veliki trenutek ob blagoslovitvi hišnega dvigala.
Že lansko prvo septembrsko nedeljo smo pripravili farni dan in ves izkupiček namenili za izgradnjo dvigala. Zbrala se je kar lepa vsota,čemur je pripomogel tudi velikodušni dar mesarije Domes, ki je za ta namen da- rovala ves zaslužek na prireditvi. Ob birmi, h kateri sta pristopila tudi Beno in Blaž, so starši in botri namenili svoj dar katehetom, ti pa so ga podarili za dvigalo. Tudi sošolci in prijatelji so pristavili svoj delež, da se je ta želja uresničila.
Oče Dušan in mama Nataša sta se spopri- jela z velikim delom in veliko sama opravila da so mojstri lahko montirali dvigalo.
Na lepo Helenino nedeljo smo to skupno delo blagoslovili in fanta sta se skupaj s svojimi prijatelji lahko popeljala v stano- vanjski del. S tem se jima je odprlo okno v svobodo gibanja.
Radost je napolnila srca vseh, ki smo se zbrali ob blagoslovitvi, in spoznali smo, da je lahko dobrota iznajdljiva, da je tista, ki odpira vrata tam, kjer se velikokrat zdi, da je nemogoče. Če je volja, je tudi rezultat, ki prinaša radost in veselje.

Jože Grebenc

Srečanje bolnih in ostarelih v Hinjah

Pri redni dopoldanski maši je bilo zadnjo avgustovsko nedeljo v Hinjah tudi letno župnijsko srečanje bolnikov in ostarelih. Gosta sva bila urednik Prijatelja in Tone Planinšek.Vero smo tokrat zaradi maziljenja izpovedali drugače - s trikratnim: 'Hvaljen bodi Bog!' nad bolniškim oljem. V prošnjah smo prosili, da bi bolniki in ostareli doumeli ter sprejeli svojo sedanjo življenjsko nalogo obenem pa, da bi jih njihovi domači razu- meli ter jim z vso ljubeznijo, spoštovanjem in obzirnostjo pomagali. Med maziljenjem je vsa cerkev zapela pesmi: 'O srce Božje' in pa 'Marija, pomagaj nam sleherni čas'. Čeprav je bila maša nekoliko daljša, kot je običajna nedeljska, je bila resnično praz- nična.
Srečanje se je po maši nadaljevalo ob bogato obloženih mizah v veroučni učilnici. Hinjske gospodinje so se res potrudile in tudi tako pokazale,da želijo izkazati ljube- znivo pozornost svojim ostarelim in bolnim sožupljanom. Lepa udeležba, lepo razpo- loženje in tudi lep spomin obeh gostov na Hinje,tamkajšnje župljane in njihovega po- žrtvovalnega župnika, g. Cirila Murna! Še med pripravo razstave na Teološki fakulte- ti smo bili deležni hinjskih dobrot, toliko jih je bilo na mizi. Bog povrni!

V. B.

Srečanje v Brestanici

Na angelsko nedeljo smo se zopet z vese- ljem zbrali v Brestanici.Posebno smo bili ve seli mariborskega pomožnega škofa Antona Stresa, ki nas je ljubeznivo pozdravil in nagovoril. Njegove tehtne, lepe in zbrane besede so nam ogrele srce in vlile upanja. Čudovito nam je predstavil in razložil berili in evangelij tiste nedelje. Sprejeti križ in odpoved v svojem življenju, to je hoja za Jezusom! Biti v oporo svojemu bližnjemu, posebno v duhovnih stiskah! Poudaril je, kako se vsakdo kot vsako živo bitje boji bolečine. Pa vendar je bolečina z Jezusom znosna.On nam je na križu izkazal ljubezen do konca, do smrti na križu. Neskončno je Božje usmiljenje do nas grešnikov.Prizade- vati si moramo našo voljo uskladiti z Božjo voljo.
Hvaležni smo g. škofu za vse prepričljive besede in obred. Tudi vsem duhovnikom, predvsem domačemu župniku, ki se že vr- sto let trudi, kolikor je v njegovi moči, da vse lepo poteka. Lepa hvala! Tudi vsem njegovim župljanom za vse, kar so prispe- vali in pomagali, Bog povrni!

