Dragi prijatelji!

Če je človek radoveden in tudi urednik spada med tak- šne ljudi, mu marsikaj "pade v oči". Nekoč sem čakal,kdaj se bo prižgal zelen semafor, pa sem radovedno ogledoval ljudi na ulici ter bližnje hiše. Na neki hiši je bil grafit: 'V srcu strahu je nepovezanost!' Ostal mi je v spominu do danes. Za strah so nas včasih učili,da je "votel, okoli ga pa nič ni." Po tistem grafitu sodeč pa ima tudi strah srce in v njem je nepovezanost. Ampak nepovezanost je vendar nekaj, česa sploh ni. Torej je strah le votel...
Če bi pred mnogimi leti spraševali Fran- čko Šalamun iz Prlekije (z njo je tokrat daljši pogovor), bi najbrž rekla, da jo je strah bolezni in prihodnosti. Danes, ko so se leta nabrala, bolezen pa jo še kar spremlja, preprosto pravi: "Kaj češ..." Strahu skorajda ne pozna več in je v močno oporo prijateljici Marti, ki orga- nizira srečanja Bratstva v Prekmurju in Prlekiji.Naj bo po tem pogovoru v oporo tudi vam!
Strah ima mnoge oblike, pri bolniku in pri domačih. Toda, če si pomagamo, če smo povezani med seboj, potem strah izginja. Verni ljudje se dobro zavedamo, da je najpomembnejša povezanost z Bogom.Ta prežene najbolj črne straho- ve. Prvi Prijatelj iz letnika 2002 prinaša marsikaj,kar dokazuje naše povezovanje z Bogom in soljudmi in torej preganja strah. Posebej vas vabim, da tudi letos skrbno preberete poslanico svetega očeta ob svetovnem dnevu bolnikov in sestavke, ki so povezani s tem dnem (Frančišek Saleški in bolniki, Bolniška postelja - oltar).
Prijatelj zopet prinaša presenetljiv pris- pevek Janje Blatnik (Življenje za življe- nje) in poroča o njenih novih knjigah. Našli boste večino rednih rubrik, kakšna pa je tudi na zimskih počitnicah. Tudi letos boste lahko brali 'nadaljevanko' Kamen z gore. Sliši se, da je to nekaj, kar je popolnoma drugačno, kot je sicer vsebina Prijatelja. Kar naprej se nekaj prepirajo... Uredniška zmota? Morda pa boste le prebrali in se tokrat zamislili na primer ob stavku: Vsaka razlika med ljudmi pozna svoj rasizem.
Prijatelj nas želi povezovati in čim bolj bomo tudi tako povezani med seboj, tem manj bo strahu v nas. Predvsem pa bodimo v molitvi povezani z Bogom in našo nebeško Materjo. Njej izročimo tudi vse svoje skrbi.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: prvi zvonček kuka iz snega, foto Klemen Čepič
zadaj: v led okovano bilje, foto Klemen Čepič

Oznanjevanje Jezusa Kristusa - skupna naloga

Februar

Da bi bile katoliške bolnišnice svetel zgled v boju proti bolezni in kraj poseb- nega pomena za oznanjevanje življenja in spoštovanja človeške osebe. Da bi se ob vztrajnem prizadevanju krš čanskih občestev v Kambodži in Laosu večalo zanimanje za duhovniške in re- dovniške poklice. Da bi se vsi, ki oblikujejo slovensko kul- turo, zavedali,da je religija nepogrešljivi dejavnik vsake kulture.

Marec

Za cerkvene organizacije in skupine, ki se ukvarjajo s socialno dejavnostjo, da bi odločno in dosledno pričevale za evangelij ljubezni. Da bi ljudstva afriške celine odprtih src sprejemala evangeljsko sporočilo resni- ce in ljubezni in si prizadevala za spravo in solidarnost. Da bi v naših župnijah zaživele molitve- ne, svetopisemske, mladinske,zakonske in druge skupine ter bi po svojih članih pričale za Jezusovo navzočnost med nami.

Druga: Da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.

Čeprav je Bog človeku zelo blizu, je zanj največja skriv- nost. Od njega je ustvarjen, zato je tudi nanj naravnan. Ker ga ne vidi, apostol Janez pravi:"Boga ni nikoli nihče vi- del, edinorojeni Bog,ki biva v Očetovem naročju, on je razložil." Stari prevod se mi zdi boljši: ...edinorojeni Sin, ki je v očetovem naročju, on je povedal (1 Jn 1,25). Človek bi ga rad videl in ker ga ne, lahko podvomi v njegovo bivanje. Edini človekov odgovor Bogu je: "Veru- jem." Ker pa je vera milost, jo lahko sprejmeš ali tudi odkloniš. Zato smo na svetu ljudje, ki verujemo, in taki, ki ne verujejo - to so ateisti. Tako se sami imenujejo. Vendar je verujočih več kot neverujočih - ateistov. Človek je edino bitje, ki lahko zavestno izpove vero v Boga, druga živa bitja ga že s svojim bivanjem dokazujejo, nekatera pa še s posebnim obnašanjem priznavajo.
Lani smo na tem mestu premišljevali o Bogu, da biva, da je in ga na različne načine spoznavamo. Mnogi verni ljudje nam lahko pri tem pomagajo, predvsem pa ga spoznavamo po razodetju,ki nam je ohranjeno v Svetem pismu. Razode- tje je tisto, kar pravi apostol Janez: "Edinorojeni Sin, ki je v Očetovem na- ročju, on je povedal."
Bog je tako velika skrivnost,da jo bomo dokončno spoznali šele v večnosti, ko ga bomo gledali iz obličja v obličje. La- hko pa o Bogu razmišljamo z razumom, ki nam ga je dal in pod vodstvom sv. Cerkve in mu po človeško dajemo po- sebne lastnosti. Letos vas povabim, da skupaj razmišljamo o drugi resnici naše vere, ki pravi, "da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo ka- znuje."
Torej je Bog tudi pravičen,ne samo do- ber, usmiljen, odpuščajoč... Vse to je do nas, dokler smo na svetu, po smrti pa je za nas samo še pravičen sodnik.
Mojzesu se je razodel v gorečem grmu: "Sem,ki sem" (2 Mz 3,13). Je skriti Bog, čeprav tesno povezan s človekom. Je odpuščajoči Bog, usmiljen in milostljiv (2Mz 34,91). Bog je resnica (1Jn 1,51), Bog je ljubezen (1Jn 4,8). Najmočnejša Božja lastnost, ki jo izpovedujemo v veroizpovedi, je njegova vsemogočnost (2 Kor 12,9).
Vse to,kar smo povedali o Bogu,spreje- mamo brez kakšnih večjih težav.Mnogo teže pa sprejemamo o Bogu, da je pra- vičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. In vendar je tudi to res, kakor vse drugo,kar smo o Bogu prej povedali

Dokaze, da je Bog do nas tudi pravičen bomo poiskali v Sv.pismu,to pa potrjuje tudi nauk Cerkve, ki je za nas, kristjane odločilen in je zelo nazorno podan v Katekizmu Katoliške Cerkve (KKC), ki je izšel leta 1993. Katekizem in Sv. pismo bosta glavna vira našega letošnjega razmišljanja o Božji pravičnosti.
Sv. oče je dal svoji letošnji Poslanici za dan miru naslov: Ni miru brez pravično- sti, ni pravičnosti brez odpuščanja. Ko razmišlja o tragičnih dogodkih pretekle- ga leta, izraža upanje,da bo pravičnost premagala zlo. Pravičnost je povezana z ljubeznijo, ki ji pravimo odpuščanje.
Sv.oče misli na človeško pravičnost.Ker te ni, prihaja do sovraštva,ki se zadnje čase najbolj izraža v terorizmu.To je ti- sta pravičnost, ki jo omenja Knjiga Mo- drosti: "Ljubite pravičnost vi, ki vladate svetu, dobro mislite o Gospodu (Mdr 1, 1). Na drugem mestu pravi ista knjiga: "In če kdo ljubi pravičnost,njegova dela so krepost, saj ona uči razumnost, pre- udarnost, pravičnost in srčnost, ljudem pa v življenju nič bolj ne koristi kakor to (Mdr 6,7).
To hoče povedati sv. oče. Človek se naj zaveda, da je nosilec pravičnosti in zato odgovoren, da jo v svojem življe- nju upošteva. Ker človek ne upošteva svoje - človeške pravičnosti, njegovo početje ogroža mir, ki je pogoj za člo- veka vredno življenje.Človekova krivica izzove človeka pravičnosti,ima pravico, da se brani in tako pride do spora, ki ogroža tako zaželeni mir.
Največja zmota pa je, pravi sv. oče, če se kdo razglaša za terorista v imenu Boga in izvaja nasilje nad človekom v imenu Boga, ki je njegov Stvarnik in zanj skrbi ter ga ljubi.
Človek, ki upošteva pravičnost, je prip- ravljen tudi na odpuščanje. Sv. oče ga imenuje Kraljevska pot.Pravega miru pa tudi ni,če si nismo pripravljeni odpušča- ti. Da pa bomo sposobni odpuščati,nam sv. oče priporoča molitev. Tako smo pri naši temi: Bog je tudi pravičen, saj ima človekova pravičnost svoje korenine v Božji pravičnosti. On nas neskončno ljubi in stori vse,da bi v Njegovi pravič- nosti spoznali Njegovo ljubezen, ki jo moramo sami izkazovati najprej do Nje- ga in tudi med seboj.

Zdravko Bahor

Kaj češ?

"Pa ti vse verjameš, kar ti ljudje rečejo pri intervjujih?" Tako me je po odmevnem intervjuju -pa ne z njo- pre- senetila oseba,ki jo poznam, odkar vem zase in ki tudi kar dobro pozna življenje - zdravje in bolezen. "Verjamem, saj si nihče ne bi mogel česa takšnega izmis- liti; preveč je prepričljivo." FRANČKA ŠALAMUN, Stara Nova vas 29, 9242 Križevci pri Ljutomeru,ob našem obisku, za katerega se je dogovorila njena ve- lika prijateljica Marta Janežič iz bližnje- ga Veržeja, ni povedala ničesar tako izrednega, da bi mogel kdo podvomiti o njenih besedah. Vse povedano bi lahko strnili v besedici v naslovu: "Kaj češ..." Kot bi rekla: "Tako pač je,bolna sem..." Zanjo je nekaj samoumevnega, da so nekateri zdravi,drugi pa bolni.Tudi njeni domači so se čudili intervjuju: "Veste, hudo je. Bolnik je revež, revež pa je tudi tisti, ki mu pomaga..." A takoj so prišle tudi besede: "Dokler bom mogla,ji bom pomagala, čeprav nisem več zdra- va..." Samoumevnost glede zdravja, bolezni in pomoči, preprosta iskrenost in skrb za prihodnost - glede zdravja, glede preživljanja od kmetijstva; kako domače to zveni ...

Marta je očitno dobro poznana v tej hiši in zato je bila najprej njena na- loga, da pojasni naše vpraševanje.
Pri Frančki vedno najdem spodbudo, saj čutim, kako je kljub svoji dolgoletni bo- lezni izredno živahna in vztrajna; skrat- ka, v sebi močna. Telesno je šibka, v svoji notranjosti pa izredno močna. Že pogovor z njo po telefonu me dvigne. Zelo rada prihaja na srečanja Bratstva. Tudi če se ne počuti dobro,pride in pra vi: "Če ne bom zmogla, me boste pa že kako spravili domov." Kaj naj še rečem? Frančka je moja dobra prijateljica. Tako jo jaz doživljam.

Kaj pa Frančka pravi na to?
Ja, kaj češ... Če ne bi imela te moči, ne bi mogla ničesar več. Spomladi sem bila tako slaba, da mi je štiri prste kar obrnilo, tako močno revmo sem imela. Bolezen je tu, ampak gibati se je treba, gibati - tudi če boli.

Gibati se,gibati-to bi lahko bil naslov tega pogovora. Naj bo to v vsakem primeru najprej posebej zapisano in poudarjeno. Morda bi najprej pogle- dali malo nazaj v tvoje življenje... Ali živiš v domači - rojstni hiši?
Ja,to je moja rojstna hiša. Živim skupaj z družino svoje sestre. Imamo kmetijo. Nekdaj je bila pri hiši tudi kovačija. Pra- dedek je bil kovač.
Nas je bilo deset bratov in sester. Živi nas še devet; ena sestra je imela hudo prometno nesrečo.

In katera po vrsti si ti? Najstarejša, najmlajša ali si v sredini?
Sem bolj v sredini. Najprej je bila Marija potem je bil Tone, pa Franc, Alojz, Jo- žefa; potem pa jaz. Pozneje so prišli še Karel, Jaka, Matilda in Jožko. Sedaj se pa drevo naše družine razrašča. Tu so že vnuki mojih sester in bratov. Sestra Matilda je imela otroško paralizo. Sedaj pa je bolan še brat Lojze.On ima enako bolezen kot jaz.

In kakšna je ta bolezen? Prej si ome nila revmo. Tista je za zraven. Moja bolezen je skleroza multipleks.

Pa že dolgo bolehaš? O, dolgo, dolgo. Mene je to že od začetka zgrabilo,nikoli nisem bila zdrava. Hja, kaj češ?

Rekla si, da ima brat tudi takšno bo- lezen. Je tudi na vozičku kot ti,ali še lahko hodi?
Do zdaj še ni na vozičku. Še zmeraj se trudi hoditi s palico. Živi tu blizu v Kri- ževcih. Poročil se je že starejši in nima otrok. Je kar težko za oba z ženo.

Bi morda še kaj povedala o svojem življenju? Kako je potekalo? Si bila v kakšnih zavodih? Ne, nisem. Ko sem bila mlada, do dvajsetega leta, sem še kar hodila.Malo sem eno nogo vlekla za seboj,pa je šlo.Potem je pa bolezen kar 'padla po meni'.Izgubila sem ravnotežje delala sem težko. Niso vedeli, kaj mi je. Pri štiridesetih letih se mi je še poslab- šalo. Hodila sem lahko samo še z berg- lami.
Drugače pa ni kaj povedati. Vseskozi sem bila doma. Veliko nas je bilo. Tedaj se ni moglo iti v šole tako kot danes. Sestra, ki je imela otroško paralizo, pa je bila v zavodu v Kamniku. V Kamniku sedaj tudi živi. Ima stanovanje, avto in sinčeka.

Koliko časa pa si že na vozičku?
To pa je sedaj kakšno leto dni,odkar ne morem nič več hoditi. Drugače pa imam voziček že dolgo.

To pomeni, da imaš bolj počasno obliko te bolezni... Pa je res počasna. Pri meni gre vse počasi, kaj češ...

Mene je pa zelo presenetilo,kako iz- redno hitro si si pred leti opomogla po hudi bolezni in operaciji. Pona- vadi ko pri bolnikih pride še druga bolezen, se prvotna še poslabša. Ti si to kar prenesla. Kaj pa češ? Saj niti vročine nisem imela takrat. Kar mine.

Drugače nisi bila veliko po bolnišni- cah? Ne, to pa ne. V glavnem sem bila kar doma.

Pa pustimo zdaj bolezen. Ravno se je pričelo novo leto. To je vedno za- četek in čas, ko si izrekamo voščila in si povemo svoje želje. S kakšnimi občutki ti pričakaš novo leto? Življe- nje mora teči naprej.Bolje ne bo.To vem

Nobenih posebnih občutij? Kar bo, pa bo... Ja, včasih se mi zdi,da je malo boljše. V življenju je tako kot pri vre- menu,ali ne? Zjutraj je sonce,popoldne je pa lahko dež ali sneg. Najbolj zoprna je pa megla. Tiste ne maram. Potem pa zopet pride sonce. Če ne danes, pa jutri. Počakati je treba. Od vremena je marsikaj odvisno. Včasih me vse boli, včasih pa se počutim dosti bolje.

