Dragi prijatelji!

V mesecih pred vstopom v Evropsko zvezo lahko marsikje beremo ali poslušamo mne- nja, bolje rečeno ugibanja,ali nam bo potem bolje, laže in lepše. Ne vem, kakšno mnenje imate o tem bralke in bralci Prijatelja. Mislim, da človeku, ki ne ve, če bo dočakal maj, pa človeku, ki je na bolniški postelji ali invalidskem vozičku ali pa bo zanj to že četrta me- njava države, ta zadeva ni tako pome- mbna.Tudi uredniku ni.Zdi se mi pa po- membno,da imamo Slovenci in vsi ljudje te države, zdravi in bolni, neko lastnost ki smo si jo pridobili ali vsaj okrepili v nekdanji skupni balkanski državi.
Menda imamo iz časov naših pradedov - stoletij pod Germani - privzgojene kar precej delavnosti, natančnosti ter re- doljubnosti, v zadnjem stoletju pa smo pridobili še balkanski smisel za improvi- zacijo, torej prilagodljivost, kar nikakor ni zanemarljivo. To velja že za vsak- danje življenje, kajti kako zoprni znajo biti natančneži, ki hočejo imeti vse do potankosti načrtovano. Gorje, če kaj ne gre po načrtih! Mimogrede zagrenijo življenje sebi in svojim bližnjim. Še bolj to velja za vse tisto,kar vsakogar spra- vi iz tira: bolezen, poškodba, odvisnost od drugih, velika krivica ...
Prijatelj zagovarja in skuša pomagati k prilagodljivosti v najboljšem pomenu be- sede. Kako je to uspevalo osebi z mia- stenijo gravis, boste spoznali iz tokrat- nega intervjuja z Viko Tomazin. Vika pa zagovarja tudi redoljubnost celo pri te- lefoniranju. Povabljeni k branju inter- vjuja in drugih člankov! V duhovni misli bomo letos 'obdelali' 4. resnico, kako je Bog sestopil iz vedno lepo urejenih ne- bes v človeški nered. To številko Prija- telja gotovo zaznamuje papeževo pismo ob svetovnem dnevu bolnikov, ki nam bo pomagalo najti "pravi odgovor bole- čini, trpljenju in smrti."
Če le preveč ne boli,je odgovor za sta- nje bolezni ali invalidnosti - zaposliti se. Prijatelj prinaša nekaj zapisov in nami- gov o zaposlitvah -z molitvijo,skrbjo za telesno, duševno in duhovno zdravje, z različnimi stiki, srečanji, delom. Tudi v 'usodnem' letu 2004 bomo na uredništ- vu veseli vaših zapisov o doživetem in predlogov. In Bog povrni vsem,ki ste že poslali naročnino oziroma svoj dar!

Vlado Bizant, urednik

Februar

Da bi se uresničilo miroljubno sobivanje kristjanov, judov in muslimanov v Sveti deželi. Da bi v Oceaniji v vseh krajevnih Cerk- vah posvečali posebno skrb duhovniš- kim in redovniškim poklicem za službo evangelizacije. Da bi se zavedali, kako je na vseh po- dročjih življenja prevelika popustljivost škodljiva.

Marec

Da bi ob spoštovanju ozemelj, kultur, izročil in pravic avtohtonih prebivalcev povsod dosegli pravo sožitje med njimi in prebivalstvom, s katerim živijo. Da bi se v Afriki ob spoštovanju različ- nosti darov okrepilo sodelovanje misi- jonskih ustanov s krajevnimi Cerkvami. Da bi verske resnice sprejemali celostno in jih ne izbirali po lastnem okusu.

Četrta: Da se je Bog sin UČLOVEČIL, da bi nas s svojo smrtjo na križu ODREŠIL in večno ZVELIČAL.

Z  novim  letom  začenjamo obravnavati novo versko re- snico,ki govori o učlovečenju Jezusa Kristusa. Ta četrta verska resnica je tesno pove zana s prvimi tremi. Za nami so božični prazniki in gotovo je v nas še navzoč spomin na dogodke Božjega učlovečenja, ki smo jih ne samo slavili in občudovali od zunaj, temveč pred- vsem živeli. Upam, da je vam, bolnim in invalidnim, uspelo globlje stopiti v to prečudovito skrivnost,saj nam,'zdravim' zunanji blišč, mnoge skrbi, površnost, razne obveznosti in dolžnosti mnogokrat preprečujejo,da bi se poglobili v božične skrivnosti. Pri evharističnih bogoslužjih je bil večkrat pred nas postavljen za- četek Janezovega evangelija, ki govori o Besedi,ki je bila v začetku pri Bogu in je bila Bog. Janez pravi, da je vse nas- talo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega.
Zakaj se je Beseda učlovečila? Kateki- zem pravi,da z nicejsko-carigrajsko ve- roizpovedjo odgovarjamo: "Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes. In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek". Sv. Avguštin pravi: "Ti bi bil vekomaj mrtev, ko bi se Bog ne bil rodil v času. Ti bi nikoli ne bil rešen grešnega telesa, ko bi Bog ne bil vzel nase podobo greš- nega telesa.Ko bi se ne zgodilo to usmi ljenje,bi te beda za zmeraj imela v svoji oblasti. Ne oživel bi, ko bi se Bog ne bil srečal s tvojo smrtjo. Ti bi bil omagal, ko bi ti On ne bil pomagal. Ti bi se bil pogubil, ko bi On ne bil prišel". Kratko lahko rečemo,da se je Beseda učlove- čila,da bi nas odrešila in spravila z Bo- gom. Janez pravi: "Bog nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe". (1 Jn 4,10).
Že v prejšnjih razmišljanjih o troedinem Bogu sem omenil razliko med naravno religijo in krščansko vero. Še enkrat bi rad to povedal, saj je to odločilno za naše krščansko življenje. Sv.Pavel pra- vi, da smo mi zaradi strahu pred smrtjo celo življenje sužnji hudiča. Naravno religiozni človek iz strahu išče Boga in ga prosi,da mu pomaga rešiti vsakdanje težave,med katerimi je gotovo največja prav smrt. Ne samo fizična,temveč tudi ontološka, to je tista smrt,ki onemogo- ča človeku, da bi ljubil bližnjega.Božični prazniki nam prinašajo oznanilo vesele novice, da Bog pozna vse naše težave, tudi to največjo,ki je strah pred smrtjo Brez naših zaslug nam pošilja svojega Sina,ki se je utelesil,da bi nam pomagal v teh naših nerešljivih težavah.Sv.Gre- gor iz Nise pravi: "Naša narava je bila bolna, padla in mrtva; hrepenela je po tem,da bi bila ozdravljena, dvignjena in obujena od mrtvih. Izgubili smo posest dobrega,morala nam je biti vrnjena.Za- prtim v temo nam je bilo treba prinesti luč, ujetniki smo pričakovali rešitelja, zaporniki pomoč, sužnji osvoboditelja. So mar bili ti razlogi nepomembni? Ali niso bili vredni, da tako zelo ganejo Bo- ga, da se je spustil prav do naše člo- veške narave ter jo obiskal, ker je bilo človeštvo v tako bednem in nesrečnem stanju?"
Naš pravi odnos do učlovečene Besede je odvisen od sprejetja prej omenjene- ga stanja človeške narave. Kdor je v svojem življenju spoznal resnico o svoji slabosti, sužnosti, obolelosti, navzoč- nosti smrti v naši najgloblji biti, lahko bi rekli - kdor je odkril razvalino in smrad betlehemskega hlevčka, ki se nahaja v naši človeški naravi,lahko prodre v skri- vnost učlovečene Besede.Beseda se je preprosto učlovečila, da bi mi spoznali Božjo ljubezen: "Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi mi živeli po njem" (1 Jn 4,9). Janez še pravi:"Bog je namreč svet tako ljubil,da je dal svojega edinorojenega Sina,da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,16)
Pred nami stoji učlovečena Ljubezen, ki prinaša človeku ozdravljenje, prinaša mu pravo življenje. Mi res živimo samo, kadar smo ljubljeni. Človek na to Ljube- zen odgovarja z vero,ki se izraža pred- vsem v hvaležnosti za milost, ki je zas- tonjski dar. Kaj je ta dar? Ta neizmeren in zastonjski dar je, da se je Beseda učlovečila, da bi nas napravila "deležne Božje narave" (2 Pt 1,4).Sv.Irenej pra- vi: "Takšen je bil namreč razlog, zaradi katerega se je Beseda učlovečila in je Božji Sin postal Sin človekov: zato, da bi človek,ko stopi v občestvo z Besedo in tako prejme Božje posinovljenje, po- stal Božji sin." Sv.Atanazij trdi isto:"Bo- žji Sin je postal človek, da bi nas ljudi pobožanstvil". Sv. Tomaž Akvinski pa dodaja: "Edinorojeni Božji Sin je privzel našo človeško naravo, da bi nas napra- vil deležne svojega božanstva,postal je človek, da bi ljudi napravil za bogove."
Cerkev se naslanja na izraz sv. Janeza "Beseda se je učlovečila" in označuje z besedo "učlovečenje" (incarnatio) dej- stvo, da si je Božji Sin privzel človeško naravo, da bi v njej izvršil naše odreše- nje. V hvalnici, ki jo izpričuje sv. Pavel, opeva Cerkev skrivnost učlovečenja: "Isto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč deležen Božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel naravo hlapca in postal podoben ljudem Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal po- koren vse do smrti, in sicer do smrti na križu!" (Flp 2, 5-8). Pismo Hebrejcem govori o isti skrivnosti: "Zato pravi ob svojem prihodu na svet: Daritev in da- rovanja nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: Glej priha- jam... da izpolnim, o Bog, tvojo voljo". (Heb 10, 5-7).
Učlovečenje Božje Besede prenaša bo- goslužje iz templja v naše telo.V svojem telesu poveličujemo Boga in to tako, da izpolnjujemo Božjo voljo. Sv. Bernard to razlaga: "Bog je prišel v telesu,da bi se razodel ljudem,ki so iz telesa. Da bi spo znali njegovo dobrotljivost, je pokazal svojo ljudomilost. Ko se je Bog razodel in učlovečil, ne more biti več prikrita njegova dobrota. Ali mi je mogel bolje dokazati svojo dobroto, kakor s tem,da si je privzel moje telo? In to prav moje telo, ne kakršnega je imel Adam pred grehom.Ni večjega dokaza za Božjo us- miljeno ljubezen, kakor je njegovo učlo- večenje, ko si je privzel našo lastno re- vščino. Gospod, kaj je človek, da skrbiš zanj in se ga spominjaš?Človek ne vpra šuj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi on. Iz tega,kar je on prestal zate, spoznaj, kako te ceni. Razumel boš njegovo do- brotljivost po njegovi ljubezni do ljudi. Kakor je v učlovečenju postal majhen, tako je postal velik v dobrotljivosti.Naj- večji dokaz svoje dobrotljivosti pa je gotovo Bog dal, ko je združil božanstvo s človeško naravo v osebi, ki ji je dal ime Jezus."
Drugi vatikanski koncil pravi: "Jezus Kri- stus je "cilj človeške zgodovine,točka,v katero se stekajo vsa hrepenenja zgo- dovine in civilizacije,središče človeške- ga rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj". (CS 45). Kristus je osebno razodetje Božje ljubezni. Kri- stus je vsa novost,večno mlada in pre- senetljiva novost.Po Odrešeniku Jezusu Kristusu imamo v Svetem Duhu dostop k Očetu.Pokleknimo torej v duhu pono- vno pred jaslice in se z veliko ljubeznijo v srcu zahvalimo našemu Odrešeniku za njegov prihod na svet in izkoristimo njegovo navzočnost v svetu, da bomo lahko v svojih telesih in v čisto vsakda- njih dogodkih življenja poveličevali Boga

Janez Oberstar

Skrivnost srebrne broške

Intervju v prvi številki Prija- telja,ki izide tik pred svetov- nim dnevom bolnikov, naj bi bil s kom, ki ga že dlje časa spremlja bolezen, pa kakorkoli jo že do- življa. Takih ljudi pač ni malo, le da ni vsakdo pripravljen na tak pogovor. Tudi VIKA TOMAZIN,Ob žici 1,1000 Ljubljana pred leti na to nikakor ne bi pristala, pa vendar se je sedaj le pustila prepričati, da bo storila dobro delo."Če pa je tako, naj bo,"je pristala,"ampak naj bo zraven še prijateljica Jožica, ki mi je storila že nešteto dobrih del." To pa je še bolje...

Ko smo se dogovarjali za intervju,si se pošalila,da je ravnokar bil intervju z Novomeščanko. Bi hotela kaj reči o svojem otroštvu? Je bilo srečno?
Ja, bilo je srečno. Rodila sem se leta 1935 v Novem mestu. Oče se je rodil v Metliki, a se je vedno imel za Šentjer- nejčana. Ko je bil še majhen otrok, se je namreč njegova družina preselila tja. Mama pa je bila z Gornjega Kronovega pri Otočcu, ki je tudi rojstni kraj moje prijateljice Jožice. Živeli smo v Novem mestu. Z veseljem se še spominjam obiskov na maminem domu - na kmetih. Oče je bil slikopleskar. V njegovi družini je bil ta poklic 'doma', saj je bil pleskar že moj stari oče, pleskarja pa sta bila tudi oba očetova brata. Redno sem ho- dila v cerkev in veliko molila, posebej v lurški kapeli 'v kloštru'. Pela sem tudi v otroškem - mladinskem zboru. Imam še dve sestri. Moja bolezen se je nekako kazala že v otroštvu, a takrat še nisem vedela zanjo.Spominjam se,da kot gim- nazijka pri telovadbi nisem mogla skoči- ti čez kozo.Tudi prevalov nisem zmogla

In kako si prišla v Ljubljano?
Najprej na administrativno šolo, po kra- tki zaposlitvi v Novem mestu pa še na višjo administrativno šolo. Tudi na tej šoli sem bila oproščena telovadbe.Nato sem bila zopet v službi v Novem mestu. Spominjam se, kako mi je nekoč pozimi spodrsnilo in sem padla na hrbet. Šele po več kot desetih letih so mi pri slika- nju hrbtenice ugotovili sekundarno os- teoporozo,na šestem vretencu pa pos- ledice naloma. Leta 1957 sem še tretjič - tokrat za stalno - prišla v Ljubljano in ob delu tajnice izredno vpisala študij ekonomije.Pri tem sem že občutila,kako se mi zdravje slabša. Pri hoji v hribe je še kar šlo, pot navzdol pa je bila precej težja in sem kljub opori prijateljice mo- rala večkrat počivati. Stvari pa so se pri tem tako obrnile meni v prid, da sem začela redno poučevati na administra- tivni šoli. Za poučevanje sem se morala še dodatno izobraževati.

In kaj si učila?
Strojepisje in stenografijo, pa razredni- čarka sem bila.Prva leta sem poučevala tudi na popoldanskih in večernih tečajih ki jih je bilo takrat veliko in so bili kar dobro plačani.Na šoli sem učila osem let,zadnja tri leta s polovičnim delovnim časom. Zdravje pa je bilo vse slabše. Težka hoja, utrujene roke, da niti dež- nika nisem mogla držati, večkrat so mi klecnila kolena in videla sem dvojno ... Že l. 1957 sem prvič šla na pregled na polikliniko. Podan je bil sum, da imam sklerozo multipleks,ker so bili znaki,zna- čilni za to bolezen. Glede na stopnje- vanje težav in ker mi razni vitamini niso pomagali, sem šla k drugemu zdravniku -nevrologu. Ta mi je postavil diagnozo: miastenija gravis. Pozoren je bil na pri- zadetost mojih obraznih mišic.Poslal me je v nevrološko bolnišnico, da potrdijo bolezen. To je bilo l. 1961 in bila sem peta bolnica v Sloveniji s to diagnozo. Veke in koti ustnic se mi povesijo nav- zdol in zaradi tega marsikdo misli, da sem žalostna, pa ni res. Potem so še druge težave, kot so motnje govora. Ta je včasih nosljajoč in hripav. Jaz pa tako rada govorim. Prizadete imam vse mišice. Hitreje se utrudim pri žvečenju in požiranju hrane, oslabele so mišice okončin, kar se pozna pri hoji. Naredim petdeset do sto korakov,pa moram po- čivati. Hudo je,ker se ne morem dvigniti - pobrati s tal. Ko te vidijo hoditi, ljudje mislijo,da ti nič ni,a žal ni tako. Bolniki z miastenijo gravis nimamo vedno vidnih znakov bolezni kot invalidi,ki uporablja- jo palico, bergle ali invalidski voziček.

