Dragi prijatelji!

»Pogumen je bil in na noben način ni pokazal, koliko trpi. Trpljenje je morda pokazala le roka, ki se je oklenila roke obiskovalca. Začutili so se tresljaji,ki so izdajali bolnikove bolečine.«
Stavki o zadnjih tednih iz knjige o živ- ljenju ustanovitelja Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov, francoskega duhovnika Henrika Françoisa,so domači vsakemu bolniku z bolečinami in vsem, ki vam stoje ob strani. Tretjega febru- arja bo minilo dvajset let, kar se je v Verdunu izteklo zemeljsko življenje tega čudovitega človeka,ki je v svojem dol- gem življenju živel in neprestano pona- vljal Jezusove besede: 'Vstani in hodi!' Že nekaj let Prijatelj prinaša odlomke iz knjige,ki bo tako dostopna kar širokemu krogu bralcev. Berite ta nadaljevanja!
Prvo številko Prijatelja v letu že štirinaj stič zaznamuje svetovni dan bolnikov. Sveti oče Benedikt,ki se spominja, kako veliko pozornost je pokojni papež Janez Pavel II. dajal temu dnevu,je tudi napi- sal posebno poslanico. Poseben pou- darek v njej daje duševnemu zdravju in človekovemu dostojanstvu. V Prijatelju boste lahko prebrali poslanico, spored maš v naših bolnišnicah, predstavitev mesta Adelaide v Avstraliji, kjer bo os- rednje dogajanje, prav tako pa tudi po- govor s prefektom dr.Francem Rodetom ob tem dnevu.
Prek romanj v Lurd, kjer se počuti kot doma, bomo spoznali Emanuelo Tomšič iz Sovodenj in njene domače.Pogovor z njo je navdušujoč, seveda pa ne prikri- va tudi težav, ko zmanjka volje do živ- ljenja. Toda z Božjo in Marijino pomočjo ter ob razumevanju domačih gre. Prija- telj omenja tudi nekaj dogodkov zadnjih dveh mesecev, seveda iz svojega zor- nega kota. Prav zaradi poudarka sve- tovnemu dnevu bolnikov kakšna redna rubrika tokrat manjka, bo pa naslednjič. Kaj posebno novega pa vam, žal, Prija- telj ne ponuja, a vendar zopet prihaja na obisk. Prisrčen pozdrav!

Vlado Bizant, urednik

Molimo, da bi se mednarodna skupnost vedno bolj zavedala nujne dolžnosti, da odpravi trgovino z ljudmi. Molimo, da bi v misijonih verni laiki spo- znali, da morajo služiti svoji domovini tudi z več vključevanja v politično in družbeno življenje. Molimo za verna občestva, da bi bila odprta za pomoč bolnikom, trpečim in osamljenim.

Molimo, da bi mlade ljudi,ki iščejo smisel življenja, razumeli,spoštovali ter sprem- ljali s potrpljenjem in ljubeznijo. Molimo, da bi se v vsej Cerkvi krepila skupna misijonska zavest, ki podpira sodelovanje in izmenjavo misijonskih delavcev. Molimo za večjo povezanost in sodelo- vanje naših verskih organizacij in gibanj

Da je milost božja
za zveličanje potrebna

'Da je milost Božja za zveliča- nje potrebna' - tako se glasi zadnja od šestih resnic. Prve štiri so nas poučile o Bogu, njegovem obstoju,njegovi pravičnosti,o treh Božjih osebah in Kristusovem učlovečenju ter njegovi smrti na križu za naše odrešenje Kako odločilno je za človekovo usodo Jezusovo učlovečenje, njegova daritev na križu in njegovo vstajenje,pa izraža- ta peta in šesta resnica:Da je človeška duša neumrljiva in da je milost Božja za zveličanje potrebna. Ti dve resnici po- vesta, kakšna bo večnost neumrljive duše -o čemer smo premišljevali prete- klo leto - in kakšne milosti so potrebne, da doseže človek blaženost pri Bogu.
Kaj je milost? Milost je zastonjski dar Božje ljubezni: "Vsak dober dar in vsa- ko popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči" (Jak 1, 17). Prvi tak dar je življenje. Bog nas je poklical v življenje, vdihnil nam je neumrljivo dušo. Hotel je da človek oblikuje to življenje po nje- govi volji in postane tako njegov otrok, deležen njegove narave. Pa se je zgo- dilo drugače.Prva dva človeka sta pre- kršila Božjo prepoved, ker sta poslušala zapeljivo kačo-hudega duha. Premamila ju je njena obljuba prihodnosti, v kateri "bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hudo" (1 Mz 3, 5). Biti kakor Bog - v njiju je zmagal napuh, najusodnejše grešno nagnjenje in oče vseh pregreh. Človek je tedaj res spoznal dobro in hudo, pa ga je bolj privlačilo spoznanje hudega in lažje kakor dobro je delal zlo. Kaj se ni že kmalu zgodil strašen zločin: Kajn je ubil brata Abela. Takšen je člo- vek od tiste usodne odločitve v prada- vnini, takšen je prepogosto tudi danes. Biti kakor Bog, ne priznati nikogar nad seboj, delati ošabno po svoji volji in v svojo korist, vdajati se nagonom, služiti svoji sebičnosti.
Človek je v sebi razdvojen. Ve,kaj je do bro, ve, kaj je zlo, a težje mu je delati dobro. Sveti Pavel priznava: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo,ki ga nočem... Jaz, nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rim 7, 19-24). Ve, da je samo en izhod iz te razdvojenosti, pokazal ga je Kristus: »Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2, 8). Rešiti nas more priz- nanje, da je Bog tisti, ki nas je v svoji dobroti ustvaril,ki nas je po svojem Sinu odrešil, ki nam,če mu ponižno izpovemo svojo grešnost in nebogljenost, obilno podarja svojo milost. Našo dušo posve- čuje in ozdravlja, in ta dar se imenuje posvečujoča milost.
Eno samo človeško bitje je po posebni milosti v polnosti sprejelo Božjo voljo - Devica Marija. Na Božji klic,naj postane mati njegovega Sina, je odgovorila an- gelu: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1, 38). Nič ni pomišljala, čeprav je slutila, kaj pomeni ta privolitev. S svojo udeležbo pri Sinovem trpljenju in odrešenju je po stala Mati Cerkve, zavetnica in priproš- njica nas vseh. Njena ponižna posluš- nost Božji volji nas nagiba, da prosimo Boga, kakor nas uči uvodna pesem pri molitvi večernic:

Obvaruj nas prevzetnosti,
saj z njo začno se padci vsi.

Te besede nas opominjajo, da tudi kri- stjani lahko grešimo z napuhom, kadar se ponašamo pred seboj in pred drugimi z resničnimi ali namišljenimi krepostmi.
O Božji milosti je iz svoje izkušnje spre- obrnjenca znal veliko povedati sveti Avguštin. Govori o prehitevajoči milosti, ki voljo za dobro v človeku sproži, in o spremljajoči ali sodelujoči milosti,ki spro ženo voljo za dobro v človeku vzdržuje in podpira. Človek mora s to milostjo -katekizem jo imenuje dejanska milost - sodelovati, glavno delo opravlja Bog. Sveti Avguštin pojasnjuje takole: »Se- veda delamo tudi sami, vendar delamo le skupaj z Bogom, ki dela. Njegovo us- miljenje je namreč šlo pred nami, da bi bili ozdravljeni,kajti to usmiljenje gre še vedno za nami, da bi, ko smo bili enkrat ozdravljeni, bili oživljeni. Pred nami gre, da bi živeli bogoljubno, in za nami gre, da bi za vedno živeli z Bogom,kajti brez

njega ne moremo ničesar storiti.« Bog naklanja človeku najprej milost, da se spreobrne,potem pa,da v dobrem vztra ja, za kar je treba tudi iskreno moliti. Sv. Pavel, nekdanji preganjalec Cerkve, nato pa apostol narodov,se zaveda, da je to, kar je zdaj, iz njega naredil Bog: »Po Božji milosti pa sem to, kar sem«. (1 Kor 15, 10).
Biti v milosti pomeni biti združen z Bo- gom,biti deležen njegove narave, nositi ga v sebi. Sv.Pavel lepo pravi:"Živim,pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni". (Gal 2,20). Daniel Rops,pisec knjige Je- zus v svojem času,mu pritegne: "Čemur pravimo kristjani milost, ni nič manj kot življenje učlovečenega Boga v vsakem izmed nas."

Breda Cigoj Leben

Pri Lurški Mariji

Prvi Prijatelj v letu prihaja le malo pred godom Lurške Ma- tere Božje in svetovnim dne- vom bolnikov. Ni naključje,da tokratni pogovor omenja Lurško Marijo. EMANUELA TOMSIČ, Josipa Kodermaca n.8,34070 Sovodnje/Savogna d'Isonzo, Italija, je že velikokrat poromala v Lurd, lani pa sta se ob romanju spoznali in spoprijateljili z Anamarijo z Ustja pri Aj- dovščini.O tem romanju smo v Prijatelju pisali, Anamarija pa je predlagala, naj predstavimo Emanuelo ter njeno družino.
Z veseljem je Prijatelj tokrat prestopil državno mejo, kar sedaj sicer ni prav nič posebnega. Konec decembra, na dan nedolžnih otrok, smo bili na obisku v kraju, kjer se Vipava izliva v Sočo, s seboj pa smo iz Slovenije pripeljali zimo -sneg,pravo redkost za sončno Goriško Emanuela živi s staršema,mamo Renato in očetom Lojzetom-Luigijem,v lepo ure jeni hiši. Ima tudi dve sestri. Tako kot velika večina ljudi v vasi doma govorijo slovensko,zaradi vsakdanje službe-sedaj v državni knjižnici v Gorici - pa gladko govori tudi italijansko.