Na začetku si omenila, da se je pot- rebno gibati. Ali lahko še kaj poveš o tem? Zakaj je to pomembno in koliko se še moreš gibati?
Če se ne bi gibala, ne bi imela nič več moči v rokah. Tudi zdaj nimam tako močne roke, kot bi morale biti. Vse gre počasi.A se mi zdi,da gre malo na bolj- še. Samo pri bolezni gre vse počasi,kot bi kapljice padale na tla. Dokler se še da gibati z rokami, moraš gibati. Ko z nogami več toliko ne morem,se še lah- ko oprem ob mizo, nisem pa več trdna, da bi sama stala. Moram biti naslonjena ali pa se z obema rokama držati, da me ne bi odneslo.

Kako se pa držiš in loviš duhovno? Ali rada moliš?
Ja, rada molim. Samo včasih kar zaspim ali pa kaj drugega pride vmes.

Ali ni najlepše, če zaspiš med molit- vijo? Bolje, kot če bi se jezila ali pa obupovala... Ne vem (smeh).

V cerkev verjetno ne moreš več. Kako pa je bilo prej? Ja, sem hodila v cerkev. V Križevce spadamo. Sedaj pa ne morem več.

Kaj pa gospod župnik? Ali kaj pride naokrog? Pride,če ga pokličeš.Drugače pa ima preveč dela.

Pa ga ti kdaj pokličeš?
Ne, do sedaj ga še nisem.

Potem si sama kriva, če ga ni nao- krog... (Smeh) Seveda.
Marta ob tem pove, da sta z župnikom redno v stikih in tako zve za vse bolni- ke iz te župnije. Gospod župnik pomaga tudi pri organizaciji prevozov za bolnike iz svoje župnije na srečanja in če ni drugega, tudi sam koga pelje.

Frančka, povej še kaj o naših sreča- njih. Ali rada prideš? Ja,kar lepo je na srečanjih. Pelje me nečak. Vedno vidim in doživim kaj novega, če pa je še lepa beseda izrečena, je pa še bolje. Včasih sem si mislila,da na vozičku ne bi mogla živeti,ko pa vidiš druge,veš, da zmoreš prenesti še več in da se moraš mučiti še naprej. Kaj češ...

Kaj pa bi ti na srečanjih še spreme- nila? Kaj si še želiš? Na srečanja ne morem nič kaj vplivati. Saj naredite pro gram.Zmeraj se dobro počutim,posebej, če je zraven kakšen muzikant ali pa kakšen pevec. Da zapojemo... Takrat je najlepše.

Se pravi, da imaš najraje tisti spro- ščeni del... O, seveda, to pa ja!

Kaj pa duhovni del? Je tudi potreben; da slišim, kako se moram poboljšati in ne smem biti 'žleht'. (smeh)

Kaj pa pogovor pri srečanju?
Laže kaj pretrpiš, če daš iz sebe; če poveš, posebej takšnim, ki so tudi bolni in te razumejo. Na srečanju še laže kaj povem kot domačim.

Se za srečanje kaj pripraviš, na pri- mer, kaj boš povedala, ali kar pre- pustiš naključju?
To kar prepustim naključju.

Kaj te pa pri drugih ljudeh najbolj zanima? Ja, če je kakšen bolj poznan, ga že kaj vprašam, če pa mi ni poznan, raje počakam, da me sam kaj vpraša.

O čem se pa najraje pogovarjaš: o gospodinjskih stvareh ali kaj v zvezi s Cerkvijo in vero, ali pa o tem, kar se dogaja po svetu, pa po vasi?
Vse po malem, samo politika me pa res ne zanima.Kaj se po vasi dogaja,pa tu- di rada slišim; da vem,kako ljudje živijo.

Greš kdaj tudi na kakšno romanje? Na primer na Brezje ali v Puščavo?
To pa ne morem. Na romanja grem te- žko. V jeseni sem bila na romanju na Zaplani. Rožni venec smo tam molili.Kot lutko so me dvignili in dali v kombi na sedež, čeprav nisem tako lahka. Potem sem kar prestala dolgo vožnjo.

Večkrat se slišiva po telefonu. Lepo te je slišati, ko si tako dobro razpo- ložena. Ja, moram biti, kaj češ... Po telefonu se je dobro pogovarjati. Če se naveličaš, pa daš slušalko dol (smeh).

Lahko še bereš?Lahko še kaj poma- gaš v gospodinjstvu?
Ne. Če res nikogar ni doma,si sama od- režem kruh ali pa kaj takšnega. Včasih sem pa rada kuhala, to pa. Ampak leta gredo naprej. Sedaj pa nič več. Brati tudi ne morem več.Že nekaj let je tako

Potem tudi Prijatelja ne moreš več brati? Sem ga brala, sedaj pa ga ne morem več. Drugi pa imajo preveč dela, da bi mi ga kdo bral.

Naslednjo številko, ko boš ti 'notri', ti bodo gotovo prebrali. Vsekakor pa si storila lepo dobro delo, ker si spregovorila bralcem in bralkam Pri jatelja. Saj so ti večinoma podobni: bolezen, invalidnost,starost... to jih spremlja.
Ne vem, kaj bi mogla posebnega pove- dati. Ne vem, če jih bo kaj zanimalo.

Vsakdo, ki kaj iskreno pove, je zani- miv, tako tudi ti. Pa kakšen poznan bo gotovo tudi prebral. Imaš kaj do- sti znancev in prijateljev?
Nekaj jih je. Spoznala sem jih na sreča- njih in v toplicah.

Radio pa lahko poslušaš?
Ja, imam uro, ki ob šestih zjutraj vključi radio in igra do sedmih. Ponovno se zo- pet vključi ob osmih za dve uri, potem pa še za nekaj ur zvečer.

In na katero postajo je naravnan?
Na lokalni radio,na Maxi Ljutomer. Vča- sih imam kaj drugega, radio Slovenija ali radio Ognjišče.Običajno pa poslušam lokalni radio.

In kaj še delaš čez dan?
Sedaj ne morem ničesar več delati. Malo gledam televizijo,veliko pa gledam skozi okno, kako ptiči letajo mimo ali pa kakšen avto, kako pelje mimo po cesti. To me vse zanima, pa to listje...

Torej rada opazuješ naravo?
O, tisto pa ja! To me razvedri. Včasih pride kakšen obisk. Večkrat me obišče soseda Rozika. Tudi pomaga mi malo.

Vidim, da imaš tu zelo lepo rožo. Jo lahko sama zalivaš?
Je ni treba nič zalivati.Kar sama cvete.

Kako kar sama? Kar sama. Saj ni živa. Kupila sem jo nekoč,ker mi je bila všeč.

Ta je pa dobra. Da znajo danes na- rediti take rože? (smeh). Marsikdo mi- sli, da je prava roža, čeprav je umetna.

Kaj pa poleti? Si tudi v sobi, videti je zelo prostorna, ali moreš iti na dvo- rišče? Kar precej sem na dvorišču. Imamo pa nekaj stopnic in me morajo sedaj domači peljati po njih.Kakšni dru- gi ljudje se čudijo, kako to, da sedaj po stopnicah ne grem več, če sem pa prej hodila. Ne razumejo, da je šla bolezen naprej.

Frančka,ko sediš tukaj in skozi okno gledaš na cesto, kako ljudje hodijo mimo, kako hitijo avtomobili, ali ti pride misel,da se življenje pelje mi- mo tebe? Kaj razmišljaš? Da moram trpeti. Ne morem drugače sedaj, če me je tako zgrabilo.

Ali si se dostikrat v življenju spra- ševala, zakaj si bolna in kako to, da je bolezen prišla ravno nad tebe?
To pa tudi, ja!

Kaj bi rekla,kaj te je v življenju naj- bolj veselilo. Gotovo je bilo kaj tak- šnega?
Najbolj petje. Sedaj, ko sem že bolj v letih, pojem kot stari vrabček (smeh).

Frančka, ali mogoče poznaš še dru- ge ljudi, ki imajo takšno bolezen? Si morda včlanjena tudi v društvo bol- nikov s sklerozo multipleks? Poznam jih nekaj. Sem v društvu. Zadnja leta imamo svoje v Murski Soboti,ampak jaz sem bolj daleč in nimam veliko stikov. Včasih me pridejo obiskat. Pa v Topol- šico grem in v toplicah v Laškem sem tudi že bila. Z nekaterimi bolniki si še dopisujem.

Kam dalj pa nisi šla? Štirikrat sem bila v Trepči, to je zdravilišče blizu Čačka v Srbiji.Bilo je še v Jugoslaviji.Do Beogra- da smo šli z vlakom, potem pa z avto- busom dol proti Čačku.Po tri tedne smo bili tam. Včasih smo se sami sebi na- smejali, da smo kot skupina polžev, ki počasi leze sem in tja. Ampak tudi polži še kam pridejo in tudi uidejo (smeh).
Pa na morju sem bila štirikrat, tam, kjer so imeli paraplegiki svoj dom. Tudi mi s sklerozo multipleks smo lahko bili tam.

Frančka, te smem vprašati še,če se kaj bojiš, da bi kdaj morala v dom upokojencev? Niti ne.Najbrž je od za- četka malo čudno, potem se pa gotovo privadiš. Drugače se pa bojim, ker je dom drag, to pa ja.

Pa si bila kdaj v kakšnem domu na obisku? Ne. Samo v Topolšici sem se pogovarjala s takimi,ki so v domu. Tis- tim, ki si lahko sami kaj pomagajo,ni nič hudega, bolj hudo je s tistimi, ki morajo stalno ležati.Ampak tistim je hudo tudi, če so doma.

Frančka, imaš morda še kakšne po- zdrave in sporočilo za tiste, ki bodo brali tale pogovor?
Hvaležna sem domačim,da mi pomagajo Od prijateljev pa posebno pozdravljam Tatjano Križman iz Grosupljega; pa tudi vse, ki me poznajo.

Ker si že omenila besedo PRIJATELJ, te prosim še za en odgovor: Kdo je zate prijatelj? Tisti, ki te razume, se zate zanima, te obišče ali ti kaj piše ali pa te pokliče po telefonu.

Stara nova vas se zanimivo imenuje Frančkina domača vas. Smemo reči, da je tudi njena življenjska zgodba STARA NOVA ZGODBA - stara zgodba o bolezni ki je življenjska sopotnica premnogih ljudi,a hkrati nova, saj je vsaka zgodba izjemna, enkratna in posebna, zares vredna objave. "Kaj češ,tudi to se pre- nese, če pride kakšen radovednež in te sprašuje" si najbrž še zdaj misli Frančka Ker pa sta z urednikom naštela kar precej imen prijateljev, mnogih že tudi pokojnih, ki imajo ali so imeli to bolezen in sta jih oba spoznala na potovanju v Trepčo pred dvema desetletjema, ona kot bolnica,urednik kot pomočnik, pred- vsem pa, ker je bila navzoča njena pri- jateljica Marta, najbrž ni bilo prehudo. Gotovo bodo tudi pisma ali telefonski klici bralcev ali bralk Prijatelja Frančki dokazali, da cenite njeno preprostost, vdano sprejemanje bolezni in njen hu- mor,prav tako pa tudi pomoč njenih do mačih. Marsikdo med vami pa se bo go- tovo počutil nagovorjenega tudi zaradi podobnosti svoje in njene življenjske poti, ne samo tisti, ki vas že leta spre- mlja diagnoza SM. Če pa kakšen star vrabček prileti na poličko pred vaše ok- no ali pa, ko boste čez leto kdaj opazili kakšnega polžka, se zopet spomnite na Frančko in se nasmehnite ter recite: "Kaj češ..."

Na obisku smo bili: Marta Janežič,Vlado Bizant in Tone Planinšek

Bolniško maziljenje - dih življenja

Pred nekaj tedni sem slišala to resnično zgodbo:"V bolniški sobi sta bili dve umi- rajoči bolnici. Ena je ležala ob oknu in druga poleg vrat. Obe sta imeli isto bo- lezen. Bolnica ob vratih se je kar naprej pritoževala in jezila. Nič ji ni bilo prav. Bolnica ob oknu je vse,kar se ji je zgo- dilo, mirno sprejemala. Večkrat se je o- zrla skozi okno in rekla:"Kako lepo nebo vidim in zvezde na njem. Kako žarijo!" Čez tri dni je umrla. Bolnica poleg vrat je prosila medicinsko sestro, naj jo pre- mesti poleg okna, da bi tudi ona videla lepote neba. Premestili so jo in takoj je pogledala skozi okno. In kaj je videla? Pred oknom je bil visok, siv betonski zid. Niti koščka neba se ni videlo.
Tudi če si zelo hudo bolan, imaš še ve- dno možnost, da tvoj pogled seže prek sivega zidu k svetlobi zvezd. Še vedno imaš možnost, da se oziraš po presežni višini in daljavi, po upanju in smislu. Vi- ktor Frankl pravi: "Verjemite mi,ostare- lemu nevrologu: če kaj na svetu lahko pomaga človeku prebroditi težave, po- tem je to zavest o nekakšnem smislu, ki tako rekoč čaka, da ga izpolnimo." Sv.Terezija Deteta Jezusa pravi v knjigi Zadnji pogovori: "Kako lahko je izgubiti pogum, ko si pošteno bolan. Kako malo je potrebno, da izgubiš potrpljenje. Da, kakšna milost je, da imam vero!"
Bolnica mi je rekla:"Med svojo boleznijo sem začela iskati mir.Iskala sem ga zu- naj sebe in ga nikjer nisem našla. Iskala sem ga znotraj sebe in ga tudi nisem našla. Končno sem spoznala,da mir lah- ko najdem le v Bogu. Zahrepenela sem po zakramentu bolniškega maziljenja. Verovala sem,da je to zakrament ozdra vljenja. Želela sem, da po tem zakra- mentu Bog postane moj spremljevalec v bolezni in trpljenju, da bi laže vedno znova izrekala: zgodi se tvoja, ne moja

volja. Ob prejemu zakramenta bolniške- ga maziljenja je bila navzoča tudi moja družina. "S svetim oljem je bolniški du- hovnik mazilil moje čelo in govoril: "Po tem svetem maziljenju in svojem dobro tnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi." "Po tem zakramentu sem prejela milost to- lažbe in miru. Čutila sem, da sem v bo- lezni združena s Kristusovim trpljenjem. Kristus mi še nikoli ni bil tako blizu. Tudi moja družina je bila bolj pomirjena. Medicinske sestre so tudi opazile spre- membo na meni. Manj pogosto sem jih klicala in potrebovala sem manj zdravil proti bolečinam."
Ostareli mož mi je zaupal: "Po prejemu zakramenta bolniškega maziljenja sem laže prenašal življenjske težave. Bole- zen se mi je bistveno izboljšala in začel sem bolj odstirati duhovno življenje."
Zakrament bolniškega maziljenja ni ma- gija ali obred za čudežno ozdravitev. Je srečanje dveh oseb, bolnika in usmilje- nega Boga. Je vzpostavljanje zaveze z Bogom.Zakrament bolniškega maziljenja ni znanilec smrti, kot marsikdo zmotno misli. Prejme ga lahko odrasel vernik, ki je hudo bolan. Primerno je, da ga prej- memo pred operacijo, pred porodom, v starosti in med psihično boleznijo.
Bolnica mi je pripovedovala: "V globoki nezavesti sem padala v temo, se spet vračala in poslušala, kaj se godi. Slišala sem glas duhovnika, ki je molil nad me- noj: "Naj varuje tvoje telo in reši dušo." Vedela sem, da umiram. Čutila nisem nobene panike ali strahu. Tretji dan mi je bilo dano vedeti, da se vračam v življenje. Tudi zdravniki so se čudili, da sem preživela. Sedaj vem, da je Bog hotel, da še živim in da ima še načrte zame tukaj na zemlji."
Če bi v časopisu pisalo, da so odkrili učinkovito zdravilo za vašo bolezen, bi gotovo storili vse, da bi ga dobili. Ali ni čudno, da se zakramenta bolniškega maziljenja, ki učinkovito pripomore k ozdravljenju, kar nekako bojimo? Ver- jetno zaradi predsodkov in zmot o tem zakramentu.
V obredu zakramenta bolniškega mazi- ljenja duhovnik izgovarja besede: "Hva- ljen Bog, Edinorojeni Sin,ki si se ponižal in postal človek in ozdravljal naše bole- zni." Bog je postal človek, da bi spoznal bedo in veličino človeka, da bi nas laže spremljal v vsem,kar doživljamo.V kapeli Kliničnega centra so postavili jaslice na dihalni aparat, kar nam simbolično spo- roča: Novorojeni Jezus je tisti, ki daje DIH ŽIVLJENJA. Odprimo mu vrata svo- jega srca!

