Dragi prijatelji!

"Na načelih si boš samo zobe polomil," je nekoč izkušen starejši duhovnik dejal mlaj- šemu, verjetno še nekoliko zaletavemu. Življenjska modrost proti revolucionarnosti mladih...Z leti (ali bo- leznijo) se vsakdo unese. Koliko zaple- tom in težavam v življenju bi se izognili če bi ukrepali bolj počasi in premišljeno Včasih je najboljše, kar moremo storiti, da nič ne storimo. Raznolikost dela res marsikoga -tudi urednika- rešuje,da se mora prej ukvarjati še z mnogimi drugi- mi stvarmi, preden se lahko loti nekega zapleta, ta pa se medtem največkrat uredi kar sam od sebe.
Toda čisto strinjati se kot kristjani z gornjo trditvijo - da si z načeli samo polomiš zobe- ne moremo. Prav gotovo se ne strinja 'teta Pepca',ki je v pogo- voru za Prijatelja dejala tudi: "Naprodaj nisem bila nikoli." Vabim vas, da prebe- rete, kaj vse je zaradi svoje načelnosti v svojem dolgem življenju prestala in koliko sveta obredla.Sedaj že šestnajst let živi v domu upokojencev in že ta podatek bo dal marsikomu misliti.
O načelih pravičnosti še naprej v du- hovni misli (Le za Jezusom hodimo) raz- mišlja g.Zdravko Bahor.Bog je pravičen, je pa tudi usmiljen. Si smemo usmiljenje razlagati kot odstopanje od načel? Naj- brž ne.Očitno je vmes med pravičnostjo in usmiljenjem še en dejavnik - čas. O, pa še kakšen dejavnik vpliva na našo 'načelnost' - strah (Vi nam - mi vam), bolezen (Zdravstveni delavci) - lepa doživetja, čudoviti zgledi in naša vera (rubrike Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, Dogodki, Zveni modro - logo- terapija, Spoznajmo, Naše služenje bratom in sestram, Prizadeti v svojem okolju). Kar nekaj člankov in strani pri- naša,kako načela in njihovo uresničeva nje doživljajo mladi (vtisi iz želimeljske - salezijanske - gimnazije, z obiska v vrtcu - Tone Planinšek - in seveda v nadaljevanki Kamen z gore).
Povabljeni ste torej, da preberete tudi to številko Prijatelja, ob branju kdaj pa kdaj pomislite, o kakšnih načelih govore članki in kakšen je vaš odnos do njih. Ste bolj za pravičnost ali bolj za usmi- ljenje? O tem lahko tudi pokramljamo (Želim si, Mnenja in odmevi). Prijatelj tudi tokrat prinaša načela, a želi ostati prijatelj. Vedno pušča dovolj časa, da spoznanja in dejanja dozorijo.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: planika, foto Klemen Čepič
zadaj: cvetlice v rokah deklice, foto Klemen Čepič

Junij

Sodelovanje med različnimi verstvi za mir na svetu.

Da bi voditelji in pripadniki različnih verstev sodelovali v prizadevanju za svetovni mir na osnovi spreobrnitve src in bratskega dialoga. Da bi si kristjani v moči svojega krsta kar najbolj prizadevali, da bi bili v svo- jem okolju sol zemlje in luč sveta. Da bi se prvoobhajanci in birmanci ter njihovi starši in botri zavedali veličine zakramenta, ki ga prejemajo.

Julij

Religiozna umetnost - upodabljanje skrivnosti Boga.

Da bi umetniki po svojih najboljših močeh pomagali današnjemu človeku ponovno odkrivati znamenja Božje previdnosti in ljubezni v stvarstvu. Da kristjanom v Indiji ne bi preprečevali javno izpovedovati svojo vero in svo- bodno oznanjati evangelij. Da približevanje naše države evropski uniji ne bi vodilo k odstopanju tega, kar je slovensko.

Do zadnjega novčiča

Jezus je svojim poslušalcem in po njih tudi nam dajal upo rabne nasvete za vsakdanje življenje. Svetoval je, naj se spravimo s svojim nasprotnikom,še pre- den nas ta prijavi sodišču. To te lahko obsodi na ječo, ki bo trajala, dokler ne poravnaš vsega dolga, kajti: "Ne prideš od tam ven, dokler ne plačaš zadnjega novčiča" (Lk 12, 58). Sodnik, ki te bo obsodil, bo ravnal pravično, ker pravica zahteva,da poravnaš, kar si dolžan. Če imaš zunaj zapora koga, ki ti bo poma- gal, boš morda dolg poravnal v nekem določenem času. Če pa takega dobrot- nika nimaš, boš sam v ječi zelo težko odslužil dolg. Ven te ne bodo spustili, dokler ne boš poravnal vsega. Zato Je- zus svetuje,da se z nasprotnikom pora- vnaš in pobotaš, dokler si zunaj zapora na svobodi.
Jezus v tej priliki omenja posvetnega sodnika, ki sodi pravično po zakonih. Cerkev z besedami,ki jih je izrekel Jezus utemeljuje svoj nauk o vicah.
Vice, kjer se po smrti očiščujejo duše za neporavnane grehe oziroma kazni, ki so jih z grešnim življenjem zaslužile (niso pa za grehe v svojem zemeljskem življenju zadostile), so verska resnica, ki jo mora vsak član Cerkve sprejeti in verovati.
Res je, da v Svetem pismu ni povsem določenega besedila,ki bi jasno izražalo to resnico. So pa nakazana.Vera v vice je navzoča v Cerkvi že od vsega zače- tka, saj jih omenjajo mnogi cerkveni pi- satelji prve dobe. Luter,začetnik prote- stantizma, je ta del cerkvenega nauka - o vicah - zavrgel. Katoliški duhovniki iz protestantskih dežel pa povedo, da k njim prihajajo tudi protestantje ter pro- sijo za molitve in maše za njihove rajne ker njihova Cerkev tega ne pozna. Nekatere protestantske skupnosti se nagibajo h katoliškemu nauku o vicah.
Ljubezen do pokojnih je bila med kri- stjani vedno zelo živa. Zanje so radi molili. Če ni vic, so molitve za pokojne seveda brez pomena. Sveta Monika je tik pred smrtjo prosila svoja sinova Av- guština in Navigija,naj se je spominjata pri oltarju. Če je duša takoj po smrti zveličana, ne potrebuje molitve in no- bene naše pomoči. Če je pogubljena, je prav tako ne potrebuje, ker naša ljube- zen do pokojnih ne sega do pekla. Že stara zaveza pozna misel, da rajnim pomagamo.Juda Makabejec je zbral dva tisoč drahem srebra in ta dar poslal v Jeruzalem v tempelj s prošnjo, naj za padle opravijo daritev. To je storil,pravi Sveto pismo, ker je prav mislil, da bi bili rajni rešeni greha. Tako lahko rečemo, da nam Juda iz stare zaveze pomaga, da laže sprejemamo katoliški nauk o vicah.
Dejansko je vsaka napaka, kakršnakoli je, nered, in ta izgine šele takrat, ko je odslužena tudi kazen. Pravičnost za- hteva, da krivec poplača svoj dolg do

zadnjega novčiča. Res je, da je Božji Odrešenik s svojim trpljenjem in svojo smrtjo zadostil za vse grehe in za vse ljudi. Ker smo ljudje razumna bitja, je Jezus hotel, naj si pridobivamo milost odrešenja s svojim prizadevanjem in do- brimi deli. Po odpuščenih grehih - smrt- nih ali malih -pa duši še vedno ostanejo časne kazni,ki jih - kolikor jih ni odslužil na zemlji - odsluži v vicah. Kako modro ravna Cerkev, ki nas neprestano vabi k pokori,dobrim delom,molitvi, prejemanju zakramentov in k raznim pobožnostim! Vse to samo zato, da bi čimveč zaslu- žene kazni odslužili tu na zemlji.
Knjige o vicah,na primer Glas iz vic (Lju bljana, 1944), Tolažba vic (Trst,1966), Skrivnost poslednjega usmiljenja (Ljub- ljana, 1943) na splošno omenjajo vice kot dokaz največjega Božjega usmilje- nja. Nauk Cerkve nam v tolažbo pove, da Bog vsaki duši da v zadnjih trenutkih življenja še eno možnost, da se odloči zanj ali proti. Duša,ki sprejme to zadnjo Božjo ponudbo,se je rešila večnega po- gubljenja.V vicah si bo zaslužila nebesa če prej ne,na sodni dan.Te knjige ome- njajo,da je to neskončno Božje usmilje- nje tudi dokaz Božje pravičnosti.
Mnogi Psalmi jasno govore o Božji pra- vičnosti.Psalm 144,7 pravi:"Na vso moč razglašajo Tvoje velike dobrote in se radujejo tvoje pravičnosti."
Psalm 39,11: "Tvoje pravičnosti nisem skrival v svoje srce, o Tvoji zvestobi in pomoči sem pripovedoval."
Psalm 44,7: "Žezlo Tvojega kraljestva je žezlo pravičnosti. Ljubiš pravico in sovražiš krivico."
Psalm 18b, 10: "Gospodovi odloki so stvarni in hkrati pravični."
Vice so kot neizmerno jezero - jasno in mirno, v katerem do dna odsevajo ob- laki,ki jih zaporedoma pošilja Božja pra- vičnost v ozračje noči, ki jim vlada in jih ovija (Tolažba iz vic, str. 65).
V razmišljanju o vicah smo skušali spo- znati resnico o Božji pravičnosti.Ena od šestih resnic, ki jih katoličani verujemo, pravi: BOG JE PRAVIČEN SODNIK, KI DOBRO PLAČUJE IN HUDO KAZNUJE. S to resnico smo začeli letošnja premiš- ljevanja o Božji pravičnosti. Upam, da smo tudi ob verski resnici o vicah spo- znali, da je Bog pravičen. Sveto pismo je polno besedil,ki potrjujejo Božjo pra- vičnost, zato bomo v prihodnjih razmiš- ljanjih skušali poiskati še kakšno bese- dilo, ki nam bo dokazovalo, da je Bog usmiljen in dobrotljiv, pa tudi pravičen.

Zdravko Bahor

Teta Pepca

Maj je gotovo najlepši mesec v letu. Pomlad, cvetoča dre- vesa, šmarnice, Marijine pe- smi... Je maj lep tudi v domu upokojencev? Pepca Beričič,Glavni trg 13, 1234 Mengeš dokazuje,da je. Toliko dobrega stori, mnogim prinaša najlepšo tolažbo -Jezusa- in to v svojem devet- desetem letu življenja. Občudujejo jo tudi sestre usmiljenke, ki so predlagale, naj Prijatelj prinese pogovor z njo. Pep- ca ima na mesec maj, pa tudi na junij še posebno močne spomine. Podobne spomine ima lazarist g.Jože Mejač,ki se je s Pepco nekajkrat v življenju srečal in to v prav posebnih okoliščinah. Zato je pomagal napraviti tale pogovor.

Prvo vprašanje bi bilo: Kako ste se znašli v domu v Mengšu?

Iz Amerike, kjer sem po begunstvu pre- živela petindvajset let, sem se vrnila takoj, ko sem šla v pokoj - leta 1975. Živela sem pri svoji sestri na našem domu na Rakeku.V župniji sem še deset let pomagala kot katehistinja. Zaupali so mi prvoobhajance, drugi in tretji ra- zred. Moja sestra je lepo skrbela zame. Zelo sem jo pogrešala, ko je po prome- tni nesreči umrla. Sama nisem ravno za gospodinjstvo, že od nekdaj, pa mi je najbolj ustrezalo, da sem prišla sem v Mengeš, v Dom počitka.

In kako to,da ste se odločili ravno za Mengeš, saj je kar daleč od Rakeka? Je bil tu prostor?

Zaradi sester usmiljenk. Že prej,ko sem bila tukaj na obisku, sem si rekla: "Če bom kdaj šla v dom, bom šla v Mengeš" Tu imam namreč nečakinjo, ki je zame izredno dobra in sem bila večkrat pri njej na obisku. Vedela sem, da bom v Mengšu lahko vsak dan šla k maši. Za- me je najbolj pomembno, da lahko grem vsak dan k maši in obhajilu. Tu imam to možnost. Z balkona svoje sobe gledam na sestrsko hišo, kjer imajo tudi kapelo. Zelo sem zadovoljna.

Morda bi na kratko obnovili svoje življenje? Menda ste že kar v devet- desetem letu?

Res je. Rojena sem bila na svetega Jožefa dan leta 1913. Moji starši so bili zelo verni. Že prej sta bili dve deklici in so mislili,da bo tretji otrok fantek-Jožek Mama je zelo prosila Boga, posebej pri povzdigovanju, da bi se rodil fantek in da bi bil duhovnik. Pa sem se rodila jaz. Ampak nekaj duhovniškega tudi jaz na- redim, ko obhajam tukaj v domu. Potem je bil sicer rojen še bratec. Atek ga je bil zelo vesel,a kaj,ko je bil že po nekaj tednih - konec julija - poklican v vojsko ker se je začela prva svetovna vojna. In že 8.septembra je padel. Pisal je izre dno lepo pismo, ki so ga potem objavili po vseh katoliških časopisih. Še sedaj ga hranimo. Oče je namreč slutil, da bo padel. Bilo mu je zelo hudo,ampak bil je popolnoma vdan v Božjo voljo. V pismu je tolažil mamo, naj ne bo žalostna, saj bo pri Jezusu prosil za nas.Bil je prepri- čan, da bo prišel v nebesa. Še dva dni pred smrtjo je bil pri spovedi. V Galiciji, za Karpati, je padel, kot toliko drugih slovenskih fantov in mož. Tudi bratec je tisto leto umrl.

Kdaj pa je mama umrla?

Mama je umrla po evharističnem kon- gresu; julija 1935,zaradi tuberkuloze. V maminem rodu je bilo veliko te bolezni. Jaz sem dvakrat poskušala stopiti v samostan, ker pa sem imela manjšo okužbo na pljučih, me zaradi tega niso sprejeli. Že na učiteljišču sem spoznala in včasih obiskala Frančiškanke Marijine misijonarke na Mirju v Ljubljani. Za 6. januar 1934 smo se dogovorili,da vsto- pim. Vse je bilo urejeno, le k njihovemu zdravniku sem še morala. Ta pa me je odklonil. Sestre uršulinke v Škofji Loki, kjer sem preživela pet prelepih let na učiteljišču,bi me rade sprejele kljub bo- lezni,a jaz sem si želela v misijonski red Doma smo imeli naročene vse katoliške časopise in zelo rada sem prebirala Katoliške misijone ter tudi sama hotela oditi v misijone. Dvakrat sem "rinila" v samostan, Bog pa je vsakič rekel: "Ne!" Kasneje,v Avstriji, bi rada šla h karme- ličankam. Tri naša slovenska dekleta so takrat stopila k njim. Pa mi je spet pre- prečil zdravnik. Sem pa v Ameriki leta 1954 postala karmeličanska tretjered- nica.

Po maturi ste najbrž učili?

Skoraj štiri leta sem morala čakati na državno službo, ker smo vsi, ki smo se šolali na katoliških šolah, pri tedanji ob- lasti bili v nemilosti. To je bil čas abso- lutizma kralja Aleksandra. Če bi imela sokolsko izkaznico,bi hitro dobila službo Ampak jaz nisem bila nikoli naprodaj.Ker je v Škofji Loki, kjer so imele dekliško šolo samo uršulinke,zbolela ena od ses- ter,so me prosile,da bi prišla na pomoč. Rada sem prišla in učila tretji razred: štiriinpetdeset izredno nadarjenih dek- lic, med njimi tudi danes zelo znano dr. Aleksandro Kornhauser. Drugo leto sem učila peti razred, potem pa četrti. V državno službo sem prišla šele februar- ja 1937 in to v prelepe Slovenske go- rice k Sveti Ani. Čudoviti ljudje! Vsi so lepo po krščansko pozdravljali: "Hvaljen Jezus!" Tudi tam je bilo učiteljstvo so- kolsko. Vabili so me medse. "Štiri leta sem čakala na službo," sem odvrnila, "veste da zdaj ne bom z vami sodelo- vala." Sem pa pripravila nekaj iger in ljudje so bili izredno hvaležni. Z otroki sem pripravila lep program za materin- ski dan leta 1938.

In kaj ste učili, katere razrede ali predmete?*

Takrat še ni bilo tako razdeljeno po pre dmetih, kot je danes. Bili smo razredni učitelji od prvega do osmega razreda. Dali so mi prvi razred;čez štirideset ot- rok. V kraju je bila tudi Marijina družba in sem sodelovala. Leta 1938 pa so v Avstrijo že prišli Nemci. Ko smo nekoč šli učitelji na izlet k Muri, smo jih lahko videli na drugi strani reke. In že takrat so ljudje govorili, da bodo do Zidanega mostu Nemci, naprej pa Italijani. Mislila sem si: "Ne bom sama tukaj; bom vsaj s svojimi." Vložila sem prošnjo za službo na Rakeku ali v Begunjah pri Cerknici. Tokrat sem dobila službo v Begunjah. Prej ko v dveh letih sem se poslovila od Slovenskih goric.

Če primerjate otroke izpred vojne ter današnje otroke - kaj bi rekli?*

Težko kaj rečem. Veste, k verouku le pridejo bolj pridni otroci. Ko sem po vr- nitvi iz Amerike prišla v veroučni razred so mi rekli: "Tovarišica". Jaz pa sem jim rekla: "Prej sem bila učiteljica, zdaj pa sem teta Pepca." In še zdaj mi marsi- kdo reče tako; tudi v domu.

