Dragi prijatelji!

"Izboriti si svoj prostor pod soncem..." V vročih poletnih mesecih večkrat slišimo te besede. Včasih gre dobese- dno za priboritev prijetnega prostorčka na obali, na plaži, ampak to za bralke in bralce Prijatelja v glavnem ni aktualno. Kje so tista leta, ko smo še lahko šli na morje... Marsikdo pa sploh ne ve, kaj to je morje in dopust. Prej so po vsem delu prišle starost in onemoglost ali pa bolezen. V prenesenem pomenu besede pa so besede: "Izboriti si svoj prostor pod soncem..." podoba za življenjska prerivanja, tekmovalnost in vse, kar v vsakdanjem življenju spada zraven. V glavnem so to manj lepe zadeve. Prav v zadnjih mesecih smo spremljali zelo ostro borbo različnih invalidskih organi- zacij za svoj 'prostor pod soncem' Drug stavek, ki se navadno pojavi pri borbi za prostor pod soncem, je komentar k vsaki trditvi,ki jo izreče nasprotnik: 'To seveda ni res' Spopad se je izšel priča- kovano, pa vseeno presenetljivo. Son- ce sije naprej, narod pa si misli svoje in se v glavnem sprašuje: "Komu naj člo- vek danes še zaupa?"
V Prijatelju, ki nikoli ni bil dovzeten za politiko, ne boste našli odgovora na to vprašanje. Prinaša pa zopet mnogo zapisov o tem, kako doživljajo bralci in bralke svoj "prostorček pod soncem," po novem bomo raje rekli "prostorček v senci." Vremenoslovci zadnja leta nam- reč preobračajo pojme in treba bo kar spremeniti kakšen pregovor. O,kako bla godejna zna biti senca! Že na romanju na Brezjah se je letos to zelo videlo, pa na številnih drugih srečanjih. Lepo šte- vilo srečanj je omenjeno v tej številki; morda še nikoli toliko.
Kristjani smo bili zmeraj nekako bolj v senci, kar po novem pojmovanju sonca in sence ni slabo. Posebej vas povabim da spoznate sonce in sence v življenju Agate in Pepija iz Laz pri Boštanju (Go- vorijo nam prijatelji).
Kljub temu, da so nekatere rubrike na poletnih počitnicah, je Prijatelj spet na obisku. Kaj drugega - boljšega, zanimi- vejšega ali prijetnejšega se ni dalo pri- praviti; pa ne zaradi počitnic. Hvala vsem, ki ste s svojimi prispevki sodelo- vali v tej številki.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: žitno polje, foto Klemen Čepič
zadaj: balkon z rožami na domu Urške Zupančič (Čanje 8, Blanca), foto Tone Planinšek

Avgust

Spoštovanje okolja - vprašanje vesti

Da bi bilo v vsakem posamezniku in v svetovnem javnem mnenju več spošto- vanja do okolja, ki je Božji dar vsem ljudem. Da bi delovanje misijonarjev v velikih barakarskih naseljih po svetu lajšalo trpljenje, ki ga povzroča socialna ne- pravičnost, in pripomoglo k celostnemu razvoju ljudi, ki v njih prebivajo. Da bi se vsi,ki preživljajo letni odmor na deželi,v planinah ali na morju, zavedali, da so to božji darovi ter bi bili zanje Stvarniku hvaležni.

September

Močni in modri vzgojitelji v veri

Za otroke in mladino v katoliških šolah, da bi med šolanjem srečali močne in modre vzgojitelje, ki jim bodo pomagali dozorevati v verskem prepričanju in si pridobiti zdrave poglede na življenje. Da bi sveti Duh po prizadevanjih cerkve in cerkvenih občestev državama na Ko- rejskem polotoku pomagal najti globlje razloge za spravo. Da bi bila Slomškova ljubezen do mladi- ne in skrb zanjo zgled vsem,ki so danes odgovorni za naš mladi rod.

Stanje najvišje in dokončne sreče

"Pridite,blagoslovljeni mojega očeta! Prejmite v posest kra ljestvo,ki vam je pripravljeno od začetka sveta!" (Mt 25, 35). S temi besedami bo ob vesoljni sodbi sodnik Jezus Kristus povabil vse zveličane v večnost k svojemu Očetu. Upamo,da bomo tega povabila deležni tudi mi. Če smo mogli dokazati Božjo pravičnost ob poslednjih rečeh - peklu in vicah, bomo to še laže dokazali ob nebesih, čeprav bomo po- segli v veliko skrivnost Božje dobrote, usmiljenja in pravičnosti.
Katekizem Katoliške Cerkve (KKC) pravi o nebesih takole:"To popolno življenje s presveto Trojico, to občestvo življenja in ljubezni z njo,z Devico Marijo,z angeli in vsemi blaženimi, imenujemo 'nebesa'. Nebesa so poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče" (1024) Vse vere na nek način izražajo večno življe nje po smrti, ker -če tega ne verujejo- je sicer njihova vera brez pomena.
Kristjani imamo o posmrtnem življenju, čeprav je to velika skrivnost,najjasnej- šo podobo, saj nam jo je podal Jezus Kristus, božji Sin, ki je sam iz večnosti, od svojega Očeta, prišel na svet ter se ob vnebohodu vrnil k Njemu z obljubo, da nam bo prostor pripravil.
Nebesa nam je odprl Jezus Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem. "Življenje blaženih obstoji v polni posesti sadov odrešenja, katero je izvršil Kristus. On pridružuje svojemu nebeškemu poveli- čanju tiste, ki so verovali vanj in so ostali zvesti njegovi volji. Nebesa so blažena skupnost vseh,ki so popolnoma včlenjeni vanj" (prim. KKC 1026).
Kako gledajo zveličani v nebesih Boga, ne vemo. "Sv.pismo govori o njem v pri spodobah: življenje, luč, mir, svatbena gostija,vino božjega kraljestva,Očetova hiša,nebeški Jeruzalem" (prim.KKC 1027)
Apostol Pavel pravi:"Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim,ki ga ljubijo" (1 Kor 2,9). Zato ni čudno, da sv. Avguštin hrepeni po tej sreči z be- sedami:"Nemirno je naše srce,dokler ne počije v Tebi." Da nebesa so, s Svetim pismom ni težko dokazati. Nas pa zani- ma, ali so tudi nebesa dokaz božje pra- vičnosti. Tudi to resnico lahko dokazu- jemo s Sv. pismom.
Ps 10,5-7: Gospod presoja pravične in krivične. Na krivične bo poslal žgoč ve- ter, žareče oglje in žveplo bo njihova usoda. Zakaj Gospod je pravičen in do- bro plačuje, pravični ga bodo gledali v veselju. Psalm izraža Božjo pravičnost nad dobrimi in hudobnimi. Dobri bodo zveličani,hudobni pogubljeni. Ista obso- dba bo izrečena ob vesoljni sodbi. Nova zaveza oznanjuje tisto pravičnost, ki dela človeka Bogu ljubega ter se ures- ničuje po milosti z izkustvenim deležem na pravičnosti Boga v Kristusu(Leksikon duhovnosti, str. 467). Človek, ki se vse življenje trudi, da živi to "pravičnost", ne more biti zavržen od Boga,ki mu po smrti obljublja polnost življenja v Njem. Mnoge prilike prav to obljubljajo. Prilika o desetih devicah:Tistim,ki so zamudile njegov prihod,je rekel: Ne poznam vas: (Mt 25,12).Prilika o talentih:"Neuporab- nega služabnika pa vrzite ven v najzu- nanjejšo temo.Tam bo jok in škripanje z zobmi"(Mt 25,30) Prilika o svatbi:"Tedaj je kralj rekel strežnikom: 'Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzu- nanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.'" (Mt 22, 13) Kakor so mnoge prilike polne obljub Božje dobro- te in usmiljenja, so tudi druge,v katerih pa je poudarek na Božji pravičnosti, ki "ne pozna usmiljenja".
In še Ps 11,7: "Zakaj Gospod je pravi- čen,ljubi pravičnost,iskreni bodo gledali njegovo obličje." Ps 1,19: "Pravičen si, o Gospod, in iskren v svojih sodbah."
Naj bo dovolj dokazov iz Sv.pisma. Tudi naš človeški razum nam pove, da ne more biti drugače.Ob smrti drage osebe nas skrbi, kaj je z njegovo večnostjo. Kako ga je Bog sprejel? Poznamo njego vo življenje, ki ni bilo najbolj zgledno. Umrl je nagle smrti, nepreviden. Navzo- če je upanje, ki nam pravi,da ga je Bog rešil po svoji dobroti in usmiljenju. Ker Boga le ni odklanjal, upamo, da je spre- jel zadnjo Božjo ponudbo spreobrnjenja Upamo,da je rešen v vicah.Pomagali mu bomo, da bo čimprej v nebesih. Upamo, da ga je rešilo Božje pravično usmiljenje
Kadar koli razmišljamo o Božji dobroti in usmiljenju, ne pozabimo, da je Bog pra- vičen. Imejmo pa tudi upanje v Božje usmiljenje, ki človeka rešuje in ne po- gublja.

Zdravko Bahor

Prestreževa vsako mašo

Prvi petek.Ravno sem se vrnil z obiskov pri bolnikih.Moja prva naloga: dokončati uvodnik za Oznanila.Zdaj res ne bo tež- ko... Pred kakšno uro sem obiskal dva priletna farana. Ko smo uredili vse, kot se za prvi petek spodobi, sta se začela zanimati,kako je z deli pri obnovi zvoni- ka. Izmenjali smo nekaj besed.In potem reče on:"No,za cerkev bom tudi jaz dal"
Bil sem v zadregi. Pomislil sem na borno kočico, osamljeno in odmaknjeno; sama sta, oba stara... Vse je tako preprosto, staro in skromno...Ko človek pride k tej hiši, pomisli: "Tem ljudem bi moral še sam nekaj dati..." Že sem hotel reči, da njima res ni treba...
Kot bi uganila moje misli,se je zdaj ogla sila ona: "Ne samo ti.Tudi jaz bom dala. Oba bova dala!"
Moja zadrega je bila popolna. Pogledal sem jo... Videl sem žar, blesk v njenih očeh...
Ko sem stopal po stezici do avtomobila, sem premišljeval, ali sem ravnal prav. Odgovoril sem si:Dobro,da nisem ugasnil tistega leska v njunih očeh. In nenado- ma mi je postalo toplo.Vem,že zdaj sta obilo poplačana za svoj dar.S takim ža- rom in ponosom sta darovala-v zavesti, da še lahko storita nekaj dobrega... Na misel mi je prišla uboga vdova in njen dar.
Takšni darovi-s sijajem in žarom v očeh -so največji zaklad... S takim denarjem se da narediti čudež!

"Ta dva dobra človeka bi pa res rada spoznala," si je - potem ko je prebrala gornji tekst - dejala dobra gospa iz čisto drugega kraja,ki pa ima zaradi izkustva bolezni v la- stni družini sočutno srce ter posluh za stisko in dobroto drugih ljudi. Ko ju je spoznala, je predlagala, naj ju spoznajo še bralci in bralke Prijatelja.Tako sva se kar med srečanjem Bratstva v Čanjah odpravila na drugo stran Save, kjer naju je pri novem križu, ki sta ga dala postavili sestra in brat AGATA IN PEPI LISEC, Laze 2, 8294 Boštanj, čakala najina znanka.

Tone je - dan pred blagoslo- vom - spotoma še poslikal "križ" z motivom cvetne ne- delje (Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem), potem pa smo stopili mimo cvetočih kosta- njev v breg proti samotni hišici. To, da Agata skoraj nič ne sliši in tudi vidi zelo slabo, Pepi pa čisto nič, in da sva bila prvikrat v hiši, ni preveč oviralo pogo- vora. Drugače sta oba zadnje čase bolj nezaupljiva do obiskovalcev, ker so ju pred kratkim zopet okradli. Okrasti dva stara človeka,ki ne vidita in se le z naj večjo težavo še premikata na samoti ob robu gozda; kdo le more biti tako po kvarjen?Težko njemu pred Božjo sodbo! Njuna hišica je sicer kar najbolj prepro- sta,a diha vernost in domačnost.Agata in Pepi se branita,da nimata kaj pove- dati, a svoje in najine znanke Silve ne moreta prepričati. Agata sicer ne sliši, Pepi pa ne vidi, toda kako se dopolnju- jeta! Zato doživljata življenje drugače: Agata vidi,njen brat Pepi pa sliši-in gre. Pogovor je bolj glasen, začnemo pa ga tudi nenavadno. Tone namreč pritisne na fotoaparat in zabliska se. Agata takoj ukaže bratu: "Lepo se drži!" To seveda sproži val smeha nas vseh.Kljub gluhoti odgovarja Agata, Pepi le sem in tja kaj doda.

Rad bi, da bi najprej kaj povedali o novem križu. Videli smo ga spodaj pri cesti in zelo lep je. Še nikjer ni- sem videl takega križa, da bi bila na njem upodobljena cvetna nedelja.
Stari križ je bil že zelo ubog. Pa Jezusa so ukradli. Odločila sva se,da napraviva novega.Sliko je napravila Irena Ameršek mlada, nadarjena slikarka iz Sevnice. Vam je všeč?

Seveda. Mogoče veste, od kdaj pa stoji stari križ? Kdo ga je postavil?
Najin stric, atov brat. Verjetno se je kaj zaobljubil.

Vidva sta brat in sestra? Sta tu ro- jena? Tu sva rojena,ja.Bilo nas je pre- cej.Tri dekleta in štiri fantje smo odrasli trije pa so še majhni umrli.

Koliko pa vas je zdaj še živih?
Midva sva zadnja. Lani, na angelsko nedeljo, je umrl brat v Adlešičih.

