Dragi prijatelji!

Drobna znamenja. Kako za- nimiva so in koliko povedo ...
Na neki župniji se je zame- njal župnik. To je dogodek in tudi najbolj dobronamerni župljani, celo bolniki in invalidi, priznajo, da z veliko radovednostjo opazujejo novega duho- vnika. Starejši ministrant, ki je tisti teden ministriral, je že po nekaj dneh ugotovil: "Prijazen,toda nezaupljiv in vse bo moralo biti po njegovem..." In kako je to vedel? Vsakič, ko je novemu župniku pred darovanjem razgrnil kor- poral (prtiček) na oltarju in na rob pr- tička postavil stojalo z mašno knjigo, kot se to pač naredi,je gospod popravil prtiček in stojalo. Ministrant je sicer natančno opazoval, kako si gospod vse to postavi - koliko centimetrov od roba - in naslednji dan napravil natančno tako, a ni nič pomagalo. Gospod ga je premaknil malo naprej, pa zopet nazaj na isto mesto in vsak dan se je to po- novilo.Pač del obreda... Majhno,drobno znamenje, toda dovolj za ministranta,ki je znal opazovati. In ni se zmotil. Rekli boste: "Mar naj bi 'poba' pobožno molil, ne pa se šel psihologa..." Naj bo malo za šalo, pa še aktualna bo marsikje v teh poletnih mesecih.
O drobnem znamenju, solzi v kotičku o- česa,ki jo je opazil zdravnik,boste lahko prebrali v tokratnem intervjuju. Nek duhovnik je pred leti tudi opazil drobno znamenje, izrekel pomemben stavek, in Janji Blatnik iz Leskovca pri Krškem se je po dolgih letih hude bolezni in obu- povanja "odprlo nebo..." Nekoliko daljši je ta pogovor, zato pa smo izpustili rubriko: Prizadeti v svojem okolju. Tudi nekaj drugih rubrik je na poletnih počit- nicah in v Prijateljevo čakalnico je šlo kar nekaj člankov.
Posebej povabim, da ob peti obletnici smrti preberete nekaj misli sestre Mi- helangele Maraž. Malokdo je znal tako opaziti drobna znamenja in zaznati bo- lečino sočloveka kot ta Marijina bolniš- ka sestra, katere življenje se je mnogo prezgodaj izteklo. O drobnih znamenjih pri pogovarjanju boste tudi lahko pre- brali in to izpod peresa čisto zaresne psihologinje. Bog daj,da bi bila tudi tale številka Prijatelja drobno, a čudovito znamenje - znamenje pozornosti, na- klonjenosti, upanja ter pripravljenosti na dober pogovor z Bogom in ljudmi. In hvala, da ste Prijatelja vzeli v roke! Preberite ga in dajte še drugim.

Vlado Bizant, urednik

spredaj:
narodna noša na vozičku - Starmanova mama in Stane Žagar (Medvode), foto Vlado Bizant
zadaj: Angela Medved in deklici, ki jo opazujeta; foto Tone Planinšek

Avgust

Bog - gospodar življenja.

Da bi odločitve zakonodajalcev in ljudi, ki so odgovorni za svoj narod, vedno usmerjala zavest, da je samo Bog go- spodar človeškega življenja. Da bi globoka evangeljska duhovnost kontemplativnega življenja poživljala Cerkev na Kitajskem tudi s približeva- njem velikim kitajskim tradicijam. Da bi se z Marijo znali veseliti zemeljske ga življenja in z njeno pomočjo dosegli večno življenje.

September

Ideal za mlade.

Da bi mladi ljudje tretjega tisočletja odkrili svetal ideal, ki bi dajal smisel in vrednost njihovemu življenju. Da bi se prebivalstvo Indonezije,sesta- vljeno iz mnogih etičnih, jezikovnih,kul- turnih in verskih skupnosti zavzemalo za graditev pravične in demokratične prihodnosti v sožitju in medsebojnem spoštovanju... Da bi nas zgled blaženega Antona Martina Slomška navdihoval pri delu za splošno in versko izobrazbo.

Bog je ljubezen

Apostol Janez je najbolj dojel in razumel resnico, da je Bog Ljubezen (l Jn 4,16).Njegovo prvo pismo je čudovit hvalo- spev Božji ljubezni, ki jo Bog izkazuje človeku. On pravi,da smo kot Božji ot- roci tesno povezani z njegovo ljubezni- jo, smo vanjo potopljeni in vso večnost bomo prav v ljubezni z njim najtesneje povezani. V tem bo naša blaženost, ki jo uživajo svetniki v nebesih.To doseči je tudi naš življenjski cilj. Zato je naša dolžnost, da mu ljubezen vračamo, ga ljubimo, kot ljubi On nas. Ljubezen do Boga je najmočnejši dokaz naše vere. Apostol Janez pravi v istem pismu: "Kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo premaga svet,če ne tisti, ki veruje, da je Jezus božji Sin?" (l Jn 5,3).
Iz povedanega sledi, da kristjan najbolj pokaže ljubezen do Boga v raznih živ- ljenjskih preizkušnjah, ki jih ne manjka. Ko se duhovniki srečujemo z bolniki, nam ti dokazujejo, da je to res. Mnogi povedo, da jim je vera najmočnejša o- pora za vztrajanje v bolezni. Mnogi po- kažejo na križ ali na Marijino podobo in povedo: "Če sta Marija in Jezus trpela za nas, kako ne bi jaz trpel-a zase in za grešni svet." Ob prvih petkih sem kot župnik več let obiskoval popolnoma slepo starejšo ženo Angelco. Kadar koli sem prišel k njej,je vedno imela v rokah rožni venec in vesela povedala, koliko jih je že tisti dan zmolila.Nikoli se ni pri- toževala, ampak se je vedno samo za- hvaljevala Bogu, ker je tako dober, da lahko še živi. Dokler je mogla, je oprav- ljala gospodinjska dela.Več let je potem preživela na bolniški postelji. Vera ji je pomenila največji dar.
Berta Golob, njena osebna prijateljica, se je takole spominja:

Gospod, ki prihajaš vsak dan v Žlebe,
Gospod vesolja in tistih potočkov,
ki žuborijo iz gozdnih tal.
Nate čaka slepa Angelca.
To je dolgo čakanje iz meseca v mesec
to je veriga rožnih vencev,
najmanj petnajst na dan.
Eno oko je trdno zaprto
in drugo ne zaznava več svetlobe.
Duša pa radostno poje
in srce ne pozna dolgočasja.
Gospod, Ti veš za vse njene davne stiske.
Obdaril si jo s starostjo Sare,
njeno telo si ovil v milino Zoisove zvončnice
... cvetlice z zaprtim cvetom.
Vseeno je Angelca mati.
Ona je mati neštetih,
za katere moli slepa in vdana
in čaka nate do prvega petka,
ko prideš k njej v Žlebe.
Samo k njej.

V prvi letošnji številki Prijatelja smo spo znali mlado redovnico, sestro Vido, na invalidskem vozičku, ki jo bo spremljal vse življenje. Kljub hudi preizkušnji v neozdravljivi bolezni ponavlja: "Bog je ljubezen." Pove, da želi biti luč, ki pri- naša svetlobo in toploto Božje ljubezni. V svoji molitvi prosi: "Pomagaj mi, da izvršim tisto, kar bo v Tvojo čast". "Sestra Vida, hvala vam za to iskreno izpoved vere!"
Znano je, kako so Nemci med drugo svetovno vojno v Varšavi geto Judov zravnali z zemljo,prebivalce pa pobili ali odpeljali v taborišča.V razvalinah so na šli steklenico in v njej listek,na katerem je pisalo: "Bog, hotel si dokazati, da te ni, moram pa reči,da ti ni uspelo." To je napisal neki Jud, ki te nesreče verjetno ni preživel.
Takih in podobnih izjav bi lahko še naš- teli. Možno pa je tudi, da hude preiz- kušnje vsakdo ne sprejme tako, ampak popolnoma nasprotno. Izjavi,da ne ve- ruje več, ker bi Bog, če bi res obstajal, tega ne dopustil. "Toliko dobrega sem storil, sedaj pa ta kazen," in podobno izjavljajo. Sklep: "Boga ni."
Žena, ki sta ji v vojni padla dva sinova, je izjavila: "Boga ni, zato ne verujem več." Te žene ni več med živimi. Mogo- če je pred smrtjo spremenila to svoje razočaranje nad Bogom. Ne obsojajmo. Pri mnogih je preizkušnja močnejša od njihove vere.
Izraelci so se iz babilonske sužnosti vr- nili spreobrnjeni. Apostol Pavel pravi,da nas Bog ne bo preizkušal preko naših moči. Vedno nam bo pomagal, da bomo v vseh preizkušnjah zaslutili Božjo pre- vidnost,ki vodi naše življenje. Psalmi so polni tožb v trpljenju pa tudi prošenj, naj nas Bog tega reši. Psalm 13 pravi: "Doklej, Gospod, me boš vedno pozab- ljal?" V istem psalmu prosi: "Poglej,usliši me, Gospod, moj Bog ... sicer bo moj sovražnik rekel: 'Premagal sem ga,' moji nasprotniki se bodo radovali, ker sem omahnil."
Še Jezus je na Oljski gori tik pred svo- jim trpljenjem molil: "Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene". (Mt 26,43). Znana je Jobova zgodba, ki v najhujši preizkušnji ne izgubi vere, ampak ohrani zaupanje v Boga, čeprav toži, da je trpljenje hudo: "Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah. Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, bom iz svojega mesa gledal Boga (Job 19, 25-26).
Protestantski zdravnik poroča iz tabori- šča Auschwitz:"Patru Kolbeju sem rekel da ne morem več verovati v Boga. On pa me je goreče skušal prepričati, da celo tukaj zares bdi nad nami." Da je bil Kolbe o tem, kar je povedal, prepričan, je dokazal s tem, ko je šel prostovoljno v smrt namesto družinskega očeta.
Menda se je v istem taborišču dogodilo tole. Ker je pobegnil nek taboriščnik, so na dvorišču vpričo zbranih taboriščni- kov obesili mladega fanta -taboriščnika Nekdo med njimi je dejal: "Kje je Bog, da to pusti?" Drugi mu je odgovoril: "Ali ga ne vidiš, tam visi".
Če kdo samo veruje v Boga, pa ga ne ljubi in ne posluša, ne velja pred Bogom nič več od pogana."Celo hudiči verujejo v Boga in se hkrati pred njim tresejo od strahu,ker ga ne ljubijo," pravi svetniški škof Baraga.
Bog včasih naredi tudi čudež,da člove- ku pomaga v stiski. Božje poti so polne zahval za uslišanja v stiski.
Apostol Janez pravi, da naša vera pre- maga svet (1 Jan 5, 3). Prosimo za močno vero, ki nam bo pomagala brez posebnega čudeža premagati še večje življenjske težave, da bomo vedno ver- jeli, kako nas ima Bog rad.

Zdravko Bahor

Še sem živa

Tak je bil naslov prve pes- niške zbirke, ki jo je konec jubilejnega leta 2000 izdala Janja Blatnik, Drenovec 12 8273 Leskovec pri Krškem. Zakaj tak naslov zbirke in intervjuja boste hitro razumeli. Pogovor je nastal na pobudo tamkajšnjega župnika,g.Ludvika Žagar- ja, ki je Janjo predlagal že lansko leto, ko je obiskal razstavo ročnih del KBBI. Medtem je po božiču Janja imela v tam kajšnji osnovni šoli že predstavitev knji ge svojih pesmi, slik in drugih izdelkov; o njej so pisali tudi časopisi. Pridružuje se torej tudi Prijatelj -z veseljem in ob- čudovanjem. Posebnost tega pogovora je bila, da smo vsi obiskovalci na glas prebrali nekaj Janjinih pesmi in črtic. To je njen 'užitek', da iz ust obiskovalcev sliši svoje verze in misli. Nekatere so vključene tudi v ta pogovor. Za nekaj besed pa smo najprej prosili g. župnika, ki Janjo redno obiskuje ob prvih petkih in nam je tudi pokazal pot.

Kako vi doživljate obiske bolnikov na prvi petek v mesecu?
Ena mojih velikih in zelo pomembnih ob- veznosti so prav obiski bolnikov na prvi petek v mesecu. Menim, da je to dan, ko ob srečanju z bolnimi ljudmi, ki sami ne morejo v cerkev, vsak duhovnik lah- ko doživi posebno milost. Zato sem rad pripravljen obiskati vsakogar, ki zaradi bolezni poti do cerkve ne zmore. Verja- mem,da je tudi za bolnike velika milost, ko s pomočjo Božjega posrednika Bog pride k njim v zakramentu svetega ob- hajila in spovedi.Tako ima vsakdo mož- nost, da doživlja milosti, ki jih Bog deli prek svetih zakramentov;če ne v cerkvi pa na domu. Zato so obiski bolnikov moja velika skrb in se skušam vsakomur posvetiti, kolikor se le da. Res je, da zaradi številčnosti bolnikov s kaplanom ob obiskih na domu težko vsakemu po- samezniku posvečava več časa. Vse- eno najine obiske skušava opraviti tako da smo na koncu zadovoljni vsi. In tudi kadar pridem h gospe Janji, me vedno pričaka z veselim srcem.To lahko trdim. Človek hitro začuti,kdo obisk duhovnika ter prek njega obisk Jezusa v podobi kruha z veseljem ter vero pričakuje in kdo ne.In tega sem pri gospe Janji prav posebej vesel. Med obiskom se pogo- varjava tudi o čisto vsakdanjih stvareh in menim, da je tudi to pomemben ko- šček spovedi oziroma duhovnikovega obiska na domu.

Ste eden duhovnikov,ki ima naroče- nih največ izvodov revije Prijatelj. Kako to?
Prej smo imeli naročenih petindvajset izvodov. Ko smo pred nekaj leti v žup- niji dobili dom starejših občanov, pa se je število ljudi, do katerih naj bi Prijatelj našel pot,povečalo.Na tem mestu bi se rad tudi zahvalil uredništvu Prijatelja, ki je ponudilo pomoč z dodatnimi izvodi. Tako poleg rednih naročnikov revijo ob obiskih na prvi petek dobi tudi nekaj oskrbovancev našega doma ter nekaj bolnikov, ki živijo na svojih domovih. Po odzivih sodeč lahko rečem, da tisti, ki Prijatelja dobijo, radi prebirajo njegovo vsebino.

Gospa Janja je dodala:
G. župnik mi vedno prinese izvod nove- ga Prijatelja. Zelo rada v njem prebiram zlasti intervjuje.Včasih pa imam pri pre- biranju teh občutek, da ljudje nočejo priznati, kako je življenje tudi kruto in težko ter se delajo bolj pogumne, kot v resnici so. Zakaj ne bi priznali, da nam življenje včasih nakloni tudi zelo težke trenutke?
Vsak prvi petek je zame praznik. Na ta dan se izpovem svojih grehov in tudi vsega drugega,kar mi leži na duši in me teži.Gospod župnik si v svoji prijaznosti vedno vzame čas za dolg pogovor z menoj, in to mi veliko pomeni.

Kako so se pa ti obiski za prvi petek začeli?
O tem sem napisala črtico z naslovom Olajšanje. Morda bi jo prebrali...

Ta misijonar je bil p. Branko Cestnik, klaretinec.Poprosil je tudi g.župnika,naj se oglasi pri meni in mi pomaga prebro- diti težave. Tako se je ta naslednji prvi petek kar pojavil na naših vratih. Nje- govega obiska sem bila nadvse vesela. Od takrat me g. župnik obišče vsak prvi petek v mesecu.Popolnoma mu zaupam in mu lahko povem vsako svojo težavo ter ga vprašam za nasvet. Moram po- vedati,da prej nisem bila posebej verna Tisto pravo vero sem šele iskala.

