Dragi prijatelji!

"Kje pa ste vi zavarovani?" Med pripravljanjem te števil- ke Prijatelja me je presenetil zavarovalniški agent s klicem po telefonu. Ko sem mu odgovoril, da v nebesih, je hitro odnehal in sem lahko mirno delal naprej.
"In kje ste vi zavarovani?" bi lahko pre- nesel vprašanje.V življenju nihamo med predrznim zaupanjem, da se meni že ne bo nič zgodilo, in zaskrbljenim zavaro- vanjem na vse mogoče načine. Ta zas- krbljenost gre lahko tako daleč, čeprav smo po srcu gotovo zelo dobri,da samo še varčujemo, od sebe pa ne damo ničesar več. In če je tako, smo lahko podobni najbolj brezsrčnim ljudem ki se sploh ne zmenijo za nobeno stisko tega sveta. Učinek je pač enak - ga ni,mi pa lahko še vedno živimo v varljivem pre- pričanju, kako smo dobri.
Verjetno se vsi strinjamo s pregovorom da človek pol življenja zbira denar in pri tem zapravlja zdravje, v drugi polovici življenja pa zapravlja denar, da bi prišel nazaj do zdravja. Seveda neuspešno... Vsa ta naša človeška "zavarovanja" bi lahko povzeli v melanholično misel: "Bolj ko se poskušaš zavarovati, slabše je."
Postni in velikonočni čas s križevim po- tom in potem zanosno Alelujo vsakogar sprašuje, kje je zavarovan. Jezus, ki "ni imel, kamor bi glavo položil," na križu pa čisto ničesar več, samo še bolečino in zapuščenost, bo večno znamenje za ta svet.
Prijatelj ne ponuja reklam za kakšno za varovanje. Vsakogar pa nagovarja, naj se zavaruje - pri Jezusu. Naj vas članki velikonočne številke dvigajo in spodbu- jajo k temu; najprej duhovna misel. Go- tovo bo zanimivo prebrati, kaj vse je v življenju doživel in prestal šestindevet- desetletni (s številkami: 96-letni) Jože Strmole iz Zagradca. Srečali smo se na misijonu in naj nagovori tudi bralke in bralce Prijatelja. Tokrat je presenetljivo nekaj več člankov v rubriki Zdravstveni delavci, zaradi zimskega časa in še če- sa pa manj o srečanjih.
Res je, da ni še minil naš "dan trpljenja" A ne vemo ne dneva ne ure.Morda nam je trpeti samo še ta dan, ta teden, ta mesec,to leto...? Zdržali bomo! Prijatelj želi k temu pripomoči.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: marjetici, foto Klemen Čepič
zadaj:mamica z otrokoma v arboretumu foto Klemen Čepič

April

Vloga družine v sodobnem svetu

Da bi ob mnogih naglih spremembah, ki se dogajajo v današnjem svetu, znali ceniti pomen družine v njeni temeljni poklicanosti, da je zibelka življenja ter šola vere in pravih vrednot. Da bi cerkvena občestva našla oporo v junaškem pričevanju mučencev današ- njega časa in vedno z novim pogumom oznanjevala Jezusa Kristusa,Odrešenika človeštva. Da bi duhovniki in laiki drugi druge vi- soko cenili,med seboj sodelovali in tako prispevali vsak svoj delež pri graditvi Božjega kraljestva med nami.

Maj

Kristjani - verodostojni pričevalci evan- geljskega upanja

Da bi kristjani dosledno živeli svojo vero in tako bili verodostojni pričevalci evangeljskega upanja. Da bi s pomočjo Marije,presvete device in matere, v vseh deželah in kulturah sveta ščitili in podpirali poklicanost žena v družbi in družini. Da bi vse dekanije uvedle "šolo za za- kon" in tako pripravljale mlade kristjane za življenje v družini po Božji zamisli.

Tudi pekel dokazuje Božjo pravičnost

Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost (KKC 1035). Mnoge moti re- snica, da obstoja pekel. Nekateri ljudje ga sicer priznavajo,trdijo pa,da ni večen Večnost pekla bi nasprotovala neskon- čni Božji dobroti in usmiljenju. Zopet drugi trdijo, da pekel je, a je prazen,ker božje usmiljenje ne dopušča, da bi kdo bil tam.Božje razodetje dokazuje obstoj in večnost pekla. To je stanje duš (po navadi pravimo, da je to kraj), kjer so duše,ki so odšle s tega sveta brez po- svečujoče milosti,ker so v popolni ose- bni svobodi odklonile Boga.
Za nas, kristjane, je tudi obstoj pekla dokaz Božje pravičnosti. Verujemo in trdno upamo v Božjo dobroto in usmilje nje. Božja pravičnost je sad te dobrote in božjega usmiljenja. Če namreč zave- stno to odkloniš, ne moreš biti deležen tega, kar zanikaš. Človek je svobodno bitje,zato mu Bog ne vsiljuje zveličanja. Zanj se mora odločiti sam. Zakaj bi ti Bog moral nakloniti nekaj, česar ne ma- raš? Lahko bi to storil, pa ne bo, ker je tudi pravičen do tistih, ki to želijo in se trudijo, da zveličanje dosežejo. Jezus sam bo pri vesoljni sodbi izrekel zelo ostre besede tistim, ki bodo na njegovi levici: " Proč izpred mene, prekleti v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom" (Mt 25,41). In: "Ti pojdejo v večno kazen" (Mt,25,46).
Včasih celo slišimo mnenje, da bo Bog ob koncu časov uničil pekel in rešil vse pogubljene. To mnenje nasprotuje Bo- žjemu razodetju in Božji pravičnosti. Dopustimo sicer lahko neko teoretično možnost, da bi Bog končno to lahko storil, saj je vsemogočen in Gospodar vsega, kar se dogaja v našem življenju, vendar nam razodetje pravi,da se to ne bo zgodilo.Lepo in prav,da tako mislimo o Božjem usmiljenju,vendar ostane nje- gova pravičnost nepreklicna.
Velikonočno bogoslužje je najbogatejši del bogoslužja celega liturgičnega leta. V njem praznujemo spomin življenja in krute smrti na križu našega Odrešenika Jezusa Kristusa in njegovega vstajenja. Stotnik pod križem je izjavil: "Zares, ta človek je bil pravičen" (Lk 23,47). Nje- gova smrt na križu je najmočnejši do- kaz njegove ljubezni do vsega človeš- tva. Ker je sam kot pravičen umrl za nas, ima vso pravico, da je pravičen do vseh; do tistih, ki sprejemamo njegovo ljubezen, in do tistih, ki jo odklanjajo. Ker je umrl za vse ljudi, mu je Oče dal tudi pravico, da nas bo sodil kot pravi- čen sodnik.
Verjetno smo že kdaj slišali od ljudi z juga naše nekdanje skupne države,a še vedno brata po veri, ki je rekel: "Ima Boga!" A pri tem ne misli zatrjevati, da Bog obstaja, ampak,da je Bog pravičen Zakaj je tako rekel? Nekoga, ki ga je dobro poznal, je zadela huda nesreča. Ker pa je ta prej storil neko hudo deja- nje, si upa soditi: "Prav mu je, zaslužil je to kazen, Bog ga je kaznoval." In v tej kazni vidi ta "sodnik" dokaz, da je Bog in da je pravičen. Dejanje, ki ga je kdo storil, pa tudi zasluži kazen.
Priznajmo, da tudi mi kar hitro po svoje rečemo: "Ima Boga!" Toda nimamo pra- vice soditi. Jezus nas celo opominja: "Ne sodite, da ne boste sojeni!" Toda kljub temu tako govorimo in s tem naj- večkrat izražamo svojo željo po mašče- vanju. V najboljšem primeru bomo do- dali, da je Bog koga kaznoval zato, ker

mu hoče dobro;ker želi,da se spreobrne To je naše človeško mišljenje, ki vedno ne drži.Želimo opravičevati in potrjevati Boga, a Bog takšnega našega "dokazo- vanja" pač ne potrebuje.
Psalm 39 je zahvala Bogu za vse, kar nam dobrega stori, in prošnja za pomoč Psalmist pravi: "Tvoje pravičnosti nisem skrival v svojem srcu,o tvoji zvestobi in pomoči sem govoril" (Ps 39,11).Psalmist pove to, kar smo prej povedali: "Tudi Božja pravičnost je dokaz njegove do- brote."
Na besede: "Ima Boga!" lahko kdo celo reče, da Boga ni, ali pa, da je Bog kve- čjemu maščevalen, ne pa dober in še manj pravičen.
Včasih ljudje tudi izzivamo Božjo pravič nost. Pozivamo ga:"Zakaj to dopuščaš? Zakaj ne udariš?" Takšno govorjenje do kazuje, da smo še daleč od Boga. Spo- mnimo se, kaj je Jezus rekel Jakobu in Janezu,ko sta ga prosila za dovoljenje, da prikličeta kazen nad Samarijo: "Ne vesta,kakšnega duha sta. Sin človekov ni prišel življenj uničevat, ampak reše- vat" (Lk 9,54).
Samo prava vera in ljubezen do Boga nam bosta pomagali, da bomo vedno sprejeli tudi Božjo pravičnost, četudi nas bodo posledice prizadele. Naši stari ljudje so ponavljali svetopisemsko misel: "Kogar ima Bog rad, ga tudi tepe."
Kot verni kristjani se pekla ne bojmo. Ni brez greha tisti,ki pravi,da bo pogubljen Če se vse življenje trudim, da bi izpol- njeval Božjo voljo,pa čeprav mi to ved- no ne uspe,upam in verujem,da ne bom pogubljen. Rešuje me Božje usmiljenje, pa tudi pravičnost.Ker je resnica o peklu in pogubljenju nekaj najbolj strašnega, kar si moremo misliti, smemo verovati, da je pogubljenih v primeri z zveličanimi malo. Da pa so res nekateri pogubljeni, nam dokazuje Božje razodetje, zlasti e- vangelij.Prav nič ni narobe,če verjame- mo tudi zasebnim razodetjem o videnju pekla.
Cerkev izreka sodbo o svetništvu ljudi, ki so dosledno živeli po Božji volji. Še nikogar pa ni razglasila za pogubljenega Sodba o pogubljenju pripada samo Bogu Res pa je tudi,da se vsi lahko pogubimo zato nas naj ta strašna in resnična možnost spodbuja k življenju, ki vodi v večno življenje, ne pa v večno pogub- ljenje. Sedaj še imamo možnost, da se odločamo za pravo pot.

Zdravko Bahor

Njegov križ in naši križi

Druga postaja križevega pota: Jezus vzame križ na svoje rame.Za Jezusom so že neskončno dolge ure trpljenja: ure smrtne tesnobe na Oljski gori; pre- čuta noč z zasliševanjem, sramotenjem in udarci; izpraševanje pred Pilatom in Herodom, bičanje, trnova krona in na- zadnje obsodba na smrt.Zdaj stoji pred nami duševno in telesno izmučen in iz- črpan - in sam, sam. Pa prinašajo novo breme: križ, ogromen, neskončno težak za njegovo oslabelo telo. Stojita si na- sproti - Jezus in njegov križ. Napočil je trenutek, zavoljo katerega je Jezus pri- šel na svet; strašni in veliki trenutek,ko bo objel les,ki pomeni grešnost, revšči- no, trpljenje in gorje vsega človeštva. Mar ni sam dejal malo dni poprej: "A zaradi te ure sem vendar prišel" (Jn 12, 27)? Zdaj bo mogel do konca spolniti Očetovo voljo. Robat je les križa, svin- čeno težak.Ko mu ga nalože na ramena se mu zaje v ranjeno meso; že ga pre- paja njegova kri.
Katerega kristjana ne pretrese pogled na Odrešenika, s križem obloženega? Kdo ne sočustvuje z njim? A prav tu je vozlišče, kjer bi naše krščanstvo prera- do ostalo zgolj čustvena zadeva. On, ki je njegova jed in hrana, da izvršuje vo- ljo tistega,ki ga je poslal, pa ne želi, da bi jokali in tarnali nad njim. Želi nekaj korenitejšega; hoče, da se mu pridruži- mo vsak s svojim križem.To celo zahte- va brez vsakršnih olajševalnih okoliščin in izjem: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj" (Mr 8,34).
To ne pomeni, naj vsakdo nosi križ,ki je tako velik in težak,kakor je bil Kristusov Dovolj, da sprejme tistega, ki je name- njen prav njemu,naj bo velik ali majhen, težak ali lahek. Sv. Frančišek Saleški pravi: "Ne iščem posebnih križev, kajti pri teh si zna samoljubje tako iznajdlji- vo laskati. Pač pa vdano in iz vsega srca sprejemam križe, ki mi jih pošilja Gospod v svoji previdnosti." Pa kaj, ko so nam dostikrat prav ti križi najbolj od več, čeprav zna Bog izbrati tiste, ki so za nas najprimernejši.O tem govori spet Sv. Frančišek Saleški: "Če bi vsi angeli in vsi geniji sveta razmišljali, kaj bi bilo v tem ali onem trenutku zate dobro, ne bi mogli najti nič primernejšega kakor tisto, kar te je doletelo. Večna Božja modrost si je od vsega začetka zamis- lila ta križ in ti ga iz srca poklonila kot najdražje darilo. Bog ga je opazoval s svojim vsevednim očesom, preden ti ga je poslal. Z obema rokama ga je pote- htal, če ni morda za milimeter prevelik ali miligram pretežak. Nato je še enkrat pogledal nate in na tvojo moč,ga blago slovil s svojim svetim imenom, pomazilil s svojo milostjo in oblil s svojo tolažbo. Tako prihaja k tebi naravnost iz nebes kot božji klic, kot dar njegove usmiljene ljubezni, zato da ti postaneš zares ti in najdeš v Bogu svojo dovršitev." Prese- netljivo podobno razmišlja francoski pisatelj François Mauriac: "Dovolj je, da odpremo oči, pa ga zagledamo poleg sebe križ,ki čaka na nas.Kdo bi si pred- stavljal,da moreta dva kosa lesa,pribita drug prek drugega imeti toliko različnih oblik, kolikor je posameznih usod? Pa vendar je tako: tvoj križ je narejen po tvoji meri.Rade volje ali prisiljen, sovra- žno in uporno ali vdano in ljubeče, nanj boš moral leči. Četudi naša zmanjšana in obubožana vera le od daleč in ne- jasno razločuje nadnaravno, ostaja ta les, katerega se dotika in na katerega je pribito naše telo. Bežati pred križem, ogibati se ga, pomeni bežati pred sa- mim seboj, pogubljati se. Saj nam prav naša bolečina daje naš posebni obraz; naš križ riše in določa naše poteze."
Če bi zmogli sprejeti dejstvo, da je krš- čanstvo vera križa in da je hoja za Kristusom, s križem obloženim, njegova globoka zakonitost, zakonitost, ki ne dovoljuje ubežništva, potem bi mnogi izmed problemov,s katerimi se ubadamo stari in mladi, poročeni in samski, bolni in zdravi, našli svojo rešitev. Ali naj oh- ranim zvestobo besedi, dani Bogu, dani človeku, ali naj ga v skrbi za svojo ko- rist in udobje zadušim? Naj svoje slabo- sti in padce ponižno priznavam ali naj se zaradi njih togotim in se užaljeno vprašujem, kako se je moglo meni to primeriti? Naj svoje bolečine in stiske sprejemam ali naj zaradi njih godrnjam in obupujem?
Naj skrbim za bolnega, ostarelega,osa- melega, tolažbe potrebnega in včasih tudi nekoliko sitnega človeka ali naj ga preprosto prepustim samemu sebi in družbi,ker se mi zdi takšna skrb odvečen križ? Še in še bi se dalo naštevati. Če bi našli dovolj poguma, da se z iskreno pripravljenostjo zazremo v oči Kristusu na njegovem križevem potu, bi se vsa ta vprašanja razčistila. Bolje povedano, izkazalo bi se,da za kristjana sploh niso resnična vprašanja, kajti odgovor nanja je samo eden: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj vzame svoj križ..."

Breda Cigoj Leben

Bodri nas Bog vstajenja, aleluja!

Deli nam kruh življenja, aleluja!

V trpljenju in nevarnosti
nam daje varstva in moči. Aleluja!

VESELO ALELUJO ŽELITA

UPRAVA IN UREDNIŠTVO

Na svojem

"Mojega očeta bi pa obiskali v petek. Tako je predlagal domačin,ki je decembra med misijonom v Zagradcu skupaj s svojo ženo pomagal v župnišču. Ena od oblik pomoči je tudi spremstvo (ljud- skega) misijonarja po vaseh, da lahko z Jezusom obišče vse tiste, ki so zaradi hujše bolezni, invalidnosti ali starostne onemoglosti "privezani" na svoj dom. Tudi z njegovim očetom je tako. In za- kaj ravno petek? Zato, ker je tisti dan Jože Strmole, Zagradec 28, 1303 Za- gradec dopolnil šestindevetdeset let.To pa ni kar tako. G. Jože je ostal v tako živem spominu, da je misel na intervju za Prijatelja prišla kar sama od sebe. Očetovo pripoved je potem z veseljem in navdušenostjo dopolnil sin,tudi Jože.

Gospod Jože,ste rojeni tu v Zagrad- cu?
Ja, tu sem rojen in vse življenje živim tu, razen ko sem služil vojsko in ko sem delal v Holandiji.

Katerega dogodka iz otroštva se pa najbolj spominjate?
Da so mi starši umrli,ko sem imel pet let Najprej je umrl oče,potem pa še mama. Drug za drugim.

Kdo pa je potem skrbel za vas?

V rejo so nas dali. Bil sem pastirček, potem pa hlapec,dokler nisem šel služit vojsko. Najraje sem imel konje. V Osije- ku in Celju sem služil. Tudi v vojski sem prosil, da bi bil lahko pri konjih in sem bil. V vojski sem prebolel tudi malarijo.

Prvi svetovni vojni ste ušli, ker ste bili še premladi. Kako ste pa drugo preživeli?
Nikamor nisem šel. Ne k belim, ne k pla- vim, ne k partizanom, nikamor! Družino sem imel in otroke. Leta 1942 smo vsi bežali, ko so prišli Italijani. Sedem otrok je že bilo. Najmanjši Slavko je imel jeti- ko. Bežali smo na drugo stran Krke in v gozd.Ko smo se vračali,so nas na cesti ustavili Italijani. Težko je bilo,ker nisem znal drugega kot po naše in pa hrvaško Kar z roko sem mahal proti hiši in kazal, kje smo doma. Preverili so in nas potem pustili.

