Dragi prijatelji!

"Ljubezen se ne more zgoditi nekomu,ki ne zna ali noče od preti svojih polken drugemu; ki se ne zna vživeti v druge- ga in prebivati pri njem;ki z drugim nima stika in se ni pripravljen srečati z njim". (Zvone Modrej).Po izidu prve okrožnice sv. očeta Benedikta XVI. (Bog je ljube- zen) smo mnogi ljudje bolj pozorni na besedico ljubezen.Tako se mi je pri po- spravljanju po računalniku oko ustavilo na tem pomenljivem stavku pokojnega Prijateljevega sodelavca Zvoneta Mo- dreja.
Polkna so sicer doma na Gorenjskem, Gorenjci pa nis(m)o ravno znani po pre- tirani odprtosti in zgovornosti.Ampak če gre za Prijatelja in če je človek 'takšne sorte', da je bil celo dramski igralec, čeprav amaterski, se polkna življenja odprejo. Tokrat jih je za nas odprl Pepi iz Bohinja, za katerega njegova sestra v šali pravi, da mu ni nič hudega, 'samo sedeti ne more'. Preberite ta zanimivi pogovor,s katerim Prijatelj po svoje obe ležuje leto oddaljenih v Cerkvi.
Poletje je čas srečanj.Tudi tokratni Pri- jatelj jih je poln: farni dan na Zaplani, srečanja Bratstva ter druga srečanja bolnikov in invalidov,spominsko romanje in pismo ob desetletnici smrti s.Mihelan- gele Maraž,udeležba na novih mašah in razglasitvah novih škofij ter ob obisku kardinala Rodeta. Potem sta tu dve po- letni črtici, beseda zdravnice, pisma, spomini na pokojne,nekaj za razvedrilo, pa ustavljeni trenutki... Med srečanji sta omenjeni tudi dve, na katerih je sode- loval novi urednik Prijatelja, ki bo začel svoje delo na Marijin praznik,15.avgus- ta. Kdor ima še Prijatelja št.4/1992, ga lahko vzame v roke in prebere intervju z njim. Ali pa letnik 1999,ko je pisal du- hovno misel ... Naj z veseljem tudi za- pišem, da je bil med župniki, ki so imeli naročenega največ Prijatelja. Čim več odprtih polken v srcih dosedanjih in no- vih sodelavcev Prijatelja mu želim. Kako rad bi mu pustil boljšo dediščino, zlasti večjo naklado, saj se je v teh desetih letih zmanjšala za četrtino! Hvala pa vsem, ki vztrajate!
Za popotnico vsem nam pa: »Vsak dan odprimo polkna svoje duše tudi Bogu!«

Vlado Bizant, urednik

naslovnica:pot ob vodi,foto Klemen Čepič ovitek zadaj: izvir vode, foto Vlado Bizant

Molimo, da osiroteli otroci ne bi ostali brez človeške in krščanske vzgoje. Molimo, da bi se verni kristjani zavedali svoje misijonske poklicanosti v vseh okoljih in okoliščinah. Molimo, da nas bo ljubezen do Marije privedla bliže h Kristusu.

Molimo,da bi vsi,ki uporabljajo sredstva množičnega obveščanja, delali po vesti in z odgovornostjo. Molimo, da bi na misijonskih področjih vse Božje ljudstvo čutilo kot prednost- no nalogo stalno skrb za razvoj lastne osebnosti. Molimo za katehistinje,katehete in vzgo jitelje, da bi z veseljem opravljali svoje poslanstvo.

6. resnica: Da je milost božja za zveličanje potrebna

IV. Jaz sem živi kruh

"Jaz sem živi kruh,ki sem pri- šel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa,ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta". (Jn 6, 51).
S temi besedami je Jezus napovedal dejanje, ki ga je uresničil na večer pred svojim trpljenjem in smrtjo.Tedaj je svo jim učencem izkazal ljubezen do konca. Najprej jim je ponižno umil noge (prim. Jn 13,1-5),nato je pri večerji vzel kruh, ga blagoslovil,razlomil in jim ga dal z be sedami: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« (Lk 22, 19). Prav tako je vzel po večerji kelih: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas« (Lk 22, 20).
Apostoli in njih nasledniki so zvesto iz- polnjevali naročilo: »To delajte v moj spomin.« Zbirali so prve kristjane k lo- mljenju kruha,kar je bilo zanje osrednje dejanje krščanskega življenja.
Ob napovedi evharistije so se mnogi od Jezusovih učencev pohujševali: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati«. (Jn 6,60). Zdaj,ko je veliko dejanje Bo- žje ljubezni uresničeno, le strmimo nad nedoumljivostjo te skrivnosti.Neskončni vsemogočni, povsod pričujoči, vsevedni Bog se je pred dvema tisočletjema po- nižal in postal človek, trpel je in umrl za nas, zdaj pa živi med nami v skromnem koščku kruha. Še več, hoče, da se z njim hranimo: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.Kdor jé moje me- so in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6, 53-54). Pri sveti maši se Jezusova daritev ponavlja: Pesem velikonočnih večernic pravi: Evharistija je zakrament vseh zakramen tov, najbogatejši izvir milosti, saj je to Kristus sam. Njene neizmerne vrednosti so se zavedali prvi kristjani, ki so raje pretrpeli mučeniško smrt,kakor da bi se ji odrekli. V 2. stoletju je eden od tu- nizijskih mučencev, Emeritus, rimskemu prokonzulu na vprašanje, zakaj se zbi- rajo na prepovedanih shodih, odgovoril: "Ne moremo živeti brez obhajanja Go- spodove večerje."
Obhajanje evharistične daritve nam daje poroštvo večnega življenja. Toda kakšen je naš odnos do tega vira vseh milosti, koliko in kako zajemamo iz nje- ga? Nekateri prihajajo k nedeljski maši, a ne pristopajo k obhajilu, ker bi bilo treba prej stopiti v spovednico. Drugi gredo k spovedi in obhajilu, kolikor je zapovedano, torej enkrat na leto.
Kadar ljudje govorijo o izpolnjevanju ka- kšne cerkvene zapovedi, ne da bi hoteli Bogu in po njegovi milosti tudi sebi dati kaj več, se spomnim starega gospoda, ki je ob nedeljah prihajal v cerkev.Bil je naglušen,in ko je dospel do svoje klopi, je vsakikrat povedal na glas: "Prihajam k sveti maši, ker tako zapoveduje Cer- kev." Ob tem sem se vpraševala,ali naj bo cerkvena zapoved edini nagib za u- deležbo pri maši in obhajilu. Prihajati bi morali iz ljubezni do Ljubezni, ki nam je velikodušno podarila samo sebe in ki nas vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi,in jaz vam bom dal počitek". (Mt 11, 28).
Vsako dejanje, ki se stalno ponavlja, je v nevarnosti, da se poplitvi. To se bo dogodilo tudi pri pogostnem prejemanju svetega obhajila, če ne bomo v resnici in ne samo z besedami nekaterih obha- jilnih pesmi po njem zahrepeneli, si nato vzeli čas, da se Jezusu darujemo takš- ni, kakršni smo v vsej svoji revščini, se mu zahvalili za neprecenljivi dar in ga prosili,naj ostane z nami,kakor sta pro- sila učenca v Emavsu. Evharistija je vir žive vode, ki nas krepča v temini življe- nja, ko njene skrivnosti še ne moremo jasno doumeti in nas težita naša ome- jenost in grešnost. Sveti Janez od Križa lepo pove: S takim pristopom h Gospodovi mizi se bo polagoma udejanilo v nas, kar je ob- ljubil Jezus: "Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem". (Jn 6, 56), in kar je kasneje izrazil sv. Pavel: "Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni" (Gal 2, 19). Podobno je za- slutil sv.Avguštin,ko mu je bilo,kakor da sliši Božji glas: "Kruh velikih sem: zrasti, pa me boš užival.Vendar se ne bom jaz spremenil vate, kakor se jed tvojega mesa, ne, ti se boš spremenil vame." Isto misel je izrazil papež Leon Veliki: "Uživanje Kristusovega telesa in njego- ve krvi ima samo ta namen,da se spre- menimo v tisto, kar uživamo."
Od pogostnega prejemanja Božjega kru ha odvrača včasih strah, da bi ga pre- jeli nevredno. V stanju smrtnega greha res ne smemo pristopiti k obhajilu. Ne- vredni Gospodovega daru smo pa prav vsi, zato priznavamo: "Gospod nisem vreden, da prideš k meni," nato pa za- upno prosimo: "Ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša." Sveto obha jilo ni plačilo za krepost, ni bonbonček za pridne otroke -tako me je nekoč po- učil blag duhovnik - ampak okrepčilo v naši slabotnosti. Jezus je Bog usmilje- nja, ki pozna našo krhkost, je "večji od našega srca in spoznava vse" (1 Jn 2, 20), zato se je tudi odločil, da nam za- pusti samega sebe v hrano.

Breda Cigoj Leben

Poletni meseci so čas do- pustov. Ljudje se trumoma odpravljajo na morje ali pa poiščejo prijetne kotičke po deželi, kjer se da kopati.Tak kotiček je gotovo tudi Bohinj s svojim znamenitim jezerom. Ta krat se tudi domačini znova zavejo, v kako lepem kraju živijo.V enem najlepših delov Bohinja, ob Bistrici, živi FRANCI RAVNIK - PEPI, Zoisova ul. 33, 4264 Bohinjska Bistrica. Spoznali smo se ob letošnjem župnijskem srečanju bolnikov invalidov in ostarelih. Franci sicer ni prišel v cerkev na srečanje, pač pa ga je na pobudo usmiljenke s. Ancile, ki pomaga tamkajšnjemu župniku, obiskal gostujoči duhovnik - urednik Prijatelja. Izkazalo se je, da je tudi naročnik Pri- jatelja in hitro smo se domenili za po- govor. Franci je namreč povedal, da v Prijatelju najraje prebira prav intervjuje Tako smo se proti koncu junija še en- krat srečali.Pogovor je potekal nekoliko drugače kot običajno. Franci zaradi te- žav s kolki namreč ne more sedeti. Ves dan, kolikor je pokonci, prestoji, najraje na 'ganku' in opazuje prelepo naravo. Med našim pogovorom se je v kotu na- slonil na kuhinjske elemente.

V začetku pogovora je bila navzoča tudi ga. Majda, ki prek javnih del pomaga bolnikom in ostarelim na domovih. Najprej smo kar njo prosili za nekaj besed o svojem delu.
Bila sem prijavljena na 'borzi'. Gospa Marica Medja, ki pri društvu invalidov skrbi za tiste, ki potrebujejo pomoč, je vedela, kako je bilo z mojo pokojno ma- mo in kako sem skrbela zanjo. Dve leti je bila na bolniški postelji. Tako sem za eno leto dobila to delo. Vsak dan grem k petim ali šestim bolnikom. Glavni na- men mojih obiskov je ta, da ljudje niso osamljeni.Seveda tudi kakšno stvar na- redim,ko opazim,da bolnik sam ne more. Grem v trgovino in podobno.
(Pepi) Kdo mi pa rože zaliva?
(Gospa Majda, v smehu) Tudi rože zalijem.K nekaterim bolnikom grem vsak dan, k bolj oddaljenim pa vsak drugi ali tretji dan. Pomagam, kar me prosijo: dam kaj skuhati, pospravim,se pogova- rjam. Zgodi se tudi, da koga najdem na tleh, ker pade in mu pomagam vstati. Pred začetkom dela me je malo skrbelo, a ljudje imajo radi obiske in smo hitro navezali stike.Kar pogrešala jih bom,saj sem redno z njimi po uro ali dve.Skupaj rešujemo težave. Res se navežeš...