(Silva) Nekoč sem vas klicala po te- lefonu. Niste se oglasili. Mislila sem, da ga niste slišali. A pozneje ste mi povedali:"Ravno sva molila in takrat se ne pustiva motiti."Globoko me je prevzelo: "Kako sveta je molitev za vaju!" Pomislila sem na Križanega v vajini hiški... Tu ima Jezus svoj mali raj. To sem čutila, še preden sem vaju spoznala. Tudi danes, ko sem vam povedala,da pridemo na obisk, ste bili kar malo jezni: "Ja,veste kaj ob devetih je pa maša! In midva hočeva biti pri maši. Spodobi se!"
Res sem tako rekla,saj je praznik svete ga Petra in Pavla.V stolnici so posveče- vali novomašnike. Morala sva poslušati to mašo na radiu Ognjišče. Nobene ne zamudiva, te pa sploh ne!

Mi smo prišli popoldne. Sedaj je pri- meren čas za obisk. Je pa lepo, da daste Boga,molitev in mašo na prvo mesto. Drugače najbrž ne moreta več k maši? Midva prestreževa vsako mašo po radiu. Maša bi morala biti na radiu vsak dan.Saj imajo čez dan dovolj časa za govorjenje. Najbrž župniki ne utegnejo. (Nasmejemo se tej ugotovitvi in utemeljitvi. Vmeša se Pepi in resnob- no doda: 'Ja, ja ti bi rada še župnike komandirala.' Potem se še bolj nasme- jimo. Agata sploh ne zameri.)

Kako pa sodelujeta pri maši. Ali tudi vstaneta, ko je treba? To pa ne, ker sva že uboga. Moliva, odgovarjava, kot da sva v cerkvi. Saj je maša.

Kaj pa prej,ko sta bila še pri zdravju; sta hodila v cerkev? Vedno,tudi pozi- mi v mrazu in snegu! Naš oče je vedno hodil zjutraj v Boštanj k prvi maši, ki je bila že ob šestih. Mi smo šli pa potem,k drugi maši.Že v soboto zvečer smo vse pripravili. Zlikali smo obleko in 'spucali' čevlje.No,saj do Boštanja so bili že spet umazani, a smo jih v reki Mirni oprali. V cerkev smo prišli še kar čisti. Nedelja je bila res nedelja; brez maše nismo bili nikoli.
Pa tudi k polnočnici smo šli vsi. Priprav- ljali smo se že cel mesec prej. Iz bre- zovih vej smo naredili butare ter jih v peči posušili. Na sveti večer smo pa šli z vseh vasi,cele procesije...In z baklami smo svetili. Še sedaj čutim, kako je bilo lepo.
Zdaj je pa ljudem vse odveč. Peš no- beden več ne hodi. Z avtom se vozijo, maše so ob osmih, pa še godrnjajo.

Kako daleč pa je od tu do cerkve, do Boštanja? Pol ure? Pol ure? Uro, pa še dobro je treba stopiti.

Če ne moreta več v cerkev, najbrž več molita? Doma smo vsak večer mo- lili rožni venec, poleti kar zunaj. Mama je molila naprej. Ata nas je naučil 'delat in molit'. To mi je v življenju prav prišlo. 'Delat' je treba 'za preživet', 'molit' pa 'za lepše živet'.. da si miren, srečen,da lahko zvečer zaspiš.
Tudi sedaj moliva. Če zvečer poslušava radio, pa moliva ponoči. Tako mora biti, da lahko zaspiš. Zahvaliti se je treba Bogu za lep dan, dobre ljudi in mašo po radiu.

Kdaj pa so starši pomrli,oče in mama?
Mama je umrla med vojsko, leta 1944 v Kočevju,oče pa šestinpetdesetega leta En brat je moral v vojsko, a je že po štirinajstih dneh padel. Mama je bila vseskozi bolehna, ko pa je zvedela za sinovo smrt, jo je hitro pobralo.

V Kočevju, pravite, je umrla mama? Kako pa to? Ja,veste, smo bili tam, od dvainštiridesetega leta do petinštiride- setega.

Ali niso ljudi tod selili v Nemčijo?
So, samo nas niso, ker je bila takrat,ko so prišli Nemci sem gor, mama bolna in so nas pustili. Potem nam je teta, ki je bila z družino že preseljena, iz Nemčije pisala, da je zelo hudo in da so lačni. Naj se kako izmaknemo. Nekateri so šli pogledat v Kočevje in so povedali da je tam okrog polno prazne zemlje.Pet dru- žin se je preselilo tja. Dobili smo zemljo, nekaj pridelali in hodili delat. Prislužili smo si kravico in vole. Mama je umrla v Kočevju in je tam tudi pokopana.

Kako pa je bilo takrat v Kočevju. Ste hodili v nemško šolo?
Pepi: Jaz sem delal v rudniku, toda na površju. Neka firma iz Ljubljane mi je dala delo.
Agata: V nemško šolo nismo nič hodili. Hodili smo delat na državne njive. Bilo pa je hudo. Tudi bombardirani smo bili. Jaz sem bila ranjena.

Pepi, ste vi takrat še videli? Ko sem bil še otrok,sem vse videl in lahko delal. Potem, ko sem bil mlad, sem podnevi še videl, v mraku in ponoči pa ne več.

Kdaj pa se vam je vid tako poslabšal da ne vidite več?
Kakšnih štirideset let je že tega.

Kako to, da ste se po vojski vrnili sem? Na Kočevskem je bolj ravno, tu pa so bregovi... Tu je naš dom! Želeli smo biti doma, v svojem kraju.

In kako je teklo življenje po vojski?
Agata: Nekaj časa sem bila doma, po- tem pa sem petindvajset let hodila 'na šiht.' Na žagi sem delala, najprej kot pomočnica, potem pa sem imela samo- stojno delo. Na cirkularki sem delala, zato sem čisto oglušela. Sedaj sem že osemindvajset let 'v penziji'. Pepi je bil pa doma,pri sestri, ker ni videl. Za pre- živetje imava.

Poročili se niste? Nekaj ponudb je bilo a pijancev nisem marala. Raje sem os- tala kar sama.Zdaj sva pa postala sta- ra. Zdravje peša. Imam rane na nogah. Patronažna sestra hodi na obisk.

Kako pa vaše zdravje, Pepi?
Bil sem v bolnišnici, ker sem imel obrab- ljene kolke, pa so me operirali. Rane so se odpirale in je kar dolgo trajalo, da se je zacelilo. Sedaj pa se mi nabira voda okrog srca in moram vsak drugi dan je- mati tablete. Enkrat me je pa vol udaril in sem bil tudi v bolnišnici.

"Vol?" Ja, kakšnih šest, sedem let je od tega. Kar naenkrat je usekal z glavo najprej gor,potem pa dol in me z rogovi močno udaril v nogo. Hudo je bilo.
Agata: Ravno v soboto proti večeru je bilo. Vso noč sva dajala obkladke na nogo, potem pa sem ob petih zjutraj poklicala zdravnika. En mesec je bil v bolnišnici. Ko je prišel domov, so ga bile same kosti in koža.

Pepi, koliko let pa se je že nabralo?
Osemdeset sem bil februarja;osemdeset

Agata je pa mlajša, kajne?
Bila sem najmlajša. Sedaj ne moreva več delati. Hvala Bogu,imava dobre lju- di, bratove sorodnike - svakinjo Jožefo, njeno hčerko Danico in njene otroke. Nakupijo in nama prinesejo.

Pepi,kje ste pa tako zanimivo palico dobili? Sam sem jo našel in odsekal. Dobra krivka je. (Pepi pokaže, kako še lahko ob pomoči dveh palic gre pred hišo)

Kdo pa sedaj kosi vaš travnik? Vse je videti lepo pokošeno. Sam sem kosil,dokler so me noge še držale. Koso sem dobro sklepal, pa je šlo. Sedaj ne morem več.Sosedovi pokosijo; sorodniki Danijel hodi v Ljubljano v gimnazijo, v Želimlje. Zelo je priden za delo. Pokosi, pripelje drva in pogospodari okoli hiše.

Kako pa za naprej? Se bojite, da bo treba v dom? Za sedaj gre tako. Po- tem bomo pa videli... Moj dom je tu!
Ste bili v življenju kdaj tudi kaj po svetu, na kakšnem romanju?
Na Brezje smo šli vsako leto.
Sta letos tisto soboto, ko je bilo ro- manje bolnikov,invalidov in ostarelih na Brezje,kaj poslušala? Seveda.Ve- dno poslušava.To pa ne zamudiva.Zve- čer poslušava radio Vatikan. Zelo rada poslušava tudi oddajo: Prijatelji radia Ognjišče.
Kaj pa tisto oddajo, ki jo pripravlja Tone Planinšek, vsako tretjo sredo v mesecu, ob pol devetih zvečer, ali jo poslušata? Kdaj je, ob pol devetih? (Izkaže se, da je še ne poznata, potem pa kar ne moreta verjeti, da je nekdo z radia Ognjišče na obisku.)
Kaj bi še rekli tistim, ki bodo brali? Kakšen napotek za življenje boste dali? Najbrž to,da je potrebno delati pa tudi moliti... Kaj še? Pa pošten biti pošten po svetu hoditi. Veste, naju so že trikrat okradli,najprej pred leti,sedaj pa dvakrat. Pridejo kakšni ljudje, sedijo pred hišo, čudno govorijo, da jih nič ne razumeš, potem prosijo za vodo in ko jim jo daš, te okradejo. Če bi vnaprej vedela,bi poklicala policijo. Nazadnje,ko so naju okradli,je eden kar nogo vtaknil med vrata,da nisem mogla zapreti in so naju okradli.
Sedaj vas je najbrž strah. Morate dobiti bolj hudega psa. Tale vaš je preveč prijazen.
Saj je hud, le privezan noče biti. Se pa sedaj bojim. Vedno gledam okrog, če bi bil spet kdo sumljiv, in zaklepam. Še tedaj, ko grem v drvarnico, zaklenem.
Recite za konec še to, kaj je bilo za vas v življenju najlepše? Dobri ljudje, pa to,da sem lahko šla v cerkev.Ko sem še hodila 'na šiht', sem vedno pazila,da mi je ostal dopust za božič. Kadar sem morala tudi v nedeljo delati, mi je bilo vedno hudo in ves teden ni bil pravi.
Župnik vas pride obiskat in vam pri- nese obhajilo. Ste ga veseli?
Seveda. On (op.ur.: Fonzi Žibert iz Bo- štanja) je še mlajši in včasih pride kar z motorjem. Prvič, ko se je tako pripeljal, sem se ga ustrašila in sem kar v hišo šla. Potem sem videla,da je župnik. Rad se pošali in radi ga imamo.

Agato in Pepija še zanima, če je drugod tudi kaj starih ljudi. Ko jima dopovemo, da smo letos imeli že dva pogovora z devetdeset in več let starimi ljudmi, se čudita. Najbrž se jima zazdi, da potem niti še nista tako stara. Težave pač so. Patronažna sestra prihaja dvakrat te- densko, da jima previja rane na nogah. Mučna in boleča je ta nadloga starih. Toda rdeča nit vsega pogovora niso starostne težave, ampak misel na do- broto ljudi in na Boga. Iz njiju izžareva vedrina, ki te prevzame.
Njuna obiskovalka, učiteljica Silva,pove kako svojim malim učencem v šoli več- krat govori o starejših ljudeh in bolnih, ki potrebujejo našo prijaznost in sočut- nost.Tudi o Agati in Pepiju jim je govo- rila. Nekoč pa,ko so spet sedeli in priž- gali svečko v krogu prijateljstva in z nežno mislijo objeli tiste,ki so jih imeli v srčku, je največji razgrajaček v razredu zaupal:"Jaz sem v mislih objel tista dva ko je stric slep in teta gluha." V tihoti so zrli v plamenček... Agata in Pepi sta postala njihova. Dragocena prijatelja! Prišli so prazniki. Takrat so se otroci odločili, da bodo obdarili tudi Agato in Pepija. Poslali so paketek, majhen, a dragocen, ker je bil to dotik otroškega navdušenja in pozornosti.Ob praznične- mu voščilu je učiteljica pripisala:"Nekoč bom stopila v vajino sobico in vaju ne- žno pobožala." Zgodilo se je.
Zaradi pozornosti in dobrote teh malih otrok smo tudi mi, dragi bralci in bralke, spoznali Agato in Pepija.Tokrat naj njun obisk na straneh Prijatelja poboža vas. Tudi če kdo ne vidi, vedite,da kljub sle- poti Pepi na sliki v Prijatelju 'gleda' ne- koliko nagajivo, Agata pa kljub gluhoti zelo dobrodušno. Pa še to vedite: med molitvijo in mašo na radiu se ne pustita motiti.

Na obisku smo bili:Silva Papež,
Vlado Bizant in Tone Planinšek.

Ali stonoga lahko postane veverica?

