Dragi prijatelji!

"Kakor v kelih zlat v srce/skrij bol,hude čase. Kadar dež na polje gre, takrat žito rase." Stihi Janka Glazerja, pesnika s Pohorja,naj pospremijo tretjo številko Prijatelja v letošnjem letu 2006. Prepri- čan sem, da bodo zelo ljube našemu tokratnemu gostu Jožetu Bergincu, saj vsak dan v zlat kelih vliva vino in ga kot duhovnik spremeni v Jezusovo kri, ki se preliva v odrešenje sveta. Zadnja leta vanj vliva tudi svojo bol in hude čase. Za povrh je župnik ene od pohorskih žu pnij. Preberite si o tem. Ni vseeno, kam vlivamo svoje telesne in duševne bole- čine. Vlivajmo jih v zlat kelih, svetuje pesnik.Kaj bi to pomenilo? Naj jih ne zli- vamo v umazano ali ničvredno posodo? Verjetno, karkoli si že ob tem mislite. Vsekakor pa so bolečine nekaj takega, kar si zasluži zlato medaljo, oprostite - kelih. Pa saj je to isto.
Kaj je še v tokratnem Prijatelju? Zdrav- nica piše o učinkovitem zdravilu, ki se mu reče odpuščanje. O zaljubljenosti boste lahko prebrali v naši nadaljevanki o življenju ustanovitelja Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov (15, 15). O tem,kdo se gotovo prvi prijavi na sre čanja vernih bolnikov in invalidov,pa še o čem, boste izvedeli v poročilih s sre- čanj. Ne prezrite dveh utrinkov -kratkih odlomkov iz papeževe okrožnice o lju- bezni,pa spominov lazarista Jožeta Me- jača in spominov na naše rajne, tokrat tudi o nekom,ki je v zadnjih desetih le- tih v svoje roke vzel skoraj vsak izvod Prijatelja, da bi ga lahko vi brali. Nada- ljujemo s šolo klekljanja. Tisti, ki radi ugibate, se boste razveselili in jezili nad križanko ter Pokalom Prijatelja.Kako bo- do novo številko komentirale vaše roke, pa boste povedali ob kakšnem srečanju
"Kadar dež na polje gre,takrat žito rase" še pravi pesnik. Upam, da tudi revijo Prijatelj doživljate kot prijeten dež, ki poživlja vašo duhovno rast. To je njen namen. Lepo pozdravljeni!

Vlado Bizant, urednik

naslovnica: stopnice na blejski otok, foto Klemen Čepič
ovitek zadaj: sprehajalki s šmarnicami (žena in hčerka Gombač), foto Andrej Gombač

Junij

Molimo,da bi krščanske družine z ljube- znijo sprejele vsakega otroka, poklica- nega v življenje,in z ljubečo pozornostjo obdajale bolne ter ostarele, ki potrebu- jejo nego in pomoč. Molimo, da bi pastirji in verni kristjani imeli medverski dialog in delo za inkultu- racijo evangelija za vsakdanjo nalogo,s katero podpirajo evangelizacijo narodov Molimo,da bi se med nami poglobila ve- selje do življenja in ljubezen do otrok.

Julij

Molimo, da bi bili vsi, ki so v zaporih, zlasti mladi ljudje, deležni podpore dru- žbe, ki jo potrebujejo, da bi znova dali smisel svojemu življenju. Molimo, da bi na misijonskih področjih različne etnične in verske skupine živele v miru in skupaj gradile družbo, ki bi jo navdihovale človeške in duhovne vred- note. Molimo,da bi ob skrbi za telesno zdravje ne pozabili na duhovno življenje.

6. resnica: Da je milost božja za zveličanje potrebna

III.

Spoved- nadloga ali milost

Pri krstu nam je bila podarje- na milost, da smo postali Božji otroci. Tedaj smo sprejeli dolžnost spolnjevati Božjo voljo,izraženo v njegovih zapove- dih. Pri tem nas ovirajo naša slaba na- gnjenja. Tudi če je duh voljan, slabost našega mesa povzroča padce, majhne in velike. Jezus je mislil na to človeško stisko, postavil je zakrament odpušča- nja in sprave, spoved, ki vrača in množi milost.
Zvečer tistega dne,ko je zjutraj vstal iz groba, se je prikazal zbranim apostolom in jih pozdravil: "Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz vas pošiljam". (Jn 20, 21). Dihnil je vanje in jim rekel: "Prejmite Svetega Duha, katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite,so jim zadržani" (Jn 20,22-23).
Spoved je zdravilo za dušo, nobeno zdravilo pa ni prijetno. Spoved spada med opravke,ki zahtevajo resen napor: najprej neprizanesljiv pogled v globino vesti, potem pa iskreno obžalovanje in trden sklep, da bomo z Božjo pomočjo poskušali postati boljši. Človeku,ki ni po nižen, se spoved zaradi zahteve po pri- znanju grehov upira, zdi se mu, da žali njegov ponos in dostojanstvo.Ko opusti spoved, mora opustiti vse zakramental- no življenje, nato pa izključi še vero v Boga ali jo ukroji po svojih željah. Kadar dela zlo, se tolaži z mislijo, da so pač takšne sodobne navade. In vendar za kristjana ni druge redne poti do odpuš- čanja kakor ta, ki jo je pokazal Jezus: razkriti stanje svoje duše duhovniku, ki ima po svojem posvečenju oblast pode- ljevati odvezo.
Pravijo, da je spoved danes v krizi. Res so vrste pred spovednicami kratke, če- prav 'deluje' manj spovednic. Toda kaj je zares v krizi? Spoved, ki je Božja us- tanova,zakrament, gotovo ne. V krizi je tisto,kar naj nas prepriča,da stopimo v spovednico. V krizi je naš odnos do Bo- ga, do človeka,do narave,naš odnos do odgovornosti, odnos do svetosti duše in telesa. V krizi je,skratka, udejanjanje krščanskih vrednot, ki naj jih spoved podpira in utrjuje.
Cerkvena zapoved se glasi: Spovej se svojih grehov vsaj enkrat v letu! To je res skrajna meja. Pa nekateri odlagajo spoved iz leta v leto, zanašajo se celo, da se bodo spreobrnili na smrtni postelji kakor da bi vedeli, kdaj in kje bo ta nji- hova smrtna postelja. Že v stari zavezi je modri Sirah opominjal: "Brez obotav- ljanja se vrni h Gospodu, ne zavlačuj iz dneva v dan, zakaj nenadoma bo izbru- hnila Gospodova jeza" (Sir 5, 7).
Zdaj pa pomislimo, kakšno bi postalo naše stanovanje,če bi ga pometli samo enkrat na leto. Tudi če ne bi bilo pose- bne umazanije, bi se nabral kar čeden kup smeti in pajčevin. Pomislimo,kakšna bi bila naša duša, če dan za dnem, celo leto ali še dalj odlagamo vanjo nedobro- hotne želje, zamere,ostre besede, pre- nagljene sodbe, zavistne in privoščljive misli, opuščena dobra dela in še  kaj, pa tega sproti ne pometemo v iskreni spovedi. Sveti Janez je zapisal: "Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo od- pustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen" (1 Jn 1,9).
Tudi pri pogostni spovedi se znamo za- teči k olajšavi, ki so jo spovedanci po- znali že od nekdaj in jo je v 16. stoletju sv.Janez od Križa opredelil takole:"V za dregi so, ko naj bi se spovedali grehov, kakršni so v vsej goloti. Tedaj grehe lepo obarvajo, da se ne zde tako hudi." Danes bi dejali, da jih zavijemo v celo- fan in olepšamo s pisano pentljo, ko jim najdemo vsemogoča olajševalna pojas- nila.
Da bi spovedovanje doseglo svoj namen smo v veliki meri odgovorni verniki.Sami se ne potrudimo prav dosti, od spoved- nikov pa zahtevamo potrpežljivost, do- brohotnost in da nas razumejo na pol besede. Kaj pa mi storimo zanje? Ali se jih kdaj spomnimo v molitvi? Ali kdaj po mislimo, da jim vpogled v naše grehe ni nikakršen užitek, da jih naše slabosti bremenijo in žalostijo? Ali kdaj prosimo Boga, da bi duhovniki vzljubili spovedo- vanje kot pomembno prvino svoje slu- žbe delivcev Božjih skrivnosti in da bi znali modro presojati in svetovati? Ali kdaj prosimo, da bi spovedniki znali biti vsem vse, da bi dojemali stiske vsake skupine spovedancev,saj ima vsako ži- vljenjsko obdobje svoj trn, od otroštva do visoke starosti? Ne kaže pa pozabiti da spoved ni psihoterapevtski pogovor, ampak zakrament Božjega usmiljenja, kjer v spovedniku in spovedancu deluje Bog s svojo milostjo.
Za vernika, ki se redno spoveduje, na- stopi zadrega, kadar njegov stalni spo- vednik umrje ali odide drugam. Najti si mora drugega. Pri tem se vprašuje: "Le kaj si bo novi spovednik mislil o meni?" Večinoma najbrž nič posebnega, saj je kaj podobnega že kdaj slišal.Še večja je zadrega,kadar vernik zboli ali obnemore Navajen je na zamreženo linico in na polmrak v spovednici,zdaj pa se znajde iz oči v oči z duhovnikom ob bolniški po stelji. Pomisli naj, da je tudi Jezus bol- nike ozdravljal in jim odpuščal grehe pri belem dnevu in je še pred besedo od- puščanja govoril njegov pogled.
Usmiljeni Bog pa še v nekem drugem zakramentu ozdravlja od greha ranjeno dušo in včasih tudi telo.To je zakrament bolniškega maziljenja, ki je žal pogosto predmet predsodka in strahu, češ da pride z duhovnikom k bolniku smrt.Pravi pomen bolniškega maziljenja nam poja- snjuje Jakobovo pismo: "Če je kdo med vami bolan,naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodo vem imenu pomazilijo z oljem.In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obudil; če je storil grehe, mu bodo od- puščeni" (Jak 5, 14-5). Ta zakrament lahko prejmejo vsi resno bolni, pa bol- niki pred operacijo in ljudje, oslabeli od starosti.Kdor ne more več govoriti,prej- me odpuščanje grehov brez spovedi, seveda pa ne brez vere in kesanja. Bog se nikomur ne vsiljuje.

Breda Cigoj Leben

Ti pa govoriš o daru ...

Mesec junij je tisti mesec, v katerem še bolj molimo za duhovnike, predvsem pa za nove duhovne poklice.K temu bo gotovo pripomogel tudi zapis pogo- vora ob obisku, ki smo ga konec aprila bili deležni v domu Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na Zaplani. JOŽE BERGINC, Glavni trg 12, 2366 Muta, sicer župnik dveh župnij v Dravski dolini (Trbonje in Pernice) je s tihim in mirnim glasom, kolikor mu pač še dopuščajo moči, odgovarjal na vprašanja svojega prijatelja Rafka Jurjevčiča. Tudi z ured- nikom se že dolgo poznata zaradi sre- čanj bolnikov in invalidov.

Najprej bi te prosil, da se bralcem Prijatelja predstaviš in jim poveš kaj o svoji življenjski in duhovniški poti.
Moj rod po očetu izhaja iz Drežnice nad Kobaridom,mama pa je iz Laškega in tam sem tudi preživel mladost.Obiskoval sem gimnazijo v Celju. Proti koncu zadnjih počitnic sem svojemu župniku zaupal: "Odločil sem se,da postanem duhovnik." Po bogoslovju v Ljubljani in Mariboru, vmes pa še služenju vojaškega roka na Kosovem, naj bi začel svoje duhovniško delo kot spovednik na Svetih gorah ob Sotli. Ker pa je zbolel župnik v starem Velenju, me je g. škof poslal tja. Tam sem preživel sedem let,zatem pa še eno leto na Teznem v Mariboru. Sedaj teče že enaindvajseto leto na Muti.Obe moji župniji sta manjši, a z velikim ozemljem - od Drave in Pohorja na eni strani, pa do avstrijske meje na drugi.Najvišja to- čka mojih župnij je podružnica sv.Urban ki je 1.329 m visoko.

Poseben razlog za pogovor s teboj v reviji Prijatelj je pot bolezni, po ka- teri stopaš. Nam zaupaš kaj o svo- jem zdravstvenem stanju?
Vedno pravim, da me je Bog obdaril z boleznijo.Pred približno osmimi leti so se začele težave. Šel sem k zdravniku in ugotovili so Parkinsonovo bolezen.Sicer pa je z boleznijo tako:postavijo ti diag- nozo,dobiš zdravila,potem pa "normalno" živiš naprej.V začetku se pri tej bolezni nič ne pozna.Vendar takšno stanje tra- ja le kakšni dve leti ali tri. Potem je ne moreš več prikrivati pred ljudmi. Zdra- vila začenjajo prijemati neredno. Nikoli ne veš, kdaj boš "vklopljen" in kdaj "iz- klopljen",kar pomeni, kdaj bodo zdravila prijela,kdaj boš pa 'zanič'.Treba je pre- cej poguma, da se pokažeš ljudem, ko si "slab".V tem poklicu,ko moraš nasto- piti pred ljudmi, jim čim več dati in jim tudi spregovoriti, je v začetku bolezen res težko sprejeti. Potem sem počasi odkril,da moj "image" ni tako pomemben in da je treba živeti naprej - z boleznijo Vem, da ste to ugotovili in sprejeli tudi vsi drugi, ki ste bolni ali teže poškodo- vani.

Kakšne pa so tvoje običajne zdrav- stvene težave?
Težko mi je dvigniti roke, noge odpove- do pokorščino, glas mi oslabi, govorica postane nerazločna,tako da morajo lju- dje res potrpeti z menoj. Ampak so se navadili. Včasih, posebej ko je vreme lepše, gre vse čisto drugače in kar po- zabim na bolezen. Začnem delati,dokler pač nisem zopet »slab«.

In kako je takrat, ko si »slab«?
Takrat sem ozrem na Jezusa na križu in mu rečem: »Tebi sem obljubil zvestobo, ti si tudi trpel in si takrat največ naredil za nas ljudi.« Živo si predstavljam, da Jezus v tistem trenutku, ko nič ne mo- rem,potrebuje ta moj majhen prispevek da lahko nekje, na neki točki zemeljske oble nekomu nakloni pomoč ali rešitev iz nevarnosti. Vedno, ko se v takih tre- nutkih spomnim na Jezusa in ko v srcu naredim korak k njemu ter mu izrazim svojo pripravljenost sprejeti delež trp- ljenja,ki mi ga je namenil, doživim svet- lobo in veselje Vstalega. Vedno se za velikim petkom, če ga dobro živim, za- blešči velikonočno jutro. Res pa je, da velikokrat kar pozabim nanj in se ote- pam bolečine ter se utapljam v slabem počutju, vse dokler se mi ne odprejo oči... Doživljam, kako je bolezen prilož- nost,ki mi jo je Bog dal,da mu pomagam Svet, v katerem je premalo ljubezni, skušam gledati tako, kot ga gleda on.