Kako so se na tvoje težave odzvale učenke v šoli?Si kdaj govorila o njih?
Nikoli.O svoji bolezni se nisem pogovar- jala. Ob delu sem vse potisnila v pod- zavest. Resnično si nikoli nisem hotela priznati, da sem bolna. Vedno sem si govorila: "Zdrava sem!" Imela sem sicer pravico, da sem v razredu lahko sedela za katedrom.Nosila sem temna očala, ki so prikrila ptozo (povešeni veki).Spomi- njam se dogodka še v mladinskem pev- skem zboru v 'kloštru' v Novem mestu, kako mi je prijateljica neki večer med vajami rekla: "Saj boš zaspala ..." Od- govorila sem ji, da ne bom nič zaspala in da sem se s takimi vekami rodila. V šoli sem imela odlično mentorico - Maro Kresnik,ki jo poznajo tudi bralke in bral- ci Prijatelja,saj je veliko prevajala zanj. Že prej, ko sem še kot učenka hodila v administrativno šolo,je bila moja razred ničarka. Kot mentorica mi je svetovala: "Preveč govorite. Naj več govorijo dija- kinje!" Prisluhnila sem njenemu nasvetu in uredila tako, da so več narekovale dijakinje same. Težava je bila tudi pri pisanju na tablo.Ne morem dovolj dvig- niti roke. Zato sem pri pouku nosila vi- soke pete, da sem bila višja in sem laže pisala po tabli.

Kako pa je bilo z disciplino v razre- du? Si imela kaj težav?
Nisem imela veliko težav. Če so zadaj klepetali, sem vedno šla za kateder, se usedla in brala časopis ali knjigo. Zelo hitro je nastala tišina in začudeno so me opazovale. Vstala sem in dijakinjam dejala:"Ste nehale? Lahko jaz začnem?" Če bi začela vpiti,bi se preveč utrudila.

To pomeni, da si bila zaradi bolezni prisiljena varčevati z močmi, zato pa boljša učiteljica, kot bi sicer bila. Kaj praviš?
To bo kar držalo.Glede šole naj pripom- nim še to, da so bile zame zelo težavne stopnice in pa pot od avtobusa do šole Ko smo se preselili na Poljansko cesto, kjer je bila trinadstropna stavba z gos- tinsko,trgovsko in administrativno šolo, ta pa je bila čisto na vrhu, mi je ravna- telj predlagal, naj me dijakinje po stop- nicah nosijo na pletenem stolu.Jaz sem rekla: "Ne, to pa ne!" Zopet sem imela srečo,da sem šla poučevat na Kongres- ni trg,blizu avtobusa,kjer smo imeli eno letni stenodaktilografski tečaj s poukom vsak dopoldan.Učila sem vsak drugi dan po tri šolske ure, ker sem imela že po- lovični delovni čas. V tistem času sem stanovala v bloku pri kinu Šiška. Tako sem tudi doma imela blizu do avtobusa, pa tudi zelo razumevajočo 'gospodarico' ki mi je velikokrat pomagala,šla z menoj v šolo in me vlekla za roko v prvo nad- stropje. Včasih sem komaj stopila na stopnico. Podobno je bilo na avtobusu. Noga mi je klecnila. Ugotovila sem, da se mi to zgodi vedno, kadar sem šele tik pred odhodom avtobusa na postaji. Na poti v šolo sem obstala poleg kakš- nega parkiranega avtomobila ali pa pred izložbo,ker nisem hotela zbujati pozor- nosti. Tako so se mi noge odpočile. Ali pa sem v trgovini pod šolo kupila kakš- no malenkost, trgovke so to opazile in mi tudi prinesle stol, da sem si nabrala moči pred 'vzponom' v nadstropje.Hva- ležna sem jim bila.Vse to pripovedujem zato, da vam povem, kako je z bolez- nijo in invalidnostjo pač tako: najprej jo moraš spoznati, nato jo sprejeti in se ji prilagoditi. To je moja izkušnja. Pa spo- mniti se na trenutke, ko si bil še slabši in takoj se počutiš bolje.

Gotovo je to zelo pomemben nauk za vsako bolezen, pa tudi za starost - prav razporediti svoje moči, se pravočasno odpočiti ...
Vedno sem želela vedeti čimveč o svoji bolezni.Priskrbela sem si kar nekaj član- kov,celo iz Amerike,in spraševala zdra- vnike, ki so me veliko naučili. Pri tem se je kakšen tudi pošalil: "Vi ste kot moj vnuk. Samo: zakaj, zakaj?" Pri postavi- tvi diagnoze miastenije gravis so rekli, da je to kronična bolezen. Takoj sem se spomnila na 'kronike', saj veste za koga tako rečemo. Naredila sem sklep: "Tako! Nekaj dni bom kot vsak 'kronik' zanič,druge dneve bom pa dobra" Zdra- vnik se je od srca nasmejal moji razlagi. Vedno sem se učila sama na sebi - iz lastnih izkušenj, ker sem veliko let pre- živela v bolnišnici.

Kot vem, nisi samo spoznavala svo- je bolezni,ampak si pomagala,da je izšla tudi knjižica o miasteniji. Kako je prišlo do ideje in izida?
Želela sem, da bi bolniki, njihovi svojci in tudi medicinsko osebje spoznali to bolezen,zdravljenje in ravnanje v vsak- danjem življenju. Sama sem imela slabe izkušnje, ko sem bila hospitalizirana v drugi bolnišnici in ne na nevrološki kliniki

Kakšen je potek te bolezni? Je neo- zdravljiva?
Ko so mi postavili diagnozo, sem dobila Prostigmin tablete. Spomnim se,kako je zdravnik dejal: "To boste morali jemati vse življenje." Dejal mi je tudi: "Ko bos- te starejši,se vam bo stanje izboljšalo." Pri štiridesetih letih sem že nestrpno pričakovala izboljšanja. Rekli so mi: "Vi ste edina ženska na svetu,ki bi bila ra- da stara, a bo treba še malo počakati." Potek bolezni je pri vsakem bolniku dru- gačen.Sedaj jo je možno uspešno zdra- viti. Še vedno je neozdravljiva, a so možna krajkotrajnejša in tudi dolgotraj- nejša izboljšanja. Redno je treba jemati predpisana zdravila in jih imeti na zalogi poslušati in sodelovati z zdravnikom in mu zaupati.Sploh je moje mnenje glede zdravja, da polovico lahko storijo zdra- vniki, polovico pa bolnik sam. Ko sem zbolela, miastenija gravis še ni bila tako raziskana.Sedaj je medicina zelo napre- dovala in je zdravljenje popolnoma dru- gačno kot pred štiridesetimi leti. Leta 1968 sem bila timektomirana. Kirurško so mi odstranili priželjc (timus). Pred to operacijo so me dvakrat rentgensko obsevali na Onkološkem inštitutu. Po operaciji timusa sem ležala na intenziv- nem oddelku, priključena na aparate in prvič s kanilo (cevko za neposreden do- tok zraka) v sapniku. Bila sem negibno ležeča in tudi zavedala se nisem.Nekoč ko so me obračali, sem slišala bolničar- ko: "Tako je suha, pa tako težka." Že prej sem bila večkrat v bolnišnici, zato sem vedela: "Če si težek,potem umreš" Trudila sem se,da bi slišala sestre in da bi mi delali možgani. Vse drugo opravijo aparati. Takrat sem mislila tudi na Ma- rijo. Večkrat pravim: "Hvala Bogu, da sem bila tako vzgojena."
Potem me je v novembru - štiri mesece po operaciji timusa - hotelo zadušiti. V zelo slabem stanju so me odpeljali v bolnišnico. Spomnim se, ko sem zjutraj prosila, naj pride duhovnik, kako je ena od bolnic v sobi rekla: "Ali še ni umrla?" Imam izkustvo prekrasne svetlobe na koncu dolgega hodnika, kar pomeni, da sem bila na meji klinične smrti, ampak o tem nerada govorim. Še nekajkrat v ži- vljenju se mi je to zgodilo.Iz nevrološke bolnišnice so me odpeljali v respiracijski (intenzivni) oddelek na infekcijski kliniki, kjer sem bila neprekinjeno osemnajst mesecev in nato še več kot dve leti na oddelku. Tako sem lahko skozi okno bolniške sobice spremljala rast glavne stavbe Kliničnega centra v tistih letih. Ko se mi je zdravje malo izboljšalo, so me nameravali iz bolnišnice premestiti v dom upokojencev na Bokalce.Pri sedem intridesetih letih! Jaz sem že prej var- čevala za stanovanje. S pomočjo prija- teljev in šole sem ga l. 1970 tudi kupila Po dveh letih lastništva sem prvič sto- pila vanj in sem še vedno v njem. Moji prijatelji niso verjeli, da bom kdaj živela tu. Najprej je bila mesec dni pri meni moja sestra, ki sicer živi v Smederevu, potem pol leta teta,pol leta pa še neko dekle, ki se je potem poročilo. Od leta 1972 mi pomaga Jožica. Kolikokrat me je spravila v bolnišnico! Od tam domov se nikoli nisem hotela peljati z rešilcem, iz principa, saj 'grem iz zdravilišča'. Ka- nilo imam že šestintrideset let. Spreje- mam jo kot dragoceno pomoč, da lahko diham. To je moja srebrna broška.

Srebrna broška? Zanimivo ime ...
To ime sem ji dala nekoč v Kaštelu pri Splitu, ko sem bila na plaži. Tam sem bila zaradi akupunkture. Zanimala sem se tudi za alternativno zdravljenje.Aku- punkturist mi je odpisal, da mi ne more pomagati glede moje bolezni, lahko pa mi okrepi imunski sistem. Drugače sem vedno nosila okrog vratu šal, celo na plaži. Gospa, ki me je spremljala, mi je lepo povedala:"Nekdo je brez noge,kdo drug brez roke, vi imate pa to." Takrat sem res bila na plaži brez šala. Otroci so gledali in spraševali:"Tetica,šta imaš ovo?" Jaz pa, kako sem se spomnila, še sedaj ne vem: "Srebrnu brošku;ja ovde dišem." Dali so dlan pred kanilo, da so občutili moje dihanje. Drugi dan,ko sem prišla na plažo,so mi že iz morja mahali, me pozdravljali in spraševali: "Káko si?"

In kako je bilo s knjigo?
Bolniki z miastenijo gravis se lahko včla nijo v Društvo distrofikov Slovenije, ker je to živčno mišično obolenje.Od vsega začetka društva sem članica in sem tu- di dejavno sodelovala v njem. Zvedela sem, da imajo na Hrvaškem in v Srbiji knjižico o moji bolezni. Dobila sem obe knjižici in z njima šla na razgovor k dr. Gunovi na Nevrološko kliniko ter na Inštitut za nevrofiziologijo, Center za mišična obolenja. Dr.Gunova je napisala tekst in mi ga poslala, ampak sama sem podvomila, češ: "Kaj se pa greš? Kdo pa si..." Leta 1998 sem bila zaradi hude pljučnice zopet priključena na aparate respiracijskega oddelka infekcijske kli- nike. Zbudil me je potres 11. aprila. Ko sem po dveh mesecih prišla domov,sem si rekla: "Tako. Zdaj pa knjižica o mia- steniji gravis mora iziti." Ponovno sem prosila dr.Gunovo za pomoč.Nekaj časa sem enkrat tedensko hodila k njej. S pomočjo sodelavcev Centra za mišična obolenja na Inštitutu za nevrofiziologijo je knjižica dokončno nastala in Društvo distrofikov jo je l.2002 izdalo.Naslov je: Miastenija gravis. Poslali smo jo vsem nevrološkim bolnišnicam, zdravstvenim domovom,domovom upokojencev in ne- katerim drugim ustanovam po Sloveniji ter osebam z miastenijo gravis.

Večkrat se srečujemo na različnih srečanjih Bratstva in si med člani z najdaljšim stažem. Kako si se sez- nanila z gibanjem?
Prek Jožice, ki je bila na romanjih z bol- niki v Lurdu. Ona me je seznanila s p. Šefom, organizatorjem in voditeljem romanj, nato pa še z g.Jožetom Zupan- čičem, tedanjim urednikom Prijatelja in duhovnim pomočnikom gibanja. Spoz- nala sem tudi pokojno s. Mihelangelo in druge sestre ter bila na letovanju v Li- gnanu. Z duhovniki sem imela vedno stike. Ko sem poučevala v šoli,sem re- dno hodila v cerkev, v bolnišnici pa me je obiskoval pokojni g. Turšič.

Med zanimivostmi, ki jih poznam iz tvojega življenja,so tudi redni teden ski pogovori z Maro Kresnik. Zanima me ta redoljubnost v pogovarjanju.
Mara mi je bila odlična razredničarka, kasneje mentorica in dobra kolegica. Postali sva pravi prijateljici, prav tako z njeno sestro Marjetko, ki je bila na vo- zičku. Hodila sem k njima na obisk. Ko sem bila skoraj štiri leta v bolnišnici, je Mara prišla vsak teden na obisk.Tudi slike z romanja v Lurd leta 1971 mi je prinesla. Kasneje sva si redno dvakrat tedensko telefonirali, v torek in petek. Enkrat je ona poklicala, enkrat pa jaz, okrog tričetrt na sedem zvečer sva bili zmenjeni. Vsak teden, leta in leta.Tako sva ohranjali stik. Zelo, zelo pomembno je,da imaš stike z ljudmi. Tudi red glede telefoniranja pripomore k temu. Vedno je treba imeti stike in nek cilj.

Mogoče še kakšno besedo o Prijate- lju? Koliko časa ga že bereš?
Od vsega začetka. Spominjam se še prvih letnikov in Mimice Pust. Lahko re- čem, da sem vedno imela srečo, da so bili okrog mene dobri ljudje. Vedno mi kdo pomaga, zlasti Jožica.

Na nekaj vprašanj je morala nato odgo- voriti še Vikina prijateljica in pomočnica JOŽICA BRULC. Hitro se je izkazalo, da bi tudi ona 'zaslužila' takle intervju. Pa vsaj malo ...

Najprej me zanima vaša življenjska odločitev za medicinski poklic.
To pa je že davna preteklost. Zgodilo se je, da se je brat prevrnil s kolesom. Imel je pretres možganov. Sedaj vidim v tej nesreči vzrok moje odločitve za medicinski poklic.Pri obiskih brata v bol- nišnici sem opazovala medicinske ses- tre, kako so pomagale bolnikom, in sem si rekla: "To bi pa jaz rada delala." S šolo je bilo težko, ker nas je bilo doma devet otrok, starši pa niso bili v službi. Lačni nismo bili, denarja pa res ni bilo. Šola je bila v Mariboru.Zaprosila sem za štipendijo v Novem mestu in jo drugo leto dobila. Nato sem bila tam pet let v službi,potem so me prijateljice potegni- le v Ljubljano, kjer sem naredila še šolo za višje medicinske sestre. Sprememba v službi je bila velika. V Novem mestu sem delala na pediatriji, tu pa med bol- niki z rakom. Spomnim se,kako sem si v začetku zjutraj včasih rekla: "Pa zakaj sem sploh prišla v Ljubljano?" Ampak sčasoma sem se tako vživela,da mislim, kako mi je bilo najlepše delati na Onko- loškem inštitutu. Mogoče nikjer drugje ne bi imela tako močnega občutka: "Tu si potrebna." Bolniki so se vračali, pos- tajali smo si domači. Zaposleni smo se dobro razumeli med seboj in si pomagali čeprav smo delali v neprijaznih razme- rah in veliko dežurali.

Kaj pa soočanje z boleznijo pri bol- nikih, torej z rakom, velikokrat tudi z neozdravljivostjo? Kaj ste rekli, ko vas je bolnik vprašal: "Ali mislite,da bom ozdravel?"
Tisti hip ti pride beseda, da bolniku daš pogum in ga spodbujaš. Nikoli ne moreš reči: "Zagotovo boš ozdravel." Pa tudi nasprotno ne. Poveš: "Tole boste še dobili, to je za to dobro ... "Veliko let sem delala v ambulanti za kemoterapije kjer smo bolnikom dajali kemoterapijo - citostatike. Skušala sem prisluhniti bol- nikom in jih poslušati. Videla sem, da se radi izpovedujejo, če jih kdo posluša, in da jim to veliko pomeni,pa dostikrat ni- majo prilike. Vsakič, ko se je bolnik vrnil nekoliko slabši,je prišel,da bi se mu vsaj malo izboljšalo. Spominjam se neke uči- teljice. Najprej bolečine, potem je bila vesela, ko je dobila zdravila, da ni imela več bolečin. Kmalu je bila že negibno ležeča.Bolnik tudi to sprejme. Sproti,ko pride poslabšanje, bolnik nekako sprej- me novo stanje. Sama sem se čudila, odkod jemljejo moč. Spominjam se tudi prizorov,ko so bolnice molile rožni venec ali pele božične pesmi.Ni bilo vedno ta- ko žalostno, kot bi kdo mislil.Med onko- loškimi bolniki je bilo včasih kar živahno Nisem samo jaz spraševala: "Kako ste?" ampak so me tudi bolniki spraševali: "Sestra,kako ste?" Trudila sem se.Tako lepo in zanimivo je bilo moje delo, da mi je trideset let zelo hitro minilo.

