Dragi prijatelji!

"Demokracija v Cerkvi pomeni da v današnjem rodu kristja- nov dodelimo glasovalno pra vico tudi tistim rodovom, ki so pred nami verovali, upali, ljubili in tr- peli... Cerkev ni zgolj gruča tistih, ki se ob nedeljah zbirajo k obhajanju evharis- tije... Cerkev je veliko več kakor papež škofje in duhovniki,ki so nositelji zakra- mentalne službe ... Cerkev sega onkraj meja smrti" Te misli sv.očeta Benedikta XVI. iz njegovega dela 'Poklicani v ob- čestvo' naj nas prav posebej nagovo- rijo ob velikonočnih praznikih, ko bomo podoživljali Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, pa tudi nastajanje Cerkve, katere del smo tudi mi. Upam,da bo tu- di nova številka Prijatelja pomagala, da bomo kljub trpljenju ali pa prav zaradi njega zmogli še naprej in še bolj tudi verovati, upati in ljubiti.
In kaj ponuja Prijatelj? Besede novega kardinala dr.Rodeta? Ne,saj nas je nago voril v prejšnji številki, povabim pa vas, da jih preberete še enkrat. Duhovni mi- sli, letos obravnavamo zadnjo od šestih temeljnih resnic naše vere, sledi dvojni intervju, najprej z Olgo iz Maribora,ki se veseli dnevov rehabilitacije v Centru za sklerozo multipleks v Topolšici, nato z Veroniko -eno od tamkajšnjih terapevtk Nič ne bo narobe, če boste ob tem po- mislili na Jezusa na križevem potu in na sočutno ter pogumno ženo s prtičkom. Pomembno vlogo ob praznikih ima tudi osliček (cvetna nedelja).V Svetem pis- mu je nekajkrat omenjen. Preberite raz lago zgodbe o Bileamovi oslici (Zdravs- tveni delavci). Aprila goduje Bernardka Lurška,ki je bila deležna videnj, svetni- ca pa je postala zaradi drugih razlogov. Tudi o tem piše v Prijatelju. Začenjamo 'Prijateljevo šolo klekljanja'. Potem so seveda poročila o srečanjih in obiskih, pa nekaj prijateljske izmenjave (Želim si prijatelja,Mnenja in odmevi), spomini na pokojne, nekaj za razvedrilo in seveda slike vsepovsod po Prijatelju, takšne, ki lahko pridejo komurkoli v roke. Veselo Alelujo želim.

Vlado Bizant, urednik

Fotografiji na ovitku:
naslovnica: gozdna pot, foto Klemen Čepič; ovitek zadaj: Gusti Ketiš s hčer- ko na Brezjah, foto Tone Planinšek

April

Molimo,da bi v vseh državah spoštovali osebne, socialne in politične pravice žensk. Molimo za Cerkev na Kitajskem, da bi lahko opravljala svoje poslanstvo ozna- njevanja evangelija v miru in popolni svobodi. Molimo,da bi iskali in našli učinkovita po- ta nove evangelizacije.

Maj

Molimo,da bi bogastvo darov,ki jih Sveti Duh deli v Cerkvi, prispevalo h krepitvi miru in pravičnosti v svetu. Molimo, da bi v misijonskih deželah od- govorni v vladnih ustanovah z ustrez- nimi zakoni podpirali in ščitili človeško življenje od spočetja do naravnega konca. Molimo, da bi se zavedali darov, ki nam jih Sveti Duh daje za rast Božjega kra- ljestva.

6. resnica: Da je milost božja za zveličanje potrebna

II. Kdor bo krščen,bo rešen

Da je milost božja za zveliča- nje potrebna - tako zatrjuje zadnja od šestih resnic.A kako po grehu nepokor- ščine in napuha prvih staršev doseči to milost? Prvi korak v življenje milosti je zakrament svetega krsta, ki nam ga je - kakor vse zakramente - podaril Jezus. Po vstajenju in preden se je dvignil v nebo, je učencem govoril: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.Kdor bo sprejel vero in bo kr- ščen, bo rešen" (Mr 16,15-16).
Apostoli so zvesto izpolnjevali to Jezu- sovo naročilo. Sveti Peter je na prvi bin koštni dan spodbujal množico poslušal- cev: "Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha" (Apd 2, 38).
Naši dedje so govorili,da se dete pri kr- stu spremeni iz 'ajda' v kristjana.Kršče- nec res umre grehu,postane Božji otrok postane "nova stvaritev" (Gal 6, 15); deležen je življenja milosti,deležen odre šenja, ki ga je zaslužil Kristusov krvavi krst na križu. Naj je nekdo krščen že v odraslosti,naj je krščen kot dete, spre- jema odgovornost Božjo milost ohranja- ti in obnavljati s tem, da živi po Božji volji. Če je odrasel, obljubi to sam,sicer obljubijo to v otrokovem imenu starši in botri, ki so ga dolžni vzgajati s svojim zgledom in poskrbeti,da je poučen o krš čanskih resnicah in moralnih vrednotah.
Dogmatična konstitucija o Cerkvi - Luč narodov (16.čl.) in nekateri drugi cerk- veni dokumenti poudarjajo,da Božja mi- lost kliče k zveličanju vse ljudi, tudi tis- te,ki evangelija niso spoznali. Krščanski krst z vodo lahko nadomesti - ta krst krvi in krst želja. Prvega prejme,kdor še ni krščen, pa pretrpi mučeništvo zaradi Kristusa, drugega pa, kdor živi pošteno do sebe in do bližnjega ter obžaluje svo je grehe in slabosti.
Za dopolnitev krstne milosti je bil usta- novljen zakrament svete birme. Beseda birma izhaja iz latinskega izraza confir- matio, kar pomeni potrditev. Ta zakra- ment namreč okrepi krstno milost, utrdi birmanca s posebno močjo Svetega Du- ha, tako da bolje izpolnjuje Božjo voljo v mislih, besedah in dejanjih.
Jezus je izrecno obljubil Svetega Duha pri zadnji večerji, ko je napovedal svoj odhod: "Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem,Tolažnik ne bo prišel k vam, če pa odidem,ga bom poslal ... Še veli- ko vam imam povedati,a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico". (Jn 16,7-13). Jezusova obljuba se je izpolnila na bin- koštni dan, ko je prišel nad apostole Sveti Duh.Prej tako preplašeni in previ- dni, da so imeli vrata svojega zbirališča skrbno zaklenjena, so zdaj neustrašeno stopili med ljudi in pogumno oznanjali Kristusov nauk, čeprav so slutili, da jih ta pogum vodi v mučeništvo. Prvak apostolov, Peter, je spregovoril: "Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče. Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Du- ha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite" (Apd2,32-33).
Da krstna in birmanska milost v kristjanu delujeta,je potrebno resno prizadevanje ki mora trajati vse življenje. Pa se pre- pogosto zgodi,da birmanci sprejmejo od svojih botrov težko pričakovana velika in draga darila, potem pa zbogom vero- uk in molitev in maša in sploh krščan- sko življenje. Tudi nekaterim staršem je takšno ravnanje pogodu. Mislijo si tudi, da bo morda kdaj kasneje prav prišlo, če je otrok prejel zakrament birme. V resnici pa je takšno mišljenje in ravna- nje skrunitev zakramenta, za katerega so se odločili zaradi tostranskih koristi.

Prizadevanje za rodovitnost krstne in birmanske milosti usmerjajo Božje in cer kvene zapovedi. Mladeniču,ki je Jezusa vprašal, kaj naj stori, da doseže večno življenje,je ta odgovoril: "Če hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi". (Mt 19, 17).In sveti Janez poudarja: "To je Bo- žja ljubezen, da se držimo njegovih za- povedi. In njegove zapovedi niso težke kajti vse,kar je rojeno iz Boga, premaga svet" (1 Jn 5, 3-4). Pa prepogosto gle- damo na Božje zapovedi in še posebej na prepovedi kakor na nadlogo,ki zavira naše nagone,omejuje naše koristi, zati- ra našo sebičnost. Vendar bi morali biti hvaležni za ta Božji pouk,dan v naše od rešenje. Sveti Avguštin, ki je po grenki izkušnji dolgotrajnega vztrajanja v gre- šnem življenju doživel milost spreobrnje nja,je občutil Božjo voljo,izraženo v de- setih zapovedih, kot lepo harmonijo,saj jih je imenoval "harfa deseterih strun".

Breda Cigoj Leben

Gospod Jezus Kristus,
s svojo lučjo si presvetil temo smrti,
v prepadu najgloblje samote zdaj za vedno biva
odrešujoča moč tvoje ljubezni;
sredi tvoje skritosti smemo zapeti
alelujo odrešenih.
Daj nam ponižno preprostost vere,
ki se ne pusti zbegati, če nas pokličeš
v ure teme in zapuščenosti,
ko se nam zazdi vse vprašljivo.
V tem času, ko je tvoja stvar
v smrtnem boju, nam daj dovolj luči,
da bomo mogli postati luč drugim,
ki so je še bolj potrebni.
Skrivnost tvoje velikonočne radosti
naj kot jutranja zona obseva naše dni;
pomagaj nam, da bomo res velikonočni ljudje v tej veliki soboti zgodovine.
Skozi svetle in temne dni
naj veselo gremo naproti tebi,
ki se nam bližaš v slavi. (vir: Prošnja za pravo besedo,Ognjišče Koper 1995, objavo dovolil Silvester Čuk)

VESELO ALELUJO ŽELI UREDNIŠTVO, UPRAVA IN VSI DRUGI SODELAVCI TER DOPISNIKI.

Ne pozabite me!

»Ne pozabite me!« Mila prošnja, ki jo je pred leti izrekla OLGA TESKAČ,Čufarjeva 9,2000 Maribor, mi je zelo ostala v spominu. Iz zavoda v Ponikvah na Dolenjskem se je namreč selila domov na Štajersko in se bala, da bo izgubila stik s prijatelji. Po kratkem bivanju v Muretincih pri Ptuju, v bližini domačega kraja, sedaj preživlja svoje dneve v Domu Danice Vogrinec na Pobrežju v Mariboru. V sobi, v tem ogromnem domu upokojencev,je skupaj s še tremi oskrbovankami, ki so vse že zelo v letih.To sicer ne bi bilo nič pose- bnega,če Olga ne bi letos julija pričako- vala Abrahama in če ne bi bilo za njo že dvajset let bolezni -skleroze multipleks. Pogovarjali pa se nismo v Mariboru, pač pa v zdravilišču Topolšica pri Šoštanju, kjer ima društvo skleroze multipleks svoj rehabilitacijski center. Olga zelo ceni dneve v Topolšici. Ker pa težko govori in tudi mobilnega telefona ne more dvi- gniti, sva za pomoč za dogovor prosila go.Veroniko Cencel iz Velenja,ki je sedaj sicer na porodniškem dopustu, drugače pa dela prav v tem centru. Olge se je takoj spomnila in bila vesela, da lahko še glasno govori,kajti z njenim govorom je bilo že slabše. Veronika je bila tudi takoj pripravljena predstaviti rehabili- tacijo v tem centru in tako dopolniti in- tervju. V Topolšici je kljub zimi in mrazu kar precej ljudi čofotalo v vroči vodi zu nanjega bazena,Olga pa je bila ob štirih popoldne že na bolniški postelji. Njena mlajša soseda v sobi je dobila obiske, a so se vsi obzirno umaknili iz sobe v sku pne prostore, tako da smo se lahko ne- moteno pogovarjali.