Janja Ahčin

Vijoličasti oblaki

Razstava božičnih izdelkov bolnikov in invalidov v Vipavi

Nekega dne sem slikala. Za hrbtom mi je stala hči in gledala. Nenadoma mi je rekla: "Mami,kje si pa še videla vijoliča- ste oblake?" - "Nekoč ti jih bom poka- zala. Upam,da bo to kmalu,saj je sedaj čas za take oblake." Čudno me je po- gledala in nekaj zamrmrala, češ, slikarji tako in tako vidijo vse drugače kot na- vadni ljudje. Kmalu sva se peljali na Primorsko. Z nama je šel tudi njen pri- jatelj. Bili smo nekako zamišljeni in za- topljeni vsak v svoje misli. Jaz sem se veselila snidenja s prijatelji invalidi, ve- selila sem se razstave, na kateri smo razstavljali svoja dela. Ta dan so raz- stavo tudi zaprli.
Zaradi premišljevanja še opazila nisem, da se je pred nami na zahodu zjasnilo. Ni bilo več megle, ampak samo redki o- blački. Zimsko sonce je ravno zahajalo. Zagledala sem Vipavsko dolino. Zadnji sončni žarki so jo obsevali.Ko pa je son ce zašlo, se je pokazala večerna zarja; kako lepo je žarela. Tedaj zagledam vi- joličaste oblake. "Poglej jih,poglej, vijo- ličaste oblake!" sem rekla hčeri. "Pa so res vijoličasti, kdo bi si mislil,še nikoli jih nisem videla," je odgovorila. Vozili smo se dalje proti našemu cilju.Bil je že sko- raj mrak, ko smo prispeli. Na hribu nad mestom se je še videl stari grad,ki raz- pada.Videla sem tudi nekaj starih hiš, tako značilnih za to pokrajino in dolino, skozi katero nenehno piha burja.Strehe so bile zato obložene s težkim kamenjem

"Tu smo," je moje občudovanje nena- doma prekinil hčerin prijatelj. Pomagala sta mi iz avta in me namestila v invali- dski voziček. Odšli smo proti lepi stavbi škofijske gimnazije. Kako lepo je ureje- na, kako čista, pa vendar prava kraška stavba! V pritličju je bila tema, druga vrsta oken pa je bila osvetljena. Stopili smo v stavbo ter se z dvigalom odpe- ljali v prvo nadstropje, kjer so nas po- zdravili naši prijatelji.
Zadnji dan razstave naj bi bil tudi lite- rarni večer.Začeli so se zbirati še ostali ki so razstavljali svoje izdelke in - tako kot jaz - tudi dela, ki so jih napisali. Ni nas bilo veliko.Program se je začel. Ka- tja je vse lepo pozdravila. Zaradi težke izgovorjave nisem sama brala svojega dela.To je zame storila Darinka. Vedno se sprašujem,kje v svojem krhkem tele- su jemlje moč in globoki čisti glas. Na- stopali so še ena recitatorka ter har- monikar in pevca. Bilo je prijetno, dok- ler nisem slišala naslova svojega dela. Darinka je brala. Sklonila sem glavo in premišljevala, kako se moja življenjska zgodba iz Darinkinih ust sliši čisto dru- gače. Zdelo se mi je,kot da tega nisem pisala jaz,kot da to ni moja zgodba.Ne- kje iz globine srca se mi je utrgal vzdih, pojavile so se solze olajšanja. Tudi pri drugih, sem začutila, da jih je pretresla moja zgodba. Mogoče ne bi bilo to, kar je brala, tako globoko doživeto,če ne bi brala s takim občutkom. Ko je končala, se je zaslišal aplavz. Res je bilo to vre- dno aplavza, pa ne zato, ker je bilo to moje delo, ampak zato,ker sem to pre- brodila in ne klonila.
V zgodbi je lahko vsak, ki je bil navzoč, našel delček svoje usode,delček svoje- ga življenja.Lahko se je spomnil tega in zato skrivaj brisal solze spominov.Večer se je prehitro končal. Toda do doma je bilo daleč in posloviti smo se morali.
Ko sva s hčerko odložili prijatelja, mi je stisnil roko v slovo in tiho rekel: "Danes sem spoznal in videl drugo stran življe- nja, kot je vaša hčerka prvikrat videla vijoličaste oblake, za katere je trdila,da jih ni. Hvala vam za ta večer!" Odpeljali sva se proti domu zamišljeni. Lepo mi je bilo, ker sem čutila, da so ljudje razu- meli, kaj sem hotela povedati s svojo življenjsko zgodbo.

Janja Blatnik

Izbrana gimnazija

Na začetku letošnjega adventa si je Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov za prizorišče razstave svojih božičnih izdelkov izbralo našo gimnazijo, kar je bilo vsem dijakom in delavcem Škofijske gimnazije Vipava (ŠGV) v veliko veselje in ponos. Vsaka razstava namreč daje bolnikom možnost, da bolj ustvarjalno preživljajo svoje dni, se med seboj po- vezujejo in v polnosti zaživijo Jezusove besede "Vstani in hodi!",ki so tudi geslo Bratstva.
Razstava je bila zasnovana v manjšem merilu in je prav zato potekala v zelo prijetnem in sproščenem ozračju. De- vetindvajsetega novembra jo je odprl in blagoslovil rektor Škofijske gimnazije, g. Vinko Lapajne.Ob tej priložnosti so čla- ni Bratstva predstavili svoje gibanje in življenje,z glasbenimi nastopi pa so so- delovali tudi dijaki. Razstavljena dela si je bilo mogoče ogledati ves vikend do ponedeljka, ko so bili med nami priče- valci vztrajnosti, upanja in veselja nad življenjem. Zato sem prepričana, da so marsikoga globoko nagovorila in spod- budila, da bo odslej laže nosil svoje vsakdanje križe.
V tem času se je zvrstilo kar nekaj zu- nanjih obiskovalcev. Člani Bratstva so iskreno in preprosto priznali, da so pri- čakovali nekoliko večjo udeležbo, a so

bili vseeno veseli.Gotovo pa je za nekaj dni na poseben način obogatila naš šolski vsakdan. S svojo preprostostjo in izvirnostjo je pritegnila predvsem pozor nost dijakov, ki smo si jo z velikim nav- dušenjem ogledali.To je bila tudi prilož- nost za nevsiljivo srečanje z življenjem bolnikov in invalidov. Ponujala je tudi možnost za kakšno adventno dobro de- lo,saj je bilo na razstavi večino izdelkov mogoče tudi kupiti. Ob svojem ogledu in izkazanem navdušenju smo bili tako priča iskrenemu veselju, ki smo ga s svojo pozornostjo in pohvalo zbudili v članih gibanja, ki so z vso požrtvoval- nostjo pomagali pri soustvarjanju in po- stavljanju razstave. Iz njihovih iskrivih oči je odsevala sreča,ker so bili lahko s svojimi stvaritvami tudi sami pričevalci ljubezni in lepote.
Srečanje z njimi je bilo za vse nas spo- dbuda in zgled, saj kljub temu, da jih bolezen in telesna nemoč preizkušajo na vsakem koraku, še naprej vztrajajo v želji po lepem in bogatem življenju,po prijateljstvu, po nenehnem uresničeva- nju dobrega in plemenitega. Njihova raz stava tudi zato upravičeno nosi naslov Moč volje in ljubezni.

dijakinja Veronika Rupnik

Adventno duhovno srečanje

Črenšovci, 5. december 2001

Vsak dan nosi svoj datum. Tisti dnevi, ki nosijo datum zadnjega meseca v letu, so za mnoge bolnike in invalide zaradi mraza posebni.Še teže kot sicer kam gremo.Ven- dar pa čas (advent) in datum (3. decem- ber, mednarodni dan invalidov) tudi takrat vabita. Tudi nas sta zvabila,sicer ne ravno tretjega, pač pa 5.decembra, na adventno duhovno srečanje, ki je vključevalo tudi praznovanje tega mednarodnega dneva. Na srečanju se nas je verjetno prav zaradi letnega časa zbralo nekoliko manj. Bili smo pač tisti, ki nam je zdravje to dopuščalo, obenem pa se zavedamo, da je potrebno zajemati, če hočemo vsak dan živeti v da- nem položaju in živeti Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov.
Bil je lep in sončen zimski dan,ko smo prišli v Črenšovce. V objemu prijetnega in top- lega župnijskega doma Sv.Družine smo do- življali srčnost kaplana, g.Ivana Krajnca in župljanov Sv. Trojice. Da bi se res srečali

med seboj in z Bogom,smo opravili advent- no spoved ter pomirjeni ujeli čudovito so- darovanje pri sv. maši. S tem smo priprav- ljali mesto za slavje in veselje ob prihodu Boga v nas, da bi ga lepše in bolj doživeto sprejeli v svoja srca. V pridigi nam je g.ka- plan v poduk in spodbudo dal lepo razmiš- ljanje o invalidnosti človeške osebe in za- trdil, da je največja in najtežja invalidnost greh.Ta onemogoči polnost življenja v nas, ločuje nas od Stvarnika in ohlaja sožitje s sočlovekom - bližnjim. Potem nam je pred- stavil čudovit lesen mozaik, ki se razteza po celotni steni,prikazuje Prekmurje in mo- že razsvetljence, med katerimi so: Klekl, Halas in nam dragi g. Kozar. Slednji je bil dvakrat na našem srečanju v Beltincih, pr- vič kot pisatelj, drugič kot duhovni voditelj srečanja.
Slovesno kosilo in pogovor, čeprav na kra- tko, sta nam dala novih moči, nove sreče in povezanosti, da nam zima ne bo vzela veselja do življenja in da ne bomo osamljeni
Bog v podobi malega Jezusa naj nas spod- buja in blagoslavlja.

Marta Janežič

Srečna sva, da sva bila lahko na srečanju v Črenšovcih. Gospod kaplan je res lepo povedal in ima prav. Če živiš prav, ni po- membno, ali imaš eno ali obe roki ali roki, če sediš ali hodiš. Pomagal nam je najti vir slabosti ter nas duhovno postavil pokonci. Čudovita je bila slika (mozaik). Kot bi nam Gospod hotel posebej povedati,da moramo v čudoviti deželi biti dobri ljudje. Kratko, zelo lepo in čudovito srečanje! Hvala zanj.

Lojzika Stanko

Silvestrska noč

Novo leto 2002 v Domžalah

Sončen dan se je prevesil v hladen večer. Jasno nebo, posuto s svetlimi zvezdami, krasi velika polna luna. Sedim v avtomobilu ki lačno golta kilometre. Pot me vodi v Domžale, v prostor, ki je bil včasih zimska kapela, na novoletno srečanje.
Odprem vrata in zajame me razigran vrvež, pozdravljajo topli stiski rok in nasmejani o- brazi prijateljev. Lepo mi je. Klepet,pesem, obdarovanje, dobra hrana, vse to nam za- polni čas do sv.maše,ki jo z našim bogatim sodelovanjem daruje domači župnik g.Tone Kompare.
Polnoč naznani pokanje petard in raket v bližnji okolici, nato pa še naše nazdrav- ljanje s penečim se vinom. Vsi prav dobro poznamo ravnanje s penino.Steklenico po- tresemo, zamašek z glasnim pokom odnese in peneče se vino polni kozarce.
Lahko pa se zgodi tudi nekoliko drugače in sladki mehurčki prehitro uidejo iz stekleni- ce. Tako je tudi tokrat. Nekateri mehurčki ob glasnem smehu vseh navzočih namesto v kozarcih pristanejo tudi na naših oble- kah. Ob gromkem smehu je presenečenje popolno.
Ura beži, noč se počasi umika, prebuja se jutro, mene pa vabi topla postelja k počit- ku.V mislih se še zahvalim župnijski Karitas Domžale in g.župniku, vsem ljudem odprtih rok, vsem, s katerimi mi je bilo tokrat dano preživeti silvestrsko noč, in Tebi, Gospod.
Zaprem trudne oči in objame me globok spanec.

Ljubica

Obdarovanost

Člani Krščanskega bratstva bolnikov in in- validov so me povabili medse, da bi skupaj z njimi obhajal drugi sveti večer in pričakal novo leto. Povabila sem bil prav vesel. "Določili" so me za harmonikarja.
S sodelavcem Cirilom sva sredi popoldneva odšla s kombijem na pot. Proti Domžalam sva najprej peljala nekaj članov Bratstva iz Ljubljane,potem pa še iz Kamnika.V dvo- rani so nas že pričakali nasmejani prijatelji. Nadel sem si narodno nošo, saj sem s tem želel polepšati praznovanje in počastiti goste, ter vzel v roke harmoniko. Vesela pesem in živahna glasba je napolnila žup- nijsko dvoranico s tridesetimi gosti. Marija Vraničar iz Bratstva,domači župnik in dom- žalska Karitas so vse že prej dobro organi- zirali, tako da je ves večer krasno potekal. Meta Zupančič se je ves čas urno vrtela okrog naših miz in nam stregla.Po uvodnem pozdravu smo ob prižganih svečah molili rožni venec in pokadili prostor. Nadaljevali smo z imenitno večerjo. Z nami je prazno- val tudi domači župnik g. Tone Kompare. Razvedril nas je z šaljivo besedo, s svojo kitaro in z duhovnimi pesmimi.
Ta večer smo imeli veliko časa za medse- bojne pogovore. Slišal sem samo veselo govorico, nobenega tarnanja. Očitno so gostje večera s seboj prinesli samo veselje žalost pa pustili doma. Po večerji je pote- kalo obdarovanje gostov. Poleg voščilnic z dobrimi željami, ki so jih udeleženci sami izdelali, napisali in prinesli, je vsakdo prejel tudi čudovito okrašeno svečo, na kateri je bil napisan odlomek iz Svetega pisma.
Ko se je približevala triindvajseta ura, smo se umirili, harmoniko so zamenjale orgle, dvorana pa se je spremenila v svetišče. Duhovnik je pristopil k oltarju in skupaj smo Bogu darovali najsvetejšo daritev.V trenu- tkih po svetem obhajilu je ura ravno odbila polnoč. V blagodejni tišini in v zakramen- talnem združenju z živim Bogom smo mirno stopili v novo leto. Bilo mi je tako toplo pri srcu. Kakšna obdarovanost je praznovati in biti s prijatelji in z Bogom!
Po maši smo drug drugemu stisnili roke in zaželeli vse dobro v novem letu. Še nekaj časa smo bili skupaj. Sredi noči smo se, hvaležni za vse in vsem, ki so nam ta ve- čer podarili, vračali vsak v svoj kraj. Naj- daljšo pot so imeli udeleženci iz zavoda v Ponikvah, a tudi njim je tisto zgodnje jutro pot gotovo bila kratka, kot je bila kratka silvestrska noč.