Emanuela, kot vem, niste bili prvič v Lurdu. Kdaj ste bili prvič?
Prvič sem bila v Lurdu,ko sem imela tri- najst let. Takrat smo šli sami s stricem in teto.Romanje ni bilo organizirano,za- to ga tudi nisem tako močno doživela, kot sem kasnejša ob romanjih bolnikov. Drugič sem bila v Lurdu pri osemnajstih letih. Takrat sem romala z monsinjorjem Močnikom,ki je vodil skupino.Ko pa sem končala šolo za vrtnarico, mi je sošolka rekla, da gre poleti v Lurd kot pomočni- ca ter me povabila zraven.Bila sem vsa navdušena,toda doma je nastala 'prava vojna'.Že ob rojstvu sem bila spastičen otrok. V otroštvu in kasneje v mladosti se je to pokazalo tudi v tem, da na pri- mer nisem mogla olupiti jabolka,vtakniti sukanca v iglo, nisem si mogla zavezati čevljev in podobno. Takšne malenkosti so mi povzročale velike težave. Tisti, ki so 'normalni',se tega sploh ne zavedajo Končno je mama privolila, a pod pogo- jem, da gre tudi ona z menoj, da bi mi pomagala.
V pogovor se vključi tudi mama:
Pomislila sem,kako bi Emanuela, recimo, nosila kovček, ko pa ji je bilo treba še v šolo nositi torbo. Tudi nisem poznala organizacije UNITALSI, ki organizira ro- manja.A Emanuele nismo mogli ustaviti. Predlagala sem ji, naj gre kot romarka, jaz pa zraven, da bi ji pomagala. A ona je trmasta vztrajala, ker ima močan 'karakter'. Res je veliko napredovala v življenju, da je za svojo diagnozo nare- dila že prave čudeže, prav po načelu: Hočem in naredim! In ker je nikakor ni- smo mogli ustaviti, smo šli k UNITALSI, tam pa je predsednik odločil,naj kar gre kot članica "Baschi verdi-Zelenih baretk" To so mladi pomočniki že od sedmih let dalje,pa tja do osemnajstega. Imajo vo ditelje dan in noč. In tako je šla v Lurd -sama. Ko je vlak odhajal s postaje, me je tako stisnilo pri srcu, da so mi prite- kle solze.
Kako pa se, Emanuela, spominjate tega prvega pravega romanja?
Pomagala sem v bolnišnici za romarje bolnike in pripravljala mize. Posebej se spominjam,kako me je nekdo na vozičku poklical, če mu lahko pridem pomagat. Ime mu je bilo Mimo."Mi lahko olupiš hru ško?" me je prosil.Jaz hruške še nikoli v življenju nisem olupila.Če bi bilo jabolko, še morda, hruško je pa zame še težje olupiti. Toda prijela sem nož in hruško ter jo poskušala olupiti. Uspelo mi je! Prvič v življenju. Zvečer pred votlino, ko sem se spomnila, kaj mi je uspelo, so mi kar solze pritekle. Ko sem prišla domov, sem to seveda povedala. Oče se je pošalil: »Ali si res morala iti prav v Lurd, v Francijo, da si spoznala, kaj zmoreš?« Od tistega leta naprej sem vsako leto šla v Lurd pomagat. Vedno, ko grem tja,se počutim,kot bi šla domov Sedaj, ko sem bila trikrat operirana na kolku, pa res hodim na romanje kot bol- nica. Prvi dve operaciji nista uspeli in me je zelo bolela noga. Tretja operacija je,hvala Bogu,potekala dobro. Zdaj ho- dim z berglami,večkrat tudi z eno samo
Pa ste bili še kje drugje na romanju?
Poleti sva bili z mamo na romanju v Rimu z jezuitom p.Mirkom Peliconom. Devet- intrideset romarjev nas je bilo. Bila sem na vozičku in spomnim se, kako mi je redar zaklical: "Vai avanti, vai avanti!". (Op.: Pojdi naprej!) Ko sva bili spredaj, je prišel neki kardinal in povedal, da bo čez nekaj minut prišel papež ter nas blagoslovil. In res se je to zgodilo. Še danes ne morem verjeti. Tudi v Medžu- gorju sem že bila večkrat.To je res du- hovna poglobitev. Romanja z bolniki so nekaj izrednega. Ko si tam, se ti niti ne zdi, da si bolan, ker hitro opaziš druge, ki so še veliko bolj bolni, kot si sam.
Leta 1989 sem bila tudi na Svetovnem srečanju mladih v Komposteli v Španiji. Bilo pa je zelo naporno. Dve noči smo preživeli v avtobusu. Tako daleč ne bi več šla.
Bi kaj rekla o domačem kraju Sovo- dnje? Imate slovenskega duhovnika?
Seveda, saj je čisto slovenski kraj. V okolici Gorice in Trsta pa tudi v videm- ski pokrajini je še dosti slovenskih vasi. Mnogo teh vasi ima kulturno društvo, pa tudi športna društva obstajajo. V Gorici imamo dom Lojzeta Bratuža, kjer so kulturne prireditve.To nas,Slovence, druži skupaj. V Sovodnjah je maša ve- dno v slovenščini. So se pa že priselili tudi Italijani in je nekaj mešanih družin, zato ob praznikih župnik nekaj besed spregovori tudi v italijanščini. Drugače je pa vse slovensko: vrtec, šola, obči- na, župnija. Osnovno šolo ter nižjo in višjo srednjo šolo imamo slovensko.
Oče doda:
Sovodnje so bile popolnoma slovenska vas do leta 1935.Zdaj se pa priseljujejo tudi Italijani. Večinoma so to mešani zakoni z italijanskim priimkom. Govorijo pa tudi slovensko, saj je ves 'ambient' domač -'šavrelijski'. Kraj je utrpel veliko škodo v prvi svetovni vojni. Vas je bila precej porušena.Tudi cerkev je bila pri- zadeta in v letih 1927-1928 obnovljena Drugače pa je naša vas blizu meje - nasproti Vrtojbe smo - in le kakšna dva kilometra zračne razdalje nas loči od Mirenskega Gradu.
Emanuela, omenili ste šolo. Morda bi povedali kakšen spomin nanjo? Ste bili morda v kakšnem zavodu?
Vseskozi sem bivala doma. Le takrat,ko smo popravljali hišo, so me za kratek čas dali v zavod.
Kako pa pri vas poteka šola. Imate tudi devetletko? In kakšne ocene dajejo?
Osnovna šola ima pet razredov. Potem sledijo tri leta enotne nižje srednje šole nato si sam izbereš nadaljnje šolanje, ki je sedaj obvezno do osemnajstega leta včasih pa je bila obvezna le nižja sred- nja šola.Petletna višja srednja šola ob- staja v obliki klasičnega, družboslovne- ga ali znanstveno-tehnološkega liceja, trgovske šole itd. Ocene so pri nas od ena do deset. Šest je že pozitivno, kar je manj, pa je nezadostno.
Mama doda:
Glede šole je Emanuela vedno imela sre čo.Ko je začela 'hoditi v šolo',še ni mo- gla hoditi in sem jo morala voziti. Toda vedno je dobila učiteljico ali učitelja, ki jo je lepo sprejel.To moram res pohvali- ti. Ko je bila še majhna,je bila štirinajst dni v zavodu na Stari gori.Nosila sem jo na razgibavanje. Zdravnik mi je sveto- val, naj jo pustim tam, vendar je tako jokala,da mi srce tega ni dalo. Drugače je pa zmeraj imela 'grozno voljo' za te- lovadbo.
Emanuela:
V nižji srednji šoli smo imeli tudi tehnič- ni pouk. Profesorica je naročila, naj pri- hodnjo uro prinesemo igle za pletenje in kakšno volno.Ko sem prišla domov, sem prosila mamo, naj mi to pripravi. »Oh,« je rekla mama, »otrok moj! Kako boš ti pletla, ko ne moreš.« Sedaj pa vam povem, da ne pletem več, to pa samo zato, ker sem napletla toliko, da imamo vsega preveč.
Mama:
Moževa mama je po Emanuelinem rojs- tvu večkrat rekla: »Vse življenje bosta nesrečna, ker imata takšnega otroka. Vsaj brati jo naučita,da si bo lahko kraj šala čas, ker bo gotovo na vozičku!« Emanuela pa se je želela vsega lotiti. Če bi mama zdaj lahko videla,kaj je 'na- stalo iz nje', ne bi mogla verjeti.
Emanuela*:
Kot spastičen otrok sem imela posebne čevlje. Noge so bile prizadete, ampak v glavi je bilo prav tako kot pri drugih mla dih. Pri osemnajstih sem tudi jaz hotela imeti visoke pete tako kot druga dekle- ta. Ampak sem si samo pokvarila hojo, čeprav sem imela v primeri z drugimi či- sto nizke pete, le malo povišane. Zato sedaj pravim,kako so lahko ženske tako neumne, da nosijo visoke pete.
Mama*:
Še tisto o avtu moram povedati. Ema- nuela si je zelo želela narediti vozniški izpit. Končno smo le privolili in rekli: "Gremo pogledat. Kakor bodo odločili,pa bo." Zaradi težav z refleksom ni dobila zdravniškega dovoljenja. In 'problem' je bil rešen. Sploh ni več vprašala. Veste, če mama reče, to ne velja. Če pa reče kdo drug, mora sprejeti.
Kakšno stvar pa staršem vendarle verjamete, kajne?*
(smeh). Po osemnajstem letu tudi star- šem verjamem, a vseeno rada sama preverim.
Prej ste omenili šolo za vrtnarico? Kako je s tem?
Da si učiteljica v vrtcu. Po nižji srednji šoli greš lahko delat ali pa naprej v šo- lo. Vedela sem,da službe ne bom dobila Če bi ostala doma, bi izgubila vse prija- telje.Poizkusila sem na učiteljišču. Spo- mnim se, da sem nekoč v latinščini do- bila dvojko.Počutila sem se tako grozno da bi se najraje pogreznila v tla.
Mama*:
Tako jo je prizadela tista dvojka, da je padla v depresijo. Nekaj časa je bila tudi v bolnišnici, ker je vsak dan popila preveč tekočine. Sumili so na diabetes, vendar se je izkazalo, da ni šlo za to. Potem sva šli v Staro goro k dr. Velič- kovi. Ta je rekla: "Koliko stvari lahko v življenju delaš... Saj šola ni vse!" Njene besede so jo tako spodbudile, da je za- čela vse drugače gledati. Mi smo lahko doma govorili,kar smo hoteli,pa ni poma galo, tisto,kar je rekla zdravnica, pa je.
Emanuela:
Želela sem iti v šolo. Ker nisem šla več na učiteljišče, sem naslednjo leto šla v šolo za vrtnarico.Tam ni bilo latinščine. Določenih stvari se mi ni bilo treba več učiti,ker sem jih imela že na učiteljišču: slovenščino, italijanščino... Tako sem le dobila diplomo, da bi lahko šla v službo. V Novi Gorici sem delala tudi katehet- sko šolo. Vendar bi za tako delo potre- bovala avto, ker je treba učiti na več šolah.
In kje ste sedaj v službi?
V Italiji obstaja zakon, da morajo dolo- čene institucije zaposlovati invalide, na primer knjižnice. Tako delam v državni knjižnici v Gorici.
Kakšno delo pa opravljate? Imate tudi opravka z ljudmi?
V tem smislu,da sem v sobi,kjer se štu- dentje učijo. Ta knjižnica je zelo velika in ima tudi prostor za učenje.Tam si la- hko tudi sposodijo knjige. Na razpolago imamo enciklopedije in slovarje,ki pa jih smejo pogledati samo tam.Moje delo je nadzor, da ne vzamejo knjig domov, da zmeraj podpišejo, ko pridejo v sobo in da knjige vrnejo. Delo je kar zanimivo. Odkar sem tam, sem prebrala več knjig, kot prej v vsem svojem življenju.V pro- storu mora vladati tišina. Pomislite, štiri ure moram biti tiho! Vendar je lepo.
Ali tudi kaj svetujete študentom, kje se kaj najde? *
Povem, če vem.
Ali gre samo za knjige ali je že tudi kaj na računalnikih?*
V knjižnici imamo računalnik, vendar samo za iskanje knjig. Vsebina knjig pa še ni na računalnikih.
In kako hodite v službo?*
Oče ali pa mama me pelje.
Kakšen pa imate delovni čas? *
Sedaj od 8.30 do 12.30. Delam po štiri ure, ker me plačuje posebna organiza- cija za pomoč invalidom (CISI). Ko pa bom v službi tudi uradno in me bo plače vala država, bom morala delati po šest ur, en teden dopoldne, drug teden po- poldne.
Kaj pa če tisti, ki študirajo, tudi kaj klepetajo? *
Ne klepetajo,ker študirajo.Tudi če imajo telefon, gredo ven in ni težav. To so že študentje, ki hodijo na univerzo. Ta knjižnica ima tudi sobo, kjer imamo sa- mo časopise. Veliko jih je. Lahko se tu ustavijo in berejo.
Mogoče se spomnite še na kakšno doživetje ob svojem delu? Govorite gotovo italijansko ali kdaj tudi slo- vensko?
Italijansko govorim gladko. Včasih pride kakšen,ki govori slovensko.In potem mu prevedem,če ne razume. Zelo mi je žal, če med sodelavci pride kdaj do prepira, ampak povsod se najde kdo, ki se želi prepirati. Če se ne razumeš s svojimi sodelavci,kako boš delal? Potem pa pra vimo -zakaj so vojne na svetu,ko se pa niti deset ljudi ne spoštuje in ne razu- me... Slabih izkušenj v glavnem nimam. Ni mi bilo prav, če je kdo opravil kakšno delo namesto mene, ker sem invalidka. Morda je mislil, da mi s tem pomaga, a ni tako. Neko obdobje v življenju je bilo res težko.
Kaj pa je bilo, če smem vprašati? Ali je bilo to povezano z delom, s pok- licem, s sprejemanjem sebe, ali so bili kakšni zapleti z drugimi?
Verjemite mi, da bi raje prestala še štiri operacije in vse druge stvari, ki sem jih morala v življenju, kot pa eno minuto tako hude duševne stiske, kot sem jo dala skoz. Kako je bilo, sem opisala v pismu duhovniku, ki sem ga poznala. Koliko časa pa je trajalo to hudo stanje?
Dve leti in pol.Ni prijetno govoriti o tak- šni stiski. Povem le zato,ker bo mogoče komu pomagalo.
Mama:
Takrat je bilo res hudo. Ne samo tisti,ki je v stiski, ampak tudi vsi, ki so poleg, trpijo. Živeti v strahu,ko ne veš, kaj se bo zgodilo, je zelo težko.
Kaj vam je pomagalo, da ste se re- šili iz te stiske?
Menjala sem zdravila,moram pa tudi re- či,da sem bila tri dni pred ozdravljenjem na srečanju s p. Tardiffom v Ljubljani na stadionu. Potegnila sem ga za rokav in mi je položil roko na glavo. Ne morem reči, kaj mi je pomagalo, zdravila ali on, vem le, da sem bila najbolj srečen člo- vek na svetu,ko mi je odleglo. To se mi je zgodilo 11. septembra, in to je zame srečen dan.Naslednje mesece smo se na ta dan vedno dobile s tetami in mamo.
Glede na to,da ste bili v Lurdu, skle- pam, da ste verni. Zanima me, kako greste k maši in kako jo doživljate.
Dokler nisem bila tako slabotna v nogah sem bila vsak dan pri maši. Tudi stregla sem in mežnarila. Včasih tudi za pogreb Tudi berem pri maši. Preden sem šla na duhovne vaje, sem mislila, da je moje duhovno življenje v tem,da molim in ho dim v cerkev. Takrat pa sem spoznala, da sem ves dan v odnosu z Bogom. On mi ne bo zameril, če tega in onega ne zmorem, ne bo pa mi oprostil, če poza- bim na dobro besedo in svojega bližnje- ga. Sveto pismo pravi: po vaših delih vas bodo spoznali.
Morda veste, kaj pomeni vaše ime - Emanuela?*
Vem-Bog je z nami.In tega se zavedam
Prijatelj bo izšel v začetku februarja mi pa se pogovarjamo tik pred novim letom. Kakšne želje imate?
Ko sem bila še majhna, sem rekla: Moj cilj življenja je prehoditi ves svet -poto vati. Sedaj gledam drugače. Najlepše v življenju je dober pogovor. Lepota je v majhnih stvareh,ne v velikih. Tudi če bi mi bilo dano iti v Ameriko,ne bi bila tako vesela, kot če se lahko pogovarjam s prijatelji doma. Za novo leto nisem na- redila nobenih načrtov. Mislim,da je do- bro, ker ne poznamo svoje prihodnosti. Kako bo Bog odločil ...
Pa se česa bojite v novem letu?*
Ne, sedaj ne. Ko sem imela devet let, se spomnim,da je umrla mama moje pri- jateljice, in to za rakom. Bila sem zelo prizadeta in sem vedno molila, da bi ne umrla za rakom.
Ali tu dobite radio Ognjišče? Ga kaj poslušate in morda poznate oddajo 'Vstani in hodi'?
Redno vsak večer ga poslušam. Oddajo poslušam že nekaj let, prav tako 'Luč v temi'.
Kaj pa svetovni dan bolnikov -veste zanj?
Poznam,to je na god lurške Matere Bo- žje.Mi od društva UNITALSI imamo tak- rat skupno srečanje in mašo. Vsi,ki smo tam sodelavci, se dobimo prav enajste- ga februarja zvečer in imamo procesijo z lučkami. Na nedeljo po godu pa ima škof za vso goriško škofijo mašo za vse ki smo združeni v UNITALSI in mašuje za vse bolnike.
Ste morda tudi v kakšnem posebnem invalidskem društvu?*
Bila sem, a sem morala izbirati: Ali UNI- TALSI ali to društvo.Za vse ni bilo časa ker so velikokrat prireditve hkrati. Iz- brala sem UNITALSI.
Bi še kakšno stvar radi povedali?
Ko sem bila še majhna,so me pomilova- li: "Uboga, nič ne more, uboga..." Tisto me je zelo prizadelo. Sem človek tako kot vsi drugi. Nobenemu bolniku ali in- validu nikoli ne rečem, da je 'ubogi'. Ker je oseba! Tudi z bolnikom je treba spre govoriti tako kot z mamo ali kot govori- mo z drugimi ljudmi.Še nekaj bi poveda- la. Lahko ima kdo v življenju velik križ,a ga bolje nosi kot kdo drug, ki ima majh- nega, a ga tako težko prenaša.
Pogovor smo začeli z mislijo na Lurd in Marijo. Se spomnite vsak dan na- njo?
Seveda, Marija je naša Mati. Če ne bi bilo Marije, bi ne bilo niti Jezusa. Presu- nilo me je, ko je bilo nekoč v Međugorju rečeno, da je Marija rekla: »Jaz sem samo tista, ki posredujem naprej vaše prošnje. Tisti, ki izpolni vaše prošnje, je Bog, je Jezus.«
Anamarija*:
Še tisto povej, Emanuela, kako si se v Lurdu lepo oblekla in si rekla: »Saj je za Marijo!«
Tudi ko greš v cerkev,nisi oblečen tako kot takrat,ko greš kopat na vrt, ampak čim lepše. Za Marijo pa najlepše!
Mama*:
Zgodi se, da ima Emanuela tako globo- ke misli, a se jih niti ne zaveda. Takrat sem prepričana, da v njej deluje Sveti Duh. Pride iz dna duše, iz njenega srca. Tudi pokojni goriški škof Bommarco je rekel, ko je bil včasih z njo, kako mu je za kakšne stvari odprla oči. Ko gremo kdaj na kakšna predavanja in ko na kon cu rečejo,če ima kdo kakšno vprašanje, ona zmeraj prva vstane in vpraša.
Kaj pa?*
Kar je povezano z vsebino predavanja.

