Dragi prijatelji!

"Ko bi bila še enkrat mlada.." Ta stavek boste lahko preb- rali nekje v Prijatelju. Marsi- kdo nadaljuje z vzdihom: "... bi vse naredil drugače! ...bi bolj pazil-a s kom se bom poročil-a. ... bi imela več otrok. ... bi manj skrbel za materialno stran življenja, bolj pa za duhovno." Tudi lepe misli kdo izreče, na primer: "... bi že v mladih letih poiskal prijatelje med bolniki in invalidi. ...bi raje pomagal starim." Prav tako slišimo žalostne ugo- tovitve: "... ne bi tako hitro vozil in se morda ne bi ponesrečil. ... bi bolj skrbel za svoje zdravje. ... ne bi začel piti." Celo to kdo reče: "... bi postal duhov- nik ... bi postala redovnica."
Da ne boste preveč iskali, naj navedem še nadaljevanje gornjega stavka, kakor je zapisan v tokratnem intervjuju: "... ne bi šla v drugo službo. Lepo delo je bilo in bila sem zadovoljna." Lahko ugi- bate, kakšno delo je to bilo, lahko pa preberete intervju s kratkim naslovom: "Dve." Ostal vam bo v spominu.
Konec leta je čas raznih pregledov, obračunov in poročil. Tudi v tokratnem Prijatelju je tako, čeprav v čisto nepri- čakovani obliki. Eden od glavnih sode- lavcev Prijatelja, Tone Planinšek, je bil v akciji Naše žene (Ljudje odprtih rok) razglašen za Dobrega človeka leta. Bralstvo te revije je tako odločilo. Po- leg oddaje na radiu Ognjišče (Vstani in hodi!) je bil eden od razlogov tudi so- delovanje pri Prijatelju. Čestitke Tonetu lepa spodbuda tudi za Prijatelja. Dobro- ta in pogum v takšni ali drugačni obliki izžarevata iz skoraj vsakega članka v Prijatelju, zlasti tistih, ki povzemajo različna srečanja, namenjena bolnikom, invalidom in tudi ostarelim.
Gotovo smo vsi hvaležni g. Zdravku Bahorju, ki nas je vse leto z duhovno mislijo tako preprosto vodil na poti za Jezusom. Hvala mu! Enaka in še večja hvala velja drugim zvestim sodelavcem in sodelavkam,ki sodelujete že vrsto let
Koledar Prijatelja nakazuje naslovnice naslednjega leta - rože (cvetje). Če bo vmes kakšen trn, nič ne de, saj imajo najlepše rože, na primer vrtnice, tudi nekaj trnov. Glavno je,da Prijatelj pride vsaj vsaka dva meseca na obisk,kajne?

Vlado Bizant, urednik

spredaj: škof Jožef Kvas, foto Tone Planinšek
zadaj: otroka v narodni noši-z razstave 96, foto Tone Planinšek

December

Dostojanstvo in pravice drugih.

Da bi se kristjani otresli kulturne pogo- jenosti, ki jih ovira pri priznavanju do- stojanstva in pravic drugih. Da bi krščanski humanizem razsvetlil azijske kulture z evangeljskimi vredno- tami. Da različnosti med ljudmi ne bi dajale povoda za spore,ampak za medsebojno dopolnjevanje.

Januar

Oznanjevanje Jezusa Kristusa - skupna naloga.

Da bi si kristjani bolj prizadevali za skupno oznanjevanje Jezusa Kristusa, edinega Odrešenika sveta. Da bi krajevne Cerkve znale udejanjati novo zavzetost za evangelizacijo na vseh področjih dela in življenja. Da bi se tisti, ki utirajo pot ekumenizmu ne utrudili in se znali veseliti tudi malih korakov.

Z  življenjem  najbolje dokazujemo  Boga

V Družini je bil letos v rubriki "Sprašujemo - odgovarjamo" objavljen članek:Kako danes govoriti o Bogu? Neki Darko v naših pri- digah pogreša sodobno oznanjevanje o Bogu. V članku je dobil odgovor.
Sam kot pridigar oznanjam Boga vsak dan.Pri bogoslužju s prebrano Božjo be- sedo, pa s kratko razlago, nanašajočo se na današnji čas.Ob nedeljah je tega nekoliko več. Dokaze za Božje bivanje, katekizem jih našteva,omenjamo redko, v glavnem pa ne.Že sama Božja beseda tistega dne, nedelje, praznika, je ozna- nilo o Bogu. Tisto nedeljo, ki je bila na- menjena našim rojakom po svetu, smo govorili o njih. Ne smemo jih pozabiti, zanje moramo moliti.V evangeliju je bilo poročilo, kako so Jezusa in apostole v samarijski vasi odklonili, ko so prosili za prenočišče na poti v Jeruzalem. Sprejeli so jih v drugi vasi. Tudi naše rojake po svetu niso povsod sprejeli, kdaj in kje celo odklonili, pa so jih sprejeli drugje, celo v daljni Argentini. Če se je zgodilo Jezusu, da ga niso sprejeli, najprej ob rojstvu v Betlehemu, kasneje med oz- nanjevanjem pa je večkrat doživel od- klonitev, tako se lahko zgodi tudi nam. Toda kakor je Jezus z apostoli dobil gostoljubje drugje, tako ga bomo dobili tudi mi. Bog človeka ne zapusti. Ni za- pustil naših rojakov in jih še vedno spre mlja, kjer koli so.
Najbolj pa oznanjamo Boga s svojim življenjem. V omenjenem članku je ob koncu rečeno: Kdor živi iz ljubezni in dobrote,bo mogel Boga spoznati,o njem govoriti in ga ljubiti.Prizadevajmo si to- rej za ljubezen in naša govorica o Bogu bo prepričljiva za človeka enaindvaj- setega stoletja.
Znana je življenjska zgodba italijanske- ga spreobrnjenca Giovannija Papinija. Bil je samo krščen, krščansko pa ni bil vzgojen. Spoznal se je z vernim dekle- tom in jo prosil za poroko.Ona je bila pri pravljena to sprejeti s pogojem, da bo poroka cerkvena in da je ne bo nikoli oviral pri izpolnjevanju verskih dolžnosti Ker je spoznal, da boljšega dekleta ne bo srečal, je pristal na to in živela sta v zakonu srečno, čeprav vsak nekoliko po svoje. Ko se je prvi otrok pripravljal na prvo sveto obhajilo, je vzel v roke otrokov katekizem in ga začel brati. Priznal je, da je vse to,kar v njem piše, zelo lepo.Šel je k otrokovemu katehetu in ga prosil, naj še njega pripravi na prvo obhajilo. In res ga je prejel skupaj z otrokom.
Kdo je "spreobrnil" tega moža? Žena, ki mu je vsak dan govorila o Bogu, mu "pridigala", dokazovala s filozofskimi do- kazi, da Bog je. Po mojem ne. Ona mu je dokazovala bivanje Boga s svojim življenjem. Potihem je molila, ni ga v to silila, pač pa ga je po svoje razumela in skrbela za prijetno sožitje v družini.Mož Giovanni je po njenem življenju spoznal, da Bog mora biti, če so pa ljudje, ki ve- rujejo vanj, tako dobri, kot je njegova žena. Torej je plemenito življenje naj- močnejši in najbolj prepričljiv dokaz za bivanje Boga.
Ko pri verouku otroci izzivalno trdijo: "Boga ni, saj ga še nihče ni videl," jim skušamo primerno povedati, da Boga spoznavamo iz lepe narave, svoje vesti in iz razodetja, drugače pa jim vsako uro ob Svetem pismu govorimo, kako je življenje lepo, če priznavamo Boga, ki ga ne vidimo. On nas ima rad, zato ga imejmo radi tudi mi.
"Besede mičejo, zgledi vlečejo," pravi naš pregovor. Tega se zavedamo tudi današnji kristjani.Svet nas zelo opazuje nas sodi po obnašanju, po naših delih. Zavedajmo se,da smo odgovorni za vse ki iskreno iščejo Boga, ker se z njimi srečujemo. Naši svetniški kandidati so nam vzor in zgled. Pomislimo na škofa Barago. Če vsaj nekoliko poznamo nje- govo življenje, zlasti bivanje med Indi- janci,se samo čudimo,zakaj se je zanje toliko žrtvoval? Z lastnim življenjem jim je skušal dokazati dobrega Boga. Podo- bno škof Gnidovec na jugu naše nek- danje države. Kaj vse je moral prestati, v kakšnih hudih razmerah je velikokrat prehodil dolge poti,da je prišel do svojih vernikov in jim oznanjal Boga! Ko so ga videli v vsej skromnosti, niso mogli dru- gače,kot da so ga poslušali,in tisto,kar jim je govoril, sprejeli. Ali škof Slomšek v devetnajstem stoletju. Ko v jutranji oddaji radia Ognjišče poslušamo nje- gove nauke, spoznavamo, da je bil mož močne vere in ljubezni do Boga.Kar nas je starejših, se še spominjamo škofa Vovka, ki je s svojim življenjem ozna- njal Boga v tistih težkih povojnih časih. Ko smo ga slišali,smo spoznali,da priha- jajo besede iz iskrenega srca, polnega ljubezni do Boga, zato tudi ta velika skrb za narod.Naslednji svetniški kandi- dat, Lojze Grozde, je vzor mladim, kako je potrebno v Boga verovati in zaupati, tudi takrat, ko gre "za življenje".
Zavedajmo se svojega poslanstva in vsak na svojem mestu oznanjujmo Boga s svojim življenjem in govorjenjem.

Zdravko Bahor

Dve

Koliko časa človek potrebuje da spleza na visok električni drog. Dve minuti. Koliko časa potrebuje,da zgreši prijem in pade? Dve sekundi;v prvi zgreši,v drugi obupno grabi po čem oprijemljivem. Na- to prosto pada... In koliko časa traja, da se zopet pobere? Dve leti! To in še marsikaj drugega, tudi lepega in to po nesreči, je življenjska izkušnja, ki sta jo zaupala bralkam in bralcem Prijatelja Milan in Pepca Bogataj, Kamenščak 12a, 9240 Ljutomer. In zakaj naslov Dve. Prvič zato, ker je Milan v začetku oktobra praznoval lep življenjski jubilej - sedemdesetletnico. Dve polovici ima njegovo življenje: prvih petintrideset let "na nogah" in drugih petintrideset na vozičku. Kolesa vozička in časa se pa še vrtijo;Milan je krepak in "v dobrih rokah",saj je ob njem Pepca, ki ni samo prijazna in potrpežljiva živ- ljenjska družica, ampak se spozna tudi na nego, saj je bil to njen življenjski poklic. Zato je - drugič - dve v na- slovu, ker gre za dve življe- njski poti, ki pa sta se združili v eno. In kako sta se spoznala? Berite...