Pravite,da ste takrat imeli že sedem otrok. Koliko pa je vseh? So še vsi živi?
Devet je še živih.En otroček je umrl ta- koj po rojstvu, eden pa kasneje. Enajst je bilo živo rojenih; sedem sinov in štiri hčere.

Kaj ste pa bili po poklicu oziroma ste še,saj človek vse življenje osta- ne tisto, čeprav ne more več delati.
Po poklicu sem bil pa hlapec.

Slišal sem, da ste tudi veliko zidali. Torej ste bili tudi zidar...
Tudi,pa v rudniku sem delal. V Holandiji in v Srbiji; v Zaječaru.

Kdaj pa ste bili v Holandiji?

Od osemindvajsetega leta do triintri- desetega. Že prvo jutro smo se petsto metrov 'dol vozili'. Preživel sem tudi ne- srečo, ko me je skoraj stlačilo kamenje, ki se je vsulo. Rešil me je vagonček za prevoz, ampak v glavo me je vseeno zadelo. Ostal pa sem.S tistim denarjem sem potem tu kupil hišo in jo uredil.

Ste v življenju imeli še kakšno drugo nesrečo poleg tiste v rudniku?
O, sem imel. V gozdu, ko smo podirali drevje, me je drevo oplazilo. Pa v hlevu ko me je teliček vrgel. Od takrat - imel sem šestinosemdeset let - ne morem več delati.

Očitno ste zelo trpežni,če ste preži- veli razne nesreče,imeli tako števil- no družino in dočakali takšno starost Ali imate kakšen nasvet, kako je treba živeti, kaj je treba jesti, česa se je treba varovati?
Lepo je treba živeti, saj smo vendar krščanski ljudje. Pa delati je treba. Pa kaditi ni dobro. Jaz nisem nikdar kadil. Tudi pil nisem nikdar. Ko sem bil fant, smo že kaj popili, drugače pa ne. V Holandiji smo pa samo pivo pili. Tega se spominjam.

Sedaj pa zelo pomembno vprašanje Kdaj človek postane star? Kdaj ste se vi začeli počutiti starega?
Ko sem imel petinosemdeset let, sem še zidal. Še dimnik sem sezidal pri sinu. Takrat še nisem bil star. Potem me je pa kap zadela. Teliček v hlevu me je vrgel po tleh, da sem zlomil nogo in si vse kite potrgal. Dali so mi mavec, pa me je vedno bolj bolelo. Naredil se je strdek in me je kap zadela. Sedaj sem pa takole ... (priteče nekaj solzic...)

Kako pa sedaj živite? Kot vidim, ste kar na svojem. Imate lepe slike: Srce Jezusovo in Marijino. Od kdaj jih imate?
Od 'ohceti', ko sem se poročil.

Lepe slike so in vsak, ki pride v vašo hišo, vidi, da je to krščanska hiša. Ste v cerkev redno hodili?
Zmeraj smo hodili, vsako nedeljo. Žena je bila glede tega bolj 'pridna'. Tudi v Holandiji sem šel k maši.Tam so bili tudi slovenski duhovniki.

Zadnji misijon v vaši župnji je bil pred osemintridesetimi leti. Se ga kaj spomnite? Takrat so ljudje naj- brž bolj hodili v cerkev?
Ja,včasih so bolj hodili v cerkev. Danes gre ljudem predobro. Ta novi rod še ni nič kaj trpel.

Še štiri leta, pa bo vaša stoletnica. Vas smem povprašati, kakšne želje imate?
O, to,da bi lahko hodil. Ene noge in ene roke ne morem premakniti.Že enajst let Ampak delam 'fizkulturo', da se malo razgibam. Drugače bi bil že čisto trd...

Ja, Bog vas živi! Ali lahko še malo pomislite, kdaj vam je bilo najlepše v življenju?
Takrat, ko sem bil še fant. Ko smo peli in hodili vasovat.

Oče,hvala vam,ker ste tole povedali Ali lahko še vaš sin Jože kaj pove o vašem življenju, da bomo objavili?

Kar naj pove.

Najstarejši sin Jože, ki se je po upo- kojitvi vrnil v domači kraj, pa tudi njegova žena Nežka sta z veseljem in ponosom pripovedovala o svojem očetu oziroma tastu:
Oče je bil rojen čisto ob Krki.V Zagrad- cu imamo elektrarno, ki je bila zgrajena že med vojno in napaja bližnjo, pa tudi daljno okolico.Na drugi strani jezu je bi- la majhna hišica in tam so se rodili štir- je otroci v razmiku dveh let. Oče je bil rojen na god sv. Ambroža, 7. decembra 1905. Ko je bil star pet let, sta mu oba starša umrla v enem tednu, stara prib- ližno petintrideset let. Oče je bil menda srčni bolnik, umrl pa je najbrž zaradi nalezljive španske bolezni. In potem je od vsega hudega in od skrbi, kako bo, v enem tednu umrla še mama.
Vsi štirje otroci, naš oče je bil najmlajši so bili po nalogu župana oddani v rejo posameznim družinam, dokler niso šli v šolo.Takrat pa so postali pastirčki in so šli služit. Tako je tudi naš oče služil od sedmega do dvajsetega leta starosti, do odhoda k vojakom. Služil je pri treh gospodarjih. Najrajši je imel konje. Tak- rat še ni bilo traktorjev, ampak so vozili s konji in vozovi. Med drugim so vozili tudi težke "švelerje", to je lesene žele- zniške pragove. Naš oče je kot hlapec moral vstajati ob treh zjutraj, da je na- krmil konje. Konj ni prežvekovalec, am- pak mora zdrobiti hrano in zelo počasi jé. Potem ga je potrebno še napojiti. Že prejšnji dan so naložili voz, tako da so zjutraj ob šestih odpeljali na želez- niško postajo v Ivančno Gorico. Tam so potem pragove prodali. Nazaj grede so se ustavili še na Muljavi pri Oberščaku, tam blizu, kjer je bil doma Stritarjev Kr- javelj. Hlapci so seveda ostali zunaj pri konjih in bili velikokrat vsi premraženi.
Do dvajsetega leta starosti je oče zme raj spal v hlevu.Tam so naredili posteljo pod stropom,kjer je bilo topleje. Leseno posteljo si je sam naredil, tam je imel "plahto" in tam je spal. Pa ne samo naš oče; vsi hlapci so takrat spali po hlevih Ko pa je oče dopolnil dvajset let, je bil poklican v vojsko. Prosil je,da bi ga do- delili v konjušnico in so mu ugodili. Vo- jaške konje je urejal z velikim veseljem.

V vojski so se znašli fantje z vseh vet- rov. Med seboj so se pogovarjali o živ- ljenju, tegobah in načrtih. Tako so se dogovorili,da ne bodo več hlapci,ampak da gredo po svetu, nekateri v Ameriko, drugi v Avstralijo, naš oče pa se je od- ločil za Holandijo (Nizozemsko). Nekako je dobil zvezo in prišel v stik z nekom, ki je že delal tam. Tako je skupaj še z nekaj fanti odšel v rudnik črnega pre- moga v Holandijo. Tam je bil dobra štiri leta. Pripovedoval nam je, kako ga je nekoč zasulo.Poškodovalo mu je čeljust in tudi lobanjo.
Preden pa je odšel v Holandijo, si je "zafremal" sosedovo dekle, ki je bilo ta- krat še zelo mlado. "Ali me boš čakala?" jo je vprašal in mu je pritrdila,čeprav je bil "Fužinar in asabenk",to pomeni doma iz Fužine pri Zagradcu, Zagradčani pa Fužinarjev nikoli niso preveč marali. "Asabenk" je pa čisto navaden revež, človek brez imetja. Ko je prišel domov, ona je bila stara dvaindvajset, on pa trideset let, sta se poročila. Oče je ve- dno povedal, da Holandija takrat ni imela papirnatega denarja, ampak zgolj kovance. Domov je tako prinesel devet kilogramov denarja. Z njim si je kupil to majhno kmetijo, obnovil hišico, še malo dokupil, se poročil, potem pa veselo na delo... Rodilo se je enajst otrok. Naj- mlajši, Tonček bi mu bilo ime, je umrl v bolnišnici takoj po rojstvu. Niso ga še krstili, tako da ga je kar mati. Trupelce so dali kar v krsto k nekemu staremu možakarju in ga pokopali na Žalah v Ljubljani. Mati so tako prišli domov brez otročička in kadarkoli so se spomnili na Tončka,so se zmeraj razjokali.Takrat so bili stari že čez štirideset let in zadnji otrok je pač najbolj pri srcu. Kasneje je umrl še en sin, moj brat, star štirideset let. Dobil je vnetje slinavke in v treh mesecih ga je pobralo. Devet nas je še ostalo; pet sinov in štiri hčere. Jaz sem najstarejši in imam sedeminšestdeset let. Še vedno sem otrok, ker imam še živega očeta.

Oče je takoj kupil tudi konje. Spomnim se kobile, ki ji je bilo ime Prama. Ta je bila silno velika in močna. Imeli smo jo do vojne. Ko se je pa vojna začela, jo je raje prodal, sicer bi jo vojska vzela. Med vojno nas je bilo že sedem otrok, zato oče ni šel nikamor.Dokler se je da- lo, je delal doma, nekaj časa pa tudi v stiškem samostanu. Takrat so tam imeli veliko posestvo. Potem mu je uspelo do biti službo v Ljubljani, na železnici. Tam je delal do konca vojne. Po vojni se je priučil zidarske obrti.Najprej je skupaj s kolegom hodil pomagat zidarjem in sta bil "maltarja". Potem sta se lotila tudi zidave in zidarila ves čas. Oče je veliko delal po hišah; to je znano. Še danes ljudje povedo,da je bil pri delu tih, izred no priden in pošten. In tudi nezahteven glede hrane in plačila. Nikoli ni godrnjal. Še danes se ga ljudje kot takšnega spominjajo. Tudi otrokom je sezidal hiše ali vikende. Oče je rekel: "Dokler sem pri moči, bomo drug drugemu pomagali, pa bomo naredili". In smo res.
Kasneje je bil tudi zaposlen kot zidar v gradbenem podjetju Pionir v Novem me- stu. V Ljubljani je zidal bloke, potem pa je več let delal na cestnih gradbiščih. Ker je bil že starejši, je delal manjša, a bolj natančna dela,kjer ni bilo potrebno veliko napora. Skupaj z drugimi delavci je stanoval v baraki. V soboto je prišel s kolesom domov. Jaz sem takrat že študiral v Ljubljani in tam tudi stanoval. Dostikrat sem ga obiskal v tisti baraki. Kot delavec Pionirja se je tudi upokojil.
Oče nas je vse spodbujal k učenju. Vsi otroci imamo vsaj srednjo šolo,nekateri pa tudi fakulteto.Tudi ob delu so neka- teri študirali,kajti revščina je bila velika.
Oče je bil tudi strasten ribič. Veliko rib je ujel.Tako smo ribe imeli velikokrat na krožniku.
Do svojega šestinosemdesetega leta je bil v glavnem zdrav.Imel je samo manj- še zdravstvene težave. Večkrat ga je bolel želodec, ampak to je bila bolj po- sledica skrbi in neredne ter slabe pre- hrane.Povem vam,da je oče še pri pet- inosemdesetih letih sezidal dimnik na naši strehi. Tudi v hlev je šel podojit teličke. Takrat so imeli čez sto kilogra- mov težkega telička, tri mesece sta- rega, in ko ga je gnal h kravi, je teliček poskočil, očeta pa je vrglo tako, da mu je veriga zelo poškodovala nogo. Dobil je mavčno oblogo, verjetno pretesno, tako da je nastal strdek v žili in je pri- šlo do možganske kapi. Druge razlage ni, saj oče nikoli ni imel holesterola ali visokega pritiska.
Zanimivo je bilo, ko se je vrnil iz bolniš- nice. Tam je zanj skrbela vnukinja me- dicinska sestra, in mu gotovo izkazala vso možno pozornost, ker je bil zaradi kapi (hemiplegija) precej nebogljen. O- čitno mu je takšna pozornost kar godila in je to pričakoval tudi doma; merjenje temperature vsako uro, pa podajanje urinske steklenice, pa prižiganje in uga- šanje radia in tako dalje. Kar malo raz- vadil se je in smo ga morali tudi odvaditi ter ga kar prisiliti, da je vstal s postelje in zopet začel hoditi. Sicer bi obležal. Bergel ni hotel uporabljati in jih je kar hitro odložil. Ima pa krivko, takšno za- krivljeno palico.
Kasneje si je pri padcu na dvorišču zlo- mil še kolk, ampak se je še enkrat po- bral,čeprav je to trajalo kar nekaj časa Tako pri šestindevetdesetih letih še hodi in vsak dan dela rahle počepe, da ohranja kondicijo. Zelo se boji smrti in "Bog varuj", če bi mu kdo rekel, da bo umrl.Ko je stopil v sedemindevetdeseto leto in so mu mnogi prišli voščit, ga je nekdo vprašal: "Oče,kaj pa zdaj?" -"Ja, nič, gremo do sto, potem se bomo pa naprej pogovarjali" Po kapi je res postal nekoliko jokav in hitro mu pritečejo sol- ze, ampak tudi hitro nehajo. Posebej,ko se vreme spreminja, je tako.
Hočem povedati: Starejši, ko je, bolj se oklepa življenja. Sedi na postelji in lepo bere časopis kot mladenič pri tridesetih letih. Drugače nima očal, le za branje. Tudi zdravil nima nobenih. Samo star je ampak to njemu ne smem reči. Vedno je bil drobne postave. Tudi danes nima več kot petintrideset kilogramov. Ne vem, če je kdaj v življenju imel več kot šestdeset kilogramov. Naša mama, nje- gova žena,pa je bila druge sorte,krepka kmetica. Kar tam okrog sto kilogramov je imela.Prava osebnost. Ampak sta šla dobro skupaj.
K očetu vsak četrtek prihaja negovalka drugače pa zanj skrbi sin, ki ima hišo poleg in je prevzel posestvo. Ker pa je še v službi, prihajajo sestre oziroma hčerke in pomagajo. Oče se umije sam, celo obrije se, čeprav le z eno roko.

Drugače pa oče živi na svojem, v svoji stari hiški, v kmečki hiši s pečjo. Brat ima zraven novo hišo s centralnim ogre vanjem, a oče noče niti slišati, da bi se preselil. "Iz te hiše me boste odnesli," pravi. Res je potrebno vsak dan zakuriti v peči,čistiti in odnašati pepel in vse je bolj starinsko in vlažno, ker ni izolirano. Ampak on je tu doma in na svojem. To si je vso mladost želel. Zato mu tudi otroci privoščimo, da ostaja na svojem.
Nagovarjali smo ga, naj vsaj pozimi gre v novo hišo, pa ni govora. V stari hiši ima svojo posteljo, pa klop zraven peči, tam si pripravlja papirnate robce, tam bere ter gleda skozi okno na cesto in dol na cerkev.Kar s postelje ima krasen razgled.Sedi in gleda ljudi,ki gredo mimo Tudi televizijo ima, ki jo zelo pozorno gleda. Malo gleda, malo pa drema. Ker je toliko star, ga tudi gledanje hitro u- trudi. Včasih, takoj po kapi, je še hotel kaj delati. Sedaj mu zadostuje pogled skozi okno. Ko bo toplo, bo šel sedet pred hišo. Rad je zunaj, prijajo mu topli sončni žarki. Tudi kakšen človek se us- tavi in ga ogovori.
Ko gre mimo kakšen pogreb, zmeraj gleda skozi okno in ljudje to vedo. Zanj mora to biti res zanimivo. Vedno poko- pavajo kakšnega mlajšega od njega, on pa si misli: "Vidiš, jaz pa še kar živim." Tudi njega so sicer že nekajkrat 'poko- pali.' Vsakič,ko zvoni mrliču, ljudje naj- brž pomislijo: "Sedaj je pa umrl Joškov oče." Tako mu po domače rečejo. Eden pomisli, drugi reče, tretji že vpraša do- mače, kako je oče umrl, ali pa kar pride kropit.Že pred leti,ko je oče ravno pred hišo bral časopis, je prišla neka ženica vsa v črnem z lučko in ga hotela kropiti Potem sta se pa dve uri prav prisrčno pogovarjala.

Kako pa je bilo pri vas z vero?
Oče je veren, ampak še zdaleč ne tako kot je bila mama, ki ji je bilo sveto vse, kar so g. župnik dejali. Oče, ki je tudi malo po svetu hodil in spoznal še druge navade,je bil zato mogoče malce svoje glav. Boga se je sicer bal še iz otroških let, a iz naše mame oziroma žene se je včasih malo ponorčeval, ker je res šla včasih tudi po trikrat k maši. Naša hiša je namreč blizu cerkve.Oče se je včasih ujezil, češ, "doma te čakamo, da bo kaj skuhano, ti pa si kar naprej v cerkvi."
Zjutraj, opoldne in zvečer, ko je zazvo- nilo, smo zmeraj molili, prav tako pred jedjo in po jedi. Zmeraj je naprej molila mama.Kadar je šel gospod župnik obha- jat bolnika, je bil v starih časih za tako priložnost vedno napravljen v bela du- hovniška oblačila, s seboj pa je imel mežnarja, ki je zvončkljal. Pogosto sta šla mimo naše hiše. Vsi otroci smo z mamo pokleknili ob poti in na glas molili. Ko sta se vračala in nista imela več obhajila, pa nismo klečali.
Včasih smo se z očetom kaj pogovarjali v zvezi z vero.Snaha ga je "poučevala" kako mora vera iz otroške prerasti v odraslo in dozoreti. Kar rad je poslušal. Bil je bister človek, čeprav je imel samo dva razreda osnovne šole. Ko je gledal kakšne slike o nebesih in peklu, pa o drveh, s katerimi v peklu kurijo, je kaj po svoje komentiral. Občutil pa je tudi duhovno trpljenje, saj je bil v življenju zaradi dela in zaslužka daleč od svojih krajev in družine, ki jo je imel rad, pa tudi od Boga. Ampak on je to vse bolj po starem in preprosto razumeval. Do- stikrat je vse, kar je v zvezi z vero in Bogom razmišljal, zaključil z ugotovitvi- jo: "Nekaj pa mora biti nad nami!"
Sedaj ga župnik obišče vsak mesec in ga obhaja. Včasih se malo ujezi, saj pravi, da nima nobenega greha, ampak to je najbrž kar normalno pri starih lju- deh. Obiska pa je zelo vesel.