Pravo vero ... zanimivo. Preden pa še kaj rečemo o njej,bi, gospa Janja bralcem in bralkam morda kaj več povedali o sebi, svoji družini in dru- žini, iz katere izhajate?
Moja rojstna vas Ravni sodi pod župnijo Sveti Duh-Veliki trn. V družini, iz katere izhajam, smo bili štirje otroci; poleg mene še dva brata in sestra. Mama je še živa, oče pa je pred nedavnim umrl. Z vsemi člani družine imam kar lepe in prijateljske odnose. Kljub številnim ob- veznostim najdejo čas, da me obiščejo.
Zemlja,kjer stoji ta hiša v Drenovcu,pa je bila last starejšega gospoda, ki sem ga poznala že od malih nog.Starejše lju di imam rada že od nekdaj. Z veseljem jim prisluhnem, saj imajo vedno kaj za- nimivega povedati. Tako sem kot otrok velikokrat obiskala omenjenega gospoda ki smo mu rekli kar stric, mu prisluhnila in pomagala pri različnih opravilih.On pa mi je v zameno dal kak bonbon. Leta so minevala. Po poroki sva se z možem Marjanom preselila v skromno podnaje- mniško stanovanje.Čez nekaj časa sva kupila parcelo v Leskovcu, ki pa, žal, ni bila zazidljiva. Takrat nama je ta 'stric' ponudil parcelo na svojem posestvu.On ni imel družine,zato zanj ni skrbel nihče posestvo pa je že razpadalo. Živel je v nemogočih razmerah- s slamo krita hiša na močvirnati zemlji, brez vodovodne in električne napeljave.Z možem sva pre- vzela skrb zanj ter na parceli, ki nama jo je dal, začela graditi. Tri leta je bil stric na postelji. Ker je videl, da lepo skrbiva zanj, nama je zapustil tudi pre- ostalo posestvo. Na močvirnatem po- sestvu, ki je bilo prej vse zaraslo z robidovjem in akacijo, sva uredila trav- nik, vinograd in njivo. Tako sva si tukaj ustvarila dom.Imava dva otroka,hčerko Andrejo, ki je izučena frizerka, ter sina Simona, ki bo v naslednjem študijskem letu študiral ekonomijo.Gre po moji poti saj sem tudi sama želela postati eko- nomistka. Žal te poti nisem imela mož- nosti prehoditi do konca. Sem pa pred boleznijo delala v večji tehnični trgovini kot blagajničarka in knjigovodja. Veliko veselje do ekonomije in matematike me je vedno spremljalo. Potrebovala sem precej let, da sem odkrila veselje tudi v drugih, popolnoma drugačnih dejavno- stih,kot sta na primer pisanje in risanje.

V življenju ste gotovo imeli veliko težkih trenutkov. Lahko spregovo- rite o njih?
Avgusta leta 1987 sem imela operacijo, pri čemer sem izgubila veliko krvi. Bila sem v šoku, kot posledica narkoze pa se je pojavila Parkinsonova bolezen. Verjetno sem dobila prevelik odmerek narkotikov. Pri triintridesetih letih se s takšno boleznijo nisem mogla sprijazniti Iskala sem pomoč pri vseh mogočih zdravnikih in bioenergetikih. Tako so mi leta 1993 na Nevrološki kliniki v Ljublja- ni predlagali operacijo. Imela sem dve operaciji glave, a ni nič pomagalo. Med drugo operacijo je prišlo do zapletov in možganske kapi, ki mi je ohromila desno stran ter mi vzela tudi spomin in govor. Z veliko volje se mi je ob pomoči stro- kovnjakov in domačih povrnilo praktično vse, razen gibljivosti. Sem na invalid- skem vozičku. Leta 1999, ko sem bila v bolnišnici, sem v razočaranosti in jezi napisala svojo prvo pesem, ki nosi na- slov 'Samota': Kar zadeva težke trenutke, boste naj- bolje razumeli,če preberete črtico 'Koma' ki sem jo napisala o svojih najtežjih dnevih v bolnišnici.

Tole, kar ste zapisali, je gotovo iz- jemno pričevanje, posebej pomem- bno v času, ko toliko govorijo o evtanaziji...
V črtici sem res opisala občutke, ki sem jih doživljala v najhujših trenutkih svo- jega življenja. Šele sedem let po tem, ko sem bila v komi, sem uspela te ob- čutke zliti na papir. Ves čas pisanja so mi tekle solze.

Ste veliko časa preživeli po različnih bolnišnicah in spoznali dosti ljudi?
V bolnišnicah sem preživela ogromno časa; mislim,da vsega skupaj osem me- secev. Najdalj sem bila skupaj zdoma tri mesece. Med tem časom so mož in otroci morali sami skrbeti zase. Lepa stran mojega bivanja po bolnišnicah in zdraviliščih pa so dobri prijatelji, ki sem jih tam spoznala. Stali so mi ob strani v trenutkih, ko sem pomoč najbolj potre- bovala. In to naredi prijateljstvo večno Z njimi se redno obiskujemo, čeprav smo doma iz različnih krajev Slovenije. Nadvse pomembno v težkih trenutkih je da ti ob strani stoji družina. Ljubezen družine-ko ti hči ali sin zjutraj pred od- hodom od doma naklonita nekaj besed v pozdrav in mož po tolikih letih bolezni še vedno ne "pozabi" na poljub; pozor- nost, ko me vprašajo za nasvet ali mnenje in me tako vključijo v vsakršno družinsko delo - je tista, ki mi vrača voljo in vero v življenje. Spodbuja me k temu, da skušam po svojih najboljših močeh narediti iz sebe vse, kar se da, in živeti polno življenje.Poleg družine mi je v veliko oporo in pomoč tudi prijate- ljica Sonja iz Centra za pomoč na domu v Krškem, ki mi stoji ob strani že sedem let. Pomaga mi pri vsakovrstnih opravi- lih -pri likanju,osebni negi... Naučila me je tudi dela z računalnikom in prav ona je zapisala moje prve misli na računalnik

Kako lahko bolnik oziroma invalid pride do takšne pomoči na domu? Ste zanjo sami prosili?
Za pomoč na domu sem prosila sama, ker sem vedela, da obstaja ta možnost V Centru v Krškem imajo redno zapos- lenih šest ljudi, ki pomagajo bolnikom in invalidom ter starejšim osebam na do- mu. Ob nedavnem praznovanju desete obletnice tega Centra so me povabili, da sem imela govor. Prav tako sem na- pisala članek za njihov praznični bilten.

Nam lahko še kaj rečete o svoji veri? Prej ste rekli, da ste jo iskali...
Moj oče, sicer zelo dober človek, je bil komunist, ki pa je takoj po moji birmi moral partijsko knjižico vrniti.Ko sem šla v šolo, me je mama vpisala tudi k vero- uku, vendar sem ga obiskovala le do tretjega razreda osnovne šole. Zato je bilo moje znanje molitev bolj skromno in v tistem najhujšem obdobju - v komi - nisem znala moliti ničesar drugega ka- kor Oče naš in Zdravo Marijo. Gospod župnik iz Sv. Duha, Metod Oblak mi je zapisal zelo lepo misel. Ker je vinograd- nik in so mu nekoč pozeble trte, se je po nasvet obrnil k strokovnjaku. Ta mu je v odgovoru med drugim dejal:"Speča očesa se bodo prebudila." In tako, kot je zapisal g. župnik, se je zgodilo tudi z menoj. Na lep način me je primerjal s pozeblo trto, ki je vendar ostala živa in pokazala, da je v njej še življenje. Med iskanjem vere mi je prav on posodil knji ge Leto svetnikov. Preko branja življe- njskih zgodb svetnikov okoliških cerkva sem spoznavala vero in njene iskalce. Vedela sem,da se moram do svoje vere dokopati sama. In ko premoreš tisto čisto vero, v srcu ni več prostora za kakršenkoli strah, tudi ne za strah pred smrtjo in uro, ko bo prišla. O okoliških cerkvah in njihovih zavetnikih sem na- pisala tudi eno izmed svojih pesmi. Na svojem domu lahko slišim zvonjenje iz številnih okoliških cerkva in o tem go- vori pesem Zvonovi.

Na kaj mislite, ko slišite zvonove?
Pesmi zvonov vedno z veseljem prisluh- nem. Ob jutranjem zvonjenju sem na- vadno doma popolnoma sama.Ugasnem televizor ali radio in prisluhnem zvono- vom.Misli kar same najdejo pot.Pogosto mi pesem zvonov vrne spomin na neda- vno preminulega očeta, ki je bil zelo dober človek. V splošnem zvonjenje v meni vzbuja občutek prebujenosti, za- vedanja, da sem še živa in da še ne zvoni moj zadnji zvon. Poleg zvonjenja zjutraj rada prisluhnem petju ptic, in tudi poročilom na nacionalnem radiu ter ob nedeljah še duhovni misli.

Omenili ste že kar nekaj svojih pes- mi. Kako pa je prišlo do tega, da ste izdali knjigo? Ste sami želeli izdati knjižico pesmi ali vas je k temu kdo spodbudil?
Ob pogrebu sosedove tete sem napisa- la pesem 'Slovo' in jo prebrala v cerkvi pred krsto. Pri tem me je slišala njena hči Anica Šebenik. Lani me je obiskala na Soči in me vprašala, če imam napi- sanih še kaj pesmi. Povedala sem ji, da jih imam na računalniku shranjenih že kar nekaj. Prosila me je, če ji svoje pe- smi lahko izročim, da jih bo odnesla v pregled pesniku Ervinu Fritzu. Nobene ni zavrgel, h knjigi pa je napisal tudi spremno besedo. Moje pesmi so mu bile kar všeč in tudi v prihodnje mi je ponu- dil strokovno pomoč. Osebno sem ga imela možnost spoznati,ko sem ga obi- skala med simpozijem slovenskih pesni- kov v Šmarjeških toplicah.
Lani, 28. decembra 2000, sem imela predstavitev knjižice ob izidu. V njej so zbrane pesmi,ki so nastajale od novem- bra leta 1999, se pravi dobro leto dni. Na predstavitvi te moje pesniške zbirke v Leskovcu se je zbralo okrog štiristo ljudi in vsi so se na moje pesmi zelo lepo odzvali. Pesniška zbirka je bila predsta- vljena v okviru razstave mojih izdelkov, kjer so si obiskovalci lahko ogledali tudi ročno poslikane šale,rute ter moje slike na steklu. V otroštvu do pisanja ali risanja nisem imela nikakršnega veselja. Pri risanju sem imela le zadostno oceno ki mi je celo kvarila uspeh. Učiteljica mi je rekla, da ne bom nikoli slikarka, jaz pa sem ji v šali odgovorila: "Nikoli se ne ve!" Slikanja sem se začela učiti med rehabilitacijo na Soči v Ljubljani.Ob po- poldnevih mi je bilo tam dolgčas, zato sem šla v delavnico ter prosila terape- vtke, naj mi pokažejo, kako se slika na steklo. Nato sem kupila svilo, čopiče ter barve in se je začelo. Ker mi je šlo kar dobro od rok,sem s slikanjem nada- ljevala tudi po vrnitvi domov. Pred tem nisem v življenju držala čopiča v roki. In ravno začetek mojega pisanja ter začetek mojega slikanja sta tudi dva pomembna mejnika na moji poti iskanja prave vere. Od takrat se v trenutkih obupa in nemoči zatekam v molitev.

O čem najraje pišete?
Pesmi v moji knjigi predstavljajo pred- vsem mojo izpoved bolečine in trpljenja Gre za moje prve pesmi. Novejše pesmi izražajo drugačne, svetlejše občutke.

Med vašimi pesmimi sem zasledil misel: "Nihče nima bogastva, da bi lahko podkupil usodo!" Od kod tak- šna misel? Verjamete v usodo?
Verjamem v usodo in da jo lahko tudi spreminjamo. O tem govori tudi ena iz- med mojih pesmi, ki je nastala kot zah- vala v času, ko sem dobila v dar raču- nalnik. Zato se prične z verzom "Še so srca, ne samo kamni".

V pesmi 'Sanjati pa še smem' pišete o plesu z ljubljenimi ljudmi -s sinom na maturantskem plesu, z zetom na hčerini poroki, z možem ... Ste radi plesali? In kako sprejemate različne odpovedi sedaj,ko ne morete delati kuhati, plesati ...?

Zelo rada sem plesala. Po bolezni pa sem dvanajst let iskala samo sebe, da sem končno lahko sprejela te odpovedi. Pri tem so mi bili, kot sem že rekla, v veliko pomoč obiski duhovnika, ki mi je pomagal najti tisto pravo vero. Takrat sem jok in obup zamenjala za pisanje.

V Prijatelju imamo zelo preprosto načelo, ki pravi: "Kar je iskreno, je zanimivo!" Se strinjate s tem?*

Seveda, popolnoma se strinjam. Moje pesmi so iskreno napisane, čeprav kak- šna misel v njih koga zaboli.O iskrenosti priča tudi odziv bralcev, ki so v šestih mesecih pokupili sedemsto izvodov moje knjižice. Bralci prek pesmi lahko spoznajo moje življenje, mojo samoto in bolečino v trenutkih,ko so me vsi zapu- stili in pozabili. Ko sem dala svoje pesmi v tisk, so mi v tiskarni dejali, da imam srce kot slon,češ da priznani pesniki ti- skajo svoje pesmi v nakladi sto izvodov Jaz pa sem jih dala natisniti kar tisoč in le tristo jih je še ostalo.

Bolezen spremlja samota.O njej ste napisali pesem. Kako pa sedaj do- življate samoto?*

Moj odnos do tistih let se je že spreme nil. Prijateljev, ki so me takrat zapustili, ne pogrešam več. Ko sem bila zdrava, sem imela veliko prijateljev. Vedno je bila hiša polna. Kasneje, ko je prišla bolezen, so se zgubljali drug za drugim. Ostal je le prijatelj muslimanske vere, ki mi je s svojo ženo vedno stal ob strani. Zelo ju spoštujem.

Ste kdaj pomislili, da pri tem ni šlo le za človeško brezbrižnost? Ljudje se morda ne približajo bolniku, ker se ne znajdejo in ne vedo, kako bi pristopili in kaj bi rekli. V strahu, da se kaj podobnega ne bi zgodilo njim se bojijo pogledati življenju in res- nici v oči.*

Res je. Tudi sama sem prišla do tega. Dostikrat me pri vabilih na razna družin ska praznovanja izpustijo, ker se bojijo, da bi se zaradi moje bolezni ljudje v moji družbi počutili neprijetno. To me zelo boli. Zakaj neprijetno? Saj se lahko čisto normalno pogovarjam.Koga bi ovi- ralo to,da se tresem,če ne ovira mene? Vendar, žal, tako je.

Imate po zelo dobrih izkušnjah s pesniško zbirko in razstavo v načrtu še kaj podobnega?

Trenutno pripravljam knjigo črtic, poleg tega pa je od izdaje prve pesniške zbir ke 'Še sem živa' nastalo že kar nekaj novih pesmi. Zbiram stare ljudske pesmi Pesmi rada tudi berem. Najbolj mi je pri srcu največji slovenski pesnik dr.France Prešeren. Poleg njega rada sežem tudi po pesmih Dragotina Kette-ja, Josipa Murna in Simona Gregorčiča. Nad sodo- bnimi slovenskimi pesniki pa nisem pre- več navdušena. Veliko bolj se me dota- knejo pesmi naših klasikov.

Morda bi za konec pogovora še kaj rekli o čisti veri oziroma pravi veri, kot ste rekli prej. Mar sam izraz "vera" ni zadosti?

Vera se mora izčistiti in dozoreti v vsa- kem posamezniku.Takšna osebna vera je zame "čista vera". To pomeni, da ne praznuješ le iz tradicije, temveč verja- meš v Boga, v vse, kar je Božje in tudi sprejmeš vse, kar ti vsak dan pošilja. Takšna vera pomaga prebroditi vsak- dan in te s pomočjo molitve rešuje ter daje pomen vsemu.
Križ,ki je včasih visel v stari hiši na tem posestvu, sem obesila na našo steno in ga imam vedno pred očmi. V trenutkih, ko mi je hudo, pomislim na Jezusa ter na trpljenje, ki ga je moral prestati. Zavedam se, da je bil deležen še večjih preizkušenj kot jaz,pa vendar je vzdržal Spominjam se, da sem duhovnika v Kli- ničnem centru vprašala, zakaj me Bog tako kaznuje, ko pa v življenju nisem nikomur nič hudega storila. Odgovoril mi je, da Jezus vedno naloži križ tistim, ki ga znajo in zmorejo nositi. In če je to res, da jaz s svojo boleznijo in pokoro - s svojim križem - pomagam tistim, ki ne najdejo poti do Boga, in jih rešujem, potem mi Bog daj še sto let!