Misel, da je bolezen Božji dar, bo najbrž mnogim bralkam in bralcem nenavadna ali celo tuja. Večina bol- nikov je pasivnih in le prenašajo bo- lezen oziroma se je otepajo. Ti pa govoriš o daru. Lahko to pojasniš?
Mislim, da mi pri tem zelo pomaga giba- nje, ki sem ga spoznal že kot bogoslo- vec. Gre za Marijino delo. Prvič sem bil na Mariapoliju leta 1974,kar pomeni, da sodelujem že čez trideset let. Tu sem spoznal križanega in zapuščenega Je- zusa.Blizu mi je bil že ob težavah v do- mači družini,ko ni bilo vse tako,kot sem si želel. Marsikateri trenutek sem preži- vel s solzami v očeh. Prav zato sem ra- zmišljal, kaj lahko v življenju storim, da bi bilo ljudem lepše,posebej v družinah. To me je tudi vodilo v duhovniški poklic Ob tej svoji bolezni pa sem bil hitro Bo- gu na razpolago. Spomnim se, kako je bilo,ko sem na župnijskem svetu pove- dal o svoji bolezni, kako me bodo čez nekaj časa videli tresočega se in ne- močnega, da ne bi takrat mislili,da sem se ga napil... Vsi so onemeli. Zato sem jim rekel: »Pa ne bodite nič žalostni ali prizadeti zaradi tega. Saj se tudi jaz ne čutim nič prizadetega. S tem, kar je Bog poslal, je treba živeti.« V začetku je šlo kar v redu. Nastopile so pa tudi hujše krize. Da bi lahko normalno delal, sem pretiraval z zdravili. Zašel sem v slepo ulico. »Izklopi« so bili zelo močni. Nisem si mogel zapeti gumba na srajci, s postelje sem vstajal skoraj pol ure in tako naprej. Neke noči sem se zbudil in se nisem mogel niti premakniti. Potem sem samo v mislih tako dolgo premikal roko,da se je res premaknila.Potem po- časi vedno bolj in nazadnje sem vstal.

Kaj pa storiš, če se težave pojavijo med mašo?
Imam kup izkušenj. Prišel sem na primer k maši in jo z veliko težavo »pripeljal do konca«. Sedaj pa prej vedno vzamem zdravila in hujših težav med mašo nimam Podobno storim pred vožnjo. Sedaj še vozim.

Kako pa te doživljajo tvoji župljani - bolniki ali pa otroci?
Bolniki gotovo čutijo,da sem z njimi so- lidaren. Največkrat jih obiščem za prvi petek, srečujemo pa se tudi drugače. Čutim, kako hitro najdemo stik in smo 'na isti valovni dolžini'. Z moje strani, pa tudi s strani bolnikov čutim enako. Sprejemajo me normalno in čutim nji- hovo solidarnost. Včasih pridem k njim 'dober', včasih pa bolj upognjen ali me »izklopi« sredi opravila. Drug drugemu povemo o svojih težavah.

Ali obiskuješ tudi koga z enako bo- leznijo?
Sedaj ne, sem jih pa srečeval. Eden je že pokojni. A takrat sem bil še veliko 'boljši' kot on.Otroci so pa drugo pogla- vje.Verouka si ne upam več učiti. Če bi me sredi verouka 'izklopilo' in bi ne mo- gel voditi pogovora, to ne bi bilo dobro. Otroci teže razumejo. Drugače pa me radi 'pridejo pogledat', največkrat bir- manci in birmanke. Običajno me najdejo za računalnikom. Dam jim kakšen bom- bon,pa gredo naprej. Čutim njihovo po- zornost. To je lepo.

Kako poteka tvoje duhovniško delo v župnijah? Verjetno moraš veliko- krat prositi za pomoč.
Oba v tej duhovniški skupnosti - živim namreč na Muti skupaj z g. Tonetom Šerugo - sva pripravljena odložiti delo, Tone zaradi let, sedemdeset jih je že, jaz pač zaradi bolezni. Toda sedaj, ko sva še na župnijah, se je nabralo kar veliko laikov,ki so pripravljeni pomagati. Nastaja skupnost laikov, ki se povezu- jejo med seboj in z nama. Tako zaradi bolezni in starosti življenje ni osiroma- šeno, ampak obogateno.

Letošnje leto je namenjeno odda- ljenim. Ali tudi bolniki spadajo med oddaljene?
Velikokrat slišim, kako bolniki po radiu prisluhnejo maši ali jo spremljajo po tele viziji. Tu gre za 'fizično' oddaljenost, ne pa za duhovno. Bolezen s tega vidika ni tako huda ovira. Drugo pa je, da je še vedno navzoča miselnost, kako k bol- niku ne smemo poklicati duhovnika, da ga ne vznemirjamo. Ljudi navajamo, naj čimprej pokličejo duhovnika.

Rad bi obudil spomin na neko sreča- nje bolnikov pred dvajsetimi leti, ko sem te prvič srečal. Se morda spo- mniš, o čem si govoril in če si imel kaj strahu pred bolniki?
Prvi spomini so na tiste bolnike in inva- lide, ki so hodili na Teznem v Mariboru k maši. Včasih sem koga spremljal do- mov. Katehistinja v župniji je bila Sonja Poštuvan in ona me je povabila,naj vo- dim duhovne vaje bolnikom. Kakor sem drugače bolj milega značaja in ne go- vorim dovolj odločno, sem se tam hitro vključil v vse dogajanje. Videl sem,da moram glasno in jasno povedati stvari. Pomagal sem jim tudi pri premagovanju stopnic.Res prijateljski odnos je bil med nami. Imam zelo lepe spomine na vsa tista srečanja.

Bi torej bogoslovcem in duhovnikom priporočil, naj bodo čim več v stiku z bolniki?
Vsekakor.Toliko svetlobe in veselja sem doživel pri ljudeh, ki so drugače telesno prizadeti, da mi je to ostalo zelo v spo- minu. Vem pa, da se za nasmehom in veseljem bolnikov skrivajo tudi trenutki samote in kriz.To je podobno kot v go- rah. Sem hribovski župnik in vem, kako je, ko 'ureže' strela in zagrmi, pa koliko znoja preliješ in kako naporno je,da pri- deš na vrh.Toda kako lepo je tam! Jas- no sonce,modro nebo,intenzivne barve, vse lepote ... Večja nasprotja so kot v dolini. Več lepote doživiš in tudi večje težave. Tako je tudi pri bolezni.

Kako pa je v tebi zorela misel na duhovniški poklic? Ti je morda pred odločitvijo za duhovništvo kdaj pri- šla misel: »Kaj pa, če bom zbolel?« Morda rečeš nasploh kakšno misel o tvojih pomislekih tedaj?
Spominjam se,kako sva nekoč z bratom z našega hriba gledala na župnijsko cer kev in kako se je on pošalil: »Ko bova velika, boš ti škof, jaz pa župnik.« Za- pomnil sem si tudi, kako je nekoč prišel stric in dejal očetu: »Boš videl, ta fant bo še duhovnik.« Ne vem, če je to na- me kaj vplivalo ali ne,misel v srcu pa je ostala. Lahko rečem, da sem se vedno bolj bližal cerkvi. Brat, ki je bil še v os- novni šoli, je začel ministrirati, sam pa sem bil že v srednji in sem tudi kdaj po magal pri bogoslužju, ko ni bilo koga drugega. Sicer sem hodil v gimnazijo in si nisem hotel zapirati nobene poti.Vpi- sal sem se že na elektro fakulteto. Re- kel sem si: »Če me bo Bog hotel imeti, me bo že poklical.« V srednji šoli sem kakšni dve leti hodil navijat cerkveno uro ter zvečer zvonit in zaklepat cerkev Drugače se je v meni izmenjavalo ob- čutje: "Sem veren - nisem veren." Sem pa vseeno redno molil,vsaj jutranje mo- litve, ko sem tekel na avtobus. Spomi- njam se nekega večera,kako sem obstal pred rdečo lučko v cerkvi in sem izzval Boga. Zaslišal sem moped, ki je peljal mimo,potem pa spet popolna tišina.De- jal sem: »Bog, če si, mi daj to nekako razumeti. Pa saj ga tako ni ...« Ampak zgodilo se je. Zame je postalo dejstvo, da Bog je. Dvomov ni bilo več in tudi glede odločitve za duhovništvo ni bilo kakšne posebne borbe. Postajalo mi je jasno, da me Bog kliče, naj napravim za ta svet nekaj dobrega. Ne spomnim se, da bi takrat kaj pomislil na morebitno bolezen.

Kako pa gledaš na posebno druženje bolnikov? Ali meniš,da je to medse- bojna pomoč ali izločevanje iz sku- pnosti?
Katere skupnosti? Župnijske? Na duhov nih vajah za bolnike in invalide sem do- živel toliko veselja, sreče in izmenjave izkušenj, da je tudi zame osebno bila to velika milost. Nalezel sem se tega. Ču- dil sem se, kako je možno takšno raz- položenje, saj se še mladi in zdravi ne morejo tako veseliti,kot se oni,za kate- re mislimo, da bi morali biti 'deprimirani' in žalostni.Po tem sodim,da je to nekaj zelo pozitivnega. Sedaj kot duhovnik in župnik sploh tako mislim. Krščanstvo je ustvarjanje občestva. Ves svet naj bi postal kot ena družina, se povezal v edinosti. Čim več je tega druženja v Jezusu, čim več je takšnih srečanj, tem bolj izpolnjujemo Jezusovo oporoko, da bi bili vsi eno. To je prava pot.

Ali v cerkvi kdaj pridigaš o trpljenju in njegovem smislu?
Mislim,da mi sedaj ni treba posebej pri- digati o tem. Prepričan sem,da vsak člo vek vidi to, kar si in kar živiš - bolj kot pa tisto,kar sliši. Lahko govoriš besede, poslušalci pa »slišijo« to, kar ti živiš. Sicer pa duhovniki oznanjamo Jezusa in ne sebe.Tudi mlad duhovnik govori sta- rejšim vernikom o Jezusu, čeprav nima izkustva starosti. Poslušalci vidijo nje- govo mladostno navdušenje.

Ko je papež Janez Pavel II.,ki je tudi imel Parkinsonovo bolezen, prvič prišel v Slovenijo, je bila pri njem že opazna bolezen,ti pa si bil še zdrav. Kako pa je bilo pri drugem obisku leta 1999 in kako si ga ti spremljal med njegovo boleznijo?
Vsekakor sem papeža zelo globoko do- življal in spremljal. Prišla mi je misel, da moram tudi jaz kaj prispevati za to, da bi on mogel dovršiti svoje delo.Molil sem zanj in ga še bolj pozorno poslušal. Po- slušal sem tudi posnetke njegovih go- vorov, ko je še pri polni moči govoril z zvenečim glasom. Občudoval sem ga, kako se je znal približati ljudem.Kasneje je govoril iste stvari, vendar drugače. Njegova beseda in vse njegovo delo je imelo veliko večjo moč.

Kaj pa tvoji stiki z drugimi bolniki z enako diagnozo? Si morda vključen v kakšno društvo?
Slišal sem za društvo,toda delo na žup- niji ter življenje v gibanju Marijino delo, kjer smo večkrat na poti, mi ni dovolje- valo, da bi se dejavno vključil v takšno društvo. Duhovniki smo pač bolj vklju- čeni v življenje kot drugi ljudje.

Si bil kaj dosti po bolnišnicah?
Ne. Le nekoč sem bil tri tedne v Klinič- nem centru v Ljubljani.Tam so mi precej pomagali, da sem spoznal to bolezen in 'kako se ji streže',da ne napreduje tako hitro.Malo so mi spremenili terapijo. Za- dnje čase je usmerjenost glede mojega zdravljenja v tem, da čim bolj zmanjšu- jem zdravila, ker so potem tudi stranski učinki manjši. Določena terapija mora biti,a se da priti na minimum. Vsake pol leta grem na pregled.

Tudi upokojeni nadškof Šuštar nam daje lep zgled,kako naj bolezen sprej memo in s tem pokažemo strinjanje z Božjo voljo. Kaj bi rekel k temu?
To, da se tudi sam zavedam, kako kot bolnik nisem neporaben in nemočen. Ne delam sicer več tako kot nekoč. Toda takrat, ko čakam,da mi primejo zdravila in skušam sprejeti svojo nemoč, se lah- ko še posebej povežem z Jezusom na križu in njegovimi bolečinami ter tako postanem dejaven člen odrešenja.

Ali lahko poveš,če kaj posebej moliš za svojo ozdravitev, da bi se tvoja bolezen čisto ustavila? Se morda pri poročaš kakšnemu našemu svetniš- kemu kandidatu, morda pa papežu Janezu Pavlu II.? Govori se, da je neka redovnica,ki je zbolela za Par- kinsonovo boleznijo, že ozdravela? Ali pa si kar vdan v bolezen?
(Smeh) Nisem se še vdal. Prosim pa kar Jezusa.V nekem trenutku sem mu rekel: »Veš kaj,če ti hočeš,me lahko ozdraviš. Prosim te!« Mislim, da me Jezus usliši, samo drugače, kot pričakujem. Nekoč sem bil v zdravilišču. Neki dan me je 'usekalo' v križu. Pri kosilu mi je nekdo, ki je povedal,da zdravi take stvari,tako pomagal, da sem se še isti dan lahko z avtom peljal v Mursko Soboto. Povedal sem mu tudi za svojo Parkinsonovo bo- lezen. Dejal je, da tudi to spravi vsaj na minimum. Predstavil se je, da ni niti bioenergetik niti fizioterapevt, ampak pomaga pri težavah,ki nastanejo zaradi okvare hrbtenice, vkleščenosti živcev in podobno. Kar nekajkrat sem ga obis- kal in stanje se mi je toliko izboljšalo,da sem zdravila zmanjšal približno na polo- vico.

Kakšen nasvet pa bi dal tistim, ki na vsak način hočejo priti do zdravja, menjajo zdravilce in vse mogoče terapije?
Do takrat sem odklanjal vse zdravilce in bioenergetike. Po tisti pomoči in izjavi, da ni bioenergetik, pač pa da gre le za uporabo naravnih zakonitosti, ki jih lah- ko vsak spozna, sem njegovo pomoč sprejel. Najprej mi je pomagal, potem sem mu zaupal. Torej uporabiti tudi te možnosti, a ne za vsako ceno.

Kaj ti pomenijo Jezusove besede: »Bolan sem bil in ste me obiskali«? Bi rekel kaj o obiskih?
K bolniku naj bi prišli z razpoloženjem poslušanja. Na splošno bi glede obiskov rekel, da se jih razveselim, vendar naj bodo kratki, razen če bolnik da jasno znamenje,da si želi pogovora. Bolnik naj čuti, da ga obiskovalec razume in da mu je blizu. To pričakujem. Seveda se skušam tudi sam vživeti v obiskovalca. Spregovorim o svoji bolezni in pojasnim, zakaj se 'tako držim'.Mislim,da je pame- tno, če bolnik sam pove, kdaj se počuti slabo. Obiskovalec pač ne more vedeti za njegovo počutje.

Skupno bivanje z drugim duhovnikom gotovo nima le tega namena,da sku paj opravljata duhovniško delo. G. Tone je nekoč dejal,da je "neizmer- no vesel te duhovniške skupnosti". Od kod to veselje?
Duhovniki imamo navadno svoj "vrtiček" ki ga obdelujemo, to je svojo župnijo. Oznanjamo življenje v družini, razume- vanje in edinost, živimo pa sami. Tudi duhovnik mora imeti neko družino.Če je to duhovniška družina, je to najlepše. Pomembno je le,da se duhovnika razu- meta.Čeprav sem bil že sedem let kap- lan drugod, sem z veseljem sprejel delo kaplana na Muti. Ni bilo čutiti, da je on župnik, jaz kaplan,saj sva vse delo na- črtovala skupaj in ga skušala opravljati v čim večji edinosti. Kasneje je tudi mene škof imenoval za župnika na dveh župnijah.Takrat se je bilo potrebno od- ločiti.Trbonjski farani so sicer želeli imeti duhovnika med seboj. Vpraševal sem se,ali bi bilo pametno živeti samotarsko življenje na majhni župniji. Oba skupaj sva se odločila, da nadaljujeva s skup- nim življenjem.Ideja o skupnem življenju duhovnikov pa sicer prihaja iz gibanja Marijino delo. Ideal je skupaj graditi življenje v edinosti in ob medsebojnem brušenju in žrtvah, ki jih zahteva skup- no življenje, omogočiti Jezusu,da zaživi med nami. On je potem resnični župnik. Praktične prednosti so pa tudi skupno gospodinjstvo, delitev dela,medsebojno nadomeščanje, posebej med boleznijo.

Verjetno mora takšno duhovniško skupnost odobriti ordinarij.
Da, g. škof je verjel, da je ta želja po skupnem življenju delo Svetega Duha in da želiva skupaj živeti zato, da bi bolje pričevala za Jezusa.

