Dragi prijatelji!

"Bolezen in trpljenje te lahko zlomita ali pa te spodbudita k še večji ustvarjalnosti duha" Misel zdravnice, ki redno pri- pravi razmišljanje za revijo Prijatelj, naj pospremi tole številko. Bolezen je najve čja, najzahtevnejša in najdragocenejša šola življenja.V njej se naučimo pravilno razvrstiti vrednote življenja, najdemo čas za bližnjega in naravo, sprejmemo dejstvo,da noben človek ni čisto samo- stojen, ampak še kako povezan in tudi odvisen od drugih, predvsem pa smo "prisiljeni" soočiti se s svojo prihodnost- jo vse tja do misli: "Kaj pa bo potem,ko se bo življenje izteklo?"Od odgovora na to vprašanje je odvisno vse, predvsem pa sprejemanje najrazličnejših oblik trp- ljenja. "Blagor tebi, ki lahko veruješ!" - vzdih,ki smo ga včasih deležni,povzema raznovrstnost odgovorov na temeljna vprašanja sveta in hrepenenja človeš- kih src. Jesen, oktober in november s poživljeno molitvijo, praznikom vseh svetnikov, obisk pokopališč in spomin rajnih navaja k takšnemu razmišljanju tudi tiste, ki se še imajo za zdrave.
Zelo želim, da bi tudi tale številka Prija- telja pripomogla,da boste na vsaki pre- lomnici življenja (bolezen, invalidnost, doživete krivice ali preprosto starostna onemoglost) zavili v pravo smer - proti Bogu. Kako hudo in mučno je srečati zagrenjene ljudi, kako prijetno pa tiste, katerih križ je težek,pa so ljudje upanja
Intervju je tokrat "profesorski", pa ven- dar zelo zadeva življenje bolnikov. Naj nam vsem pomaga,da bomo vedno "vne ti za dobro"! Srečanja Bratstva najbolje povzame misel udeleženke: "Povabilo na srečanje - zadetek na loteriji." Lepo je slišati. In kar veliko srečanj je tokrat omenjenih v reviji. Hvala Bogu in vsem pogumnim bolnikom,invalidom, duhovni- kom, sestram in drugim ljudem, ki sre- čanja pripravljate. Misel na misijone je tudi navzoča,pa nadaljevanje pripovedi Janje Blatnik in še marsikaj, kar vas bo, upam, pritegnilo. Lepo pozdravljeni!

Vlado Bizant, urednik

spredaj: otroka na cesti, foto Klemen Čepič
zadaj: večer ob morju - obris invalidke na vozičku, foto Tone Planinšek

Oktober

Spoštovanje bogastva vsake manjšine.

Da bi v vsaki državi znali odkrivati in spoštovati kulturno in duhovno bogas- tvo različnih etničnih skupin in verskih manjšin. Da bi se na pragu tretjega krščanskega tisočletja v Cerkvi ponovila misijonska vnema prvih binkošti. Da bi Slovenci onkraj državnih meja ohranili vero in narodnost.

November

Pogumno oznanjanje evangelija.

Da bi se pri pogumnem oznanjevanju evangelija o božjem kraljestvu pridružili svetniški ljudje in vzorniki. Da bi z dejavnim sodelovanjem kristja- nov množična občila postala sredstvo misijonske evangelizacije. Da bi kristjani praznovali dan mrtvih kot dan živih.

Boga spoznavamo iz oznanjevanja

Med bogoslovjem mi je zasli- ševalec pri zasliševanju de- jal: "Da si veren, nisi kriv ti, ampak tvoji starši, ki so te tako vzgojili." Kolikor se spo- minjam, sem mu odgovoril,da ima delno prav, popolnoma pa ne. Dejal sem mu, da sem staršem hvaležen za versko vzgojo, saj sem se pozneje laže svobodno sam odločil za to, in upam,da bom v veri vztrajal do konca svojega življenja.
Čeprav je človek po naravi religiozno bitje, potrebuje koga, ki mu pomaga pri odkritju tega daru. Na prvem mestu so starši, ki v najnežnejši dobi življenja svojemu otroku odkrivajo bivanje Boga. Tudi pozneje človek potrebuje koga, ki mu vero utrjuje in pomaga,da jo ohran- ja. Apostol Pavel je pogumno oznanjal Boga takratnim poganom. Pravi: "Kdor- koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Toda kako naj ga kličejo, če niso vero- vali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? Kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalcev?" (Rim 10, 16.17) Vsem nam je znano, s kakšno vnemo je oznanjal vero v Boga. Po njegovem zgledu danes to nadaljujejo misijonarji in tako izpolnjujejo Jezusovo naročilo: "Pojdite torej in učite vse narode!" (Mt 28, 19).
Če se povrnemo k družinski vzgoji, je prav ta v večini primerov odločilna za poznejšo odločitev za Boga ali pa nas- protno za brezbrižnost ali celo za sov- raštvo do Boga in vsega, kar spominja nanj.V Kranju mi je ob neki priliki globo- ko veren profesor dejal: "Nikoli ne bom dovolj hvaležen staršem, zlasti materi, da so me vzgojili versko."
Da je družina prva in najboljša vzgojite- ljica za življenje po veri, vemo najbolje kateheti. Pri otroku kmalu, velikokrat že pri prvi uri, spoznamo, ali prihaja iz ver- ne družine. Pri verouku uspevajo samo tisti otroci,ki imajo oporo verske vzgoje doma. Ti sodelujejo, da jih je katehet res lahko vesel: redno pišejo naloge, se učijo, obiskujejo nedeljsko mašo,se pri- merno obnašajo. Po birmi se to še bolj pokaže. Vztrajajo samo tisti iz krščan- skih družin, drugih večinoma ni več blizu. Nekateri se še "ujamejo" pozneje, večina pa ne.
Ko je apostol Pavel prišel v Efez,je tam našel nekaj učencev, ki so prejeli Jane- zov krst. Vprašal jih je: "Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?" Pa so mu odgovorili:"Saj še slišali nismo,da Sveti Duh je."Potem jih je krstil v imenu Jezusa Kristusa in birmal s polaganjem rok (Apd 19,2). Torej so bili potrebni pouka, potrebovali so apostola Pavla, da jim je to povedal.
Vrednoto vere v Boga človek spozna šele pozneje. Življenje uravna po Božjih zapovedih in evangeliju ter se že v tem življenju počuti srečnega. Zna prema- govati težave, preizkušnje, zna ovred- notiti tudi trpljenje in končno smrt, ki gotovo pride, in vse gleda v luči več- nega življenja. S takšnim življenjem je oznanjevalec Boga vsem, s katerimi se srečuje.
V osmem razredu gimnazije sem leta 1949 s prijateljem obiskoval nedeljsko sveto mašo v cerkvi sv. Frančiška v Šiški. Kako sva bila prijetno preseneče- na, ko sva ob izhodu iz cerkve po maši srečala profesorja fizike Adlešiča. To nama je bilo v tistem času, ki je bil poln sovraštva in nasprotovanja Cerkvi ter vsemu, kar je Božjega,v veliko oporo in dokaz,da sva na pravi poti. Za mladega človeka je velikega pomena, da vidi koga, ki mu vera veliko pomeni.
Ni vseeno,kako živiš. Ni vseeno,kako se odločaš v kritičnih trenutkih. Ni vseeno, ali se odločaš po Božjih zapovedih ali ne. Vera ima velik pomen v našem živ- ljenju. Ko pride življenjska preizkušnja, jo kot veren kristjan laže sprejmeš. To nam dokazujejo naši preizkušani bratje in sestre, ki jih srečujemo po domovih za ostarele in bolnišnicah,na invalidskih vozičkih, po domačijah, ko jih kot du- hovniki obiskujemo. Mnogi izpovedujejo močno vero in so hvaležni Bogu zanjo. Laže jim je. Srečujemo jih tudi v Prija- telju.
Evangeliji so polni poročil, ko je vera pomagala k čudežu. Ozdravljenemu go- bavcu Samarijanu, ki se je prišel Jezusu zahvalit za ozdravljenje, je ta dejal: "Vstani in pojdi,tvoja vera te je rešila!". (Lk 17,19). Ženi, ki se ga je dotaknila, je rekel: "Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru! (Lk 8,48).
Kako drugače bi bilo na svetu, če bi raz na področja našega življenja vodili verni ljudje. Seveda bi morali biti v resnici verni, ne samo po krstu ali na papirju. Kako smo veseli, če spoznamo takega človeka na odgovornem mestu. Kako smo srečni,če slišimo izjave odgovornih o pomembnih življenjskih zadevah, ki so v skladu z Božjimi zapovedmi, z Božjo voljo. In kako se čutimo nesrečne in ogrožene, ko slišimo odgovorne, kadar govorijo in delajo drugače. Kakšna od- govornost teh ljudi,posebno kristjanov, ki so na odgovornih mestih!
Film "Moje pesmi, moje sanje" gotovo poznamo. Ne spuščamo se v umetniško presojo filma. Kritiki imajo svoja merila in metode ocenjevanja. Poglejmo film kot kristjani. Na nas pa tudi na drugače misleče je vplival pozitivno ali jim je vsaj pokazal krščanstvo v pozitivni luči. Kdo ga je takšnega naredil? Režiser si ga je tako zamislil in izpeljal. Če bi ne bil kristjan, bi mu ne uspelo prikazati tako, kot ga je.
Naj obnovim vsebino. Vojak-oficir osta- ne kot vdovec sam s šestimi otroki. Ti potrebujejo vzgojiteljico. Kje jo išče? V bližnjem samostanu.Gotovo imajo kakš- no sestro "odveč",ki bi se lahko posve- tila vzgoji njegovih otrok. Torej želi, da so njegovi otroci krščansko vzgojeni. Vzgojiteljico dobi. Pride sestra, ki se šele pripravlja na redovništvo.Predstoj- nica spozna, da je ona bolj za življenje zunaj samostana kot v njem. Otroci jo takoj sprejmejo,ker se jim zna približati. Obnaša se zgledno, otroci jo imajo radi. Tudi oče spozna, da je dobra vzgojite- ljica. Ko pa ona spozna,da bi bila njena navzočnost v hiši lahko v spotiko in oviro njegovi poroki,se na hitro umakne Kam? Nazaj v samostan. Otroci jo pog- rešajo, gredo tja in prosijo,da se sestra Marija vrne. In res. Vrne se. Kako razu- mevajoč je pogovor s predstojnico sa- mostana,ki jo pošlje nazaj,ker si je tako želijo. Kar sledi, se zgodi po odločitvi očeta - vdovca, ona pač pošteno pri- stane na njegovo odločitev za poroko. Slovesnost poroke je v samostanski cerkvi v navzočnosti njenih nekdanjih sosester. Reši se tudi konflikt z nacisti, v katerem mož pokaže domovinski po- nos, odkloni pa službo nacistom. Dru- žina vse izgubi, toda reši si življenje in zaživi v svobodi.
Film je narejen po resnični zgodbi dru- žine Trapp. Deluje zelo pozitivno, krš- čanstvo je prikazano v lepi luči in veliko dobrega stori še danes, mnogo let po- tem, ko je bil posnet, saj ga še vedno občasno zavrtijo celo na naših ekranih.
Koliko dobrega lahko naredi en sam film! Koliko dobrega lahko naredi veren urednik kakšnega časopisa, revije,radia ali televizije! Zato je dolžnost nas, kri- stjanov, da pomagamo,da so na odgo- vornih mestih pošteni ljudje,ki v svojem srcu priznavajo Boga in Božje zapovedi, po njih živijo in jih oznanjajo.

Zdravko Bahor

Vneti za dobro

"Na kateri župniji ste pa vi?" me včasih kdo povpraša in potem kar odkimava z glavo, ko povem, da nisem župnik. "Kaj pa potem delate?" pravi. Nekateri duhovniki imamo pač drugačno delo,če- prav nekoliko tudi pomagamo po žup- nijah. V tej številki bi vam Prijatelj rad predstavil duhovnika, ki tudi ni župnik, pač pa opravlja celo vrsto del,ki so ta- ko ali drugače povezana z bolniki, naši škofje pa so mu zaupali vodenje Odbora Slovenske škofovske konference za pastoralo bolnikov in zdravstvenih de- lavcev. To je dr. Jože Štupnikar, Tru- barjeva 82, 1000 Ljubljana. Kdor ima že dalj časa naročenega Prijatelja, se bo gotovo spomnil tudi kakšnega njegove- ga članka.G.Jože med drugim vsako leto poskrbi, da v uredništvu dobimo pape- ževo pismo za svetovni dan bolnikov in potem prevod tudi strokovno pregleda. Ko boste zvedeli še, kaj je bil njegov prvotni poklic, se boste strinjali, da je več kot dovolj razlogov za pogovor z njim, čeprav Prijatelj sicer prinaša po- govore z bolniki ali invalidi.

Jože, bi mogoče najprej povedal kaj o tej zadolžitvi, ki so ti jo dali naši škofje? Je ta odbor nekaj novega? Kakšne so njegove naloge, kdo so njegovi člani?
Leta 1998 sem pod okriljem Slovenske škofovske konference sprejel nalogo narodnega voditelja za pastoralo zdra- vstvenih delavcev ali pastoralo zdravja Narodni voditelj je neke vrste posredo- valec pobud,želja, smernic in tudi nalog med vesoljno in krajevno Cerkvijo. Pa- pež ima svoj posvetovalni organ, ki se imenuje Papeški svet za pastoralo zdra vstvenih delavcev ali tudi Papeški svet za pastoralo zdravja. Ima dve imeni. Vsaka škofovska konferenca imenuje predstavnika,ki je zadolžen za sodelova nje s papeškim svetom. Če se pokažejo potrebe, se lahko v okviru škofovskih konferenc ustanovi odbor, ki šteje ne- kaj članov.Verjetno bomo v prihodnosti to storili tudi pri nas.

Za takšno delo je potrebna posebna izobrazba pa tudi veselje. Oboje je značilno zate. Verjetno bomo naj- bolje spoznali tvoje zanimanje do pastoralnega dela v zdravstvu, če nam spregovoriš o svojem življenju šolanju, prvotnem poklicu.
Zdravstvo in medicina sta gotovo zelo zanimiva, verjetno prav zaradi neke skrivnostnosti,ki jo imata v sebi,pa tudi zaradi pomembnega poslanstva- služe- nja človeku.Moj rojstni kraj so Jesenice na Gorenjskem. Izhajam iz delavske družine.Sem edini od štirih rojenih otrok Brata dvojčka in sestra so umrli kot do- jenčki.Po osnovni šoli sem na Jesenicah zaključil srednjo zdravstveno šolo in nadaljeval študij na takratni Višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani. Tam sem leta 1975 tudi diplomiral. Skupaj s služenjem v JLA sem bil sedem let za- poslen v Splošni bolnišnici na Jesenicah in sicer v Centralni intenzivni terapiji (CIT - po domače v 'šok' sobi). To so bila lepa leta v mojem življenju, ko sem si ob mladostni zagnanosti pridobil veli- ko različnih izkušenj.Moram pa povedati da sem že od rane mladosti mislil tudi na duhovniški poklic. Bog je znal čakati da sem se končno odločil za vstop v semenišče. V tem času mi je umrla ma- ma, oče pa je umrl že prej.