Kako pa ste preživeli vojna leta?

Takrat sem bila učiteljica v Begunjah pri Cerknici. Stanovala in na hrani sem bila pri stričevi družini. Spominjam se velikega tedna leta 1941, ko se je zače la vojna. Na cvetno nedeljo so Nemci bombardirali Beograd, na veliki četrtek pa so bili Italijani že v Ljubljani. Na Ra- keku so bili takoj, saj je bila tam meja. Na Vrhniki je sicer prišlo do spopada, toda vse skupaj je bilo končano v treh dneh. Naši možje so pribežali domov. Vsi skupaj smo premišljevali, kaj bi. Po- tem sta prišla v Begunje dva moža iz Ljubljane in rekla: "Možje, zdaj gremo v hribe, k Svetemu Vidu in se bomo or- ganizirali proti Italijanom." Toda kaj naj bi stric napravil? Kot vsak večer smo molili rožni venec in se skupaj odločili, da ne bo šel. Jaz sem kar čutila, da je to že komunizem. Partizani so se začeli organizirati in brali smo o njihovih žrt- vah. Maja 1942 so prišli in odpeljali mo- jega strica. Posredovala sem v Ljubljani pri znancu učitelju-vodilnemu komunistu da so strica izpustili. Neizrečeno smo bili žena in otroci ter vsi srečni, ko se je po nekaj strašnih dneh vrnil domov. Od stričeve aretacije dalje si nisem več upala prespati v Begunjah in sem se raje vsako popoldne s kolesom vozila v Begunje; vedno z velikim strahom pred partizani.

Ste med vojno kdaj doživeli kaj hu- dega?

Bilo je nevarno.Nekoč,ko sem se peljala v šolo, me je ustavil komunist s puško in mislila sem:"No,zdaj je pa prišla moja ura." Eno od naših učiteljic iz Katoliške akcije so namreč že ubili. Vedela sem, kaj delajo in sem zato prestajala smrtni strah. Vendar so me izpustili. Posebno hudo je bilo leta 1943, po kapitulaciji Italije.
Petnajstega septembra so partizani zavzeli Begunje in pričel se je strašen križev pot. Med drugimi so odpeljali tudi mojega strica, pa gospoda župnika in eno naših učiteljic; pozneje so jih pobili na Kočevskem. Takrat sem že učila na Rakeku; vse do 3. maja 1945, ko sem bežala pred "svobodo". Ker so partizani šolo zažgali,sem učila v neki kmečki hiši le vsak ponedeljek in četrtek dopoldne.

Kako pa se spominjate tistih tragič- nih dni leta 1945?

Dobro se spominjam, da sem v ponede- ljek, 30.aprila dopoldne,še učila, potem pa se z vlakom odpeljala v Ljubljano. Stolnica je bila vsak večer nabito polna Ljudje so vneto molili. V Ljubljani je bilo veliko beguncev. Upali smo in govorilo se je celo, da bo prišla pomoč; da bodo prišli Angleži in bomo osvobojeni.Ponoči sem prišla domov. Še isti dan,v četrtek pred prvim petkom (danes, 3. maja, je ravno sedeminpetdeset let) smo odšli od doma. Jaz sem bila v Katoliški akciji in vedela sem, kaj je brezbožni komuni- zem. Tudi v šoli sem bila odločno proti komunizmu.
Hodili smo celo noč. Zjutraj smo bili nad Borovnico. Potem smo nadaljevali do Ljubljane. Nemci nas niso pustili naprej, tako da smo šli dalje šele v nedeljo.Dva dni sem prenočila pri znancih. Prijate- ljica, tudi učiteljica, me je vabila: "Daj, ostani pri nas, bomo rekli, da si naša služkinja." "Joj," sem rekla, "ne ostanem za nič na svetu!"
Potem smo šli proti Ljubelju. Šla sem čez vrh, nekateri pa so šli skozi tunel. Na vrhu smo bili sami civilisti in nobene obrambe. Prišli so ljudje iz Borovelj in povedali,da so tam partizani in da bodo prišli gor. Ustrašili smo se. Predlagala sem: "Molimo litanije vseh svetnikov,da se bomo pripravili na srečno smrt ali pa na rešitev." In povem vam, zlepa nismo tako molili,kakor tam.Partizani niso prišli Zjutraj pa so prišli naši fantje.Kako smo jih bili veseli. Skoraj cel moj razred,tisti ki sem jih v Begunjah učila v šestem, sedmem in osmem razredu, je bil v Ru- pnikovem bataljonu. Kasneje so skoraj vsi končali v jamah, najbrž v Teharjah.
Potem smo šli doli na Koroško, v Vetrinj Nekatere naše so zajeli še med to pot- jo, mi pa smo srečno prišli. Tam smo bili kar na prostem. Bog nam je dal lepo vreme. Tri tedne smo bili tam,pa nobe- nega dežja. V Vetrinju sem hitro našla cerkev.Drugi dan sem že šla tja. Potem pa so naši organizirali, da smo imeli ma- še. Z nami je bilo približno sedemdeset duhovnikov. Cerkev je bila odprta že od pete ure zjutraj, maše pa so bile do dvanajstih. Bolj kot zase nas je skrbelo kako je doma. Cerkev je bila ves dan polna molivcev.

(Jože Mejač) Kako pa se spominjate tistih dni, ko je bilo jasno, kaj se dogaja z vrnjenimi fanti in možmi?

Tridesetega maja smo imeli še večernice Cerkev je bila polna. Duhovnik je šel na prižnico in dejal: "Kar se govori, je res. Naše može in fante so poslali nazaj." Vsa cerkev je zajokala. To je bil eden najhujših trenutkov v mojem življenju, kaj šele za uboge matere, ki so izgubile po več sinov... Največ ljudi pa je zve- delo resnico pri prvi jutranji maši na praznik Svetega Rešnjega telesa.Potem si videl samo še črne rute. Šestindvaj- setega junija so nas prepeljali v tabo- rišča, največ v Lienz na Tirolskem. Tam sem učila osmi razred. Med učenci sta bila tudi Srečko Gaser in Marjan Loboda

G. Mejač: Midva sva se spoznala v de- lovnem taborišču St.Gertraud pri Wolf- sbergu. Tam je bilo taborišče za ljudi raznih narodnosti. Prišli so že prej, med vojno. Od Slovencev jih je bilo največ iz Vranje Peči in Zlatega Polja (Brdo pri Lukovici).Nemci so jim požgali vas in jih izselili. Mene so poslali tja, ko so naši zvedeli, da so tudi Slovenci v tistem taborišču. Ker se niso imeli kam vrniti, nekateri pa se tudi niso hoteli vrniti za- radi komunistične oblasti, so bili še kar v taborišču. Niso imeli niti verske niti šolske opore; nobene stvari. Rečeno mi je bilo, da bom imel v taborišču hrano in stanovanje, a vodja taborišča ni o tem nič vedel. Tamkajšnji župnik pa je bil na srečo zelo dober človek, čeprav je bil po rodu Nemec. Sprejel me je na stanovanje. Po štirinajstih dneh smo že imeli mašo v župni cerkvi.Ob šestih zju- traj je bila maša in cerkev se je napol- nila z našimi ljudmi. Pa jih ni bilo tako veliko. Vse je šlo v cerkev. Imeli smo celo organista in zbor. Že po prvi maši je prišel k meni župnik in dejal: "Kakšno 'coprnijo' pa si napravil? Jaz sem jih hodil tri leta vabit v taborišče, pa niso prišli." Bilo je tako lepo, da so tudi ne- kateri Avstrijci prišli že zjutraj k tisti maši. Všeč jim je bilo petje, morda so nekateri tudi kaj razumeli.Jaz sem začel potem tudi učiti otroke. Zaradi tega, ker v šoli ni bilo prostora za nas,nam je župnik spraznil stransko kapelo. Odnesli so vse svetnike in jaz sem imel tam učilnico. Nekateri otroci so znali pisati, drugi pa ne. Tako sem jih učil. Drugo mi je kar šlo, kako otroka v prvem razredu naučiti brati, pa nisem vedel. Tako sem prosil za pomoč, za učiteljico, in vi ste prišli.

Kako pa se vi spominjate tistih me- secev?

V Lienzu so mi naši rekli:"Ti si bila zme- raj bolj misijonskega duha. Morda bi pa ti šla v St.Gertraud učit slovenske ot- roke?" Med mašo sem premislila in se odločila,da grem.Potem sta me dr.Basaj in dr. Bajuk 17. septembra 1945 peljala tja. Zelo sem bila zadovoljna, saj ste mi s tem priskrbeli tudi sobico in boljšo hrano. Prvi razred sem učila.Dve učite- ljici, ki sta prišli za menoj, pa sta učili starejše otroke. Pred božičem me je obiskal moj svak.Iz polena mi je izrezljal Jezuščka. Otrokom sem rekla: "Zdaj, ko imamo Jezuščka, se moramo za božič čim lepše pripraviti." Zbirali smo slamice za jaslice. Vse polno jih je bilo. Dobri otroci so bili.
Taborišča so potem počasi zapirali,naj- prej manjša, nato večja. Bila sem tudi v taborišču Lichtenstein v Judenburgu, kjer sem srečala sedanjega ljubljanske- ga nadškofa. V tistem času sem se od- ločila za vstop h karmeličankam. Toda zdravnik mi je zaradi slabih pljuč to preprečil.

Karmeličanke so strog in zaprt red. Kako to, da ste želeli ravno k njim?*

Ne vem; najbrž zaradi Male Terezije, ki jo imam zelo v čislih. Vedno sem rada molila in hodila k maši. Zelo malo dni v mojem življenju je bilo, da nisem bila pri maši.

Na začetku ste omenili, da ste se l. 1975 iz Amerike vrnili v domovino. Kdaj in kako pa ste šli tja?

Iz Avstrije so skoraj vsi že odšli. Jaz sem na koncu pripravljala učne ure v nemščini.Takrat sem dva meseca dobila tudi avstrijsko plačo in sem lahko veliko poslala domov. Ponudili so mi, naj osta- nem v Avstriji in dobim avstrijsko držav ljanstvo.Rekla sem,da bi rada šla naprej najraje v Ameriko. Poslali so me k ame- riškemu konzulu. Ker sama v Ameriki nisem imela nobenih sorodnikov, mi je Catholic Relief Service ponudil na izbiro nekaj krajev. Zaradi jezika sem izbrala Bismarck v Severni Dakoti, blizu kanad- ske meje,kjer je bilo veliko ljudi nemš- kega rodu. Angleščine namreč še nisem znala. Potovali smo z ladjo; dva tedna. Na poti nas je zajel grozen vihar. Tudi to izkušnjo imam. Spomnim se, da sem med viharjem premišljevala, kako ne znam ničesar drugega, kot učiti otroke. Zaradi slabega zdravja so me namreč doma v mladosti 'crkljali'. Zato me je takrat, med vožnjo čez ocean, še bolj skrbelo. Tako sem med orkanom zmolila kesanje in si mislila: "Saj je res najbolje da grem kar na dno... Kdo me bo pa gledal, ko ne znam ničesar delati?" V Ameriko sem prišla 28.marca leta 1950. Skoraj pet let sem bila po taboriščih.

Pet let taborišč?*

Na začetku je bilo zelo hudo. Če nas ne bi Bog ohranjal,bi pomrli. Tako pa nismo bili nič bolni.Še tisti,ki so imeli želodčne težave,so jih ozdravili,ker niso imeli kaj jesti. Bili smo zelo lačni. Nikdar nisem dobila mleka,nikdar nobene solate... Le za otroke so malo bolje skrbeli. Mi smo le opoldne dobili 'čorbo' z grahom, zju- traj in zvečer pa črno kavo in hlebček kruha,ki smo si ga delile tri.Zato še se- daj,v domu upokojencev, težko gledam če hrana ostaja, in se kar jezim, zakaj nam je toliko dajejo.

Ste tudi v Ameriki zamenjali več krajev?

Da. Samo pet mesecev sem bila v Bis- marcku,pri blagih sestrah benediktinkah nato sem odšla v Cleveland. Veste, če človek ne pričakuje veliko, če ne gradi gradov v oblakih, zmeraj dobi več, kot pričakuje.V Clevelandu sem najprej kra- tek čas delala v tovarni kartona, a je bilo veliko prahu in to ni bilo dobro za moja pljuča. Potem mi je g. Godina pri- skrbel delo v zavodu za invalidne otro- ke, malo odmaknjenem iz mesta. Vse je bilo zelo urejeno in lepo. Najprej sem pomagala v kuhinji. Žal pa sem si sama zaprla pot. Potegnila sem se za otroke, ki so dobivali slabšo hrano kot zapos- leni. Zamerila sem se; najbolj kuharici - Slovenki. Bog ji daj dobro, ampak mene ni mogla več videti. Potem sem bila strežnica pri otrocih. Bilo je zelo lepo, a naporno delo.
Kuharica mi je še vedno grenila življe- nje in sem prav zaradi nje začela iskati drugo službo. Drugače bi mogoče do upokojitve "brisala ritke." V stiski sem se, kot že tolikokrat poprej, zatekla k svetemu Jožefu. In se je uredilo. Dobila sem delo v Jolietu kot varuška pri neki medicinski sestri. Ona je hodila k bolni- kom,jaz pa sem za hrano in stanovanje bila v hiši ponoči, da sinčka nista bila sama. Le za obisk vsakdanje maše sem se dogovorila.
Gospa, pri kateri sem bila varuška, mi je pomagala,da sem potem v medicinski šoli,v bolnici Sv.Jožefa, dobila delo kot telefonistka. Služba ni bila težka. Raz- porejala sem tudi pošto za dekleta, ki so študirala. Lahko sem poslušala radio. Vmes sem hodila na tečaje angleščine. Po petih letih bivanja v Ameriki sem do- bila državljanstvo in ker je zelo manjka- lo učiteljev, sem po dolgih letih zopet prišla do svojega poklica in začela učiti. Prvo službo sem dobila na neki novi katoliški šoli v Chicagu. Po dveh letih sem se vrnila v Joliet, tako da sem tam učila kar sedemnajst let. Razredi so bili velikanski, tudi čez petdeset otrok. Bilo je naporno, a zelo lepo. Zelo sem bila srečna.

(G.Mejač) Se spomnite, kako sva se zopet srečala v Jolietu? Pogovarjala sva se o rasizmu in boju črncev za svoje pravice.Zelo ste jih zagovarjali

V vsakem razredu sem imela kakšnega 'zamorčka'. Nekateri so bili res malo bolj 'težki', pač zaradi razmer, v katerih so živeli. Tedaj je bilo še veliko zapostav- ljanja črncev. Spominjam se, kako je nekoč na stadion v Chicagu prišel veliki borec za pravice črncev, Martin Luther King. Iz Jolieta sem šla tja. Pred stadi- onom so nas ustavile ženske, ki so bile pri Ku Klux Klanu. Prepričevale so nas, da je King povezan s komunisti. Kar kregala sem se z njimi in seveda šla na stadion ter ga poslušala. Spominjam se tudi, kako smo šli nekoč z večjimi otroki demonstrirat. Kaplan me je svaril,da bo nevarno, jaz pa sem odvrnila: "Ali ne bi bila to lepa smrt?" In smo šli. Ves čas smo prepevali črnsko duhovno pesem: "We shall overcome."

Ste imeli na šoli tudi invalidne otro- ke ali so bili v posebnih zavodih?*

Ne, le nekega dečka s sladkorno bolez- nijo se spomnim. Mislim, da so imeli po- sebne zavode zanje.

Ste pred upokojitvijo kdaj prišli na obisk v Slovenijo?

Sem, približno desetkrat. Prvič sem bila leta 1963, to se pravi po osemnajstih letih.Zelo sem se bala komunistov.Tisto leto pa sem prišla, ker je moja sestra imela infarkt. Nečak, medicinec, me je obvestil. Imela sem zlato sestrico. Bila je blaga kot naša mama. Drugačna kot jaz. Sama dobrota.In rekla sem si: "Tu- di če me ubijejo, grem k njej." Bila je neizrečeno vesela, da sva se srečali. Obiskala sem jo še trikrat,v počitnicah. Umrla je leta 1968.

In potem dokončna vrnitev...*

Trideset let sem bila zdoma, pet let po taboriščih in petindvajset let v Ameriki. Tu, v domu v Mengšu, sem šestnajsto leto, prej pa deset let doma na Rakeku. Nisem si mislila, da bom dočakala še toliko let, kolikor sem bila v Ameriki.

Morda boste pa še več?*

Ah,veste,sedaj pa res že pešam.To ču- tim. Res sem že dolgo tu. Bila sem prva v tem novem prizidku doma. V vseh dru gih sobicah so se stanovalci že zame- njali in čas je, da se tudi v moji sobici to zgodi...

Pa se kaj bojite smrti? Večkrat v življenju ste bili soočeni tudi z mož- nostjo smrti. Imam občutek, da vas nikoli ni bilo strah, da bi umrli? Kaj pa sedaj?*

Ne, tudi sedaj me ni strah. Vem,da sem na koncu. Kar pričakujem, da ne bom učakala devetdesetega leta, ampak - kakor je Božja volja.Nič me ne skrbi.Vsi moji me že čakajo tam. Hudo mi je pa, ker v domu nekateri umirajo brez za- kramentov. To mi je res hudo.

Ali lahko poveste še kaj o življenju v domu? Kako ga doživljate?