Urška Zupančič

Župnijsko srečanje v Rovtah

V nedeljo, 25.avgusta, je župnijska Karitas Rovte v župniji že osmič pripravila srečanje za ostarele, bolne in invalide. Sveto mašo je daroval bolniški župnik g.Miro Šlibar, so- maševala pa sta starosta slovenskih du- hovnikov, g.Stanislav Kapš,ter bodoči ma- riborski bolniški župnik, g. Miroslav Rakuša. Skupaj z ostarelimi smo oblikovali sveto mašo,ki jo je s pesmimi ob spremljavi obo- gatil otroški cerkveni pevski zbor. V pridigi nas je g. Šlibar spraševal, kdo je Jezus. Skozi izkušnje nam ga je še bolj približal in tako pridobil naša srca. Pridigi je sledilo bol niško maziljenje, po maši pa so bili vsi po- vabljeni v prizidek župnišča, kjer smo člani Karitas s pomočjo faranov pripravili pogos- titev. Mnogi so ta dan obujali spomine ob prepevanju otroškega cerkvenega pevske- ga zbora ter zvoka harmonike, ki jo je raz- tezal eden od povabljenih ostarelih. Tako se je dan stekal h koncu,vsak pa je domov odhajal z lepimi spomini in v upanju na snidenje prihodnje leto. Hvala vsem, ki ste nam pomagali.

Mateja Kavčič

Nagradna križanka:

Vero lahko nekoliko hudomušno primerjamo vožnji v vozilu s štirimi prestavami. V prvi vozijo tisti, ki pravijo, da "nekaj mora biti nad nami". V drugi vozijo tisti,ki pravijo, da je Bog v začetku sicer ustvaril svet,potem "je šel pa spat" in se za nas ne zmeni več. V tretji prestavi vozijo tisti,ki verjamejo,da je Bog tudi bil na svetu, vendar je potem šel nazaj v nebo, mi pa smo zopet sami s svojimi težavami. V četrti -najvišji prestavi pa vozimo tisti,ki verujemo v Boga,v stva- rjenje, v učlovečenje in vstajenje, poleg tega pa tudi,da Bog v podobi kruha še ve- dno biva med nami in se nam daje v hrano da bi v življenju ravnali kot Jezus, v več- nosti pa mogli biti v Božji bližini. Znamenje Božje navzočnosti v vsaki cerkvi je nekaj, kar je tudi geslo križanke. Čeprav je vmes nekaj težjih besed, boste do gesla lahko prišli, saj gre samo za dve besedici. Prvo najdete na rumenih, drugo na rdečih poljih Črke berite od zgoraj navzdol, če so v isti vrstici,pa od leve na desno. In srečno vo- žnjo proti Bogu - v četrti prestavi!

Nagrade 5/2002:

1. majhne jaslice v enem kosu
   (izdelek Toneta Planinška)
2. kalkulator
3. knjiga Zvoneta Modreja:Tvoje odločitve
4. kaseta božičnih pesmi
5. vezen prtiček
6. podobice z motivi iz narave
7. obesek za ključe z znakom KBBI.

Rešitev nagradne križanke št. 4/2002:
TO DELAJTE V MOJ SPOMIN

Nagrajenci 4/2002:

1. Knjiga 'Palme mučeništva':Emil Rajtmajer, Mencingerjeva 2, 3000 Celje
2. večji lesen rožni venec: Anica Nastran, Trnje 21, 4428 Železniki
3. kaseta ljudskih pesmi(zbor Roženkravt): Ivan Strmole, Goriška 4, 3000 Celje
4. knjiga 'Most na drugi breg': Marija Pečjak Hrib pri Hinjah 11, 8362 Hinje
5. kvačkan prtič: Darinka Ropič, Kamna gorica 111, 4246 Kamna gorica
6. podobice z motivi iz narave:Marko Burnik Šolska ul. 17, 5281 Sp. Idrija
7. obesek za ključe z znakom KBBI: Igor Burja, Svetčeva pot 6, 1240 Kamnik.