Milan, kaj vam prihaja na misel, ko gledate nazaj, na sedem desetletij življenja?
Dolga doba je to, sedemdeset let. Pet- intrideset let sem na vozičku,pol življe- nja. Dvanajst dni, preden sem bil star petintrideset let,sem se ponesrečil. Mislim pač na vse, kar sem preživel.
Če primerjate prvo in drugo polovico življenja - kaj bi rekli?
Močnejši so spomini na drugo polovico življenja. Pa tudi bolj pametno je moje življenje sedaj v drugi polovici. Prej je bilo vse bolj vihravo. Življenje sem si malo drugače predstavljal. Po nesreči sem se zresnil.
Najbrž vam je druga polovica živ- ljenja bolj blizu tudi zato, ker ste v tej polovici našli Pepco...
Sedem let sem bil invalid,ko sem jo spo znal. Potem sva se poročila in kasneje začela delati hišo tukaj. Drugače sem Vrhničan, iz Stare Vrhnike. Tam imam še sestro. Sedemnajst let sva živela na Vrhniki,obenem pa gradila hišo tukaj na Kamenščaku, kjer je Pepca doma.
Koliko let pa sta sedaj že tu?
Šestnajsto leto teče, osemindvajset let je pa minilo, kar sva poročena. Leta 1986 sva se preselila sem.
Ste si kdaj v mladosti predstavljali, da boste živeli na Štajerskem?
To pa niti malo ne. Še, ko sva bila po- ročena, sem se dve leti branil, da bi tu gradila hišo. Takrat tukaj ni bilo tako urejeno. Ni bilo ne asfalta ne vodovoda Traktorji so včasih cesto tako razrili,da se je komaj dalo peljati z avtom. Zdaj je pa v redu. Ko so potegnili asfalt iz Ljutomera,se je obrnilo na bolje.Do tam imava pet kilometrov.
Ali gresta pogosto na Vrhniko?
Ne, zdaj pa ne več. Jaz takšne daljše vožnje ne zmorem več.Je le prenaporno zame. Do Murske sobote, to še zmorem
Rad bi povprašal še Pepco po kakš- nih spominih na mladost. Tu pod hišo je vaša kapela ...
To kapelo sta postavila moj oče in mati Bila sta v Ameriki in tam sta si nekaj zaslužila. S tem sta si zgradila hišo. V zahvalo, da sta se srečno vrnila, sta leta 1929 postavila to kapelico. V maju imamo pri njej šmarnice, za veliko noč pa blagoslov. Moj oče in mati sta rada hodila k maši; tudi za vse prve petke. Tako so navadili tudi nas, otroke.
Amerika je bila vedno pojem bogas- tva, blaginje in sreče. Ste imeli kdaj v življenju željo, da bi tudi vi šli tja?
Ne, to ne. Oče je bil tam štiri leta, ma- ma pa se je prej vrnila domov. Tam je imela dva otroka; zdaj sta že oba po- kojna, tukaj pa potem še štiri. Eden je umrl še majhen. Amerike sta se večkrat spominjala. Med seboj sta se tudi po- govarjala angleško, še posebej takrat, ko je bilo kaj takega,česar otroci nismo smeli slišati.
V Ameriki so bile tudi očetova in dve mamini sestri. Tako imam še zdaj veliko nečakov tam, vendar se več ne pozna- mo. Med okupacijo, ko je bila tu velika kriza, pa so nam dosti pomagali. Poši- ljali so razne pakete s hrano in obleko.
Kje pa sta se spoznala z Milanom?
V domu upokojencev na Bokalcih, to je na obrobju Ljubljane, kjer sem bila v službi kot negovalka.Najprej sem delala doma na kmetiji. Takrat je bilo vse dru- gače. Šele pri enaintridesetih sem šla v službo in osem let delala v konfekciji v Ljutomeru.Želela pa sem delati kaj tak- šnega,da bi pomagala ljudem.Nečakinja mi je pomagala, da sem dobila službo na Bokalcih. Tam, kar v domu, sem tudi stanovala. Med oskrbovanci je bil tudi fant, ki je pri dvaindvajsetih letih prišel v dom. Bil je tetraplegik. Jaz sem mu precej pomagala,saj ni mogel sam prak- tično nič;niti jesti. Milan ga je pa priha- jal obiskovat. Bil je že na vozičku. Nikoli nismo šli z oddelka, da ne bi z njim po- pili vsaj kavice, da ni bil tako žalosten in osamljen. Tako sva se spoznala z Milanom.
Pepca, imate bogate izkušnje dela v domu upokojencev. Smem vprašati, kaj se vam zdi pomembno za strež- no osebje, pa tudi za oskrbovance?
Nekateri oskrbovanci so bili zelo dobri, drugi pa kar precej napadalni, vendar mora negovalka biti enaka do vseh. Ne sme delati razlik. Negovalke, ki smo bile po cele dneve med oskrbovanci, smo morale biti zelo potrpežljive, da smo la- hko vse prenašale. Hranile smo jih, pre- oblačile; to je bilo naše delo. Osebja je bilo premalo. Pomembno je, da imaš ljudi rad, da znaš potrpeti. Delo je res naporno, a ko si enkrat v tem poklicu, ga tako vzljubiš, da ne bi menjal za no- beno drugo delo na svetu.
To je pa lepo slišati.
Res. Ko bi bila zdaj še enkrat mlada, ne bi šla v drugo službo. Lepo delo je bilo in bila sem zadovoljna.Veliko oskrbova- ncev mi je ostalo zelo v spominu, zlasti otroci. Teh ne pozabiš nikoli.
Kaj pa kakšne težave? Vas je bilo kdaj strah, na primer, da bo kdo po- noči umrl in boste sami zraven?
Nikoli me ni bilo strah,nikoli. Navadiš se. Ko prideš v nočno službo, je v dežurni knjigi napisano, kdo je slab. Potem mo- raš nanj bolj paziti. Seveda se je zgo- dilo, da sem bila sama v nočni službi in sem umrlega morala preobleči in spraviti v vežico. Strah nas je bilo edino pijan- čkov. Ven so odšli, nazaj so se vračali pozno. Me smo morale zakleniti, oni pa so tolkli po vratih, ker zvonec ni bil do- voljen. To je bil edini strah.
Oskrbovanci se morajo zavedati, da jim osebje dobro želi. Doživiš pa vse mogo- če,tudi to,da te kdo,od kapi zadet,podi stran in si ne pusti pomagati. A nego- valka mora tudi to razumeti in vztrajati.
Hudo je tudi, če si po krivem obdolžen. To se kar pogosto dogaja negovalkam in tudi sama sem doživela.Oskrbovanca ki je bil sam v sobi,so peljali kopat,meni pa so naročili, naj medtem uredim sobo in posteljo. Ko sem končala,sem šla po- magat v kopalnico,da sva tistega moža spravili nazaj v posteljo. Zvečer je pa rekel,da mu je zmanjkal denar. Klicali so policijo, zaklenili oddelek in vse preiskali a denarja niso našli. Takrat sva obe veliko prejokali, ker sva imeli občutek, da naju sumijo.Pa ni bilo res. Čez nekaj dni so ugotovili,da je denar ukradel nek drug oskrbovanec,ki ni imel denarja, pil je pa rad. Spomnim se, da smo potem svetovali domačim, naj oskrbovancem v domu denarja ne puščajo. Naj oni z denarjem urejajo ali pa mu dajo takrat, ko ga zares potrebuje. Ali pa naj mu kupijo in prinesejo.
Kako pa v domu ravnajo, če kdo pov zroča težave? Slišal sem,da takšne- ga oskrbovanca prestavijo najprej v kakšen drugi dom, potem pa ga kar odslovijo.*
Tudi to se zgodi. Danes je morda že kakšna posebna ustanova za takšne težavne ljudi. Sicer pa, kaj pa morejo? Spomnim se nekega mlajšega in velikega oskrbovanca, ki nam je ponoči nagajal, hodil za nami po oddelkih, grdo govoril in smo se pred njim morale celo skrivati Drugi dan smo šle v pisarno in povedale kako je. Dali so ga v drug dom.
Drugače pa se mi zdi, je več težav z obiskovalci kot z oskrbovanci. Spomnim se, kako sem nekoč,ko sem morala pre- obleči štiri bolnike v sobi, neko gospo, ki je bila na obisku pri svojem možu, prosila, naj gre za nekaj časa iz sobe. Nerada je šla, zunaj pa je menda rekla: "Sem prej videla svojega moža,kot ona, pa me je ven spodila." Pa je nisem spo- dila, le prosila sem, če lahko gre ven. Saj so še drugi oskrbovanci in ne spo- dobi se, da je tuj človek zraven, ko jih negovalke preoblačijo.
Ta intervju bo izšel v božični številki Prijatelja. Imate kakšne posebne spomine na božič v domu?
V pokoj sem šla leta 1986 in takrat je bilo še marsikaj drugače, posebej glede vere. Maš po domovih še ni bilo, pone- kod so bile na skrivaj, ali pa se je vod- stvo naredilo nevedno, pa čeprav je prišel sam nadškof Šuštar. Videlo se je pa, da je veliko oskrbovancev, zlasti pa oskrbovank vernih, saj so vedno pred jedjo in po njej molile. Za sveti večer smo po sobah voščile. Videle smo,da je marsikomu težko, ker preživlja ta večer v domu upokojencev. Nekaterim se je tudi sicer zelo videlo, da so osamljeni. Spomnim se matere,ki je imela dvanajst otrok, kako ji je bilo hudo.
Imam pa tudi zelo lepe spomine glede vere. Nekaj zaposlenih nas je še iz Bo- kalc skupaj hodilo k maši, skupaj smo v sobi pele same cerkvene pesmi in še kolegici,ki ni bila krščena,pa je spoznala vernega fanta, pomagale, da je prišla do zakramentov.
Milan, kako se pa vi spominjate tis- tih časov,ko sta se srečala s Pepco?
Ko sem po nesreči prišel iz bolnišnice, sem bil v glavnem kar doma. Z Vrhnike sem hodil obiskovat prijatelja na Bo- kalce in še enega invalida sem naložil v Horjulu. Ja, spoznala sva se,se večkrat pogovarjala in tako je šlo naprej.
Živeli pa v domu upokojencev niste nikoli?
Ne,živel sem doma na kmetiji. Pepca se je po poroki preselila k nam, delo pa je dobila v domu upokojencev na Vrhniki. Imeli smo kmetijo in Pepca je po službi pomagala pri delu, posebej potem, ko so se starši postarali.
Pepca je dodala:
Na Bokalcih sem delala tri leta. Takrat mi je bilo najlepše. Še po poroki sem se z Vrhnike vozila tja,a je bilo zelo zamu- dno,ker sem morala zamenjati dva avto busa. Nato sem sedemnajst let delala na Vrhniki, do upokojitve. Potem sva pa prišla sem, na Kamenščak, kjer sva si zraven moje rojstne hiše zgradila dom, prilagojen za človeka na vozičku.
Milan, povedali ste, da ste padli z droga. Je bila to nesreča pri delu?
Ja,na delovnem mestu sem padel z ele- ktričnega droga.Po poklicu sem elektro- monter. Postavljali smo daljnovode. Do števca v hiši je bilo naše, naprej pa so delali električarji.Bilo je jeseni leta 1966 v Sinji gorici pri Vrhniki.Takšno bolj sne ženo vreme je bilo. Običajno smo delali privezani s pasovi. Tistikrat smo morali nekaj montirati na drogu, da bi lahko transformator potegnili gor. Dva sva odšla na vrh, da bi tiste verige dvignila. Med tem časom pa je začelo deževati. Bilo je spolzko. Sodelavec je šel takoj dol, jaz sem pa rekel, da bom še dva vijaka privil,da mi ne bo treba še enkrat plezati tako visoko. Medtem je začelo že pošteno liti. Odpel sem se, da bi hit- reje prišel na tla. Do sredine droga sem prišel,potem pa mi je spodrsnilo. Skušal sem se ujeti, pa je bilo prepozno. Padel sem dol na glavo in obležal. Dve leti je trajalo, da sem se pobral. Zlomil sem si hrbet.
Kaj se vam je zdelo takrat najtežje?
Skoraj enajst mesecev sem bil po bol- nišnicah. Najprej sem bil, zdi se mi, štiri mesece v stari bolnišnici,ki smo jo ime- novali konjušnica; to je nasproti glavne stavbe Kliničnega centra. Osemnajst nas je bilo v sobi. Skoraj vsi so imeli vstavljeno kanilo za dihanje.Nič prijetno ni bilo tam. Nato pa dolga rehabilitacija Tudi potem, ko sem prišel domov, je bilo hudo. Od pasu navzdol popolnoma nič ne čutim. Pa prehladi... Včasih se prehladim celo,ko je lepo sončno vreme
Lahko tudi povem, da se po vrnitvi do- mov kar nekaj časa nisem upal z vozič- kom peljati po vasi,ker so me vsi gledali Držal sem se doma in nikamor nisem šel Takrat še ni bilo invalidskih društev. Marsikaj se je medtem spremenilo, če- prav je tudi danes za vsakogar gotovo enako težko,če si zlomi hrbet in ostane na vozičku.
Kakšni vozički pa so bili takrat?
Prvi voziček je imel majhna kolesa. Zdaj so čisto drugačni.
Kaj pa izpit za avto? Ste ga imeli že pred nesrečo?
Po nesreči sem ga šele delal.Na cestah so bili v glavnem 'fičkoti',pa tudi kakšen topolino ali kakšno katro si videl.Elektro podjetje, kjer sem bil zaposlen, mi je podarilo avto - fičkota. Tudi predelavo so mi plačali. Spomnim se, da še ni bilo semaforjev. Vožnje me je učil znanec - policaj na Vrhniki, izpit sem pa delal v Logatcu.
Ste kdaj imeli nesrečo z avtomobi- lom?*
Sem imel nekoč v Ljubljani.Mokra cesta je bila, hitro je bilo treba ustaviti jaz pa sem najprej pritisnil na sklopko, potem pa na zavore. In sem zletel na drugo stran ceste, en Italijan pa vame. Avto je bil čisto uničen.Na srečo sem bil sam saj je bila Pepca ravno v bolnišnici.Prav z obiska pri njej sem šel. Pa ravno hišo sva začela graditi. Takrat je bilo zares hudo. Imel sem pol leta staro petko. Edino to me je rešilo, da me je dva me- seca pred tem nekdo na Vrhniki opozo- ril, naj avto kasko zavarujem. Res sem ga zavaroval in tisto mi je pripomoglo, da sem dobil povrnjene stroške. Samo takrat je bilo treba čakati na nov avto več kot pol leta. Z naslednjim avtom pa sem imel srečo, saj sva se vozila z njim kar štirinajst let.
Pa ste šli z avtom kdaj tudi kam dlje?*
V Gorico sem kar precejkrat šel po ka- kšne stvari,ki se tu niso dobile.Drugače pa po Sloveniji. Pri prijatelju Matiju na Goričkem sem dvakrat prebil po teden dni, še ko sem bil sam.
Ste vedno radi obiskovali druge in- valide?
Na rehabilitaciji marsikoga srečaš, po- staneš kolega in rad sem koga potem obiskal. Ko je nastalo društvo paraple- gikov, ki je pozneje preraslo v Zvezo paraplegikov, sem bil takoj zraven, že v zavodu.
Tudi če bi ne bilo poškodbe, je se- demdeset let že kar lepa življenjska doba, tako pa sploh. Ali veliko para- plegikov dočaka takšno starost ali še večjo?
Kar nekaj jih dočaka.Marsikoga pa razne zdravstvene težave, ki spremljajo tak- šno poškodbo, prej pokopljejo. Težave so zlasti z mehurjem in ledvicami, bak- terije se nabirajo. Zelo je treba paziti glede hrane - na maščobo, malo soliti, tudi sladkati malo. Tudi razgibati se je treba, sploh zelo skrbeti za zdravje.
Marta je hitro komentirala: "Moram povedati, da Milan kljub svojim se- demdesetim letom v športu tudi marsikaterega mlajšega paraplegika premaga. Še vedno tekmuje."
Kegljanje, pa tudi atletika. Malo se je potrebno gibati. Vsako sredo nas kombi pobere, da gremo trenirat; sedaj v Radence. Spomladi pa celo dvakrat na teden. S športom se ukvarjam šele se- daj tukaj.Prej na Vrhniki se nisem. Sem pa doma opravil marsikatero delo in se tako tudi malo razgibal.
Ste bili tudi na kakšnih tekmovanjih?*
Na medregijskih tekmovanjih. Dobil sem tudi nekaj pokalov.
Ste Vrhničan in Bratstvo ima na Zaplani svoj dom. Ste Zaplano prej kaj bolj poznali?Ste bili večkrat gor?
O, seveda sem jo poznal. Na Martinovo je bilo obvezno iti dopoldne gor in k maši. Popoldne pa se je pri gostilni ple- salo, pa še celo noč do zjutraj. Zmeraj je bilo tako. Enkrat nas je še zamedlo. Se spomnim,ko smo šli gor, je bilo son- čno, ponoči pa je začelo snežiti.
Kaj pa sedaj, v zadnjih letih; sta bila kaj v domu na Zaplani?*
Bila, dvakrat na farnem dnevu. Poznam še nekaj ljudi tam gor.
Bratstvo ste pa spoznali najbrž šele tu, prek Marte (Janežič)?
Ja, Marta naju je povabila na srečanje še v Beltince, sedaj pa v Kančevce, pa še drugam. Greva pa samo za en dan, ker jaz ne morem prespati drugod.Spo- mnim pa se,da je bilo v domači vasi, še na Vrhniki, invalidno dekle, Minka ji je bilo ime, ona mi je nekaj pripovedovala o tem.Nekoč je padla z nizke slive. Ho- tela se je zibati,a se ji je veja odlomila, pod slivo pa je bil štor stare slive.In na tisto je padla - en meter,nič več. Hudo si je poškodovala hrbtenico in veliko let je bila na vozičku.Jaz sem jo šel včasih obiskat,ko je bila zunaj pred hišo,in sva se pogovarjala. Takrat sem bil še zdrav Ko pa sem se ponesrečil,je postala zelo onemogla. Nazadnje je bila več mese- cev v domu.
Na srečanjih je lepo in rad grem.Druga- če pa priznam: jaz nisem prav rad hodil v cerkev. Bil sem iz take družine. Ko je človek mlad in zdrav, na marsikaj gleda drugače. Tudi tukaj sem in tja grem v cerkev. Mene župnik razume. Sva se že pogovorila (Pepca se je ob tem moškem modrovanju od srca nasmejala, obisko- valci pa tudi).
Milan,morda bi za konec dali kakšen nasvet?
Dokler si mlad, ne znaš ceniti zdravja. Sploh ne veš, kaj se ti lahko pripeti. Mi, monterji, tudi nismo vedeli. Po tistih - tudi trideset metrov visokih - drogovih smo plezali, kot bi hodili po tleh. Veliko- krat nismo bili privezani.Predpis je sicer bil, da se moraš privezati, vendar se dostikrat nisem. Kar preveč pogumen sem bil. Misliš si, da se ti ne more nič pripetiti. Pa se...
Kot zanimivost lahko povem, da smo nekoč gradili daljnovod, ki gre iz Črnuč prek sedanjega BTC v Ljubljani. Z vrha droga sva s sodelavcem videla ljudi na vozičkih pred neko veliko stavbo.Videla sva, kako so se vozili z vozički sem ter tja, pa nisva vedela, kaj je to. No, čez tri ali štiri leta sem pa jaz dobro spoz- nal tisto stavbo. Bil je rehabilitacijski center Soča.
In kaj bi oba skupaj rekla čisto za konec?
Milan: Imeti moraš samo trdno voljo. Lepo vse pozdravljam.
Pepca: Lepo pozdravljam vse člane Krščanskega bratstva bolnikov in inva- lidov ter vse bralce in bralke Prijatelja. Oba želiva vsem veliko zdravja in lepe- ga sodelovanja.

Marsikaj smo še rekli; o tem,da se radio Ognjišče,žal, zelo slabo sliši v tem kraju pa o prazničnih običajih tam okrog Lju- tomera,na primer,kdo mora priti na nove ga leta dan prvi voščit, pa o "pametivi" - tepežkanju in podobno. Ko smo se že vračali proti Veržeju, smo ugibali, ali bi Milan "dal intervju", če bi ga posebej prosili zanj in ga ne bi presenetili za god ter takšno obletnico. Ni rečeno. Toda bila bi škoda, dvakrat škoda; zaradi njega in zaradi Pepce. Gotovo se vsi strinjate. Zato, Milan in Pepca, hvala! Zares hvala in Bog vaju živi še naprej!

Na obisku smo bili: Marta Janežič,Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Blagoslov

Nikoli ne bom pozabila materinega bla- goslova. Vedno, ko je bila pred menoj težka naloga, kakor na primer matura, sprejemni izpit, operacija, je slovesno vzela v roke stekleničko z blagoslovlje- no vodo iz Lurda. Z njo me je pokrižala in rekla: "Molila bom zate, da bo šlo." Ko mi je bilo najteže, sem se spomnila njene prošnje za Božjo naklonjenost in njene molitve zame. Blagoslov naju je zbližal in mi je predstavljal gotovost in zaščito.
Bilo je na duhovnih vajah. Zbujal nas je duhovni voditelj. Potiho je stopil v sobo in nežno pozvonil z zvoncem. Ko sem vstala, me je iskreno pogledal v oči, me objel in rekel: "Vesel sem te.Vesel sem, da si." Lepo je biti z nekom, kateremu si v veselje. Tudi Jezusu so prinašali otroke,da bi se jih dotaknil. Jemal jih je v naročje, polagal nanje roke in jih bla- goslavljal. V hebrejščini pomeni beseda blagoslov "pripogniti koleno". Da lahko sprejmem Božjo naklonjenost, moram biti kakor otrok ponižna, dovzetna,raz- položena, ne da bi postavljala pogoje. Sv. Edith Stein pravi: " Biti Božji otrok pomeni hoditi ob Božji roki, izvrševati Božjo voljo, ne svoje, vse skrbi in vse upanje polagati v Božje roke in ne več sam skrbeti zase in za svojo prihodnost Na tem sloni svoboda in veselje Božje- ga otroka. Vem, da me Njegova roka drži, in se čutim v tem mirno in varno."
Starši lahko blagoslovijo otroka, otrok starše,zakonec sozakonca, učitelj učen ca, zdravnik bolnika in bolnik zdravnika. Brez Božje pomoči ne moremo nikogar blagosloviti. Blagosloviti pomeni prositi za Božjo naklonjenost. Običajno to storimo z obredno kretnjo. V Kliničnem centru so obnovili oddelek. Ko je bila obnova končana, je predstojnik prosil bolniškega župnika za blagoslovitev od- delka. Predstojnik se je zavedal, da za uspešno zdravljenje bolnikov ni dovolj le dobro medicinsko znanje in nega. Potreben je tudi Božji blagoslov.
Sestavine blagoslova so: dotik,izrečeno sporočilo, blagoslovljeni je zame drago- cen, vanj zaupam in sem zanj odgovo- ren.Preden je Jezus gobavcu govoril,se ga je najprej dotaknil in ga objel. Razis- kave so pokazale,da je uspeh operacije večji, če pred posegom kirurg in anes- tezist sežeta bolniku v roke in se z njim pogovorita. Človek potrebuje objem, poljub in da ga kdo poboža.Dotik potre- bujejo tudi žalujoči. Žalujoči prijatelj mi je ob smrti družinskega člana napisal: "Hvala za misli, objem, pogled in stisk roke, ki pove več, nosi upanje, tolaži, pove, da si z menoj."
Blagoslov mora biti vedno izrečen. Ni dovolj,da imamo nekoga radi,to mu mo- ramo tudi povedati. Velik pomen imajo zadnje besede umirajočega bolnika za družino. Ko je za levkemijo umiral dva- najstletni duševno manj razvit deček, mu je očka rekel:"Kmalu boš videl Jezu- sa." Deček je z eno roko objel mamo in z drugo očeta ter rekel: "Očka, veš, da te imam rad. Mamica, veš, da te imam rad." S temi besedami in objemom je otrok blagoslovil svoje starše. Pokazal jima je, da so mu dragoceni, da zaupa vanje in da je zanje hvaležen. Starša sta bila lahko deležna sinovega blagos- lova,ker sta v duhu pokleknila pred njim na kolena. Postala sta njegova učenca in ga poslušala. Neredko lahko vidimo, da so otroci z rakom bolj zreli od star- šev. Otroci tedaj skušajo zaščititi svoje starše in jim olajšati breme ob bolezni. Zdravnica je zapisala: "Vsak bolnik je kot cvetlica. Neizmerno cenim lepoto,ki jo bolniki prinašajo in sem jim hvaležna za življenjski pouk." Ta zdravnica si do- voli sprejemati blagoslov od bolnikov.
Pred nami so božični prazniki.Želim vam da bi bili sposobni blagoslov dajati in sprejemati.Morda nikoli v življenju niste prejeli materinega ali očetovega blago- slova in ste zato globoko ranjeni v svojem srcu. Želim vam,da bi vas Jezus kakor otroka vzel v svoje naročje, po- lagal na vas roke in vas blagoslovil. Naj vas spremlja svetopisemski blagoslov,ki ga je podelil tudi sveti Frančišek bratu Leonu:
"Blagoslovi naj te Gospod in te varuje. Pokaže naj ti svoj obraz in se te usmili. Obrne naj svoje obličje k tebi in ti da mir. Gospod naj te blagoslovi."