Zlatko Novak

Majhno spreobrnjenje

Udeležila sem se srečanja kamniške skupi- ne Bratstva v Jaršah. Tokrat je bil gost g. Jože Zupančič, nekdanji urednik Prijatelja. Ob diapozitivih smo spoznavali nastanek čudodelne svetinje, Družbo in delo Hčera krščanske ljubezni oz.sester usmiljenk, vi- deli pa smo tudi nekaj posnetkov iz Lurda in iz delovanja sester na Kosovem. Zlasti mi je ostala v spominu podoba Letnice, Marijine božje poti, in Marijinega kipa, ki je oblečen v prelepa oblačila; vsako leto v druga. Zelo zanimivo popoldne smo sklenili z mašo v župnijski kapeli.
Najbolj me je nagovorila svetinja. Čudodel- na se imenuje zlasti zaradi spreobrnjenj, ki so se zgodila po Marijini priprošnji. Vsako srečanje, posebej, če nam spregovori o Mariji,je tudi za vsakega udeleženca majh- no spreobrnjenje in milost.Zato hvala Katji za povabilo, g.Zupančiču za obisk, g. žup- niku iz Jarš pa za gostoljubje.

povzeto po daljšem zapisu Kati Ribič

Usodni november

Bilo je pred nekaj leti, ko me je življenje - težave, povezane z zdravjem in družino - potisnilo k tlom.Neizmerno sem potrebovala koga, ki bi mi stal ob strani s toplo besedo spodbude, z besedo,ki bi mi pomagala pre- magati stiske. Za mene nerazumljive pre- izkušnje in težave so se kar vrstile. Veliko- krat sem v obupu klicala k Bogu in ga spra ševala: "Ali še ni dovolj? Ne morem več. Ne zmorem več!" Iskala sem rešilne bilke in se jih oprijemala.
Vedno znova sem padala v obup.Molitve in prošnje k Mariji in Jezusu so se mi veliko- krat zdele zaman.Zatekala sem se k naravi ki mi je vedno znova pokazala kaj, čemur se nisem mogla načuditi - otroka v mami- nem naročju, gore,cvetje, ptice, reke, po- toke, luže na cesti,strele izpod neba,polža ki kuka iz svoje hiške in še in še.Vedno me je občudovanje tega mogočnega Božjega stvarstva nekoliko pomirilo in me potegnilo iz stiske. Vseeno sem se bala, da bom klo- nila pod težo stisk in depresije.
Prišla je zima in dnevi so že sami po sebi bolj turobni, počutje še slabše. Poleg gos- podinjskih del in drugih skrbi sem se zamo- tila s šivanjem. Tistega večera sem bila še posebno žalostna in depresivna. Radio sem imela kot vedno, kadar sem bila slabotna, na frekvenci Radia Ognjišče. Na sporedu je bila oddaja z naslovom: "VSTANI IN HODI!" Čudno; do tega večera nisem bila nikdar pozorna na to oddajo. Pritegnila me je.Ne- kaj je bilo v njej, nekaj se me je dotaknilo in mi šepnilo: "Poslušaj, prisluhni, tukaj boš našla mir in tolažbo, ki jo iščeš in jo potre- buješ!"
Ta večer so bili gostje v oddaji predstavniki Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Predstavili so namen in delo Bratstva ter med drugim povedali, da so med njimi tudi sodelavci, ki sicer niso invalidi. Povabili so, naj se jim še kdo pridruži. V tistem trenut- ku sem vedela: "To je tisto, tu bom našla prijatelje. Želim biti v pomoč drugim, ki tu- di potrebujejo pomoč." Nisem oklevala. Že naslednji dan sem zavrtela prejšnji večer povedano telefonsko številko in ponudila svoje sodelovanje. Sprejeli so me medse. Kmalu sem jih imela priliko spoznati, ko so me povabili za pomoč pri pripravi razstave ročnih del bolnikov in invalidov. Seveda, prvi stik je vedno malo zadržan; tistikrat z moje strani. Bala sem se, da se jim ne bom znala približati. Bojazen je bila odveč.Hitro sem ugotovila, da česa podobnega v živ- ljenju še nisem doživela. Ljudi,ki bi bili tako dobrovoljni in odprti, nesebični ter polni volje do življenja in vedno pripravljeni na pogovor, še nisem srečala. Rekla sem si: "Tukaj boš dobivala moč, tukaj boš našla prave prijatelje,ki ti bodo stali ob strani,ko jih boš potrebovala". Kadarkoli je bilo mo- goče,sem se pridružila njihovim srečanjem.
Sčasoma sem pritegnila tudi svojega moža Če je le mogel, se mi je pridružil in vedno je bil vesel srečanja z njimi ter se veselil naslednjega srečanja. Toda življenje se je zasukalo drugače. Prišel je usodni novem- ber. Mož je hudo zbolel, diagnoza je bila strašna. Bolečina je bila neizmerno velika. Koliko trpljenja, skritih solza in prečutih noči v družini! Spet sem se oprla na svoje prijatelje iz Bratstva. Ko je bilo tako težko, da nisem več zmogla, sem pri njih vedno našla besede tolažbe, vedno mi je bil kdo na razpolago za pogovor. Nihče ne zna tako potolažiti kot prav oni, ki sami nosijo križ trpljenja.
Bolezen moža je bila neizprosna, močnejša od volje do življenja. Zopet je prišel usodni november. Po letu dni soočenja in bojeva- nja z zahrbtno boleznijo, po mesecih bolni- šnice in domače nege,je mož dotrpel.Odšel je k svojemu Stvarniku.
Izguba moža me je globoko prizadela. V trenutkih neizmerne žalosti sem spet imela ob sebi svoje prijatelje.V tistih težkih dneh so mi poleg treh otrok, vnukov, snahe in zeta pomenili največ. Ne znam z besedami opisati občutkov, ki sem jih doživljala ta- krat. Globoke besede tolažbe, izrečene osebno, pisno ali telefonsko so mi dajale moči, ki si jo človek težko predstavlja, če tega sam ne doživi. Zdelo se mi je, da vse te svoje prijatelje čutim ob sebi, da se me dobesedno dotikajo in me podpirajo.Bilo jih je veliko, od voditeljice Bratstva do drugih bolnikov in invalidov, duhovnega pomoč- nika, sodelavcev in sodelavk, pa še tistih, ki sem jih prek njih spoznala med moževo boleznijo, zlasti sester.
Sedaj vem zagotovo: molitve niso bile za- man. Takrat, tistega večera,ko sem poslu- šala oddajo Vstani in hodi!, je bil ob meni Jezus in mi šepnil: "Poslušaj in prisluhni! Tukaj boš našla mir in tolažbo." Od takrat dalje sem velikokrat čutila Jezusovo nav- zočnost v teh svojih prijateljih. Hvala vam, da sem vas imela možnost spoznati! Hvala da ste, da živite! Vedno znova se veselim srečanja z vami. Rada vas imam.

Marija V., sodelavka Bratstva

Otroška misijonska akcija

Ob dobrodelnem koncertu šentpetrskih otrok za slovenskega misijonarja Francija Pavliča

V predbožičnem času,ko smo se obdarovali in si tolikokrat zaželeli miru in blaginje, je bilo še posebej primerno,da smo se odzvali klicu bolivijskih Indijancev Ajmarov in nji- hovega misijonarja Francija Pavliča. Deluje na misijonski postojanki Italaque v bolivij- skih Andih. Obsega območje, ki leži med jezerom Titikaka in peruansko mejo.Posto- janki pripada 24 skupnosti krščenih,pa tudi zapuščeni otroci in župnijski izobraževalni center za odrasle. Najnižja skupnost leži malo pod nadmorsko višino Triglava, naj- višja pa na 5000 metrih nadmorske višine. Do nekaterih skupnosti mora pešačiti tudi dolge ure. Zapuščeni otroci živijo v hiši iz blata, ki se v deževni dobi poseda. Otroci so stari od enega do šest let. Po trideset otrok je potrebno prehraniti. Da kupi hrano zase in za otroke mora prevoziti tudi po 500 kilometrov. Skoraj vsi ljudje so krščeni a zgolj zato, ker država za izdajo osebne izkaznice zahteva potrdilo o krstu. Ljudje imajo potrdila, a mnogi tudi ponarejena, v resnici pa sploh niso krščeni. Tako gre pravzaprav za prvo oznanilo Kristusovega evangelija in prvi organiziran misijon za Indijance v bolivijskih Andih.
Takole piše misijonar v pismu: "Ko bi slišali kako ti otroci molijo, pojejo,igrajo nogomet in so se povezali med seboj, bi bili ganjeni do solz. To je naše upanje: otroci. Tu pa je tudi naše razočaranje, njihove družine. Ne preostane mi nič drugega, kot zaupati tem otrokom, obiskovati in jih obdržati v skupini.Sami zase so preveč krhki in ranljivi Upam, da mi bo uspelo obdržati skupino skupaj in jih vsaj včasih s čem nagraditi. Veš, kaj je njihova največja želja? Obnova kapelice in izgradnja nogometnega igrišča. Skušal bom storiti vse, da bi se izpolnile njihove sanje. Upanje je zadnje, kar lahko izgubimo v življenju."

Evgenija Jarc

Prisluženi dar

V začetku decembra, ko smo stopili v ad- ventni čas, sem kot mati štirih predšolskih otrok premišljevala:"Kakšna naj bo letošnja otroška adventna akcija? Zbiranje slamic za dobra dela vsekakor, a kaj bi bilo tisto, kar bi dalo piko na i pri letošnji pripravi malih src na Jezusovo rojstvo?"
Delno nam iz zagate pomaga misijonski ad- ventni koledar,ki ga prejmejo otroci v žup- nišču kot dar sv. Miklavža. Z navdušenjem začnemo prebirati zastavljene naloge in jih s še večjim žarom izpolnjevati. Urimo se v pomoči drug drugemu, v pozornosti in ne- nazadnje tudi v darovanju - "Daruj nekaj denarja za otroke...". Hči ob teh besedah brez pomislekov vzame hranilnik, ga odpre ter ves prihranjeni denar pretrese v karto- nasti hranilnik, namenjen za misijone. Tale naša akcija pa se zatakne, ko pridemo že v drugo do naloge: daruj nekaj denarja .... Komaj preberem nalogo do konca, k meni pristopi hči, stegne proti meni roko ter mi razloži: "Mami, daj mi nekaj denarja, jaz ga nimam več,vse sem že dala v ta hranilnik!" Povsem logičen zaključek šestletnega ot- roka, vendar... Takoj mi je jasno,da takole naprej ne bo šlo.Gotovo ni namen te akcije da otroke zalagam z denarjem, pa čeravno za misijone. Njihov dar mora biti "prislužen" šele tako bo dobil v otroških srcih svojo vrednost in veličino. Kako zdaj to izpeljati?
Oba z možem ugotavljava, da najini otroci do denarja nimajo oblikovanega odnosa,še manj vrednostne predstave (najbližje jim je vrednotenje stvari v primerjavi s kepi- cami sladoleda). Zato je najina naloga, da jim pravilno prikaževa pomembnost denarja in njegovega darovanja. Kako? Tisto z od- povedjo sladkarijam in igračam odpade,ker jih kupujemo le ob posebnih priložnostih. Tudi domača opravila pri otrocih zdaj še niso denarno oz. kakorkoli drugače mate- rialno spodbujena. In kje je zdaj tisti trud, odpoved, žrtev?
Iz zadrege mi pomaga sožupljanka, prav tako mamica dveh deklic:"Kaj,ko bi v krat- kem pripravili kakšno dobrodelno akcijo za misijonarja v Boliviji, g.Francija Pavliča? Z njim si dopisujem. Razmere, v katerih delu- je, so nemogoče..." "Enkratno!" Ideja se mi zdi odlična in jo takoj podprem. Po dveh srečanjih organizatorjev se ideja spremeni v osnutek otroškega božičnega dobrodel- nega koncerta in akcija steče. V župniji zberemo otroke do desetega leta starosti. Vse nedelje do koncerta se z njimi po dru- žinski maši srečujemo v župnijski učilnici. Skupaj pripravljamo, utrjujemo ter 'brusimo' naš glasbeni program. Zavzetost otrok je neizmerna.
Kot voditeljica zborčka sem bila zelo pre- senečena nad najmlajšimi udeleženci, ki so bili stari tri ali štiri leta. Kar izžarevali so veselje in se hkrati trudili, da bi zapeli čim boljše ter pesmi ustrezno spremljali tudi z gibi svojega telesa.Vzorniki so jim bili nekaj let starejši otroci, ki so se že trudili z raz- ločno izgovorjavo besedil pesmi, z melodi- čno točnim petjem ter z delno solističnimi odlomki pesmi.Najstarejši nastopajoči,stari od osem do deset let, pa so se izkazali tudi s povsem samostojnimi nastopi. Tako so izvabljali bolj ali manj znane melodije iz svojih inštrumentov: klavirja, flavt, violine ter čela. Pri teh otrocih je bilo že zaslediti tremo, strah in negotovost, predvsem pa trud.
Prišel je dan koncerta. Po nekaj minutah telovadbe, žgečkanja ter "ščipanja" svoje- ga nastopajočega soseda smo se postavili na oder ter tam pokazali, kaj znamo; od najmlajšega do najstarejšega.Izvedba gla- sbenih točk, osredotočenje ter obnašanje na odru je bilo presenetljivo dobro. V eni šolski uri kulturnega programa smo poleg glasbenih del slišali tudi odlomek Sv. pisma ter nekaj odlomkov iz pisem misijonarja Pavliča.
Koncerta so se udeležili tudi predstavniki Misijonske družbe, katere član je misijonar Pavlič, nas pohvalili in spodbudili,nato pa v imenu svojega sobrata sprejeli zbrane da- rove,da jih bodo posredovali v prave roke.
Ugotavljam,da je bila to ena zelo uspešnih in za moje otroke zelo učinkovitih advent- nih akcij, kajti uspelo jim je zbrati precej- šen dar za misijone, le da so za to morali vložiti svoje delo in trud. Tudi midva z mo- žem sva seveda bila med 'žrtvami' - udele- ženci koncerta.Ampak z največjim veseljem

Nada Marinko

Poslanica papeža Janeza Pavla II. za Svetovni dan bolnikov 2002

1. Že pred leti je bil 11. februar,ko se Cer- kev spominja Marijinih prikazovanj v Lurdu, posrečeno združen z drugim pomembnim dogajanjem: praznovanjem svetovnega dneva bolnikov. Leto 2002 zaznamuje de- seto praznovanje tega dneva. Obhajali ga bomo v znanem Marijinem božjepotnem središču Južne Indije, v svetišču "Marija - Zdravje bolnikov" v Vailankannyju, ki je poznan kot "vzhodni Lurd" (Angelovo češ- čenje, 31.julij 1988). Milijoni ljudi,ki so pre pričani, da jim bo Mati Božja prav gotovo pomagala v njihovih potrebah, pobožno in z globokim zaupanjem prihajajo v svetišče, stoječe v mirnem okolju na obrežju bengal skega zaliva,bogatega z datljevimi palmami Vailankanny ne privlači samo krščanskih romarjev,ampak tudi mnoge pripadnike dru gih verstev, predvsem hinduizma. V Mariji- Zdravju bolnikov, vidijo skrbno in usmiljeno Mater trpečega človeštva. V Indiji, deželi stare in globoke vernosti, je to svetišče Matere Božje zares kraj srečanja za člane različnih verstev ter izjemen zgled dialoga in srečevanja različnih religij.
Svetovni dan bolnikov se bo pričel s tre- nutkom globoke molitve za trpeče in bolne Tako bomo trpečim izrazili solidarnost, ki se poraja iz zavesti skrivnostne narave trpljenja in njegove vloge v načrtu Božje ljubezni za vsakega posameznika. Dan se bo nadaljeval z resnim razmišljanjem in pri- zadevnim iskanjem krščanskega odgovora svetu, zakaj toliko človeškega trpljenja. Zdi se, da se to od dne do dne veča, ne nazadnje zaradi nesreč, ki jih povzroča človek, in zaradi nezdravih odločitev posa- meznikov ter družbe. Ko bomo pregledali vlogo in nalogo krščanskih zdravstvenih struktur in bolnišnic ter njihovega osebja, bo ta premislek podčrtal in potrdil pristno krščansko vernost,ki naj jih navdihuje.Hoja po stopinjah Jezusa, Božjega Zdravnika, ki je prišel, "da bi imeli življenje in ga imeli v obilju" (Jn 10,10) - kar bo tema premiš- ljevanja na dan bolnikov - nakazuje jasno stališče, naklonjeno kulturi življenja in po- polno obveznost braniti življenje od spo- četja do naravne smrti.