Medicinski tehniki so ravno tako po- trebni kot zdravniki in medicinske sestre, so pa še bolj iskani,ker jih je malo. Kako to, da si se potem pre- mislil in postal duhovnik?
Ko danes hodim po Kliničnem centru, vidim, da je tam zaposlenih veliko me- dicinskih tehnikov. V mojem času smo bili bolj izjema. Ko sem študiral v Ljub- ljani, smo bili med stotimi dekleti le trije fantje. Iz zgodovine vemo, da so bili poleg redovnic tudi mnogi redovniki, ki so se posvečali negi in skrbi za bolnike. Posebej za določene vrste dela so go- tovo moški primernejši. S tem nočem podcenjevati herojskih del redovnic in sester na tem področju. Ko sem oprav- ljal ta poklic, želim poudariti, da sem ga opravljal z velikim veseljem. Še danes me na mnoge sodelavce in tudi učitelje vežejo lepi spomini. Kot sem omenil, pa je bila misel na duhovništvo v meni ve- dno navzoča. Vsa mladostna leta sem bil povezan z župnijo in duhovniki. Enk- rat se je bilo treba odločiti. Meni se ne zdi,da sem poklic zamenjal,temveč sem ga po čudovitih Božjih načrtih le preu- smeril, ker sem kljub zadovoljstvu čutil, da vendarle nekaj še manjka.Semeniška leta so bila prav tako lepa, čeprav brez težav ni šlo.Tako sem bil leta 1987 po- svečen.Za svoje novomašno geslo sem izbral besede "Le kdo vam bo škodil, če boste vneti za dobro" (1 Pt 3,13).

V začetku si bil "običajen" kaplan, zanimivo kar na isti župniji, kjer po- magaš tudi sedaj. Sledil je študij v Rimu. Lahko kaj poveš o svojih kap- lanskih letih, potem pa o rimskih; o študiju tam, o temi, ki si jo obdelal za doktorat? Kot kaplan sem začel v župniji sv.Petra v Ljubljani. Čeprav sem bil prej že zaposlen, je bilo to prvo ka- plansko mesto zame prav tako novost; preprosto sem bil še "zelen". Župnija se zelo hitro spreminja.To sem opazil sedaj ko imam znova nekaj vpogleda vanjo kot duhovni pomočnik. Kaplan sem bil tri leta in na oba župnika - pokojnega gospoda Martelanca in gospoda Hama - imam zelo lepe spomine. To pa za kap- lanska leta ni nepomembno. Potem so sledila rimska leta, ko sem začel s štu- dijem zdravstvene pastorale na med- narodnem inštitutu "Camillianum". Tudi študij v tujini ima svoj čar in vesel sem, da sem prav tu začutil,kaj je Cerkev.Če zdaj gledam nazaj na študij, se mi zdi, da bi se lahko primerjal z človekom, ki je bil vržen v morje in se je moral znajti in priplavati na kopno. Za doktorat sem obdeloval tematiko o bolniški pastorali v tem stoletju v ljubljanski škofiji. Ni šlo samo za zgodovinski in teološki pristop, temveč tudi za pogled v prihodnost. Ne smemo namreč pozabiti, da smo bili do- brih petdeset let v tem delu kot Cerkev močno omejeni in zato ne bomo mogli tako hitro vsega nadoknaditi.Drugod po svetu sta razvoj in delo potekala brez prekinitve. Danes se posebej srečujemo s problemom pomanjkanja duhovnikov,pa tudi izkušenj in prakse na tem področju

Kako je s pastoralo bolnikov in zdrav stvenih delavcev v drugih evropskih državah?
Pastoralno delo z bolniki in zdravstve- nimi delavci po svetu v deželah, ki niso doživele komunističnega sistema, ima veliko prednost v tem, da je utečeno in se samo nadgrajuje. Mi pa šele priprav- ljamo pogoje za delo. Ni namreč dovolj samo svoboden vstop duhovnika v bol- nišnice, domove za ostarele in socialne zavode.Ljudi je treba tudi imeti in uspo sobiti za delo, treba je imeti materialne in druge pogoje za delo. K stvari je tre- ba pristopiti s skupnim študijem. Skrat- ka,na stvari je treba gledati zelo široko Poseben problem je tudi delo,ki ga Cer- kev vrši z zdravstvenimi delavci. Tukaj gre za počasne in majhne korake. Po- trebno bo več desetletij, da bo viden kakšen premik.

Kako pa je sedaj pri nas?
Z veseljem lahko ugotovimo, da so že skoraj vse bolnišnice dobile bogoslužne prostore.To je potrebno,če hočemo res stopiti v evropski prostor.V domovih za ostarele je stanje slabše.Od petinšest- desetih domov ima kapelo le slaba tre- tjina. Ponekod so v načrtu,drugod še ni pravega posluha. Vsekakor bo to treba urediti na državni ravni. Možnosti za redno zaposlitev pastoralnih delavcev za to področje še ni.Večina duhovnikov ki versko oskrbujejo te ustanove, so redni dušni pastirji. Duhovna ponudba za zdravstvene delavce je velik problem Srečanja ob koncu tedna so povezana z obveznostjo dežurne službe, strokov- nih izpopolnjevanj v ustanovi. Že nekaj časa iščemo obliko, način in predvsem čas, da bi mogli organizirati razne semi- narje in duhovna srečanja.

Lahko kaj rečeš v vzgoji pastoralnih delavcev za to področje? Začenja se novo študijsko leto, ti pa si tudi med profesorji na Teološki fakulteti in sicer za pastoralno medicino. Kako se odzivajo študentje, zlasti bodoči duhovniki?
Nekaj osnov zdravstvene pastorale je vključenih v redni teološki študij. Ven- dar pa je to gotovo dosti premalo, če bi hoteli usposobiti ljudi, ki bi delali kot teologi na področju zdravstva.Nujno bo torej uvesti oseben program usposab- ljanja. Študenti se v glavnem zanimajo za to področje. Glede na program in možnosti za specialna predavanja in seminarje nas omejuje univerza. Zani- mivo pa je, da je kar nekaj diplomskih nalog, katerih tematika je medicina, zdravstvo in zdravje. Nekaj diakonov in civilnih vojakov je bilo vključenih tudi v delo v Bolniški župniji. Gotovo je to bo- gata izkušnja za mlade.

Kakšne so možnosti zaposlitve pa- storalnih delavcev v zdravstvu - če sploh so?
Trenutno so možnosti za delo pastoral- nih delavcev v zdravstvu samo v pros- tovoljnem delu. Letos, ko je leto pros- tovoljstva, bi bila odlična možnost, da bi po bolnišnicah in domovih organizirali skupine prostovoljcev, ki bi pomagale tudi pri bogoslužju. Posebej pomembno je, da omogočimo vsem bolnikom obisk kapele in biti pri maši.Tukaj bi bil morda začetek prostovoljnega pastoralnega dela v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih podobnih ustanovah. Tukaj so župnijske Karitas postavljene pred velik izziv in pomembno konkretno nalogo. Redne zaposlitve duhovnikov - kuratov in pastoralnih delavcev - pa lahko pri- čakujemo takrat,ko bosta v naši demo- kratični državi tudi demokratična zrelost in volja.Zanimivo je,da so se stvari prej uredile na področju obrambe in vojske.

Bralce in bralke bo gotovo zanimalo kako doživljaš neposredno pasto- ralno delo v bolnišnici, saj pomagaš tudi v bolniški župniji v Ljubljani. S kakšnimi občutki hodiš po bolniških sobah ali odhitiš na kliniko, ko te kli- čejo? Doživiš morda tudi kaj nepri- jetnega? Pomagam tudi v Bolniški žup- niji v Ljubljani. Ustanovljena je bila leta 1985. Od ustanovitve jo vodi bolniški župnik g. Miro Šlibar, ki ga mnogi bralci dobro poznate. To ni župnija v pravem pomenu besede. Namenjena je duhovni oskrbi bolnikov. Pri tem se posveča tudi zdravstvenim delavcem, ki so zaposleni v KC v Ljubljani. Običajno sta moja de- lovna dneva v bolnišnici ponedeljek in torek. Kljub velikosti KC se v njem po- čutim zelo doma. Morda je slabo to, da me pri obiskovanju bolnikov še vedno spremljajo misli o boleznih, zdravljenju, o delu, ki ga opravljajo zdravniki in me- dicinske sestre. Po standardih v tujini bi za delo v KC potrebovali vsaj osem redno zaposlenih duhovnikov. Trenutno poleg g.Mira Šlibarja in mene pomagata še p. Marko Novak (skrbi za bolnike na Onkološkem inštitutu)ter g.Dolfe Mežan ta ima na skrbi Bolnišnico Petra Držaja v Šiški. Zdaj je naše delo usmerjeno v glavnem k tistim bolnikom, ki nas pokli- čejo sami ali prek medicinske sestre, zdravnika ali svojcev. Zaposlitev za to usposobljenih laikov bi naše delo bist- veno razširila in delokrog bi bil lahko občutno večji. V veliko pomoč so lahko vojaki na civilnem služenju (bogoslovci) in diakoni na praksi. Razen nekaj nepri- jetnih doživetij, ki pa so zgolj človeški "kiksi", težav pri delu z bolniki nimam. Prav tako čutim veliko razumevanje zdravstvenih delavcev, kar pa se seve- da ne izraža samo z besedami. Ljudje namreč komuniciramo tudi prek drže, obnašanja, vse naše telo je ena sama govorica.

Te smem povprašati še po osebnih izkustvih z zdravstvenimi težavami? Si bil kdaj v življenju resneje bolan ali poškodovan? Se bojiš takšnih preizkušenj? Na to vprašanje bi rad odgovoril v dveh točkah.V življenju sem bil že tudi resneje bolan. Človek je za lastno zdravje v veliki meri sam odgovo ren. Ko te ogrozi bolezen,tedaj spoznaš v resnici tudi prave vrednote življenja. Drugo,kar želim povedati,pa je: zdravje je spremenljivka. Človekovo zdravje se nam danes vse bolj kaže kot lastno pri- zadevanje za iskanje telesne, duševne, duhovne in socialne-občestvene harmo nije posameznika. Če si za vse te ravni človek resnično prizadeva in jih urav- novesi, potem tudi telesna bolezen, in- validnost in kakršna koli ogroženost ne morejo popolnoma ogroziti človekovega zdravja. Sprejeti bolezen, invalidnost ali če hočeš tudi svojo omejenost vodi k prizadevanju za srečo in zadovoljstvo posameznika. Človekova veličina, ki se nam kaže v veri, je prav v tem, da mo- remo v svojem stanju, v katerem se nahajamo, odkriti smisel.

Vem, da rad sprejmeš tudi vodenje župnijskih srečanj bolnikov, invali- dov ali ostarelih, pa tudi daljših du- hovnih srečanj. Kako vidiš pastoral- no skrb zanje po župnijah in druge pobude? Je dovolj posluha in časa za bolnike? Imaš kakšno sporočilo za župnike? Pastoralno delo z bolniki po župnijah je v glavnem dobro vpelja- no. Posebej obiski na prve petke so za mnoge ne le dan,ko se s Kristusom sre- čajo v zakramentih, temveč tudi prilika za pogovor in srečanje z duhovnikom. Res je problem pomanjkanje časa, toda marsikaj se prav ob tej priliki reši. Tukaj so brezmejne možnosti dela za različne skupine v okviru ŽPS(skupine za diako- nijo, Karitas, mladinske...). Posebej bi rad opozoril, da mora biti župnijski dan za bolnike organiziran pri glavni župnij- ski maši.Bolnikov naj ne bi zbirali ločeno v popoldanskem času.Župnijsko občes- tvo je popolno,kadar so zbrani vsi udje. Kakšna lepa priložnost za oznanjevanje in katehezo! Tukaj je prilika,da oznanja mo krščanski pogled na zdravje,bolezen smrt in trpljenje. Morda ta dan odtehta več kot veroučna kateheza ali posebno predavanje.

Na tvojih ramah je tudi skrb za dom upokojenih duhovnikov ljubljanske nadškofije. Kakšno je življenje v ta- kšnem domu? Moja skrb je tudi Dom upokojenih duhovnikov v Ljubljani. Zelo sem vesel, da me prav to delo nenehno spominja na starost. Vsi naj bi se na starost pripravljali.Na to nas je posebej opozorilo leto starejših. Duhovniški dom se trudi, da bi bil res dom vsem: tistim, ki so še vedno zadolženi z določenimi pastoralnimi nalogami, in tistim, ki jih tarejo nadloge starosti ter bolezni, pa se tega zavedajo ali pa tudi ne.Starost se kaže pri ljudeh zelo različno. Nič ne moremo predvideti in velikokrat tudi ne moremo kaj dosti vplivati na stanje po- sameznika. V tem duhovniki nismo iz- jeme. Seveda pa dom ne bi bil to, kar je, če ne bi zanj prevzele skrb in nego Marijine sestre. Zato je razumevanje in sporazumevanje z oskrbovanci dosti lažje, kot če bi bilo v domu zaposleno civilno osebje.

Si bil morda tudi na slovenski sinodi? Kako se je sinoda dotaknila pastorale bolnikov in zdravstvenih delavcev?
Na sinodi smo do neke mere končno le vključili tudi zdravstveno pastoralo in je kar v nekaj točkah prišla tudi v končno besedilo. Gotovo pa bo kot za vsako obliko posebne pastorale potrebno na- rediti še poddokument, ki bo stvari še bolj objasnil in začrtal pomembne smeri. Gotovo bo vsaka škofija to še posebej dopolnila glede na lastno vizijo in pasto ralni program.Neka oblika izobraževanja in srečevanja zdravstvenih delavcev bo v prihodnosti nujna. Iščemo najprimer- nejši način.

Še kakšno mnenje o Prijatelju?
S Prijateljem sem se srečal še kot mi- nistrant in ga tako spremljam že dolgo. Vesel sem, da je to lepa in koristna krščanska revija. Mislim, da je njegova osnovna naloga,da išče in odgovarja na "znamenja časov",kar konkretno pomeni da zna prisluhniti željam širokega kroga bralcev in jih med seboj povezuje. Ne sme pa zanemariti svojega oznanjeval- nega poslanstva - sodobne dogodke in probleme zdravstva ter zdravja, bolezni in trpljenja presvetliti z lučjo Odrešenika

Čeprav neposredno ne sodeluješ v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, ga vsaj nekoliko gotovo poznaš.Mogoče daš kakšen napotek in poveš, kaj tebi osebno pomenijo Jezusove besede: "Vstani in hodi?"
Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov vrednotim predvsem v njegovem po- slanstvu. Z različnimi načini in oblikami skuša bolnikom in invalidom pomagati pri njihovem poslanstvu. Dostojanstvo človeka je v Božji podobi in veličini krs- ta. Pomoč je torej v tem,da s skupnimi močmi na sebi lasten način prispevamo k rasti Božjega kraljestva."Vstani in ho- di!" razumem predvsem v evangeljskem pomenu besede - hoditi za Kristusom.

Ta številka Prijatelja izide za prvi petek v oktobru,ki je mesec rožnega venca. Lahko rečeš, kaj tebi pomeni molitev in mogoče tudi kakšna želja glede molitve? Molitev pojmujem kot osebni in najgloblji odnos s svojim stvar nikom,z Bogom in Odrešenikom. Kristjan se iz molitve napaja milosti, blagoslova, predvsem pa Božjega duha.Le tako zmo remo živeti kot kristjani, torej uresni- čevati evangeljske ideale, ki nam jih je Kristus predstavil. Zaradi molitve smo lahko notranje uravnovešeni in sposobni lepih odnosov s sočlovekom. V oktobru pa posebej prosim bolnike, da bi ob molitvi rožnega venca in premišljevanju skrivnosti Marijinega življenja,s tem na- šega odrešenja,radi molili za nove duho vniške,redovniške in misijonske poklice.