»Lurška Marija nas je povezala, zaradi nje smo se spoznali,« smo sklenili naš pogovor. Ali ni to nekaj čudovitega? Hvala, Emanuela, hvala vsi Tomsičevi, za ta pogovor!

Nihče nima časa zame

Učitelj je dal učencem spis z naslovom: »Kateri predmet v hiši bi bil najrajši in zakaj?« Eden najbolj bistrih učencev v razredu je napisal takole: "Najrajši bi bil televizor. Če bi bil televizor,bi me starši bolj pogosto gledali in bi bolj skrbeli za- me. Veliko bolj pozorno bi me poslušali. Ko bi jaz spregovoril, bi rekli drugim, naj umolknejo."

V zadnjih decembrskih dnevih sem spo- znavala, kako bolita duhovno trpljenje in osamljenost. Starejša žena mi je re- kla: "Ni najhujše to,da sem bolna. Naj- hujše je,da me tudi za božične praznike ni obiskal sin, ki ga tako zelo pogrešam. O, kako rada bi videla svoje tri vnuke! Ko so bili majhni,sem jih pazila,sedaj pa pravijo, da nimajo časa zame." Osam- ljenosti se ne da zdraviti s pomirjevali, zdravi jo lahko le človeška bližina. Čim bliže ti je človek,tem več je lahko bole- čin v odnosu, če si ne naklonimo dovolj časa in pozornosti.
Ali si bomo letos znali vzeti dovolj časa za družino, ostarele starše in Boga? Evangelist Janez pravi: "Otroci,ne ljubi- mo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici (1Jn 3,18)." Vzeti si čas za bližnjega je znamenje naše lju- bezni do njega.
Ostareli oče je imel pet otrok.Ko je zbo lel, je bila vedno znova težava, kdo ga bo peljal k zdravniku in kdo mu bo pri- nesel zdravila iz lekarne. Dokler je še zmogel, je prihajal v ambulanto z avto- busom,do katerega je moral še petnajst minut pešačiti. Nikogar ni bilo, ki bi si vzel eno uro časa zanj.
Velikokrat mi bolniki v ambulanti rečejo: »Nimam časa biti bolan. V enem dnevu moram biti zdrav. Ali bi mi lahko predpi- sali antibiotik, najraje bi tistega, ki se jemlje le enkrat dnevno in so tri tablete v škatlici. Veste, naslednji teden gremo na smučanje in moram biti popolnoma zdrav.« Seveda takemu bolniku ne na- pišem antibiotika. Nekateri to razumejo, drugi so kljub obširni razlagi, da je to v njihovo dobro, jezni name.
Za vsakega bolnika imam na voljo prib- ližno šest minut časa.Če ga enemu na- menim več, ker presodim, da ga potre- buje, ga bolniki v čakalnici pospremijo z grdimi pogledi, češ, le kaj je delal toliko časa pri meni.
Vsak dan znova se dogaja, da bolniki pred vstopom v ambulanto ne izklopijo mobilnega telefona. Ko ta zazvoni, se mirno pogovarjajo s klicateljem kar pred menoj. To, da izklopimo mobilni telefon že pred vstopom v ambulanto,je zname nje vljudnosti, ne le do zdravstvenega osebja, ampak tudi do vseh čakajočih v čakalnici.
Obisk pri zdravniku bo gotovo boljši, če se nanj že doma pripravimo. Na listek si napišimo, katera je naša glavna težava in katera zdravila potrebujemo, če jih stalno jemljemo. Ne pozabimo s seboj prinesti vseh izvidov. Če smo akutno bolni, si že doma izmerimo telesno tem- peraturo. Poskrbimo tudi za osebno hi- gieno. Če si želimo,da bi nam zdravnik namenil več časa, mu to povejmo in se za obisk vnaprej dogovorimo.
Ne zdravijo samo zdravila, zdravijo tudi poslušanje,dotik in iskrena beseda. Ta- ko kot Jezusovo srce ni moglo mimo člo veškega trpljenja, ne da bi pomagalo in sočustvovalo, tako naj tudi naše srce ne prezre stisk bližnjega.
Dopustimo Jezusu,da ljubi po nas! Inva- lidka mi je za božično voščilo napisala: »Ljubezen najbolj raste, kadar ljubi.« Naj letos čim manj pogosto izrečemo stavek: »Nimam časa zate.«

Janja Ahčin

Oče Henrik in Bratstvo

VIII. poglavje:
Očetova duhovnost

"Prijel me je za roko in me popeljal na svoja pota!"
Tisti, ki ga je Gospod prijel za roko, je imel veliko naravnih sposobnosti, ki jih je milost napravila izredno rodovitne. Ali je med te treba prišteti tudi njegovo bolezen v mladosti? "Bil sem šestnajst let star in v začetku bolezni sem bral 'Povest duše' Terezije Deteta Jezusa". Bolezen naj bi bila dolga in je za vse življenje zaznamovala očeta Françoisa. Zanj je to bila šola duhovnega življenja Študij teologije je moral neprestano pre kinjati, a si je zaradi prisiljenih bolniških "dopustov" vse,kar je slišal med preda- vanji s premišljevanjem dodobra prisvo- jil.S preprosto in jasno besedo je v živ- ljenju kazal,da teologije ni samo dobro poznal,ampak je tudi dobro vedel, kako mora svoje znanje posredovati drugim. Treba je reči, da se je te svoje »nada- rjenosti« zavedal.Ko je v "dneh duhov- nosti" eden izmed duhovnikov zelo zap- leteno pripovedoval svoja spoznanja in ga poslušalstvo ni moglo razumeti, mu je oče Cazenave to omenil. Odgovor: "Ne vznemirjaj se. Zadevo bom spravil v svoj 'mlinček' in težave bodo izginile."
Neka posebna značajska poteza, ki so jo prijatelji iz drugih pokrajin radi pou- darjali, je prihajala iz njegovega rojstne ga kraja. Doma je bil v provinci Meuse. Tudi v govorjenju mu je ostalo nekaj domačega naglasa. Beseda mu je tekla počasi,tako kot korak. Pogosto je moral govoriti, a vendar ni bil "zgovoren" člo- vek,še manj "klepetav." Ker je bil s po- deželja, so bili tako njegov pogled kot izrazi,ki jih je uporabljal, stvarni. Govori so bili prepleteni s slikovitimi podobami. Za bolnike in invalide,ki se počasi giblje- jo in pred desetletji niso kaj dosti hodili v šole,je bilo tako počasno in preprosto govorjenje najbolj primerno in najbolje sprejeto.
Pri vsej preprostosti ni manjkalo kančka hudomušnosti. Nekatere stvari je znal povedati, kot če bi bil komedijant, pri čemer so spremembe na obrazu le po- trjevale, kar je hotela povedati beseda. Vse to je vplivalo,da so njegove govore težko pričakovali. Še posebej se je iz- kazal ob večerih, ko je bilo nekaj časa namenjenega razvedrilu. Vsi so radi priznali,da iz njegovih ust ni nikoli prišla žaljiva beseda.
Skoraj nemogoče je razlikovati med na- ravnimi in nadnaravnimi darovi pri člove ku,iz katerega je izžarevala duhovnost. O njegovi duhovnosti želimo nekaj več povedati, čeprav vemo,da ne bo lahko. Kako naj razložimo posamezne poteze duhovnosti pri človeku, za katerega bi lahko rekli,da je bil izklesan iz ene same skale? Kako ločiti posamezne poteze, ki so bile tako strnjene? Pomagali si bomo s tem,da je svoje darove znal zelo raz- lično uporabljati.
Središče njegovega duhovnega življe- nja je bila Presveta Trojica. Zanj je bila ta resnica načelo življenja in odnosov ter ne nedosegljiva skrivnost. Naj nam spregovori: Boga z vso ljubeznijo kliče- mo OČE. Navadno ne gremo dosti dlje. Kristus je gledanje na Boga kot Očeta samo potrdil.Potrdil je nekaj,kar je člo- veštvo vedelo že pred njegovim priho- dom. Tukaj nas zanima nekaj drugega.

Jezus nas pouči, da je edini Božji Sin. Bog Oče da vse svoje bitje Sinu, a s tem nič ne izgubi. Ko gleda na svojega ljubljenega Sina, ga objame s popolnim žarom neskon- čne Ljubezni. Sin,ki gleda Očeta,mu odgo- varja enako,tudi njegova ljubezen je nesko nčna. Iz te medsebojne ljubezni se rojeva Oseba, ki je enake narave, je neskončna Ljubezen,ki jo Razodetje imenuje Sveti Duh Glejte, to je naše jecljanje o Sv. Trojici, enem Bogu v treh osebah.
Jezus nam je povedal, da se to čudovito bogastvo,ki je med njim in Očetom, razde- ljuje tudi nam. Če pravimo, da smo Božji otroci,to ni le lepo govorjenje o Bogu,s ka- terim bi Boga častili,ampak je RESNIČNOST
Jezus je "PRVOROJENI MED MNOŽICO BRA- TOV". Mi smo včlenjeni v njegovo telo. Sv. Duh nas priganja,da se mi,Božji otroci obra čamo k Bogu kot Očetu.Kličemo ga "Abba, Oče". Kot je imel to pravico Jezus, jo ima- mo tudi mi.
Oče more tudi v nas obuditi nekaj podob- nega, kar se dogaja med njim in Sinom. "Drobnjakarski" teologi bodo morda opore- kali eno ali drugo besedo,ki sem jo uporabil
Bolniki so govorjenje očeta Françoisa razu meli in živeli. Ustanovitelj Bratstva je zelo cenil pogled na Presveto Trojico pri sv.Te- reziji Deteta Jezusa.Odkritje Božje Ljubezni ga je "očaralo" in s sv.Terezijo je stopil na pot duhovnega otroštva.Zato je do visoke starosti ohranil neko otroškost, ki je eden čudovitih Božjih darov. Kot otrok se je ču- dil,da se je KBBI tako razširilo po vsem sve tu. Nič ni mislil na to, da je bil glavni Božji sodelavec. "Ali verjameš," je pisal eni svo- jih duhovnih hčera, "da kaj takega nisem nikoli pričakoval." Njegovo čudenje je bilo evangeljsko.
Vse to je bil najprej sad njegove ponižnosti in premišljevanja Terezijinih naukov."Varuj- mo se slehernega razkazovanja," je pisal. "Veselimo se svoje majhnosti. Nikdar se nad uspehi ne naslajajmo! Tako bomo res 'ubogi v duhu' in Jezus nas bo prišel iskat. Naj bi se čutili še tako daleč od njega, nas bo spremenil v plamene ljubezni... Tako življenje ljubezni doživlja trenutke slabosti; nazaj gremo, nezvestobi se prepuščamo. Ker se pa ljubezen zna z vsem okoristiti, hitro uniči vse, kar bi Jezusu ne bilo všeč in v srce se vrne ponižen in globok mir."