Kakšno delo pa imate najraje? Da poskrbite za rože?
Prav prijetno je poskrbeti za rožice.Ra- da jih imam. Sicer mi je vseeno, kakšno delo opravljam. Če morem, pomagam sama,sicer pa pokličem pomoč. Smo po vezani in še drugi pomagajo, na primer pri pripravi drv. Ljudje sami povedo, kaj potrebujejo in zelo dobro se razumemo. S Pepijem sva stalno 'na vezi'. Tudi zu- naj delovnega časa opravim kakšno pot zanje,na primer kakšno soboto. Ko sem ostala brezposelna, mi je bilo grozno. Gospa, ki mi je ponudila službo, me je nekako rešila in sem ji še danes hvale- žna. Domenimo se za uro obiska, če ne dopoldne pa popoldne. Vozim se s ko- lesom,ker finančno ne bi zmogla voženj z avtom. Vem,da bi me potrebovali tudi na Koprivniku ali na Gorjušah,ampak tja ne morem.

Kaj ste pa prej delali, če smem vprašati?*
Delala sem kot vezilja v Vezeninah na Bledu za trinajst metrov dolgim strojem za strojno vezenje. Delo mi je ustrezalo ampak tekstilna industrija propada. Po- tem sem delala v gostinstvu in tudi te izkušnje mi sedaj prav pridejo, da laže najdem stik z ljudmi.

Hvala,gospa Majda,za vaše besede, hvala tudi za rožice,ki ste jih pripra- vili! Franci, opazil sem, da vam re- čejo tudi Pepi. Kako to?
To je moje dramsko ime. V drugem raz- redu osnovne šole sem v igri 'Princeska in pastirček' igral Pepija. Takrat se me je prijelo to ime. Drugih se je prijelo Kr- javelj ali pa Matiček. Ta 'Pepi' me je v osnovni šoli vedno reševal. Pri slovenš- čini sem namesto slovnice zrecitiral kaj iz igre in je bila petka... Tudi kot pred- sednik dramske sekcije v Cerkljah na Gorenjskem, kjer sem živel, sem bil še vedno Pepi.Tudi Bohinjci me bolj pozna- jo kot Pepija. Pepi s Pozabljenega sem.

Kako 'pozabljenega'?
Ker se temu koncu Bohinja reče Pozab- ljeno. Od tu naprej ni nobene hiše več. Čisto na koncu živim.

Naj vam potem tudi mi rečemo Pepi?*
Seveda.

Dobro, Pepi. Recimo takole: Ljudje komaj čakajo, da se usedejo, vi pa kar stojite? Od kdaj takole stojite?
Stoje čakam na operacijo kolkov. Dve leti in pol je, odkar čakam. Ne vem na- tančno, zakaj me ne operirajo. Ne vem, ali se bojijo dati anestezijo, ker imam sladkorno bolezen in še hepatitis sem prebolel. Zdravnik pravi:"Če bo Bog po- magal..." Če se bo zadeva uredila, bom dobil čevelj z višjo peto in bo v redu. Eno nogo imam krajšo.

Pa lahko hodite in greste po stopni- cah?
Vsaj z dvema prstoma se moram česa oprijeti, pa se premaknem. Brez opore ne gre, ker izgubim ravnotežje. Z eno roko se držim normalno, z drugo pa ne morem.Ko grem dol,saj živim v nadstro- pju, se oprijemam ograje,pa počasi gre. Letos sem najdlje šel le do mosta na Bistrici. Več ne gre. Ne vem,ali sem len ali kaj... (smeh.) Še predlani sem tudi pozimi šel do Bistrice, nazaj pa me je kdo pripeljal z avtom. Letos pa sem vso zimo in pomlad bil kar doma.

Pa kdaj tudi padete?
Imam tablete za sladkorno, a jih od za- četka nisem maral, dokler nisem tako padel, da imam 'Mercedesovo značko' zadaj na glavi - táko iz šivov. To mi je rekel zdravnik. Sedaj pred vsako jedjo vzamem po tri tablete. Sladkorna je pre cej odvisna od vremena. Zdravnik pravi da jo ozdravi samo smrt.

Kaj ste pa prej delali, ko ste bili še pri zdravju?
Zidar sem bil. Od leta 1999 sem v inva- lidskem pokoju.Od takrat tudi nisem po kusil nobene žgane pijače. Takrat sem zvedel,da imam hepatitis B. Včasih sem tudi 'šnopc' pil. Zidarji smo pač taki: Zjutraj,preden začneš z delom,prinese- jo 'štamperle' in pivo ter vprašajo: »Kaj boš pil?« Šele potem se začnejo meniti, kaj bi delali in koliko bo cena.Komaj do- bro začneš delati, je že malica in spet pivo ali 'štamperle'.Mislijo si,da bo zidar potem več naredil.Nikoli ne.Manj se na- redi. Vročina,'štamperle' in pivo polenijo Zvečer spet dva 'štamperla' ali tri - pa hiša na glavi stoji! Tako je to. Podobno je pri 'malarjih' in drugih podobnih pokli- cih.Gospodarji imajo to radi.Če ga zidar spije, ga lahko tudi oni... Pa še delavci zraven.

Ste domačin?
Rojen sem bil na Bohinjski Beli leta 1946 potem pa smo z družino prišli semkaj v Bohinj. Tu so bile rojene še tri moje sestre. Ena sedaj stanuje tu, v Bistrici, ena v Podbrdu, najmlajša pa je že po- kojna. Otroštvo sem preživel tu. Gos- podar je sedaj nečak iz Podbrda, jaz imam pa izgovorjeno bivanje do smrti. Dve leti je, kar je umrla mama, atek pa je umrl že leta 1964.

Kako to, da ste se odločili za ta po- klic. Je bil tudi oče zidar?
Ne, oče je bil sekač v gozdu. Petinštiri- deset let. Imel sem željo iti za oficirja, pa me atek ni pustil, prav tako ne za policaja.Potem sem želel postati 'malar' toda na Jesenicah so jih v šoli imeli že dovolj, za zidarja pa je bil še prostor. In tako sem postal zidar. Od doma sem hodil ob pol štirih, pet čez štiri je nam- reč iz Bohinja že šel vlak,'fajercajh' smo mu rekli. Delal sem na Jesenicah, nato pa v Kranju, Škofji Loki in nazadnje pri zasebniku. Tam sem velikokrat moral nositi malto po stopnicah in to za kolke gotovo ni bilo dobro. 'Zidarske' nikomur ne privoščim. To je trpljenje. Rečeno je bilo 'po osem ur'. Ampak poleti smo de- lali cele dneve.

Pa ste se vseskozi vozili na delo ali ste kje stanovali?
Ko sem delal v Kranju, sem se oženil, bival pa sem v Lahovčah, na Zgornjem Brniku, v Cerkljah in v Kranju. Bil sem kar zdrav, celo malo športnika sem bil - sankal sem. Pa plesal sem pri folklori.

To je res zanimivo: zidar in obenem igralec oziroma plesalec pri folklori! Najbrž ni prav pogosta kombinacija. Se še česa spomnite iz obdobja, ko ste igrali na odrih?
Zadnja igra je bila: "Kadar se ženski je- zik ne suče." Bilo je veliko latinščine,pa sem še župnika prosil za pomoč. Igral sem pravnika.Med igro sem moral objeti neko dekle, hčerka Judita pa je iz dvo- rane zaklicala: "Ati, mami je tu..." Dvo- rana pa v smeh... Še več dni nato so o tem govorili. Veliko vlog se je nabralo. Igrali smo po dvoranah: Češnjevek, Vo- klo, Lahovče,Kranj, Velesovo, Preddvor Bilo je naporno. Zvečer po predstavi ali folklori pozno spat, zjutraj pa zgodaj na vlak. Včasih sem kar doma za mizo za- spal. Zgodilo se mi je tudi, da sem na vlaku zaspal, se peljal do Jesenic, kjer so vlak obrnili, zbudil pa sem se v Pod- brdu - namesto v službi. Mislim, da se mi je trikrat to pripetilo.Ali pa sem zgra bil svojo igralsko torbo namesto zidar- ske z malico...

Kdaj pa so se začele vaše zdravst- vene težave?
Kot sem rekel, sem invalidsko upokojen od leta 1999. Imel sem hepatitis B. Mi- slili so tudi, da gre za epilepsijo, pa na srečo te ni bilo. Večje težave pa imam kakšna tri leta. Najprej ena palčka, pa druga... Sedaj sem 'na čakanju'. Čakam tudi na operacijo za 'pruh'. Imam tudi sladkorno. Že v bolnišnici so mi dajali inzulin,čeprav nisem vedel zakaj. Vedno imam s seboj bonbone.Med moje zdrav- stvene izkušnje štejem tudi štiri mese- ce 'vrečke' za blato. Spomnim se, kako sem s čisto rdečo vrečko prestrašil svo jo sestro,češ: "Olgi, dolgo ne bom, sa- ma kri..." A je bila rdeča od rdeče pese Šala mora biti.

Zadnjič ste mi povedali, da ste vdo- vec in da je žena pred leti umrla za rakom. Če vam ni pretežko, bi kaj rekli še o tem?
Tega je deset let. Žena je bila pet let starejša od mene.Umrla je pri petinpet- desetih letih. Deset let se je 'matrala'. Sam sem bil pred tem že tu,doma v Bo- hinju,ker sva šla narazen.Žena je živela v Kranju, na Planini, kjer sva prej kupila stanovanje. Po prvi operaciji je delala še približno tri leta, nato pa je šla v in- validski pokoj.

Omenili ste hčerko.Imate samo njo? Ste že dedek?
Imam hčerko in sina. Štiri mesece sem dedek. Hčerka Judita je dolgo čakala in je zelo vesela. Jaz pa tudi.

Ali smem vprašati še s. Ancilo, kako ste na Pozabljenem našli Pepija?
Sestre usmiljenke, ki so bile pred menoj v Bohinjski Bistrici,so Pepijevi mami no- sile Družino in Ognjišče, ko sama ni mo- gla več priti v cerkev. To nadaljujem. Pepiju sem najprej prinesla v dar Prija- telja,sedaj pa je že drugo leto nanj na- ročen.
(Pepi doda)Zelo prijetne so se mi zdele take stvari,kot so v Prijatelju -pogovori kot se sedaj mi pogovarjamo. Svoj čas sem prebral 'grozno veliko' knjig. Rad sem bral Karla Maya, pa Sienkiewicza. 'Potop','Z ognjem in mečem' in take stva ri so mi ostale zelo v spominu... Včasih, ko še ni bilo televizije, je bilo branje še bolj zanimivo in prijetno.Kriminalk pa ne maram, ker je čisto do konca napeto, potem pa se naenkrat vse podre.