Hvala lepa, g. Jože. Mislim, da smem izreči besedo zahvale in obljube tako v imenu bralcev in bralk Prijatelja kot tudi poslušalcev in poslušalk oddaje Vstani in hodi na radiu Ognjišče -obljube moli- tve in pomoči pri tvojem odgovornem delu.

Na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Podaljšana minuta

Življenje je kakor pot na goro. Čim višje si, tem širše je obzorje in več je mod- rosti v tebi. Težka ovira na tej poti je gotovo bolezen.Odpre ti okno tja,kamor doslej še nisi videl. Na najbolj nevarnih mestih se v gorah navežemo. Vsaka naveza temelji na zaupanju in zvestobi ter je prostovoljna. Tudi v bolezni se lahko navežem na družino, zdravstveno osebje,bolniškega duhovnika, umetnost Naveza pomaga k zdravljenju in blaži ost trpljenja.
Pred šestimi leti je moja sestra hudo zbolela. Iz polnega zdravja je čez noč postala nepokretna. Štiri tedne nismo vedeli, za kakšno bolezen gre. Trepetali smo zanjo in jo izročali v Božje roke. Vsak dan je bila slabša. Če diagnoza ni postavljena, tudi učinkovito zdravljenje ni mogoče. Pod nujno je bila poslana na preiskave.Čez dva tedna je bila diagno- za postavljena. Takrat sem živo obču- tila besede: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila" (Jn 8,32). Učinkovito zdravljenje se je začelo in z njim veselje v trpljenju zanjo in za vse nas.
Za božični večer si je zaželela,da bi la- hko odšla k polnočnici v bolniško kapelo Zdravniki niso bili najbolj navdušeni nad tem; a vseeno smo ji željo izpolnili. Na invalidskem vozičku smo jo odpeljali v kapelo. Čutili smo, da ji bo srečanje z Novorojenim pripomoglo k zdravju. Kljub bolečinam je prebrala berilo in po sveti maši prejela zakrament bolniškega ma- ziljenja. Na začudenje vseh ji je na čelu ostalo zarisano znamenje križa -na me- stu, kjer jo je duhovnik mazilil s svetim oljem. Njen obraz je žarel in telesne bolečine so se zmanjšale. Kot božično darilo mi je podarila razglednico, na katero je napisala: "Dobro je, da ste ob meni." Še nikoli nismo bili kot družina tako povezani med seboj kakor prav tisti božični večer.
Pri vsakem vzponu pridemo do zadnje- ga razkošja,ko je vrh dosežen. Razdalje so premagane in napori odvzeti. Z vrha je vse v dolini videti malenkostno. Ka- kor ima vsaka gora svoj vrh, tako se tudi vsako trpljenje prelije v tretji dan, odkar nas je obsijala Božja ljubezen.
Čez eno leto, ko je bila bolezen že pre- magana, je prav za veliko noč izšla prva pesniška zbirka sestrinih pesmi. Večina jih je bilo napisanih prav med boleznijo. Bolezen in trpljenje te lahko zlomita ali pa te spodbudita k še večji ustvarjalnosti duha. Prvi pesniški recital je bil v bolniški kapeli za bolnike, zdrav- stveno osebje in prijatelje. V eni od svojih pesmi je zapisala:

Nebo je dopustilo
podaljšano minuto.
Dan za dnem
je dopuščalo
množico podaljšanih
minut,
da bi me naučilo
zorenja in rasti,
potrpežljive vere.

Ko doživljam svoje življenje kot podalj- šano minuto,takrat je v meni več vese- lja, da živim. Smisel življenja se poraja iz moje lastne navzočnosti. Bog me po- zna po imenu,na obe dlani me je zapisal v Njegovih očeh sem dragocen. Če si lačen, je resnična vrednost kruh; če si žejen, voda. Ko moraš poljubiti križ, sta resnična vrednost ljubezen in odrešenje Človek je ranljiv, Bog je zvest, posebno takrat,ko so rane velike. Zvest mi je po Simonu, Veroniki ... Koliko ljudi mi vsak dan ponudi potni prt,koliko ljudi mi vsak dan umije noge! Ko to občutim,sem ve- sela. Takrat razumem besede: "Blagor žalostnim,kajti potolaženi bodo"(Mt5,4)
Letos sem bila pri vstajenjski procesiji v Kliničnem centru. Na čelu procesije je bil bolnik brez obeh nog na invalidskem vozičku.V rokah je trdno držal Vstalega Zveličarja. Za njim so se z drsajočimi koraki pomikali bolniki v bolniških haljah, z infuzijami in katetri, berglami in povoji Gluh je vodil slepega, bolni je podpiral bolnega. Kakšna solidarnost v trpljenju! V njihovih očeh sem videla luč in na njihovih obrazih je bila radost. Vsakdo, ki trpi, hrepeni po vstajenju.
Bolnišnica ni samo katedrala trpljenja, je tudi katedrala upanja, da se bo na koncu vse dobro končalo in da bodo tudi naši grobovi nekoč prazni.Ko spre- mljam umirajoče bolnike, se od njih "nalezem" vere v posmrtno življenje. Do sedaj še nisem srečala nikogar, ki bi verjel, da je s smrtjo vsega konec. Vsakdo si želi vsaj to, da bi ostal dobro zapisan v spominu svojih najbližjih.
Vsak križ je težak; še težji je, če se ga branim. Pomembno je, kako si križ nalo- žim na svoja ramena, da sprejmem po- moč bližnjih in da vem za cilj. Ko pridem do zadnje postaje križevega pota, na vrh gore,in se ozrem nazaj, sem vesela da sem pot zmogla. Moje poti ne more prehoditi nihče drug namesto mene. Lahko jo prehodim z "nahrbtnikom ve- selja".Veselja mi nihče ne more posoditi rojeva se vedno znova na dnu duše, v bolezni ali v zdravju, iz odnosa do bliž- njega in z Bogom.

Janja Ahčin

Preprostost in zahtevnost svetosti

Danes so težki časi; za kristjane toliko bolj, ker moramo zagovarjati dobro in se truditi, da bi živeli po Božji volji. V izpolnjevanju Božje volje je tudi naša svetost. O svetosti so mi znane mnoge misli. Nekdo mi je npr. dejal: "Svet je tisti človek,ki nesebično ljubi".Drugi pa: "Svetost je srčna dobrota ter zvestoba Bogu in bližnjemu." Vse to drži, mar ne? Ali morda drži tudi misel, da ima vsak človek svojo lastno svetost? Ali ni sve- tost skrivnost oziroma milost? Veselim se odgovora in se vam zanj zahvaljujem Kaj je svetost, je težko izraziti z eno besedo ali v enem stavku. Besede niso zmožne objeti vsega, kar želimo pove- dati. Tudi na drugih področjih se nam dogaja podobno, ko na primer hočemo izraziti,kaj so umetnost,glasba, prijate- ljstvo, poštenost, dobrota in podobno. Vsaka naša opredelitev je odvisna od tega, s katerega zornega kota - misel- nega, čustvenega, izkustvenega - gle- damo na osebe, stvari in dogodke.
Kot ljudje in kristjani pa vemo, da kdaj tudi z eno samo besedo veliko povemo. V njej strnemo bistveno misel, ki smo jo želeli povedati. Tudi v Svetem pismu najdemo takšne trditve. "Bog je ljube- zen", je zapisal apostol Janez (1 Jn 4, 16). Kristus o sebi pravi, da je on "Pot, Resnica in Življenje" (Jn 14,6). Ko dru- gemu rečemo "Rad te imam!" ali ko star ši rečejo "Otrok, ti si moje bogastvo!" smo s temi besedami izrazili bistveno. Ni se torej treba bati tudi z eno besedo ali kratkim stavkom izraziti pomembne resnice o našem življenju. To velja tudi za naše razumevanje svetosti.
Na vprašanje učitelja postave "Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?" Kristus potrdi njegov odgovor: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem miš- ljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe" (Lk 10,25). Odnos do Boga, bliž- njega in samega sebe je izhodišče za popolnost in svetost. Tega se je zave- dal učitelj postave in najbrž tudi sami tako razmišljamo. Tako na teoretski ravni. Kaj pa na življenjski? Tu nam kmalu zmanjka bodisi spoznanja bodisi moči, kako to uresničiti.

Tri ljubezni, ki se v življenju združujejo v eno samo, so pot k popolnosti in svetosti.
Ljubezen do Boga je v tem,da Boga posta- vljamo na prvo mesto v življenju,da živimo v trajnem "notranjem sporazumevanju z Njim" (J. Ratzinger). Bog ni ena izmed šte- vilnih oseb, ki jih poznamo in jih kličemo po imenu. Tudi molitev, to je pogovor z njim, ni ena izmed mnogih dolžnosti,ki jih oprav- ljamo poleg vseh drugih dejavnosti; Bog je ta, ki nas ljubi, nam hoče dobro, razsvet- ljuje naša spoznanja, vodi naša pota in usmerja dejanja.Bog,ki zaobjema vse naše življenje, želi v nas prebuditi prav takšen odgovor. Vedno bi se morali vprašati, kaj sta Božja misel in njegov načrt, kaj nam govori Kristus s svojo besedo in zgledom. Pa se,žal, bolj kot na Boga zanašamo zgolj na svoje misli in čustva,na javno mnenje in ravnanje drugih.Toda človeško spoznanje je omejeno, ljubezen sebična in omahljiva, medtem ko je Božja ljubezen velikodušna in zvesta.
Ljubezen do bližnjega je trd oreh, ki nam povzroča nemalo nevšečnosti.Kdaj se nam zdi, da bi se z Bogom še nekako razumeli, toda z bližnjim,ki je vsak dan tu- v družini, v službi, v soseščini - to je težavnejša zadeva. Kako razumeti drugega, kako ga sprejemati, mu pomagati in odpuščati, pa tudi dovoliti,da nas drugi sprejema,pomaga in odpušča, to je umetnost, ki se je mora- mo učiti. Mojster te umetnosti je - Bog. Pomislimo, kako on ravna z nami, da bomo ta model tudi sami prenesli v svoje odnose do bližnjega.Nikoli me ni prepričala izkušnja rimskega misleca Seneka, ki je trdil, da se je po vsakem srečanju z ljudmi čutil manj človek. Prav nasprotno: človek, ustvarjen po božji podobi (prim. 1 Mz 1, 28), nam je poslan, da ob njem rastemo v človečnosti. Mi ob drugem, drugi ob nas. Najprej mora- mo tako misliti, da bomo tudi ravnali.
Tudi ljubezen do samega sebe ni preprosta stvar. Smemo celo reči, da je izmed vseh ljubezni najbolj zahtevna. Dokaz je v tem, da tisti, ki sebe prav ljubi, zna ljubiti tudi Boga in bližnjega.Razni sodobni učitelji go- vore, kako moramo sebe sprejemati, biti s seboj zadovoljni,vsak dan kaj narediti zase in podobno. Smo kdaj pomislili, kako nas Bog sprejema, kakšne so njegove peda- goške metode in prijemi, kako je spoštljiv do naše misli in svobode tudi tedaj, ko se motimo, čeprav nikoli ne neha človeka od znotraj učiti, presojati dejanja in spodbu- jati k dobremu? Zaupa človeku in veruje vanj. Človek, ki živi v harmoniji (ljubezni) sam s seboj, laže najde harmonijo z dru- gimi. "Kdor ne sprejema samega sebe, se spotika tudi ob drugem", pravi J.Ratzinger.
Isti pisatelj pravi, da so "resnični svetniki docela človeški..., v katerih v vsej svoji izvirnosti in lepoti zasije človeškost". Kdo izmed nas ne bi želel biti dober, popoln in celo idealen človek? Vsakdo nosi v sebi to skrito željo. Biti svetnik pomeni torej biti človek, uresničiti v sebi podobo popolnega človeka. Spomnimo se, da v veroizpovedi molimo,da je Kristus "zaradi nas ljudi in na- šega zveličanja prišel iz nebes ... in postal človek". Napačno bi bilo, če bi v tem videli najprej ponižanje Boga, ne bi pa doumeli, da gre predvsem za povišanje človeka in njegovega zemeljskega življenja, kajti "zaradi nas" je to storil. Tu, sredi sveta, je Kristus uresničil svojo človečnost, pokazal nam je pot počlovečenja, torej tudi pot svetosti. Nič drugega ni naša naloga,kakor to, da po Kristusovem zgledu postanemo ljudje v polnem pomenu besede.
Ko Kristus naroča,naj bomo sveti in popol- ni, kakor je popoln naš nebeški Oče (prim. Mt 5,48), nakaže,da je svetost v izpolnje- vanju Očetove volje,ki jo je sam v polnosti spolnjeval, s tem hoče reči, da je mogoče svetost doseči sredi vsakdanjega življenja. Svetost, ki se ne uresničuje sredi vsakda- njega življenja,ni prepričljiva.Če pri iskanju božje volje iščemo le izredne stvari, oblike pobožnosti in molitve, zanemarjamo pa svoje poklicne dolžnosti,ne vidimo človeka, ki živi ob nas,se ne zanimamo za potrebne ne moremo govoriti o svetosti. Božja volja, o kateri pogosto govori Sveto pismo, pa tudi učitelji duhovnega življenja, kar svet- niki so, je vedno neposredna. Spoznavamo jo predvsem v molitvi, ko se odpiramo Bo- žjim navdihom in njegovemu delovanju.
Eno izmed najbolj pomembnih meril, s ka- terimi Cerkev presoja življenje kandidatov za svetnike, je izpolnjevanje vsakdanjih dolžnosti. Ni pomembno, kateri poklic ali delo kdo opravlja,marveč s kakšnim razpo- loženjem to dela. Isto delo eden opravlja zavzeto, strokovno in odgovorno, drugi s slabo voljo in površno; eden z zavestjo,da je vsako delo služba Bogu in človeku ter priprava na prihod Božjega kraljestva, ki je "kraljestvo resnice in življenja, svetosti in milosti, pravičnosti ljubezni in miru", drugi sebično in brez pravega duhovnega raz- položenja. Človeku je dano na izbiro, ali bo svoje življenje izpolnil s temi vrednotami ali pa ga bo živel kar tja v en dan.
Naj sklenem s koncilsko mislijo, ki pravi, da se "motijo tisti,ki spričo dejstva,da nimamo tukaj stalnega mesta, marveč da iščemo prihodnjega, menijo, da zato svoje zemelj- ske dolžnosti lahko zanemarjajo in se ne zavedajo, da je po veri sami spolnjevanje teh dolžnosti v skladu s poklicem,v katere- ga je vsak poklican, še bolj stroga obveza. Toda v nič manjši zmoti niso tisti, ki nas- protno mislijo, da se smejo tako utopiti v zemeljske posle, kakor bi ti posli ne imeli prav nič opraviti z verskim življenjem" (Pa- storalna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 43).

Rafko Valenčič

Vse zaradi ljubega miru

V našem življenju nas spremlja določen način razmišljanja, ki temelji na nikoli pre- verjenih izhodiščih, vendar pa kljub temu zelo pogojuje in zaznamuje naše vrednost- ne sodbe in s tem tudi odločanje.
Med take neupravičene sodbe sodi tudi prepričanje,da mora biti cerkvena govorica zmeraj lepa in sladka.Jezus je znal biti tudi zelo oster, neizprosen in dosleden. V tem- plju je prevrnil mize in z bičem razgnal pre- kupčevalce. Napovedal je, da bo odločitev zanj ali proti njemu človeka zaznamovala in pustila posledice.
Koliko razdorov, prepirov, groženj in žalosti povzroča odločitev za Boga. Zato, ker ne- kateri ne morejo,drugi pa nočejo in ne do- pustijo,da bi se nona ali nono, oče,sin,hči, tašča ali snaha odločili po svoji vesti in se povezali z Bogom. Še slabši pa je tisti mir, kjer je vse Božje zaspalo in umrlo. Seveda, zaradi "ljubega miru".