V domu sem zadovoljna predvsem zato, ker lahko kaj dobrega napravim. Najbolj srečna sem,ker mi Bog daje možnost,da lahko prinašam sveto obhajilo.Danes,ko je prvi petek, sem obhajala štirideset ljudi, včasih jih še več,ob nedeljah tudi šestdeset in več. Tudi molimo skupaj. Povezana sem tudi s stiško Bernardovo družino.Vsak dan nekatere žene molimo rožni venec. Imamo tudi precej članic v Bernardovi družini.

Po telefonu ste mi rekli, da sem vas leta 1993 v bolnišnici obhajal, ko sem ob obisku obhajal tudi svojega očeta, ki je bil na operaciji. Kdo bi si mislil, da se bova po skoraj desetih letih takole srečala. Smem vprašati, zakaj ste bili v bolnišnici?

Imela sem raka na ledvici, pa so jo kar ven izrezali in življenje se je nadaljeva- lo. Takrat mi je obhajilo še več pome- nilo. Bog vas je poslal. Že prej pa sem tudi bila na operaciji;na črevesju.Imela sem tumor, pa se je tudi lepo rešilo. Veste,nikoli me ni skrbelo glede zdravja oziroma bolezni in smrti.Saj bomo šli na boljše.
Tole vam bi še rada povedala. Nekoč sem tu pred domom čakala na avtobus. Poleg mene sta čakala tudi mlad fant in dekle. Pa pokaže ona na naš dom in pravi: "Veš kaj je to? Predjamski grad." Jaz pa sem rekla: "To je res, ampak lepše se reče: ČAKALNICA ZA NEBESA."

Morda bi radi kaj posebej poudarili?

Bi. Prijatelja berejo različne dobre duše. Jaz bom kmalu odšla. Kdo pa bo potem nadaljeval to delo? Sestre usmiljenke bodo težko,saj jih je čedalje manj.Rada bi, da bi kakšna upokojena katehistinja nadaljevala moje delo; da bi šla morda kakšna v dom.Tukaj ima velik apostolat To pa bi želela, da bi omenili. In pa se- veda, da bi v domu morala biti kapela. Še vedno je ni, mnogi domovi pa jo že imajo.

Na steni imate poleg slike Matere Terezije in drugih,ki kažejo vašo ve- ro in dobroto,tudi znak Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov ter njegovo geslo: Vstani in hodi! Pred leti je bil objavljen v reviji Prijatelj. Se mogoče spomnite, kdaj ste prvič imeli v rokah našo revijo?

Takoj, ko sem prišla domov. Na Rakeku. Berem veliko, še raje pa molim. To se mi zdi še najbolj pomembno. Prej sem hodila zjutraj k maši v sestrsko kapelo, potem pa še v župnijsko cerkev. Od januarja se pa malo bolj slabo počutim in grem le k sestram. Jezusove besede: Vstani in hodi! pa tudi mene dvigajo. Zelo rada poslušam Radio Ognjišče, po- sebno molitev rožnega venca in oddajo: Vstani in hodi!

Na koncu pogovora smo pogledali še slike. Tistih, ki bi bile najbolj zanimive - iz taborišč,ni. Prehudi časi so bili.Še za jesti ni bilo, kdo bi mislil na fotografira- nje. Iz ameriških časov pa Pepca ima nekaj slik.Z veseljem pokaže tudi sliko s srečanja z nekdanjimi učenci iz Begunj pri Cerknici. Razveselili so jo s povabi- lom.Tokrat smo jo povabili mi vsi skupaj na strani Prijatelja. Nič se ni upirala, ampak storila še eno dobro delo. Hvala, teta Pepca!

Na obisku smo bili Vlado Bizant, Jože Mejač in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Strah

So ljudje, ki se jih - posebej v trenutkih zapuščenosti - polasti strah. Nastopi žalost, negotovost, večkrat tudi obso- janje. Vprašujem (ne samo v svojem imenu), kako pristopiti k ljudem, ki so v strahu? Ali naj jih skušam poučiti,da bo Bog že nekako uredil in jih tako osvobo- dil strahu ali pa naj jih samo poslušam in tako pokažem, da jih sprejemam?

Marjetka

Strah ... Koliko dobrega je že uničil! Mnogi ljudje bi lahko bili svetniki, pa jih je zaviral strah, da jih bodo imeli za do- bre. Tudi za to je potreben pogum: Biti dober.
Ljudje, ki jih je strah, se ne morejo ni- česar resnega lotiti. Mnoge ljudi danes ovira strah pred prihodnostjo,predvsem strah, da ne bodo na pravi poti. Tako propade nešteto dobrih ljudi.
Da gre človek pogumno svojo pot, bolje rečeno - Božjo pot, ni potrebno, da je po naravi pogumen. Pogumen človek je morda po naravi boječ, a je neustrašen v izpolnjevanju Božjih načrtov.Razumljiv je posebno strah pred človeško sodbo. Če ti vzamejo dobro ime, boli. In celo sprijazniti se moraš z mislijo,da madeža na zemlji nihče ne bo več popolnoma opral. Tudi to je zdravilno. Saj če bi ljudje vedeli za vse naše tajne grehe in slabosti, bi imeli še slabše mnenje. A merili in cenili bi s človeškimi merili.
Res: Bog je svetost. A je tudi res, da je Bog ljubezen. In njegova veličina se najbolj razodeva v usmiljenju. Bog vidi tudi tisto, česar ljudje ne morejo videti. On ve, kakšne nas je ustvaril.
On bo sodil po Božje, ne po človeško.
Zato mir! In dostojanstvo kristjana. Ne puhlo in domišljavo. Tisto notranje do- stojanstvo, ki mi napravlja korak trden, da grem mimo posmeha, ponižanj in po- milovanj, ki so lahko prav tako zlobna, kot so obrekovanja; mimo nerazumeva- jočih opomb, praznih, visokih in zlobnih ljudi. Vsak slabič bo laže obstal pred Božjo svetostjo kot pred človeško zlo- bo. Zato me mora najbolj skrbeti samo iskrenost srca. Bog samo to želi, da se predam njegovi usmiljeni ljubezni.
Nasproti strahu se postavlja pogum. Svet danes najbolj potrebuje ljudi z moralnim pogumom. Potrebno je plavati proti toku materializma in uživaželjnosti Tega poguma so zmožni le zreli, skladni in moralno visoko stoječi ljudje z močno duhovnostjo in trdno moralnostjo. In če bodo ti imeli pogum v besedi in dejanju brez vsakega omahovanja iti svojo pot, bodo v nekaj desetletjih potegnili za seboj množice.
Morda nas je strah samo zaradi tega, ker je med nami izginil čut za nadnara- vne vrednote.Ako ima Bog z nami svoje načrte in moramo izpolniti na zemlji svo je poslanstvo, je gotovo največja ne- sreča,če ne hodimo po njegovi poti, če ne izpolnjujemo nalog, ki jih je on na- kazal, ampak iščemo svojo voljo in pot. Prav zavest odgovornosti pred Bogom nam lahko pomaga premagati strah. Kako vendar brodimo po svojih malih skrbeh in objokujemo sami sebe, smo zaljubljeni vase, ko bi morali s svojo vlogo sodelovati pri Božjih načrtih.
Sveti Pavel je zapisal besede, ki nas lahko osvobajajo strahu: »Pozabljam, kar je za menoj in se stegujem za tem, kar je pred menoj in tako hitim proti cilju za nagrado Božjega klica od zgoraj v Kristusu Jezusu« (Fil 3, 13,14).
To so besede moči in poguma ter do- kaz, da je smisel našega življenja le v tem, da gremo po Božji poti in izpolnimo svojo nalogo.
Bolj kot učenost nam je danes potreben pogum.
Strahu se osvobodim, če imam v sebi globoko zakoreninjeno zavest, da me Bog ljudi, pa naj pride karkoli, naj me zadene karkoli. Bog v vsej moji priza- detosti in ranjenosti prihaja k meni. On sam se razdaja. In spričo vseh teh do- kazov Božje ljubezni ne morem ostati hladen.
Odgovor je lahko samo eden: Ljubim. V to je zajeta vera, hvaležnost, upanje. Skratka, vse. "Ljubim" pomeni: darujem se ti, predajam se ti scela in za vselej.
Ko bi bila vsaj odslej to vsebina vsake- ga mojega dneva, vsake ure,ki mi je še dodeljena: Ljubim!
Krščanstvo ni življenje v strahu. Čim bolj bo v nas prisotna ljubezen,manj bo strahu. Bolj pristno bo naše življenje in močnejši bomo.Veličina je ravno v tem, da vztrajaš in vsak dan poklekneš pred Gospoda s preprosto molitvijo: »Gospod osvobodi me strahu,ki me vedno ohromi Daj mi poguma in s tem ljubezni, ki me edina lahko osvobodi.«

Ervin Mozetič

Največ so me naučili bolniki

Zelo všeč mi je podoba žene, ki nosi na glavi veliko košaro. Pod sliko je napis: "Ne molimo za lažje breme, marveč za širša pleča!" Tudi bolezen lahko doživljamo kot breme.Bolniški duhovnik je lahko pomemben spremljevalec,ki naša pleča v bolezni utrdi. Anton Gots je v knjigi Sprejemam križ za- pisal: "Nobenega koraka k Bogu človek ne more storiti sam. Zato moramo biti vedno drug drugemu palica ter opora in si pri vsakem koraku skupaj pomagati naprej."
Kakšnega bolniškega duhovnika si želim? Ko je Jezus umiral na križu, sta Marija in Janez brez besed stala pod križem, a ven- dar sta trpljenje nosila z Njim. Bolniški du- hovnik naj zna umolkniti in sočutno obstati Trpljenja naj ne razlaga.
Ena temeljnih dejavnosti bolniškega duho- vnika je obisk bolnika,posebno tistih bolni- kov,ki so v velikih stiskah, osamljeni, odri- njeni na rob, oddaljeni od vere in umirajoči Njegova solidarnost z bolnikom je prav v tem, da je sposoben spremljati in spreje- mati bolnika v polnosti v vsem,kar doživlja. Spremljanje je tisto, ki ozdravlja. Duhovnik Jože Štupnikar pravi: "Noben duhovnik ne prihaja, da bi ozdravil, prinaša pa sebe, da bi vodil tistega, ki je v skrbeh. In prihaja, da bi ga ozdravil teh skrbi. Ozdravlja, ker ne zanika nesmrtnosti in resnice o smrti, ne vztraja pri trpljenju, ki ima lažne cilje, npr. saj bo boljše."
Želim si bolniškega duhovnika, ki zmore ostati pri človeku tudi v njegovih najtežjih trenutkih, takrat, ko je povsem na tleh, ko

je jezen nanj ali na Boga,ko ne želi ali noče moliti in ko ne more sprejeti zakramentov. Naj bo potrpežljiv in pripravljen odgovoriti tudi na najtežja vprašanja.
Bolniški duhovnik je oskrbnik Božje besede. Poleg oznanjevanja je zelo pomembno osebno pričevanje. Nikoli ne bom pozabila, kako goreče je duhovnik v bolniški kapeli klečal pred tabernakljem in molil. Kako do- bro denejo besede bolnikom: "Če se slabo počutite,lahko kadarkoli odidete iz kapele," ali "bolniki, če sem vas kadarkoli s čim pri- zadel, mi,prosim, odpustite. Priporočam se vam v molitev." S kakšno zavzetostjo in požrtvovalnostjo mašujejo bolni duhovniki v bolniški kapeli. V eni roki držijo infuzijsko steklenico, v drugi pa evangelij. Duhovnik, ki je sam bolan, je bolnikom najbližji. Čisto drugačno karizmo ima za tolažbo in ohra- britev, ker bolniki vedo, da govori iz lastne izkušnje.
Bolniški duhovnik je mnogim med boleznijo duhovni voditelj, spovednik in delivec za- kramentov. V odločitvi in želji po zakra- mentu sprave in bolniškega maziljenja zna čakati in dopušča svobodo. Duhovnik je pripovedoval: "Klicali so me k bolniku. Ve- dno, ko obiščem bolnika, se za kratek čas ustavim tudi pri sobolnikih v tisti sobi.Tako sem več tednov prihajal v to bolniško sobo Po večkratnih obiskih me je za spoved pro sil bolnik, ki že več kot štirideset let ni bil pri spovedi. K temu ga nikoli nisem silil. Bil sem zelo vesel, ko se je sam tako odločil."
Bogoslovec,ki je nekaj mesecev prihajal na civilno služenje v bolnišnico, je rekel: "Naj- več so me naučili prav bolniki.Spoznal sem da je moj poklic izmoljen in utemeljen z darovanjem trpljenja mnogih bolnikov." Pri- bližujejo se nam posvečenja novomašnikov Večina od njih bo prihajala tudi k bolnikom: domov, v domove za starejše in v bolniš- nice. Spomnimo se jih v molitvi, da bi bili goreči in zvesti duhovniki. Saj si takih du- hovnikov želimo, mar ne? Drug drugemu moremo biti palica in opora.

Janja Ahčin

Odprte oči

O neki bolnici, ki je bila na intenzivni negi v zelo kritičnem stanju, so zdravniki njenim svojcem sporočili: "Mi ne moremo pri njej nič več narediti." Svojci so vprašali bolni- čino osebno zdravnico, kaj naj storijo. Ta je odgovorila: "Pokličite duhovnika!" In res so me poklicali. Ko sem prišel k njej, se mi je zdela kot mrtva. Priključena je bila na aparate. Le slabotno dviganje prsi pri di- hanju je dokazovalo, da še živi.
Ni mogla ganiti z mezincem, ne treniti s trepalnicami. Imela je do kraja odprte oči. Toda te oči so bile po izgledu čisto mrtve. Nobenega znaka življenja ni bilo v njih. Bile so svetlo modre barve, steklene, popolno- ma negibne.
Na zunaj je bolnica izgledala globoko neza- vestna. Skoraj ni bilo upanja, da bo preži- vela. Tudi nekaj zdravnikov je mislilo, da je njeno življenje pri kraju. Službujoča sestra mi je rekla,da ima še dva do tri dni življenja Osebno sem tudi mislil, da bo umrla. Prav v tistem času sem mazilil nekega moža, ki je imel približno take oči kot ta bolnica in je potem hitro umrl.
Vedel sem, da nezavestni bolniki še slišijo in da sluh nazadnje odpove. Zato sem bil zelo previden v govorjenju ob njej, da je ne bi s kakšno besedo kaj prizadel. Govoril sem le to,kar je bilo nujno potrebno v zvezi z obredom.
Čez štiri dni so me zopet klicali na inten- zivno nego k bolniku, ki je ležal vzporedno s to bolnico. Le zavesa je bila vmes. Ko sem se začel pogovarjati z bolnikom, sem zaslišal,da se je bolnica obrnila na postelji. Ob mojem prihodu je bila obrnjena v nas- protno stran. Prepoznala je moj glas, ki ga je slišala, ko sem jo prevideval. Zato se je obrnila proti meni. Skozi razpoko v zavesi sva se videla. Mislil sem si: "Je že dobra! Lahko se obrača na postelji in oči so žive, drugačne barve (temno sivo rjave), kot pa so bile, ko sem jo prevideval."
Kmalu so jo dali na oddelek. Ko sem tam obiskoval bolnike, sva se večkrat srečala. Povedala mi je: "Ko ste prišli k meni na intenzivno nego, sem spala. Ko ste pričeli govoriti, sem se prebudila. Spoznala sem: duhovnika so poslali k meni,umrla bom.Ne- kateri umrejo prej, drugi kasneje. Jaz bom zdaj. Najprej sem se prestrašila, potem pa sem se popolnoma pomirila. Nič me ni skr- belo, kako bo doma, ko bom umrla... "
Na oddelku sem ji povedal, da je v tistem stanju na intenzivni negi imela odprte oči. Osupnila je: "Kaj, odprte oči sem imela? Pri meni je bilo vse temno."
Vprašal sem jo, če je kaj čutila, ko sem ji pri obredu maziljenja dal roko na glavo in ji z bolniškim oljem naredil križ na čelu. Od- govorila je, da ničesar.
Rekel sem ji, da ji bom prebral,kaj sem mo- lil, ko sem jo prevideval. Odvrnila je, da to ni potrebno, ker je slišala in razumela vse, kar sem govoril.
Iz vsega tega sem sklepal, da sta ji takrat odpovedala vid in tip, sluh in razum pa sta delovala.
Končno se je po več operacijah pozdravila Zdaj doma že lahko dela.