Janja Ahčin

Osamljenost

"Tako se bojim praznikov... Takrat se počutim najbolj osamljeno.Vsi praznuje- jo, vsi imajo koga, da mu lahko voščijo; jaz pa nimam nikogar. Počutim se po- polnoma sama na svetu." Vedno, ko se bližajo najlepši prazniki in to so prav božični prazniki, me pretresejo takšne besede.V prazničnih dneh prav posebej molim za vse osamljene ljudi,marsikomu voščim po telefonu. Zakaj se ljudje počutijo tako osamljeni? Hvala za vaš odgovor.
Včasih imamo občutek, da smo čisto sami, da so nas vsi zapustili. Počutimo se notranje prazni. Prepričani smo, da smo odrezani od drugih ljudi, ki se imajo bolje od nas. Imamo občutek,da se nas drugi izogibajo.Ne želimo se pogovarjati z drugimi. Vsi našteti občutki opisujejo osamljenost. Ljudje jo različno doživlja- mo. Nekateri doživljajo samo nekaj od teh občutkov.Ob tem se lahko počutijo žalostne in obupane. Lahko jih je strah ali sram. Počutijo se nepomembne.
Skoraj vsak med nami je kdaj osamljen. Veliko ljudi se tako počuti ves čas. Ne- kateri so osamljeni, odkar se zavedajo, in pričakujejo,da bo tako do konca živ- ljenja. Osamljenost prizadene ljudi vseh starosti: otroke, odraščajočo mladino, mlade moške in ženske, ljudi srednjih let in ostarele. Nesmiselno je misliti, da postanejo osamljeni le nekatere vrste ljudje. Morda ste kdaj opazili, da kadar sami nismo osamljeni, nas lahko vsak človek, ki se tako počuti, pripravi do podobnega občutka.
Ena od lastnosti osamljenosti je, da ne moremo verjeti, da se poleg nas še kdo počuti osamljenega. Mislimo, da smo edini, ki se tako počutimo. Resnica pa je, da v svoji osamljenosti nismo sami. Mnogo drugih se počuti ali se je kdaj prej počutilo enako. Če priznamo svojo osamljenost in osamljenost drugih ljudi, čustvo izgubi nekaj moči. Spoznamo,da nismo več sami.
V svetopisemski zgodbi sta Adam in Eva izgnana iz raja. V rajskem vrtu sta bila popolnoma povezana drug z drugim in z Bogom, ki ju je ustvaril. Izven raja sta trpela osamljenost zaradi izgona iz območja posebne Božje bližine. Že prva človeka sta torej začutila, kako je biti osamljen.
Podobno lahko rečemo tudi za novoro- jenega otroka, ko začuti in dojame, da ni več povezan z materjo.V njenem te- lesu je bilo poskrbljeno za vsako njego- vo potrebo po hrani, toplini in varnosti in nikoli ni bil sam. Zdaj pa bo moral morda čakati na ljubkovanje, hranjenje in previjanje. Otrok spozna, da ni več del svoje matere, temveč je sam. Z meseci in leti otrok razvije sposobnost, da si predstavlja navzočnost skrbečega starša, ki je ponavadi mati ali kak drug skrbnik. Če ta skrbeči starš ni fizično navzoč in je otrok sam, začne verjeti, da se bo vrnil. Ko se razvijemo in zra- stemo, postane ta podoba naš skrbni notranji starš. Ta podoba postane del nas, ki lahko skrbi za nas in nas najmo- čneje brani pred osamljenostjo.
Osamljenost lahko prizadene kadarkoli. Poznamo njene korenine in dogodke, ki jo sprožijo. Korenine predstavljajo prej- šnje izkušnje osamljenosti v povezavi z našimi bližnjimi, starši ali skrbniki. Do- godki pa so stvari, ki se nam dogajajo zdaj in se zaradi njih počutimo osamlje- ne. Imajo velik vpliv na nas, ker se do- tikajo korenin, ki so povzročile, da smo se počutili na točno določen način. Po- membno je,da razumemo sprožilce,kajti vsak človek je poseben in enkraten glede tega, kaj sproži njegovo osamlje- nost. Ne pričakujte od prijatelja, da bo nujno razumel, zakaj se počutite osam- ljeni. Dogodki,ki pri njem sprožijo obču- tke osamljenosti, so morda popolnoma drugačni.
Občutke osamljenosti lahko sproži veli- ko različnih stvari. Lahko jo začutimo zaradi žalosti ob odsotnosti ljubljene osebe ali ob izgubi nam drage osebe. Do tega nas lahko pripelje občutek, da

smo izključeni iz pomembnega družab- nega dogodka, npr.praznovanja kakšne pomembne obletnice ljudi, ki jih imamo radi. Lahko je konec razmerja, prene- hanje službe, izguba prijateljstva ali pomembne lastnine. Sprožilci niso nujno najbolj pomembni dogodki. Včasih se počutimo osamljeni po naporu,ki nam je izčrpal vso energijo. Včasih lahko tudi bolezen ali kratek čas v postelji povzro čita to čustvo. Ljudje so lahko zaradi telesne prizadetosti osamljeni v družbi. Ne morejo se tako prosto gibati in ima- jo dodatne težave pri sporazumevanju. Pri sprožilcu gre torej lahko za izgubo ljubljene osebe, službe, kakšne navade ali podpore v vsakdanjem življenju. Oropani smo občutka, da nekomu pri- padamo. Izgubimo zaupanje. Zaupanje vase in v druge ljudi. Zaradi izgube se počutimo zavrnjeni.To pa se lahko obr- ne v smer,da mi zavrnemo naše bližnje. Umaknemo se vase in izgubimo pove- zavo z ostalim svetom, ker verjamemo, da smo sami in izolirani. S tem spreme- nimo v resničnost tisto, česar nas je najbolj strah - da bi bili sami.
Kaj lahko storimo, da ne bi bili osamlje- ni? V mnogih pogledih je laže vplivati na dogodke, ki povzročijo osamljenost, kot na njene korenine. Nihče od nas ni imel popolnih staršev ali skrbnikov,toda za nekatere je bila izkušnja bolj boleča kot za druge. Če se vam zdi, da čutite veliko bolečino, ko razmišljate o teh stvareh, si boste morda želeli, da bi z nekom delili te izkušnje. To bi bil lahko že sočuten prijatelj, duhovnik ali pa kakšen drug strokovnjak.
To, da izkusimo osamljenost, nam daje možnost za osebnostno rast in razvoj. Če se prebijemo skozi to čustvo, bomo morda spoznali, da nas je obogatilo in preobrazilo. Lahko se premaknemo s stopnje, na kateri živimo na površju življenja, do tiste, kjer se lahko globoko povežemo z ljudmi in dogodki okrog se- be. Namesto da gledamo nazaj v svoj izgubljeni raj, se raje začnimo povezo- vati s svetom in ustvarjalno delujmo v njem. Pišimo pesmi, zgodbe, pisma pri- jateljem. Poskusimo skleniti novo zvezo z nekom drugim.Lahko je to tudi doma- ča žival ali pa dejavnost,ki nas zanima. Dobro je postati član skupine, ki se ukvarja s kakšno dejavnostjo, ki nam ustreza. Če se občasno osamljenost vrne, je to povabilo k novim izkušnjam in širšim obzorjem, ne glede na to, kako boleče je. Še nekaj - spoznali bomo, da izgubljeni raj za nas ni izgubljen!

Elizabeta Vovko

Povej mi - povem ti ...

Srečanje  na  Mirenskem gradu, 5. - 7. oktober 2001

To je bilo vodilo našega izobraževalnega vikenda v začetku oktobra na Mirenskem gradu. Tradicija srečanj na Gradu je sicer dolga, toda v takšni zasedbi (odgovorni in sodelavci Bratstva) in s takšnim namenom smo se v začetku oktobra drugič zbrali v čudovitem okolju. Potrebujemo daljša sre- čanja, kjer se bolje spoznavamo, se pogo- vorimo itd. Spomladi se srečujemo na du- hovnih vajah in si tam nabiramo duhovne hrane,jeseni pa smo se odločili za izobraže vanje.Nikoli nimamo dovolj znanja in vedno se je potrebno izpopolnjevati. V vabilu na srečanje je bilo zapisano,da se bomo letos pogovarjali - o pogovarjanju.
Tema se mi je sicer zdela zanimiva,spraše- vala pa sem se: "Le česa ne vem o pogo- varjanju? Saj pogovor takoj steče, če sem pripravljena na to. Pač,pogovor je pogovor Kaj bi bilo potrebno še vedeti?"
Tudi med potjo, kljub temu,da smo občudo vali pokrajino, smo se večkrat vrnili na pri- čakovano temo - pogovor.A vseeno nas je bolj mikala narava in spreminjanje vremena - prav zanimivo.V našem domžalskem kon- cu je bilo oblačno. Mislim, da je celo malce deževalo. Čudovito pa se je iz oblačnosti razprl s soncem obsijan vrhniški klanec. Mogočni Nanos je bil zavit v meglo. Never- jetno, kakšne spremembe na eni sami poti! Nekaj smo se zamudili tudi z iskanjem poti, a na cilj smo prispeli kar zgodaj. Zato sem imela še čas za ogled okolice. Pogled mi je segel do Svete gore zavite v meglo,k Sve- togorski Mariji, kamor sem poslala prošnje, naj mi v teh dneh pomaga sprejeti čimveč spoznanj o skrivnostih pogovarjanja. Saj Marija je tudi na Mirenskem Gradu, a na Primorskem pač takoj pomisliš na Sveto goro. Po večerji in daritvi svete maše smo na oltar polagali svoje prošnje, nekatere glasno, druge tiho. Počitek se je vsem pri- legel,saj je pot na Grad kar dolga in utrud- ljiva.
Zjutraj nisem imela težav s prebujanjem, čeprav sem ponavadi zaspanka. Pričako- vanja so me zdramila. Pri hvalnicah, ki smo jih zmolili pred zajtrkom, sem se priporočila Jezusu, naj mi pomaga,da bi bila lahko ves dan čimbolj zbrana,in bi kar največ odnesla od tega.
Po zajtrku so se nam pridružili še nekateri člani Bratstva ter Elizabeta Vovko, psiho- loginja, in njen fant Klemen, naš nekdanji pomočnik - civilni vojak. Vseh smo se zelo razveselili. Temo o pogovarjanju nam je Elizabeta podajala zelo zanimivo. Porajala so se mi nova spoznanja in vprašanja: Ali se sploh znam pogovarjati? Ali sem dovolj pozorna do sogovornika? Sem potrpežljiva ali neučakana? Ali znam poslušati? Ali se potrudim pravilno razumeti? Ali sem dovolj jasna pri svojem govorjenju?Ali znam pove dati bistvo? Ali preveč govoričim? Ali znam prepustiti besedo tudi sogovorniku? Koliko sem pozorna na vse okoli sebe? Ali znam prisluhniti vsem enako? Ali znam spremljati tudi gibe sogovornika,saj ti veliko povedo? Še bi lahko naštevala. Tako majhno sem se počutila ob vseh teh vprašanjih, ki sem si jih v mislih zastavljala ob poslušanju. Da, tudi pogovarjati se moramo učiti. Zelo moramo biti pozorni. Hvala ti, Elizabeta, za spoznanja.
Sobotni večer nam bo vsem ostal v zelo lepem spominu. Po maši smo ga preživeli pred cerkvijo, v zavetrju. Prepevali smo in obenem zrli na morje lučk v daljavi. Nočna Gorica in vasice okrog nje so ustvarjale čudovito sliko.
V nedeljo smo si ob slikah najprej povedali, kaj nam govori o Bogu. Vse naše "komuni- ciranje" - kot temu učeno rečejo,bo dobro le, če se bomo najprej pogovorili z Bogom, in to vsak sam, potem pa tudi vsi skupaj. Posebej je to pomembno, ko se začne kaj zapletati. Prav zanimivo je bilo slišati, kaj komu najbolj spregovori o Bogu: lepota rože, stavba cerkve, Sveto pismo, sveta maša, dobrota ljudi, moč narave, molitev in še marsikaj.
Pred mašo smo se hvaležno pustili nagovo- riti čudovitim in skrivnostnim ikonam, ki jih je tiste dni na Gradu razstavljal g. Mihajlo Hardi,katoliški duhovnik vzhodnega obreda iz Metlike. V spremni zgibanki k razstavi je zapisal: "Vzhodnjak sem, od malega obdan s svetimi podobami. Iz njih me nagovarja nekaj,kar presega ta prostor in čas. Čutim da človek v tej svoji zemeljski zgodbi ni sam. Obdaja nas prisotnost božjega. Litur- gija, ikone - vse to prebuja čudovit obču- tek,ki ga govorica besede ne zmore izraziti Lahko bi rekel, da me je ta obdanost od Boga, od Bogorodice, od svetih po ikonah nagovorila in povabila,da sem stopil v svet ikonopisja. ... Ikona omogoča povezavo med vidnim in nevidnim svetom, med tem, kar lahko po vidnem znamenju sprejme naš razum, in duhovnim, kar lahko zazna le čisto srce. Ikona omogoča srečanje med Bogom in človekom."
Dvorana z ikonami je bila za nas čudovito okolje za zaključno sveto mašo. Pika na i, bi lahko rekli.

Katja Miklič

Z vami želimo deliti še nekaj misli in napot- kov o pogovarjanju in obnašanju,ki nam jih je podala Beti. Nekaj tega, kar smo obrav- navali,je bilo že objavljeno v letošnji četrti številki (članek:Poslušajmo drug drugega,str.16)

Spoznavanje in zaupanje

Vključuje razkrivanje, zavedanje in spreje- manje samega sebe ter zaupanje.Zaupanje je prvi pogoj, da se dve osebi sploh lahko spoznata, da sta pripravljeni druga drugi razkriti pomembne vidike svojega doživlja- nja. Razkrivanje samega sebe se nanaša predvsem na pripravljenost, da drugemu razkrijemo vse tisto, kar je pomembno za najin odnos. Razkrivanja samega sebe kot medosebne spretnosti ne smemo enačiti s pripovedovanjem različnih dogodkov iz pre teklosti ali razkrivanjem osebnih skrivnosti. Odvisno je od tega, koliko se zavedamo sami sebe oziroma svojih reakcij, v kolikšni meri sprejemamo sami sebe in kako dobro znamo to sporočiti drugemu. Če si o svojih čustvih nismo na jasnem, jih seveda ne bomo mogli ustrezno opisati,če jih sami pri sebi ne sprejemamo,jih bomo raje poskušali skriti tudi pred drugimi.
Zaupanje je nujen pogoj, da se kak odnos sploh lahko razvija. Zaupanje se razvija,če sprejemamo misli, čustva in reakcije dru- gega, mu nudimo podporo in sodelovanje. Če drugi začuti, da ga ne sprejemamo, se bo umaknil vase ali pa bo izbral kak drug način obrambnega ravnanja. Medsebojno zaupanje se razvija ob tveganju,ki mu sle- di potrditev. Tveganje, ki naleti na zavra- čanje, zaupanje ruši.Zaupanje uničimo tudi s posmehovanjem, z izrazi nespoštovanja, z zbijanjem šal na račun drugega, s po- manjkanjem odzivnosti; prav tako, kadar nam je drugi razkril nekaj pomembnega o sebi,mi pa se mu nismo pripravljeni razkriti. Nezaupanje povzročimo tudi z neodziv- nostjo na izraze naklonjenosti. Drugi nam izraža sprejemanje in podporo, sami pa os- tajamo odmaknjeni in zaprti.