Olga, si bila že večkrat tukaj na re- habilitaciji?
Kar dostikrat.Pridem enkrat letno.Če mi bo društvo omogočilo, bom letos prišla še v jeseni.Sedaj bom tukaj devetnajst dni.
Kakšni so ti dnevi? Dopoldne imate verjetno kakšno terapijo?
Ja, dopoldne telovadimo. Roke mi malo razgibajo, kaj več pa ne zmorem. Zdaj je desna roka malo močnejša. Imamo masažo. Postavijo me pokonci za dvaj- set minut. Take stvari.
Zunaj sva videla,da se ljudje kopajo Ali tudi tebe dajo v vodo, v kakšen bazen?
Ne, mene ne upajo dati,ker sem preveč občutljiva na vodo. Me takoj prime krč.
Morda bi povedala bralcem, odkod si doma.
Iz Velike Varnice. Župnija je Leskovec pri Ptuju. Drugače sem pa hodila v po- sebno šolo v Slovensko Bistrico. Oče je že deset let pokojni. Po njegovi smrti sem odšla v zavod v Ponikve. Tam sem bila pet let.Doma sta še mama in mlajši brat. Starejša sestra je umrla. Najsta- rejši brat živi tu v Mariboru.
Kdaj so se pojavili prvi znaki bolezni in kako si zvedela, kaj ti je?
Imela sem približno trideset let. Najprej sem imela težave s hojo in prijemali so me krči. Nisem mogla prav hoditi in sem malo šepala.Ker pa nisem hodila v služ- bo,saj sem pomagala doma na kmetiji,je nekako šlo. Od leta 1986 vem za svojo diagnozo - sklerozo multipleks. Takrat sem bila štiri tedne v bolnišnici v Mari- boru.Z berglami sem hodila še okrog pet let,potem pa ni šlo več in sem prišla na invalidski voziček. Tri leta sem imela navaden voziček,sedaj sem pa na elek- tričnem.
Si bila dosti v bolnišnicah?
Samo trikrat, še leta 1987 in potem še enkrat.
Kako to,da si šla v dom v Maribor,ko si pa Ptujčanka?
Saj sem bila tudi v domu v Muretincih pri Ptuju,pa sem se raje umaknila. Tako kot v Ponikvah me je tudi tam motil hrup, radio vso noč ...
Ampak sedaj v Mariboru ste tudi štiri v sobi in igra televizija.
Igra, ampak zvečer jo ugasnejo, pa radio tudi. Na televiziji gledam rada le kakšne otroške oddaje in pa če je kaj v zvezi z boleznimi.
Morda veš za koga, ki ima v domu tudi takšno diagnozo. Se poznate?
V tretjem nadstropju sta dva, ki imata multiplo sklerozo. Jaz imam drugače kar tri bolezni: multiplo sklerozo, paralizo in še težave z duševnostjo.
Kakšne so pa še druge težave pri tej bolezni? Spominjam se, da si pred dvema letoma teže govorila kot sedaj
Boljše, da se to več ne ponovi. Zdaj se tudi nasploh boljše počutim. Imam pa krče in jemljem zdravila.
Te smem vprašati, če si takrat, ko si bila še doma in zdrava, kaj hodila v cerkev?
Sem hodila.Kot otrok sem hodila k vero- uku in bila pri prvem obhajilu ter birmi. Tudi v domu v Mariboru se z vozičkom peljem k maši.
Kako pa je kaj z molitvijo? Kaj moliš?
Molim Očenaš, Zdravo Marijo, Vero, ke- sanje, Sveti angel. Tisto, kar znam še od doma. Kakšnih molitvic pa se nisem naučila, ker moja mama ni znala vseh slovenskih molitev. Je Hrvatica. Ni bila daleč doma,z meje. Včasih je šla k ma- ši.Oče ni hodil in največkrat sem šla kar sama.
Potem si bila pa res vredna pohvale če si sama hodila. Kako pa zdaj do- življaš vero, ko je bolezen že precej napredovala? Se pojavljajo kakšna vprašanja, dvomi?
Kar v redu je. Premišljam o življenju.
Ti kdaj pride na misel, kako bi bilo, če bi bila zdrava in kaj bi delala - s temi spoznanji, ki jih imaš zdaj?
Srečna bi bila,če bi se pozdravila.Šla bi na romanje,da bi se zahvalila za zdrav- je.Drugače pa bi bila srečna in bi delala Pa tudi pomagala bi takšnim,ki so bolni Ampak je, kakor je.
Poznaš oddajo 'Vstani in hodi!' ?
Ne poznam.Ko sem bila v Ponikvah,sem si lahko še z roko sama prižgala in uga- snila radio. Takrat sem lahko poslušala tudi zvečer. Zdaj si ga pa sama ne mo- rem več prižgati.Sestra mi zjutraj prižge radio Ognjišče. Rada poslušam verske pesmi, tiste,ki pojejo o Jezusu in Mariji. Najraje pa poslušam Sobotno iskrico. Tudi ko je ob nedeljah maša, poslušam radio in zraven molim.Zvečer imam radio prižgan do osmih, potem mi ga pa uga- snejo. Drugače bi se druge v sobi lahko pritoževale.
Vidim, da imaš tudi mobitel. Rada telefoniraš?
Imam ga, da me lahko pokličejo, vendar ga sama ne morem dvigniti.Mora mi kdo pomagati. Sama ne kličem.
Sedaj ležiš in tudi v domu v Maribo- ru si ob obiskih največkrat bila na postelji.Te dajo vsak dan na voziček ali ne?
Vsak dan me dajo na voziček,tudi v do- mu. Samo v sredo in čez praznik ne. V Mariboru se z vozičkom rada peljem na vrt. Navadno sem do kosila na vozičku, potem me dajo nazaj na posteljo.Pono- či me enkrat obrnejo,da ne dobim prele žanin. Preoblečejo me vsak drugi dan.
Kaj pa obiski? Jih imaš kaj?
Brat, ki živi v Mariboru, pride velikokrat. Če v soboto dela, pride v nedeljo. Pa mama večkrat pride.In tudi drugi včasih Čez dan pa pride delavka javnih del, da mi kaj pomaga.
Kaj pa, ko drugi dobijo obiske in je v sobi več ljudi? Te to moti ali pa na- sprotno rada vidiš, če kdo ogovori tudi tebe?
Me ne motijo.Če je kdo v sobi,prosim za vodo ali pa da mi dvignejo telefon, če me kdo kliče.Na obisk pride neka gospa iz doma in mi pomaga. Drži mi skodelico za kavo, da lahko pijem.
Kaj pa, če te kdo kaj vpraša o zdra- vju ali bolezni -ali so ti taka vpraša- nja nadležna?
Me ne moti. Povem.
Sedaj je moderno hoditi k raznim zdravilcem. Si tudi ti kdaj obiskala kakšnega zdravilca, bioenergetika ali kaj podobnega.
Ne.
Nekoč si omenila, da je oče tako kot mnogi moški rad kaj popil in da so bile potem doma težave. Vem,da je nekaterim tedaj, ko zbolijo,tako hu- do,da začno piti. Te smem vprašati, če ti je kdaj med boleznijo prišla misel, da bi kar kaj popila?
Ne! Tudi v mladih letih ne!
Ko sva prihajala v tale dom v Topol- šici,sva šla čez dolg hodnik,ki je ves poslikan z oblaki, zvončki, metulji, pa tudi z želvami in polži.So ti všeč?
Sem jih videla in so mi všeč. Nič me ne moti, če kdo reče, da smo kot 'polžeki'. Samo da se nasmejimo!
Olga, gotovo se te bodo tisti,s kate- rimi si bila kdaj skupaj v Topolšici,pa v Ponikvah in drugod spomnili. Mor- da pomisliš nanje in jim kaj poveš.
Tistim, ki imajo takšno bolezen, kot jaz, želim srečno,da bi se čim bolje počutili. Pa čim boljše zdravljenje.Vsem pa želim da bi bili veseli in se med seboj imeli radi

Pogovor o bivanju bolnikov s sklerozo multipleks v rehabilitacijskem centru v Topolšici smo nadaljevali v Velenju pri družini Cencel. Mož Vlado je včasih rad pomagal na srečanjih Bratstva in pri Prijatelju, med zaposlitvijo v domu upokojencev v Ljubljani pa si je nabral kar nekaj izkušenj tudi pri pomoči sta- rejšim. Sedaj se z ženo veselita hčerke Leone, ki je med obiskom prav radove- dno listala Prijatelja. Mamica Veronika, sicer zaposlena kot terapevtka v Cen- tru za multiplo sklerozo v Topolšici, je bila pripravljena približati bivanje v tem centru še z druge strani.
Veronika, koliko časa že tam delate in kakšno delo imate? Kako poteka rehabilitacija?
V tem centru delam že približno sedem let. Je edini tak center v Sloveniji za te bolnike. Skleroza multipleks je obolenje živčnega sistema.Gre za to,da pride do vnetij živčne ovojnice oziroma mielinskih vlaken, zaradi tega pa ni več pravilne- ga prevajanja živčnih impulzov. Ko se vnetje umiri, ostanejo posledice. S tem pride do različnih bolezenskih stanj pri pacientih. Bolezen je napredujoča. Z vsakim vnetjem in poslabšanjem se bol- nikom stanje spremeni,najraje poslabša
Morda veste, kako je prišlo prav v Topolšici do ustanovitve tega cen- tra? Ali so kakšni posebni razlogi za to, zdravilna voda ali kaj?
O tem bi vam več seveda povedali na Društvu skleroze multipleks. Kolikor jaz vem, so včasih takšni bolniki hodili na rehabilitacijo v zdravilišče blizu Čačka v Srbiji, ko pa to ni bilo več mogoče,se je pokazalo,da je voda v Topolšici primer- na zanje, ker ni prevroča, ima pa zdra- vilne učinke. Poleg tega je bila tam de- pandansa Mladika, ki so jo v Jugoslaviji uporabljali oficirji s tuberkulozo.Kasneje je začela propadati, potem pa so jo dali v uporabo bolnikom s sklerozo multipleks Mislim, da je idealen prostor za njihovo obnovitveno rehabilitacijo.Radi prihajajo sem.
Koliko časa je bolnik običajno v centru?
Načeloma traja obnovitvena rehabilita- cija dva tedna, enkrat letno. Bivanje in sklop terapij je zastonj, pride pa lahko vsakdo,ki je član društva.Na rehabilita- ciji so razdeljeni v več skupin glede na zdravstveno stanje. Vsakomur po let- nem planu terapij pripada fizioterapija in delovna terapija, lahko si pa še sam plača dodatne terapije, če pač želi. K zagotovljeni terapiji spada še bazen ozi roma hidroterapija, to se pravi skupin- ske vaje v vodi. Ko pacient pride k nam gre prvi dan k zdravniku.Ta ga pregleda in predpiše, katere terapije naj bi imel. Terapije potekajo v glavnem v dopol- danskem času, ko so pacienti bolj pri močeh.Upoštevamo namreč njihov dne- vni bioritem. Po kosilu so ponavadi že zelo utrujeni. Popoldne so morda samo še masaže. Jaz delam v delovni terapiji. Obravnava je individualna. S pomočjo različnih vaj poskušamo posameznikom pomagati k čim bolj samostojnemu živ- ljenju. Ko pride pacient na terapijo, mu določim,kakšne vaje naj bi bile glede na njegove sposobnosti. Namen delovne terapije je tudi izboljšanje grobe moto- rike, ravnotežja in pa fine motorike rok. Uporabljamo žoge, terapevtske valje in druge terapevtske pripomočke. Po do- ločenem času preverimo,če je prišlo do kakšnega izboljšanja.Navadno je pa ta- ko, da pri teh pacientih ohranjamo vsaj takšno stanje,kakršno je.V dveh tednih nihče tudi ne bi smel pričakovati čude- žev. Nekateri pacienti res pričakujejo preveč, na primer, da bodo kar vstali z vozička in shodili. Veliko je odvisno od njihovega fizičnega stanja. Vprašanje je, koliko si za izboljšanje prizadevajo sami doma. Seveda si vsak, če že pride na terapijo želi, da bi čimveč 'odnesel', zato je sodelovanje navadno kar dobro. Mnogo jim pomeni že zamenjava okolja in da imajo tu družbo, doma pa so bolj osamljeni. Torej ne gre samo za fizično ampak tudi psihično zdravljenje.
Z leti se ob delu in v pogovorih goto vo nabirajo izkušnje.Kako doživljate bolnike s to boleznijo?
Glavna značilnost in težava bolnikov s sklerozo multipleks je v tem,da je bole- zen napredujoča.Zaradi tega ljudje vča sih padejo tudi v depresijo, v brezvoljo. Ta je navzoča skoraj pri vseh bolnikih. Potem je tu strah zaradi negotovosti, kdaj bo spet prišlo do poslabšanja. Bol- nik nikoli ne ve, kaj bo naslednje posla- bšanje prineslo.Zlepa namreč ne gre na bolje. Stresni dogodki zelo poslabšajo bolezen, na primer, če pride do ločitve med zakoncema ali če komu umre svo- jec.Po takšnih dogodkih opažamo vidno poslabšanje. Nekateri vedno premlevajo ene in iste stvari ter se vrtijo v začara- nem krogu. Lahko samo ugibam, kakšen je bil človek po značaju pred boleznijo in kako ga je bolezen spremenila. Neka- teri pa imajo prav neverjetno voljo do življenja in se za vsak gib, za vsak mili- meter, zelo borijo. Občudujem jih, kaj vse bi naredili, da bi bilo bolje ali da bi vsaj ostali na istem. Zelo je odvisno, kakšno stanje je v družini. Če bolniku družina stoji ob strani, si tudi sam bolj prizadeva. To pa ne pomeni, naj drugi vse naredijo namesto bolnika. To bi bilo slabo zanj. Je pa tudi razlika med žen- skami in moškimi. Po mojih izkušnjah se ženske navadno bolj borijo kot moški.
Kakšen nasvet bi dali bolnikom s sklerozo multipleks? Naj se čim več gibajo ali ne?
Ja,ampak do določene mere.Naj bo vse v ravnotežju. Če pride do prevelikega fizičnega napora, se bolezen poslabša. Gibati se,nikakor pa ne pretiravati, ozi- roma - treba je varčevati z močmi.
Kakšne napotke pa dajete, ko ljudje odhajajo domov?
Tiste vaje, ki so jih spoznali v centru, naj bi delali tudi doma, če je le možno. Mnogo vaj iz fizioterapije ali delovne terapije lahko izvajajo doma.
Imate morda tudi kakšne vaje 'za možgane', za spomin in podobno?
Pri delovni terapiji imamo tudi spomin- ske vaje.K tej bolezni spada tudi poza- bljivost, ki lahko spominja na demenco. Nekateri imajo težave z orientacijo,dru- gi z govorom. Različne vrste težav so. Vaja proti pozabljivosti je na primer pre biranje člankov iz časopisja in pripove- dovanje obnove. Velik poudarek dajemo povezovanju ljudi v skupine,da se ne bi zapirali med štiri stene. Temu je sicer bolj namenjena redna dejavnost društ- va, ki vključuje tudi športna tekmova- nja, balinanje,šah in podobno. Zdi se mi da so tisti, ki so športno dejavni ali pa se povežejo z določeno skupino ljudi, bolj motivirani, ker se veselijo nasled- njega tedna in dneva, ko se bodo spet srečali. Tudi mi jim svetujemo, naj se včlanijo v kakšen krožek in si najdejo hobi, da se s tem zamotijo in ne mislijo preveč na svojo bolezen.
Omenili ste fizično in psihično reha- bilitacijo. Kaj pa glede duhovne? Ali v center prihaja tudi duhovnik?
Mislim, da prihaja, če kdo izrazi željo, kaj več pa ni vključen v rehabilitacijo. Vem, da gredo nekateri pacienti ob ne- deljah v Šoštanj k maši.
Ali morate tudi vi kdaj odgovarjati na vprašanje: Zakaj je ravno mene zadela ta bolezen? Ali je v centru tudi kakšen psiholog?
Kolikor vem, so se še najbolj obnesla predavanja, na primer o vplivu stresa, o prehrani in podobnem. Ima jih zdrav- nica. Pred časom je bila v rehabilitacijo vključena psihologinja. Vsi, ki delamo v centru,smo kdaj postavljeni pred takšna vprašanja. Pacient pride, ti pove svoje težave in se pogovarjaš z njim.Terapije so časovno določene. Kakšen od paci- entov pride malo prej in se začne pogo varjati s prejšnjim pacientom.Tako ste- če pogovor med terapevtom in pacienti
O čem vam največkrat potožijo?
Najbolj pogosto je to,da okolica bolnika ne razume, ker ne pozna bolezni. Za- četna stopnja je velikokrat takšna, da ima bolnik težave z ravnotežjem in ga zanaša,ker ima okvarjen center za rav- notežje. Pa utrujenost.In tako pride do nerazumevanja in podtikanja, češ da je len ali pijan. Zaradi tega pacienti sami rečejo, da raje vzamejo bergle ali pa hoduljo, ker potem ljudje vidijo, da so bolni. To jim svetujemo tudi mi,zato,da varčujejo s svojimi močmi.
Center za sklerozo multipleks je v sklopu hotela Vesna. Ali kdaj zasle- dite kakšno reakcijo gostov?
Ne.V zdravilišču,v Mladiki,je tudi manjši bazen, ki je prilagojen tako, da je voda v njem nekoliko hladnejša kot pa spo- daj v hotelskem bazenu. Možno je, da zlasti gibljivi bolniki gredo v hotel, kjer imajo tudi zdravstveni del, ne samo tu- ristični. Stroge ločitve ni, čeprav imajo bolniki v centru zagotovljeno vse nujno kar potrebujejo. Ob večerih je v hotelu včasih tudi kakšen kulturni program in nekateri pacienti gredo zraven. To je čisto osebna odločitev.
Rekli ste, da ste v centru zaposleni približno sedem let. Verjetno ste z nekaterimi bolniki že kar znanci.
Mnogi bolniki povedo, da se tu počutijo čisto domače,in to najbrž tudi zato, ker že osebno poznajo terapevtke. Mi pa tudi vsaj nekoliko poznamo njihove živ- ljenjske zgodbe. Pogovor jim zelo veliko pomeni.Moram reči,da tudi nas prizade- ne poslabšanje njihove bolezni. Če po- vem,da je na primer treba bolniku, ki je že zelo opešal, s pritiskom na prsni koš pomagati,da med izdihom sploh še lah- ko kaj pove, potem verjetno sklepate, da je naše delo psihično včasih kar na- porno.
Tale pogovor z vami bo brala Olga,s katero imamo intervju in jo poznate pa gotovo še marsikdo. Bi rekli še kaj posebej prav njim?
Potrebno je biti hvaležen za vsak dan, zaužiti ga z vsemi močmi, kolikor se le da in kolikor moči ter sposobnosti dopu ščajo. Vsak dan prinese svojo težo in tudi svojo lepoto. Čim manj razmišljajte o prihodnosti.