2. Iskanje novih in učinkovitih načinov laj- šanja trpljenja je upravičeno,toda trpljenje ostaja osnovno dejstvo človeškega življe- nja.V nekem pomenu je globoko kakor člo- vek sam in se dotika samega človekovega bistva (prim. O odrešenjskem trpljenju, 3). Zdravstvene raziskave in zdravljenje trplje nja ne razlože docela, pa tudi premagajo ga ne popolnoma. Zaradi njegove globine in njegovih mnogovrstnih oblik ga je treba obravnavati z gledišča, ki presega zgolj telesni vidik. Različna verstva človeškega rodu so vedno poskušala odgovoriti na vprašanje pomena bolečine in tudi prizna- vajo nujnost izkazovanja sočutja in dobro- te trpečim.
Zato so verska prepričanja porajala zdrav- niške dejavnosti,ki naj bi zdravile in ozdra- vljale bolezni. Zgodovina raznih verstev govori o organiziranih oblikah zdravstvene pomoči,ki so obstajale že v pradavnih časih
Čeprav Cerkev priznava, da so v nekrš- čanskih razlagah trpljenja navzoče mnoge pomembne in plemenite prvine,je njeno ra- zumevanje velike človeške skrivnosti edin- stveno. Da bi odkrili osnovni in dokončni pomen trpljenja, "moramo obrniti svoj po- gled na razodetje Božje ljubezni, ki je naj- višji vir smisla vsega, kar obstaja" (prav tam, 13). Odgovor na vprašanje o pomenu trpljenja "je dal Bog človeku v Kristusovem križu" (prav tam). Trpljenje,posledica izvir- nega greha,dobi nov smisel:postane sode- lovanje pri Kristusovem odrešenjskem delu (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 1521). S trpljenjem na križu je Kristus premagal zlo in dovoljuje tudi nam,da ga premaguje- mo. Naše trpljenje dobi smisel in vrednost, če je združeno z njegovim. Kot Bog in člo- vek je Kristus vzel nase trpljenje človeš- tva in v njem dobi tudi človeško trpljenje odrešujoč pomen. V tej združitvi človeš- kega in Božjega razodeva trpljenje dobroto in premaguje zlo. Ko izražam trpečim svojo globoko solidarnost,goreče molim,da bi bilo obhajanje Dneva bolnikov zanje trenutek Božje previdnosti, ki bi mogel v njihovem življenju odpreti novo obzorje smisla njiho- vega trpljenja.
Vera nas uči iskati zadnji smisel trpljenja v Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Krščanskega odgovora bolečini in trpljenju nikdar ne označuje nedejavnost. Cerkev gre naproti bolnim in trpečim, daje jim to- lažbo in upanje, ker jo priganja krščanska ljubezen, ki najde svoj najvišji izraz v Je- zusovem življenju in njegovih dejanjih, ko "je hodil iz kraja v kraj in delal dobra dela". (Apd 10,38). Ne gre samo za dobrohotno delovanje;spodbujata jo usmiljenje in vne- ma, ki vodita k skrbnemu in velikodušnemu služenju. To pa končno vsebuje velikoduš- no darovanje samega sebe drugim, pred- vsem trpečim (prim.O odrešenjskem trplje- nju, 29). Evangeljska prilika o usmiljenem Samarijanu zelo dobro razlaga najplemeni- tejša čustva in odziv človeka ob soočenju z drugim človeškim bitjem, ki trpi in potre- buje pomoč. Usmiljeni Samarijan je tisti, ki se ustavi in poskrbi za trpečega.

3. Mislim na neštete može in žene po vsem svetu,ki delujejo na področju zdravstva.To so voditelji zdravstvenih centrov, bolniški duhovniki, zdravniki, raziskovalci,bolničarji, farmacevti, pomožno osebje in prostovoljci Kakor sem omenil v svoji posinodalni spod- budi Cerkev v Aziji,sem bil med svojimi obi- ski Cerkve v različnih delih sveta pogosto globoko ganjen ob izrednem krščanskem pričevanju različnih skupin zdravstvenih delavcev, posebno s področja prizadetih in bolnikov na koncu življenja, ali pa ob pri- čevanju tistih, ki se bojujejo proti širjenju novih bolezni,kot je AIDS (prim.36).Z obha janjem dneva bolnikov izraža Cerkev svojo hvaležnost in naklonjenost nesebičnemu služenju mnogih duhovnikov, redovnikov in laikov, ki so poklicno zavezani zdravstveni pomoči in se velikodušno ukvarjajo z bolni- ki, trpečimi in umirajočimi, pri čemer dobi- vajo moč in navdih iz vere v Gospoda Je- zusa in iz evangeljske prilike o usmiljenem Samarijanu. Jezusovo naročilo pri zadnji večerji: "To delajte v moj spomin," se na- naša na lomljenje kruha, namiguje pa tudi na telo, ki ga Kristus daje, in na kri, ki jo preliva za nas (prim. Lk 22,19-20),drugače rečeno na darovanje sebe drugim.Posebno pomemben izraz tega darovanja samega sebe je služenje bolnikom in trpečim. Kdor se mu posveča, bo našel v evharistiji neiz- črpen vir moči in spodbudo k vedno novi velikodušnosti.

4. V približevanju bolnikom in trpečim vodi Cerkev natančno in popolno umevanje člo- veške osebe, "ustvarjene po Božji podobi in obdarjene z dostojanstvom in neodtuj- ljivimi človekovimi pravicami". (Cerkev v Aziji,33). Zato vztraja na načelu,da ni vse kar je tehnično uresničljivo, tudi moralno dopuščeno. Nedavni ogromni napredek in možnosti zdravniške znanosti nalagajo nam vsem veliko odgovornost, kar zadeva dar življenja,ki nam ga ponuja Bog in osta- ja vedno takšen na vseh svojih stopnjah in v vseh razmerah.Budno moramo naspro- tovati kakršnemukoli skrunjenju in uniče- vanju življenja. "Smo ... varuhi življenja, ne njegovi lastniki... Od trenutka spočetja se v človeško življenje vpleta stvariteljsko Božje delo tako, da to življenje ostaja za vedno na poseben način povezano s Stvar nikom, virom življenja in njegovim edinim ciljem" (Cerkev v Aziji, 35).
Krščanske zdravstvene ustanove, trdno zakoreninjene v ljubezni, nadaljujejo Jezu- sovo poslanstvo pomagati slabotnim in bol nim. Prepričan sem, da bodo v krajih, kjer se utrjuje in zagotavlja kultura življenja,te še naprej izpolnjevale pričakovanja, ki jih polaga vanje vsak trpeči ud človeštva. Prosim, da bi Marija - Zdravje bolnikov še naprej nudila svoje ljubeče varstvo ranje- nim na telesu in duši ter posredovala za tiste,ki skrbijo zanje.Pomaga naj nam zdru ževati naše trpljenje s trpljenjem svojega Sina,dokler smo z veselim upanjem na poti k odrešenju v Očetovi hiši.

Janez Pavel II.

Prevedla Breda Cigoj Leben

Bolniška postelja - oltar

Zgodilo se je poleti, sredi vročega julija... Nenadna, silovita bolečina v glavi, slabost na robu zavesti, odhod na nujno medicin- sko pomoč, diagnoza, sprejem v bolnišni- co... Vse se je odvijalo zelo hitro. Znašla sem se sredi belih rjuh, na oddelku za in- tenzivno nego, obdana s steklenicami in- fuzije in z belimi postavami zdravnikov, ki so prihajali in odhajali.
"Potrebna bo operacija glave" so mi dejali. Zaradi slabega zdravstvenega stanja sem novico sprejela v medli zavesti. Počutila sem se kot slamica v morju, ki nekaj časa plava na površini in nato spet potone.Vse- skozi pa sem čutila Božje varstvo.
Nekaj dni pred operacijo je k meni prišel bolniški duhovnik p. Marko. Nikoli ne bom pozabila tega srečanja. Ležala sem v pos- telji,zavita v rjuho. Bil je čas pred kosilom. Vstopil je p. Marko. Okrog vratu je nosil lesen križec. Ko je prišel do moje postelje, je pokleknil in vzel mojo roko med svoje dlani. Kako dobro je bilo čutiti od igel pre- bodeno roko v ČLOVEŠKI roki! Ker nisem mogla veliko govoriti,je p.Marko tiho klečal ob moji postelji in BIL POLEG. Bilo mi je ne- rodno,da on kot duhovnik kleči ob moji po- stelji na tleh. Prosila sem ga, naj si vzame stol in sede. On pa mi je rekel:"Ne,prav je, da klečim. Bolniška postelja je zame oltar, na katerem se vedno daruje Kristus. Ob takem oltarju je treba spoštljivo klečati." Besede p. Marka so me globoko prevzele. Kolikšna ponižnost in resnica! Da, bolniška postelja je v resnici živi oltar in bolnik na njej, če se tega zaveda ali ne, postaja skupaj z Jezusom hostija - DAR s telesom in z dušo.
Ko sem si nekoliko opomogla, sem razmiš- ljala, koliko oltarjev je po naših bolnišnicah in tudi domovih, koliko skritih hostij na bolniških posteljah! Kdo poklekne ob njih? Kdo ljubeče in spoštljivo blagoslovi trpeče ude,če ne Jezus sam po bolniškem duhov- niku, po človeku, ki pride zraven in je pre- prosto navzoč?
Velike besede ne stopajo v svetišče trp- ljenja. Ostajajo zunaj. V to svetišče lahko stopi le ponižna, topla in iskrena navzoč- nost, ki upa proti upanju in ob vznožju kri- ža sveti z lučjo vstajenja.

Nataša Ahčin

Vailankanny

Vailankanny je vas v državi Tamil Nadu v Indiji. Izročilo pravi, da se je proti koncu šestnajstega stoletja v tej vasi Marija trik- rat prikazala in sicer najprej pastirčku,nato hromemu dečku, potem pa še portugalskim mornarjem, ki so imeli brodolom na poti v Sri Lanko. Priča prvega čudeža je pastirč- kov varovanec, ki je nato v vasi zgradil prvo kapelo. Hromi deček je bil ozdravljen in mornarji so bili po Mariji rešeni iz morja.
Prvotno kapelo so mornarji prenovili v za- četku sedemnajstega stoletja. Povečana in v baziliko povzdignjena je bila v času papeža Janeza XXIII. Glavni praznik imajo 8.septembra, na praznik Marijinega rojstva To je slovesni praznik za katoličane vzho- dnega obreda. Tisoči prihajajo vsakodnev- no iz vse Azije in se priporočajo Mariji - Zdravju bolnikov.

Povežimo v šopek

Zima se nam je letos razodela v obilju svo je lepote pa tudi v ostrem in hudem mrazu ki nikakor ne popusti in ne dovoli,da bi prvi znanilci pomladi pokukali iz zemlje ali napeli dehteče brstiče.
Z domišljijo lahko premagamo praznino v naših domovih. Ob božiču je zelenje dobro delo našim očem in polepšalo praznovanje. V tem času pa poskrbimo za drugačnost. Poleg teloha in mačic, ki jih bomo kmalu nabirali, si lahko naredimo različne šopke in ikebane, po svojem okusu in zmožnostih.
Predlagam vam,da si pripravite šopek,ki bo vzcvetel kar v vaši sobi. Naberemo gole brezove veje, leske ali katero drugo grmi- čevje ter jih prirežemo na želeno dolžino in obliko.
Nanje navežemo majhne pentlje iz različnih barv volne, ki smo si jih narezali na dolžino 10 cm. Ko gole veje "vzcvetijo", jih posta- vimo v vazo, spodnji del pa obogatimo z zimzelenim zelenjem, ki ga naberemo v domačem vrtu ali v gozdu.
Dišalo tokrat ne bo, zagotovo pa bo vašo stvaritev opazil vsak, ki bo stopil v vašo sobo.
Z lepimi pozdravi!