Najpogostejše napake pri pogovarjanju

Preden spregovorimo,ne vemo natančno kaj bomo povedali

Hočemo povedati preveč naenkrat

Informacije so pomanjkljive, nepovezane in ni jasno, kaj je bistvo

Ne upoštevamo stopnje obveščenosti sogovornika o določeni temi

Sogovornik ne posveča izključne pozor- nosti govorniku

Sogovornik se osredotoči na podrobnosti namesto na celoto

Sogovornik razmišlja,kaj bo odgovoril, še preden je slišal do konca

Sogovornik ocenjuje, če ima govornik prav ali ne, še preden je dobro razumel sporočilo.

Kaj storimo, kadar sogovornik molči? Ugo- toviti moramo, zakaj molči. Morda ne zna odgovoriti na vprašanje, morda nima kaj povedati na določeno temo, morda je uža- ljen? Vsak človek in tudi moj sogovornik ima pravico do molka. Zato ne silimo vanj, če vidimo, da mu ni do pogovora. Dovolimo mu, da molči.
Posebej pomembno je,da se vzdržimo oce- njevanja takrat, ko nam sogovornik izraža svoja čustva. Vsako čustvo, pa če se nam zdi še tako neustrezno ali neprimerno tre- nutnemu stanju, je potrebno najprej spre- jeti. To pomeni, da preprosto vzamemo na znanje, da sogovornik tako čuti, in mu to damo tudi vedeti. Kasneje, ob primernem trenutku, pa je seveda koristno, da se o ozadju tega čustva pogovorimo in izrazimo svojo reakcijo.

pripravila Elizabeta Vovko

Današnji Trije kralji

Obiskal me je angel in mi dal neko nenava- dno nalogo. Jezus se je odločil,da bo tukaj pri nas ponovil božično skrivnost. Prišel bo v sveti noči kot majhen otrok v spremstvu Marije in Jožefa. Vsi trije bodo oblečeni tako, kot se oblačijo današnji ljudje. Angel me je v njihovem imenu prosil,naj poskrbim za stanovanje in za obiskovalce, kot so bili tisti v Betlehemu. Gospod bi rad vedel, če bo v današnjih časih, ki so na tako slabem glasu, našel ljudi, ki ga bodo navdušeno pozdravili.
In sedaj sem na tem, da bom to naročilo izpolnil.Zastonj sem iskal hlev in jasli.Sicer pa, ker se zdi,da se Jezus modernizira, me obhaja misel, naj se tudi v tem. Ponudili so mi garažo, in ta mu bo na razpolago. Na- mesto slame, ki je v hlevih umazana, bo imel primerno zibelko,ki bo v dveh avtomo- bilskih gumah.
Še najlaže sem dobil pastirje. Predmestne ulice so polne preprostih in poštenih ljudi, ki so radi obljubili, da bodo prišli pozdravit Kralja miru.
Največ sitnosti sem imel s Tremi kralji. Kje naj jih dobim? Takih kraljev, kot nam jih kažejo slike, je čedalje manj: ljudje, ki se blešče v bogastvu, na kamelah; kralji, ki prinašajo dragocene darove... Vem, da so danes naftni "kralji", pa jeklarski... Teh ne bom nikoli prepričal.Res ne vem,kaj bi storil Po mestu hodim sem in tja ter čakam, da mi bo prišlo kaj pametnega na misel.
Grem mimo skromne hiše in zaslišim petje. V kuhinji je mož, ki navdušeno prepeva. Presenečen se ustavim in gledam ter poslu šam. Slep človek plete slamnat stol in poje Prsti hitro tekajo sem ter tja in v pravem redu postavljajo slamo. Bolan je in slep, a poje. Začneva se pogovarjati in pove mi, da s takim delom vzdržuje družino. Slepota mu ni vzela poguma in zaupanja v Previd- nost. Plemenit značaj! Našel sem prvega kralja, ki bo Jezusu ponudil dar svojega življenja.
Grem naprej in srečam ženo z objokanimi očmi. Ustavim se in jo vprašam,zakaj joka. Zaupa mi svojo nesrečo: njen odrasli sin, ki že več mesecev boleha za tuberkulozo, je zapisan smrti; stanje se je poslabšalo. Zdravnik je ravnokar odšel in ji povedal,da človeške pomoči ni. Ves presunjen prosim, če bi ga smel videti. Srečam se z visokim mladim fantom, ki izžareva luč. Njegova duša, jetnica od bolezni izčrpanega telesa, prekipeva v veselju. Ta duša je živa čisto drugače, kot so žive duše tistih, ki živijo v zdravih telesih,a je njihovo dušno življenje površno. Bolnikova duša je tako živa, ker je vse ponudila Bogu. Že imam drugega kralja, ki bo obiskal Jezusa.
Zopet sem na cesti. Srečam se z bolnikom na vozičku,ki ga potiska z rokami; noge so odpovedale ... Daje vtis, da se mu nekam mudi. Ker se cesta nekoliko vzpenja,vidim, kako napenja mišice rok, da bi vzpetino premagal. Vprašam ga, kam se pelje. Od- govori mi, da k drugim bolnikom, ki bodo obiska veseli. Z obiskom jim hoče povedati da Jezus misli nanje.
Nekaj časa potiskam voziček, presrečen, da sem našel še tretjega kralja.
Sedaj smo vsi ob vhodu v garažo. Sveta Družina je prišla. Angeli so sklicali ljudi in preprostih,ki naj bi nadomeščali betlehem- ske pastirje,je bilo kar dosti.Vsi ganjeni ne najdejo besed,s katerimi bi počastili novo- rojenega Kralja, saj je hotel obiskati tudi nje. Ob mojem prihodu Jožef, ki sedi na prazni košari, vstane,da bi pripravil prostor za tiste, ki so prišli z menoj. S slovesnim glasom naznani: Trije kralji. Vse glave se obrnejo v smer prihajajočih in na vseh ob- razih posveti žarek izredne sreče.
Slepi mož z belo palico, tuberkulozni bolnik ki ga dva soseda neseta na nosilnici, ter hromi na svojem vozičku ... Trije kralji!
Bolj dostojanstveno, kot bi to mogli storiti princi tega sveta, se približajo Jezusu. In v rokah slepega,ki poklekne pred Jezusom, je kadilo njegovega veselega petja.V rokah pljučnega bolnika vidim stekleničko parfu- ma, ki pomeni njegovo darovano življenje. Prav kmalu pade steklenička na tla in vonj parfuma se čuti po vsej garaži. V rokah hromega pa vidim skrinjico, v kateri so zla- tniki njegove ljubezni do bližnjega.
Jezus se nasmehne in jih blagoslovi. Marija mi pravi: "Prav dobro,moj sin... Našel si tri kralje, ki so po vrednosti popolnoma enaki tistim v Betlehemu!"
Moja božična zgodba je končana.Moji dragi bolniki, brali ste jo in jo razumeli. Krivico bi vam delal, če bi vam jo razlagal. Vsakdo izmed vas lahko prinese Jezusu dragocene darove. Naredite, kar vam svetuje srce in poslušajte glas milosti. Če boste skušali na praviti veselje Odrešeniku, vam bo povrnil z obilnim božičnim mirom!

Oče Henrik François

prevod S. B.

P.s: Oče Henrik François (+1986) je bil ustano- vitelj Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.

Oktober na Zaplani

Mesec oktober, pokojni Oton Kurent bi zapisal lepo po slovensko vinotok, je čas trgatve, stiskanja grozdja in vretja sladke- ga mošta. V tem zlatem mesecu jeseni nabiramo pridelke, sadje in plodove, ki nam bodo vso zimo in še dlje pomagali ohranjati zdravje, pa tudi pripomogli k primerno ob- loženi vsakdanji ali praznični mizi.
Vendar oktober ni le to.Predvsem je to čas pogostejše molitve rožnega venca.Ljudska pobožnost, ki je podarjena zdravim in bol- nim, da tako častimo, prosimo in izrekamo zahvalo božji Materi.
Vsak petkov večer smo rožnovensko po- božnost v farni cerkvi na Zaplani oblikovali bolniki in invalidi s sodelavci od blizu in daleč. Tako smo želeli molitev popestriti in povabiti tudi Zaplanince, da najdejo čas in se nam pridružijo.
Prvi petek nas, bolnikov in invalidov, ni bilo veliko. Morda zato, ker smo bili povabljeni tisti, ki smo Zaplani najbližji. Zanimivo je, kaj vse lahko služi za opravičilo: slabo po- čutje, vreme, nerazpoloženost ... Škoda, škoda, da ni v nas več posluha za skupno dobro!
No, nekateri pa smo se le zbrali, da smo zase ter za vse, ki jih nosimo v srcu, molili rožni venec. Vmes smo prepevali Marijine pesmi in opravili litanije Matere Božje. Se- veda pa je bil višek večera v mašni daritvi. Še topel čaj ter nekaj pogovora v Domu in že smo se bogatejši za nova spoznanja veseli in hvaležni za vse dobro vračali do- mov med svoje domače z obljubo: "Tudi če nas je malo teh, ki najdemo čas, bomo še prišli! Saj vendar korajža velja tudi tu!"
Na Zaplani župnijsko cerkev,sosesko, pred vsem pa njene prebivalce iz roda v rod varuje sv.Martin. Res je, da tudi sveti Urh, vendar sv. Martin je tisti pravi. Že davno tega je tako odločil glas ljudstva.Od takrat naprej tudi slovesno praznujejo žegnanje - Martinovo. Ljudje prihitijo od vsepovsod, iz bližnje in daljne okolice; mnogi peš iz Vrh- nike in njene okolice. Veselijo se praznika in medsebojnega druženja. Ta dan je dru- gačen od drugih. Ne le ljudje, tudi hiše so bolj odprte. Vsi veselo sprejemajo obisko- valce. Pri tem tudi nekdanje župnišče ni izjema. Danes je to Dom KBBI. Vendar, na- vada je železna srajca. Če so te navade dobre, je tako tudi prav.
Nenapisano pravilo je, da na Martinovo nedeljo pritrkovalci, pevci, znanci, pa tudi radovedneži odpirajo vrata Doma KBBI. Tako je bilo tudi letos.

R. J.

Dobra ideja

"Ne vse za vsakdanji kruh; človek je telo in duh," je zapisal pesnik. In v današnjem času je vse več ljudi,ki se strinjajo z ome- njenim verzom ter iščejo prostor pod son- cem, kamor bi se lahko občasno zatekli in si nabrali novih moči za naporen ali pa siv vsakdanjik. Vsakomur bo ta ponujeni pro- stor, ki ga nameravam predstaviti, lahko možnost za beg v nekajdnevni raj na zemlji
Na Notranjskem nad Vrhniko leži Zaplana, kraj,ki je kot nalašč za telesno in duhovno osvežitev. Prijazna hiša - dom KBBI - je v vsakem letnem času namenjena svojim članom oz. vsem bolnikom invalidom, ki jih tarejo vsakodnevne psihosocialne ali zdrav stvene težave.V tem domu lahko preživite več dni duhovno bogatih srečanj s sočlo- vekom in Bogom.Sam sem se prepričal pred približno mesecem dni, ko sem se skupaj s prijatelji, invalidi z Dolenjske, odpravil na Zaplano.
Prisrčen sprejem voditelja doma, g. Rafka, ter njegove žene Mihaele, je še polepšal lepoto Zaplane. Po kosilu smo ob sprošče- nem pogovoru postajali še boljši prijatelji. Prav zato smo potem v župnijski cerkvi toliko bolj zbrano molili rožni venec in tako opravili rožnovensko pobožnost.
V domu smo se odločili tudi prenočiti.Dobro smo se odpočili in po jutranji molitvi zopet raziskovali dom in njegovo prijetno okolje. V dnevni sobi smo se nato pogovarjali, pa tudi praznovali.Rafko nam je izčrpno opisal zgodovino kraja in okolice. Praznovali pa smo Urškin god in Rafkov rojstni dan.
Da je bila mera prijetnega polna, nas je Rafko popeljal še na ogled bližnje znameni- tosti-nekdanje kartuzije Bistra(1260-1782) sedaj pa Tehniškega muzeja(od 1952 dalje) Kljub slabemu vremenu smo več kot zado- voljni zapuščali stavbo tolikih zanimivosti; od najmanjših spominskih predmetov do velikih razkošnih Titovih avtomobilov.Nale- teli smo sicer tudi na nekaj arhitektonskih ovir, pa vseeno nam te malenkosti niso pokvarile dobrega razpoloženja.
Vedno je težko dokončati pisanje in se iz- ogniti posladkanim frazam. Toda tokrat res moram reči, da smo se na Zaplani počutili tako prijetno domače,da komaj čakamo na dneve daljšega oddiha tam. Hvala, Rafko in Mihaela, za gostoljubnost in nasvidenje!

Jože Nemanič, Božakovo

Slika v srcu in spominu

Res, čudovita molitev Rožnega venca je najkrajši življenjepis našega Odrešenika Jezusa. On je enako živ v Najsvetejšem zakramentu in našem krščanskem življenju. Zato smo Prleki in Prekmurci z velikim ve- seljem poromali v naš dom na Zaplano. Z žalostnim delom rožnega venca pri sv.Mar- tinu in Urhu smo želeli dodati rožo v okto- brskem šopku molitve, zahvale in prošenj.
Že po poti nam je bilo pri srcu neizmerno lepo. Bog nam je namenil lep sončen dan. Kar nekaj med nami jih je prvič uživalo do- mačnost našega doma s čudovito okolico, ter dragih,ki so nas tako srčno lepo sprejeli
Že po poti tja smo zmolili cel del rožnega venca in prepevali, prav tako med vrača- njem. Zelo spodbudno je slišati molitev ali vzdihljaj, ki ti je najdražji,te najbolj pomiri, res veliko molitev,ki niso v splošni rabi. Le- pa in potrebna spodbuda za redni pogovor z Očetom in trkanje na sveti srci.
Jezus se mi zdi tudi na križu ljubezniv, ve- sel, če mislim na trpeče ali tiste brate in sestre,ki nas spremljajo.Kako mirno je srce če vem,da smo lahko skupaj po Jezusovem srcu, čeprav geografsko daleč drug dru- gemu.
Zanimivo. Da bi se slikali, nam ni bilo dano, ker se je zataknil film. Jezus je želel, da si ustvarimo sliko v srcu in spominu. Ta slika je lepa, jasna, vsa nasmejana. Hvala tudi tako!
Danes je spet lep sončen dan in zahvalna nedelja. Še odmeva srčnost in lepota Zaplane ter domačnost in hvaležnost, da smo skupaj lahko molili.
Brat,sestra, hvala,ker si,in,tako verjamem, želiš biti črpalka na moji poti, ko hodim za Jezusom,našim Odrešenikom.Tudi če bo na poti proti Očetovemu naročju treba skozi predor vic, bom vedela, da si z menoj in mi pomagaš na poti. Kajti luč potrebuje olje, pot prostor in ljubezen Božjega stvarstva.
Naj vedno gori Kristusova luč v tvojem in mojem srcu brat,sestra! Kristus naju zdru- žuje in plemeniti ter vodi Krščansko brat- stvo bolnikov in invalidov. Bog naj povrne vsem in vsakemu; hvala!

Marta Janežič

Kostanjev piknik in rožni venec

V mesecu oktobru so se posamezne sku- pine KBBI tudi letos srečevale ob petkih v domu na Zaplani. Zadnji petek v mesecu sta se zbrali domžalsko-mengeška ter ka- mniška skupina.
Ko smo se pripeljali na Zaplano, dom ni bil prazen. Pričakala sta nas Rafko in Mihaela ki se je že vrtela okrog štedilnika pri peki palačink in kuhanju čaja. Ker nam je bil podarjen še lep sončen popoldan v prelepi jesensko pisani naravi, smo ga izkoristili najprej za kostanjev piknik, za kar sta se še posebej potrudila Ciril in Zlatko.
Ob prijetnem druženju in zaužitju slastnih kostanjev in drugih dobrot, je kaj kmalu napočil čas, ko smo se vsi skupaj odpravili v cerkev in skupaj s farani, ki so že naši dobri znanci in prijatelji, molili rožni venec in bili nato pri sveti maši. Po maši nas je Rafko vse povabil še na čaj, nato pa smo se, napolnjeni z novim upanjem in močjo ter s hvaležnostjo za vse prejete darove, poslovili od darežljive jeseni in dobrih Za- planincev.

Marija V.

Z veliko veselja

V septembru,prav na god blaže- nega Antona Martina Slomška, smo se v Ljubljani veselili ob diplomi Polone Malovrh, ki že nekaj let kot predstavnica sodelavcev veliko pripomore pri večini srečanj in dejavnosti v Bratstvu. V Prijatelju naj bo tokrat namesto "njene strani" nekaj slik ob tem dogodku in misli, ki jih je zapisala na vabilu. Ker je Polona poleg študija, dela v domači župniji in v Bratstvu zelo dejavna tudi na misijonskem področju, se to vidi tudi pri diplomi.
Kadar se veselimo drug z drugim kakšnega dosežka ali pa uspeha, takrat se veselje in sreča pomnoži. Prav to si želim, da bi se lahko s teboj veselila in delila srečo ob us- pešnem zaključku svojega študija delovne terapije. Tudi tebi bi rada predstavila del zagovora svoje diplomske naloge, ki govori o Centrih za rehabilitacijo na Madagaskar- ju. Seveda pa je to priložnost, da se sre- čamo med seboj in to srečanje zaključimo s sveto mašo v cerkvi Srca Jezusovega. Ker je na ta dan v naših koledarjih zapisan Anton Martin Slomšek, naj zapišem še nje- govo misel:

"Našega življenja čas je prazna,nepopisana knjiga, ki nam jo je Bog dal, naj bi jo z dobrimi deli popisali.