Je še kakšen tako star človek v župniji?
Najstarejši je.Svojih vrstnikov nima več Obiskujejo ga nekateri, pri katerih je včasih zidal. Obiske ima rad in dostikrat potoži: "Dokler sem bil močan in sem lahko delal, so bili ljudje kar naprej pri meni. Zdaj so me pa pozabili..."
Zelo rad je imel otroke,se z njimi pogo- varjal ali pa igral, saj je tudi sam imel veliko otrok. Otroci ga še kar obisku- jejo, se usedejo k njemu na posteljo in ga kaj sprašujejo.

Kako pa je on vzgajal?
Pri nas otrok niso tepli.Nikoli me ni uda- ril. Mama me je enkrat z metlo udarila po ... Starša sta se malo jezila na nas, če nismo ubogali in nismo hoteli delati, tepli pa nas niso nikoli.
Otroke nas je zabaval tako, da nam je pripovedoval zgodbice, ki si jih je sam izmišljeval iz svojega pastirskega življe- nja. Pripovedoval je,kako je šel v hosto nasekal drva in nabiral gobe ter borov- nice in kaj je pri tem doživel,pa seveda kako so kurili ogenj, pekli krompir, na- stavljali pasti polhom,in kako je prišel nekoč, ko so se vrnili k ognju, medved in kako so ga podili. Vse te zgodbice si je kar sproti izmišljeval, da so bile čim- bolj pestre in zanimive, prav v srce segajoče. Pripovedoval je tako, da smo imeli čedalje večje oči in ušesa.

Tako, najbrž imate tudi vi čedalje večje oči in ušesa ob odgovorih šestindevet- desetletnega očaka in pripovedovanju njegovega sina ter snahe. Človeku ne- hote pride na misel primerjava takratnih in današnjih možnosti mladih ljudi. Le kakšne so možnosti za lepo življenje drobne sirote-otroka,ki je pri petih letih ostal brez staršev, pastirčka, rejenca in hlapca? Če pa iz tistega, kar imaš, iztisneš najboljše, kar moreš, če si po- gumen,če se neprestano boriš v življe- nju in pri tem izhajaš iz pravih vrednot, potem nastane - roman, pa ne s tragi- čnim glavnim junakom, ampak trdnim možem. V skrajšani obliki je pred vami.

Neobjavljeno vprašanje:
Kako se pa spominjate vojnih časov?
Natanko se spominjam osmega junija 1942. Italijanski vojaki so prišli po stari rimski poti, ki gre mimo naše vasi, in se ustavili nad vasjo. Malicali so in si malo oddahnili. V vasi pa je bilo šestnajst partizanov. To so bili sami mladi fantje, vmes tudi eno dekle, in so ravno kuhali golaž pri nekem kmetu. Ta še zmeraj živi in mi je to zgodbo že neštetokrat povedal. Tako so ti fantje zagledali vo- jake - Italijane. Pogovarjali so se, kaj bi, in v mladostni navdušenosti pa tudi neprevidnosti je eden ustrelil v zrak z majhno staro jugoslovansko puško. Italijani so to seveda vzeli zares in so kar hitro z minometalci vas zažgali. Tri četrt Črešnjic je zgorelo, saj so bile strehe takrat še slamnate, hiše v vasi pa so bile druga poleg druge. Gorelo je kot bakla. Zgorelo je tudi mnogo živine in trije ljudje so bili mrtvi. Dva, očeta in sina, so Italijani ustrelili, neko žensko pa je zadel granatni šrapnel in je umrla. Ko je vas začela goreti,smo mi bili tukaj na njivi.Stara mama in otroci smo oko- pavali krompir. Gledali smo, kako se je vse kadilo, potem so pribežali neki mo- žje in nam kričali, naj bežimo, ker da bodo Italijani vse pobili. Bežali smo čez Krko na drugo stran. Potem so prihajali ljudje iz vse vasi; vsak je nosil, kar je mogel doma zgrabiti. Malo kasneje smo tudi mi šli za njimi čez Krko,do Kamnega vrha,kjer smo prespali, potem pa naprej v Brezovi dol in vse do Šmihela pri Žu- žemberku.Od tam se vidi nazaj na Čre- šnjice. Nekdo je imel daljnogled in je pravil,katere hiše so zgorele.Zelo dobro se spomnim, kako so bili vaščani rado- darni in s kakšnim usmiljenjem so nas sprejeli v Šmihelu. Dali so nam mleka in kruha, spali smo pa na slami na skednju Nas je bilo takrat že sedem otrok in za- dnjega, Slavca, smo peljali v vozičku, dokler nismo prišli v gozd.Tam smo vo- ziček morali pustiti, a smo ga kasneje šli iskat.
Bežali smo velikokrat. Prihajali so Itali- jani, pa legisti, potem domobranci, pa Nemci, vlasovci, partizani in četniki.Vse te vojske so se podile sem in tja, mi pa smo bežali in se skrivali pred njimi. Am- pak z majhnimi otroki ne morete biti v gozdu več kot tri dni. Bili smo lačni in žejni,zato smo se vračali proti vasi.Ne- koč se spomnim, da je oče, Italijanom z roko kazal, kje je naša "casa" in so nas spustili.Otroci se jim nismo zdeli nevarni

Na obisku sva bila:Vlado Bizant in Tone Planinšek

V šoli križa

Invalidka je zapisala: "Na začetku sem se z Bogom bojevala. Razpravljala sem o njegovi pravičnosti. Očitala sem mu poseg v moje življenje. Pogajala sem se vsaj za roke:"Pusti mi vsaj roke,da bom lahko več delala in ti tako bolje služila. Dajem ti noge, vendar,Bog, roke nikar!"
Na vrhuncu agonije sem skupaj z Jobom vzkliknila: "Vem, da moj Odrešenik živi." Moj Stvarnik je vseeno preoblikoval tu- di moje roke. Samo s takimi rokami, s kakršnimi morem storiti manj,lahko bolje in popolneje služim. Služenje je v izpol- njevanju Božje volje."
Junaštvo je živeti nepopolnost in ome- jenost. Morda nam je Bog najbližji prav takrat, ko nam je vzeto tisto, kar nam največ pomeni in na kar smo najbolj navezani.
Duhovnik pripoveduje: "Pri šestnajstih letih mi je Bog poslal križ.Molil sem in se trudil, da bi se ga znebil,a se ga nisem. Danes vem,da je bil ta križ zame milost. Če bi mi bil tisti križ odložen, danes ne bi bil tukaj kot duhovnik. Kot dijak sem takrat spontano čutil potrebo da grem v cerkev pred tabernakelj. Takrat sem se odločil, da se podarim Bogu in nikoli mi ni bilo žal. Bogu sem neizmerno hva- ležen, da mi je poslal tisti križ.
Tudi Jezus je prosil, naj gre trpljenje mimo njega, a ni bil uslišan. Trpljenje je "osmi zakrament". Bog v trpljenju dušo oblikuje in kleše, da izžme vso napačno navezanost na svet,sebičnost in domi- šljavost. Trpljenje človeka očisti in po- žlahtni, da se odpre Bogu. Če Bog hoče iz duše nekaj lepega narediti, jo pošlje v šolo križa. Vendar je On vedno poleg. Vsak križ je rodoviten, če ga nosim z Njim. Ker je Bog zvest, nam nikoli ne naloži tako težkega križa, da ga ne bi mogli nositi."
V postnem času me je spremljala misel francoskega pisatelja Leona Bloya: "Jezus, ti moliš za tiste, ki te križajo in križaš tiste, ki te ljubijo." Ni svetniške osebnosti, ki ne bi zorela na križu. Križ je in ostaja skrivnost. Postavlja mi vpra šanja: Zakaj ravno jaz ? Prav zdaj? Ali bom zdržal? Kaj, če je križ zame prete- žak? Kdo mi ga bo pomagal nositi?
Bolezen je lahko hkrati križ in odrešenje Bolnica mi je rekla: "Zadnjih devet me- secev,ko vem,da imam raka, se je moje življenje popolnoma spremenilo. Živim za današnji dan in za lepoto sedanjega trenutka. Prej sem živela kot žrtev v službi in doma. Nikoli nisem znala reči, da česa ne zmorem. Nisem znala izreči svojih želja in potreb, nisem znala izra- žati svojih čustev. Vsega tega me je naučila huda bolezen. Ne vem, koliko časa imam še na razpolago. Ni mi več pomembna dolžina življenja, ampak ka- kovost. Sedaj v enem dnevu doživim toliko lepega, kot prej nisem v desetih letih. Na pot mi prihajajo ljudje, ki jih potrebujem in mi osvetljujejo mojo pot. Vem, da so mi prihajali na pot že prej, a jih nisem opazila. Sedaj si dovolim, da se imam rada, tudi če je moja glava brez las in je moja koža opečena zaradi obsevanja. Ni mi več pomembno, kaj si drugi mislijo o meni. Vsak dan se Bogu zahvaljujem za dar življenja, vere in u- panja. Vsi se mi čudijo, od kod jemljem moč. Če si odprt,se križ vedno prelije v odrešenje. Večkrat se sprašujem: "Go- spod, kaj mi hočeš s tem križem pove- dati?"
Življenja brez križa ni,je pa lahko življe- nje brez Boga. Moja izbira je, ali sprej- mem dar vere, bližino Boga in vstajenje Dr.France Rozman je zapisal:"Vstajenje pa je obujenje k odrešenemu življenju. Vstajenje ni samo nesmrtnost, temveč je tudi odrešenje. Vstajenje je preust- varjanje v popolnost,ki ji pravimo nebe- sa." Bodimo hvaležni, ker vemo, da nam je Bog zvest, posebno takrat, ko oma- gujemo pod težo križa. Veselimo se, ker vemo, da smo odrešeni!

Janja Ahčin

Operacija s podobico v žepu

Pred nekaj meseci sem obiskala ženo, ki je bila operirana na hrbtenici. Njeno stanje pred operacijo je bilo zelo resno, saj skoraj ni mogla hoditi in dnevi so bili prepojeni z bolečino. S težavo se je odločila za opera- tivni poseg. Obstajala je velika verjetnost, da bo po operaciji pristala na invalidskem vozičku. Toda ona je močno zaupala, moli- la, verovala. Pogosto se je zatekala k Bo- žjemu usmiljenju in se v veri izročala Božji volji.
Ko je prišla v bolnišnico, jo je obiskal ope- rater. Bil je zelo pozoren do nje.Videl je,da je njeno stanje resno. Žena mu je želela iz hvaležnosti nekaj podariti. Pri sebi je imela le podobico Kraljice miru iz Medžugorja, na kateri je pisalo: "Ko bi vedeli, koliko vas ljubim, bi jokali od veselja! "Ta podobica ji je bila zelo draga, čeprav žena še nikoli ni bila v Medžugorju. Izročila jo je operaterju in rekla: "To vam dajem v zahvalo, ker ste tako dobri do mene." Zdravnik je pogledal podobico in rekel: "Gospa, močna je vaša vera! Zaradi vas sprejmem to podobico."
Čez nekaj dni je žena ležala v operacijskem bloku, kjer so jo pripravljali na operacijo. Preden je dobila anestezijo,je k njej prihitel operater in rekel: "Gospa, ne bojte se!" Iz žepa zdravniške obleke je potegnil podobi- co in s poudarjenim glasom dejal: "Glejte, Bog in Marija bosta z nami in bomo uspeli." Podobico je shranil nazaj v žep. Ves čas operacije jo je imel shranjeno v žepu na srčni strani.
Po operaciji je zdravnik spet obiskal ženo. Zagledal jo je povsem prerojeno. Brez bo- lečin je vstala, hodila in se smejala. "Po- polnoma sem zdrava," je rekla. Sploh ne čutim, kje imam hrbtenico. Gibljem se z lahkoto. Hvala Bogu in vam, g. zdravnik!"
"Gospa, vi ste dokaz, kaj je Božji čudež. Tudi jaz sedaj verjamem. Po medicinskem sklepanju ne bi mogli z operacijo doseči takega stanja, v katerem ste sedaj."
Ko sem po operaciji obiskala ženo v bolni- šnici, mi je zaupala to resnično zgodbo. Dejala je: " Sedaj vem, da je Bog uporabil mojo bolezen, da razodene svojo slavo in moč - po materi Mariji."
Hvaljen bodi Gospod za vsa čudovita dela tvoje ljubezni! Ni trenutka v našem življe- nju, nad katerim ne bi nežno bedela Božja Previdnost.Le v moči zaupanja in vere lah- ko prepoznamo in uzremo njeno stalno na- vzočnost.Tudi takrat,ko ni očitnih znamenj Očetova ljubezen skrbi za nas in njegova volja vodi dogodke k naši večni sreči; ne le k trenutnemu zadovoljstvu.

Nataša Ahčin

Z. zdravnica

"Kako ste prijazni,gospa doktorica... Veste zadnjič ste me tako dobro pozdravili... Od vseh zdravnikov, ki sem jih imel do sedaj, ste vi najboljši..."
Hočeš nočeš mi laskanje malo poboža du- šo. "Pa se le ne trudim čisto zaman. Vsaj nekdo to opazi," se nehote prikrade vame, čeprav vem, da misel ni popolnoma upra- vičena.
"Posluš'te, zadnjič mi pa niste napisali na- potnice za ortopeda! Saj vem, da mislite, da sem že prestar,da bi mi še kaj pomagali In tudi tiste tablete, ki ste mi jih napisali, imajo cel kup stranskih učinkov. Mene že ne boste s tabletami uničili...!"
"Kakšne težave pa ste imeli zaradi njih?"
"Saj jih sploh jedel nisem. Le kdo se bo zastrupljal s tem strupom? Meni napišite samo napotnico!"
Nezavedno dobi pacient negativen pred- znak. "Tečen," pravijo sestre,ki ga poznajo bolje kot jaz.
Pri svojem srečevanju z ljudmi, pa naj bo le to še tako strokovno, jih zdravstveni delavci vedno doživljamo tudi prek svojega čustvenega sveta. Ker imamo le površne stike z njimi,jih obravnavamo prirejeno na- šemu zaznavanju.Ne moremo se popolnoma izogniti neenakemu obravnavanju prijetnih in manj prijetnih pacientov ali klientov, pa čeprav nas to včasih vodi celo v nepra- vičnost. Zelo si pomagamo že, če se tega dejstva zavedamo.
Ljudje iz višjega sloja ali tisti, ki so živeli med njimi,zelo dobro poznajo lepo obnaša- nje in se nam znajo hitro prikupiti. Nekateri pa znajo to dobro zaigrati.Nič kolikokrat se zgodi,da pacient poniževalno nadira sestro v čakalnici,ko pa pride v ambulanto k zdra vniku, postane ves sladek. Preračunljivo zna iztržiti najboljši dobiček zase in nič ne primernega mu ne uide iz ust.
Drugi si ugodnosti pridobivajo z agresijo. Tem ponavadi ustrežemo, ker jim pač mo- ramo. Morda jim podležemo, pa čeprav ve- mo, da pacient že za prvim vogalom raz- laga, kako je še "dohtarja" prinesel okoli.
Poleg teh obstaja še cela paleta prepros- tih ljudi, ki se ne znajo prav obnašati in ne prav govoriti. Le tankočutna pozornost do povedanega med vrsticami nam osvetli, s kom imamo opravka in kaj so njegove pot- rebe. Ponavadi niso zahtevni, nam zaupajo in se nam prepuščajo. Nikoli ne tarnajo na široko in so pripravljeni veliko potrpeti. Ker so tako nevsiljivi, pogostokrat ne dobijo niti tistega, kar jim pripada. Na žalost se tudi takrat ne pritožujejo.
Naslednja skupina ljudi, ki jo obravnavamo v zdravstvenih ustanovah, so tisti, ki se pretirano zavedajo, da plačujejo zavaro- valnici nekaj od svojega denarja, s tem pa preneseno vsem zdravstvenim delavcem, ki naj bi jim bili zaradi tega na uslugo neo- mejeno in brezpogojno. Imajo nas za neke vrste "bankomat", na katerem samo pritis- neš na gumb in iz njega se ti prikotali zdra vje oziroma zdravilo, ki vodi do njega. Pri- dejo k zdravniku po tiste stvari, ki so si jih zaželeli,ali o njih mislijo,da so jim potrebne
"Kaj ste prišli, gospa?"
"Samo po recept... boli me grlo... no, saj sicer vem, kaj potrebujem... Nič drugega mi ne pomaga kot Sumamed..."
Škoda, da se zdravja ne da kupovati na policah v trgovinah.In res škoda,da morajo zdravniki preštudirati toliko in toliko nepo- trebnih knjig, namesto da bi hodili na spre- hode v naravo.
Koliko boljše bi se zdravstveni delavci po- čutili, če bi poznali čudežno palico, ki bi pozdravila vse in vsakogar. Ta bi bila pra- vična, ker ne bi bila odvisna od našega ali pacientovega čustvenega sveta. Ločevala bi resnične od namišljenih bolezni in nam ne bi grozila s strokovno napako ali zmoto.
Ne glede na to, koliko vrst zdravstvenih delavcev ali pacientov obstaja, bomo v naših odnosih srečni le, če ne bomo nikoli pozabili, da je naša glavna naloga: ostati tankočuten človek.

z. zdravnica

Ps.: Tisti 'z' v naslovu in podpisu lahko preberete kot zoprna ali tudi kot zlata (zdravnica). Kakor vam ustreza...

Zadnja postaja

Tudi mene verjetno čaka dom upokojen- cev. Morda se bo le izšlo tako, da mi ne bo treba iti vanj, a to ni odvisno od mene. Priznam, da se bojim priti tujim ljudem v roke. Najbrž me je strah tudi zato, ker je to zadnja postaja življenja... Velikokrat se zalotim,da razmišljam o tej možnosti. Kako naj krščanski človek gleda na dom upoko- jencev?

N.N.