A. M.

Globlje doživetje Kristusovega vstajenja

Duhovni vikend v Semiču (5.- 7.april 2002)

Člani KBBI Dolenjske smo se v začetku ap- rila zbrali na tridnevnem srečanju v domu paraplegikov v Semiču. Skupaj z duhovnim voditeljem in ob pomoči Apostolskih del smo globlje doživeli Kristusovo vstajenje in življenje prve Cerkve.Razmišljali smo o pri- kazovanjih učencem, dvomljivcu Tomažu, velikem strahu in pogumu učencev... Kris- tus apostole tudi tedaj ni pustil same.Prav zato se je Cerkev krepila in rasla, čeprav je hkrati doživljala preganjanja in notranje napetosti.To se ponavlja do današnjih dni.
V petek zvečer smo si na začetku duhov- nega vikenda po maši ogledali nekaj diapo- zitivov iz Apostolskih del. Mojo pozornost je pritegnila zlasti slika Pavlovega padca s konja pred Damaskom. Pavel v času Jezu- sovega učenja in trpljenja ni živel v Jeru- zalemu in ga osebno ni poznal. Bil je zelo izobražen in goreč farizej. Napredovanje krščanstva ga je jezilo, saj je v tem videl veliko nevarnost za judovstvo.Zato je po- stal zagrizen nasprotnik in preganjalec kri- stjanov ter je celo odobraval uboje (Šte- fanova smrt). Na poti v Damask pa ga je nenadna svetloba najprej oslepila, potem pa je po krstu prav v tej luči postal popol- noma drug človek. Z neverjetno zagnano- stjo je potlej oznanjal Kristusa, za kate- rega prej ni vedel, da ga je preganjal, ko je preganjal njegove učence - kristjane. Potoval je skupaj z Barnabo in nekaterimi drugimi sodelavci. Na svoji poti je naletel na ovire, doživel brodolom, postal jetnik, a vseeno vztrajno oznanjal evangelij ustno in s pismi. V njih govori o svojem veselju in svoji žalosti ter skrbi za svoje prijatelje. Pavlova gorečnost izhaja iz srečanja s po- veličanim Kristusom. "Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni (1 Kor 15,8)". Jezusova luč mu je dala ra- zumeti, da je na napačni poti. Spoznal je, da gorečnost ni dovolj, če je ne prežarja Božja ljubezen,ki smo je deležni po prihodu Svetega Duha.
Pavel mi je s svojim dejanjem pokazal, da dela izvršuje zato, ker ve, da ga Bog ljubi. Tudi mene in tebe Bog ljubi - zastonj, zato da bi postala dobra. Ko padem, mi pomaga vstati; le sprejeti moram njegovo pomoč. Kristusova luč ne sveti le Pavlu. Vsak po svoje jo doživljamo tudi mi. Spoznajmo jo in jo nosimo s seboj!

Tilka Tomažin

Mlade breze

Hladno pomladno jutro... Dan,ki sem se ga že tako dolgo veselila, a do zadnjega tre- nutka nisem vedela, če bom zaradi bolezni lahko šla na pot. Uspelo mi je in s sinom sva se odpravila proti Beli Krajini. Najin cilj je bil dom paraplegikov v Semiču.
Na Gorjancih je začelo rahlo snežiti. Sin je bil zamišljen in nerazpoložen. Zagodrnjal je: "No, sedaj pa še sneg." Ozrla sem se po hribih pred seboj. Vse je bilo belo od cvetočih češenj, pa sem mu rekla: "Poglej, vse je že belo od snega." Od srca se je nasmejal. Tako se je njegovo razpoloženje popravilo. Kmalu sva se pripeljala na vrh Gorjancev in se spustila proti Beli Krajini. Kot ponavadi sem gledala okoli sebe.Dolgo je že tega,kar sem se vozila tu.Občudova- la sem lepo pokrajino,tako značilno za Belo Krajino. Griči, zasajeni z vinogradi in lepimi zidanicami,po dolini pa značilno kamenje,ki je štrlelo iz posušene trave in od daleč se je zdelo, kakor da se pasejo ovce... Med tem kamenjem so bile majhne kotanje, iz katerih so rasle mlade breze - značilnost Bele Krajine.V rani pomladi so se iz napetih popkov že razvijali rumeno zeleni listi; tako sveži, tako mladi. Breze so bile kakor pre- krasne vitke vile z dolgimi rumenkastimi la- smi,ki so rahlo valovile v pomladnem jutru.
Prišla sva v Semič in povprašala za dom paraplegikov. Ni ga bilo težko najti. Pridru- žila sva se prijateljem iz KBBI. Nekateri so prišli že prejšnji dan,drugi to sobotno jutro Pozdravili smo se in seznanili med seboj, najprej seveda z gostiteljem, Jožetom Nemaničem. Potem smo prisluhnili razlagi Apostolskih del, ki so bila izhodišča za naš pogovor. Sledili smo živahni rasti prve Cer- kve, njenim odločitvam in težavam. Po na- govoru smo se razdelili v dve skupini. Po- govarjali smo se o tem, kako sprejemamo svojo drugačnost in kako jo sprejemajo naši bližnji.Seveda nismo mogli mimo svojih vsakdanjih težav. V naši skupini smo imeli lepo urejenega devetdesetletnika. Nihče mu ne bi prisodil toliko let glede na njego- vo vitalnost in pogovor. Vprašali smo ga, kako to, da je še sedaj tako pri moči? Pre- prosto je dejal: "Vse življenje sem bil skro- men in pošten. Nikoli nisem pozabil moliti, čeprav me je življenje zelo teplo.Dve hčeri sta bili dolga leta bolni in sta umrli. Tudi snaha in žena sta se že preselili v večnost Vsem sem pomagal z dobro voljo. Ni mi bilo lahko, pa vendar se da vse prenesti, ker sem se zavedal, da moram živeti za sinova in vnučka, ki sta ostala brez mame."
Po kosilu smo imeli nekaj časa za medse- bojno spoznavanje in sproščen pogovor na toplem pomladnem soncu. Pridružili so se nam še novi prijatelji.Potem smo si v domu povedali, kaj smo se dopoldne pogovarjali, in prisluhnili nadaljevanju razlage Apostol- skih del.
Ob šesti uri zvečer je bila maša, pri kateri so vnuki, žena in snaha g. Nemaniča pre- pevali ob spremljavi kitare in sintesizerja. Po maši so nam zapeli še nekaj čudovitih pesmi. Večer je bil in bila sem utrujena, vendar polna lepih vtisov. Kar ni se mi dalo oditi domov, saj je bilo tako prijetno med sebi enakimi. Nihče me ni spraševal, nihče ni gledal mojega telesa, ki se je treslo. Kot da je to nekaj čisto vsakdanjega .... Zdelo se je, kot da me poznajo že dolgo, čeprav sem bila prvič na takšnem srečanju. Kljub utrujenosti sem se počutila kot tiste mlade breze, ki sem jih zjutraj občudovala. Imela sem občutek, kot da sem na novo zaživela in kot breze pognala rumeno zelene mlade liste, ki te tako osvežijo, ti napolnijo srce, da začutiš, da živiš.
Dokler bodo breze vsako pomlad odganjale ravne, ponosne in bele, bodo tudi v meni budile optimizem. Kamni pa bodo kot veliko nočna Božja jagnjeta v meni vedno znova obujali spomin, da sem kot Jezus vstala iz dolgoletnega mrtvila, ko nisem občutila ni- česar drugega kot grenkobo in žalost ter nisem dovolila nikomur,da me prebudi.Toda našel se je nekdo, ki me je prebudil in to je bilo moje vstajenje. Mislim, da se bom rada še udeleževala takšnih srečanj, saj mi dajejo moč in vednost, da nisem edina drugačna in da se da s tem tudi živeti in se veseliti življenja.

Janja Blatnik

Angela Medved

Predstavitev  v  Gimnaziji Želimlje

V drugi polovici februarja in prvi polovici marca je na salezijanski gimnaziji Želimlje svoja dela razstavljala bralkam in bralcem Prijatelja dobro znana Angela Medved iz Hotinje vasi pri Mariboru. Skupaj z neka- terimi člani Bratstva se je dijakom, pa tudi učencem tamkajšnje osnovne šole predsta vila osebno. Za Prijatelja je nekaj dijakinj zapisalo, kako so doživljale razstavo, av- torico in tisti dan.

Po poti volje in poguma z gospo Angelo Medved

Življenje podarja človeku lepe in neprijetne trenutke. Bog daje človeku takšne in dru- gačne darove.Vsi se med seboj razlikujemo Ponavadi nismo zadovoljni s tistim, kar imamo, in težimo k nečemu, česar nimamo. So pa ljudje, ki so srečni in veseli darov, ki so jih dobili, so zadovoljni s svojim življe- njem,so polni pozitivnega mišljenja in opti- mizma.Ena izmed njih je tudi gospa Angela Medved.
V torek, 12.marca 2002,je obiskala želimelj sko gimnazijo. Njene slike so bile že nekaj časa razstavljene na šolskih hodnikih, zdaj pa je prišla tudi sama. Pripovedovala nam je svojo življenjsko zgodbo, nam razkrila svoje misli in svoj pogled na svet.
Povedala nam je,da ji seveda ni bilo vsee- no, ker je drugačna od drugih,da pa zaradi tega ni hotela biti prikrajšana za nobeno stvar. Trudila se je,da je počela vse tisto, kar so počeli drugi: se učila pisanja,mnogo osnovnih, za nas preprostih in samoumev- nih stvari, kuhanja, šivanja, pletenja,v za- dnjem času tudi kleklanja in -risanja. Vseh stvari, ki jih mi opravljamo z rokami, se je

gospa Angela zaradi svoje invalidnosti na- učila z nogama. Vseskozi jo je spremljala trdna volja in pogum ter ljubezen do živ- ljenja.
Gospa Angela svoje drugačnosti ne spre- jema kot nekaj negativnega,pač pa je hva ležna za tisto, kar ima. Iz njenih besed se ne da razbrati žalosti, obupa ali celo samo pomilovanja. Vsega tega ona ne pozna. Vsak dan, vsak trenutek je zanjo izziv, da bi se naučila česa novega, kar še ne zna. Človek ne more biti srečen v svojem živ- ljenju, če ni zadovoljen z malenkostmi, ki mu jih ponuja, če nima volje, če nima po- guma. Človek potrebuje veliko življenjskih preizkušenj, ki mu dajo moči in upanja, ga spodbujajo in motivirajo, da končno lahko reče: To sem hotel doseči,to me osrečuje!
Gospa Angela Medved je sprejela svoj križ brez vsakršnih pomislekov, zato uspešno hodi po poti svojega življenja. Je vzor sa- mozavesti in odločnosti. Njene besede so polne dobre volje in zabavnega humorja. Mislim, da bi bili srečni, če bi lahko imeli le kanček tega,kar ima ona- vere in zaupanja vase.

Lea Piškur

Op: v reviji objavljeno nekoliko skrajšano

Vsak človek je čudež

V februarju se je na hodnikih Gimnazije Že- limlje pojavila pestra zbirka novih umetnin. Bile so slike z rožami, gobelini, čipke... Av- tor je torej moral biti vsestransko talenti- ran. Nekateri imajo pač to prednost,da kar kipijo od vseh danih sposobnosti... Jaz pa sem le povprečen človek,nič mi ne manjka, a na nobenem področju tudi ne izstopam.
Šele kasneje sem na začetku hodnika o- pazila plakat, na katerem je bila naslikana noga s čopičem med prsti. Ustavila sem se "Po poti volje in poguma z gospo Angelo Medved," se je glasil naslov razstave. Ne- mogoče!Še enkrat preberem in se zamislim ob dejstvu, da je prečudovite cvetove ri- sala noga,ki je morala opraviti krvav križev pot,da ji je uspelo ustvariti take umetnine. Koliko volje je v gospe Angeli Medved, da dela take čudeže! Od kje ji ves pogum, da v svoji drugačnosti odkriva in se bori za to, da bi iztisnila iz sebe čim več lepega, da bi prišla do skrivnih zakladov v sebi in jih podarila ljudem? Tega res ne razumem. Premajhna sem ob njej, da bi moje omade- ževano srce moglo kaj takega razumeti.
Odštevala sem dneve do torka, ko nam je bilo končno obljubljeno srečanje z gospo Angelo Medved.Tako rada bi se sama pre- pričala (kot nekoč apostol Tomaž), če res obstajajo taki ljudje na svetu. Nisem ča- kala zaman. Prišla je preprosta ženica, nič vzvišeno kot drugi umetniki in prav tako preprosto je odgovarjala na vprašanja g. Jurjevčiča.Iz njenih besed je vrelo življenje in veselje. Samo zato, ker ni hotela biti manjvredna... Ker se je že zgodaj zaveda- la tega,da je čudež, tako kot jaz in ti,a da bo potrebno veliko več truda kot drugim, da svojo skrivnost izrazi vsem nam. Pos- kušala je in uspelo ji je - ne samo narediti zahtevnih in prečudovitih čipk ter bogatih gobelinov in umetniških slik,ampak tudi pri- vabiti nasmeške in občudovanje vseh nas mladih.
Draga gospa Angela, rada bi se vam za- hvalila za to, ker ste tudi v nas prebudili čudeže!

Jana Mohorič

Op: v reviji objavljeno nekoliko skrajšano

Minus štiri

V vsakem trpljenju je nekaj Božjega, zato je vsako trpljenje posvečeno.

Tisti torek, 12.marca, sem bila slabe volje, ker sem pri biologiji dobila minus štiri.Imela sem občutek, da se mi je življenje obrnilo na glavo. Kakšna tragedija! Ko sem na ur- niku videla, da imamo dve uri manj pouka, ker imamo razstavo, sem se vsaj malo potolažila. Nisem pa niti pomislila, da bosta prav ti dve uri popolnoma spremenili moj pogled in odnos do življenja in talentov, ki nam jih je dobri Bog podaril.
Ko sem na odru videla gospo Angelo Med- ved, avtorico razstave, me je stisnilo pri srcu; smilila se mi je. Ženska,ki že vse živ- ljenje živi z zakrnelima rokama, udov, brez katerih si ne znam predstavljati življenja. Zamislila sem se. Kako uboga, žalostna in osamljena mora biti ta gospa, sem pomisli- la. Vendar sem se motila. Ona, ki je že vse življenje namesto z rokami pisala, kuhala in se česala z nogami, ona, do katere sem čutila toliko usmiljenosti in pomilovanja; bila je vse tisto, kar jaz nisem pričakovala. Bila je nasmejana, polna upanja in volje do življenja, vedoželjna in skromna. Vesela je bila, da ji je Bog, ko ji je vzel roke, vse drugo pustil. Naučila se je delati vse stvari z nogami in ni nikoli obupala ob neuspehu.
Meni pa se je zdelo pletenje preveč dolgo- časno,kvačkanje preveč zapleteno,šivanje pa me sploh ni zanimalo. S kakšno pravico sem zavračala in odlagala svoje talente in darove? Ali ni moja naloga,da vse spretno- sti izkoristim in učim še druge? Do tistega popoldneva se mi je zdelo vse pretežko in nekoristno.Danes vem,da nisem imela prav Prav je imela gospa Angela,ki ni obupala in je prevzela delo s svojimi nogami. Obču- dovala sem njen pogum in voljo, saj nisem še nikoli videla človeka s takšno voljo in veseljem do življenja."Kako lepo in čudovi- to je,da imam roke,noge, sluh in vid.Toda, Bog, če mi boš kdaj vzel kakšen dar, tega ne bom vzela kot izgubo, pač pa kot prilo- žnost,da se naučim živeti drugače. O Bog, kako čudovito, da živim," sem pomislila. In tisti minus ni bil taka tragedija.
Še tisti dan sem doma našla pletilke in staro volno ter odšla k babici, ki je na vo- zičku. Naučila me je plesti. Zdaj znam in sploh ni tako težko, kot sem si mislila.

Katarina Lenič

Vsak dan nov izziv

Med morjem obrazov v dvorani sem iskala njo - gospo Angelo Medved. Čakala sem, da se sredi odra prikaže "zvezda dneva"; z "načičkano" obleko, urejeno frizuro,z ume- tno raztegnjenim nasmeškom, zavita v soj odrskih luči. "Pač," sem premišljevala, "še ena od mnogih znanih osebnosti, katere se nam dandanes hahljajo s televizijskih za- slonov." Toda..., motila sem se.
Stala je tam. Skromna. Skoraj neopazna. Svoje nebogljene roke je stiskala ob telo. Njene besede so bile preproste, poskočne, hudomušne, njena dejanja čudodelna.
Ko sem gledala njene spretne prste na nogi, me je v čevljih nenadoma zaskelelo. Moji okorni, debeli, nepomembni prsti so bili poraženi. Gospa Angela me je spomnila na vse bele liste papirja, ki jih nisem posli- kala. Na dolge niti, s katerimi nisem nikoli pletla. Na tiste trenutke, ki jih je odpihnil veter... Opozorila me je, da je vsak dan nov izziv. Je Božji dar, katerega ne smem preživeti površno, pomanjkljivo. Hvaležna sem ji!
Naslednji dan sem odrinila nihalna vrata na še šole. Na stenah hodnika so plesale slike gospe Angele in žarele v vsej svoji polnosti