Za vsak dan je ena stran,za vsako uro nov odstavek in za vsako minuto nova vrsta.

Ni v naši moči odtrgati nekaj pol iz knjige življenja, tudi enega dneva ne!

To pa je v naši moči,da vsako stran knjige našega življenja popišemo z dobrimi deli!"

Ko pišeš vrstice življenja, ti želim,da bi bila vsaka črka zapisana z veliko veselja in po- guma,ki zmore na križu zreti zarjo večnosti!

Polona, kaj bi ti mogli reči za čestitko? Hvala za vse ure,ki si jih preživela med na- mi, hvala za vso pomoč,hvala za vse misli, hvala za tvoj zgled, za tvoje prijateljstvo; še več, mnogim med nami si prava sestra. Čestitamo ob diplomi in naj vedno med nami ostane takšna lepa povezanost! Pod- pirajmo se z molitvijo!

tvoji bratje in sestre iz KBBI

Ljudje odprtih rok 2001

"Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!" Tale slovenski pre- govor je sicer grozen, čeprav resničen,nanj pa sem se spomnil v dneh, ko se je razvedelo, da je med glavnimi nagrajenci letošnje akcije revije Naša žena "Ljudje odprtih rok" tudi Tone Planinšek, Zavrstnik 24, 1275 Šmartno pri Litiji, ki ga bralkam in bralcem Prijatelja pač ni treba posebej predstav- ljati. Že vrsto let namreč ni številke, da se njegovi izdelki - slike, misli in članki, pa tudi nasveti, ne bi redno pojavljali v njem. Potem, ko je med drugim pred leti prav on v akciji Naše žene predlagal nadškofa dr. Šuštarja za izjemno osebnost in to seveda utemeljil, ter predlagal še nekatere druge nagrajence;ko je tako drugim "jamo" kopal, je nazadnje sam padel vanjo in prejel res lepo priznanje: Dobri človek (po izboru bralstva Naše žene). Prav mu je in privoš- čimo mu...
Tone,ki se rad pošali,seveda ne bo zameril takšnemu uvodu. Prepričan sem, da se vsi bralci in bralke Prijatelja, prav tako in še bolj pa poslušalci oddaje Vstani in hodi! na radiu Ognjišče, s Tonetom veselite. Poleg njega so v letošnji akciji glavna priznanja prejeli: Izjemna osebnost leta - Tomo Križnar (za organiziranje pomoči Nubam v Sudanu), Dobrotnica leta - Darinka Go- mišček (ustanoviteljica društva Dar,ki po- maga obolelim za rakom); Darovalci leta - vaščani Leskovca (vasi pod Gorjanci, ki so svojo ekološko rento podarili družini, v kateri je umrla mama,imajo pa štiri otroke) O vsakem nagrajencu bi se spodobilo napi- sati kaj več, pa tudi o ostalih nagrajencih, saj vsak dokazuje, da dobrota ni sirota, kot pravi drug čuden - zagrenjen slovenski pregovor, ampak njihovo življenjsko vodilo; dobrota,ki premaguje mnoge ovire, pleme- niti življenje in daje slutiti sledove neskon- čne dobrote, ki ji kristjani rečemo - Bog.
Nekaj slik s podelitve priznanj in pa tekst predstavitve, ki ga je pripravila novinarka Naše žene Neva Železnik, naj bo tudi skromno priznanje revije Prijatelj svojemu zvestemu, vztrajnemu in iznajdljivemu so- delavcu ob tem lepem in pomenljivem do- godku.
Tone Planinšek - piše in fotografira za Pri- jatelja, ki je verski dvomesečnik bolnikov, invalidov in njihovih prijateljev. Občasno objavlja tudi v drugih časopisih. Piše o življenju invalidov in bolnikov. Vsako tretjo sredo pa se oglaša v oddaji Vstani in hodi! na Radiu Ognjišče, ki jo sam pripravi in je namenjena predvsem invalidom, bolnim, starejšim, osamljenim in njihovim prijate- ljem. Rad hodi tudi po vrtcih in šolah in se z otroki pogovarja o drugačnih ljudeh. O invalidih, o takšnih, kakršen je tudi sam.
Tone Planinšek se je rodil zdrav. Ko je imel leto dni, so ugotovili, da se mu zaradi iz- jemno močnega rahitisa krivi hrbtenica. Do osnovne šole je bil neprestano po bolnicah Potem je šel v normalno šolo v Šmartno, nato je šolanje nadaljeval v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku in postal krojač.Zaradi ukrivljene hrbtenice je majhen, meri manj kot 140 centimetrov. In čeprav je imel urne in spretne roke, je bilo težko dobiti redno delo. Vendar je vztrajal. Končno se je zaposlil v Usnjarni Vrhnika v Šmartnem in tam delal 20 let. Pred 12 leti je postal inovator leta na ob- činski ravni, saj je izboljšal orodja za obla- čenje gumbov in sekače za usnje. Zdaj je invalidski upokojenec, ki pa kot vsi upoko- jenci nima niti trenutka časa. Če ga že ima, skoči s svojim avtom in s še kakšnim invalidom, ki ga vzame s seboj, na obisk k drugemu invalidu, da mu da vsaj ščepec svoje dobre volje in neizmerne življenjske energije. Rad ima ljudi. Največ pa mu po- meni prijateljstvo.***

Z največjim užitkom, pravi, fotografira in- valide športnike, pa tiste,ki slikajo z noga- mi, usti, ki šivanko z vdeto nitjo vlečejo z usti, da nastaja vezenina, pa takšne, ki s hromimi rokami vozlajo makrameje ... In te dosežke, ki niso vsi umetnine, so pa vsi pravi biseri, pokažejo na razstavah, ki jih pogosto tudi organizira v okviru Krščans- kega bratstva bolnikov in invalidov.
"Tudi sam poskušam uporabljati sposob- nosti,ki jih imam," je začel. Fotografije po- gumnih invalidov objavi v Prijatelju, najpo- gumnejše in najvztrajnejše, ki so lahko za zgled tudi drugim,povabi v svojo oddajo na Radiu Ognjišče z naslovom Vstani in hodi, ki je na sporedu vsako tretjo sredo v me- secu ob 20.30 in traja celo uro.Ta oddaja ne tolaži, temveč poskuša opogumljati, kar pove že naslov, Vstani in hodi ter pojdi k tistemu,ki še bolj trpi od tebe in potrebuje tvojo pomoč.Vse,kar dela,dela brezplačno, z veseljem.
"Nimam miru, dokler ne vržem v eter ali na papir tisto, kar se je nabralo v meni," je povedal kot pravi novinar,čeprav je krojač A bolj kot šivanje ali kmetovanje na doma- či kmetiji ga veseli delo pri sedmi sili. Ob papeževem prvem in drugem obisku v Slo- veniji je spoznal veličino in težo tega pok- lica,ko je kot akreditirani fotoreporter med več kot 700 novinarji slikal papeža za re- vijo Prijatelj. Res je tudi,da še vedno sede za šivalni stroj, saj zase ne dobi skoraj ničesar v trgovini. Ker pa ga je mehanika vedno bolj veselila kot šivanje,rad poprav- lja tudi šivalne stroje.
Želi si, da bi tudi ostali mediji pisali več pozitivnega o življenju in delu invalidov, o njihovih prizadevanjih. Pa ne tako, da bi vsem ob prebiranju ali poslušanju od usmi- ljenja iz oči lile solze. "Invalidi smo neje- voljni, če drugi tako pišejo in govorijo o nas. Ne potrebujemo usmiljenja! Ne mara- mo, da se ob pogledu na našo telesno ali še kakšno drugo hibo zdravi naslajajo ob nas, v nas buljijo ali se celo norčujejo iz nas. Meni so nekoč rekli, da sem maškara. Otrok, ki je komaj znal govoriti, je kazal name rekoč, da sem opica. Še dobro, da sem že davno razčistil s takšnimi pripom- bami, ki znajo mlade ali nezrele invalide še dolgo, predolgo boleti, mene pa le zabava- jo," je dejal zamišljeno.
In prav zato hodi rad po šolah in vrtcih. "Otroci, ki imajo pred sabo invalida, ki se z njimi pogovarja o sebi,se nikoli več ne nor- čujejo iz drugačnih. Bogatejši so za izkuš- njo, da je tudi invalid človek kot oni, le da nekatere stvari težje naredi, ker je bil bo- lan ali je imel nesrečo," je dejal.
"Moti me, če država ne priskoči na pomoč invalidom, bolnim in osamljenim, kjer bi morala. V invalidskih zakonih smo najbrž precej za Evropo. Žal! Tako celo invalidi s stoodstotno telesno okvaro plačujejo do- hodnino. Hudo mi je tudi, ko stopim na ne- potrebne stopnice, tudi tiste v cerkev, ki so ovira za moje prijatelje na vozičkih - otroških in invalidskih. Tudi na ta problem večkrat opozarjam v medijih. Zavedajoč se svojih zmanjšanih fizičnih zmožnosti pa smo veseli, če nas mediji in družba obrav- navajo enakovredno. Če o nas pišejo in govorijo kot o zdravih, kot o vseh ostalih: brez pridiha pomilovanja. Bistvo je,da vsak invalid premaga svojo neenakost,da sprej- me, kar mu življenje ponuja in samozaves- tno stopi v življenje s pogumom in vese- ljem," je sklenil.
Tonetov prijatelj Jože Raduha iz Maribora je o njem zapisal: "S Tonetom sva bila so- šolca v Zavodu invalidne mladine v Kamni- ku. V tistih časih so nas invalide usposab- ljali zgolj za ročna dela.Pa poglejte Toneta danes! Je fotograf, novinar, računalniški mojster in velik dobrotnik. Pravzaprav je bil vedno upornik, vztrajen in nikoli se ni vdal.Prav to je na nas 'vozičkarje' naredilo velik vtis. Pa tudi dejstvo, da je vedno rad pomagal,če je le mogel. Ko invalid pomaga bolnim, osamljenim in invalidnim, je to res dobro delo, mar ne?"
Rafko Jurjevčič iz Vrhnike: "Težko bi v ak- ciji Ljudje odprtih rok našli primernejšega in bolj dobrosrčnega in požrtvovalnega dobrotnika od Toneta, saj pri njem dobra dela niso enkratna akcija, ampak so mu človekoljubna dejanja kar življenjski slog. Priznanje si zasluži tudi zato, ker je sam invalid in pogosto mu ni lahko, pa zmeraj najde čas in voljo, da pomaga drugim, da jih opogumlja,da jih obiskuje,da jim na ob- raz privabi nasmeh in tudi kanček samoza- vesti. Karkoli Tone naredi, nikoli ne vpraša za denar. Če pa ga s svojim delom že za- služi, ga vedno zapravi za bolne, invalidne in osamljene. Vesel sem, da je Tone moj prijatelj."

Op.: v reviji je bilo objavljeno le do oznake ***

Misijonski tabor v Celju

"Povabim te na misijonski tabor k sv.Jožefu v Celje, kjer boš imel delavnico izdelovanja voščilnic", mi je dejala sodelavka Bratstva.
Mladi, ki se zanimajo za misijone ali želijo narediti kaj več,se lahko vsako leto udele- žijo tabora, kjer so tudi različne delavnice. Z izdelki, ki jih prodajo, podpirajo misijone.
Odločil sem se, da kljub svojemu skrom- nemu znanju grem tja. Člani Bratstva smo dolžni po svojih močeh in sposobnostih pomagati tudi zdravim... Bilo je lepo, zani- mivo, veselo in tudi zabavno, zame in za mladino pa gotovo tudi koristno, ker smo obogatili drug drugega.

Tone Planinšek

Paraplegiki romali v Šmartno

Slovesno pritrkavanje zvonov v župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Litiji je naznanjalo prazničen dogodek. Teden dni po slovesnosti stote obletnice posvetitve cerkve, nekateri ji rečejo kar 'zasavska katedrala', so v Šmartno poromali posebni romarji. Skoraj dvesto invalidov Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine, od tega jih je bilo okrog sto na invalidskih vozičkih.
Slovesno somaševanje z domačim duhov- nikom Marjanom Lampretom in misijonarjem v Braziliji Borisom Zakrajškom, ki je tudi invalid,je vodil škof Jožef Kvas. V pridigi je spregovoril o sreči in sprejemanju trpljenja
V cerkev je tokrat vodila montažna klan- čina s primernim naklonom, ki jo bo kmalu zamenjala trdnejša iz betona. Po maši je domači župnik vse invalide in njihove spre- mljevalce povabil na župnijsko dvorišče na prijateljski klepet, kjer so jim z dobrotami postregle dobre žene.

Tone Planinšek

Dober in žlahten sad

150 let najstarejše slovenske založbe Mohorjeve družbe

"Družtvo, ktero bode dobre bukve za Slo- vence izdajalo in jih med njimi razširjevalo"

Te besede iz razglasa o ustanovitvi Moho- rjeve družbe v Celovcu 27. julija 1851 so morda pomenile najpomembnejšo zgodovin sko odločitev, da je lahko slovenski narod v nenaklonjenih okoliščinah res obstal.Brez mohorske knjige bi bila usoda Slovencev vsekakor neprimerno bolj črna.Milijoni izvo- dov knjig in revij, tisoči različnih naslovov, od strokovnih do poljudnih,večerniško bra- nje in zahtevnejše leposlovje ... Bera knjig Mohorjeve družbe je res velika,raznovrstna in odgovarja na vprašanja časov.
Zgodovinske okoliščine so Mohorjevo prisi- lile, da deluje danes pod tremi imeni v treh državah (celovška, goriška in celjska) a z enotnim ciljem: nuditi Slovencem dobre, poučne in poceni knjige za krepko duhov- no hrano, da ne bomo postali žrtev novo- dobnih pasti, ki prežijo na človekovo dušo in srce v sodobnem svetu.
Mohorjeva družba, naša najstarejša pros- vetna književna ustanova, je imela srečo, da je bila okrog nje vedno zbrana zares izvrstna družina duševnih delavcev. Vsega spoštovanja je vredna tista družba, ki je slovenski narod naučila brati in ga poma- gala dvigniti do sedanje kulturne višine.
Danes živimo čuda hitro življenje. Dogodki kar drve mimo nas. Svet se ne utegne ni- kjer ustaviti, se nikdar zatopiti vase.
Od svoje ustanovitve naprej so se uredniki Mohorjeve v knjigah, ki so jih načrtovali, posvečali skrbi za telesno in duševno oz. duhovno zdravje Mohorjanov. Zato lahko med njimi najdemo tiste, ki govorijo nepo- sredno o telesnem zdravju kakor tudi one, ki se posvečajo duševni in duhovni blaginji ljudi. Na tem mestu bi težko izpostavila vse knjige, zato naj poudarim le nekatere najpomembnejše med njimi, ki so izhajale v zadnjih letih,in so bralci radi segali po njih.

Redkokatera slovenska knjižna zbirka je naletela na tako topel sprejem kot poljud- ne psihološke knjige akademika dr. Antona Trstenjaka, ki so še vedno aktualne. To priča, da vprašanja in téme,ki se jih je av- tor loteval, nikoli ne zastarajo, saj vsakdo doživi trenutek, ko si mora sam odgovoriti na temeljna vprašanja v življenju in o njem
Pomeni pa tudi,da je avtor o njih razmišljal tako, da so njegove ugotovitve sprejem- ljive za vse ljudi. Dr. Anton Trstenjak se ni pustil zmesti modnim muham psihološke znanosti,ampak nam odkriva prave temelje na katerih bomo lahko gradili take medse- bojne odnose, ki nas bodo bogatili in osre- čevali.Odkriva nam tudi prave vzroke,zakaj smo s svojim ravnanjem drugim večkrat v breme, namesto da bi jim življenje lajšali in lepšali.
V bibliografiji Mohorjeve družbe Celje zasle dimo, da je že leta 1946 izšla prva Trste- njakova knjiga Pastoralna psihologija.Svoje skoraj petdesetletno plodno sodelovanje pa je Trstenjak končal s knjigo Umrješ, da živiš (1993), za katero je dejal: "Smrt je edina stvar, o kateri tudi izkustven znan- stvenik sme pisati brez osebnega izkustva in onkraj izkustva; saj smrt presega vsako osebno izkustvo in vendar je hkrati najva- žnejše osebno dogajanje, ki spremlja vsa- kega človeka vse življenje."
Na istem mestu lahko poudarim tudi knjige Trstenjakovega kolega Viktorja E. Frankla: Kljub vsemu rečem življenju da,1992; Volja do smisla, 1994; Zdravnik in duša, 1994; ter knjige Franklove učenke Elisabeth Lukas: Družina in smisel, 1993; Smiselnice, 1994; Podobe smisla, 1995 in Tudi tvoje trpljenje ima smisel, 2001.
Z vsemi naštetimi avtorji je povezan tudi dr. Jože Ramovš. Tokrat izpostavljam dve knjigi, ki sta naleteli na zelo dober odziv: Sto domačih zdravil za dušo in telo (1), 1994 ter Sto domačih zdravil za dušo in telo (2), 1996.
"Pred vami je knjiga, ki želi pomagati v telesnih stiskah vsakemu, ki zaupa v moč zdravilnih rastlin in drugih domačih zdravil- nih pripomočkov. Pa Bogu se priporočite!" S temi besedami je pater Simon Ašič(1906 - 1992), cistercijan iz Stične, leta 1984 med Slovence pospremil svojo prvo knjigo. V zadnjih petdesetih letih svojega življenja je pomagal tisočem bolnikov. Vsakomur se je posvetil, kot da ni na svetu drugega človeka.Poslušal je in s prepričevalnimi be- sedami svetoval. Pri Mohorjevi je izdal tri knjige svoje "domače lekarne", med pripra- vo četrte pa ga je prehitela smrt. Vse njegove izkušnje o zdravljenju z naravnimi sredstvi so zbrane v knjigi Domača lekarna p.Simona Ašiča (Recepti) 1. del, 1995, ter Domača lekarna p. Simona Ašiča (Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč) 2. del, 1995.
Knjiga Bernharda Häringa, vodilnega sve- tovnega strokovnjaka za etiko in moralko, Videl sem tvoje solze - Knjiga tolažbe za bolnike in njihove spremljevalce, je med slovenskimi bralci naletela na dober izziv. To je bogata knjiga,v kateri Häring ne piše kot ugleden teolog, ampak kot človek,ki je sam v trpljenju izkusil temne meje človeš- kega življenja. Svojo življenjsko zgodbo nam je želel ponuditi kot knjigo tolažbe za bolne in za tiste, ki bolnim lajšajo trpljenje. Posebej se je posvetil vprašanju, kakšen pomen in vlogo ima v težkih trenutkih živ- ljenja naša vera.
"V časih bolezni in ko sem občutil bližino sestre smrti, mi je pomenilo premišljevanje Kristusovega trpljenja in vstajenja dosti več kakor sicer. Mnogo bolje sem se mogel vživeti v trpljenje polno,a vendarle od lju- bezni prekipevajoče Jezusovo srce. Trp- ljenje dobi sprejemljiv smisel samo z vidika vstajenja od mrtvih"(Häring,Videl sem tvoje solze, 1996).