Mariborska škofija bo sedaj drugače organizirana. Povzdignjena je v me- tropolijo,iz nje pa so nastale tri ško- fije: mariborska,ki bo nadškofija, ter celjska in murskosoboška škofija. Kaj to pomeni zate in za to duhovni- ško skupnost, v kateri živiš?
Trenutno še ne vem ničesar. Spoznati bom moral Božjo voljo.

Bolniki in invalidi se trudimo udeja- njiti naše vodilo: Vstani in hodi! Tudi iz tvojih stavkov lahko sklepamo,da ga izpolnjuješ. Bi kaj rekel še o teh Jezusovih besedah?
Mislim, da je to vodilo za vse kristjane. Besedo »Hodi!« razumem tako, da naj kot kristjan naredim čimveč tistih stvari ki ostanejo in imajo trajno vrednost. Pri bolniku zunanji učinek ni tako viden, kaj pa je pred Bogom,je nekaj čisto druge- ga. Ko včasih kaj povem o svojem se- danjem delu bolnega duhovnika, čutim, kako drugače - z veliko razumevanja - me ljudje doživljajo. Njihovi odzivi,zlasti zahvaljevanje,me prijetno presenečajo.

Jože, hvala za tvoje pričevanje, da si bralkam in bralcem revije Prijatelj povedal, kako je lahko bolezen dar! Vesel sem, da smem s teboj zaje- mati iz istih korenin.
Hvala tudi vam! In prisrčen pozdrav bralkam ter bralcem Prijatelja!

Odpuščanje ozdravlja

Živel je kmet,ki je imel dva sinova. Ču- til je,da ima vse manj moči za delo. Po- klical je k sebi oba sinova in jima rekel: "Vse, kar imam,vama dam." Starejšemu sinu je podaril eno njivo, mlajšemu je zapustil drugo njivo.Mlajšemu sinu se je zdelo, da je njegova njiva manj rodovi- tna. Razjezil se je na očeta, zapustil dom in odšel v svet.
Trdo je delal, da si je lahko kupil novo njivo, na kateri je postavil hišo. A sre- čen ni bil, ker je živel v trajni zameri do očeta. Težko je živel sedanji trenutek. Ker se je trdovratno oklepal preteklosti, si je onemogočal tudi svojo prihodnost. Ponoči, ko ni mogel spati, je razmišljal, da ga ima oče manj rad kot brata, ker mu je podaril njivo, ki je manj obsijana s soncem. Začel ga je boleti želodec, močno je shujšal in imel je napade hit- rega bitja srca. Nobeno zdravilo mu ni pomagalo. Čutil je,da bi moral očetu od pustiti, a tega ni mogel storiti.
Tudi oče je zelo trpel. Ko je umiral,si je najbolj želel, da bi lahko še enkrat objel mlajšega sina.A njega ni bilo. Ni bilo niti njegovih otrok in njegove žene.
Starejši sin je z bolečino v srcu obdelo- val obe njivi. Hudo mu je bilo,ker je bila zaradi ene njive razdeljena in ranjena vsa družina.
Če ni odpuščanja,človeški odnosi posta nejo nemogoči. Ta zgodba, ki se vedno znova ponavlja, kaže, kako pomembno je, da zmoremo odpustiti članom svoje družine.Odpustiti moremo tudi sami se- bi in Bogu. Dogaja se, da tudi Boga po- stavljamo na zatožno klop.Če kdo hudo zboli, reče: »Kako je mogoče, da Bog, ki pravi,da vse ljubi,dopušča,da se me- ni dogajajo tako hude stvari?«
Velika zmota je, če mislimo,da je odpu- ščanje le dejanje volje. Odpuščanje je zelo zahteven postopek, ki ga v polni meri ni mogoče zaključiti brez odnosa do Boga.Brez Boga ni odrešujočega od- puščanja.A Bog sam ne zmore odpustiti če človek ne sodeluje. Odpuščanje je vedno sočasno - človeško in Božje de- janje. Zamere bolijo, odpuščanje ima zdravilno moč. Je osvobajajoče za dru- gega in še bolj za nas same.Pomembno prispeva k telesnemu,duševnemu in du- hovnemu zdravju.Ne da se ga naučiti iz knjig.Le kdor je sam izkusil odpuščanje, more v resnici odpustiti.
Ob praznovanju zlate poroke so zakon- ca vprašali, kakšen je njun recept za dolgoletno zakonsko zvestobo. Žena je odgovorila: "Zvečer nisva nikoli zaspala ne da bi drug drugega prosila odpušča- nja. Potrebno si je odpustiti, da osvo- bodiš v sebi moč ljubezni."
Za odpuščanje ni zanesljivega recepta. Smerokaz je lahko knjiga Kako odpustiti ki jo je napisal kanadski duhovnik Jean Monbourquette. Pisatelj poudarja, da odpuščanje nikakor ni le dejanje volje, temveč vključuje vse človekove zmož- nosti.To pot je razdelil na dvanajst ko- rakov. Izhodiščni korak je odločitev, da se ne bom maščeval in da bom prekinil z vsemi dejanji,ki drugega žalijo.Nasled- nji trije koraki so posvečeni zdravljenju rane: priznam jo, se s kom o njej pogo- vorim, dobro opredelim, kaj sem izgubil, ter opravim žalovanje.Peti korak je spre jetje svoje jeze in želje po maščevanju. V šestem koraku odpustim sam sebi. To je ključen korak na poti odpuščanja. V sedmem koraku skušam razumeti tiste- ga,ki me je ranil. Zatem grem iskat smi- sel žalitve. Naslednji trije koraki so bolj duhovne narave. Gre za to, da sebe prepoznam vrednega odpuščanja, da si neham prizadevati odpustiti za vsako ceno in se odprem milosti odpuščanja. V zadnjem koraku se vprašam,kaj si že- lim, da sledi uresničenemu odpuščanju. Ali je bolje,da se odnos konča ali obno- vi? Pisatelj pravi: "Toda zmotno je mis- liti, da je potem,ko smo komu odpustili, mogoče imeti enake odnose s svojim ža livcem kot prej.Ali je možno dobiti nazaj jajce, potem ko smo spekli iz njega om- leto?" Obnovljeni odnosi zahtevajo več nege kakor tisti, ki niso bili nikoli preki- njeni.
Odpuščanje je učinkovito zdravilo, ki ga ni mogoče dobiti v lekarni niti v knjižnici Zanj ne zadostujejo žulji le na rokah, potrebni so tudi na kolenih. Odrešujoče odpuščanje moremo doseči le, če smo v molitvi povezani z Bogom. Charles de Foucauld je dejal: »Moliti pomeni z lju- beznijo misliti na Boga, se mu odpreti in reči: Tukaj sem, oblikuj me! Oblikuj me po Kristusovi ljubezni!«
Edinstven zgled odpuščanja nam je dal Jezus Kristus,ki je na križu molil za svo- je mučitelje.Zaradi Kristusovega zgleda moremo tudi mi odpuščati sebi, drug drugemu in Bogu.

Janja Ahčin

Oče Henrik in Bratstvo

VIII. poglavje:
Očetova duhovnost (nadalj.)

Ko smo videli nekaj splošnih napotkov, po- glejmo še zanimivo pismo bolnici,ki je zače njala z Bratstvom v svoji domovini. To so preproste podrobnosti, sad očetovih izku- šenj in razsvetljene teologije.Pomagajo nam spoznati ustanovitelja,a so tudi dragocene za rast gibanja.
Bratstvo jemlje bolnika v celoti, takšnega, kot ga je Bog ustvaril in ga hoče danes imeti
Prigovarja mu,naj se zdravi in stori vse, da si bo čim bolj opomogel. Uporabi naj vse svoje človeške sposobnosti in se čim bolj vključi v svoje okolje. Trudi naj se, da bo odgovoren zase in koristen za druge.
Veste,da nam Božje razodetje pravi,kako je človek poklican v življenje Božjega otroka v Jezusu Kristusu. Bratstvo si prizadeva, da bi se tega zavedal in živel.
Od nikogar ne zahtevamo več,kot zahteva Kristus. Ker pa smo si med seboj bratje, ki živijo iz evangelija, smo pričevalci in odpi- ramo pot Božjemu življenju.Kdaj bo neverni spoznal Kristusovo ljubezen? Najbolj pome mbno je, da se tej ljubezni bliža najprej s tem, da živi Bratstvo, ki ga mi živimo.
Ne mislite, da je Bratstvo podobno veliki gori, ki bi jo bilo treba premakniti. Bratstvo je kot miren,prisrčen tok vode,ki se pomika naprej, k dvema, k trem za začetek in za tem k vedno številnejšim. Obiskanih bolni- kov je čedalje več, saj je vedno več obis- kovalcev, ki gredo na pot. K temu jih sili Gospodova beseda:"Ljubite drug drugega!" Gospod hoče, da obiščemo trpečega, kot če bi šli na obisk k njemu. Na pot je treba oditi z vsem srcem, a Gospodu vedno daj- mo prvo mesto. Kaj bi mogli storiti, če nam ne bi pomagal? Nič. Z njim pa VSE!
Rešite se sebe.Seveda se bodo dvigali stari strahovi.Vendar se to da doseči: brez hru- pa in trobentanja,ampak s pomočjo srečanj in v življenju, ki je bratsko povezano med seboj. Dobro delo bo uspelo. Bog, ki živi v vas,in vas ima rad,vam bo pomagal.Sreča- nja je treba pripraviti tam, kjer je mogoče in kakor je mogoče. Bodite iznajdljivi! Mor- da se zberete pri bolniku ali pa v kakšnem večjem prostoru, glede na to, ali je zelo bolni zmožen, da pride na srečanje, ali ne. Nekateri bolniki,ki niso nikoli zapuščali sta- novanja, so s pomočjo Bratstva le uspeli. Stvar je dostikrat lažja, kot se je zdelo!
Oče François se stalno vrača k tistemu,kar se mu je zdelo za Krščansko bratstvo bol- nikov in invalidov najpomembnejše, to je k ljubezni.On,ki je na zunaj dajal vtis mrzlega človeka,je bil čustven človek,tako čustven da se je od časa do časa pokazal prav ne- žnega.Očeta Cazenaveja je to zelo prese- netilo. V začetku se mu je zdelo pretirava- nje, ko je videl, kako je oče François hude bolnike kar objemal.Kmalu pa je spoznal,da se za to ljubeznivostjo ni skrivalo nobeno iskanje sebe, ampak darovanje drugim.
Ena izmed njegovih duhovnih hčera je po- vedala, da si ni upala govoriti o ljubezni, ki ji jo je pokazal oče. »Toda«, je zapisala, »spoznala sem, da mi je tako posredoval Jezusovo ljubezen. Izvir te ljubezni ni bil človeški, ampak nadnaraven. Res pa je, da je bil tudi on občutljiv in ves človeški. Ker je Božja ljubezen prevzela njegovo srce, je šel z njo k vsem tistim,ki jih je srečal.Vsa- kega človeka je sprejemal s tako prisrčno- stjo, kot da bi bil »edini na svetu«.
Dejansko je bilo dosti takšnih,do katerih je bil očetovsko nežen.
V nekem spisu je analiziral razlike in podob nosti med človeško ljubeznijo in ljubeznijo, ki ima svoj izvir v Bogu.
Človeška ljubezen je za življenje temeljne pomembnosti:

Za tiste, ki so si telesno blizu; so poleg ljubljenega bitja;

Če pride do ločitve, je SPOMIN tisti, ki napolni praznino in zbuja željo po ponovnem srečanju; ločitev pa človeka očisti vsega tistega,kar je bilo v ljubezni preveč sebič- no in 'posestniško';

Da bi ljubljenemu bitju storili kaj dobrega mislimo na primerna DEJANJA.

BOŽJA LJUBEZEN je različna, vendar v ne- čem podobna človeški ljubezni.
Različna je, ker prihaja od Boga,ki je v nas navzoč. Izvira iz VERE, ki poraja in hrani željo, da bi se Bogu še bolj približali.
Med njima so podobnosti.
SREČA nad navzočnostjo.Pri tem je potre- bna molitev in za doživljanje te sreče si je treba vzeti čas.
SPOMIN. Med dnevom duša,ki je zaljubljena v Boga,od časa do časa vrže nekaj malega goriva na ogenj ljubezni: vračanje k ljube- zni je pogostno, preprosto,kadar se le po- nudi priložnost.
DEJANJE. Pri vsem,kar delamo, je odločilna Božja volja. Z enako pripravljenostjo naj sprejemamo križ in veselje: To je stalni DA ki se je nastanil v naši volji in v našem srcu
Ta ljubezen mora biti odsev Božje ljubezni. Zato mora biti:
SPLOŠNA: ne sme poznati izjem,prijateljsko mora iti k vsem in vsakemu. Bratstvo "uči", kako mora ljubezen njenih članov imeti to lastnost.
ZASTONJSKA: Ne sme računati na dobiček ali uspeh; varovati se mora 'človeških ra- čunov'. Pri delu je treba predvideti cilje in napraviti načrte.Brez tega bi nastal nered. Nikdar ne smemo računati na zasluge. Go- rje tistemu,ki bi iskal uspehe zato,da bi dal zadoščenje svoji nečimrnosti! Tisti, ki se vrže na delo z vsem srcem,a ne doseže no benega vidnega uspeha, naj bo prepričan, da bo Bog storil svoje. Če je ljubezen zas- tonjska,se človek rešuje občutljivosti, spre jema neuspehe in stalno ODPUŠČA.
PONIŽNA. Če hočemo,da bomo na ljubezen dobili odgovor, moramo biti ponižni. Božja ljubezen v Jezusu Kristusu se je ponižala do smrti na križu. Ljubezen, ki se pokrovi- teljsko 'sklanja' nad koga,ga ponižuje in še veča razdalje. Nikakor ne more pričakovati ljubezni z druge strani. Ljubezen tistih, ki se zbirajo v družini Bratstva, ne sme biti takšna.
USTVARJALNA. Ustvarjalnost je znamenje, da je Bog na delu. Ljubezen 'priganja' k delu in nas sili, da sprejmemo obveznosti. Vsako dejanje, naj bo še tako neznatno, ki ga je zbudila nadnaravna ljubezen,se združi z Božjo stvariteljsko dejavnostjo.
DAJE PREDNOST POTREBNEJŠIM, ubogim, takim, za katere se nihče ne meni, obrob- nim,duhovno ubogim,ki ne poznajo Jezusa. Takšna ljubezen je v resnici odsev Jezuso- ve ljubezni, ki je odrešilna.
Značilnosti ljubezni, o katerih govori oče v tem razmišljanju, so enake tistim,o katerih neprestano govori Bratstvu.Še več:iz dne- va v dan je tako ljubezen živel on osebno.
S tako ljubeznijo je odgovoril tudi na kritiko ki si jo je sam dal. "Govori se:Oče François je začel z delom pri bolnih v letu 1945. Ci- vilizacija je zelo napredovala. Tisto, kar se je takrat delalo, ni primerno za leto 1980. Nova civilizacija, nove metode dela!"
Očetov odgovor: »Ta ugovor me ne vzne- mirja. Težave bolnikov in invalidov so bile vedno različne in odvisne od različnih civili zacij.Ko je Bratstvo nastalo v Peruju,Kolu- mbiji ali na Madagaskarju,so bile okoliščine zelo različne. Vendar je za Bratstvo najpo- membnejše in izvirno, da gradi na Jezusovi besedi: 'Ljubite se med seboj, KAKOR sem vas jaz ljubil'. Njegovo poslanstvo je, da plete vezi ljubezni med bolniki.To mu poma ga,da pravilno gleda na bolnike.Ni pomem- bno, kakšnega porekla so bolniki in invalidi: Švicarji, Kitajci, Malgaši, Peruanci. Ljube- zen, ki povezuje bolne, se ne zapré vase, ampak gre k vsem bolnikom;je univerzalna.
Gre tudi k zdravim. O tem priča vinjeta, ki so jo Združeni Narodi predlagali za Medna- rodno leto prizadetih.Glejte to vinjeto! Dve osebi, ena prizadeta, druga zdrava, si po- dasta roki,sta kot dva brata.Tole vam sve tujem: Skočite preko ograje, ki loči bolne in zdrave, ali še bolje bo, če jo podrete.
Zdravi se ne zanimajo za vas; obiščite jih.
Vidite, da trpijo, pojdite in povejte jim, da sočustvujete z njimi.
Veselijo se: slavijo rojstvo, uspehe; česti- tajte jim.
Prav gotovo jim morete napraviti kakšno uslugo.
Kristjani smo. Ni dveh Cerkva,Cerkve zdra- vih in Cerkve bolnih. Med nami ni tako kot v živalskem vrtu, kjer žirafa skozi žično ograjo gleda zebro.
Božja ljubezen se ne utrudi,je 'neskončna'. Ker je duša Bratstva Bog, ne bo nikoli do- volil, da bi zaspali.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

Prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Cerkev ni daleč

duhovni vikend v Semiču, 21.-23.apr.2006

Zopet smo v domu paraplegikov v Semiču doživeli lepe dneve duhovnega vikenda. Hvaležna sem Bogu,da sem se jih lahko ude ležila. Bili smo veseli drug drugega. Skupaj smo peli, molili, poslušali in se pogovarjali, predvsem pa sodelovali pri sveti maši.Sre- čanje je letos duhovno vodil naš duhovni pomočnik-urednik Prijatelja. Vsebina je bila podobna kot na letnih duhovnih vajah za voditelje in sodelavce v Bratstvu - o naši poklicanosti v Cerkev.Z zanimanjem smo v soboto dopoldne prisluhnili razlagi o Mojze- sovi poti in se potem o njej tudi pogovar- jali v dveh skupinah. Tako smo spoznavali, kako se vse v Svetem pismu zapisano,tudi Božja znamenja,ponavlja v našem življenju le da mi tako težko prepoznamo Božjo go- vorico. Veliko je vredno, da na naših sre- čanjih lahko slišimo razlago Božje besede. To je spodbuda, da bomo Sveto pismo še večkrat vzeli v roke in ga prebirali.
V sobotnem popoldnevu smo zunaj na dvo rišču v prijetnem pomladnem vremenu pri- sluhnili pričevanju Katje Miklič, kako je pri- šla do vere, kako je spoznala Bratstvo in počasi začela bolj dejavno sodelovati v njem, kako je nastajala skupina Bratstva v njenem koncu, pa o razstavah naših izdel- kov. Proti večeru nas je tudi letos prišla razveselit družina Nemaničevih iz Božako- vega pri Metliki.Jože že veliko let pripravlja in vodi ta duhovni vikend, sin in snaha ter vnuki in vnukinje pa nam v soboto pridejo zaigrat in zapet pri maši in še po njej. S seboj prinesejo glasbene inštrumente,pred vsem pa lepe glasove in dobro voljo. Vsi smo bili presenečeni in ganjeni ter veseli, ko so nam obljubili: "Drugo leto pa nasvi- denje!" Želimo jim veliko sreče v življenju in uspeha pri njihovem ustvarjanju. Med nami so to popoldne bili tudi predstavniki Karitas iz Črnomlja in Metlike.
V nedeljo zjutraj po zajtrku in molitvi je duhovni voditelj srečanja razgrnil po mizi različne slike na temo Cerkve. Ko smo jih pregledali,si je vsak izbral dve in potem po vedal,kako sta ga nagovorili. Tako smo vsi sodelovali in drug drugemu povedali, kako živimo svojo vero. Slike so odražale vse tri razsežnosti naše vere: molitev z mašo in zakramenti, oznanjevanje ter dobra dela. Na marsikaj so nas spomnile slike in neka- terih je hitro zmanjkalo,zlasti tistih o pokoj nem papežu Janezu Pavlu II. Zelo smo se zamislili nad temi slikami. Ob pol enajstih smo se pridružili župnijski maši. Tja gremo kar peš,oziroma se peljemo na vozičkih,saj cerkev ni daleč.Bila je izredno lepo okraše- na. Na stranskem oltarju je bila velika slika papeža Benedikta XVI., saj je bila bela ne- delja ter nedelja Božjega usmiljenja ob ob- letnici njegove izvolitve hkrati tudi papeš- ka nedelja. V cerkvi sta se nam pridružili naša voditeljica Ljubica Zakovšek in njena pomočnica Tina. Po vrnitvi iz cerkve je fo- tograf Tone, ki je vse dni pridno slikal, na- pravil še skupinsko fotografijo vseh udele- žencev.
Zahvalim se našim priljubljenim sestram, Edith in Heleni, saj sta tako požrtvovalno kuhali in stregli, prav tako pa drugim sode- lavcem in sodelavkam, ki so nam pomagali, zlasti pa Jožetu Nemaniču,da nas je zopet zbral skupaj. Boglonaj!

Urška Zupančič

Srečanje s škofom Metodom Pirihom

»Ah, škofje so že tako ali tako preveč za- posleni, kaj bi jim še mi jemali čas...« Tako smo nekateri izražali pomisleke, ko smo se odločali,da bi letos po vrsti obiskali sloven ske škofe ordinarije,se jim zahvalili za potr- ditev našega statuta in jim nekoliko pred- stavili naše Bratstvo, posebej še v njihovi škofiji. Zmagala je misel, da se preprosto spodobi enkrat letno obiskati škofe in jim zgoščeno povedati, kaj želimo, obenem pa odgovoriti na morebitna njihova vprašanja. Kako naj nas sicer poznajo...
Po obiskih v Ljubljani in Mariboru, o katerih smo poročali v prejšnji številki Prijatelja, je v ponedeljek, 27. marca, prišel na vrsto še obisk Kopra. Ker voditeljica Bratstva v do- poldanskem času ne more zdoma, sva bila tokrat »v delegaciji« le njen namestnik, g. Rafko Jurjevčič in duhovni pomočnik. Hitro sva ugotovila, da škof Metod kar dobro pozna marsikaj v zvezi z bolniki, saj se je pošalil, kako tudi sam spada mednje, kajti njegovo zdravje je bilo že večkrat na tako hudi preizkušnji, da je že trikrat prejel tudi sv.maziljenje.Povedal je,da je dvakrat vodil vseslovensko romanje na Brezje, se spom- nil nekaterih birm invalidov,pa tudi svojega obiska srečanja Bratstva pri družini Križa- jevih na Lozicah, ter odprtja in blagoslova razstave izdelkov bolnikov in invalidov v Ljubljani leta 2004 in še drugih podrobnosti V zvezi z našim statutom je z zanimanjem prisluhnil temu,kako je z leti nastajal, nato pa priporočil,naj tudi v drugih svojih pravi- lih čim bolj natančno opredelimo nujno po- trebne stvari ter način odločanja,kajti ško fje imajo kar nekaj mučnih izkušenj z reše- vanjem zapletov zaradi nedorečenih pravil različnih cerkvenih ustanov. Spregovorili smo tudi o odpravljanju arhitekturnih ovir pri vhodih v cerkve in župnišča. Ne smemo čakati,da se bo kdo v župniji ponesrečil ali da bi nas k temu prisilila državna zakono- daja, prav tako pa je klančina, tako je po- udaril tudi škof, v pomoč mladim mamicam z otroškimi vozički. Zanimal se je tudi, če Bratstvo sodeluje na kakšnem ljudskem misijonu in koliko se nasploh predstavlja po župnijah.
Hitro je minila urica obiska, nato pa nama je kar sam pomagal prek nekaj stopnic do dvigala,ki naju je popeljalo še v uredništvo Ognjišča.Seveda sva obiskala tudi stolnico pozdravila Jezusa in mu priporočila Bratst- vo v primorski škofiji.
Na poti domov sva napravila še kratek ovi- nek k sv.Antonu nad Koprom, kjer se je na Cereju pred leti naselil Vojko Gašperut s svojo družinico. Hiša je seveda prilagojena človeku na invalidskem vozičku, polno ču- dovitih malenkosti pa govori,da je tu doma umetnik. Pomična dvoriščna vrata z likom Kolumbove ladje Santa Maria in križem na jadru,pa v tleh s kamni upodobljene rože... Kaj šele,ko stopiš v Vojkov atelje s slikami neštetimi čopiči, barvami ... Vojko nama je z veseljem pripovedoval o obiskih naših sli- karjev, ki slikajo z ustnicami, po furlanskih vrtcih in šolah, o izredno prijetnem odzivu otrok in njihovih vzgojiteljev - daleč od ti- stega,kar tolikokrat beremo v naših časo- pisih o Italijanih. Tako sva lahko na lastna ušesa slišala tisto, kar je prej omenil tudi škof Metod,kako blagodejno lahko ljudje na vozičkih vplivajo na medsebojne odnose ljudi,v tem primeru lahko rečemo kar naro- dov. Vojko je seveda moral obljubiti, da bo sodeloval tudi na naši jesenski razstavi v Ljubljani in na morebitni razstavi kje na obali
V tem času med obiskom v Kopru ter izi- dom nove številke Prijatelja smo izvedeli za tri nove škofije.V vsaki je tudi kar nekaj članov Bratstva.Nove škofe bomo verjetno obiskali čez čas,sedaj imajo pač obilo dela, mi pa se bomo morali pogovoriti, kako naj se dejstvo novih škofij pozna tudi med na- mi v Bratstvu.

v. d.

Kupi si pohodne čevlje in nikoli ne boš pozabil Žirov

To so besede,ki jih zasledimo v žirovski hi- mni. Res je, da niso pravilno razporejene, manjka jim tudi rima,vseeno pa misel skriva v sebi poglavitno dejavnost, ki jo mojstri obrtniki že dolga desetletja negujejo v tem idiličnem kraju.Ko pa govorimo o čevljarstvu v Poljanski dolini,ne moremo mimo njihovih čipk.
Prav zaradi teh smo se v nedeljo, 7. maja, odpravili v Žiri. Potekala je namreč priredi- tev ob stoletnici klekljanja v Žireh. Pome- mben podatek je prav gotovo ta, da se ta doba ni prekinila. Čipkarska šola je namreč bila ustanovljena leta 1906 in niti vojne, ki so potekale v tem obdobju, niso ustavile spretnih prstov klekljaric,ki sučejo klekljne, ne klekljev, kot bi kdo pomotoma pomislil.
Vse to in še mnogo več je majhna skupina članov Bratstva spoznala tisto nedeljo.Ker smo vedoželjni, nas ni ustavil niti obet, da bo slabo vreme.V osnovni šoli smo prisost- vovali prireditvi ob tem pomembnem dnevu Otroci so nas navdušili s svojo iskrivostjo pri oblikovanju papirnatih oblek, ki so imele za glavno motiviko čipke. Pokazali so čisto "ta prava" oblačila in nam spregovorili o tej zgodovini.Ob gledanju glasbeno plesne pre dstave Žirovska pravljica,ki jo je leta 1952 napisala profesorica Darina Konc, uglasbil pa znani skladatelj iz Žirov Anton Jobst, je čas dobival posebno nedoločljivo obliko. Sama sem se spominjala šolskih dni, se pre puščala tej nostalgiji in ko so povedali, da je bilo to šolsko leto popolnoma v zname- nju tega jubileja, izrazila željo, da bi se jim pridružila. Povem vam... prireditev je bila prav mojstrsko sklekljana v čudovito urno dogajanje.Ko smo z nasmehom na licih za- puščali športno dvorano, si nismo predsta- vljali,da nas bosta naši gostiteljici popeljali v tamkajšnjo cerkev in nam pokazali pre- čudovite mašne plašče in albe, okrašene z žirovskimi čipkami. Pa to še ni bilo vse. S pomočjo dveh prijaznih vaščanov so nas nekoliko kasneje ponesli prek stopnic, da smo si lahko ogledali razstavo v Zadružnem domu.

Ker je bilo čipkarskih izdelkov res veliko, je bil razstavni prostor razdeljen v dve nad- stropji. Prijatelji, res mi je žal, da ne znam tako spretno sukati besed, ki bi lahko ori- sale vso lepoto razstavljenih izdelkov.
Lahko pa z vami delim to misel. Ko človek svoj prosti čas,in tukaj govorim o stotinah ur, vkleklja skupaj s temi čipkami, ko misli in spretne prste suče zato, da bi ustvaril mojstrovino,takrat se prav zagotovo porodi žirovska čipka. Želimo ji,da bi živela še naj manj novih sto let. V tem lepem popoldne- vu nas sonce seveda ni pustilo na cedilu, pa smo izvedeli tudi to, da je v letošnjem šolskem letu v Čipkarsko šolo vpisanih 120 učencev,kar je nedvomno dobra popotnica tem našim željam. Zatorej srečno!

Vesna Grbec

Srečanje skupine v Podutiku

Velika noč je za nami. Aleluja, Kristus je vstal! Prinesel je luč,blagoslov in mir. Zate in zame je trpel na križu in bil poklican h Očetu. Prav tako smo tudi ljudje poklicani, da poskušamo po svojih najboljših močeh pomagati sočloveku. Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov pa nam za to daje ve- liko priložnosti. Še posebej se veselim, da lahko v svoji šibkosti pomagam tudi z be- sedo, pogovorom ali le navzočnostjo.Pa da ne bi izzvenelo enoznačno. Prav tako sem tudi sama deležna te čudovite moči, saj veje iz ljudi,ki se udeležijo duhovnih vaj ali zgolj srečanj. Zato sem bila 4. aprila zelo vesela, da sem se lahko udeležila srečanja skupinice bratov in sestra, ki so se zbrali v župniji Podutik,da bi poslušali besedo o pri hajajočih praznikih. Srečanje sta pripravili voditeljica Bratstva Ljubica Zakovšek in Tina Rot.Petnajsterica ljudi je pozorno pri- sluhnila našemu duhovnemu pomočniku, ki je razmišljanja o veliki noči strnil v zanimiva dejstva, ki smo jih dotlej vsi slutili, pa ne prav razumeli. S spodbudnimi nauki in ane- kdotami nam je približal praznik, ki je tako pridobil še več žara vstajenja. Srečanje smo končali z mašo v novi podutiški cerkvi ki je nekoliko neobičajne, a zelo zanimive arhitekturne oblike. Imeli smo tudi prilož- nost za sveto spoved.
Če povzamem napisano: ni pomembno, ali osebe Bratstva štejemo v stotinah,deseti- nah ali le na prste rok.Prav tako ni pomem bno,ali se srečujemo na duhovnih vajah ali le v manjših skupinah po posameznih žup- nijah. Pomembno je to, da se ob prijetnem druženju zavedamo, kako je med nami Bog ki nam prek voditeljev takih srečanj pripo- veduje o svojem življenju, smrti in vstaje- nju. In prav On, o tem sem prepričana, bo prvi,ki se bo prijavil na naslednje srečanje. Veselim se že, da bom z njim in z vami. Hvala Ljubici in Tini, da sta nam tudi tiste- ga dne dali to priložnost!