Maja Pohar

Op: v reviji objavljeno nekoliko skrajšano

Pri Mariji Zvezdi

Romanje k Mariji v Novo Štifto, 11.5.2002

"Prišel je majnik čez ravni,ves lep in svež s preblaženim obličjem", nas nagovarja pre- lepa Marijina pesem, ki razodeva lepote Majniške Kraljice. Tako je tudi nas v sobo- to, 11. maja, njena lepota vabila, da smo se v lepo umiti pokrajini s prijatelji iz KBBI odpravili na štajerski konec,k Novi Štifti pri Gornjem Gradu v svetišče Marije Zvezde.
Po prisrčnem srečanju s starimi znanci, predvsem pa z Danijelo Stenšak,ki je orga- nizirala to romanje, smo po kratki jutranji molitvi iz vasice Šmiklavž krenili peš in z invalidskimi vozički proti Marijinemu sveti- šču. Toplo pomladno sonce nas je grelo in božalo,ko smo se počasi pomikali mimo ze- lenih polj in cvetočih vrtov.Pri vsaki kapeli- ci in križu,seveda pa tudi v podružni cerkvi ob poti - smo se ustavili, zapeli Marijino pesem in odmolili desetko rožnega venca. Ravno za cel rožni venec je bilo naših po- staj.
Pod cerkvijo se je pot začela strmo vzpe- njati, a s pomočjo prijaznih pomočnikov in pomočnic iz domače župnije ter iz Bratstva smo premagali strmino in bili že pri zadnji kapelici nagrajeni s čudovitim sprejemom. Domači župnik g.Lojze Ternar in štirje mla- di fantje so nam z Marijinim kipom v pre- nosni baročni kapelici prišli naproti. Zastal nam je dih:"Mati Božja nam pride naproti.." Po blagoslovu romarjev smo v procesiji spremili Marijo v svetišče.Za povrh so nam v pozdrav mogočno pozvanjali zvonovi v obnovljenih zvonikih in ko smo vstopali v božjepotno svetišče, so zadonele še orgle. Ker je to bilo romanje,so nekateri med na- mi pred mašo opravili tudi spoved. Pri maši so se nam pridružili nekateri domačini,tako bolniki kot mladina. V sv.daritvi smo prosili za vse, ki niso mogli z nami in tudi svoje prošnje smo položili na oltar. In potem zo- pet presenečenje -Ave Maria iz grla mlade pevke. Prelepo!
Gospod župnik nas je opozoril v čudovitem nagovoru, kako nekaj velikega je žrtvovati se za bližnjega, za sleherni klas na njivah našega življenja in z zaupanjem v našo Nebeško Mater. Okrepčilu s kruhom Lju- bezni je sledila zunanja pogostitev, katero so pripravile skrbne gospodinje in prijazna mladina, ki je s svojim petjem in glasbo ob kitari navdušila vse navzoče. Po skupnem kosilu v prenovljeni jedilnici župnijskega doma smo nadaljevali prijeten klepet s pe- tjem in glasbo, za katero sta s harmoniko in orglami poskrbela naš Zlatko in pa Dani- jelin sin- še eno prijetno presenečenje te- ga dne. Lepo je v družbi ljudi, ki z vedrino gledajo na življenje in se veselijo drobnih stvari. Marsikaj se lahko naučiš. Naše ro- manje smo zaključili s šmarnično pobožno- stjo, pri kateri smo tudi zapeli litanije Ma- tere Božje. Večina se nas je potem zopet kar "peš" vrnila v Šmiklavž,kjer smo dopol- dne pustili avtomobile.
Iskren Bog povrni prav vsem, ki so organi- zirali to romanje: najprej seveda naši pri- jateljici Danijeli Stenšak, domačinki,ki tako kot mnogi drugi v Bratstvu preživlja svoje dni na invalidskem vozičku, a dobro ve, da je življenje lažje in lepše, če si povezan s prijatelji in z Nebeško Materjo. V kako le- pem kraju živi! Prisrčna hvala župniku g. Lojzetu, kuharici Tončki, skrbnim gospodi- njam, ki so pripravile toliko sladkih dobrot, mladim iz župnije, in seveda tudi našim voznikom.
Hvala ti,Nebeški Oče,in tebi,Marija Zvezda za sončni dan v naših srcih. Ostani nam Zvezda v našem življenju,v veselju,bolezni in tudi v trpljenju, zlat biser, ki sveti nam sredi noči, da duša nobena se ne izgubi.
S hvaležnostjo se spominjava tega lepega romanja. Še kdaj na snidenje in z Bogom.

sestri Cilka in Marija z Vrhnike

Bog ne nagrajuje vsako sredo

Večkrat me kdo vpraša:"Kaj se pogovarjaš na obisku pri bolniku? Kako začneš pogo- vor? Kako moreš poslušati tisto stokanje, saj je pri bolnem človeku, ostarelem ali invalidu samo trpljenje?"
Res je potrebno, da znaš poslušati in se čimbolj vživeti v življenje in trpljenje sogo- vornika. O sebi in svojem jazu ni potrebno razmišljati. Večina ljudi raje govori o drugih kot o sebi. Mislim na tiste najgloblje stvari v nas. Sicer govorimo o sebi, a le površno. Več ne upamo tvegati.Ob tem razmišljanju moram vsaj nekoliko prodreti v svojo not- ranjost in o njej spregovoriti.
Prvo razmišljanje o ljudeh, ki so telesno slabotni, sega v moj srednješolski čas, to pa je bilo kar nekaj let pred prihodom v gi- banje. To je bil čas učenja, čas, ko raz- mišljaš, kako bi najlaže prišel do poklica in materialne blaginje. A tvoje načrte preki- nejo bolezen in operacije. Počasi odkrivaš svojo nemoč. Ob takih trenutkih spoznaš, kaj ti pomeni pomoč sočloveka. Že v teh mesecih je počasi dozorevala misel,da bom stala telesno šibkejšim ljudem ob strani, čeprav takrat nisem poznala nobenega invalida, ampak samo ljudi, ki so po zlomih in operacijah uporabljali bergle. Velika za- hvala velja zdravniku, ki se je boril z menoj in me obiskoval celo v svojem prostem času. Vsekakor mi je bolezen pomagala pri osebnem dozorevanju. Bogu se moram zahvaliti za to izkušnjo. Dal mi je spoznati moje meje in prikrajšanosti in se ne smem zanašati le nase.
Po kar uspešnem okrevanju moja misel o pomoči bolnikom ni popolnoma zamrla.Spr- va se je usmerila v globlje spoznavanje in odkrivanje vere.Redno sem se udeleževala mladinskih srečanj in duhovnih vaj.Vključila sem se v molitveno skupino.Tudi kateheza mi ni bila tuja. Vse to me je osrečevalo in mi dajalo moči.
Jezus je rekel,da ga v domačem kraju niso sprejeli.Tako so tudi moji lepi trenutki kma lu zamrli, ker ljudje mnogokrat živijo v temi in zmoti. Temni oblaki so se zgrnili nadme, še temnejši so bili takrat, ko nisem dobila dobre besede niti od najbližjih.
Ko danes gledam na vse to, lahko potrdim, da Bog ne nagrajuje vsako sredo,zagotovo pa ob pravem času. Prišlo je prvo povabilo na srečanje. Kakšen je bil vzrok za to, še danes ne vem, vendar me to ne vznemirja. Odgovor je bil takoj pritrdilen, čeprav so bili prvi koraki zelo negotovi. Že na prvem srečanju so se spletle določene vezi, ki se še danes niso pretrgale, kvečjemu okrepile in nastale nove. Že prvo leto so me pova- bili na morje.Ta odločitev je bila zelo težka Bolj ko so se bližali dnevi odhoda, bolj so se v meni porajali dvomi, kako bom skrbela za osebo,ki mi bo dodeljena. Lahko je skr- beti za človeka dve urici.Kako pa preživeti z njim dva tedna? Tak občutek je trajal še nekaj časa po prihodu, a je kmalu izginil. Ob medsebojni pomoči in pogovoru sem kmalu pozabila na vse skrbi,ki so me spre- mljale pred odhodom. Ti začetni koraki so bili nekakšen uvod v redno udeležbo na raznih srečanjih, romanjih, obiskih...
Hvala vam, dragi bolniki in invalidi, da ste me tako odprtih rok sprejeli medse! Hvala vam za vse molitve in besede spodbude, ki mi jih dajete na moji življenjski poti! Kaj čutim do vas,ne zmorem in ne znam izraziti z besedami. Zagotovo pa ste v meni po- globili čut za sočloveka. Lestvica vrednot je prav gotovo drugačna. Lahko rečem, da vas potrebujem, kot jezero potrebuje dno. Dno daje jezeru toplino in globino ... Mnogi se dotikajo le tanke površine;za dno sploh ne vedo. Prijatelji pa vedo, da jezero ne more obstajati brez dna.
Za konec pa še misel, povzeta po Doan J.
Oče, prosim, te, razpolagaj z menoj, kakor ti je všeč.Uporabi moje noge in roke za ti- ste, ki jih nimajo več, uporabi moje oči za slepe,moja ušesa za gluhe,moj glas za tis- te,ki so onemeli, moj krik za krivično strte!

Tilka

Posvetovanje o odnosu med bolnikom in zdravnikom

V času, ko je potekala medijsko odmevna zdravniška stavka, so v prostorih univerze Zdravniško in Pravniško društvo Maribor ter mariborska univerza pripravili posveto- vanje na temo Odnos bolnik - zdravnik.
Na posvetu je bila poudarjena pravica bol- nika, da je obveščen o svoji bolezni, in dolžnosti zdravnika, ki je dolžan dati po- jasnila. Dobro sporazumevanje povečuje medsebojno spoštovanje in poglablja za- vezništvo med bolnikom in zdravnikom ter povečuje uspešnost zdravljenja pa tudi zdravniški ugled.
Dr.Zwiter je tako razmišljal in govoril o tem kako zahtevna naloga je dajanje takšnih pojasnil in opozoril, da danes bolniki niso (nismo) več neuki in iščejo (iščemo) odgo- vore v raznih priročnikih in tudi na svetov- nem spletu (internetu). Posebej hudo pa je odgovarjati kakšnemu neozdravljivemu bolniku in njegovim svojcem, denimo,koliko mesecev življenja je še pred njim. Takšne napovedi povzročijo,da ljudje rečejo: "To- liko in toliko mesecev življenja so mi (mu) dali zdravniki". Če takšen bolnik potem poišče pomoč pri kakšnem alternativnem zdravilcu in se zgodi, da za nekaj mesecev preživi napoved zdravnika, se kaj rad zač- ne širiti glas, da je alternativna medicina uspešnejša od uradne.S pogovorom pa tu- di ni mogoče prekriti resnice,da je zdravnik večkrat sposoben narediti za ozdravitev več,kot ima možnosti.Kako povedati bolni- ku, da neko zdravilo obstaja, da pa zaradi pomanjkanja denarja ali kakšne odločitve nekje daleč ne bodo mogli zdraviti vseh, ki bi to zdravilo ali zdravljenje potrebovali?
Dr.Flis je opozoril,da se pogled na pojasnil- no dolžnost med pravniki in zdravniki razli- kuje. Medicinski koncept pomeni,da zdrav- nik bolnika povabi k zdravljenju. Pogosto se dogaja, da se zdravnik bolj ukvarja s tem, kako delati, da se bo pravno zaščitil, namesto da bi se posvetil temu, kako bi bolnika zdravil. Smisel pojasnilne dolžnosti je v tem, da bolnik razume, kaj se bo z njim dogajalo in da lahko brez odvečnega strahu razmisli o postopkih zdravljenja. V zadnjem obdobju pa se pri nas uvajamo z vsemi mogočimi obrazci, ki jih delimo bol- nikom in s tem uvajamo legalistični pristop, kar je povsem zgrešeno. Tega naša zako- nodaja niti ne zahteva, ampak le to, da sedemo k bolniku in se z njim pogovorimo, kar je tudi iz medicinskega zornega kota nadvse pomembno."Res pa je,da v Sloveniji zdravniki bolnikom ne posvečamo dovolj časa. Osnovna zamisel pojasnilne dolžnosti je bila prav v tem, da bi si ga za bolnika morali vzeti." To je prepričanje dr. Flisa.

Jože Raduha

Prebrano

Pred leti smo si v televizijski oddaji Odklop lahko ogledali, s kakšnimi težavami in za- dregami se sreča invalid na vozičku v na- šem glavnem mestu Ljubljani. Ob letošnjih velikonočnih praznikih pa je novinar angleš kega časnika The Independent napisal da- ljši prispevek o tem, s kakšnimi težavami in zadregami se srečujejo invalidi v Londonu.
Svojo pot na invalidskem vozičku je začel na londonski podzemni železnici.Ta je ura- dno dostopna tudi vozičkarjem, v resnici pa le na redkih postajah delujejo dvigala, čeprav so bila še ne tako dolgo nazaj na- mensko vgrajena. Tako se je ob prvi pri- ložnosti vrnil na površje in brž naletel na vrsto ovir, ko se je želel nasititi, odžejati in izprazniti mehur. Prvo, česar se je moral na tej svoji prostovoljni preizkušnji naučiti, je bil nadzor nad ledvicami in mehurjem, saj je izredno malo lokalov in raznih usta- nov,ki bi imele toaletne prostore dostopne invalidom. Hotelska soba, namenjena inva- lidom, je bistveno dražja od običajne.
Poklicno ga je tudi zamikalo, da bi si ogle- dal gledališko predstavo. V prvem primeru so mu v zelo znanem gledališču odrezavo odgovorili, da gledališka dvorana zaradi stopnic invalidom ni dostopna,njihovo ose- bje pa za prenašanje invalida po stopnicah ni usposobljeno in ga ne bo nosilo. V dru- gem,prav tako znanem in uglednem gleda- lišču pa ga je osebje brez besed odneslo po stopnicah do sedeža in si je v prijaz- nem ozračju lahko ogledal predstavo.
Spoznal je, da je invalidnost tudi precej draga.Vozniki avtobusov zelo neradi sprej- mejo vozičkarja v avtobus in se pogosto izgovarjajo, da jim hidravlika pri vhodu za invalide ne deluje. Tudi taksisti pogosteje vozijo mimo ljudi na invalidskih vozičkih,kot pa jim ustavljajo. Je pa vožnja s taksijem seveda bistveno dražja kot z avtobusom. Novinar še navaja, da je na tej svoji poti izgovor,da kakšno dvigalo ali naprava, na- menjena invalidom,ne dela,slišal pogosteje kot dober dan. Pa v Veliki Britaniji obstaja zakon, ki prepoveduje vsako obliko diskri- minacije...
Novinar se je ob koncu dneva spomnil na Freudovo misel, da resnične groze ne zbu- jajo tuje oblike življenja ali čudne pošasti, ampak dejstvo, da domače postane tuje. Svojo reportažo je naslovil: 'Pekel na inva- lidskem vozičku'.
In kako je pri nas?
Verjetno bi vsakdo izmed nas lahko dodal kakšno prijetno kot tudi manj prijetno iz- kušnjo. Res je,da je v zadnjih letih čedalje več uradov, trgovin in cerkva dostopnih invalidom. Res pa je tudi, da moram danes pri prehodu za pešce čakati bistveno dalj časa kot denimo pred desetimi leti, kar gotovo ni le posledica povečanega števila vozil, in da je denimo tudi v cerkvi in okoli nje ob večjih slavjih in praznikih, ko jo na- polnijo ljudje,ki jih sicer ob običajnih nede- ljah ne vidim v cerkvi, vse preveč nestrp- nega prerivanja...

J. R.

Spet kliče nas...

... Mati Marija, naj pridemo k njej vsi otroci tega sveta, da bomo skupaj kot ena družina. Mesec maj je zame najlepši čas v letu, ker se takrat največkrat zbiramo v cerkvi in skupaj pojemo, molimo, se pogo- varjamo z Bogom in Marijo, poglabljamo svoj odnos do njiju, se jima zahvaljujemo, z njima praznujemo in ju prosimo za blago- slov. Združeni smo v občestvu Cerkve in molimo drug za drugega,da bi skupaj ostali močni, polni zaupanja in vere ter odprtosti za življenje. Marija nas s svojim materins- kim zgledom uči, kako naj bomo povezani med seboj in kako naj skrbimo z ljubeznivo pozornostjo drug za drugega. Kajti mati nas uči, da delamo dobro, da delimo svoje veselje z ljudmi, da se pogovarjamo...
Z željo biti z Bogom,z Marijo in drug z dru- gim smo se v sobotnem dopoldnevu, 11. maja, zbrali bolniki, invalidi in naši prijatelji pred viškim pokopališčem v Ljubljani, da bi skupaj poromali k Mariji na Dobrovo. Kar precejšnja skupina zavzetih romarjev se je pogumno podala na pot, potem ko smo po duhovnem voditelju, g.Miru Šlibarju, prejeli Božji blagoslov.Miro nas je tudi sicer že na začetku poti zabaval z duhovitimi domisli- cami, s katerimi je pozdravljal ljudi ob poti. Največ je bilo pridnih vrtičkarjev in prepri- čana sem,da jim bo letos solata še poseb- no dobro zrasla,saj je vso pot na vse prav zaupno klical Božji blagoslov in Marijino varstvo. Božja previdnost tudi tokrat "ni zamočila", saj so prve kaplje dežja padle ravno v času, ko smo bili že "varno sprav- ljeni" ob oltarni mizi pri Mariji v Leščevju. Pred sveto mašo sta nas pozdravila oba domača duhovnika, pridružili pa so se nam še župan občine Dobrova - Polhov Gradec, g. Oven, in njegovi sodelavci, nekateri pri- jatelji, ki so priromali z avtomobili ter dob- rovske Marijine sestre z mladino. Še ena zanimivost: pri sveti maši je igrala na orgle in vodila ljudsko petje doslej najmlajša or- ganistka, trinajstletna Urška Nemanič,vnu- kinja našega prijatelja Jožeta Nemaniča. V imenu vseh ji čestitam za njen nastop med nami.
G. Miro nam je povedal zanimivo zgodbico: v hiši je izbruhnil požar. Vsa družina je pri- tekla ven in se rešila.V hiši je ostal le mla- jši otrok, ki se je pred ognjem umaknil v višje nadstropje. Oče ga je poklical in sin, stoječ na okenski polici, se mu je oglasil, a očeta zaradi močnega dima ni videl. Oče ga je spodbujal, naj skoči dol, da ga bo ulovil. Sin mu je zaklical: "Ne upam si, ne vidim te!" Oče pa mu je odgovoril: "Jaz pa tebe vidim. Kar skoči, ujel te bom!" Sin je skočil in oče ga je ujel. Bila sta rešena. Kolikokrat v življenju se nam zgodi, da ne upamo skočiti v Očetovo naročje, zato ker ga ne vidimo in ne čutimo; ker mu ne za- upamo. Vsaka preizkušnja je vprašanje naše vere in zaupanja v Božje usmiljenje. Gospod, ali ti zaupam?
Po maši so nas Marijine sestre "vzele" pod svojo streho in "ozdravile" našo lakoto.Bog naj jim povrne za njihovo dobroto in pos- trežbo! Hvala tudi g. županu za spominska darilca, za res prijazno potezo pozornosti. Praznovanje smo zaključili z litanijami v čast Materi Božji. Razšli smo se z obljubo medsebojne povezanosti,s hvaležnostjo za tako lep dan, za prijatelje, za vse, ki jim ni vseeno, kako živi njegov brat ali sestra. Bogu hvala za spodbudo v mojem bližnjem. Lep pozdrav!