S predstavitvijo knjig, ki jih je Mohorjeva družba Celje namenila človeku v stiski, bi lahko nadaljevali v nedogled. Mohorske knjige so in bodo tudi v prihodnje pripove- dovale vesele in žalostne dogodke iz člo- veškega življenja.
Mohorjeva družba je bila zaradi vrste po- učnih in šolskih knjig nekakšna ljudska univerza, v nasprotju s Slovensko matico, ustanovljeno kmalu po Mohorjevi (1864), ki je izdajala knjige za spodbujanje znano- sti in kulture predvsem za izobražene sloje Lahko rečemo, da je bila Mohorjeva družba nepolitična,s knjigami je dvigala čut za vse lepo in dobro, pospeševala je umetnost v

besedi, sliki in glasbi, omogočala je znan- stvenikom in umetnikom, da so pri njej objavljali spise, ki so sodili med vrhunske dosežke slovenske kulture, hkrati pa je s poljudnimi priročniki dvigala znanje svojih naročnikov.
V zadnjih letih je mohorska knjiga nehala biti znana samo zaprtemu krogu vernikov in to predvsem po zaslugi knjižnih sejmov in tiskovnih konferenc.Vesti o novih izdajah so zdaj običajne na straneh dnevnikov, v radiu in na televiziji.Tudi šolskim knjižnicam mohorske knjige niso več prepovedane ali odsvetovane, kot so bile v svinčenih časih marksistične vzgoje. Zato so brez ovir do- stopne tudi kupcem v knjigarnah.
Veseli nas,da je čedalje bolj vidno tudi so- delovanje članov in prijateljev Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Družinska pratika vsako leto prinaša zapis o življenju in delu KBBI, med avtorji različnih prispev- kov pa so navzoči tudi naši člani. In ne- nazadnje je pri Mohorjevi družbi Celje izdal knjigo Zveni modro - prebliski in svarila tudi naš prijatelj Zvone Modrej.

Alenka Veber

Razstava o Samarijanih

V kulturno-informacijskem centru Mestnega muzeja v Ljubljani so v prvih novembrskih dneh pripravili razstavo Portreti Samarijanov fotografinje Ivane Maksimovič iz Izraela.Na razstavi smo lahko izvedeli marsikaj o tem preganjanem ljudstvu.
Po ocenah zgodovinarjev je to ljudstvo v petem stoletju štelo okrog milijon ljudi,da- nes pa jih je le še 640,bilo pa jih je še manj Kljub številčni majhnosti so vse do danes uspeli ohraniti svojo vero, običaje, kulturo in občutek pripadnosti svojemu rodu.Veseli jih, da imajo vse več otrok, ki se v popol- danski šoli učijo samarijanskega narečja starozavezne hebrejščine.Že vse od staro zaveznih časov -stosedemintrideset rodov - imajo svojega velikega duhovnika. Vse do leta 1624 se je ta služba prenašala iz roda v rod. Ko pa je tistega leta umrl veliki duhovnik, ki ni imel moškega potomca, so pravila spremenili.Na gori Gerisim v Samariji ob svojih praznikih še danes darujejo ovce tako kot v Mojzesovem času. Upoštevajo pa samo pet knjig Postave. Tako so Sa- marijani razvili svojo teologijo, bogoslužje in običaje, ki se precej razlikujejo od ju- dovskih.
Samarijani so potomci nekdanjega Sever- nega kraljestva - Samarije, ki so ga že okrog leta 720 pred Kristusom premagali Sirci. Danes pa živijo v izraelskem Holonu in v Nablusu, ki je pod palestinsko upravo. K sobotni molitvi,ki se začenja v petek po- poldne,se zbirajo v sinagogi v samarijanski četrti v Holonu, odeti v dolga praznična oblačila in bela pokrivala. Vse to smo lahko izvedeli na razstavi.
Kristjani pa smo lahko prav enemu izmed njih hvaležni za čudovit evangeljski zgled solidarnosti do človeka v stiski in ljubezni do bližnjega.

Jože R.

Celovec ni ravno veliko mesto, a vseeno dovolj veliko, da se zgubiš, če ga obiščeš prvič. Kar nekaj avtobusov, ki smo jim sle- dili, se je ustavilo v bližini cerkve svetega Egidija, v prepričanju, da je to stolnica. Ko smo si ogledali cerkev,je po opravkih prišel tudi novi krško-celovški škof Schwartz, se rokoval z najbližjimi romarji in nas v priu- čeni slovenščini povabil, naj se pridružimo slovesnosti v stolnici. Ob tem se je v nas oglasil opozorilni zvonček in kaj kmalu nam je postalo jasno, da smo bili zapeljani pre- cej daleč od kraja,kamor bi morali prispeti.
Zmaj pred mestno hišo je tisto popoldne bolj sameval in tudi tisti redki Celovčani, ki so bili na ulicah, nam niso kaj prida poma- gali, saj niso vedeli ali pa niso hoteli vedeti za stolnico.Na srečo sta nam pot prekrižali dve redovnici in nas pospremili do stolnice svetega Petra in Pavla, mene pa do vhoda kjer sem lahko s svojim težkim invalidskim vozičkom brez večjih težav prišel v prepol- no cerkev ter se pridružil pesmi in molitvi v slovenskem jeziku. Ta po besedah sloven- skega koroškega duhovnika že dolgo ni domovala v tem domu koroških vernikov.
Bogoslužje, ki ga je ob somaševanju slo- venskih škofov v slovenščini vodil celovški škof, je samo po sebi vse ljudi dobre volje nagovarjalo k spoznanju, kako zelo potre- bno je, da se v tem svetu, polnem samo- všečnega napuha, potrudimo in naučimo razumeti in govoriti jezik bližnjega in hkrati v Slomškovem duhu ostanemo zvesti Bogu in svojemu narodu. Med romarji je bilo tudi precej invalidov, čeprav sem bil edini na vozičku. To omenjam zato, ker me je do- mači koroški duhovnik,ki mi je pomagal čez prag stolnice, ogovoril z vprašanjem, če sem sam, ali pa smo invalidi morda prišli s svojim "busom". Spontano vprašanje, ki bi morda kdaj lahko spočelo kakšno zamisel ali celo dejanje...
Po maši sem se pri stranskih vratih zaple- tel v pogovor s časnikarjem koroškega ka- toliškega lista, ki je opozoril na spominsko ploščo pri teh vratih,posvečeno pogumnim možem in ženam, ki so v 20. stoletju umrli mučeniške smrti, kot je zapisano v latin- skem, nemškem in slovenskem jeziku. Na njej so pretežno slovenska imena,vsi pa so žrtve nacistične strahovlade.Ta previdnost in nedorečenost v napisu kažeta, kako ob- čutljiva je preteklost in kako dolge sence in globoke brazgotine puščajo za seboj vladavine strahovlade,ne glede na simbole ki jih uporabljajo, in kako težka je pot do kesanja.
Druženje s Korošci ob pogači in vinu po bogoslužju pred stolnico se je nenadejano podaljšalo, tako da smo šele v mraku prišli k materi vseh slovenskih cerkva - h Gospe Sveti. Zaradi naliva in dežja pa sem ostal kar v avtu. Tako je želja, da bi poromal h Gospe Sveti in videl vojvodski prestol, ostala še naprej ne povsem uresničena. Razlog več, da rečem-nasvidenje Koroška!

Jože Raduha

Kraljica venca rožnega

Marija je naša mati.Kdo drug nas more ta- ko varovati in skrbeti za nas, kot to zmore ona, ki je ljubezen sama?
Mati zasluži našo pozornost in hvaležnost še posebno takrat,ko je njen praznik.Hkrati se Materi vedno znova zahvalimo za vse zemeljske matere, ne le za tiste, ki so nas nosile pod svojimi srci,temveč tudi za tiste ki so nas imele rade, ki so se z nami vese- lile in tudi jokale; ki so nas spremljale skozi življenje in brez katerih bi bil naš svet bolj pust in prazen. Taka mati je bila in je še, saj ljubezen s smrtjo ne mine,sestra Mihe- langela.
Prepričana sem,da je bila v duhu povezana z vsemi, ki smo se prvo soboto v oktobru odpravili na izlet v Italijo.
S. Mihelangela je bila z nami v naših mislih in molitvah, še posebno, ko smo se ustavili ob njenem grobu v Gorici, kjer smo se s hvaležnostjo Bogu spomnili njenega skrb- nega in čutečega delovanja med nami.
Pot nas je nato vodila na Doberdob, kjer nas je pričakal dobrodušni in nasmejani g. Ambrož Kodelja, tamkajšnji župnik. V žup- nijski cerkvi sv. Martina smo se zbrali ob oltarju Gospodove daritve, pri kateri smo se Bogu zahvalili za dar prijateljstva med nami. Po maši je sledila pogostitev na žup- nijskem vrtu. Bog povrni vsem doberdob- skim gospodinjam, pa tudi našim Marijinim sestram za njihovo dobroto, tokrat v obliki slastne pojedine. Veliko časa smo imeli za sproščen pogovor. Tako lepo se je srečati z ljudmi, ki so ti že včasih veliko pomenili, a jih sedaj ne srečuješ več prav pogosto, ker je pač Božja volja drugačna od naših želja in načrtov.
G. Kodelja se nam je pridružil na poti v Redipuglio (slovensko Sredi polja) in se izkazal za izvrstnega turističnega vodiča. Najprej smo obiskali pokopališče avstro- ogrskih vojakov iz 1. svetovne vojne. Med njimi so pokopani tudi slovenski vojaki. Nato smo se peljali še na vrh pokopališča italijanskih vojakov (velikanske stopnice). Mnogi Slovenci še vedno mislijo, da pod ogromnimi stopnicami počivajo tudi sloven ski vojaki, kar pa ni res, saj oni niso bili na strani "zmagovalcev".Na vrhu italijanskega pokopališča sta kapela Žalostne Matere Božje (Pieta) in muzejska zbirka 1.svetov- ne vojne.
Vso pot nas je povezovala molitev rožnega venca. Kjerkoli smo se ustavili, smo zmolili "eno desetko" in zapeli Marijino pesem. Nazadnje smo se z avtobusom povzpeli še na Vejno, kjer se nam je razgrnil čudovit pogled na tržaški zaliv. Pod nami je bila ladjedelnica v Tržiču (it. Monfalcone). Tja gor pa nismo šli zaradi prekrasnega razgle- da na morje, temveč zato, da smo obiskali novo romarsko svetišče - cerkev, ki je posvečena Fatimski Mariji. Moj prvi vtis ob pogledu na cerkev:ogromno betona in ma- lo izvirnosti. Sicer sta pa Mati in usmiljeni Jezus (ima svoj oltar) sama po sebi tako izvirna in ustvarjalna,da jima hlad in trdota betona ne moreta "do živega".
Tihi večer lega na vas ... Utrujeni, a v srcu bogati in močni, smo se vrnili domov. Poslovili smo se drug od drugega z obljubo zvestobe v molitveni povezanosti in med- sebojnem prijateljstvu. Bogu hvala za tako lep in prijazen dan, ki je bil resnično s son- cem obsijan.

Alenka O.

Vzorno lepo vedenje

Naš prijatelj Marko Marinko je že nekaj let župnik dveh župnij. Vendar vseeno ne o- pusti svoje dobrote in skrbi do starejših in bolnikov. Ob srečanju, ki ga priredi za sta- rejše, povabi tudi nekaj gostov. Tako mi je bilo dano doživeti tudi prelepo srečanje starejših v župniji Veliki Gaber.
Gospod Marko je v razgovoru potožil, da je v šestih krajih prosil,da bi dobil duhovnika, ki bi daroval sveto mašo za to priložnost, a ni mogel dobiti nikogar. Pač, dokaz, kako zelo so duhovniki obremenjeni, ali z drugo besedo,kako vas, duhovnike, mnogi potre- bujemo. Toda Marko pač ni odnehal. Kar sam je vodil srečanje ostarelih, invalidov in bolnikov. Sicer pa,lepših misli za jesen živ- ljenja,za darovanje svojih vsakdanjih križev za mnoge potrebe Cerkve, bi nam verjetno ne mogel podati noben drug. G. Marko je že od prvih let bogoslovja vsak prosti čas daroval trpečim v Prijateljstvu bolnikov in invalidov.
Naj povem, da sem se ob tej sveti maši posebej začudila vzorno lepemu vedenju ministrantov.Tako tiha zbranost ministran- tov nehote podpira tudi besede duhovnika Med sveto mašo so mnogi prejeli zakrament svetega maziljenja,kar je bilo ponoven do- kaz, kako zaželeno in potrebno je srečanje starejših.
Po maši je seveda sledila pogostitev v veroučni učilnici. Poleg dobrot nas je še posebno povezovala pesem, ki jo je mlad fant spremljal s harmoniko. Kolikor lepote, toliko hvaležnosti je kipelo iz ostarelih grl tudi v pesmi k Bogu. Pesem hvaležnosti v srcih pa naj ne utihne do prihodnjega leta, ko se, upajmo, spet srečamo in obnovimo svoja prijateljstva!

Angelca

Prijateljsko SREČAnje na Raki

V besedi srečanje se skriva beseda "sreča" Sreče v srečanju smo bili deležni družba prijateljev tudi 9.septembra na Raki, kamor sta nas povabila naša dolgoletna prijatelja in gostitelja,Jože in Marica Domitrovič. Da, povabila in nas s svojimi pomočniki tudi osrečila: s prisrčnim sprejemom, z bogato postrežbo, predvsem pa seveda z možno- stjo srečanja in s tem doživetja sreče.
Pričeli smo,kot vedno,seveda s sveto mašo ki jo je ta dan daroval g. Jože Štupnikar. Vsi bralci in bralke smo ga lahko pobliže spoznali v prejšnji številki Prijatelja.Navzo- či smo se še enkrat lahko prepričali o nje- govem posebnem čutu ter skrbi za bolne in trpeče. V svojem nagovoru je nanizal veliko bogatih misli,ki nas krepijo tudi tedaj ko se srečanje konča, kajti sreča se kaj rada spremeni v osamljenost.
Žal pa je g. Jožeta dolžnost klicala drugam in ni mogel biti z nami še "pod šotorom". Pridružila pa sta se nam domači župnik in naš dolgoletni prijatelj Boštjan Modic, on seveda s svojo kitaro. Tako je kljub neko- liko kislemu vremenu veselo donela pesem iz mnogih, ne le mladih grl,pa tudi src! Če- prav z malo tresočim se glasom...
Da,starejši! Slovenski pregovor pravi:"Lepo je biti mlad". Ob dobroti mladih je tudi živ- ljenjska jesen še lahko lepa,če jo olepšata dobrota in razumevanje mladih. To je po- novno pokazalo naše srečanje na Raki.
Prisrčna hvala Domitrovičevi družini in nje- nim pomočnikom,vsem mladim in malo manj mladim! Bog povrni vsem za vso dobroto! Bogu hvala za vse, Bogu hvala za vas, ki starejše sprejemate v svojo sredino!