Imate kakšen nasvet za tiste sestre ki se bližajo upokojitvi? Mogoče se katera sprašuje: "Kaj bom pa potem delala?" Vam je bilo prve mesece dolgčas?
Spraševali so me, kako se počutim, pa sem odgovarjala: "Še nikoli nisem šla v penzijo. To je zame nekaj čisto novega in se tega veselim." Dolgčas mi res ni bilo in mi ni, saj poznam veliko ljudi, ki jim lahko pomagam, sem pa tudi članica svetnega inštituta - Male Frančiškove družine, kar pomeni stalno prizadevanje za posvečevanje in izpolnjevanje zaob- ljub.Smo tudi povezani med seboj s sre čanji, z duhovnimi obnovami in vajami.

Vika je takoj dodala: Sama ne bi mo- gla živeti v stanovanju, če ne bi bilo pomoči. Že od leta 1973 so imeli zdrav- stveni domovi v Ljubljani organizirano nego na domu. Vsak dan so k meni pri- hajale negovalke,razen sobote in nede- lje,ko je zame skrbela Jožica.Leta 1991 so to službo prevzeli Centri za socialno delo, od maja 2003 pa Zavod za oskrbo na domu s svojimi organizacijskimi eno- tami.

Še zadnje vprašanje:Vika,kakšna pa je tvoja izkušnja življenja v bloku?
Lahko rečem, da imam prijazne sosede, ki so mi pripravljeni pomagati. So pa tudi zanimiva doživetja. Ko grem peš po stopnicah - to treniram že nekaj let, mi kdo pravi, naj grem v dvigalo. Jaz odgovorim, da 'grem na Šmarno goro.' Nekateri razumejo,kaj hočem reči, drugi pa ne.

Prepričan sem, da bralci in bralke Viko pa tudi Jožico dobro razumete in da smo jima vsi hvaležni za vse povedano. Dobro je to za naše zdravje na duši in na telesu.

Vlado Bizant

Izpolnjeno je

V Svetem pismu berem:
"Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Golgota" (Jn 19,17).

Stopim v bolniško sobo na Onkološkem inštitutu. V njej leži pet bolnikov. Vsi zrejo smrti v oči. Nihče ne ve, kdo bo prvi na vrsti. Ta soba je kraj upanja in obupa, strahu in žalosti, molitve, jeze in boja. Tukaj se pokaže, kaj človeka resnično drži pokonci. Tukaj se končajo sanje in se začenja nošenje križa bole- zni na Golgoto. Tukaj se vera izgubi ali utrdi.
"Žejen sem" (Jn 19, 28). Na nočni oma- rici je stala skodelica, polna čaja. Roke so preutrujene, da bi jo prijele. Ustnice so prešibke, da bi naredile požirek. Pri- držim mu skodelico s slamico.Naredi dva požirka.Še si želi živeti, čeprav njegovo telo trepeta od bolečin. S težavo odpre oči. V njih čutim hvaležnost, čeprav za besede nima več moči. V njegovem tr- pečem obrazu prepoznam Kristusov ob- raz. Lica so udrta,koža je znojna, izgu- blja zavest in se potaplja v svoj svet.
V sobo stopi bolniški duhovnik. Ob nje- govi postelji skupaj moliva očenaš.Pre- budi se in jasno ter počasi začne tudi on moliti. Življenjske moči se mu pono- vno vračajo. Tiho prosi za prejem za- kramenta bolniškega maziljenja. Ko ga prejme,njegov obraz žari in napetost na obraznih mišicah popusti. Zdi se mi, kot da skupaj s Chiaro Lubich moli: "Daj, da bi trpel vedno tako, kakor da bi bilo to zadnje trpljenje,ki ti ga lahko darujem."
"Žena, glej, tvoj sin!" (Jn 19, 26) Ob vzglavju stoji njegova mati. Nežno ga boža.Besede se ji zaradi žalosti zatikajo a z vsako kretnjo mu sporoča,da ga ima

rada. Počasi spoznava,da njen sin umi- ra in hkrati čuti,da se zelo težko ločuje od njega. Zadržuje solze, ker noče, da bi mu njena žalost oteževala odhod. Predaja ga v Božje naročje. Veruje, da na koncu smrti ni smrt, ampak življenje.
Njegove ure zemeljskega življenja se iztekajo. Na obraz so mu namestili ki- sikovo masko. Hrope, dihanje postaja neenakomerno. Še vedno čuti materino bližino, njen nežen dotik in iz daljave sliši njen glas: "Naj te Bog sprejme v svoje naročje."
"Izpolnjeno je!" (Jn 19,30) Vsakdo stopi onkraj temine trpljenja. Pesnik France Vodnik je zapisal: »Biti človek se pravi biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevid- nega.«
Ob treh zjutraj, ko je bil čisto sam, je nagnil glavo in izdihnil.Pet minut prej se je njegova mati doma prebudila. Čutila je,da se z njenim sinom nekaj dogaja in je začela moliti. Začutila je, da je Bog zvest, posebno takrat,ko so stiske ve- like.
Človeka brez izkušnje ljubezni odnese križ hude bolezni s seboj, ga potolče in zlomi. Smisel življenja se vedno znova rojeva iz navzočnosti človeka in Boga. Mati in Sin! Stabat Mater! Pesnik pravi: "O, romar, koliko laže je potovati, če v daljavi moli zate mati!"Ob šestih zjutraj je mama po telefonu poklicala v bolniš- nico. Njena temna slutnja je bila potr- jena. Njen sin je to noč umrl. Takoj je odhitela v bolnišnico. Še zadnjič ga je objela, poljubila in pokrižala. Morala se ga je dotakniti. Ne bi prenesla, da bi ji ga kar "ukradli" izpred oči. Ob materi je tiho stala medicinska sestra. Njena bli- žina je bila tolažilna.
Pokojni prof. dr.Anton Strle je v Družini (24.11.1974) zapisal:"Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je Ljubezen. Toda trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost -nezasluženi dar- da se bom naslonil na Srce Jezusa iz Nazareta, ki je trepetal v smrtnem strahu na Oljski gori, in bom mogel sku- paj z Njim reči: 'Dopolnjeno je! Aleluja!'"
Na tebe,o Bog, se velikokrat obračamo, vedno "potem", na koncu,ko se ne mo- remo na nikogar več in ko že vse odpo- ve. Bliže smo smrti, bolj verujemo, da vstajenje je. Čutimo ga! Slišimo veliko- nočne zvonove, ki pozvanjajo simfonijo upanja za vse ljudi. Križ, smrt in vsta- jenje - po njih Božja ljubezen živi zate in zame!

Janja Ahčin

Razbita posodica

Po dolgem času me je delo zopet pri- vedlo v Dom ostarelih. Z veseljem sem srečevala znane obraze, čeprav je bila večina izmed njih mrkih, naveličanih, trpečih. Pešanje,bolezen, onemoglost... včasih tudi zdolgočasenost in naveliča- nost. Starost nujno prinese svoj delež. Ločitev od doma, ukradena svoboda ... Vsakdo bi želel govoriti o sebi,svojih iz- kušnjah in doživetjih,o svojem življenju, tako malo ušes pa je še pripravljenih poslušati. Občudujem sestre in nego- valke, ki v ta svet prinašajo veselje in razigranost - življenje. Ne nalezejo se turobnosti ozračja in ne izgubijo upanja čeprav vsak dan gledajo počasno uga- šanje življenjskih moči, trpljenje, umira- nje in smrt. Vedno imajo toplo besedo za tolažbo, vedno nežno dlan,da pobo- žajo ali obrišejo solzo.
In v tem svetu najdemo tudi mlajšo du- šo, ki bi po letih ne sodila sem,a jo živ- ljenjska usoda privede v to zavetišče. Tu je Milica, ki je že od rojstva zazna- movana z duševno prizadetostjo. Živi v svojem svetu,verjetno srečnem in son- čnem.In tu je Špela,ki si je hotela vzeti življenje,pa si je vzela zdravje in pamet Huje, kot si je sodila sama, ji ne bi mo- gel soditi nihče.Potem je tu Marko,ki je skočil v vodo in prelomil vrtnico svoje mladosti.Nikoli ne govori o tem,nikoli ne išče pomoči.Na oddelku negibno ležečih je Miha, ki se je toliko časa utapljal v alkoholu, da je navsezadnje res skoraj utonil. Sedaj komaj še ve za svoje ime. Nikoli ne morem ugotoviti, če je dojel svoje stanje.
Kaj doživljajo vse te mlade, življenja polne duše, mnogo, mnogo prezgodaj postavljene na stranski tir? Ali je v njih ugasnil ogenj hrepenenja? Ali so kdaj bolne od želje po življenju, delu, ljubez- ni, po otrocih in svobodi? Jih sploh kdo vpraša, kam so zakopali svoje upe? Vsi po vrsti jih le prepričujemo, kako srečni morajo biti, ker je zanje dobro poskrb- ljeno,ker imajo toplo sobo, čisto obleko in dobro hrano.
Bilo je v dnevih pred novim letom, ko smo vsi malo vznemirjeni zaradi bližajo- čih se praznikov. Peter je nekako izve- del, da sem prišla,in se je brez pravega vzroka pojavil v ambulanti. Mlad,posta- ven in črnolas bi človeka zlahka preva- ral, če bi ga le bežno pogledal. Toda prehitro ga izda bergla in noga, ki jo vleče za seboj. Izda ga govorica, ko se mu jezik zapleta nekje v ustih. Prišel je, da bi mi voščil. Verjetno je ves čas ču- til, da sem mu naklonjena, čeprav sva bila zelo malo skupaj. Prinesel mi je da- rilo - posodico z bonboni.Z okornimi be- sedami mi je voščil vse dobro za novo leto. Ostanem naj taka, kot sem in kot sem bila vedno. Berglo je prislonil ob mizo in iz vrečke hotel vzeti darilo.Roka ni ubogala, prsti so se zapletali. Naen- krat je posodica z bonboni zdrsela iz vrečke in padla na tla. Rahel krik je ra- zodel bolečino trenutka. Zvok padca je izdal posledico dogodka. Zazdelo se mi je,kot da bi srce nekoga padlo na tla in se razbilo v črepinje. Mene ni zabolelo nič manj. Skočila sem po posodico in jo pobrala. Darilo je bilo na srečo zavito v celofan in skrbno zvezano s pentljico, zato se ni razletelo. Poskušala sem ga potolažiti. Ne vem, če mi je uspelo. Ko je odhajal,je bila njegova hoja še okor- nejša. Zdelo se mi je,kot da je v razbiti posodi njegovo življenje.Bil je v najlep- ših letih,poln želje po življenju, obenem pa velik otrok, že od mladosti prikrajšan za ljubečo materino dlan. V svoji osam- ljenosti je našel Matejo, to ubogo in krhko bitje, ki jo je bolezen že tako iz- črpala,da so je bile samo še kosti. Njen glas je zvenel votlo,kot da bo zdaj,zdaj zamrl. Navezala sta se drug na drugega vsak s svojo zgodovino prikrajšanosti v življenju. Bog ve, če sta slutila, kako hitro bo 'teta smrt' ukradla njun cvet ljubezni.
Posodico sem odnesla domov in jo za- lepila skupaj. Ostala mi bo drag spomin. Na Petra in na razbita življenja. Nekega dne mu bom povedala, da jo še vedno hranim. In da ga nosim v svojem srcu. Da ga nosim v sebi kot bolečino,ker mu ne morem pomagati. Tako rada bi mu odvzela del bremena. Za novoletno da- rilo bi mu prinesla mamo,da bi ga pobo- žala. Ali ljubezen,ki bi ga osrečila. O,ko bi le katera od tisoč tablet, ki jih lahko predpišem na recept, zdravila njegovo rano! A je ni ... Zato ti podarjam le svoje razumevanje, Peter. Polagam te v Božje srce, da tam najdeš tolažbo.

zdravnica

Oče Henrik in Bratstvo

V. poglavje: Ravnatelj pastoralnega dela v škofiji Verdun(1.del)

Če razmišljamo o tem,kaj naj bi bila pasto- ralna dejavnost tega duhovnika,ki je bil hud jetični bolnik in že pred vrati smrti, se ne čudimo temu, kar ga je čakalo.V l.1945 se je slabo počutil. Šel je k zdravniku, ki mu je brez ovinkov povedal: "Preobremenjeni ste... takoj prosite svojega škofa, naj vam da manj zahtevno delo, morda kakšno po- deželsko župnijo, kjer se boste odpočili."
Kmalu zatem je na župnikova vrata potrkal škof Petit. "Nekaj bi vas prosil,gospod Fran çois. Prevzemite delo ravnatelja pastoral- nega dela v naši škofiji.Odgovorni boste za hišo, kjer je pastoralno središče in vodili delo duhovnikov, ki vam bodo pomagali ..."
Oče François je imel v žepu zdravnikovo prošnjo. Za trenutek je podvomil: "Naj ga pokažem škofu?" Odločil se je,da se bo pre pustil Previdnosti.Naj ta ureja njegovo pot
Sprememba ga je kar nekaj stala. Z ljudmi pri Sv. Viktorju se je dobro razumel. Rad je imel mlade,zlasti tiste,ki so z njim apostol- sko sodelovali,pa tudi starejše in še pose- bej reveže ter bolnike... Župnijo je imel za svojo "nevesto". V njegovi cerkvi je bil kip Naše Gospe s ključi. Pospeševal je njeno čaščenje.
Najtežja naloga ga je še čakala: ljudem mora povedati, da odhaja. Najprej je šel h karmeličankam in jih poprosil, naj mu z mo- litvijo pomagajo. Te so se potolažile z mis- lijo, da bo župnik ostal v Verdunu in jih še naprej duhovno vodil."Me ga vsaj ne bomo izgubile," so si rekle.
Župljani so svojo prizadetost zelo pokazali. Vedeli so, da je njihov župnik "osebnost", kot jih tudi med duhovniki ni veliko. Obču- dovali so ga,radi so ga imeli. Jezili so se ne le na škofa, ampak tudi na župnika, ker je spremembo sprejel.
Prišla je poslovilna nedelja. Župnik je stopil na prižnico, prebral škofov odlok in dodal: "Vem, da je med navzočimi mnogo takih, ki ne razumejo,zakaj sem škofov ukaz sprejel kot Božjo voljo. Popolnoma sem prepričan o tem,kar vam bom povedal:Če ne bi ubo- gal, milosti za vodstvo te župnije ne bi nič več dobival. Posvečen sem bil za duhovni- ka, da bi Cerkvi služil in ne da bi ravnal po svoji volji."
Po teh besedah, ki jih je izrekel resno in ponižno, se je v večini navzočih nejevolja polegla. Bogu in župljanom se je zahvalil, da so skupaj doživeli veliko lepega pa tudi, da ni manjkalo trnja. Prosil jih je,naj bi tudi pod vodstvom njegovega naslednika so- delovali pri delu za župnijsko družino... V mnogih očeh so se pokazale solze in maša je postala goreča DARITEV.
Katoliška akcija je začela delo med delav- sko in kmečko mladino. Ker so bile pasto- ralne metode različne, je ravnatelj moral misliti na dve različni vodilni ekipi. V njih je bilo treba najti primerne ljudi za posame- zne naloge kot tudi za zvezo med obema skupinama.Ker je mnoge duhovnike osebno poznal, so mu pri delu pomagali. S tistimi duhovniki,ki so bili člani duhovniške pasto- ralne ekipe, za katere je bil odgovoren, so uredili pastoralno središče v Impase Châte- lu, kjer naj bi bila tudi gospodinja,ki bi skr- bela za kuhinjo. Oče François prav gotovo ni bil "specialist" za gospodarske zadeve, vendar se je znašel tudi v tem.
Duhovniki, ki jih je oče François vodil pri pastoralnem delu,so bili mladi in mnenja,da oče François ni bil samo njihov ravnatelj, ampak oče. Njegova ljubeznivost in dobro- hotnost sta jih zaznamovala za vse življe- nje. Čutili so, da je res poduhovljen človek z mnogimi izkušnjami, ki jim jih je brez vsa- ke samovšečnosti posredoval.
Eden teh duhovnikov je takole pričeval:"Bil je človek, ki smo mu zaupali. Pogosto sem hodil k njemu, a ni nikoli pokazal, da ne bi imel časa zame. Težave je vedno znal po- staviti na pravo mesto. Nasvete je dajal tako, da je vsakemu pustil možnost svo- bodnega odločanja. Pogovore je končal z besedami: "Ne vznemirjaj se. Boš videl, da se bo vse uredilo."
Nek dogodek moram navesti. Bilo je v feb- ruarju 1946, ko je zelo pritiskal mraz. Imel sem srečanje z žosisti, člani delavske Ka- toliške akcije v Ancervillu. Vsi skupaj smo imeli en sam avtomobil, star Juva. Oče François mi je rekel, naj ne hodim. Bil sem mlad in se imel za junaka. Odpeljal sem se in ko sem pustil za seboj Bar-le-Duc, se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi: z avtom sem se znašel v obcestnem jarku. Dva mi- moidoča sta mi pomagala izvleči vozilo. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se peš vrnil v Verdun, oddaljen šestdeset km. Se- veda nisem bil nič ponosen na vse, kar se mi je zgodilo. Naslednje jutro sem svojo zgodbo povedal očetu Françoisu. Pričako- val sem vsaj kakšno "grenko" besedo. Nič takega ... "Odpočij se! Vse se bo uredilo. Prepričan si bil,da je prav, da greš na pot. Avto bo treba popraviti. Bomo že uredili. Sicer je pa na vrsti zajtrk,pojdi zajtrkovat!
Vendarle ni treba misliti, da je bil neodgo- voren človek. Vedno je hotel biti obveščen znal je svetovati in v nasvetih je bila nje- gova modrost,začinjena z evangeljsko soljo Katoliško akcijo je ne le dobro razumel, ampak jo z vsemi močmi podpiral,čeprav ni nikoli pokazal, da bi bila druga gibanja zanj manj vredna. Na njem ni bilo niti trohice sektaštva. Kakšen nauk za nas mlade! V tistih časih je škofija imela počitniško hišo v Hattonchâtelu. Nekajkrat je šel tja in se za vse zanimal,tudi za kuhinjo. Za vse ljudi ki so obdelovali zemljo in za tiste, ki so vodili skupine, ki so prihajale na počitnice, se je očetovsko zanimal.
Koliko ljudi je prihajalo v Pastoralno središ- če in prosilo za razgovor ter nasvete.Vsa- kogar je sprejel.Odgovorne Katoliške akcije je poznal in klical po njih krstnih imenih. In vsi so ga imeli za "očeta Françoisa".
Duhovnik konča svoje pričevanje z bese- dami: "Leta, ki sem jih preživel z očetom in drugimi sobrati, so bila zame 'Zlata doba'".