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Nedelja veselja

Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služa- bnica sem, zgôdi se mi po Tvoji Besedi!«

Adventno srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov v župniji Podutik se je zgodilo 11.decembra 2005,na tretjo adven tno nedeljo – na nedeljo veselja. Pridružili so se tudi domači bolniki in invalidi. V novi župnijski dvorani nas je pozdravil domači župnik,g.Branko Zadnik. Pozdrav je zazna- movalo ganljivo vabilo, s katerim njegova župnija Bratstvu ponuja gostoljubje tudi v prihodnje. Hvala mu za čudoviti Božji dar, ki nam ga je po njem ponudil Gospod!
Srečanje je organizirala voditeljica Bratstva Ljubica Zakovšek, ki je tudi vodila pogovor z glavnim gostom srečanja,igralcem Pavle- tom Ravnohribom. Prijetno nam je predsta vil delček samega sebe, svojega dela in ži- vljenjskih izkustev.Iz njegovega pričevanja smo zaznali veliko dobrodušnost in odprtost za druge, predvsem pa veliko odgovornost v življenju delati dobro. Božja previdnost nam ga je na to adventno nedeljo ponudila kot Božji dar in blagor tistemu,ki ga je spre jel odprtega srca. V naših srcih je namreč s pomočjo glasbene skupine Judite Kavčnik prižigal drobne lučke veselja.Čutili smo Bo- žjo navzočnost in se je radovali.
Posebno presenečenje pa se je bolnikom, invalidom in njihovim spremljevalcem zgo- dilo, ko se je pred nami naenkrat skupaj s svojimi angeli znašel sam sveti Miklavž. Znova je dokazal svojo dobroto in vse ob- daril s prisrčnimi darilci,katerih preprostost ni obvezovala, prisrčnost pa naravnost na vdihovala. Drobna škatlica pozornosti, za- vita v zelen ovojni papir,na njem je sedela mala ovčka, ob njem pa njeno sporočilo: "Gospod je moj pastir,nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje svoja ležišča..."
Prijazne gospodinje,ki so se odzvale na po vabilo, da bi nekaj spekle za to priložnost, so nas na koncu srečanja obdarile s prigri- zkom, pecivom, kavo in čajem. Tako smo lahko sproščeno poklepetali s starimi pri- jatelji ali pa sklepali nova prijateljstva, ki nam jih je na pot poslala Božja previdnost. Tudi meni je poslala Toneta Planinška, ki me je spodbudil, naj za našega Prijatelja zapišem nekaj misli o srečanju.
Hvala vsem,ki ste tako ali drugače sodelo- vali pri tem lepem dogodku,saj je bil drago ceni dar veselja vsem: tistim, ki so podar- jali, in tistim, ki smo prejemali! Jezus se je rodil kot človek, da bi mi postali bolj Božji. Tako kot Mariji naj bo Jezus tudi nam ved- no pot, resnica in življenje.

Mojca Kastelic

Več stičnih točk

»V vsem se zahvaljujte, kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

Na srečanje Bratstva sta me povabili Lju- bica in Tina,saj sem se pred dobrim mese- cem oglasila pri njiju doma. Odnos med Ljubico in Tino je v množici odnosov, ki jih srečujem na življenjski poti, zagotovo po- seben v tem,da je vzajemnost zaznavanja potreb in sprejemanja pomoči izredna. Na tovrstnem srečanju sem bila prvič,prihajala sem s posebnim pričakovanjem. Kmalu mi je bilo veliko »stvari«, predvsem pa oseb, poznanih, tako da sem se začela počutiti kot doma.
V vsebinskem delu srečanja je igralec Pav- le Ravnohrib odgovarjal na Ljubičina vpra- šanja. Povedal je, da je preživel lepo in brezskrbno otroštvo. Poudaril je,da so do- ma živeli življenje, ki je bilo močno prežeto z vero v Boga in da v sebi nosi močno iz- kušnjo lastne družine ter odnosov v njej. Že od ranih let so mu govorili, da je tisto, kar pove,nekaj posebnega,on pa da je sta lno imel tremo. Življenje v družini je vedno povezano tudi s preizkušnjami, kar je za igralca pomembna in nepogrešljiva izkušnja saj v osebe,ki jih igra, vedno vnaša lastne izkušnje bolečine, trpljenja...
Posebno obdobje zanj so bila gimnazijska leta,v katerih mu je profesorica slovenšči- ne s svojo držo in pristopom do jezika ter pisane besede privzgojila pristno ljubezen do literature.Po zgledu najboljšega prijate- lja se je preizkusil tudi v pasarstvu in po- stopno odkril, da je njegova pot drugje, z omenjenim pasarjem pa sta še vedno dob- ra prijatelja.Preizkus v pasarstvu je potre- boval za to, da je osebno dozorel.
Med pogovorom je zrecitiral tudi Prešerno- vo Zdravljico, našo narodno himno. Govoril je preprosto, sproščeno in z žarom v očeh Bilo je čutiti, kako so besede del njegove identitete. Igralca Ravnohriba se spomi- njamo iz televizijske nadaljevanke na Tele- viziji Slovenija o dr. Francetu Prešernu, v kateri je igral glavno vlogo. Povedal je, da igralec vedno išče stične točke z "junakom" Igralsko posebej zahtevne so bile npr.šte- vilne smrti najožjih in prijateljev. Prešerna je še eno leto po tem, ko so končali sne- manje, nosil s seboj.
Rad ima ruskega genija pisane besede,pisa telja F.M.Dostojevskega, posebej še njegov roman Bratje Karamazovi,saj so glavne ose be vsak po svoje iskalci Boga - Bogoiskalci Rad ima samoto, ker je zanj zelo plodna.
Srečanje je Ljubica končala z besedami, katere so še dolgo po srečanju ostajale v mojem srcu: prosila je za mir, zdravje in vrnitev domov, ki naj bo brez nesreč.
Česa me je naučila današnja izkušnja? – Ob poslušanju igralca se mi je odstrlo več stičnih točk v najinih življenjskih zgodbah, čeprav sama nisem igralka. Invalidi in bolni me učite posebne potrpežljivosti na dolgi rok in drže "pustiti si pomagati, sprejemati" vaši spremljevalci pa prav tako potrpežlji- vosti, razpoložljivosti, nesebične pomoči in zastonjskega spremljanja. Bogu in vsem na vzočim sem hvaležna za prijetno in izkust- veno ter vsebinsko bogato adventno po- poldne.

Urška Baloh

Božično srečanje v Jaršah

V kamniško-domžalski skupini KBBI smo pra znovali božič s posebnim srečanjem, ki je bilo na Štefanovo, 26. decembra 2005, v Jaršah pri Domžalah. Praznično srečanje sta voditeljici skupine Kati Miklič in Marija Vraničar pripravili še bolj skrbno kot običaj no. Njegovo božično utripanje so zazna- movale luč in besede. Luč privlači poglede, molitev očisti pogled.
Začelo se je z mašo,ki jo je daroval duhov- ni pomočnik Bratstva.V pridigi je orisal živ- ljenjsko pot sv.Štefana. Koliko vere in dia- konske dobrote, nato pa trpljenja in preiz- kušenj je bilo v njegovem življenju,pa ven- dar je zdržal v zaupanju v Božjo pomoč, v darovanju Bogu in ljudem.Njegova duhovna veličina še danes kliče k posnemanju, kljub veliki oddaljenosti časa,v katerem je živel.
Po maši se je s kratkim koncertom božičnih pesmi predstavil cerkveni otroški zbor iz Jarš in s preprosto prisrčnostjo navdušil po slušalce. Člani Bratstva so v župniji vedno dobrodošli, je v svojem voščilu med drugim dejal predsednik Krajevne skupnosti Jarše, Tone Košenina. Temu pozdravu se je pri- družil tudi domači župnik Janez Kvaternik, ki nam gostoljubno odpira vrata jarškega župnišča že več let.
V zahvali je Kati poudarila hvaležnost za milosti, ki nam jih Bog naklanja tudi po du- hovnikih, ko nam oznanjajo njegove evan- geljske besede in po vseh dobrih ljudeh, ki so sodelovali pri pripravi tega srečanja.Sle dil je srečolov,ki pa ni imel le razvedrilnega namena.V vabilu na srečanje je namreč pi- salo: razmisli in se spomni zanimivega do- živetja v Bratstvu,da ga poveš,ko prejmeš izžrebano darilce.Takšno medsebojno spo- znavanje je bilo sproščeno in marsikatera pripoved je bila začinjena s humorjem, da je bilo razpoloženje kar prešerno.
Lepo druženje se je končalo z molitvijo ob prižganih svečkah.

Darinka Slanovec

Silvestrovanje v Podutiku

Na drugi sveti večer se nas je okoli dvajset članov KBBI,drugih bolnikov in invalidov ter sodelavcev zbralo v novih prostorih cerkve Svetega Rešnjega Telesa v Podutiku v Lju- bljani.
Zbrali smo se ob jaslicah, kjer smo skupaj zmolili veseli del rožnega venca.Nato je sle dilo veselo druženje ob prigrizku.Med jedjo smo seveda tudi prijetno klepetali. Da pa ne bi ostalo samo pri tem, smo imeli nato spoznavni večer. Vsakdo se je predstavil in povedal, katero pesem si želi ter kateri dogodek je bil zanj najlepši v letu 2005. Če smo le znali, smo pesem ob spremljavi kitare seveda tudi zapeli. Dogodki, ki smo jih omenjali, so bili zelo pestri: od zahval, zaobljub v tretjem redu, obiska nadškofa, do helikoptrskega poleta na Kredarico in še marsičesa.
Ta spoznavni večer je vse prehitro minil in že je bil čas za sveto mašo,ki jo je daroval urednik Prijatelja. Pričeli smo jo nekaj pred polnočjo, tako da smo v novo leto stopili res najlepše - s sveto daritvijo.
Srečanje smo nadaljevali s pogovorom in z žrebanjem za darilca.Vsak je po eno prine- sel s seboj. Tako je bilo možno tudi to, da izžrebaš kar svoje darilce.A to se ni zgodi- lo. Po žrebanju smo še nekaj časa klepe- tali, dokler nismo postali kar utrujeni in šli domov, hvaležni Poloni, Nacetu in drugim, ki so nam pripravili tako lep prehod v novo leto.
Lepo bi bilo,če bi se tak večer še kdaj po- novil.

Ema Omovšek in Andreja Golob

V novo leto z invalidi

Bogu smo se želeli še zadnjič v letu 2005 zahvaliti za vse, kar je za nas storil, in ga hkrati prositi,da bomo znali prijetno,korist- no in v veri preživeti novo leto 2006. Zato smo ga pričakali z molitvijo, petjem in ob- hajanjem bogoslužja, ni pa manjkalo vese- lega pogovora in presenečenj.
Vsi radi podarjamo lepe trenutke bližnjim, zato smo si med druženjem podarjali prija- zne in spodbudne besede, nasmehe in tudi darilca. Zame je bilo najlepše darilo že to, da sem lahko z invalidi preživela tako lep prehod iz starega v novo leto.Po tem sre- čanju sem se odločila, da bom, če bo le kakšna priložnost, zelo rada prišla še na kakšno srečanje.
Mislim,da nikomur ni bilo žal,da je ta večer preživel v naši družbi.Tudi meni je bilo zelo lepo,čeprav sem bila prvič na takšnem sre čanju z invalidi. Res mi ni žal,da sem šla in upam, da se naslednje leto spet srečamo.