Živite na Zoisovi ulici. Morda veste, zakaj se imenuje Zoisova?
Ker je baron Zois v tem koncu Bohinja živel. Imel je grad in plavže. Ob gradu, pravijo, je bila taka lipa, da je sedem ljudi ni zaobjelo. Podrla jo je strela. V gradu je sedaj gostišče. Tu pri nas pa je bila kovačnica.Preden smo mi s starši prišli sem, je služila delavcem gozdnega gospodarstva.Tu blizu je moral biti plavž saj je zemlja zelo črna. Naša hiša mora biti stara blizu dvesto let,čeprav je se- daj prenovljena.

Malo niže je pisalo: Izvir Bistrice. Ali sem zaide kaj turistov ali se zadržu jejo bolj ob jezeru?*
Pridejo k izviru. Tam je železen most,da se gre lahko čez sotesko.Ni pa najbolje urejeno. Tu pri nas je zadnja hiša in tu je res - Pozabljeno. Poti naprej ni.

Kaj pa vi,ste kdaj uživali jezero tako kot ga turisti?*
A, seveda sem se kopal. Že za prvega maja. Sedaj si pa še avgusta noge ne bi upal dati vanjo. To jezero je mrzlo, ker gre voda 'skozi'. Tudi v Savi smo se kopali.

Zadnjič,ko je bilo župnijsko srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih, sva vas s sestro Ancilo obiskala. Lepo in za možakarja kar presenetljivo je bilo, da sva se tako lepo pogovorila in ste opravili spoved ter prejeli ob- hajilo in tudi maziljenje. Lahko kaj rečete o tem?
Težka zadevščina... No, ko sem bil ot- rok,je bilo tako.Verouk je bil v šoli neza želen. Če smo po verouku zamudili šolo, nas je ravnatelj 'tepel'. No, kasneje se je on čisto spreobrnil. Pri nas doma je bilo pa strogo. Moral sem povedati, kaj je bilo 'na prižnici'. Jaz pa sem dostikrat z drugimi dečki ostal za cerkvijo in veli- kokrat sem jih dobil,ker nisem nič vedel Mama ni mogla redno hoditi k maši, ker je imela padavico in se je bala.Žena pa ni bila pri birmi,zato se ni hotela cerkve no poročiti. Oče ji je že leta 1941 padel v partizanih in 'ni kaj dala na Cerkev'. Sam sem v Cerkljah nekaj časa še hodil k maši,a priznam bolj zato,da sem lahko zginil z doma. Sva pa oba otroka spra- vila k zakramentom. Žena ni imela nič proti temu, da hodita k verouku, celo priganjala ju je.Otroci morajo biti vzgo- jeni. Sedaj pa tako ali tako ne morem v cerkev.

V hiši imate križ in Marijino sliko.Prej le, ko je zvonilo, smo skupaj zmolili Angel Gospodov. Vaša obiskovalka se je opravičila,vi pa ste lepo molili. Torej molite?
O,moliti sem se naučil že kot otrok. Ta- krat,ko je mama opešala in je sestra pri hajala na obisk, sem se naučil celo ne- kaj pesmi,ki smo jih zapeli.Rad molim za pokojne sorodnike. Na mestu, kjer je v Bistrici, kakšnih dvesto metrov niže, u- tonil moj oče, sem se vedno ustavil, se pokrižal in molil, pa če sem bil trezen ali ne. Včasih me je kdo vprašal: "Pepi,za- kaj si se ustavil,zakaj se križaš?" Pa sem povedal. Prav tako se velikokrat spom- nim mame in očima ter pokojne žene. Za pokojne rad molim.

Rekli ste, da ste igrali na odrih. Ste morda kdaj tudi kaj napisali v kak- šen časopis?
To pa ne. Rad sem pa risal. V Cerkljah sem pomagal šolskim otrokom tako, da sem jim čisto narahlo s svinčnikom kaj narisal, oni pa potem čez, ampak so v šoli 'pogruntali' in mi prepovedali. Še hčerka mi je očitala: "Drugim si poma- gal, meni pa nočeš." Ampak nisem več smel.Za risanje sem bil vedno navdušen Pa za risanke.Teh ne zamudim. Priznam da sem še vedno malo otročji.

V Srednji vasi v Bohinju bo kmalu nov dom upokojencev.Ali kaj razmi- šljate, da bi šli tja?
Ne. Sestra je v Podbrdu in lahko bi šel tja,če bi hotel,ampak o tem ne razmiš- ljam. V hiši imam dogovorjeno do smrti. Če bo kdaj res treba, ne rečem.

Torej ste rajši kar sami tu?
Saj nisem sam.Prinesejo mi kosilo,če se ne oglasim na telefon, je takoj kdo tu.

(Med tem pogovorom je res prišla sestra Olga z možem. Še njo smo prosili za kakšno besedo.)
Oh, nič hudega ni Pepiju. Samo sedeti ne more. Navadil se je, da je sam. Moj mož Božo pogosto prihaja sem, jaz pa tudi vsaj enkrat na teden.
(svak Božo) Za hobi tu vrtnarim in vsak dan prihajam sem. Pepiju je dolg- čas,pa ga malo podražim. Zaradi zama- šenih žil sem tudi jaz v invalidskem po- koju in živim ob tabletah. Tu mi je zelo všeč, ker je tak mir. Zato rad prihajam sem k Pepiju.
(Pepi) ... da prešteje zelje (smeh), ko- liko ga še ni požrl bramor ...

Pepi, ali greste kdaj tudi na kakšno srečanje?*
Društvo invalidov ima srečanja in izlete. Ker pa ne morem sedeti, ne grem nika- mor. Pa tudi težave z vodo imam. Pri- dejo pa me obiskat.

Med obiskovalci smo bili tokrat tudi mi. Z veseljem. Pepi ne more več zdoma, prek Prijatelja pa prihaja k vam na obisk Poleti je na marsikakšni župniji otroški oratorij.Tudi v Bohinjski Bistrici ga imajo S.Ancila je povedala,da imajo vključene tudi obiske starejših in bolnih. Pri vero- uku včasih zanje izdelajo kakšno daril- ce. Sama rada obiskuje bolnike, kadar g. župnik ne utegne, pa jih tudi obhaja. Povsod je lepo sprejeta. Tudi pri Pepiju je tako - čeprav bi mu morda kdo rekel, da spada med tiste, ki so 'oddaljeni'. Hvala,Pepi,za gostoljubnost in pogovor!

Miza ozdravljenja

Gotovo nekateri med vami že poznate zgodbo o stari violini.Na dražbi je draži- telj za nekaj tisoč tolarjev ponujal obra bljeno in razmajano violino. Nihče je ni hotel kupiti. V ozadju dvorane je vstal sivolas mož, z robcem obrisal prah na violini,napel strune in zaigral. Ko so lju- dje slišali nežno melodijo, je vrednost violine stokratno narasla. Mojstrova ro- ka je staro violino naredila dragoceno.
Pred kratkim sem spremljala bolnico z rakom in njeno družino. Vsak dan je bila telesno bolj slabotna, a duhovno moč- nejša. Rekla mi je: »Veste, življenje ni preprosto. Je kakor mogočna simfonija svetlih in temnih tonov. Svetlega nikoli ne spoznaš, če se prej ne srečaš s te- mnim. Mnogo temnega je bilo v mojem življenju, najhujša je bila odvisnost od alkohola, ki me je oddaljila od bližnjih in od Boga.«
»In kaj je bilo svetlega?« jo vprašam.
»Čeprav se čudno sliši, je sedanji čas zame najsvetlejši.Šele sedaj sem spoz- nala,kako dobrega moža in otroke imam Vseskozi mi stojijo ob strani in molijo zame. Veste, rak ni najhujše, kar se ti lahko v življenju zgodi. Najhujše je, če se ti Bog skrije. Meni se je Bog skril za več desetletij.«
Če je lok preveč napet,se zlomi. Koliko- krat je bila ta bolnica v življenju zlom- ljena! Judovska modrost pravi: "Če je telo slabotno,se lahko nasloni na duha, toda če je duh slaboten, na kaj se bo naslonil?" Ker vedno zboli ves človek,se mora tudi cel človek zdraviti - telesno, duševno in duhovno.
»Ali bi želela obisk duhovnika?« so bol- nico nekega dne vprašali svojci.
»Ne,« je odločno odgovorila. »Ko je v bolnišnici k sobolnici prišel duhovnik, je ta takoj naslednji dan umrla. Sedaj še nisem pripravljena.« Družina je še na- prej molila zanjo in čakala.
Njenih korakov in besed je bilo vse manj Kako jo je prizadelo, ko je morala prvič sprejeti plenice. Zdelo se ji je, da so ji vzele človeško dostojanstvo. V postelji se je lahko obrnila le s pomočjo trape- za. Njena tresoča se roka je vse težje prinašala žlico k ustom.
Čez dva tedna je sama prosila:"Čimprej naj pride duhovnik. Nimam več veliko časa." Opravila je spoved, prejela za- krament bolniškega maziljenja in sveto obhajilo. Rekla je: »Zdaj mi je odleglo.« Popolnoma se je umirila.Poklicala je svo jo družino, jih prosila odpuščanja in se jim zahvalila za vse,kar so dobrega sto- rili zanjo. V njihovih srcih se je zgodil čudež.Srečni so bili,ker se je Bog dota- knil strun srca njihove umirajoče mame in zaigral nanje melodijo,ki jih bo spre- mljala vse življenje. Ta melodija je bila dragocena za vse.
Dr.Marjan Turnšek pravi: »Nikoli ne ve- mo,kam bo šla milost iz zakramenta bol niškega maziljenja, ali k ozdravljenju za pot naprej ali k ozdravljenju za večnost Obe možnosti sta. Vedno je to vpraša- nje vere in ljubezni.«
Čez tri dni je bolnica spokojno umrla. Njena hči je rekla: "Tako bi si želela tu- di jaz umreti.Huda bolezen je mamo pri- peljala k mizi ozdravljenja, pa ne samo nje, ampak vse nas. Sedaj vidim, kako Jezus vedno najde izgubljeno ovco, če se ta pusti najti."
Zdraviti v bibličnem jeziku pomeni odkri tje osebe - Božje podobe v sebi in dru- gem. Terapevt je tisti, ki zmore streči, služiti in prebujati ljubezen. Prvi zdrav- nik te bolnice je bil Jezus in drugi njena družina. Ta bolnica nas uči, da ozdrav- ljenje ni vedno le telesna ozdravitev. Lahko je tudi korenita osvoboditev du- še in duha. Uči nas, da sta za vsako spreobrnjenje potrebna čas in zaupna molitev. Bolezen ni vedno nekaj nega- tivnega v življenju,lahko je tudi kažipot k bližnjim in Bogu.
Če smo resno bolni, je sedaj čas, da si upamo sprejeti zakramenta ozdravljanja spoved in bolniško maziljenje. Bolezni in različne preizkušnje pridružimo vstale- mu Kristusu, ki jih bo spremenil v orodje milosti za nas vse.