(naslov v uredništvu)

Brez strahu! To bi bil najkrajši odgovor. Strah je namreč zelo slab svetovalec.Kako je v domu, najbolje veste mnogi bralci in bralke Prijatelja, ki v njem živite. Občasno objavimo prispevke, ki podajajo življenje v domovih. Napišejo jih oskrbovanci, pa tudi zaposleni. Tudi članek duhovnika - obisko- valca - o doživljanju doma upokojencev je že bil objavljen.Vendar pa najlepše,na dru- gi strani pa najbolj boleče stvari gotovo niso nikoli objavljene. Morda bo tudi vaše vprašanje in odgovor nanj spodbuda tistim ki bivate v domovih, da boste opisali, kako ste se počutili pred odhodom v dom, kako se počutite sedaj, kako poteka življenje v njem, kaj lepega doživite in kaj bridkega. Povabljeni k pisanju!
Ni rečeno, da bi bil tudi najboljši zapis o bivanju v domu uporaben napotek za vas, draga bralka. Dom namreč vsak oskrbova- nec doživlja po svoje. Če prvi reče, da še nikoli v življenju ni tako dobro in redno jedel kot sedaj v domu, bo že njegov prvi sosed rekel: "Še pujski na kmetijah jedo bolje." Pa razumi, če moreš... Kako se kdo v domu počuti, je namreč največ odvisno od njega samega,nato od sostanovalca ali sostanovalke v sobi (če je v dvoposteljni sobi), potem od strežnic, s katerimi je naj- več v stiku,zanimanja sorodnikov (obiskov) ni pa nepomembno tudi, kakšni so ostali sostanovalci (ponavadi jih je za veliko vas na primer dvesto do tristo), koliko ostane od pokojnine (če sploh kaj), kakšna je oprema v sobi, kje je stranišče, na kateri strani stavbe in v katerem nadstropju ima sobo, kakšno dvigalo imajo (če obstaja), kakšna je hrana, zdravstvena oskrba, za- poslitvena (delovna) terapija, kulturne prireditve, kako prijazen je vratar in drugi zaposleni, kakšna je okolica doma (če ima vrt, tlakovane stezice, kakšna je hrupnost okolja), bližina določenih objektov.Približno v tem vrstnem redu gredo dejavniki, od katerih je odvisno počutje v domu. Veren človek ima seveda tudi nekaj posebnih že- lja (kapela v domu, cerkev v bližini, verna sostanovalka ali da vsaj spoštuje vero in se ne norčuje iz nje, obisk duhovnika z obhajilom, stiki z nekdanjo župnijo (če je v drugem kraju), verski tisk, slišnost radia Ognjišče, čim bolj pogosta maša itd.)
V Sloveniji je sedaj okrog šestdeset domov upokojencev, marsikje pa gradijo nove. Ti so zgrajeni tako, da omogočajo počasen in primeren prehod od življenja na svojem lastnem domu (prinašanje kosila na dom, obisk prireditev v domu,dnevno varstvo) k 'ograjici' - tako rečejo oskrbovanci bolniš- kim posteljam v domovih, kjer si zaradi one moglosti, težje invalidnosti ali napredujoče bolezni na postelji z ograjico. Vmes so še varovana stanovanja in seveda soba v običajnem oddelku.
Domov je še vedno premalo in jim ni treba skrbeti za reklamo,čeprav imajo mnogi lepe predstavitvene zgibanke. A tudi, če bi jih bilo toliko, da bi ostajale postelje v njem prazne in bi se morali boriti za oskrbovan- ce, osebje pa bi bilo veliko bolj zavzeto in prijazno, bi počutje posameznega oskrbo- vanca še vedno bilo največ odvisno od njega samega - a nikakor ne samo od nje- govega zdravja in čilosti.Res se oskrbova- nci na vprašanje "Kako ste?" prijetno po- šalijo: "Na 'ta boljšem' koncu zanič, naprej pa ni treba, da govorim...", toda med njimi je ogromna razlika.
Tisti duhovniki,ki smo kot duhovni oskrbniki posameznih domov že leta stalni obisko- valci in to zelo različnih oskrbovancev, morda lahko veliko bolj tehtno kot drugi ljudje (sorodniki) rečemo kakšno besedo o domovih, a to ni naša naloga. Seveda po- vemo svoje vtise oziroma prenesemo vtise ki jih slišimo. Moj je pač ta, da je daleč največ odvisno od oskrbovanca samega, sicer pa si dejavniki, ki vplivajo na počutje v domu, sledijo kot zgoraj našteto.
Po tem dolgem uvodu pojdimo k vašemu vprašanju: Kako naj krščanski človek gleda na dom upokojencev? Če je še mlad in zdrav,tudi če v njem nima ožjega sorodni- ka, naj gleda na dom kot na kraj, kjer naj se uresničujejo Jezusove besede iz prilike o vesoljni sodbi: "Bolan sem bil in ste me obiskali." Lahko jih prevedemo takole:"Star sem bi in onemogel ter v domu upokojen- cev, a ti si me obiskal." Lepo je sicer, da obiščemo sorodnike, ki se zdravijo v bol- nišnicah (pri čemer ne bi smeli pozabiti na potrebni počitek 'našega' bolnika in vseh drugih v sobi), še veliko bolj pa Jezusove besede veljajo za obiske v domovih upo- kojencev (starejših, starostnikov, oskrbo- vancev ipd.). Ker so v domovih tudi mlajši ljudje,najraje uporabljam izraz oskrbovanec Večina oskrbovancev si zelo želi obiskov; to z gotovostjo rečem,čeprav vem,da zelo cenijo tudi mir. Obiski lahko prerastejo tudi v to, da sorodnika ali pa čisto neznanega človeka za kakšen dan 'vzamemo ven'; na svoj dom, na izlet, na romanje, na dopust itd. To se dogaja, čeprav vse preredko.
Nekateri kristjani imajo dom upokojencev zelo blizu; stanujejo ob njem, pa nikoli ne stopijo vanj. Nimajo časa ali pa se preveč bojijo soočenja s svojo starostjo in one- moglostjo. So pa drugi, ki stanujejo dokaj daleč, a prihajajo na obisk. Tak odnos človek prinese s seboj tudi takrat, ko mora sam zamenjati začasno bivališče - svoje stanovanje za dom upokojencev. Kaj se namreč dogaja 'dobrim krščanskim ljudem'? Lahko to, da tak človek pride v dom in je še pri moči, a ves nesrečen in zagrenjen sedi ali leži na svoji postelji.Le trideset ce- ntimetrov proč, na oni strani zidu, v drugi sobi, pa leži drug človek, ki je morda že veliko bolj onemogel in bi še kako bil vesel obiska, drobne pozornosti; da bi mu kdo popravil blazino, podal kozarec soka, mu rekel prijazno besedo. Strežnega osebja je premalo. Ne zmore vsega, čeprav bi morda res lahko storilo še kaj več. In tako 'dober krščanski človek', ki v svoji bolečini vidi le sebe, nehvaležnost svojih otrok, krivico, ki se mu je zgodila itd., brezčutno ždi in pe- stuje svojo grenko bolečino, trideset cen- timetrov proč pa bolnik ali celo umirajoči človek potrebuje njegovo pomoč, pa je ni. Če ničesar ne daš od sebe, pa naj gre za dar ali telesno pomoč, je čisto vseeno, ali je to iz surove brezbrižnosti ali iz bolečega zapiranja vase. Rezultat je enak - ga ni! Rešitev je na dlani: pogledati skozi ta zid, zanimati se za druge oskrbovance, stopiti na obisk, ponuditi pomoč.
Včasih si duhovniki, ki smo v domovih že 'stari mački', pri ljudeh, ki zelo stokajo za- radi osamljenosti in za katere sodimo,da bi to prenesli, privoščimo kakšno 'nesramno' vprašanje: "Pa vi, ko ste bili še mlajši in zdravi; ste kdaj stopili v dom in koga obi- skali?" Spominjam se začudenega pogleda in odgovora: "Še na misel mi ni prišlo..." Sledilo je samo še novo vprašanje: "Ja, zakaj pa potem sedaj stokate?" Sledil je smeh in pripomba:"Ampak vi ste pa 'žleht'. (op. hudobni)".
Za človeka, ki pride v dom in je še kolikor toliko pri moči, je res veliko možnosti za dobra dela. Tudi dom upokojencev je dom, z rožami, z mnogimi prostori, marsikje tudi s kapelo, predvsem pa z mnogimi oskrbo- vanci, ki potrebujejo pomoč. Delaven, so- čuten, pozoren in trpežen oskrbovanec je lahko v lep zgled tudi zaposlenim ali obis- kovalcem,tudi duhovnikom,da si v pogovo- ru z njim, če mu zaupajo, nekoliko olajšajo dušo. Koliko čudovitih zgledov srečujemo tudi duhovniki. "Se mi mudi, grem v sobo to in to ..." Oskrbovanka na vozičku, ki še vidi, bere drugi, ki ne vidi več. Nobeni ni dolgčas. Pomoč v telesnih potrebah, pri hranjenju na primer, vzame veliko časa.
Nekateri oskrbovanci in oskrbovanke nima- jo težav z zanimanjem za druge, a spadajo v skupino tistih,ki dom razumejo kot 'opra- vljalnico.' Kdaj prestopimo mejo,še sami ne

vemo,ampak to vsi poznamo. Dobro delo v domu je tudi 'spreobrniti' pogovarjanje. Ko pa je že govor o spreobrnitvi -ali ni naloga in možnost krščanskih ljudi, da pomagajo tistim, ki v življenju niso imeli dovolj časa za Boga ali so se od njega oddaljili ali pa ga sploh še niso spoznali, da jim pomagajo pri 'navezovanju stikov z Bogom'? Kaj vse v to sodi! Če so nekateri mladi duhovniki, sestre ali laiki odšli v misijone, v Afriko, Sibirijo in drugam, lahko starejši krščanski človek pojmuje dom upokojencev kot svoj misijon. Nikakor ne smemo biti zoprno vsi- ljivi; sploh ne. Če pa si zares dober človek in dober kristjan, krščanstva pa nimaš sa- mo na jeziku, se srca odpirajo tebi in Bogu Zanimivo je namreč, da obstajajo kristjani, ki so v mladosti želeli iti v misijone ali v samostan, pa niso zbrali dovolj poguma. Vse življenje nekako sanjarijo o misijonih ali redovnem življenju. Tega misijona, tega samostana, ki jim 'preti', pa se bojijo in se ga na vso moč otepajo.
V marsikakšnem domu upokojencev imajo kapelo ali pa je blizu cerkev. Tudi to je možnost in stalno vabilo, pa ne samo za preganjanje dolgčasa. Veren človek ve, kako silna je moč molitve, kot je zapisala sv. Terezija Velika. Da bi med dvesto ali tristo oskrbovanci ne bilo vsaj nekaj so- rodnih duš, ki rade molijo in to skupaj, je prav neverjetno. V domovih se rodijo pri- jateljstva, ki so popolnoma nepričakovana.
Eno pa prav gotovo drži. Mladosti in zdra- vja vam v domu ne morejo vrniti, pa če so zaposleni še bolj delavni,potrpežljivi in pri- jazni. Lepo pa je skupaj zapeti o mladosti, čeprav 'upokojensko himno' (Oj, mladost ti moja...) V domu boste tudi v zboru lahko peli še, ko boste že na vozičku.
Seveda pride čas, ko obnemoreš in si po- vsem odvisen od pomoči tujih ljudi. Vsak dan bolj si podoben nemočnemu Kristusu na križu. Ampak tako bi bilo tudi na svojem domu. Ostajamo kristjani tudi v trpljenju in potrpljenju.
Draga gospa, nekaj misli naj bo za izhodiš- če vašim razmišljanjem o domu. Še enkrat pravim: Samo strahu ne! Ta nikoli ni dober svetovalec. Ne bojte se! Dom je v večini primerov zadnja postaja v življenju ('pred- jamski grad', se radi šalijo oskrbovanci), a tudi možnost za nešteto dobrih del, ki je na svojem domu ne bi imeli. To ne pomeni, da vam dom priporočam; zanj je še vedno čas. Morda bo prišel čas, ko ne bo druge možnosti in boste rekli ravno tako,kot sem slišal odgovor oskrbovanca na vprašanje, če je nerad šel v dom:"Rad ali nerad,hvala Bogu,da sem imel kam iti." Ne samo enkrat sem slišal tudi to, da so se ljudje za odhod v dom upokojencev odločili čisto sami in to celo proti volji svojih otrok. "Preveč bi jih obremenjevala. Službo imajo, jaz pa sem vsak dan slabša. Saj me pridejo obiskat, telefonirajo mi, za vikend me vzamejo do- mov, tudi na dopust me vzamejo s seboj." Ko poslušamo takšno pripovedovanje, tak- šno obzirnost in na drugi strani pozornost ter zavzetost otrok, se tudi marsikakšna duhovniška beseda o domovih izkaže kot nespametna ali celo močno vprašljiva. Duhovnik, ki je veliko v domu, ne bo nikoli strašil z njim, pa čeprav sliši veliko tožb in pritožb.
Do takrat, draga gospa, ko bo morda le treba v dom, pa delajte dobra dela tam, kjer ste zdaj. Če le morete, radi pojdite v kakšen dom upokojencev na obisk. "Bolan sem bil, onemogel sem bil, in ste me obis- kali," še vedno pravi Jezus.

Vlado Bizant

Pot duhovnega življenja

Duhovne vaje vodstva KBBI za leto 2002

Misijonska družba - Lazaristi je ustanova sv. Vincencija Pavelskega in je zaživela v Franciji v začetku 17. stoletja. K nam jo je leta 1852 povabil svetniški mariborski škof Anton Martin Slomšek. Naselil jih je pri sv. Jožefu v Celju,kjer bo konec septembra,ob godu ustanovitelja in ob Slomškovi nedelji, tudi osrednje praznovanje. V letu pomem- bne obletnice Misijonske družbe,ki med dru gim izdaja tudi list Prijatelj in je vseskozi tesno povezana s Krščanskim bratstvom bolnikov in invalidov,smo za vodenje duho- vnih vaj prosili g.Lojzeta Gajška,ravnatelja noviciata lazaristov, ki poteka prav to leto v Celju.Z veseljem je sprejel in nam za dru gi vikend v marcu pripravil tehtna razmiš- ljanja z naslovom Pot duhovnega življenja. Da smo računali na pomoč njegovih treh učencev in jo tudi dobili, se razume samo po sebi. Sodelovanje in pomoč na duhov- nih vajah bolnikov in invalidov, ki skušajo živeti Jezusove besede: Vstani in hodi! je brez dvoma odlična šola in uresničevanje gornjega naslova tudi zanje. Sicer pa smo s slovenskim novincema tako ali tako bili že prej čisto domači, saj sta že večkrat pomagala na srečanjih, med drugim tudi na duhovnih vajah v Celju. Tokrat se je novi- ciat za tri dni prepletel z življenjem našega gibanja, odgovorni v Bratstvu,nekaj drugih članov in sodelavcev pa je bilo deležno delčka noviciata. Zakaj pa ne? Med različ- nimi 'predmeti' v noviciatu je zelo pomem- bna asketika, to je o duhovnem življenju. Potem ko smo se uspeli pravilno razpore- diti po sobah (vsaka pač ni primerna za osebo na vozičku) in smo se pripravili za sveto mašo, nam je duhovni voditelj podal jasno misel o duhovnem življenju: "Vera je Božji dar,ki pa zahteva naš odgovor.Milost računa na naše sodelovanje. To sodelova- nje imenujemo 'duhovno življenje'. Ko zač- ne kristjan zavestno živeti globlje duhovno življenje,se hitro zave težav in ovir na poti duhovne rasti.Velikokrat izgubi navdušenje in razočaran zaključi: "Na žalost jaz nisem poklican h globljemu duhovnemu življenju." V resnici pa ni tako.Vsi smo poklicani k bolj resničnemu duhovnemu življenju. Težave, ki jih imamo, so bolj psihološkega izvora. Z boljšim razumevanjem nekaterih pojavov v duhovnem življenju bi laže premagali te težave. Naša naloga je, da bolj spoznamo te težave, in predvsem,da odkrijemo tisto, kar nam lahko pomaga na poti h globljemu duhovnemu življenju."