Angelca

Veselo srečanje

V župniji Šentjakob ob Savi povabimo naše starejše, bolne in invalidne na srečanje dvakrat letno. Prvič poskrbijo zanje sestre usmiljenke,drugič pa sodelavci Karitas. Va- bimo jih osebno -z vabili. Člani Karitas smo vedno na voljo tudi glede prevozov.
Pri mašni daritvi je bila prilika za spoved in bolniško maziljenje. Gospod župnik je vsem prijazno razložil pomen maziljenja. Po bo- goslužju smo naše varovance pospremili v kulturni dom ter jih udobno namestili in skromno pogostili.Da bi bilo srečanje prije- tnejše, smo naprosili pevke iz Domžal, naj nam pridejo zapet. Z veseljem so se od- zvale. Prisrčnosti voditeljice pevk, ki nam je pričarala kopico šal, smo se nasmejali do solz. Dobra volja nam je dajala pogum, da smo vsi prepevali s pevkami.
Drobna darilca sta prejela najstarejši in najstarejša med udeleženci. Komaj smo ju našli, saj nihče ni hotel biti najstarejši.
Lepo nam je bilo pri srcu, ko smo se raz- hajali z veselimi obrazi. Vsaj za trenutek, upamo, so naši varovanci pozabili na svoje vsakdanje tegobe.

Župnijska Karitas Šentjakob ob Savi

Duhovna pomlad za jesen življenja

Poročila o srečanju starejših iz naše žup- nije ni Prijatelj še nikoli prinesel. Sedaj pa, upajmo, se odpira duhovna pomlad tudi za tiste, ki stopamo, ali smo že globoko v "jeseni življenja".
V našo župnijo Višnja Gora je prišel po le- tih sicer mlad gospod župnik, toda po dob- roti bolnikom in ostarelim že "stari prijatelj" - gospod Boštjan Modic.
V svojem prvem srečanju z nami je izrekel nepozabne besede:"Rad bi bil dober župnik med vami". Da te svoje besede želi uresni- čevati,je takoj pokazal tudi s svojim delom Že po nekaj tednih bivanja v novi župniji je s pomočjo sodelavcev - župnijskega sveta - organiziral srečanje starejših in onemoglih. Povabil je tudi gosta, gospoda Andreja Pozniča, ki nam je med mašo lepo prikazal vrednost življenja v odpovedi in darovanju za mnoge potrebe Cerkve, prav tako pa za mnoge potrebe trpečih v okolici Ker je bilo to srečanje v naši župniji novost se ga žal "niso upali" udeležiti nekateri, ki bi jim to srečanje lahko bilo še posebno v duhovno oporo. Upajmo na še večji obisk ob naslednjem srečanju.
Po maši se je srečanje nadaljevalo na veli- kem župnijskem dvorišču,ki je sicer pokrito a strehe ta dan nismo potrebovali. Mize so bile kar prebogato obložene z raznimi dob- rotami, tudi dobre kapljice ni manjkalo, kar vse je bilo dokaz, da so dobre gospodinje željo župnika Boštjana sprejele res z vese- ljem in kar tekmovale,kaj bo boljšega in le- pšega na mizah ob tem prelepem srečanju.
Vse srečanje,tako sveto mašo kot zakusko po maši, so izredno lepo obogatili mladi pevci iz Jesenic, prijatelji g. Boštjana, ki je bil eno leto med njimi kaplan, pa si je v tem kratkem času pridobil srca mnogih. S tem srečanjem pa se je že dobro usidral tudi pri nas. Prosili bomo, da bi dobri Bog blagoslovljal vse njegovo duhovniško delo med nami, še posebno delo med mladimi.

Angelca

Najstarejši in najmlajši ostareli

Srečanje ostarelih,bolnih in invalidov v Rovtah

Zadnjo avgustovsko nedeljo je župnijska Karitas Rovte v župniji že sedmič pripravila srečanje za ostarele, bolne in invalide. Na lepo sončno nedeljo smo se zbrali v farni cerkvi nadangela Mihaela od najstarejših do najmlajših ostarelih, bolnih in invalidov. Pripeljali smo tudi naše farane iz treh do- mov iz Logatca.Sveto mašo je vodil bolniški župnik Miro Šlibar,somaševal pa je eden od starost slovenskih duhovnikov Stanislav Kapš, ki je naslednji dan praznoval svoj oseminosemdeseti rojsti dan. Člani župnij- ske Karitas smo oblikovali sveto mašo, s pesmimi pa jo je obogatil mešani pevski zbor ob spremljavi mladih inštrumentalistov V pridigi nas je gospod Miro opogumljal na poti trpljenja in bolezni ter nam iz svojih izkušenj delovanja v bolnišnici povedal bis- tvo trpljenja v bolezni ter želje po zdravju; tako duhovnem kot telesnem. Po pridigi je sledilo bolniško maziljenje.
Po maši so bili vsi navzoči povabljeni v prizidek župnišča, kjer smo člani Karitas s pomočjo drugih faranov pripravili skromno pogostitev. Mnogi so se prav na ta dan po dolgem času zopet srečali in so lahko obu- jali spomine ter prisluhnili petju mešanega cerkvenega pevskega zbora. Piko na i pa sta dodala še Miro in Stanko s svojimi ša- ljivimi spodbudnimi besedami.
Člani župnijske Karitas smo se s tem, da smo pripravili srečanje in polepšali dan na- šim bolnim, ostarelim in invalidom, še te- sneje povezali med seboj. Razšli smo se v upanju, da se prihodnje leto zopet vidimo. Hvala vsem, ki ste nam pomagali!

Rezka Kavčič

Kljub dežju

Srečanje starejših v Štangi

Minila je še ena 'navadna' nedelja. Pa ven- dar ni bila čisto navadna, saj je prav na to nedeljo prišla v našo deželo jesen. Za fa- rane Štange in Janč je bilo še posebej slo- vesno. Članice Karitas Štanga - Janče so organizirale srečanje farank in faranov, ki so v jeseni svojega življenja. Njim so se pridružili tudi nekateri invalidi.
Najprej so se udeležili svete maše, ki jo je letos vodil urednik Prijatelja. Mašo je s pe- tjem obogatil domači cerkveni pevski zbor. V nagovoru nas je mašnik spodbujal k le- pim družinskim odnosom, ki se še posebej kažejo v spoštovanju starejših, in pomoči, po drugi strani pa v prizanesljivosti starej- ših do mladih,ki še nimajo toliko življenjskih izkušenj in spoznanj.
Nekateri starejši so zaradi bolezni, starosti ali pa oddaljenosti od cerkve zelo redko pri mašni daritvi. Na ta dan pa se potrudijo sami in njihovi domači.Zaradi dežja je mar- sikdo ostal doma, pa vseeno se nas je po maši v mežnariji zbralo vsaj petdeset. V prijetnih prostorih nekdanje mežnarije so članice Karitas pripravile pogostitev in kmalu je bilo kljub dežju zunaj zelo živahno Večina se ni videla od lanskega srečanja, nekateri pa so se videli po dolgih letih. Imeli so si veliko povedati in kar prehitro so pričeli prihajati domači, da jih odpeljejo domov.
Veselje in zadovoljstvo je pregnalo turob- nost jesenskega vremena. Ob odhodu so vsi v en glas zagotavljali, da se naslednje leto spet snidemo v mežnariji,če bo le Bog dal toliko zdravja in moči.

Romana Doles-Čož

Testament

V domu onemoglih živim že kar nekaj časa. Ker nisem bil poročen, sem ostal sam in ko mi je zdravje popuščalo, sem pristal v do- mu.Imel pa sem srečo,da sem v sobo dobil zelo prijaznega in veselega gospoda. Tako mi je bilo res lepo,a kaj,ko je po dveh letih umrl.Zelo ga pogrešam.Rad bi vam povedal njegovo zgodbo.
Bil je poročen, a na žalost z ženo nista imela otrok. Ko mu je umrla,je prišel v dom upokojencev. Imel je sorodnike, ki so ga redno obiskovali. Imel sem občutek, da kar tekmujejo, kdo bo večkrat pri njem. Med pogovorom mi je zaupal, da ima veliko pri- hrankov,ker sta imela z ženo dobro službo.
"Kaj pa, če niso obiski sorodnikov povezani s tvojo zapuščino?" sem mu rekel. "Oh, to pa ne bi rekel, sicer pa tega ne bom nikoli vedel," mi je odvrnil.
"S tvojim dovoljenjem bi jaz tvojim obisko- valcem malo namignil, da si že naredil tes- tament in vse daroval v dobre namene, na primer za lačne otroke v misijonih." Sprejel je moj predlog. Res je kmalu prišla prilož- nost, da sem bil sam z enim od sorodnikov in sem v pogovoru omenil, kako je njihov stric usmiljen, da je v oporoki vse daroval v dobre namene. Seveda so to hitro pove- dali drug drugemu in obiskov je bilo konec. Samo še mladoletni nečak je prihajal. Tudi njemu sem povedal glede zapuščine, on pa je dejal: "To je pa zelo lepo od njega.Moja mama bi rekla, da pred Boga ne bo prišel praznih rok. Veste, jaz imam strica rad. Je brat mojega pokojnega očeta. Z njim se lahko vse pogovorim in dobim kakšen do- ber nasvet. Praktično mi nadomešča očeta in mislim, da je tudi moj oče, če naju vidi, s tem zadovoljen."
Potem je prišla je ura, da je moj prijatelj resno zbolel in res napravil testament. Vse je zapustil svojemu nečaku s pripombo,naj on po svoji presoji in vesti sam kaj daruje za lačne. Tudi name ni pozabil, saj mi je zapustil televizor. Njegov nečak pa še ve- dno občasno pride na obisk tudi k meni in vedno si imava veliko povedati.

Žiga

Slava Bogu

Delo in vsakodnevne skrbi nam velikokrat ne dopuščajo, da bi uresničili tisto,k čemer nas nagovarja notranji glas in želja po ustvarjanju nečesa novega, izvirnega in svojstvenega.
Morda bomo v dneh zadnjega meseca v letu le našli nekaj časa in si s svojo ustvar jalnostjo in domišljijo obogatili praznike. V zimskih večerih adventa se poskušajmo kdaj odpovedati gledanju televizije in sku- paj z domačimi ali prijatelji preživeti čas, ki ga bo poleg pogovora in toplega čaja po- vezovalo in bogatilo raznoliko ustvarjalno delo. Izkušnje, ki se delijo, vodijo k lepemu uspehu in zadovoljstvu.
Tokrat vam bi rada predstavila izdelovanje okraskov za božično drevo.
Želim, da vam pri ustvarjanju prsti čim bolj urno tekó,da boste lepo in bogato preživeli adventni čas, v skrivnostni luči božične noči pa notranjega zadovoljstva in milosti, katere sadovi bodo vidni v Gospodovem letu 2002.

Tina Rot

Angelček

Vrh trupa namažemo z lepilom in nanj pri- trdimo primerno veliko kroglico iz plastelina ali gline. Ko je glavica pritrjena, jo na vrh- njem delu premažemo z lepilom in pomoči- mo v kašo, nato pritrdimo zanko iz žice za obešanje.Žico z obema koncema porinemo v glavico iz plastelina ali gline, da nastane zanka za nitko. Nato prilepimo še krilca in roke.
Angelčke zložimo na papir in pustimo dan ali dva,da se lepilo posuši. Če imamo barvo v razpršilu (sprej), jo nanesemo s tem. To delamo zunaj na podloženem papirju.Lahko pa jih pobarvamo s čopičem in obesimo,da se posušijo.

Pentlja

Odrežemo dve različni velikosti krep papir- ja:večjo in manjšo.Položimo eno vrh druge in v sredini povežemo z darilnim trakom. Pentlje so lahko eno ali večbarvne Pustimo daljše trakove, da jih bomo lahko privezali na veje božičnega drevesa. Ko pentlje pri- vežemo, trakov ne odrežemo, temveč po- svedramo s škarjami.

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(6)

"Čakam vprašanje," je v hipu zopet mirno ponovila profesorica. "Sedite; čakam vpra- šanje."
"Kaj ste rekli? Da smo vsi razen Franje be- daki? Jaz tudi?" se je prva oglasila Sandra, izraz na njenem obrazu pa je bil nekje na sredi med smehom, osuplostjo in ogorče- njem.
"Tega ti nisem rekla; včasih si pa tudi. Be- dak je gotovo vsak, ki se vznemirja zaradi izjav bedakov," je sledil odgovor.
Menči si ni upala ničesar reči,saj si je nas- ploh zelo redko vpričo vsega razreda upala kaj vprašati. Ni ji šel v račun takšen "nizek nivo" profesorice, ki jo je kljub odporu do telovadbe imela rada in jo je tudi spošto- vala. "Bedak pa že ne bi smela reči," si je mislila. "Bedak,norec, idiot, debil, kreten... to so vendar psovke, ki si jih v prepiru mečemo v obraz, ampak tega se ne sme." Pogledala je Franjo, ki je 'zakuhala' vso zadevo, kaj bo ona rekla. In res - Franja je čisto mirno dejala: "Imate prav," ter se usedla.
"Kako prav," je eksplodirala Katjuša, "ne dovolim,da mi kdo kar tako reče bedak, pa tudi če je profesor. Saj smo res bedaki, da smo vas povabili. Vi raje učite telovadbo in ne moralizirajte."
"Opla, Katjuša! Ne pozabi, da je ta hip ra- zredna ura in ne telovadba. Poleg tega ne moreš ti sama odločati v imenu vseh ter me spoditi. Malce prehitra si... Lahko pa vsi glasujete o tem, da prekinemo debato na to temo,se pogovarjamo o čem drugem ali pa da me razglasite za nezaželeno ose- bo in me spodite.To bi pomenilo tudi,da se to vam prisežem, tudi pri telovadbi nikoli več ne bom vtikala v vaše medsebojne odnose. Kar glasujte; kdo pa je predsednik razredne skupnosti?" je čisto mirno odvr- nila profesorica.
"Ne, to pa ne," so skoraj hkrati protestirali fantje. "Ženske so pač občutljive na vsako besedo."
"Kot da vi niste," je takoj reagirala Katjuša "Ampak noben profesor pri pouku ne bi smel reči,da smo bedaki. Če se prijateljsko pogovarjamo, to že, ne pa pri pouku."
"Ali bi me malo poslušali?" je v grozeči pre- pir med fanti in dekleti posegla profesorica "Bedaki sem rekla zato,ker vas imam rada; da bi me razumeli. Bedak je vsak človek, ki se vznemirja zaradi stvari, na katere nima prav nobenega vpliva.Ste za kratko pavzo za malo telovadbe?" Seveda so bili vsi za.
Profesorica je nadaljevala: "Vsi vstanite, stopite iz klopi, ob steno, okrog in okrog razreda; tudi sem spredaj. Glejmo drug drugega! Sedaj pa globok vdih, zadrži dih, drži, drži, izdih, pavza,ne vdihni! Še enkrat globok vdih, zadrži dih, drži,drži, izdih, pa- vza, ne vdihni! Dihajte v tem ritmu! Sedaj pa počep, vstani, počep, vstani. Dihajte tako kot prej: vdih, zadrži dih, drži, drži, izdih, pavza, globok vdih. Dihajte tako. Sedaj se pa vsak obrni za stoosemdeset stopinj,tako da gleda proti steni,korak na- zaj do klopi, dihajte v ritmu, pazi, počep, tako kot za start pri sprintu, pripravljeni, vdih, zdaj, skoči, zaleti se z glavo v zid!"
Nekateri fantje so vzeli tako zares, da je kar zabobnelo in se je zaslišalo: "Au,au...." Vendar je njihovo stokanje preglasil smeh in pravo krohotanje.
Profesorica je zavpila: "Mir! Ni še konec vaje. Ostanite pri miru! Dihajte v ritmu, po dva in dva se obrnita drug proti drugemu! Počep, tako kot za start pri sprintu, pri- pravljeni, dihaj v ritmu, vdih, zdaj, zaleti se z glavo v glavo."
Nastala je splošna zmeda, v glavnem pa se je vse smejalo. Franja, ki je sicer prvič počepnila, potem pa je kar sedla na tla in tam čakala konec "teh traparij", je mirno vprašala: "Gospa profesorica, saj ponavadi z nami telovadite,zakaj ste pa tokrat samo komandirali in se niste zaleteli z glavo v zid?"
"Ker nisem bedak...," je kar najbolj nedolž- no in počasi odgovorila profesorica. "Bo dovolj telovadbe; bi se zopet malo pogo- varjali?" je še vprašala.
Počasi so se posedli; nekateri kar na klopi. Profesorica je medtem vzela kredo in na tablo napisala:

SKLEP št.1: Nimamo vpliva na izjave drugih ljudi.
SKLEP št.2: Vznemirjanje zaradi stvari (iz- jav),na katere nimamo vpliva =zaletavanje z glavo v zid.
SKLEP št.3: ZID se ne bo premaknil,GLAVA pa bo bolela.
Pripis: Javno se opravičujem zaradi upora- be besede BEDAK. Vi niste bedaki, pač pa se počasi učite.