V knjigi Minuta nesmisla, ki jo je napisal Anthony de Mello, sem prebrala to zgodbo: "Stonoga je šla k modri, stari sovi in potožila,da ima putiko.Prav vseh sto nog jo je bolelo. Kaj naj stori? Ko je sova stvar dobro premislila,je svetovala stonogi, naj postane veverica. Ko bo imela samo štiri noge, bo minilo šestin- devetdeset odstotkov njenih bolečin.
Stonoga je rekla: "Odlično! Sedaj mi pa povej, kako naj postanem veverica?" "Ne muči me s tem," je rekla sova. "Na- kazujem ti samo taktiko."
Gotovo se je tudi vam že zgodilo, da ste zboleli in so vam sosedje, znanci in prijatelji priporočali različne možnosti za ozdravitev. Velikokrat prisluhnem bolni- kom v čakalnici in njihovim medsebojnim nasvetom. S kakšno zavzetostjo sve- tujejo in prepričujejo drug drugega o zdravilnosti vseh mogočih stvari. Kako napačno ravnajo tisti,ki pojedo tablete, ki so pomagale sosedu in mislijo, da bodo tudi njim. Ne zavedajo se, da so določene kombinacije zdravil lahko zelo nevarne. Vznemirjajo me bolniki,ki mi že med vrati ambulante rečejo: "Prehlajen sem in potrebujem samo antibiotik. V dveh dneh moram biti zdrav in nimam časa biti bolan, ker grem na službeno pot. Najboljše je, če mi napišete (pove ime zdravila), ker mi vedno pomaga. Dve tableti sem že kar sam vzel, sedaj pa mi jih je zmanjkalo." Takšno samo- zdravljenje je škodljivo.
Zgodi se tudi, da me pokliče bolnik po telefonu in reče: "Imam rdeč izpuščaj po rokah in nogah. Ker ne utegnem priti k vam,mi,prosim, napišite kakšno kremo in recept pustite pri vratarju." Tako kot stonoga ne more postati veverica, tako se zdravila ne da predpisati brez pre- gleda.
Bolezen je stanje,ki ga želimo obvladati in smo zato pripravljeni marsikaj narediti tako bolniki kot svojci.Kakšna je pravil- na taktika? Tudi zaradi bolezni lahko iz- gubimo ali pridobimo v osebnostni rasti. Bolnica mi je rekla: "Bolezen me je tako izčrpala;vsi moji domači mi gredo na živ ce." Druga bolnica z isto boleznijo mi je zaupala: "Vsak dan si prizadevam,da bo moja bolezen čimbolj ugodno potekala. Redno telovadim, pazim na prehrano, učim se biti potrpežljiva pri spoprijema- nju z vsakodnevnimi težavami zaradi bolezni. Trudim se sprejemati omejeno fizično moč.Počasi se prilagajam druga- čni lastni podobi in iščem smiselne dro- bne zaposlitve. Razveselim se vsakega sončnega vzhoda. Zvečer se Bogu za- hvalim,ker mi je bil še en dan podarjen. Šele sedaj spoznavam, kako dobrega moža in otroke imam.Sedaj več pozorno sti posvečam njim kot nepomiti posodi."
Zdenka Zalokar Divjak je v knjigi Jaz in ti zapisala: "Ravno zato, ker je bolezen huda življenjska preizkušnja,zahteva od nas največ notranje moči. Pomembno se je zavedati, da ima to moč sleherni človek, to pa pomeni, da si jo lahko vsakdo prikliče in uporabi sebi v dobro. Bolezen je lahko začetek novega življe- nja. Mnogokrat lahko bolezen pomaga odkriti zadovoljstvo v takšnih opravilih in dejavnostih, ki jih zdravi sploh nismo opazili."
Tolažiti pomeni v semitskem kontekstu popeljati na vrh, kar pomeni odpirati obzorja, pokazati prihodnost. Bližina je deljenje iste ranljivosti. Zato se je Kri- stus pustil križati in je Marija stala pod križem. Da bi si bili blizu. Da bi vedeli, da si poslej vse delimo in da bi občutili, da smo ljubljeni. Tukaj taktika odpade in ostane samo igranje napeva, ki ga je Ljubezen zapisala v nas.

Janja Ahčin

Nič cerkvenega

Stopil sem v bolniško sobo, kjer sta bili dve bolnici. Ko me je starejša zagledala duhovniško oblečenega, je odločno re- kla: "Nič cerkvenega!" Začudil sem se, pa sem rekel njeni hčeri, ki je stala za posteljo: "Glejte, vaša mama je že pre- cej stara. Lahko bo kmalu umrla. Bi ji lahko podelil kakšen zakrament?" "Ne boste nič opravili. Že sedemdeset let ni bila pri zakramentih."
Opazil sem,da se ženica rada pogovarja pa sem jo dan za dnem obiskoval ter se z njo pogovarjal o čisto navadnih, vsak danjih stvareh. Vsakokrat so bili pri njej obiskovalci, pa so me pustili, da sem govoril z njo. Bila je zelo načitana in razgledana, zato sva se lahko o marsi- čem pogovorila.
Nekoč je bila čisto sama v sobi. Noben obiskovalec ni bil pri njej. Sosedo, so- bolnico, pa so s posteljo vred nekam odpeljali.Spet sva se nekaj časa pogo- varjala o čisto vsakdanjih stvareh. Na koncu pogovora sem jo vprašal: "Mo- goče bi pa uredila z Bogom?" "Zdaj še ne," je odgovorila. Upošteval sem njeno željo, se poslovil in odšel.
Naslednji dan je bil položaj enak. Čisto sama je bila v sobi.Spet sva se prijetno pogovarjala. Na koncu sem jo ponovno vprašal, če bi mogoče želela urediti z Bogom. "Ja," je odgovorila, "ker ste Bo- žji namestnik, mi pa pomagajte." In sva uredila za vsa leta nazaj.
Prej je večkrat rekla:"Kako rada bi umr- la,pa ne morem." Zdaj pa se ji je zdra- vje občutno poslabšalo. Odpeljali so jo na intenzivno nego. Čez dva tedna je mirno umrla.

A. M.

Vsak po svojih sposobnostih in močeh

Bil je večer.Poslušala sem radio Ognjišče Mojo pozornost je pritegnil glas na dru- gi strani sprejemnika. Glas je bil ženski, poln topline in notranjega miru, ki je vel iz odgovorov na zastavljena vprašanja o prehojeni življenjski poti in novo na- stali pesniški zbirki, meni takrat še ne- poznane Marjetke Smrekar. V meni se je utrnila tiha želja spoznati Marjetko.
Sredi študijskih obveznosti ter z njim povezanim nemirom za iskanjem svoje- ga prostora pod soncem sem pozabila na trenutno željo. A Bog je ni pozabil. Očitno se mu ni zdela tako nepomemb- na. In dal mi je veliko več, kot sem ga prosila.
Tam na Zaplani, takrat še ne tako zna- ni,je nekega pomladnega dne sledil prvi stisk roke Marjetki ter po njej in naši sodelavki Poloni mnogim bratom in ses- tram,tako zelo blizu Jezusu v trpljenju in preizkušnjah.
Pred mano je bila avantura. Neraziskan svet odkritega prijateljstva,nenarejenih obrazov, polnih optimizma, povezanih s Kristusovim veseljem do življenja. Vsak brat ali sestra, ki sem ga na novo spo- znala, je bil svet zase, pa vendar del celote, Jezusu najbližje.
Želela sem si stopiti na pot pristnega prijateljstva z vsakim posebej. Tako sem se zopet počutila bliže Bogu in nje govi ljubezni. Sploh pa se nisem mogla načuditi paleti mavričnih barv, ki je od- sevala Božjo domiselnost in iznajdljivost v vsakem bratu in sestri. Tako mi res nikoli ni bilo dolgčas, ampak me je kot magnet vleklo v mavrični krog prijatelj- stva in povezanosti z Bogom.
Seveda so bili prvi koraki negotovi.Kajti navdušenje je bilo veliko,a vprašanje je ostalo:'Kaj lahko jaz dam in prispevam?' Vse, kar sem pretehtala in v svojem tako odmerjenem času lahko postorila, za njih in za Njega ni bilo dovolj. Poču- tila sem se,kot da stojim na mrtvi točki Potrebna je bila odločitev in jasna be- seda, najprej SEBI in NJEMU, nato dru- gim. Če hočem in želim, sem lahko koš- ček celote v krogu bratstva bolnikov in invalidov ter z Njim, ki me je na to pot tudi popeljal. Ko sem spoznala, da ne gre za človeški 'daj - dam', ampak za tolikokrat ponovljeno 'vsak po svojih sposobnostih in močeh', ter da vedno vsak izmed nas le prejema in nič ne iz- gubi, sem olajšano dahnila DA, najprej potiho, nato pa odločno in naglas kot sodelavka Krščanskega bratstva bolni- kov in invalidov.
Zato danes na tem mestu izrabljam pri- ložnost, da rečem HVALA; najprej dob- remu Bogu ter vsem in vsakemu pose- bej,ki je prispeval in prispeva k mozaiku moje osebne rasti ter prepotrebnemu notranjemu miru, ki ga sivi in preveč- krat pusti vsakdan ne bi mogel dati.
Hvala Bogu ter bratom in sestram,ki me bogatijo s svojimi izkušnjami in življenj- skim pričevanjem ter so pripravljeni da- rovati svoj čas, svojo toplo roko, iskren pogled, nasmeh na ustnicah in veselje srca.
Bog pa naj da vsem čim več avanturi- stičnega duha,kajti če kdo med nami še okleva, je na nas, da ga povabimo ter navdušimo s svojo odprtostjo za spre- jemanje drugačnosti in pisanosti med nami.

Sandra Dobovšek

Farni dan na Zaplani 2002

Slike vam bodo približale dogajanje ob far- nem dnevu 2002,ki je bil tokrat prestavljen na drugo junijsko nedeljo. Zadnja majska nedelja, sicer naša tradicionalna,je bila to- krat "zasedena."Zaradi zgodnje velike noči je namreč prišla trojiška nedelja na konec maja in na Vrhniki se ve, da takrat "vse živo, verno in neverno" gre k Sveti Trojici. Ampak farni dan na Zaplani tudi mora biti! In je bil; štirinajst dni kasneje- kljub dežju. Med mašo so tisti, ki imajo navado priti zadnjo minuto ali še kakšno čez, morali prevedriti pod dežniki zunaj cerkve. Za tak dan je cerkev pač premajhna, ampak ve se, da je prava slovesnost takrat, ko se vsi ne morejo zriniti vanjo. Tradicionalna je tudi razstava; tokrat pirhov. Čudovita je bila,še posebej,ko smo lahko teden dni ka- sneje v živo spremljali mojstre in mojstrice pri ustvarjanju. Tradicionalna postaja tudi tombola z majhnimi in velikimi, preprostimi pa tudi dragocenimi zadetki. Kdo si je tok- rat izmislil tekmovanje v zabijanju velikih žebljev (z majhnim kladivcem seveda), se ne ve, vsekakor pa je tudi to bil zadetek v polno. Nasmejali smo se od srca... O vsem kar se je tiste dni dogajalo na Zaplani, bi lahko rekli na kratko: pesem... In glej ga, šmenta,zapis o srečanju je res prišel v ob- liki pesmi. Da pa boste verjeli, da smo na Zaplani tudi molili,dodajamo izvirne prošnje vernikov.
Vsa čast ženskam, ampak glavna zvezda razstave pirhov je le bil moški, Vrhničan Franc Grom,ki vrta v pirhe in ustvarja take mojstrovine, da so nekatere "končale" kar na japonskem cesarskem dvoru. Tisoče in tisoče luknjic v enem pirhu in nastane čip- ka v obliki pirha. "Gromska strela!",bi vzkli- knil kdo. Strele sicer ni bilo, grom pa je bil. Zagrmelo je naslednjo nedeljo, ko so moj- stri in mojstrice ravno končali svoj prikaz, in tudi toča se je vsula... Letošnji farni dan s svojim nadaljevanjem je bil res nekaj posebnega.Naslednji bo najbrž spet kar na zadnjo majsko nedeljo.

v d

Prošnje s farnega dne 2002

1. Gospod, tvoje besede: "Vstani in hodi!" naj bodo spodbuda in moč, da preizkušani bratje in sestre ne bi onemogli pod težo tvojega križa.
2. Veliko je življenj, ki 'škripajo' in na poti do mnogih ljudi se vrata zelo težko odpira- jo. Potrebujejo olje prijaznosti,odprtosti do drugega, modrosti, odpuščanja. Ta vrsta olja je značilna za pravo krščansko življe- nje. Gospod,naj imamo takšno olje ljubezni vedno s seboj!
3. Gospod, prepogostokrat se zgodi, da se zdrav pogled obrne vstran, ko naleti na invalidno osebo. Odpri nam oči, da bomo znali videti v notranjost človeka in ne zu- nanjosti.
4. Mnogi imajo preveč materialnih dobrin, spet druge tarejo drugačne težave, vsi pa hodimo po skupni zemlji. Gospod, prosimo te, da bi bila naša srca na široko odprta in bi z vsemi hodili z roko v roki.
5. Gospod, ti imaš v svojih rokah niti naših življenj. Naj jih spletemo v bratstvo, ki je povezano s teboj.
6. Tako bolnim kot zdravim je dostikrat križ življenja pretežak. Gospod, blagoslovi vse duhovnike in jim daj moči, da bodo v težkih trenutkih vsem ljudem na voljo.
7. Gospod, ti imaš rad vse ljudi. Ko izgubi- mo ljubljeno osebo, nam je hudo. Daj, da nas izgube ne bi preveč prizadele, saj vsi rajni že uživajo sadove tvoje ljubezni.

Irma Malavašič

Farni dan na Zaplani so z darovi za tombolo podprli: Avtohiša Seliškar Vrhnika • Avto- kleparstvo, ličarstvo, optika Avtoservis Tomaž Luštrek,Ladja pri Medvodah • Avto kolor, Drenov Grič • Avtoservis Črešnik, Medvode • Avtotrade Sinja Gorica • Ce- mentni izdelki Jarc, Vaše pri Medvodah • COLF,d.o.o.,Medvode • DG69,Drenov Grič• Drevesnica Na Klancu Špur Roman,Medvo- de • Gasilsko društvo Zaplana • Gorenjka, Lesce • Gostišče Močilnik, Janez Marinčič Vrhnika • Gostilna Mesec Gregor Zaplana • Gostišče Cankarjev hram, Vrhnika • IUV, Vrhnika • Janja Blatnik, Leskovec pri Krš- kem • Kmetijska zadruga Vrhnika • Kombi- nat lesne industrije, Logatec • Krajevna skupnost Zaplana • Krka Novo mesto• LEK Ljubljana • Lesna galanterija Pevc, Trzin • Mavrica, Vrhnika • Mercator poslovni siste mi Ljubljana • Mizarstvo Nagode,Logatec • Mizarstvo Vidmar, Sinja Gorica • Mobitel Ljubljana • Občina Vrhnika • Pekarna Baš- kovč Vrhnika • Petrol Ljubljana• Potovalna agencija Pav, Vrhnika • Martin Rajter, Me- dvode • Restavracija Blagajana, Vrhnika • Revija Prijatelj, Ljubljana • SIPS trgovina s sanitetnim materialom, Trzin • Slaščičarna Berzo Vrhnika • Teleflor Vrhnika • Telekom Slovenija • Trgovina Kara,Vrhnika • Turis- tično romarski urad TRUD, Ljubljana • Uni- chem d.o.o., Sinja Gorica • Zavarovalnica Triglav, Ljubljana • Zlatarstvo Omerzo, Koprivnica, ter številni drugi darovalci, ki v svoji skromnosti ne želijo biti imenovani. Seveda pa zahvala tudi vsem vam, ki ste na kakršen koli način pripomogli, da smo tudi letošnji farni dan lahko uresničili.