Doroteja Plestenjak, sodelavka

LJUBLJANA:

DRUGI KRAJI:

Srečanje bolnišničnih duhovnikov

V torek, 17.januarja 2006,je bilo v prosto- rih bolniške župnije v Ljubljani 18. srečanje bolnišničnih duhovnikov. Zbrane duhovnike sta poleg bolniškega župnika Mira Šlibarja posebej nagovorila mag. p. Branko Cestnik CMF in p. Marko Novak OFM, tema njunih nagovorov pa je bila 'Oddaljeni v zdravstvu'
'Oddaljeni' so tisti ljudje,ki so bili krščeni in so torej kristjani, a se ne drže petih cerk- venih zapovedi. Svojo vero živijo drugače, v glavnem po svoje ali le zelo poredko. Pri mnogih kristjanih po birmi prihaja do trajne drže oddaljenosti, ker jih posrka sodobni svet in se temu ne zmorejo upreti. Takšnih oddaljenih kristjanov je največ.Pri nekate- rih gre za zavestno osebno odločitev, ker pridejo v krizo vere ali pa jih preveč težijo njihovi grehi in se zato izogibajo vsega,kar jih spominja nanje. Tretja vrsta oddaljenih kristjanov so tisti,za katere je kriva Cerkev sama s svojimi napakami, kot so gospodo- valnost, premalo posluha med osebno stis- ko vernikov itd.
Lastna bolezen, bolezen svojcev ali smrt v družini so obdobja, ko se oddaljeni zopet približajo Cerkvi. To je čas,ko z vso močjo planejo na dan bistvena vprašanja našega življenja: Zakaj živim? Zakaj bom umrl? Je kaj ali kdo nad nami? Stanje, v katerem se takrat znajde oddaljeni kristjan, lahko pri- merjamo stanju izgubljenega sina. Vemo, da je kljub oddaljevanju vseskozi ohranil spomin na dobrega očeta. V največji stiski je zmogel odločilni korak k vrnitvi v njegov očetovski objem. Zato vedno lahko upamo na vrnitev oddaljenih.
P.Marko Novak je kot dolgoletni bolnišnični duhovnik nato nanizal nekaj osebnih izku- šenj in misli o srečevanju duhovnika z od- daljenimi v bolnišnici. Za nekatere oddalje- ne kristjane bi lahko sklepali,da stojijo obr- njeni z obrazom k Bogu, za druge pa,da so obrnjeni s hrbtom. Pri mnogih se čuti, da verjamejo v vsemogočnost medicine.Temu se pridruži še napačno pojmovanje zakra- mentov kot predsmrtnega dejanja ali kot nečesa, kar naj bi pomenilo odvisnost od Cerkve. Čeprav se z napredovanjem bole- zni v bolniku ruši mit o vsemogočnosti me- dicine,vseeno prihaja do vztrajnega odkla- njanja duhovnika in zakramentov. Stavek: 'Ne morem (sprejeti zakramentov)',posebej če je večkrat ponovljen, duhovniku ostaja uganka.V primeru oddaljenih bolnišnični du hovnik doživlja lahko zmagoslavje vstalega Jezusa,ko se bolnik po dolgih letih odloči za prejem zakramentov, lahko pa nasprotno tudi zelo neprijazna človeška poniževanja. Pomenljivo je gotovo tudi to, kako mnogi ljudje še po mnogo letih vedo za obisk du- hovnika v bolnišnici in celo za besede,ki so jim bile takrat izrečene. Vsekakor je bolni- šnica prostor, kjer duhovnik vsakodnevno srečuje oddaljene.
V nadaljevanju je sledil pogovor. Hvala Bo- gu,v preteklem letu se je le nekaj premak- nilo glede statusa bolnišničnih duhovnikov vsaj v največjih zdravstvenih ustanovah (Ljubljana, Maribor), drugo naj bi bilo ure- jeno po sprejetju novega zakona o verskih skupnostih.
Srečanje se je zaključilo z bratskim obedom pri katerem se je približno 25 zbranim duho vnikom pridružil tudi nadškof in metropolit Alojz Uran.

Povzel Vlado Bizant

POSLANICA

SVETEGA  OČETA  BENEDIKTA  XVI.

ob XIV. svetovnem dnevu bolnikov 2006

Enajstega februarja 2006, na bogoslužni spomin lurške Matere Božje, bomo prazno- vali 14. svetovni dan bolnikov. Lansko leto smo ta dan obhajali v marijanskem svetiš- ču Mvolyé v Yaoundéju. Ob tej priložnosti so verniki skupaj s svojimi pastirji v imenu celotne afriške celine ponovno potrdili svojo pastoralno zavzetost za bolnike.
Prihodnji svetovni dan bolnikov bo potekal v avstralskem mestu Adelaide. Prireditve bodo dosegle svoj vrhunec z evharističnim bogoslužjem v katedrali, ki je posvečena sv. Frančišku Ksaveriju, neutrudnemu mi- sijonarju ljudstev Vzhoda.Ob tej priložnosti se želi Cerkev s posebno skrbjo skloniti k trpečim in usmeriti pozornost javnega mne nja na vprašanja, povezana z duševnimi motnjami,ki prizadevajo že eno petino člo- veštva in predstavljajo zares perečo druž- beno-zdravstveno težavo.Ko se spominjam pozornosti, ki jo je moj častitljivi predhod- nik papež Janez Pavel II. namenjal temu vsakoletnemu spominu, se želim tudi sam, dragi bratje in sestre, duhovno pridružiti svetovnemu dnevu bolnikov, da se skupaj z udeleženci pomudim pri premišljevanju stanja duševno bolnih v svetu, in zato, da spodbudim zavzetost cerkvenih skupnosti k pričevanju rahločutnega Gospodovega usmiljenja do teh ljudi.
To vprašanje v mnogih deželah še ni za- konsko urejeno, v drugih manjka natančno določen nauk o umskem zdravju. Treba se je tudi zavedati,da so dolgotrajni oborože- ni spopadi na različnih koncih sveta, pona- vljajoče se naravne nesreče ogromnih raz- sežnosti in širjenje terorizma zahtevali ne le osupljivo veliko število mrtvih, ampak so v nemalo preživelih ljudeh povzročili duše- vne pretrese, ki so velikokrat težko odpra- vljive. Dalje tudi v gospodarsko visoko ra- zvitih deželah strokovnjaki ob nastajanju novih oblik duševnih bolezni priznavajo tu- di slab vpliv krize nravnih vrednot. To pa veča čut osamljenosti, spodkopava in celo razceplja običajne oblike družbene poveza nosti, začenši z družino; v takšnem stanju so bolniki odrinjeni na rob družbe, posebej še duševni bolniki,ki jih pogosto pojmujemo kot breme za družino in skupnost. Na tem mestu se želim zahvaliti vsem tistim, ki si na različne načine in na različnih ravneh prizadevajo za to, da ne bi zmanjkalo duha vzajemnosti,ampak bi se ohranjal v oskrbo vanju teh naših bratov in sester, navdihu- joč se ob človeških in evangeljskih vzorih ter načelih.
Prav tako opogumljam vse,ki si prizadevajo da bi bil vsem duševnim bolnikom omogo- čen dostop do potrebnega zdravljenja. Žal so na mnogih delih sveta službe za te bol- nike pomanjkljive, nezadostne in propadajo Družbeno okolje vedno ne sprejema duše- vnih bolnikov z njihovimi omejitvami in tudi zaradi tega opažamo težave pri iskanju po trebnih človeških in denarnih virov. Ugota- vljamo, da bi bilo treba tesneje povezovati ustrezno zdravljenje in novo dojemljivost za nadloge,tako,da bi delavci na tem pod- ročju lahko uspešneje pomagali tem bolni- kom in njihovim družinam,ki same ne more- jo ustrezno pomagati tistim v težavah.Pri- hodnji svetovni dan bolnikov bo primerna priložnost za izkazovanje vzajemnosti dru- žinam, ki oskrbujejo duševno bolne.
Zdaj bi se rad obrnil na vas, dragi bratje in sestre, ki vas preizkuša bolezen,in vas po- vabil, da skupaj s Kristusom darujete svoje trpljenje Očetu v prepričanju, da je vsaka preizkušnja,sprejeta z vdanostjo, zaslužna in kliče Božjo dobrotljivost na vse človeštvo Izražam spoštovanje vsem,ki vam strežejo v nastanitvenih središčih, v zavodih za dnevno varstvo in oddelkih za diagnozo in zdravljenje; spodbujam jih, naj se veliko- dušno darujejo, da potrebnim nikdar ne bo manjkalo zdravniške, socialne in dušnopa- stirske pomoči, ki spoštuje dostojanstvo, lastno vsakemu človeškemu bitju. Cerkev vam bo s svoje strani pomagala posebej po svojih duhovnikih, saj se dobro zaveda, kako je poklicana, da razodeva Kristusovo ljubezen in skrb za trpeče ter za vse, ki skrbijo zanje. Dušnopastirskim delavcem, združenjem in organizacijam za prostovolj- no delo priporočam,naj s stvarnimi oblikami in pobudami podpirajo družine, ki skrbijo za duševno bolne, njim pa želim,naj v njih ra- ste in se širi omika gostoljubnosti ter med- sebojnega razdeljevanja, zahvaljujoč tudi ustreznim zakonom in zdravstvenim načrtom ki naj predvidijo zadostne vire za njihovo dejansko uresničevanje. Danes je tako kot še nikoli nujno usposabljanje in prilagajanje osebja, ki deluje na tako občutljivem pod- ročju družbe,zahtevam novejše dobe.Vsak kristjan je v skladu z lastno nalogo in last- no odgovornostjo poklican, da prispeva k priznavanju, spoštovanju in pospeševanju dostojanstva teh naših bratov in sester.
Duc in altum! Odrini na globoko! To Kristu- sovo povabilo Petru in apostolom naslav- ljam na cerkvene skupnosti po vsem svetu na poseben način pa na tiste, ki služijo bolnim, naj bodo s pomočjo Marije, Salus infirmorum, Zdravja bolnikov,priče Božje do brotljivosti in očetovske skrbi! Sveta De- vica naj tolaži vse, ki jih je zaznamovala bolezen, in podpira tiste, ki jim kakor usmi- ljeni Samarijan blažijo telesne in duševne rane. Vsakemu posebej zagotavljam, da se ga bom spominjal v molitvi in vsem skupaj rad podeljujem svoj blagoslov.

V Vatikanu, 8. decembra 2005

papež Benedikt XVI.

Prevedla Marija Zupančič

Adelaide

Adelaide je milijonsko obalno mesto in sre- dišče Južne Avstralije, sicer pa peto naj- večje mesto na tej celini. Njegovi začetki segajo v leto 1836.Nastalo je kot središče svobodnih priseljencev in se v tem razlikuje od drugih velikih avstralskih mest. Ena od dobrih posledic tega dejstva je tudi precej cerkva,zato so v zgodovini mestu rekli tudi 'Mesto cerkvá'. Mesto se sicer imenuje po princesi Adelaidi, ženi tedanjega angleške- ga kralja Viljema IV. Ponosno je na rojaka W. L. Bragga, ki je skupaj s svojim očetom l. 1915 prejel Nobelovo nagrado za fiziko,v sedanji 'dobi športa' pa na teniškega igral- ca L. Hewitta.
Prva sveta maša v Adelaidi je bila l. 1838, škofija pa je nastala 1844. Prva »stolnica« je bila kar neko skladišče. Zanimivi so za- četki sedanje katedrale sv. Frančiška Ksa- verja. Prvi načrti so bili preveč smeli, drugi arhitekt pa jim je 'ušel' za iskalci zlata v Viktorijo in se nikoli ni vrnil. Nato so začeli graditi sedanjo cerkev, v kateri je poudar- jeno število sedem (kot je zakramentov in darov Svetega Duha). Tako je na vsaki vzdolžni strani cerkve sedem vrat, sedem parov gotskih oken, v cerkvi pa sedem lo- kov loči ladje med seboj. Gradnja je v več fazah trajala od 1856 vse do l.1996, ko so dokončali zvonik in je bila cerkev tudi po- svečena. Zavetnika cerkve - velikega je- zuitskega misijonarja daljnega Vzhoda - je izbral prvi škof, Frančišek Ksaver Murphy. Nadškofija v Adelaidi izdaja mesečnik z ime nom 'Južni križ'. V mestu je od l. 1980 tudi župnija aboriginov (avstralskih domorod- cev), ki živi od l. 1980. V Adelaidi je tudi versko središče za Slovence v tistem delu Avstralije. Oskrbujejo ga bratje frančiškani sedaj p. Janez Tretjak, ki nam je posredo- val tudi slike njihove stolnice.
Ker so bili do pred nekaj desetletji glavni priseljenci Irci in Angleži, v Avstraliji sedaj prevladujeta katoliška in anglikanska Cer- kev. Približno enako sta zastopani po šte- vilu,menda pa je katoliška Cerkev bolj živa Katoličani so bili nekdaj le Irci in zato je tukaj v Cerkvi močno čutiti irski vpliv.Zad- nja desetletja (od sedemdesetih let naprej) ko so sprejeli 'boat people' -'ljudi iz čolnov' iz Vietnama, pa se razmerja spreminjajo, saj precej priseljencev katoličanov prihaja iz Azije, z drugačno izkušnjo vere in Cerk- ve. Jasno pa je, da je močno navzoča tudi sekularizacija, nekateri pravijo,da celo bolj kot v ZDA.

p. Milan Bizant DJ

Na koncu vas prosim še za kakšno o- sebno misel in spodbudo vsem trpečim

Mislim,da je beseda,ki sem jo že prej ome- nil, tista, ki lahko prinese upanje in osmisli trpljenje,ki človeka zadene v tem življenju. Najprej je potrebno vedeti, kako je za člo- veka velika sreča, da je spoznal Jezusa Kristusa in njegov evangelij ter da je član svete katoliške Cerkve. Kot vernik in član Cerkve lahko osmisli in daje tudi vrednost in pomen svojemu trpljenju. Namreč,vsako trpljenje, vsaka bolečina,vse,kar nas gren- kega v tem življenju doleti,vse to ima lahko veliko vrednost za nas in za druge. Očiš- čuje nas in nas približuje Bogu ter je lahko duhovna pomoč za naše brate in sestre, tiste, ki so nam blizu,in tiste,ki so nam da- leč, znane in neznane. To svoje življenje živimo združeni s Kristusom in kot Kristus darujmo svoje trpljenje, ki je sicer neizbe- žno, Bogu za rešenje sveta.

G. prefekt, hvala za vaše besede z obljubo molitvene pomoči!
Tudi vam hvala! Ostanimo združeni v moli- tvi! Tako sestavljamo tisto veliko občestvo svetih, ki ga izpovedujemo v naši veri.