Ta uvod je tudi povzetek vsega, kar se je nato dogajalo na naših duhovnih vajah. Sicer nekoliko zahtevni snovi je večina udeležencev prisluhnila zbrano in pozorno. Kako tudi ne, saj smo hitro začutili, za kaj gre. Naj navedem le začetne misli prvega nagovora:
"Naš cilj je,da postanemo čim bolj podobni Jezusu, da osvojimo njegov značaj in nje- gova stališča,da si "nadenemo Jezusa Kri- stusa", kot je lepo povedal sv.Pavel v pis- mu Rimljanom (Rim 13,14), za njim pa so to ponavljali svetniki, kot na primer sv. Vincencij Pavelski, ustanovitelj Misijonske družbe.
S tem pa ne izgubljamo svoje osebnosti (identitete). Nasprotno,po duhovnem živ- ljenju postajamo vedno bolj to, za kar smo ustvarjeni, ter razvijamo naše najbolj ple- menite sposobnosti in lastnosti značaja.
Duhovno življenje je delo Svetega Duha, ki nas vodi, razsvetljuje razum in spodbuja voljo v prizadevanju za uresničitev naših človeških sposobnosti. Prav je, da se za- vedamo,da ima navzočnost Duha v našem življenju izkustvena znamenja in posledice. Začenjamo drugače gledati na življenje: Vidimo ga kot Božji dar; imamo izostreni pogled na moralno življenje; spoznamo, da je boljše biti dober in miroljuben kot sebi- čen in prepirljiv, čeprav nam to vedno ne uspeva. Opazimo pomembnost človeške osebe in razumemo, kaj pomaga k resnič- nemu dobremu; naša utemeljitev (motiva- cija) je prečiščena: želimo dobro in želimo kreposti. Dalje, navzočnost Duha naredi našo vest občutljivo za Božjo navzočnost v svetu. Duh spodbuja neodločne, da gra- dijo bratsko skupnost. Vse te dobre želje in nameni so znamenja, da Božji duh zares prebiva v naših srcih. Vse to smo prejeli pri svetem krstu.
G.Gajšek je nato podal zanimivo,presenet- ljivo in tudi pretresljivo zgodbo z naslovom: Pismo iz onostranstva,bolje rečeno iz pek- la. K temu se je vrača pri vseh nagovorih. Zgodba se je končala takole:
"Ko sem v nedeljo umrla v prometni nesre- či, sem se znašla v veliki svetlobi. Videla sem vse svoje življenje, vse svoje grehe. Nazadnje sem se videla v nedeljskem jutru ko mi je nek notranji glas rekel: 'Pojdi k maši, spreobrni se!' Jaz sem hitro zadušila ta glas in s prijateljem šla na izlet.
Iz svetlobe me je nagovoril topel, prijazen glas: 'Ali se sedaj kesaš?' Ostro sem od- govorila: 'Ne!' - 'Ali te je kaj sram tvojega življenja?' je nadaljeval prijazen glas. 'Ne!' sem kratko odgovorila.Nisem mogla zdržati pred Bogom,ki sem ga v življenju prezirala. Ostal mi je samo beg. Proč od Boga! To je bila zame poslednja sodba. Sama sem se odločila. 'Pojdi,' sem še slišala. In sedaj sem tukaj v peklu; za vedno."
Morda za koga zveni to kot staromodno strašenje s peklom. Nam se ni zdelo tako. Vseeno smo nekoliko razdvojeni legli k po- čitku.
Sobotno jutro smo začeli ob osmih s hval- nicami. Po zajtrku smo prisluhnili izbranemu nagovoru. Posamezne misli in odlomki naj pritegnejo tudi vašo pozornost. Že prvi - pa ne recite, da ima pisec ali duhovni vo- ditelj kaj zoper stare ljudi - bi zadoščal za večdnevno premišljanje.
"Bog nas ni ustvaril kot lutke, da bi bili v vsem odvisni od njega. Dal nam je svobo- dno voljo, zato se lahko odločamo zanj ali proti njemu, za srečo ali pa tudi nesrečo. Lahko spolnjujemo njegove zapovedi ali pa jih zavržemo in živimo po svoji volji. Dal nam je sposobnost, da nekaj naredimo. V pismu iz onostranstva Ana pove:'Človek se lahko spremeni,toda bolj ko je star,teže je to. Človek se lahko do zadnjega trenutka odloči za Boga ali zoper Boga. Toda redno se nazadnje odloči tako, kot je živel'".
Če ne marate razmišljati o onostranstvu (kar pa ni preveč pametno), razmišljajte ob naslednjih mislih:
"Bog me je najprej poklical v življenje. Ho- tel je mene. Starši niso hoteli ravno mene. Oni so si želeli ali so pričakovali otroka; dečka ali deklico. Bog pa me je poklical po imenu. Mene osebno je hotel. Bog me je ustvaril enkratnega in edinstvenega: sem 'unikat' - biološko, psihološko in duhovno. Sem edinstven primerek na svetu. Sem originalno Božje delo in ne kopija. Nisem kloniran. Bog me je ustvaril za posebno nalogo. Zato me je obdaril z darovi, ki so samo moji,in s posebnim načrtom,ki je dan samo meni. Dal mi je takšno telo, takšne sposobnosti, takšne lastnosti; to se pravi vse tisto, kar me dela to,kar sem, in hkrati drugačnega od katerega koli človeka na zemlji."
Da se ne bi kdo prevzel zaradi te enkrat- nosti,smo takoj nato slišali:Kajti kakor sem jaz edinstven in neponovljiv, takšni so tudi drugi. In kakor sem jaz pomemben v Bož- jem načrtu,tako je pomemben vsak človek To je temelj za sprejemanje drugih ljudi.
Za vsakogar pa velja: Če sprejmemo sebe, potem želimo biti tisto, kar lahko postane- mo in smo tako odprti za prihodnost.
Kaj bi ta odprtost za prihodnost bila?
"Psihologi dokazujejo, da v času svojega življenja izkoristimo le manjši del svojih človeških in psihičnih možnosti, približno četrtino.To je zelo žalostno,saj tako veliko človeških talentov ostane zakopanih. Po- dobno se moramo vprašati: Koliko svojih duhovnih dobrin izkoristimo? Duhovni pisa- telji trdijo,da se ne zavedamo, kakšne ču- deže bi lahko Bog naredil po nas, če bi bili bolj sprejemljivi za Božje navdihe. Zato se moram vprašati,kaj naj jaz naredim,da bom bolj sprejemljiv za Božje navdihe?"
Sprejemljivi za Božje navdihe -lahko bi dali takšen naslov našim duhovnim vajam,obe- nem pa bi bil to najboljši načrt za naprej. Še en utrinek o možni prihodnosti: "Zakaj iskrenost pomaga k bolj zrelemu človeške- mu in krščanskemu življenju? Zato,ker nam omogoča, da živimo z obema nogama v "resničnosti". Če varamo sebe,ker se boji- mo soočiti s seboj, smo zaprli pot prihodnji rasti in se vedno vrtimo v istem krogu."
In po tem opozorilu zopet tolažeče: "Spo- štovanje samega sebe izhaja iz občutka vrednosti človeka.Nihče ni ustvaril samega sebe, ampak nas je Bog ustvaril po svoji podobi. Če sprejemam sebe iz Božjih rok takšnega,kot sem, priznavam svoje darove in tudi svoje omejitve. Zelo pomemben vi- dik samospoštovanja je v tem, da ne dol- žimo sebe za tisto, česar nismo krivi."
Spet drug utrinek: "Zakaj nam pomaga iskreno soočenje s seboj? Zato, ker nas osvobaja lažne gotovosti, da smo popolni. To je tudi evangeljski nasvet. Jezus pravi, da nas bo resnica osvobodila. Treba pa je poudariti, da se moramo soočiti s sabo v Božji navzočnosti, drugače nam bodo ne- uspehi vzeli pogum. Tako smo verniki v prednosti pred nevernimi.
Pri soočenju s seboj bodimo pozorni na dobro v nas kakor tudi na slabo.
Najlepša vaja v soočenju s sabo je spoved Tukaj človek našteva svoje grehe in napa- ke, potem pa po odvezi sliši Božji odgovor: Jaz te kljub temu ljubim! To je "kraljevska pot" za rast v Božji ljubezni. Zanimivo je, da so to zelo pogosto delali svetniki."
Se strinjate, da je spoved kraljevska pot k človeški in krščanski zrelosti? Tretji nago- vor se je začel takole:
"Razmišljali smo, kdo je dober človek. Če še nisem dovolj dober človek in kristjan - sorazmerno mojim letom, poklicu in sposo- bnostim, se moram vprašati, zakaj nisem. Ali sem temu sam kriv? Če sem kriv, sem za to odgovoren. Tedaj moram priznati, da sem grešnik."
V nadaljevanju zopet odkritje za nas: "Ni večje ovire za napredovanje v duhovnem življenju, kot je lažni občutek nevrednosti. Celo greh ni tako velika ovira. Kajti vsako- mur,ki se pokesa svojih grehov,jih Bog od- pusti. Kdor pa misli, da je popolnoma ne- vreden, se zapira Božji milosti. To je neke vrste ošabnost, ki jo tudi Božja moč težko premaga."
Svarilu in opozorilu je zopet sledila tolaž- ba: "Potrebujemo tudi boljše razumevanje Božje ljubezni do nas - ljubezni, ki ne po- stavlja nobenih pogojev. Za primer nam je lahko dobra mati, ki z veliko ljubeznijo ljubi svojega otroka. Ne ljubi ga, ker je dober; ljubi ga,ker je njen otrok. Mati prestopnika si želi, da bi sin opustil kriva pota; vendar je še vedno mati in ga ne neha ljubiti. Ne bo rekla: "Ljubila te bom, ko ne boš več prestopnik", ampak: "Upirajo se mi tvoja kriva pota, vendar te kljub temu ljubim,saj si moj sin." Ali si upamo tako zamišljati tudi Božjo ljubezen do nas?"
G.Lojze je še naprej sipal iz bogastva svo- jega znanja in molitve: "Resnično se lahko spreobrnemo, če poprej doživimo srečanje s Kristusom. Milost spokorjenja nam je dana po izkustvu srečanja z Njim. Šele, ko srečamo Boga, razumemo,kaj je greh in kaj je ljubezen. Šele potem,ko človek iz temne kleti pride na svetlobo, razume, kako tem- no je bilo tam spodaj in kako dragocena in ljubka stvar je svetloba. Ko je bil spodaj, so se njegove oči navadile na temo in se morda ni zavedal,da je v temi in da potre- buje luč. Kaj je greh, ve svetnik in ne grešnik. Svetnik je stopil v Božjo svetlobo Svoj greh spoznamo po Božjem razodetju in ne z razumom."
Pa da ne bo kdo naredil sklep: Najprej bom 'pošteno grešil',videl in doživel,kaj je greh, potem pa postal svetnik.
Se da še kaj novega povedati, na primer o Očenašu? Poglejte:"V prvih krščanskih ča- sih je bil Očenaš ena velikih skrivnosti, ki so jih kristjani skrbno varovali. Katehumeni so se z njim seznanili na koncu priprave na krst,tik pred krstom, skupaj z razlago evha ristije (Ciril Jeruzalemski). Tisti, ki je prejel to molitev, jo je čuval kot najdragocenejši zaklad ter je z velikim hrepenenjem priča- koval dan, ko bo stopil iz krstnega studen- ca,obkrožen z brati in sestrami predstav- ljen materi Cerkvi, v molitvi dvignil roke k nebu in prvič vzkliknil: "Oče!" in tako omo- gočil vsem, da ga spoznajo kot novega Božjega otroka."
Do zaključne -nedeljske-maše v Slomškovi kapeli doma sv.Jožefa smo slišali še marsi- kaj. In kako, mislite, se je vse skupaj kon- čalo? Z mislijo na Marijo seveda. "V 'pismu iz onostranstva' je rečeno, da je molitev prvi korak k Bogu. Kdor redno moli,se zve- liča. Omenjena je bila tudi molitev k Mariji, ki je zelo pomembna. V peklu tega imena nočejo izgovarjati.
Zakaj je to ime pogubljenim tako osovra- ženo in zakaj kristjanu na poti v večno domovino toliko pomeni? V obeh primerih je en in isti odgovor. Marijo je Bog obvaro- val vsakega greha.In ne samo to. Marija je bila polna milosti,tako jo je pozdravil angel Torej ne samo odsotnost greha, slabega, ampak polnost milosti, polnost prijateljstva z Bogom, polnost ljubezni."
Pa še praktično navodilo je sledilo: Zapis je ali naj bi vsaj bil v skladu z naravo našega tokratnega druženja - z duhovnimi vajami. Saj vas najbrž ne zanima, kaj smo jedli... (pa nikakor ni bilo slabo-nasprotno!) Kaj smo na duhovnih vajah še delali, si lahko mislite. Molili smo, se pogovarjali in veliko peli, saj so bili med nami organist in dva kitarista. Prvič smo uporabili tudi naše nove pesmarice,v katerih smo v eni knjižici združili cerkvene ljudske pesmi, mladinske in narodne, in to tako, da jih zlahka upo- rablja tudi človek z eno samo roko. Mnogi udeleženci so opravili tudi spoved,nekateri pa so bili mnenja, da bodo šli raje k svoje- mu spovedniku. Morda pa so preveč zares vzeli navodilo duhovnega voditelja, da se je na spoved treba dobro pripraviti? So namreč ljudje, ki se na spoved pripravljajo kar vrsto let ali cela desetletja ... Samo to so kakšni drugi ljudje,ne pa člani Bratstva.
Za konec smo se razveselili še obiska na- šega nekdanjega civilnega vojaka Gorana, Celjana,ki kot velik računalniški strokovnjak ostaja pomočnik našemu Lojzetu Čoklu in še nekaterim v Bratstvu. To, da z nami ostaja povezan kdo od sodobnih Simonov iz Cirene (beri civilnih vojakov), namreč v Bratstvu izjemno cenimo.Prav tako smo bili zelo veseli novih sodelavcev. Upamo, da niso bili samo tokrat. "Stari" sodelavci so pa tako ali tako že utrjeni in ne potrebuje- jo pohval, še manj pa odgovorni Bratstva. Dokaz naj bo misel udeleženke: "Veliko laže sedaj priznavam napake, kot sem jih včasih.Čim bolj spoznavam skrivnosti Bož- jega delovanja v sebi,bolj se počutim maj- hna in hvaležna." Da, vsi smo bili hvaležni za te dneve skupne poti našega duhovne- ga življenja.
Ker smo bili že skupaj,doma pa smo z vseh koncev Slovenije, smo po zaključku duho- vnih vaj na hitro preleteli še naše načrte za letos, glavni sklep pa je bil: "Razstava na Teološki fakulteti v začetku septembra mora biti!" Uvod v vse letošnje dogajanje v Bratstvu - duhovne vaje - smo opravili, kdor je le mogel. Bog daj, da bi približno tako izzvenela vsa naša letošnja srečanja in vse prireditve.

v. d.

Dan s sestrami in brati - s prijatelji pri Svetem Jožefu

Kako sem se razveselil pisma, ki me je v začetku marca, skupaj z družino vabilo na duhovno srečanje k Svetem Jožefu nad Celjem. Povabilo je bilo zame dokaz, da ni- sem pozabljen, da sem zaželen in to ravno v času, ko me drugi odpisujejo, ker nisem tržno več dovolj zanimiv.
Le za en dan smo se lahko pridružili, a do- volj,da se človek spet močneje zave,da je vredno živeti in trpeti za Kristusov evan- gelij.
"Ata, kje točno smo bili v soboto?", me je v ponedeljek zjutraj pred odhodom v šolo povprašala moja prvošolka Mihaela,ki nika- kor noče biti Mihela. Odgovorim ji, ob tem pa se tudi v meni porodi enako vprašanje, le z drugim pomenom. Odgovor, ki ga terja moj duh, je drugačen, bolj zahteven in ce- lovit. Torej, kje sem bil, kje smo bili v so- boto, 9. marca? "Tam, kjer se oznanja in sprejema Božja beseda, tam kjer je Božji Duh, tam kjer se ustvarja občestvo in se na oltarju dogaja spremenitev v duhu Ve- likega četrtka. Spremenjenje, ki nam pri- naša nebeško veselje in je vredno, da se zanj trudimo. Apostol Pavel je pisal Timo- teju: "Sin moj,trpi za evangelij. Bog ti daje moč." Ni sreče in ne resničnega uspeha brez truda in trpljenja, pa naj nas razni na hitro priučeni pridigarji, še tako agresivno na vsakem vogalu prepričujejo v kaj dru- gega.
Kakor Timotej bi tudi jaz rad prejel pismo tolažbe in poguma. Pismo sestre, brata, prijatelja, ki živi daleč in mi sporoča nekaj osebnega in mi želi vse dobro.In kakor jaz, se tudi drugi veselijo dobre besede.
Kakšen je moj odgovor na to, da me neka- teri sovražijo? Sem Božje pismo bližnjim in tudi tistim,ki me sovražijo in poskušajo po- niževati.Se dovolj močno zavedam možno- sti,ki mi jih dajejo odprte strani Prijatelja in se dovolj veselim možnosti, da smem tudi drugim prinašati veselje? Če se bom dovolj trudil, mi bo mogoče z Božjo pomočjo celo uspelo pošiljati Božja pisma ljubezni.
Pri krstu nas je duhovnik oblil s krstno vo- do in poklicani smo bili po imenu in v obče- stvo, v skupnost, v Cerkev. Pri evharistiji, ki nam je bila položena v roko, smo prejeli pismo Božje ljubezni. Naj to ne ostane le lep spomin in skoraj pozabljena skrivnost, ampak vedno živo spoznanje, da nismo pozabljeni in smo od Boga ljubljeni.

Jože Raduha

Lučke radosti

Naš župnik iz Kidričevega, g. Andrej Mazej, me je povabil na ogled jaslic. Zelo sem bila vesela povabila. To je bilo konec januarja, 27. 1. Skupina je šla s kombijem, jaz pa sem šla s starši. Proti Celju smo se peljali počasi, ker je zelo pihal veter. Prišli smo do Šentjurja pri Celju. Pod hribčkom stoji lepa hiša,v njej pa so bile razstavljene ve- like jaslice. Reče se jim Metličove jaslice. Bile so mi všeč, ker so tekli pravi potočki in v vsaki hiši, mlinu in cerkvici so gorele lučke radosti. Zelo lepo sem se počutila in spomnila sem se Jezusovih besed: "Vstani in hodi!" To pomeni, naj bomo dobri, poš- teni in naj radi pomagamo drug drugemu. Ta dan mi je bilo res toplo in sproščeno v duši. Ker je blizu dom upokojencev, sem tam obiskala dva prijatelja: Marijo Cezar in pa Martina Hribernika, ki je tudi član naše- ga Bratstva.Tudi njima sem od jaslic pone- sla duhovno spodbudo, dobro voljo,veselje in radost.
Sami veste,kako smo vsi veseli lepe bese- de in toplih občutkov. Bogu hvala, ker sem ta dan lepo preživela.

Stanka Svenšek, Kidričevo

Glej tvoja sestra!