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Po poti volje in poguma

Razstava del Angele Medved v Veržeju, 4.-7.12.2003

V pokrajini ob reki Muri smo se v adventu spustili na globoko s pomočjo Angele Med- ved, invalidke iz Maribora,ki je bralcem in bralkam Prijatelja sicer že kar poznana. Ob koncu evropskega leta invalidov, prav na mednarodni dan invalidov in na rojstni dan našega največjega pesnika Franceta Pre- šerna - 3.decembra,so v veržejskem Mari- janišču odprli razstavo njenih del. S pomo- čjo salezijancev jo je pripravilo Krščansko Bratstvo bolnikov in invalidov. Marijanišče v Veržeju je bilo nekdaj pod vodstvom don Boskovih sinov center duhovnosti za Pomu- rje. Sedaj, ko so dobili stavbo vrnjeno, to

zopet postaja in tudi Bratstvo je v adven- tu k temu nekoliko pripomoglo. Salezijanci so nas sprejeli z veliko pozornostjo in lju- beznijo. Ko bi vam le lahko in mogla podati toplino in očetovski nagovor ravnatelja, g. Turka,ko je z zgodbo o sanjah,ki ponazarja človeško hrepenenje po sprejetju drugač- nih, z veliko ljubeznijo nagovoril otroke in mlade obiskovalce!
Angela Medved je ob svojih čudovitih delih od slik do poslikave stekla, tapiserij, kvač- kanja in pletenja Pomurcem neutrudno de- lila moč svojega duha in ljubezen, ki je na njej lasten način izžarevala vsemogočnost ter bližino Boga in Zveličarja. Doživeli smo obiske vse od Cankove v Prekmurju in celo naključni obisk iz Argentine. Škoda le, da mnogi kateheti in drugi delavci v izobraže- vanju niso izkoristili priložnosti ter mladim posredovali srečanja z Angelo, da bi tako mogli doživeti, kako je ona samo z nogami

sprejela spodbudo za svoje življenjske bor- be s seboj in z okolico. Veržejski vzgojno izobraževalni center od vrtca do zavoda so po skupinah užili ta dar. Tudi učitelji in vzgojitelji so to potrdili v svojih izjavah ter dodali, da bodo iz tega doživetja še dolgo črpali.Tudi mediji so se odzvali in v Pomur- skem vestniku je bil celostranski navdušu- joč članek s slikami o Angeli in o njeni raz- stavi.
Angeli in vsem v Marijanišču pa tudi obis- kovalcem smo hvaležni za to lepo in bogato doživetje - čudovito pripravo na božične praznike. Naj angelska Glorija v nas odme- va skozi vse leto 2004!

Marta Janežič

Presenečenja

Velikokrat sem že slišala o Angeli Medved, jo tudi že videla, prav tako njena dela, pa vendar so bili dnevi, ki smo jih v Veržeju preživeli skupaj,zame presenečenje. Ko od blizu iz ure v uro s srcem doživljaš njeno

voljo do življenja, ko čutiš žarek svetlobe, ki prihaja iz nje, ti pridejo kar solze v oči in spolzijo po licu.Presenečenje za nas je bilo tudi obnašanje gojencev bližnjega Vzgoj- nega zavoda. Vzgojitelji so povedali, da pri pouku težko zdržijo pet minut pri miru, na razstavi pa smo se čudili njihovi mirnosti in zanimanju.Nekateri so se oglasili še večkrat ko so imeli prosto,ter celo pripeljali s seboj

starše ali sorodnike, ko so bili na obisku. Presenetljiva so bila tudi vprašanja otrok iz vrtca, ravno tako pa Angelini odgovori: "Kako se pa počešete?" - "Danes zjutraj sem se še z nogo.Za jutri pa še ne vem..." Ali pa: "Se kaj zbodete,ko šivate?" -"Samo toliko, kolikor hočem ..."

Irena Kodeh

Zahvala

Dragi prijatelji v Krščanskem bratstvu bol- nikov in invalidov,
z možem se zahvaljujeva za vaš trenutek molitve,s katero ste naju pospremili na na- jino novo - skupno življenjsko pot. Zahva- ljujeva se tudi za prelep spomin in upava ter želiva, da bi imela čas za srečanja in druženja z vami.
Breza me spominja na začetek sodelovanja v Bratstvu. Kot se posadi mlada sadika in se neguje,da zraste v lepo in zdravo drevo ki daje senco popotniku,tako sem kot mla- do dekle začela pomagati kot sodelavka v Bratstvu. Moje korenine so se utrjevale in drevo mojega življenja je raslo ter prek teh korenin črpalo vero, upanje, ljubezen, radost in veselje.Vse to sem prejemala od vas. Hvala vam in lep pozdrav!

Slavica in Albin Švab

Sodelavka Bratstva Slavica Bajec iz Verže- ja in Albin Švab sta si pred Bogom, duhov- nikom Tonijem Burjo, sorodniki in tudi člani Bratstva v župnijski cerkvi v Veržeju 27. septembra 2003 obljubila večno zvestobo in ljubezen. V župnijskem domu sta pripra- vila tudi pogostitev za člane Bratstva iz Prlekije in Prekmurja, ki jih povezuje Slavi- čina teta Marta Janežič,nekateri člani Bra- tstva pa smo bili povabljeni tudi na poroč- no gostijo.Čestitke Bratstva,vse dobre že- lje na skupni poti, zahvala za vso doseda- njo pomoč in tudi za povabilo na poročno slavje - z upanjem,da bomo odslej prijatelji z obema, draga Slavica in Albin!

Razširjena družina

Zadnjo soboto v letu 2003 se je precejšna skupina iz Bratstva zbrala v lepo pripravlje- ni dvorani župnišča v Jaršah pri Domžalah. Poleg rednih udeležencev srečanj kamniško - domžalske skupine so bili med nami tudi člani Bratstva iz Ponikev in še nekaj drugih
Že ob prihodu nas je prisrčno pozdravil predsednik Krajevne skupnosti Jarše-Rodica g. Tone Košenina; tokrat je bil prvič med nami in nas je kasneje prijazno nagovoril ter nam zaželel obilo zdravja in sreče v novem letu. Z nami je bil tudi duhovni po- močnik Bratstva, ki nas je z božično in no- voletno molitvijo vpeljal v naše srečanje. Vse popoldne smo prepevali božične pesmi ob glasbeni spremljavi našega Zlatka.Katja nam je prebrala rusko pravljico o revnem čevljarčku, ki ga je Jezus "obiskal" po lju- deh, ki so bili še revnejši in jim je pomagal. Globoko sporočilo te pravljice je, naj bomo čuječi in naj z dobrim srcem sprejemamo vse ljudi, saj se nam po njih razodeva sam Jezus in nas vabi,naj mu služimo v ljubezni do drugih.
Med srečanjem nas je obiskala tudi županja občine Domžale, ga.Cveta Zalokar-Oražem Vsakemu posebej je zaželela zdravja in sreče v novem letu, sama pa se je lahko prepričala, za kaj vse uporabljamo cerkve- ne prostore ter kaj bolnikom in invalidom pomenijo takšna srečanja. Pripovedovala nam je tudi o svojem doživetju ljudi pod Himalajo,kjer je v preteklem letu bila, kako drugačen odnos imajo do življenja, zlasti do materialnih dobrin.
Prišel je čas, da si voščimo med seboj. Po- voščili smo si prav zanimivo - v obliki sre- čolova, nagrade pa so bile vizitke z lepo mislijo za novo leto. Vsak je eno prinesel s seboj, potem pa smo jih dali skupaj in žre- bali. Vsak izžrebanec je voščilo na glas prebral.
Višek našega druženja je bila sveta maša v kapeli,pri kateri smo bili skupaj z župljani Jarš.Člani Bratstva smo sodelovali z uvodi, prošnjami in zahvalo.Vsi smo bili velika dru- žina. Slavili smo praznik svete nazareške družine, ki nam je zgled popolne ljubezni in razumevanja, to pa zato, ker je vsak član Svete družine izpolnjeval Božjo - Očetovo voljo. Odlomek iz Sirahove knjige se me je močno dotaknil in me potrdil v ljubezni in spoštovanju do staršev. Vedno jih vpletem v vsakdanjo molitev. Oba sta že pokojna, a njuna ljubezen, ki sem jo doživljala v otroštvu, je sedaj temelj mojega življenja. V stiskah, ki jih doživljam, v padcih, ko se počutim tako nevredno Boga in človeka, mi pomaga, da se oziram k Bogu ter se mu zahvaljujem za vsakega človeka in za vsa- ko dobro besedo in stvar, ki ga srečam.
Med nami je bila tudi voditeljica Bratstva v Sloveniji, Ljubica Zakovšek,ki praznuje roj- stni dan na prelomu leta. Voščili smo ji, v njenih toplih besedah zahvale pa sem za- čutila,kako mnogo ji pomenimo vsi v Brat- stvu in kako prav zaradi tega kljub slabot- nim telesnim močem vztraja ter se trudi z vsem srcem. Hvala ti, Ljubica, in Bog te živi!
Zahvaljujem se Bogu za vse vas iz Brats- tva, ki ste postali moja širša družina. Med vami se počutim sprejeto in ta občutek narašča z vsakim srečanjem. Čeprav živim sama, se prav zaradi vas ne počutim tako boleče osamljena, saj dobro vem, kako je včasih samota neznosna. Hvala vsem,ki se trudite, da nam je na naših srečanjih lepo, tokrat še prav posebej domačemu župni- ku, g. Janezu Kvaterniku, saj je bil skoraj vse popoldne z nami, sodelavkam Karitas iz Jarš in Domžal ter seveda Katji Miklič in Mariji Vraničar. Bog v povrni!

Teja Lampič

Op.: v reviji je bilo objavljeno skrajšano besedilo

Luč v razsvetljenje poganov

Sobota kot toliko drugih sobot, pa vendar je bila sobota, 13. decembra 2003, nekaj posebnega za vse povabljene ob blagoslo- vu oltarja ter oltarnih slik v večnamenski dvorani pri lazaristih na Taboru 12 v Ljub- ljani! Tudi sama sem prisostvovala temu dogodku. Kadar koli prejmem vabilo na ka- kršnokoli srečanje z udeleženci Bratstva, se mi zdi, da vedno doživim kaj novega in lepega. Tudi to srečanje me je obogatilo s starimi znanci in z novimi obrazi.
Pred mašo je bila priložnost za spoved pred prazniki.Nato smo se kot ena družina zbrali pri bogoslužju, ki ga je vodil ljubljanski po- možni škof, g. Andrej Glavan. Tako smo se lahko najlepše zahvalili Bogu za to pridobi- tev, ki bo olepšala srečanja članov, sode- lavcev in dobrotnikov Bratstva, posebej z ljubljanskega konca, gotovo pa tudi sreča- nja vseh drugih skupin, ki se zbirajo v tej dvorani. G. škof je med mašo blagoslovil slike, delo akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja,ter zidno omaro in oltar,vse na- rejeno po načrtih arhitekta dr. Jožeta Ma- rinka, sicer pa lep izdelek mizarja Klemena Demšarja iz Šentjošta nad Horjulom. Arhi- tekt Marinko, žal, tisto sobotno popoldne ni mogel biti navzoč, z nami pa sta bila slikar in mizar z ženama ter eno oz. dvema hčerama. Oba imata, kot sta nam kasneje povedala, številni družini.
V nagovoru se je g. škof najprej pošalil, da še nikoli ni stal takole 'v oltarju'. Potem je poudaril, da je takšna rešitev z oltarjem in s slikami v oltarni omari, kar med mašo de- luje kot krilni oltar, lahko dober primer za podobne prostore v različnih ustanovah, kjer ni kapele, pa je v njej večkrat sveta maša (nekateri domovi za upokojence). Sicer nas je zaradi bližine praznikov spod- bujal, naj v svojih srcih pripravimo prostor za Gospoda.
Pred škofovo pridigo nam je slikar, g. Če- mažar, sam razložil svojo zamisel za triptih (sliki na oltarnih krilih in nad oltarjem).Spre govoril je o Mariji,ki kleči in moli, v naročju pa drži Jezusa,ki je luč v razsvetljenje po- ganov (slika na levem krilu oltarja). Simbol te luči je svetilka,ob njej pa zvitek Svete- ga pisma - povabilo, naj se radi zatekamo k Mariji, beremo Sveto pismo, molimo in bomo luč. Nad oltarjem je naslikan razlom- ljen hlebec - simbol Jezusove daritve in svete maše. Na desnem oltarnem krilu je upodobljen ustanovitelj Misijonske družbe (lazaristov) sv.Vincencij Pavelski.V naroč- ju drži dojenčka,to pa zato,ker je v tistem času (17.stoletje) s pomočjo sester usmi- ljenk in dobrih žena poskrbel za mnoge naj denčke, ki so jih starši v svoji silni revščini puščali kar na pragovih cerkva. Ta otrok v njegovem naročju simbolizira človeka v njegovi nemoči, Vincencij pa ljudi, ki po- magajo. Ob njem kleči svetniški kandidat, lazarist Janez Frančišek Gnidovec, prvi ravnatelj škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano, kasneje pa škof v Makedoniji in na Kosovem. Znan je bil kot velik molivec in do konca požrtvovalen misijonar. Tretja slika je tako povabilo, naj bomo čim boljši kristjani.
Po maši in prigrizku,ki si ga bomo zapomnili tudi po tem, da je škof Glavan po domače prijel pladenj in s pecivom postregel ljudem na vozičkih, smo gostom postavili še nekaj vprašanj o poklicu in delu ter doživljanju božičnih praznikov. Škof nam je povedal, kako doživlja svet bolezni, invalidnosti, starostne onemoglosti pa tudi svet pomoči in dobrote. Prepričljive so bile njegove be- sede,kako v ljudeh v največji stiski prepo- znava Jezusov klic na križu: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil," in o pomenu prošnje s križa za odpuščanje. Jezus nam pravi: "Z vami sem, z vami trpim. Sem eden izmed vas." Glede božiča je poudaril, da so spomini premalo. Gre za to, naj se tako, kot so betlehemski pastirji šli in našli dete Jezusa,tudi mi potrudimo ter najdemo Jezusa in to sedaj - v tistih, ki nas potre- bujejo.
Akademski slikar Lojze Čemažar je večini med nami do sedaj bil znan vsaj po imenu, saj njegova dela krasijo že kar nekaj cerk- va in kapelic po Sloveniji, pa tudi različne knjižne izdaje,tokrat pa smo ga spoznali še kot kristjana in družinskega očeta. Ganilo nas je, ko je povedal, zakaj tako rad riše hlebec kruha.Izvira iz številne kmečke dru- žine z devetimi otroki iz Kleč pri Ljubljani. Nasmejali smo se, ko je dejal, da je šesti do sedmi (je dvojček). Njihova mama je bila zaradi bolezni na invalidskem vozičku, potem pa dolga leta tudi na bolniški poste- lji.Tako je tudi on moral poprijeti za mnoga gospodinjska opravila in je po maminih na- vodilih pekel kruh. Tako ga kruh spominja na vse lepo in bridko v mladosti, razlomljen kruh pa je simbol Jezusove daritve in požr- tvovalnega življenja kristjanov. Presenetil nas je tudi s svojim razmišljanjem o barvah Nobena barva nikoli ni sama. Barvo prepo- znamo in doživljamo šele ob drugih barvah. Tudi belo barvo prav začutimo šele ob nje- nem nasprotju, črnini. In obratno. Je asket pri izbiri barv in nikdar ne vzame vsega,kar je na razpolago,pač pa s tistim,kar uporabi naredi,kar more. Človek,tudi slikar, ne dela drugega, kot le nekoliko predrugači tisto, kar je prejel. V Svetem pismu pa piše, naj se ne ponašamo s tistim, kar smo prejeli. Rad riše svetopisemske motive. Odgovoril nam je tudi na vprašanje o svoji življenjski odločitvi za pot slikarja -svobodnega ume- tnika. Če je bila odločitev za likovni poklic zaradi veselja do risanja kar lahka, je bila druga ob misli na številno družino težja. Glede priprave na praznike pa je bil kratek in jasen: "Ničesar ni, kar bi bolj pripomoglo k lepim praznikom v družini,kot to,da gredo vsi člani družine k spovedi."
Tudi iz besed mizarja Klemena in njegove žene Geli smo lahko začutili lepo krščansko družino, ki se preživlja z delom svojih rok, vedno pa najde čas tudi zase in za Boga. Veseli smo, da so bili med nami. Srečanje z mašo, blagoslovom, petjem in pričevanji je bilo res lepa popotnica v praznične dni. Upam, da bo dvorana, ki se ob maši spre- meni v kapelo, čim večkrat služila svojemu namenu ter tudi nas v Bratstvu povezova- la v brate in sestre v Kristusu.