Tina Rot

LJUBLJANA:

--------------

Sveti Frančišek Saleški  in bolniki

Sv.Frančišek Saleški (1567-1622) škof in cerkveni učitelj, je znan predvsem kot pisec enega najbolj priljub- ljenih priročnikov krščanske duhovnosti: Filoteja ali Uvajanje v bogoljubno življenje. Manj znano je,da je napisal lepo število pi- sem vernikom, ki so se zaupali njegovemu duhovnemu vodstvu. To so bile v prvi vrsti redovnice in nekatere pobožne gospe.Mno ge med njimi sta nadlegovali bolezen in starost. Frančišek Saleški, poln dobrote in globoke človečnosti, ni mogel obiti nadlog, ki sta jih povzročali bolezen in njeno zdra- vljenje. Treba je vedeti, da je bilo v tistih časih zdravljenje drugačno od današnjega; pogosto okrutno,sredstva za lajšanje bo- lečin so bila zelo primitivna, kolikor so jih sploh skušali uporabljati.
"Sem velik pristaš bolnikov," izjavlja Fran- čišek Saleški v enem svojih pisem. Ta "pri- staš bolnikov" se seveda trudi, da bi jim pomagal sprejemati bolezen in imeti od nje čim večjo duhovno korist.Daje tale nasvet: "Napravite bolezen koristno svojemu duho- vnemu napredku s tem, da se odpoveste užitkom in sladkostim, ki vam jih jemlje, in to ne samo telesnim,ampak tudi duhovnim" Neki zelo stari, po naravi precej nestrpni in gospodovalni gospe zapiše tole lepo misel: "Bolezni so kot talilni lonec za čiščenje dragih kovin, zato je treba, da pride naše srce iz njih čistejše in da mi v njih posta- nemo močnejši." Isti gospe pove,da se bo, kot kaže, morala sprijazniti s starostnim propadanjem, z nebogljenostjo in boleznijo Zanjo bo to milost:"Kakšna resnična sreča je za Bogu predano dušo,če je močno pre- izkušena v trpljenju, preden odide s tega sveta. Odrešenik je preštel vse vaše bole- čine, vse vaše trpljenje,in je plačal s svojo krvjo vso potrpežljivost in vso ljubezen, ki sta vam potrebni,da sveto uporabite svoje bolečine v njegovo slavo in v svoje zveli- čanje." Malo kasneje piše isti gospe:"Kar vas zadeva, si predstavljam,da vam bosta starost in oslabelo telo večkrat povzročala medlost in slabost. Zato vam svetujem, da se močno vadite v ljubezni do ljubeče Bo- žje volje in v potrpežljivosti sredi grenkosti To bo najodličnejša žrtev, ki jo morete storiti."
Podobne nasvete daje neki opatinji, ki je nestrpna in prezahtevna do sebe in do po- drejenih sester.Je pa tudi pogosto bolna in prav zdaj jo boli noga, ki jo bodo po praksi tedanje medicine rezali in izžigali. "Govoril bom o vaši bolni nogi,ki jo bo treba odpreti To ne bo šlo brez silovitih bolečin. Toda kakšno priložnost vam daje Božja dobrota, da se naučite njegovih zakonov. Prepričuj- te se, da je nož, ki bo odprl vašo nogo, eden od žebljev,ki sta prebodla nogi naše- ga Gospoda. Brez dvoma bo v teh mukah z vami in vas bo tolažil.To je križ,ki prihaja k

vam. Objemite ga in ga božajte iz ljubezni do njega, ki vam ga pošilja. Brez dvoma ga pošilja iz ljubezni kot bogato darilo. Pogos- to si predstavljajte, da je pred vami križani Odrešenik, in premišljujte, kdo bolj trpi za drugega, in vaša bolečina se vam bo za- zdela manjša." Kar pretresljivo je, kako je Frančišek Saleški prepričan,da Bog po mo- litvi trpečega najraje usliši prošnje za do- bro stvar, saj piše tej opatinji: "Prav lepo vas prosim,da priporočite Bogu neko dobro delo, ki se mora uresničiti. In predvsem,da ga priporočite vi sami med svojimi boleči- nami. Tedaj bo Bog neskončno rad sprejel vaše, četudi kratke molitve."
Frančišek Saleški dobro ve, da je v bolezni in sredi bolečin težko moliti, zato strogi opatinji priporoča: "Kadar ste bolni, molite samo s kratkimi vzdihi!" Nekaj mesecev kasneje ji spet naroča: "Ne bodite slabe volje,če na bolniški postelji ne morete pre- mišljevati. Prenašanje Gospodovih šib ni nič manjše dobro delo kakor meditacija. Nikakor ne, saj je bolje biti z Gospodom na križu,kakor da ga samo gledamo. Dobro pa vem, da s postelje pošiljate tisočkrat na dan svoje srce v Božje roke,in to zadošča. Ubogajte zdravnike, in kadar vam bodo branili opravljati kakšno pobožno vajo, bo- disi post bodisi notranjo molitev, ustno ali celo bogoslužno molitev, razen kratkih vzdihov, vas prosim, da iz spoštovanja in ljubezni do mene popolnoma ubogate, saj je Bog tako zapovedal."
Isto težavo je imela z molitvijo neka sicer zelo krotka in ubogljiva gospa,ki jo svetnik tolaži takole: "Kadar imamo telesne bole- čine, se naša srca težko dvignejo do po- polnega premišljevanja o dobroti našega Gospoda. To je mogoče samo ljudem, ka- terih duh je popolnoma obrnjen proti nebu. Mi pa smo še čisto nežni in imamo duše, ki jih z lahkoto zamotijo občutja telesnih ne- lagodij in bolečin. Zato ni čudno, če ste med boleznijo opustili navado notranje mo litve. V tem času zadoščajo kratke molitve in pobožni vzdihi." Nekoliko hudomušno do- stavlja:"Ker zaradi bolečin pogosto vzdihu- jemo, nas tako ne stane nič več, če vzdi- hujemo v Bogu, k Bogu in za Boga, kakor če vzdihujemo in tožimo brez koristi." Se- veda priporoča povratek k običajni molitvi, kadar Bog vrne zdravje.

Frančišku Saleškemu ni pomembno samo, kakšen je naš odnos do lastne bolezni,am- pak tudi, kako se v bolezni obnašamo do drugih, naj so zdravi ali bolni. Že omenjeni zelo stari in bolehni gospe piše: "Dobro se držite in imejte do tistih,ki so okoli vas, ne samo trdno, ampak nežno, milo in dobro- srčno ljubezen. Iz izkušnje lahko rečem, da nam bolezen sicer ne vzame ljubezni do bližnjega, nam pa vendarle odvzame lju- beznivost do njega, če na to prav posebej ne pazimo."
Strogi in zahtevni opatinji,ki nam je tudi že znana, priporoča usmiljenje do bolnih ses- ter: "Kadar so bolne vaše sestre, jih zelo radi obiskujte, jim pomagajte, poskrbite,da jim postrežejo,in jih tolažite. Tudi bolehnim izkazujte nežno sočutje, tako da jih rade volje oprostite bogoslužnih dolžnosti,kadar se vam zdi primerno."
Frančišek Saleški,moder in umirjen,ve,kako pomembno je telesno zdravje. Omogoča opravljanje dolžnosti in dobrih del. Zato daje strogi opatinji tole naročilo: "Skrbite zase tako, da vestno ubogate zdravnike. In mislite, da je to Bogu prijetno."
Zelo pereče je bilo v tistih časih vprašanje strežbe kužnim bolnikom, saj ni bilo antibi- otikov in učinkovitih razkužil. Sveta Ivana Šantalska je kot vdova morala sama skrbeti za svoje otroke. Veliko pa se je posvečala tudi obiskovanju in negi bolnikov in je pro- sila Frančiška Saleškega za nasvet, kako ravnati, kadar gre za okolici nevarne bol- nike. Dobila je tale odgovor: "Pri nalezljivih boleznih ne smemo opustiti strežbe bolni- kom, toda streči je treba previdno in čim manj izpostavljati svoje zdravje, posebno, kadar je nevarnosti za nas pridružena še nevarnost za našo družino. Zato smete po pameti prenehati z osebnimi obiski, kadar to predstavlja očitno nevarnost in mož- nost okužbe."Naj se še pomudimo pri Ivani Šantalski in si zapomnimo zgled, ki ji ga navaja Frančišek, da bi ji pokazal, v čem je med boleznijo prava svoboda duha:"Oče Ignacij Lojolski je na pepelnično sredo je- del meso, ker mu je zaradi neznatne bole- zni tako ukazal zdravnik, kateremu se je to zdelo primerno. Strahu podvržen človek pa bi se pustil prositi tri dni."

Navedeni odlomki iz svetnikovih pisem jas- no pričajo o njegovi usmiljeni rahločutnosti izkušenosti, psihološki prodornosti in mod- rosti, pa tudi o njegovi zaupni veri v Boga in v ljudi, katerim želi pomagati.

Breda Cigoj Leben

Janja Blatnik - predstavitev knjig

Leskovec, 21. december 2001

Kakšna nuja priganja Janjo Blatnik in s ko- likšno lahkoto piše,da nam po enem letu,ko je izdala svojo prvo knjigo, pesniško zbirko ŠE SEM ŽIVA, ponuja kar dve novi knjigi! Še bolj se čudim njeni ustvarjalni moči, zato je zgornje vprašanje vzklik. Odgovor nanj mi namreč dajeta že oba naslova.
NAŠLA SEM,pravi Janja na naslovnici svoje druge pesniške zbirke.V njej je po spozna- nju,ki ga je navrglo hudo trpljenje,upesnila občutje odrešenosti in presežnosti člove- kovega življenja.V tišini globoke preobrazbe se ji je na koncu rodila nova beseda, vez, pesem, in ji povedala, kdo je. Zato beremo njen podpis na naslovu knjige: našla sem Janjo Blatnik, samo sebe.
Svoje izkušnje in pestra doživetja ter tež- ko usodo, iz katere dolgo ni našla poti, je vpletla tudi v svojo knjigo kratkih zgodb, V DOLINI MIRU IN SREČE. Ne govore le o bo- lezni in zdravju,pač pa so tudi čudovito pri čevanje o ljubezni in prijateljstvu v družini.
Janjini pripovedi daje poseben značaj spre tno izbiranje, da, rojevanje besed. Te so močne,da pretresejo in prepričajo.V bralcu sprožijo živo misel, podobo, navdih, očiš- čenje. "Nekaj se je močno dotaknilo naših src, nam zbudilo novo upanje, nas utrdilo za življenje in povabilo k medsebojni po- moči," je zapisal v spremni besedi urednik Prijatelja.
Tudi ti dve knjigi je Janja izdala v samoza- ložbi. Javnosti jih je predstavila v petek, 21.decembra 2001,v dvorani Osnovne šole v Leskovcu pri Krškem. Predstavitev je bila lep in slovesen dogodek z odličnimi gosti. Veronika Vizjak, sodelavka radia Ognjišče, je iz njenih knjig prebrala nekaj odlomkov. Peli in igrali so Jožica Kališnik, Brigita Vr- hovnik Dorič in Boštjan Dorič, ljudski pevci Roženkrant ter Ribniški oktet. Program je z občuteno besedo povezovala Petra Rep.
Po predstavitvi je sledil še ogled Janjine razstave poslikane svile in slik na steklu. Knjige in izdelke z razstave je bilo mogoče tudi kupiti.
Nazadnje smo bili nekateri kakor tisti gost, ki se obotavlja v veži, ko se je že poslovil. Nismo mogli nehati uživati še v medseboj- nih pomenkih in bogati pogostitvi.
Lepšega darila za božični praznik si ne bi mogla zaželeti. Draga Janja, iskrene česti- tke, najlepša hvala in z najboljšimi željami!

Darinka Slanovec

Dobrine duha

V poznem zimskem popoldnevu,
ki ga le še od daleč pozdravlja nekaj sončnih žarkov,
me zmoti glasno ščebetanje
in prhutanje drobnih ptic.

Z vso vnemo
oblegajo ptičjo krmilnico,
spretno in drzno pobirajo semena,
odletavajo na bližnje drevo in spet nazaj.
Njihova navihanost mi izvabi nasmeh na ustnice,
roke položim v naročje,
dobro se počutim.

Čeprav opazujem ptice,
se v mislih mudim pri svojem počutju.
Za preživetje gre,
kakor tem sinicam in vrabčkom
tako tudi meni.

Kje si nabiram hrano
za svojo notranjost?
Ali samo životarim,
ali pa me preganja stiska, da iščem...
Ali pa v veselju hrepenim po dobrinah duha
in jih željno, brez naveličanosti
iščem skupaj z drugimi,
kakor te ptice,
ki jih nič ne zmoti...

Tina Rot

Splet in razplet

Na spletnih straneh klinike v nemškem Ha- lleju smo lahko prebrali zgodbo o enem iz- med njihovih zdravnikov, Franku Rohlichu, ki je paraplegik na invalidskem vozičku in je specialist za operacije hrbtenice.
V Nemčiji je petinšestdeset tisoč paraple- gikov, vsako leto pa se to število poveča še za okrog 1500. Dovolj je en sam trenu- tek, da za vse življenje izloči žrtev iz vrst pešcev, pravi Rohlich, ki je bil žrtev strasti letenja z jadralnim letalom. V oporo sta mu poleg ljudi, s katerimi živi, predvsem trdna volja po najboljših močeh pomagati "sotr- pinom" in nadgrajen invalidski voziček,vre- den 60 000 mark, ki mu omogoča, da lahko tudi operira.
Le nekaj dni pred nesrečo je v jadralnem klubu srečal medicinsko sestro. Ko je po radiu slišala za nesrečo, ga je obiskala na kliniki in prihajala vedno znova, dokler se njune življenjske poti nedavno niso združi- le. Zanj je to najlepša skrivnost in uganka.
Pravi, da si ne domišlja, da svoje bolnike - predvsem paraplegike - kaj bolje zdravi od drugih zdravnikov (pešcev), vendar pa ima občutek,da se z njim nekako laže pogovo- rijo o svojih strahovih, pričakovanjih, pri- hodnosti...

Jože R.

Rojstvo upanja

Vsakemu človeku se kdaj v življenju kaj za lomi ali se ga dotakne trpljenje. V človeku se takrat kaj rade pojavijo razpoke in skoznje začnejo polzeti vprašanja, kot so: "Zakaj se je to zgodilo prav meni? Kaj sem storil slabega?" To je trenutek, ko se nas lahko kaj hitro polasti skušnjava,da za vse kar je narobe, okrivimo Boga. "Če bi bil Bog res dober in pravičen, tega ne bi dopustil," slišimo skozi te razpoke.To je nekaj pov- sem človeškega in to se ljudem dogaja že vse od začetka sveta.
To je upor, ki nas lahko odvrne od Boga, če nimamo ob sebi koga, ki bi nam segel v roko in prinašal upanje. Verjetno se prav trpljenje najgloblje dotakne naše duše in v nas še poglobi željo po sreči, ki nam uteg- ne spolzeti skozi te razpoke.
Pa so te razpoke res nepopravljive? Morda pa bomo kaj odkrili pri Njem, ki nas vabi z besedami in zgledom: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vas bom poživil." To je vabilo Njega,ki je bil krivično obsojen na smrt, da bi mi po njegovih ra- nah oživeli. Naj to besedovanje končam z mislijo duhovnika, ki je daroval polnočnico pri Svetih treh kraljih na Pohorju. Name- njena je bila tako domačinom kot številnim dopustnikom, tako tistim z globoko vero, kot tistim, ki so jo že skoraj zgubili. "V bo- žični noč je bilo rojeno in nam bilo podar- jeno UPANJE. Naloga vseh ljudi dobre volje pa je, da ga prinašamo drug drugemu, posebej pa še vsem tistim, ki trpijo zaradi bolezni, invalidnosti, osamljenosti, odrinje- nosti..."

Jože Raduha

Življenje za življenje

Bolezen - kako je težka in boleča; najhuje pa je, da je neozdravljiva. Vedno berem strokovne revije, v katerih pišejo, kaj so znanstveniki naredili na področju zdravs- tva. Poslušam radio in gledam televizijo. Nekega dne slišim, da so znanstveniki našli rešitev za mojo bolezen. Bila sem srečna. Od sreče sem zajokala. Rešena bom, ker sem vztrajala; ker se nisem predala.
Poslušam dalje. Tedaj zaslišim besede, ki mi režejo srce, od bolečine se mi zdi,da mi bo razneslo dušo. Znanstveniki so klonirali človeške celice, s pomočjo katerih bi bila moja bolezen ozdravljena. Toda tega jaz ne bi mogla sprejeti. Kako bi živela, če bi vedela, da so ubili plod - človeka, ki je že popolnoma razvit,mu pobrali celice, ki meni odmirajo in jih dali meni, mi s tem olajšali hude bolečine in rešili življenje?
Spominjam se. Bila sem noseča v šestem mesecu, ko se je zgodilo, da sem izgubila otroka. Čutila sem ga že pod srcem, ko se je nenadoma vse umirilo, ker sem zaradi neprevidnosti dvignila predmet,ki je bil pre težak za mojega malega otroka, ki je živel v meni. V trenutku je bilo njegovo življenje ustavljeno. Moja bolečina ob njegovi izgubi je bila velika. Še danes tega ne morem pozabiti.
Kako naj potem sprejmem zdravilo, ki bi ga dobila od otroka, kot je bil moj? Živega bi umorili. Ne,tega ne bi nikoli sprejela. Res je moja bolezen huda in boleča, včasih prav neznosna. Zavedam se, da sem iz dneva v dan slabša. Toda, da bi sprejela življenje za življenje, tako hudo ne bo nikoli.
Mogoče bi sprejela takšne celice, če bi šlo za spontani splav,ko ni bilo rešitve,seveda če bi ta mati to dovolila. To bi bilo čisto nekaj drugega.
Bojim se tudi, da bodo znanstveniki, če bi klonirali ljudi, to izrabljali in iz teh umetno narejenih otrok delali robote, katere bi nadzorovali in jih usmerjali proti človeštvu. Ti roboti bi lahko počeli prava grozodejst- va. Kaj bi mi potem pomagalo zdravje in življenje, če bi ga pa ti roboti uničevali? Takim ljudem bi bilo gotovo vseeno, ko bi ubijali ljudi, ki bi imeli družine srečo in vse, kar so si ustvarili. Verjamem, da bi se to zares dogajalo.Zato raje trpim in mislim,da tudi mnogi meni podobni take rešitve ne bi sprejeli.
Nisem še tako stara, mogoče se bo našel kak drug način za ozdravitev moje bolezni. Upam,da bo to zame še pravočasno.Če pa ne bo, tudi nič zato, saj me ni strah smrti, ker verjamem v življenje onkraj obzorja, tam, kjer ni več bolečin in trpljenja, ampak večna sreča.