Rafko Jurjevčič

Poletno srečanje

Kamniško domžalska skupina KBBI na Zaplani

Postalo je že navada,da se člani Kamniško Domžalske skupine KBBI vsak drugi mesec srečujejo v župniji Jarše. V mesecu juliju so se za ves dan podali na Zaplano, da bi se naužili duhovne hrane, svežega zraka, druženja, klepetanja in veselja, kakor so zapisali na vabilu.
Osemnajst se nas je v soboto, 13. junija, ob deseti uri dopoldne zbralo. Med nami je bil domžalski župnik, g.Tone Kompare,ki je velikodušno sejal Božje seme v naša srca. Svoje duhovno razmišljanje je oprl na evan geljski odlomek o sejalcu, ki je šel sejat. Povabil nas je, naj bomo rodovitna zemlja, voljna sprejeti to Božje seme in naj obro- dimo bogat sad. Zemljo moramo rahljati že skozi vse dni v tednu, da bo potem pri nedeljskem bogoslužju Božja beseda padla na pripravljeno prst.
Po kosilu se je prilegel tudi glas harmonike in sprehod okrog doma. Duhovni del smo popoldne nadaljevali z razmišljanjem o na- šem krščanskem poslanstvu.V luči smernic Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem smo pogledali na tri temeljne kristjanove razsežnosti: oznanjevanje, bogoslužje in karitativno delovanje.Nobeno od teh dimen zij ne smemo prezreti, saj šele vse tri sku- paj oblikujejo dejavnega vernika. Gospod župnik nas je spodbujal, naj proučujemo smernice Plenarnega zbora, saj prinašajo veliko novosti v življenje slovenskega kris- tjana. Če bomo stvari poznali, bomo lahko tudi dejavneje sodelovali pri rasti krščan- skih občestev.
Ob štirih popoldne smo se preselili v dom, kjer je bila že pogrnjena oltarna miza za najsvetejšo daritev. Veseli smo bili, da se nam je pridružil tudi oskrbnik doma Rafko. Bogu smo darovali skrbi in veselje svojih src, ter zahvalo za milosti, ki smo jih ta dan v obilju prejemali. Pod podobo kruha in vina smo se združili z Bogom v tesno vez, ki nam bo v pomoč prihodnje dni.
Dan smo sklenili zunaj v senci ob prigrizku, klepetu in veseli pesmi. Naj omenim še po- seben dogodek dneva.Ena izmed udeleženk srečanja,ki živi sama v sobi doma za osta- rele, je izrazila veliko željo,da bi imela vsaj televizor,ki bi ji krajšal dolge ure negibne- ga ležanja v postelji. Po Božji previdnosti je televizor proti večeru civilni vojak Aleš skupaj z invalidko že peljal proti Kamniku.
Bogu hvala za vse, prav za vse, kar smo ta dan doživeli.

Zlatko Novak

Pot očiščevanja

Duhovni vikend Kančevci,14-16.6.2002

Z veseljem se na srečanjih pridružim bratom in sestram našega gibanja iz Prekmurja in Prlekije. Všeč mi je njihova preprostost, skromnost, pripravljenost za darovanje in dobra volja. Tudi letos sem se jim lahko pri družila na duhovnem vikendu v Kančevcih. Prijeten je bil stisk roke.Izžareval je srečo, veselje,ljubezen,da smo zopet lahko skupaj
Po večerji se nam je pridružil p. Miha Se- kolovnik in nas popeljal po treh duhovnih poteh - poti očiščevanja, razsvetljenja in kontemplacije. Vse življenje smo na poti očiščevanja. Truditi se moramo proti greš- nosti. V nas je veliko neprečiščenega in neodrešenega, kar je vzrok za grešnost. Stalno se moramo boriti proti slabemu.Tudi slaba misel je greh, ker je povod za slabo dejanje. Naše življenje kristjana je enkrat- no in se ne ponavlja. Zato se moramo vse življenje očiščevati, saj je naš cilj Bog.
Za razsvetljenje se moramo truditi z bra- njem, poučevanjem, pogovarjanjem, raz- mišljanjem in razumevanjem Božje besede, zlasti evangelija. Vedeti moramo,kaj je mi- nljivo in kaj ne. Spoznavati moramo Božje darove in jih razvijati naprej.Tudi svoj križ, bolezen in invalidnost moramo osmisliti. Vse življenje mora biti prizadevanje za raz svetljenje.
Pot kontemplacije je najvišje na poti vere. Če se želimo spreminjati,se moramo pustiti nagovoriti Bogu. Deležni smo Božjega pog- leda. To je okus večnosti, kajti hrepenimo, da bi Boga gledali iz obličja v obličje. Mod- rost kontemplacije je v sprejemanju sebe in vstalega Kristusa.
Noč je prehitro minila. Dopoldne se nam je pridružil p.Donat.Predstavil nam je življenje in delo kapucina p. Pija, kajti ravno tisto nedeljo (16. junija) ga je v Rimu papež razglasil za svetnika. Kako globoko vero je imel že kot otrok in potem, ko je stopil v samostan! Koliko odpovedi je bilo potrebno koliko bojev s hudim duhom je imel. Koliko trpljenja je prestal tudi zaradi vtisnjenih ran! Za povrh je imel tudi dar bilokacije,da je bil lahko hkrati na dveh mestih. Imel je tudi dar spreobračanja, ozdravljanja, bra- nja src, znanja jezikov itd. Tudi v skupini smo se pogovarjali o pomenu svetnikov, zlasti v luči p. Pija. Svetniki so nam zgled in s prošnjami se obračamo nanje. Gotovo bo med svetniki kmalu tudi Mati Terezija.
Popoldne se nam je zopet pridružil p. Miha in nam podal misli o usmerjenosti v Boga in usmerjenosti vase. Človek je ustvarjen za Boga. Če smo usmerjeni k njemu, smo tudi bolj povezani z bližnjimi, okolico in naravo. Ustvarjeni smo iz ljubezni-za ljubezen. Čim več ljubezni je v nas, tem manj je strahu. Če pa smo usmerjeni le vase,hitro pademo v greh in zmedo. Za usmerjenost vase so značilni: lakomnost, hlepenje po moči in častihlepnost. Znamenje lakomnosti je, da skrbimo le zase, za druge pa le toliko, koli- kor jih potrebujemo. Kako lakomnost lahko preusmerimo v dobro? Tako, da vse delimo z bližnjimi in se popolnoma izročimo Bogu. Znamenje hlepenja po moči je, če zahte- vamo, da nam drugi služijo in si želimo biti nad drugimi, ter v ospredju. Tudi hlepenje po moči preusmerimo tako, da služimo dru- gim in Bogu. Častihlepni smo, če zahteva- mo spoštovanje le do sebe, se čutimo več vredne in hlepimo po časti. Častihlepje skušamo obrniti v dobro tako, da dajemo priznanje tudi drugim,predvsem pa da čas- timo Boga. Če se kot Marija predamo Bogu se mu bomo pustili voditi.
Ali iščemo Boga ali Božje darove? Smo se kdaj vprašali tako? Na duhovnem vikendu v Kančevcih smo se. Tolikokrat tudi mi se- bično zahtevamo, naj Bog usliši vse naše prošnje.
Po nagovoru smo se razkropili in vsak zase razmišljali o povedanem. Dan smo zaključili s sveto mašo in večerno molitvijo skupaj z gostjo, go. Francisco. Naporen je bil, zato smo kar popadali v postelje.
Tudi na Gospodov dan je bilo pestro in za- nimivo. P.Miha nam je govoril o poteku od- rešenja. Človek ima v sebi zdravo jedro - Božjo podobo.Zaradi grešnosti prvega člo- veka pa je v nas veliko ranjenosti. Težave in slabosti radi potlačimo vase, ker mislimo da nas bo tako manj bolelo. Toda to zapi- ranje vase ni rešitev.Najteže je sprejemati praznino v sebi. Ta je težka, a je po svoje tudi Božji dar. Praznino lahko zapolni le Bog. On nas sprejema z ljubeznijo in tudi mi naj vse, tudi svoje težave, vdano spre- jemamo.
Duhovno osveženi smo se pridružili župlja- nom pri sveti maši s prošnjo, da bi nam to bivanje v Kančevcih dajalo moč in zaupa- nje v vsakdanjem življenju. Po kosilu so prišle na vrsto še narodne pesmi, saj je bil med nami Zlatko s svojo harmoniko. Težko smo se poslovili.
Naj Bog stoterno povrne vsem, ki so se trudili s tem srečanjem, zlasti pa obema patroma, Mihu in Donatu.

Katja Miklič

Vojska tako in drugače

Kot že večkrat v zadnjih letih sem se tudi letos udeležila srečanja KBBI v Škofji vasi A tako dobrodošle kot letos se že dolgo nisem počutila.
Že zjutraj me je prijetno presenetil šofer Janez. Rečeno mi je bilo namreč, da je za- seden in naj bi me peljal nekdo drug. A Janez je prišel.Izredno zadovoljna sem tudi s spremljevalcem Matejem, ki me spremlja že tretje leto in dobro obvlada svoj posel. Tudi v kombiju me je treba držati, da se preveč ne nagibam in padem. S seboj sva vzela tudi moj računalnik.Ob prihodu na sre čanje me je čakal Goran,da ga je popravil.
Bilo je sončno in vroče,toda zopet smo bili pod vojaškim šotorom. Tako smo bili lahko ves dan v senci. Hvala vojakom iz Celja, ki so zopet prisluhnili našim željam.
Ob pol enajstih so kar trije duhovniki pris- topili k oltarju. Somaševanje je vodil jezu- itski pater Marjan Šef. Predstavil nam je življenje in delo v Sarajevu, kjer je bil kar nekaj let. Spodbudil nas je, naj svoje delo, trpljenje in molitve darujemo za žrtve ne- smiselnih vojn ter za uspešno in pravično odpravo vseh hudih posledic.

Imela sem priložnost, da sem z vsakim du- hovnikom izmenjala tudi nekaj besed. Za klepet nimam ravno veliko priložnosti.Živim pač v domu ostarelih, ti pa, na žalost, ne vidijo več prebirati mojih sporočil. Sestre so res še mlade, a one nimajo časa klepe- tati z menoj.
Res sem se razveselila svojih prijateljev in prijateljic, s katerimi smo se zopet videli in poklepetali. Sicer si pišemo in smo v stikih, a osebni pogovor je nekaj najčudovitejše- ga,kar mi človek lahko da.Seveda ni manj- kalo dobre hrane in pijače. Poskrbljeno je bilo za naše želodce in - kar je še pomem- bnejše - za naše duše. Vsaj meni to zelo veliko pomeni. Hvala Veroniki in Lojzetu ter vsem, ki mi omogočijo udeležbo na tem srečanju. Verjamem, da bo to postalo tra- dicionalno in nam bo gospa Veronika še vrst let tako velikodušno odstopala svoje dvorišče.
Vojska lahko ljudem pomaga, lahko pa jih uničuje, odvisno od tega,kdo in kaj ji uka- zuje. Nam, bolnikom,pomaga in nam posodi ter postavi šotor. Da bi vojaki povsod po svetu tako kot nam samo pomagali ljudem!

Dragica Repnik

Trdni kot skala

Na praznik apostolov sv. Petra in Pavla se nas je nekaj članov Bratstva zbralo v Ča- njah pri Sevnici na srečanju na domačiji Urške Zupančič. Pri lepo obnovljeni Marijini kapelici smo najprej imeli sv.mašo,ki je bila za Urškine pokojne starše. Anica in Urška sta prebrali berili. Mašnik - urednik Prija- telja - nas je spodbujal, naj bomo trdni v veri kot apostol Peter - skala. On je prvi izpovedal vero v Jezusa, Božjega Sina, in to takrat, ko so drugi še vsi dvomili. Tudi mi naj bomo prvi, ki bomo pred ljudmi da- našnjega časa izpovedovali vero v Jezusa in jim nasploh bili v oporo.Saj smo kristjani Med mašo smo peli lepe Marijine pesmi.
Po maši smo se iz vročega sonca pred kapelico preselili na 'gank' v prijetno senco Pri kosilu sta se nam pridružila še sevniški župnik in njegov pomočnik. Po kosilu smo se v prijetnem okolju pogovarjali.Naše sre- čanje smo zaključili pozno popoldne, zopet pri kapelici, kjer smo zapeli Marijino pesem ter prejeli blagoslov za pot domov in skozi življenje.
Meni je bilo zelo lepo. Na takem srečanju sem bila drugič in dobila sem veliko moči. Rada bi se zahvalila Urški za povabilo in Anici Radej za prevoz. Takih srečanj si še želim.