Skodelica kave... Na kaj pomislite ob tem? Na Cankarja? Ko boste zopet pili kavico, pomislite tudi na Olgo in neko dobro gospo tam v domu na Pobrežju v Mariboru. Gospa pride na obisk in Olgi podrži skodelico s priljubljeno tekočino, da jo lahko popije. Ko pa bo zopet na vrsti oddaja 'Vstani in hodi!' na radiu Ognjišče, pomislite, kakšno razkošje je že to, da si lahko sami prižgete radio in ga ugasnete. Naj oba pogovora v tem intervjuju pripomoreta k pravemu vred- notenju vsega, kar nam je v življenju (še) dano, pa tudi k sočutju in medse- bojni pomoči.Naj naše življenje ne bo le vrtenje okrog sebe, svojih težav in na- črtov, pač pa polno bogastva majhnih dobrih del,ki lepšajo in olajšajo življenje
Hvala, Olga in Veronika, za pogovor!

Na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Bileámova oslica (4 Mz 22,21-35)

Bileám je torej zjutraj vstal, osedlal svo jo oslico in šel z moábskimi knezi. Toda vnela se je Božja jeza, ker je šel. Ko je tako jezdil na oslici in sta bila z njim nje gova hlapca, se mu je Gospodov angel postavil na pot kot nasprotnik.
Ko je oslica zagledala Gospodovega an- gela,kako z golim mečem v roki stoji na poti, je krenila s poti in šla na polje. Bi- leám pa jo je začel tepsti, da bi jo spet spravil na pot. Potem se je Gospodov angel postavil na ozko stezo med vino- gradi,kjer je bil na obeh straneh zid. Ko je oslica zagledala Gospodovega angela se je pritisnila k zidu. Ker pa je Bileámu pritisnila nogo ob zid, jo je spet začel tepsti. Nato je šel Gospodov angel spet naprej in se je ustavil na ozkem kraju, kjer se ni bilo mogoče ogniti ne na des- no ne na levo. Ko je oslica zagledala Gospodovega angela, je legla pod Bile- ámom. Ta se je razjezil in oslico tepel s palico.Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileámu: »Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?« Bileám je rekel oslici:»Ker se norčuješ iz mene.Če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil.« Oslica pa mu je rekla: »Ali nisem tvoja oslica,na kateri jezdiš od nekdaj do da- nes? Sem mar kdaj imela navado, da bi ti počela kaj takega?« Rekel je: »Ne.« Tedaj je Gospod odprl Bileámu oči, da je videl Gospodovega angela, kako stoji na poti z golim mečem v roki. Pokleknil je in se priklonil z obrazom do tal. In Gospodov angel mu je rekel: »Zakaj si oslico že trikrat pretepel? Glej, prišel sem kot nasprotnik,kajti lahkomiselno si krenil na pot pred menoj. Oslica me je videla in se je že trikrat umaknila pred menoj. Če se mi ne bi umaknila, bi tebe pri priči ubil, njo pa pustil živeti.«
Bileám mu je rekel: »Grešil sem, ker ni- sem spoznal, da mi na poti stojiš nas- proti. Zdaj pa, če je to slabo v tvojih očeh, se bom vrnil.« Gospodov angel je rekel Bileámu: »Le pojdi z možmi! Toda govôri samo tisto, kar ti bom rekel!«
Poznate tole starozavezno pripoved o Bileámovi oslici? Na prvi pogled se zdi morda nepomembna,pod določenim zor- nim kotom pa je nadvse zanimiva in po- učna.
V simbolnem pomenu oslica ali osel po- gosto predstavljata telo. Če pri branju navedenega odlomka oslico nadomesti- mo s telesom, nas bo pripeljala do po- menljivega spoznanja.
Bileám je nekoliko neprevidno šel na pot s svojo oslico,ki mu je do takrat zvesto služila. Ko oslica na poti opazi angela z mečem, se po naravni zakonitosti uma- kne s poti in ga skuša zaobiti. Bileám, ki angela ne vidi, njenega izmikanja ne razume in jo pretepe.
Ko oslica drugič zagleda angela z mečem izbere drug izhod, pri tem pa Bileámu pritisne nogo ob zid. Bileám se še bolj razjezi in zopet pretepe oslico.
Ob tretjem prizoru oslica nima druge iz- bire, kot da pred angelom pade na ko- lena. Bileám tudi te reakcije ne razume in je ne more sprejeti,zato oslico še tre tjič pretepe. Takrat Gospod oslici odpre usta in ona spregovori.V istem trenutku Gospod tudi Bileámu odpre oči in on la- hko vidi,za kaj pravzaprav gre. Ko ugo- tovi razloge za osličino ravnanje, bist- veno spremeni svoje življenje in odnos do oslice.
Kot Bileám se tudi mi marsikdaj nepre- vidno podajamo v dejavnosti, ki so za naše telo prezahtevne. Velikokrat pre- cenjujemo svoje sposobnosti,kar začuti tudi naše telo. Seveda se, podobno kot Bileám,ne želimo kar tako ustaviti. Jezni nad omejitvami in premajhnimi telesnimi zmogljivostmi se razburimo in do telesa postanemo še zahtevnejši. Tepemo ga in mučimo ter na vsak način želimo na- daljevati z dejavnostjo. Telesa, ki nas v takih primerih opominja kot angel, ne upoštevamo, marveč ga prisilimo, da nam kljub znamenjem bolezni še naprej služi in nas uboga. Ob morebitnih prvih znamenjih bolezni se pretvarjamo, da smo zdravi in krepki,zato smo do telesa še zahtevnejši.
Ko postanejo znaki bolezni že nekoliko bolj boleči, se še bolj razjezimo in s te- lesom ravnamo še bolj surovo. Jezni,ker nas ne »uboga«, ga tepemo, izsiljujemo in mučimo. Šele takrat, ko nas bolezen resno ogroža, smo mu pripravljeni pris- luhniti,ga upoštevati in spremeniti svo- je ravnanje.Takrat nam Bog "odpre oči" in pogled na dejansko stanje nas prisili, da se spremenimo.
Telesa seveda ne izsiljujemo le s preti- ravanjem pri delu, marveč neredko tudi z razvadami.Zlasti pijača in kajenje so- dita med pogoste razvade, ki ogrožajo naše telo in škodujejo zdravju. Ko npr. kadilci pokašljujejo zaradi uživanja niko tina,kar moremo primerjati s prvim izmi- kanjem oslice, tega znamenja ne upoš- tevajo. Tolažijo se z ugotovitvami, da celo bolj kašljajo,ko ne kadijo.Tako na- daljujejo s kajenjem, kar jih prej ali slej pripelje do zdravnika. Ko nas zdravnik ali zdravnica opozori,da kajenje škoduje zdravju (ne nazadnje se s tem opozori- lom srečamo na vsakem zavojčku ciga- ret), tega opozorila ne vzamemo resno in ga nočemo razumeti. Tolažimo se z namišljenimi šalami, da »le prekajeno meso dlje ostane zdravo,« da poznamo vrsto zdravnikov,ki prav tako kadijo ipd Celo takrat torej, ko nas bolezen že »stiska ob zid«,nismo pripravljeni spre- meniti življenja in se odpovedati razva- di. Šele takrat, ko nam npr. zdravnik ali zdravnica reče, da bomo v določenem času umrli zaradi raka, če ne nehamo kaditi, nam »Bog« odpre oči in prisili k spremembi.
Bileám doživlja sicer svoje potovanje kot Božji namig. Toda pri tem je močno zaverovan vase in prepričan, da je on gospodar življenja in telesa. Toda Bog očitno želi, da tudi njegove namige do- bro premislimo in jih prilagodimo lastnim sposobnostim in zmožnostim. Tudi pre- tiravanje v dobrem ni zveličavno in ni dobro. Pripoved nas zgovorno pouči, da »govorimo le tisto,kar nam Bog naroča« oziroma, da delamo le toliko, kot nam dovoljujejo telesne in psihične zmožno- sti.Bolje je reagirati pravočasno kot pre pozno. Telo je »angel varuh« našega zemeljskega življenja,zato ga spoštujmo in poslušajmo! Bog od nas ne zahteva pretiravanja, temveč le toliko,kot v ži- vljenju lahko damo in storimo.

dr. Stanko Gerjolj

Osvobodi me, Božja luč,
da bom videl velika dela tvoje ljubezni
v mojem življenju!
Presij moje srce z nežno svetlobo
tvoje nenehne navzočnosti,
da bodo dvomi razvezani,
da bo nevera skopnela
kot sneg pod žarki spomladanskega sonca.

Dotakni se me, usmiljena roka
mojega Boga in Odrešenika,
da bo križ zažarel na obzorju smisla
in bom v vsaki preizkušnji
mogel spoznati, da si mi bliže in bliže.

Ni več dneva, ne ure,
ko ne bi bival v tvojem naročju,
ljubljen in negovan,
sprejet in zaželen,
neskončno obdarovan od Očeta,
v solzah sreče imenovan - Božji otrok.

Bernardka v šoli trpljenja

»Videla sem neko Gospo, vso v belem, z modrim pasom in zlato rožo na vsaki nogi,« tako je enajstega februarja 1858 opisala štirinajstletna Bernardka Soubirous svoji se stri Mariji in nekaterim sošolkam svoje prvo od osemnajstih videnj v massabielski votlini pri Lurdu. Bolehni, astmatični in ne preveč bistri deklici nihče ni prav verjel. V njenem revnem domu so se naselili nemir in nejevo- lja, pa občutek sramu pred sosedi. Starši so Bernardki odločno prepovedali, da bi še zahajala tja,kamor jo je neustavljivo vleklo srce. Nepričakovano posredovanje ugledne in pobožne meščanke pa ji je omogočilo,da je spet smela prihajati k votlini.
Skrivnostna Gospa je Bernardki kmalu na- povedala, da njeno življenje ne bo lahko: "Ne morem vam obljubiti,da vas osrečim na tem svetu, na onem pa gotovo." In res se je Bernardkino telesno in duševno trpljenje stopnjevalo.Astmatični napadi so se pona- vljali; ljudje so postajali brezobzirni, ko se je govorica o prikazovanjih širila. Prihajali so trumoma in jo mučili s svojimi vprašanji, eni iz pobožnosti, drugi iz radovednosti. Mnogi so se rogali njej in njeni Gospe. Ce- sarska oblast Napoleona III. je zaskrbljena Nad ubogo deklico se spravijo žandarji in sodniki, zaslišujejo jo in ji grozé. Cerkveni krogi previdno molče, kar je ob podobnih dogajanjih sicer modro pravilo. Dolge dni je Bernardka tarča ugovarjanja, zaničevanja in norčevanja vseh, od učiteljice in sošolk do oblastnikov, pa tudi lurški župnik izreče kakšno ostro besedo, posebno, ko mu Ber- nardka sporoči Gospejino željo,da ji posta- vijo kapelo.
Ko Bernardka po Gospejinem navodilu z golima rokama izkoplje v kotu votline vodni vrelec, se kmalu dogodi prvi čudež. Po ko- peli v ledeno mrzli vodi novega izvira oz- dravi ohromel otrok.
Pri enem zadnjih videnj, petindvajsetega marca, na praznik Marijinega oznanjenja, razodene Gospa svoje ime: »Brezmadežno spočetje sem.« To je trd oreh za duhovni- ke.Odkod pozna neuka deklica to ime? Do- bra tri leta poprej,osmega decembra 1854, je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju.Bernar- dko sprašujejo, če je že kdaj slišala o tej resnici,če morda laže,ko trdi,da tega imena ni poznala. Svetinjice z napisom: "O Marija brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo," ki so jo po videnju usmi- ljenke Katarine Labouré leta 1830 pričeli kovati, nihče niti ne omeni, saj so bila ta videnja manj na očeh kakor Bernardkina in se je o njih nekaj vedelo šele več let po Katarinini smrti leta 1876.
Po zadnjem videnju je Bernardka zaslutila, da je naloga, katero ji je zaupal Bog po Mariji, izpolnjena. Želela se je skriti pred vsiljivci.Leta 1868 so jo sprejele,čeprav ne s posebnim navdušenjem, usmiljene sestre v svoj samostan v mestu Nevers, dovolj oddaljenem od Lurda.A tu jo čaka novo tr- pljenje. Niti prednica,niti voditeljica novink je ne razumeta. Njena prostodušna odkrito srčnost se jima zdi predrzna in posmehljiva odrezavost, morda celo znamenje napuha. Nekaterim od sosester,ki ji sicer verjamejo ne manjka zavisti. Sredi skupnosti je Ber- nardka osamljena.Je tudi veliko bolna.Ast- matični napadi se ponavljajo, pojavljajo se krvavitve iz pljuč. Vendar se Bernardka trudi napraviti kaj koristnega za samostan. Opravlja najponižnejša dela kuhinjske po- močnice in čistilke. Lepše ji je, ko jo zaradi slabega zdravja premestijo v zakristijo,kjer pokaže nepričakovano spretnost in iznaj- dljivost pri vezenju liturgičnih oblačil.
Potem pridejo hudi časi francosko- pruske vojne. Ranjencev je vedno več, bolniških sester primanjkuje.Po dolgem moledovanju Bernardka doseže, da jo pošljejo pomagat ranjencem v bolnišnico v Neversu. Tam se jim razdaja ne samo s spretnostjo bolničar- ke, ampak tudi s svojo prijaznostjo in ved- rino. Dolgo prikriva,da jo je napadla zavra- tna bolezen,ki povzroča neznosne bolečine - kostna tuberkuloza.Šele ko ni več potre- bna ranjencem, leže sama na bolniško po- steljo, s katere ni več vstala. Ko leži tam vsa v bolečinah,jo pričenja mučiti še strah zaradi nekdanjih grehov, ki pa so v resnici prava malenkost.
Šestnajstega aprila 1879 pokliče Bernardko k sebi v nebo Gospa v beli obleki z modrim pasom in tako do konca izpolni svojo bese- do: "Ne morem vam obljubiti, da vas osre- čim na tem svetu, na onem pa gotovo."
Ivan Cankar je zapisal: "Bridkost je podob- na zrnu, ki rodi tisočeren sad." Prav to se je izpolnilo Bernardki: Iz njene bridkosti je zrasla najslovitejša in najbolj obiskana bo- žja pot, kjer tisoči dobivajo tolažbo in du- hovno, včasih pa tudi telesno zdravje.

Breda Cigoj Leben

Obvestilo

Do konca maja pojasnila in prijave sprejema Bolniška župnija, Trubarjeva 82 v Ljubljani. tel.: 01/232-04-49

Stigmatiziranost

Vemo,da so nekateri svetniki prejeli stigme, vtisnjena znamenja Kristusovih ran.Invalidi pa tudi včasih slišimo,da smo stigmatizirani Kaj naj to pomeni?