Diakonsko posvečenje v Celju

V nedeljo,17.novembra 2005,je v Celju pre jel diakonsko posvečenje Amadej Jazbec bogoslovec Misijonske družbe (lazaristi). Posvetil ga je mariborski pomožni škof dr. Anton Stres.V polni cerkvi sv.Jožefa je bi- lo navzočih tudi nekaj članov Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov,saj je Amadej večkrat pomagal na naših srečanjih, jeseni lani pa me je kot spremljevalec in prevaja- lec spremljal tudi na mednarodnem kongre- su Bratstva v Madridu.Novi diakon se je na koncu iz srca zahvalil tudi vodstvu maribor skega bogoslovja za vso vzgojo, ki jo je bil tam deležen, saj je svojo bogoslovsko pot začel v mariborskem semenišču. Kasneje se je odločil za življenje v Misijonski družbi Amadej, čestitke ob tem posvečenju, vese limo se že tvojega duhovniškega posveče- nja in nove maše pa tudi našega nadaljnje- ga sodelovanja.

Tone Planinšek

Klic dobrote 2005

V novembru (23.11.2005) je bil v Celju zo- pet 'Klic dobrote' Slovenske Karitas. Pobud nik in prvi organizator koncertov je bil glav ni urednik radia Ognjišče g.Franci Trstenjak Slovenska Karitas v Celje povabi tudi nekaj invalidov.Koncert je bil zopet čudovito do- živetje za vse udeležence, poslušalce pri radiu in gledalce ob televizorjih. Povabilo invalidom in to v prve vrste ter sprotno tolmačenje vsega povedanega v znakovni jezik za gluhe sta dokaz,da Karitas tudi na samem koncertu vzame geslo 'Klic dobrote' dobesedno in zares. Iz srca hvala za to pozornost!

Tone Planinšek

Mi vsi smo romarji skozi življenje

Petek, 16.decembra 2005. Tako kot najbrž za večino ljudi bi to bil povsem navaden dan,če ne bi sredi dopoldneva zazvonil te- lefon. Prepoznal sem glas urednika,ki me je zopet povabil v meni že kar domačo družbo A kot vedno tudi tokrat ne brez razloga! Sicer pa se na vsako vabilo,če je le mogo- če, rad odzovem.
Tistega dne naju je pot vodila v Leskovec pri Krškem,v tamkajšnjo osnovno šolo, kjer nam je Janja Blatnik predstavila svojo že peto knjigo: "Mi vsi smo romarji skozi živ- ljenje." Tematsko je razdeljena v tri dele, vsebinsko pa nam ponuja črtice, preplete- ne z njenimi spomini, takšnimi ali drugačni- mi zgodbami in komedijami. Skratka, gre za življenje,ki ga avtorica kljub vsem težavam in nadlogam skuša prikazati tudi s svetlej- še plati. Upam si reči, da nas vsaka njena črtica kaj nauči. V mislih imam črtico z na- slovom: »Kako sem spoznala ljudi.« V njej nam Janja spregovori o liku žene,ki se pre- cej "visoko" nosi, saj v zgodbi izvemo tudi to, da omenjena žena podcenjuje delo in- validne osebe,na koncu pa se v njej oglasi vest, ki ji pravi: "Ko misliš, da imaš vse, si tudi slep za vse. In, ko nimaš nič, takrat šele spregledaš!"
Janjino novo knjigo je na pot pospremil tudi bogat kulturni program. Recitatorki sta se izmenjavali z glasbeniki in mladima plesal- cema.Med drugim so nastopili moški pevski zbor z Bizeljskega, ansambel harmonikarjev s Podbočja, svoje pa sta za vse mlade po srcu dodala še Werner in Brigita Šuler ter mala plesalca. Skratka,minil je še en prije- ten večer, za katerega lahko z gotovostjo rečem: »Kako malo je potrebno, da koga osrečiš!« Samo iskreno in iz srca je treba verovati ter imeti rad vsakogar in odpuščati brez vprašanj.Po krščansko rečeno -sode- lovati z Božjo milostjo. Janji tega zagotovo ne manjka. In kar ima, kar je pridobila, zna posredovati tudi drugim. Janja, hvala ti!

Tone Kovačič

Velik in svečan dogodek v DUO Impoljca

V ponedeljek, 12. decembra 2005, smo v našem domu doživeli to čast,da nas je obi skal nadškof,g.Alojz Uran. Ob štirinajsti uri je s svojim spremstvom in župniki iz bližnjih župnij prišel blagoslovit monštranco. Poz- dravila in sprejela ga je direktorica doma, ga. Cizeljeva, navzoč pa je bil tudi župan občine Sevnica, g. Kristjan Janc. Zapel je naš domski zbor,ki ga je spremljal g.Ignac.
Nadškof nam je v nagovoru dejal,da si šte je v čast, ker smo ga povabili. Posebno je bil navdušen nad našim zborom in domsko kapelo. Potem nas je še obhajal. Zapeli smo mu še nekaj adventnih pesmi.Dal nam je svoj blagoslov in dejal, da se je izredno dobro počutil v naši sredini. Ves čas je bil zelo preprost in nasmejan. Ob slovesu je vsem stisnil roko, pospremili pa smo ga s pesmijo "Češčena si, Marija".
Nadškofov obisk je bil dogodek, ki ga ne bomo kmalu pozabili.

Franko Pellaschier

Vi ste moji prijatelji.

Nedelja Jezusovega krsta (8.1.2005) nam bo ostala v lepem spominu zaradi sloves- nosti posvečenja novega ljubljanskega po- možnega škofa dr.Antona Jamnika.V nabito polni ljubljanski stolnici ga je posvetil ljub- ljanski nadškof in metropolit, msgr. Alojz Uran, soposvečevalca pa sta bila nekdanji nadškof - prefekt dr. Franc Rode in pred- sednik Slovenske škofovske konference dr. Franc Kramberger. Slovesnost je bila res- nično mladostna, saj so jo v veliki meri ob- likovali mladi iz Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu,kjer je novi škof doslej deloval. Iz njegovega prvega škofovskega nagovo- ra je bilo razvidno,kako ceni dialog,posebej z mladimi.Verjetno zaradi mrzle zime in sne ga na slovesnosti ni bilo opaziti invalidov, vsaj ne tistih na vozičkih. Gotovo pa ste tako kot mnogo drugih ljudi spremljali slo- vesnost po radiu ali televiziji in bili navdu- šeni. Nekaj slik s posvečenja naj bralkam in bralcem Prijatelja približa ta pomemben in lep dogodek.

Tone Planinšek

Dobroto čutimo v srcu

Vsako prijateljsko povabilo združuje ljudi. Marijine sestre,ki uresničujejo to poslanst- vo,so blagoslov za ta naš razvrednoteni in razdruženi svet.Pokojna sestra Mihelangela se je zapisala v naš spomin, ker je skrbela, da so se okoli nje prijateljske vezi množile. Toliko več je vredna njena dobrodelnost, saj je okoli sebe zbirala ostarele,prizadete, bolne in invalidne ljudi.Njeno delo nadaljuje sestra Edith,ki je v svojem vabilu zapisala: »Nekomu je veliko do tega, da bi se prija- teljske vezi med ljudmi pomnožile.«*
Tudi letos je po različnih krajih Slovenije sestra Edith organizirala miklavževanje za bolne in invalidne. V soboto, 3. decembra 2005, sem bil povabljen k Strmoletovim v Ivančno Gorico. Že več let zapored se sre čujemo isti prijatelji, mladi in stari. S tega srečanja se domov vedno vračamo veseli in bogatejši za kakšno spoznanje, prijazno roko in iskren pogovor. Tam smo imeli pri- ložnost za sv.spoved, duhovni pogovor in sv.mašo,ki jo je daroval dr.Jože Štupnikar. Prepevali smo ob spremljavi kitare in orgel, na katere je igrala naša Urška.Otroci in se veda tudi odrasli smo komaj čakali na sv. Miklavža. Ne le v njem, v vsakem posame- zniku si lahko v očeh razbral Miklavževo dobroto. Tega se ne da opisati, to moraš čutiti s srcem.

Jože Nemanič

Op.: tekst do oznake * v reviji ni bil objavljen

Jasno

Dedek nam je povedal, da se bliža miklav- ževanje. Seveda smo bile srečne, saj je to eden najlepših dogodkov v letu. Prišel je tisti dan in odpravili smo se na pot. Prispeli smo. Ko sem videla vse navzoče invalide, sem se vprašala, kaj sploh tukaj počnem. Vendar sem si sama pri sebi hitro rekla: »Tudi oni so ljudje!« Ogledovala sem si nji- hove obraze. Vsi so bili srečni.
Po sveti maši in prigrizku je končno prišel težko pričakovani Miklavž. Vsi smo se ga razveselili. Vsakemu je izročil darilce in mu rekel kakšno "sveto" besedo. Tako je minil še en prekrasen dan.*
Dojela sem,da so lahko tudi invalidi srečni, da,celo bolj kot mi - zdravi ljudje. Voljo do življenja imajo. To voljo pa jim pošilja Bog. To mi je ta dan postalo jasno.

Mateja Nemanič

Op.: tekst do oznake * v reviji ni bil objavljen

Veselo snidenje s sv. Miklavžem

Tudi letos sem z veseljem prejel vabilo na miklavževanje v Celje. Pri Svetem Duhu smo se zbrali stari in novi prijatelji, bolniki, invalidi in sodelavci ter seveda Marijini se- stri. Pred sv. mašo smo se lahko srečali z Jezusom v zakramentu sv. spovedi in se prelepo pripravili na sveto mašo in bližnje praznike Gospodovega rojstva.
Sveto mašo je daroval g. Ciril Slapšak, sa- lezijanec iz sosednje župnije, posvečene blaženemu Antonu Martinu Slomšku. Med sveto mašo smo pridno sodelovali in bilo je lepo. Med pridigo nas je duhovnik prijazno nagovoril in nam orisal smisel trpljenja. Go- voril je tudi o svojih osebnih izkušnjah. Po sveti maši smo se zbrali v dvorani ob čaju in dobrotah.Ob pesmi in druženju smo želj- no pričakovali prihod sv. Miklavža. Najprej so nam otroci zaigrali prisrčno igrico, nato pa nas je obiskal Miklavž z angeli in par- keljnom.Čeprav je bil utrujen od tolikih poti je postal hudomušen.Z vsakim se je poša- lil, mu povedal kaj lepega in spodbudnega, ga nagovoril po imenu in obdaril.
Povedal nam je zgodbo,ki se nas je globo- ko dotaknila. Sin je bil velikokrat jezen in oče mu je svetoval,naj vsakokrat,ko ga za grabi jeza,gre in zabije en žebelj v ograjo. Tako je tudi storil in nabralo se je veliko žebljev. Oče mu je svetoval, naj namesto tega, da se jezi, stori kakšno dobro delo in za vsako dobro delo naj izdere en žebelj iz ograje. Ko je bila ograja prazna, mu je oče rekel, naj pogleda,kaj je ostalo v ograji, ko je izdrl žeblje.Ostale so luknje.Takšne rane ostanejo v naših srcih po vseh žalitvah in te rane lahko darujemo Jezusu, da nam jih ozdravi in pomaga pozabiti na gorje. Mi pa le glejmo,da bomo čim manj ranili sočlove- ka! Najbolje nikoli! Hvala, dobri sv.Miklavž, za to lepo zgodbo,za vse tople besede, za vso dobroto!
Ko smo odhajali vsak na svoje domove,smo si zaželeli mirne in blagoslovljene praznike ter srečno novo leto Gospodovo 2006.Hvala vsem, ki so pomagali pri pripravi tega nepo zabnega srečanja, saj je vsakega po svoje obogatil.
Pa nasvidenje, sv. Miklavž in prijatelji na- slednje leto!

Avgust Ketiš

Op.: v reviji je bilo objavljeno skrajšano besedilo

Dobrotnik tudi v Ljubljani

Pisal se je peti december, Gospodov dan, in na adventnem vencu je gorela druga svečka. Zunaj je pošteno pritiskal mraz, a v srcih nas,bolnikov,in naših prijateljev ter Marijinih sester, ki so nas prijazno povabile pod streho svoje kapele, je vladalo poseb- no,toplo in pričakovanja polno razpoloženje
Priznati moram, da sem bila prijetno vzne- mirjena,ker sem po zelo dolgem času uzrla obraze prijateljev in jim segla v dlani. Ob veselem kramljanju in pristnem smehu smo svoja srca in notranjost umirili z zakramen- tom sprave ter se nato v zbranosti pripra- vili na sveto mašo, ki jo je daroval naš pri- jatelj salezijanec, g. Janez Drnovšek. Pri maši smo se še posebej spomnili pokojne Tatjane Žužek in seveda pomena priprave na Odrešenikov prihod. *Ob preprosti po- nazoritvi prek kratkih, poučnih in prikupnih prilik,z molitvijo in ubranim petjem dobi bo- žič pravo duhovno razsežnost in moč pred materializmom, za katerega imam občutek, da vse bolj sili v ospredje.
Toda kristjani se ne damo in imamo radi take dobrotnike,kot je sveti Miklavž. On ni vsiljiv in se potrudi,da nas razveseli s tisto preprosto toplino, radoživostjo in z darovi. Vsaj za nekaj trenutkov nas popelje v lepa leta otroštva, čeprav so zraven tudi par- keljni, ki so me za kratko zvezali za roke. Pa lepi, nežni angeli s krili, ki so nas z igro in pesmijo popeljali v sveta nebesa, kjer je tako lepo, kot pravijo.
Res je, da vse lepo hitro mine in tako je bilo tudi z našim srečanjem. Saj je dobrot- nika čakalo še veliko dela.*
Hvala vsem za lepe trenutke, spodbude in pomoč skozi vse leto 2006.