Elica Krivec

Deset let gostoljubnosti

Tudi letos sem se z veseljem pridružila na avtobusni postaji v Škofji Loki prijateljem, ki so me popeljali na cilj našega srečanja - v Lahovče, h gostoljubni družini Galjot.
Slovesnost jubilejnega -desetega srečanja se je začela s sv.mašo ob enajsti uri. Tudi letos jo je ob somaševanju še dveh duho- vnikov daroval ljubljanski pomožni škof, msgr. Alojz Uran. Vse zbrane je najprej pozdravil domači gospodar Janez. Ker smo tega dne praznovali dan državnosti,je tudi pridiga izzvenela v mislih na prehojeno pot slovenskega naroda. Na njej so bili pogo- sto deležni notranjih in zunanjih bolečin, zato pa nam je dano Božje svetišče, da se združujemo in posvetujemo. Pri sveti maši so sodelovale pevke iz domače župnije, pa tudi članice in člani iz Bratstva z branjem berila in pozdravom miru.Nekateri imajo res lep dar besede. Pred koncem maše se je voditeljica KBBI Ljubica Zakovšek zahvalila g.škofu, ki nam je obljubil,da bo drugo leto spet prišel, če mu bo Bog le dal zdravja.
Ker je bila ura ravno poldne, smo zapeli Angel Gospodov,nato pa sedli h kosilu.Več kot sto nas je bilo. Veliko dela so imele kuharice in vsi, ki so nam tako skrbno po- stregli. Domači gospodar nas je obdaroval z razglednicami svoje domačije. S škofom Uranom, za katerega vsi vemo, da rad in lepo poje, smo še kar nekaj časa peli pri- ljubljene ljudske pesmi, potem pa je moral oditi. Oglasila pa se je harmonika, petje se je nadaljevalo, vmes pa smo se med seboj pogovarjali. Ker nas je bilo veliko,vsako le- to spoznavaš nove obraze, vedno pa se je lepo pogovoriti s tistimi, ki so ti že znani.
Za sklep se nam je pridružil še urednik Prijatelja. Skupaj z domačim duhovnikom iz Lahovč,g.Ivanom Petričem,ki je bil ves dan z nami, smo zapeli litanije Matere Božje ter prejeli blagoslov.Ob koncu se je voditeljica Bratstva zahvalila družini Galjot za vseh deset srečanj. Kljub obilici dela na kmetiji nam omogočajo,da lahko en dan tako lepo preživimo skupaj. Bolezen domače hčerke oz. sestre gospodarja Janeza je bila povod za takšno dobro delo.Res hvala vsej Galjo- tovi družini! Naj Bog in Mati Božja varujeta vso družino.V zahvalo je gospodarju Jane- zu Ljubica izročila lepo sliko na steklo, delo Janje Blatnik.
Preden smo se razšli vsak na svoj konec, smo si v znak trdne vere in prijateljstva podali roke. K mojemu lepemu doživetju je dodala svoje še prijetna vožnja domov v Žiri, saj smo se z Zlatkom, ki se je ponudil za voznika, za kar se mu najlepše zahva- ljujem, in Marjetko, ki se je peljala z nama, vso pot živahno pogovarjali. Poslovili smo se z obljubo, da se drugo leto spet sreča- mo, jaz pa sem jima zaželela srečno pot v Ljubljano. Domov sem se vrnila zdrava,ve- sela, ker sem spoznala nove prijatelje, in polna energije za nove naloge in dolžnosti.

Nada Stanonik

Kako lahko izrazimo ljubezen

Vsi smo srečni,če smo ljubljeni, če nas ima kdo rad in če nam zna to tudi pokazati oziroma izraziti. Toda kako najti ljubezen?
Ni nujno, da čutimo ljubezen samo do bliž- nje osebe (dekle -fant, mož -žena, otroci -starši). Ljubezen izražamo lahko tudi dru- gače npr.do domačih živali, narave,rožic... Tako preprosto je to in vsi to znamo. Ob- čudujmo naravo in začutili bomo, da je to nekaj, kar nas razveseljuje. Dotaknimo se drobnega cveta in začutili bomo, da je to tisto, kar nam odpre dotok ljubezni. Tudi vrtnice ne podarimo same, pač pa z njo dobro misel in lepo besedo, kar je veliko- krat najbolj pomembno.
Pomislite na trenutke, kako nas je v mla- dosti razveselilo drobno pismo ljubljene osebe. To ni bilo samo pismo,temveč naše misli, ki so se vedno vračale k njemu z lju- beznijo.
Rešitev je torej v tem, da tok ljubezni spro žimo in jo začnemo dajati drugim. Tako je bomo tudi sami deležni.
Samo kdor zna v imenu ljubezni biti zahte- ven do samega sebe, sme zahtevati ljube- zen drugih.
Če želiš dobiti, začni dajati. Nihče pa ne more dati, česar nima.
Če se ne ljubimo med seboj, kako moremo pričakovati, da bomo zanetili ljubezen po vsej zemlji?
Zato naj velja pesem: Ljubi, ljubi, ljubi vse ljudi in tako boš ljubljen tudi ti!

Pepca Mihelj

Niti vročina nas ni zadržala doma

34. romanje na Brezje

Komaj se je poslovil mesec majnik, ko smo pri šmarnicah še posebej častili našo ne- beško Mater, že je bil pred nami junij, ko se z veseljem priporočamo Jezusovemu Srcu. Junij pa je tudi mesec, ko v organi- zaciji revije Ognjišče že leta poromamo v naše svetišče na Brezje, k Mariji Pomagaj, in jo kot velika družina skupaj počastimo s pesmijo in molitvijo ter pri daritvi slovesne svete maše.Ta se že vrsto let posebej da- ruje za bolnike in invalide ter za vse druge zlasti ostarele, ki se ta dan zberemo pred njeno milostno podobo.
Med petjem in rožnim vencem se je kar hitro polnil prostor pred baziliko in v njeni okolici.Hitro je napočil čas,ko nas je v pro- cesiji pred oltarjem pred baziliko pozdravilo veliko število duhovnikov z upokojenim škofom msgr. Jožefom Kvasom na čelu. Za marsikoga nepozabna romarska slovesnost! Gospodu škofu gre še posebna zahvala,saj se je v svoji pridigi dotaknil slehernega, ki je bil navzoč pri tem bogoslužju. Škofove besede so tolažile ter spodbujale hkrati ta ko trpeče, bolne, invalide, kakor vse druge ki nam dan za dnem pomagajo,da laže no- simo križ, katerega nam je naložil Gospod.
Štiriintrideseto romanje si bomo zapomnili tudi po hudi vročini, pred katero smo se skrivali pod dežniki - sončniki ali pa v senci dreves. Zato gre posebna zahvala tudi vsem,ki so se trudili za naše dobro počutje med sveto mašo; posebej proti koncu, ko je pritisnila vročina. Tako nismo bili žejni in smo lahko vzdržali. Hvala pomočnikom za vsak korak, katerega ste naredili, posebej za spremstvo v mimohodu mimo milostne podobe v cerkvi. Vsem naj bo Gospod bo- gat plačnik!
Vsem bralcem Prijatelja kakor tudi vsem ljudem dobre volje želim v svojem imenu kakor tudi v imenu moje matere, da bi lepo in zdravo preživeli poletne mesece.
Prisrčno pozdravljava in želiva vse dobro.

Slavko Breznjek, Murska Sobota

Po dolgih letih je bila med nami tudi vsem poznana "farovška kuharica" Elizabeta Zadravec, ki kljub svoji starosti triindevet- desetih let in dolgoletni odsotnosti še ve- dno ni pozabila obrazov svojih nekdanjih sožupljanov. Ob pesmi in veselih pripovedo vanjih smo se dogovorili, da se udeležimo srečanja bolnih in ostarelih na Brezjah. Z veseljem so se odzvali in 22. junija smo z avtobusom pospremile na romanje dvajset župljanov. Ne smemo pozabiti, da starejši, bolni in invalidni s svojimi tihimi žrtvami in molitvijo bogatijo naše družine in našo žu- pnijo.

Župnijska Karitas Hotedrščica

Župnijo spremljajo z molitvijo

Župnija Dobrepolje-Videm je imela v ne- deljo, 30.junija, srečanje ostarelih in inva- lidov. Župljanov je več kot tri tisoč. Zelo bolne vsak prvi petek obiščeva župnik in kaplan.
Na območju naše župnije deluje Varstveno delovni center v Ponikvah z mnogimi mla- dimi bolniki in invalidi pa tudi ostarelimi lju- dmi.S tem delom so začele sestre usmiljen ke že pred drugo svetovno vojno in zavod zgledno vodile. Po vojni je prišel v roke države.
Z bolnimi in ostarelimi se vsako soboto sre čamo. Radi prejemajo sveto obhajilo. En- krat na mesec se zanje daruje sveta maša Večkrat jih ob nedeljah pripeljejo k deseti maši. Tudi na župnijskem srečanju sta bila dva kombija z oznako VDC Prizma pred cerkvijo dokaz, da so se časi spremenili.
Zavedamo se, da so starejši župljani in invalidi naš dragocen zaklad. Župnijo spre- mljajo z molitvami in darujejo zanj svoje trpljenje. Bog nam daje svoj blagoslov po- sebej po naših preizkušenih bratih in ses- trah. Navzoči so imeli uro pred mašo prilo- žnost sv.spovedi.Za letošnje srečanje smo povabili urednika Prijatelja in predstavnike Krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov Namesto pridige sta nas nagovorili vodite- ljica tega gibanja Ljubica Zakovšek in ena od sodelavk.Čudovito pričevanje! Po razla- gi o pomenu zakramenta je bilo sv.mazilje- nje, vmes pa je vsa cerkev zapela 'O srce Božje' in 'Marija, pomagaj nam sleherni čas'. Zakrament je prejelo veliko vernikov. Srečni smo bili vsi za neizmeren Jezusov dar svete evharistije in sv. maziljenja.
Župnijska Karitas se je dobro pripravila na srečanje in vse udeležence postregla. Pod arkadami župnijske cerkve je bila obložena miza. Župnik Franc Škulj s pesmijo in kap- lan s harmoniko sva povezala vse skupaj v narodno pesem. Kar dolgo smo se zadržali in prepevali. Hvaležni za tako bogato sre- čanje so ljudje odhajali vsak na svoj dom. Z enim stavkom bi rekel: "To je dan,ki nam ga je dal Gospod, radujmo in veselimo se ga."
Naša župnija bo v naslednjem letu začela graditi dom za starejše. Na župnijskem sve tu se veliko pogovarjamo o tem. Iščemo usposobljene ljudi, ki bodo skrbeli za novi dom. Lokacija je blizu župnijske cerkve, ki je središče kulturnega in verskega življenja Vsak dan smo starejši vsi,upanje v nas živi

Marinko Bilandžič

Srečanje na Raki

V nedeljo, 16.junija, smo se zbrali na Raki. Tam je bila sveta maša,ki je bila namenje- na nam, invalidom, in starejšim. Pozdravil in nagovoril nas je bolniški župnik g. Miro Šlibar. V svojem lepem govoru nam je dal spodbudno misel za naše nadaljnje življe- nje. Med mašo je prepeval pevski zbor iz Rake, imenovan Srake. Po maši smo šli na kosilo k Domitrovičevim. Kosilu pa je sledilo še družabno popoldne.
Za razvedrilo so poskrbeli ljudski godci iz Artič. Kar lep čas so nam igrali in peli. Po- poldne je hitro minilo. Bilo je zelo lepo. Oh, ko bi se to spet kar kmalu ponovilo! Upam, da se bo še kdaj.

Andreja Golob,

literarno-novinarski krožek, Center za usposabljanje invalidnih otrok JPV, Vipava

Vsako leto bogatejše srečanje

Kljub letnemu času, ko je dan najdaljši, je ta dan prehitro minil. Toda srce in duša sta si nabrala novih moči. Naj bo ljubi Bog bogat plačnik družini Domitrovič, vsem po- močnikom, duhovnikom za bogato vsebino srečanja v duhovnem pogledu in pevcem za prijetno razvedrilo. Ne nazadnje pa se- veda prisrčna hvala in prošnja za Božje plačilo Marijinim sestram Edith in Heleni, ki sta z vožnjo poskrbeli, da smo se duhovno in telesno bogatega srečanja mogli udele- žiti tudi taki, ki smo - ker nimamo svojega prevoza - za marsikaj lepega prikrajšani in kamor spadam tudi podpisana.

Angelca

Daritev bodi ti življenje celo

Z uvodno pesmijo "Novomašnik bod' poz- dravljen, od Boga si nam poslan", se je v šenčurski cerkvi zadnjo junijsko nedeljo 2002 začela slovesnost nove maše, ki jo je daroval g. Klemen Svetelj.
Gospodovo svetišče je bilo zelo lepo okra- šeno in je sprejelo veliko Klemenovih pri- jateljev, sorodnikov in drugih vernikov, ki smo za novomašnika zbrano molili, prosili in peli. Zelo zgovorno je bilo njegovo novo- mašno geslo:"Daritev bodi ti življenje celo" Simona Gregorčiča. Kot nam je povedal Klemen sam,mu je ta pesniški slavček naj- bolje ostal v spominu. Sama si upam trditi, da si je izbral pravo geslo, kajti Klemen je bil in je še vedno isti. Po besedah mnogih je bil že pred vstopom v bogoslovje zelo dejaven, vesten, vztrajen in priden fant. Tako doma kot v domači župniji, v bogo- slovju in kamorkoli je bil povabljen, se je daroval s svojimi številnimi talenti in pre- prostostjo, ki jo izžareva v vsej polnosti.
V to smo se lahko prepričali tudi mi,njegovi prijatelji,trpeči bratje in sestre,saj se nam je kar dvakrat pridružil in se nam daroval z vsem srcem in močjo na letovanjih v zna- menitem Lignanu.Od njega smo veliko pre- jeli in prav vse ima za vse nas neprece- nljivo vrednost. Ne nazadnje smo se mnogi neskončno razveselili njegovega povabila v sončni, a ne prevroči Šenčur na zares lepo slovesnost, pri kateri je dosegel največji cilj svojega življenja.
"Klemen, postal si duhovnik in daroval se boš življenje celo! Kot ti je v imenu vseh prijateljev invalidov rekla Alenka, se te bo- mo vsi spominjali vedno in povsod v duhu molitve in bomo zelo veseli, ko se nam pridružiš na kakšnem srečanju ali na morju, kjer smo skupaj gradili prijateljstvo, se za- bavali in "tunkali"... do onemoglosti. Bog naj ti povrne in plača zvečnimi darovi!
Na koncu pa še vsi prosimo: "Gospod,pošlji nam še delavcev na svojo žetev!"