Med pogovorom,ki je trajal več ur, smo si ogledali tudi video posnetek priredi- tve ob izidu knjige in o razstavi. Med drugim so prebrali čudovite Janjine misli o molitvi. "Kakšno pričevanje!" sem po- mislil. "Pisati pesem utegne biti kakor molitev - pomaga v nebesa,to se pravi, pomaga najti mir srca.." je Janji napisal pesnik Ervin Fritz. Za spomin smo se- veda dobili knjigo njenih pesmi, na plat- nicah pa nekoliko hudomušno piše: "Še sem živa." Zdaj vem, kaj to pomeni. Na naslovnici je tudi čudovita jagna-drevo Janjine doline in njen simbol. Iz doline človeških težav visoko kvišku, k Bogu... Prepričan sem, da je vsaj majhna jagna zrasla in se vzpela kvišku v srcu vsako- gar, ki je ta pogovor prebral.

Na obisku smo bili: Vlado Bizant, Katja Miklič, Tone Planinšek in župnik Ludvik Žagar

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Biti uspešen (2. del)

Drugi del odgovora na Marjetkina vprašanja se nanaša na uspešnost duhovniškega dela
Vprašujem tudi: "Kako vi kot duhovnik - Božji služabnik - in tudi samo kot človek gledate na uspeh oziroma neuspeh? Kako to doživljate? Kaj je za vas uspešen človek in kaj uspešen duhovnik? In,prosim, recite še besedo, dve o 'garanju' ljudi nasploh."
Vse,kar je duhovno,mi približa Stvarnika in daje moč za življenje.Zato bom zelo vesela vašega odgovora.

Marjetka

Kako gledam na uspeh ali neuspeh - kot duhovnik?
Tudi Božjega delavca razjeda dvom. Toda vsak je sam arhitekt svojega življenja. Od- ločitev je potrebna in potem tveganje.Ve- likokrat tudi mene kot duhovnika razjeda dvom,ali ima smisel opravljati delo aposto- lov. V življenju iskrenega delavca za Boga so tudi takšne ure, ko se pri doživljanju neuspehov, nemoči, duševne utrujenosti in potrtosti človek sprašuje, ali ima smisel. Zares, velika skušnjava je to. In težka. Nemalo jih tudi podleže.
Treba je imeti tudi veliko mero optimizma. Odkriti je potrebno notranjo vsebino po- klica. Še preden se odločim za pot, moram biti prepričan o pomenu poslanstva. Bog me pošilja,da oznanjam. Ni mi pa dal nobe- nega zagotovila,da bom sam doživel uspeh morda ravno nasprotno: poraz.
Če nisem prepričan,da je vredno desetlet- ja garati za rešitev ene duše, se bo dvom večkrat prikradel v dušo. Če nisem pre- pričan, da bo moja osebna žrtev nekoč in nekje rodila sad, pa četudi ga sam ne bom videl, potem v svojem poklicu ne bom z vsem srcem.
Vsak iskren delavec za Boga danes trpi. Vzroki so različni: odpadi, nemirna iskanja, razdori,obsojanja, grmenje skrajnežev, ob- metavanje Cerkve. To trpljenje pa je zna- menje ljubezni.To je logika posebne vrste: trpljenje ostane, ker mora v meni ostati ljubezen, in vem,da bo ostala stiska vse moje dni. Še bodo odpadi,še bodo razoča- ranja,še bo morila negotovost.A do enega ne sme priti: da bi kot duhovnik omagal,

otopel. Pri vsem tem lahko ostanem opti- mist iz dveh razlogov. Nad vso človeško ihtavostjo, nad vsem vročičnim iskanjem novega bedi Božja ljubezen.In drugo:še so ljudje, ki molijo in trpijo zame. O tem sem prepričan. To je moje poroštvo, to je moj uspeh.
Garanje ljudi? Utrujenost, zbeganost, na- veličanost in topost so dostikrat sad neu- rejenega dela.To je nujna posledica notra- nje neurejenosti.Če človek v sebi ni zbran, ni priseben,ne more obvladati svojega dela
Nekateri ljudje veliko delajo, morda še več govorijo o svojem delu in tarnajo nad uso- dnostjo svojega življenja. V resnici pa se brezciljno in brezvoljno predajajo trenutnim razpoloženjem, hkrati pa nekemu občutku, da jih delo preganja in mori. So brez moči in brez pravih uspehov.Drugi so mirni,imajo veliko dela,pa malo delajo,ali vsaj ne opazi se, da bi se pehali za njim. Najmanj pa se pritožujejo nad tem, da imajo preveč dela. Njihova notranjost je ubrana. Uredili so si čas in delo. Tako je vsako delo mirno in dobro opravljeno in ga ni treba popravljati. Predvidevajo svoje naloge in jih imajo pra- vočasno v svojem programu. Zato ne za- mudijo, ne prihajajo nepripravljeni na delo, predvsem pa nosijo v sebi mir in zadovolj- stvo.
Pri delu se moramo držati pravila: ne de- lajmo zato, da delo dovršimo, ampak bolj zato, da po delu najdemo stik z Bogom. To je vrh, ki ga s svojim delom lahko doseže vsak človek.
Vzeti se je potrebno v roke, in to ne en- krat. Počasi človek ustvarja v sebi moč,da umiri sebe in usklajuje svoje delo. Če je še dodana vrhovna misel:Bog, potem je teža- va v bistvu rešena. Čudovita je zavest, da obvladaš sebe in delo. In končno ima tak človek tudi pravico do veselja nad uspe- hom. Za tolike dobrine je vredno in potre- bno pregledati sebe in napraviti red v svoji notranjosti.

Ervin Mozetič

Upam, torej sem

Med hudo boleznijo je upanje osrednja tema. Kako naj bolnik upa, če se nihče ne pogovori z njim o njegovi bolezni?
Bolnik mi je pripovedoval: "Zaradi bolečin v trebuhu so me sprejeli v bolnišnico in ope- rirali.S kirurgom sva bila dogovorjena,da se bo po operaciji pogovoril z menoj. Trikrat se mi je izmaknil, češ da nima časa. Spra- ševal sem medicinske sestre in ena mi je odgovorila: "Nič hudega ni, odstranili so vam samo žolčne kamne." Čudno se mi je zdelo, ker sem bil vsak dan slabši. Slutil sem, da imam raka. Potem sem vprašal za diagnozo osebnega zdravnika in potrdil mi je, da imam raka. Zaradi izmikanja in laži sem izgubil zaupanje v zdravstveno osebje Nič več jim ne verjamem. Prikrajšali so me za boj z boleznijo. Z zamudo sedaj upam, čeprav ni videti smisla v tem. Prav zato, ker ni več razloga za upanje, sem se odlo- čil upati. Nimam več kaj izgubiti."
Resnica o bolniku, to ni samo diagnoza in izvidi.Resnica o bolniku je njegova življenj- ska zgodba, njegov odnos s samim seboj, z bližnjimi in z Bogom. Vsak bolnik nosi v sebi svojo resnico in je vedno korak pred spremljevalci. Pred resnico nikogar ne mo- remo zaščititi.
Bolnica mi je rekla: "Bila sem operirana in zdravnik mi je natančno razložil,kaj je sto- ril. Vem, da imam raka in vem, da ni mogel odstraniti vsega tumorja. Sedaj bom šla še na kemoterapijo. Borila se bom za življenje saj imam dve majhni hčerki in ne morem ju še pustiti samih. Storila bom vse, kar je v moji moči, da bi bolezen premagala." Kak- šna eksplozija energije in upanja!
Upanje je vedno nekaj pozitivnega. Ne porodi se v glavi, ampak prevzema celega človeka.Pri bolnikih so vedno velika nihanja od tega, da imajo upanje, ali da obupajo. Bolečina je vedno skrita tatica upanja,zato jo je treba učinkovito zdraviti. Ida Gorres je zapisala: "V telesni bolečini je nedoum- ljivo ponižanje duha,ki ga silovitost bolečin lahko pripravi do tega,da popolnoma odpo- ve." Pomembna sestavina upanja so solze. Vsebujejo moč in so zdravilne, zato se jih ne sramujmo.Vsake solze imajo svojo zgo- dovino, zato dva človeka nikoli ne jokata istih solz. Vse solze,ki jih ne uspemo poto- čiti, se nekje zagozdijo in kasneje povzro- čijo še večjo bolečino. Kako zdravilno je, če si rečemo: "Ljube solze, vem, da ste navzoče. Ko vas bom potreboval, prosim, pridite."
Upanje nastaja vedno v povezavi z drugimi ljudmi. Osamljeni ljudje prej obupajo. Če želimo kot spremljevalci bolniku pomagati do upanja,se osredotočimo na sedanji tre- nutek. Vprašajmo se, kaj se sedaj bolniku dogaja,kaj sedaj bolnik doživlja.Postavljaj- mo mu čimbolj odprta vprašanja, npr. kako se počutite, kaj premišljujete, sanjate, berete...
Veliko upanja prinašajo bolniku tudi obredi. Bolniki radi poslušajo potovalne pesmi, ki se vedno končajo na cilju, ali uspavanke.

Mnogim bolnikom je v veliko tolažbo mo- litev, ki jo molijo skupaj s spremljevalci, ali molitev, ki jo moli občestvo zanje. Upanje se lahko rojeva tudi iz prebiranja Svetega pisma, kjer lahko berem: "...saj vem, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizku- šenost; preizkušenost upanje" (Rim 5,3-4)
Anton Gots pravi: "Misel na Božjo bližino je vrv, na katero se človek more in mora pri- vezati, če noče zdrkniti v globino obupa." Bolnica je rekla:"Imela sem občutek,da me je Bog izpustil iz svojih rok. Počutila sem se popolnoma zapuščeno in pozabljeno. Ko sem se znašla na dnu, sem občutila drugo roko Boga, ki me lovi v svoje naročje."
Upam in verujem, da nič ni izgubljeno, kar človek v bolezni doživi, v prečutih nočeh vzdrži in v veselju izžareva. Upanje je na- lezljivo in največ sem se ga "nalezla" prav od hudo bolnih in umirajočih bolnikov. Da ti bolniki lahko upajo, potrebujejo odprtost, jasnost in nežnost v odnosu.Bolniki potre- bujejo resnico,ki osvobaja,in spremljevalca ki je buden in pozoren na njihove želje in hrepenenja.

Janja Ahčin

Poslušajmo drug drugega

Ljudje potrebujemo družbo; potrebujemo drug drugega.Z nekaterimi živimo skupaj,z drugimi delamo.Z nekaterimi se družimo za radi skupnih stvari,ki nas zanimajo. Odnosi med nami so raznoliki. Ker smo si različni, so lahko tudi zapleteni.Vedno več ljudi trpi zaradi občutka, da jih drugi ne razumejo. Počutijo se zapuščeni od drugih in osam- ljeni.Da se dobro počutimo,za osebno sre- čo in uspeh na področjih, na katerih smo dejavni, potrebujemo takšne odnose z bli- žnjimi, ki nas zadovoljujejo. Nekateri zaradi različnih vzrokov niso zmožni ustvarjati takšnih odnosov z drugimi. Ti pogosto do- življajo tesnobo, potrtost, odtujenost in osamljenost. Njihovi poskusi,da bi navezali in vzdrževali pomembne stike z drugimi, se lahko končajo z neuspehom, kar vodi v začaran krog. Ker jim ne uspe vzdrževati pristnega odnosa, postanejo potrti in ker so potrti, ne morejo vzdrževati odnosa.
Vsakdanje sporazumevanje ni preprosto. Za to potrebujemo kar nekaj spretnosti. Tako kot se kot otroci naučimo hoje, tako se tudi govorjenja. Navadimo se, kako se

pogovarjati z ljudmi, ki jih srečamo. Teh spretnosti se večinoma naučimo v zgod- njem otroštvu. Kasneje jih izvajamo bolj ali manj avtomatično in o njih sploh ne razmi- šljamo. Naučili smo se jih od naših staršev, učiteljev in nasploh od ljudi, ki so nas vzgajali. Torej od ljudi, ki so nas spremljali v otroštvu.Kaj pa,če oni niso obvladali teh spretnosti? Nič še ni zamujenega, saj se tega lahko uspešno naučijo tudi odrasli.Ob tem se je treba zavedati, da branje litera- ture ne zadošča.Da se spretnosti naučimo jo je potrebno izkusiti.
Medosebni odnos se začne z obojestran- skim spoznavanjem. Pri tem je pomembno, da točno in nedvoumno povemo svoje misli in pokažemo čustva. Zelo pomembno je,da znamo izraziti sprejemanje in naklonjenost do druge osebe. Noben pogovor se ne mo- re dobro razvijati, če oba udeleženca ne pokažeta sprejemanja in naklonjenosti. Vzrok večine resnih nesporazumov in spo- rov v pogovoru je pomanjkanje zaupanja. Nezaupanje povzroči, da nekdo pove manj stvari,kot bi si jih mi želeli. Hkrati pa zbuja dvom tudi o tistem, kar nam je povedal.
Da v pogovorih ne bi prihajalo do nespora- zumov ali celo sporov, lahko veliko prispe- vamo sami.Spretnost uspešnega pogovora

pomeni, da so besede tako izbrane, da jih drugi brez težav razbere. Drugo je pazljivo poslušanje,ki zagotavlja, da drugega dobro razumemo.
Pomembno je,da povemo stvari,ki jih želimo povedati, čeprav se naše mnenje razlikuje od mnenja drugega. Pri tem moramo paziti, da govorimo v svojem imenu. Začnemo z besedami: "Jaz mislim.." ali: "Počutim se..." ne pa v smislu: "Ljudje pravijo...". Posku- šajmo biti vljudni in jasni. Bodimo pozorni na to, kako je sogovornik razumel naše besede. Če smo v dvomu, ga vprašajmo. Učinkovit pogovor je tisti, pri katerem so- govornik razume naše sporočilo tako, kot smo mi želeli. Pogosto se zgodi,da pride do nerazumevanja. Vzrok je lahko preprost. Drugega, na primer, ne poslušamo, ker se ukvarjamo z lastnimi mislimi, ali pa samo čakamo, kdaj bomo lahko povedali svoje. Včasih imamo drugačna pričakovanja in napačno razumemo, kar smo slišali. Ali pa razmišljamo, kaj bomo odgovorili,še preden slišimo do konca.
Bistvenega pomena za medsebojni odnos je torej, kako znamo poslušati drugega in kako se mu odzivamo. Če ga pozorno po- slušamo in se ustrezno odzivamo, mu da- jemo občutek, da se zanj zanimamo in da ga skušamo razumeti. V nasprotnem pri- meru mu lahko dajemo občutek, da se nam ne zdi vredno potruditi, da bi ga razumeli. Poleg tega zelo radi ocenjujemo in vredno- timo, kar nam drugi povedo. Če nam npr. kdo pove,da se je prijavil na tečaj slikanja tega ne vzamemo kot golo dejstvo.Razmi- šljamo,če je to primerno zanj ali ne, name- sto da bi se veselili, da je odkril dejavnost, ki ga veseli. Radi tudi ugotavljamo, če se strinjamo s povedanim. Recimo, da nam sogovornik pove, da mu določena oddaja na TV ni bila všeč. Namesto da bi skupaj ugotovili,zakaj mu ni bila všeč,ugotavljamo zase,kako je bila nam všeč.Ljudje ponavadi ne želijo, da jih ocenjujemo, temveč,da jih poslušamo in razumemo. Dobro je, če smo pozorni na to in povemo svojo oceno le takrat,kadar nas sogovornik vpraša zanjo.
Namesto ocenjevanja torej raje poskušaj- mo razumeti sogovornika. Poskušajmo razu meti,kaj nam je povedal in kako se počuti. Če nismo prepričani, da smo drugega prav

razumeli,poskrbimo za to. Lahko ga še en- krat vprašamo. Lahko pa s svojimi beseda- mi ponovimo, kar nam je povedal. Tako se še laže vživimo v njegove misli in občutke.
Vse našteto je pomembno za pristen odnos s sočlovekom. Težko bomo med pogovo- rom pozorni na vse, o čemer je bil govor. Lahko si postavimo cilj, da smo na začetku pozorni samo na eno ali dve stvari. Recimo da se trudimo poslušati in da govorimo v svojem imenu. Sčasoma bomo ugotovili,da smo uspešni in da upoštevamo, kar smo si zastavili. Bolje se bomo počutili med ljudmi Takrat je čas, da si postavimo nov cilj, da smo pozorni še na kakšno stvar več in s tem izboljšujemo medosebne odnose. To bo vplivalo na naše razpoloženje,bolj bomo zadovoljni sami s sabo in laže se bomo vključevali med druge.