Iz župnijskega glasila Svetilnik v lzoli

Fundacija objem dobrote

Uradni list št. 46, z dne 8.6.2001 je objavil soglasje o ustanovitvi Ustanove Fundacija objem dobrote (C. m. Tita 41, Jesenice). V obrazložitvi je med drugim zapisano:
"Namen ustanove je pomagati osebam z gibalnimi in psihičnimi motnjami v razvoju, ... pomoč pri odpravi arhitektonskih ovir, ... zbirati sredstva za nakup invalidskih vozičkov, računalnikov, prilagojenih za po- trebe oseb s posebnimi potrebami in za izvedbo del pri odpravi arhitektonskih ovir"
Ob tem lahko tudi tej Fundaciji le iskreno zaželimo uspešno delovanje, z željo, da so s tem ustvarjena ena vrata več,kjer bomo pomoči potrebni lahko potrkali.

Lojze in Jože

Dograjevanje kartice zdravstvenega zavarovanja

Že od začetka je bilo slišati dobronamerna opozorila,da ima nova kartica zdravstvene ga zavarovanja kar nekaj pomanjkljivosti. Junija je kartica zdravstvenega zavarova- nja, ki jo uporabljamo zdaj, dobila že prvo dopolnilo. To je možnost naročanja poseb- nih potrdil za morebitne nujne zdravstvene posege med našim bivanjem v tujini kar pri "zdravkomatih".
Pripravljajo pa se tudi na zapisovanje po- datkov, kakšne medicinsko-tehnične pri- pomočke imetnik kartice uporablja. Prav tako se pripravljajo, da bi nanjo zapisovali, koliko in kakšna zdravila uporabljamo ter na uvedbo elektronskega recepta.
V starih zdravstvenih izkaznicah so običaj- no bili zabeleženi tudi podatki o alergijah in cepljenjih in še o čem,kar bo potrebno čim prej prenesti na novo kartico zdravstve- nega zavarovanja. Nedorečeno pa ostaja tudi vprašanje, kje in kako lahko imetnik kartice pogleda,kaj vse je na njegovi kar- tici zapisano. Za zdaj lahko te podatke vidimo le pri zdravniku in na enotah ZZZS.

Jože Raduha

Srečanje s prijatelji v Juršincih

V soboto, 1. septembra, je podjetje za prodajo in servisiranje ortopedskih pripo- močkov Reha s Ptuja,ob ribniku v Juršincih pripravilo piknik za uporabnike njihovih sto- ritev.Zbralo se nas je več kot stopetdeset pretežno vozičkarjev, ki se poslužujemo uslug in storitev tega dvajset članskega kolektiva, v katerem so v večini zaposleni invalidi. Vse od ustanovitve ga uspešno vodita dva invalida na vozičkih: g.Peklar in direktor, g. Kovačec.
Prijetno poznopoletno popoldne je minilo ob bogatem kulturnem in zabavnem prog- ramu,kjer smo se srečali s pravimi domačimi godci in pevci, postregli pa so nam z dob- rotami, značilnimi za tiste kraje. Invalidi ribiči so svoje potrpljenje tri ure kalili ob namakanju trnka v bližnjem ribniku.Njihovim vabam se niso mogle upreti niti največje ribe.
Na piknik so prišli tudi župan Ptuja, dr.Luci in državnozborski poslanec g. Pukšič ter še nekateri drugi prijatelji invalidov. Poleg spodbudnih besed,ki sta jih namenila vsem udeležencem srečanja, sta si vzela čas tudi za rokovanje in pogovor z nami, "na- vadnimi" udeleženci srečanja, in si tako iz prve roke nabirala informacije o življenju in potrebah invalidov, kar bo lahko koristen napotek pri njunem delu. Iz njunih besed je bilo čutiti veselje ob spoznanju, da tudi daleč od Ljubljane živijo invalidi, ki hočejo in zmorejo narediti kaj koristnega zase in bližnjega, če jim pri tem kdo pomaga ali jih vsaj ne ovira.
Prav posebej pa so bili iskreni pogovori, ki so se pletli med udeleženci srečanja ob robu in v času, ko se je zahajajoče sonce že dotaknilo okoliških slovenjegoriških gričev in so se nam jeziki že nekoliko bolj razvezali. Marsikatera utišana življenjska izkušnja je priplavala na površje in našla sogovornika.Tako sem po daljšem času ne pričakovano spet srečal znanca, prijatelja, s katerim sva bila pred skoraj tridesetimi leti na romanju v Lurdu.Na tisto iskateljsko romanje je odšel z usodnim vprašanjem: Zakaj prav jaz? in brez vednosti staršev, ki so bili "pravoverni podaniki" takratnega sistema, kot jih je iskrivo z nasmehom in brez kančka obtoževanja imenoval med razkrivanjem drobcev iz svojega življenja. Nekdo drug je spet odstrl trpko zgodbo o tem, kaj je doživel od lastnega očeta, ko je ta v verskem časopisu na fotografiji romarjev iz Brezij prepoznal tudi svojega sina... In več, kot je bilo takšnih izpovedi, več sproščenosti je bilo čutiti.
Pletle pa so se tudi svetlejše zgodbe, kot je tista o sosedu, ki ob sneženju že nekaj zim skrbno očisti poleg svojega tudi nje- gov avtomobil in prostor okrog njega, da se lahko zjutraj varno presede iz vozička v avtomobil. Slišati je bilo mogoče tudi zgo- dbo o nekem drugem sosedu, ki je s sose- dom na vozičku zamenjal poštni nabiralnik, ker je ta nameščen nižje in zdaj lahko oba samostojno dosežeta pošto.
Poti,kako si lahko drug drugemu napravimo življenje prijaznejše, je res mnogo,prav ta- ko pa tudi poti, s katerimi si lahko grenimo življenje. Morda mi bo kdo ob omenjanju manj prijaznih izkušenj spet poočital, da to nisem več jaz, kot me je poznal do sedaj. Morda je v tem celo nekaj resnice. Gotovo pa je res tudi to, da mnogi od teh ljudi, s katerimi sem se pogovarjal ali se srečujem vsakodnevno, niso to, kar bi lahko bili in postali, če bi mogli živeti svobodno in v soglasju s svojo vestjo.
Bil je to piknik, bilo je to srečanje,za kate- rim niso ostale le oglodane kosti, izpraz- njene steklenice in kup smeti, ampak je to bilo druženje,ki pomaga človeka osvobajati spon različnih strahov in samote ter po- maga, da napravi tisti prepotrebni vsako- dnevni korak naprej.

Jože Raduha

Daj mi roko, moj brat

Mnogo poti vodi skozi življenje,prijatelj moj a izbereš lahko le eno izmed njih... Mi, ki smo se v drugi septembrski nedelji odpra- vili na srečanje na Lozice, smo izbrali pot, ki nas je pripeljala v topel in prijazen dom naše prijateljice Majde Križaj.
Lepo obnovljena domačija, nasmejani in preprosti ljudje,požirek prave kave; vse to je prebujalo v naših srcih veselje in hvale- žnost, da smo lahko skupaj.
Živimo v prepričanju, da je Bog z nami; ne le po Jezusu in Mariji, temveč tudi po an- gelih varuhih, ki nas spremljajo od zibelke do groba, najbrž pa še kakšen mesec prej in kasneje. O tem nevidnem, a vseeno včasih skoraj občutenem svetu -občestvu angelov nam je spregovoril p.Marko Novak. Molitev 'Sveti angel, varuh moj' je naše prvo izkustvo vere in molitve. Iz najnež- nejših občutij otroka se rojeva zaupanje v moč angelov varuhov, ki nas spremljajo in varujejo ter so z nami na vseh poteh v vseh časih, od trenutka pa do večnosti.
"...vsega hudega me brani..." Hudo je vse, kar me ogroža v mojem bistvu in to je zlo, ki mi ga ponuja in prinaša angel teme. Toda ne bojmo se teme, kajti tema je zelo strahopetna. Prežene jo že drobcen pla- menček svetlobe. Angel prihaja od Boga, da bi v človeku obudil in ohranil odprtost zanj in za življenje, ki ga posvečuje njego- va ljubezen.
Mnogokrat so naše stiske in težave preve- like, da bi jih zmogli rešiti sami ali s pomo- čjo sočloveka ter skupnosti.Takrat se nam iz prsi izvije skromen: "Bog, pomagaj!" Ta- krat z zaupanjem in vztrajnostjo prosimo ter čakamo, da nam Bog razodene rešitev, nam odpre pogled onstran bolečega, da spoznamo, v čem je bistvo. Jezus rešuje vse, kar je nemočno, nemogoče, nevredno in brezupno.
Čez Lozice je zapihala burja, topli sončni žarki so vse bolj pogumno preganjali sive oblake,mi pa smo se odpravili v cerkev sv. Frančiška Ksaverija, ker so nas pričakali domači župnik, njegov pomočnik g. Andrej, pevci in nekaj župljanov. Skupaj smo ob- hajali Gospodovo daritev. Pridružila se nam je tudi predstavnica domače Karitas, ga. Branka.
Na Krasu je voda velika dragocenost. Vča- sih,ko še ni bilo vodovodov,so ljudje hodili v jame, kjer so pod kapnike podstavljali škafe, v katerih se je potem po kapljicah nabirala voda. Ko smo mi prišli k Majdi,smo tudi podstavili vsak svoj "srčni škaf" pod kapnik srečanja,zato se je čez dan nateklo vanj mnogo lepega, čistega, svežega in popolnega. Bogu hvala! V Lozice bomo še prišli, ker v njih živijo prijaznost, dobrota in veselje.

Alenka Oblakovič

Zadetek na loteriji

Komaj sem čakala, da je prišla tista julijska sobota. Ko sem se zbudila, je bilo vreme sončno in toplo.Bila sem nekoliko nervozna ker me je skrbelo, kako bo vse potekalo, a na srečo je nervoza hitro minila. Z avto- busom sem se odpeljala do Škofje Loke ter počakala, da je pripeljal kombi Bratstva in me odpeljal proti cilju, v Lahovče. Med vožnjo sem se seznanila z drugimi invalidi.
Ob deseti uri se je na dvorišču Galjotove kmetije pričela sveta maša, ki jo je vodil škof Uran z drugimi duhovniki. On nam je tudi pridigal, obred pa so povzdignile še pevke z lepim petjem.Pri maši so sodelovali tudi nekateri člani Bratstva z branjem berila in izrekanjem prošenj. Pred obhajilom nam je škof vsem podal roko. Drug drugemu smo si zaželeli miru. Ko sem šla k obhajilu, sem še bolj začutila, da je Bog z menoj. Po maši je gospodar škofu podaril darilo: kruh in vino. Za konec smo zapeli pesem: Marija, skoz' življenje.
Nato so nas gostitelji povabili h kosilu, ki nam je zelo teknilo. Bilo nas je kar okrog sto. Med kosilom nam je škof pripovedoval šale in delil lepe podobice. Preden je odšel je še nekaj časa prepeval z nami.
Seznanila sem se z drugimi udeleženci in navezala mnoge prijateljske stike.Hvaležna sem Bogu za tako prijetno družino in druž- bo. Naj vse še naprej spremlja Božje var- stvo in blagoslov! Vsem sem hvaležna, ker so mi polepšali soboto, posebno šoferju in pomočniku. To srečanje mi veliko pomeni. Upam, da se kmalu zopet srečamo. Tudi škof Uran je voditeljici Bratstva,ki je orga- nizirala srečanje, obljubil, da bo še prišel, če bo le mogel.
Loterije ni bilo,saj je bilo to lepo krščansko srečanje, vključno z mašo, čeprav je bilo tudi veliko družabnosti, pogovora in petja. Zakaj potem takšen naslov? Ker je ena od udeleženk na invalidskem vozičku dejala: "Kadarkoli dobim povabilo za srečanje Bra- tstva, je to zame, kot bi dobila zadetek na loteriji." Tokrat, v Lahovčah, je bil ta "za- detek" še posebej lep.

Nada Stanonik

V lepo navado prihaja,da skupine KBBI po- leg popoldanskih srečanj v domačem kraju en dan skupaj preživijo v našem domu na Zaplani. Kamničani so si tak dan pripravili v juliju, Domžalčani z Mengšani pa v avgu- stu. Kljub sproščenemu počitniškemu raz- položenju si vedno želimo nekaj duhovne hrane. Obe skupini sta tako "obravnavali" temo, ki jo je priporočila Mednarodna ekipa KBBI,in sicer o poslednji sodbi.Nekaj slik in zapisa s teh srečanj naj bo povabilo tudi drugim v Bratstvu, da se opogumijo in pri- pravijo podobna srečanja.

Na Jezusovi desnici

Na čudovito sončno prvo soboto v avgu- stu nas je Marija Vraničar iz Domžal zbrala na Zaplani. Ta dan si je zamislila tako, da bi se srečali in duhovno okrepili, vključno s sveto mašo, ki jo je daroval naš duhovni pomočnik.
Za začetek srečanja smo prisluhnili razlagi znanega evangeljskega odlomka o posled- nji sodbi. O tem nismo govorili v strahu, pač pa smo raje pregledali, kaj bi mi mogli storiti. Tako so na vrsto prišla telesna in duhovna dela usmiljenja. Zlasti duhovna dela usmiljenja zmoremo tudi bolniki in in- validi. Vsak od nas naj bi vedno videl dru- gega, ki je še v večji stiski in mu po svojih močeh pomagal.To pomeni izvrševati naše geslo:Vstani in hodi! Posnemali naj bi Boga ki je bogat v usmiljenju. Mi še kar radi po- magamo tistim, ki so doživeli nesrečo, če sami niso nič krivi. Grešnikom, ki so si sami krivi za svoje stanje, na primer odvisnikom ali alkoholikom, pa teže pomagamo. Toda tudi teh, ki jim zboli volja, ne smemo ob- sojati, ampak jih skušajmo razumeti ter jim po svojih močeh pomagati.
Po kosilu smo se nekateri zapeljali do raz- glednega stolpa in si ogledali Vrhniko pod nami, v daljavi pa Ljubljano. Ker sta bila med nami kar dva organista, smo ves dan tudi prepevali. Za konec srečanja smo pri maši že peli kot pravi zbor.Ko smo bili tako zbrani,je bil Jezus med nami.Berilo in evan- gelij tiste sobote sta govorila, kam pripelje človeka maščevalnost,kam pa odpuščanje. Sveto leto je mimo, toda kadar slišimo o njem, nam je to spodbuda k resnični spravi z Bogom in bližnjimi. Vemo, da to pomeni tudi spoved. Najtežje se je premagati, a le to prinaša resnično in trajno veselje.
Hvala Bogu za vse,v čemer smo se prepo- znali,in hvala Mariji,ki se je resnično potru- dila. Tudi ta dan nam bo pomagal,da bomo nekoč na koncu zbrani na desni strani,med Jezusovimi izbranci.