Marjetka

Izraz stigmatiziran izvira iz latinske besede stigma, kar je v antiki pomenilo žig ali zna- menje, vžgano v laket sužnjev in kaznjen- cev.V krščanstvu pa beseda stigma ozna- čuje pojav petih ran križanega Kristusa na telesu mistika, ki v svojem premišljevanju globoko podoživlja Kristusovo trpljenje.
Najbolj znan tak primer so stigme sv.Fran- čiška Asiškega. Ko je 14. septembra 1224, na praznik Povišanja svetega Križa, molil v samoti na gori Alverna,je imel videnje Kris- tusa, z razpetima rokama pribitega na križ. In ko je podoba izginila, so se na Frančiš- kovih rokah, nogah in strani odprle rane, ki so bolele in pogosto krvavele.Te rane,zna- menja posebne milosti, je nosil do smrti.
Frančišku je sledila vrsta mistikinj in misti- kov, ki so jim bile dane stigme. Naj omenim sodoben primer: sveti pater Pij, bil je itali- janskega rodu kakor sv.Frančišek.Tudi nje mu so bile vtisnjene stigme,ki so mu ostale do smrti. Skrival jih je, kolikor je mogel,če- prav so mu povzročale hude bolečine.
Treba je vedeti, da je Cerkev do teh do- gajanj zelo nezaupljiva in skrajno previdna. Lahko so namreč bolezenske,in sicer psiho patične narave. Izvirajo iz histerije,ki pret- varja močna čustva v telesne pojave. Na- šle so se tudi ženske, ki so z goljufijo pos- kušale prepričati ljudi,da so deležne stigem Pri nas je znan primer vodiške Johance.
Danes pogosto slišimo besedo stigmatiziran in to na področjih,ki z vero nimajo opravka Stigmatiziran naj bi bil invalid, duševni bol- nik, alkoholik, begunec in še kdo. Očividno je dobil izraz spet svoj prvotni antični po- men, po katerem je stigmatiziran nekdo, ki je zaznamovan in zato nezaželen in se ga ljudje ogibajo, včasih tudi boje. Danes re- čemo, da je odrinjen na rob družbe, da je izločen iz nje.
Za kristjana ne sme biti nihče nezaželen in odrinjen na rob družbe ali, če hočete, sti- gmatiziran. Krščanska ljubezen nam nalaga dolžnost takšne ljudi razumeti, jih spreje- mati in jim pomagati z besedo in dejanjem, kolikor je v posameznih primerih mogoče in kolikor prizadeti to sami žele. Glede na to, da govorimo o stigmah, t.j.znamenjih Kris- tusovih ran pri svetnikih,pa se kristjani da- nes raje izogibajmo izraza stigmatiziranost v negativnem pomenu besede.

Breda Cigoj Leben

Oče Henrik in Bratstvo

VIII. poglavje:
Očetova duhovnost (nadalj.)

Očeta Françoisa je Jezus povezoval z Bo- gom Očetom. Ves prepojen je bil z naukom o skrivnostnem Kristusovem Telesu in eno- stjo s Kristusom. V tem ga je prepričeval evangelij. Stalno ga je bral in evangeljska luč je bila čedalje močnejša. Kot za apos- tola Pavla je bilo tudi zanj krščansko živ- ljenje »živeti Kristusa«. To resnico je prav posebno poudarjal,ko je govoril o trpljenju. Eni svojih duhovnih hčera, ki je bila hudo bolna,je pisal: "Vsa vznemirjena si.Na smrt gledaš kot na počitek. Sedaj se ti zdi,da si v nekem predoru. To je čas, ki ga je treba preživeti v najčistejši veri in zaupanju. Po- navljaj: 'Jezus, verujem v tvojo neskončno ljubezen! Vem, da me ljubiš. Hočeš, da se pridružim tvojemu umiranju. Ti si doživljal nekaj podobnega na Getsemanskem vrtu in na Kalvariji,kjer si se na vrtu vrgel na kole- na in se s čelom dotikal zemlje in ko si na križu govoril: "Moj Bog,moj Bog,zakaj si me zapustil?" Jezusovi prijatelji bodo do konca časov doživljali trenutke,v katerih bodo po dobni Odrešeniku, in,kot sem ti rekel, bodo soodrešeniki ne ob Njem,ampak v Njem, da bodo pomagali reševati svet.' Glej, to je tvoje sedanje življenje."
Marija nam hoče pomagati, da bi bilo naše življenje vedno bolj podobno Jezusovemu. Marija je očetu Françoisu veliko pomenila. Vse življenje ga je spremljala: Naša Gospa kreposti v Lignyju, Naša Gospa s ključi pri Sv.Viktorju,Naša Gospa v verdunski stolnici in še posebej Naša Gospa v Benoîte-Vauxu Ob njej je bil,ko se je v duhovnih vajah pri pravljal na duhovniško posvečenje. Pri njej se je začelo Bratstvo bolnikov. Pri njej se je za duhovne vaje vsako leto zbiralo sto- tine bolnikov iz province Meuse in od dru- god. Leto za letom je bil to višek v duhov- nem življenju francoskega Bratstva.
Očetova pobožnost do Marije je bila prisr- čna,a teološko zelo jasna.Silno je bil vesel teksta, ki ga je glede Marije potrdil II.Vati- kanski koncil.O tem je govoril s svojo prija teljico,ki je bila protestantske vere: »Vem, da nekateri moji katoliški prijatelji o Mariji zelo neumno govorijo. Radi bi jo častili, a pozabljajo najpomembnejše. Res je,da nam je Bog blizu. 'Jaz v njih in oni v meni,eno z njimi,tako kot sva midva,Oče,eno'. Na Ma- rijo gledam kot na dobro mamo, ki moli za nas in nam pomaga, da bi se Jezusovi na- črti glede nas izpolnili,da bi ostali povezani z Bogom. Kdor misli, da je Bog nekje daleč, se zelo moti!«
Oče François je bil posvečen v duhovnika pri Naši Gospe v Benoîte-Vauxu. Temelj,na katerem je gradil svoje duhovno življenje, je bilo duhovništvo. Zanj je bilo najbolj po- membno,da je duhovnik.Bil je to po evhari- stiji.Maša je bila zanj višek vsakega dneva in vsega življenja. Ko je praznoval biserno mašo,se je najbolj zahvaljeval za dvaindvaj set tisoč opravljenih maš. Kot duhovnik se je zavedal svojega duhovnega očetovstva Koliko ljudi se je otroško obračalo nanj! Svojo nalogo duhovnega očetovstva je prav posebno izpolnjeval z dopisovanjem. Iz pisem se vidi,s kakšno gotovostjo je ti- ste, ki so se obračali nanj, duhovno vodil. To je treba reči že o prvih letih njegove duhovniške službe.
Mnogim je delil zakrament odpuščanja. Za karmeličanke je bil vedno duhovni »oče«, nič več in nič manj. Pri njem so prejemale Božje odpuščanje mnoge druge redovnice in številni bolniki, ki so se enkrat za vselej odločili zanj, da bo on njihov spovednik. Zelo je bila obiskana njegova spovednica v stolnici v Verdunu. Vsi so vedeli, da jim bo vselej in ob vsaki uri dal veliki dar Božjega odpuščanja. »Nikdar nismo imeli vtisa,da bi ga 'motili'.« Njegov način poslušanja, opo- gumljanja, odpuščanja, vse je govorilo, da ima Bog rad grešnega človeka, ki prosi za odpuščanje.
Bil je duhovnik Cerkve, ki je s posebno lju- beznijo sprejemal skromne in uboge ljudi,če prav v dušnem pastirstvu ni delal prav no- bene razlike med revnimi in bogatimi. Zanj so bili vsi Božji otroci.Ljubil je Cerkev.Neko posebno vnemo je pokazal za evangeliza- cijo. Trpel je ob neuspehih,še bolj pa,če je vernik pretrgal zvezo z Bogom. Ljubil je hi- erarhijo in na obrazu se mu je bralo, da je trpel vsakokrat,ko je kdo o papežu ali ško- fu žaljivo govoril. V odnosih s svojimi škofi je bil obziren, ljubezniv in ves skrben,da bi njegovo učenje vedno ustrezalo učenju Cerkve. Svojemu škofu je ponižno pokazal vse pomembnejše dokumente,s katerimi se je obračal na narodno ali mednarodno vo- dstvo Bratstva.
Tudi navodila, ki jih je kot ustanovitelj po- šiljal različnim odgovornim, nam marsikaj povedo o njegovi duhovnosti. Preberimo si nekatere:
»Vaše dopisovanje naj se ne nanaša le na administrativne vidike.Pri pisanju naj govori tudi vaše srce. Kadar odpremo svoje srce, odpremo tudi srce bližnjega.« Te besede nam jasno govore, kako 'človeški' je bil ta ustanovitelj.
»Za Bratstvo je najpomembnejše njegovo evangeljsko poslanstvo. Vsi,ki jih obiskuje- te, veste,da jih imate radi. Razum skupaj z ljubeznijo odkriva, kje so prave težave.«
Prva zapoved se takole glasi: Ljubi Gospo- da,svojega Boga,z vsem srcem IN bližnjega kot sam sebe! Tale IN mi ni posebno všeč. Ljudje mislijo, da gre za dve različni zapo- vedi. Takole je treba razumeti: Gospoda, svojega Boga, boš ljubil z vsem srcem, lju- bezen do bližnjega ti bo pa pokazala,če ga res ljubiš.
Mislim na toliko ljudi,ki ne verujejo v Boga. Ne poznajo ga. Tudi v teh ljudeh je marsi- kaj dobrega. Dobri so do svojega bližnjega Prepričan sem, da Bog taka dejanja spre- jema, kot če bi jih bili zanj storili. Tisti, ki živi resnico, pride k luči. Živeti resnico po- meni storiti dejanje, ki je po Božji volji.
Na žalost, v svetu, v katerem živimo, pra- vijo, da so ljubezen tudi slaba dejanja ali pa sebičnost. Prava ljubezen mora biti po- dobna tisti, ki jo ima Bog do nas. Ljubezen je v medsebojnem darovanju.

Bog nas ne prosi nič nemogočega. Vedno nam je pripravljen pomagati,da živimo sku- paj z njim: kristjanom še posebno z zakra- menti.Ker je pa Jezus umrl za vse ljudi,po- nuja roko vsem, tudi nekristjanom.
Spomnite se na knjigo očeta D'Argenlieuja »In glejte, živimo!« Bratstvo se trudi, da bi bolniki in invalidi, ki mislijo, da je njihovo življenje brez vrednosti, znova veselo za- živeli. Geslo, ki sem ga sam osebno izbral, pravi: 'Vstani in hodi!' Vsi bolniki in invalidi morajo postati pogumni, pokončni ljudje.
Za Bratstvo sta značilni edinost in različ- nost. Pri obiskih bolnikov in invalidov ne delamo nobenih izjem: negibljivi, tuberku- lozni, gobavi, srčni bolniki, itd., so enako vredni naše ljubezni. Nekateri so globoko verni. Pri drugih vera spi.Še drugi niso ver- ni.Bratstvo gre k najbolj ubogim: to je res, gre pa tudi k tistim,ki jim ne manjka mate- rialnih dobrin. Ne manjka jim denarja, kar jim manjka, je pogum, da bi živeli s svojo prizadetostjo.
Človeka gane, ko gleda tako različne naro- de, ki so postali ne le člani Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, ampak tudi bratje in sestre.
Različnost bi bila brez pomena, kadar med brati ne bi bilo edinosti. Bratstvo ni nekaj vsakdanjega. Mi se ne družimo le zaradi čisto človeških namenov. Takih društev v Evropi ne manjka.Nič nimam proti njim,spre jemam jih.
Naše Bratstvo pa ima korenine v evangeliju 'Moja zapoved je, da se ljubite med seboj, kot sem vas jaz ljubil.' K svojim bratom poj dite z ljubeznijo, ki vam jo daje Kristus! To bo prava ljubezen;evangeljska in 'nalezljiva'
Nikoli ne premišljujte o tem, kaj ste že na- pravili. Včasih boste vsi srečni, ker se vam je kaj posrečilo, a bolj pogosto si boste morali reči, da načrta niste mogli izpeljati. Ker me na svoj misijon pošilja Jezus, vse izročam v njegove roke.
Življenje Bratstva ni toliko odvisno od tis- tih, ki ga vodijo, ampak bolj od tistih, ki so v temeljnih skupinah.Da pa naj kdo živi,sta mu potrebna glava in telo.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

Prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Dvojni blagoslov

V lepem sončnem februarskem popoldnevu sva se s prijateljico Nado napotili v Šentvid nad Ljubljano. V avli Zavoda Sv.Stanislava sva se pridružili Ljubici,Tini, Mariji in Tone- tu. V imenu našega Bratstva smo želeli ob svetovnem dnevu bolnikov zopet obiskati dragega prijatelja, upokojenega ljubljanske ga nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Ko smo prišli v njegove prostore, je ravno sedel za mizo in bral.Prisrčno nas je sprejel.Pozdra- vila nas je tudi sestra Mira, ki nam je že pripravila mizo.
Gospod nadškof nam je povedal, da zelo slabo sliši. Toda to zadrego smo premagali tako,da smo vprašanja pisali na list papirja on pa nam je potem odgovarjal. Povedal nam je,da ima sedaj več časa za branje in molitev. "To je hrana za dušo," je še dodal Ko smo ga vprašali,kaj bi priporočil za bra- nje nam,invalidom,je kot iz topa odgovoril: "Sveto pismo."
Nadškof je zelo umirjen in vdan v Božjo vo- ljo. Iz njega sije milost, prisrčnost, skrom- nost in še veliko dobrega bi lahko naštela. Rad se pošali tudi na svoj račun,na primer, kako se zdi ponižen, a je sklonjen zaradi starosti. Zato smo mu na listek napisali: »Humor Vam je še vedno ostal.« On pa na to sploh ni odgovoril.Sestra Mira je pomis- lila,da ni znal prebrati naših besed,zato mu je ona bolj čitljivo napisala: HUMOR. On pa je odgovoril: »Saj sem razumel.« Humor je očitno del njega in to tako zelo, da se mu ne zdi nič posebnega. Tudi v tem odseva lepota njegove duše,ki kakor svetilka sveti in oddaja prijetno toploto. Tudi mi smo bili deležni topline njegovega srca. Na koncu obiska nam je nadškof podelil še škofovski blagoslov.
Po obisku pri nadškofu Šuštarju smo se od pravili še v Klinični center k praznični sveti maši ob 14.svetovnem dnevu bolnikov.Tu- di med njo smo bili povezani z nadškofom Šuštarjem v molitvi. Na koncu maše smo prejeli še en škofovski blagoslov, tokrat od novega škofa Antona Jamnika, ki je vodil mašo.Tako smo obiskovalci v enem samem dnevu prejeli kar dva škofovska blagoslova To se res ne zgodi vsak dan.
Domov sem prišla polna vtisov in lepih do- živetij.