Alenka O.

Op.: prvi odstavek v reviji ni bil objavljen

Duhovnik v šoli

Lani in tudi letos sem bil kot bolnišnični duhovnik povabljen v Srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani,kjer se dijaki pripravljajo na poklic v zdravstvenih ustanovah in bolni- šnicah. Profesorice pri pouku etike so v soglasju z ravnateljico šole z nad tisoč dijakinjami in dijaki želele, da se seznanijo z duhovno oskrbo v bolnišnici in sorodnih ustanovah.
Iz izkušenj sem spregovoril o celostnem zdravljenju, h kateremu spada tudi duhov- no spremljanje bolnika. Preprosto človeško srečanje, obhajanje zakramentov na bol- niški postelji, srečevanje z zdravstvenim osebjem,sodelovanje osebja z duhovnikom kako poklicati duhovnika in še druga aktu- alna vprašanja so naredila šolsko uro kar prekratko.
Potrebnost tudi take izobrazbe in vzgoje so potrdili kratki zapisi dijakov. Nekdo je zapisal: "Nova spoznanja so mi dala nov zagon,da naredim to šolo, saj zelo rad po- magam drugim". Vsi pa so bili hvaležni za obisk in si takih še želijo.

Miro Šlibar

Kandidatek

Nekateri ljudje se bojijo invalidov ali se ob srečanju z njimi nelagodno počutijo. To svojo stisko običajno poskušajo prikriti. Otroci se ob srečanju z invalidom odzivajo drugače kot odrasli; bolj odprto in iskreno. V trenutku pokažejo svoje občutje- včasih s strahom, jokom ali pa kar povedo.
Kar se bo mali Janezek naučil o invalidih, bo veliki Janez gotovo še vedel. Zaradi nepoznavanja invalidov se nekateri do njih čudno obnašajo. Zato sem že nekajkrat sprejel povabilo v razne skupine mladih; od skavtov,veroučnih skupin, šolarjev in otrok v vrtcih, kjer jim poskušam približati življe- nje invalidov. Ni dolgo tega, kar sem bil v šolskem parlamentu v Srednji vasi na Blo- kah, kjer so šolarji razpravljali o prostem času. Sam pa sem jim povedal, kako in- validi preživljamo prosti čas, kako človek postane invalid in da je vsak človek lahko kandidat za invalida.
Posebno zanimiva so srečanja z otroki v vrtcih. V začetku so malo zadržani, kmalu pa postanem eden izmed njih. Skupaj se igramo in med igro pogovarjamo. Običajno jih povabim tudi v avto, da se usedejo na moj visoki sedež, kjer postanejo tudi oni veliki.
V zadnjem času sem bil v vrtcu v Ljutome- ru in v vrtcu Kekec v Novem mestu. Iz teh dveh vrtcev sem pripravil fotoreportažo.
Kot zanimivost naj povem, da so vzgojite- ljice iz vrtca Kekec v Novem mestu pripra- vile cel projekt o spoznavanju drugačnosti Voditeljico vrtca je spodbudila moja izjava v TV oddaji. "Ob gledanju televizijske od- daje 'Pomagajmo si' sem se zamislila nad reakcijo otroka,ki je srečal invalida. Pomi- slila sem, kako reagiramo na drugačne ljudi odrasli in kako otroci. S tem projektom bi želela, da vsi spoznamo in sprejmemo dru- gačne kot del družbe in vsakdanjika, da se kulturno in moralno osvestimo v odnosu do slepih, gluhih,do invalidov,do ljudi različnih ras, navad in običajev," je zapisala vodi- teljica vrtca Jožica Zec. Med otroke so povabile slepega, gluhega, črnca, Kitajca; ja, tudi mene. Sami pa so obiskali otroke v bolnišnici, otroke v ciganskem vrtcu in v varstveno delovnem centru. Šli so tudi v dom starejših. Predstavili so jim tudi hu- manitarne dejavnosti. Pri vsem tem pa so sodelovali tudi starši.
"Ljudje še vedno cenimo iskrenost in od- prtost," mi je med drugim zapisala Marija Pušenjak,voditeljica vrtca v Ljutomeru. Is- krenosti pa se lahko naučimo prav od otrok

Tone Planinšek

Op.: prvi odstavek v reviji ni bil objavljen

Brezje - sklep sinode

Najpomembnejši dogodek preteklih dveh mesecev je prav gotovo bilo sklepno deja- nje plenarnega zbora Cerkve na Sloven- skem - slovesnost 18. maja na Brezjah. Nekaj fotografij našega sodelavca Toneta Planinška naj nas spodbudi, da bomo pod- prli uresničevanje sklepov s svojo molitvijo in darovanjem vseh življenjskih težav, pa tudi z vsemi svojimi preostalimi močmi. Pri nastajanju dokumenta smo bili vsi povab- ljeni k sodelovanju. V eni od letošnjih šte- vilk bo Prijatelj prinesel predstavitev tistih delov sklepnega dokumenta,ki zadeva živ- ljenje bolnikov in invalidov v Cerkvi.

Tudi tvoje trpljenje ima smisel

Smisla nam ne more nihče dati, mogoče ga je samo najti,najti pa ga mora vsakdo sam zase.
Vprašanje trpljenja je za vsakogar izmed nas eno najtežjih življenjskih vprašanj,tudi če ta hip živimo zadovoljno in brez skrbi. O vprašanju trpljenja govori knjiga Elisabeth Lukas Tudi tvoje trpljenje ima smisel, ki je izšla pri Mohorjevi družbi Celje.
O psihoterapevtki logoterapevtske usmeri- tve Elisabeth Lukas so poznavalci njenega dela zapisali, da jo odlikuje njena človeč- nost,ki jo varuje,da bi se pogreznila v gole tehnicizme ali celo v manipulativne strate- gije, in ji daje moč, da ljudem, ki so ji zau- pani, vrača izgubljeni nasmeh.
Logoterapija je med številnimi psihotera- pevtskimi smermi znana prav po tem,da se

posveča tudi pomoči človeku v trpljenju. Trpljenje je dvojno: tako, ki ga je mogoče rešiti, in tako, ki se iz stvarnih ali osebnih vzrokov trenutno ne da rešiti. In logotera- pija govori ravno o tem drugem trpljenju, ki se ga ne da rešiti. Govori o tem, da je mogoče tudi v tem primeru odkriti njegov smisel.
Avtorica pravi,da je knjigo napisala za bral ca, ki išče tolažbo in se želi zaupati psiho- terapiji. Ni zmeraj lahko izluščiti smisel iz težkega položaja. Obstajajo tudi brezupni položaji bolečin in trpljenja,v katerih se ko- maj še skriva možnost, da bi si bilo vredno prizadevati za kakšen cilj. Včasih mora človek živeti z nesprejemljivimi dejstvi, kot so razbita družina, alkoholizem svojcev, neozdravljiva bolezen, končana poklicna pot, naravna katastrofa, ki je porušila dom ali pa gmotna stiska, ki sili k bridkemu od- povedovanju in še bi lahko naštevali.
Prav vsi vsaj občasno verjetno potrebu- jemo moč tolažbe, da se lahko uspešno spoprimemo s svojo usodo. In pri tem nam lahko pomaga tudi omenjena knjiga, ki je v pomoč tako bralcu,ki išče nasvet in pomoč kakor tudi psihoterapevtu,ki svetuje in po- maga. Lukasova nam predlaga pot, ki pelje skozi blodnjak sedanjih psiholoških tokov k psihoterapiji, ki ni več mit, vendar ima še "dušo",ki lahko znanstvenost in človeškost medsebojno povezuje v posrečenem sožit- ju in s tem utemeljuje zaupanje vanjo, zla- sti zaupanje trpečega človeka.

Človeško trpljenje lahko ločimo na dve vrsti in sicer na usodno trpljenje, ki ga ni mogo- če spremeniti, in na nepotrebno trpljenje, ki ga povzroča človek sam, večinoma celo brez razloga in nehote.Vsakdo se po svoje odziva na lastno usodo, sicer pod vplivom svoje konstitucije in preteklosti, vendar z duhovno svobodo,da lahko tem njenim po- gojem tudi nasprotuje. Človek lahko ostrmi nad možnostjo, da se sprijazni z nespreje- mljivo usodo ali tudi prelisiči lastne slabosti Čeprav obstajajo brezupni položaji bolečin in trpljenja, v katerih se komaj še skriva možnost,da bi si bilo vredno prizadevati za kakšen cilj, ima človek v takšnih razmerah še vedno na izbiro možnost, za kakšno stališče se bo odločil. Odločitev je prepuš- čena njemu samemu, saj še tako grozna usoda nima moči, da bi določala, kako naj se človek vede do nje. Zanesljivo pa drži: kdor tudi vpričo zelo negativnih in težkih dejavnikov usode lahko pride do zelo pozi- tivnega in junaškega stališča, je deležen velike tolažbe, ker mu pri vsej stiski ni tre- ba izgubiti samospoštovanja; ravno nas- protno, lahko je celo ponosen na to, da svoje trpljenje prenaša dostojanstveno.
Nekateri cilji so nadomestljivi, drugi ne. Poleg tega v primeru, da človek izgubi cilj,

namesto dotedanje vztrajnosti in prizade- vnosti potrebuje prožnost in prilagodljivost ki pa je nima vsak.Gotovo lahko psihotera- pevt skuša zbuditi nove in morda podrobne predstave o cilju, vendar je razumljivo, da ima tudi on svoje meje.
Prav je, da si med seboj izmenjujemo misli o pozitivnih silah in dobrih zmožnostih, ki jih vsak med nami nosi v sebi. Namesto da bi se namreč bojevali proti bolezenskemu in slabemu v sebi, lahko spodbujamo tisto, kar je v nas zdravega in močnega,saj obo- je pomaga, da manj trpimo.
Priznajmo si torej, da so v naši vsakdanjo- sti tudi razveseljive reči: sobna rastlina, katere popki se odpirajo, srečanje, ki nam ogreje srce, lepa fotografija, ki prikliče spomine, drobna slabost, ki jo prelisičimo z lastno močjo. Koliko podpore in moči je mogoče najti v dobri knjigi ali že v eni sami dobri misli.
Čeprav je knjiga na nekaterih mestih napi- sana zelo strokovno,sem prepričana,da bo sleherni bralec v njej našel dovolj spod- budnih besed, da bo laže in bolje razumel svojo stisko in trpljenje.

Alenka Veber

Zakrament Božje ponižnosti

"Glejte,to je Jagnje Božje,ki odjemlje grehe sveta." Pogledi so uprti v belo hostijo, v skromni košček posvečenega kruha. Vemo in verujemo,obenem pa bi morali s tesnobo vpraševati: "Gospod, do kam si šel, do ka- kšnega zadnjega ponižanja? Kaj ti ni bilo dovolj, da si postal nam enak? Kaj ti nista zadoščala trpljenje in križ? In zdaj si tu, v tem ubornem kruhku, nemočno predan za- konom narave in volji ljudi."

"Skrit si bil na križu, kakor Bog samo,
tu še kot človeka te ne zre oko."

Tako poje znana obhajilna pesem. Franco- ski pisatelj Julien Green pa je v svojem dnevniku zapisal: "Učlovečenje, prvi dokaz strašne Božje ponižnosti. In kakor bi nam hotel dati še drug dokaz, še popolnejši, še pretresljivejši - Evharistija."
Le če zaslutimo, kako brezmejna je Božja ljubezen, lahko vsaj slabotno doumemo pretresljivost Božje ponižnosti. Jezus živi med nami, vezan na tvar kruha, in v vseh okoliščinah deli našo usodo.Z ljudmi ostaja pod potresnimi razvalinami,z umirajočimi je v razbesnelih valovih poplav in v uničeval- ni grozi atomskih eksplozij.Na skrivaj priha- ja v razčlovečeno okolje koncentracijskih taborišč in umazanih zaporov.

V naših cerkvah je Najsvetejše v znamenje spoštovanja vsaj shranjeno v bleščečih monštrancah in dragocenih ciborijih,obdano s cvetjem in svečami. K bolnikom in umi- rajočim pa prihaja danes čisto na skrivaj, zaprt v skromno piksido. Mimoidoči, tudi tisti,ki bi ga sicer želeli pozdraviti in poča- stiti, niti ne slutijo njegove navzočnosti.
Ko je Jezus pri zadnji večerji svojim izkazal ljubezen do konca, ko je dal apostolom dar svojega Telesa in svoje Krvi in jih napravil za svoje prve duhovnike, je dobro vedel za Petra, Janeza in Jakoba, ki prav kmalu ne bodo zmogli niti eno uro bedeti z njim v njegovi smrtni stiski na Oljski gori. Vedel je kako ga bodo čez malo ur prav vsi zapus- tili in se razbežali. Vedel je,da ga bo Peter še pred zoro trikrat zatajil.Vnaprej je vedel vse to,vendar jim ni odtegnil svojega daru Od tistega časa je že stoletja in stoletja izročen človeški slabotnosti in zlobi. Ne samo strahoti namernega bogoskrunstva, ampak tisočem in tisočem majhnih in veli- kih nezvestob, ki izvirajo iz naše revščine, površnosti in nedoslednosti.Ko prihajamo k njegovi večerji z dobrimi sklepi, ki jih bomo že jutri prelomili, ko prinašamo predenj svete načrte, na katere bomo mimogrede pozabili ... Vse to pozna in vendar se nam daje, pripravljen sprejeti v zameno za svojo zvestobo našo izdajo in pozabljenje.
Evharistija, znamenje nedoumljive in pre- tresljive Božje ponižnosti. V njej se nam neskončno Sveti razodeva kot neskončno ponižni. Nedosegljiv v svetosti je nedose- gljiv tudi v ponižnosti. Samo to je v naši moči,da -nevredni njegovega daru- ukloni- mo svojo nebogljeno in omejeno ponižnost njegovi neskončni:

"Molim te ponižno, skriti Bog nebes, ki v podobi kruha tajno bivaš res."

Breda Cigoj Leben

'Lajf'

Bil je topel pomladni dan. Prijateljica me je povabila,da bi šla z njo po nakupih. Čeprav sem na vozičku, sem z veseljem sprejela, saj je to priljubljeno žensko opravilo. Pris- peli sva v mesto in dolgo iskali parkirni pro stor. Ker ga v središču nikakor nisva mogli najti, sva se odločili, da pustiva avto na velikem parkirišču, ki je nekoliko zunaj, ter se "sprehodiva" do nakupovalnega centra. Malo sem bila v zadregi, ker ne morem ho- diti. "Nič ne skrbi, te bom že peljala, saj je ravno in ne bo težko," me je pomirila prija- teljica.
Potiskala je moj invalidski voziček po ploč- niku. Prišli sva blizu visokega zidu z ograjo. Na njej je sedelo vse polno mladih ljudi. Prijateljica je ocenila, da so srednješolci in da imajo gotovo glavni odmor.
Ko sva se čisto približali, sva nenadoma za slišali žvižge. Moja prijateljica je namreč res čedna ženska in dobro skriva svoja le- ta. Kmalu sva zaslišali še močan fantovski glas: "Hej, bejba, pusti staro, naj se sama fura, če se ji ne lušta hod't, ti pa pejt' z mano, bova šla mal' u lajf!" Prijateljica je začudeno dvignila glavo.In ponovno: "Teb' govorim... K' vid'š še ka'šno drugo, k' rine oldtajmerco?"
Te besede so prijateljico tako razjezile, da se je ustavila in zakričala: "Jaz za nobene- ga od vas nisem bejba, ta gospa v vozičku pa še dolgo ne bo oldtajmerca." Hoteli sva že naprej,ko se spet oglasi:"S'j nism' misl'u taku hudu. Ampak ti si vseen' fejst baba." Takrat sem se ozrla tudi jaz, da bi videla tega mladeniča, ki tako 'pogumno' govori moji prijateljici. "O," se je začudil, "saj ni tako 'old'. Če ne bi b'la u vuzički, bi b'la še k'r za ponucat." To je mojo prijateljico do kraja razjezilo. Ustavili sva se in ona se je ozrla na vse fante,ki so še sedeli na ograji Rekla jim je: "Se zavedate, fantje, ki ste najbrž že maturantje, da lahko ta trenutek kdo pride mimo vas, enega potisne, da bo omahnil prek ograje in v trenutku bo njego vega veselja in načrtov konec. Če bo imel srečo bo ostal v vozičku, kot je ta gospa, ki jo vozim."
Drug za drugim so se brez besed pobrali z ograje.Tudi medve sva se odpravili naprej. V tišini.Čez nekaj časa je prijateljica rekla: "Če pomislim, da sta moja otroka podobna tem mladim, se kar zgrozim. Doma nista takšna." Potolažila sem jo, da ju že dolgo poznam in da prav gotovo nista tako lah- komiselna in brezobzirna.
Moje misli so bile še vedno pri teh mladih ljudeh, ki so sedeli na ograji. Na glas sem razmišljala in se spraševala. Ti fantje bodo končali srednjo šolo, naredili maturo in šli v službe. Kdo bo zaposlil takšne mlade ljudi, ki so tako neresni in neodgovorni? Saj ni čudno, da se jih vsi bojijo. Drugi, ki name- ravajo študirati in bodo čez približno pet let absolventje,imajo sicer še čas. A spra- šujem se, ali se bodo v teh petih letih kaj spremenili in ali bodo vsaj takrat sposobni nastopiti odgovorno delo,za katerega bodo diplomirali.
Prišli sva do nakupovalnega centra in po- zabila sem na te mlade ljudi. Med nakupo- vanjem seveda. Ko sem prišla domov, sem se spet spomnila nanje. Še vedno sem ogorčena, obenem pa mi gre kar na smeh. Najbrž tudi bralcu.Naj bo dogodek zapisan! Morda bo le komu dal misliti,tudi kakšnemu od staršev, da si bo v ihti za zaslužkom vzel več časa za svoje odraščajoče otroke Pa da bo vsaj vedel, da tudi njemu najbrž že rečejo 'oldtimer'. Če ne veste, kaj to je, vam povem, da je to avto iz začetnih časov avtomobilizma, še bolj razumljivo pa - nekaj predpotopnega.