Elizabeta Vovko

Kaj je sveta maša?

Duhovni vikend v Kančevcih 18. - 20. 5. 2001

Srečanj Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov (KBBI) se vedno razveselim. In tako je bilo veselje veliko tudi ob povabilu na duhovni vikend,ki je pod okriljem prleško -prekmurske skupine potekal med 18.in 20. majem v Kančevcih. Poleg duhovne hrane mi takšna srečanja predstavljajo možnost za srečanje s prijatelji. Marsikateremu iz- med njih nisem segla v roko že od lansko- letnega srečanja, zato je bilo veselje ob ponovnem snidenju še toliko večje. Po na- mestitvi in krajšem prijateljskem klepetu smo kaj hitro začeli z resnim delom, zave- dajoč se, da bo časa za sproščen klepet v treh dneh, ki so pred nami, še zadosti.
G. Roman Travar, kaplan iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu, je za tri dni prevzel vlogo našega duhovnega voditelja in nam že v petek predstavil osrednjo temo našega tri- dnevnega druženja - sveto mašo. Razmiš- ljanje o njej je razdelil na tri dele. V prvem smo se spomnili Jezusove zadnje večerje, v drugem primerjali obhajanje svete maše z vidika prvih kristjanov ter nas samih, v tretjem pa razmišljali o nedelji kot Gospo- dovem dnevu. Preden pa so se naše misli osredotočile na mašo, smo si vzeli čas za odziv k povabilu Svetovnega bratstva bol- nikov in invalidov o svetopisemskemu raz- mišljanju. Petkov večer nam je tako zapol- nilo razmišljanje o Sodbi ob koncu časov iz Matejevega evangelija (Mt 25, 31-46). Skušali smo čim bolje razumeti odlomek, iz njega izluščiti sporočilo za vsakdanje živ- ljenje in življenje v Bratstvu ter v njem pre poznati obveze, ki nam jih odlomek nalaga. Ugotovili smo,da je najpomembnejše to,da se za vsemi našimi dejanji skriva ljubezen do bližnjega in s tem ljubezen do Jezusa. Prav tako smo se strinjali, da nas odlomek kliče k odgovornosti. Za vsako svoje deja- nje moramo biti pripravljeni sprejeti posle- dice ter zato vsakršne odločitve,tako tiste s katerimi se srečujemo doma,na delovnem mestu..., kot tiste,s katerimi se srečujemo kot člani Bratstva, sprejemati z veliko mero odgovornosti. Da bomo to zmogli, pa moramo skrbeti za svojo duhovno rast - moramo si znati vzeti čas zase in za moli- tev. In če bo vsak posameznik v Bratstvu skrbel za napredek na duhovnem področju, bo z njim napredovalo tudi Bratstvo kot celota. Ob pogovorih o Bratstvu se je po- kazala težava, da večina ljudi, celo mnogi duhovniki, slabo poznajo Bratstvo in bi jim ga bilo potrebno predstaviti. Prav tako bi bilo potrebno ljudi prepričati, da bolezen oziroma invalidnost nista stvari,ki bi nas odvračali od druženja Kvečjemu nasprotno - potrebno je iti med ljudi in med njimi pri- čevati, saj bolezen in invalidnost nista nič takšnega, česar bi se lahko mi sami ali pa naši domači, sramovali. Je le križ,ki nam je bil naložen,a včasih predstavlja tudi veliko milost.
Naši pogovori in razmišljanja so se zavlekla v pozne večerne ure in prvi sledovi utruje- nosti na obrazih so naznanjali čas počitka.
V sobotno jutro so me prebudili sončni ža- rki, ki so pokukali skozi okno. Lepega dne sem se razveselila, se hitro oblekla in za kratek čas pokukala na prosto. Prisluhnila sem petju ptic in svojim pljučem privoščila svežega zraka. Ob vrnitvi v dom duhovno- sti sem se pridružila tistim,ki so že pričeli z jutranjo molitvijo Rožnega venca ter tako skupaj z Jezusom pričeli nov dan.
Po zajtrku nas je Roman vpeljal v prvi del našega razmišljanja o sveti maši - razmiš- ljanje o Jezusovi zadnji večerji ter vzpos- tavitvi evharistije. Iskali smo podobnosti v opisih tega dogodka v evangelijih in Apos- tolskih delih, primerjali načine podajanja dogodkov pred zadnjo večerjo in ob njej pri različnih piscih, predvsem pa razmišljali o sporočilu besedil ter veličini same zadnje večerje.Z Gospodovo daritvijo smo namreč pridobili sv. mašo - evharistijo. Evharistija pomeni zahvala Bogu. Tako se z udeležbo pri sveti maši vedno znova zahvaljujemo Bogu za vse dobro,kar prejemamo od Njega
Sledil je drugi del našega razmišljanja - raz mišljanje o tem,kako se danes spominjamo Jezusove zadnje večerje ter kaj nam po- meni obred sv. maše v primerjavi s tem, kako so jo doživljali prvi kristjani. Ugotovili smo, da se sv. maša od začetka do danes ni bistveno spremenila. Evharistični daritvi so apostoli dodali še molitve in branje Bo- žje besede,saj so prek tega poučevali ljudi o veri v Boga ter o Jezusovem življenju in tako je maša dobila obliko, ki jo ima še danes. Da bi pogovor med nami stekel še bolj sproščeno, smo se razdelili v dve sku- pini, v pomoč pa so nam bila vprašanja. V njih nas je duhovni voditelj spraševal o tem, kako se danes spominjamo zadnje večerje, kaj nam pomeni zadnja večerja in kaj sv. maša, kako nekomu, ki ni veren, razložiti, kako v podobi kruha in vina pre- jemamo Jezusa, ... Misli, ki so se utrnile ob vprašanjih, sta si skupini izmenjali na popol danskem plenumu. Še posebej sporočilna se mi zdi misel, da se zadnje večerje, ki je bila uvod v Jezusovo trpljenje in darovanje bolniki in invalidi še posebej spominjamo tudi v trpljenju, ki ga sami doživljamo, in darovanju tega za druge. Med tematskimi razmišljanji se je seveda našel tudi čas za sprostitev, klepet in veselje. Ure so tekle in kar prehitro je prišel čas,ko sem prijetno utrujena legla k počitku.
In že je bila tu nedelja. Tudi tokrat sem zgodnje urice izkoristila za osvežilni spre- hod po bližnji okolici ter občudovala praz- nično jutro, obsijano s soncem. Po zajtrku nas je g. Roman vpeljal v zadnji del razmi- šljanja o sv. maši kot Gospodovem dnevu. Razmišljali smo o tem,zakaj je ravno nede- lja Gospodov dan, na kaj nas nedelja spo- minja, kako jo spoštujemo in praznujemo... Vsekakor smo to nedeljo praznovali veselo in dostojno. Po kosilu smo se namreč od- peljali v Veržej in se pridružili praznovanju stoletnice prihoda salezijancev v Slovenijo ter počastili praznik Marije Pomočnice. Ob tej slovesnosti je sv.mašo ob somaševanju mnogih duhovnikov daroval mariborski škof g.Franc Kramberger. Poudaril je, kako po- trebno je in dobro s prošnjami in molitvami zatekati se v varstvo k Mariji Pomočnici. Po maši smo z Marijo Pomočnico še poromali po veržejskih ulicah. Tako smo čudovito zaključili naš duhovni vikend. Sledila je še pogostitev pri Martinih starših.Večerna ura nas je opominjala, da je prišel čas, ko mo- ramo oditi na dolgo pot proti domu.Pri tem pa je v mislih odzvanjalo tisto staro vpra- šanje:"Le zakaj vse lepo tako hitro mine?"

Katja Miklič

Farni dan na Zaplani 2001

Nekaj izrednega

Spet je leto naokoli in ponovno so nas naši zvesti prijatelji iz KBBI povabili na Zaplano. Zelo sem se razveselila, da se bomo spet srečali na farnem dnevu z domačini in vse- mi starimi znanci v našem domu. Ta dan sem posvetila Bogu in ga prosila, da bi vse potekalo v najlepšem redu.
Naše druženje smo pričeli ob desetih s sve to mašo. Bilo je zares lepo. Cerkev je bila polna in čudovito okrašena z belim cvetjem ker je bilo nedeljo prej prvo sveto obhajilo. Evharistično daritev so polepšali mladi s prepevanjem. Po maši smo se vsi zbrali v gornjem prostoru doma, da prisluhnemo predstavitvi razstave naše članice Angele Medved. Vsa svoja dela ustvarja z nogami ker ji že od rojstva roke ne služijo.
Najprej so nam v pozdrav zapele članice kvarteta Sovice iz Podlipe. Lepo in ubrano je zadonelo njihovo petje.Zatem je voditelj doma in organizator farnega dneva Rafko predstavil umetnico in njena dela.
Nato smo si šli ogledat razstavo. To je ne- kaj izrednega, če človek pomisli, da je vse narejeno z nogami. Marsikdo bi se lahko

zgledoval po njej;tudi tisti,ki so popolnoma zdravi. To je res moč volje in trdne odloč- nosti, kaj hoče narediti in ji tudi uspe.
Slikanje, pletenje, kvačkanje, pa še vsa gospodinjska dela, tudi na vrtu. Bog ji ni dal zdravih rok, a ji je dal obilo talentov, katere je s svojo vero in voljo že tolikokrat pomnožila.
Popoldne smo videli tudi kratek film o An- geli in vsem,kar zmore. Hvala ti, Angela,da si nam za zgled in spodbudo, pa ne samo nam, invalidom, ampak tudi zdravim.
Na dvorišču so nam pridne domače gospo- dinje pripravile pogostitev. Zares dobrega peciva ni manjkalo.Za vse ga je bilo dovolj Hvala vam!
Popoldne ob šestih pa smo imeli v cerkvi koncert pevskega kvinteta Štingelci. Zelo lepo so zapeli narodne in Marijine pesmi ter navdušili vse navzoče.
Po koncertu smo imeli še šmarnice v čast Mariji s petimi litanijami.Vsi smo veselo pre pevali odpeve. Po blagoslovu z Najsvetej- šim smo se še malo zbrali.Lepo smo se po- zdravili in si zaželeli ponovno takih srečanj
Hvala vsem,hvala gospodu župniku in fara- nom za prisrčno druženje.
Nasvidenje drugo leto, če Bog da!

Jožica Sajevic

Zaplana malo drugače

Ob pol petih smo dogovorjeni na vrhu Vrh- niškega klanca, tako rekoč na "Cesarskem vrhu". Moja družina in prijatelji. Do dogo- vorjene ure manjka še ura in pet minut. Na noge si obuvam kolesarske čevlje. Še če- lada na glavo in poženem se na kolo. Dirka se začne! Pred mano je nov izziv. Ali mi bo uspelo? Z vso ihto vrtim pedala. Za mano je center mesta..., Vič..., pa Barje, ko še vedno neumorno poganjam kolo s svojimi nogami.Na koncu Vrhnike,kjer stanuje Raf- ko, pogledam na uro: za mano je štirideset minut vožnje, pred mano Vrhniški klanec. Prestavim ročico menjalnika in se zagrizem v klanec. Končno dospem na dogovorjeno mesto. Prvi. Pred vsemi. Po glavi mi rojijo misli: "Dobro mi gre!", "Noge niso odpove- dale!", "Še malo treninga, pa bom...", ipd.
Ko se na dogovorjenem kraju vsi dobimo, se moja kolesarska "tura" nadaljuje proti cilju - Zaplani. Mišice delajo brezhibno, pljuča kot meh. Dosežem greben, od koder me do cilja loči le še nekaj ovinkov navz- dol. Zasopel in preznojen se ustavim na dvorišču pred domom. Ponosen na svoj pogum, predvsem na svoje noge.
Čez nekaj minut, še vedno v zanosu nad uspehom, prestopim prag dobro znanega doma. Rafko vključi televizijo s posnetkom ge. Angele Medved. Iz minute v minuto se moj mit podira. Noge postajajo mehke,roke iščejo oporo. "To ni mogoče!" si mislim. Kaj vse lahko delajo noge ge.Angele. Kako sa-

ma poskrbi za svoj vsakdan -za popolnoma vsakdanja, nujna opravila, kot tudi za svoj prosti čas in zabavo. Nekaj trenutkov ka- sneje že strmim v njena nožna dela: slike, prte, poslikane svilene rute, makramé...
Kot neverni Tomaž se lahko o vsem prepri- čam še pri srečanju z go.Angelo,ki v zaha- jajočem soncu sedi za domom in ustvarja - slika. Povsem mirno. Nobene ihte,nobene naglice,še manj sile ali moči.Zato pa vztraj no in počasi, z natančnimi gibi.
Pozneje smo se skupaj z otroki prepričali, da so naše noge popolnoma neuporabne za natančne gibe.Premorejo le surovo moč Malo je tistih,na katere se Stvarnik ozre in jim da "moč volje in poguma", da zmorejo odkleniti vrata,opleti vrt, olupiti krompir,se počesati, risati, vesti... z nogami.

Boštjan Marinko

Srečanje v Škofji vasi

Poletno sonce je v soboto, 30. junija, še posebej toplo grelo pri Klinčevih v Škofji vasi pri Celju, kamor sta nas na srečanje povabili Veronika z družino in Lojze Čokl, odgovorni KBBI na celjskem območju.
Več kot petdeset bolnikov, invalidov,naših svojcev in pomočnikov se nas je zbralo v tej svojevrstni binkoštni dvorani - pod šo- torom, ki nam ga je za en dan posodila in postavila Slovenska vojska. Skupaj z žup- nikoma iz domače župnije svetega Jerneja v Vojniku in iz sosednjega Frankolovega, ki sta darovala sveto mašo, smo razmišljali o moči molitve.Obogaten s svojimi velikimi ži- vljenjskimi izkušnjami nam je gospod Vinko, župnik iz Frankolovega,s primeri iz življenja nakazal, kako se lahko z iskreno molitvijo upremo zlu.Za dobro se je potrebno nene- hno truditi z molitvijo in dejanji, kajti kot prazno neobdelano polje kaj hitro preraste plevel in grmovje, tako lahko tudi človeka kaj hitro preraste in zaduši zlo in hudobija.
Poleg instrumentalno pevskega dueta Zla- tko in Jerko, ki sta nas po malem razvese- ljevala ves dan,so nam popoldne obogatili še "skavti" (Polona, župnik in Štefan) iz Polhovega Gradca ter nam z diapozitivi in kleno ter iskrivo besedo posredovali in pri- bližali življenje domačinov in misijonarjev na Madagaskarju, kjer so bili pred meseci. Z nami je bila tudi Ljubica,glavna odgovor- na v KBBI, za nekaj ur se nam je pridružil Janez Hudej, predsednik celjskega društva paraplegikov ki je svojim članom pomagal s prevozom z društvenim vozilom. Zgled, vreden posnemanja.
Zbrali smo se v Njegovem imenu in bil je med nami in mi smo bili z Njim ter drug z drugim. Binkoštni praznik je bil po bogoslu- žnem koledarju že mimo, duh binkošti pa je bil ves čas srečanja z nami in verjamem,da smo nekaj tega duha ponesli v svoje do- move in med svoje bližnje.
Namesto besed zahvale pa: "Nasvidenje spet prihodnje leto, če bo božja volja tak- šna."