Mira Naglič

Obisk pri predsedniku SŠK

Zadnji dan v februarju, 28.2.2006,je nekaj članov Narodnega odbora Krščanskega bra tstva bolnikov in invalidov v Mariboru obi- skalo škofa dr.Franca Krambergerja. Pred- sedniku Slovenske škofovske konference smo se želeli osebno zahvaliti za potrditev našega statuta (28.novembra 2006), obe- nem pa tudi nekoliko predstaviti dejavnosti Bratstva v Sloveniji in še posebej v maribor ski škofiji. G.škof, ki je zelo pozorno prislu- hnil obiskovalcem,je pohvalil naša prizade- vanja ter obudil spomin na mnoga srečanja z bolniki,posebej v Puščavi v Dravski dolini kjer je vsakoletno srečanje bolnikov in in- validov mariborske škofije, in v Brestanici, kjer se v začetku septembra srečajo bolni- ki iz Posavja. Z veseljem se je spomnil tudi odprtja in blagoslovitve razstave leta 2002 na Teološki fakulteti v Ljubljani.Zaželel nam je vztrajnosti pri našem delu in priporočil sodelovanje z vsemi drugimi, ki si prizade- vajo za dobro bolnikov.
Po sprejemu na škofiji smo se na grobu v stolnici priporočili blaženemu škofu Slomšku nato pa obiskali še člane Bratstva v obeh mariborskih domovih upokojencev. Na kon- cu smo užili še gostoljubnost družin Jane- žič in Švab v Veržeju, kjer smo ugotavljali, kako hitro raste Mihec, sinček dolgoletne sodelavke Slavice in njenega moža Albina ter seveda pozdravili očeta Alojza,ki se že krepko bliža svoji devetdesetletnici. Napo- ren, a lep dan je bil.

v. d.

Obisk pri ljubljanskem nadškofu in metropolitu

Osmega februarja 2006 je vodstvo Krščan skega bratstva bolnikov in invalidov ter ne kaj sodelavcev obiskalo nadškofa in metro polita,g.Alojza Urana. Želeli smo ga sezna- niti z našim delom, mu obenem čestitati za rojstni dan in se tudi njemu zahvaliti, ker so škofje potrdili naš statut. Seveda smo mu ponovno zagotovili našo molitveno po- moč. Obudili smo spomin na sodelovanje Bratstva na plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem,na lanski škofijski dan v Stični ter na druge stvari, kjer se vidno pokaže, kako je Bratstvo del Cerkve na Slovenskem
Nadškof je v odgovor najprej komentiral darilce-rožo s trnji, potem pa povedal, ka- ko sprejema zelo različne obiske.Mnogi po- menijo nove skrbi in težave,obisk Bratstva pa spada med prijetne obiske. Spodbudil nas je,naj tudi med seboj vedno vidimo vse pozitivno. Spomnil nas je na naše naloge v letu oddaljenih in tudi na možnosti, ki jih imamo z našo hišo na Zaplani. Priporočil nam je srečanja z veroučnimi skupinami in nasploh z mladimi. "Povejte jim,kako živite, povejte jim o svojem bogatem življenju!" je dejal. Beseda je potem nanesla tudi na našo jesensko razstavo, s katero namera- vamo storiti prav to -predstaviti se mladim in starim.
Marsikaj je še prišlo na vrsto v enournem pogovoru. Ob koncu je nadškof vsakomur podaril rožni venček ter nam podelil blago- slov.

v. d.

Bratstvo - del Cerkve

Duhovne vaje KBBI, Mirenski Grad,10.-12.3.2006

Konec novembra lani je Slovenska škofov- ska konferenca potrdila Statut Krščanske- ga bratstva bolnikov in invalidov. Bratstvo pri nas sicer obstaja že od leta 1973,v sve tu pa od l.1945. Ta pomemben dogodek je vplival tudi na izbiro vsebine duhovnih vaj za voditelje in sodelavce Bratstva v letu 2006.Tokrat jih je vodil kar duhovni pomo- čnik Bratstva, njihov namen pa je bil, da bi se bolj zavedali, kaj Cerkev je in k čému smo v Bratstvu poklicani. Med duhovnimi vajami smo najprej prehodili Mojzesovo ži- vljenjsko pot z vidika njegovega zavzema- nja za pomoč svojemu trpečemu ljudstvu. O njegovi nepremišljeni mladostni revoluci- onarnosti,potem begu v Sinajsko puščavo, mirnem vsakdanjem družinskem življenju, nato pa o pogovoru z Bogom pred gorečim grmom, povratku v Egipt in vodenju ljud- stva s pomočjo brata Arona na poti čez Rdeče morje in proti gori Horeb, sprejemu zapovedi,na koncu pa o zaupanju tudi so- delavcem in čvrsti organizaciji ljudstva smo prisluhnili v sobotnem dopoldnevu. O tem, kje sebe osebno in pa naše Bratstvo vidi- mo na Mojzesovi poti, smo se nato pogo- varjali v treh skupinah.
V sobotnem popoldnevu smo slišali, kako smo vsi ljudje poklicani v občestvo-Cerkev Ta osrednji del duhovnih vaj je bil povzet po knjigi papeža Benedikta XVI. 'Poklicani v občestvo'. Sedanji papež v večini svojih del, tako tudi v tej, podobno pa sedaj v svoji prvi okrožnici 'Bog je ljubezen',obrav- nava temo 'Cerkev'. Njegovi teksti so zah- tevni, toda privlačni,predvsem pa silno po- trebni, saj nas v vsakem svojem delu vodi k bistvu - k učlovečenemu Bogu, Jezusu Kristusu,in k njegovemu življenjskemu delu - Cerkvi.
Tretji del duhovnih vaj,v nedeljo dopoldne, smo ob tekstih ustanovitelja Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, o. Henrika Françoisa, spoznavali in utrjevali zavest o tem,kako naj Cerkev živimo v našem Brat- stvu.
Tako so bile letošnje duhovne vaje povsem skupnostno obarvane, kar pa je po svoje prav, saj tudi verni ljudje kar naprej poslu- šamo razno psihologijo in razpravljamo o medsebojnih odnosih, pozabljamo pa na to da brez zavesti o Božji navzočnosti ter na ši poklicanosti k skupnemu in lepemu živ- ljenju v Cerkvi ne more biti trajnega razu- mevanja, sodelovanja in sočutne topline med nami.

v. d.

Do Njega in njegove Cerkve

Že dolgo nisem bila na duhovnih vajah. Zaradi razmer v družini nisem mogla iti od doma za čez noč ali celo za več dni. Varo- vala sem svoji onemogli teti in potem še bolnega strica. Zadnji del njihove življenj- ske poti sem jih želela kolikor le mogoče spremljati in jim vsaj malo povrniti za nji- hovo dolgoletno skrb zame.Po njihovi smrti me je zajel občutek praznine. Teža izgub me je potisnila k tlom.Tiha misel me je opo minjala, da je prišel čas, naj se spet malo bolj posvetim sebi, pogledam vase in se skušam umiriti v polnem zaupanju v Božjo ljubezen.Povabilo na duhovne vaje našega Bratstva je zato prišlo kot naročeno.
Nekdo je duhovne vaje primerjal z igro kavk v gorah. V svoja krila spretno in modro lovijo vzgonski zrak, ki vleče iz doline čez vrhove. Loviti vzgonski zrak - to naj bi bile te duhovne vaje, sem si rekla in si ta zrak predstavljala kot Jezusa Kristusa, kavkino perut pa kot mojo ljubezen do njega in nje gove Cerkve.
Ko slišim in izgovorim besedo Cerkev,vedno znova pomislim na skupnost, ki se hrani iz enega telesa.To skrivnostno resnico in po- trebo za življenje Cerkve nam je duhovni voditelj v predavanju predstavil najprej skozi zgodovino starozaveznega ljudstva in potem z mislimi našega svetega očeta Benedikta. Izzval nas je, naj v sebi iščemo odgovore na naša vsakdanja vprašanja.Kje sem na Mojzesovi poti? Kaj se lahko Brat- stvo nauči iz te svetopisemske zgodovine? Se zavedam pomena svojih spodbudnih iz- jav, kot je poudarjal ustanovitelj Bratstva, oče Henrik? Izziv teh vprašanj me spremlja tudi še sedaj doma.
Da, lahko bi tudi kar doma prebrala knjigo Jožefa Ratzingerja,sedaj papeža Benedikta v kateri že naslov pove ogromno - da smo poklicani v občestvo Cerkve, ki temelji na odpuščanju. A branje doma ni isto kot v dnevih duhovnih vaj,zaživeti občestvo,ob- navljati zaupno bližino s sodelavko Sandro, v pogovoru spoznavati, kako drugi živijo Cerkev in še posebej Bratstvo. Skupni po- govor,skupno petje, skupna molitev in ma- ša - to je bila čudovita doživeta Cerkev. Bogastvo medčloveškega sožitja v dnevih duhovnih vaj je ena sama potrditev smi- selnosti in lepote življenja.

Darinka Slanovec

Obisk maškar

»V soboto grem v Sevnico na obiske. Imaš čas? Bi šel z menoj? Ampak z masko, saj bo pustna sobota ...« Zlatko, predstavnik sodelavcev v Bratstvu, me je takole vabil na pustno presenečenje. Seveda se nisem uprl vabilu,le odvrnil sem,da maske pač ne potrebujem.
V zgodnjem dopoldnevu pustne sobote sem se tako pridružil Zlatku in Francki,ki sta pri hajala iz Ljubljane,da bi nato skupaj nada- ljevali pot.Zlatko mi je namignil,naj Francki ne povem, kam se peljemo. Tega niti sam nisem vedel, saj me pot še nikoli ni vodila v tiste hribe. Šele na cilju v Trnovcu pri Zabukovju sem spoznal, kje smo, saj sem Marijo že spoznal na srečanju v Semiču. Veselim pozdravom z izmenjavo drobnih po zornosti je sledil sproščen klepet. Niti opa- zili nismo, kdaj je Zlatko nekam izginil. Kar naenkrat so se odprla vrata, na njih pa se je pojavila prava maškara z velikim nosom, očali, s klobukom in z bradavico na sredini. Prijela je za to bradavico, jo navila in glej, čudo! Prikaže se meh, zasliši se glas har- monike in pesem, pa ne le ena.
Toda če hočeš razveseliti še koga, pojdi naprej! In smo šli naprej, v Čanje, k Urški na kavo, takšno pravo, črno in dobro. Tudi ona je morala ugibati,kdo je maškara. Se- veda, harmonika je hitro »izdala«, da jo v rokah drži Zlatko ...

Pri naslednjem obisku se je pa uresničila tista šala o listku na vratih: »Če se jeziš, ker me ni doma, pomisli,da ta hip tudi tebe ni doma ...« Ne vem, ali je Anica odšla po opravkih ali tako kot mi kam na pustovanje Mi smo jo hitro mahnili kar naprej v Sevni- co k sodelavki Tilki.Vse pri njej v stanova- nju tik ob Savi je po lanski vodni ujmi, ki ji je odnesla čisto vse, lepo na novo urejeno spomini na hudo počasi bledijo. Tudi naš obisk je, upam, k temu pripomogel.
Dan se je že krepko nagnil v večer,ko smo se vračali proti domu. Med vožnjo smo z rožnim vencem izrekli zahvalo Bogu.Veselje ob obiskih in molitev - dobra kombinacija, kajne? Hvala, Zlatko, in vsi gostoljubni pri- jatelji, za lepo pustno soboto!

Tone Kovačič

Ustvarjali smo skupaj

Zadnji vikend v januarju 2006 smo se pri- jatelji, bratje in sestre v Kristusu, odzvali povabilu Marijinih sester Edith in Helene. Ponujena nam je bila priložnost,da za spre- membo ustvarjamo skupaj, in to v prelepih ter gostoljubnih Želimljah.Sestri sta se ze- lo potrudili s prevozom, da smo v večjem številu in laže prišli skupaj.
Tako smo se v petek zbrali k pogovoru in okusni večerji.Od srca smo se najprej nas- mejali našemu Stanetu iz Šentvida pri Stič- ni,ko je sestram pomagal pomivati posodo vmes pa dejal, da bo za večerjo pohrustal kar eno zajemalko.
Po zahvali za obed, tople pozdrave in na- smehe smo skupaj zmolili večernice ter v Božjem miru odšli k zasluženemu počitku. Prebujanje v nov dan je bilo prijetno, ker smo vedeli,da bomo ves dan skupaj v ust- varjalnih delavnicah za razstavo izdelkov in prikaz naših talentov.Ti so se pokazali z izdelovanjem velikonočnih voščilnic ter ri- sanjem na posebno folijo, ki se nalepi na steklo ali stekleničke od sokov.
Različni motivi so z veliko truda bili vžgani v les.Nekaj povsem novega je bilo okraše- vanje sveč s servetno tehniko, česar nas je naučila prijazna pomočnica Urška. Tudi barvanje ribic iz lesa, v katere lahko nata- kneš lizike ali kakšno drugo sladko pregre- ho, je bilo zabavno, ker so zraven bili prav 'štosno' pobarvani tudi prsti rok in,hm, ne- hote tudi prsti sosede,ki je sedela nasproti 'Hec' mora biti.Naša Sebastijan in Boris sta izdelovala simpatične kokoške,ki pa nikakor niso hotele znesti jajčk za zajtrk.Morda bo do bolj uspešne ob veliki noči. Seveda pa nismo pozabili na Boga in mašno daritev. Daroval jo je salezijanec,g.Janez Drnovšek Pri njej smo vsak po svojih sposobnostih sodelovali tudi mi. Molili smo drug za dru- gega, za vse pokojne in tudi za vas, dragi bralci in bralke.
Čas nam je prehitro mineval tudi ob gleda- nju šaljivega filma našega pomočnika Bran- ka,ki je v njem izvrsten igralec. Ob prostih trenutkih pa smo se zabavali s pomočjo kart,petja in pripovedovanja šal na svoj ra čun. Ob teh smo se nasmejali do solz, kar je dobro,saj pravijo,da je smeh pol zdravja Navdušeni nad vsem,kar smo ustvarili, smo se na Gospodov dan poslovili v upanju in želji po čimprejšnji ponovitvi ustvarjalnega vikenda.Tako bomo laže in lepše v medse- bojnem druženju, povezovanju in v dobrih delih s talenti poleti okusili pozitivne učin- ke morja. Hvala vam, pomočniki - prijatelji, da ste si kljub študijskim in drugim obvez- nostim vzeli čas za nas.