Kot večina mladih sem iskala življenjske vrednote,si postavljala ideale in imela veli- ke načrte za prihodnost. V srednji šoli sem še obiskovala verouk, hodila v hribe in s starši na morje, nekajkrat pa sem se ude- ležila duhovnih vaj pri Marijinih bolniških sestrah na Dobrovi. Ti dnevi zbranosti in pričevanja sester so v meni pustili močan vtis. Ker so se posvečale bolnikom in inva- lidom, zaradi svoje karizme, sem se imela priložnost pobliže srečati z njimi,z njihovim načinom življenja in z gibanjem, ki jih je povezovalo.
Prvega srečanja se še zelo dobro spomi- njam. Zbrala se je večja skupina invalidov na izletu v sosednjo Italijo.Povabljena sem bila kot sodelavka v pomoč tistim, ki so to potrebovali. Čim bolj se je bližal dan izleta, toliko večja je bila napetost v meni. Strah me je bilo, kako bom pristopila k takim lju- dem.
Na dan potovanja smo se zbrali v Ljubljani zelo zgodaj zjutraj.Moj nemir pa je dosegel svoj cilj. Zaspala sem. Zbudila sem se ne- kaj minut pred uro, ki je bila določena za odhod. Z vso naglico sem se oblekla, zbu- dila mami, ki je kar v pižami sedla v avto in že sva z neprimerno hitrostjo manjšali raz- daljo do Ljubljane. Dobro,da je bilo nedelj- sko jutro, tiho, mirno in prazno. Ker pa se to ni zgodilo samo meni, sem prišla dovolj zgodaj, da se je moja prva pot z invalidi lahko začela.
Od izleta je minilo komaj dober mesec dni. Misli so se mi ustavljale ob vprašanju, kam letos na počitnice. Kot neka obljuba ali trden sklep je bila moja odločitev, da na morje ne bom šla, ker mi hribi veliko več pomenijo in tudi počutim se bolje. Hodila sem že v službo in dopusta za začetnike ni bilo veliko. Za vsak dan je bil potreben do- ber načrt, če sem seveda hotela uresničiti kanček svojih želja. Nekaj dni po moji "od- ločitvi", v poznem popoldnevu, zazvoni te- lefon. Zame. Po prijaznem pozdravu in ne- kaj besedah,kot strela z jasnega: "Ali greš letos z nami na morje? Boš spremljevalka, v tej skupini nam primanjkuje deklet." Hitro sva zaključili pogovor, odločitev pa odložili na naslednje dni. Načrti za poletje in moje počitnice so se zamajali. Ponudilo se mi je popolno nasprotje, a v povabilu je bil izziv, ki me je nagovarjal k novi odločitvi. Pora- jalo se mi je nešteto dvomov in vprašanj. Po nekaj dneh sem se odločila, da grem pomagat na morje.Pričakovanje je bilo ve- liko, pa tudi strah me je bilo,ali bom znala, se bomo razumeli, za koga bom skrbela, kako bo vse to potekalo.
Potovali smo z osebnimi avtomobili.Prtljage je bilo ogromno,še hujša pa je bila vročina, ki nam je jemala moči. Poznanstva so se odpirala in po nekaj dneh skupnega biva- nja je postalo prijetno in domače.V pomoč sem bila dodeljena gospe na invalidskem vozičku, ki je bila velikokrat nasmejana in rada je pomagala z besedo nasveta tistim, ki smo se še nekoliko okorno obračali. Na- jino poznanstvo je preraslo v prijateljstvo, ki se je nadaljevalo tudi doma. Že v jeseni sem se udeležila prvega srečanja ob koncu tedna v Želimljah. Od takrat je moje sode- lovanje postalo stalno.
Gradili so se mostovi prijateljstva in zau- panja. V družbi bolnikov in invalidov sem našla zadovoljstvo in veselje,da lahko pre- prosto in iskreno pomagam.
Po nekaj letih sodelovanja sem se odločila, da storim korak več in dlje. Preselila sem se k invalidki Ljubici. Delo in sodelovanje ni bilo več preživljanje prostega časa, ampak je postalo moje življenje.
Po štirinajstih letih se s hvaležnostjo ozi- ram nazaj na prehojeno pot in z velikim u- panjem zrem v prihodnost. Sreča se skriva v majhnih in preprostih stvareh.

Tina Rot

Predstavitev del Janje Blatnik

V ljubljanskem domu upokojencev na Po- ljanah svojim oskrbovancem velikokrat pri- pravijo različne prireditve in srečanja. V februarju so imeli priložnost spoznati bral- kam in bralcem Prijatelja že dobro poznano Janjo Blatnik iz Leskovca pri Krškem. Pred- stavila se je s svojimi pesmimi in črticami, pa tudi s slikami in poslikavami svilenih iz- delkov.Z njo je bila poleg hčerke tudi spre mljevalka Petra, ki zelo občuteno podaja njena dela, pa tudi zbor Roženkravt.

Svetovni dan bolnikov v Kliničnem centru

Svetovni dan bolnikov vsako leto čim bolj slovesno praznujejo v bolniški župniji v Lju bljani. Letošnji gost je bil ljubljanski pomo- žni škof g. Andrej Glavan. Zbrane je nago- voril tudi namestnik direktorja Kliničnega centra.

Angelca Škufca

Gustelj se ne da

Pred leti je Prijatelj že prinesel vest o Gustlju Cvelbarju in njegovi pesniški zbirki. Pred tridesetimi leti je doživel hudo prome- tno nesrečo, postal invalid in bil upokojen. Sedaj pa nam je Katarina Tinca Kuhelj,pred sednica Društva upokojencev Šentjernej, katerega član je tudi Gustelj, pisala:

Gustelj se ne da.Piše pesmi o našem kraju, o našem cvičku in o naših ljudeh. S tem si razveseljuje življenje... Njegova poezija je bila všeč glasbeniku in komponistu Tomažu Zorku,ki mu je uglasbil pesmi.Gospod Zorko ima svojo skupino glasbenikov z imenom "Soddiha".Član skupine je tudi Gustelj.Nje- gove uglasbene pesmi so tudi posneli na CD in kaseto. Sredi decembra so se pred- stavili v Osnovni šoli Šentjernej. Občinstvo je bilo presenečeno in izredno navdušeno. Napovedane imajo tudi predstavitve dru- god po Sloveniji.

Katarina Tinca Kuhelj

Povežimo v šopek

Prazniki nas prav posebej nagovarjajo, da si drugače okrasimo stanovanje, svojo so- bo ali mizo pri obedu.
Velika noč je praznik življenja, praznik no- vega upanja, zato naj tudi živobarvni cve- tovi spregovorijo o tem.
Po vrtovih cvetijo hijacinte, narcise, kro- kosi in drugo pomladno cvetje. Prenesimo majhen delček lepote v stanovanje.
Narežemo ne preveč razcvetele narcise, tudi nekaj listov in nizko zelenje. Izberemo stekleno podolgovato posodo, odrežemo gobo ali vstavimo kovinskega ježka za pri- trjevanje cvetja. Ostali prostor zapolnimo s kamenjem. Oblika posode nam omogoča, da obliko aranžmaja postavimo poljubno.
Uporabimo tudi narcisine liste, ki pa potre- bujejo oporo. Tri različno dolge liste poti- snemo drug v drugega in ovijemo z žico. Tako okrepljeni listi, ki imajo z žico ovit koničast spodnji konec, so čvrsti in lahko jih potaknemo med cvetove, kjer je zanje še prostor.Z nizkim zelenjem zakrijemo go- bo in polepšamo prehod iz vaze v cvetje.
Želim vam veliko lepih trenutkov in dobrih idej. Naj vam cvetje polepša praznike.
Blagoslovljeno veliko noč!

Tina Rot

Skupina "Izvir" v župniji Sv. Magdalene v Mariboru

Sva Nives in Jože Čonč,zakonski par iz žu- pnije Sv. Magdalene v Mariboru. Že skoraj šest let delava z bolniki in invalidi v Maribo- ru in sva člana Slovenske Malteške Bolniš- ke Pomoči (SMBP),kjer se skupaj z ostalimi člani našega reda trudiva, da bi v življenju uresničevala Jezusove besede: "Karkoli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili" (Mt 25,40). Naloga SMBP je boriti se proti osmerim stiskam in tegobam tega sveta. Te so: bolezen, zapuščenost, izguba doma, krivica, lakota, pomanjkanje ljubezni, nevera in zavrženost. Naša posebna skrb so bol- niki in invalidi, ki so posebni Gospodovi ljubljenci. Jezus je oznanil evangelij malim, preprostim, zavrženim,ljudem na robu dru- žbe,zato se tudi mi trudimo pomagati prav takšnim ljudem v sedanjem času. V naši župniji je veliko starejših ljudi,ki živijo sami v blokih. Tako sva se odločila, da kot mal- težana narediva nekaj za te ljudi. Odločila sva se,da v postnem času ustanoviva po- sebno skupino starostnikov, kjer bi se do- bivali, se pogovarjali in poskušali reševati težave vsakdanjega življenja. G. župnik, p. France Kejžar DJ je večkrat oznanil, da ustanavljamo skupino "Izvir" in povabil sta rejše,da se ji pridružijo. Prav tako sva po- vabila starejše preko župnijskih oznanil.
Prvo srečanje je bilo 5. marca 1998. Proti pričakovanju se je tega srečanja udeležilo deset starostnikov. Povedala sva jim tudi, zakaj se skupina imenuje "Izvir". Kakor izvir vode v naravi daje življenje vsemu, tako nam tudi Bog kot ""IZVIR" milosti in večne- ga življenja daje novo življenje. Zato nam druženje ob "Izviru" odkriva novo kakovost življenja. Tako vsa leta obiskuje skupino povprečno deset starostnikov. Skupina ni omejena na našo župnijo, ampak je odprta tudi za druge starostnike in osamljene v Mariboru. Po uvodni molitvi ali branju Božje besede nekaj besed pove domači župnik, p. France. Voditelj pripravi temo, pa tudi kakšno zgodbo iz življenja.Življenjske zgo- dbe še posebej privlačijo. Nato se razvije pogovor. Vsakdo izrazi svoje mnenje, pa tudi razna vprašanja posameznikov skupaj rešujemo. Obdelali smo že mnogo tem in predstavili kar nekaj knjig. V skupini vlada zares dobro ozračje. Med poletnimi počit- nicami, ko nimamo skupine, nas že kličejo in sprašujejo, kdaj se bomo zopet srečali. Za božične praznike nam župnijska Karitas pripravi tudi majhna darila. Nekdanje člane ki zaradi onemoglosti ali bolezni ne morejo več k skupini,pa obiščemo na domu. Nekaj krat letno nas razveseljujejo tudi otroci, najina sinova-David s trobento in Aleksan- der, ter njun prijatelj Matej s klarinetom. Zaigrajo nam nekaj cerkvenih pesmi, pa tudi kakšna narodno zabavna je vmes. Člani skupine si tudi med seboj pomagajo, pomagajo pa tudi drugim, n.pr. sosedom v bloku in tako opravljajo človekoljubna dela in svojo osamljenost spremenijo v polnost življenja, ki jih osrečuje in daje nov smisel njihovi jeseni življenja.

Jože in Nives

Srečanje starejših v župniji Slivje

Kako lepo je,
ko se nekdo spomni nate,
ko veš, da mu ni vseeno zate.
Kako lep občutek je,
ko ti nekdo pokloni le droben nasmeh,
topel stisk roke
nameni le nekaj besed ...
Pri srcu ti je toplo,
ker veš, da nisi SAM.

Lepo je bilo tudi 26.januarja v župniji Slivje kjer je bilo srečanje starejših. "Le za Jezu- som hodimo..." S to mislijo smo se sode- lavci Karitas ter župnik Zdenko Štrukelj zbrali in sklenili, da bi bilo lepo, če bi se spomnili na starejše člane ter jim pripravili pestro soboto. K sodelovanju smo povabili tudi sosednje brkinske župnije.
V župnijski dvorani se je zbralo lepo število udeležencev,okrog petdeset starejših ljudi tudi nekaj iz Domov starejših v Sežani in Ilirski Bistrici. Zanje je bil organiziran tudi prevoz. Prišli pa so tudi urednik Prijatelja, pa Ljubica Zakovšek - voditeljica Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov, njena spremljevalka Tilka in pa Tone Planinšek, urednik oddaje Vstani in hodi! na radiu Ognjišče.
Zbirati smo se začeli ob desetih. Sledil je ogled čudovitih jaslic v naši cerkvi sv.Mar- tina ter sveta spoved. Tudi g. dekan je priskočil na pomoč. Nato je bila v župnijski dvorani sveta maša.Daroval jo je misijonar urednik, ki se ga pri nas spominjamo še izpred let, ko je imel misijon. Na začetku je vse navzoče pozdravil g. dekan. Namesto pridige nam je Ljubica Zakovšek predstavi- la Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Ob vodilni misli "Vstani in hodi!" smo se združili v spoznanju,da Bog daje svojo roko v pomoč tistemu, ki hoče "shoditi", in tudi tistemu,ki že hodi. Živimo v veri in zaupa- nju: Bog je vedno z nami -je naš sopotnik.
Na koncu maše je spregovoril tudi Tone Planinšek.Spomnil nas je na bližnji svetovni dan bolnikov in invalidov, ki nas vse, tudi zdrave, povezuje v eno družino Božjih ot- rok. Brez zabave in prigrizka pa tudi ni šlo. Ob zvokih frajtonarice je popoldan popes- tril Marko Vovk iz Gradišča. Nastopil je tudi otroški pevski zbor Sončnica z Brezovice. Tako se je nekako uresničil slovenski pre- govor: "Človek je telo in duh, oboje potre- buje kruh". Srečanje smo zaključili ob pet- najstih z zahvalno pesmijo in v upanju, da se prihodnje leto spet srečamo.
Za konec pa bi rada napisala nekaj vrstic, ki sem jih zasledila v knjigi Drobne zgodbe za dušo. "Znamo 'pomagati jokati' ljudem, jim biti blizu v njihovi bolečini, preizkušnji? Koliko ljudi se boji stopiti k človeku, ki trpi. 'Kaj bomo delali?' rečejo.Nič.Samo stopimo k njim in jim bodimo blizu." Zamislimo se nad temi besedami in brez strahu stopimo k ljudem, ki potrebujejo pomoči.

Marica Kljun

Razcepljenost

Oglašam se vam, ker bi vam rad zaupal del svojega življenja. Ne pišem z namenom, da bi dočakal vaš odgovor, še manj, da bi kaj iz mojega pisma objavili. Dovolj bo, če bo- ste moje pismo prebrali do konca, meni pa bo odleglo že, ko ga bom napisal.
Poglejte,človek se mora komu zaupati.Lju- di,ki bi te razumeli,je bolj malo. Bolezen,še posebno dolgotrajna in neozdravljiva, na- redi oster rez in loči bolnika od zdravih. Ko zboliš, stopaš po poti,ki je tako različna od poti zdravih.
Drugo leto je,kar sem naročen na Prijatelja in lahko rečem, da je postal tudi moj pri- jatelj. Vedno najdem v njem tisto, kar je skrito na dnu trpljenja - veliko upanje, ne- uničljivo upanje, upanje, ki te dvigne, ko si najbolj na tleh. Zato vem,da se bo tudi pri vas našel kdo, ki me bo razumel.
Pravzaprav nisem tipičen(kako zoprn izraz) invalid. Zdravi, med katere sem nekoč tudi sam spadal, si menda predstavljajo, da je invalid samo tisti, ki je na invalidskem vo- zičku. Ta miselnost je verjetno znamenje, kako malo so ljudje prebujeni in seznanjeni z invalidi, bolniki in s prizadetimi.
Pet let imam ankilozirajoči spondilitis in pri- znano sedemdesetodstotno telesno okvaro Poleg tega imam že štiri leta še ulcerozni kolitis in na njegov račun priznano še tridesetodstotno telesno okvaro. Skupni "rezultat" je II. kategorija invalidnosti in osemdesetodstotna telesna okvara.
Na zunaj se ne vidi dosti. Hodim bolj kot raca,še največkrat šepam; hrbtenico imam od vratu navzdol povsem trdo in negibljivo ter malo ukrivljeno naprej. Če ni prehudih bolečin, je hoja kolikor toliko normalna.
Kar zadeva kronično vnetje črevesja, bi imela še največ povedati straniščna školj- ka. Kadar imam mirno obdobje, se dnevno srečava dvakrat ali trikrat,kadar pa je vne tje v zagonu, pa desetkrat ali še večkrat, in to z obvezno drisko in krvavitvami.
Seveda pa je pri neozdravljivih in kroničnih boleznih vedno še kje kakšen eksotičen dodatek; pri meni je to že eno leto in pol vrtoglavica ter izguba sluha na desnem ušesu. Da mi koža na obrazu že pet let vsake toliko "podivja" in sem ves rdeč in lisast, to je še najmanjša težava.
Zdravi ljudje okoli mene največkrat vidijo samo to, da delam po štiri ure in sem kar naprej na bolniški, kot da je II. kategorija invalidnosti nekakšen častni naziv, ki ti o- mogoča same lepe stvari,npr.kratek delav- nik, vsaj pol leta bolniške na leto in podo- bno. Da se za vsem tem skrivajo določene bolezni z bolečinami, stiskami in trpljenjem, to pa že presega njihovo sposobnost ra- zumevanja. Na kaj takega še pomislijo ne.
Po eni strani jih razumem. Če je bil prehlad najhujša bolezen,ki jo je človek prebolel,je pač težko doumeti,da obstajajo tudi hujše stvari. Poleg tega pa večino ljudi okoli me- ne žre še ena stvar.
Tako, prišli smo do glavnega razloga za moje pisanje. Gre za razcepljenost (in ta me pošteno muči!) med mojimi boleznimi na eni strani in mojim življenjem na drugi.
Po eni strani sem neozdravljivo bolan, ob- sojen na ankilozirajoči spondilitis in ulcero- zni kolitis,po drugi strani pa se zaradi svo- jih bolezni nisem hotel odpovedati družin- skemu življenju. Pri svojih petintridesetih letih sem osem let poročen,imam tri otroke fante, stare pet let in pol, štiri leta in pol in šest mesecev. Za nameček pa je žena že štiri leta brez službe.
Vem, vse to se ljudem zdi sprto z zdravo pametjo. Hude bolezni,ena plača,trije maj- hni otroci, to jim pač ne gre v račun. Vem, da me grdo gledajo in me obsojajo. Jaz pa vem, da delam prav!
Težko je, to vam odkrito priznam. Moje bolezni niso prizadele samo mene, temveč tudi moje najbližje in najdražje, družino, starše... Med boleznijo sem spoznal, da mi brez otrok ne bi bilo nič boljše. Ko gledam svoje tri fante, kako jih razganja od živ- ljenjske energije, vidim, da bi bilo življenje brez njih pusto in prazno.
Hudo je za mojo ženo, ki v šali pravi, da ima štiri otroke. Prav ima. Ko so bolečine najhujše, me oblači, vozi okoli zdravnikov, mi pomaga v posteljo in iz nje, skrbi zame kot za majhnega otroka, me tolaži, spod- buja, zaupa vame, moli za moje zdravje...
Ko se poročiš, tiste besede "v nesreči... v bolezni..." ne jemlješ resno.Mlad si še,pred vsem pa zdrav in ne pričakuješ,da se ti bo kaj hujšega zgodilo. Tako pa je že dolga leta najino zakonsko življenje v znamenju izpolnjevanja te obljube, ki sva si jo dala ob poroki. Bolezen in trpljenje kljub vsej svoji bridkosti okrepi ljubezen med zakon- cema, otroci pa jo še pomnožijo.
Saj pridejo dnevi, ko te bolečine priženejo na rob obupa,ko ti gre vsaka malenkost na živce in se znašaš nad vsemi okoli sebe;ko že misliš, ko si prepričan, da je vse zaman, in na koncu skozi solze zakličeš Bogu: "Kaj nimam še dovolj?"
Ne da se skrivati, da bolezni napredujejo. Ko enkrat nekaj dobiš, gre vse samo še na slabše. Ko pa si povsem na tleh, na dnu, pa se od nekod pojavi upanje in te dvigne. Tako gledam na to.
Bog mi je sicer naložil križ, da ga vlečem skozi življenje. Dal mi je križ, da si z njim prislužim večnost. Ni mi pa rekel, naj se zaradi naloženega križa odpovem družini, otrokom. Morda pa je tudi del mojega križa da imam boleznim navkljub tudi otroke? Bolezni so iz preprostega, mirnega življenja naredile zmešnjavo,komaj prebavljivo mine štro, ki se je ni nihče nadejal. Ko je v našo družino vkorakala bolezen, je vse obrnila na glavo.
Bolezen je kot (oprostite filmskemu izrazu) terminator, ki vse razsuje, določi svoja pravila in ne prenese nobenih prizivov ali ugovorov. Zadnja izvršilna oblast, ki ti ne- usmiljeno kroji življenje. V taki situaciji obupaš do konca,a je na srečo poleg tebe tudi Bog.
Včasih se sicer zdi,da je gluh za tvoje pro- šnje in molitve, toda ko se čez čas ozreš nazaj, vidiš, da ti je bil takrat, ko si najbolj trpel, Bog najbližji, le zaradi silnih bolečin tega nisi dojel. In tudi molitve niso zaman. Uslišanja ni od nikoder, a enkrat bo prišlo, v to trdno zaupamo!
Še tri stvari so, ki mi pomagajo prenašati trpljenje: knjiga Antona Gotsa "Sprejemam križ", "Križev pot bolnika - pot upanja" Alessandra Pronzata in pa revija Prijatelj.
Prijatelju želim, da bi mu uspelo povečati naklado in postati mesečnik in ne bodimo skromni, tudi povečati obseg. To troje bi bilo dobro ne samo za nas, ki nismo več zdravi, pač pa tudi za vse zdrave,da bi jim približali naš svet in naše življenje.
Marsikaj bi še napisal,a sem bil že tako pre dolg. Morda me bo kdaj spet kaj pičilo in se bom na dolgo in široko razpisal. Hvala vam, ker ste prebrali pismo in sem v smislu Jezusovih besed "drug drugega bremena nosite" tudi na vas lahko preložil del svo- jega bremena.
Samo nekaj bi vas rad še prosil: če bi se dalo, da bi v kakšnem Prijatelju objavili se- znam knjig,ki govorijo o trpljenju, boleznih, izkušnjah bolnikov in se te knjige dajo pri nas kupiti.
Hvala vam in naj vas Bog še naprej sprem- lja pri vašem plemenitem poslanstvu!
Lep pozdrav!