Jože Raduha

Sprejem, ki gane

Komaj verjamem, da je leto že naokrog in da smo se zopet srečali pri naši ge.Veroniki v Škofji vasi. Naši -rečem zato,ker poskrbi za nas kot mati za svoje otroke. Velikodu- šno nas sprejme na svojo domačijo in po- gosti kot za kakšno "ohcet", pa še hrano za dušo dobimo.
Tudi letošnje srečanje se mi je zdelo čudo vito in sem zelo vesela,da sem ga doživela Čeprav sem na vozičku, sem se počutila kot princeska,saj sem imela kar dva sprem ljevalca. Matej je zame skrbel med vožnjo, medtem ko je naš domski pripravnik Vili poskrbel za vse drugo. Čudovita fanta sta in hvala jima!
Imeli smo čudovit, sončen dan,toda sonce letos ni več pripekalo na nas, saj je vojska posodila šotor. Za dobrodošlico je Lojze vsakogar prav posebej prijazno pozdravil. Jaz sem imela še to posebno čast,da so mi podarili vrtnico, ptičko,ki vali in pikapoloni- co.Tako prisrčen in topel sprejem človeka res gane in morala sem pogled usmeriti v tla,da sem skrila iskrice solza v svojih očeh Ob pol enajstih se je pričela maša. Pridiga je bila nekaj posebnega in v srcu sem jo odnesla domov.
Po maši so nas bogato pogostili.Ko smo se okrepčali, smo se pogovarjali med seboj, potem pa je sledilo še spoznavanje Mada- gaskarja. Okoli 16. ure smo se s prijatelji z dvema kombijema odpeljali novim dogodiv- ščinam naproti. Obiskali smo Vršno vas pri Zibiki.Od tam je namreč naš Lojze.Zapeljali smo se do cerkvice na hribu. Ob krasnem razgledu se spočije oko in vzraduje duša. Ustavili smo se še pri Čoklovih, kjer nas je Lojzetova mama prijazno in z nasmehom na obrazu sprejela ter pogostila. Bilo mi je izredno prijetno in upam,da se čez leto dni ponovno snidemo.

Dragica R.

Op.: prvi odstavek v reviji ni bil objavljen.

Dan državnosti na Zaplani

V počastitev desete obletnice državnosti in samostojnosti smo se 25.junija nekateri člani Bratstva, domačini in gostje zbrali na Zaplani, da praznujemo in se poveselimo. Najprej smo se udeležili zahvalne sv. maše za domovino, ki jo je daroval urednik Prija- telja. Poudaril je, da smo Slovenci kljub številčni majhnosti ter stoletnim podreje- nostim drugim narodom uspeli ohraniti svoj jezik in s tem narod. Temu se čudijo celo Izraelci. Marsikateri večji narodi so namreč pod bremeni zgodovine klonili in propadli. Slovenci smo s svojo trdoživostjo, vztraj- nostjo in ljubeznijo do rodne grude, močno vero,globoko zakoreninjeno v našem naro- du, uspeli ohraniti svoj jezik, kulturo, na- vade in običaje, lepoto pokrajine - skratka vse, kar imajo tudi večji narodi. In vse to smo pred desetimi leti strnili in stopili na samostojno in neodvisno pot.Priborili smo si lastno državo, nikoli pa ne smemo pozabiti tistih, ki so zanjo darovali svoja življenja.
Prav tako kot naše matere domovine Slo- venije na tem mestu ne smemo pozabiti Božje matere Marije, ki je vedno naša pri- prošnjica pri Bogu in katere veliki častilci smo Slovenci. To potrjujejo številna zna- menja posejana po naši čudoviti Sloveniji. Pri njej smo vedno deležni tolažbe in opore Bog blagoslovi Slovenijo!
Po maši je sledil bogat kulturni program. Najprej smo prisluhnili recitatorjem domo- vinskih pesmi,sledil pa je koncert odličnega okteta Vasovalci iz Žirovnice na Gorenjs- kem, ki nas je s kvalitetnim in doživetim nastopom prijetno presenetil. Ob lepem sončnem vremenu smo duhovno bogatejši naše druženje nadaljevali na dvorišču do- ma KBBI. Ob osvežilni pijači in dobrotah iz pečice je stekel prijeten pogovor, oglasila pa se je tudi slovenska pesem. Tako smo krepili in povezovali naše prijateljske niti. Žarečih obrazov od sonca in zadovoljstva smo se zvečer poslovili ter se odpravili na svoje domove s prijetnimi in nepozabnimi spomini. Zato prisrčna zahvala vsem,ki ste s svojo pomočjo in požrtvovalnostjo pripo- mogli, da smo to popoldne preživeli skupaj. Še posebej hvala g. Rafku Jurjevčiču za odlično organizacijo prazničnega slavja.

Stane Balažic

Mavrični dež

Zelo, zelo mlad oblak je prvič jadral čez nebo, obdan s čredo napihnjenih oblakov različnih oblik.Ko so pluli nad veliko sahar- sko puščavo, so ga drugi, že bolj izkušeni oblaki spodbujali: "Pohiti, pohiti! Če se boš tukaj ustavil, si izgubljen!"
Oblak pa je bil, kot vsi mladi, radoveden, zato se je spustil niže od vseh drugih ob- lakov, tako podobnih čredi razpuščenih bizonov.
"Kaj pa delaš? Dvigni se!" so kričali v veter Oblaček pa je videl valove zlatega puščav skega peska: krasen pogled. Prav narahlo se je začel spuščati. Puščavske sipine so bile podobne oblakom, ki jih je blago božal veter.Ena od sipin se je nasmehnila oblaku in ga pozdravila: "Živijo!" Bila je zelo pri- kupna, veter, ki ji je skuštral greben, jo je pravkar naredil.
"Živijo.Ime mi je Ola" se je predstavil oblak
"Jaz sem Una," je pripovedovala sipina.
"Kakšno je kaj tvoje življenje tam spodaj?"
"No... Sonce, veter. Malo je vroče, a se da preživeti. Kakšno je pa tvoje življenje?"
"Sonce in veter... in veliko poti po nebu."
"Moje življenje je zelo kratko.Ko bo ponov- no pihal močan veter, bom morda izginila."
"Ti je kaj hudo zaradi tega?"
"Malo že. Zdi se mi, da nisem za nobeno rabo."
"Tudi jaz se bom hitro spremenil v dež in padal. Taka je moja usoda."
Sipina se je malo zamislila, nato pa dejala: "Ali veš, da mi dež imenujemo Raj?"
"Nisem vedel, da sem tako pomemben," se je nasmehnil oblak.
"Stare sipine sem slišala pripovedovati,kako nekaj lepega je dež. Takrat se me prekri- jemo s čudovitimi stvarmi, ki se imenujejo trava in rože."
"Res so čudovite, videl sem jih."
"Jaz pa jih morda nikoli ne bom videla," je otožno zaključila sipina.
Oblak je malce pomislil, nato pa rekel: "La- hko bi jaz deževal nate..."
"Toda potem bi umrl..."
"Ti pa bi vzcvetela," je rekel oblak in se počasi spustil, spreminjajoč se v mavrični dež.
Naslednji dan je bila sipina vsa v cvetju.

(Bruno Ferrero)

Daritev bodi ti življenje celo...

Sipina ne bi nikdar vzcvetela, če ne bi ob- lak, spreminjajoč se v mavrični dež, padal nanjo in ji podaril vodo življenja. Oblak ne bi nikdar nastal, če ne bi morje podarjalo nebu svojih hlapov. Tudi morja ne bi bilo, če se ne bi potoki združili v reke in se reke ne bi podarile morju. In če ne bi bilo žu- borečih potokov in mirnih rek, ne bi v njih plavale živali in ne bi iz njih črpala svoje življenje mogočna drevesa. Če ne bi bilo mogočnih dreves, potem se ljubke veve- rice ne bi mogle skrivati v njihovih sencah in tudi človek ne bi mogel iz njih graditi ostrešij na hišah in lesenih mostov...
Kako čudovit učitelj je narava, v kateri ži- vimo.V njej se lahko učimo darovanja.Vsa- ko najmanjše živo bitje in vsaka stvar, ki je v naravi, je odvisna od drugih živih bitij in drugih stvari. Oblak umira, da sipina ozeleni. Trava se daruje, da nasiti lačnega zajčka. Zemlja z veseljem podari svoj sad človeku. Le človek - ta se marsikdaj ne zna in ne zmore darovati.
Marsikdaj drug ob drugem ostajamo lačni in brez življenja. Nekaj korakov stran od nas lahko umira človek, ne da bi se zanj zmenili. Poleg nas lahko trpi in ječi bolnik, pa ne bo dočakal naše pozornosti in stiska dlani. Tudi lačnega bomo napodili proč od sebe, saj si lahko poišče delo in zasluži svoj kruh. Pijanci,norci, klošarji... oni prav gotovo niso naš problem.Še naši bližnji naj poskrbijo sami zase,da jim bo dobro.Človek ima pač dovolj opraviti sam s seboj. "Tako pač je!" je najpogostejši izgovor.
"NE,ne sme biti tako!" pa vzklikajo pogumni ljudje, ki vedo, da človek ne more živeti brez sočloveka! Nova zapoved, ki nam jo Jezus daje, je nadvse zahtevna: "Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!" On nas je ljubil tako, da se je popolnoma da- roval za nas. Dal nam je zgled. Dal nam je samega sebe. Upa in želi, da bomo tudi mi delali tako.
Vsak človek je dragocen. Lahko je mlad ali star, duševno zaostal ali nadpovprečno inteligenten, priklenjen na posteljo ali sijoč od zdravja in življenjske moči. Prav vsakdo lahko daruje sebe drugim.Eden daruje svo- jo prošnjo po pomoči, drugi svojo pomoč. Eden daruje svojo nevednost in nemoč, drugi svoje znanje in svojo moč. Tako se darujmo drug drugemu. Vsak dar je drago- cen. Zato DARITEV BODI TI ŽIVLJENJE CELO!

Polona

Štirinajstič k Mariji v Leščevje

V soboto,19.maja,smo se zopet zbrali pred pokopališčem na Viču v Ljubljani.Stisk rok, objem,pozdravne besede in že nam je kjub izredno svežemu, hladnemu jutru postalo toplo v srcih. Pogledovali smo po zbrani množici,po številnih znanih in tudi neznanih obrazih, ki so se letos prvič udeležili roma- nja. Vsakega posebej smo želeli spoznati, se z vsakim rokovati in jim ponuditi vsaj delček tistega, kar smo na preteklih roma- njih že sprejeli v svoje srce; tistega, kar nas greje in nas drži pokonci v težkih tre- nutkih našega življenja.
Zbralo se nas je veliko invalidov in ravno prav spremljevalcev.Pogledovali smo okrog sebe in iskali še eno osebo - sestro Edith. Kar zažareli so naši obrazi, ko se je pripe- ljala s kombijem. Strah, da je bolezen ni premagala na ta slovesni dan,je zamenjala radost.
Gospod Miro Šlibar nas je vodil v molitvi, v kateri smo se spomnili tudi pokojne sestre Mihelangele. Res je ni več med nami, a še vedno roma z nami v naših srcih, besedah in spominih. Spomnili smo se vseh, ki niso mogli z nami. Priporočili smo se v varstvo Mariji in Jezusu ter se brezskrbno odpravili na pot. Ves čas nas je spremljal Marijin kip ki ga je spoštljivo na svojih kolenih pope- ljala proti Dobrovi Danijela. Miro Šlibar nam je svojim prisrčnim humorjem in molitvijo krajšal pot. Narava, vsa v cvetju,ožarjena od sonca, je bila takšna, kot da se je po- sebej pripravila, da z vso lepoto sprejme in pozdravi romarje. Ko smo se približali Do- brovi, nas je že od daleč pozdravilo glasno zvonjenje.
Pred cerkvijo na Dobrovi so nas pričakali drugi udeleženci,ki so priromali na Dobrovo s svojimi jeklenimi konjički. Veselo smo se pozdravili. Pokrepčali smo se s čajem, so- kom in kavo. Pozdravili smo oba gospoda Goloba -sedanjega in upokojenega župnika ki sta nas povabila k spovedi, nato pa tudi v cerkev, kjer smo se zazrli v našo pripro- šnjico, Marijo v Leščevju. Vso radost, vse skrbi, prošnje in obljube smo postavili v njeno naročje in polni nove moči sodelovali pri sveti maši, ki jo je vodil pater Damjan, somaševal pa je tudi g.Šlibar. Na koncu so nas nagovorili gospod župnik, sestra Edith ter župan, g. Janez Oven, ki nas je prese- netil s svojim prijetnim nastopom in darom - zelo lepo in bogato opremljeno knjigo 'V znamenja ujeti čas na Polhograjskem.' Prejeli smo še blagoslov in se odpravili na hribček k Marijinim sestram,ki so nas prisr- čno sprejele in pogostile.
Na dvorišču pred samostanom, v objemu narave, smo potem sodelovali še pri šmar- nicah in petih litanijah. Skupaj z mladimi, prisrčnimi spremljevalci smo potem še kle- petali, se nasmejali in zapeli ter vse lepe trenutke skušali tudi ujeti v objektive. Ma- riji v Leščevju smo se zahvaljevali za pre- jeti dan, za toploto v srcu,za moč, pogum, za vse,s čimer nas je obogatila.In ker smo samo ljudje, se nismo mogli raziti drugače, kot s prošnjo, da bi se drugo leto spet lahko udeležili romanja k njej - k Mariji na Dobrovo.

Jožica Jevnikar

Kot naročena

Srečanje starejših faranov župnije Srednja vas v Bohinju

V župnijski kapeli v Srednji vasi v Bohinju so se v nedeljo, 27. maja, zbrali starejši farani iz vse naše župnije.To so bile pred- vsem faranke in farani, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo redno obiskovati farne cerkve in sv. maše. Vsak prvi petek v me- secu jim g. župnik prinese sv. obhajilo na dom. Zbralo se je okoli petdeset povablje- nih.
Bila je lepa, sončna nedelja, kot naročena za ta praznik. Pred sv. mašo jih je župnik, g.Ivan Jagodic,prisrčno sprejel in pozdravil Vsi so sodelovali pri maši z molitvami in petjem, prejeli pa so tudi zakrament bolni- škega maziljenja.
Po maši so ob dobro obloženih mizah v župnijski jedilnici prijetno poklepetali. Za dobrote na mizah so letos poskrbele vaš- čanke iz Srednje vasi in Stare Fužine. Med povabljenimi je bila dobra volja, pesem in toplina v srcih.
Andrej Hodnik iz Srednje vasi je zaigral na svojo harmoniko vesele narodne pesmi in družba je z njim ubrano zapela. Pozabili so na svoje tegobe in trpljenje.Bohinjska duša se ob domači pesmi hitro odpre in razneži.
Za vse, ki so se srečanja udeležili, je bil ta dan velik praznik, poln novih vtisov in ob- čutij. Ko so se razhajali,so si takih srečanj v prihodnje še zaželeli.
Hvala g. župniku in vsem, ki so kakorkoli pomagali pri tej slovesnosti.

Marija Dobravec

Pridi, ljubi Jezus!