Nives Fabčič

Nepozaben dan v Črnučah

Zakonca Tone in Anica Šebenik iz ljubljan- skih Črnuč,ki sta mi že veliko pomagala,sta na svoj vrt povabila in tam pogostila nekaj članov Bratstva. Povabila sta tudi našo priljubljeno pevko Jožico Kališnik, ki nas je vse obdarila s svojimi kasetami in zgoščen kami. V sončnem dopoldnevu je na vrtu, kjer smo sedeli, cvetelo vse polno raznih vrtnic. Tudi brajda je bila v cvetju in so jo obletavale čebele.
Gospa Anica nam je - ker je bil petek- po- stregla s čudovito pripravljenimi nemesnimi jedmi. Vse je bilo tako okusno,da ni ostalo niti drobtine za golobe gospoda Toneta.
Sproščeno smo se pogovarjali in ure so minile, kot bi mignil. Kako lepo bi bilo, če bi bilo več takih srečanj, ki ti dajo vedeti, da smo lahko z zdravimi ljudmi, se z njimi ve- selimo, zapojemo, tudi šalimo in se od srca nasmejemo.
'Bog lonaj!', gospod in gospa Šebenik!

Janja Blatnik

Ostati zvest Bogu in človeku

Hišica pod Storžičem nas je po štirih letih spet sprejela pod svojo streho. Majhna je, a zato toliko bolj domača in topla,še pose- bno, ker smo drug drugemu pomagali in se dopolnjevali ter se trudili graditi prijateljstvo
Tudi naša razmišljanja, posamična in skup- na so šla v to smer:biti odgovoren drug za drugega in ostati zvest Bogu in človeku.
Poleg tega so se naše vezi utrjevale s po- govorom,pa tudi pesem je dala svoj pečat. Vse pa smo strnili na oltar kot DAR pri ma- šni daritvi.
Pridružilo se nam je nekaj novih prijateljev katerim smo z veseljem pomagali, da so se vključili. Oni pa so med nas prinesli nove svežine.
Hvala vsem in upam,da se na Trsteniku še dobimo.

s. Edith

Tretje srečanje na Markovcu

Dnevi so lahko nekaj lepega in nepozabne- ga tudi,če piha burja,in tudi,če je vremen- ska napoved slaba. Kajti zadnjo besedo ima 'Nekdo drug', ki ureja naša pota. Tako je tisti četrtek v začetku junija sonce po- sijalo na nas kljub deževni napovedi. K nama na griček so se pripeljali prijatelji iz časa, ko nas je povezovala s. Mihelangela. Spomnili smo se, da mineva šest let, odkar jo je Bog poklical k sebi, a še vedno njena dobrota in plemenitost živita med nami. Naše prijateljstvo živi naprej!
Radi zapojemo,ko smo skupaj, radi molimo, hvaležni za prejete darove. Radi se pove- selimo vedno na drugem dvorišču katerega izmed nas. Tokrat so bile češnje povod,da smo spremenili življenjski tok, kakršnega preživljamo vsak zase doma. Zbralo se nas je več kot dvajset. Ob pozdravu smo si s stiskom roke dali čutiti tudi toplino srca z obljubo, da se bomo še srečevali. Hvala za obisk in če ne prej ob letu nasvidenje.

Tatjana in Boris Žužek

Klančina bo!

Pred leti sem želel povabiti v našo župnij- sko cerkev svojega dobrega prijatelja na vozičku.Ovira,ki se ji reče-stopnice, je bila žal, prevelika.
To,kar je bilo do nedavnega le velika želja, se je udejanjilo. Cerkev v Šmartnem pri Litiji, katere stoletnico smo praznovali lani in ji nekateri rečejo kar zasavska katedrala je zdaj postala dostopna tudi za gibalno ovirane ljudi.
Kjer je volja, tam je pot; pot, ki vodi tudi preko raznih ovir, nasprotovanj in raznih pomislekov. Na mednarodnem kongresu Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov kjer sem bil tudi sam,je bilo rečeno,da žup nijska skupnost v polnosti ne "funkcionira" če ne omogoči neoviranega vstopa v cer- kev vsem svojim članom. Še več. Rečeno je bilo celo, da takšna župnijska skupnost živi v grehu. Ko smo se tega zavedli tudi člani Župnijskega pastoralnega sveta v Šmartnem, je bilo še vedno nekaj pomisle- kov, češ da bo klančina kazila izgled cer- kve; da se ne splača, ker ni toliko ljudi na vozičkih, da... Kaj mislite,kaj bolj kazi cer- kev, klančina ob cerkvi ali invalid na inva- lidskem vozičku v cerkvi - pred oltarjem?
Odločna in jasna beseda župnika Marjana Lampreta je bila prava odločitev: "Klančina bo!"In nastala je prava uporabna umetnina ki se funkcionalno in lepo vklaplja v pros- tor, kot bi bila tam že od nekdaj. Podobno klančino je župnik Marjan dal postaviti tudi v prejšnji župniji v Kočevju.
Vse preveč slovenskih cerkva je še vedno nedostopnih za invalide,zato bi bilo takšna dejanja vredno posnemati. Župniki,"gospo- darji na svojem terenu", odločitev je vaša!
Na Vidov dan smo postavili še piko na i. Ta dan je bilo srečanje z mašo za invalide, bolne in starejše,po njem pa je škof Alojzij Uran blagoslovil klančino -veliko pridobitev ki bo omogočila neoviran vstop v cerkev invalidom na vozičkih, pa tudi mamicam z otroci v vozičkih in starejšim,ki drsaje pre- mikajo noge. S škofom so somaševali du- hovni pomočnik Bratstva ter domača duho vnika Marjan Lampret in Vinko Klemenc. Poleg bolnikov, invalidov in starejših, ne le iz župnije, ampak iz vse litijske dekanije, so bili pri maši navzoči invalidi na vozičkih tudi od drugod, med njimi paraplegiki lju- bljanske in dolenjske pokrajine in člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Kot se za praznik spodobi, so za postrežbo izvrstno poskrbele dobre žene iz župnije.
Ko sem škofa Urana vprašal o dostopnosti naših cerkva, je med drugim dejal. "Težka dostopnost cerkva bi se povsod lahko rešila. Obstajajo razne rešitve. Če bi bilo več dobre volje in posluha do invalidov in mamic z otroci v vozičkih, bi ti imeli lahko lahek dostop v cerkve".

Tone Planinšek

Srce je hitreje utripalo

Ponedeljek, 13. maj. Dan, kot vsak drugi; nič kaj posebnega. Budilo se je megleno jutro in v zraku je viselo nekaj prijetnega, v pričakovanju nečesa lepega. Na misel mi je prišla moja prijateljica Marjetka. Danes je njen dan. Upala sem, da ji bo uspelo ra- zveseliti ljudi z besedami, ki jih je spletla v kitice svoje nove pesniške zbirke. To so prekrasne besede; misli, ki sežejo do srca in še dlje.
Ljubljana-Šiška, frančiškanska cerkev. Pri- jateljica mi je rekla, da je to velika stavba z malim zvonikom in - nekoliko čudna. Ni čudna,to je Plečnikova cerkev; lepa,velika stavba, skratka, nekaj posebnega.
Začudila sem se, ko sem prišla na dvorišče župnije, kjer je bil med otroki pater Pavle, kot se mi je predstavil. Vsi otroci so vse- vprek kričali njegovo ime, kot da je njihov vrstnik. Ko se je približal čas za mašo, me je eden od sodelavcev Krščanskega brats- tva bolnikov in invalidov odpeljal v cerkev. Komaj sem prestopila prag te Božje hiše, že sem začutila tisti občutek blaženosti.
Pred oltarjem je klečal mlad fant v minist- rantski obleki in na glas molil rožni venec. Zdelo se mi je,da sem ga prej videla zunaj. Seveda, prej je bil na prvi pogled oblečen zelo nenavadno, skoraj površno, tako kot se danes oblačijo mladi 'skaterji', toda v cerkvi je bil čisto nekaj drugega.
Pričela se je maša, ki jo je vodil gospod opat iz Stične. Cerkev je bila polna in opa- zila sem, da je mašo obiskalo veliko mladih družin z otroki,pa tudi študentov in dijakov Po maši pa je bila težko pričakovana pred- stavitev Marjetkine pesniške zbirke.
Iz cerkve smo odšli v prijetno župnijsko dvorano.Nagovoril in pozdravil nas je Tevži Potočnik, ki je tudi vodil program. Napove- dovalec nas je prosil, naj ne ploskamo med nastopi,da ne bi to vznemirjalo nastopajo- če. Mladi fantje, študentje Frančiškovega

študentskega doma, so zapeli Marjetkino pesem, za katero so sami napisali note posebej za to priložnost. Marjetkine pesmi in misli iz ust mladih so zvenele prekrasno. Oktet je še zapel nekaj pesmi in človek skoraj ne more verjeti,da tako mladi fantje znajo zapeti ubrano slovensko narodno pesem, hkrati pa tudi kakšno pobožno.
Kar prehitro je minilo in na koncu se plos- kanje ni in ni umirilo,saj je bilo za kaj plos- kati, ker je bila prireditev prekrasna. Srce je hitreje utripalo, ko si slišal Marjetkine besede,petje okteta in nežen zvok violine.
Kako hitro čas beži, če ti je lepo, saj od prijetnega razpoloženja pozabiš,da si inva- lid, da si bolan.
Samo iz dvorišča župnije me je hči pripe- ljala in že sem zaradi telesnih bolečin izgu- bila tisti lepi občutek.Toda vedno znova in znova ugotavljam,da za vsakim srečanjem, kot je bilo to, postajaš bogatejši v srcu in veri.

Janja Blatnik

Op.: v reviji je bil objavljen skrajšan tekst

Tebi živeti srčno želim ...

V maju je bil zaradi urejanja osebnih do- kumentov na obisku v domovini staršev g. Pedro (Peter) Opeka, argentinski Slovenec misijonar z Madagaskarja in apostol tanana rivskih smetiščarjev.Na tisoče najrevnejših družin z obrobja glavnega mesta Mada- gaskarja je zaradi njegove močne vere in krščanskega poguma že zaživelo človeka vredno življenje. Njegovo delo občudujejo in ga podpirajo tudi mnoge poznane oseb- nosti posebej v Franciji in Monaku. Da bi to delo bilo trajno, je ustanovil združenje Akamasoa (Dobri prijatelji).
G. Peter se je zelo angažiral tudi pri zame- njavi skorumpirane oblasti na Madagaskar- ju, ki je na volitvah izgubila, a se ni hotela umakniti. Kristjan, kakršen je on, pač ne more mirno gledati krivic. Obiskal je svoje sorodnike (Velike Lašče, Begunje pri Cerk- nici) in dal nekaj intervjujev za vplivne slovenske medije, sprejeli pa so ga tudi nekateri najvišji slovenski politiki ter mu obljubili pomoč pri obveščanju svetovne javnosti in vplivnih politikov v Evropi in po svetu glede resničnega stanja na Mada- gaskarju. Razmere se tam,hvala Bogu, se- daj že obračajo na bolje.
G. Peter, ki je lazarist, je za praznik Srca Jezusovega vodil praznično slovesnost v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljub- ljani. S preprostimi in ognjevitimi besedami je nagovoril navzoče. Somaševal je tudi g. Jože Adamič,prav tako misijonar na Mada- gaskarju.Po maši sta se v dvorani Študent skega doma Vincencij pridružila bratskemu srečanju z ljudmi.

V. B.

Povežimo v šopek

Pred nekaj dnevi je bila na televiziji čudo- vita oddaja o Sloveniji in njenih lepotah. Pozornost nekaterih tujih strokovnjakov, ki preučujejo naše lepote, je zbudil travnik. Tisti preprosti travnik, ki se razprostira pred našo hišo ali za njo, in se nam ne zdi nič posebnega.A prav slovenski travniki so prava zakladnica drobnega in pisano pre- prostega cvetja, ki je edinstveno v svetu.
Zato vam poskušam, dragi bralci ustvar- jalnega kotička, v letošnjem letu pokazati, da se tudi iz travniških in gozdnih cvetlic ali grmovnic dá pripraviti lep in občudova- nja vreden šopek, okras, ikebano, drobno cvetlično pozornost.
Naj ne bodo pomembni samo dragi cvetovi iz daljne Nizozemske. Travniki niso daleč. Tudi naši domači ali otroci nam lahko pris- kočijo na pomoč.
Topli poletni dnevi so prava priložnost, da si polepšamo mizo, Bogkov kot, svojo sobo ali razveselimo prijatelja, sosedo, svoje domače ...
Travniki in drobno lepe cvetlice na njem nas vabijo. Lep pozdrav!