Kati Ribič

V opojnem zelenilu

Kakšen razlog imamo govoriti o že znanih stvareh? Govorimo lahko zato, ker smo veseli. Kdor govori z veseljem, lahko pripo- veduje tudi že znane stvari in ni nujno, da govori brez razuma. Nasprotno: ko razo- deva veselje, daje stvarem novo vsebino.
Beseda teče brez zadržanosti, kot da to okolje narekuje tudi ton našega sporazu- mevanja. Seveda,na Zaplani v julijski ble- ščavi sonca,v opojnem zelenilu je drugače Vlada počitniško razpoloženje.Med počitni- cami se veliko besed vrti okrog zasebnosti Svoje dileme pač nosimo s seboj, v tem okolju se zdijo manj težke. Sicer pa kram- ljanja nimam za nekaj nevrednega.
Počasi se ostrijo obrisi, življenje pa daje težjim vprašanjem barvitost. Soustvarja razpoloženje za to,da se lotimo zahtevnej- šega pogovora.V njem naj bi vsak povedal svoja opažanja, spoznanja in razumevanje teme, ki nam je skupna, še preden nam jo je kdo ponudil, da nas zbere med seboj.
V mislih imam odlomek iz evangelija po Ma- teju (sodbo ob koncu časov): "Resnično povem vam,karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili..." Za evangelista je to paradoks in nam ga tako predstavi. Napoti nas k soodgovorno- sti in pomoči trpečih ljudi med seboj.Težko je preprosto reči, komu je teže, tistemu, ki trpi, ali tistemu, ki tvega lajšati stisko za- porniku, tujcu, revežu, bolniku... Kajti le človek,ki ljubi svoje življenje,razume stisko sočloveka,in ve,kaj pomeni pomagati, tve- gati, biti nesebičen. Tako svoje življenje napravi za prostor Božjega razodevanja. Pot k Bogu je pot k človeku, da bo lahko človek pot k Bogu.
Prav druga skupina - nepravični in neusmi- ljeni in v tem smislu neustvarjalni, ki jih imamo najbrž za obsojene - pokaže, da pomagati, biti solidaren, ne meniti se za ozire drugih itd. ni samoumevno. Zgodba potrjuje resničnost. Tudi drugo resničnost, resničnost učlovečenja, Božjo nerazumljivo in vendar tako otipljivo solidarnost s so- človekom. Bog ne obsoja, pač pa si človek ki ne tvega biti ustvarjalen, nekako poreže korenine, in sicer do te mere, da se čuti obsojenega. Pa tudi ta zadnja stopnja ni povsem brezupna...
Potem,med mašo, pride do veljave izjemna beseda, besede zahvaljevanja in češčenja ki mnogo izgovori, pa tudi veliko ohrani v svoji tišini. Takšna je tudi pesniška in mis- tična beseda, človekov pristen pogled. V njem domujejo resničnost, prisluškovanje in hrepenenje, učlovečenje.
Na Zaplani, sedmega julija, ob celodnev- nem srečanju kamniške skupine KBBI s po- močniki in z gosti: polhograjskim župnikom Bogdanom Oražmom, Polono, Štefanom, Stanko, Marijo, Klemenom in Cirilom.

Darinka Slanovec

Dobro mi gre od rok nog

Razstava del Angele Medved v Dolskem

Prvo nedeljo v septembru smo imeli v naši župniji 'Farni dan'.Imeli smo tudi dva gosta Prvi je bil g. Mirko Lebar, ki je v nesreči ostal brez obeh nog. "Hudo," sem si mislila in si predstavljala,kako bi na njegovem me stu 'ajčkala v postelji' in bi me vsi 'crkljali'. Potem pa sem slišala o Triglavu,pa o Mont Blancu in pozabila zapreti usta, ko sem gledala v filmu, kako se g. Mirko vzpenja na vrh gore le z rokami. Neverjetno!
Ga. Angela Medved pa je pravo nasprotje. Rok skoraj ne more uporabljati. Ostanejo ji torej - noge, ampak z njimi delo obvlada bolje kot mnogi z rokami. Njen delavnik je prav tak kot delavnik vsake gospodinje: nabrati solato,olupiti krompir,skuhati kosilo opleti vrt, zašiti obleko, jo oprati; nabrati šopek rož,potem pa še kaj splesti,narisati, napisati pismo, dokončati kvačkan prtiček, celo kljekljati - vse to z nogami. Nekaj časa vedno ostane tudi za igro in klepet z otroki,s katerimi se rada druži. Prišepnem naj vam še skrivnost, da se je ga. Angela, ki je vedno odprta za nove izzive, pri naši pletarki Tončki naučila z nogami plesti ko- šarico iz vrbovih viter za velikonočni blago slov. In po vsem tem lahko iz srca rečem le: "Bog hvala za vse te ljudi."
Srečanje z go. Angelo mi je povedalo, da ne smeš obupati, čeprav nimaš tega, kar imajo vsi drugi.S svojim življenjem dokazuje da se da živeti tudi brez tako pomembne- ga dela telesa kot so roke. Preseneča me, da piše in riše z levo nogo lepše kot jaz z desno roko.
Ko smo spoznali go.Angelo in njeno delo, ki ga, nasmejana in vedra,opravlja z nogami, smo se zavedali, da tudi sami marsikaj zmoremo. Le potruditi se moramo za vsako stvar. Nikoli ne smemo reči nikoli. Gospa Angela nam je pokazala,da ne smemo vreči puške v koruzo.
Obljubili smo, da bomo spoštovali vodilo, ki smo ga z vami, spoštovana gospa Angela oblikovali in ste nam ga napisali: Z ROKO V ROKI DO BIRME. TO JE NAŠ ZAKON.
Veroučenci prvega in drugega razreda so, navdušeni nad zgledom svoje prijateljice Angele, spoznali in sklenili: KADAR SE IMA- MO RADI, SMO LEPI. To življenjsko vodilo jim je ob čudoviti vrtnici ga. Angela tudi zapisala z nogo.
Nekaj neverjetnega je, da lahko človek, ki razpolaga samo z nogami, naredi več kot zdrav človek z rokami. To smo lahko doži- veli mladi, ki smo se srečali z njo. Polna je upanja, sreče, radosti in veselja. Pokazala nam je,kako kvačka,riše, kleklja, predvsem pa piše in to z lepimi črkami. Z nogami!
Talente, ki nam jih je podaril Gospod, mo- ramo razvijati, kajti tudi ga. Angela jih je razvijala in jih še. LJUBEZEN IN VOLJA DO ŽIVLJENJA DELATA ČUDEŽE.
Gospa Angela Medved je bila gostja učen- cev in učiteljev Osnovne šole Dol in podru žnične šole Šentjakob ob Savi ter sester usmiljenk (prav tako v Šentjakobu).Učenci so jo razveselili s svojim programom in ji podarili barvice, da bo lahko narisala še veliko čudovitih risb, kakršne so nastajale pod njenimi nogami. V življenje so mladi u- stvarjalci ponesli pomembno spoznanje, da le vztrajnost in trdna odločenost doseči cilj, čeprav je pot do njega lahko polna ovir, prinašata zadovoljstvo in osrečujeta.

pripravila Anica Dobrovc

Kako ste sprejeli?

Le kaj? Svojo invalidnost ... To je najbolj zanimalo udeležence počitniškega tedna Zveze katoliških študentov, ko jih je obis- kala majhna skupina iz Bratstva, jim pred- stavila gibanje pa tudi revijo Prijatelj. Vsa- ko leto se v počitnicah zberejo v Izoli, da se naužijejo morja in sonca, namesto ve- seljačenja pa imajo vsak dan nekaj časa namenjenega tudi kulturni in duhovni rasti. Z veseljem smo se odzvali njihovemu va- bilu.
Ker je čisto zraven izolske cerkve tudi dom Dva topola, kjer se zbirajo in počitnikujejo člani društva distrofikov, smo seveda "zavili" še tja. Ta dan je bilo pri njih še po- sebej zanimivo, saj je gostoval ansambel Ptujskih pet. Z družino Jožeta Raduhe, ki ga bralci in bralke Prijatelja dobro poznate, smo odšli še na obalo in doživeli lep poletni večer.
Hvala, dragi študentje in študentke za po- vabilo. Upajmo, da nam boste na kakšnem našem srečanju vrnili obisk. Potrebujemo vas.

Tone Planinšek

Po dolgem času sta se srečala dva stara prijatelja. Eden od njiju je med tem, ko se nista srečala, postal bogat, drugi je bil reven. Skupaj sta preživela dan in obujala spomine.
Potem je revni prijatelj zaspal, bogati pa se je odpravil na pot. Preden je odšel, je revnemu prijatelju v njegovo torbo dal ve- lik diamant neprecenljive vrednosti. Ko se je revež zbudil,je nadaljeval svoje običajno življenje, saj ni opazil prijateljevega darila, ki je bilo položeno v njegovo popotno torbo
Leto za tem sta se prijatelja po spletu naključij spet srečala. "Povej mi, zakaj še vedno hodiš okrog v raztrgani obleki in iš- češ hrano?" je bogati vprašal revnega. "Ali nisi našel zaklada, ki sem ti ga dal v tvojo popotno torbo?"

(Bruno Ferrero)

Skrivni zaklad

Začelo se je! Novo šolsko leto, novo štu- dentsko leto, novo veroučno leto... kakor že hočemo poimenovati čas, ko se otroški koraki vedoželjno napotijo v šolske klopi in ko mladi spet začnejo tarnati, kako lepo je med počitnicami. Nekateri željni znanja iščejo pravo resnico v knjigah in besedah ljudi, drugi hočejo svoje odgovore najti v lastnem iskanju in razumevanju. Spet drugi le hrepenijo po znanju in spoznanju,večina pa,kot smo že navajeni,hoče dobre ocene, diplome in magisterije za napredovanje in "gotovo" prihodnost.
Škoda, res škoda pa, ker se premalokrat zgodi, da bi odprli zakladnice življenjskih izkušenj ljudi, ki ne znajo pisati knjig, tudi ne predavati ali oznanjati. Znajo pa s pre- prostimi besedami spregovoriti in z življe- njskim zgledom razložiti smisel našega bi- vanja. Znajo pokazati pot do sreče, lahko nam položijo v našo popotno torbo zaklad neprecenljive vrednosti. Ljudje smo drug drugemu dar, a ni več v navadi, da bi se darovali.Radi imamo velike škatle presene- čenj, bogata darila... le sebe ne darujemo več.
Večina srečanj med ljudmi je praznih, nič ne damo in nič ne dobimo. To niso prava srečanja, temveč bolj mimohodi,saj nas ne osrečujejo in v nas ne puščajo sledi.So pa tudi srečanja, ko "bogati" sreča "revnega" in mu naskrivaj položi zaklad v popotno torbo.Vsakdo izmed nas je namreč "bogat" in prav tako tudi "reven"! Bogati smo v svojih življenjskih spoznanjih, v preprostih trenutkih veselja,v življenjskem optimizmu, v veri in zaupanju v Vsemogočnega... Revni pa smo v svojih dvomih, obupu, za- verovanosti vase, sebičnosti, hlepenju po bogastvu in uspehu... Bogati in revni smo! Nikdar tako bogati, da ne bi mogli še bolj obogateti in nikdar tako revni, da ne bi zmogli česa dati. V svoji revščini lahko ve- dno znova obogatimo, če sprejmemo dar, ki ga "bogati" polaga v našo popotno torbo v svojem bogastvu pa se nam lahko prav hitro zgodi, da obubožamo, če z "revnimi" ne znamo deliti svojih darov.
Zakaj ne bi znova stopili v novo šolsko leto - v leto bogatenja nas samih in naših bližnjih. Na življenjski poti ne moremo reči nikdar, da vemo že vse. Nikoli ne smemo misliti, da smo že dovolj dobri! V vsakem trenutku smo lahko učenci v šoli življenja. Obenem imejmo tudi pogum, da bomo uči- telji in drug drugega spodbujali k svetosti! Zato stopimo v novo šolsko leto - v leto učenja pravih medsebojnih odnosov, v leto spodbujanja k iskrenosti in darujoči ljube- zni. Bodimo "reveži", ki bomo sprejemali bogastvo svojih bližnjih, njihove življenjske izkušnje, v trpljenju in preizkušnjah pre- čiščena spoznanja ... Bodimo "bogataši", ki bomo delili s tistimi, ki jih srečujemo, svoje veselje do življenja, pogum za sprejemanje križa, upanje v večnost ...
Ljudje smo drug drugemu zaklad. Iščimo ga ... in ga bomo našli!

Gospod, stopiti hočem v tvojo šolo!
Biti hočem tvoj učenec!
Kaj potrebujem za pouk?
Ti ne zahtevaš ničesar, le mene!
Pri tebi ni sprejemnih izpitov, le zvestobo potrebuješ.
Pri tebi ni ocen, le smisel v življenju mi daješ.

Gospod, stopiti hočem v tvojo šolo!
Biti hočem tvoj vajenec!
Pomagaj mi odpuščati in ljubiti sovražnike.
Pomagaj mi pogumno živeti svojo vero!
Pomagaj mi stopiti na pot svetosti!
Pri tebi ni ocen, le smisel v življenju mi daješ!

Gospod, stopiti hočem v tvojo šolo!
Biti hočem tvoj prijatelj!
Ti me učiš brezpogojne ljubezni.
Ti mi kažeš nesebično darovanje.
Ti me vabiš k norosti križa.
Ti me ne ocenjuješ, temveč daješ smisel mojemu bivanju!

Polona

Le čez to sivino moram...

Sivina, pusta sivina, v moji dolini, v hiši in tudi v meni. Nekaj je v meni hladnega, tu- jega, pustega, nekaj,kar ne morem izraziti. Trudim se,a ne morem izgovoriti; še naprej ostaja v meni, nekaj kot bolečina.
Sprašujem se,ali naj igram. Vsi me poznajo kot vedro, nasmejano žensko.A zdaj se ne morem smejati. Jokala bi, kar bi bilo laže, toda tudi tega ne morem. Vse se nabira v meni: žalost, sivina, megla.
Utrujena sem in v glavi mi razbija. Zakaj? Zakaj je tako? Ne vem. Vem samo to, da si želim zdravja in sreče. Bili so časi, ko sem bila srečna, toda še bodo prišli, še ...
Prosim Boga za pomoč. Kako je lahko obup tako globok?
Da bi se ubila? Ne,na to ne mislim, saj ne- koč bo še sonce, le čez to sivino moram, čez to meglo. Rada bi kričala, izkričala to bolečino, ki je kot pijavka v mojih mislih. Le toliko moči še imam, da lahko prosim: "O Bog, pomoči sem potrebna. Usliši me!"
Ko bom nekega dne vstala in odprla okno, bo skozenj posijalo sonce in takrat bom videla rože in slišala pesem.
Tedaj bom kot nekoč govorila besede: "Na svetu smo samo zato,da delamo dobro, se veselimo in to iz srca želimo tudi drugim."