Nada Dobovšek

Op.: v reviji je bilo objavljeno skrajšano besedilo

Zaplaninski novoletni čaj

Megleno nedeljsko jutro 11.januarja ni na- kazovalo prav sončnega dneva, a v srcih tistih,ki si sami znajo narediti sonce, moč- no tli upanje, da to nekje je. In res je bilo. Sončna Zaplana,ta mirni kotiček,napolnjen s svežim zrakom, vedno znova privablja člane Bratstva in njihove prijatelje v svoj objem.
Bela cerkvica svetega Martina je tudi v januarskem nedeljskem popoldnevu žarela v zimskem soncu.Vrhovi planin so se svetili iz megle ljubljanskega barja. S peščico pri- jateljev smo se srečali na novoletnem čaju v domu KBBI ter si še osebno voščili vse lepo in dobro v novem letu. Zakaj to sre- čanje? Kar tako ... Nekomu se je porodila ideja, da se srečamo, poklepetamo, delimo vtise čudovitih praznikov Kristusovega in Novega leta. Že v veži nas je pozdravilo lepo okrašeno božično drevo. Zadišalo je po božiču,po skrivnosti Božje bližine,ki nam je razodeta. V dnevni sobi ali kmečki hiši, kot smo rekli po domače, smo zagledali jaslice, ki jih je postavil Andrej Jurjevčič s svojimi prijatelji.Lepo so se potrudili in vsa- ko stvar postavili na pravo mesto: Sveto družino v ličen hlevček, ovčice v tropih s pastirci, lepa 'gmajna' s tlečim ognjem, potke iz pravega peska, lesena ograjica in prijazen angel nad hlevčkom ... Preprosto, a zelo lepo! Toplo zakurjena kmečka peč nam je pričarala razpoloženje mladosti.Ka- ko radi smo se tiščali okrog peči v klepetu in petju božičnih pesmi.Tudi to popoldne je

bilo podobno. Ob dobrem domačem bezgo- vem čaju, slaščicah in drugih dobrotah je v veselem razpoloženju minilo popoldne. Srečanje s prijatelji, brez pripravljenega programa in le z dobro voljo,lahko postane bogat dan - tak, kot smo ga doživeli. Zato si kaj takega lahko še kdaj privoščimo. Hvala, Rafko, za to idejo in povabilo! Tako malo je potrebno,da osrečimo sebe in drug drugega. Topel pozdrav in 'Bog lonaj!'

Cvetka in Marija

LJUBLJANA:

Pregled pri zdravniku

Čeprav sem bila že velikokrat pri zdravniku nikoli ne vem,če storim vse prav.Preprosto bi rada vedela, kako naj se pripravim na pregled in kaj naj mu povem, oziroma kako naj mu pripovedujem o svojih zdravstvenih težavah. Ali pa je bolje kar čakati, da me zdravnik sam kaj povpraša?
Sama obravnava pri zdravniku je sestav- ljena iz posameznih delov,ki si logično sle- dijo.Po pozdravu in uvodnih besedah je na vrsti pogovor o vaših težavah. Ob tem la- hko spontano pripovedujete o vaši bolezni, ki se je pojavila morda v zadnjem času ali vas pesti že dlje časa.Ob tem vas bo ver- jetno zdravnik še kaj vprašal, da si bo laže naredil jasnejšo sliko o vaših težavah. Obi- čajno sledi pregled, ki je v glavnem usmer- jen na tiste dele telesa, kjer imate težave, ob tem pa še na druge, ki so v povezavi z njimi. Potem zdravnik iz pogovora in preg- leda naredi zaključek, ki ga sama včasih razložim, ne pa vedno - odvisno od časa, ki ga imam na razpolago ter zanimanja bolnika, včasih pa mislim, da je dovolj le nasvet. Pogosto so za potrditev domnev potrebne dodatne preiskave in napotitve k specialistom.
Pri obiskovalcih ambulante,kjer delam,opa- žam, da pogosto razmišljajo o tem, kaj so poleg trenutno najpomembnejšega še imeli namen urediti pri meni. Nekateri bolniki si, zato da ne bi česa pozabili, napišejo listek kar se mi zdi v pomoč. Tako se lahko izog- nejo temu, da se morajo vrniti še po kak- šen recept, dodaten nasvet ali kaj podob- nega. Dobro je predvideti, da bo pogovoru sledil pregled, in se temu primerno obleči, zlasti v tem smislu, da vam bo laže odkriti del telesa, ki bo pregledan. Za merjenje krvnega pritiska je dobro, če je roka odkri- ta prav do pazduhe in oblačilo ne zažema nadlahti. Zato je morda primerna bluza ali srajca s široko manšeto. Drugače pa se oblecite glede na vaše stanje, odvisno od tega, kateri deli so boleči, okoreli ali morda celo negibni. Tako bo laže za vas in tudi za pomočnika, ki bo pomagal pri slačenju in oblačenju.
Pa še nekaj na temo čistoče. Dobro je, če vsakodnevno skrbite za osebno higieno.To prispeva k boljšemu zdravju, kar se pokaže tudi pri pregledu.
Najbolje je, če s svojimi besedami opišete, kaj se z vami dogaja,od kdaj imate težave in kakšne so, kaj čutite in kaj vse se je spremenilo ter se vam zdi neobičajno. Če zdravniku ne bo jasno,za kaj gre,bodo go- tovo sledila vprašanja, tudi če ste izčrpno razložili, za kaj gre. Recimo, kje natančno boli, ali bolečina kam izžareva, kakšna je, kaj ste delali, ko se je prvič pojavila, in morda še, kako si sami pomagate, ko se pojavi. Toliko na temo bolečine. Ker pa je paleta težav, ki nas lahko prizadenejo, široka (sploh, če si predstavljamo vse dele telesa od las, kože čutil, notranjih organov do duševnega stanja in razpoloženja) ter imajo različne bolezni včasih podobne sim- ptome in znake, so ob tem dodatna vpra- šanja,morda pa celo laboratorijske preiska- ve in mnenja specialistov, nujno potrebna. Če pa ste vse tako lepo razložili,da je zdra vniku vse jasno in je na področju vaših te- žav "doma", vprašanj niti ne bo in bo sledil zaključek z nasvetom in upanjem na izbolj- šanje vašega zdravstvenega stanja.

Katarina L. Glas, dr. med., spec. spl. med.

Poslanica njegove svetosti Janeza Pavla II

ZA XII. SVETOVNI DAN BOLNIKOV

LURD - FRANCIJA, 11. februar 2004

Častitemu bratu kardinalu Javieru Lozano Barragánu predsedniku Papeškega sveta za zdravstvene delavce.

1. Svetovni dan bolnikov, katerega oblet- nico praznujemo vsako leto na drugi celini, ima tokrat poseben pomen. Dogajal se bo namreč v Lurdu, v Franciji, v kraju, kjer se je Devica prikazala 11. februarja 1858 in je od tedaj cilj tolikih romanj. V tej gorati po- krajini je Gospa hotela pokazati svojo po- sebno materinsko ljubezen do trpečih in bolnih. Odtlej je neprestano navzoča s svojo materinsko skrbjo.
Ta bazilika je bila izbrana, ker bomo v letu 2004 praznovali stopetdesetletnico razgla- sitve dogme o Brezmadežnem spočetju. Osmega decembra 1854 je namreč moj pre dhodnik blagega spomina, blaženi Pij IX., z dogmatično bulo Ineffabilis Deus potrdil, da je "Bog razodel nauk, po katerem je bila blažena Devica Marija po posebni milosti in prednosti pri vsemogočnem Bogu,ter zara- di prihodnjega zasluženja Jezusa Kristusa, Odrešenika človeštva, obvarovana in iz- vzeta od vsakega madeža izvirnega greha od prvega trenutka svojega spočetja" (DS 2803). V Lurdu je Marija v krajevnem na- rečju izjavila: "Que soy era Immaculada Councepciou -Sem Brezmadežno spočetje"

2. Ali ni Devica hotela s temi besedami iz- raziti morda tudi vezi, ki jo združuje z od- rešenjem in življenjem? Če je zaradi izvir- nega greha prišla na svet smrt, je zaradi zasluženja Jezusa Kristusa Bog obvaroval Marijo vsakega grešnega madeža in sta k nam prišla odrešenje in življenje (prim. Rim 5,12-21).
Verska resnica o Brezmadežnem spočetju nas vodi v osrčje skrivnosti stvarjenja in odrešenja (prim. Ef 1,4-12; 3,9-11). Bog je hotel dati človeku življenje v izobilju (prim. Jn 10,10), a tej svoji pobudi je dal pogoj, da človek odgovori svobodno in z ljubeznijo. Ko je odklonil ta dar z nepokor- ščino, ki ga je zavedla v greh, je človek tragično pretrgal življenjsko pomembno sožitje s Stvarnikom. Proti "da" Bogu, ki je vir polnosti življenja,se je postavil "ne" člo- veka, ki ga je povzročila ošabna samoza- dostnost, znanilka smrti (prim. Rim 5,19).
Vse človeštvo je bilo hudo vpleteno v svoji zaprtosti do Boga.Samo Marija iz Nazareta je bila zaradi prihodnjega Kristusovega zasluženja spočeta brez madeža izvirnega greha in popolnoma odprta Božjemu načrtu tako da je nebeški Oče mogel v njej ures- ničiti svoj načrt z ljudmi.
Brezmadežno spočetje je uvod v ljubeči splet med Božjim "da" in tistim "da",ki ga bo Marija izgovorila s popolno predanostjo, ko ji bo angel prinesel nebeško oznanilo (prim. Lk 1, 38). Ta njen "da", izrečen v imenu človeštva, odpira svetu nebeška vrata,saj se bo Božja Beseda učlovečila v njenem naročju po delovanju Svetega Duha (prim. Lk 1,35). Prvotni stvariteljski načrt je tako obnovljen in okrepljen v Kristusu. V tem načrtu najde svoje mesto tudi ona, Devica in Mati.

3. Tu je ključ za razumevanje zgodovine: z Brezmadežnim spočetjem se je pričelo veliko delo odrešenja, ki se je udejanjilo v dragoceni Kristusovi krvi. V njem je pokli- cana vsaka oseba, da se v polnosti ures- niči do popolne svetosti (prim. Kol 1,28).
Brezmadežno spočetje je zato obetavna zora žarečega Kristusovega dneva.Ta bo s svojo smrtjo in vstajenjem obnovil popolno sozvočje med Bogom in človeštvom. Če je Jezus vir življenja, ki premaguje smrt, je Marija skrbna mati,ki prihaja naproti priča- kovanjem svojih otrok in jim pridobiva du- hovno in telesno zdravje. To je sporočilo, ki ga lurška bazilika nenehno ponavlja ver- nikom in romarjem. To je tudi pomen tele- snih in duhovnih ozdravljenj, ki so zabele- žena pri Massabielski votlini.
Od dneva prikazanja Bernardki Soubirous je Marija na tem kraju "zdravila" bolečine in bolezni in je mnogim svojim otrokom vr- nila tudi telesno zdravje. Še bolj presene- tljive čudeže je naredila v dušah vernikov, ko je odprla njihovega duha za srečanje s svojim Sinom Jezusom,kar je pravi odgovor na najgloblja pričakovanja človeškega srca Sveti Duh, ki jo je obsenčil v trenutku, ko se je Beseda učlovečila, preoblikuje duha številnih bolnikov, ki se zatečejo k njej. Tudi kadar ne dobijo daru telesnega ozdra vljenja, morejo vedno prejeti drug, pome- mbnejši dar: spreobrnjenje srca, ki je vir miru in trajnega veselja. Ta dar spremeni njihovo življenje in jih napravi za apostole Kristusovega križa, ki je poroštvo upanja tudi v najtrših in najtežjih preizkušnjah.

4. V apostolskem pismu Odrešenjsko trplje- nje sem opozoril, da spada trpljenje k zgo- dovinskim izkušnjam človeka; ta se ga mo- ra naučiti sprejemati in premagovati (prim. št. 2: AAS 576 (1984),202). A kako naj to zmore,če ne po zaslugi Kristusovega križa?
V Odrešenikovi smrti in vstajenju dobi člo- veško trpljenje svoj najgloblji smisel in svojo odrešilno vrednost. Vsa teža muk in bolečin človeštva je zgoščena v skrivnosti Boga, ki si je privzel našo človeško naravo in se je izničil, tako, da je postal "greh za- voljo nas" (2 Kor 5,21). Na Golgoti je vzel nase krivdo vsakega človeka in v samoti svoje zapuščenosti kriknil k Očetu: "Zakaj si me zapustil?" (Mt 27,46).
Iz norosti križa izvira odgovor na naša naj- bolj vznemirljiva vprašanja. Kristus trpi za nas. Nase sprejema trpljenje vseh in ga odrešuje. Kristus trpi z nami in nam daje možnost, da delimo z njim svoje bridkosti. Človeško trpljenje, združeno s Kristusovim, postane sredstvo odrešenja. Zato verujoči lahko govori s svetim Pavlom: "Zdaj se veselim, ko trpim za vas, ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu,kar primanjku- je Kristusovim bridkostim, in to v prid nje- govemu telesu, ki je Cerkev" (Kol 1,24). V veri sprejete bolečine postanejo vrata za vstop v skrivnost odrešujočega Gospodo- vega trpljenja -trpljenja,ki nič več ne jem- lje miru in sreče,ker ga ozarja sij vstajenja

5. Ob vznožju križa tiho trpi Marija, ki je posebej deležna Sinovih muk.Postane mati človeštva, pripravljena posredovati, da more vsakdo doseči odrešenje (prim.Janez Pavel II., apostolsko pismo Odrešenjsko trpljenje (11. februarja 1984), 25: AAS 76 (1984), 235-238).
V Lurdu ni težko razumeti te posebne Ma- rijine udeleženosti pri Kristusovi odrešenj- ski vlogi. Čudež Brezmadežnega spočetja kliče vernikom v spomin temeljno resnico: odrešenje je mogoče doseči samo tako, da pokorno sledimo načrtu Očeta, ki je hotel odkupiti svet s smrtjo in vstajenjem svo- jega Sina. Pri krstu je vernik vključen v ta odrešujoči načrt in rešen izvirnega greha. Bolezen in smrt ostajata sicer navzoči v zemeljskem življenju, vendar izgubita svoj negativni pomen. V luči vere postane te- lesna smrt, premagana s Kristusovo (prim. Rim 6,4), nujen prehod v polnost nesmrt- nega življenja.