Tina Rot

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(10)

Čeprav je ravnatelj učence prosil, naj iz zapleta s profesorjem ne delajo afere, ti niso mogli biti tiho; sploh pa so se počutili zmagovalce. Kdo bi se ne pobahal... Nekaj staršev, ki so bili po rodu z juga, se je na- mrščilo in napeto prisluhnilo pripovedova- nju sina ali hčerke, a so bili zadovoljni z ravnateljevim ukrepanjem.
Nasprotno pa so nekateri slovenski starši tokrat 'pokazali svojo pravo barvo': "Jaz bi jih vse poslal nazaj na jug. Samo delo nam odžirajo," je zlovoljno komentiral Menčijin oče. Kdove kaj ga je tisti dan v službi uje- zilo, da je bil tako slabe volje. "No, saj ne- kateri so kar v redu;radi pomagajo.Naj bo- do vsi skupaj veseli, da so lahko tu," se je nato nekoliko popravil. Menči je bilo žal,da je karkoli omenila, ampak bilo je prepozno.
Na domu pri Sandri je bilo drugače.Na dol- go in široko je do podrobnosti pripovedo- vala o dogodku v šoli in seveda najbolj poudarila svojo vlogo. Vse skupaj pa se je izšlo - v pripovedovanje šal o 'južnjakih'. Sandra jih je nato proti večeru na igrišču navdušeno pripovedovala svojim sošolkam in sošolcem. Začela je kar z Mujotom:Mujo gre v Nemčijo in se zaposli. Čez čas pride domov na počitnice.Sosed ga vpraša,kako kaj nemščina. "Dobro," odgovori Mujo. "Ka- ko na primer pokličeš sodelavca pri drugem stroju k sebi?" - "Komm hier!" Sosed: "In kako mu rečeš, naj gre nazaj?" - "Stopim k njegovemu stroju in mu rečem: 'Komm hier!'" Čeprav otroci niso nič znali nemško, so vsi razumeli šalo in se nasmejali.
Hitro so pritegnili tudi drugi. Blanka se je spomnila šale o avtomatu in jo seveda takoj povedala: Pride Haso do avtomata za sendviče in meče vanj denar. Sendviči prihajajo - deseti, dvajseti, petdeseti... - in ko izprazni že skoraj ves avtomat, ga prijatelj opozori, naj neha. "Pusti me! Prvič v življenju imam pri igri srečo, pa naj sedaj odneham?"
Stresli so še nekaj podobnih šal, ki so vse povzročile salve smeha,njihova vsebina pa je bila norčevanje iz umskih sposobnosti ljudi z juga. Nekaj podobnega kot iz kmeč- kih ljudi pač...Vsi pa se niso smejali. Spre- gledali so, da je eden od navzočih musli- man. Ko so se zavedli, so napako skušali popraviti z novo šalo: "Saj ti nisi Mujo in ne Haso, ampak Nedžo." Vendar so ga pri- zadeli. Ni mu bilo vseeno. Kmalu se je od- peljal s kolesom proč.
"Če bi opazila, da je Nedžo zraven, ne bi povedala tiste šale o Mujotu," je opraviču- joče dejala Sandra po njegovem odhodu.
"Kaj misliš, da jih sicer lahko pripoveduješ in žališ muslimane?" jo je ostro napadla Katjuša. Ta dan se je očitno namenila brez kompromisno braniti vse ljudi z juga.
"Kakor da ti nisi še nikoli rekla nobene šale o Mujotu," ji je oponesla Sandra.
"Sem, pa to ni prav," je odsekala Katjuša, da so jo sošolke začudeno pogledale. "Je mar on kriv, če je musliman?"
"Saj ne bi povedala te šale, če bi opazila, da je zraven?" se je zopet branila Sandra.
"Hinavka, za hrbtom bi se norčevala, v ob- raz pa se delaš lepo" ji je ostro oponesla Katjuša. Očitno se je hotela prepirati.
"Na, pa imamo spet konflikt. Ali se res ne znata lepo pogovarjati?" je spor gladila Franja. "Raje vsi skupaj pomislimo, da gre pri šalah na račun muslimanov za primer rasizma, o katerem smo se menili v šoli."
"Kako, rasizma?" so bili vsi začudeni.
"Seveda,kakšna pa je razlika,če bi bil Ned- žo črnček ali pa je če musliman?Norčujemo se iz njega in mu s šalami dopovedujemo, da je zabit in manj vreden kot mi. Katjuša, se spomniš, kako si zaprla usta ravnatelju, ko si rekla: 'Kakšna pa je razlika med črn- čkom in kraljevićem?' Kako je utihnil? Zdaj pa delamo točno to; norčujemo se iz ljudi, ki so z juga in še druge vere."
"Saj se ne norčujemo, samo šale pripove- dujemo," se je branila Sandra.
"Že, že, ampak zakaj je treba reči Mujo, Haso? Ali pa Nedžo? Zakaj ne rečeš slo- venskih imen? Ker se hočeš norčevati iz muslimanov! Kdo od vas pa sploh ve, kaj pomenijo imena Nedžo, Haso in Mujo?" je gnala svoj prav naprej Franja. Očitno je v zadnjem času kar precej premišljevala o ti stem, kar so se menili v šoli glede rasizma.
"Muslimanska imena pač. Uh, jaz jih vem veliko: Mujo, Haso, Nedžo, Muamer, Amir, Senad, Nihad..." "Džemal." "Dževad,"so kar deževala imena.
"Enver.Hodža," se je zadrl eden od fantov.
"Hodža je priimek; albanski," ga je pokrovi- teljsko popravila Sandra."Ne samo priimek; hodža je ... hodža je, hodža ... Kaj je že hodža?" se ni mogla spomniti. "Muslimanski škof," je zinila tja v tri dni.
"Ne! Škof je, škof je ... ímam, ímam!" jo je nekdo popravil.
"Ne, škof je mufti!" je zakričal spet drugi. Izkazalo se je, da poznajo kar nekaj musli- manskih izrazov, a so vse pomešali.
"Čakajte,govorili smo o muslimanskih imenih Kaj mešate politike in škofe... Muslimani imajo zelo lepa imena. Veste, kaj pomeni na primer Mujo?" je vprašala Franja. Seve- da ni nihče vedel. "Mujo je okrajšano ime od Mustafa, to pa pomeni izbranec; tisti, ki ga je Bog izbral. Ali ni lepo ime? Mi se pa iz tega norčujemo."

"Kaj pa pomeni Haso?" "Kaj pa Nedžo, kaj pa Muamer?" so spraševali vsevprek.

"Lepo po vrsti! Haso pride od Hasan. To je zelo pogosto muslimansko ime in pomeni lep, lepotec. To je arabsko ime. Nedžo pa je okrajšano ime od Nedžad, to pa je reši- tev."
"Kako pa to veš? To si kar izmišljuješ," so se nejeverno čudili sošolci.

"Če ne verjamete, pa nič. Doma imam knji- go z vsemi muslimanskimi imeni in njihovim pomenom. Za vse sošolce in sošolke na šoli, ki imajo muslimanska imena, vem, kaj pomenijo. Zato vem."

"Kaj pa pomeni Muamer? Pa Senad?" "Pa Amir?" je zanimalo sošolce. Zadnji odmev nogometnega prvenstva...

"Muamer je zelo zanimivo ime. To pomeni 'tisti,ki dolgo živi'.Senad pomeni sijaj vere"

"Kaj?" se niso mogli načuditi.

"Večina muslimanskih imen je povezanih z vero, z islamom," je mirno kot učiteljica pojasnjevala Franja.

"Kaj pa pomeni islam?" "Ne, povej prej, kaj pomeni Amir?" "Pa Džemal" so tiščali vanjo.

"Islam, to pa bi že lahko vedeli, pomeni vdanost Bogu. In to je tudi arabsko moško ime.Amir je tudi arabsko ime in pomeni za- povednik, to je tisti, ki daje ukaze. Džemal pa je okrajšano ime od Džemaludin, kar pomeni lepota vere."

"Živa enciklopedija," so se čudili sošolci in sošolke ter kar zijali nad odgovori.

"Ali ni tudi Jasmina muslimansko ime?" je vprašala neka sošolka.

"Ne, ni," je takoj zanikala deklica s tem imenom, "to je čisto slovensko ime."

Franja je takoj zaslutila ost vprašanja in možne posledice.

"Jasmina je slovensko,pa tudi muslimansko pa tudi angleško, nemško, madžarsko, če- ško, srbsko, hrvaško, po svojem izvoru pa perzijsko ime. To je ime rože, ki so jo prvi poimenovali Perzijci."

"Kaj pa Fata?" so spraševali naprej.

"To pa je Fatima, Mohamedova hčerka."

"Kaj pa Sevdžadina, Sevdžidana ali kako je že ime princeski iz šestega razreda," je zanimalo še enega sošolca. Seveda je bil takoj deležen komentarja o zaljubljenosti.

"Sev-di-džana, sevdidžana se reče pravil- no;to pa je turškega izvora in pomeni 'srcu drago'," je zopet mirno pojasnila Franja.

"To je pa kot Dragica," so poenostavili.

Franja je čisto mirno nato vprašala: "Ve še kdo kakšno šalo o Mujotu?" A ni bilo odgo- vora. Bilo jih je sram in so se raje zapodili po igrišču.

"Od kdaj se tako zanimaš za muslimane?" je Katjuša previdno vprašala Franjo.

"Saj se ne. Naletela sem na knjigo in zdelo se mi je zanimivo vedeti,kaj pomenijo ime- na sošolcev."

"Ampak tisto,kar si rekla o rasizmu do mu- slimanov in južnjakov, čisto drži. Muslimani so sedaj sploh izpostavljeni. Šele takrat, ko sam doživiš zasmehovanje, to razumeš. Zdaj to vem."

"Kaj pa je bilo?"

"Nič, ampak tisto danes v šoli in sedaj na igrišču mi je dalo misliti" je odvrnila Katjuša

"Je pa res zanimiva naloga, tole prepozna- vanje rasizma. Super," je nepričakovano navdušeno dejala Franja.Nocoj je ona ble- stela in bilo ji je ljubo. Komu pa ni?

V. S. (se nadaljuje)

Tudi sotrpinom

Prijatelja z veseljem preberem tudi svojim sotrpinom, ki so slepi ali slabovidni. V pris- pevku "Zadnja postaja" vam opisujem svo- je vtise o bivanju v Domu, v katerem sem deset mesecev.
Že iz teh vrstic,draga Pepca,bi lahko skle- pal o vsebini vašega zapisa. Kdor ima pred očmi tiste, ki so glede zdravja, počutja, sorodnikov, osamljenosti ipd. še na slab- šem, kot je sam, bo vedno imel dovolj dela in se bo počutil koristnega. Veseli nas, da vam je Prijatelj v pomoč pri vaših dobrih delih.

Dom - domovina

Po lanski hudi operaciji srca sem ostala ži- va. Bogu hvala! Dobro sem okrevala in vo- lja do pisanja se mi je vrnila. Mnogi me že poznate, saj se vsake toliko časa oglasim; verjetno edina iz Avstralije. Živim v repu- bliki Victoria, ki ima čez tri milijone prebi- valcev, od tega približno 8500 Slovencev.
Imamo pet slovenskih društev,cerkvico sv. Cirila in Metoda,zraven pa dom za ostarele ki se imenuje po prvi redovnici, ki je prišla na pomoč Slovencem(mati Romana Toplak) Dom je letos praznoval deseto obletnico obstoja. Prostora ima za trideset oskrbo- vancev. Slovencev je samo deset. V njem preživlja svojo starost tudi g. Mila Vadnjal. Šteje petindevetdeset let. Umsko je še čudovita. Vsak torek jo pokličem, da pride k molitveni uri v cerkev. Rada jo imam in me vedno čaka.
Sedaj je tu zima, evropsko listje je veter že vse odnesel, avstralskega pa ne. V hribih imamo tudi sneg. Čas tudi tu hitro beži. To pomeni, da nam je dobro. Če smo bolni,pa je noč strašno dolga. Naj ponovim besede,ki jih večkrat izrečem: moja domo- vina je Slovenija, moj dom je Avstralija. Hvala obema.
Hvala za redno pošiljanje Prijatelja! Redno me obiskuje in vse številke zadnjih dvajse- tih letnikov hranim ter jih znova in znova prebiram. Bog vas živi!
Lepo pozdravljam vse, ki berete Prijatelja, posebno bolne.
Spoštovana ga.Anica, veseli nas vaše ok- revanje in tudi v uredništvu rečemo: Bogu hvala! Nadvse zanimivo ste zapisali, da se vam je povrnila volja do pisanja. Nekateri potožijo, da nimajo več volje do življenja, drugi do dela, tretji samo do druženja z ljudmi. Po vaših besedah sodeč obstaja tudi volja do pisanja. Tudi, če jo zmanjka, se lahko povrne.Lepa spodbuda vsem bral- kam in bralcem! K vašim besedam: domo- vina - dom,naj dodam še pridevnik domač. Upam, da je Prijatelj nekaj domačega in da je vsem domač - tudi zato, ker kaže pot tja, kjer bosta dom in domovina združena; kjer si bomo vsi domači, saj si bomo lahko popolnoma zaupali.

Moje edino opravilo

Dolgo se vam že nisem oglasila, čeprav v svojih dnevih veliko mislim na vas in na mnoge poznane, pa tudi nepoznane prija- telje, preizkušane brate širom po naši do- movini.

večerih spominjam vseh, ki sem vas toliko- krat srečevala, vseh trpečih na duši in telesu, osamljenih in zapuščenih.
Molim za prijatelje in tiste, ki so me kdaj prizadeli, saj gotovo tega niso hoteli. Zah- valjujem se Gospodu za tisočere dobrote, darove in neizmerno ljubezen, s katero nas vsak dan obsipa.
K sveti maši ne morem več, jo pa vedno spremljam po radiu. Vsak mesec pa se v svoji sobici srečujem z živim Bogom, ki mi ga vedno prinaša naš duhovnik.
Zdaj,ko so lepi dnevi, grem, opirajoč se na palico, tudi še okrog hiše,da občudujem to

čudovito stvarstvo. V vsakem cvetu, dro- bnem bitju, nasmehu otroka, človeku, ki pride k meni,vidim in občudujem Stvarnika, ga častim in hvalim.
Tudi vam,dragi bratje in sestre po Kristusu želim, da bi v polnosti dojemali to lepoto, s katero se sam Bog sklanja k nam.
Vsem,ki vas imam rada,bi rada podarila le- poto velikonočnega jutra, sonca in upanja, ki ga prinaša. Želim, da bi se tudi tedaj, ko se počutite sami, zapuščeni ali prevarani, zavedali, da je nekje Srce, ki nas čaka. Čaka prav nas, takšne, kot smo, z vsemi slabostmi in vrlinami.
Draga gospa Ivana! Čeprav je velika noč že davno mimo, je tak zapis vedno aktua- len, saj naj bi kristjani vedno bili velikono- čni kristjani - verniki, ki prek križa gremo vstajenju naproti. Glede molitve pa duhov- niki velikokrat rečemo: Hvala Bogu, da mnogi molijo za mene; jaz premalo molim. No, tudi zavedanje o potrebnosti molitve je nekaj, vsekakor pa hvala za vse vaše molitve in tudi za vaše besede. Podarili ste nam nekaj lepega.