Janja Ahčin

Oče Henrik in Bratstvo

VIII. poglavje:
Očetova duhovnost (nadalj.)

Oče François se ne naveliča spodbujati: Mostove med bolniki in invalidi je treba stalno graditi. Ne sme nam manjkati volje, da gradimo nove mostove in utr- jujemo stare. Pri gradnji si pomagajmo z domišljijo. Trudimo se za edinost, za tisto, kar nas bo zbližalo. Mozart je bil komaj tri leta star, ko je že iskal note, ki 'se imajo rade'.
Dana beseda je nekaj čudovitega. Po- zabiti je treba nase in se lotiti dela, ki smo ga sprejeli. Nasprotno od tega je ostati pri tistem, kar že imamo, da ne maramo sprememb,ker nam ne pride na misel,da bi se žrtvovali.Rad bi kaj storil za bližnjega, saj mi ne manjka časa. In nekaj novega bi se naučil. Tako ravna- nje je čista sebičnost.Bog nas obvaruj, da bi take ljudi imeli v Bratstvu! Če se obvežem,da bom kaj storil,grem naprej in odločen sem, da se ne bom vračal. Tako se človek spremeni. Dotlej je bilo njegovo življenje površno, zatohlo; od- slej bo bogato,bolj in bolj se bo dvigalo Vrata k veselju so že odprta.
Germana Renault pripoveduje zanimiv dogodek, ki nam pove, kako je bil Bog neutrudno na delu.
Bratstvo je poskušalo napraviti prve ko rake v škofiji Saint-Brieuc. Vsa vesela sem mu rekla: "Stvar se je skoraj pov- sod na severni obali začela premikati. Okrog osemsto bolnikov se je že odlo- čilo." Nam se je stvar zdela izredna, a zelo težavna zaradi majhnih sredstev. Pričakovala sem pohvalo. Gledal me je in mi rekel:»Boš še dolgo ostala pri tem - kot miš v svojem kosu sira? Kdaj boš šla na pot k vsem zapuščenim bolnikom ki so v Bretagni tako številni? Pojdite, ne čakajte ...«
Poznal je osebo,s katero je tako govoril Z drugimi,ki so bili iz drugačnega testa, je bil nežno pozoren. Nek invalid je bil zelo žalosten, vedno slabe volje, ni ga bilo mogoče razvedriti. Med obedom ga oče dolgo gleda, nazadnje mu reče: "Kako lep bi bil,če bi se malo nasmejal!"

Drugemu, ki je bil zaradi neuspehov ves obupan, je pisal: »Prebral sem vaše pismo in bolijo me vaši neuspehi.Vendarle človek, ki je že tako dolgo na poti, kot sem jaz, ni tako hudo presenečen. Preveč lepo bi bilo, če bi šlo vse po naših načrtih. Križ je pov- sod in odkar sem začel z Bratstvom, sem se navadil prav na vse. Sejte,držite zvezo s tistimi, ki pridejo k vam, poglejte, kaj je mogoče,za tem vse prepustite Bogu.Zara- di tega, kar se vam dogaja,ne smete zbo- leti!«
»Star 'cestni ropar' kot sem jaz.« Res je, doživel je boleče neuspehe, zaradi katerih je krvavelo srce: »Zapustili so ga duhovni pomočniki z velikimi odgovornostmi, ločila se je ustanova, na katero je bil zelo nave- zan. V Kanadi, kamor je potoval z velikim upanjem, je doživel popolno polomijo. Če- prav je veliko trpel, je znal bolečino skriti in nikogar obtoževati. Zadeve in tiste, ki so jih povzročili, je izročal Bogu.
V preizkušnjah si je pomagal s krepostjo u- panja. Občudoval je tiste,ki so bili obdaro- vani s človeškim upanjem: "Upanje je tisto ki življenje vsake starosti pomika naprej: v mladosti, v zreli dobi, v starosti. Kako lepo je srečati ljudi, ki so polni upanja!"

Na duhovnem področju govorimo o upanju kot kreposti upanja: jutri bom Boga bolj ljubil, kot ga ljubim danes. Jutri mi bo Bog pomagal,da bom še malo bolj obvladal sla- ba nagnjenja. Svetnike je upanje 'nosilo'. Bratstvo pomeni upanje;koliko bolnikov mi- sli, da bo njihova prihodnost brez vsakega sonca!
Ne recite, da niste svetnik. Če bi Cerkev pri apostolskem delu računala le na velike svetnike, bi ostala okostje. Vsi, naj bomo še tako slabotni in revni,smo povabljeni,da izžarevamo upanje. S tem namenom nam Bog daje Sv. Duha.
Nad nobenim bolnikom ali invalidom ne sme mo obupati. Naj ta trenutek še tako malo stori, je upanje,da bo storil več. Če nič ne stori, upanje ne sme umreti. Nikoli ne reci- te: »Nič se ne da napraviti.«
»Nič se ne da napraviti.« Te trditve oče Henrik ni nikoli sprejel. Tako se da razložiti da je skrbel še za tiste, ki so ostali brez vsega,za berače in klošarje.S svojimi evan geljskimi očmi je videl v njih odtis Kristu- sove podobe. 'Lačen sem bil in ste mi dali jesti'. Sprejemal jih je kot prijatelje in kot take jih je tikal. Nikoli ni vedel povedati, koliko denarja jim je 'posredoval', kot se je izražal. Trudil se je, da bi jih dvignil v višji »razred«, le včasih je uspel, a nikoli ni iz- gubil poguma. Bil je okraden, a vendar mu tat ni ukradel usmiljenja in ko je ta prišel prosit miloščino, jo je dobil, čeprav mu je, podobno kot Jezus, rekel: 'Ne greši več!'
Kadar je v prostore Bratstva prišel vinjen človek in je tisti,ki je odprl vrata, videl, da je obnašanje pijanega neprimerno, ga je skušal odsloviti, češ da je oče preveč za- poslen. Če je oče to opazil, je posredoval, sprejel obiskovalca, ki ga je pijača delala odvratnega, in dal svojo razlago: »Ne ovi- rajte mojih tovarišev,ki bi me radi obiskali« Da, prav tako jih je imenoval. Nekega dne ga je škof našel s solzami v očeh. Prav nič mu ni ostalo in reveža,ki je prišel prosit, je moral odsloviti, ne da bi mu kaj dal.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

Prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Bogu hvala za Janeza!

Prijatelj, se spominjaš praznika rojstva Ja- neza Krstnika v Lahovčah? Da,v Lahovčah! Z Janezovo pomočjo se je pripravljala pot Gospodu. Božja Previdnost ne pozna naklju čij. Tistim, ki ljubijo Boga, Bog vse obrne v dobro. Zato tistim, ki ljubijo Besedo, Bog stori, da se jim Beseda zgodi... In zgodila se nam je.

Da, in vendar je naša pravica pri Gospodu, naše plačilo pri našem Bogu.Ne živimo sebi in ne trudimo se za plačilo tega sveta. Trudimo se za veselje v Gospodu. In Bogu hvala za veselje v Gospodu, ki nam je bilo podarjeno na praznik Marijinega Srca! Njen praznik se je tiho umaknil drugemu.Marijino Srce je tiho stopilo v ozadje,da bi v ospre- dju laže opazili cvet Njenega srca: Božje- ga Sina – ŽIVO in VEČNO LJUBEZEN,ki ji je tudi Janez Krstnik pripravljal pot.Ob večno živi Ljubezni postanejo bridkosti tega sve- ta mnogo lažje,krajše... včasih v lepoti po čitka v Božji ljubezni zmoremo nanje celo pozabiti. In kaj je sveta maša drugega kot počitek v Božji ljubezni?

Da, po Janezu smo bili počaščeni v Gospo- dovih očeh in Bog je bil Janezova in naša moč, zato smo sprejeli Njegovo Besedo za svojo luč,da nam bo svetila do konca tega zemeljskega potovanja. Hvala,Gospod, ker se sklanjaš tako globoko.Prav do dna. Kaj- ti prav tu, na tleh, smo Te čakali: sami in ubogi in Ti si prišel k nam po vseh, ki so sprejeli Tvojo Besedo.
Da, Gospod, Ti si prišel v srca vseh, ki so Ti odprli vrata srca in sprejeli Besedo in po Besedi sprejeli Tebe, svoje brate in sestre. Da, Gospod, to si storil. Dogajali so se ču- deži ljubezni, čeprav so se morda na prvi pogled zdeli čisto vsakdanji in skoraj samo umevni.
A to le površnemu opazovalcu. Kdor je gledal s srcem, Te je videl, sprejel in objel.
Kdor je gledal s srcem, ni mogel drugače kot v veselju ponavljati svoj: Hvala!

Ne, Gospod, mi nismo vredni,da bi odvezali sandale s Tvojih nog. Ti pa si nam kljub temu poslal Besedo odrešenja. Besedo, ki je po Marijinem Srcu človek postala, med nami prebivala in ji je Janez pripravil pot: tej večno živi, ljubeči Besedi:

Tudi gospod Roman Kavčič je mašo s čudo vitim uvodom v sveto mašo po Besedi pri- pravil pot Božjemu Sinu.Po maši smo pose- dli,da bi se pripravili tudi na sprejem darov pridnih gospodinj. K župniku se je v naro- čje stisnil majhen otrok. Tako prisrčno sta se objemala,da nam je Gospod znoval spre govoril... po malem, nedolžnem otroku, ki mu je gospod pripravil pot s svojo ljubečo bližino. Samo ljubezen lahko pripravi pot Gospodu.
Prav,Gospod. Naj bo otroku našega sreča- nja ime Janez. Naj bo ta otrok naša ljube- zen do Tvoje večno žive, ljubeče Besede. Naj naša ljubezen do Besede raste in se krepi tudi v puščavi preizkušenj in odpove- di. Naj raste in se krepi v Duhu, da Ti pri- pravi pot in boš mogel nekoč tudi po nas bližnjim spregovoriti na srce.
Bogu hvala za vse, po katerih si nam v La- hovčah spregovoril na srce.