Vesna Grbec

Trstenik 31.3. - 2.4.2006

Postne duhovne vaje

Ta lepi in milosti polni kraj, ki nas je z Njim in med seboj združil v eno zelo simpatično družino šestnajstih bratov in sester v Kris- tusu,gotovo še dolgo ne bo pozabljen. Ve- činoma s soncem obsijani vikend na gos- toljubnem Trsteniku je napovedoval lepe, dobre in moči polne postne duhovne vaje.
Kot običajno smo tudi tokrat bili vsi zelo veseli snidenja, pozdravov ter spoznanja, kako lepo je biti skupaj. Veliko smo si imeli povedati. Na kratko smo se predstavili še našemu duhovnemu voditelju,g.Marku Čiž- manu, ki se je dobrodušno odzval našemu povabilu, da naša srca in duše pripravi na Njegovo zmagoslavno vstajenje.Po večer- nem obedu smo se razgibali ob prvem bansu - pesmi z gibi - in se od srca nasmejali.
Dotaknili smo se prve teme našega progra- ma in imeli skupno molitev ob slikah in po- mirjujoči glasbi, ki je dosegla svoj namen. Blagoslov in 'angelček varuh moj' sta nas zazibala v sanje in želje novega dne. Ta nas je pozdravil tako,kot si večkrat želimo, z družbo veselih obrazov in src. Vsa so u- tripala kot eno samo veliko srce, in to ves vikend.Najprej smo poskrbeli za naše skle- pe, jih razgibali in ogreli z blagodejno ma- sažo. Pred zajtrkom smo se okrepili še du- hovno s hvalnicami Bogu ter se priporočili za ure dneva, ki so bile pred nami.
Te so bile bogate z delom po skupinicah, razmišljanji na samem in nato tudi skupaj, ob vprašanjih in odlomkih, kot so:

Kaj vse mi Gospod daje? Odgovori so bili raznovrstni. Gospod nam daje vse: ču- dovito vodo,naravo, dobre ljudi,zasipa nas z ljubeznijo,daje prijatelje, streho nad gla- vo in tudi preizkušnje. Vzeli smo si čas za opazovanje lepot okoli sebe, kar sicer sto- rimo le redko.

Govorili smo tudi o Adamu: Bog je pred Adama pripeljal vse živali,da bi jih poimeno val (poimenoval v smislu spoznal, oziroma dojel njihovo bistvo). Adam ni našel sebi primerne družice. Zato je Bog iz njegovega rebra ustvaril žensko. Zakaj iz rebra? Raz- lag te simbolike je več -npr.rebra nam da- jejo oporo, rebra so blizu srca...

Nismo se izognili tudi pogovoru o trpljenju:

Človek ni ustvarjen za trpljenje, to se mu upira. Vendar je potrebno, ker človeka pomembno preoblikuje in utrdi.

Bog nam daje tudi vse tisto, kar nam je všeč in tudi tisto, kar nam ni. Vendar pa je lahko tudi to prav tako dobro. Mogoče kdaj kasneje.

Kristus nam je s svojim zgledom pokazal da tu zemeljskega življenja brez trpljenja ni. Naše trpljenje nas blagoslavlja, če ga sprejmemo kot križ.Ko trpimo,je Bog z nami in nam pomaga.

Trpljenje nikoli nima in ne sme imeti za- dnje besede! Korajža velja, nam je dejal pokojni sveti Oče.

Obogateni z razmišljanji in notranjimi čute- nji po vsem slišanem smo odšli še v bližnjo kapelo k adoraciji - molitvi pred Najsvetej- šim. Vmes je potekal še zakrament sprave - sv. spoved. Sodelovali smo tudi pri lepi mašni daritvi.
Bog nas ljubi in kliče, naj z novo močjo lju- bezni gremo do 'cilja,ki v dalji žari'. Ob tem spoznanju so tudi te postne, pestre in di- namične duhovne vaje prehitro minile. Za- hvala velja tudi salezijanskemu duhovniku, ki nas je povabil na Gospodov dan prijazno k mašni daritvi v trsteniško cerkev Sv. Martina.
Pozdravljava v upanju in želji po čimprej- šnjem ponovnem srečanju.

Nives in Urška

Pot v Emavs

Novo jutro še vedno diši po velikonočni skrivnosti. Meglice, ki se dvigajo s tal, na- povedujejo sončen dan. Velikonočni pone- deljek. Zberemo se pri Marijinih sestrah v Ljubljani, napolnimo dva avtomobila ter se odpravimo na pot. "Učenca v Emavs, mi v Bibione,"pomenljivo primerjavo najde s.Edith
Dolgo se že nismo videli in zato med klepe- tom vožnja hitro mine. Po neskončnih nasa dih topolov in vinogradov znova zagleda- mo morje. To pomeni,da smo blizu. Bibione še vedno stoji,naš začasni dom tudi.Tu so tudi italijanski prijatelji. Zberemo se v dvo- rani,kjer nas nagovori voditeljica 'Dinsi une man'. Italijanščine sicer nismo vešči, dobro pa razumemo najpomembnejše: tudi letos konec julija bomo lahko letovali tukaj! Sledi kosilo iz popotne torbe, po njem pa težko pričakovani sprehod po plaži. Morje,mivka, školjke in galebi... to človeku daje navdiha v dneh,ko so počitnice še daleč.Novomaš- nik Michelle pripravi lepo doživeto bogoslu- žje, pri katerem sodelujemo po svojih mo- čeh. Na koncu pa še Tadejev skok v vodo in posladkanje s sladoledom ...
Domov grede vso pot prepevamo ob spre- mljavi Tadejeve kitare. Zvečer prispemo v Ljubljano. Dobre volje se poslavljamo v upanju, da se kmalu spet vidimo.

Maja Žagar

K Mariji na Dobrovo

Kot otroci k zemski materi se trpeči in pre- izkušani zatekamo k nebeški Materi. K Ma- riji na Dobrovo smo poromali že devetnaj- stič. Bil je 13. maj - god Fatimske Matere Božje. Kot bi Marija še posebno poskrbela za nas, smo imeli zelo lepo,za peš romanje z vozički zelo ugodno vreme. Romanje po- teka po že ustaljenem redu, a vendar je letos bilo le nekoliko drugače. Mnogi smo med potjo od zbirališča na Viču do Dobrove namreč pogrešali našega stalnega vodiča in spremljevalca, bolniškega župnika Mira Šlibarja. Zaradi nujnih dolžnosti je bil zadr- žan, k sreči pa je posodil svoj prenosni mikrofon, da smo tako po njegovem zgledu med romarskim potovanjem vsi skupaj zmo lili rožni venec.
Ob prihodu k cerkvi nas je čakal lep spre- jem. Čakala pa nas nista le oba gospoda Goloba -sedanji in upokojeni župnik,pač pa tudi članice Karitasa, ki so nam postregle z okrepčilom po kar naporni poti.
Sveto mašo je ob somaševanju upokoje- nega župnika vodil lazarist Janez Cerar, ki nam je v nagovoru prisrčno prikazal Mariji- no in Jezusovo ljubezen do vseh preizku- šanih. Spomnil nas je na Marijino prvo pri- kazovanje v Fatimi, ki je bilo ravno na ta dan,ter na čudežno rešitev papeža Janeza Pavla II.,ki je na isti dan pred petindvajse- timi leti preživel atentat na trgu svetega Petra v Vatikanu.
Za Marijo in njeno ljubeznijo do vseh nas, njenih otrok,niso hotele zaostajati Marijine sestre na gričku nad cerkvijo, saj so nas ljubeznivo sprejele,postregle z odličnim ko- silom ter nam posvetile tudi svoj dragoceni čas za pogovor. Prijetni pogovori so pote- kali tudi med nami, znanci, ki se mnogi leto za letom srečujemo na Dobrovi.
To prelepo romanje smo zaključili še s pe- timi litanijami Mariji v čast ter se poslovili z zahvalo Bogu in Mariji,pa seveda sestrama Edith in Heleni za vožnjo in vso organiza- cijo romanja, g. Janezu in g. Golobu za so- maševanje ter g. župniku za sodelovanje. Naše slovo je bilo tudi "Nasvidenje prihod- nje leto, če pa se več ne srečamo tu, se nas spomnite!" Vsako leto je med nami kdo le v spominu ...

Angelca

Pri Koroščevih

V soboto, 6.maja 2006, sta naša prijatelja Antonija in Ludvik Korošec na svojem do- mu organizirala srečanje invalidov. Na željo gostiteljev smo že dopoldan poromali h Kra ljici miru na Kurešček, kjer smo na prostem prisostvovali daritvi svete maše. Množica romarjev, njihova zbranost, nagovorjene besede,lepo vreme in še lepše zapete Ma- rijine pesmi so nam napolnili srca. Duhovno okrepljeni smo se vrnili v dolino do prijaznih Koroščevih. Tam smo se še drugače okre- pčali in pokramljali, celo zapeli in zaplesali smo. Verjeli ali ne, Ludvik in vnukinja Zala sta raztegnila meh svojih harmonik, žena Antonija pa je kljub hudi invalidnosti previ- dno zaplesala nekaj korakov.
Ob pomoči s.Helene in s.Edith je bila sku- pina lahko tu navzoča kot ena sama velika družina. Ne vem kako, a zmoreta vse, kar kdo potrebuje. Bog jima povrni! Tudi zakon cema Korošec prisrčna hvala za vso dobro- to in prijazen sprejem!

Tončka Malešič

Prvomajsko druženje na obali

Prvomajske praznike smo letos nekateri bolniki in invalidi s spremljevalci preživeli v Semedeli v Kopru pri g. Borisu Žužku, kjer smo se tolikokrat srečevali z njim in s po- kojno ženo Tatjano.
Hiša je bila polna topline in domačnosti.Bo- ris je namreč poskrbel, da smo se pri njem dobro počutili in tako smo vso morebitno zadrego pustili daleč stran. Veliko smo se pogovarjali in se nasmejali. Seveda smo tudi skupaj molili ter bili pri čudoviti daritvi. Lepo vreme smo izkoristili za sprehod po mestu.
Prvič sem jedla raco, pripravljeno na kitaj- ski način, z meni neznano, vendar okusno zelenjavo. In veste kaj se mi je še vtisnilo v spomin? Jutranja kavica v postelji! Ja, nekateri znajo poskrbeti za prijetne dogo- dke polne presenečenj. Med prvomajskimi prazniki, ki smo jih preži- veli na Markovcu pri prijatelju Borisu, smo tudi kresovali.Nekateri med nami so kreso- vali prvič ali pa spet po mnogih letih. Mraz in burja nas tako nista kaj prida motila, saj smo se ogreli ob ognju in medsebojni pove zanosti.Bilo nam je lepo in tudi sonce se je zbudilo. Obiskali smo mesto Koper, v stol- nici prisostvovali sveti daritvi in šmarnični pobožnosti. Zadnji dan smo imeli mašo za pokojno Tatjano, potem pa še skupni obed in zahvale. Z obljubo,da se še vrnemo,smo se vrnili vsak na svoj dom.

Nives iz Sežane

Veseli in bolj povezani

Letošnja pomlad na Slovenskem je zazna- movana s posebnim veseljem.Slovesno zvo njenje, radost in pesem so nas razveselje- vali v marcu in aprilu.Vzrok temu niso bili le velikonočni prazniki. Navdušenje, ki so ga zvonovi oznanjali, se je rodilo,ko smo zve- deli veselo vest,da je sv.oče Benedikt XVI. dal posebno priznanje našemu nadškofu dr. Francu Rodetu. Z imenovanjem za kar- dinala – tako je prepričan tudi sam novi kardinal - ni podeljena le čast in priznanje njemu osebno, temveč vsej Cerkvi na Slo- venskem.Novi kardinal bo prav te dni,prvič po imenovanju, obiskal Slovenijo. Zelo si želimo, da bi ga ob tej priliki lahko pozdra- vili tudi bolniki in invalidi.
Drugo,morda še večjo,prav gotovo pa dalj- nosežnejšo in pomembnejšo novico, smo izvedeli 7.aprila. Vest,da je na predlog Slo venske škofovske konference papež potr- dil novo škofijsko ureditev v naši domovini, so vsi naši mediji objavljali več dni. Med ljudstvom se je novica širila od ust do ust in verjetno ni državljana, ki ne bi vedel za to pomembno odločitev. Tako rekoč kar čez noč smo ljudje dobili novo voljo za pre- magovanje občasne zle misli o našem izu- miranju. Saj vendar nove škofije s sedeži v Novem Mestu,Celju in Murski Soboti pome- nijo začetek, rojstvo, pričakovanje večje medsebojne povezanosti.Ob tem ne smemo pozabiti tudi na mariborsko škofijo, ki je postala nadškofija in metropolija, dr.Kram- berger pa njen prvi nadškof in metropolit.
S temi odločitvami sv. očeta se odpira no- va stran krščanstva na Slovenskem. Za- znamovana je z likom škofa, ki je povsem vpet v občestveno življenje in v tesni po- vezanosti z duhovniki in ljudstvom.
Novi ordinariji te dni prevzemajo svoje ško fije in pričenjajo svoje poslanstvo. Celjski škof dr. Anton Stres je v nedeljo, 21.maja, v stolni cerkvi sv. Daniela prvič nagovoril zbrano ljudstvo svoje škofije. Škof Andrej Glavan bo enako nalogo opravil v Novem mestu 10. junija. Še posebej slovesno pa bo 25. junija v Murski Soboti, kjer bo dr. Marijan Turnšek prejel škofovsko posveče- nje, obenem pa prevzel vodstvo te nove škofije.Kot zanimivost naj dodam,da je od- slej sv. Nikolaj (Miklavž) zavetnik kar treh slovenskih stolnih cerkva, v Ljubljani, No- vem Mestu in Murski Soboti.
Vendar prevzemanje novih škofij nikakor ni le praznovanje.Iz uvodnih nagovorov vseh novih škofov je bilo slišati tudi upravičene besede zaskrbljenosti,predvsem pa prošnje za sodelovanje vseh dobromislečih ljudi. Tudi bolniki in invalidi moremo pri tem so- delovati - na naš, poseben način.
Tri nove škofije v Cerkvi na Slovenskem! Kakšen pomen imajo? Kakšne naloge? Daleč pred vsemi drugimi je pomembna tesnejša povezanost krajevne Cerkve s svojim ško- fom in obratno.Pastoralni razlogi so bili se- veda prednostno vodilo takšnim odločitvam Z novo razdelitvijo se tako predstavlja več enot,več različnosti,več pobud in možnosti za kvalitetnejšo versko in narodnostno rast ter napredek slovenskega ljudstva. Vsak dobro misleči državljan Slovenije si tega napredka in rasti lahko želi, zato se tudi novih škofij veseli! Torej, 'skup držimo', pa bo šlo!

Rafko Jurjevčič

Dvajset let po Černobilu

Verjetno nas je še kar nekaj, ki se še spo- mnimo, kje smo bili v dneh,ko se je zgodila nesreča v Černobilu in so do nas prikaplja- le novice o tej tragediji.
Tisti konec aprila je bil nadvse prijazen in bogat s soncem in toplino v vseh pomenih. Pri Sveti Trojici v Slovenskih Goricah smo se v iskrenem razdajanju na petdnevnem duhovnem druženju skupaj s pomočniki iz vrst mariborske diakonije zbrali bolniki in invalidi ter tako SKUPAJ v duhovnem in pri stno človeškem smislu pospremili k prvemu svetemu obhajilu in birmi našo sestro in ''mariborsko šefico'' Štefico.
Pater Marko in kaplan Milan sta v nas pet dni poglabljala zavest in spoznanje, da ni lepšega kot vera v evangelij in v človeka, ki je lahko dobro zamesena glina ustvarja- nja. V človeku, v katerem je po Božji volji prižgana luč sveta, se svetlikajo zvezde različnih življenjskih poti in izkušenj.Človek brez vere je kot luč brez stenja. Kdor ne veruje,bo težko našel smisel življenja.Vera je lahko skromna kot grobo platno Veroni- kinega prta, krhka kot okrasna namizna čipka in praktična kot evangeljske pridige in izpovedi iz tistih dni ali dogodki našega vsakdanjika.
Tam smo se ob razmišljanju, pogovorih, molitvi in daritvi svete maše, ki smo jo da- rovali spodaj ob jezeru, ob kapeli pri vhodu v cerkev, pri križu, vsi SKUPAJ počutili kot Mojzesovi in Jezusovi potomci na poti v obljubljeno deželo.
Danes nas je ostalo le še nekaj posamezni kov, ki ob praznikih še SKUPAJ uživajo Ja- gnjetovo telo. Človek je velik v dejanjih,ne le v molitvi,krščanskem odpuščanju grehov in iznajdljivosti. Človek je velik, ponavljam za patrom Markom in Milanom, zapomnimo si, kadar veruje v dobro, kadar misli na so- človeka; na sestro in brata.
Ne ZA ampak SKUPAJ je tisto,kjer vse poti vodijo k človeški iskrenosti. V teh razsež- nostih, skritih za pesniškimi obzorji, v tej krščanski odprtosti postane človek včasih tudi zgubljen in osamljen ter se počuti maj- hnega. Vendar je njegova veličina prav v tem, da to majhnost iskreno prizna. To je naš prehod iz nepoznanega v prepoznavno
To je le nekaj skromnih utrinkov, ki sem jih dobil za popotnico na srečanju in so nav- zoči v meni še po dvajsetih letih. In v teh spominih ima vsaka beseda svoje zdravilne korenine.