Franci Šinkar

Ps: Z avtorjem pisma smo se zaradi njegove iskrenosti in zanimivosti dogovorili, da je lahko objavljeno in se mu za to zahvaljujemo. Obenem zahvala tudi za potrpežljivost pri čakanju na objavo

Halo, halo!

Močno dežuje. Dežne kapljice veselo po- plesavajo in se lovijo med seboj.Ko padejo na tla, se razpršijo na vse strani. Voda moči zemljo in z mehko roko umiva drobne cvetke in zelene liste komaj prebujajoče se narave.
"Cin, cin, cin..." zvoni telefon.
"Prosim." - "Dober dan. Pošiljam ti sončne žarke obiska v ta turobni dan.Kaj počneš?"
"Nič posebnega. Opazujem ples dežnih ka- pljic in se veselim z njimi."
Obiskovalec še naprej dreza vame in spra- šuje. "Si poslušala našo oddajo Vstani in hodi! Sodeluješ v iskanju starih molitvic?" Koliko vprašanj v eni sapi in že nadaljuje. "Ti, jaz ne znam tistih molitvic, na katerih se je že nabral prah. Sem pa pred kratkim sam napisal eno.Ti jo preberem?" "Prosim." Z vsem spoštovanjem prične: Sledi trenutek tišine. Razmišljam,kako malo je potrebno, da nas nekaj spodbudi k ust- varjanju. Morda pa je to molitev,na katero se bo nabral prah in jo bodo vendarle z zanimanjem brali - molili čez mnogo let.
Pogovor in obisk se končujeta, sončni ža- rek med dežnimi kapljami ostaja. Hvala za bogat obisk, morda še kdaj!

Ljubica

Vsak dan proti večeru

prižgem svečko v spomin na pokojnega, mnogo prezgodaj umrlega moža. V bolezni mu je pater redno prinašal revijo Prijatelj. Zadnje številke, žal, ni več mogel brati. Najbolj hudo mi je, ker je moral mož umreti v bolnišnici. Smrti še nismo pričakovali. Ko berem Prijatelja, vidim,kako so povsod do- bri ljudje, tu okrog pa živijo le za pusta in za uživaštvo. Če le morejo, ti nagajajo, sploh če si pošten in hodiš v cerkev. Spoštovana gospa,
ker je šele nekaj mesecev, kar mi je umrl oče, so mi takšna pisma, kot je vaše, tre- nutno najbliže.Sočustvujem z vami.Idealno - če pri smrti sploh smemo to reči - je, da se človek poslovi v krogu svojih domačih. Vendar danes verjetno večina ljudi umre v bolnišnici. Saj ste želeli samo pomagati. Vaš pokojni mož prav gotovo ne bi želel, da si karkoli očitate. Izpolnite to njegovo željo! Molite zanj, prižigajte svečke v spo- min, ničesar pa si ne očitajte. Pretopite to svojo bolečino v ljubečo skrb do otrok in vseh ljudi, ki jih srečujete.
Ne verjamem, da tam okrog vas ni dobrih ljudi. Vedno je tako,da jih je potrebno od- kriti, kajti takšni ljudje se ne izpostavljajo in bahajo tako kot tisti, ki so jim mar le užitki tega sveta. Tudi če je hudo, nam ostane Jezusove beseda: "Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo..."

Poskusim srečo

Prav lepo vas pozdravljam. Prijatelja, ki ga vedno z veseljem prebiram, mi prinese g. dekan. Odločila sem se, da poskusim srečo pri reševanju križanke in vam pošiljam ge- slo: Gospod, h komu pojdemo?
Lepo - z vejico in vprašanjem - ste izpisali geslo križanke, do katerega ste se morali pač nekoliko potruditi. Toda v bolezni vam te besede in njihovo nadaljevanje (... ti imaš besede večnega življenja) gotovo ve- liko povedo.Ne razumemo svojega življenja in vseh težav, toda zaupamo Jezusu. Kako pa je s srečo pri žrebanju? Glede na obi- čajno število pravilnih odgovorov (50-100) in število nagrad (sedem) je vaša možnost približno 1:10. Zagotavljamo pa,da pri žre- banju ne velja nobena "veza" in tako se zgodi,da nagrado dobi kdo, ki je prvič pos- lal rešitev,medtem ko kdo drug kljub vztraj nemu pošiljanju še ni dobil ničesar. Držimo se le načela, da je prvih pet nagrad rezer- viranih za tiste, ki dodajo tudi kuponček. To pa je prav,da veste. Nadaljnje letošnje križanke so pripravljene na temo bogosluž- ja.Če ne bo sreče pri žrebu in otipljive na- grade,bo pa tudi križanka gotovo spodbu- da k čim boljšemu krščanskemu življenju.

Za vsako razpoloženje

Hvala za novo bogato številko Prijatelja. Za vsako razpoloženje najdem primeren članek. Za "kravžljanje" možganov sta kri- žanka in pokal, za "dih pomladi" pa poskrbi stran z zanimivim šopkom.Še enkrat hvala! Lep pozdrav in vse dobro želim.
"Dih pomladi" - kako lep izraz in gotovo bo dal poleta ustvarjalki kotička. Kaj boste rekli k tokratni duhovni misli o peklu, pa ne vem. Ampak pisec ima naročilo, naj nič ne ovinkari, sadi rožic ali "zavija v celofan". Redko sicer kdo zaradi kakšnega članka kar odpove Prijatelja, zgodilo pa se je že. Včasih pride misel, le kaj naj bi Prijatelj objavljal, da bi ga bralo več ljudi. Potem zavzdihnemo tako, kot je Frančka v zadnji številki:"Kaj češ?" Ker omenjate razpolože- nje, ugibam,kakšno je vaše običajno razpo loženje, to se pravi, kateremu od značajev (deklet) v nadaljevanki "Kamen z gore" ste najbližji. Vsak značaj ima pač svoje obi- čajno razpoloženje. Prepričan sem, da ne spadate med ljudi, ki so zagledani v svoj značaj, in tudi, da vas drugi značaji ne motijo, ampak vidite njihove dobre strani. Vsekakor se pa lepo sliši: ... za vsako razpoloženje. Hvala za vaše vrstice.

Gledati s srcem

Mnogo Slovencev ta čas ponovno gleda dolgovezno TV nadaljevanko o slepi in 'ubogi' Esmeraldi,drugi se spet posmehuje- jo tistim,ki gledajo to nadaljevanko ali celo počnejo oboje. Ni moj namen ocenjevati vrednost tega izdelka.Toda drznem si raz- mišljati, da se je mnogo gledalcev prav ob gledanju te nadaljevanke prvič srečalo s problemi,s katerimi se srečuje človek, ki ne vidi, in s spoznanjem, da je tudi v takšnem telesno nepopolnem človeku lahko veliko bogastvo.
Z očmi lahko občudujemo svet okoli sebe, gledamo v oči drugih ljudi, naših bližnjih. Z očmi občudujemo lepote narave in vsega stvarstva... Vidimo pa lahko tudi vse po- manjkljivosti, stiske in trpljenje tega sveta Če nam ustreza, pa lahko tudi odvrnemo

oči od tega in se s pogledi 'pasemo' na bolj prijetnih in lepših stvareh.
Pred leti sem delal skupaj s človekom, ki je od otroštva slep. Srečanje,spoznavanje in delo z njim je bilo zame nadvse dragocena učna ura. Videl je več kot jaz s svojimi zdravimi očmi. Delal je kot upravnik počit- niškega doma in poznal vse poti in potke v parku okrog doma, vedel za vse ovire na poti, poznal dolge hodnike in še bi lahko našteval. V nekaj dneh si je zapomnil glas večine gostov in iz glasu prepoznaval nji- hovo razpoloženje. Mene je prepoznal že po zvoku invalidskega vozička in po načinu vožnje. Njegove zunanje oči so bile mrtve, a toliko bolj so bile žive oči srca.Vsa druga čutila je razvil tako,da je vse podobe tega sveta spustil vase in je lahko gledal in pre poznaval s srcem.
Ko premišljujem o tem človeku, spoznavam kako pomembno je svojim telesnim čutom dodati tudi srce. Kako drugače zveni Jezu- sova beseda o odpuščanju in ljubezni do bližnjega, kako drugače občutimo bližino in roko sočloveka, če gledamo tudi s srcem.

Jože Raduha

Pravljica o ljubezni

Vsaka pomlad ima le en maj. Prelepi maj, zeleno čudo. Otožna lepota v šumenju ve- trov.Bele breze so dvignile glave.V naročju trav je skriti sen. Dan se vrne. Glas trenu- tka... Čista otroška srca.
Odrinem težka vrata in stopim na oddelek. Majhno gnezdece je. Nekaj deset otroških posteljic,nekaj deset zgodb križevega pota Pa vendar nihče ne sprašuje: "Zakaj?" Am- pak: "Kdaj pride mama?"
Trpljenje,ki ga na tem svetu nikdar ne bo- mo do konca razumeli... Ostajajo le molk, praznina. In ostaja milost,ki jo pošilja Bog. Lepo je na poti, ko stopaš naprej. Lepo je, ko pomagaš stopati naprej. Lepo je,ko po- darjaš bogastvo,ki ga nosiš v sebi.Prijazen pogled, nasmeh, lepo besedo... Lepo je,če podarjaš srce.
Vsak moj korak postane misel.Kako grenko je,če vidiš stvari,kakor jih vidim jaz.Ostaja molitev, prošnja k Njemu.
Kaj naj - razen oguljene fraze: Kako si? - rečem svoji mali prijateljici?Oguljene fraze? Ona bo veselo rekla: "Hvala, dob'r!"
Bom zmogla? Tedaj mi neslišen glas pokaže pot. Pot do njenega srca. Ne boj se, ljuba! Za teboj stoji Nekdo, ki te vodi. Nekdo, ki ti daje moč za korak in nežnost za objem. Nekdo,ki je vedno tu, danes in jutri. Varuh tvojega brata, tvoje sestre.
Vstopim v njeno sobo. Velike očke se za- svetijo in čez ustnice se razleze nasmeh.
Kako si danes lepa! Dala bi ti vse,kar si že- liš. Želela bi te imeti tako rada, kot te ima rad Bog. Da bi s teboj zrla v svetlobo tega jutra, zvečer s teboj preštela ovčice! Da bi se lahko s teboj vsaj malo čudila! Rada bi ti pokazala rože na vrtu, pa ptice na nebu, pa jablanove cvetove... Peljala bi te na ljubljanski grad, pa čez Tromostovje, na Mestni in na Stari trg, pa... joj, že spet sem pozabila, katera lutkovna predstava ti je najbolj pri srcu.
Pokaže na knjigo na okenski polici-najljub- šo: Mojca Pokrajculja.Vzamem jo v roke in začnem brati. Njeno čudenje vedno znova daje luč mojim očem. Dvigam se.
Četudi bom nekega dne pozabila, ali je bilo jutro ali večer, dež ali sonce, oblačno ali jasno nebo... četudi bom pozabila, ali sem ti prinesla cvetlico z našega vrta, četudi bom pozabila ali si imela danes infuzijo ... ne bom nikoli pozabila, kaj so mi govorile tvoje oči.
Iz ljubezni izviramo, zaradi ljubezni smo. Vsak trenutek našega življenja je vreden ljubezni.
Mojca Pokrajculja, ko me zagledaš,se jutro znova začne.

Nataša

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(8)