Mojca Kastelic

Že uresničujemo

Srečanje Bratstva v Škofji vasi, 10.junij 2006

Rad bi se v imenu vseh udeležencev zah- valil vsem, ki so pomagali, da je tudi letos srečanje Bratstva v Škofji vasi v soboto, 10. junija, lepo uspelo. Najprej hvala naši gostiteljici Veroniki Klinc in njenim domačim ter sorodnikom, brez katerih srečanja ne bi bilo! Udeležba je bila odlična, čez trideset se nas je zbralo.Vreme je bilo sicer dežev- no in mokro,kar pa nas ni motilo,saj smo bili pod šotorom, ki so nam ga zopet posodili pripadniki Slovenske vojske iz Celja. Hvala jim! Marsikakšen udeleženec ne more priti sam in zato smo zelo hvaležni Društvu pa- raplegikov jugozahodne Štajerske za kombi in prevoze, prav tako Nadškofiji Maribor in šoferju Janezu Oblonšku za varen prevoz iz Maribora, pa seveda našemu Krščanske- mu Bratstvu bolnikov in invalidov ter šofe- rju Zlatku Novaku. Gasilcem iz Škofje vasi se zahvaljujemo za klopi,mize in drugo po- moč, podjetju Vigrad d.o.o iz Celja pa za izposojo in postavitev WC kabine. Vse to je nujno potrebno za srečanje.
Dobrega srečanja Bratstva seveda ne mo- re biti brez molitve in maše. Domačemu - vojniškemu župniku, g.Antonu Pergerju, se zato zahvaljujemo za lepo darovano sveto mašo in spodbudne besede. Vsako leto si vzame čas za nas. Iz srca hvala! Posebej smo bili veseli tudi ozvočenja,da smo lahko dobro slišali.
Domu Svetega Jožefa nad Celjem se zah- valjujemo za okusno enolončnico in pecivo ter tudi za dostavo.
Hvala tudi vsem neimenovanim sponzorjem in prijateljem, ki so darovali svoje izdelke!
Vsem naštetim iz srca želimo veliko oseb- nih in delovnih uspehov ter se priporočamo tudi za naprej. Srečanje je ob vaši pomoči zelo dobro uspelo.
V Škofji vasi se zberemo člani Bratstva iz nove celjske škofije,vedno pa je tudi nekaj članov od drugod. Tako lahko rečemo,da v Bratstvu na Celjskem že uresničujemo no- vo cerkveno organizacijo mariborske škofi- je oziroma po novem nadškofije.Z veseljem in hvaležnostjo kličemo nasvidenje prihod- nje leto! Prisrčen pozdrav!

Lojze Čokl

Moram priznati, da je bilo zame srečanje letos nekoliko drugačno - glede mojih misli. Kar potruditi sem se morala,da sem se ma- ši posvetila tudi z dušo.
Pa da začnem od začetka. Zjutraj so me strežnice uredile in potem sem čakala ...
Matej, moj spremljevalec in prijatelj, je bil točen kot vedno. Čakala in čakala pa sva šoferja Janeza, ki se nama je nato opravi- čil za zamudo. Namreč pozabili so mu dati ključe od kombija in jih je moral iskati. Kot vedno smo med potjo v Hotinji vasi pobrali še Angelo Medved. Z mašo so zaradi naše zamude počakali in tudi sama sem zaradi jutranjega zapleta morala kar potruditi, da sem bila pri njej zbrana. A kot vsako leto sem si tudi letos 'napolnila dušo'.
Po maši se je pokazalo celo sonce. Sreča- nje in klepet s starimi prijatelji seveda ni- sta izostala. Presenetil me je g. župnik z darom 'za v slaščičarno', kot je dejal. Za pozornost, prijaznost in za dar se mu ob tej priliki iskreno zahvaljujem. Čeprav sem imela ob sebi spremljevalko z morja, ki ob- vlada moje hranjenje,nisem jedla. 'Šparala' sem se za slaščičarno potem.
Ker sva z Lojzetom za ta dan imela še ne- kaj načrtov, smo okoli tretje ure popoldne odšli. Zame je bilo srečanje nekaj poseb- nega in ga ne bom pozabila. Hvala vsem, ki ste pomagali pri organizaciji! Nasvidenje prihodnje leto!

Dragica Repnik

Srečanje v Zalogu

Tudi letos smo se v domžalsko - kamniški skupini Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov redno srečevali. Zadnje srečanje pred počitnicami pa smo zopet imeli v go- stoljubnem Zalogu pri Ljubljani, kjer nam je tamkajšnji župnik, g. Tone Perčič, polepšal dan in nam omogočil darovati se drug dru- gemu. Vsa skupina se je z njim tudi veseli- la njegovega srebrnega jubileja mašništva. Bog ga živi in mu poplačaj z večnimi darovi
Ta dan smo se z lazaristom Tonijem Burjo predvsem spraševali,kdo so oddaljeni v Cer kvi. Spoznavali smo, da se z grehom vsak človek oddalji od Boga, nekateri za kratek čas, drugi za dolgo. Nekateri oddaljeni bi se radi vrnili v naročje Cerkve. Toda mnogi kristjani jih obsojajo in jih ne razumejo,če- prav bi se jih morali razveseliti.
Po skupinah smo se spraševali o oddaljenih v naši okolici. Je naš zgled dovolj preprič- ljiv? Ne, kajti naše življenje večkrat ni v skladu z evangelijem. Mi bi se morali bolj približati Bogu. Iz našega odnosa bi morali spoznati, kako zelo jih Bog ljubi, čeprav so se oddaljili.
Na delo po skupinah smo se ozrli po okus- nem kosilu.Tamkajšnje gospodinje so vred- ne vsega spoštovanja in hvaležnosti.Njiho- va skrb in dobrota ne poznata meja. Tudi sladica iz domače kuhinje ni manjkala. Bog naj jim povrne. V družabnem delu smo vo- ščili dvema slavljenkama: Mariji iz doma u- pokojencev v Domžalah ter Francki Grm za osemdesetletnico življenja. Naš sodelavec Zlatko je raztegnil svoj meh in skupaj z njim smo zapeli.
Višek srečanja je bila sv.maša.Mašnik Toni je dejal, da se takrat oddaljeni najdemo doma. Tako okrepčani tudi s kruhom živ- ljenja smo se z našimi pazljivimi vozniki 'za Bog lonaj' srečno vrnili domov. Bog jim daj, da bi vselej varno prispeli na cilj.

Kati Ribič

Devetdeset let očeta Alojza

Razveselila sem se povabila Marte Janežič iz Veržeja na praznovanje devetdesetega rojstnega dne njenega očeta v nedeljo,18. junija. V njihovem domu je toliko preproste domačnosti in topline, prežete z ljubeznijo, da se resnično počutiš doma.
Martina skrb so tudi bolniki in invalidi, člani Bratstva iz Prekmurja in Prlekije, in to že vrsto let.Kolikor dopušča zdravje in doma- če razmere, se že vrsto let neumorno trudi in skrbi,da se srečujejo in povezujejo. Tudi njeni domači živijo v tem razpoloženju Brat stva. Ni čudno, da je tudi očetu želela pri- praviti skupno praznovanje z nami.
Že navsezgodaj nas je spremljalo toplo sonce, ko se je naša druščina odpravila na pot proti Veržeju.Ob skupni molitvi in petju sem opazovala stvarstvo,obsijano z jutra- njim soncem. Kako čudovit je bil pogled na vsak naš slovenski grič, kjer nas v cerkvah pozdravlja Jezus s svojo Materjo Marijo. V dobrem razpoloženju je pot hitro minila. Marta nas je pričakala in skupaj smo odšli k sveti maši v župnijsko cerkev.Ker je bil v tistem tednu praznik sv. Rešnjega telesa, je bila tudi procesija.Lepo je bilo videti re- ko vernikov, ki se je v molitvi, s prošnjami in zahvalami vila za Najsvetejšim po ulicah Veržeja. Resnično praznično ozračje!
Na domačem dvorišču so nas nato kot ve- dno pričakali nasmejani oče,nečakinja Sla- vica z Mihcem ter njen mož Albin,ki nam je vse popoldne pripravljal dobrote na žaru.
Atu smo nazdravili in mu zaželeli vse dobro tudi v preostalih letih, ki mu jih bo Bog še daroval. Ljubezen in odprtost družine Ja- nežič in Švab ter Zlatkova harmonika in Jerkova trobenta so prispevali k bratskemu razpoloženju med vsemi navzočimi. Ja,tudi zaplesali smo.
Kar hitro je minilo popoldne in potrebno se je bilo posloviti. Nazaj grede nas je Zlatko zapeljal na svoj dom in smo še njegovemu očetu voščili za god. Nato smo se ustavili še pri Toplakovih v Vičancih in bil je že večer.
Hvala Janežičevim in Švabovim za ljubezen dobroto in preprostost, ki napolnjujejo nji- hov dom!
Resnično,kako malo je potrebno za čudovit dan.

Katja Miklič

Nova maša v Galiciji

Prva nedelja v juliju 2006. Na povabilo no- vomašnika lazarista Amadeja Jazbeca smo se v Galiciji pri Žalcu udeležili lepe in bogate slovesnosti nove maše.Že prvi po- gled v cerkev je obogatil mojo notranjost. Križ,sidro in srce. Kakšna simbolika! Križ, ki bo v preizkušnjah pomagal našemu Ama- deju, sidro, ki ga bo v preizkušnjah in tudi v srečnih dnevih opogumljalo, in srce, v katerega bo dan za dnem polagal tudi nas, svoje prijatelje. V srce vere, upanja in lju- bezni pa bo izročal tudi vse ljudi,katere mu bo Bog pošiljal na pot.
Dragi Amadej! Tvoja nova maša je velik blagoslov zate in za vse,ki te spremljamo z molitvijo, darovanjem,s pogumom in z vero Ko sem se vživljala v slovesnost nove ma- še, me je zelo spodbujala tvoja odločnost, pokončna drža in predanost. Vztrajaj! Ne boj se pričevati za Gospoda! In posvečaj se ubogim! To je poudaril tudi tvoj novo- mašni pridigar Dejan. Vse, kar je povedal, je gotovo sad vajinega skupnega bivanja in prijateljstva.Naj se uresniči njegova že- lja, kot je rekel na koncu pridige: »Če boš srečen, bo to največ.«
Hvala ti za tvoje pričevanje in zgled! Vsi,ki te spremljamo,se veselimo v Gospodu zate in prosimo,da bi bilo v tvojem življenju ra- vno prav vsega. Tako boš vedel,kako dra- goceno je vse, kar ti namenja Gospod. Če boš kdaj doživel kaj grenkega, vzemi tudi to iz Gospodovih rok. Saj veš, kar Gospod dopušča, se v pravem trenutku spremeni v milost.
Ostanimo povezani v molitvi in bodimo drug za drugega opora v veri,upanju in ljubezni.