Hvaležni Andreja Golob in Nives Fabčič

Na praznik luči je ob Krki rosil blagoslov

Na svečnico, ko je Luč sveta razsvetlila tempelj, je darežljivo ista Luč presvetlila novomeško bolnišnico,ko je gospod nadškof Alojz Uran blagoslovil obnovljeno kapelo, posvečeno Lurški Materi Božji. Podobo Ma- tere Božje in Bernardke je naslikal akadem- ski slikar g. Tomaž Perko.
Ob petnajsti uri se je v kapeli in v veži pred njo zbralo številno in dragoceno občestvo: vodstvo bolnišnice, osebje, bolníce in bol- niki, gostje,prijatelji bolnišnične kapele,žu- pnijski pevski zbor, duhovniki in g. nadškof s spremljevalcem.
Na začetku obreda je nadškofa ljubeznivo pozdravila direktorica naše bolnišnice, go- spa Mira Retelj, in poudarila pomen duhov- nega prostora v bolnišnici pa tudi duševne in duhovne pomoči med zdravljenjem. Nato je občuteno pozdravil nadškofa, vodstvo bolnišnice in celotno občestvo še župnik, p.Simon Peter Berlec,ki je tudi kratko pred stavil prenovo kapele in ovrednotil poslan- stvo bolniškega duhovnika.
Gospod nadškof se je prijazno zahvalil za topel sprejem in pozdravne besede. V u- vodu in pridigi je poudaril pomembno vlogo bolnišničnih kapel, ki so kraji umiritve, po- globitve in duhovne okrepitve med zdrav- ljenjem. Osvetlil je nezamenljivo vrednoto življenja in pomen vere v človekovem boju z boleznijo, hkrati pa dal veliko dragocenih spodbud navzočim bolnícam in bolnikom ter svojcem, prav tako pa osebju v njihovem prizadevanju za blagor vseh, ki prihajajo na zdravljenje. Zelo toplo je nagovoril tudi otroški pevski zbor,ki je pod vodstvom go- spe Romane Križman polepšal bogoslužje.
Gospod nadškof je blagoslovil tudi oltar, znamenje darovane ljubezni, kjer se vsako sredo in na zapovedane praznike daruje Kri stus Gospod. Sv.maša je ob 19.30, pol ure pred njo pa češčenje Najsvetejšega. Praz- ničnega dneva, svečnice,smo se spomnili s simbolično blagoslovitvijo dvanajstih svečk ki so predstavljale občestvo – kakor dva- najst Jezusovih apostolov.
Ob koncu bogoslužja se je razlila mavrica zahval: gospodu nadškofu za blagoslovitev in globoko čutečo besedo, pa sploh za pri- čevanje življenja, ki se razodeva v njegovi veliki ljubezni posebej do bolnih, invalidov, na mnogotere načine prizadetih ljudi,bolni- šničnemu vodstvu in osebju za veliko na- klonjenost, razumevanje in podporo, vsem dobrotnikom bolnišnične kapele. Nazadnje in vendar ne nazadnje je mavrični pramen svetlobe objel lastno skupnost, ki podpira pastoralno delo v bolnišnici in trdno stoji ob strani bolniškemu duhovniku – sedaj p. Marku Novaku.
Za mavrično svetlobo zahval bolniškega duhovnika sta se prismehljala še žarka iz Ljubljane.Prebrali smo poslanico bolniškega župnika g.Mira Šlibarja in pozdrave p. pro- vinciala, dr. Viktorja Papeža, ki se zaradi nujnih zadržkov blagoslovitve nista mogla udeležiti.
Po obredu smo uživali gostoljubje bolnišni- čnega vodstva z okusnim prigrizkom in ute kočinjeno dobroto bolnišnične restavracije. Gospod nadškof je z odprtim srcem in da- rom prepevanja ustvaril kar se da prijetno razpoloženje. Vsak član občestva je dobil tudi spominsko podobico, na kateri je slika Lurške Matere Božje iz blagoslovljene ka- pele, da ga bo povezovala z našo bolnišni- čno skupnostjo.
Razšli smo se z zublji Duha v srcih: za več svetlobe,ko je na poti temno, za več top- lote,ko duša prezeba "v mrazu vesolja" (H. Hesse), za poglobitev vezi v naši bolnišni- čni skupnosti...
Ob koncu tega zapisa,oblikovanega po član ku za "Vizito" (glasilo naše novomeške bol- nišnice), želim "Prijatelju" in občestvu,ki ga to ime zaobjema, blagoslovljen postni čas in v srcih zoreče velikonočno prerojenje! MIR IN DOBRO!

Vaš brat p. Marko, bolniški duhovnik

Dan bolnikov v Kliničnem centru

V avli pred kapelo sv.Križa v Kliničnem cen tru je bila na svetovni dan bolnikov, 11. februarja,tudi letos slovesna sv.maša,ki jo je daroval novi ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik.V pridigi je govoril o Božji be- sedi iz evangelija,kako je Jezus opazil bol- nega človeka v množici in mu dejal:"Vstani in hodi!".Poudaril je stisko bolnika,ki je rekel Jezusu, da nima nikogar, ki bi mu pomagal do kopeli. V množici je bil sam, neopažen. Jezus pa ga je opazil, prepoznal njegovo stisko in mu pomagal. To, da človek nima nikogar,ki bi mu pomagal,je večja bolečina kot telesno trpljenje ali bolezen sama, je še dejal škof.
Pri maši je sodeloval Slovenski oktet,pa tu- di bolniki z uvodi, branjem beril in prošenj. Oktet je po maši dodal še nekaj pesmi, zbrane pa je nagovoril tudi predstojnik od- delka za ožilje dr.Pavel Poredoš. Ob koncu slovesnosti se je bolniški župnik Miro Šlibar nekaterim še posebno zahvalil. Gospodinje iz župnije Sv.Helena-Dolsko,rojstne župnije dr. Janeza Janeža, so zopet pogostile vse navzoče.

Tone Planinšek

Pri Mariji v Trbovljah

Nova župnija sv.Marije v Trbovljah je letos že dvakrat pokazala veliko zanimanje in na klonjenost bolnikom. V januarju - mesecu verskega tiska - je župnik, g.Franc Mlakar, povabil urednika,da je župljanom predstavil revijo Prijatelj in njeno poslanstvo.
V nedeljo po svetovnem dnevu bolnikov pa je župnija pri glavni maši imela lepo sreča- nje bolnikov,invalidov in ostarelih župljanov Pred mašo so pevci zapeli litanije, vmes pa je bila priložnost za spoved. Med mašo je navzoče najprej nagovoril lazarist Janez Cerar, nato pa sem tudi sam spregovoril o svojem prizadevanju za povezovanje in dvi ganje bolnikov in invalidov tako v Krščan- skem bratstvu bolnikov in invalidov, kot pri reviji Prijatelj in z oddajo 'Vstani in hodi!' na radiu Ognjišče. V polni cerkvi je bila to kar zahtevna, a lepa naloga. Bolniki, ki so želeli so nato med mašo lahko prejeli tudi svoj posebni zakrament - sveto maziljenje.
Čeprav novi župnijski dom šele gradijo, so vseeno navzoče bolnike - mnogi so bili iz trboveljskega doma upokojencev - po maši bratsko pogostili. Župnik in župnija so tako tudi v mrzlem zimskem februarju pokazali, kaj se da narediti, če je le volja in če srce greje resnična krščanska ljubezen.
In še zanimivost: ravno na svetovni dan bolnikov letos je mariborski škof dr. Franc Kramberger župnika Franca Mlakarja imeno val za častnega kanonika mariborske ško- fije. Koliko dela in skrbi je že imel z gradnjo nove cerkve in z novo župnijo! Pa vse delo in skrbi očitno niso ovira,da ne bi imel tako odprto srce za vse trpeče. Čestitke g. žu- pniku in župniji tudi v imenu Prijatelja!

Tone Planinšek

Prijateljeva šola klekljanja

Ste se morda že kdaj spraševali, kakšna je umetnost klekljanja? Ali pa ste morda le opazovali čipke in jih občudovali? Če ste si že kdaj zaželeli,da bi se naučili klekljati, pa te želje do danes še niste uresničili, potem je vredno poskusiti. Na straneh "ustvarjal- nega kotička" bomo v današnji in prihodnjih številkah Prijatelja skušali razgrniti nekaj pr vih korakov klekljanja.V prve ure klekljanja se bomo uvajali z Nado Stanonik iz Žirov, ki jo marsikateri bralec Prijatelja že pozna. Če boste bralke in bralci poprijeli za delo, se bomo lahko dogovorili tudi za tečaj kle- kljanja.Preden začnemo s prvo uro kleklja- nja,pa je prav,da nekaj o tem običaju tudi povemo.
Pravijo, da je čipka stara skoraj toliko, kot človekovo oblačilo.Ko je bilo treba nitim na robovih tkanin preprečiti podiranje, je člo- vek začel niti med seboj prepletati in jih vozlati. Tako so nastale prve čipke, ki pa seveda niti malo ne spominjajo na današnje lepe izdelke. Čipka kot samostojni izdelek se je v Evropi pojavila šele na prehodu iz 15. v 16.stoletje in naj bi bila v Evropo pri nešena z Vzhoda.Na naše področje so zna nje klekljanja prinesle žene rudarjev, ki so s Češke prihajali v idrijski rudnik na delo. Čipke so se sprva uporabljale predvsem za okrasitev prtov v cerkvah ter za okrasitev prazničnih oblačil.
Čipka se je po prihodu v naše kraje razvi- jala samostojno in dobila domače motive. Današnji čas piše spet svetlejšo zgodbo tej stari umetnosti.Vedno več je zanimanja za tovrstno ustvarjalnost. Morda navdušimo tudi vas, da se poskusite v tej umetnosti.
Danes bomo imeli prvo učno uro klekljanja. V njej bomo spoznali, kaj vse potrebujemo za klekljanje.Če se boste z nami učili klek- ljanja, potem do naslednjič pripravite vse potrebno!

1. Blazina s podstavkom
Najbolj praktična je blazina v obliki valja. Lahko jo pripravite sami. Sešijete vrečo iz bombaža (velikost 50x60 cm).Vanjo natla- čite žaganje.V sredino zatlačite tudi debe- lejšo palico, da bo blazina dovolj trdna. Ko vrečo zašijete in zadrgnete, naredite še prevleko.Podstavek je lahko narejen iz desk lahko pa se uporablja tudi ovalna košarica, ki pa se mora prilegati velikosti blazine.

2. Kleklji in sukanec
Klekelj je izstružen iz trdega lesa. Zgornji del je vretenec za sukanec, spodnji del je držalo. Na klekelj se navije sukanec. Naj- boljši je laneni sukanec,uporabljajo se tudi bombažni, svileni ali konopljeni sukanci.

3. Bucike, kvačka in škarjice
Bucike naj bodo iz nerjaveče kovine in čim bolj tanke. Za kvačko je priporočena veli- kost 0.75mm, škarjice pa naj bodo čim bolj priročne za drobno delo.

4. Vzorci
Ko se bomo prihodnjič lotili klekljanja, se bomo najprej lotili izdelovanja kitke. In če nam bo šlo dobro od rok,bomo že kmalu po trebovali tudi vzorec. Čipko vedno izdelu- jemo po predlogi v naravni velikosti z izri- sanim motivom.Tej predlogi rečemo vzorec ali papirc.

5. Blazine s podstavkom in kleklje
lahko kupite na primer v trgovini DOM na Ciril – Metodovem trgu 5 v Ljubljani, lahko pa povprašate kakega znanca,prijatelja ali prijateljico,ki kleklja,da vam za začetek po- treben material posodi ali vam svetuje, kje se lahko vse potrebno za klekljanje dobi.

Nada Stanonik in Polona Malovrh

"Velikokrat pomislim na Kristusovo trpljenje ki je bilo mnogo hujše od mojega. Pa si pra vim: če je Kristus zmogel, zakaj ne bi tudi jaz." (Gusti Ketiš)

Na predvečer praznika Gospodovega daro- vanja (svečnice) je svojo pot darovanja na zemlji izpolnil Gusti Ketiš s Prevalj. Kot je Marija Jezusa darovala v templju Božji pre- vidnosti, tako je tudi Gusti v templju vsak- danjega življenja daroval Bogu svoje trp- ljenje. Njegovo slovo na ta praznik nam je znamenje,da je njegova daritev izpolnjena. Gospodar življenja je torej izbral dan,ko ga je poklical k sebi, kjer ne bo več trpljenja. Na prvo soboto v mesecu, ko posebej po- častimo Marijino Brezmadežno Srce, smo Gustija pospremili na njegovi zadnji poti. Ker je imel neskončno rad Marijo, verjame- mo,da je v Marijinem naročju že našel pro- stor večne sreče in miru.
Gustija smo vsako leto srečevali na roma- nju bolnikov in invalidov na Brezje. Rekel je, da si človek vtisne v srce lepoto, ki jo doživi pri Mariji. Kako velika mora biti šele sreča ob srečanju z našo Materjo v nebe- sih! Gustijev križ vsakdanjega trpljenja, ki mu ga je Gospod zaupal,je bil v očeh mno- gih,ki smo ga poznali,neizmerno težak. Tri- deset let življenja z boleznijo je vsak dan znova ponavljal svoj "Zgodi se!" in spreje- mal bolečino,o kateri je sam dejal, da jo je težko opisati.
Spomnim se,kako je nekoč pripovedoval,da neke noči nekaj časa ni čutil nobene bole- čine in kako se mu zdelo, da je že v raju. Gustijev pogum in vera, s katerima je križ bolečine vsak dan znova sprejel in ga nosil po poti za Gospodom, sta bila izredno velik zgled in spodbuda mnogim. Svoje trpljenje je združeval s Kristusovim trpljenjem in ob pogledu na križ črpal moč za ljubezen. To ljubezen je živel in razdajal predvsem v kro gu svoje družine, širil pa jo je tudi na sre- čanjih in z dopisi v Prijatelja. Ta je v letu 1994 (št. 6) prinesel tudi intervju z njim. Ob njem pa smo se radi srečevali tudi prija telji. Kadarkoli smo prišli v njihov dom, smo čutili veselje, ljubezen in močno vero. Nje- gova žena Marija ter hčerki Monika in Klav dija so bili skupaj z Gustijem kakor štiripe- resna deteljica. Drug drugemu so prinašali srečo. Čeprav bi morda v očeh tega sveta njihovo preprosto in skromno življenje, za- znamovano z veliko mero trpljenja,bilo vre dno pomilovanja in usmiljenja, je njihovo življenje dokazovalo prav nasprotno.Njiho- va medsebojna ljubezen je bila vredna več kot vsi zakladi sveta. V tej ljubezni je tudi trpljenje dobivalo svoj smisel in vrednost.
So ljudje, ki so nam na poti življenja opora in kažipot. Gusti je zagotovo eden izmed njih. S svojim življenjem je kazal bogastvo vere, trdnost upanja in lepoto ljubezni. Nje gov zgled naj bo v spodbudo nam vsem,da bomo v preizkušnjah zazrti v Kristusa na križu, da bomo v trpljenju zmogli ljubiti in ohranjati optimizem ter veselje in da bomo z nasmehom sprejemali vsak nov dan v hvaležnosti za vse, kar nam bo prinesel. Gusti, tebi pa hvala za luč,s katero si nam svetil in nam svetiš še naprej ter nam ka- žeš pot vedrine in veselja do takrat, ko bo tudi za nas nastopil dan "večnega veselja"!

Polona M.