Čému se smejemo - o spraševanju

Minka sreča prijateljico,ta pa je nekam za- mišljena in govori samo o svojih težavicah. Minka se ujezi: "Nič me ne vprašaš, kako jaz živim in kakšne težave imam?" Prijate- ljica jo seveda takoj pobara: "Kako si res?" Minka zadovoljno odgovori: "Oh,ne sprašuj me..."

Ura na cerkvenem zvoniku ne deluje. Žen- ske okrog cerkve vsak dan nadlegujejo mežnarja: "Zakaj pa ura ne gre... Kdaj jo boste popravili ..." Mežnar se naveliča in kar sam popravi uro.Odtlej ga ženske spra šujejo: "Ali je ura točna? Koliko ur teče? Koliko časa pa hodite na vrh zvonika?

Svetniškega škofa prepoznamo po vitlu. Povejte:

1. Ime svetnika:

a) sv. Erazem
b) sv. Ernest
c) sv. Evfrazij

2. Zakaj ima vitel?

a) Je zavetnik mornarjev, ki navijejo sidrno vrv na vitel
b) Iztrgali so mu čreva in jih navili na vitel
c) Opozarja, da se vrv življenja lahko ne- nadoma pretrga.

3. Kaj pomeni njegovo ime?

a) Ljubezniv človek
b) Čas je kratek
c) Doba (era) zemlje

Pravilni odgovor PP 4/2002: C C C

Vrstni red po 4. krogu pokala Prijatelja 2002 je naslednji:

1.-5. mesto (24 točk): Ana Košir in Fran- čiška Pavovec (Ljubljana), Francka Košnik, Kranj; Zvezdana Zadnik, Stara Loka) in Tomaž Bric, Dornberk
6.-7. mesto (20 točk): Boris Rejc,Domžale in Ana Pirečnik, Šmartno ob Paki
8.-12. mesto (19 točk): Ljubica Zakovšek in Tina Rot (Šmartno pod Šmarno goro), Danijela Stenšak, Gornji Grad; Terezija Lapajne, Idrija in Tilka Tomažin, Raka
13.-14. mesto (18 točk): Milena Manfreda Most na Soči in Zalka Strah, Mirna
za 13 točk: 15.-16. mesto; za 12 točk: 17.-21. mesto; za 8 točk: 22.-23. mesto; za 6 točk: 24.-34. mesto; za 2 točki: 35.- 37. mesto; za 1 točko: 38.-39. mesto

Odgovore pošljite do 1. novembra na na- slov: PRIJATELJ, za PP, Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Gregor, nekaj sladkega in pesmarica za god! (gospa predaja darilo duhovniku)

• Ljudem na vozičkih se da poučiti tudi profesor - škof (R.Jurjevčič in škof Stres)

• "Tudi ti si prišel..." - eden najmlajših obiskovalcev na razstavi

• Saj me gleda, kot da je živ...

Pozdrav z razstave izdelkov bolnikov in invalidov (ne z razstave bolnikov in inva- lidov ...): Tone Planinšek

Ko bi ljudje, polni zdravja in dobrin potroš- nega sveta, imeli vsaj delček volje in vere v življenje, kakršni dihata iz razstavljenih del! Hvala za to doživetje!

Ko je čas naokrog in pridem na razstavo 'Moč volje in ljubezni',je,kot bi prejela velik dar veselja do življenja. Bog vam povrni, vsem ustvarjalcem in izdelovalcem, in vas blagoslovi!

(iz knjige vtisov z razstave)