Marjetka

Drug z drugim za srečo vseh

Farni dan na Zaplani, 16. 7. 2006

Tako je pisalo na vabilu za letošnji farni dan na Zaplani. Skupno druženje z Zapla- ninci in drugimi, ki so prisluhnilu vabilu v cerkvi ali na radiu Ognjišče ter se odzvali, smo pričeli ob Gospodovem oltarju v čudo- vito prenovljeni zaplaninski cerkvi. Zapla- ninci kar ne odnehajo. Po obnovi strehe in fasade so obnovili še notranjost cerkve, dali nov tlak, napeljali ogrevanje, zamenjali okna, sedaj pa vanje vgrajujejo barvne vi- traže. Zaplaninska cerkev v primerjavi s kakšnimi mestnimi res ni velika. Za običaj- ne nedelje je ravno pravšnja, tokrat pa je precej ljudi ostalo pred cerkvijo - ker niso mogli vanjo. Sveto mašo sta darovala du- hovni pomočnik Bratstva in vrhniški kaplan Osrednja misel v nagovoru je bila: »Tako kot prerok Amos tudi mi v današnjem času storimo tisto,kar v svojem srcu čutimo kot Božje naročilo. Ali bomo doživeli priznanje in pohvalo ali pa -bolj verjetno- odklonitev ni pomembno.«
Vsem iz Bratstva je seveda najlepše pri srcu, ko s kora zadoni naša himna 'Vstani in hodi!' Tudi tokrat je in vsakič lepša ter bolj pomenljiva se nam zdi.
Po kratkem druženju pred cerkvijo smo se prestavili pred naš dom, natančneje pred mostič,ki omogoča dostop do prvega nad- stropja, kjer je bila razstava. V kratkem kulturnem programu je zapel Žažarski trio, vmes pa je voditelj doma Rafko Jurjevčič predstavil štiri umetnike slikarje,ki slikajo s čopičem v ustnicah ali z nogo in so tokrat razstavljali v našem domu. Vojko Gašperut iz Kopra, Benjamin Žnidaršič iz Postojne in Angela Medved so bili tudi osebno navzoči na odprtju razstave, razstavljal pa je še Željko Vertelj iz Kočevja. Z zanimanjem smo si nato vsi navzoči ogledali razstavo.
Farni dan se je nadaljeval s prijetnim dru- ženjem ter programom, ki ga je povezoval voditelj doma. Zaplaninski gasilci so zopet posodili mize in klopi,da je večina lahko se- dela v senci pod mogočnim orehom ali pod senčniki.Zrak je bil tak,'da bi ga jedel',am- pak od tega se človek vendarle ne nasiti. Lahko smo se okrepčali ob specialitetah z žara in se nasmejali ob družabnih igrah. Večina je seveda nestrpno pričakovala za- četek dobrodelne tombole. Tudi ta je bila in to z množico dobitkov, tako da verjetno nihče od sodelujočih ni ostal praznih rok. Vmes pa so že zaigrali mladi člani ansam- bla Parižani iz Ponikev in tiste, ki jim je to mogoče, so zasrbele pete ter so se veselo zavrteli.
Na internetu smo v besedi in sliki lahko vi- deli,da si je razstavo naslednji dan ogledal tudi predsednik Janez Drnovšek, ki mu v šali že rečemo kar 'naš sosed'. Ni sicer prvi sosed,a stanuje dovolj blizu,da je na obisk prišel kar peš. Prebrali smo, da mu je ob predstavitvi slikarske razstave oskrbnik do- ma,Rafko Jurjevčič,tudi nekoliko predstavil Bratstvo,njegovo geslo 'Vstani in hodi!' ter naše načrte. Vsekakor omembe in pohvale vredna poteza predsednika!
Koliko dela in skrbi pa tudi veselja in hva- ležnosti povzroči farni dan, najbolje vedo Rafko in njegovi domači, ki so nosili 'težo dneva'. Njim in vsem drugim,ki so pomagali organizirati dan, vsem,ki so darovali dobit- ke pa tudi vsem Zaplanincem, s katerimi smo skupaj preživeli čudovito nedeljo, is- krena hvala in Bog povrni!

v. d.

Na Brezjah se vidiva!

38. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje

Marija Pomagaj na Brezjah že osemintride- set let zapovrstjo na vseslovenskem roma nju zbira okrog sebe bolne in trpeče,pose- bej preizkušane sinove in hčere - tiste, ki jih je tudi Jezus med svojim javnim delova- njem najbolj ljubil in jim namenjal svojo po- sebno skrb ter dobroto. Na častitljivi brez- janski podobi Mati Marija objema svojega sina Jezusa. V očeh tistih,ki že leta in leta prihajajo na to romanje, je mogoče jasno videti, da Marija ta dan objema v svojem naročju stare,od dela in skrbi zgarane ljudi invalide na invalidskih vozičkih in na berg- lah, pa osamljene in večkrat pozabljene. Ta dan dviga v svoje naročje tiste, ki že dolgo ležijo na bolniški postelji ali v domu upokojencev ali v bolnišnici in so v tem času v duhu in prek radia Ognjišče navzoči pred milostno podobo.Cerkev je ta dan na bito polna romarjev, park pred njo je poln kot malokdaj, v duhu in molitvi pa so pri- druženi še tisoči in tisoči. Marija pa se ne utrudi; sprejema, dviga, objema, boža, to- laži. Kako ji žari obraz! Kaj ji ne bi,ko pa so prišli k njej toliki njeni ljubljeni otroci.
Mnogi od teh romarjev že mesece nestrpno pričakujejo to srečanje pri Mariji in z njo. Tako tudi moja prijateljica Marija iz sevni- škega konca, ki je že od svoje mladosti na invalidskem vozičku. Letos bo praznovala osemdeset let življenja. Zanjo bi lahko re- kel, da šteje mesece in dneve pred roma- njem na Brezje in po njem. Kot da bi imela svoj koledar in je to zanjo novo leto, slo- vesen praznik, najpomembnejši dogodek v celem letu! V najinih telefonskih pogovorih se je že več tednov prej poslovila z bese- dami: »Na Brezjah se vidiva!«
Seveda se vidiva, saj bi tudi v mojem živ- ljenju nekaj bistvenega manjkalo, če se ne bi mogel udeležiti tega srečanja. Deset let je že od takrat,ko sem začel kot član štu- dentske misijonske skupine streči bolnikom na Brezjah.Že nekaj dni prej smo si razde- lili delo, kako bomo stregli romarjem z os- vežilno pijačo. Delo je bilo prijetno in osre- čujoče, saj si ves dan gledal same vesele in zadovoljne obraze.V naslednjih letih sem ravno tako prihajal na Brezje kot pomočnik pri strežbi pijače romarjem. Sedaj sem pa že četrto leto v drugi vlogi, kot voznik in spremljevalec invalidov.
V soboto, 17.junija zjutraj,sem se v priča- kovanju lepega dne in mnogih srečanj s pri jatelji s kombijem odpeljal na pot. Po Ljub- ljani sem pobral tiste, s katerimi smo se že prej dogovorili za prevoz.Ko smo bili v avtu vsi zbrani, smo se pozdravili in novi sopot- niki tudi predstavili. Naše romanje smo že med vožnjo začeli z molitvijo rožnega ven- ca. Ko smo prispeli na Brezje, sta jo Jerko in Marija takoj 'ucvrla' naprej, saj sta imela pri romarskem programu zadolžitve;molitev in petje psalma. Francka je srečala nekda- nje sovaščanke in se jim pridružila. Z nami je tokrat prvič šla gospa Marija iz Ljubljane ki se tudi sama srečuje s hudo boleznijo. Ker je sedaj nekoliko bolj pri močeh,mi je ta dan lahko pomagala. Na vozičku sva imela Marjetko in Robija, Drago pa se nam je pri- družil.
Redarji na prireditvenem prostoru so nam dodelili prostor pred oltarjem,kamor smo se namestili. Že zgodaj dopoldne je pripekalo močno sonce. Dobri ljudje so nam odprli dežnike in tako zmanjšali objeme razposa- jenega sonca. Po zvočniku je že odmevala molitev, ki smo se ji tudi mi pridružili. Videli smo mnoge spovednike, saj so med romarji delili zakrament sprave. Prostor, namenjen invalidom na vozičkih, se je vse bolj polnil. Zagledal in srečal sem že nekaj poznanih obrazov in jih pozdravil."Kje pa je moja Ma- rija?" sem vprašal sodelavko v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, ki je prišla iz Sevnice. Pokazala mi je smer, v kateri naj jo iščem. Takoj sem pohitel na tisti konec in našel nasmejano Marijo, polno pričako- vanja romarskega dne in najinega srečanja »Da si le prišel,« me je pozdravila in objela »Tako dolgo sem se že veselila tega roma- nja na Brezje in tega, da bom tukaj spet videla tebe.« Božja Mati nas zbira,združuje povezuje in osrečuje. Ravno zato je vsako leto tako toplo pri Mariji Pomagaj.
Molitev se je iztekla in začela se je sveta daritev,ki jo je daroval škof dr.Anton Jamnik - tokrat prvič na Brezjah za bolnike. Med sveto mašo so mnogi prejeli zakrament bol niškega maziljenja. Z njim so okrepčani za dneve bolezni, osamljenosti, bojev in pre- izkušenj. Po maši je sledila procesija s sv. Rešnjim telesom. Kako lepo in ganljivo je, ko Jezus v monštranci stopa med bolniki. Potem je, tako kot vsako leto, sledil mimo- hod romarjev mimo milostne podobe Mate- re Božje v cerkvi. Organizatorji so naročili romarjem: »Vaš postanek pred Marijo naj bo kratek,ker je vrsta romarjev dolga. Ma- rija pozna vse vaše stiske,težave in vese- lje. Zagotovo vas bo razumela.«
Po dopoldanskem delu si je skupina mojih romarjev poiskala senco na zelenici. Tako pridno smo molili in prepevali,da smo si za- služili popotno malico. Tudi počitek nas je okrepčal. Potem smo se vrnili nazaj v cer- kev, k petim litanijam Matere Božje. Če že greš na romanje, je lepo, če ga lahko skle- neš še z večernicami. Še enkrat smo poz- dravili Marijo Pomagaj in se počasi odpravili proti domu. Drago je v avtomobilu vprašal: »Kaj zdaj ne bomo nič molili med vožnjo?« »Ne, zdaj bomo pa zapeli kakšno narodno pesem,« sem mu odgovoril. In tako je pot do Ljubljane minila v veselem prepevanju.
Moji romarji so se mi zahvaljevali, da so smeli iti z menoj na to romanje.Jaz pa sem se zvečer Bogu zahvaljeval, da sem smel biti ta dan orodje v njegovih rokah.

Zlatko Novak

S. Mihelangela

Romanje ob desetletnici smrti s. Mihelangele Maraž

Dragi bralci in bralke, prepričana sem, da veliko.Kajti te besede je velikokrat izrekla in v svojem življenju uresničevala nam vsem draga s. Mihelangela Maraž. Šestnajstega julija letos je minilo že deset let od tedaj, ko je po hudi bolezni zapustila ta svet.Zdaj se nam smehlja iz nebes, ki so tako daleč in kjer je tako zelo lepo.
Da, prav v njen spomin, v zahvalo in v pri- poročilo za prostor v raju smo se mnogi v soboto, 10. junija, v organizaciji Marijinih sester z avtobusom in s kombijem odpeljali na kraj njenega počitka v italijanski Gorici. Že med potjo smo bili povezani v molitvi. Srca so nam polnile številne njene shra- njene in prebrane misli. Med drugimi je bila tudi tale: »Rada bi vam še naprej prinašala veselje in tolažbo ter vam kazala pot kviš- ku. Rada bi vas obiskala in se z vami več pogovarjala. Rada bi se vam oddolžila za vaše zaupanje,rada bi vam pomagala v te- žavah. Zato vam polagam na srce nasvet, da izkoristite čas. Ure in minute same po sebi ne dajo nič. Človek jih mora napolniti in obogatiti, da zaživijo.«
Takih in podobnih spodbud, neomajne vere in ljubezni do bližnjih ter ubogih "naši mami" ni zmanjkalo nikoli. Spominjam se, da tudi na morju v Lignanu ne, čeprav je bila že zelo bolna. Zbrala je celo toliko poguma in moči,da je nekoč z nami zaplesala skupin- ski ples v morju. Povem vam tudi, da je njen prerani grob postal skoraj premajhen, ko smo nanj polagali lučke upanja, vere in ljubezni z najlepšimi željami, zahvalami in pozdravi vseh tistih, ki ste ostali doma.