Janja Blatnik

Ps.:'Lajf'-zapis izgovarjave angleške besede 'life' - življenje, v prenesenem pomenu tudi uživanje. 'Bejba' - popačenka angleške besede 'baby'-dete
V pravilni slovenščini bi se gornji pogovor slišal približno takole: "Hej, dekle, pusti 'staro', naj se sama vozi,če se ji ne ljubi hoditi,ti pa pojdi z ma- no, bova šla malo 'na lepše'." - "Tebi govorim ... Kaj vidiš še kakšno drugo, ki potiska starko?" - "Jaz za nobenega od vas nisem dekle, ta gospa v vozičku pa še dolgo ne bo starka." - "Saj nisem mislil tako hudo.Ampak ti si vseeno čedna ženska - "O, saj ni tako stara... Če ne bi bila v vozičku, bi bila še kar za porabiti."

Povežimo v šopek

Ali ste že kdaj občudovali cvetoči travnik? Gotovo ste. Na tisoče drobnih cvetov in regratovih lučk napoveduje bližajoče se poletje. Tako razkošno ne cveti noben vrt. Na travniku si lahko naberete različno cve tje, ki je preprosto, a tako lepo, da boste lahko zares veseli pisanih barv v vašem stanovanju.Med drobne cvetove deteljice, ivanjščic, bobkov in ogenjčkov se podajo vitke zelene trave, ki kar dehtijo od življe- nja. Šopek lahko dopolnimo in obogatimo z večjimi zelenimi listi kot obrobo in lep za- ključek.
Vzcvetelo je tudi grmičevje na obronkih gozda. S svojim sladkim vonjem privablja čebele. Cvetovi so raznovrstni, od majhnih do zares velikih v bogatih barvah.Če boste vztrajni, boste našli lepe in živobarvne.
Lahko jih oblikujete v ikebano, ki ji morate redno dolivati svežo vodo, ker jo rastline potrebujejo zelo veliko. Zato bo morda nekoliko laže oblikovati šopek v večji vazi z veliko vode. V tem letnem času je veliko cvetja; naj zacvetijo tudi vaše ideje. Tudi iz čisto preprostih travnih cvetlic ali grmi- čevja lahko pripravite cvetoča preseneče- nja. Polepšajte si sobo ali mizo. Naj cvetje razveseljuje vaš vsakdan.

Tina Rot

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(9)

"Misliš, da je prav, če kar gremo? Saj še ni konec ure ..." je Menči na stopnišču zas- krbljeno pogledovala sošolko Blanko. "Kaj pa, če se profesor vrne?"
"Kaj bodo pa rekli sošolci, če bova samo midve ostali?" je odvrnila Blanka. "Sicer pa vsem ne more dati neupravičene ure. Pa tudi, če jo da, moramo mu pokazati, da se tako ne dela. Kar pojdiva!"
Menči se-kot tolikokrat v življenju-ni mogla odločiti,ali dela prav ali ne. S težkim srcem je vendarle sledila Blanki.Zunaj sta dohiteli nekaj sošolk in sošolcev,ki so čakali na šol ski avtobus ali pa so kar tako ostali skupaj in se živahno pogovarjali. Spopad s profe- sorjem je pač bil dogodek...
"Smo mislili, da sta se ustrašili in čepita v razredu," ju je po pričakovanju ostro in skoraj posmehljivo sprejela Katjuša.Sandra pa je vse presenetila: "Gremo vsi skupaj nazaj pred zbornico in bomo ravnatelja vprašali,kaj je sedaj; zakaj nimamo pouka. Gremo zatožit profesorja, da 'šprica' pouk. Ne bom nam dajal neupravičene ure."
"To!" Katjuša je pograbila svoj šolski nahr- btnik in ukazala: "Gremo! Vsi brez izjeme! Sandra, ti vprašaj ravnatelja, potem pa prepusti zadevo meni. Kje je Franja?" Brez besed in v napetem pričakovanju so se od pravili nazaj v šolo. Menči se je oddahnila.
"Kaj pa je z vami?" jih je na stopnišču pre- senetila profesorica telovadbe, ki je ravno odhajala domov. "Tiho,tiho," jo je s prstom na ustih in silno pomenljivim izrazom na obrazu povabila Sandra. "Izvajamo protira- sistično akcijo."
"Kaj delate?" se je čudila profesorica."Pro- sim, pojdite zraven," jo je prosila Menči in ji spotoma na hitro razložila,kaj se je zgodilo
Ravnatelj je ravno hotel iti v njihov razred preverit, če res ves razred 'štrajka',kot ga je obvestil sporni profesor. Taka zadeva pač sodi v delokrog ravnatelja. Začudeno jih je pogledal. Sandra je takoj uporabila vse svoje igralske spretnosti. Pokazala je na vse zbrane sošolce, se priklonila in silno resno dejala: "Spoštovani g.ravnatelj! Tu- kaj pred vami je celoten sedmi a razred. Radi bi vedeli,zakaj nimamo pouka? Profe- sor je kar odšel iz razreda. Mi ga pa čaka- mo. Ali 'šprica'? Naj pride nazaj in nam po- ve vsaj to, kaj imamo za nalogo! Če pa mu je morda slabo, bi mu radi pomagali."
"Menda ste ga grdo užalili, zato je odšel."
"To pa ni res. On nas stalno žali," so drug čez drugega odgovarjali. Nato je besedo prevzela Katjuša in na kratko in ostro opisala, kaj se je zgodilo. Potem je Franja priznala: "Jaz sem mu na koncu rekla, da je 'poden', ker to tudi je. Namesto, da bi priznal svojo napako, da je naredil nedo- pusten nacionalističen izpad, je žalil še Katjušo, nam vsem pa grozil, da bomo že videli, in užaljeno odšel. Me prav zanima, kaj bomo videli ..."
"Res je, gospod ravnatelj. In to ni prav," je pogum zbrala tudi Menči, enako pa so po vrsti potrjevali vsi sošolci in sošolke.
"Pojdimo v vaš razred," je kratko odločil ravnatelj. V razredu jim je naredil kratek nagovor, naj imajo tudi oni razumevanje za profesorje, ki so utrujeni, že v letih, pa slabo plačani, prav lahko pa tudi ni učiti, sploh pa ne pubertetnike. Iz dogodka naj torej ne delajo afere,saj bo profesor poslej gotovo bolj pazil na svoje besede. Njiho- vemu sošolcu in njegovim staršem se bo že on - ravnatelj - osebno opravičil.
"Ampak zdaj se nam bo profesor gotovo maščeval," je skrbelo vse po vrsti.
"Ne bo,ker je on naredil napako.To mu bom že jaz dal vedeti. Moja beseda pa tudi ne- kaj velja.... Če pa bo malo bolj strog, vam ne bo škodilo; se boste vsaj več naučili in vam bo v srednji šoli prišlo prav. Sicer pa, če boste držali skupaj tako kot danes, se vam ni treba ničesar bati. Pa tudi vi pazite na svoje besede. Prav nič prijetno ni, če ti dekle,ki bi lahko bila tvoja vnukinja,zabrusi da si 'poden'. Kako vam to sploh pride na misel?" se je še čudil ravnatelj. Vsi so se zasmejali, kar je pomenilo,da imajo 'na za- logi' še precej močnejših izrazov.
Ravnatelj seveda ni pozabil še na nekaj vzgojnih priporočil,naj imajo tudi v medse- bojnih odnosih in doma tako izostren čut za pravičnost. Učitelj pač...
"Nalogo pa že imajo," je dodala še profe- sorica telovadbe, ki je skupaj z njimi prišla v razred,da bi pomagala miriti strasti. "Da- nes sem bila gostja na njihovi razredni uri in smo se pogovarjali o rasizmu."
"Profesor 'Poden' je živ rasist," je takoj ko- mentirala Sandra.
"Kaj si rekla, gospodična?" se je razburil ravnatelj. "Profesor ima svoj priimek in ime in če še kdaj slišim,da ste mu rekli 'poden', boste že videli..."
"Zgodovina se ponavlja...Že drugič danes" se je zaslišal Franjin zdolgočasen glas.
Profesorica telovadbe, ki jih je dobro poz- nala, se je muzala, ravnatelj pa je komaj zadrževal jezo: "Prav nič več se ne čudim, da je profesor izgubil živce."
"Saj jih sploh nima... Ampak še vedno nima pravice,da nas žali in da je nacionalist. To je z ustavo prepovedano. Profesor mora biti spoštljiv, potrpežljiv,dobro mora obvla- dati snov,predvsem pa mora imeti rad svo je učence. On pa nima nič od tega. Dajte nam drugega profesorja," je brez strahu v svojem počasnem ritmu nadaljevala Franja Ona se ni prav nič bala saj je njen oče bil zdravnik in je vedela, da sta tudi sporni profesor, enako pa ravnatelj, pacienta pri njem.
Sandra, ki se je prej za hip pošteno pres- trašila,je spet presenetila: "Gospod ravna- telj, pregovor pravi, da pametnejši vedno odneha. Kar odnehajte... Danes imamo mi prav, sploh pa smo pubertetniki in se še učimo,kaj je prav. Mi se vedno učimo." Vsi so se začeli smejati.
"Ko bi se le učili;ko bi se le učili..." je kimal in odkimaval ravnatelj, "pa vas vse drugo bolj zanima. Kaj ste prej rekli glede nalo- ge?" se je obrnil k profesorici telovadbe.
"Imajo nalogo, da v tednu dni do naslednje razredne ure prepoznajo čim več rasistič- nega obnašanja:na televiziji,pa tudi doma, na poti in v razredu."
"Kako v razredu? Saj nimate nobenega črnčka?" se je začudil ravnatelj.
"Črnčka ne, imamo pa kraljevića z juga," je zabrusila Katjuša. "Kakšna pa je razlika?"
"Razumem, razumem," je zabrundal ravna- telj. Obrnil se je k Sandri: "A zato si prej rekla, da je profesor rasist?"
"Se že učite, gospod ravnatelj. Vas bomo še vzeli v šolo," se je ta smejala. "Ali lahko zdaj gremo? Jaz sem že tako lačna."
"Lahko greste, preden še koga spravite ob živce," je zabrundal ravnatelj in že premiš- ljal, kako bo pomiril užaljenega profesorja in pa starše 'z juga'.
Čisto drugače razpoloženi kot poprej so se učenci vsuli iz razreda.
V zbornici je medtem profesor še vedno razburjeno pojasnjeval svoj odhod iz raz- reda. "V naših časih smo v tla gledali in se tresli pred učitelji. Včasih je bil red,zdaj pa je vse razpuščeno.Še malo,pa nas bodo še v razred morali spremljati varnostniki."
Ravnatelj, ki je medtem vstopil, pa je bil nerazumevajoč: "Vas že, če boste tako delali. Tole danes je bil čisti nacionalistični izpad; zaplet povsem po vaši krivdi. Prosim da takoj zbrišete tisto enko in v prihodnje zelo pazite na svoje besede.Tokrat se bom jaz opravičil staršem vašega 'kraljevića'. Ampak zadnjič!In da vam na misel ne pride kakršnokoli maščevanje nad razredom. Si- cer boste že videli..." V hipu se je spomnil na Franjin komentar k svoji grožnji. "Pa imajo otroci res prav; še se bom moral učiti," je jezno pomislil.
Menči je po poti domov razmišljala, ali sta profesorja jezila samo frizura in obnašanje njenega sošolca, ali pa je resnično proti vsem z juga in je pravzaprav rasist, kot je rekla Sandra. Je bil izpad samo trenutek slabosti,ali pa je v njem stalno takšno raz- položenje in samo čaka na napake tistih, ki jih ne mara, da razkrije svoje prave po- glede? Kdo bi vedel?
"Sicer, kaj pa ti? Kako odnos imaš pa ti do ljudi z juga?" jo je spraševala vest. Morala si je priznati, da so ji med njimi všeč samo taki, ki so ji podobni; tihi, molčeči, obzirni; tisti, ki držijo besedo. Takih pa med njimi ni prav veliko. Večinoma so glasni, preveč zlahka prosijo,kaj prosijo -zahtevajo, sploh pa preveč govorijo. Obnašajo se, kakor da jim je vse domače in njihovo. Tudi tisti so- šolec ji ni všeč. Preveč nastopaški je. Če- prav je tudi res, da rad pomaga ali posodi stvari.Temu se je vedno čudila. Njej pač nikoli ni rado šlo 'iz rok'.

V. S. (se nadaljuje)

V aprilu se je poslovila od tega sveta in se preselila v večnost Helena Zupanc iz Loč pri Šmartnem v Rožni dolini. Njeno živ- ljenje je bilo zaznamovano z veliko preizku- šnjami in trpljenjem.Dolga leta je na manjši kmetiji živela sama in skrbela za svojo os- tarelo mamo.Potem ji je bil naložen še križ bolezni in invalidnosti. Z medsebojno po- močjo,v razumevanju in sožitju z možem,ki ga je spoznala po mamini smrti,je vztrajala in pogumno premagovala svoje trpljenje. Rada se je odzvala srečanju in druženju z nami v gibanju KBBI tudi z dopisovanjem.
Naj ji Bog v večnem domu plača za vse njene preizkušnje in dobroto.
Jablane so v polnem razcvetu. Lahen vet- rič se lovi med nežno belimi cvetovi, ki jih počasi in tiho pozibava k tlom. Tudi tvoje mlado življenje, dragi Jaka Zupančič iz Domžal, je bilo kot bel cvet, ki prehitro dozori. Preselil si se v kraj večne sreče, k Očetu, ki zmore celiti vse rane, premaga vsa razočaranja in obriše sleherno solzo.
Pogosto smo se srečevali,ker je tvoja ma- ma vedno pripravljena prisluhniti našim po- trebam. Danes pa, ob zadnjem srečanju, skupno prosimo Boga za mir in večno srečo tvoje duše, za moč in pogum tvojim doma- čim. Naj jih krepi vera v vstalega Kristusa!

Člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov

Vaše srce naj se ne vznemirja ...
V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Odhajam, da vam prostor pripravim.

Ob nenadni izgubi ljubega sina in brata Jaka Zupančiča izrekamo iskreno zahvalo članom in članicam Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, ki so bili z nami v teh težkih dneh z molitvijo, kot tudi s sprem- stvom na Jakovi zadnji poti.
Posebej se želimo zahvaliti duhovnikom: domačemu župniku g. Tonetu Komparetu, ki je skupaj z našim sorodnikom Janezom Mihelčičem - župnikom iz Brezovice pri Lju- bljani, s sedanjim domžalskim kaplanom g. Tonetom Česnom in nekdanjim kaplanom g.Damjanom Štihom,duhovnim pomočnikom Bratstva ter z letošnjim novomašnikom g. Lukom Zidanškom daroval pogrebno sveto mašo.
Verujemo, da naši rajni s smrtjo niso pre- nehali živeti, temveč živijo novo življenje v večnosti pri Bogu,ki je Ljubezen in Usmilje- nje. Besede iz Janezovega evangelija nam govorijo, da bo ta milost nekoč dana tudi nam. V zaupanju v Božje usmiljenje vam našega dragega Jaka toplo priporočamo v molitev. Naj vas vedno spremlja njegov žarek prijateljstva.