Nives Fabčič

Op:tekst med oznakama* v reviji ni bil objavljen

Bolan sem bil in ste me obiskovali

To je bila prva misel,ki je zazvenela v meni ko me je dohitela novica, da je umrl škof Jožef Kvas. Pred mano je še njegovo boži čno voščilo,v ušesih in duši mi še odmevajo njegove jasne besede, ki sem jih nazadnje v živo slišal pred nekaj leti pri Svetem Jo- žefu v Celju na duhovni obnovi KBBI. Vsak trenutek, ki sem ga preživel z njim ali v njegovi bližini, je bil mnogo več kot le lepo doživetje v družbi znane osebnosti. Nobe- ne nevidne zračne blazine, ki prepogosto deli ljudi, ni bilo nikoli čutiti v stikih z njim.
»Skrivnostna so pota Gospodova,« so bile besede, ki so pogosto prihajale iz njegovih ust. A pri njem to ni bila vljudnostna puhli- ca ali mašilo v zadregi,če se spomnim kako sem ga spoznal. Precejšen ovinek sem moral narediti, da sem ga spoznal daljnega leta 1977, takrat še kanonika Kvasa, med romanjem v Rim in v benediktinski samo- stan Monte Cassino.
Kar mi je najbolj ostalo v spominu iz tistih časov, je to,kako se je znal zdravo pošaliti na račun duhovnikov in še posebej kano- nikov ter tako odstranjevati tiste nevidne zidove,ki včasih razdvajajo laike in duhov- nike. Drug tak osebno obarvan spomin z romanja je, da sem med njim imel oblečeno zeleno majico z rumenim napisom »Ljubim svojo domovino«. Za mene, takrat še mla- dega 'mulca', je bil to miselni izziv s pozi- tivnim nabojem, za dve ali tri romarke pa je bil ta napis nedopustna 'provokacija', s katero naj bi propagiral takratni komunisti- čni režim...
Dobro se spomnim,zaiskrilo se je pred mašo pri cerkvi Svetega Klimenta, kar je zaznal tudi duhovni voditelj romanja, g. Kvas, in brž pomiril duhove.Ta dogodek je našel od mev tudi med pridigo, ko je spregovoril o ljubezni do domovine,ki jo moramo še toliko bolj ljubiti takrat, ko je ranjena in bolna...
Zgodilo se je,da se je zaradi drobne nerod nosti tisto moje romanje podaljšalo za več kot pol leta,z ležanjem v ljubljanskem klini- čnem centru. Sam Bog ve,kolikokrat me je obiskal v tistem času in koliko zdravega u- panja mi je prinesel v bolniško posteljo ter pogosto tudi sotrpinom ob meni.Spominjam se preprostega človeka v bližnji postelji, ki ga ni poznal in me je v priučeni slovenščini vprašal: »Pa kakšen je to človek, ki te je obiskal? Po eni strani me spominja na kak- šnega samozavestnega direktorja, a hkrati izžareva karizmo poduhovljene biblične ose bnosti, ki je kot kvas...«
Vedno znova,ko sem se spomnil teh besed sem se moral od srca nasmejati.
Več kot četrt stoletja je minilo od prvega srečanja z njim do izmenjave zadnjega vo- ščila pred božičem v letu 2005. Vedno le preprosto voščilo ob praznikih in jedrnata misel ob drugih priložnostih. A to je bilo tisto, kar je ohranjalo in hranilo to žlahtno bratsko in prijateljsko vez, da sva se lahko iskreno razveselila drug drugega ob vsakem snidenju.
Nič več ne bo pošte in voščil od škofa Jo- žefa, ostaja pa hvaležna misel in upanje, da srečanje pri Svetem Jožefu v Celju ni bilo poslednje.

Jože Raduha

"Čujte torej,ker ne veste ne dneva ne ure!"

Tatjana Žužek, roj.Šušteršič (Jakčeva 35 Ljubljana) se je zavedala tega. Prav vsako jutro se je zahvalila Bogu za dar življenja in se izročila v Njegove roke.Zato sem pre pričana, da jo je Gospod našel čuječo, ko jo je 2. decembra 2005 poklical k sebi. Tri tedne po možganski krvavitvi je še preži- vela v nezavesti. Njeno srce se je ustavilo na prvi petek, k počitku na božjo njivo pa smo jo pospremili na praznik Brezmadežne!
Tatjana je bila človek širokega srca. Znala se je približati sočloveku, mu prisluhniti in ponuditi roko v pomoč.Bila je človek iskre- nosti, dialoga in znala je prva odpuščati.
Bila je ena izmed tistih,ki so orali prve bra- zde ob nastajanju in življenju Prijateljstva bolnikov in invalidov. Bila je zagnana dela- vka v tem vinogradu, zato so jo toliko bolj bolele stvari,s katerimi se ni mogla strinjati Skupaj smo načrtovali, se spodbujali in is- kali novih možnosti za boljšo povezavo med nami. Nikoli ji ni zmanjkalo poguma in upanja.
Prav je, da omenim, kako je bila tudi med prvimi,ki je sooblikovala podobo Zveze pa- raplegikov Slovenije in bila prva urednica glasila Paraplegik. Udejstvovala se je tudi v športu in na državnih ter mednarodnih tekmovanjih dosegala najvišja priznanja.
Bili smo njena velika družina! Tudi po poro- ki in ureditvi hiše na Markovcu sta z možem Borisom na stežaj odprla svoj dom. Sreča- nja pri njima so bila vedno duhovno boga- ta in prava doživetja. Ob njima smo vedno znova odkrivali veličino majhnih stvari -zaradi ljubezni položene vanje. Še in še bi lahko naštevala in obujala spomine na sku paj preživete trenutke. Naj bo, draga Ta- tjana, Bogu hvala za dar tvojega življenja, za poznanstvo s teboj, tebi pa za tvoje zvesto in iskreno prijateljstvo, za vse ve- liko dobro, ki si ga storila med nami. Živiš še naprej v srcu Borisa in v naših srcih.

V lanskem letu so se poslovili od nas številni prijatelji. Med njimi so tudi Pepca Debevc in Lojze Zajc iz Doma starejših občanov v Šmihel (Novo mesto),Helena Baš iz Doma na Bokalcih v Ljubljani,Metka Kofol, Ruda- rsko nas. 28, Kočevje in Emilija Trček iz Doma Marte in Marije v Logatcu. Tudi dve dobri in ljubeči mami naših prijateljic Hele- ne in Magdalene sta se preselili v večnost. To sta mama Marija Mohar iz Retja 54 v Loškem potoku in mama Francka Gornik iz Jurjevice 16 pri Ribnici.
Tik pred božičem pa je svoje življenje izro- čil Bogu naš prijatelj Lojze Pavlinič, Senik 21, Tomaž pri Ormožu. Bil je invalid od roj- stva, povsem odvisen od drugih. A domači so ga več kot šestdeset let z vso ljubezni- jo negovali doma. Čeprav ničesar ni mogel sam, je bil s svojim nasmehom pravi priče- valec vere in upanja, pričevalec vrednosti daru življenja. Hvala ti, Lojzek!
Zadnji v lanskem letu se je poslovil Anton Rozman iz Doma upokojencev v Grosuplju Naj počivajo v miru!

s. Edith

Zadnja sestra

Že dolgo odlašam s pisanjem. Ne zmorem več spraviti misli na papir tako kot včasih. Dvakrat se me je lotila bolezen,tudi nekoli- ko kapi je bilo, ta mi je pustila posledice v ustih. Pri tem sem tudi glasilko izgubila, da ne morem več peti kot prej.To zelo pogre- šam, posebno pri maši. Imela pa sem to srečo, da sem na veliko željo in prošnjo k Bogu po dveh mesecih toliko ozdravela, da sem šla zopet lahko v cerkev.Potem me je zelo prizadelo,ker mi je umrla zadnja sestra Poltretje leto je bila priklenjena na posteljo in popolnoma odvisna od snahe in vnukinje Hvala Bogu, lepo sta ji stregli! Mesec po- tem je umrla še njena hčerka oziroma moja nečakinja. Zelo jo pogrešam. Neštetokrat sva govorili po telefonu in vedno sem od nje dobila potrebne informacije. Prav lepo pozdravljam uredništvo in vse člane Krš- čanskega bratstva bolnikov in invalidov.
Draga Angela,del vašega pisma objavljamo -s sočutjem, posebej,ker se osebno pozna mo. Izguba zdravja, izguba najbližjih, kako bridko je to! Pa vendar, ko pomislimo na trpljenje, saj ste zapisali, da je bila sestra dolge mesece na bolniški postelji,našim raj nim 'privoščimo',naj se spočijejo v Gospodu Lepo je prebrati o negi, ki je je bila vaša zadnja sestra deležna med boleznijo. Naj vaše vrstice spodbudijo vsakogar, ki jih bo bral,da bo po svojih močeh pomagal pose- bej ležečim bolnikom. Hvala za vašo pošto!

Želja

...v novem letu pa vse dobro,predvsem pa zdravja. Želim vam več naročnikov Prijate- lja,saj je res veliko lepega v njem. Se tru- dim in upam, da bo tudi kaj novega. Lepo vas pozdravljam.
Draga Zalka, iz vašega pisma, v katerem sta bili tudi kratki božična in novoletna pe- smica,ki bosta zelo prav prišli ob prihodnjih praznikih, ste zapisali tudi tole željo in pri- čakovanje.Hvala za dobre želje,a se ob tem počutim približno tako kot bolnik ali invalid, ki mu voščijo zdravja, pa reče: "Hvala! Da bi le slabše ne bilo." Naklada pač vsako le- to pada... Ne smem pa se pritoževati nad darežljivostjo posameznih naročnikov, kar daje misliti,da Prijatelj marsikomu le precej pomeni. Glede novosti pa niste edini,ki upa nanje, urednik pa upa, da bo še med letom prišlo kaj dobrih pobud. Vsaj tako razumem vaše besede ... Hvala za dobre želje!

Naj te peče vest!

Bog vam obilno povrni za lepo voščilo in priporočilo! Čeprav sem v 85. letu starosti in se spopadam s hudimi boleznimi (rak in angina pectoris),Prijatelja rada prebiram in čutim dolžnost z Božjo pomočjo kaj prispe- vati.Ni dolgo tega,kar sem dvignila slušalko zvonečega telefona in nekdo me je vprašal: "S kom se družite?" Jaz pa: "Jezus,Jožef in Marija -to je moja kompanija,pa še kakšna knjiga in Prijatelj -revija"... Gospod je rekel č.sestri Consolati,ki je umrla l.1946: "Pom- ni! Eno dejanje ljubezni pomeni eno rešeno dušo. Naj te peče vest za vsako opuščeno dejanje ljubezni!" Morda bi se našlo še kaj koristnega v prilogi, ki vam jo pošiljam ... Bog vas podpiraj pri tem nadvse koristnem delu in najlepši pozdrav: Hvaljen Jezus!
Draga Ivana, v spremnem dopisu k posla- nim zapisom s. Consolate ste zapisali vaš humorističen odgovor na telefonsko vpra- šanje, ki bo gotovo bralce spravil v dobro voljo, a jim tudi dal misliti, drugi delček o dejanjih ljubezni pa jim bo kažipot,kako naj preganjajo dolgčas in osamljenost. Da, če bi se ljudje manj vrteli okrog sebe, svojih načrtov in težav, ter več mislili na rešitev duš,kako drugačno bi bilo življenje marsi- koga! Hvala za poslano (bo še prav prišlo), zlasti pa za objavljene misli! In - Hvaljen Jezus!

Misijonsko delo

... Naj vam novorojeno dete Jezus prinaša veliko veselja pri vašem misijonskem delu. S. Luciana bi se vam rada iz srca zahvalila za Prijatelja, katerega redno dobiva in z veseljem bere, ker ima še dobre oči. Hvala tudi za koledar!
Seveda, misijonarki, zato pravita 'pri misi- jonskem delu'. Toda -ali ni Prijatelj že kdaj prišel v roke ljudem, ki niso verni, a iščejo Boga? Zaradi intervjujev,zapisov s srečanj itd. Neverni ljudje najbrž ne bodo kar prišli v cerkev in pokleknili pred tabernakelj. Mor da pa bodo pri bolnem sorodniku 'po naklju čju' vzeli v roko verski tisk, tudi Prijatelja, morda se jih bo kaj dotaknilo, vsaj kakšna slika ali celo članek... Dragi prijatelji,ne gre samo za nas, ampak bodimo prepričani, da tudi prek sodelovanja pri Prijatelju pripomo remo k uresničevanju Jezusovega naročila: Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evan- gelij!