Poromali smo tudi k mašni daritvi, darovani zanjo. Zelo lepo in doživeto sta jo v cerkvi sv.Martina v Doberdobu tudi z našim sode- lovanjem darovala tamkajšnji župnik Ambrož Kodelja in lazarist Toni Burja. Oba sta se- stro Mihelangelo dobro poznala in tako so tudi iz njunih src in ust spomini kar vreli ter nas ogreli v dno naših duš.
Ko smo že mislili,da se naše romanje v tem lepem in gostoljubnem kraju končuje, nas je presenetil še panoramski razgled skozi okna avtobusa. Vse od Ogleja, Barbane, Gradeža do furlanske nižine ... Vse to se- veda pod poučnim in šaljivim vodstvom g. Ambroža, ki se mu iskreno zahvaljujemo, kakor tudi vsem drugim,ki ste nam omogo- čili to nepozabno romanje. Bilo je obsijano s soncem, na koncu pa blagoslovljeno z nekaj kapljami dežja.

Nives s prijatelji

Nova maša v Čedadu

V nedeljo, 11.junija 2006, je naš dolgoletni prijatelj Michele Zanon, ki je z vsem srcem in vdanostjo pomagal tudi invalidom na mo rju, svoje življenje dokončno daroval Bogu z novomašno daritvijo. Imela sva posebno čast, da sva lahko bila navzoča pri njegovi prvi daritvi. Odslej bo vsak dan na oltarju daroval daritev za vse nas.
Novomašna slovesnost je bila neverjetno preprosta, iskrena, topla in domača - taka kakršen je novomašnik sam.Hvala njegovim staršem, prijateljem in znancem za gosto- ljubnost in prejete dobrote.
Michele, želiva ti, da boš dober pastir za- upanih ti bratov in sester v Kristusu.

hvaležna Nives in Stane

Poklican v Božji vinograd

Veseli in ponosni smo 2. julija 2006 prišli v našo cerkev sv. Martina v Sežani, kjer je po osmih letih 'suše' pel novo mašo naš Martin,doma iz bližnjega Orleka. Pred Božjo hišo, kamor so ga pripeljali v kočijo vpre- ženi lipicanci, smo ga slovesno sprejeli. Ob vhodu v cerkev sva se za hip srečala tudi z zadnjim sežanskim novomašnikom, g.Va- sjanom Kecojevićem. Oba sva se s stiskom rok spomnila na čudoviti dogodek, ko sem mu ob njegovi novi maši pred osmimi leti prav jaz izročila novomašni križ. Kako lep spomin!
Letošnji novomašnik Martin si je izbral ge- slo: "Bog nam ni dal duha boječnosti, tem- več duha moči, ljubezni in razumnosti" (2 Tim 1,7). Zelo me nagovarja in opogumlja. V tem močnem duhu je potekala tudi slo- vesnost,ki je prevzela vse navzoče v cer- kvi in okrog nje. Predstavljajte si občutke lepote in moči, ko cerkev zadoni ob ubra- nem petju novomašne pesmi, ob prošnjah za novomašnika in za nove duhovne pokli- ce ter končno za vse nas, da bi postajali vedno bolj eno v veri,upanju in medsebojni ljubezni.
Martin, nisva se mogla velikokrat pogovar- jati osebno, gotovo pa sva se v molitvi. Iskreno ti želim, da bi ostal dober in da bi bil najboljši delavec v Gospodovem vino- gradu. On sam nam pravi: »Ne bojte se! Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Rada bi se zahvalila vsem v domači župniji ter vsem v Povirju, ki ste darovali toliko svojih ur,moči, srca in molitev,da smo lah- ko bili priče nepozabni novi maši in večer- nim litanijam. Bog povrni novomašniku in vam vsem!

hvaležna Nives iz župnije Sežana

Poroka Mojce in Zlatka

Prišel je dan najlepših sanj - tudi za naša prijatelja Mojco in Zlatka, ki sta si 1. julija letos obljubila zvestobo, ljubezen in spoš- tovanje vse dni svojega življenja. Prelepa nevesta in ženin sta sijala od sreče že v idiličnem okolju kmečkega turizma Kisovec, kjer smo bili priče civilnemu delu poroke, še bolj pa v župnijski cerkvi na Podutiku v Ljubljani, kjer je bila cerkvena poroka. V zbrani molitvi smo dočakali mladinsko zas- novano poročno sveto mašo, kjer smo so- delovali vsak po svojih sposobnostih.
Mojca in Zlatko,postala sta eno v veri,upa nju, ljubezni in v življenju. Vsi, ki smo vaju spremljali, vama kličemo: Srečno! In hvala za vsa dobra dela ter prijateljstvo, ki ne sme umreti. Bog povrni vsem, ki ste nam omogočili navzočnost ob tem nepozabnem dogodku na dan, ki ga je naredil Gospod.

Nives

Markovec, kraj priprav ...

... na težko pričakovane počitnice, na pla- vanje,na gostoljubne Bibione.Duhovno prip ravo na dneve v Bibionah je vodil g.Klemen Svetelj, ki nam je pri našem prijatelju Bo- risu daroval dve sveti maši. Priprava je bila namenjena tudi uvajanju novih sodelavcev ki bodo pomagali in nam dali del sebe in svojega prostega časa, da bi si vsi udele- ženci na počitnicah mogli okrepiti okorne mišice, pa tudi srce in dušo.
Dan za dnem spoznavamo, kako veliki sta Božja in tudi človeška ljubezen ter dobrota do nas. Zato hvala vsem in vsakomur po- sebej!

Prijateljeva šola klekljanja

Klekljanje III.

Dva meseca sta naokrog in spet je na vrsti učna ura klekljanja. Vsem tistim, ki ste se pridružili tej naši Prijateljevi šoli klekljanja, lep pozdrav! Seveda ste dobrodošli tudi tisti, ki te vrstice preletite in se le z mislijo ustavite pri občudovanju tistih, ki se v tej umetnosti preizkušajo ali pa že ustvarjajo čudovite izdelke.Na straneh 'šole klekljanja' v Prijatelju smo že spoznali potrebni mate- rial za izdelovanje čipk. V prejšnji številki smo navili sukanec na vretence, naredili zanko na klekelj, kleklje zvezali v pare in naredili prvo kitko. No, če ste dva meseca pletli kitko, potem ste zagotovo z njo že zadovoljni. Je gladka in enakomerno trdno klekljana.
Kitica je najosnovnejša tehnika klekljanja. Pogosto je okrašena tudi s pikoji. Skica 1 kaže postopek dela.

Ozki ali slepi ris, platno
Osnovna tehnika za idrijsko klekljano čipko je slepi ris.To je platnena vezava,ki je pre prosta in obstojna. Trak, ki ga dobimo s klekljanjem, je zelo podoben tkanemu plat- nu. Kako se lotimo dela? Najlepše nam to opiše skica 1. Postavimo štiri bucike, ki jih enakomerno porazdelimo po risu. Na prvo buciko obesimo dva para klekljev,na ostale bucike pa po en par. Delo začnemo na oz- načenem mestu »A«. Eden od dveh parov bo »tekoči par«.Za boljšo preglednost dela lahko vzamete za tekoči par za začetek sukanec drugačne barve.
Tekoči par držite v levi roki, drugega pa v desni roki in zaklekljate (prekrižanje,zasuk, prekrižanje, tako kot ste se naučili pri kiti- ci). Nato spustite par iz leve roke, preloži- te tekoči par iz desne roke v levo roko, z desno pa zajemite naslednji par. Para med seboj spet zaklekljatje in to ponavljajte do roba. Tekoči par gre skozi vse navpične pare od leve proti desni.Ko pridemo do kon ca, tam postavimo slepi postavek (zapiči- mo buciko, okrog nje vodimo tekoči par,ga dvakrat posukamo in nato spet zakleklja- mo s prvim navpičnim parom). Ko naredimo slepi postavek, ga dobro zategnemo. Nato se tekoči par spet vrača z desne proti levi s ponovitvijo postopka.Ko pridemo do kon- ca, spet postavimo buciko.

Širjenje in oženje platna
Slepi ris oz. platno lahko ožimo ali širimo poljubno glede na vzorec,ki ga izdelujemo. Platno ožimo tako, da odvzamemo par kle- kljev, širimo pa ga z dodajanjem novih pa- rov. Kleklje lahko dodajamo na dva načina: na robu platna ali na sredini platna.Običaj- no za širjenje platna dodajamo kleklje na sredini, na desnem ali levem robu pa tak- rat, kadar vzorec to posebej zahteva. Ko širimo platno z dodajanjem parov v sredino to naredimo tako: buciko zabodemo na sre dino platna in nanjo obesimo par klekljev. Ko pridemo s tekočim parom do sredine platna, razdelimo pare tako, da vzamemo en klekelj sredinskega para in en na novo vstavljen klekelj ter zaklekljamo. Nato za- klekljamo še preostali klekelj sredinskega para s preostalim na novo dodanim klekljem Po nekaj vrstah klekljanja lahko buciko iz- vlečemo.
Kadar želimo ris zožiti, moramo par v plat- nu odvzeti. Odvzemamo vedno na sredini, od vsakega para po en klekelj – tistega, ki ima nitko spodaj. Po nekaj vrstah tako iz- ločena kleklja nekoliko potegnemo in odre- žemo.

Platno z notranjimi ali zunanjimi postavki
Platno daje velike možnosti spreminjanja videza čipke. Največkrat nastanejo spre- membe na robu platna oz.risa. Najbolj zna čilna sta: rob z notranjimi postavki in rob z zunanjimi postavki.Razliko med enim in dru gim robom prikazuje skica 2.
Rob platna z notranjimi postavki dobite s sukanjem stranskega robnega para in te- kočega para. To nam kaže skica 3. Preden para zaklekljate,ju trikrat posukate. Bucike na robu postavite tako, da ostaneta oba para zunaj črte (če imate vzorec). Preden se vrnete nazaj,tekoči par trikrat posučite in šele nato zaklekljate (skica 3).
Kadar želite izdelati platno z zunanjimi po- stavki, je izgled tak,kakor ga kaže skica 4. Tekoči in robni par trikrat posukate, nato zaklekljate. Bucike postavite zunaj črte. Robni in tekoči par zasukate dvakrat in za klekljate, da se zanka okrog bucike zapre. Preden nadaljujete z delom,tekoči par naj- prej trikrat posukate. Če vzorec zahteva večjo zanko, posukate večkrat le tekoči par (skica 4).
Je bila tokratna učna ura klekljanja zahte- vna? Upam, da ne preveč. Sicer pa znan pregovor pravi: »Vaja dela mojstra«! Ko- rajžno torej na delo! Veliko veselja pri kle- kljanju vam želimo.