Želimlje, 15.-17. junij 2001

Telefonski klic me je predramil iz zasanja- nega pogleda na bogato, zeleno okrašeno okolico. S. Edith ima zopet 'nekaj za bre- gom': "Prideš v Želimlje?" - "Seveda, saj sedaj ne zamudim nobene priložnosti, da sem lahko skupaj s prijatelji."
V Želimlje tokrat nismo prišli le na srečanje pač pa tudi zato, da bi skupaj praznovali in delili veselje z Ano in Mojco,ki sta prejeli zakramente sv. krsta, sv. birme in prvega svetega obhajila. V želji, da bi se čim bolje pripravili na ta slovesni in pomembni do- godek, smo petkov večer posvetili molitvi pred Najsvetejšim. Razmišljali smo o kruhu kot o daru, ki ga dajemo drug drugemu, o Jezusu, ki se daje za nas in ga vsak izmed nas lahko posreduje svojemu bližnjemu.
V sobotnem dopoldnevu nas je obiskal g. Jože Štupnikar, ki nam je spregovoril nekaj besed o zakramentih. Bilo je zanimivo, saj smo od veroučnih let že marsikaj pozabili in smo sedaj obudili to zavest o zakramen- tih, ki so živa znamenja Božjih milosti in darov med nami.
Mojca in Ana sta varovanki v Centru za usposabljanje invalidnih otrok v Vipavi.Tam je njun drugi dom in delavci ter varovanci v njem so njuna druga družina, zato je bilo zelo ganljivo in prisrčno, da so se našega skupnega praznovanja v sobotnem popol- dnevu udeležili tudi njuni prijatelji iz Vipave
Med nas je prišel g. škof Jožef Kvas, ki je pri sveti daritvi v želimeljski cerkvi Mojci in Ani podelil zakramente,s katerimi sta vsto- pili v družino Božjih otrok.
V nedeljo so najbolj pridni zgodaj vstali in šli k telovski procesiji. Marsikdo še nikoli ni prisostvoval tej lepi slovenski pobožnosti med travniki in polji,zato je z velikim vese- ljem izkoristil to priložnost. Nas,"zaspance" pa je Jezus počakal pri deseti maši.
"Pridi, ljubi Jezus, pridi mi v srce, težko te že čakam, veselim se že..." Jezus je prišel ne le k Ani in Mojci, temveč k vsakemu iz- med nas in nas povabil:"Le hodi za menoj!" Bili smo veseli,da nas je Bog povezal v eno družino in smo si v sproščenem ter prijaz- nem razpoloženju lahko razodeli drug dru- gemu vse, kar nosimo v svojih dušah, najsi bo to smeh in radost ali bolečina in žalost. Bog daj, da bi vedno znali prisluhniti so- človeku in biti zvesti prijatelji. Bogu hvala!

Alenka O.

Češnjev piknik prijateljev

Marijin mesec, prelepi maj, nas je vabil na številna romanja k Njej in tudi na vesela medsebojna srečanja. Pisali smo 27.maj,ko nas je pot popeljala k prijateljema Tatjani in Borisu na Markovec pri Kopru,na češnjev piknik in skupno druženje.
Tista nedelja je bila lepa in poletno vroča. Zelo nam je prijalo prijazno gostoljubje v senci hladne garaže,kjer nas je po medse- bojnih pozdravih že čakala obložena miza s pijačo in prvimi češnjami. V pogovoru smo si izmenjali doživetja s svojih domov, de- lovnih mest v zavodu...
Navdušena sem bila nad okoljem, v kate- rem preživljata poletne dni Tatjana in Boris Oba izžarevata neverjetno pozitivno ener- gijo, ki jo podarjata vsem obiskovalcem. Verjamem,da le teh ni malo. Razveseljeval nas je tudi glas harmonike in iskren smeh. Hitro je bil tu čas kosila in z njim čas za skupno molitev. Okusnim češnjam so se pridružile številne jedi na žaru in druge dobrote. Tako nas Bog združuje v družino Božjih otrok.
Čas med prijatelji vedno hitro mine. Tako je bilo tudi tokrat,ko smo prelepo srečanje zaključili z litanijami Matere Božje,s skupno pesmijo, ter z željo Tatjane in Borisa, da češnjev piknik v prihodnje postane tradi- cionalen.
Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujem Ivanki in Nadi, ki sta mi pomagali, da sem se lahko udeležila nepozabnega srečanja, ki me je napolnilo z novo močjo, upanjem ter ljubeznijo.

Nives Fabčič, Sežana

Binkošti v Metliki

"Bom juckau skoz' vas,
da b' binkoštni blagoslov šou v nas."

Binkošti so praznik, o katerem stari ljudje vedo veliko povedati. Če bi se današnja Slovenija bolj zavedala pomena tega praz- nika, bi ljudje ta dan trumoma prihajali v cerkev, saj se delijo darovi Svetega Duha, Slovencem pa tako ali tako vsega primanj- kuje.
Že veliko let je v marsikateri slovenski žu- pniji navadi, da na binkoštno nedeljo va- bijo medse tiste ljudi, ki jim je udeležba pri nedeljskem bogoslužju v cerkvi onemogo- čena zaradi bolezni,starosti ali invalidnosti Tako so v nedeljo, 3.junija, člani župnijske Karitas v sodelovanju z župnijskim svetom za bolne, ostarele in invalide pripravili ob 10. uri sv. mašo v farni cerkvi sv. Nikolaja v Metliki. Zbralo se nas je lepo število, ta- ko iz vasi kot iz Doma starejših občanov. Mašo je daroval župnik g. Florjan Božnar, uvod vanjo pa je obogatila beseda pred- stavnika Karitas. Pri maši smo vsi prepevali ob spremljavi orgel in po želji lahko prejeli bolniško maziljenje. Od vsega prevzet in napolnjen z darovi, kot vsi drugi, sem se na koncu zahvalil z besedami:
"Za binkošti je na Slovenskem ponekod navada,da člani družine med seboj tekmu- jejo, kdo bo vstal bolj zgodaj, kajti ta je deležen najprej in najmočneje, da ga Sveti Duh obdari s svojimi darovi.Z enakim vese- ljem in pričakovanjem se je danes vsakdo od nas napotil k sv. maši, ki so jo za nas pripravili sodelavci Karitas.Takšna druženja bolnikov, invalidov in vseh drugih trpečih so za posameznika prava milost. V tej pri- jetni sredi je naša vera večja, upanje pa močnejše. Prav vsak, ki veruje, pozna e- vangeljsko misel: "Tam, kjer sta ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi." In ob navzočnosti binkoštnega duha bodo naše prošnje za zdravje na duši in telesu močnejše.
To ne pomeni, da bomo shodili, spregledali ali pričakovali kakšen drug čudež. Prepri- čani pa smo, da bomo od spominov na ta dan živeli bolj polno in s spoznanjem,da je križ za vsakogar na tem ljubem svetu te- žak,da pa se da z njim srečno živeti. Hvala vam, sodelavci Karitas, za to doživetje." Lep prijateljski pozdrav!

Jože Nemanič, Božakovo

Nasvidenje pri Mariji Pomagaj!

Leto za letom,že več kot petindvajsetič, z materjo romava k Mariji Pomagaj na Brezje na vseslovensko srečanje bolnikov, invali- dov in ostarelih, ki ga zadnjo soboto v ju- niju pripravi Ognjišče.Tako tudi letošnjega, že triintridesetega romanja nisva hotela zamuditi. Čeprav je mati že v visoki staro- sti in zelo slabega zdravja, je zbrala še toliko moči in poguma, da je z mano odšla na to dolgo pot, saj se kar precej kilomet- rov obrne na števcu,preden je premagana pot od Murske Sobote do Brezij. Tudi vre- me se na poti zna čisto zamenjati. Že ko sem nosil stvari v avtomobil, sem opazil, da rahlo dežuje. Zaskrbelo me je, toda ni mi vzelo poguma. Deževna je bila vsa pot do Ljubljane, vmes je bilo celo nekaj hudih nalivov. Toda čim bolj sva se začela pribli- ževati gorenjskim vršacem, tem bolj suho je bilo vetrobransko steklo, v najinih srcih pa je raslo vznemirjenje in veselje, da sva se pod Marijinim varstvom srečno pripeljala do njenega svetišča.
Bila sva priči nepozabnemu evharističnemu srečanju sedmih tisočev ljudi, starih in mladih, bolnih in zdravih, vseh, ki smo imeli na ustnicah prošnjo: "Marija, pomagaj nam ti ..." Popoldan sva prisostvovala še petim litanijam in se pogovorila s prijatelji. Ura je začela priganjati, da bo treba zapustiti ta čudežni kraj, kjer sva zopet doživela za naju čudovit dan.
Domov nisva tako hitela, saj sva se zopet ustavila na pol poti v Spodnji Rečici pri Laškem. Družina Krašovec naju vsako leto prisrčno sprejme. Pozno v noč smo kram- ljali o najinem potovanju in o nepozabnem dnevu pri Mariji Pomagaj.Za vso dobroto in toplino njihovega doma se njim in njihovim sorodnikom, ki so naju tudi prišli pozdravit, iz srca zahvaljujeva. Rada bi se zahvalila tudi vsem sodelavcem Ognjišča in vsem mladim, ki so nam stregli ter bili vsak hip pripravljeni pomagati. Ne nazadnje iskrena hvala g. škofu Andreju Glavanu, ki je letos vodil naše romanje, za tople besede v mašnem nagovoru, za mašo in blagoslov z Najsvetejšim, pa tudi vsem duhovnikom, prijateljem in znancem za vse prijazne po- glede in besede. Prisrčen pozdrav vsem romarjem in vsem bralcem revije Prijatelj. Oba z materjo kličeva: "Nasvidenje pri Ma- riji Pomagaj leta 2002!"

Slavko Breznjek, Murska Sobota

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a smejo prebrati tudi že odrasli.

(4)

Vprašanje o ločenem tekmovanju belcev in črncev ter o rasizmu,ki ga je Franja zasta- vila profesorici, je razdelilo razred. "Kako si sploh upaš vprašati kaj takšnega, saj veš, koliko krivic so doživeli črnci v zgodovini?" so jo napadle sošolke. "Ali sploh veš, kaj to je rasizem?"
"Kaj da ne vem! Prebrala sem roman 'Koča strica Toma', vem, kdo je bil Martin Luther King,vem,kdo je Nelson Mandela, vem,kako so nacisti gledali na črnce, vem za Ku Klux Klan,pa zato še nisem rasist. To ste kveč- jemu ve,ki me kar naprej zafrkavate zaradi mojih kilogramov," se je enkrat razhudila tudi Franja, ki je sicer zlepa kaj ni spravilo iz tira."Ampak me prav zanima,kaj bo rekla pri naslednji uri..." Ni se hotela več pogo- varjati o tej temi.
Med tednom se je še nekajkrat vnela de- bata o rasizmu, vendar dekleta niso prišla skupaj.Odločno je prevladovalo mnenje,da bi bilo ločeno tekmovanje belcev in črncev nova oblika rasizma, kar bi v dobi, ko je šport tako popularen in vpliven,imelo hude posledice.Dekleta so tisti teden tudi neko- liko pozorneje opazovala športne prenose in štela, koliko je črnih in koliko belih ko- šarkarjev v ameriški profesionalni ligi NBA, pa tudi v filmih so takoj opazila kakšen ostrejši dialog na temo rasizma.
Tako je zopet prišla ura telovadbe,le da so dekleta zaradi lepega vremena tokrat bila zunaj na igrišču. Vse je presenetila Sandra ki je komentirala prejšnjo uro: "Gospa pro- fesor, ali veste, da bo kmalu lahko vsak tekmoval sam s seboj in bodo vsa tekmo- vanja čisto poštena? Iz vsakega človeka bodo naredili po pet klonov in potem bo zanimivo gledati, kako bo Sandra številka ena tekla na prvi progi, Sandra številka dve na drugi progi, Sandra številka tri na tretji progi ... in Sandra številka šest na šesti progi. Vse dvojnice bodo morale biti enako stare. To pa bo pošteno, ali ne? Samo za katero Sandro boste navijali, če bomo vse čisto enake?"
Sledil je vsesplošen smeh, Katjuša pa je takoj komentirala: "Tebe že ne bodo klo- nirali, razen če bodo potrebovali koga za v cirkus. Klonirali bodo najboljše, najhitrejše, najmočnejše, najpametnejše, pa tudi naj- lepše.Vsakega reveža že ne bodo klonirali"
"Eh, nikogar ne bodo klonirali. Še tista škotska ovca, ki so jo klonirali, bo menda prav kmalu 'crknila'... Dajta no mir," se je posmehnila Franja.
"Dekleta, sedaj imamo telovadbo, takšne stvari pa se vi pogovarjajte z razredničar- ko ali pa pri verouku, katere hodite. Saj je zanimivo, ampak moja naloga je, da sedaj poskrbim za zdrav razvoj vašega telesa. Zadnjič je res bil dež in smo se lahko po- govarjale, danes pa je lepo vreme.Gremo!"
"Čakajte, gospa profesor, meni ste dolžni odgovor. Me smo se skoraj skregale zaradi rasizma. Kaj pa tisto?" Franja je skušala zavlačevati s telovadbo,ki ji nikoli ni dišala
"Oh,tisto o rasizmu je pa še bolj zamotano Dobro, pol ure rokometa, potem pa bomo še kakšno rekle. Velja?"
Ponovila se je zgodba z drugih ur, samo v milejši obliki,ker ni šlo za medrazredno tek- mo. Ekipa,v kateri je bila Katjuša,je gladko vodila, kajti ona je bila izredno gibčna, močna in odločna, predvsem pa osebnost, ki je držala vse niti igre v rokah. Zato jo je profesorica ob polčasu navadno prestavila v drugo ekipo in potem je bilo zanimivo gledati, kako je ta zmanjševala razliko ter velikokrat na koncu zmagala. Katjuša se je pri prvih takšnih menjavah zelo jezila in upirala, nato pa ji je začelo ugajati, saj se je tako še bolj videlo, kako odlična igralka je in kako je vse odvisno od nje.
Franja je bila v enih od vrat, seveda zato, da ji je bilo treba čim manj teči. Tudi se ni kaj prida vznemirjala, če je dobivala gole, kakšnega pa je le obranila. Če ji je katera od soigralk očitala,da bi lahko bolje branila saj se je včasih namenoma umaknila kakš- ni 'bombi',je odgovarjala vedno enako: "Pa pojdi ti v gol..." Kandidatk za rokometno vratarko pač ni bilo, kajti prav nič prijetno ni,če ti žoga prileti v obraz ali kam drugam
Do konca ure je ostalo še nekaj časa in na vrsto je prišel težko pričakovani pogovor. Profesorica pa nekako ni bila pri volji in je rekla: "Saj je stvar jasna. Razmišljajte in same pridite do pravega odgovora. Dovolj ste stare."
"Ne, obljubili ste in hočemo slišati od vas. Me smo različnega mnenja. Vi recite!"
"Dobro. Kaj točno sem rekla?" se je vdala profesorica.
Pobudo je povzela Blanka: "Franja vas je vprašala, če je skupno tekmovanje črncev in belcev pošteno,ker v nekaterih panogah zmagujejo samo še črnci; na primer v teku na sto metrov. Če pa bi tekmovali vsak posebej, bi lahko športnim funkcionarjem, ki organizirajo tekmovanja, očitali rasizem; tudi olimpijskemu komiteju. Kaj je sedaj prav?"
"Pa smo se pogovarjale še kaj drugega?" je tipala razpoloženje in razumevanje pro- fesorica.
"Tisto o kategorijah v športu,pa o dopingu pa o merjenju sposobnosti..." so hitro na- števala dekleta.
"Že spet te sposobnosti! Glejte, tisto, kar sem vam hotela dopovedati, je prav to, da v športu, pa tudi v življenju nasploh ne merimo sposobnosti. Ali ne razumete? Če posebej tekmujete dekleta in posebej fan- tje, je to zato, ker imajo fantje močnejše in bolj eksplozivno telo.Oni so na svet pač prinesli močnejše telo..."
"To pa ne drži! Jaz vsakega mulca iz raz- reda kadarkoli premagam. Zadnjič smo te- kmovali, kdo je močnejši v rokah, pa je vsakemu roka popustila prej ko meni," je hotela zafrkniti profesorico Katjuša.
"Seveda, ko pa imaš polno moških hormo- nov" jo je zabila Blanka."Kar tekmuj s fanti saj mednje spadaš."
Katjuša je kar zarjula: "Sebe poglej, brki ti rastejo in vse noge imaš poraščene, jaz pa imam čisto gladko kožo. Ti imaš moške hormone." Blanka in Menči ter nekaj sošolk je kar prebledelo, profesorica pa je ener- gično posegla vmes: "Tako pa ne, tako se pa ne govori! Blanka, nimaš prav, pa tudi ti ne, Katjuša."
"Ne bo me zafrkavala, koza mozoljasta," je bila do konca užaljena in ogorčena Katjuša ter hotela kar oditi.
"Počakaj malo,Katjuša, počakaj! Če te kdo razume in ti dobro hoče, sem to jaz. Sem ti že kdaj rekla kaj takšnega, kar bi te užalilo?" jo je za roko zgrabila in zadržala profesorica.
"Vi ne,nihče v razredu pa me ne mara! Sa- mo, da si malo bolj energičen in odločen, pa te nobeden ne mara. Ko pa je treba kaj organizirati ali pa se bosti s profesorji, pa vsi mene gledajo."
"Katjuša, to pa ni res, da bi te ne marale. Samo vedno mora biti vse po tvoje;to nam ni všeč," jo je mirila Menči. "Tudi jaz mislim da Blanka tega ne bi smela reči, čeprav je moja prijateljica. Oprosti. Tudi za zadnjič oprosti, ko sva ti z Blanko tisto rekli. Ne bi smeli. Zavidamo pa ti, da si tako odločna in energična. Ali ne verjameš,da si tudi jaz zelo želim biti bolj odločna in da me boli, če me ti zafrkavaš. Vsakogar od nas kaj zaboli, tokrat je pa tudi tebe."
"Katjuša, ali poznaš pregovor, da izjeme potrjujejo pravilo?" je zopet nadaljevala pogovor profesorica. "Pa res ne mislim nič slabega. V povprečju imajo fantje močnej- še telo kot dekleta,zato tekmujejo posebej in to je prav. V povprečju, pravim, so pa izjeme. Gotovo je po svetu veliko fantov tvoje starosti, ki so veliko močnejši kot ti. Nekateri so pa tudi slabotnejši in če ti ta- kšnega ponižuješ, ga morda še bolj zaboli, kot je prejle tebe.Tudi fantje so občutljivi. Pomisli kdaj na to! Pa tudi vse druge pomi- slite: Vsakič,ko te kaj zaboli,najprej pomisli ali tudi ti kdaj koga prizadeneš. Tako se človek kaj nauči za življenje."
"Ah, zdaj bomo imeli pa še verouk namesto telovadbe," se ni dala kaj dosti prepričati Katjuša. Vseeno je dokaj spravljivo dejala Menči in ostalim:"Zakaj pa mi potem nikdar naravnost ne rečete, kaj vas moti? Samo opravljate; pa v cerkev hodite..."
Menči je zardela, pogledala v tla in še en- krat v zadregi rekla: "Oprosti."
Sandra se je hitro znašla: "Saj te ne opra- vljamo. Samo o tebi se pogovarjamo... To pa rada vidiš." Dekleta so se s profesorico vred nasmejala.
Franja ni odnehala: "Zdaj pa mir in pustite, da vprašam in slišim odgovor o rasizmu. Drugače se bomo še en teden prepirale. Povejte končno, gospa profesor, ali bi mo- rala biti ločena tekmovanja črncev in bel- cev ali pa bi bil to rasizem! Hočem vaš odgovor!"
"Najprej mi ti povej, kaj to je rasizem, po- tem ti jaz takoj povem odgovor glede šport nih tekmovanj" je vrnila žogico profesorica
"To pa ja vsak tepec ve," je v svojem slo- gu vpadla Katjuša. "Rasisti so obrotiglavci v Nemčiji, ki pretepajo tujce, pa kuklux- klanovci v Ameriki..."
Sandra se je spomnila kar na pogovor v razredu: "Ali veste,da nam je Franja rekla, da smo rasistke, ker jo zafrkavamo zaradi kilogramov?"
Profesorica se je od srca nasmejala: "Saj tudi ste, pa še kakšne, zato pa se kar na- prej prepirate,potem pa jokate. Ampak ure je že konec."
"To boste morali pa dokazati! Me že nismo rasistke," so užaljeno protestirala dekleta.
"Menda ne na sodišču?" se je še naprej smejala profesorica.