Iz dna srca se zahvaljujemo dragi s. Edith za lepe misli o našem pokojnem Lojzetu Pavlinič,objavljene v Prijatelju.Pred sedem indvajsetimi leti mu je umrla mama, pred osmimi leti pa še sestra,mama mojega mo- ža. Zato smo od takrat naprej skrbeli zanj nečak in njegova družina.Oktobra ga je po- leg hude bolezni zadela še kap in je moral v bolnišnico.Niso mogli verjeti,da je star že šestinšestdeset let in da imamo takšnega invalida kar doma. Ker v bolnišnici niso ve- deli, kako ravnati z njim, so me prosili, naj ostanem z njim pri preiskavah. Ko sem ga po njih pustila v bolnišnici, je imel solze v očeh, a so ga še isti večer pripeljali nazaj domov.Zelo je bil srečen,da je bil spet do- ma. Prosil me je, da ga ne bi nikoli več dali v bolnišnico. Stanje se je zopet poslabšalo Poklicali smo duhovnika in zdravnika.Zdrav nik je dejal,naj gre zopet v bolnišnico, češ da je to tudi v naše dobro, da si bomo od- počili. Na moje vprašanje,če je še kaj upa- nja, da Lojzetu pomagajo, je odgovoril, da ne. Zaradi obljube, ki sem jo dala, je Lojze ostal doma, čez dva dni pa je mirno zaspal ob svojih domačih, ki smo ga najbolj razu- meli. Ko je ležal v krsti,je bil tako lep in na smejan, saj so se mu uresničile vse njego- ve želje. Vendar je v naši hiši praznina, saj smo ga imeli radi in smo zanj skrbeli z vso ljubeznijo.

družina Pavlinič

Premlad za v grob

Moje pričevanje govori o sveti spovedi kot o veliki božji milosti in o velikem pomenu pokorščine spovedniku ter ne nazadnje o Materi Božji,ki nas želi vse pripeljati k svo- jemu Sinu.
Pred nekaj meseci je umrl moj sodelavec, veliko premlad za v grob.Bolezen ga je po- kosila v nekaj mesecih. Zapustil je ženo in tri mladoletne otroke, najmlajša hči še ne hodi v šolo. Njegova smrt me je zelo priza- dela, predvsem mi je bilo hudo zaradi otrok ki so ostali brez očeta. Veliko nas je med njegovo boleznijo molilo za njegovo zdravje veliko je bilo darovano maš v ta namen. V meni je bila trdna vera, da ga bo Bog tele- sno ozdravil.
Njegova smrt je v meni nekaj zlomila. Nav- dala me je z veliko žalostjo. Ta žalost ni s časom pojenjala, ampak je postajala vse globlja. Iz optimistke sem se prelevila v negativistko. V nobeni situaciji nisem več videla pozitivne rešitve. Dobro sem se za- vedala, da žalost in obup ne prihajata od Boga, saj nas tudi Božja beseda uči,naj se veselimo v vsem. Vendar mi moje zaveda- nje tega ni prav nič pomagalo,moje srce je ostajalo žalostno. Prišel je adventni čas in želela sem opraviti dobro spoved. Ravno v tem času sem brala čudovito knjigo Alana Amesa z naslovom 'Življenje iz milosti'. V njej avtor med drugim govori tudi o tem,da nam je Gospod dal zakrament svete spove di kot veliko milost. Sveta spoved je Božja lekarna.V knjigi pravi,naj pred Boga ne po- ložimo samo svojih grehov ampak vse, kar nas teži: svojo žalost, svoje skrbi, dvome in slabosti ter svoja razočaranja. Pri sveti spovedi je navzoč sam Jezus Kristus,ki nas ozdravlja in tolaži.
Te njegove besede so me nagovorile, da sem na spoved odšla z močno vero, kako mi Gospod Jezus Kristus želi odvzeti mojo žalost. Spovednik je opazil moje duševno stanje in mi predlagal, naj obiščem zdrav- nika, ker se mi lahko zgodi, da zapadem v depresijo. Povedala sem mu,da sem name- sto k zdravniku prišla k spovedi, ker verja- mem,da me Jezus želi ozdraviti. Spovednik mi je pritrdil, vendar mi je ponovno predla- gal,naj vseeno obiščem zdravnika.Med po- govorom sva odkrila, da je vzrok moje ve- like žalosti najbrž tudi srčna rana iz mlado- sti, ko sem ostala brez sorodnika, ki mi je bil kot oče. Nedavni dogodki so odprli rane ki niso bile ozdravljene.
Po opravljeni spovedi sem bila zelo utrujena toda počutila sem se, kot da sem odvrgla zelo težko breme. Želela sem samo spati. Prebudila sem se čisto prerojena. Gospod me je ozdravil žalosti.
Vsa vesela sem pričevala o tem sestri v Kri stusu. Zahvaljevala sem se Bogu za nje- govo ljubezen,za njegovo ozdravitev in se veselila,da ne potrebujem pomoči zdravni- ka. Sestra pa mi je dejala,naj vseeno grem k zdravniku, ker mi je tako naročil spoved- nik, posebno ker je pri tem vztrajal. Naj to storim v duhu pokorščine... Spomnila me je na besede Device Marije, ki jih je izrekla svatom v Kani Galilejski,ko je zmanjkalo vi- na: "Vse, kar vam poreče moj Sin,storite!" Duhovnik je Gospodov namestnik na zemlji in tudi njega je potrebno ubogati.
V duhu pokorščine sem tako res odšla k zdravniku. Molila sem k Svetemu Duhu, naj se vse zgodi po Božji volji. Z zdravnikom sva imela zelo koristen pogovor.Zelo me je presenetilo, ko mi je dejal, da ima pred se- boj težko nalogo. Pacientu,ki je na vrsti za menoj, mora povedati, da je hudo bolan in da je njegova bolezen že močno napredo- vala.Ko sem odhajala iz ordinacije,sem te- ga človeka srečala med vrati. Hotela sem čim hitreje oditi domov, a to ni bila Božja volja.Sestra v triaži je odšla po opravkih in morala sem jo počakati.Molila sem za tega nesrečnega človeka, ki mu je zdravnik ra- vno v teh trenutkih sporočal njegovo ne- spodbudno diagnozo. Predstavljala sem si, kako se nesrečni človek počuti. Gospod je hotel,da se s tem človekom osebno srečam v triaži. Od zdravnika je prišel vidno pre- tresen in prestrašen. Dejal je, da bodo bli- žajoči se prazniki zanj zelo slabi in tudi za naprej ne ve, če bo kaj bolje.
Preblisnila me je misel, da imam v denarnici svojo čudodelno svetinjico Matere Božje. Dala sem mu jo z besedami,da mu bo Mari- ja v njegovi stiski gotovo pomagala. Toda namesto da bi mu jaz pričevala o milostih, povezanih s svetinjico, mi je pričeval on sam.Svetinjice se je zelo razveselil in meni ter medicinski sestri povedal zgodbo o treh slovenskih vojakih na ruski fronti,ki so imeli eno samo Marijino svetinjico.Vsi trije so se je v veri dotikali in vsi trije so vojno preži- veli. Za nameček je iz denarnice potegnil precej uničeno Marijino svetinjico, ki jo je pred kratkim našel na cesti in jo shranil.
Nedavno mi je medicinska sestra povedala da gospod,ki je dobil mojo svetinjico, čaka na operacijo in da je v zelo slabem zdrav- stvenem stanju. To za dober izid operacije nikakor ni dobro. Vendar se mu je zdravst- veno stanje kar naenkrat vidno popravilo. Tudi ona se je spomnila Čudodelne sveti- njice.
Naredila sem majhno delo.Nesrečnemu člo- veku sem izročila Čudodelno svetinjico,vse drugo pa bo storil ljubi Bog po veliki pripro- šnjici, naši Nebeški Materi, Devici Mariji. Kljub temu, da sem opravila majhno delo v človeških očeh, je Bog preko mene opravil veliko delo. On potrebuje naše roke, naš glas, naša srca,da se tudi preko nas, gre- šnikov, dotika ljudi, ki so daleč od njega in iščejo pot k njemu.
Prosimo Boga Očeta, da bo Kristus rasel v nas in bomo postajali vedno čistejše Božje orodje! To pa smo lahko samo,če delujemo v veri, pokorščini, pravičnosti in ljubezni. Velikokrat je najbolje,da izključimo svoj ra- zum,ki hoče vse razložiti po človeški logiki, ta pa ni Božja logika.
Vedno bolj se zavedam, kako Gospod želi ozdraviti naše duše in da so čudeži teles- ne ozdravitve samo pripomoček, da nam poveča našo vero. Vsi imamo vnaprej od- merjene ure našega zemeljskega življenja in vsakdan nam kaže, da ljudje na ta svet prihajamo in odhajamo. Naša Nebeška Mati neprestano moli in prosi za nas, grešnike, in prihaja na svet s sporočili,ki nas spodbu jajo,naj spremenimo svoje življenje, premi- šljujemo o življenju njegovega Sina in naj mu postajamo zmeraj bolj podobni.Ona nas želi voditi k svojemu Sinu, ker ima do nas še posebno potrpljenje in ljubezen ter ne želi,da bi se kdo pogubil.Od Boga izprosi za nas vsak trenutek nešteto milosti po Sve- tem Duhu, zato da nam kaže pot do Sina, da nas On lahko vodi naprej k Očetu.
Ko premišljujem o življenju Svete družine, o njeni odrešenjski vlogi, se vedno bolj za- vedam, da brez popolne pokorščine Oče- tovi volji in popolne ponižnosti Odrešenja ne bi bilo.
Oče ima tudi načrt z vsakim od nas. Vse nas po svojem usmiljenju želi zbrati v svo- jem domu, nas stisniti na svoje srce. Zato je zelo pomembno,da ga prosimo za milost, da bomo znali slediti Njegovemu glasu, iz- polnjevati Njegovo voljo in biti soudeleženi pri njegovem načrtu za nas.

N. N.

Zaupanje

Res imam srečo,da se morem skoraj vedno na koga obrniti in se z njim pogovoriti. Ve- sela sem, če mi zavzeto in pozorno prislu- hne, še bolj pa, če mi dobrohotno svetuje. Najprej je to prijateljica, h kateri zahajam že vrsto let. Skoraj vsak teden se oglasim pri njej.Najin pogovor se vrsti okrog življe- njskih vprašanj in skoraj vse pride na vrsto Vmes delava ročna dela. Marsičesa me je že naučila. Ta prijateljica me še nikoli ni izdala in zapravila mojega zaupanja. Čutim da me ima iskreno rada in me razume. Vem da me v mojih preizkušnjah z molitvijo spre mljajo tudi sestre redovnice.Tudi s srečanj Bratstva prihajam domov mirna,zadovoljna in izpolnjena,z eno besedo - notranje sre- čna. Želim si novih srečanj in bližine čiste- ga, lepega ter iskrenega veselja.
Draga Kati, lepo ste opisali,kaj je potrebno za dobro in iskreno prijateljstvo, obenem pa dali lep namig za obiske, namreč skupaj kaj delati. Včasih smo lahko z obiski nadle- žni ali pa so nadležni drugi nam.Če pa sku- paj kaj delamo in se vmes vse pogovorimo, čas mine kot blisk in nihče ni nezadovoljen Bralke in bralci gotovo tudi ne bodo prezrli besed o izdajstvu. Kdor zna pozorno pris- luhniti, pa tudi zase obdržati zaupane te- žave prijatelja ali prijateljice,bo vedno imel prijatelje. Hvala tudi za lepe besede o sre- čanjih Bratstva. Gotovo bodo v spodbudo tistim, ki jih pripravljajo.

Pokal

Spoštovani, lepo pozdravljeni! Bog z vami in Devica Marija! Pošiljam vam rešitev za pokal Prijatelja.Prijatelj vedno me razveseli v duši srečo, upanje budi. Ko trpljenje me objame, Prijatelj je tolažba zame. Ljubi Je- zus,Ti prijatelj moj,vedno mi ob strani stoj!
Dragi Ignacij,vaše spremno pismo k pravilni rešitvi Pokala Prijatelja je tako nekaj po- sebnega in prijaznega,da bi bilo res škoda, ko bi ga še kdo ne prebral. Pa še kraj, od koder pismo prihaja, mi je posebej pri srcu, saj sem nekoč pri vas že maševal in sicer med pripravo na novo mašo enega od so- bratov lazaristov.Odgovoriti v vašem slogu - v obliki pesmice -pa ne znam. Postavlja- nje vprašanj gre pač laže na papir...

Spominski zvezek

Dragi sotrpini invalidi in ostareli v zavodih, domovih ali na svojem domu! Najprej vas lepo pozdravim: Dober dan! Če se morebiti dolgočasite ali žalostno razmišljate o svo- jem življenju,vzemite v roke škatlo s svoji- mi orumenelimi slikami. Izmed njih izberite tiste, ki vas spominjajo na lepe dogodke iz mladosti in kasneje. Nalepite jih v zvezek, pripišite datume,če so na slikah ali se spo- mnite,kdaj se je tisto zgodilo. Potem zve- zek od časa do časa odprite, preglejte in si recite: "Saj je bilo tudi v mojem življenju nekaj lepega in se je splačalo živeti." In recite Bogu hvala,da vam je dal to doživeti
Draga Vida, hvala za vašo pobudo. Prepri- čan sem sicer, da marsikdo med bralkami in bralci Prijatelja tak zvezek ali celo album ima, gotovo pa je še marsikdo brez njega, slike pa ima. Hvalevredna je misel, da se spominjamo lepih trenutkov. Naj dodam še da je za kristjana primerno, da ob takšnem pregledu tudi kaj zmoli za tiste, ki so na slikah,za žive in mrtve. Obenem pomislimo, da nas angelčki varuhi neprestano 'slikajo', saj spremljajo vsa naša dejanja. Z dobrimi deli si naberimo veliko lepih slik!

V trpljenju in bolečinah

Želim vam zdravje in Božjo pomoč pri lepem opravilu, ki vam ga je zaupal Bog. V trplje- nju in bolečinah se vas vseh spominjam v molitvi. Hvaležna,
Draga Marija, kako preproste a pomenljive so vaše besede! Hvala za dobre želje,ki jih z veseljem prenašam naprej do vseh,ki po- magate ustvarjati Prijatelja. Prepričan sem da se bo še marsikdo zamislil ob besedah o lepem opravilu, ki nam ga je zaupal Bog - to pa je: vsem, ki jim Prijatelj pride v roke pomagati pri dozorevanju v človečnosti, življenjski utrjenosti, sočutju in tudi v veri. Mislim pa,da se besede o delu,ki ga je za- upal Bog, ne nanašajo le na uredniško delo in dopisnike, ampak tudi na delo bolnika ali onemoglega človeka. Drug drugega podpi- rajmo!

Svetišče

Dragi prijatelji! Moj življenjski prostor je omejen na mojo sobico, vendar sem Bogu hvaležna, da sem kljub triindevetdesetim letom še toliko pri moči,da se vsaj delno še sama uredim,se včasih s hoduljico spreho- dim do okna in zrem v to čudovito naravo. V molitvi se neštetokrat Bogu zahvalim za sina in snaho,ki lepo poskrbita zame.Danes se je,tako kot vsak mesec,moja sobica spet spremenila v svetišče,saj me je po duhov- nikovih rokah obiskal Jezus. Hvala Bogu za to milost!
V vseh dneh je moj najboljši prijatelj rožni venec. Med njegove jagode vpletam vse vas, poznane in nepoznane prijatelje in znance. V samotnih urah privrejo na plan spomini na mnoga težka,še več pa na lepa doživetja in teh res ni bilo malo.
Bogu se zahvaljujem za radio Ognjišče, saj sem lahko vsako nedeljo in praznik pri sve- ti maši. Imam tudi telefon, s katerim lahko pokličem otroke, vnuke, pogosto pa tudi oni mene, kadar me ne utegnejo obiskati. Imam tudi že enajst pravnukov, ki so mi še v posebno veselje.
Oh, kar še in še bi vam pripovedovala, pa naj bo za danes dovolj. Spet vam piše na- mesto mene hčerka, ker me roke že bolj slabo ubogajo. Lep pozdrav vsem!