Janja Blatnik

Vse iz ljubezni

V avgustu smo z veseljem zve- deli, da bo Slovenija dobila še enega škofa, tokrat v osebi dr. Ivana Jurkoviča, ki je v službi v vatikanski diplomaciji. Po službovanju v različnih državah, v zadnjih letih pa v vati- kanskem "zunanjem ministrstvu",ga je sve- ti oče Janez Pavel II. sedaj imenoval za nadškofa in papeškega nuncija v Minsku (Belorusija). Opravljal bo podobno službo, kot jo pri nas opravlja nuncij g. Farhat. Evropski vzhod dobro pozna,saj je službo- val med drugim tudi na nunciaturi v Moskvi

Novi nadškof je bil rojen v Banja loki pri Kočevju, to je na robu Kolpske doline. Njegova družina se je kasneje preselila v Ljubljano. Za letošnji praznik Marijinega vnebovzetja je g.Jurkovič vodil slovesnost v župniji Fara. Tamkajšnji župnik, g. Ivan Potrebuješ, upravlja tudi Banja loko,njego- vo rojstno župnijo. Verniki iz obeh župnij ter bližnje in daljne okolice so se v velikem številu zbrali k praznovanju, pa tudi, da bi pozdravili rojaka, novega nadškofa. Slavo- lok pod cerkvijo, geslo novega nadškofa: Vse iz ljubezni (1 Kor 14,16), cvetje, go- vori, pesem, vse je pozdravljalo rojaka - nadškofa. Pri kosilu so se zbrali še drugi duhovniki kočevske dekanije. Novi nadškof ki ga odlikujeta tudi izredno sproščen na- stop in jasna beseda, je bil tako prijazen, da je bralkam in bralcem Prijatelja napisal nekaj vrstic. Z veseljem jih objavljamo, v svojem in vašem imenu pa je urednik ob- ljubil molitveno podporo na njegovi sedaj še bolj odgovorni poti.

Dolina sv. Janeza Krstnika

Tokrat nas bo pot vodila na ogled markan- tnih ruševin nekdanjega samostana- Žičke kartuzije. Iz Slovenskih Konjic nas bo tabla usmerila do vasi Žiče, nato pa gremo proti zahodu ob potoku Žičnica do Špitaliča, kjer stoji poznoromanska cerkev Marijinega obiskanja in spada med pomembnejše sa- kralne spomenike na Štajerskem.

Stat crux dum volvitur urbis.
(Križ stoji, medtem ko se svet spreminja.)
To geslo še vedno živi med redovnimi sku- pnostmi kartuzijanov. Njihov začetnik je bil redovnik sv. Bruno, rojen v Kölnu okoli leta 1030. Svoje premoženje je razdelil med siromake in z dvema tovarišema, Petrom in Lambertom,se je odločil,da bo poiskal kraj, kjer bi bil daleč od sveta in njegovega hrupa. Bruna sta tovariša kmalu zapustila, kasneje pa se mu je pridružilo šest drugih mož, ki so si prizadevali za isti cilj. V divji alpski dolini nad Grenoblom so našli prime- ren kraj, kjer so v popolni samoti živeli in molili.
Redovnik Bruno je slovel po svoji umirjeno- sti,vedel pa je,da so za puščavniško življe nje zmožni le redki. Zato je v novem nači- nu življenja posrečeno združil samotarstvo s skupnim življenjem, kot ga še danes živi kartuzijanski red.

Tudi danes je ta dolina kraj, kamor se člo- vek nevede lahko umakne civilizaciji. Že v Špitaliču, ko se peljemo mimo cerkve Ma- rijinega obiskanja, se v mislih lahko vrnemo stoletja nazaj, tja v leta okrog 1160, ko je bila ustanovljena Žička kartuzija. O usta- novitelju kartuzije, štajerskem mejnem grofu Otakarju, je danes moč zaslediti dve legendi. Od tod verjetno tudi ime doline po sv. Janezu Krstniku, ki naj bi grofu naročil, kje naj pozida samostan in vanj naseli kar- tuzijane.
Tako so kartuzijani v odmaknjeni in tesni dolini vtisnili neizbrisen pečat, ki še danes obiskovalca pozdravi s spokojnostjo in tišino

Ob pogledu na Žičko kartuzijo se misli ne- hote izgubijo v celici belega meniha, kjer je vsak poleg hišice imel še delavnico in majhen vrt. Približno ena tretjina dneva je bila določena za ustno molitev, druga za premišljevanje,tretja za ročno delo.Njihova obleka je bila preprosta, iz konopljinega platna.
Menihi v Žički kartuziji so se še posebej čutili zavezani pomagati ostarelemu in bol- nemu sočloveku.O tem pričajo tudi zgodo- vinski podatki,ki govorijo o kartuzijanih kot vnetih pospeševalcih zdravstvene službe. Kraj njihovega dobrodelnega delovanja je bil v srednjem veku "hospital" v Špitaliču.

Ostanki samostana še vedno govorijo svo- jo govorico,ki jo obiskovalec začuti na vsa kem koraku. Katero govorico pa išče, ve le vsak sam. Je to govorica o Njem, miru in tišini. Kdo ve?

Alenka Veber

V večni dom k Bogu je odšel v triinpetdese tem letu starosti naš brat Franci Kolenc iz Globodola pri Mirni peči. Že v otroških letih ga je življenje hudo preizkušalo,saj ga je vsa leta spremljal križ bolezni - sklepne revme. A kljub bolezni sem ga poznala do- brovoljnega in velikokrat nasmejanega. Ni tarnal. Trpljenje in bolečino je zadrževal v sebi. Rad se je družil z nami in se z vese- ljem odzval povabilom na srečanje bolnikov in invalidov. S svojo vedrino je razveselje- val tudi druge. Le zadnja leta,ki jih je pre- živel v domu starejših v Novem mestu, ni zmogel več. Križ trpljenja je bil pretežak. Le trpel je še.
"Franci,pa je le prišla ura,ko te je Bog po- klical k sebi in te odrešil trpljenja. Verujem da ti je sedaj že lepo pri Njem; ostajamo povezani!"

Katja Miklič

Če bi še enkrat živela...

Pet let bo minilo,odkar sem se vrnila z Ma- dagaskarja. Leta, ki sem jih preživela med temi preprostimi ljudmi, so bila ena najbo- gatejših v mojem življenju.
Bog me je poklical. Njegov glas sem spre- jela in nadaljevala zdravniški poklic, poklic ljubezni usmiljenega Samarijana,da oboga- tim smisel svojega življenja. Dal mi je moči v stiskah in težavah, ki jih pri tem delu ni bilo malo. Ob takih trenutkih sem objela misijonski križ, ki mi je bil zaupan.
V začetku mi je bilo življenje med Malgaši težko,ker jih večkrat nisem mogla razumeti Ko pa sem se poglobila v njihovo življenje, sem jih spoznala; njihovo borbo za golo preživetje, za obstanek. Skozi to trpljenje pa je le kdaj posvetil žarek svetlobe, ki mi je dal upanje,da delo misijonarjev ni zaman Skušala sem jih ne samo razumeti, ampak jim tudi pomagati: vrniti dostojanstvo in občutek za vrednote življenja,deliti veselje pa tudi stiske v upanju, da bo jutrišnji dan lepši. Niso se pritoževali, celo presenečali so me z vedrino in prijaznim nasmehom na obrazu ter gostoljubnostjo. Z malo dobre volje, prizadevanjem in ljubeznijo se tem ljudem lahko približaš, jih razumeš, se jim prilagodiš, pa tudi sam sebe obogatiš, če te vodi Ljubezen. Zdi se mi, da sem mnogo več prejela, kot sem jim nudila. Vsak dan mi je poleg težav in skrbi prinesel kanček notranje sreče, četudi ni bilo vidnega us- peha. Vsak dan sem odkrivala lepoto daro- vanja, vsak dan mi je bil kot nezaslužen Božji dar,da sem storila kaj dobrega za Bo- ga in bližnjega. Ko sem se zvečer v mislih ozirala na minuli dan, sem v sebi čutila srečo in lahko rekla: "Hvala Ti, Gospod, da si me poklical na to pot služenja." Štiriin- trideset let zdravniškega dela je bilo za menoj,ko sem si v bolnišnici kot internistka nabrala toliko izkušenj in znanje, da sem lahko na Madagaskarju zdravila vse bolezni Dolga zdravniška praksa mi je dala tudi spoznati, kakšen je odziv bolnika glede na to, ali gre za težjo ali lažjo bolezen in kako tak bolnik bolezen sprejema.
Težka je bila odločitev, da po devetih letih zapuščam "rdeči otok" in se vrnem v Slo- venijo. Po molitvi tistih, ki so me spremljali na moji duhovni poti, mi je bilo dano spoz- nanje,naj se ne vračam. In ni bilo dolgo,ko se je v moje življenje vtihotapila bolezen, pri kateri so le popuščale moje življenjske moči. Ko sem ozdravela, sem še bolj razu- mela Božji načrt:"Ne vračaj se!" Izpraznje- ne akumulatorje je bilo treba napolniti in se prilagoditi novim razmeram.Težko je bilo sprejeti, da nisem več dejavna v svojem poklicu,ki mi je vse življenje veliko pomenil.
Moje misijonsko poslanstvo se nadaljuje. Vedno imam odprta vrata za tistega, ki prosi za pomoč pri zdravljenju bolezni.Vsa- ko nedeljo ob igranju pri maši so v duhu z menoj tudi Malgaši, ki s petjem, plesom in veselim obrazom slavijo Gospoda. In ti, dragi brat in sestra, tudi ti lahko postaneš misijonar v vsakem, tudi domačem okolju. Bog vsakega človeka kliče na svoj način. Neozdravljiva bolezen, osamljenost in sti- ska, predvsem pa molitev, so Božji darovi, ki lahko obrode bogate sadove v Gospodo- vem vinogradu.S srčno dobroto in molitvijo lahko osvajaš svet.Ljudje so lačni zemeljs- kega in Božjega kruha, Dobrote in Resnice.
Spomini na Madagaskar so še vedno živi, saj devet let življenja med temi preprosti- mi ljudmi ne more iti v pozabo. Vse novice, ki jih dobim z Rdečega otoka, še vedno dajejo polnost mojemu življenju. Še vedno živim v duhu z svojimi bolniki in siromašnimi ljudmi, se z njimi veselim, pa tudi trpim. Postali so del mene same.
Bogu sem hvaležna,da mi je dal dovolj živ- ljenjskih moči, da sem duhovno in telesno zmogla vse napore.Če bi še enkrat živela,bi si želela iti po isti poti istemu cilju naproti.

Sonja Masle

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a smejo prebrati tudi že odrasli.

(5)

"Zakaj se pri telovadbi vedno nekaj pogo- varjate, namesto da bi vadile?" so začeli spraševati fantje v razredu.
"Pogovarjamo se o rasizmu v športu in življenju. Fantje ste pa preneumni za tak pogovor, saj ste sami rasisti ..." je prva odgovorila Sandra. Odgovor fantov je bil srdit; obkolili so jo,da so jo morale sošolke reševati.
"Saj vidite,da se šali,pustite jo," je energi- čno posegla vmes Katjuša.Njena beseda je zalegla; bila je nesporna voditeljica celot- nega razreda. "Franji se ne da telovaditi, pa sprašuje neumnosti, potem pa posluša- mo cele pridige..." je kratko pojasnila.
"Veš kaj, o tem pišejo časopisi, to že niso neumnosti," je protestirala Franja. "Samo ti in Sandra se vedno vmešavata, pa ne pridemo do konca. Sploh pa mi ni jasno, zakaj profesorica noče odgovoriti in se kar izmika."
"Česa noče odgovoriti?" je zanimalo ne- katere fante. "Če je prav, da beli in črni športniki tekmujejo skupaj, saj se v finale uvrščajo samo še črni tekači,zlasti na kra- tke proge. Podobno je tudi v profesionalni košarki," je pojasnila Menči. "Ni nam jasno, kaj je prav, da tekmujejo skupaj ali vsak zase, podobno kot tekmujete posebej fantje, posebej pa dekleta. Črni športniki imajo očitne naravne prednosti, teh pa v športu ne bi smelo biti."
"Zakaj jih ne bi smelo biti? Je pa ja dobro, če si talentiran, veliko laže uspeš;v športu ali v življenju," je odgovoril eden od fantov
Zvonec je prekinil pogovor, Menči pa je ti- sto uro po glavi krožila samo ta besedica: talentiran. Kolikorat so tudi zanjo rekli in jo pohvalili, da je talentirana, zlasti za mate- matiko in jezike. Na to je bila vedno pono- sna. Tokrat pa se je spomnila, kako ostro je reagirala profesorica telovadbe na be- sedico "sposobnost". "Spodobni ljudje med seboj tekmujejo samo v prizadevnosti, mer jenje sposobnosti pa je živalski boj," je kot odmev v možganih slišala njen glas. "Saj to je eno in isto: sposobnost ali talent," je pomislila. Nenadoma ji je prišla misel in težko je čakala na konec ure. Poiskala je prijateljico Blanko in ji rekla: "Kaj če bi povabili profesorico telovadbe na razredno uro, da bi še fantje slišali o kategorijah v športu, o tem, da se v športu ne merijo sposobnosti, pa o rasizmu? Kaj misliš?"
Preden je Blanka odgovorila, ju je zalotila Katjuša in pikro pripomnila: "Kaj spet opra- vljata?"
Blanka je užaljeno dejala: "Nič ne opravlja- va. Ali sodiš po sebi in misliš, da te vsakdo opravlja, če se pogovarja s prijateljico. Tako pomembna pa spet nisi!" Obrnila se je proč in odšla.
"Oprosti, Katjuša, ti jaz povem, kaj se po- govarjava," je hitro posegla vmes Menči. "Oprosti, saj veš, da je Blanka jezna nate, ker si jo že tolikokrat prizadela."
"O, kaj boš postala odvetnica? Ali ne boš profesorica matematike ali pa filozofinja?" se je posmehnila Katjuša.
"Tudi to je mogoče. Braniti nedolžne..."
"Blanka že ni nedolžna; samo išče, kako bi me zbodla. Hm, nedolžna..." Nenadoma se je zasmejala: "Gotovo je nedolžna, samo drugače..."
"Veš kaj,Katjuša,to,kar si ti rekla za Blanko mislim, da velja tudi za tebe. Tudi ti iščeš, kako bi jo zbodla. Kaj imaš od tega? Ali ni lepše,če se pogovarjamo in razumemo med seboj? Midve sva se sedaj pogovarjali, ali bi povabili profesorico telovadbe na razre- dno uro,da bi še fantje slišali o kategorijah v športu,o dopingu, pa o rasizmu. Naj pro- fesorica vsem razloži in to takrat, ko bo dovolj časa. Vedno, ko se začnemo pogo- varjati,je konec ure.To sva se pogovarjali. Mene to zelo zanima."
"O, od kdaj se pa tako zanimaš za šport? Si se zaljubila v kakšnega športnika? Pri- znaj!" je bila radovedna Katjuša.
"Nič takega;samo zdi se mi,da bi bilo dobro povabiti profesorico telovadbe. Skoraj z nobenim profesorjem ali profesorico se ne moreš tako pogovoriti kakor z njo. Najbolj- ša je."
"Zanimivo. Jaz sem pa vedno mislila, da ne maraš telovadbe" se je čudila Katjuša."Kar povabi jo, samo tokrat nam bo odgovorila. Meni se ne bo izmuznila tako kot Franji," je bila odločna Katjuša. "Če hočeš, se bom jaz zmenila z razredničarko in z njo," se je še ponudila.
"Prosim," je bila vesela Menči.
Blanka ju je opazovala od daleč. "Kako se moreš s Katjušo tako prijateljsko pogovar- jati, ko vidiš, kakšna je: komaj čaka, da te zabije," se ji je čudila Blanka. "Če bo ona tvoja prijateljica, pa naj bo. Komu sploh lahko še zaupam?" Bila je vidno razočarana
"Čakaj, Blanka, uspelo mi je preprečiti nov spor. Čisto lepo sva se pogovorili.To se mi zdi uspeh. Potem sva se pogovarjali tisto, kar zadeva nas vse.Katjuša se bo zmenila da na razredno uro pride naša profesorica telovadbe. Ali ni to lepo?"
"Ha, tvoja ideja, meni poveš, ker si sama ne upaš izpeljati, profesorica bo prišla, in to bo odlična ura, Katjuša pa bo zmago- slavno dobila vse priznanje, da je ona to organizirala. Stara pesem..."
"Saj je vseeno, kdo začne ali organizira. Pomembno je,da profesorica pride. Meni se zdi, da nam ona lahko razloži marsikaj, kar je veliko bolj pomembno za življenje, kot si mislimo. Tisto o merjenju sposobnosti ali prizadevnosti. Saj to je glavno v življenju."
"Saj ne rečem" je nejevoljno odvrnila Blan- ka, "ampak zakaj mora vedno biti tako, da je ta zoprnica - Katjuša - povsod prva. Če bi hodila v cerkev, bi gotovo bila tudi tam glavna in bi nas vse komandirala..."
Fantje so z navdušenjem sprejeli novico, da bo na naslednjo razredno uro prišla pri dekletih tako priljubljena profesorica telo- vadbe."Bomo mi spraševali," so se junačili.
In res. Pri razredni uri so vprašanja kar deževala: Poznate tega športnika, ono športnico, kako je s študijem na fakulteti za šport,kdo se lahko vpiše,kakšno srednjo šolo moraš narediti, kakšne ocene moraš imeti, kdo bo svetovni prvak v Formuli 1, kdo bo državni prvak v nogometu itd. Pro- fesorica se je smejala, se prijela za glavo in dejala: "Kako pa naj jaz to vem? Saj ni- sem prerok... Ljudje stavijo ogromne de- narje, kdo bo v kakšni tekmi zmagal... Tudi trenerji ne vedo. Zato pa je šport tako zanimiv. Najbolj zanimivo je, če se odloči v zadnjih sekundah zadnje tekme. Če je že po nekaj kolih kakšno moštvo ali posamez- nik premočan,sploh ni zanimivo. Zanimanje upade, tudi sponzorjev je manj, vse gre navzdol. Tekme izenačenih tekmecev do zadnje sekunde, do zadnjih atomov moči, to daje čar športu. Zato pa noben tekmec ne sme biti premočan, zlasti ne sme imeti začetne prednosti. To je tisto, kar smo z dekleti ugotovile, ko smo se pogovarjale, zakaj v športu tekmujemo po kategorijah."
"Gospa profesorica," je vstala Franja in slovesno zahtevala: "O tem boste govorili pozneje. Prva stvar, ki jo hočem slišati, je, ali bi morali beli in črni športniki temovati posebej. To ste mi dolžni, to je bil razlog, da smo vas povabili,potem vas lahko spra- šujejo karkoli."
"Pa fantje vedo, za kaj gre?" je s proti- vprašanjem odgovorila profesorica. "Veš, Franja, v življenju so nekatere stvari tako pomembne in občutljive, da se ne more in ne sme odgovoriti z da ali ne. Če pa ven- darle vztrajaš, ti lahko odgovorim takoj: DA, v nekaterih športih bi morali beli in črni športniki tekmovati posebej in podeliti bi morali dva kompleta medalj,tako kot pose- bej podelijo medalje športnikom in posebej športnicam.Vendar pa mislim,da niti šport- niki niti sedanje družbene okoliščine, še posebej pa zgodovina, tega še ne dopuš- čajo. To ne bi bilo modro, zato je končni odgovor: ŠE NE - torej NE! Si zadovoljna, Franja?"
Franja je kar stala z odprtimi usti, tako da so se vsi v razredu začeli smejati. Potem je le odgovorila: "Ne, nisem zadovoljna. To ni noben odgovor: Da, ne, ne, da? Kakšna logika je to? Prav bi bilo, ampak ne bi bilo prav? Preprosto vas ne razumem!"
"Nič hudega, draga Franja,če me še ne ra- zumeš. Imam pa eno vprašanje zate.Zakaj si sošolkam rekla, da so rasistke, ker te zbadajo zaradi kilogramov? Veš, da je be- seda rasist ali rasistka zelo huda obtožba in psovka?"
"A tako? One me lahko zafrkavajo, jaz jim pa ne smem nič reči nazaj?" se je razhudi- la Franja, razred pa se je ob eni redkih pri- ložnosti izbruha njene jeze veselo zabaval.
"Ne pravim,da ne smeš nič reči nazaj,samo vedno sem te imela za pametno in preu- darno dekle. Ne razumem, zakaj si tako neumna, da se vznemirjaš zaradi trapastih izjav bedakov ali bedakinj..."
"Kaj, kaj ste rekli?" Skoraj vsi v razredu so skočili pokonci, profesorica pa se je začela smejati: "Zadetek, gol, go-ol, uspelo mi je dati gol, goo-ool." Ploskala je in čisto po športno komentatorsko vpila, da so jo vsi začudeno gledali, če se ji ni zmešalo. Ona pa se je še kar smejala: "Gol, uspelo mi je dati gol. Kaj ne veste, da goli ne padajo samo v nogometu ali rokometu, pač pa tu- di v življenju? Zdaj sem vam dala gol. Kaj zijate? Dobili ste gol. Na sredino igrišča! Nadaljujemo igro! Gremo naprej! Naslednje vprašanje?"