V. S. (se nadaljuje)

"Poletna suša..." moramo,žal,reči o dopisih na uredništvo. Kar nekako presahnila so pisma (razen tista s članki za objavo),zato tokrat objavljamo v glavnem samo nekaj vaših pripisov s kartic z rešitvami križanke ali pokala Prijatelja. Toda tudi tam se naj- dejo lepe in zanimive misli, vredne objave.

V pravem času

Zahvaljujem se za prejeto knjigo(op:"Tema in luč trpljenja" avtorice Marte Silvester). Prišla je o pravem času, v prave roke, saj se zadnje čase zgrinjajo nadme res temni oblaki. Hvala Bogu, da me ne pozabi in mi v to temo pošlje tudi kakšen sončni žarek, kot je ta knjiga. "Kaj bi se bal, če si ti z menoj" si porečem in grem naprej za Lučjo
Spoštovana nagrajenka, nagrade pri križa- nki so res precej naključne - kar pač dobi- mo, toda še enkrat se je pokazalo, da pri Bogu naključij ni.Če gledamo nazaj v svoje življenje, vidimo, da nam je Bog tolikokrat ravno pravi trenutek poslal tolažbo, poja- snilo, svarilo ali opomin. Zakaj smo ravno tistega človeka srečali takrat in takrat? Zakaj nam je rekel tisto misel? Zakaj smo prejeli darilo in ravno takšno? Človek, ki hoče slišati Božjo govorico,jo z leti čedalje bolje sliši. Morda ste tudi o najtemnejših oblakih v prejšnji številki opazili zanimivo misel?

Ravno prav sonca

Zaradi službenih obveznosti pošiljam reši- tev z zamudo; če je ne moreš upoštevati, bo tudi vse v redu. Mirno morje, jasen po- gled in ravno prav sonca v počitnicah in v življenju želita
Draga prijatelja, pravila niso za to, da se kršijo, vendar Prijatelj ravna prijateljsko - glede roka, ne pa glede pravilnosti odgo- vorov. Hvala za zanimivo poletno voščilo. Pisarna Prijatelja je sicer vedno v urejanju, ima pa nekaj prednosti,med drugim prijeten hlad, vrt pred oknom in pogled na cerkev. S soncem pa urednik ni v najboljših odno- sih. Ravno prav je prijetna senca... Lep poletni pozdrav!

Tudi jaz pošiljam

Spoštovani vsi, ki delate pri Prijatelju! Ker mi preko dvajset let redno pošiljate Prija- telja v Avstralijo, se čutim dolžno, da tudi jaz vam kaj pošljem.Sprejmite moj skromen dar, da obdarite kakšnega reševalca kri- žank. Hvaležna
Simpatičen kenguru z mladičkom v trebušni vreči - seveda igrača in ne živ- bo popes- tritev tele številke in naj rečem,da ste nas zelo razveselili ter spravili v dobro voljo. Z veseljem vaš dar pokažemo obiskovalcem v uredništvu, potem pa ga bo dobil kdo, ki rad rešuje križanke in prav gotovo se ga bo tudi on zelo razveselil. Hvala za prijaz- nost in naklonjenost! Upam,da vas naš dar - Prijatelj - tudi razveseli.

Po vaši zaslugi ...

... sem zopet prebrala knjigo "Božji klicar iz Padove." Zelo je lepa. Hvala vam in lep pozdrav!
Spoštovana Ana, veseli nas,če lahko samo z vprašanjem v Pokalu Prijatelja koga spod budimo,da znova vzame v roke dobro knjigo Prebiranje življenja svetnikov je že marsi- koga navdušilo za lepo krščansko življenje, celo za duhovništvo, redovništvo ali odhod v misijone, če pa je tu bolezen ali invalid- nost,pa morda za potrpežljivost, prijaznost in uresničevanje Jezusovih besed: Vstani in hodi! Hvala za vaše sodelovanje!

"Bolečine so bile neznosne" smo naslovili pogovor v drugi številki leta 1997, ko se je bralcem in bralkam Prijatelja predstavil Ivan Špilak iz Črenšovec v Prekmurju. Doma je bil iz Male Polane, med vojno pa se je priženil v Žižke, si ustvaril družino, kmetoval, kot mnogi Prekmurci odšel na za časno delo v Nemčijo in si kruh služil tudi s sezonskim delom v sosednji Avstriji, ves čas pa bil veren mož in skrben oče. Nato je prišla bolezen, neznosne bolečine, čas hudih odločitev, amputacija noge, pa še druge, invalidski voziček... "Velikokrat sem vzel v roke rožni venec in molil," je dejal Ivan. Redno je z ženo tudi v bolezni priha- jal v domačo cerkev, rad se je udeleževal srečanj bolnikov, invalidov in ostarelih v Turnišču ter srečanj Bratstva v Kančevcih in drugod. V juniju 2001 se je Ivanovo živ- ljenje izteklo. Verujemo,da se sedaj že po- govarja z Bogom iz oči v oči,saj se je že v zemeljskem življenju rad pogovarjal z njim, tega pogovora učil tudi svoje otroke in iz- pričal svojo vero tudi z vdanim prenaša- njem težav v bolezni,invalidnosti in starosti

Dve desetletji zdravja in štiri desetletja skleroze multipleks -od prvih težav z rav- notežjem do dolgoletne popolne negibnosti na bolniški postelji, to je najkrajši opis tis- tega,kar je v življenju doživel Stane Sojer iz Notranjih goric. Seveda je bilo še mar- sikaj drugega, tudi lepega, saj si je uspel ustvariti družino in postaviti hišo, toda v njej s svojimi ni nikoli živel. Kot vratar v bolnišnici je nekoč prijazno sprejemal bol- nike in gotovo razmišljal o njih, potem pa so se pričela njegova pota v bolnišnico in domov... Kljub bolezni in invalidnosti je bila za Staneta značilna velika življenjska ener gija.Vedno se je tako živo zanimal za svo- jo okolico, za dogajanje doma in po svetu. Še s čisto tihim šepetom je ob žal prered- kih obiskih spraševal za vsakogar, ki sta ga z obiskovalcem oba poznala. Vedno je izrazil hvaležnost za obisk, pomoč in vsako prijazno besedo - domačim, obiskovalcem in strežnemu osebju v domu upokojencev na Koleziji v Ljubljani,kjer je preživel zadnjih štirinajst let. Samo kakšen vzdih; pritožbe pa ni bilo slišati iz njegovih ust. Z velikim spoštovanjem in obenem številnimi vpra- šanji o trpljenju in človeškem življenju smo ga konec maja položili v grob pokojnih staršev; mnogo prezgodaj umrle mame in očeta, ki je, dokler so mu moči dopuščale, skrbel zanj. Sedaj so zopet združeni, pa ne samo v grobu, ampak, tako upamo in verujemo, tudi pri Bogu.

V. B.

V večno pomlad je 18. maja odšla naša prijateljica Anka Presečnik iz Gornjega Grada. Bila je ena izmed tistih, ki jim je bolezen prekrižala življenjske načrte. Že- lela je postati učiteljica, a njen kateder je postal invalidski voziček. Od tu je vzgajala nečake.Pri njej so se rade ustavljale prija- teljice in sosede, saj jih je znala poslušati, jim svetovati in jih opogumljati. S svojo mirno besedo je vedno blagodejno vplivala na vse okrog sebe. S svojim življenjem je bila prava učiteljica. Zadnje mesece je ve- činoma preživljala v bolnišnici. Bolezen je napredovala in ji prizadejala hude bolečine te so se 18. maja končale in je mirno zas- pala v Gospodu. Ob slovesu smo se ji zah- valili za njeno dolgoletno prijateljstvo z željo, da se nekoč spet snidemo.

Povsem nepričakovano nas je dosegla vest da se je poslovila Karolina Kosmač iz Škocjana. Čeprav šele oseminštirideset- letna je imela za seboj težak križ življenja. Poleg invalidnosti ni imela pravega doma in malo je bilo tistih, ki so jo razumeli. Zlasti zadnja leta so bili še obiski prijateljev tako redki. Pa je bila teh zelo vesela. Z vso lju- beznijo se je posvečala ročnemu delu. Ko- liko darovanih prtov z njenim vezenjem je krasilo farno cerkev. In prav tu je našla tudi zadnji počitek, preden so jo 7. junija odpeljali na božjo njivo v Šmarje pri Šent- jerneju. Kakor je bilo njeno življenje tiho in neopazno,takšno je bilo tudi slovo. Le pe- ščica nas je stala ob grobu. Upamo, da je tam zgoraj našla svoj pravi dom in družino ter velik krog prijateljev. Naj se spočije v Gospodu.

s. Edith

Ob peti obletnici smrti s.Mihelangele

V zgodnjem nedeljskem jutru, 16. junija 1996, je v sestrski hiši v Gorici ugasnilo življenje naše s.Mihelangele in z njim velik pla- men njene požrtvovalne ljubezni do Boga in bližnjega. S.Mihelan- gela Anica Maraž je bila rojena v Števerjanu,v Italiji,23.7.1938.Pri krstu je dobila ime Ana-Angela (Prijatelj 1996, št. 4).
Gotovo je še veliko bralk in bral- cev Prijatelja, ki ste s. Mihelan- gelo iz Družbe Marijinih bolniških sester poznali osebno ali vsaj prek njenih sestavkov v Prijatelju ter slik ob zapisih srečanj bolni- kov in invalidov. Tudi tisti, ki je osebno ni- ste poznali ali niste slišali zanjo, ker ste se šele v zadnjih letih seznanili s Prijateljem, ste povabljeni, da z zanimanjem in spošto- vanjem ob peti obletnici njene smrti prebe rete nekaj manj osebnih odlomkov iz šte- vilnih njenih pisem. Poleg tega, da je bila 'motor' Prijateljstva bolnikov in invalidov, je bila s. Mihelangela med drugim znana kot neutrudna dopisovalka mnogim ljudem, zlasti bolnikom in invalidom. Kolikor je zna- no, je napisala na tisoče in tisoče pisem in škoda bi bilo,če bi njene misli šle v pozabo Njeno delo v različnih oblikah živi dalje, saj je bilo preveliko in je bilo v njem preveč ljubezni,da bi moglo zamreti.Prepričan sem da bodo nekaterim med vami, drage bralke in bralci, njene besede najljubše branje v tej številki Prijatelja in vam bodo obudile najžlahtnejše spomine na njeno dobroto, skrajno požrtvovalnost, njen smeh in prija- teljstvo. Verjetno je mnogim ljudem, bolni- kom, invalidom, sodelavcem Prijateljstva bolnikov in invalidov, sorodnikom, sestram, duhovnikom in bogoslovcem pisala podo- bne misli in marsikdo jih čuva kot veliko dragocenost.

O molitvi

Naša kapelica je vsa ozaljšana v belem cvetju, kot nevesta. Jutri, oziroma danes bomo imeli izpostavljeno Najsvetejše! Z ljubeznijo se vas bom vseh spominjala pred Njim, ki je naša moč in pomoč.

Sem v duhovnih vajah.Tu v tihoti ob ta- bernaklju toliko bolj premišljujem o svojem življenju, delovanju in odnosih do Boga in bližnjega.Kako daleč sem še od tistega,kar bi morala biti. Zaupam v Božje usmiljenje, drugače: Joj meni! V molitvi se spominjam vseh, katere mi je Božja Previdnost posta- vila na pot življenja. Ne morem drugače po vrniti za vse,kar mi dajete,zato se skušam vsaj malo oddolžiti pred tabernakljem, če- prav se zavedam, da je moja molitev zelo, zelo revna. Z neko tesnobo sem šla v du- hovne vaje, a mi je Gospod bolj kot druga leta dal občutiti blagodejen mir in zbranost ki me osrečuje ter mi daje novih moči in spoznanj.

Morda sem preveč vdana delu; ne tiste- mu vsakdanjemu, ampak tistemu, da lahko bližnjemu pomagam.Zato nisem toliko pred tabernakljem kot druge sestre, ki veliko molijo v kapeli -poleg naših rednih molitev. Jaz grem raje k bolnikom, napišem pismo, telefoniram... Toliko dela je; takšnega, ki je moja dolžnost in tudi takega,ki ni, pa se ga ne morem ubraniti.

Če ti je mogoče, napiši nekaj vrstic bol- nici... Kako zelo trpi! Kako počasno je nje- no umiranje! Čeprav mi je zelo hudo ob tej misli, sem vendar začela moliti zanjo, da bi jo Gospod čimprej vzel k sebi.

Misel, da me mnogi spremljate z molit- vijo, mi daje moči in poguma, da pozabljam nase in živim za druge.