6. Naš čas je napravil velike korake v zna- nstvenem spoznavanju življenja, ki je te- meljni Božji dar in smo mi njegovi oskrbniki. Življenje je treba sprejemati, spoštovati in braniti od njegovega začetka do naravne- ga konca. Obenem z njim je treba varovati družino, zibelko vsakega porajajočega se življenja.
Govorice o "genetskem inženiringu" nami- gujejo na izredne možnosti, ki jih ponuja sodobna znanost za posege v same izvire življenja. Vsak verodostojen napredek na tem področju je treba samo spodbujati, če le vedno spoštuje pravice in dostojanstvo osebe prav od njenega spočetja. Nihče si ne sme lastiti pravice, da uničuje življenje človeškega bitja ali da z njim samovoljno ravna. Posebna naloga delavca na podro- čju pastorale zdravja je, da pripravijo ljudi, ki delujejo na tem občutljivem področju, dovzetne za občutek, da so vedno zave- zani službi življenja.
Ob Svetovnem dnevu bolnikov se želim za- hvaliti vsem,ki delujejo v pastorali zdravja, posebej škofom, ki v različnih škofovskih konferencah skrbijo za to področje, bolni- šničnim duhovnikom, župnikom in drugim duhovnikom, delujočim na tem torišču, re- dovom in verskim družbam, prostovoljcem in vsem, ki v soočenju s trpljenjem, z bo- lečino in s smrtjo neutrudno in dosledno pričajo o Gospodovi smrti in vstajenju.
Svojo zahvalo bi hotel razširiti na zdravst- vene delavce, na zdravniško in paramedi- cinsko osebje, na raziskovalce in posebej na vse, ki se ukvarjajo s pripravo novih zdravil ali skrbijo za proizvajanje takih zdra vil, ki so dostopna tudi manj premožnim.
Vse izročam v varstvo presveti Devici,ki jo v Lurški baziliki častimo kot Brezmadežno spočetje.Naj ona pomaga vsem kristjanom k pričevanju, da je edini verodostojen od- govor bolečini,trpljenju in smrti Kristus,naš Gospod, ki je za nas umrl in vstal.
S temi čustvi vam, častiti brat, in vsem, ki sodelujejo pri obhajanju Dneva bolnikov, rade volje podeljujem poseben apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 1. decembra 2003
Janez Pavel II.

prevedla Breda Cigoj Leben

Naši trije angeli

Oče nebeški pretehtava enega s srečo, drugega z nesrečo. A kdo more z gotovo- stjo reči, kaj je za človeka varnejše, kaj nevarnejše? Jaz bi sodil, da je skoraj ne- varnejša - sreča. Eno pa vem: da Oče ne- beški nikoli ne pusti na svoji tehtnici pasti skodelice z boljó in trpljenjem tako globoko da ne bi mogel na drugo skodelico položiti blagoslova in sreče,ki na mah odtehta vse prejšnje gorje. Padajo in dvigajo se sko- delice tehtnice božje, a vsekakor pravično - po večni pravičnosti.

Na drugo skodelico - tisto, ki pomaga od- tehtati bridkost bolezni, invalidnosti,staro- stne onemoglosti pa tudi vsakdanjih skrbi - so svojo mladostno ustvarjalnost in ve- selje 22. novembra v župnijski dvorani v Cerkljah na Gorenjskem položili člani dram- ske skupine Neptun iz Polhovega Gradca z igro 'Naši trije angeli'. Poleg domačinov se je predstave udeležilo kar lepo število bol- nikov in invalidov iz ljubljanskega in gorenj skega konca.
Prisrčna hvala, Neptunčki!

Tone Planinšek

Pridi, Sveti duh!

"Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir...". (Gal 5,22) Ti trije sadovi so se svetili iz oči mladih,ki so 19.oktobra po koprskem škofu Metodu Pirihu prejeli zakrament svete bir- me v Šempetru pri Gorici. Med njimi sta bili tudi Tamara in Andrejka Špacapan iz Dorn- berka, ki sta članici šempetrske skupine 'Vera in luč'.Prejem zakramenta svete birme človeka pripravi na odgovorno krščanstvo in za pričevanje o Jezusu v svetu. To pa ne delamo samo z besedo,ampak predvsem z dejanji, s svojim življenjskim zgledom. In veselje je eno od najlepših oznanjevalcev luči v temi greha. To zdaj še v večji meri sveti iz oči dveh deklet, ki Jezusa in nje- govo dobroto dojemata veliko bolj pristno in globlje. In Jezus si želi takih učencev, ki bodo s prisrčnim veseljem spreminjali ljudi in odpirali njihova potrta srca. Tamara in Andrejka,s svojo dobroto oznanjajta, kako velike reči vama je storil Gospod!

Marko Rijavec

Darila

Vesela sem, da se bomo tudi letos sreče- vali na straneh Prijatelja. Najbrž ne bomo odkrili veliko novega, poskušali pa bomo obogatiti tisto, kar že poznamo, ali pa se spomniti tistega, kar smo že pozabili.
Téma, ki nas bo povezovala, je čisto pre- prosta in vsakdanja, zelo stara in preizku- šena,a tudi danes živa, uporabna in včasih tako težka,da se mi je po pogovoru z ured nikom zdelo primerno,če o njej razmišljamo in skupaj poskušamo najti dobro idejo,reši- tev ali nasvet. Razmišljali bomo - o darilih.
Koga, kako in kdaj obdarovati, s čim in za- kaj? Ideje se bodo dotikale časa, ki bo pred nami, da bo nasvet lahko uresničen čimprej, ko bo še svež in bodo stvari na razpolago. Težko je v malhi spomina vedno najti pravo rešitev.
Gotovo vam pred oči stopajo darila pred božičnimi in novoletnimi prazniki. Vse polno jih je bilo. Bogatih, lepih, preprostih in is- krenih. Zdi se mi pomembno,da te lepe na- vade ne pospravimo v škatlo kakor novo- letne okraske, ampak jih poskušamo oživiti tudi med letom.
Bistvo obdarovanja je tesno povezano z našim življenjem. Vse, kar imamo, smo do- bili v dar: svoje življenje, prostor in čas, v katerem se nahajamo, darove zemlje in neba, soljudi, živali in rastline,svoje zmož- nosti in sredstva, da jih uresničimo. Tudi pot zemeljskega življenja in njen cilj. Vse te stvari, ki so nam samoumevne, so nam darovane in izjemno potrebne.
Skoraj nemogoče je, da bi bilo naše srce v izobilju zastonjskih darov tako nečuteče, da ne bi čutili potrebe, kako moramo tudi sami kaj storiti. Življenje nam je darovano in zaslužimo ga tako,da ga sami darujemo.
V času, ki ga živimo, dostikrat pozabljamo na velike in pomembne darove, ki smo jih prejeli in najraje posvečamo pozornost ne- pomembnim in malenkostnim stvarem, ki nas le ovirajo in bremenijo.
In ob čem bi se ustavili danes?
Pred nami je čas, poln življenja. Čeprav zunaj še naletava sneg in nam mraz neus- miljeno leze pod kožo,se v zemlji že preta- kajo življenjski sokovi. Tudi praznovanja v tem času so vzklila iz življenja in zanj: ma- terinski dan, god sv. Jožefa in tudi iz tujih dežel posneto Valentinovo.
Vsa ta in še druga praznovanja so pove- zana z našimi najbližjimi, mamo, očetom, prijateljem, izvoljencem ... Za taka darila je zelo pomembno, da znamo v sebi odkriti čut in spretnost, da znamo darilo sami iz- delati ali pripraviti. Táko darilo bo imelo naš osebni izraz. Paziti pa moramo, da bo "uglašeno na struno" tistega, kateremu ga podarjamo.
Iz zasneženih ali zmrznjenih tal so že po- kukali beli cvetovi teloha, na vejah ob vodi se srebrijo mačice in sonce je že orumenilo prve cvetove trobentic.
Česa bodo naše mame ali očetje ali drage osebe bolj veseli, kot naše pozornosti, iz- virnosti in ljubezni, ki jo bomo vpletli v tak pomladni šopek. Če pa je za nas pot pre- težka ali nemogoča,lahko na lepem pisem- skem papirju, ki je oblikovan po naši ideji, napišemo besedo zahvale, pozornosti ali voščila. Tako lahko čudovito izrazimo, kar čutimo in za kar smo jim hvaležni. Zavest, da smo se jih spomnili, je dragocenejša od darila samega.
Darila,ki se ne dajo kupiti, nosijo v sebi is- kreno srečo tistim,ki jih prejmejo, in tistim, ki jih podarijo.
Ne pozabljajmo, da ob nas hodijo ljudje. Poskušajmo najti izvirno idejo v vsakdanjih stvareh ter z nasmehom na ustnicah in v srcu svojemu bližnjemu polepšati morda čisto navaden vsakdan.
Morda bomo mi sami že jutri prijetno pre- senečeni.

Tina Rot

Pismo

Vsak dan znova me pozdravlja obložena mi- za s pošto.Pod težo dobrih želja za zdravje in blagoslovljene, bogate dneve v novem letu se ji šibijo noge. Meni pa ob pogledu na vse to srce hitreje bije.
V roke vzamem pismo z znano pisavo.Spra šujem se,le kaj mi je pozabil napisati,saj je voščilnica prišla pred nekaj dnevi. Z zani- manjem odpiram ovojnico in ven potegnem bogato popisan pisemski papir. Nasmešek mi zaigra na obrazu. S svojim zanimivim in duhovitim pisanjem mi vedno polepša dan. Pričnem z branjem.
"Živijo prijateljica!
Obiskal sem najinega zdravnika. Na vrsti je bil polletni remont. Stroj je malo slabši kot lani, zato je kolesje podmazal in upam, da bo šlo laže. Veš, sedaj ni nobenega reda več, vse je nekam zmešano. Govoril sem s sestro Anito in ji povedal, kako mislim o operacijskih mizah. Saj veš, da so jih kupili več, kot pa jih potrebujemo. Preprosto bi bilo, da bi si kupili še toliko zdravnikov, ko- likor miz je preveč. Verjetno bi bilo to pa- metneje, kot pa se igrati policaje, da še drugi ne morejo delati."
V mislih mu pritrjujem. Če bi vprašali nas, preproste ljudi - uporabnike njihovih sto- ritev, bi hitro našli prave rešitve in dolge čakalne vrste bi se skrajšale.
"Sestra Anita se kar bolje počuti,kadar me sreča,ker ji povem kakšno neumnost. Raz- ložil sem ji,da popolnoma verjamem v Boga kajti samo z njegovim soglasjem je lahko na svetu toliko neumnosti. Človek bi brez Božje previdnosti že zdavnaj uničil vso ze- mljo. Uničujemo jo lepo počasi,da to poče- tje vidi čim več rodov.Če bi to delal človek brez Božje previdnosti, bi šlo še veliko hit- reje ..."
"Hvala ti, dragi prijatelj, za to pismo! Tudi na račun zdravega humorja,ki si ga deliva, nama gre laže."
Veselje je brati pismo človeka,ki zna teža- ve zaviti v celofan z rdečo pentljo.

Ljubica

Za večnost je v jutru pred božičem (24. dec.2003) v starosti le petinpetdesetih let dozorel bralkam in bralcem Prijatelja dobro znani Zvone Modrej iz Ljubljane, nekda- nji napovedovalec in ekonomist, mislec in avtor več knjig o življenju (Sreča je metulj Čudež življenja,Tvoje odločitve, Zveni mo- dro). Verjetno bo posthumno izšla še ena knjiga njegovih misli. Z njim smo imeli daljši intervju v št. 3/1997,sicer pa so se njego- va razmišljanja večkrat pojavljala na stra- neh Prijatelja. Od l. 1990 je bil tudi član uredniškega odbora. Zaradi napredujoče bolezni je zadnja leta pomagal le z nasveti ki pa so vedno bili dragoceni. Verjel je v moč dobronamerne besede, znal in zmogel je spoštljivo poslušati in zapisati svoja spoznanja, ki so dozorevala v letih bolezni in pešanja telesa. Skleroza multipleks, v zadnjem letu pa tudi več pljučnic, so mu pobirale še zadnje ostanke življenjskih mo- či.Zvone se je tega dobro zavedal in se po krščansko lepo pripravil na odhod v kraj, kjer je,kot je nekoč sam zapisal,"vse dobro in lepo in večno".V navzočnosti domačih in velikega števila njegovih znancev smo ga pokopali na ljubljanskih Žalah predzadnji dan starega leta.Na pogrebu sta mu spre- govorila dr.Jože Ramovš in dr.Manca Košir.

Vlado Bizant

V nedeljo, 4.januarja,je ugasnila lučka živ- ljenja našega prijatelja Janeza Zupanca iz Gornjega Grada. Še ne osemnajstleten je že dozorel za nebeško življenje.
V začetku decembra smo se z njim še ve- selili na miklavževanju v Celju.Nihče ni po- mislil,da je to naše zadnje srečanje.V boju s pljučnico so bile njegove telesne moči prešibke. Pogosto smo ga ljubkovalno pok- licali pastirček. Pastirji so bili prvi ob jaslih novorojenega Deteta. Tudi Janez je bil še posebej v tem božičnem času blizu Njemu - svojemu Odrešeniku. Še več, On sam ga je želel imeti vedno ob sebi, zakaj Bog ljubi čiste duše in male želi imeti ob sebi. Nebe- sa so dobila novega angela in mi novega priprošnjika pri Bogu.
Tukaj nam ni mogel veliko povedati z be- sedami,a razumeli smo njegov pogled,nas- meh in poljubček,ki ga je še nekaj dni pred smrtjo podaril prijateljem.
Zdaj zanj ni nobene ovire več. Brez vsake vezi nam prihaja naproti in nam govori.Ta- ko bo še naprej sonček in lučka nad druži- no in prijatelji. Naj bo ta vera v neminljivo življenje opora domačim, še posebej mami Bojani! Naše prijateljske vezi pa se nada- ljujejo.
Hvala ti, Janez, ker nas učiš, kaj je prava preprostost, povezanost in ljubezen!

s. Edith

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(18)