Janja Blatnik

Praznik dobrote

Čeprav se je december že močno odmaknil ker pač Prijatelj izhaja le vsaka dva mese- ca, je prav, da tudi v Prijatelju odmeva praznik dobrote - sveti Miklavž.

Dvojno praznovanje

Kot že več let smo se na povabilo družine Strmole in Marijinih sester tudi letos prija- telji zbrali za Miklavževanje v Strmoletovi "dvorani". Letos je potekalo to naše sre- čanje hkrati s praznikom Brezmadežne, 8. decembrom. Tako je bilo naše srečanje najprej lepo praznovanje v čast Mariji, saj nam je g.Jože Štupnikar med mašo v svo- jem govoru čudovito prikazal Brezmadežno Najprej je spregovoril o njeni vdanosti, s katero je sprejela angelovo oznanilo, da postane Mati Božjemu Sinu.V negotovosti, toda s popolno vdanostjo v Božjo voljo, je izrekla besede:"Glej,dekla sem Gospodova" Da je to svojo privolitev, da hoče biti de- kla Gospodova, izrekla z vso vdanostjo, je pokazala takoj, ko se je odpravila na obisk k sorodnici Elizabeti, da bi ji bila v pomoč. Prav tako je bilo v Kani Galilejski, ko je zmanjkalo vina na svatbi. Zopet je bila kot dekla v pomoč v stiski, ki jo je videla. Nje- na največja vdanost v Gospodovo voljo pa je bila v trpljenju, ko je svojega sina spre- mljala do smrti na križu in njegovo mrtvo telo sprejela v svoje naročje. Tako nam je Marija v vsakem življenjskem položaju sve- tel zgled, tako za pomoč bližnjim v stiski, za katere moramo kot Marija imeti odprte oči, kakor tudi zgled vdanosti v trpljenju, kadar nas obišče!
Po maši nas je seveda čakalo kosilo. Ob tem sem kar nehote pomislila, kako so skrbne kuharice pozabile, da imajo ta dan za svoje goste skromne prijatelje, saj so pripravile kosilo, obloženo mizo, ki bi bila v ponos vsaki svatbi.
Po kosilu se je naš duhovni vodja kar kma- lu poslovil, češ da se boji parkljev. Vendar škoda, da je prehitro odšel, saj je bil s tem sam prikrajšan za res lepo in obenem ču- dovito poučno igrico, ki so jo nam pripravili mladi znanci. Ja,ko bi mlade mamice v živ- ljenju - ne le v igrici- tako lepo učile svoje hčerkice,kot smo lahko videli tu v pričako- vanju Miklavža in ko bi bratci v resnici imeli svoje sestrice tako radi, kakor v tej igrici, bi bilo življenje lepo! Res škoda, da mnogo lepega ostane le v igricah in pravljicah.
Miklavž s svojimi darovi je bil izredno bogat in kljub res veliki udeležbi mu ni zmanjkalo darov. Četudi marsikaj prekrije naša eno- lična vsakdanjost, v katero se vrnemo po lepih doživetjih,se naša hvaležnost za vse kar smo doživeli lepega - hvaležnost do Strmoletovih,do Marijinih sester in njihovih pomočnikov,predvsem pa hvaležnost Bogu za lepo prijateljstvo ne bo spremenila in ne utonila v pozabo. Naj pogosto ostane v prošnji, naj bo vsem Bog plačnik! Tradicija je že, da se vsako leto decembra zberemo prijatelji v Celju v cerkvi Svetega Duha. Tudi letos se nismo izneverili tej lepi navadi.
Srečanje smo pričeli s sveto mašo, kjer smo družno doživljali adventni čas. Glavni dogodek je bil seveda prihod svetega Mik- lavža, saj nikoli ne pride praznih rok. Tudi tokrat se je izkazal s svojo dobroto. Lepo bi bilo,če bi lepe Miklavževe lastnosti imeli tudi v svojem vsakdanjem življenju. Ni po- trebno bogatih daril, zadostuje nekaj pri- jaznih besed.Teh je bilo zvečer ob slovesu kar obilo, saj smo drug drugemu ob bliža- jočih se praznikih zaželeli vse lepo.
V mozaik našega življenja smo dodali še en kamenček, ki bo lep spomin posebej v tu- robnih zimskih dnevih.

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(7)

"Zdaj ste pa vi na vrsti, ker ste vi prejeli gol," so profesorico dražili fantje.
"Hm, drži, ampak ali se vam ne zdi, da je igra nekoliko nepravična, če sem jaz sama proti vsemu razredu. Kdo bi igral z menoj? Kdo bi mi pokazal razkrinkati rasizem? Menči? Saj si ti dala pobudo za tole uro, ali ne?"
"Že, ampak..." Menči je bilo v hipu žal za pobudo.Tega pa res ni pričakovala. Kadar- koli je morala nastopati pred razredom,ji je bilo nerodno, celo takrat,ko je bila vpraša- na. Še najraje je imela,če so pisali naloge. Iz zadrege jo je rešila Sandra.
"Jaz sem z vami," je kar poskočila k profe- sorici. "Kaj naj delam?"
"Počakaj, da nabereva ekipo. Jaz bi vse- eno rada, da mi pomaga Menči. Ona že kar razume, kaj to je rasizem. Sandra, ti pa še ne razmišljaš dovolj in se mi zdi, da še ne razumeš. Ne zameri mi, prosim. Veš, saj še mnogi univerzitetni profesorji ne razumejo, kaj je pravzaprav rasizem."
Vsi so pogledali proti Menči, ki ji je posta- jalo čedalje bolj nerodno. Vidno je bila v zadregi.Kar prebledela je,potem pa zardela
"Pojdi že, če te prosi, kaj ti je nerodno..." jo je grobo spodbujala Katjuša.
Profesorica pa je začudeno energično pos- redovala in jo nadrla: "Kdo pa je tebe kaj vprašal, Katjuša? Kaj se vmešavaš? Ali mis liš,da se ne da ničesar narediti brez tebe?"
Razred je onemel, dekleta pa še posebej, saj se zlepa ni zgodilo, da bi profesorica tako izgubila živce in zavpila. Tudi Katjuša je brez besed obsedela. Ni mogla razumeti tako ostre reakcije profesorice, saj je že- lela le pomagati.
"Na, zdaj pa imamo, gol se je podrl," je po svoje komentirala morečo tišino Franja. "Kaj bo pa zdaj?"
"Nič, pogovarjali se bomo, kaj pa drugega, zato sem tu," je zopet čisto mirno dejala profesorica in napeto zrla Katjušo. "Najprej pa se bom opravičila Katjuši." Stopila je k njej in ji hotela podati roko: "Oprosti mi, Katjuša, ker sem zavpila nate. To ni bilo lepo in prav."
"Ah,dajte mir, kakšen cirkus zganjate. Naj- prej se z glavo zaletavamo v zid, potem me pa ozmerjate vpričo vsega razreda," je zlovoljno odvrnila Katjuša in niti ni hotela sprejeti ponujene roke.
"Vidim, da si mi zamerila, čeprav sem te samo malo oponašala," ji je pomenljivo de- jala profesorica in ji gledala v oči. Katjuša tega ni prenesla. "Pa kaj ste se spravili name, kaj sem vam pa naredila?"
"Nič, samo rada te imam in ti hočem po- magati," ji je z nasmehom zopet odvrnila profesorica in ji ponovno ponudila roko. "Mi oprostiš?"
Fantje so se začeli smejati, Sandra pa je kar pritekla, zgrabila Katjušo za roko in jo hotela podati profesorici. Katjuša seveda ni čakala, ampak je vstala, stopila spredaj k tabli, počakala,da je prišla še profesorica ji podala roko in ostro dejala:"Oprostim vam če mi pojasnite, zakaj ste zavpili name?"
"Bom, seveda bom, samo ti mi prej povej, če vedno pojasniš, zakaj zavpiješ na svoje sošolke in sošolce, najbrž pa še na koga doma," se ji je previdno nasmejala profe- sorica.
"Dve proti ena," je zopet komentirala Kat- juša.
"Kaj pa igramo, nogomet, rokomet ali ko- šarko?" je takoj reagirala profesorica. "Saj se sploh nismo zmenili, kaj igramo?"
"Glavomet," je zaklical eden od fantov,"saj igramo z glavo. Prej že, ko smo se zaleta- vali v zid." Vsi so se zasmejali.
"Ustomet," je takoj hotela svoj lonček pri- staviti še Sandra."Igramo z usti,izpuščamo balončke, besedice, žalimo drug drugega, potem se pa opravičujemo, se delamo le- pe..."
Katjuša je hotela oditi v klop, profesorica pa jo je kar objela, jo zadržala in končno pojasnila: "Zavpila sem nate, Katjuša, da si enkrat doživela, kako se počutijo tvoji sošolci in sošolke, ker si prehitra, ker vpi- ješ nanje in ker si naredila rasistični izpad proti Menči."
"Kakšen izpad? Kaj sem ti pa naredila, Menči?" se je ozrla proti Menči.
Menči se je medtem umirila, zadrega v njej je popustila,saj je tudi ona napeto opazo- vala,kaj se bo razpletlo iz ostrega spopada med Katjušo in profesorico. Niti ni kaj dosti uživala nad tem, da jih je njena nasprot- nica Katjuša enkrat le dobila po nosu, pač pa je napeto razmišljala, kaj bo sledilo in kaj hoče dokazati profesorica. Preseneče- no je pogledala Katjušo.
Ta je ostro ponovila: "No, reci, kaj sem ti naredila! Samo rekla sem, da pojdi k tabli. Zdaj sem pa zato rasistka..." Ostro in bo- jevito je pogledovala zdaj Menči, zdaj pro- fesorico, zdaj ves razred.
"Seveda si rasistka,ker smo to vsi. In čim- prej si to priznamo ter se borimo z rasiz- mom v sebi,tem bolje. Takoj,ko bo kdo pri tej uri rekel kakšno rasistično izjavo, bom reagirala in to na njegov način. Zato sem tudi zavpila nate in se ti še enkrat opravi- čujem," je profesorica mirno sprejela Kat- jušin izziv.
"Jaz že nisem rasist," so po vrsti ugovarjali fantje.
"Me prav zanima, kako boste opozorili Menči, če si bo sploh upala odpreti usta," se je skušala posmehniti Katjuša.
"Rasistična izjava," je ostro, čeprav tokrat sicer brez vpitja komentirala profesorica.
"Tri proti ena," so šteli fantje.
Katjušo je zadeva začela zabavati.Posme- hnila se je: "Zaradi mene je lahko tudi sto proti ena. Vsak stavek, ki ga rečem, je po vaše rasistična izjava. Kot da sem iz Ku klux klana... Mi boste že razložili, kaj sem takega rekla?"
"Bom,če mi boš dovolila. Najprej si PREHI- TRA. Ne samo hitra, ampak prehitra. Zato sicer še nisi rasistka. Vendar je tudi to vzrok za tvoje rasistične izpade. Si sposo- bna nekaj minut molčati, tudi če bi jaz ali kdo drug v razredu rekel kaj takšnega, kar bi te užalilo in ujezilo?"
"Rasistična izjava," je slovesno oznanila Franja. "Pri telovadbi ste nam rekli, da be- sede sposobnost ne smemo uporabljati. Tri proti dve!" Sledil je aplavz in smeh vsega razreda.
"Naj bo, čeprav nisem rekla čisto tako," se je vdala profesorica. "Me pa veseli, Franja, da si tako pozorna na besedico sposobnost Si na pravi poti, da prepoznaš rasizem v sebi in drugih ljudeh."
Obrnila se je k vsem: "Ure bo vsak čas konec. Kaj, ko bi se zmenili takole: če ste za to, pridem še enkrat na vašo razredno uro, do takrat pa drug pri drugem, pa tudi pri profesorjih, pa doma pri starših, bratih in sestrah, na cesti, na televiziji, kjerkoli... skušajte opaziti čim več rasističnih izjav in obnašanja. Vse,za kar se vam bo zdelo,da diši po rasizmu,si zapomnite. Vsako izjavo, vsako obnašanje, vsako dejanje. Samo to naj rečem -dekleta to že veste- da rasizem nikakor ni samo prepričanje, da so belci več vredni kot črnci, ampak da se pokaže čisto pri vsaki razliki med ljudmi. Čisto pri vsaki! Ste si zapomnili? Tudi pri značaju in to je bil primer pri tej uri pri Katjuši."
Ozrla se je proti Menči: "In tudi pri Menči sem opazila pojav oziroma izpad rasizma in to v obliki, ki je ona še ne prepozna."
"Kako,saj ni nič rekla" so jo branili nekateri fantje. "Niti stavka ni spregovorila prejle; to pa ni res."
"Je pa prebledela, potem pa zardela in bilo ji je nerodno. Zaradi tega, ker jo daje rasi- zem," je počasi, čisto mirno, skoraj potiho komentirala profesorica. "Na tvoj način, Menči, sem ti povedala diagnozo. Če je prenesla Katjuša, moraš tudi ti."
Menči je spet prebledela in zardela. Nič ji ni bilo jasno.
Odzvonilo je, profesorica je odšla, Katjuša pa je zadovoljno stopila k Menči: "Kaj se sekiraš? Saj sva na istem."Menči še vedno ni rekla nič. Ura, od katere je toliko priča- kovala, jo je čisto šokirala. Samo nerodno ji je bilo in zaradi tega naj bi bila rasistka? Tega nikakor ni razumela,kaj šele sprejela. In da ni nič boljša kot ta zoprna Katjuša, njena nasprotnica? Kar obsedela je v klopi in si z dlanmi zakrila obraz.