O sprejemanju trpljenja

V nedeljo, ko ste bili na obiskih bolnikov, sem bila cel dan z vami. Hvala, da ste se me spomnili. Še posebno sem hvaležna za molitev, ki jo sedaj toliko bolj potrebujem, da bi znala sprejeti, kar mi Gospod pošilja. Spoznavam, kako lahko je drugemu govo- riti: Sprejmi, bodi vdan, Gospod te ima rad... Ko pa sami začutimo težo bolezni na sebi, je vse drugače. Pa upam,trdno upam da bo bolje, čeprav gre to tako počasi.

Silno se upiram depresiji, ki se hoče v moji hudi bolezni z vso močjo prikrasti va- me. Zdravnik me je opozoril,da bo to prišlo pa nisem hotela verjeti, ker sem mislila, da je že vse hudo mimo.Slaba kri mi dela pre- glavice. Želim biti tudi sedaj vedra, vdana v bolezni in taka tudi umreti. Bojim se, da bi zagrenjena umrla. Pomagajte mi, da ne bom "nasedla". Moli zame!

Z mojo roko je bolje, čeprav še ni dobro Pa vseeno pišem, čeprav slabo čitljivo. Ne bojim se telesnega trpljenja,strah pa me je duševnega trpljenja, dvomov. Priporočam se v molitev, da bi Gospod šel s temi stis- kami mimo mene. Pa naj se zgodi Božja volja. Iz vsega srca želim prijateljem,da ne bi nikdar izkusili duševnega trpljenja.

Bog povrni za vso pozornost, obiske in duhovno pomoč v tem času bolezni.Poma- gali ste mi, da nisem omagala. Vse hudo je že za menoj, na to, kaj me še čaka, pa ne mislim. Dovolj je dnevu lastna teža, pravi Gospod. Vprašujem se samo, kako bi vsem povrnila za vse, kar mi pomagate. Presla- botna sem, za to veliko molim in mislim na vas. In pišem, da pokažem, kakšen "junak" sem že po bolezni.

Vsak dan čutim posmeh.Kako hudo je,ko sedim v avtobusu in je natrpan, pa sedež poleg mene ostane prazen, ker si nihče ne upa usesti se poleg redovnice.Moja obleka jih moti. Občutek, da se ti posmehujejo, posebno mladi ljudje, je zelo boleč... Imam tri poklice. Delam ne samo osem ur, ampak mnogo več. Ne prejemam plače. Moram pa slišati, da nič ne delam, lagodno živim in imam denarja,kolikor hočem.To boli.Kaj naj rečem? "Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Toda nič me ne sme ustaviti, niti za trenutek,da bi opustila misel na pot darovanja. Računati moramo na to, da nas prav tisti,ki jih imamo radi in jim pomagamo ter jim dobro storimo, ne bodo razumeli. Včasih res vihar vse uniči. Toda ostanimo pogumni!

Včeraj sem prejela pismo, v katerem me neka oseba prosi za obisk dvajsetletnega dekleta, ki živi med starčki v domu upoko- jencev. Joj,koliko je takih! Bolj kot telesne bolečine težko prenašam to, ko me kaj prosijo, pa ne morem pomagati, čeprav bi tako rada.

Ko človek trpi,ni lahko biti odprt do vseh Piker odgovor, ki ga dobimo od trpečega človeka,ni iz hudobije ali jeze,ampak iz raz bolele notranjosti, stiske,dvomov in trdote preizkušenj. Skušaj to razumeti, skušaj se pogovoriti, skušaj pomagati, da se oseba, o kateri ti govorim, neha zapirati vase. V takšni notranji stiski človek lahko "ustreli" neumnost, ki jo bo potem morda celo živ- ljenje obžaloval. Življenje je večkrat kruto in sedaj enega sedaj drugega vrže ob tla in gorje, če si takrat ne bi pomagali, si po- dajali rok v pomoč.

O dopisovanju

Druga noč je v tem tednu, ki jo preživ- ljam za pisalnim strojem. Čeprav sem po- tem čez dan utrujena, sem vendar srečna in mirna, ker vem, da je moja dolžnost od- pisati dragim prijateljem. Še to noč bom, upam, glede pisanja zopet na zeleni veji. Potem bom zopet poskušala, kot sem pred leti, vsak teden eno noč pisati. To se ne pozna veliko na utrujenosti, pri pošti pa zelo, da gre naprej.

Pišem,pišem. Ležim in roka se trese.Čez dan sem samo brala pošto, toliko je je bilo Čez petsto kartic, pisem pa nisem štela. Vsaka črka,ki jo prejmem,mi veliko pomeni; že pred boleznijo, toliko bolj sedaj. Vsem sem hvaležna in mi je hudo, ker ne morem odpisati. Ob mnogih pismih sem ganjena in presenečena,da znajo ljudje,ki jih že dolgo poznam, tako globoko čutiti z bližnjim. Ne bi verjela, če ne bi teh pisem prejela. To vse mi govori,da je med nami nevidna vez, ki nas drži pokonci.Zato sem hvaležna Bo- gu za trpljenje; tudi za duševno, katerega se sicer tako bojim in pred katerim duša trepeta. Darujem trpljenje za vse vas.

Zopet pišem leže, ker je moje telo čisto oslabelo pod težo bolezni in bolečin, ki me tako silno spremljajo že cel veliki, sveti teden. Po skoraj treh mesecih sem prijela za pero. Kako hudo je, ko človek ne more in ne more pisati,čeprav bi tako rad... Mo- rda bo za tem pismom prišla moč, da bom pisala še drugim, za katere mi ljubezen narekuje, naj jim pišem. Okrog sedemsto pisem čaka na odgovor na moji pisalni mizi.

O pomoči bližnjemu

Sosestra je bila danes na različnih preg- ledih in je nocoj ponoči nisem mogla pustiti same v bolnišnici. Oh, kako lepo je bedeti in lajšati bližnjemu bolečine v noči,ki je ta- ko dolga in težka za bolnike! Srečna sem, čeprav sem utrujena do skrajnosti. V takih nočeh spoznavam,kako lep je moj poklic in želim si, da bi se tega zavedala, ko pridejo težki trenutki in razočaranja, ki jih življenje prinaša. Sem na oddelku za srčne bolnike; okrog mene je samo trpljenje,same boleči- ne,ki nimajo imena. Toda bolniki ne tarnajo pač pa si samo želijo človeške bližine in razumevanja.

... zelo me je presenetila gospa..., tista z razstave, ki je kupila veliko izdelkov bol- nikov. Poslala mi je blago, obleke in igrače za otroke bolnih staršev ali otroke, ki so sami bolni. M. bo lahko razveselil dvajset otrok. Veselim se,kot bi mene samo obdaril Miklavž.Ali se tudi ti veseliš z menoj? Kako se je splačala razstava; koliko dobrega se lahko stori in koliko ljudi razveseli!

Glede denarja za naše delo nimam skrbi. Res, to je zadnje vprašanje. Že od vsega začetka čutim Božjo pomoč. Tudi mene je bilo v začetku zelo strah, pa tudi nerodno mi je bilo prositi. Gospod pa mi je tako ne- navadno pomagal, da sem ostala osramo- čena zaradi svojega nezaupanja. Ko bi mogla biti v vseh rečeh tako gotova glede sredstev, bi bilo odlično.

Nadomeščam sestro v ambulanti. Zato pišem med obiski bolnikov. Tako silno mi je hudo,ko prihajajo na vrata narkomani,sami mladi ljudje,ki prosijo za hrano.Toliko dela- mo za napredek v medicini, toliko storimo za reševanje ljudi ob nesrečah in boleznih, ti mladi ljudje pa si tu pred nami uničujejo svoja mlada življenja. Sinoči sem bila tri ure pri neki družini in sem samo poslušala starša, ki sta pripovedovala gorje svoje družine z edinko, ki je žrtev slabe družbe z mamili. Ubogi starši!

O prijateljstvu

Zaupanje, prijateljstvo, ljubezen se ne naročajo niti ne prodajajo.To je skrivnost- na povezava src,je dar od zgoraj in človek bi ga moral na kolenih sprejeti in biti glo- boko hvaležen. Kdor je našel globokega in iskrenega prijatelja, je našel velik zaklad. Tega je danes tako malo, čeprav vsi to iščemo in si želimo, po tem hrepenimo. Ko ima človek koga,ki mu lahko zaupa,ima vse in mu ni nič pretežko. Ve, da mu bo lahko zaupal, ker ga bližnji sprejema takšnega, kot je. Res to najdemo pri Bogu. Toda člo- vek potrebuje tudi žive besede, pogovora! To nam Gospod daje po človeku. Človek potrebuje tudi človeka.

Zelo je nujno,da se ob osebnih praznikih z voščili spomnimo drug drugega. To spoz- navam vedno bolj in bolj.Če tega ni,potem počasi umira ljubezen med nami, ker po- stajamo roboti, številke, stroji, ki delajo in računajo. Ne ustavijo se pa nikoli, da bi s tistimi, s katerimi sodelujemo, pokramljali. Če misliš na bližnjega z iskreno ljubeznijo, boš nujno čutil potrebo, da z njim sprego- voriš, mu kaj napišeš,mu izraziš pozornost, ga obiščeš. Če bomo samo za delo prišli skupaj,ne bomo dolgo povezani in ne bomo dolgo sodelovali. Moramo si vzeti čas tudi zase, drug za drugega, za pogovor.

Včasih se je treba tudi malo pošaliti drug z drugim, seveda v mejah spoštovanja in dostojanstva.

Zelo mi ugajajo ljudje, ki so odločni, po- gumni in držijo besedo. Ne maram pa takih ki so vase zaverovani in lakomni pohvale. Tudi če storijo veliko dobrega...

Kako lepo je biti med preprostimi ljudmi, ki povedo, kar mislijo. Tudi skregati se smemo, kajti če delamo, tudi pogrešimo.

Ostre besede vedno pustijo sledove in zato bi teh med nami ne smelo biti. Mislim tudi, da bi vsak moral imeti pred očmi bol- nika oziroma, kako bi si želel, da bi ravnali z njim, če bi bil sam bolan. Pa ne samo do bolnika,do vsakega človeka,tudi do tistega v zaporu,ali narkomana,ali preprosto greš- nika. To bi moralo biti naše načelo, ampak smo tako daleč od tega. Sedaj,ko sem sa- ma odvisna od drugih, vidim, kako to gre. Po pravici moram povedati,da sem to čuti- la že prej. Spoznavam, da čeprav si bolan in so včasih bolečine neznosne, se vseeno lahko veliko naredi.

Rotim te: Ne oziraj se ne na levo ne na desno,ampak stori,kar spoznaš,da je prav. Samo tako boš iskren do samega sebe in do nas vseh. Iskrenost, tudi če je boleča, je več vredna kot obzirnost, da bi človeka ne prizadel.

Pripravil: Vlado Bizant

Op.: v reviji je bilo besedilo skrajšano.

Nagradna križanka:

Največji Marijin praznik, ko se zgrinjamo v svetiščih in zapojemo čudovite Marijine pesmi, naj tokrat odseva tudi v križanki. Rešitev boste, drage reševalke in spošto- vani reševalci, zopet našli na barvnih po- ljih (zelenih, rdečih in rumenih). Je delček Marijine pesmi in odseva stanje vernega človeka ob Marijinem prazniku. Rešitev po- šljite do 1.septembra na naslov:PRIJATELJ Tabor 12, 1000 LJUBLJANA (s pripisom: Križanka).Upamo,da vam bo reševanje v... Nagrade 4/2001:
1. kenguru (plišasta igrača iz Avstralije)
2. knjiga Marjetke Smrekar-Tako mi govori življenje
3. avdio kaseta Z.Modreja- Kanček upanja
4. platnen vezen prt
5. kalkulator
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)
7. obesek za ključe z znakom KBBI.

Rešitev nagradne križanke št. 3/2001:
DEVET PRVIH PETKOV

Nagrajenci 3/2001:
1. knjiga: Mariji - brezjanski romarji: Vera Križanec, Titova 46, 2000 Maribor
2. kalkulator: Zalka Strah, Selo 26, 8233 Mirna
3. kvačkan prtiček:Terezija Terplan,Murska 106 (Krog), 9000 Murska Sobota
4. avdio kaseta Kanček upanja:Saša Koro- šak, Sketova 6, 1000 LJUBLJANA
5. ženski dežnik: Jelka Vrhunec, Topolje 6, 4227 Selca
6. podobice z motivi iz narave: Zvezdana Zadnik, Mestni trg 8, 4220 Škofja Loka
7. obesek za ključe z znakom Bratstva: s. Marjeta Pust, Tabor 3, 1000 Ljubljana

O dieti:

"Ja, gospa, že mesec dni ste na dieti, pa še nič niste shujšali... To me pa res čudi. Kaj se je ne držite?" - "Seveda se je držim Pojem natančno vse tisto,kar ste mi pred- pisali." - "Čudno... Res ne pojeste ničesar drugega?"-"Kako ničesar drugega? Seveda pojem. Poleg vaše se držim še dveh drugih diet. Ena bo že prava."

Zelo debel človek pride k zdravniku zaradi prevelike telesne teže. "Preden ste prišli k meni... ste bili pri kom drugem?" ga vpraša zdravnik. "Ja, bil sem pri lekarnarju..." - "In kakšno neumnost vam je priporočil?" - "Da pridem k vam..."

"Vaša žena je pa čudovito shujšala."- "Se- veda, saj ima kitajsko dieto. Že tri tedne je samo kurjo juho." - "Z rezanci?" - "ne, s palčkami."

Nek človek s prekomerno težo se potoži sosedu. Ta mu priporoči, naj se več giblje. Posebej mu priporoči jahanje. Po nekaj te- dnih se spet srečata. "Torej, kako je bilo?" vpraša sosed. - "Izredno. V dveh tednih je konj izgubil deset kilogramov."

Od vseh diet imam najraje tisto med obroki

In še ena slovnična:
"Imaš težave s problemi?"

Nož je pripomoček, ki ga Sveto pismo več- krat omenja; največkrat v negativnem po- menu.Svetnika na sliki prepoznamo prav po nožu. Je eden od dvanajsterih apostolov. Povejte:

1. Ime tega apostola:
a) Pavel
b) Matija
c) Jernej
2. Zakaj ima nož?
a) Nazorno pridiga, kako moramo sleči sta- rega človeka in obleči novega
b) Živega so odrli in tako ubili
c) Spreobrnil je morilca, ki ga je hotel z nožem ubiti.
3. V evangeliju se imenuje tudi:
a) Simon
b) Natanael
c) Sin groma

Pravilni odgovor PP 3/2001: C C A

Vrstni red po 3.krogu pokala Prijatelja 2001 je naslednji:
1.-4. mesto (18 točk): Ana Košir,Ljubljana Ivanka Zmrzlikar, Kranj; Milena Manfreda, Most na Soči in Ana Kerin, Šentjernej
5.-6. mesto (14 točk):Ana Pirečnik,Šmart- no ob Paki in Zvezdana Zadnik,Škofja Loka
7.-8. mesto (13 točk): Boris Rejc,Domžale in Tomaž Bric, Dornberk
9.-13. mesto (12 točk): Stanko Kapš in Marija Modrijan (Vrhnika); Marija Hribar in Francka Košnik (Kranj)
14. mesto (8 točk): Terezija Lapajne,Idrija
15. mesto (7 točk): Marija Sedovšek, Mozirje
za 6 točk: 16.-19. mesto;za 4 točke: 20.- 22. mesto; za 2 točki: 23.-31. mesto

Odgovore pošljite do 1. septembra na na- slov: PRIJATELJ, za PP, Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Kam bi šli na počitnice? - Misliš, da bo kje lepše in prijetneje, kot je tukaj?

(Marjetka S. na vozičku, na travi ležita Polona M. in Tone P.)

• Tele račke se pa še jaz lahko dotak- nem... (invalid na vozičku kaže na veliko račko iz grmovnic)

• Božja osvežitev - maziljenje

• Voda osvežuje in odseva Božjo lepoto Bodimo takšna voda ... (slika bajerja)

Tone Planinšek

Zaslužite Nobelovo nagrado za vztrajnost in pogum v življenju.

(Iz knjige vtisov ob predstavitvi
življenja in dela Angele Medved na Zaplani)