Naslednji šolski dan se je zgodilo nekaj ne- vsakdanjega.Zaradi epidemije gripe je ma- njkalo skoraj pol učencev,pa tudi učiteljev Zato so po razredih kar združili uro, da je bilo učencev ravno za en razred. Tudi v sedmem razredu je bilo tako. Z njimi je bila njihova razredničarka. Imela naj bi kar dve uri. Da ne bi kasneje bilo učnih težav, niso ničesar vzeli naprej,pač pa samo ponavljali snov. Razredničarka je to priložnost izko- ristila tudi za 'moralne nauke' o skrbi za zdravje, proti mamilom, alkoholu in pono- čnjaštvu in seveda o pridnem učenju. Na začetku druge ure je Sandra na glas ugo- tovila, da so že vse ponovili, in predlagala, da bi se šli igrico. Seveda so bili vsi za,ra- zen razredničarke. Končno je ta le pristala pod pogojem,da se ne bo slišalo v sosednji razred. "Saj je prazen," je takoj podkrepila svoj predlog Sandra.
"In kakšno igrico naj bi se šli?" je previdno vprašala razredničarka.
"Ženitno posredovalnico! Kdo bi se s kom lahko poročil," je presenetila Sandra. "Bo- ste videli, kako je to zanimivo." Ne da bi počakala na dovoljenje, je nadaljevala: "Iščem dva prostovoljca, fanta in dekle."
Iz ozadja se je takoj zaslišalo vprašanje: "Zakaj pa ne dva fanta ali dve dekleti?"
Razredničarka se je že ustrašila, da se ne bo vnela modna debata o homoseksualno- sti in je hotela kar nadaljevati s poukom, a se Sandra ni vdala. Razložila je, kako bo igrica potekala. Ona ima nekaj vprašanj v zvezi s poroko, željami in družinskim življe- njem, en fant naj gre ven, da ne bo slišal, eno dekle pa bo odgovarjalo na vprašanja. Gre za deset vprašanj s po tremi možnimi odgovori. Nato bosta zamenjala in bo še fant odgovarjal na ista vprašanja. Če bo vsaj polovica odgovorov enakih, sta za skupaj in lahko kar 'začneta hoditi', če pa manj, 'tako ali tako nima smisla'.
"In kakšna so vprašanja?" je vse zanimalo.
"Saj boste videli," se je smejala Sandra in določila enega od sošolcev ter Menči. Ta se je branila, kar se je le mogla, čeprav jo je mikalo sodelovati.
"Čakajte, čakajte," je vmes posegla razre- dničarka, ki je medtem preverila Sandrina vprašanja ter videla, da ni nič neprimerne- ga in da bi igrico lahko zelo dobro izkoris- tila za vzgojo. Takšne zadevice namreč znajo biti kar vzgojne, lahko pa tudi zelo opolzke; odvisno od vprašanj. "Čakajte, to lahko naredimo tako, da bo prav vsak so- deloval.Grem hitro sfotoskopirat vprašanja in bo vsak izpolnil listek, potem bomo pa ugotavljali, kdo je za skupaj." Sandra ni bila zadovoljna in je protestirala: "Ampak to mora iti v živo, da se sliši odgovore in da se vidi, kako kdo 'zafarba'. Drugače bo enako, kot bi pisali kontrolko."
Sklenili so kompromis, da bo najprej en po- skus v živo, potem pa še z listki, da bodo lahko vsi sodelovali. Razredničarka je res odšla fotokopirat vprašanja, Sandra pa je nagovarjala dva prostovoljca. Menči se je še kar branila, Katjuši pa je stvar začela ugajati in čeprav je nedavno tega izjavila, da se sploh ne bo poročila, ker ji nihče v življenju ne bo ukazoval, je vstala in uka- zala enemu od pogumnejših fantov,naj gre ven,sama pa se usedla spredaj za kateder
Sandra je začela:"Prvo in najpomembnejše vprašanje je..." Kot prava igralka je umol- knila in ponovila: "Prvo in najpomembnejše vprašanje je: Kdaj bo poroka - v maju, v oktobru ali pred pustom?"
Iz razreda se je takoj slišal odgovor:"Odvi- sno od tega, kdaj bo zanosila." Na srečo se razredničarka še ni vrnila, saj bi morda kar prekinila zadevo. Katjuša se je smejala in že hotela odgovoriti,a jo je Sandra dra- matično utišala: "Pst, potiho, da se ne bo slišalo ven. Reci potiho!" Katjuša se je od- ločila za maj in ena od sošolk je zabeležila odgovor.
"Drugo vprašanje," je nadaljevala Sandra, "je še bolj pomembno: Ob enajstih dopol- dne, ob dveh ali ob štirih popoldne? To je zelo,zelo pomembno," je pretiravala, "kajti, če je poroka ob petih popoldne,imaš skoraj cel dan čas za pripravo, samo potem manj časa uživaš.In ker se samo enkrat poročiš, je to življenjsko pomembna odločitev."
"Katera poroka pa," se je zopet slišal ko- mentar iz ozadja, "v cerkvi ali na občini?"
"Kaj komplicirate ... Tako ne bomo nikamor prišli," se je jezila Sandra. "Torej ob enajs- tih,ob dveh ali ob petih?" Katjuša je izbrala srednjo uro.
"Tretje vprašanje, še bolj usodno: Kam bi šla na poročno potovanje? Na otok Bali,na Havaje ali v Dubrovnik?" Nekateri so vedeli da je bila na Baliju strahotna eksplozija ter da je nek slovenski mladoporočenski par tam komajda odnesel celo kožo in so se kar strinjali, da je to lahko usodna odloči- tev. Katjuši noben odgovor ni ustrezal,češ da je Dubrovnik preblizu, na Bali že ne gre, na Havajih je pa predrago, a se je vseeno zlahka odločila - za Havaje.
"Sedaj pa konec usodnih vprašanj in nekaj lažjih," je nadaljevala Sandra. "Povej,draga nevestica, povej mi, kakšno posebno - se- veda zlato - darilo si želiš: uhane, verižico z obeskom ali zapestnico." Katja ni imela težav: "Vse troje."
"Veš kaj, ne 'zafrkavaj' se, ne moreš imeti vsega naenkrat. Mislim, kaj si želiš od svo- jega dragega prav za poroko - poleg stano vanja, vikenda, avta, jahte in tako dalje? Eno stvar od tega: uhani,verižica, zapest- nica? Reci!" Katjuši iz nekega razloga uha- ni niso veliko pomenili, od preostalega pa se je odločila za bolj vidno zapestnico.
Sledilo je še nekaj vprašanj na primer o ži- valci, ki jo bosta z 'možekom' imela v sta- novanju,o barvi srajce,ki si jo njen izvolje- nec najbolj želi, kateri šport bosta skupaj gledala na televiziji, ime sina, ime hčerke, kolikokrat bosta šla na obisk staršev, pa tudi nekoliko šovinistično oz. celo rasistič- no vprašanje, koga ne bi imela za soseda. Šlo je za narodnost in raso. Razredničarka, ki se je medtem že vrnila, je takoj prote- stirala in z grozo pogledala na že kopirane liste,pa tega vprašanja sploh ni bilo zraven Očitno si je zadnja vprašanja Sandra kar sproti izmišljevala in potem čisto nedolžno rekla: "Jaz že ne bi živela zraven... " Raz- redničarka ni popustila. Zadrego je rešila Katjuša, ki si je kar sama postavila nas- protno vprašanje: "Koga si najbolj želim za soseda: Štajerca, Gorenjca, Primorca." Potem si je v hipu premislila in raje izbrala: "Angleža,Nemca, Italijana?" Seveda,gremo v Evropo, tudi pri otroških igricah. Če se drugi gredo anketo o nas, Slovencih, zakaj bi je še mi ne izvedli ... Brez premisleka je izbrala Angleža, Sandra pa je pripomnila, da bi ona raje izbrala Italijana, ker bi lahko z njim do onemoglosti klepetala. Sošolci so dodali nekaj o italijanskih 'kazanovah', a prvi del igrice je bil s tem končan. Nato se je v razred vrnil 'kandidat' in začel odgo- varjati na ista vprašanja. Zadel je že prvi odgovor, pač maj, morda tudi zato, ker so mu sošolci hoteli pomagati in so mu dajali znamenja.Zato se je moral obrniti proti ta- bli. Vseeno so uživali pri vsakem njegovem odgovoru in napeto pričakovali,če bo prišel do polovice 'točk'.Po verjetnostnem računu bi pač lahko zadel le tri do štirikrat. Očitno je bilo, da se zelo trudi in da mu nikakor ni vseeno,koliko točk bo zbral.In res,ob huro- nskem navijanju je pri zadnjem vprašanju prišel celo do šestih točk. Tudi Katjuši se je videlo, da ji je to ljubo, saj ni kar tako izbrala prav tega sošolca za to igrico. Otročarija,pa vendar. Razredničarka jih je komaj umirila, saj so zahtevali še dokaz naklonjenosti, kakšen poljubček na primer.
"Počakajte,morda bo pa sedaj kdo od fan- tov zbral celo deset točk,ne pa samo šest" jih je umirila in začela deliti fotokopirane liste ter dala navodila. Hitro so vsi izpolnili vprašalnik, potem pa se znašli pred skoraj nerešljivo nalogo. Odgovore vsakega fanta je bilo treba primerjati z odgovori vsakega od deklet. Končno so se le zedinili in za vsakega naredili tabelo na list, na tablo pa končne rezultate. To je bilo smeha. Veliko fantovskih odgovorov je bilo namreč natan čno takih, kot je prej odgovarjala Katjuša. Ta pa se je seveda znašla, saj je šlo za novo igro, in tokrat nalašč obkrožila čisto druge odgovore. Razredničarka se je samo smejala,ker je takoj doumela,koliko fantom je Katjuša všeč, ona pa se je iz vseh po- norčevala.
Razredničarka je še komentirala, katera so po njenem mnenju res življenjsko pomem- bna vprašanja,katera pa čisto postranska. Na koncu je dodala: "Tale igrica je bila kar dobra,ampak 'bolj za Valentinovo'.Tudi jaz poznam eno igrico,samo malo bolj resna je Če boste za to ..."
"Seveda bomo," so se takoj navdušili.

V. S. (se nadaljuje)

Poslikan Prijatelj

Lepa hvala za božično pismo članom Brat- stva... Zahvala vsem,ki pomagate ustvar- jati Prijatelja. Je vsestransko zanimiv in lepo poslikan. Bog naj vas še blagoslavlja.
Ne vem, če je med pridevniki,ki jih zasledi- mo glede Prijatelja (pretanek, lep, bogat, predrag, preresen...), že bil tale: poslikan. Saj vemo za poslikane stvari (vaze,kozar- ce rute, šale...). Fotograf Tone Planinšek bi si lahko celo začel kaj domišljati, da so na primer teksti v Prijatelju samo zato, da ima na kaj 'obesiti' svoje slike. Pa si najbrž ne bo, saj tudi sam večkrat kaj napiše. Gotovo pa bodo te vrstice lepa spodbuda zanj, da bo tudi po srečanju z Abrahamom skrbel, da bo Prijatelj lepo poslikan. Hvala za pismo in voščila!

Počasi se pripravljam na odhod

Že junija sem vam poslala mali dopis, pa vedno zastonj čakam. Nobenega odgovora Ne vem, če se ni kje zataknilo.Na Prijatelja sem naročena od vsega začetka, od prve številke,torej celih petintrideset let.Mogo- če bi se pri hiši še našle vse številke.Poča- si se tudi jaz pripravljam na odhod v grob ali pa v dom počitka. Sem stara in brez vseh domačih ljudi.
Preverjeno sta,spoštovana Anika,oba vaša dopisa z vso vsebino prišla. Tudi prvi,v ju- niju. Ni lepo, da ni bilo nič objavljeno, tok- rat pa je,kajne. Prav zanimivo pisemce ste poslali in hvala zanju.Bog ve,kaj se bo prej uresničilo,dom upokojencev ali grob. To,da ste na prvo mesto dali grob,že nekaj pove namreč, da si želite ostati doma. Bog vam usliši vašo željo, ampak saj veste, kako je

molil in sprejel Jezus:"Ne moja,ampak tvoja volja se zgodi!" Morda Bog želi, da pred koncem življenja pridete v dom in tam sto- rite še kaj dobrega. Ne vem pa, kakšna bi bila odločitev,če bi bilo na izbiro tole: ali v grob ali pa na vekomaj v dom počitka s takim zdravjem (betežnostjo),kot je sedaj. Naša krščanska vera,utemeljena na Jezusu Kristusu, nam na srečo govori, da vse na svetu mine, tudi starost in njene težave, da pa nas pravo življenje šele čaka. Glede starih Prijateljev je pa tako.Sem in tja nas kakšen župnik prosi zanje,ker ureja knjižni- co in bi rad dal vezati tudi začetne letnike naše revije. Žal jih izpred l. 1980 skoraj ni in so zelo dragoceni. Ne vrzite jih stran. Lahko bi se naš sodelavec kdaj oglasil pri vas in jih odpeljal.Bodite lepo pozdravljeni.

Ne prevelikih skrbi

Hvala za vaše pismo (op. o naročnini oz. daru), prisrčna hvala za božična in novo- letna voščila. Le kaj bi si mogla želeti bolj- šega in lepšega, kot je Božji blagoslov in zaupanje v Božjo pomoč. Pretežko bi bilo življenje brez njiju.Zato tudi vam vsem že- lim obilo Božjega 'žegna' in zaupanja v Bo- žjo pomoč pri vašem delu in vsem vašem življenju.
Nič nas ne nadlegujete glede naročnine. "Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega!" Navada je, da prav v tem času to poravnamo. Ne zato,da bi Prijatelj bil vsaj takšen, kot je, ampak zato, ker imamo radi prav takšnega. Dovolj je debel, saj debelost ni zdrava, marsikdo med nami pa bi je niti ne zmogel. In kaj počnemo, ko nas obišče dober Prijatelj? Malo pokramlja- mo, potožimo, se veselimo razumevanja in spodbude. Vedno raje pa tudi razmišljamo o prehojeni poti,o smislu življenja,o cilju, ki nam je 'visoko posajen'. Tako vidite, tudi v Prijatelju radi potujemo z roko v roki preko vsakodnevnih težav Bogu naproti. Pa na- sveti? Zdravniške, pravne, kuharske, celo ženitne ponudbe dobimo v Vzajemnosti, Zdravju, Jani in dnevnem časopisju. Mno- go lepega podarjajo Salezijanski vestnik, Družina, Ognjišče, Brat Frančišek, Lučka, Božje okolje,pa Mohorjeve in druge lepo- slovne knjige. Bogata je bera dobrega beriva. Žal se naše zmožnosti zelo ožijo. Srčno želim, da bi Prijatelj ostal do konca z menoj.
Dragi ustvarjalci, ne prevelikih skrbi! Prija- telj je kar pravšen za nas, ostarele, bolne in invalidne ljudi. Mogoče ste vi še pre- mladi, da bi to v vsej polnosti začutili, ali pa je Prijatelj tak prav zato,ker to globoko čutite. Prijatelj je naš. No, mogoče bi se prav zato še na nekaterih straneh z njim radi pogovarjali v malo večjih črkah. Spoš- tovani in dragi prijatelji, vsem, prav vsem, ki se trudite ob Prijatelju, prisrčna hvala! Naj Bog 'lona' vaše delo,saj ga mnogi goto- vo opravljate brez plačila. V imenu mnogih bralcev
Spoštovana Marija, na vprašanje, ali imam preveč dela, ponavadi odgovarjam, da ra- vno prav - od jutra do večera, le skrbi da imam preveč. To je pač 'moja bolezen'. Hvala za tolažilne besede in posebej za na- svet glede skrbi! Če pa zapišem preprosto dejstvo, da je naklada Prijatelja, ki je že tako ali tako bolj majhna revija, v zadnjih osmih letih upadla za četrtino, lahko razu- mete razmišljanja, kaj bi bilo treba spre- meniti - izboljšati. Morda pa gre samo za - znati prodati. Vsekakor je vaše pismo dra- gocen napotek. Še najlaže bi bilo povečati črke in jih tudi bomo. Vem tudi za trdno odločenost Misijonske Družbe (lazaristov), da Prijatelj izhaja in da tako podpremo tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Tudi darov se nabere dovolj,seveda za kri- tje glavnih stroškov, ne pa za honorarje. Z župnij pač prihajajo nova in nova sporočila kako zmanjšujejo naklado, kar bi urednika in druge sodelavce Prijatelja lahko potrlo in prestrašilo. Po drugi strani dejstvo, da vsaj tretjina posamičnih naročnikov dá ve- čji dar,kot je predvidena naročnina in torej še vedno lahko shajamo brez reklam, potr- juje vaše misli. Pa zopet ne moremo mimo dejstva, da posamezni naročniki pomenijo samo petino celotne naklade. Verjetno bomo še naprej samo razmišljali in nas bo skrbelo, Prijatelj pa bo podoben svojim bralcem in bralkam; bo pač na berglah, na vozičku,na bolniški postelji.Za koga 'konec sveta' ali pa nič posebnega, za drugega, ki vas bolje pozna, pa ste zaradi svoje 'trpe- žnosti', dobrote in pozornega razumevanja nekaj najlepšega na svetu.

Presenečenje ob miklavževanju

Kolikokrat smo se prijatelji že srečali z Mi- klavžem pri Strmoletovih, smo ugibali, a se nismo mogli zediniti.Smo pa bili vsi ene mi- sli, namreč, da nam je ob vsakem srečanju izredno lepo. Že zbiranje, veselo snidenje in pozdravljanje je nekaj prisrčnega, saj se mnogi le poredko vidimo.
Naše srečanje v Ivančni gorici pri Strmo- letovih je že tako tradicionalno, da poteka kar po ustaljenem redu: priložnost za spo- ved in potem središče srečanja-sveta ma- ša. Naš duhovni vodja, g. Jože Štupnikar, je lepo orisal pomen Miklavža,ki je zavetnik dobrote in darovalcev.Kaj je za dar potre- bno? Ne vedno vidni darovi.Pogosto je dar tudi prijazna beseda, nasmeh, topel stisk roke, ki nič ne stane, toda obdari dušo.
Seveda pa ne gre zanemarjati vidnih darov Lepo je videti žareče oči otroka, ki ga pre- seneti Miklavževo darilo.Kako lepo je videti srečo - presenečenje ob darilu - zrelega moža! Naš prijatelj, g.Štupnikar, je namreč le malo prej srečal Abrahama.
Že večkrat je bil naš spremljevalec ob ta- kem srečanju, vendar ga čas običajno pri- ganja,da se od nas kmalu poslovi.Zato smo poskrbeli, da ga je presenečenje z lepim obdarovanjem in voščili doletelo kar takoj po maši. Izročili smo mu izredno lepo albo ter še nekaj drugih daril. G. Jože je bil res iskreno vesel. V srcu vseh nas, ki smo bili zbrani, je ostala želja, da bi ga veselje, ki ga ni skrival ob presenečenju, spremljalo "še na mnoga leta."
Srečanje seveda ni moglo miniti brez dob- rega kosila, ki ga kot skrbne Marte pripra- vijo napol skrite kuharice. Tudi igrica, ki so jo priredili mladi, je prikazala, kako je jedro obdarovanja dobrota in ne le vidni darovi.
Seveda pa miklavževanja ne bi bilo brez Miklavža. Obiskal nas je v družbi parkeljč- kov in angelčkov. Za vsakega je imel prav zanj spodbudno besedo ali nagajivo vpra- šanje, seveda vsej družbi v veselje. Po dobroti dobrih ljudi v Miklavževi košari ni zmanjkalo daril za nikogar.
G. Štupnikarju, Marijinim sestram, Strmo- letovim, Miklavžu, kuharicam, voznikom, predvsem pa seveda ljubemu Bogu prisrč- na hvala za tako čudovito lepo doživetje miklavževanja!