Veličina preprostosti

"Čim dalje človek živi,tem bolj jasno vidi,da so ravno preproste stvari resnično velike," ugotavlja znani teolog Romano Guardini. In kako res je to! Vse, kar je na svetu lepo, dobro in pristno,je obenem preprosto.Vze- mimo za primer pretresljivo postno pesem Stabat Mater Dolorosa - Mati žalostna je stala,in nato še čudovito skladbo Antonina Dvoržaka na to besedilo.Mar je ob prepro- sti lepoti te poezije in glasbe potrebna še kakšna učena razlaga? Ali če stopimo na področje slikarstva. Ni nam treba posebne učenosti za podoživljanje katere od Jakopi čevih ali Groharjevih umetnin.Bo kdo vpra- šal:"Kaj pa znanost?" V neki antologiji fran coske književnosti sem naletela na odlomke iz predavanj utemeljitelja moderne mikro- biologije, Louisa Pasteurja. V antologijo ga niso uvrstili zavoljo njegovih odkritij,ampak kot klasičen primer znanstvenika,ki razlaga svoja dognanja preprosto,razumljivo in pri- vlačno.
Danes so stvari prepogosto drugačne. Če nanese slikar na platno nekaj pack ali vrže pesnik na papir nekaj nepovezanih besed, če glasbeno delo oponaša hreščanje, pis- kanje, šum in hrup (temu se reče glasbena instalacija), velja tisti, ki mu to ni všeč, za umetniško neizobraženega. Če kdo napiše razpravo, vso 'prebodeno' z nepotrebnimi tujkami, je tisti, ki temu ugovarja, ker mu je pri srcu lepa slovenska beseda, znanst- veni analfabet.
Podajmo se zdaj na področje katoliškega verovanja in vzemimo v roke evangelij! Ka- ko preprost je Jezus! Živi kakor preprosti ljudje njegove dežele, oblači se kakor oni, potuje in počiva kakor oni, hrani se s pre- prostimi darovi polja, sadnih dreves, oljke, vinske trte in jezera, le ob slovesnih prilo- žnostih zaužije tudi malo mesa.Druži se naj raje s preprostimi ljudmi: prvi,ki jih izvoli in pošlje oznanjat svoj evangelij, so sicer bi- stri, a neuki ribiči. Snov za svoje prilike in prispodobe jemlje iz preproste vsakdanjo- sti: ovce,ribe,vinograd, smokvino in gorči- čno drevo, žitno polje, kvas,ki dviga testo Vsakdanjo in preprosto stvar - kruh in vino - uporabi za svoj največji dar, Evharistijo, zakrament Božje ponižnosti in preprostosti
Cerkev v svojem bogoslužju sledi tej pre- prostosti. Liturgična besedila so preprosta in lepa, vsakdo jim lahko zbrano prisluhne. Odveč je, če jim duhovnik dodaja dopolnila in okraske,ki so lahko tudi duhoviti,a s svo jo nepričakovanostjo motijo zbranost. Dol- govezna pridiga, ki kopiči preobilne misli in nasvete, prinese poslušalcem manj koristi kakor skromnejši nagovor,ki poudari dve ali tri osnovne misli prebrane Božje besede, saj pomaga verniku, da res odnese te misli s seboj v življenje. "Ne veliko,pa tisto, kar je, dobro," pravi slovenski rek, ki povzema staro latinsko modrost: »Non multa, sed multum.«
V pridigarjevi govorniški zmernosti sicer ne bo posebne imenitnosti, bo pa lepota pre- prostosti,ki je Jezusu ljuba. Ta je učencem ki so želeli postati imenitni in so bili samo- ljubno zaskrbljeni,kdo bo največji v nebeš- kem kraljestvu, dal nauk. Poklical je otroka in jim ga postavil za zgled preprostosti:"Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor ta otrok, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža kakor ta otrok,bo naj- večji v nebeškem kraljestvu" (Mt 18,3-4).
Na začetku smo navedli ugotovitev Roma- na Guardinija,da starost prinese spoznanje kako velike so preproste stvari.Izkušnja pa uči, da starost prinese tudi nujnost ukvar- jati se le s preprostimi stvarmi.Ostarela že na si gotovo ne bo kuhala gurmanskih kosil s petimi ali šestimi krožniki, ampak prepro- sto eno ali dvolončno jed. Prav tako je s hrano za dušo. Če je človek bolan in bete- žen, ne more veliko moliti. Sveti Frančišek Saleški, izvrsten poznavalec bolnikove du- ševnosti, priporoča tedaj kratke in prepro- ste pobožne vzdihe. Pravi, da je vzdih že molitev, molitev pa, ki ni vzdih - se pravi iskrena prošnja in izročitev Bogu - sploh ni molitev.
Naj naše zemeljsko romanje sledi preprosti poti, ki jo je nekoč prehodil Jezus: od roj- stva, oznanjevanja Božjega kraljestva in služenja ljudem, do trpljenja,smrti in vsta- jenja! To je ozka steza, ki prek Kalvarije vodi v srečno večnost.

Breda Cigoj Leben

Samo prijatelja!

Dva duhovnika sta se pogovarjala, kako jima gre. Prvi je bil starejši župnik, drugi še mlad kaplan.Starejši je pred tem prosil ško fa, če bi mu lahko dal pomočnika, ker ima veliko župnijo. Škof je res ustregel prošnji in mu ga dal. Z dekretom pa mu je napisal: »Pošiljam vam g.kaplana.Lepo ga sprejmite kot brata!«
Oba sta se nasmejala, toda kaplan je rekel župniku: »Gospod župnik, naj nekaj prista- vim, če smem.«
»Seveda,« reče župnik.
Kaplan je nadaljeval:»Tudi če sta dva bra- ta skupaj, se lahko ne razumeta, ker pride nevoščljivost vmes. Kajn in Abel sta bila tudi brata, a je bila nevoščljivost v Kajnu, pa je svojega brata ubil. Zato želim, da bi si bila midva samo prijatelja, bo boljše.«
Segla sta si v roke in veselo rekla:»Od se- daj bova vedno prijatelja.« Držala sta be- sedo in lepo živela v prijateljstvu z Bogom in med seboj.
Mi vsi smo si tudi prijatelji z Bogom. Tako je On naročil in če bo tako, bo na svetu lepo! Bodimo v molitvah združeni z Bogom in med seboj!

Marija Steblovnik

MOČ VOLJE IN LJUBEZNI

V začetku septembra 2006 (od 2.-10.9.2006) bo v prostorih Galerije Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani zopet

razstava izdelkov bolnikov in invalidov

ki jo organizira Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov.

Odprtje bo v petek, 1. septembra.

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

18. APRIL     16. MAJ

Pred poslušanjem se ni potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom, ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva na telo in duha!

NOVE KNJIGE

V januarju 2006 je Mohorjeva družba izdala knjigo dr. Stanka Gerjolja, profesorja Teo- loške fakultete v Ljubljani - Živeti, delati, ljubiti. Kakšna je ta knjiga, bralci in bralke Prijatelja lahko spoznate iz njegovega član ka v tej številki Prijatelja o Bileámovi oslici v rubriki 'Zdravstveni delavci'. S pomočjo psihološke in simbolične razlage nas sooča s svetopisemskimi liki (osebami). Takšnega Abrahama, Sare, Izaka... nismo vajeni, to- da knjiga nas vabi, naj jih odkrijemo v sebi in jih sprejmemo, saj živijo v nas, se pois- tovetimo z njimi v dobrem in slabem, da se potem lahko poboljšamo.Bralec te knjige bo marsikaj v svojem življenju,pa tudi v življe- nju svoje družine, skupnosti in vsega na- roda bolje razumel in se bolj modro odzival

Tudi v slovenščini se po izvolitvi kardinala Jožefa Ratzingerja za papeža vrstijo nje- gove knjige, ki jih odlikuje ne samo veliko teološko znanje avtorja in zvestoba Cerkvi temveč tudi preprosto in privlačno izraža- nje, kolikor snov pač dopušča. Pri Družini je izšla zbirka papeževih govorov na sve- tovnem dnevu mladih v Kölnu z naslovom Božja revolucija.

Tudi Križev pot, ki ga je izdala Mohorjeva družba v Celju, je delo novega papeža,na- pisal pa ga je v letu 2005,ko se je poslav- ljal trpeči Janez Pavel II., ki je prej leto za letom vodil križev pot v rimskem Koloseju. Ob vsaki postaji je kratek evangeljski tekst nato pa kardinalovo razmišljanje in molitev Knjižico bogatijo tudi slike postaj križevega pota župnijske cerkve v Vačah,delo slikar- ja Valentina Metzingerja.

Ob obletnici smrti je Zavod Novi svet izdal knjigo Dnevi tišine - dediščina velikega papeža. V njej so kratki odlomki različnih nagovorov pokojnega papeža Janeza Pavla II., v glavnem iz zadnjega leta njegovega življenja.

Vprašanje bolečine je naslov dela irske- ga pisatelja C.S.Lewisa. Avtor je oxfordski profesor, pronicljiv mislec, hkrati pa pisec fantazijskih romanov in pravljične literature Med njegova najbolj odmevna dela sodi 'Vprašanje bolečine', ki ji lahko rečemo kar krščanska filozofija trpljenja. Napisano je bilo v letu 1940, a še danes bogati bralce po vsem svetu.Gotovo bo zanimivo tudi za marsikakšnega bralca ali bralko Prijatelja. Knjigo je izdala založba Družina.

Družina je v marcu -v tednu pred kardinal- skim konzistorijem v Rimu-predstavila knji- go Obrazi v soju ljubezni, v kateri je dr. Drago Ocvirk zbral nekaj nadvse zanimivih tekstov našega novega kardinala,dr.Franca Rodeta. V njej je najprej ponatis njegove- ga potopisa 'Mesec dni na rdečem otoku'  (op. Madagaskarju,leta 1977), nato pa t.i. 'Iberski zapiski' s poti po Španiji in Portu- galski v letu 1970 ter še nekaj odlomkov iz intervjuja in člankov.

V letu, ko se spominjamo stoletnice smrti 'goriškega slavčka', so vse tri Mohorjeve družbe izdale Izbrane poezije Simona Gregorčiča. Na koncu knjige je dodan tudi komentar o okoliščinah nastanka objavlje- nih pesmi.

Umetnosti se dotika tudi delo umetnostnega zgodovinarja dr.Damira Globočnika Prešeren in likovna umetnost. Temeljito strokovno delo je zaradi zbranih najrazličnejših upo- dobitev našega največjega pesnika in ljudi ki so bili povezani z njim, seveda izjemno zanimivo. S pomočjo take knjige bistveno bolje razumemo njegove pesmi. Delo je iz- dala Mohorjeva družba.

Nagradna križanka:

Nadlega prvih mesecev v letu je davkarija. Večina ljudi in podjetij mora oddati davčno napoved. Tudi Jezus je imel opravka s to sitnostjo. Nekoč so ga spraševali,če je do voljeno rimski okupatorski oblasti plačevati davek ali ne. Ta dogodek je tudi vsebina tokratne križanke.
Kratica SVP pomeni svetopisemski. Rešitev križanke boste našli na barvnih poljih, ki jih berete od zgoraj navzdol, in sicer v temle vrstnem redu: zelena, modra, rdeča. Pre- pišite jo na dopisnico ali karton v njeni ve- likosti ter jo do 1. maja 2006 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 1000 Ljubljana, s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 2/2006:

1. kalkulator
2. vezen prtič
3. knjiga B. Rustja 'Zgodbe za pogovor'
4. knjiga K. Gržana 'Mavrični angel'
5. glasb.kaseta Z.Modreja 'Kanček upanja'
6. zložljivi dežnik
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke 1/2006: PRIJATELJICE IN SOSEDE

Nagrajenci 1/2006:

1. knjiga 'Mi vsi smo romarji skozi življenje' Ivanka Vovnik, Ročevnica 58 (Dom), 4290 Tržič
2. kalkulator:Majda Podobnik,Dražgoška 28 1000 Ljubljana
3. Knjiga 'Domača nega':Marija Pečjak,Hrib pri Hinjah 11, 8362 Hinje
4. vezen velikonočni prtiček: Zalka Strah, Selo 26, 8233 Mirna
5. glasbena kaseta 'Mati ljubezni': Angelca Škufca, Mleščevo - Dedni dol, 1294 Višnja gora
6. CD 'Roženkravt': Jelka Vrhunec-Topolo- vec, Mokrice 10, 1360 Vrhnika
7. komplet - obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Ana Pirečnik, Skorno 43 a, 3327 Šmartno ob Paki.

Čestitke nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad!

ŠALE

Doktor pacientu, ki ga zdravi že dalj časa: »Gospod, vaš ček, ki ste mi ga nazadnje napisali, je brez kritja. Iz banke so mi ga vrnili.«
»A vrnili so ga? Ja seveda, saj se je tudi meni vrnila revma.«

Bogataševa oporoka: "Ženi zapuščam hišo sinu avto, hčerki gotovino. Svaku, ki je vedno govoril, da je bolje biti zdrav kot pa bogat, zapuščam svojo trenirko."

»Še en obisk,pa bo končano,« je zadovolj- no dejal doktor pacientu.
»Bom potem popolnoma zdrav?«
»To ne, ampak z vašimi honorarji bom od- plačal opremo ordinacije.«

»Počakajte,počakajte!« vpije farmacevtka za kupcem, ki odhaja iz lekarne.
»Kaj pa je?«
»Zmotila sem se.Namesto aspirina sem vam dala strihnin.«
»Kakšna pa je razlika?«
»Petsto tolarjev.«

Mož na sliki je v življenju doživel kar nekaj preobratov in bil gotovo eden najbolj pri- ljubljenih svetnikov (nekateri so pač bolj resnobni in manj opazni), saj se je okrog njega zbiralo staro in mlado. Primerjajo ga celo s starogrškim modrijanom Sokratom. Upodabljajo ga tudi z gorečim srcem.

1. Ime svetnika:

2. Rad je študiral, toda nekoč je s knji- gami storil nekaj presenetljivega. Kaj?

3. Doživel je vse mogoče obtožbe, na primer, da je heretik, a tudi veliko pri- znanje, a ga je odklonil. Postal naj bi:

Vse prav ali vse narobe - tako bi lahko rekel o rešitvah v prvem krogu jubilejnega desetega pokala Prijatelja. No, tistih prvih rešitev je bilo bistveno več kot drugih. Re- šitve so prišle od vsepovsod po Sloveniji, razen z mariborskega konca. Naj ponovimo razpisano nagrado za letošnji Pokal Prija- telja: Zbirka 'LETO SVETNIKOV'. Zanjo se boste poleg zmagovalca (zmagovalcev) v letu 2006 lahko potegovali tudi vsi, ki vam je uspelo v preteklih letih vsaj enkrat zma- gati in boste sodelovali tudi v letu 2006. Načelo bo: kolikor zmag - toliko listkov pri žrebu.

Odgovore za Pokal Prijatelja pošljite do 1. maja 2006 na naslov: PRIJATELJ, za PP, Maistrova 2, 1000 Ljubljana.

Kardinalski konzistorij - Rim, 24.3.2006

foto Marko Jeromel CM

Gospod, sporazumen sem s teboj!
Nočem dalje tožiti,
nočem dalje spraševati,
hočem reči samo eno:
Gospod, zgodi se tvoja volja,
pa naj mi bo še tako hudo.

Gospod, sporazumen sem s teboj!
Hočem iti po poti, ki mi jo nakažeš,
tudi po težki poti
sem pripravljen iti;
na koncu te poti bom prišel do tebe;
tam boš dobrotno razprostrl roke
in me peljal v Očetovo hišo.

Heinz Pangels, Fraternität