O boju z boleznijo

Napišite kaj tudi o svetnikih,ki so v svojem življenju mnogo pretrpeli,o njihovem odno- su do trpljenja. Prestali so mnoge bolezni. Oni so naši največji vzorniki, seveda takoj za Gospodom Jezusom Kristusom in njego- vo sveto materjo Marijo. Napišite tudi kaj o duhovnikih, redovnikih in redovnicah ter njihovem boju z boleznijo in trpljenjem. ... Ponižno se priporočam v molitev.
Draga Ana,kdor že nekaj let ali še dlje pre- bira Prijatelja, ve, da je marsikaj tega, kar si želite, že bilo objavljenega. Imeli smo že intervjuje z bolnimi sestrami in duhovniki, pa tudi kaj o doživljanju bolezni pri svetni- kih. Prav pa je, da je vaša želja zapisana tudi v Prijatelju,saj včasih slišimo tudi mne nje, da o duhovnikih in sestrah kar naprej pišejo že drugi verski časopisi in ni treba še v Prijatelju. Hvala za to pobudo!

V trpljenju in bolečinah

V novem letu 2006 pa zdravje in Božjo po- moč pri lepem opravilu,ki vam ga je zaupal Bog. V trpljenju in bolečinah se vas vseh spominjam v molitvi. Hvaležna
Šele po praznikih, ko pride čas za novega Prijatelja, bolj natančno preberem številna voščila,ki pridejo na uredništvo,in se zami- slim. Povabim vas, tokrat vsi bralci in bral- ke, da se zamislimo ob besedicah "... pri lepem opravilu, ki vam ga je zaupal Bog." Mislim, da ne gre le za uredniško delo, am- pak tudi za delo bolnika ali onemoglega člo veka. Če Bog komu zaupa neko delo, mu daje tudi svojo pomoč. Smemo reči, da je tudi Prijatelj takšna pomoč, po drugi strani pa takšno pismo, posebej zato,ker je napi- sano s tresočo se pisavo? Smemo! Še na- prej drug drugega podpirajmo!

P.s.:

Blagoslovljene dneve pričakovanja Gospo- dovega rojstva,za praznike pa miru in not- ranje sreče, ki naj vas spremlja vse novo leto ...
P.s.: Sporočam vam, da se z novim letom odpovedujem reviji Prijatelj.Dobivala jo bom pri prijateljici. Hvala in prisrčen pozdrav!
»Kako lepo voščilo«, si mislim, potem pa zagledam tale 'P.s.',ki prav nič ne prispeva k miru in notranji sreči urednika ter tistih, ki mu pomagajo,ampak prav nasprotno. Ob takšnih dopisih se namreč včasih spomnim na svojega pokojnega profesorja anglešči- ne,ki je citiral nekega generala iz ameriške državljanske vojne. V dopisu je običajni angleški vljudnostni frazi na koncu pisem: 'Vaš srčno vdani ta in ta' (podpis) pripisal: "Kar... dobro veste,da nisem." Ampak gos- pa ima gotovo razloge za odpoved. Morda sploh nima sredstev, morda skuša tako kaj privarčevati, čeprav ni Gorenjka, morda ji je pa prijateljica ponudila takšno pomoč in bo to utrdilo njuno prijateljstvo, morda se ji Prijatelj zdi premalo zanimiv, preresen ali pretežak,pa tega ne reče naravnost. Sicer pa pripis 'P.s.' ni tako hud, hujše bi bilo 'P.s.s.' ali 'P.s.s.t.p.' (Prijatelj, slabo se ti piše.)
P.s.: Na vso srečo včasih za 'P.s.' piše tu- di kaj bolj spodbudnega.

Redna knjižna zbirka Mohorjeve družbe Celje za leto 2005

Poleg Mohorjevega koledarja so v zbirki še štiri knjige ter Mohorjev namizni kole dar, ki ga je pripravila Alenka Veber. Na- slovila ga je 'Po poteh kulturne in naravne dediščine'. Vsak teden nas popelje po eni izmed poti in tako daje namig,kam bi lahko v tem letu šli na pot.'Iskalci Boga' je knji ga zgodovinarja dr.Bogdana Kolarja, ki nas popelje v svet redovništva. Vsakdo,ki ljubi zdravo prehrano, se bo razveselil knjige našega prehrambenega strokovnjaka prof. dr. Dražigosta Pokorna 'Klasična kuhinja v zdravi prehrani'. Gre za sodoben in si- stematičen prikaz klasičnih in nekaterih tradicionalnih jedi v srednjeevropskem pro storu. V pomoč bo vsaki kuharici, pa tudi prehranskim strokovnjakom. 'Svetovati ali poslušati' je naslovil svojo tretjo knjigo pri Mohorjevi družbi terapevt Bogdan Žorž. Znanje in bogate osebne izkušnje pri pomo či osebnostno in vedenjsko motenim mla- dostnikom se zrcalijo v tej nadvse koristni knjigi,ne samo za starše, ampak za vsako- gar. Pomaga prepoznavati različne obram- bne mehanizme ljudi,s tem pa jih razumeti, se dobro pogovarjati in jim odpuščati. Gra- ham Henry Greene je veliko ime med pisa- telji, ki v svojih romanih obravnavajo ver- ska in moralna vprašanja. 'Konec afere' govori o nevernem pisatelju, zmedenem ob zapletu s poročeno žensko, ki pa jo njeno versko iskanje pripelje blizu svetništva.

V decembru 2005 je pri Mohorjevi izšla knji ga spominov Mirjam Tozon, znane sloven- ske glasbenice- organistke in pevovodkinje (1913-2001) z naslovom 'Rože in trnje'. Iz njenih zapiskov je knjigo pripravila Roža Gantar.
Prav tako pri Mohorjevi je izšla knjiga ja- ponskega pisatelja, rojenega v Nagasakiju živečega pa v Angliji, 'Ko smo bili sirote'. Zgodba te knjige se dogaja v Šanghaju na Kitajskem v začetku 20. stoletja. Pripove- duje jo detektiv,ki raziskuje izginutje svojih staršev pred dvajsetimi leti.
Pričevanje sodobne ženske o spreobrnjenju v katoliško vero je tema knjige norveške profesorice,poročene z madžarskim zdrav- nikom,Janne Haaland Matláry('Nenavadna ljubezenska zgodba'). Razumski odločitvi šele čez čas sledi pristna ljubezen do Je- zusa in Cerkve. O knjigi je kardinal Joseph Ratzinger, medtem že papež Benedikt XVI. dejal: 'Zgodba,ki bo dragocena pomoč šte vilnim iščočim in predvsem ljudem, ujetim v sodobno zmedo.' Gotovo najboljša popot- nica tej knjigi Mohorjeve družbe.

Zavod Novi svet nam je poslal knjigo 'Iz mojega življenja', ki jo je konec pretek- lega desetletja, ko še ni vedel, kaj ga še čaka v življenju, napisal kardinal Joseph Ratzinger, nanaša pa se na obdobje od l. 1927 do l. 1977. Bralec iz knjige izve, ka- teri dogodki in izkušnje so zaznamovali pa- peževo otroštvo in kaj je delal do svojega odhoda v Rim. Tem spominom so dodani še trije pomembni govori do izvolitve za papeža

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

100. oddaja

21. FEBRUAR     21. MAREC

Pred poslušanjem se ni potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom, ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva na telo in duha!

PRIJATELJ 2006

Za tujino 20 USD, 25 CAD ali 16 EUR. Letalsko pošiljanje 30 USD ali 40 CAD. Plačajte s čekom na upravo Prijatelja ali na naš transakcijski račun,ki je hkrati tudi devizni.

Uprava in uredništvo:
MAISTROVA 2, 1000 Ljubljana.
Tel. 01/431-61-15, fax 01/230-24-74
Urednik - GSM: 041/282-908
Zagotovo nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 12h.

Vsem naročnikom in dobrotnikom hvala za vsak vaš dar!

Nagradna križanka:

"Denar je sveta vladar," pravi narodni pre- govor. Jezus pa o denarju meni nekoliko drugače. Kaj pravi, bomo spoznali tudi s pomočjo letošnjih križank. V vsaki številki bo dogodek ali prilika iz evangelija,ki se ne posredno ali posredno nanaša na denar. O priliki v tokratni križanki govori le en evan- gelist, je pa prav prikupna. Denar je tukaj prikazan kot velika dragocenost. Rešitev križanke najdete na barvnih poljih,ki jih be rite od zgoraj navzdol,in sicer v temle vrst nem redu: rumena, modra, rdeča. Kratica SVP pomeni svetopisemski. Rešitev pošljite na dopisnici ali kartončku v njeni velikosti do 1.marca 2006 na naš naslov:PRIJATELJ Maistrova 2, 1000 LJUBLJANA, s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 1/2006:
1. knjiga Janje Blatnik 'Mi vsi smo romarji skozi življenje'
2. kalkulator
3. Knjiga 'Domača nega'
4. vezen velikonočni prtiček
5. glasb. kaseta F. Juvana 'Mati ljubezni'
6. CD Ljudski pevci 'Roženkravt'
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.


Nagrajenci 6/2005:
1. redna zbirka Mohorjeve družbe: Franc Tavčar, Goriče 43, 4204 Golnik
2. CD 'Aere Perennius': Ana Požgane, Bele vode 39, 3225 Šoštanj
3. Knjiga J. Jalna: 'Sončne sence': Brigita Demšar; Studeno 29, 4228 Železniki
4. prtička z vezenjem: Janki Vovnik, Roče- vnica 58, 4290 Tržič
5. voščilnice: Angelca Škufca, Dedni dol, 1294 Višnja gora
6. kaseta 'Kanček upanja':Marija Zaplotnik Letence 6, 4204 Golnik
7. komplet - obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Franko Pellaschier, Arto 13, 8290 Sevnica.

V Pokalu za leto 2006 bomo spoznavali svetnike,ki so bili nekaj časa v svojem živ- ljenju 'oddaljeni' ali pa so se posebej po- svečali oddaljenim. Na sliki je eden od svet nikov z imenom Janez. Kateri je, spoznamo iz njegove druščine na sliki.Njegovo življe- nje je bilo neverjetno razburkano in pusto- lovsko,dokler ni našel smisla svojega življe nja v pomoči bolnikom iz ljubezni do Boga Živel je v šestnajstem stoletju v Španiji.
Povejte:

a) sv. Janez usmiljeni
b) sv. Janez od križa
c) sv. Janez od Boga a) osem let
b) dvanajst let
c) šestnajst let a) Berač  b) Popotnik  c) Dobrotnik

Odgovore za Pokal Prijatelja pošljite do 1. marca 2006 na naslov: PRIJATELJ, za PP, Maistrova 2, 1000 Ljubljana.

Pravilni odgovor za PP 1/2006:
1) a b c  (pravilno obkroži)
2) a b c
3) a b c
Priimek in ime: ......................
Naslov ................................

Pravilni odgovor PP 6/2005: CCB

V letu 2005 je v Pokalu Prijatelja sodelo- valo 30 tekmovalk in tekmovalcev.
Zmago z vsemi pravilnimi odgovori (36točk) si deli 5 tekmovalk,in sicer: Ljubica Zakov- šek in Tina Rot (Ljubljana), Minka Mihovec (Medvode), Katja Miklič (Radomlje) in Ma- rija Pečjak (Hinje). Čestitke za znanje ali tudi srečo!
6-9. mesto si delijo tekmovalke, ki so tudi sodelovale vsakič in zgrešile po en odgo- vor (32 točk): Marija Globočnik (Šenčur), Zvezdana Zadnik (Škofja Loka),Milena Man freda (Most na Soči) in Zalka Strah(Mirna) Tudi vam čestitke in obenem obžalovanje, da vam je enkrat 'spodrsnilo'.
Na 10. mestu 26 točk) je tokrat Frančiška Pavovec (Ljubljana-Črnuče).
11.-14.mesto si zopet deli skupina tekmo- valk in tekmovalec s 24 točkami: Ana Pi- rečnik (Šmartno ob Paki), Danijela Stenšak (Gornji Grad), Peter Žagar (Portorož) in Tilka Tomažin (Sevnica).
Ostali sodelujoči so zbrali manj kot polovi- co možnih točk, v glavnem zato, ker so sodelovali le včasih. Nič ne de, vsem hvala za sodelovanje!
Nekateri sodelujoči,vseh je bilo že čez 200 so v teh letih opešali,nekateri tudi že umr- li, a se pojavljajo novi, med njimi očitno nekateri z veliko znanja. Že zaradi njih, pa tudi zaradi jubileja -desetič- se Pokal Prija telja nadaljuje. Za jubilej se spodobi tudi kakšna lepa nagrada in Prijatelj jo razpisuje: Zbirka 'LETO SVETNIKOV'. Zanjo se boste poleg zmagovalca (zmagovalcev) v letu 2006 lahko potegovali tudi vsi, ki vam je uspelo v teh letih vsaj enkrat zmagati in boste sodelovali tudi v tekočem letu. Nače lo bo: kolikor zmag-toliko listkov pri žrebu.

... z objemom in nasmehom

(škofa Jamnik in Perko)

... z gibi

(gluhi – prevajanje na koncertu Karitas)

... z očmi

(Ema Omovšek in Katja Miklič)

... z rožami

(diakon Amadej Jazbec in Marjetka Smrekar)

Prijateljstvo

Kakšna sreča, varnost in veselje, če imaš koga, s katerim se moreš pogovarjati kot s pravim prijateljem, tako, da mu lahko raz- kriješ svojo notranjost: svoje upe, načrte, hrepenenja in slabosti. Z njim lahko deliš veselje in srečo, trpljenje in žalost. Prija- telj te spodbuja, tolaži in razume. Ne graja te tako, da bi ti povzročil bolečino, ampak ti vedno stoji ob strani. V nesreči te pod- pira in skupaj s teboj nosi breme.

Kati Ribič