V. S. (se nadaljuje)

Konec novembra 2001 se je za vse, ki smo ga poznali, kaj šele za njegove domače in seveda zanj osebno, mnogo prezgodaj iz- teklo zemeljsko življenje Lucijana Viduča, moža Marije, sodelavke Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov. Tudi sam se je čedalje bolj vključeval v pomoč Bratstvu, toda Božji načrti so bili drugačni.Dobro leto dni je trajal njegov boj z zahrbtno bolezni- jo.Dvakrat se je že zdelo,da jo je premagal tretjič je bila močnejša. Na pogrebu v Sori se mu je domači župnik zahvalil za vse,kar je storil v dobro župnije,zlasti njenih števi- lnih cerkva. Lucijan je bil po poklicu elek- tričar in je rad pomagal pri obnovah in nji- hovem vzdrževanju. Trdo in prav nič lahko ni bilo njegovo življenje v mladosti, potem pa lepo v svoji družini in v čudovito ureje- nem lastnem domu. Seveda nikjer ni pov- sem brez težav, a te minejo. Na bolniški postelji pa je v zadnjih tednih življenja ne- kaj obžaloval: da ni še bolj skrbel za duho- vno plat življenja,čeprav je bil veren,zvest in dober mož ter oče, in pa, da ni poprej spoznal Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, njegovih članov ter sodelavcev in njegovega poslanstva.Naj bo v hvaležen in spoštljiv spomin nanj zapisana tudi ta njegova, lahko rečemo, duhovna oporoka.
Sredi decembra 2001 je v župniji Svetega Vida, sedanjem Podnanosu, odpovedalo srce dobre in plemenite žene ter matere Julke Vidrih. Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov je zelo dobro poznala že od za četka prek sina Petra,ki je več let pomagal na srečanjih. Po moževi smrti se je zelo rada udeleževala srečanj in jih s petjem polepšala ravno tako, kot je s svojim lepim petjem kot cerkvena pevka lepšala vse

nedeljske svete maše. Na srečanja je ho- dila, dokler so ji moči dopuščale. V teža- vah in preizkušnjah, ki jih ni bilo malo, je črpala moč iz trdne vere v Boga in svete evharistije. Kaj ji je obhajilo pomenilo,pove že podatek, da je bila tudi izredna delivka obhajila v domači cerkvi. Jezusove besede so: "Kdor uživa ta kruh, bo živel vekomaj." Verujemo, da je Julka že naša priprošnjica pri Bogu, in nam pomaga, da bi, dokler se naše zemeljsko življenje ne izteče, živeli v ljubezni, miru in medsebojni povezanosti.
Nepričakovano je odšel v večnost tudi Martin Žižek,Ivanci 60,9222 Bogojina,oče naše Renate, ki smo ga tako občudovali. Vsi smo čutili njegovo zavzeto skrb za bolno hčerko in naklonjenost Bratstvu. Bog mu povrni za vse dobro, ki ga je naredil v življenju.
Tudi Lovro Kurbus, Blaguš 25, Videm ob Ščavnici je odšel domov, da nam bo bolj dosegljiv v nebesih. Tam se bo lahko brez težav pogovarjal in slišal tudi vse tisto, za kar je bil v življenju zaradi velike gluhote prikrajšan.

Marta Janežič

Halo, halo!

Zopet se zalotim, kako si z roko podpiram glavo. Na Mirenskem gradu nam je psiholo- ginja razložila,da je to znamenje dolgočas- ja. Zamislim se nad svojim početjem. Sledi opravičevanje in opogumljanje same sebe.
Predrami me zvonjenje telefona.Le kdo me bo izkopal iz mojega dolgočasja? "Prosim."
Na drugi strani slišim: "Oh, kakšen zdolgo- časen glas imaš. Dovoli mi,da te razvedrim z uganko,ki se glasi: 'Vrhu glave rad čepim in za vljudnost poskrbim."
Groza, moji možgani še počivajo; ne da se mi misliti. Preprosto se vdam: "Ne vem." - "Klobuk, klobuk!" se mi smeji glas na drugi strani žice.Smeh se preseli po žici še k meni
"Ti, še eno vprašanje me muči," nadaljuje glas. "Ja; in to je..." - "Leto je naokoli in rad bi poravnal dolg do KBBI. Članarina,saj veš, pa ne vem, koliko je. Ti moraš to ve- deti..." - "Lepo,da si se spomnil. Toliko kot lani,če moreš. In kaj ti počneš v teh mrzlih dneh?" - "Trudim se prebrati kakšno knjigo pa kakšno križanko rešim. Za nagrado mi gre, zato kar malo pokramljam po telefonu, če česa ne vem. Sicer so pa prazniki za nami in z njimi obilo pošte."
Izmenjava si še nekaj besed in se poslovi- va. Odložim slušalko. Z roko si nič več ne podpiram glave.

Ljubica

Spomin v molitvi

Ko sva se z Anico oktobra lani po vipavski dolini vozili na srečanje na Mirenski grad, sem se živo spominjala svojega pokojnega brata Cirila, ki je kot kapucinski brat pre- živel petintrideset let v Vipavskem križu. Vsako leto je prišel domov za nekaj dni in tudi nas povabil,naj ga obiščemo. Res smo ga; skupaj smo šli na Sveto goro in na Mi- renski grad. Takrat še nisem bila na vozič- ku.Na vsakem srečanju spoznam kakšnega novega člana ali članico Bratstva. Vsake- ga imam potem pogosto v mislih in se ga spominjam v molitvi.
Draga Urška, včasih se zgodi, da pride več zapisov o kakšnem srečanju;eden dogovo- rjen,drugi je prijetno presenečenje.Prosto- ra seveda ni dovolj za celoten zapis, toda bralci se bodo gotovo strinjali, da bi bila škoda,če vsaj vaše gornje vrstice ne bi bi- le objavljene. Pot mimo kraja,v katerem je vaš pokojni brat živel kot kapucinski brat in uresničeval svoj duhovni poklic, je go- tovo posebna duhovna spodbuda za vas; misel, da vsakogar, ki ga spoznate, potem spremljate v molitvi, pa spodbuda prav za vsakega bralca in bralko; tudi za urednika. Zato hvala za vaše pismo!

Malo bolj debela

Pošiljam vam svojo pripoved o tem, kako živim v domu upokojencev. Če sem vam zdi primerno, jo lahko objavite. Zelo mi je všeč vaša revija, samo premalokrat izhaja ali pa vsaj malo bolj debela bi lahko bila. Tudi kaj več šaljivega naj bi bilo v njej, saj bolniki tudi to potrebujejo, da pozabijo na svoje gorje.
Dragi Žiga, vaša pripoved (Testament) je bila, kot ste videli v prejšnji številki, res vredna objave, in to takojšnje. K temu je pripomogel tudi šaljivi ton, ki ste ga ubrali. Tudi vsakdo, ki sem mu v pogovoru povzel vsebino vaše pripovedi, se je od srca na- smejal. Kar zadeva vaše mnenje o reviji,mi zveni kar poznano, saj ga večkrat slišim, vključno glede šal.Nič nimam proti njim,na- sprotno, dobre šale prav rad poslušam ali preberem. Zanimivo pa se mi zdi, da zlepa kdo od bralcev ali bralk ne pošlje kakšne šale. Same resne ali pobožne stvari pride- jo... Če že kdo pošlje kakšno šalo,se izka- že, da je bila pred nedavnim objavljena v kakšnem bolj znanem in večjem časopisu. Glede debelosti pa tole: ali ni ideal tega sveta biti suh oziroma vsaj ne debel? O debelosti po časopisih namreč pišejo grde stvari, pa še zdravniki se jezijo na debe- luhe. Tudi urednik ne spada med suhce. Nekoč sem se na očitke, zakaj se redim, zgovarjal, da nimam več časa za tekanje, hojo v gore in podobno, pa sem pod nos dobil: "Jaz sem z zlomljenim hrbtom že ve- liko let na vozičku in še koraka ne morem narediti,pa se nič ne redim. Manj jej!" Kdaj se bo tudi Prijatelj zredil za več strani? Ne vem,če ne bo treba kar zamenjati urednika da bo imel več časa za Prijatelja in nabral še kaj darov. Torej -povabljeni,da pošljete kakšno dobro šalo in pridobite še kakšnega naročnika.

Vse dobro

...Tukaj se imam dobro. Še vedno hodim v jezikovno šolo, saj je zimski čas kot nalašč za stiskanje k peči in učenje jezika. v tem času sem tudi naredil vozniški izpit,saj slo- venski velja le tri mesece in ga ni mogoče nadomestiti. Iz tedna v teden srečujem in spoznavam nove ljudi, ki so prijazni in us- trežljivi. Vse dobro želim.
Vsaj en zadovoljen človek, kljub težavam ob prilagajanju novemu okolju... Ni lepo, da Kanadčani ne spoštujejo naših papirjev kot je na primer vozniško dovoljenje, toda za izkušenega voznika ni nobena težava še enkrat napraviti izpit.Najbrž bi podobno lahko rekli, da za izkušenega kristjana ni nobena težava zaživeti v novem okolju, posebej če zna opaziti in ceniti prijaznost, ustrežljivost in vso dobroto. Hvala za lepa voščila in dobre želje.

Izgubim veselje

Pisala sem vam pismo za Prijatelja, pa ni bilo objavljeno ne v prvem, ne v drugem Prijatelju.Tako izgubim veselje,da bi še kaj napisala. Tudi slike mojega gobelina niste objavili.Po mojem naj bi tudi drugi videli,kaj še zmorem, čeprav sem v domu. Pošiljam dar za Prijatelja, a v novem letu ga ni tre- ba več pošiljati, ker jih dobimo dosti tukaj v domu, ko pride duhovnik obhajat.
Včasih se zgodi, da kdo pošlje dar s pripi- som:Da bi bil Prijatelja deležen kakšen osa mljen človek, meni pa ga ni treba več po- šiljati,ker nimam časa za branje. Vi pravite da ga dobite prek duhovnika. Glavno je,da boste Prijatelja še naprej brali, glede ob- javljanja pa je seveda tako,da morajo tudi drugi priti na vrsto. Res pa je, da se tudi dobre stvari, če niso objavljene sproti, po- tem skrijejo kar nekam globoko v računal- nik ali predal. Ne zamerite, draga Ivanka, saj je vendar bila večina vaših dopisov objavljena. Upam, da boste še kaj napisali. Lep pozdrav.

Nagradna križanka:

Osebo na sliki vsi dolgoletni naročniki dob- ro poznate. Naj prišepnem, da na polja, ki izvirajo iz slike, vpišete njegovo ime, pri- imek in sedanje delo. Za tiste, ki ste se na Prijatelja naročili v zadnjih letih in rešujete Prijateljevo križanko, naj vendarle dodam, da je to prejšnji urednik, ki je ob Prijatelju dobil sive lase, nekaj zaradi običajnih skrbi največ pa zato, ker je doživel srebrni jubi- lej urednikovanja (25 let). Rešitev križanke boste dobili kot običajno na obarvanih po- ljih,ki si tokrat po barvah slede takole:mo- dra, rumena, rdeča, zelena. Vsako besedo berete od zgoraj navzdol, če pa sta polji iste barve v isti vrstici, od leve na desno.
Rešitev - geslo (apostolovo vprašanje Je- zusu) pošljite do 1. marca 2002 na naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 LJUBLJANA, s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 1/2002:
1. knjiga: V dolini miru in sreče (avtorica Janja Blatnik)
2. kaseta: Kanček Upanja (avtor Zvone Modrej)
3. večji lesen rožni venec
4. izdelek domače obrti-prtiček z obročkom
5. dva prtička z vezenjem
6. podobice z motivi iz narave:(avtor Klemen Čepič)
7. obesek za ključe.

Rešitev nagradne križanke št. 6/2001:
PATRIARH ZAHODA

Nagrajenci 6/2001:
1. redna zbirka Mohorjeve družbe za leto 2001: Anica Horvat, Pečarovci 113, 9202 Mačkovci
2. videokaseta 'Marijina svetišča Evrope in po poti svetega Jakoba': Boris Rejc, M. Tomca 2, 1230 Domžale
3. kvačkan prtiček: Igor Burja, Svetčeva pot 6, 1240 KAMNIK
4. kalkulator: Ana Kerin,Turopolje 30, 8310 Šentjernej
5. ročno barvan svilen šal: Miro Peterlin, Prešernova 36, 6250 Ilirska Bistrica
6. podobice z motivi iz narave: Vera Obra- dović, Gorkičeva 4, 1000 Ljubljana
7. obesek za ključe z znakom KBBI: Marko Burnik, Šolska ul.17, 5281 Sp. Idrija.
Čestitke nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad!

PRIJATELJ 2002

Za tujino 20 USD ali 16 EUR.Letalsko poši- ljanje 30 USD. Plačajte s čekom na upravo Prijatelja.

Uprava in uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel. 01/433-94-10, faks 01/230-24-74
Urednik: 01/431-61-15 GSM 041/282-908
Zagotovo nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 12h.

Lepo prosimo, da naročnino za leto 2002 čimprej poravnate. Če le morete,plačajte s položnico pri banki, ker dobimo popolnejše obvestilo.Ponovno prosimo vse,ki Prijatelja dobivate zastonj, da se nam - če se še niste - z nekaj vrsticami oglasite.

Ker za sedaj urednik kakšne boljše ideje ni ma,vprašanj in slik o svetnikih pa je še do- volj na zalogi, boste tudi v letu 2002 lahko ugibali o svetnikih. Povabljeni,da odgovore pošljete na uredništvo. Glede točkovanja je še naprej pravilo:Če so vsi trije odgovo- ri pravilni, se točke podvojijo, kar pomeni, da se vsakič lahko dobi 0, 1, 2 ali 6 točk.
Svetnica na sliki je živela na prehodu iz tri najstega v štirinajsto stoletje.Vse življenje je želela biti redovnica (nuna), vendar se je morala zaradi staršev že s trinajstimi leti poročiti. Rodila je šest otrok. Povejte:

a) sv. Ludovika
b) sv. Frančiška
c) sv. Katarina
a) rimska   b) pariška   c) genovska
a) Kljub poroki je živela angelsko lepo in čisto življenje
b) Zadnja leta življenja ji je bilo dano,da je mogla stalno videti svojega angela varuha
c) To je pač običajna upodobitev svetni- kov z angelčki.

Pravilni odgovor PP 6/2001: A C B

"Za konec bi morali dati kakšno težje vpra šanje, da bo samo eden zmagal. Tokrat še jaz vem odgovor..." Tako je komentiral do- gajanje v Pokalu Prijatelja naš oblikovalec. Pa očitno ni bilo tako lahko vprašanje. Res ste svetega Ambroža, cerkvenega učitelja prepoznali vsi, na ostali dve vprašanji pa ste prav odgovorili le trije tekmovalci, med njimi tudi ena iz dotlej vodilne četverice, ki je tako postala zmagovalka,in sicer z vse- mi možnimi točkami. Leta 1999 je bila v skupini 10 zmagovalcev, tokrat zmaguje sama. Čestitke, pokal pride...
Končni vrstni red petega pokala Prijatelja (za leto 2001):
1. mesto (36 točk - vse možne): Milena Manfreda, Postaja 27, 5216 Most na Soči
2.-3. mesto (32 točk): Ana Košir,Ljubljana in Zvezdana Zadnik, Škofja Loka
4.-5. mesto (31 točk): Ivanka Zmrzlikar, Kranj in Ana Kerin, Šentjernej
6. mesto (28 točk): Ana Pirečnik, Šmartno ob Paki
7. mesto (27 točk): Boris Rejc, Domžale
8.-9. mesto (26 točk): Francka Košnik, Kranj in Stanko Kapš, Vrhnika
10.-11. mesto (25 točk): Marija Modrijan, Vrhnika in Marija Hribar, Kranj
12. mesto (19 točk): Tomaž Bric,Dornberk
13. mesto (17 točk):Terezija Lapajne,Idrija
14. mesto (13 točk): Marija Sedovšek, Mozirje
Ostali: za 6 točk: 15.-24. mesto; za 4 točke: 25.-26. mesto; za 2 točki: 27.-37. mesto; za 1 točko: 38.-40. mesto.

Skupaj je tekmovalo 41 tekmovalcev in tekmovalk, enako kot leto poprej.

Odgovore pošljite do 1. marca na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Pogled proti ljubljeni osebi

• Pogled skozi okno (v zimsko pokrajino)

• Pogled proti fotografu

• Pogled vase (fantič na vozičku)

Tone Planinšek

Simon Gregorčič,

iz pesmi: Zimski dan