Angelca

Dober dan, mož dobrote!

Bila je nedelja. Ne spominjam se, kakšna je pravzaprav bila, hočem reči,kakšne so bile takrat vremenske razmere. Dobro pa se spominjam, da smo tega dne na adventnih venčkih prižgali prvo svečko. Že samo za- radi tega lahko rečem, da je bila nedelja drugačna, še bolj praznična,ker se je z njo pričel advent. To je čas pričakovanja, čas premišljevanja,čas srečanja s samim seboj morda tudi čas odpuščanja in sprave ...
To nedeljsko popoldne je bilo drugačno od ostalih tudi zato, ker smo se bolniki in in- validi srečali pri Marijinih sestrah v Štepa- nji vasi v Ljubljani. Nekatere nas je tja s kombijem pripeljala sestra Helena, drugi so prišli z avtomobili.Zbralo se nas je kar lepo število udeležencev.
Druženje se je pričelo s sveto mašo, ki jo je vodil bolniški župnik, g. Miro Šlibar. Lepo in preprosto nas je nagovoril in tišina v prečudoviti kapeli se mi je zdela kar malce skrivnostna ...
Po maši smo si ogledali igrico o dečku,ki je nestrpno pričakoval sv. Miklavža, saj si je želel, da mu prinese novo televizijo in še nekaj drugih stvari. Ja, tale deček je bil pa vse prej kot skromen, kajne?
Razpoloženje v prostoru se je ob koncu le- pe igrice začelo spreminjati. Bilo je napeto in polno pričakovanja. Vedeli smo namreč, da bo tudi nas obiskal naš veliki mož dob- rote, ne samo tistega dečka ... S seboj je prinesel velik koš, do vrha napolnjen z da- rili. Spremljali so ga angeli. Pri delu,ki ga ni mogel opraviti sam, so mu z veseljem po- magali. Kaj pa parklji? Saj res! Tudi njih je imel s seboj in še prav poredni so bili, toda s skupnimi močmi smo jih ukrotili. Sveti Mi- klavž je stopil v našo sredo,vsakemu stisnil roko, zaželel veliko lepega in obilo zdravja ter izročil darilo.Resnično se je potrudil,saj nam je izkazal izredno pozornost. Veselo smo prepevali, kramljali in se veselili ...

Saša Rolih

Razred s posluhom

V razstavišču Kliničnega centra Ljubljana je bilo v torek popoldne, natančneje 16. decembra 2003, v zraku čutiti že pravo božično razpoloženje. Kulturno umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr.Lojz Kraigher je v sodelovanju z Bolniško župnijo pripravilo odprtje likovne razstave ter božični koncert, na katerem smo slišali mlade glasove dijakov 4.a raz- reda Škofijske klasične gimnazije Zavoda sv. Stanislava, ki so dokazali, da jim glas- benega talenta ne manjka.
Razstavišče je bilo polno do zadnjega ko- tička in v njem so bili zbrani tako bolniki, zdravniki, člani KUD-a kot tudi zunanji obi- skovalci,ki radi prisluhnejo božičnim melo- dijam. Na začetku nas je naprej pozdravila doc. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., predsednica KUD-a,in nam na kratko pred- stavila letošnjo razstavo članov njihove Likovne sekcije.Svoja dela je na ogled po- stavilo več kot trideset ustvarjalcev. Slike so pričarale čudovit ambient, kmalu pa je prostor napolnila še glasba.Nasmejani dijaki v rdeče-črnih oblačilih 4.a razreda Škofijske klasične gimnazije Zavoda sv. Stanislava so nam pripravili pester program sloven- skih in angleških božičnih pesmi. Nekatere pesmi je spremljala tudi kitara ali pa zvoki klavirja, celoten koncert pa so prepletli s poezijo Toneta Pavčka. Poslušalci so bili navdušeni nad njihovim večglasnim petjem in jih niso kar takoj hoteli spustiti z odra, zato so nam po bučnem aplavzu zapeli še eno pesem. Potem je vse zbrane nagovoril župnik Bolniške župnije Miroslav Šlibar ter povedal,kako pomembno je,da si vzamemo čas drug za drugega,še posebej za bolnike ki morajo praznike preživeti v bolniški po- stelji. Na koncu nas je povabil, da skupaj zapojemo Sveto noč in nam zaželel prijet- ne božične praznike.
Po obrazih sodeč in vtisih, ki sem jih ujela, so bili poslušalci nad koncertom navdušeni Nič manj veseli pa niso bili dijaki 4.a ter njihov razrednik mag. Janez Šparovec, saj so s pesmijo polepšali dan številnim bolni- kom in obiskovalcem. Sami pravijo, da jih petje druži že od vsega začetka in da jih glasba spremlja na ekskurzijah ter izletih, pa tudi v šoli med odmorom je iz njihovega razreda pogosto slišati prijetne glasove in zvoke kitare.S tem božičnim koncertom so še dodatno potrdili,da so razred,poln tale- ntov,in da nimajo posluha samo za glasbo, temveč tudi za ljudi okrog sebe.

Vesna Tišler, mentor: Janez Šparovec

Vsem nam so zažarele oči

Bila je lepa, a hladna decembrska nedelja, druga v adventu. Pričakovanje v srcih je naraščalo, saj smo bili na miklavževanju. Z veseljem in s pesmijo smo se z družino od- pravili s Koroške proti Celju k Sv.Duhu,kjer so nas v cerkvi pričakali s.Edith in s.Helena s sodelavci ter prijatelji - bolniki in invalidi.
Pred mašo smo imeli možnost srečati se z Jezusom v zakramentu sprave in se lepo pripraviti na božič. Sveto mašo je vodil g. Janez Drnovšek, naš prijatelj,ki nas je zelo lepo nagovoril, da je bila sv.daritev še bolj doživeta in toplejša.
Po maši smo se zbrali še ob mizi dobrot ter v prisrčnem ozračju v pogovorih s prijatelji Rezarjevi iz Teharij so nas razveseljevali s prelepim petjem že med mašo, potem pa tudi med srečanjem v pričakovanju zelo zaželenega gosta.Po igrici,ki so jo pripravili otroci, smo s petjem dočakali prihod sv. Miklavža. Prišel je v družbi dveh angelov in parkeljnov. Vsem nam so zažarele oči, ko smo ga zagledali.Vsakemu je podaril bese- do spodbude in tolažbe, vsakega poklical po imenu in ga obdaril.Tudi nam je povedal veliko lepega:učil nas je ljubiti drug druge- ga in se znati vse leto darovati. To ne po- meni le drobnih pozornosti,ampak darovati sebe vsega. Hvaležni smo se poslovili od njega. S toplino v srcu in bogatejši za lepa doživetja s prijatelji smo odhajali domov.
Bog povrni s.Edith in sodelavcem,ki so pri- pravili to nepozabno srečanje! S hvalež- nostjo in molitvijo se vas vseh spominjamo z željo v srcu, da se spet kmalu srečamo.

Avgust Ketiš z družino

Prav taka

Štiri dni po božiču in dva dni pred silves- trovim, 29. decembra preteklega leta, so Misijonarke ljubezni s prostovoljci in sode- lavci v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano pripravile že tradicionalno praznovanje za brezdomce.Približno stotri- deset se jih je s Kongresnega trga z mest- nim avtobusom pripeljalo pred Zavod, kjer smo se vsi najprej udeležili svete maše, ki sta jo darovala zaporniški duhovnik, g. Ro- bert Friškovec, in bolniški župnik, g. Miro Šlibar. K prijetnemu razpoloženju je veliko pripomogla tudi navzočnost upokojenega nadškofa Alojzija Šuštarja in petje družine z Ježice. G. Šlibar je med mašo zbrane na- govoril z zgodbo o ovčki, ki je želela, da bi bila močnejša v boju proti drugim živalim, navsezadnje pa ugotovila,da je prav taka, kot je, svetu najbolj potrebna in tudi naj- bolj srečna.
Ob koncu maše je vsak pobožal veliko ov- čko iz volne v želji, da bi tudi on sam sebe sprejel takšnega, kot je, se imel rad in os- rečeval tudi druge. Srečanje se je ob za- jetnem kosilu in prijetnem klepetu nadalje- valo v obednici, kjer so udeleženci prejeli tudi praktična darila. Za konec srečanja smo si ogledali še film o Fatimi in se poslo- vili-z več topline v srcu in svetlobe v očeh

Maja Pavšič

Petarde kot droga

Zadnja noč v letu in še prej sveti božični večer sta za nas,kristjane, nekaj pomemb- nega in velikega. Skrb zbujajoče pa je dej- stvo, da je mir tista redkost, ki jo nekateri že kar praviloma kršijo. Pravico, da pokajo s petardami, so si vzeli najraje v bližini cerkve ali v naselju, kjer živimo tudi bolni, starejši,dojenčki in živali. Drobne ptice,kot so kosi, siničke in vrabci, so se umaknili ali pa poginili, saj jih ni videti pred oknom že dva dni. Zlasti ponoči smo izpostavljeni močnim detonacijam, kot bi bili na fronti, brez možnosti, da bi imeli kje miren kotiček za duhovno zbranost in meditacijo.
Si predstavljate, kakšen občutek nas je spremljal,ko smo ob žvižganju raket ter po kanju in treskanju petard opolnoči darovali zahvalno daritev za prijatelje in sebe? Še dobro, da so stene želimeljske dvorane tr- dne in da smo bili v varnih rokah. Nagovor g. Janeza Drnovška nam je utrjeval vero, da "skočimo" v novo leto kot tisti otrok, ki je zaupal očetovim besedam, naj skoči iz goreče hiše v njegovo naročje, ker ga bo ujel.Zaupati nebeškemu Očetu ob začetku leta je isto, saj nas varuje Njegova roka. Sveta maša ob jaslicah,medsebojno obda- rovanje in skupen obed so nam nudili pri- jazno in toplo popotnico za mlado leto, za katerega ne vemo, kaj nam bo še prineslo.
Molitev rožnega venca in kasneje takti in viže iz harmonike,ko jo je vzela v roke tudi najmlajša, Zala, mi bodo še dolgo ostali v srcu kot lep spomin na srečanje, ki so nam ga omogočile Marijine sestre. Hvala za vse in če Bog da, še kdaj!

Tatjana in Boris Žužek

VSTANI IN HODI!

17. FEBRUAR     16. MAREC

Nagradna križanka:

V Prijateljevih križankah 2004 boste pre- poznavali nek Jezusov čudež, ozdravljenje ali obujenje.Besede,ki izvirajo iz slike,boste najlaže uganili tako, da boste vzeli v roke Sveto pismo ter poiskali odlomek, ki o po- sameznem čudežu govori. Tudi geslo je povezano s sliko oz. čudežem. Za pravilno rešitev je dovolj,da pošljete samo to gla- vno geslo, ki ga najdete na barvnih poljih, če črke berete od zgoraj navzdol (kadar so polja iste barve v isti vrsti, pa od leve na desno) po zaporedju, ki bo objavljeno. Tokrat je zaporedje barv naslednje: rdeča, modra,zelena. Geslo prepišite na dopisnico ali kartonček velikosti dopisnice ter ga do 1. marca 2004 pošljite na naš naslov: Prijatelj, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripi- som: KRIŽANKA. Kratica SVP v križanki po- meni svetopisemski (npr. SVP OSEBA, SVP DOGODEK), če pa piše ST. IME - vzemite stari prevod, ki nam je še vedno nekoliko bolj v ušesih.

Nagrade 1/2004:
1. glasb. kaseta: Mati ljubezni (F.Juvan)
2. vezen velikonočni prt
3. knjiga Zvoneta Modreja: Čudež ljubezni
4. knjiga Marte Silvester:Tema in luč trpljenja
5. CD z duhovno mislijo iz oddaje 'Vstani in hodi!'
6. kvačkan prtič
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 6/2003:
NAPOVED MESIJE

Nagrajenci 6/2003:
1. redna zbirka Mohorjeve družbe: Marija Hribar, Hrastje 192, 4000 Kranj
2. vezen prt: Boris Rejc, M.Tomca 2, 1230 Domžale
3. CD z duhovno mislijo:Urška Bevcer,Mala vas 1, 1110 Ljubljana
4. knjiga 'Sled angelov': Franko Pellaschier Arto 13, 8290 Sevnica
5. mapa za dva letnika Prijatelja: Marija Pečjak, Hrib pri Hinjah 11, 8362 Hinje
6. kvačkan prtiček: Bernarda Lukančič, Igriška 1, 4226 Žiri
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe,ogledalce in odpirač: Sara Sršen, Stročja vas 8, 9240 Ljutomer

Čestitke nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad!

V lanskem letu ste lahko ugibali o svetnikih ki jim je bilo skupno to, da se po njih ime- nujejo kraji v Sloveniji. Teh je seveda še kar precej.Kaj pa bo skupno letošnjim sve- tnikom? Poglejmo! Tega svetnika prepo- znamo po žagi in knjigi. Živel je v prvem stoletju. Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv. Filip
b) apostol Simon Gorečnik
c) sv. Jožef
2. Zakaj ima žago?
a) Po poklicu je bil mizar ali tesar.
b) Usmrtili so ga tako, da so ga prežagali.
c) Pri pridigah je rad navajal preroka Iza- ija: "Mar se postavlja žaga pred njim, ki jo vleče?"
3. Zakaj ima v roki knjigo?
a) Bil je apostol in je učil ljudi.
b) Pri popisu prebivalstva se je moral vpi- sati v knjigo.
c) Njegovo ime je zapisano v 'Knjigi življe- nja', kot pravi Sveto pismo.

Pravilni odgovor PP 6/2003: A B C

Končni vrstni red 7. pokala Prijatelja (za leto 2003):
1. mesto (36 točk -vse možne): Frančiška Pavovec, Ocvirkova 39, 1231 Ljubljana - Črnuče. Vse čestitke!
2.-3. mesto (32 točk): Katja Miklič (Rado- mlje) in Zvezdana Zadnik (Škofja Loka);
4.-5. mesto (28 točk): Milena Manfreda (Most na Soči) in Marija Pečjak (Hinje);
6.-11. mesto(27 točk):Ljubica Zakovšek in Tina Rot (Ljubljana), Boris Rejc (Domžale), Zdenka Partl (Ribnica), Danijela Stenšak (Gornji Grad) in Tilka Tomažin (Sevnica);
12.-13. mesto (19 točk): Ana Pirečnik (Šmartno ob Paki) in Zalka Strah (Mirna);
14.-16. mesto (14 točk): Ivanka Zmrzlikar (Kranj), Marija Globočnik (Šenčur) in Ana Kerin (Šentjernej);
za 12 točk: 17. mesto; za 8 točk: 18. me- sto; za 7 točk: 19.-21. mesto; za 6 točk: 22.-28. mesto; za 4 točke: 29. mesto; za 2 točki: 31.-35.mesto;za 1 točko: 36.-37. mesto.
Ena tekmovalka je ostala brez točk. Vsem sodelujočim se lepo zahvaljujemo in vabi- mo k novemu tekmovanju, prav tako tudi druge bralke in bralce.

Odgovore pošljite do 1. marca 2004 na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12,1000 Ljubljana

Jaz sem luč življenja. (slika križa)

Ti si moja lučka v življenju - jaz pa bom tvoja. (mamica s hčerko in lučko)

Nasmeh - luč vsakdanjega življenja.

Sem lučka zimskega časa, a sonca se bojim. (slika snežaka)

Lučko v vašem srcu skuša prižgati Tone Planinšek.

Upanje

Fraternität, glasilo KBBI Nemčije