"Ta nova"

Moja soseda mi vedno kaj novega pove. Je pač ženska, ki zna iz človeka izbrskati tudi tisto, česar ta ne misli povedati, pa pove, da še sam ne ve, kdaj. No, kdo bi ji zameril; vsak je za kaj nadarjen. Tole zgo- dbo mi je povedala pred dnevi.
V našem domu imamo gospo, ki je vedno sama zase. Nikoli se ne smeji in vedno de- luje nekako zagrenjeno;kakor da se ne mo- re sprijazniti s tem življenjem. Nekoč pa je kar naenkrat postala dobre volje. Vesela si je poiskala tudi družbo,da se je pogovorila. Povprašala sem jo,kako to,da je kar naen- krat tako dobre volje: "Kaj lepega se vam je pripetilo?"
"Ja, pa se mi je res, in to po zelo dolgem času. Verjetno ste opazili,da je včeraj pri- šla v naš dom nova gospa.Lahko bi ji rekla usoda mojega življenja."
"Ali res? Povejte, povejte!"
"No, če znate molčati! Ne bi rada, da se tukaj v domu razve."
"O, nič se ne bojte,pri meni bo dobro spra- vljeno."
In tako je začela pripovedovati: "V mlado- sti sva bili doma iz sosednjih vasi in tako sva se bežno poznali. Takrat je hodil k meni fant iz moje vasi. Kar dve leti sva že hodila skupaj.Med tem sva se večkrat tudi sprla, pa je vsakič prišel nazaj. Tako nisem imela strahu, da bi me kdaj zapustil.
Bila sem zelo lepa in vase zaljubljena. Te- mu primerno sem se tudi obnašala. On se je hotel tudi cerkveno poročiti, jaz pa sem bila drugače vzgojena. No in tako ga po nekem prepiru ni bilo več nazaj. Izvedela sem, da ima drugo. Jaz sem si vseeno mi- slila, da se bo le vrnil k meni. Ampak to se ni zgodilo. Ko ga pa ni bilo več, sem spoz- nala, kako rada ga imam. Nisem ga mogla preboleti.
Sedaj mi je pa nekako v olajšanje, da je tudi njej umrl mož, otroci so po svetu in končno sva obe pristali v domu. Sedaj sva na istem. Vem da ni lepo, ampak jaz vse- eno čutim neko zadoščenje."
Seveda moja soseda ne bi bila to,kar je,če ne bi ob priliki malo potipala tudi "ta nove". Vprašala jo je, če pozna nekdanje dekle svojega moža in če ve, da je tudi ona v tem domu.
"Vem, vem, ampak jaz nisem nič kriva, da jo je zapustil. Za zakon se mora vsak svo- bodno odločiti. Jaz sem imela pač srečo da sem imela toliko let zelo srečnega zakona z njim. Na žalost mi ga je bolezen prehitro vzela. Če pa malo pomislim, se mi ni zgo- dila nobena krivica. Bog mi ga je dal in Bog mi ga je vzel. On že ve, kaj dela in zakaj je tako prav. Tolažim se s tem, da mi je pustil tri dobre otroke in lep občutek,da so vsi srečno poročeni, čeprav so daleč po svetu. Meni so pa tudi ostali lepi spomini na srečen zakon. To pa tudi nekaj velja, mar ne?"
Tudi jaz zgodbe ne bom zadržal zase; ver- jetno se mi že malo pozna ženska družba. Morda bo lahko komu, ki jo bo prebral, v poduk ...

Žiga

V mesecu vrtnic je Božje srce izvolilo tri svoje zveste za večnost. Vera Vrečič iz Bakovec je zadnji čas zelo trpela kot mama-mati. Elizabeta Janežič iz Veržeja je primožila z možem še tri otročke po po- kojnem svaku,potem pa jih je prijokalo pet drug za drugim na svet. Frančiška Keuc iz Gornje Radgone je rodila štiri, a Bog je želel dva otročička k sebi. Eden je moral v dom pod posebnimi pogoji. Kot mati rejnica je vzgojila celo četico ljubezni potrebnih otrok. Bog vsem povrni vse dobro, še po- sebej, da niso računale na denar, ampak delile neizmerno materinsko ljubezen.

Marta

Sončna in vroča je bila junijska sreda (12. 6.2002),ko smo se na veržejskem pokopališ ču poslavljali od mame Elizabete Janežič Mož, pet njunih otrok, med njimi Marta, ki vodi Bratstvo v Prlekiji in Prekmurju, vnuki in vnukinje, tudi iz Nemčije, pa drugi so- rodniki, sosedje in znanci ter nekaj članov Bratstva smo se poklonili mami Elizabeti in

molili zanjo. Bila je globoko verna žena. Iz vere je črpala moč in ljubezen za trdo vsak danje življenje in tudi za prenašanje zdra- vstvenih težav, ki so se nagrmadile po- sebej ob koncu življenja. Zadnja leta je po amputaciji noge preživljala v glavnem na invalidskem vozičku.Pokojno mamo si bomo zapomnili zlasti po njeni gostoljubnosti, saj je vsakogar sprejemala z odprtim in ljube- čim srcem. Tako prijetno in lepo se je bilo pogovoriti z njo. Čeprav je odšla, bo njen duh dobrote,ljubezni in veselja ostal. Hva- la vam, mama Elizabeta, za vse dobro in lepo, ki ste ga delili domačim in tudi nam, ki smo bili skupaj z vami povezani v Brat- stvo. Naj vam dobri Bog poplača za vse dobro, kar ste v življenju storili, in za vse križe, ki ste jih v življenju nosili! Vsem do- mačim, posebej še Marti in Slavici, pa is- kreno sožalje v imenu Bratstva in Prijatelja

Katja Miklič

Že kar številnim našim prijateljem se je na idrijskem pokopališču 22.junija pridružila še Marija Simnovčič (Vodnikova 6). Pospre- mili smo jo k zasluženemu počitku in se ji še enkrat zahvalili za prijateljstvo, za ne- štete molitve, s katerimi nas je spremljala, in za njena dobra dela, ki nam jih je name- njala.
Izhajala je iz številne štirinajstčlanske dru- žine. Življenje ni bilo lahko,a doma nikoli ni manjkalo darežljivosti, ki si jo je prevzela tudi sama. Njeno življenje so spremljale tudi številne grozote, ki jih je doživljala v vojnih časih. A vedno je ostala pokončna ter zvesta Bogu in ljudem.
Ko se je eden od duhovnikov ves slaboten vrnil iz zapora, je prevzela skrb zanj in bila pri njem štirinajst let, vse dokler tudi sama ni zbolela. Potem je bilo njeno delo molitev in klekljanje.Na mnoge je še posebej mislila Kdo ve, koliko blagoslova nam je izprosila prav njena molitev.
Hvala Vam, Mici. Zdaj smo prepričani, da v vsej jasnini zrete Božje obličje. Prosite za nas, da bomo tega deležni nekoč tudi mi.

s. Edith

Nagradna križanka:

Jezusovo naročilo učencem, ki je bistveni sestavni del maše, je geslo tokratne kri- žanke. Dobili ga boste na obarvanih poljih, če boste zaporedoma brali najprej zeleno, nato rumeno, vijolično,rdečo in modro bar- vo, črke pa berite od zgoraj navzdol. Tudi če ne rešujete križank, skušajte - dokler le zdravje dopušča - izpolnjevati to naročilo.

Nagrade 4/2002:

1. Knjiga 'Palme mučeništva'
2. večji lesen rožni venec
3. kaseta ljudskih pesmi (zbor Roženkravt iz Leskovca pri Krškem)
4. knjiga 'Most na drugi breg' (zbirka štirih pesnikov)
5. kvačkan prtič
6. podobice z motivi iz narave
7. obesek za ključe z znakom KBBI.

Rešitev nagradne križanke št. 3/2002:
TRETJI ZAKRAMENT

Nagrajenci 3/2002:

1. CD z duhovno mislijo v oddaji 'Vstani in hodi!' na radiu Ognjišče v letu 2001:Ivanka Zmrzlikar, Hrastje 46, 4000 Kranj
2. knjiga Dnevnik sestre M. Favstine Kowal- ske:Janez Malenšek, Belokranjska 17,1000 Ljubljana
3. kaseta Kanček upanja: Marijan Pišljar, Ravne pri Žireh 3, 4226 Žiri
4. etui za dokumente:Ciril Pogačnik,Dolenja vas 42, 4227 Selca
5. svilen ročno barvan šal:Marija Kuhar,Dr. Vrbnjaka 1 (Dom), 9103 Rakičan
6. podobice z motivi iz narave: Ljubica Zakovšek, Zg.Gameljne 9a,1211 Ljubljana- Šmartno
7. obesek za ključe z znakom KBBI:Terezija Trojar, IX. korpusa 10, 5280 Idrija

Čému se smejejo duhovniki

Novomašnik manjše postave pride kmalu po novi maši nadomeščat nekega župnika. Poletje je, vroče in navaden dan, zato ni v duhovniški srajci, ampak kar v navadni. Ko stopi v zakristijo, mežnar z roko zamahne proti omari za ministrante in reče: "Kar hi- tro se napravi, potem pa nesi še knjige in kelih na oltar!" Rečeno - storjeno. Minist- rantska obleka je kar prava zanj. Potem mirno čaka. Ko je čas za mašo,mežnar za- skrbljeno reče: "Ne vem; ni še tistega go- spoda,ki bi moral priti. Morda se mu je kaj pripetilo..."Tedaj se ministrant-novomašnik ponudi: "Če hočete, bom pa kar jaz maše- val, da ne boste danes brez maše ..."

Pri nadomeščanju župnika v neki župniji duhovnik, ki se kar spozna na svetnike, po maši otroke sprašuje, če poznajo svetnike na stranskem oltarju.Vsi odkimavajo.Potem jim predlaga,naj doma vprašajo svoje star- še. Zopet odkimajo, češ da oni najbrž ne bodo vedeli. "Naj vam torej jaz povem?" vpraša, a ga nek mlajši deček prepričljivo zavrne: "Če mi ne vemo, ki smo tu doma, kako boš ti vedel?"

Kar precej svetnikov upodabljajo z otroki. Med njimi je tudi svetnik na sliki. Njegovim duhovnim sinovom pri nas rečemo lazaristi. Povejte:

a) sv. Valentin
b) sv. Janez Bosko
c) sv. Vincencij Pavelski

a) Po evangeljskem ubožcu Lazarju
b) Zato, ker 'okrog lazijo' in niso doma ta- ko, kot so pravi redovniki po samostanih
c) Po prvi hiši, ki so jo dobili v uporabo.

a) Na ljudskih misijonih, ki jih je uvajal, je neprestano poudarjal, da moramo postati kakor otroci, sicer ne bomo prišli v nebe- ško kraljestvo
b) Čudežno je ozdravil več otrok
c) Bil je pobudnik skrbi za otroke-najdenčke

Pravilni odgovor PP 3/2002: A A A

Za tekmovalke in tekmovalce v pokalu Pri- jatelja uspeti pomeni pravilno odgovoriti na vsa tri vprašanja in osvojiti dvojne točke; za avtorja pa nasprotno uspeh pomeni še koga "sklatiti" z vrha. Če gre za zelo poz- nano svetnico,kot je bila na primer v prej- šnji številki sv.Ana,to niti ni tako lahka na- loga. Pa vendar je tudi tokrat delno uspelo in vrstni red po 3. krogu pokala Prijatelja 2002 je naslednji:

1. - 6. mesto (18 točk): Ana Košir in Frančiška Pavovec (Ljubljana); Boris Rejc, Domžale; Francka Košnik in Zvezdana Zadnik (Škofja Loka); Tomaž Bric,Dornberk
7. mesto (14 točk): Ana Pirečnik, Šmartno ob Paki
8. - 12.mesto (13 točk): Ljubica Zakovšek in Tina Rot (Ljubljana); Danijela Stenšak, Gornji Grad; Terezija Lapajne,Idrija in Tilka Tomažin, Raka
za 12 točk: 13.-17. mesto; za 8 točk: 19. mesto; za 7 točk: 20. mesto; za 6 točk: 21.-31. mesto); za 2 točki: 32-35. mesto. Nekaj tekmovalcev in tekmovalk je še brez točk.

Odgovore pošljite do 1. septembra na naslov: PRIJATELJ,za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Mir vam bodi! (slika napisa)

• Župnijska cerkev, ozaljšana kakor nevesta (okrašena notranjost cerkve)

• Sprejmi ta križ!

Slike, tekst in pozdrav iz novomašne slovesnosti: Tone Planinšek

Zemeljski otroci izražajo svojo ljubezen z rožami. Gospod pa kot glasnike svoje lju- bezni pošilja trne.

Terezija Avilska

(iz zbirke misli o trpljenju: Kakor trpeča zemlja)