"Si jih uspela ukrotiti?" je profesorico telo- vadbe v zbornici povprašala razredničarka, sicer učiteljica angleščine.
"Ni bilo težav.Malo smo se pogovarjali,ma- lo telovadili, pa je bilo kar v redu. Večkrat pomislim, kakšno prednost imam pred vami pri pouku, ker se pri moji telovadbi vsi učenci lahko gibajo, pri vaših predmetih pa samo sedijo. Pa še ocen mi ni treba več dajati... Plačo imamo pa enako," se je še pošalila.
"Na to pa nisem nikoli pomislila,razen zaradi ocen. Te se mi vedno manj zdijo pravične. Poglej!Kako naj dam pravično oceno,ko pa so nekateri otroci hodili že k predšolskim tečajem angleščine, doma imajo kabelsko televizijo in računalnike z vsemi mogočimi programi za učenje jezika, pa že na počit- nicah v tujini so bili, starša oba s fakulteto denarja jim ne manjka. Če pa ne gre, lahko takoj dobijo inštruktorja. Drugi otroci pa nimajo prav ničesar takega. Poglej samo primer: oba starša brezposelna, oče pa za povrhu še pije; saj še za jesti nimajo. Po- tem nekateri otroci tudi niso nadarjeni.Ne- kateri so res leni, vsi pa ne. Včasih se mi vse to ocenjevanje tako upira,da bi najraje pustila šolo in šla delat v kakšno pisarno."
"To je res, ampak mislim, da veliko storiš, če obrazložiš ocene in ne hvališ nadarjenih učencev. Oziroma - pohvali jih, a jim tudi dopoveduj, da so odgovorni za tiste, ki se teže učijo."
"Ah, lepe besede... Kdo pa se danes čuti odgovornega za drugega? Otroci še naj- manj?"
"Veš kaj, včasih otrokom laže kaj dopoveš kot odraslim.Vsaj nekaterim se že da.Sicer pa - kaj nam pa ostane drugega? Dopove- dujemo pač, nekaj se jih že prime."
"Mi smo bili drugačni. Hoteli smo se učiti, hoteli smo nekaj postati. Danes ti fant ali dekle še pred koncem osemletke zdolgo- časeno izusti:'Zakaj pa naj se učim? Zakaj pa naj hodim v šolo?' Da sploh ne pomislim na mamila med njimi in druge grozne stvari"
"In kaj jim odgovoriš, zakaj naj hodijo v šolo?"
"Kako,kaj jim odgovorim?Razjezim se nanje Razvajeni so. Večina ima vse, kar si poželi. Ali ni normalno, da hodiš v šolo in prideš do nekega poklica?"
"Tebi se že zdi normalno," se je nasmejala profesorica telovadbe. "Saj se meni tudi, ampak očitno nič več ni vse tako normalno kot je bilo včasih. Priznam pa, da se mi njihova brezvoljnost in zdolgočasenost zdi skoraj nerešljiv problem.Dokler se prepirajo s teboj, je vse v redu.Saj so v puberteti... Pa jim ti rečeš še kaj drugega glede tega, zakaj naj hodijo v šolo?"
"Kaj pa naj jim rečem? Karkoli rečem, si iz- mislijo še bolj neumno vprašanje... Zadnjič me je nekdo, ki sem mu 'naredila pridigo', vprašal: 'Zakaj pa naj živim?' Pomisli! Pri štirinajstih letih! Zakaj naj živim? O, ljubi Bog?"
"Glej, glej, si pa postala pobožna ..."
"Kaj me misliš zafrkavati ali kaj? Govoriš kot tile smrkavci."
"Oprosti, to pa res ne. Ampak zanimivo se mi zdi. Z njimi se moraš pogovarjati na njihov način. Danes je bilo pri razredni uri prav zanimivo. Zmenili smo se še za eno uro, če nimaš nič proti?"
"Kaj bi imela proti... Samo pridi," je bila ra- zredničarka vesela nepričakovane pomoči.
V razredu so se nekateri medtem zapodili proti hodniku ter dvorišču in jim še mar ni bilo dogovorjene naloge, nekaj deklet in fantov pa je živahno komentiralo vse, kar se je dogajalo med uro.Menči je kar sedela in se počutila, kot bi jo kdo pretepel ali okradel.Končno je brezvoljno vstala in sto- pila k oknu. Prav nič ji ni bilo do kakršnega koli pogovora. Hotela je biti sama. Ampak kot nalašč se je mimo pripodila - nebodije- treba - Sandra: "Daj, razloži mi rasizem! Profesorica je rekla, da ti razumeš. Jaz pa sem še preneumna za to.Kako pa naj naj- dem kakšne primere,če ne vem,za kaj gre. Moraš mi razložiti!"
Sandri ni bilo mogoče odreči ali zameriti. Nikoli ji ni bilo težki prositi ali se opravičiti. Ničesar ji nikoli ni bilo težko, razen učiti se in vztrajati. Vse drugo je bilo namreč bolj zanimivo kot učenje.
Preden se je je Menči uspela otresti, kajti prav nič ji ni bilo do pogovora, je na srečo zazvonilo in začela se je zadnja ura. V ra- zred je stopil profesor, ki ni bil nič kaj pri- ljubljen.Če so ga imeli zadnjo uro,ko so vsi - z njim vred - bili že utrujeni, je znal biti prav zoprn. Njegovi učenci so ga poznali tudi kot precej pristranskega profesorja, ki je imel svoje ljubljenke in ljubljence, neka- terih pa 'živih ni prenesel'.
"Koga bomo potipali?" je listal redovalnico. Ozrl se je po razredu in se zagledal v fanta ki je izstopal z zelo vpadljivo frizuro. Obrit je bil na tričetrt, na vrhu pa ni imel 'seki- rice', ampak krono - pravo krono iz las, pobarvano živo rumeno. "Bomo vprašali kar njegovo veličanstvo,kraljevića s kraljevsko krono, da vidimo, ali ima tudi v glavi kaj ali samo na njej," je duhovičil in pri tem č iz- govoril kot na jugu izgovarjajo ć.
"Zakaj pa ravno mene? Vas moti moja fri- zura?" se je takoj uprl fant.
"Lahko vprašam kogarkoli in kadarkoli. To je moja pravica. Nočeš odgovarjati? Prav. Kar sedi,enka je že zapisana" je bil cinično neizprosen profesor.
"Ali sem rekel, da ne bom odgovarjal?" je planil pokonci fant. "Ne morete mi kar dati 'cveka'. Pritožil se bom ravnatelju in na profesorski zbor."
"Najprej se umij,če se sploh moreš,ko imaš toliko obročkov na sebi, nato pojdi za pol leta nekam,da ti zrastejo lasje, se normal- no ostriži in obleci, potem pa se pritožuj. Kar na jug pojdi za pol leta, tja, od koder si se vzel..."
V razredu je za hip nastala moreča tišina. Fant je bil po rodu res 'iz juga', a je lepo govoril slovensko.Tudi je izstopal po frizuri in obleki, a nikakor ni bil edini. Prebledel je in se v nemočni jezi začel tresti. Prehitela ga je Katjuša. Ostro je vprašala: "Gospod profesor, ali se zavedate, kaj ste rekli?" Profesor jo je začudeno pogledal in trznil z glavo. Katjuša je s skrajno ostrim glasom ponovila: "Gospod profesor, vprašala sem vas, če se zavedate, kaj ste rekli? Se za- vedate,da je to,kar ste ta hip rekli, nacio- nalizem in šovinizem-rasizem? Se zavedate da lahko letite iz šole zaradi takšne izjave? Še stopnjevala je: "Ali gremo vsi skupaj k ravnatelju ali ga grem jaz iskat?"
Profesor pa se ni prav nič ustrašil. 'Napad je najboljša obramba', to je bila njegova najljubša taktika. "Si končala, gospodična varuhinja kraljevskih pravic?" jo je posme- hljivo vprašal. "Kar pojdi k ravnatelju, če hočeš!Kadarkoli in kogarkoli lahko vprašam
Katjuša je vstala in skoraj zavpila: "Ne sprenevedajte se, vsi smo slišali! Tudi to, kako ste izgovorili 'kraljevića'! Ne gre za to ali vi lahko kadarkoli in kogarkoli vprašate, ampak da ste šovinist in rasist! Zato, ker je z juga, ga ponižujete. In učitelj ste, ki bi nam morali dajati zgled. Sram vas bodi!" Bila je dobesedno razjarjena.
Profesor ni mogel verjeti svojim ušesom in očem. Da si mu nekdo, in še dekle povrhu, upa takole ugovarjati in ga zmerjati... Po- gledal je po razredu.Večina je sklonila gla- ve in zrla v zvezke,drugi so gledali Katjušo ali sošolca, nekateri pa so mu posmehljivo in drzno zrli v oči. Le Franja je mirno nekaj pisala.
Učenec s 'krono', ki je 'povzročil' zaplet, je ihtavo pospravljal svoje stvari. Čeprav je bil v razredu in izven njega velikokrat brez brižen ali bojevito posmehljiv,ga je profesor zadel v živo. Verjetno bi sam izkričal tisto, kar si je upala Katjuša, tako pa je samo odšel. Pri vratih se je obrnil, pogledal vse v razredu in skoraj potihem dejal: "Hvala ti, Katjuša!" ter odšel.
Nekaj sošolcev in sošolk je teklo za njim na hodnik,vendar ga niso mogli pregovoriti naj se vrne. Razred je ostal na pol prazen.
"Užaljena veličina," je zopet cinično komen tiral profesor. "Kar naj gre."
Tedaj se je oglasila Franja: "Gospod pro- fesor, ali poznate pregovor, da tisto, kar rečeš o drugem človeku,najprej velja zate. Užaljena veličina? Vi pa niti veličina niste, ampak čisto navadna nižina.'Poden'-'poden' ste! Kar začnite pridigati! Poslušamo..."
To je bilo tudi za profesorja preveč."Boste že videli," je siknil med zobmi, pograbil re- dovalnico in svoje stvari ter odvihral iz razreda.
"Smo že videli" je mirno komentirala Franja "Rasist ena-a, kar med učitelji. En primer rasizma že imamo."
Ko so odhajali, je Menči čutila, da mora nekaj reči Katjuši. "Občudujem te, kako si pogumna. Če bi se karkoli zgodilo, vedi, da te bomo vsi branili."
"Upam," je odvrnila Katjuša, "sicer se pa prav nič ne bojim."

V. S. (se nadaljuje)

Po dolgih letih preizkušanj in trpljenja je konec januarja v mengeškem domu za upo kojence dozorel in dotrpel Lojze Rajbar, doma iz ljubljanskih Most. Bil je eden naj- starejših članov Krščanskega bratstva bol- nikov in invalidov; po letih in "po stažu". Dočakal je dvainosemdeset let. Dolga leta je bil zaradi posledic kapi na invalidskem vozičku. Najbolj hudo mu je bilo,ker ni mo- gel uporabljati rok in je bil tako zelo odvi- sen od pomoči drugih.Imel pa je tudi veliko srečo,da so mu domači, zlasti dobra žena, dolga leta z vsem srcem in ljubeznijo po- magali, dokler se je le dalo. Le zadnji dve leti,ko je že bil na bolniški postelji in je za- radi sladkorne bolezni še oslepel, je Lojze preživel v domu. Ko je bil še doma v Ljub- ljani, je zelo rad prihajal na različna sreča- nja. Posebno vesel je bil povabila Marijinih bolniških sester za letovanje na morju v italijanskem Lignanu.Tega se je še posebej s hvaležnostjo spominjal. Zaradi posledice sladkorne bolezni je nazadnje še oslepel. Vse preizkušnje je prenašal z neomajno vero in upanjem v Boga in Marijo."Edino to še imam," je neštetokrat vzkliknil in izražal svojo hvaležnost. Zelo se je razveselil vsakega obiska. Radovedno je povpraševal po tem in onem ter se hvaležno spominjal raznih srečanj in prijateljev. Še vedno je zapel kakšno Marijino pesem, ki jo je tudi sam sestavil.Ob zadnjem obisku v začetku januarja in nato še teden za tem sem za- čutila,da se Rajbarjev ata počasi poslavlja Konec januarja smo ga v velikem številu pospremili k poslednjemu domu na ljubljan- skih Žalah. Naj mu dobri Bog poplača vse prestano trpljenje in nagradi njegovo upa- nje Vanj z večnim veseljem in odrešenjem.
Naše zemeljsko življenje je kratko, posuto z drobnimi lepotami in hudimi preizkušnjami Takšno življenje je živela tudi naša sestra Emilija Rupnik, Godovič 95. Bila je kot sveča,ki je,žal, prehitro dogorela. S toplim plamenom je nesebično grela svojo družino in vse nas,ki smo jo poznali. Življenje, pol- no trpljenja, je znala darovati in se veseliti drobnih uspehov. Žal ljubezen, ki je je bila deležna, ni mogla ozdraviti invalidnosti in neozdravljive bolezni. Tiho, tako, kot je živela, se je 18. januarja tudi poslovila od nas. Življenje, smrt, življenje!
Na dan, ko smo bili pred petimi leti zbrani ob odprtem grobu Darinke, se je od nas poslovila tudi njena sestra in naša prija- teljica Zvonka Pungartnik, Neveljska 26, Kamnik.
Bil je praznik Lurške Matere Božje-svetovni dan bolnikov. Podobno kot Darinkino je bilo tudi Zvonkino življenje.Že kmalu po rojstvu jo je zaznamovala bolezen, sedemnajstlet- na pa je ostala brez staršev in se morala preseliti v Dom starejših občanov. Še po- sebno zadnje leto je bilo za Zvonko zelo težko zaradi nenehnih težav s pljuči. Njeni dnevi so se odvijali med Kamnikom in Gol- nikom, saj je nujno potrebovala kisik.
A kljub vsemu je življenje vedno sprejemala kot dragoceni dar. Pogosto nam je dejala, da se zaradi tega in onega srečanja,obiska lepega pogleda in toplega prijateljskega dotika splača živeti. Redni bralci in bralke Prijatelja ste jo mogli bolje spoznati v bo- žični številki leta 1999,ko je bil z njo obja- vljen daljši pogovor.
Hvala ti Zvonka, za tvoj zgled sprejemanja bolezni in za zgled vere, iz katere si vse- skozi črpala moč, da si se mogla veseliti življenja.

s. Edith in prijatelji

Roke

Zadnje čase veliko molim. Ko izgovorim ka- kšno besedo, ki omenja naše roke, mi misli zbežijo in začnem premišljevati o rokah. Koliko lahko roke povedo o človeku!
Spominjam se rok mojega pokojnega očeta Bil je kmet -delaven, močnih, zdelanih,hra- pavih rok;pa vendar so bile te roke najne- žnejše na svetu. Še danes jih čutim, kako so me božale po obrazu, ko so mi bolečine in krči kremžili usta.Če me je takrat oče po božal po njem, so bile bolečine znosnejše.
Roke moje mame - te je težko opisati z besedami. Ni dovolj lepih besed, da bi na- domestile delo njenih rok. Nežne so; če je potrebno, pa tudi grobe in močne. Njene roke bi bilo treba pozlatiti,ker mesijo in pe- čejo najboljši kruh na svetu.So kot zdravi- lo za vsako bolečino. Z rokami zna tolažiti brez besed. Nežno te božajo, tudi ko ona sama potrebuje tolažbo.
Spominjam se roke moža, ko sva se poro- čila. Z nežnim dotikom je pokril mojo roko in ko je duhovnik s štolo ovil najini roki in naju vezal v sveti zakon, sva si nataknila še poročni prstan. Takrat sem brez besed čutila vso nežnost, razumela prek rok, kaj mi je hotel povedati tisti trenutek. Ko sva šla z roko ob roki po cerkvi, sem vedela, da bodo te roke moja večna opora.
Najlepši, najnežnejši pa je dotik nežne ro- čice otroka, ki mu postaneš mama. Spom- nim se, ko sem prvič dobila svojo hčerko v naročje, da bi jo nahranila, kako me je z nežnimi prstki pobožala po prsih. To je do- tik, ki ga ne pozabiš nikoli. To lahko občuti in doživi samo mama.
V zadnjem času mnogo razmišljam o svojih prijateljih - invalidih, kot sem sama. Neka- teri imajo skoraj negibne roke. Jaz imam eno roko še kolikor toliko uporabno, druga pa je, na žalost, skoraj negibna. Toda za to, ki je še uporabna, opažam,da jo vedno redkeje lahko uporabljam, ker je močno tresoča. Poskušam oživeti njeno "sestro". Vsak dan vadim tudi po več ur; največkrat ko sem sama. Mnogokrat, ko se srečujem s prijatelji, se pozdravljamo z dotikom rok. Nekateri imajo tako nežne roke, kakor bi bile iz najfinejše svile. Ko se jih dotaknem, imam občutek, da se bodo kar zdrobile v moji tresoči se roki. Ko vidim sebi enakega človeka, ki mu roke ležijo v naročju, se mi zdi, da so zrasle samo zato, da je telo po- polno.
Ko se pozdravljam z zdravimi ljudmi in ko- mu ponudim svojo tresočo roko v pozdrav, dobim občutek,da bi se najraje temu poz- dravu izognil. Dolgo me je to bolelo. Toda navadila sem se in sedaj me ne moti več.
Roke lahko pokažejo marsikaj. To sem za- čela opažati šele sedaj, ko so moje roke drugačne. Toda čeprav so drugačne in za druge ljudi nekoristne ali celo neprijetne, so za mene še vedno iste, kot so bile v času, ko sem bila še zdrava. Iste in edine.

Janja Blatnik

Nagradna križanka:

Kdor pozna evangelij, ve,da je Jezus svoje javno delovanje začel in končal z mislijo na greh in na ozdravljenje človeka. Cerkvena zapoved predpisuje: Spovej se svojih gre- hov vsaj enkrat na leto in vsaj v velikono- čnem času prejmi Sveto Rešnje telo! Dobri kristjani gredo k spovedi seveda večkrat, na primer pred prvim petkom.Tudi križanka v Prijatelju naj nas spodbudi k temu manj prijetnemu,a nujno potrebnemu zakramentu
Rešitev - stavek, poznan vsakemu spove- dancu - boste našli na rumenih, oranžnih in rdečih poljih, če boste črke na vsakem polju brali od zgoraj navzdol.

Nagrade 2/2002:
1. kaseta Kanček upanja (avtor Z.Modrej)
2. kalkulator
3. pesniška zbirka Janje Blatnik 'Našla sem'
4. prtiček z vezenjem
5. poslikana kravata
6. podobice z motivi iz narave
7. obesek za ključe z znakom KBBI.

Rešitev nagradne križanke št. 1/2002:
GOSPOD, H KOMU POJDEMO?

Nagrajenci 1/2002:
1. knjiga 'V dolini miru in sreče':Ana Pirečnik Skorno 43a, 3327 Šmartno ob Paki
2. kaseta "Kanček upanja":Zvezdana Zadnik Mestni trg 8, 4200 Škofja Loka
3. večji lesen rožni venec:Terezija Terplan Murska 106, 9000 Murska Sobota
4. prtiček z obročkom: Saša Korošak, Ske- tova 6, 1000 Ljubljana
5. dva prtička z vezenjem:Joži Kralj,Trdinov trg 10, 1234 Mengeš
6. podobice z motivi iz narave: Angelca Žabkar, Kotarjeva 6, 8230 Šentjernej
7. obesek za ključe: Ana Zupančič, Prista- vica 14, 8213 Veliki Gaber.
Čestitke nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad!

"Ne vem,če je prav,ker pošljem obe rešitvi (križanka in Pokal Prijatelja) skupaj."
Odgovor: Rešitve za Pokal Prijatelja vpisu- jemo v posebno razpredelnico v računalnik zato je čisto vseeno, če pošljete rešitev skupaj, lahko tudi na enem papirju. Zaradi žrebanja pri križanki pa je primerno, da je rešitev križanke na papirju v velikosti dopi- snice.Vendar je lahko kakršenkoli papir in ni potrebno kupovati razglednic.Kar je ceneje

Šale

Janez sreča znanca, ki veselo razpoložen hiti skozi mesto."Kaj se je zgodilo,da si ta- ko zadovoljen?" ga vpraša. "Pri zobozdrav- niku sem bil!" "In zaradi tega si dobre vo- lje?" se čudi Janez. Znanec mu pove pravi vzrok: "Ga ni bilo doma."

V vrtec pripeljejo čisto nov klavir. Malčki si ga radovedno ogledujejo.Enega od njih za- nima,zakaj so ene tipke bele in druge črne
Pa se oglasi mali Jožek: "'Ta bele' tipke so za vesele pesmi, 'ta črne' pa za žalostne."

Popolna odpoved svetu,svetniško življenje in izredna duhovna globina, osebno duho- vno vodstvo mnogim sodobnikom, hkrati pa svetovanje voditeljem držav in Cerkve - tudi papežu, ter posredovanje v različnih sporih, vse to je značilnost svetnice na sliki. Bila je razglašena celo za cerkveno učiteljico in sozavetnico Evrope. Povejte:

a) sv. Katarina Sienska
b) sv. Terezija Avilska
c) sv. Terezija Deteta Jezusa
a) tretji   b) trinajsti   c) triindvajseti
a) knjigo z naslovom: Knjiga
b) knjigo z naslovom: Notranji grad
c) knjigo z naslovom: Povest duše

Pravilni odgovor PP 1/2002: B A B

"Tokrat ste izbrali 'mojo' svetnico. Upam, da sem pravilno odgovorila. In še to: Zelo ste me razveselili! Lep pozdrav!" Tako je pisalo na eni od kartic z odgovorom za le- tošnji Pokal. Lepo za začetek, ki pa očitno ni bil težak, saj so skoraj vsi odgovori bili pravilni. Urednik in Tone Planinšek pa sta v februarju odšla na Primorsko raziskovat, kdo je in kje stanuje zmagovalka pokala za leto 2001. Priznavava, da že dolgo nisva peljala po tako strmi poti kot tistikrat, ko sva se vozila iz Mosta na Soči na Postajo 27, zato pa sva bila deležna večurnega prisrčnega gostoljubja družine Manfreda. Nona pri triindevetdesetih letih ima naro- čeno revijo Prijatelj, prebirajo pa jo tudi drugi v družini;tudi vnukinji Milena in Dora. Kako pa je Mileni uspelo zmagati? Marsikaj ve, pobrska po kakšni knjigi, če pa nikjer ne more najti odgovora, kot se je zgodilo pri sv.Ambrožu in njegovem panju,odgovori kar po občutku. Očitno ima zelo dober občutek... Kipec sv. Jožefa, angelček in knjiga jo bodo spominjali na Pokal Prijatelja 2001 in tudi na ta dan.
Odgovore pošljite do 1. maja na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Veselje je v rožah (cvetoči grm)

• Veselje je pogledati človeku v oči

• Veselje je razveseljevati druge

• Veselje je v križu, ker vemo, komu verujemo (križ s Križanim med cvetjem)

Simon Jenko, Primera