Nekateri so si celo zapisali te sklepe, če- prav je Sandra takoj komentirala: "To pa ja vsak ve..."
Profesorica je nadaljevala pogovor: "Kat- juša, nekaj me zanima. Prejle si rekla, da profesor pri pouku ne bi smel nikomur reči bedak;tako,če se prijateljsko pogovarjamo pa lahko. Najbrž misliš v odmoru ali popol- dne?"
"Prijatelju menda že smeš reči tudi kakšno takšno besedo," se je branila Katjuša.
"Kaj pa drugi pravite," je profesorica vpra- šala razred."Se strinjate,da smeš prijatelju reči bedak?"
"Seveda lahko." "Ne,ne smeš!" "Odvisno, v kakšnih okoliščinah..." "Nekaterim se lahko reče, drugim pa ne. Odvisno od tega, koli- ko je kdo občutljiv," so deževali odgovori.
Končno se je opogumila tudi Menči:"Gospa profesorica, čisto na začetku ste rekli, da je bedak tisti, ki se vznemirja zaradi izjav bedakov ali bedakinj. Glede zaletavanja z glavo v zid se čisto strinjam. Mislim,da ste hoteli reči, da so nekateri ljudje, ki nepre- mišljeno govorijo in zaničujejo druge, res bedaki."
"O, ne samo bedaki, tudi hudobneži," je nekam otožno dejala profesorica. Potem se je očitno nečesa domislila in vprašala: "Vam smem povedati neko šalo, ali bi spet naredili pavzo?"
"Raje šalo, mene še zdaj boli glava," so se vsi že vnaprej nasmejali.
"Dobro, čeprav je čisto preprosta in stara šala. Nekateri jo pripisujejo policajem, am- pak ni rečeno, da je bil ravno policaj. Pride k zdravniku in stoka,da ga vse boli, česar- koli na telesu se dotakne. In res, vpričo zdravnika se s prstom dotakne nosu in za- stoka: 'Boli.' Dotakne se čela, druge roke, kolena, celo trebuha, ki je sicer mehak, in vsakič zastoka: 'Boli, boli... Vse me boli.' Zdravnik ga opazuje in se nasmeji: 'Po moje imate zlomljen prst, ker ste nekoga preveč udarili.'"
Večina je prvič slišala to šalo in se je od srca nasmejala.
Profesorica se ni smejala, ker se dobri ša- ljivci nikoli ne smejejo,ampak je pripomnila: "Vi ste pa res še čisto nepokvarjeni,ker se smejete sami sebi."
"Kaj že spet? Boste rekli,da je že dva proti nič za vas," je vzkipela Katjuša.
"Ne, to je bila samo vratnica,ni bil gol. Os- taja ena nič," jo je mirila profesorica. "Gre pa za to, da vsak od nas velikokrat stoka ravno tako kot človek z zlomljenim prstom. Prst je treba pozdraviti; sebe je treba utrditi! Potem lahko ljudje govorijo kar koli; naj te kritizirajo, naj te opravljajo, naj te hvalijo, čisto vseeno je, to ne vpliva nate. Mirno živiš in se ne vznemirjaš zaradi izjav ljudi, še najmanj zaradi bedakov ali hudob- nežev."
"Če te kdo pohvali, je pa ja dobro..." je bila začudena Sandra. "Jaz že imam rada, če me kdo pohvali; doma in v šoli."
"Saj si lepa, čeprav nisi preveč pametna," se je takoj zaslišal fantovski glas iz ozadja Sandri so si upali vse reči. Vedno in tudi tokrat se je sicer ujezila, a obenem ni mogla skriti, kako ji ugaja, če je v središču pozornosti. "Dajte mir, če se pogovarjam. Ampak, čisto res, gospa profesorica, ali vi ne vidite radi,da vas kdo pohvali? Tale ura je 'super' in jaz vas pohvalim."
Profesorica se je tokrat od srca nasmejala: "Hvala lepa,Sandra! Vendar vseeno mislim, da se s pohvalami naredi več škode kot koristi. Vsaj običajno. Enega pohvališ in ga kvariš,zraven je pa še deset drugih užalje- nih."
"Pa ne mi; mi smo utrjeni, saj smo se zale- teli z glavo v zid. Mi vse prenesemo, tudi pohvalo," so se junačili fantje.
"E-n-a proti e-n-a; gol," se je zaslišal Fra- njin glas.
"Prav, ampak igra se nadaljuje,še ni konec tekme," se je strinjala profesorica.

V. S. (se nadaljuje)

Pred meseci smo po elektronski pošti prejeli sporočilo o hudi bolezni voditelja nemškega Bratstva, ki smo ga nekateri osebno spo- znali leta 2000 ob mednarodnem kongresu Krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov ki ga je on pripravljal. Jeseni letos pa smo zvedeli,da je bila bolezen močnejša.S spo- štovanjem in hvaležnostjo se ga spomnimo tudi v Prijatelju s prevodom iz spominskega članka v reviji Steh und Geh (Vstani in hodi!)

Posmrtnica

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov v Nemčiji žaluje in se v veliki hvaležnosti spominja svojega dolgoletnega glavnega odgovornega, Haralda Starka, ki je po dolgi in neozdravljivi bolezni, ki so jo spre- mljale velike bolečine, 3. septembra 2001 odšel na svojo zadnjo pot. Veliko ljudi ga je 7. septembra 2001, prav na njegov 65. rojstni dan, pospremilo h grobu na pavlin- skem pokopališču v Trierju ter se udeležilo pogrebne maše ob slovesu.
Kljub težki invalidnosti in bolezni kakor tudi udarcem usode,ki običajno povzročijo obup je Harald stopil na novo pot, ki mu jo je pokazal Bog. Ta pot ga je navduševala ter izpolnjevala njegovo nadaljnje življenje. Po osebnem srečanju s Käthe Hoffmann, ki je leta 1957 priklicala v življenje nemško Bra- tstvo, ga je to gibanje tako navdušilo, da se je delu v njem posvetil tako, kot pove njegovo ime (Močan).
Ko je bilo jasno, da prejšnji odgovorni svo- jega dela kot glavni odgovorni nemškega Bratstva ne bo mogel več opravljati,je leta 1992 odgovornost sprejel Harald Stark. Od takrat naprej je iz Trierja,kjer je imel svojo pisarno, vodil Bratstvo v vsej Nemčiji. Pri tem ga je finančno podpirala trierska ško- fija. Harald ni izpustil nobene priložnosti za srečanja, tudi takšna, ki so bila namenjena zbiranju denarja za Bratstvo po vseh ško- fijah v Nemčiji, kajti leta 1992, ko je svoje delo prevzel, je bil postavljen pred veliko goro dolgov. Iz Trierja so izhajale mnoge spodbude in stiki s posameznimi skupinami Bratstva v Nemčiji, z mnogimi evropskim in izvenevropskimi Bratstvi ter z mednarodno ekipo v Bahii (Brazilija). Vsi ti stiki so bili namreč v letih pred njegovim nastopom močno zrahljani, nekateri pa so kar zamrli. Leta 1994 je organiziral Zvezo podpornih članov nemškega Bratstva. Višek Haraldo- vega dela v Bratstvu je bil organizacija in vodstvo kongresa Mednarodnega Bratstva v Wiesbadnu leta 2000, na katerem je so- delovalo 80 delegatov iz 39 držav.Njegovo delo in prizadevanje za nas vse pomeni obveznost, da v okviru Bratstva nadaljuje- mo delo v njegovem duhu.

Hartmut Rüppel, predsednik

Zveze podpornih članov Bratstva Nemčije

prevod: dr. Stanko Gerjolj

Dobro je dobro

Če dovolj verjamemo v dobro, potem bomo bolj pozorni na tiste znake, ki kažejo na to, da se to dobro uresničuje.
Tako krepimo svojo vero v dobro;
tako pripomoremo,da se to dobro tudi zgodi
Če pa k temu lahko pridamo še svoje za- služenje ali pa pokličemo kakšnega ljubez- nivega zavetnika, da nam pomaga, potem gre dobro še lažje.

Največkrat rečemo "ne morem" takrat, ko nas kdo poprosi za drobno uslugo ob ne- pravem času.
Tudi svojemu vrstnemu redu,kdaj pride kaj na vrsto, radi dajemo prednost, in že se nam kar samo izreče: "Ne morem!"
Pa dejansko sploh ne gre za nemoč, pač pa za razvado.

Zakaj ima vsak svoj prav in zakaj ga včasih želimo tako silovito uveljaviti?
Zato,ker so naši zorni koti gledanja različni zato, ker po navadi izhajamo iz lastnih izkušenj,
in zato, ker z uveljavljanjem svojega prav polaskamo lastni samoljubnosti in pomem- bnosti.
Zakaj ne bi včasih žrtvovali in zamolčali svoj prav za ljubi mir?
Zakaj ne bi včasih le prisluhnili in se čudili sogovornikovemu prav?
Naj bo enkrat po njihovo,bomo videli, kako bo. Kadar sem sam s seboj, oživljam pri sebi tiste svoje like, ki mi pomagajo živeti:
Domišljam si,da živim dokaj polno življenje, da doživim marsikaj lepega
in da preveč ne onesrečujem svojih bližnjih
Domišljam si,da sprejemam svojo drugačnost
in da imam za to posebno nalogo, ki jo skušam izpolnjevati.
Domišljam si, da puščam za seboj sporočila
ki tudi drugim pomagajo.
Še vedno iščem smisel in se sprašujem, zakaj je to dobro.
Prepričan sem, da je.

Zvone Modrej

izbor tekstov iz knjige: Zveni modro
(Mohorjeva družba, 2001)

Duhovni prispevek

Z veseljem prejemam vaše pismene obiske Hvala za toliko lepih in spodbudnih misli. Posebno sem hvaležna Ljubici in Tini za voščila ob mojem dvojnem osebnem praz- novanju v minulem poletju.Naj vas Gospod za vse obilno nagradi.
Veseli me tudi novica,da bo prihodnja raz- stava ročnih del KBBI v koprski škofiji.Tako si jo bodo lahko šli ogledat v večjem šte- vilu tudi prijatelji s Primorske; tudi z obale. Moji prispevki bodo kot vedno duhovni. Molitev za blagoslov vsega truda,da bi bilo vse velik podvig za širjenje Božjega kralje- stva.V tem duhu ostanem združena z vami in vas vse toplo pozdravljam.Lepo pozdrav lja tudi nečakinja Marija, ki mi je pomagala pri pisanju.
Draga Cvetka! Katja,ki je v Bratstvu odgo- vorna za razstave, pove, da se večkrat kdo od bolnikov in invalidov čudi, ker dobi pošto za razstavo: "Kaj mi pošiljaš, saj jaz ne morem ničesar več narediti." Kdo drug pa z velikim veseljem sprejme obvestilo o razstavi in povabilo k sodelovanju, čeprav ravno tako ne more več niti pisati, kaj šele kaj izvesti in podobno. Pismo o razstavi je povabilo k sodelovanju in vi ste tako lepo zapisali, da dajete svoj duhovni prispevek - molitev. Hvala tudi za zapisano. Kot se vi razveselite voščil, se vsi, ki sodelujemo pri pripravi razstave, razveselimo takšne spodbude in pomoči. Tudi z zadnjim stav- kom ste tako lepo povabili vse nečake in nečakinje, naj obiščejo svoje bolne ter ostarele tete in strice, da skupaj napravijo še eno lepo dobro delo.

Halo, halo ...

Joj, kako me boli...
Odtipkavam številko na telefonski slušalki. Čakam in čakam. Skoraj si premislim, ko sogovornica le dvigne slušalko: "Hej, haj!"
"Čvekava" o vsem mogočem. Malo o modi, pa o dobrotah naših babic, izletih po Slo- veniji ... Najin sproščen klepet zmoti vre- ščeči glas njene sodelavke. Prediren glas seže celo do mojih ušes: "Joj, kako me boli glava. Imam porazno nizek pritisk. Pa des- no roko imam mrtvo, da komaj pišem. Pa še na računalnik moram delati."
"Groza,samo stokanje!" pomislim. Moja so- govornica ji očitno vneto prikimava, a se z menoj pogovarja naprej.Očitno spada med tiste, ki zna poslušati. Tisti,ki veliko tarna, pač mora imeti koga, da ga posluša.
Pomislim: "Kaj pa jaz? Spadam med tiste, ki znajo 'krasno tarnati', ali med tiste, ki znajo poslušati?" No, predvsem si želim biti povezana s prijatelji. Zato tudi pokličem. Včasih tudi malo potarnam. Poslušam pa tudi. Zlata sredina pač.
Topla luč rojstva našega Odrešenika naj te greje vsak praznični dan,pa tudi v vsem novem letu!

Ljubica

Znamke vseh vrst in odrabljene telefonske kartice

Dragi prijatelji misijonov,iskrena zahvala za vse znamke in telefonske kartice,ki sem jih prejel tekom leta za njihove potrebe. Še vedno se ta akcija nadaljuje, zato se še naprej toplo priporočam vsem tistim, ki bi radi tako pomagali našim skrbnim misijo- narjem.
Ob tej priliki vsem želim blagoslovljene bo- žične praznike in srečno novo leto.Znamke in kartice lahko izročite tudi v Misijonski pisarni - Poljanska 2, 1000 Ljubljana ali pa pošljete na moj naslov: Saksida Franc, ul. Biasoletto 125,34142 TRST-TRIESTE, ITALIJA

Nagradna križanka:

Tokrat vas v križanki sprašujemo po enem od najpomembnejših nazivov osebe na sliki ki je seveda ni treba predstavljati, saj že štiriindvajseto leto vodi Katoliško Cerkev in je gotovo največja živeča moralna avtori- teta na svetu-in naš oče,kot pove že nje- govo najbolj znano ime (papež). Ta naziv boste dobili na obarvanih poljih, če boste črke iste barve brali od zgoraj navzdol; kadar so v isti vrstici,pa od leve na desno, in sicer najprej rumeno (papeška barva), nato pa še modro (Marijina barva).

Nagrade 6/2001:
1. redna zbirka Mohor.družbe za leto 2001
2. videokaseta:Marijina svetišča Evrope in po poti svetega Jakoba
3. kvačkan prtiček
4. kalkulator
5. ročno barvan svilen šal
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)
7. obesek za ključe z znakom KBBI.

Rešitev nagradne križanke št. 5/2001:
V KNJIGI JE VESELJE

Nagrajenci 5/2001:
1. klekljan prtiček: Branka Vrhunec, Fran- kovo naselje 68, 4220 Škofja Loka
2. knjiga "Kako udomačiti bolezen": Janka Vovnik, Ročevnica 58 (Dom), 4290 Tržič
3. kalkulator: Francka Košnik, Jezerska c. 60b, 4000 KRANJ
4. komplet flomastrov:Marija Breznik, Vrhe 1, 2380 Slovenj Gradec
5. več parov nogavic: Ana Pirečnik,Skorno 43a, 3327 Šmartno ob Paki
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič): Igor Burja, Svetčeva pot 6, 1240 Kamnik
7. obesek za ključe z znakom KBBI:Stanka Bevcer, Mala vas 1, 1000 Ljubljana.

PRIJATELJ 2002

Za tujino 20 USD ali 16 EUR.Letalsko poši- ljanje 30 USD. Plačajte s čekom na upravo Prijatelja.

Uprava in uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel. 01/433-94-10, faks 01/230-24-74
Urednik: 01/431-61-15 GSM 041/282-908
Zagotovo nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 12h.

Posamezni naročniki imate priloženo polož- nico; žiro račun imamo nov! Lepo prosimo, da naročnino za leto 2002 čimprej porav- nate. Če le morete, plačajte s položnico pri banki, ker dobimo popolnejše obvestilo. Prosimo vse, ki Prijatelja dobivate zastonj, da se nam do novega leta z nekaj vrsticami oglasite. Križanka

Svetnik na sliki spada med štiri velike za- hodne cerkvene očete. Prepoznamo ga po knjigi in po čebeljem panju oziroma roju. Povejte:

a) sv. Ambrož
b) sv. Albert
c) sv. Avguštin
a) Kot mnogi menihi se je ukvarjal s čebe- larstvom
b) Zelo rad je pridigal o čebelah ter jih da- jal za zgled marljivosti
c) Legenda pravi, da je kot majhen deček lezel po domačem dvorišču in so čebele napravile roj kar na njegovi glavi.
a) Bil je tako priljubljen voditelj cerkvene skupnosti, da so ga vsi klicali: Oče!
b) S svojim delom,zlasti s spisi,je odločilno vplival na razvoj Cerkve in ji postavil trdne temelje
c) Ubranil je Cerkev pred napadalnim krivo verstvom. Tako brani oče svoje otroke.

Pravilni odgovor PP 5/2001: B A A

Vrstni red pred zadnjim krogom pokala Pri- jatelja 2001 je naslednji:
1.-4. mesto (30 točk): Ana Košir,Ljubljana Ivanka Zmrzlikar, Kranj; Milena Manfreda, Most na Soči in Ana Kerin, Šentjernej
5.-6. mesto (26 točk):Ana Pirečnik,Šmart- no ob Paki in Zvezdana Zadnik,Škofja Loka
7. mesto (25 točk): Boris Rejc, Domžale
8.-10. mesto (24 točk): Marija Modrijan, Vrhnika; Marija Hribar in Francka Košnik (Kranj)
11. mesto (20 točk):Stanko Kapš, Vrhnika
12. mesto (19 točk):Tomaž Bric, Dornberk
13. mesto (16 točk):Terezija Lapajne,Idrija
14. mesto (13 točk): Marija Sedovšek, Mozirje
za 6 točk: 15.-23. mesto;za 4 točke: 24.- 26. mesto; za 2 točki: 27.-36. mesto; za 1 točko: 37.-39. mesto.

Odgovore pošljite do 1.januarja na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Življenje brez praznikov je kakor ..., a prazniki so! (luči na ljubljanski ulici)

• Osebni praznik (40 let, Tone Kanc)

• Praznik cerkve

• Praznik Cerkve

Tone Planinšek

Erich Riedel