Jože Raduha

38.ROMANJE k Mariji Pomagaj na Brezje

Letošnje romanje bo vodil ljubljanski pomo- žni škof dr. Anton Jamnik.
Romarske značke in navodila dobite ali naročite v pisarni Ognjišča v Ljubljani, Poljanska 4, 1001 LJUBLJANA, p.p. 2027. Informacije dobite na tel.: 01/430-21-41.

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

20. junij     18. julij

Pred poslušanjem se ni potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom, ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva na telo in duha!

MOČ VOLJE IN LJUBEZNI

V začetku septembra 2006 (od 2.-10.9.2006) bo v prostorih Galerije Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani zopet


ki jo organizira Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov.Odprtje bo v petek,1.septembra

Po dvajsetih letih na obisku v domovini

Ob proslavah 60.obletnice kon ca druge svetovne vojne sem se spomnil na svoj prvi obisk domovine po letu 1945. Brat- ranec Ludvik Kuhar je mojega očeta -svojega strica in krst- nega botra -ter mene leta 1965 povabil na slovesnost mašniškega posvečenja in nove maše.
Priglasila sva se za čarterski polet Toronto - Ljubljana. Ker je jugoslovanski konzul v Chicagu odlašal z izdajo vize, je oče odpo- vedal potovanje. Ko pa je zadnji dan pred odhodom vizo le dobil, je takoj priletel v Toronto, zasedel moje mesto, jaz pa sem naslednji dan poletel v Pariz, od tam z vla- kom poromal v Lurd in prek Milana in Benetk dospel v Trst. Na postaji je stal avtobus z ljubljansko registracijo ter čakal na izletni- ke,ki so po vrnitvi iz Padove šli kupovat po tržaških trgovinah.Šofer mi je zagotovil,da imajo štiri sedeže proste in mi, ne da bi me vprašal,kdo sem,dovolil vstop. Ob pol šes- tih smo odpotovali. Najprej je bilo v avto- busu zelo veselo in vsi potniki so drug dru gemu kazali,kaj vse so nakupili. Ko pa smo se približali meji, je vse utihnilo. Ženske so se oblekle v dvojno,nekatere celo v trojno obleko, da so bile prav smešne. Moški so se znašli po svoje ter skrivali nakupljeno. Ko je avtobus že ustavljal, je v tretji vrsti sedežev vstal možakar,slekel srajco in po- rogljivo rekel: »Kaj se bojite in skrivate,kar ste kupili? Jaz bom naredil malo po svoje in najbrž tudi vas rešil.« Začelo se je...
Najprej vstopita dva miličnika, pregledata listo potnikov,se zazreta v nas, spregovo- rita nekaj stavkov s šoferjem ter odideta. Za njima vstopi močan brat z juga države in skoraj zavpije: »Pripravite, kar imate za carino.« Gospa na prvem sedežu mu poka- že lepo barbiko, s katero hoče razveseliti hčerko, druga drži v rokah lep klobuk, tre- tja elegantne sandale. Pride do možakarja brez srajce. »Kaj pa vi brez srajce, v tej oguljeni majici?« ga začudeno vpraša. Možakar že ima pripravljeno pojasnilo: »V Ljubljani govorijo, kako je v Trstu prijetno kupovati. Vse je tako lepo,elegantno,zelo poceni, skoraj zastonj! Pa sem se pridružil tem izletnikom z namenom,da bom tudi jaz kaj dobrega dobil. Hodil sem po trgovinah, pa je slabše kot pri nas. Razočaran se vračam tak, kakor sem prišel.«
Carinik mu navdušeno pritrdi: »Ali vam ne govorimo vedno,da je v Jugoslaviji najbolj- še?« Vsi mu začnejo pritrjevati: »Res je, saj nismo mogli ničesar kupiti!« Carinik se obrne in ponosno izstopi ter odide. Mene zaskrbi, ker v potnem listu nimam potrdila, da sem legalno stopil v državo. Šoferja prosim, naj za hip počaka, sam pa grem k okencu miličnikov in ponudim svoj argen- tinski potni list. Brez vprašanja vanj priti- sne žig in mi ga vrne. V sijajnem razpolo- ženju se odpeljemo. Nekateri celo vriskajo.

Po polurni vožnji večina naenkrat postane lačna.Ustavimo se pri prvi gostilni. Zaman. Pri drugi gostilni imajo za petindvajset por- cij golaža, za ostale bo pa kaj drugega na razpolago. Vsi vstopijo, nekoliko za njimi tudi jaz. Kar tri natakarice strežejo. Eno prosim, naj vsem potnikom postreže še s kozarcem vina. "Kdo bo pa plačal?" začude no vpraša. - "Če naročam,bom tudi plačal" odločno odgovorim. Ko so polni kozarci na mizah,v nekaj stavkih povem, kdo sem, od kod prihajam in kako sem vesel, srečen in ponosen,ko po dvajsetih letih v taki družbi stopam v svojo lepo in ljubljeno domovino. Zaploskajo mi, nekdo pa kar na glas izrazi svoje občutje: "Če bi bili naši farji takšni kot ta,bi bilo pri nas lahko precej drugače"
Po nekaj minutah pride natakarica, pokaže na tri moške pri posebni mizi v kotu obed- nice in pove,da eden želi govoriti z menoj. »Kar sem naj pride,« odgovorim. »Ne, go- spod,oni so višji, saj razumete. Pojdite tja, sicer nam lahko narede kakšne sitnosti«. Seveda grem k njim.Želi moje dolarje s pre tvezo, da ima že eno leto naročen avto, pa ga more odpeljati le, če ga plača v tuji valuti. Ponudil mi je zamenjavo po 750 di- narjev. »Dobite jih toliko, kolikor bo znašal račun za vino, druge bom pa zamenjal pri bratu - avtoprevozniku, ki tudi potrebuje devize,« mu odgovorim.
Drugo jutro sem pa presenečen bral v ča- sopisu,da se je ponoči tečaj za dolar spre- menil od 750 na 1200 dinarjev. Vožnja do Ljubljane je bila prijetna, saj sem bil v sre- dišču zanimanja. Celo vodička je prišla in me marsikaj spraševala. Naslednje jutro je bilo v stolnici posvečenje novomašnikov, v nedeljo pa slovesnost bratrančeve nove maše. Mogočna manifestacija vere z izre- dno udeležbo vernikov! Vse je bilo veliko lepše kakor pa moja nova maša drugo ne- deljo po veliki noči leta 1941, ko so se že Italijani šopirili po naši zemlji.
V dobrih treh tednih sem obiskal skoraj vse sorodnike, sobrate lazariste in nekatere sestre usmiljenke, bil nekaj dni na morju, nazadnje pa še v Avstriji. Ko sem se vrnil, me je čakalo prenenečenje: svakinja mi je izročila pozivnico, naj se ob deveti uri na- slednjega dne oglasim na notranji upravi v Mostah. "Kaj naj sedaj to pomeni?" sem se spraševal.Svakinja me je peljala in zagoto- vila,da me bo počakala v bližnji restavraciji Točno ob devetih sem stopil v novo poslo- pje uprave javne varnosti in s pozivnico potrkal na zadnja vrata na hodniku v prit- ličju. Nekaj ljudi je bilo še pred menoj. Ko sem prišel na vrsto, sem ponudil pozivnico uslužbenki za pisalno mizo,ta pa jo je izro- čila robatemu moškemu, ki je stal ob mizi. Pomignil mi je, naj mu sledim v drugo sobo, ki pa ni imela svojega posebnega izhoda. Soba je bila lepo opremljena: lepa, velika pisalna miza, tapecirani stoli, prijeten vonj Moški je stopil k telefonu, zavrtel tri šte- vilke in rekel: »Ja, je že tukaj, brž pridi! Servus!« Potem se je obrnil k meni in začel spraševati: moje ime, kje in kdaj sem se rodil, ime očeta. Malo ujezilo me je vse to in sem rekel: »Kaj me to sprašujete, saj imate vse te podatke že zdavnaj napisane Konzul v Chicagu je vpričo mojega očeta potegnil iz omare celoten dosje o naši dru- žini. Če ga ima on, ga imate gotovo tudi vi tukaj!«
To ga je zmedlo.Po kratkem molku je prišel z boljšim vprašanjem:"Povejte mi,zakaj ste pa bežali!" - "Ker nisem želel sedeti, hotel pa sem misliti s svojo glavo," sem mu od- vrnil. V tistem trenutku so se odprla vrata in vstopila je elegantna gospa v starosti petintridesetih do štiridesetih let, brez po- zdrava sedla za pisalno mizo, me radove- dno pogledala in zastavila prvo vprašanje: "Gospod Mejač, zakaj ste takrat, ko je naš narod najbolj potreboval izobražene in in- teligentne ljudi,zbežali v tujino?" -"Pravkar sem to povedal vašemu sodelavcu: Ker ni- sem želel sedeti,hotel sem pa misliti s svo- jo glavo." - "Zakaj pa sedeti? Gotovo ste zagrešili kaj takega kakor drugi vaši duho- vniki?" - "Kateri?" Naštela mi je nekaj imen, jaz pa: "Če za te mislite,da so kaj zagrešili zakaj pa ste hoteli zapreti tudi druge, ki se niso brigali za politiko in so samo versko delovali, na primer Sodja?" - "Sodja nam je ušel v zadnjem trenutku.Vse je bilo že pri- pravljeno in bi še dolgo sedel. Kje ste bili doslej," jo je zanimalo. Pojasnil sem,da naj prej štiri leta v Avstriji, potem pa na Og- njeni zemlji, v Peruju, Argentini in sedaj v Kanadi. - "Kaj pa berete," jo je zanimalo. - "O, tega nam pa ne manjka. Saj gotovo poznate večino našega begunskega tiska. Kaj poznate? Če želite, vam lahko vse na- štejem.V Argentini je tega največ: 'Duho- vno življenje', 'Katoliški Misijoni', 'Materina beseda',knjige Kulturne Akcije,tednik 'Svo- bodna Slovenija' in Sij. Letos pa še obširen Zbornik, v katerem so ob dvajseti obletnici revolucije prikazana resnična zgodovina in dejstva tistega časa. V ZDA imamo verski mesečnik 'Ave, Marija' in dnevnik 'Ameriška domovina',v Kanadi pa mesečnik 'Božja be- seda' in 'Slovenska država.'" - "In vse to berete?" je nejeverno vprašala. - "Kolikor pač utegnemo.V svobodnem svetu ne ma- njka papirja, kakor se dogaja v Jugoslaviji, ko včasih celo za ubogo Družino ni papirja na razpolago." - "Omenili ste Zbornik. Ste tudi vi kaj napisali zanj?" -"Ne,ni bilo treba Imamo zadosti laikov,ki se posvečajo temu Seveda so tudi nekateri duhovniki zraven, ki opisujejo to, kar so doživeli in kar vedo o vsem tem. Doslej ste vi pisali zgodovino, sedaj se zbira dokazni material tudi z dru- ge strani."
Nadaljevala je: »Zakaj ste pa menjali dr- žavljanstvo?« - »O, to je pa res zanimiva in obenem žalostna zgodba. Ko sem bil še na Ognjeni zemlji, sem se odločil, da bom šel obiskat očeta, sestro in dva brata v ZDA. Vaš konzul, pa tudi moj prijatelj, sin dalmatinske družine,mi je obljubil,da mi bo priskrbel jugoslovanski potni list na posla- nišvu v Santiagu.Pa mu na žalost ni uspelo čeprav je bil poslovno večkrat tam.Ko sem sam prišel v Santiago, sem na veleposlani- štvu zaprosil za potni list. Veleposlanik me je zelo prijazno sprejel, povabil celo na ka- vo in obljubil, da bom zagotovo v dveh te- dnih že lahko potoval. Potem pa mi je uža- ljen povedal, da mu sploh ne odgovorijo. Z njegovim posredovanjem sem dobil čilenski potni list za nečilenca, za eno samo poto- vanje z obveznostjo,da se povsod, kjer se bom mudil, takoj javim na policiji. Ko sem štiri leta kasneje prišel v Argentino, sem od našega predstojnika dobil prošnjo, naj se vrnem v Slovenijo, ker me potrebujejo. Omenil je,da je bila dana splošna amnesti- ja in ni nobenega zadržka za vrnitev. Ubo- gal sem in šel na jugoslovanski konzulat. Konzul me je lepo sprejel - bil je nekdanji gojenec salezijanskega zavoda na Rakov- niku. Na prvo vlogo mu iz Slovenije sploh niso odgovorili. Na drugo je pa dobil tale odgovor: »Takega materiala imamo še za izvoz.« Da ne bom še naprej na svetu kot nekak izvržek, sem zaprosil in takoj dobil argentinsko državljanstvo.
Ona pa zopet: »Zakaj pa vi in vaša družina ne zaprosite za pomilostitev?« - »Ta je pa res lepa! Kako naj prosim za pomilostitev, če mi pa vest ničesar ne očita. Naj vam kar odkrito povem, da je tudi naša družina prvo leto z denarjem in hrano podpirala osvobodilno gibanje. Spomladi leta 1942 je bilo tega konec.Nekega večera v maju,to- čnega datuma se ne spominjam, ko so bili poleg mene vsi doma, je skupina oborože- nih partizanov obkolila našo hišo in zahte- vala, naj odprejo. Ker tega niso storili, so pri enem oknu začeli žagati »gautre«. Na vsak način so hoteli priti noter in jih dobiti v roke žive ter jih pobiti, kakor so storili z Mavserjevimi, Mravljetovimi in še drugimi. Saj bi lahko vrgli noter bombo ali pa hišo zažgali. Na srečo je prišla mimo precej mo- čna italijanska patrulja, partizani so se pa razbežali.«
»Zakaj pa so partizani obkolili vašo hišo in nameravali odpeljati celo družino, kakor tr- dite? Je že moralo biti kaj narobe od vaše strani«,je vpadla v moje pripovedovanje. - »Vidim, da je ostalo pri starem načinu opra vičevanja partizanskega nasilja. 'Je že kaj storil,za prazen nič ga že niso počili,' je bil odgovor po umorih Lamberta Erlicha,Marka Natlačena ter drugih vplivnih ljudi v Ljub- ljani in na deželi.Če ne bi bilo teh zločinov, bi vsi še naprej podpirali borbo proti oku- patorju; ne bi nastale vaške straže, ne bi bilo domobrancev in ne bi bilo tega, kar se je zgodilo po vojni.Vi imate španskega ge- nerala Franka po zmagi belih nad rdečimi v njihovi državljanski vojni za tirana.Pa glej- te, kaj je storil: ogromen spomenik, ki je v čast Španiji »Valle de los caidos - Dolina padlih«. Ogromno svetišče v predoru hriba V sredi tega predora je obširen krožni pro- stor z mogočno kupolo. Pod njo v sredi je glavni oltar,desno in levo od njega pa stra nska oltarja. Pod enim ležijo okostja belih, pod drugim okostja rdečih padlih v bojih. Eni kot drugi so se borili in postali žrtve za svoje ideale ne glede na zmagovalca. Kaj so pa storili vaši zmagovalci? Pobili so vse, ki so jim padli v roke. Več ko deset tisoč zverinsko pomorjenih, o katerih se niti go- voriti ne sme!«
Skočila je pokonci in jezna zavpila: »Tako kot vi odgovarjate,tukaj še nihče ni odgo- varjal«. Oba sva utihnila. Čez čas sem ko- likor toliko mirno rekel. »Oprostite, gospa, če sem bil tako odkrit. Sami ste me izzvali s svojo pripombo, »da smo morali že kaj storiti, če je bil med vojno kdo likvidiran.« Potem sem pogledal na uro. Kazala je pol enajstih. »Gospa, eno uro in pol se že po- govarjava. Verjetno niste imela toliko časa predvidenega za tole srečanje...«
Preden sva končala,mi je povedala, da ima dr. Franc Rode že dovoljenje, da se lahko iz Pariza vrne domov. Želela je, da bi jaz kot njegov sobrat v Misijonski družbi podal svoje mnenje o njem. »Tega pa res ne morem storiti. Zadnjikrat sem ga videl kot petnajstletnega fantiča v Buenos Airesu, sedaj je pa končal doktorat iz teologije na Sorboni. Kako naj vem, kaj misli?«
Vstali smo, tudi tisti moški, ki je ves čas brez besed sedel na stolu ob steni. Ko sva si podajala roki,sem se opogumil in jo rado vedno vprašal: »Gospa, ali smem vedeti, s kom mi je bila čast govoriti?« Za trenutek je omahovala,potem pa le rekla:"Knezova." Zahvalil sem se in se obrnil še k moškemu: »Kako se pa vi pišete?« Njegov odgovor je bil: "Kovač."
V restavraciji sem zaman iskal svojo sva- kinjo. Že več kot pol ure je hodila okrog stavbe in pogledovala na glavna vrata,ka- kor tudi na stranska zadaj. Prepričana je bila - ker me tako dolgo ni bilo ven - da so me že ali da me bodo miličniki odvedli.
Naslednji dan sem že letel nazaj v Kanado. Zaradi okvare na letalu smo pristali na Ško- tskem in ostali celo noč na letališču. Nekaj časa sem porabil za pisanje dopisnic v do- movino.Tudi gospe Knezovi sem se oglasil: "Na letališču imamo daljši postanek. Mislim na vas in najin pogovor.Verjetno ga tudi vi še niste pozabili. Lep pozdrav,Jože Mejač." Dopisnico sem naslovil: Gospa Knezova, Notranja uprava, Ljubljana-Moste, Jugo- slavija. Kljub tako pomanjkljivemu naslovu je dopisnica prišla v njene roke. Nekaj dni pozneje je obiskala mojega brata,povedala o mojem pozdravu, potem pa pomagala mojemu očetu, da je hitro dobil dovoljenje za stalno bivanje v domovini. Kar malo ču- den, pa čudovit razplet najinega ostrega razgovora.