V. S. (se nadaljuje)

V letu,ko Mohorjeva družba praz nuje častitljiv jubilej- 150letnico je v svoj knjižni program uvrstila tudi novo knjigo Zvoneta Mod- reja. To je že njegova četrta. Naslov knjige je isti kot pri tej rubriki, katere pobudnik je prav g. Zvone. Z veseljem objavljamo nekaj razmišljanj iz njegove knjige; tokrat takšne, ki se nana- šajo na našo človeško minljivost, a hkrati neuničljivost.

Minevanje

Novo zavedanje

Onkraj vsega

Šele ko ...

Šele ko prepoznamo plitkost naše pameti, pomislimo na modrost, ki je modrejša od naše.
Šele ko izpolnimo voljo,ki je večja od naše, postanemo del te volje.

Šele ko doživimo vse svoje neizogibnosti, dozorimo za večnost.

V prejšnji številki Prijatelja smo objavili intervju z gospo Janjo Blatnik iz Drenovca pri Krškem. Kdor ga je bral, je lahko videl, da Janja tudi piše-pesmi in črtice.Tokrat si zopet lahko preberete njeno črtico, ki vas bo gotovo ganila, pa tudi odgovorila na radovedna vprašanja, kako je bilo potem... "Rada bi, da bi vsaj nekaj ostalo za menoj, otrokom in vsem, ki me poznajo," je zapi- sala Janja v svoji prvi knjigi (zbirka pesmi 'Še sem živa'). Njene črtice so po sodbi nekaterih, ki so jih že brali, še 'močnejše' kot pesmi. "Brala sem pozno v noč, dokler nisem končala, tako me je pritegnilo," je dejala na primer lektorica, ki ji pod roke pride veliko stvari. Verjamemo,da bo obja- va črtic v Prijatelju korak do Janjine druge knjige.

V dolino miru in sreče

Ko so zdravniki ugotovili, da nisem v komi, so poskušali vse,da bi jim lahko nekako po vedala svoje počutje. Toda bila sem tako slabotna,da jim nisem mogla nič pomagati. Vse je bilo boleče, vse tako zelo utrujeno, da bi najraje za vedno zaspala.
Čutila in slišala sem ljudi okrog sebe, ki so se trudili.Toda v meni je bilo samo še osla- bljeno srce in bistri možgani.Bila sem obu- pana, ker sem se zavedala, da sem samo še 'živi mrlič'. Niti vek nisem mogla držati odprtih.Premakniti ude mi je bilo nemogoče Takrat sem spoznala, kako morajo živeti slepi. Vse sem zaznavala le s sluhom, oku- som in vonjem.
V meni je bil ogromen strah, kako bom ži- vela, ker nisem mogla govoriti, gledati, niti sama jesti. Nisem mogla iti na potrebo, čeprav sem vse čutila. V tistem obupu, ko sem vse to spoznavala, so okoli mene kar naprej govorili,da bi bilo bolje, če bi umrla, kot pa da bom tako živela. Takrat sem za kratek čas zopet pozabila na Boga, Marijo Pomočnico, Jezusa in njegovo trpljenje.
V tistem času so me nekega dne odpeljali v Rehabilitacijski center Soča. Tam so me pregledali in na mojo veliko žalost ugotovili da kaj dosti iz mene ne bodo mogli narediti ker imam zelo težko hemiparezo - ohromi- tev polovice telesa zaradi možganske kapi.
Ko so me pripeljali nazaj na moj oddelek,so se začeli pogovarjati, da bom šla domov. Srce mi je od sreče zaigralo. Najraje bi od veselja vse objela in na ves glas zapela. Zopet sem se spomnila na Boga in v zah- valo njegovi dobroti bi najraje kar naglas molila. Kaj hitro pa je moje veselje minilo, ko sem začela razmišljati: "Kako domov? Kdo me bo pa hranil, previjal, umival,obra- čal na postelji zaradi hudih ran, ki sem jih imela? Ne, takšnega bremena ne morem naložiti otrokoma,ki sta še tako mlada,niti možu v najlepših letih življenja. Toda, kako naj vse to komu razložim, ko pa ne morem govoriti?"
Neko popoldne, konec maja, so me oblekli, naložili v rešilni avto in odpeljali domov. Doma so imeli pripravljeno posteljo v dne- vni sobi. Vzeli so jo iz otroške sobe, tako da so lahko prišli do mene z vseh strani. Na nosilih so me prinesli v sobo in položili moje omrtvelo telo na posteljo. Ko se je znočilo,sem začela jokati.V meni se je vse trgalo, hotela sem govoriti, se otrokom in možu opravičiti, da nisem jaz kriva, če so me takšno pripeljali domov.
Otroka sta jokala in tudi mož ni mogel či- sto skriti solz, čeprav sem videla, da jih zadržuje. Otroka sta šla kmalu v posteljo. Mož je sedel k meni in me tolažil. Potem se je nasmejal in rekel: "Ti si moja žena in v cerkvi sva si obljubila, da bova v slabem in dobrem za vedno ostala skupaj." Dvignil me je v naročje in odnesel v spalnico. Med potjo mi je rekel: "Vedno sva skupaj spala in tako bo ostalo." Za te besede mu bom večno hvaležna, saj mi je s tem dejanjem in besedami povedal, da me ima še vedno rad, pa čeprav nisem bila takrat ne žena ne mama. V sebi sem zopet začutila živ- ljenje in vero v Boga. Začutila sem, da se moram potruditi in dati vse od sebe, da vsem, predvsem pa možu, dokažem, da se borim. Dal mi je moč, povrnil vero in željo, da mu bom tudi jaz nekoč zopet žena in otrokoma mama.
Doma sem bila samo en teden. K meni je hodila fizioterapevtka in ostala tudi po štiri ure. Telovadila sem in ubogala vse, kar mi je govorila.Čez teden dni sem sama sedela v invalidskem vozičku. Vsak dan me je pe- ljala na balkon in nekoč mi je rekla:"Poskusi se prijeti z levo roko za ograjo in vstati." Odkimala sem, da ne morem, toda ona ni odnehala in je vztrajala,da vstanem.Potem sem zagledala moža in hotela sem mu po- kazati svoj pogum. Zbrala sem vse moči,ki so bile v meni,in s pomočjo fizioterapevtke nekako vstala.
Potem sem šla za nekaj časa v toplice. Tam nisem bila dolgo, ker sem kmalu šla v Sočo.Prve besede,ki sem jih tam slišala od zdravnice, so bile: "Gospa, me razumete?" Prikimala sem, ona pa je nadaljevala: "Mi vam bomo pomagali, pokazali, vas učili in storili vse,kar je v naši moči. Samo eno pa drži: mi se lahko še tako trudimo, a če ne boste sodelovali, nas v vsem poslušali in ubogali,je vse zaman. Brez vašega sodelo- vanja vam ne moremo pomagati." Prikimala sem, in to je pomenilo, da se strinjam.
Že čez teden dni sem se sama oblekla in šla na stranišče, seveda v spremstvu ses- tre. Mož je hodil pome vsak petek, da sem bila čez vikend doma. To je bila ogromna podpora takrat, ko sem jo tako zelo potre- bovala. V Soči sem bila skoraj tri mesece. Tam sem se naučila zopet govoriti, pisati, brati, jesti in mnoga druga nujna življenj- ska opravila.
Tako sem prišla po osmih mesecih zopet za vedno domov. Bila sem srečna, da mi je Bog podaril še eno življenje in mi dal, da sem lahko bila spet z otrokoma in možem. Mislila sem,da je bila moja težka pot, polna solza, obupa, žalosti, bolečine in trpljenja -pot na Kalvarijo- končana, saj sem zopet prišla v dolino miru in sreče.

Janja Blatnik

Vesel je čas,

... ko Prijatelj spet pride v vas. Najprej ga prelistam,nato rešim križanko,potem pa ga berem - z veseljem vse. Izžrebali ste me za križanko. Najlepša hvala in Bog lonaj! Reševanje mi je v RADOST IN VESELJE.
Draga bralka Zalka, tudi nam je v veselje, če pride takšen odziv, čeprav smo sicer navajeni, da Prijatelj odide med ljudi, pa ni nobenih odmevov. Posebej kakšen nov dopisnik rad sprašuje, kakšen je bil odziv bralcev. Takrat za članek rečemo podobno kot rečemo za pokojne: "Ni bil slab človek" To je na Slovenskem že velika pohvala. Torej tudi članek ni bil slab,če ni bilo kritik, in recimo da tudi Prijatelj ni slab,če ni kritik Tako lep stavek,da Prijatelj pride v vas,pa res dobro dene. Hvala lepa za prijaznost!

Utrinki

Telefon zvoni, zvoni... Težko se dokop- ljem do slušalke. Po železni navadi se og- lasim: "Prosim!" Na drugi strani pa: "O, po- zdravljena!" Misli mi begajo iz predalčka v predalček; sprašujem se, komu pripada ta glas. Oseba mi mora biti znana. Še naprej brskam po spominu. Končno se spomnim. "O, vi ste!" Zadrega splahni. Pogovarjava se kot dve stari znanki, saj to tudi sva. V mislih obiščeva skupne prijatelje, ki jih ni malo... Hote ali nehote mi pripoveduje o svojem možu, ki je v domu. Pred nekaj leti je bil zelo delaven član naše bratske verige Sedaj je zelo osamljen. Trka mi na vest. Dolgo se že odpravljam k njemu na obisk. Obiskala ga še nisem. "Žal, nimam časa." Kako nemogoč izgovor sem privlekla na dan... Minute najinega klepeta hitro mine- vajo,posloviva se.V meni ostaja črv dvoma: "Nimam časa.." Kako je že rekel nekoč zna nec o tem izgovoru? - "Raje reci: Ni ti mar zame!" Morda pa bi le zmogla še ta obisk?

"Živijo, živijo, kako si?" - "Hvala, dobro, pa ti?" Tako pričnem klepet z znanko. Vpraša me: "Si dobila Prijatelja?" V isti sapi nadaljuje, kaj vse je že prebrala in kaj mo- ram zagotovo prebrati. Nekateri članki so ji všeč, drugi ne, fotografije ji pomagajo obuditi spomine na prijatelje in dogodke. Navdušena nadaljuje: "Brez Prijatelja ne bi mogla, tako težko ga čakam!" Upam, da tako misli še kdo izmed nas.