Žalujoči:

Saj bom pridna

Hitro mine dva meseca, ko spet pride Pri- jatelj v hišo. Najprej ga prelistam, nato ga postopoma berem.Bogato vsebino je treba premišljeno prebrati. Kar presenečena sem bila, da ste odgovorili na moj pripis h kri- žanki. Hvala za pozornost! Ko pošiljam kri- žanko,ponavadi pripišem še kakšen stavek kot pozdrav tistim, ki Prijatelja prebirajo. Zdi se mi, kot da se pogovarjam. Sem pač ženska.
Izzvali ste me z vprašanjem o peklu.Članek sem večkrat prebrala. Najprej sem se spo- mnila na svoja otroška leta in razumevanje pekla. Opisala bom dva dogodka, ki se jih s pomočjo mame spominjam.
Mama je nekoč zakurila peč in jaz sem ji seveda "pomagala". Goreči kup drv v peči se je podrl in iskre so zaprasketale. To mi je bilo tako všeč, da sem še sama podre- zala v ogenj. Spet so zasvetile iskre in joj! Ena je pristala na moji roki. "Mama, mama, au!" sem se drla.Mama je hitro ocenila za- devo in me poučila,da se z ognjem ne smem igrati. "Vidiš, kako je vroča že iskrica ... Kako je šele v peklu hudo, kjer gori večni ogenj! Bodi pridna, da ne prideš v pekel!" - "Saj bom pridna!" To sem mislila zelo, zelo resno, kajti še sem čutila sled iskre.
Drugi dogodek je nekoliko kasnejši. V dru- žini smo bili trije otroci. Molitev je bila del vsakdanjika in tudi k maši smo redno hodili Ko smo bili zmožni prehoditi tri kilometre, nas je mama vzela s seboj. Velika,lepa cer kev, lepo petje, angelčki na oltarju... Vse to so lepi spomini na otroški obisk maše. Nekaj besed, ki jih nisem razumela, se mi je močno vtisnilo v spomin; seveda v zvezi s peklom... "Pahnjeni bodo v večno temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi." To mi je dalo, veliko, veliko misliti. Kadar je mlajša sestra jokala, ni bilo tako hudo, škripanje z zobmi pa mi je bilo prav zabavno. Torej,če je oboje skupaj, pa še tema - je mogoče hudo? Treba bo ugotoviti. S sestro sva se igrali.Zagrnila sem zavese, poskrbela,da je sestra jokala, jaz pa sem škripala z zobmi. "To pa ni tako hudo," sem pomislila. Mama je prišla v sobo in vzela sestro v naročje. Konec poizkusa! Povedala sem, kaj mi ni jasno.Mama se je držala zelo resno in pos- kušala razložiti pomen tistih besed. Ko sva se čez mnogo let pogovarjali o tem, je povedala, da je takrat komaj zadrževala smeh in zato ni bila huda. Sedaj pa že moji vnuki rastejo in kmalu bodo spraševali za- kaj, zakaj...
Kaj pa sedaj mislim o peklu? To še vedno ostaja kraj, kjer je hudo; kjer ni Boga. Če se kje ne razumejo in še fizično obračuna- vajo med seboj, pravimo, da imajo pekel. Tam gotovo ni Boga. Bog pa je naš dobri Oče in ne želi,da pridemo v pogubo,vendar nam je dal svobodno voljo odločanja. Jaz pa pravim:

Lepo je živeti na tem ljubem sveti,
saj se vsak dan zgodi
tisoč drobnih stvari.
Bolečina in žalost,
veselje in radost,
prijazen nasmeh ali šolski uspeh.
O, Bog, čudovito si ustvaril nas svet,
s svojo ljubeznijo nam pomagaš živet'.

Zalka Strah

Najtežja je odločitev

Sem bralka Prijatelja. Povabili ste nas, naj kaj napišemo, kako živimo in se počutimo v domu upokojencev. Ne morem popisati žalosti,ko sem pred sedmimi leti šla od do- ma. Nikoli nisem hotela v dom.Otroci so mi svetovali vsaj za čez zimo. Sedem nas je bilo v družini, a v devetih letih sem ostala sama-noč in dan.Zima se je bližala in strah me je bilo, ker je toliko hudobnih ljudi. Na deželi ni več lepo; veliko hiš je praznih, nič več ni živine, malo otrok, mrtva tišina... Petnajst let sem preživela sama. Zelo sem hujšala; žalost... Potem sem le šla v dom.
Ko sem odhajala, sem se milo ozrla ter pogledala hišo in vrt. Žalostna sem pustila dragi dom. Stradali smo, da smo si kupili

streho nad glavo in marsikaj popravili. Tam sem pustila vse svoje žulje in doživetja. Srce se mi je trgalo. Prve dneve sem mis- lila samo na dom in reči, ki sem jih pustila. Imela sem dosti obiskov. Sin in snaha skr- bita za dom.
Leta gredo naprej. Tu sem se privadila in niti za praznike nočem k svojim. Najprej je tu družba, potem je pri roki zdravljenje - sem diabetičarka. Pred časom sem imela hudo parezo. Oči, ušesa, glava, vse me je bolelo. Nisem mogla niti ležati. Dvakrat so me z reševalnim avtomobilom odpeljali v bolnišnico k specialistom. Hvala vsem!
Oskrbovanci imamo posodo z vedno toplim čajem. Jaz dosti pišem, hodim k petju, te- lovadbi,recitiram na srečanjih. Pripravljamo se za srečanje domov in pevskih zborov. Dnevno v kapeli molimo za žive in pokojne, ki so v domu umrli. Ob petkih imamo sveto mašo, ob nedeljah pa nas s kombijem pe- ljejo v Sežano v cerkev.
Vsa leta nisem nikogar užalila.Tu ni obreko vanja. Vsi imamo svoje težave.S sostano- valko se razumeva. Ko zasmrči, si zamašim ušesa, saj mašilo prodajajo v lekarni. Pov- sod je treba potrpeti, v družini in v domu;

celo,če si čisto sam. Če bi še živela doma, bi že pozabili name,tako pa še živim.Hrana je dobra; vsak dan kaj drugega. Težko pa je za onemogle, ki ne jedo sami. So revčki in gorje,če nimajo nikogar! Lepo nam ope- rejo in zlikajo.
Krščanski človek naj gleda na dom upoko- jencev s spoštovanjem. Naša direktorica ne dovoli,da bi nas kdo žalil.Za vse verske praznike z veseljem dovoli, da nas peljejo v cerkev. Tudi na veliki petek smo bili.
Gospa, ki sprašujete! Takoj se odločite za dom, dokler ste še pri pameti. Že osmo leto živim v domu. Nikoli mi ni bilo bolje kot sedaj. Tu bom, dokler je Božja volja, da živim. Najtežja je odločitev, to pa vem.
Vse je resnica. Vse lepo pozdravljam.

Nada Kukanja

Halo, halo ...

Kakšen dan! Po modrem nebu se lenobno vozijo beli oblaki, mene pa dramijo težko pričakovani sončni žarki. Telefon molči in se trudi,da ne bi zmotil tišine,ki me obdaja Z očmi objemam prebujeno naravo, ptice urno skačejo z veje na vejo in veselo po- jejo. Morda je kak čiv-čiv namenjen tudi meni, jaz pa ga žal ne morem razumeti. Kako lepo mi je pri duši!
V meni se rodi močna želja vso to lepoto deliti še s kom. Z roko sežem po telefonu, odtipkam številko in že zvoni. Enkrat, dva- krat, trikrat... Čakam,ker vem,da mi, inva- lidi, potrebujemo več časa,da se oglasimo.
"Prosim. Tako lep dan je, da sem te morala poklicati.Rada bi se veselila s teboj."Pogo- vor teče o vsakdanjih rečeh. Potem pa se kot strela z jasnega spomnim na Zaplano in na farni dan, ki ga prirejajo člani Brats- tva z Zaplaninci v nedeljo, 9. junija 2002.
"Prideš na Zaplano na farni dan?" nadalju- jeva pogovor.
"Seveda, saj se vsako leto udeležim tega srečanja. Morda bom s seboj pripeljala še koga.Veš,tak dan moramo deliti med seboj"
"Torej se vidiva.Želim ti lep dan še naprej" Tu se posloviva. Morda se nam pridružiš tudi ti - dragi bralec, draga bralka!

Ljubica

Strah pred maščevanjem

Na velikonočni ponedeljek smo s hčerkama šle k pozni maši,pri kateri smo kupile Prija- telja. Takoj po maši smo šle k možu oziro- ma očetu na pokopališče. Ko smo odmolile, smo se še malo usedle na klopco zraven groba.Pa sem rekla eni od hčerk,naj pogle- da v Prijatelja, če sem mogoče izžrebana. Čez nekaj časa mi je rekla, da nisem, pač pa, da je objavljeno tisto besedilo, ki sem vam ga pripisala. Hvala! Vse smo se še bolj zjokale. Res se še najdejo dobri ljudje, vendar so zelo, zelo redki. Vsi pošteni v vasi se pritožujejo nad vandali, vendar jih nihče ne upa prijaviti policiji,ker se vsi bo- jijo maščevanja. Rešitev križanke je: Pojdi v miru! Če bi bila izžrebana,bi darilo poklo- nila vnukinji. Spoštovana gospa, omenjate vedno bolj žgočo težavo slovenskih krajev-vandalizem in nasilje. Ko prebiramo časopisno črno kroniko o napadih na osemdeset in celo devetdeset let stare ženice,celo na poko- pališčih,smo res lahko žalostni in ogorčeni. Človeku v jezi pride na misel, da bi morali mladim tolovajem prisoditi toliko let zapora kolikor let je imela njihova žrtev, pri napa- dih na otroke pa bi od stotih let kazni od- šteli starost otrok. Prepričan sem celo, da bomo tudi mi doživeli volitve, pri katerih bodo kandidati obljubljali samo to, da bodo vsaj stari ljudje in otroci zopet varni na ulicah.Morda pa se bo le kaj spremenilo že pri vzgoji,kar bi seveda bilo daleč najbolje.

Prva nagrada

Ko sem v velikonočnem času prejela vašo nagrado, sem bila neizmerno srečna in ve- sela. Vprašali se boste zakaj.Že dolga leta rešujem in pošiljam rešitve križank na raz- ne naslove,tako kot so: Družina, Ognjišče, Prijatelj in razno dnevno časopisje. Lahko rečem, da bi bila številka pet do šest tisoč poslanih rešitev premajhna. Rešujem kri- žanke, ker sem srčna bolnica in skromna upokojenka, pa bi mi kakšen tolar prav pri- šel. Ne boste verjeli da je vaša nagrada, ki sem jo dobila, doslej prva. Upravi in ured- ništvu želim veliko uspeha z željo, da bi še naprej razveseljevali reševalce. Križanka je samo izrazno sredstvo. Tisto, kar je bilo na primer izraženo s križanko v prejšnji številki Prijatelja (naj radi gremo k spovedi), bi bilo lahko povedano tudi v pe- smi, pridigi ali spodbudnem spisu. Nekateri ljudje sicer menijo, da so križanke le sred- stva za preganjanje dolgčasa. Tudi sam sem v velikonočnem času doživel presene- čenje. Neka gospa, ki jo zelo cenim, mi je zaupala,da je v postnem času za spokorno delo izbrala - odpoved reševanju križank. Seveda je dodala, da si je po praznikih takoj dala duška... Vsaj v letošnjem letu križanke v Prijatelju in s tem možnosti za nagrade (čeprav niso denarne) bodo, ker so že pripravljene. Sestavljavci pa povedo da je sestavljanje križank stokrat zanimi- vejše od reševanja. Verjamete?

Težko prosim

Ne morete si predstavljati mojega veselja, ker ste mi poslali revijo Prijatelj. Kot bi u- ganili moje želje.V roki sem že držala svin- čnik,da bi vas prosila zanj. Sem takšna, da težko prosim. Berem rada, ne morem pa si več kupovati časopisov tako kot nekoč. Sem namreč v domu upokojencev. Hvalež- na in vdana Tudi jaz, čeprav že pol laže kot nekoč - prosim namreč. Kako pomembno misel ste zapisali in kakšne posledice ima ta težava v življenju, si najbrž, draga gospa Marija, niti ne predstavljate.Pa vendar nas življe- nje počasi pripelje do tega,da smo povsem odvisni od drugih ljudi (kar seveda ni prav nič prijetno) in moramo prositi za vsako stvar. Dolgoletnim naročnikom, ki ste prešli v dom upokojencev,pa ne morete več na- ročiti Prijatelja, ga z veseljem podarimo - pod pogojem,da se enkrat na leto oglasite s pismom ali po telefonu in tako vemo, da ste še živi. In še namig vam in vsem bral- cem ter bralkam: čim večkrat uporabljajmo besedo prosim in izognili se bomo mnogim zapletom.

Vzemi si čas

Hvala za prijaznega Prijatelja! Lani sem pra znoval obletnico valete in za to priložnost dobil tako prijazno darilo, da ga pošiljam v objavo tudi Prijatelju.Škoda se mi zdi zavreči

Zvone Modrej

Vzemi si čas za Prijatelja,z njim bo prijetno kramljati.
Vzemi si čas za igro, saj to predstavlja skrivnost mladosti.
Vzemi si čas za prijaznost, saj le to pred- stavlja vrata do sreče.
Vzemi si čas za sanjarjenje, kajti to je pot do zvezd.
Vzemi si čas za veselje,kajti to predstavlja glasbo duše.
Vzemi si čas za ljubezen,saj to predstavlja pravo življenjsko radost.

Dragi prijatelj,hvala za ponovni dokaz zve- stega spremljanja revije in za tole darilo bralkam in bralcem. Glede tistega o san- jarjenju se duhovni pisatelji najbrž ne bi strinjali, vse drugo pa je odl.. V prvi misli je sicer tipkarska napaka, ampak (dobro)namerna.

Nagradna križanka:

"Lepa nedelja" je marsikje po Sloveniji ime za tisto poletno nedeljo, ko po vasi gre procesija z Najsvetejšim. Resnično je to najlepša nedelja, ki nas spominja, da Jezus v podobi kruha ostaja med nami in se nam daje v hrano. Ko boste vpisali besede, ki izhajajo iz slike, vam bo morda že prišla na misel tudi rešitev; v vsakem primeru pa imate možnost, da do gesla pridete z reši- tvijo celotne križanke. Geslo - dve besedi - boste dobili na rumenih in modrih poljih (če berete črke od vrha navzdol).

Nagrade 3/2002:
1. CD z duhovno mislijo v oddaji 'Vstani in hodi!' na radiu Ognjišče v l.2001 (V.Bizant)
2. knjiga Dnevnik s. M. Favstine Kowalske
3. kaseta Zvoneta Modreja Kanček upanja
4. etui za dokumente
5. svilen ročno barvan šal
6. podobice z motivi iz narave
7. obesek za ključe z znakom KBBI.

Rešitev nagradne križanke št. 2/2002:
POJDI V MIRU!

Nagrajenci 2/2002:
1. kaseta Kanček upanja: Štefan Hozjan, Pot sv. Antona 49, 5280 Idrija
2. kalkulator: Anica Burnik, Šolska ul. 17, 5281 Sp.Idrija
3. pesniška zbirka Janje Blatnik "Našla sem" Tina Rot, Zg.Gameljne 9a, 1211 Ljubljana- Šmartno
4. prtiček z vezenjem:Marija Hribar,Hrastje 192, 4000 Kranj
5. poslikana kravata: Angelca Škufca,
Mleščevo, 1294 Višnja gora
6. podobice z motivi iz narave: Francka Pavovec, Ocvirkova 39, 1231 Ljubljana - Črnuče
7. obesek za ključe z znakom KBBI:
Terezija Trojar, IX.korpusa 10, 5280 Idrija.

Nogometne

Priletna in dobrosrčna gospodinja v župni- šču med prenosom po svoje komentira no- gometno evforijo: "Najprej žogo proč brc- nejo,potem pa tečejo za njo...Ti fantje so pa res prismuknjeni." Čez nekaj dni starejši duhovnik, ki je slišal to zanimivo mnenje, po(d)stavi logično vprašanje: "Zadnjič ste rekli,da so tisti,ki žogo proč brcnejo,potem pa tečejo za njo, prismuknjeni. Naš župnik je včeraj z mladino tudi igral nogomet. Kakšen je torej naš župnik? No, recite..."

Pri verouku v maju:"Koliko je bilo Jezusovih apostolov v času med veliko nočjo in bin- koštmi?" - "Enajst,toliko kot nogometašev. Jezus je bil pa trener." - "Mi pa gledalci?"

Da ne gre za "čisto navadno svetnico",spo znamo iz oble, ki jo drži v rokah otročiček v njenem naročju. Povejte:

1. Ime svetnice:
a) sv. Ana
b) Marija, Jezusova mati
c) sv. Elizabeta (Marijina teta)
2. Kako imenujemo takšno upodobitev:
a) Samotretja
b) Kraljica družine
c) Magnifikata
3. Kateri dan v tednu je njej posvečen:
a) torek   b) sreda   c) sobota Svetnica iz prejšnjega kroga pokala (sv. Katarina Sienska) je krepko premešala te- kmovalce in tekmovalke. Kar precej vas je ostalo na nižji stopnički. Ni pa rečeno, da se kaj takšnega ne bo že v tem krogu zgo dilo sedaj vodilnim. Tri Ljubljančanke, štiri Gorenjke ter po en Gorenjec in Primorec so sedaj na vrhu, po imenih pa:
1.-9. mesto (12 točk):Ana Košir,Frančiška Pavovec in Jožica Vevoda (Ljubljana);Boris Rejc,Domžale; Marija Hribar,Francka Košnik in Ivanka Zmrzlikar(Kranj), Zvezdana Zad- nik, Škofja Loka ter Tomaž Bric, Dornberk
10. - 11. mesto (8 točk): Stanko Kapš, Vrhnika in Ana Pirečnik, Šmartno ob Paki
za 7 točk: 12 -17. mesto; za 6 točk: 18 - 28. mesto; za 4 točke: 29. -30.mesto; za 1 točko: 31. mesto. Nekaj tekmovalcev in tekmovalk je še brez točk.
Odgovore pošljite do 1. julija na naslov: PRIJATELJ,za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

Ko iz oblakov dež se ulije, sonce mavrico razkrije (slika mavrice)

• Smo kot mavrica, a eno v Kristusu

• Otroške oči - mavrica tega sveta

• Mavrica je lepa, cvetlice so lepše, Marija je najlepša (slika Marije Pomagaj)

En sončni soj, en topel dan
iz tal izvabi cvet krasan;
en črn oblak, en nočni mraz -
in strt je cvet na večni čas.

Simon Gregorčič

iz pesmi: Srce človeško sveta stvar