Jože Mejač CM

Velja za celo leto

Najprej vas vse lepo pozdravljam in vam želim vse lepo in dobro. Oprostite mi, da vam komaj sedaj odpišem.Štirikrat sem bila v bolnišnici, operirali so me, sedaj pa me revma daje tako močno in roke me bolijo, da komaj živim. No,velika noč je res minila, samo nam velja za vse leto. Lepo se vam zahvalim za praznično voščilo, da me niste pozabili. Za vse molim in se tudi sama pri- poročam v molitev. Z Bogom ostanite!
Ni še dolgo, kar sem napisal neko potrdilo za vožnjo z našim kombijem in pripisal, da velja za vse leto. Vi ste pa tudi napisali,da velja za vse leto,namreč velika noč.Najbrž se bo marsikateri bralec ob tem nasmehnil in se zamislil: »Ali velika noč pri meni še velja?« Hvala za vaše pismo! Naše iskreno sočutje ob bolečinah,ki pa jih gotovo spre jemate po krščansko. Ostanimo z Bogom in velika noč naj velja vse leto!

V Svetem Duhu

Naj nas praznovanje Jezusovega vstajenja v Svetem Duhu prenovi, da bomo vedno hodili v luči življenja! Blagoslovljene praz- nike in lep pozdrav!
Binkošti -praznik Svetega Duha- se bližajo in vaše voščilo, draga mama in Izidor, zo- pet postaja aktualno. Vsak praznik naj bi nas prenovil. Nekoč v mladosti smo prejeli darove Svetega Duha, da bi ne živeli sebi- čno, pač pa vztrajno delali dobro ter tudi drugim oznanjali Jezusa Kristusa. Za to gre v našem življenju. Hvala za vaše besede, ki so nas spomnile na Svetega Duha!

Inštruktorica

Lep in dober dan voščim. Spet vam pišem čisto na koncu meseca. Oprostite, prosim! Prav lepa hvala za lepo revijo in zanimive teme.Zelo me je pritegnila Prijateljeva šola klekljanja. To je prava umetnost in ne vem če jo bom kdaj osvojila. Mogoče mi bo pa uspelo, ker bom imela inštruktorico doma. V začetku junija bomo imeli poroko. Sin bo pripeljal nevesto,ki je vešča klekljanja.Več krat premišljam o hitrem minevanju časa, vendar se ne počutim še staro, čeprav bo to že peta poroka v naši družini. Zahvalju- jem se Bogu za pridne in poštene otroke,ki so ostali verni, čeprav v različnih okoljih. Bogu hvala tudi za vnuke, ki veselo raste- jo! Lepo vas pozdravljam!
Draga Zalka, vaš dopis bo gotovo v spod- budo avtorjem Prijateljeve šole klekljanja, čeprav je to besedico še zapisati težko, kaj šele izvajati.Zelo zanimiva se mi pa zdi tudi vaša besedica 'inštruktorica'.Ponavadi si vzamejo vlogo inštruktorice pač tašče, ki tako ali drugače uvajajo snahe v novo vlogo in okolje. O tem obstaja kar precej zgodbic. Pri vas bo očitno nekoliko druga- če, hvala Bogu! Pohvale vredna je vaša pripravljenost,da se tudi vi kaj od neveste naučite. Če bo morda tudi Prijatelj s svojo spodbudo h klekljanju -spet moram paziti, da bo prav zapisano - pripomogel k tkanju lepih odnosov v vaši razširjeni družini, nas prav veseli. Klekljanje je lahko kar dobra podoba za nastajanje lepih družinskih od- nosov. Potrpežljivo, vztrajno, včasih 'kle- keljni' tudi malce zaropotajo, pa spet potr- pežljivo, iznajdljivo in vztrajno delo ... in nastane čudovit izdelek. Res iz srca želim, da bi uspeli pri obojnem klekljanju.Sicer pa vam iz srca čestitam,da se tudi vaši otroci držijo dobrih starih - cerkvenih navad. Že peta poroka ...

Ostajamo povezani

Vsem v uredništvu in vsem prijateljem želi- mo globoko doživete praznike Gospodove- ga vstajenja.Naj vas vse spremlja na vseh poteh življenja blagoslov Vstalega in naj vam v srcih vedno odmeva ALELUJA! Bog povrni za številke Prijatelja,za vsa leta po- vezanosti v molitvi in prijateljstvu! Ostaja- mo povezani v molitvi!
Draga ga. Marija! Na posebno željo vašega družinskega prijatelja in našega sodelavca Toneta Planinška je nasmeh pokojnega moža Gustija in ene vaših hčerk pospremil prejšnjo številko Prijatelja (na ovitku). Pri Mariji na Brezjah je nastal tisti posnetek. Ko koga od naših bližnjih ni več med nami, so nam slike dragocen spomin. Marsikatere slike sorodniki ne bi imeli, če bi ne bilo ro- manj in srečanj, pa tudi Prijatelja. S spo- štovanjem in hvaležnostjo za vse, kar je Gusti napisal za Prijatelja, smo vam poslali nekaj izvodov. Da, ostajamo povezani v molitvi.

Ljubezen močnejša od sovraštva

Kristus je vstal, premagal je smrt in nam podaril življenje. Naj praznik Gospodovega vstajenja vse na uredništvu in upravi na- polni z upanjem, da je življenje močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva! Vesela aleluja!
Kaj je ljubezen, dragi g.Andrej,nam je lepo razložil papež Benedikt v svoji prvi okrož- nici. Ljudje govorimo o pravi, iskreni, požr- tvovalni... ljubezni in jo tako skušamo opi- sati. Ljubezen pa je samo ena in je drugo ime za Boga samega. Verjetno se nikjer tako močno ne postavi vprašanje življenja in ljubezni kot v bolnišnici. Zato te misli in želje bolnišničnega duhovnika še toliko bolj cenimo. Hvala za voščilo!

Iskreno želim,da bi pomagali množiti veselje porazdeliti bolečino in prinašati upanje ... Velikonočni pozdrav!
Zelo domače zvenijo vaše besede, draga Nives. Tisti, ki imajo Prijatelja naročenega že od vsega začetka,se bodo morda spom nili, kako je prav ta misel pospremila čisto prvega Prijatelja oziroma tisto prvo pismo bolnikom za božič 1968. Te besede veljajo vedno in hvala,da ste jih vzeli za svoje ter tudi nas v obliki prazničnega voščila spom- nili nanje. Saj veste, da ljudje marsikdaj to delamo v drugačnem vrstnem redu - mno- žimo bolečino, porazdelimo upanje ...

Spomini iz leta 1939

To leto je bilo v mojem življenju prelomni- ca, saj sem zbolela za otroško paralizo. Poletje 1939 je bilo zelo vroče, zato je bilo težko posebno za otroke na kmetih, saj smo bili vedno vključeni v delo tudi otroci.
Spominjam se, nam se je zdelo zelo težko. Tisto leto je imel moj stric (p. Mavricij Te- raž) petindvajseto obletnico mašništva.Ker takrat še ni bilo telefona,smo se dogovorili da bomo vse sorodnike obvestili. S sestro, ki je bila takrat stara šest let,sva raznašali vabila za srebrno mašo. Slovesnost je bila v samostanu v Celju. Na njej sem bila tudi jaz z domačimi. Vse je bilo zelo lepo in slo- vesno.Bili smo navdušeni,saj nismo poznali takih lepih priprav. Bilo je vse drugače,va- jeni smo bili hoditi in delati, vendar smo si tudi zaželeli malo razvedrila.Neko nedeljo v juliju smo se dogovorili z otroki, da se gre- mo popoldne kopat v vaški potok. Takrat nismo ne mislili ne govorili o morju. Zbralo se nas je petnajst otrok. Ko smo se v vodi dobro ohladili,smo se šli igrat.Radi smo imeli igro zlate račke, ker smo lahko vsi sodelo- vali. Enega smo določili,da je bil volk.Ostali smo klicali: »Zlate račke naj gredo domov« Račke so odgovorile: »Ne moremo, ker je volk blizu.« Ko so tekle domov, je enega ujel volk. Potem je ujeti postal volk. Tako se je igra nadaljevala.
V spominu mi je ostalo,kako smo tudi otro- ci pomagali pri spravljanju sena. Ker je bilo zelo vroče, smo postali žejni. Mene so po- slali po vodo z litrsko kanglo. Težko sem jo nosila, zato sem jo postavila na tla, da bi si malo oddahnila. Tisti hip sem pomislila: »Rajši bi bila bolna.«Takoj sem se ustrašila te misli in dodala, da ne bi imela bolečin. Tega sem se zelo bala. Čez dober teden pa sem nenadoma zbolela za otroško pa- ralizo.Ta bolezen ni povezana z bolečinami ampak so druge usodne posledice. Domači so domnevali in govorili, da je to prišlo za- radi kopanja. Mene je to bolelo,saj je tisto poletje bilo veliko te bolezni. Ugotovili so, da je to bila bolezen tistega časa. Pozneje so jo ustavili z rednim cepljenjem.
Vendar od tistega časa samostojno nisem naredila niti pol koraka več. Sedaj sem po- polnoma odvisna od pomoči bližnjih. Hvala Bogu za domače, ki mi vedno pomagajo pri vsem, kar potrebujem.
Veliko milosti sem bila že deležna tudi od Krščanskega bratstva.Zaupam v Božjo do- broto in pomoč. Kakor je Božja volja... Še naprej zaupam v Marijo in Božje usmiljenje. Vse dobrotnike vsak dan priporočam v Božje varstvo. Hvala Bogu, da imamo radio Ognjišče! Veliko lepih misli smo deležni ob poslušanju.

hvaležna Urška Zupančič

V torek, 2.maja 2006,se je v enainšestde- setem letu življenja v bolnišnici na Golniku po hudi bolezni izteklo zemeljsko življenje našega sodelavca Cirila Remica.Na zadnji poti v soboto, 6.maja,ga je v rojstnih Cer- kljah na Gorenjskem poleg sorodnikov in domačega župnika pospremilo precej duho- vnikov Misijonske družbe-lazaristov, sester usmiljenk, članov in sodelavcev KBBI, štu- dentov iz Študentskega doma Vincencij, prijateljev in znancev. Skoraj deset let je bival pri lazaristih v Ljubljani in kot cerkov- nik skrbel za cerkev Srca Jezusovega na Taboru ter za vrt, zlasti za rože, njegovo veliko ljubezen. Pomagal je tudi sestram usmiljenkam pri vzdrževanju njihovih hiš in stanovanj bolnikov.Bil pa je tudi sodelavec KBBI in je kljub temu, da je bil sam invalid, zelo rad pomagal na številnih srečanjih ter pri obnovi doma na Zaplani nad Vrhniko. Rad je na domu ali v bolnišnici obiskoval tiste bolnike, ki jih je poznal. Veliko je po- magal tudi pri reviji Prijatelj, saj je opravil prenekatero pot,zlasti pa pomagal pri raz- pošiljanju. To delo mu je bilo zelo pri srcu. Še pri zadnji številki je vsekakor hotel po- magati. Ganljivo ga je bilo videti na bolniš- ki postelji s cevkami za kisik v nosu, ko je štel izvode in jih vlagal v poštne vrečke. Ko je v oktobru 2005 izvedel za diagnozo (rak na pljučih), je to kar mirno sprejel in z velikim upanjem na ozdravitev odšel na zdravljenje na Onkološkem institutu. Tedaj je tudi opravil življenjsko spoved ter takoj sprejel zakrament bolniškega maziljenja. Skoraj do velike noči se je zdelo, da je bo- lezen premagana ali da vsaj miruje,nato pa je spet izbruhnila. V cvetočem maju se je poslovil. Pogrešali ga bomo. Ciril je včasih komu zaupal kaj o svoji težavni življenjski poti. Solze v prenekaterih očeh ob njego- vem trpljenju in smrti pa so bile zgovoren dokaz njegove srčne dobrote in tudi tega, kako je premagoval težave ter v svojem življenju uresničil Jezusove besede,ki jih je velikokrat slišal na različnih srečanjih bol- nikov in invalidov: 'Vstani in hodi!'
Med tistimi,ki so bili deležni njegove pomoči in pozornosti, je bila tudi naša sodelavka prof. Breda Cigoj Leben,ki je v spomin nanj zapisala: »Le malokdo je vedel, da se piše Remic - bil je kratkomalo 'naš Ciril'. Z njim sem se seznanila pred leti, ko sem bila v veliki zadregi.Na skrbi sem imela hišo in vrt Moja sestra, ki je tam živela, je bila bolna, jaz pa že v letih. Sicer sem rada vrtnarila, saj me je stik z zemljo in rastlinami pomir- jal, a takrat mi je bilo vsega preveč. Ena od sester usmiljenk mi je poslala v pomoč Cirila. Hitro sva se seznanila in spoprijate- ljila. Občudovala sem ga, kako pripraven in iznajdljiv je za vsako delo. Prosila sem ga za pomoč,kadar je bilo kaj narobe v mojem stanovanju v mestu. Ob teh priložnostih si je ogledal moje sobne in balkonske rastline Dala sem mu nekatere,ki jih še ni imel. Ve- sela sem bila, ko se je moj podarjeni aspa- ragus nekoč bohotil na stopnici stranskega oltarja v cerkvi Srca Jezusovega. Bog naj mu bo plačnik za njegovo ljubeznivo in ne- sebično pomoč!«
Ciril, hvala za pomoč, hvala za vse!