"Je kaj novega v Bratstvu? Lepo mi je z vami. Ko sem sama, vedno lahko koga po- kličem. Zavest, da je nekje nekdo,ki me je pripravljen poslušati, mi pomeni veliko. Na obiske ne morem hoditi, vas pa obiščem takole po telefonu. Moj svet ste vi, bolniki in invalidi. Hvala Bogu, da vas poznam."

To so utrinki mojih telefonskih pogovorov s teboj, dragi brat, draga sestra. Želim si,da bi jih bilo še veliko.

Ljubica

In čas se ni ustavil!

Letovanje v Lignanu

Vroč in lep dan je bil dan poti v Lignano. Vendar se tudi na večer po našem prihodu kljub rahlemu vetru,ki je pihljal med borov- ci, ni in ni hotelo ohladiti.Nastanitev v naš novi dom je potekala mirno in organizirano, ne glede na dvigalo, ki nam je prvi večer in naslednji dan delalo kar nekaj težav. Kljub temu po zaslugi odlične skupine spre- mljevalcev nihče ni ostal neoskrbljen.
S.Mihelangela je začela delo z invalidi pred tridesetimi leti. Njeno geslo je bilo: "Ne čakam, da me kdo povabi, ampak pridem, da vam, ki ste pomoči potrebni, pomagam po svojih močeh in z Božjo pomočjo." Z majhnimi koraki je začela to pot, ki je bila pogosto tudi trnova. Pa vendar je to delo pripeljala tako daleč,da ga ni moč ustaviti. Kljub različnim nasprotovanjem ji ni zmanj- kalo poguma in moči za nadaljevanje.Njeno delo se je, žal, pred petimi leti končalo, ko je odšla k Stvarniku po zasluženo plačilo. Mislim, da je srečna, ko vidi, da se njeno delo po sestrah nadaljuje. Njeno vsestran- sko prizadevanje biti s človekom odseva svetlo in neugasljivo luč. Tako je s. Mihe- langela začela tudi z bivanji ob morju, lah- ko rečemo telesno, predvsem pa duhovno rehabilitacijo. Če tam pozorno opazuješ,se veliko naučiš, še več pa najdeš za svojo notranjost.
Letošnje počitnikovanje je potekalo na po- vsem novi lokaciji, kjer smo se proti koncu že kar udomačili.Prijateljstvo z italijanskimi prijatelji se tako nadaljuje.Stroški za biva- nje velike skupine so veliki in sam Bog ve, kdo vse so dobrotniki,ki jim gre vsa zahva- la.Na koncu so nam pripravili še velik piknik Letovanje nam je bilo vsem v zadovoljstvo
"Motor" so bili spremljevalci,ki so svoj pro- sti čas, nekateri tudi dopust, predvsem pa veliko dobre volje podarili vsem, ki smo ti- ste dni bivali skupaj. Opazoval sem njihovo potrpežljivost, ko jim ni bilo ničesar težko napraviti. Tudi,ko dvigalo ni delalo,so sko- raj v tekmovalnem duhu znosili vozičkarje gor in dol.Brez njih ne bi bilo takega vese- lja,vroče mivke,kopanja v morju...Poskrbeli so tudi za prijetno večerno razpoloženje.
Všeč so mi bili nagovori pri mašah, ko so vsi trije duhovniki evangelij postavili v da- našnji čas. Čudoviti sta bili še maši v po- družnični in župnijski cerkvi. Za piko na i pa je poskrbel g. župnik Lignana, ko nas je obakrat počastil z obilico sladoleda, kave in hladne pijače,kar je bilo v vročini še ka- ko dobrodošlo. Njemu,vsem dobrotnikom in tistim, ki so vse pripravili, še enkrat hvala. Vsem zdravim pa v razmislek besede iz Gregorčičeve pesmi 'Zaostali ptič':

Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš.
Perutico pobešaš krvavo,
za družbo predrago sirota strmiš
v daljavo čez morsko planjavo.

T. Kušar

Utrinki iz Lignana

Zelo sem bila vesela povabila za letovanje v Lignanu. Sprva sem bila malo v skrbeh zaradi svojih zdravstvenih težav, a sem se še pravi čas spomnila, da se tam poleg plavanja počne še marsikaj drugega, koris- tnega za dušo in srce.
Letos smo šli na morje v nekoliko manjšem številu kot ponavadi,zato smo se tudi lažje posvetili drug drugemu in tako s pridom obnavljali verigo prijateljstva.Zelo doživete so bile vsakodnevne svete maše z dobro glasbeno spremljavo. Razvedrili smo se na plesnem večeru. Ob zvokih harmonike smo se vrteli vsak po svojih močeh in srečni smo bili, ko smo odšli s plesišča brez pod- plutb.
Dnevi ob morju so prehitro minili. Sedaj, ko na vrata s svojimi mokrimi značilnostmi že trka jesen, se rada spominjam tistih lepih trenutkov, ki sem jih delila s prijatelji v Lignanu.
Vsemogočni, Marijine sestre ter duhovniki nas kot Božje otroke vsako leto združijo v eno družino. Tako so storili tudi letos, ko so nas povabili v prelepo in mirno okolje Lignana.
Priznati morava, da je bilo letošnje letova- nje pod velikim vprašajem.Gotovo se boste vprašali zakaj? Stavbo, v kateri smo do sedaj bivali - in to dolga leta, so na žalost podrli. Zaradi velikih želja po skupnem dru- ženju nas vseh je bil naš italijanski prijatelj in dobrotnik, g. Roberto, "prisiljen" poiskati nove ustrezne prostore za bivanje. Bogu hvala, da mu je to uspelo.
Vse te dni smo močno čutili Božjo navzoč- nost med nami.Ta se je še dodatno krepila z vsakodnevnimi mašnimi daritvami. Vsak dan bolj smo se veselili odhoda na plažo, sonca in morja. Po večerji in napornem dnevu smo se še iz srca nasmejali ob igrah in skečih naših sodelavcev. Skupaj smo tudi zapeli in zaplesali. Večer smo zaključili z molitvijo in pesmijo Angelček varuh moj, nato pa se odpravili k zasluženemu počitku
Za vse, kar nam je bilo dano, se v imenu bolnikov in invalidov iskreno zahvaljujeva; najprej Bogu, našima sestrama Edith in Heleni,duhovnikom Janezu,Toniju in Jožetu ter vsem sodelavcem in dobrotnikom.
V Lignanu je bila tokrat "ta boljš' stvar po- kvarjeno dvigalo.Bog je do konca preizkusil našo potrpežljivost in zaupanje v njegovo previdnost. Darja, Marjanca in Toni so v njem prisilno bivakirali pol ure.Ker smo bol- niki, invalidi in duhovniki najbliže Gospodu, je bila - po tem sodeč - Gospodova bližina najbolj močna prav v dvigalu. Ste že videli 'liftboya',ki v dvigalu moli brevir? Škoda,da ni bilo večje, saj bi potem imeli mašo kar v njem. Gospod in mi uživamo v humorju, sploh če se dogaja ob morju.

Alenka O.

Še gori ljubezen

Srečanje ostarelih in bolnih v župniji Leskovec pri Krškem

Ob koncu poletja,zadnjo nedeljo v mesecu avgustu, je v župniji Leskovec vsako leto srečanje ostarelih, bolnih in invalidov.
Dan je bil lep in zelo vroč. Tudi sonce je želelo polepšati dan in ogreti že malce za- krnele ude.Skozi cerkvena vrata so stopali - nekatere so pripeljali na vozičku - polni pričakovanja,z iskrico v očeh,saj je to dan ki je namenjen njim. Ne želijo si veliko, le malo pozornosti in razumevanja in že se njih srca tope v globoki hvaležnosti.
Sveto mašo je vodil urednik revije Prijatelj, somaševal pa je domači kaplan Božidar Ogrinc. Pridiga je marsikomu segla v srce. Po njej so vsi, ki so želeli, prejeli sv. mazi- ljenje.
Med mašo je na koru pela skupina ljudskih pevcev "Roženkravt". Preprosti melodiji s kora so se pridružili tudi glasovi po cerkvi.
Po maši je sledil krajši kulturni program. Skupina "Roženkravt" je zapela nekaj ljud- skih pesmi. Vsebina pesmi jim je pričarala nazaj mladost -tista leta,ki prehitro minejo Solza je pritekla po razoranem licu, srce pa se je raznežilo in zahrepenelo. Pevci so se poslovili s pesmijo: "Najlepše je, če kdo osreči drugega srce..."
Sodelavke Karitas so skupaj z g. župnikom pripravile majhno pogostitev. Ob prigrizku in "mokroti" je stekel pogovor. Obrazi so ob klepetu zažareli,saj se mnogi srečajo le ob takšni priložnosti.
Pa še nekomu je zažarel obraz ob pogledu na te ljudi - domačemu župniku gospodu Ludviku Žagarju. Z vsem srcem živi za farane, se razdaja in izgoreva kot prižgana sveča.Pase svoj trop ovac z eno samo že- ljo, da se mu ne bi nobena "ovca" izgubila.

Anica Zorko

Nebeška rosa v Posavju

V Posavju smo imeli poleti kar dvakrat sre- čanje starejših, bolnih in invalidov. Zadnjo nedeljo v avgustu je bilo župnijsko srečanje v Leskovcu pri Krškem, prvo v septembru pa tradicionalno srečanje v Brestanici pri Lurški Mariji, namenjeno vsem bolnikom in invalidom iz bližnje in daljne okolice.Povsod je bila lepa udeležba, saj smo res potrebni te "nebeške rose".
Zelo sem bila vesela povabila v Leskovec. Skoraj hkrati smo znanci iz Bratstva-Darinka in Tončka iz Kamnika, Katja iz Radomelj, urednik Prijatelja in pa Tilka z Rake-prispeli pred župnijsko cerkev, v kateri so se že zbirali bolni in ostareli iz leskovške župnije ter se z molitvijo rožnega venca pripravljali na sveto daritev.Pred blagoslovom je Katja prebrala še lepo razmišljanje Janje Blatnik, ki je bila tudi med nami. Njeno razmišljanje so vsi navzoči pozdravili z dolgim aplavzom
Po srečanju smo gostje - člani Bratstva - domov, v Drenovec, pospremili še Janjo Blatnik in njenega moža Marjana. Čakalo nas je novo presenečenje - slastne ribe, predvsem pa prijeten pogovor, v katerem smo lahko od blizu spoznali gospo Janjo in vse njene domače. To je bil za vse nas zelo lep večer.
V Brestanici je v začetku septembra tra- dicionalno romanje bolnikov in invalidov ter ostarelih. Vsako leto ga vodi drug duhov- nik. Letos je to bil opat iz Celja, g. Marjan Jezernik.Lepo je v nagovoru osmislil trplje- nje,nas imenoval prijatelje ter nas spodbu- jal, naj bomo Jezusovi prijatelji. Ni namreč večje sreče kot biti Jezusov prijatelj.
Za vsa ta lepa doživetja in milosti, ki smo jih bili deležni,smo iskreno hvaležni Bogu in vsem,ki ste srečanja pripravili. Bog povrni!

Urška Zupančič

"Pojdem na Štajersko..."

Naše znanstvo in prijateljstvo smo zopet utrjevali v nedeljo, 22. julija, na srečanju na Rojah pri Šempetru v Savinjski dolini.
Niko s sorodniki nas je vse toplo sprejel. Ob prigrizku smo klepetali in se nasmejali, potem pa se pri sveti maši, ki jo daroval g. Srečko,združili v molitvi in prošnji za drage Po nekaj urah prijetnega druženja smo se odpeljali še proti Vinski gori, kjer smo si ogledali,kako hranijo jelene,košute in dam- jake. Kar vriskali smo od navdušenja nad vso množico jelenjadi, ki se je pred našimi očmi zbirala na jasi.
Bogu hvala za čudovite ljudi, za prelepe trenutke in krasno naravo,ki nas je navdu- ševala v nedeljskem popoldnevu.

Janja Hrastovec

Nagradna križanka:

Oseba,ki pred slovensko Cerkvijo in državo predstavlja Sveti sedež, je tudi nadškof. Med nami je že šest let,s pomočjo križanke pa spoznajmo njegovo zanimivo škofovsko geslo, ki ga kot škof izpolnjuje že dvanajst let, sicer pa gotovo vse življenje. Geslo boste dobili na obarvanih poljih, če boste črke iste barve brali od zgoraj navzdol(ka- dar so v isti vrstici pa od leve na desno) v temle vrstnem redu: modra, rdeča, zelena, rumena. Nagrade 5/2001:
1. klekljan prtiček
2. knjiga dr.Metke Klevišar:Kako udomačiti bolezen
3. kalkulator
4. komplet flomastrov
5. več parov nogavic
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)
7. obesek za ključe z znakom KBBI.

Rešitev nagradne križanke št. 4/2001:
RADOST IN VESELJE

Nagrajenci 4/2001:
1. kenguru (plišasta igrača iz Avstralije): Stanko Kapš, Voljčeva 21a, 1360 Vrhnika
2. knjiga 'Tako mi govori življenje':Terezka Lapajne, Vojsko 11, 5280 Idrija
3. avdio kaseta 'Kanček upanja': Marija Praček,Gradnikove brigade 13,5271 Vipava
4. platnen vezen prt: Minka Hladin, Kuhar- jeva 3, 3320 Velenje
5. kalkulator: Angela Kramljak, Partizanska 4b, 2380 Slovenj Gradec
6. podobice z motivi iz narave: Tone Frelih Posavec 42, 4244 Podnart
7. obesek za ključe z znakom KBBI: Ana Pirečnik, Skorno 43a,3327 Šmartno ob Paki

Kotiček

Zvone Modrej

Tale svetnica je preveč poznana,da bi spra ševali po njenem imenu. Najbrž ni bralca ali bralke, ki ne bi vedel-a, da je to sveta Cecilija. Povejte pa:

a) Skonstruirala je prve orgle
b) Poročilo o njenem življenju in trpljenju pravi, da je pri poročni slovesnosti v srcu opevala Boga in zato postala zavetnica cerkvene glasbe. Orgle pa dajejo najlepšo cerkveno glasbo
c) Zelo rada je igrala na orgle in tako sla- vila Gospoda.
a) V tretjem stoletju
b) v sedmem stoletju
c) v trinajstem stoletju.
a) v Cankarjevem domu v Ljubljani
b) v ljubljanski stolnici
c) na Brezjah.

Pravilni odgovor PP 4/2001: C B B

Vrstni red po 4.krogu pokala Prijatelja 2001 je naslednji:
1.-4. mesto (24 točk): Ana Košir,Ljubljana Ivanka Zmrzlikar, Kranj; Milena Manfreda, Most na Soči in Ana Kerin, Šentjernej
5.-6. mesto (20 točk):Ana Pirečnik,Šmart- no ob Paki in Zvezdana Zadnik,Škofja Loka
7.-8. mesto (19 točk): Boris Rejc,Domžale in Tomaž Bric, Dornberk
9.-12. mesto (18 točk): Stanko Kapš in Marija Modrijan (Vrhnika); Marija Hribar in Francka Košnik (Kranj)
13.-14. mesto (14 točk): Stanko Kapš, Vrhnika in Terezija Lapajne, Idrija
15. mesto (13 točk): Marija Sedovšek, Mozirje
za 6 točk: 16.-23. mesto;za 4 točke: 24.- 26. mesto; za 2 točki: 27.-36. mesto; za 1 točko: 37.-39. mesto

Odgovore pošljite do 1.novembra na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Kdaj je roža najlepša? (slika cvetlice)

• Kdaj je človek najlepši?

• Kdaj je narava najlepša?

• Kdaj je ptica najlepša?

Onkraj vsega

Zvone Modrej