Vlado Bizant

Naša draga prijateljica Karolina Breznjek (Razlagova 14, Murska Sobota) se je pre- selila h Gospodu.Njen sin Slavko mi je tako le zapisal: »Žalosten sporočam, da je moja draga mama 8.marca 2006 dokončala svojo zemeljsko pot ter odšla v večnost.Rodila se je pred petinosemdesetimi leti na Goričkem Po moji zaposlitvi in ureditvi stanovanja se je leta 1972 preselila k meni v Mursko So- boto,kjer je preživela štiriintrideset let. Kar osemnajst let je bila na invalidskem vozič- ku in nazadnje na bolniški postelji. Vdano in potrpežljivo je prenašala vsakodnevne bolečine,ki so se iz leta v leto stopnjevale. Več kot tridesetkrat je ob romanju bolnikov poromala k Mariji Pomagaj na Brezje.Vedno je šla z veseljem na pot ne glede na odda- ljenost ter bolezen, ki jo je spremljala. Ker se je tudi meni zdravje slabšalo in sem mo ral v bolnišnico, so jo za tisti čas prepeljali v Laško.Žal pa je že po dveh dneh zaspala za vedno. V upanju,da jo boste ohranili v lepem spominu in se je spomnili v molitvi, vas vse lepo pozdravljam, pa tudi vse os- tale iz gibanja.«
Na Karlinco ostaja lep in živ spomin. V mo- litvi ostajamo povezani.Odšla je v večnost kjer se življenje nadaljuje,zato ostaja z na mi.Prav tako pa bo naša molitev spremljala sina Slavka, ki ga je slovo matere zelo pri- zadelo, saj zdaj po tolikih letih ostaja sam.
V intervjuju z njima (Prijatelj 1995/3) je Karlinca povedala, da je velikokrat bila v zdravilišču Laško in da so tam bolečine na- vadno popustile.Ob zadnjem obisku so po- pustile za vedno. Naj ji Gospod da uživati večno srečo in naj se veseli ob Mariji, ka- tero je tako iskreno častila!

Petega maja smo se poslovili od Marije Škerlj (Bavdki 5, Rob),mame naše prijate- ljice Nuške.Dan prej je v Gospodu zaspala tudi Ivica Berlec (Dom starejših občanov Kamnik), sicer doma iz Srednje vasi pri Ka- mniku. Njeno življenje je bilo darovanje za druge. Bila je župnijska gospodinja v težkih povojnih časih. Ko se ji je zdravje poslab- šalo in po neštetih operacijah se je vrnila domov. Kasneje se je preselila v Dom sta- rejših občanov. Bila je žena globoke vere. S trpljenjem in molitvijo je oplemenitila svo je poslanstvo. V torek, 9. maja, smo se poslovili od nje s prošnjo, naj pri Bogu še naprej posreduje za nas.

Naša prava domovina je v nebesih. To v polnosti doživljajo naši bratje in sestre, ki so se preselili v večnost. In teh ni malo, saj odhajajo drug za drugim. Od mnogih se nismo mogli posloviti, ker smo šele kasneje izvedeli za njihovo smrt, marsikdo med bralci in bralkami Prijatelja pa jih je poznal. Poslovili so se:

s. Edith

Prijateljeva šola klekljanja

Klekljanje II.

Lepo pozdravljeni vsi tisti, ki ste se v prej- šnji številki Prijatelja »oglasili« v šoli klek- ljanja. Zagotovo ste že težko čakali, da se naše učenje nadaljuje. Morda pa se nam kdo pridruži še danes.V prejšnji številki smo predstavili ves potreben material za kleklja nje. Tisti, ki ste se odločili,da se poskusite v tej spretnosti in umetnosti, ste si morda uspeli že poiskati ali kupiti blazino s pod- stavkom,kleklje in sukanec, bucike, kvačko in škarjice, ... Morda ste poiskali tudi že kak preprost vzorec,a ta bo moral še malo počakati.Danes pa je prav,da si najprej po gledamo,kako navijemo sukanec na kleklje.

Navijanje sukanca na vretence
Sukanec bomo navili na vretence kleklja. Najlaže je,če klekelj primemo v desno roko nit pa v levo roko. Nit položimo na vreten- ce in navijamo z desne proti levi – od sebe stran. Če imate v bližini kolovrat ali za na- vijanje niti posebej izdelan stroj,bo nit se- veda hitreje navita.
Zanka na kleklju
Ko je nit na kleklju navita, na vsakem kle- klju napravimo zanko. Zanka je posebej pomembna zato, da se nitka med delom ne bo prosto odvijala (sliki 1 in 2).
Vezanje v pare
Ko imamo nitko na kleklju in zanko nareje- no, kleklje zvežemo v pare po dva in dva (sliki 3 in 4). Za danes bomo potrebovali samo dva para, saj se bomo učili izdelovati kitko. Ko pa bomo klekljali vzorce, bomo potrebovali več parov.
Izdelovanje kitice
Osnovni element klekljanja je kitica.Najprej v blazino zapičimo buciko. Nanjo obesimo dva para klekljev, ki smo jih pravkar pove- zali v pare. V vsako roko primemo en par klekljev. Nato sledi križanje (notranja ali srednja kleklja prekrižamo levega čez des- nega),zasuk klekljev z desne proti levi(oba desna kleklja prekrižamo čez leva kleklja) in ponovno križanje (sliki 5 in 6). Oba para hkrati zategnemo (slika 7).Ponavlja se za- suk in nato križanje.
Morda vam bo vse zapisano ob slikah naj- laže razumeti še ob spodnji skici,ki prikazu- je,kako niti klekljev med seboj prepletamo.
Tokratno učno uro klekljanja bomo zaklju- čili z željo,da bi se nam pridružili pri ustva- rjanju in bi se v prihodnjih dneh in tednih pridno preizkušali v izdelovanju lepe kitke (slika 8). Pomembno je, da je kitka oz. kitica lepa, enakomerno trdno klekljana in gladka. Le tako bodo tudi izdelki lepi.

Nada Stanonik in Polona Malovrh

»Bil je sodelavec Dela in Naših razgledov, kjer se je v zgodovino slovenskega novi- narstva zapisal z objavo več kot 400 inter vjujev z najmarkantnejšimi osebnostmi dru žbenega življenja na Slovenskem.« Novinar za katerega veljajo te besede,je bil pokojni Štefan Kališnik (1929-2004), ki je kot sla- vist napisal tudi vrsto črtic in kratkih zgodb objavljenih v periodičnem tisku, sedaj pa med bralce prihajajo v knjigi Celjske Mo- horjeve družbe. Naslov knjige je: Skoraj pozabljene zgodbe. V njej so zbrane čr- tice o otroštvu zgodbe iz domačega kraja (Kamnik in okolica) pa tudi takšne, ki se dotikajo moralnih dilem človeka ali pa hu- morno opišejo človeške odzive na različne zaplete v življenju.

Ob 30-letnici potresa v Furlaniji, ki je hudo prizadel tudi doline s slovenskim življem v Benečiji,je Celjska Mohorjeva družba izdala trijezično knjigo Terska dolina (tudi v italijanščini in furlanščini). Obsežna knjiga obravnava geografsko, etnografsko in je- zikoslovno podobo doline, njeno zgodovino ter kulturno umetniški utrip danes. Vsebu- je pa tudi pesmi domačina Viljema Černa. Knjiga je sicer resna in dokumentarna, me- stoma pa tudi prav prijetna za branje, na primer,kako so v terski dolini ohranjali sta- ra verovanja in s planinskim škratom stra- šili poredne otroke.

Skozi cerkveno leto nas v knjigi iste založbe popelje sedanji graški škof Egon Kapellari (Človeški čas v Božjem času).Namenje- na je duhovni poglobitvi v katoliškem krš- čanskem izročilu oblikovanja svojega časa. Knjiga bo gotovo odličen pripomoček za posameznike in srečanja skupin, ob veliko- nočnih praznikih pa se seveda dotakne tu- di vprašanja: Zakaj trpeti? Poenostavljeno bi lahko za to knjigo rekli, da gre za polju- dno podajanje nauka Cerkve.

Tragedija filozofije je pomenljivi naslov dela velikega ruskega misleca in pravo- slavnega teologa Sergeja Bulgakova (1871 -1944). Čeprav je že začel študirati bogo- slovje, je nato vero izgubil in se ukvarjal s socialnimi temami,kasneje pa ponovno na- šel pot k Očetu in odkril modrost križa. Na novejšo filozofijo zato gleda kot na trage- dijo brezizhodne misli. Tudi to knjigo je iz- dala Celjska Mohorjeva družba.

Drobna knjižica naše znane etnologinje Zmage Kumer Od florjanovega do velike- ga šmarna je nadaljevanje paberkovanja po ljudskih šegah(Mohorjeva družba Celje)

Tisti, ki ste pred leti v Ognjišču spremljali pripoved francoskega avtorja Pierra l'Ermita (vzdevek) Žena z zaprtimi očmi, pa tudi drugi bralci boste sedaj lahko segli po knji- žni obliki. Zgodba je sicer malce sentimen- talna s srečnim koncem (poroka med obu- božano,toda plemenito aristokratsko hčer- ko in spreobrnjenim edincem bogatega to- varnarja), a nadvse spodbudna in primerna za današnji čas nebrzdanega kapitalizma, razgalja pa tudi številne človeške napake kot so zavist,podtikanje, nasedanje hudo- biji in podobno. To pa so večno aktualne teme. Izdalo Ognjišče Koper.

Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske je dalo ponatisniti povest Franceta Bevka Črni bratje, hkrati pa ob- javilo resnično zgodbo te dijaške protifaši- stične organizacije.V času,ko sosedje Ita- lijani zopet obujajo nostalgijo za 'odstoplje nimi ozemlji', želi društvo obuditi spomin na primorske mlade rodoljube izpred desetletij Izšla je v počastitev 85-letnice bazoviških žrtev.

»Drugačnosti« je naslov obsežnega priro- čnika za učitelje likovnega pouka v osnov- nih šolah (Mohorjeva družba Celje).Upoko- jena učiteljica Jolanda Pibernik je v njem nanizala bogato paleto možnosti, kako se lahko otrok likovno izraža, ob tem pa raz- krila tudi svoj plemenit odnos do otrok in življenja sploh.S priročnikom se sprehodimo po slovenskih pokrajinah in njihovih likov- nih bogastvih, pa tudi po letih dozorevanja otrok. Avtorica obzirno omeni tudi zaosta- janje nekaterih otrok zaradi razvojnih mo- tenj, se dotakne ocenjevanja in poudari, kako sme učitelj spoznanja o določenem učencu uporabiti le njemu v pomoč. Knjiga bo dala marsikakšno idejo tudi katehetom, vsakomur pa bo razširila obzorja.

Nagradna križanka:

Trije možje, eden od njih praznih rok, ter pisar ... Kaj bi to bilo? Poizkusite rešiti kri- žanko in takoj bo jasno.Rešitev boste našli na rjavih in rumenih barvnih poljih, črke pa berite od zgoraj navzdol. Rešitev prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. julija 2006 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 3/2006:
1. kvačkan prtiček
2. knjiga 'Spomini s. Lucije'
3. okrasni prtiček
4. knjiga A.Fink, P.Mohar, A.Sečnik: 'Domača nega'
5. glasbena kaseta 'Mati ljubezni'
6. komplet kartic 'Hvalnica ljubezni'
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke 2/2006: PODOBA IN NAPIS

Nagrajenci 2/2006:
1. kalkulator: Brigita Demšar, Studeno 29, 4228 Železniki
2. vezen prtič: Simona Korošak, Sketova 6 1000 Ljubljana
3. knjiga 'Zgodbe za pogovor': Marija Za- plotnik, Letence 6, 4204 Golnik
4. knjiga 'Mavrični angel': Andrej Zupančič Šalek 97, 3320 Velenje
5. glasbena kaseta 'Kanček upanja': Janki Vovnik, Ročevnica 58, 4290 Tržič
6. zložljivi dežnik:David Gorkič,Zapučke 17 (Vrtojba), 5290 Šempeter pri Gorici
7. komplet: obesek za ključe, ogledalce in odpirač:Ivana Majnik,Ul.zmage 9,5280 Idrija

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

Zobozdravniške šale

»Pozabili ste zdravstveno! Pa še denarja nimate s seboj. In jaz naj vam izpulim zob...,« se jezi zobozdravnik. Pacient milo prosi: »Ko me pa tako boli, saj boste hitro gotovi.« - »Prav,kar sedite! Vi brez denar- ja, jaz brez injekcije -takoj bova gotova.«

»Grozno me je strah,« stoka mlad fant, ko seda na stol v ordinaciji. -»Oh,temu se pa da pomagati,« odvrne zobozdravnik in mu velikodušno ponudi kozarček s konjakom. Fant ga z veseljem zvrne in pravi: »O, se- daj me pa ni nič več strah in tudi boli me nič več.« - In odide.

»Kaj ste nori? Izpulili ste mi napačen zob«, vpije policist na zobozdravnika. - »Se zgo- di...« se opravičuje zobozdravnik.»Sicer pa ali vi niste še nikoli kaznovali napačnega?«

»Veste, zelo si želim,da bi me kdaj obiskali in to kmalu,« pravi mlajši moški gospodični, ki se na vsa usta smeje. Ta ga ocenjujoče pogleda: »Kaj ste pa po poklicu?« -»Zobo- zdravnik!«

Navodilo zobozdravnika:"Sedaj vas bo ma- lce bolelo,ker bom moral vrtati.Kar stisnite zobe, pa bo. Pa na široko odprite usta!"

Za zbirko 'LETO SVETNIKOV', ki smo jo kot nagrado razpisali za letošnji pokal Prijatelja se doslej bori 21 tekmovalcev in tekmovalk Naj ponovimo,da se boste zanjo poleg zma govalca - zmagovalcev v letu 2006 lahko potegovali tudi vsi, ki vam je uspelo v pre- teklih letih vsaj enkrat zmagati in sodelu- jete tudi letos. Za vsak pravilen odgovor se dobi eno točko, če pa so vsi trije odgo- vori pravilni, se točke podvojijo. Po dveh krogih najbolje kaže desetim tekmovalkam in tekmovalcem.To so: Frančiška Pavovec, Tina Rot in Ljubica Zakovšek (Ljubljana), Minka Mihovec (Medvode), Jelka Rupnik (Mengeš), Katja Miklič (Radomlje), Ignac Hegler (Videm-Dobrepolje), Milena Manfre- da (Most na Soči), Peter Žagar (Portorož) in Zalka Strah (Mirna).

Težko vzgojljiv, učenje mu ni dišalo,rad se je potepal, kockal in kvartal, ni imel ne vz- trajnosti ne potrpežljivosti, bil je prepirljiv, ni se držal reda... Kako sodobno se to be- re,velja pa za svetnika,ki je živel pred več stoletji. Svetnik seveda ni postal zaradi tega, tak je bil pred spreobrnjenjem pri petindvajsetih letih, pač pa zaradi svoje neizmerne ljubezni do Boga in do bolnikov kasneje. Povejte:

a) sv. Kamil de Lellis
b) sv. Jožef Cottolengo
c) sv. Vincencij Pavelski
a) Karitas
b) Rdeči križ
c) Vincencijeve konference
a) stanovitnosti
b) popolne razpoložljivosti papežu
c) pomagati bolnikom tudi za ceno življenja

Odgovore pošljite do 1. julija 2006 na nas- lov: PRIJATELJ, za PP, Maistrova 2, 1000 Ljubljana.

otroška  (slika dojenčka v vozičku)

ženska   (slika dveh žensk)

moška   (slika Rafka Jurjevčiča)

škofovska (slika škofa Glavana)

Živim med knjigami in rožami in med rožicami ki so moja družina - žena, hčerka in sin - ter veliko glasbe,ki je v naši hiši udomačena

Zvone Modrej