Nada Stanonik in Polona Malovrh

Razglasitev novih škofij - Celje

Slovesnosti razglasitev novih škofij se je gotovo udeležilo udeležilo precej bralcev in bralk Prijatelja ali pa ste jih spremljali po televiziji.
Na slovesnost v Celju ob razglasitvi nove škofije in umestitvi prvega celjskega škofa dr. Antona Stresa (21. 5. 2006) sta škof Stres in mariborski metropolit Kramberger povabila tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov in tudi posamezne invalide.Bolj kot povabilo na slovesnosti, o katerih smo lahko brali obširne reportaže zlasti v Druži- ni, je pomembno, da vsi podpremo nove škofije in njihove škofe z molitvijo, verniki iz novih škofij pa seveda tudi z dejavnim verskim življenjem.Tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov je s tem pred novimi izzivi.

Junija je bil na obisku v Sloveniji kardinal dr. Franc Rode. Predstavniki Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov smo se sre- čali z njim na Taboru v Ljubljani, ko je bla- goslovil obnovljeno stavbo na Taboru 12, v katerem je Študentski dom Vincencij, pa tudi uredništvo in uprava Prijatelja ter pi- sarna Krščanskega bratstva bolnikov in in- validov.

Tone Planinšek

Romanje na Višarje (julij 2006)

Medtem ko je v soboto, 17. junija, večina bolnikov, invalidov in starejših poromala k Mariji na Brezje na tradicionalno romanje, je skupina mladih invalidov skupaj s sprem- ljevalci romala na svete Višarje, da se v tišini in miru zahvali Bogu za prejete male radosti. Kljub naporu je bilo romanje lepo in duhovno bogato za vse.Mlade sta poleg staršev spremljala še sestra Magdalena in duhovnik Anton Dobrovoljc s Homca. Roma rji smo z veseljem priskočili na pomoč mla- dim na vozičkih, da so lahko našli primerno mesto v cerkvi.Koliko veselja je bilo na licih teh, ki jim je uspel podvig priti na 1792 m visoke Višarje, da so sodelovali pri sveti maši skupaj s predstavniki treh narodov.
Dr.Lambert Ehrlich je v letu 1931 nagovoril romarje z besedami: »Pri Mariji, ki je Mati ljubezni in Kraljica miru,se zbirajo predsta- vniki vseh treh narodov. Tukaj pri skupni Materi se moremo dogovoriti o pravem mi- ru. Tu bomo bolje uslišani, ko bomo prosili za mir!« In nekaj od tega miru so v dolino odnesli tudi mladi invalidi in njihovi sprem- ljevalci. Drugi romarji pa smo poleg miru odnesli še spoznanje, da majhne radosti naredijo svet čudovitejši.

djd

Ti si duhovnik vekomaj ...

... je pozdravni napis v kapeli Kliničnega centra v Ljubljani, v petek, 30.junija 2006, nagovarjal štiri novomašnike, ki so prespali le prvo noč po posvečenju.
Novo mašo so obhajali v občestvu bolnikov in drugih,ki so ta večer prišli molit za leto- šnje novomašnike in nove duhovne poklice Naveza z bogoslovci,ki med letom prihajajo v kapelo k mašam z bolniki, se je tako naj- lepše zaključila za nekaj počitniških mese- cev.Bolniki potrebujejo molitve bogoslovcev bogoslovci pa za blagoslovljeno pripravo na poklic, molitvi še pridruženo trpljenje. Beseda in pričevanje novomašnikov je na- vzoče utrdila v upanju,da Gospod še kliče, biti pa moramo odprti za povabilo.

M. Š. (Miro Šlibar)

Večno mesto

S tiho srečo v srcu obujam spomine na bo- gata doživetja v večnem mestu Rim. Z ro- marji iz Polhovega Gradca sem bila deležna velikih milosti in blagoslova.Vse v meni živi kot odsev Božje lepote,ki greje dušo,spod- buja k dobremu, osmišlja mojo vsakdanjost Kar sem videla, bo za dolgo shranjeno glo- boko v meni kot dan, darovan "od zgoraj".
Avdienca s svetim očetom na Trgu sv. Pe- tra,bazilika apostola Pavla, Vatikanski mu- zeji,... Povsod "govori" Lepota, moč Duha, krepi vero, polni notranjost. Nič ne uide o- čem in ne srcu.Podarja užitek,vabi k svet- lobi, skrivnostno nagovarja, ponuja slutnjo večnosti.
Da, večnost. "Tipala" sem jo prav posebej ob grobu papeža Janeza Pavla II. Samo za hip, a veliko tihe Božje nežnosti. Hvala za zgled,za pričevanje vere, naš veliki papež! Obisk njegovega groba bo ostal nepoza- ben. Globoko v meni ostaja vse podarjeno –tudi po ljudeh,tako ali drugače. Rim se ne imenuje zaman večno mesto. Ne le zaradi bogatega izročila krščanstva, pač pa tudi zaradi tolikih vrednot, ki človeka umirjajo, spodbujajo in vedno znova bogatijo.

Marjetka Smrekar

Davorin

Zanimiv možakar naše Primorske.Mlad,zdrav in močan je odšel v tujino z željo, da bi z dobrim zaslužkom pomagal domačim, pose- bno še materi vdovi. Zaposlil se je v rudni- ku niklja kakšnih tristo kilometrov severno od Winnipega. Zaslužek ni bil slab, a kaj ko je sproti skoraj vse zapravil. Nekaj sam, še več pa v družbi prijateljev samcev, ko je mesečno prihajal za nekaj dni v mesto. Na domače je pozabil, na mater se je pa vča- sih le še spomnil in ji kaj poslal.
Po približno petnajstih letih takega življe- nja v tujini se mu je zbudila želja, da bi šel domov na obisk. Malo iz radovednosti, da vidi, kako so si Primorci uredili svoje življe- nje pod komunizmom, pa bolehno mamo bi še rad videl. Nekaj tisočakov je še imel v banki, zadnje mesece je pa res varčeval, da ne bi praznih rok prišel domov. Kupil je povratno letalsko karto: s čarterjem do Londona, od tam pa povratno z Adrio do Ljubljane. V rudniku so mu odobrili kar šest tedenski dopust. Pred odhodom je prišel tudi k meni po slovo.
Spominjam se, kako sem mu naročal: "Da- vorin, pazi,da boš pri povratku pravočasno prispel v London! Letalo čarter odleti že zgodaj dopoldne.Če zamudiš,boš moral ku- piti novo karto." - "Nič se ne bojte," mi je nasmejan odgovoril in odhajal.
Med njegovimi počitnicami v domovini sem se le nekajkrat spomnil nanj. "Gotovo se mu dobro godi. Naj se lepo odpočije,doma- če razveseljuje, pa še kakšno kupico moč- nega terana spije!«
Nekega jutra, ko sem v župnijski dvorani pospravljal, sem se spomnil nanj. "Oh,prav danes se vrača" sem po kratkem pomisleku ugotovil. Čez deset minut zazvoni telefon. Poslušam: "Tu London, letališče Heathrow, British Airways... Uradnica britanske letal- ske družbe sporoča, da je v naši pisarni potnik Davorin Š.,ki je zamudil čarterski let za Winnipeg. Prosi,da plačate njegov vozni listek v vsoti ... na naši agenciji v vašem mestu. Če to storite takoj, bo potnik še danes lahko nadaljeval svojo pot in s štev. poleta ... ob 22.15 pristal v Winnipegu. Če tega ne boste takoj storili, bomo potnika, ki ima samo tranzitno dovoljenje za vstop v našo državo, takoj vrnili v Jugoslavijo." Ker nimam toliko denarja doma, vprašam: "Lahko napišem ček?" - "Ne,mora biti v go- tovini". Kaj hočem. Usmilim se reveža,takoj grem v banko in na agenciji plačam. Kmalu potem prejmem telefonsko sporočilo: "Da- vorin je na letalu."
Ob napovedani uri sem na letališču. Iz le- tala se vsuje množica potnikov. Gledam in se malo čudim,da vsi tako hitro opravijo na vstopni kontroli,carini in zadovoljni odhaja- jo.Med zadnjimi se prikaže Davorin.Pri cari- ni nastanejo težave. Vidim, kako ga carinik ogleduje, nekaj sprašuje in kaže, nazadnje pa nejevoljen ukaže, naj vzame kovček ter mu sledi. Izgineta.Vsaj četrt ure ga ni na- zaj. Kar zbojim se že zanj. Končno ga le spustijo in z napol odprtim kovčkom stopi v že prazno čakalnico. Na poti do avtomo- bila molčiva. Le vonj po alkoholu se mi zdi zelo močan. »Najbrž je to,« si mislim.
V avtu ga kar naravnost vprašam: »Davo- rin, kaj se je zgodilo, da so te pridržali?« - »Osumili so me,da nosim mamila« je kratek in jasen z odgovorom. »Vonj po alkoholu, tvoje obnašanje in tvoj obtolčen kovček so jih nagnili k temu sklepu.« Potem mi pri- poveduje, kako se je moral sleči skoraj do nagega, sezuti tudi čevlje, kako so vse stresli iz kovčka in natančno pregledali, a nazadnje nič našli.
"Zakaj si pa zamudil? Ali te nisem še pose- bej na to opozoril?" -"Saj sem zadosti zgo- daj priletel v London, že včeraj popoldne. V hotelu sem najel sobo in odšel v mesto. Med ogledovanjem mesta sem seveda po- pil dva, tri vrčke piva, se zgubil v množici in na žalost pozabil ime hotela in ulice." - "Kako si pa potem prišel do hotela?" - "Se- del sem na klopci in tuhtal. Pa se mi utrne. V telefonski kabini sem odprl rumeno knjigo telefonov na strani s podatki o hotelih. Kli- cal sem njihove številke in spraševal,če se je pri njih danes prijavil moj prijatelj Davo- rin Š. Prvi trije klici niso bili uspešni,s četr- tim sem ga pa našel.Vesel in ponosen sem bil nad svojo iznajdljivostjo.In ponovno šel še malo na sprehod. Priznam, da sem tudi v tem času malo preveč popil. Ko sem se vrnil v hotel, nisem naročil, naj me zjutraj ob določeni uri zbudijo. Zbudilo me je son- ce, ko je posijalo na moje okno. Pogledal sem na uro. Bila je že devet. Moja prva u- gotovitev: 'Tudi če bi me čakal helikopter, letala ne bo več na letališču.' Ostalo pa že veste.Prav lepa hvala za to veliko uslugo."
"Kako je bilo pa doma?" - "Lepo, lepše kot sem si predstavljal.Komunisti so kar precej storili za našo revno Primorsko. Življenje je bolj prijetno, ljudje so veseli. Mama se je malo postarala, je pa bila vsa srečna, da sem prišel. Svoje prihranke sem porabil, ko sem ji kupil hladilnik, pralni stroj in še mar- sikaj drugega. V Londonu in na letalu sem potrošil še zadnje cvenke, tako da je moja denarnica popolnoma suha. Saj mi boste posodili dvesto dolarjev za prvo silo..."
Odložil sem ga v skromnem slovenskem ho- telu,mu dal bankovec za sto dolarjev in za želel sladek in prepotreben počitek. Kmalu se je vrnil na svoje delovno mesto, pošte- no poravnal svoj dolg in veselo pripovedo- val o svojem novem doživetju, v katero sem bil vpleten tudi jaz.

Jože Mejač CM

V Ameriko

Poleti,ko je čas dopustov in potovanj, sem se spomnila že oddaljenega otroštva in iger ki smo se jih otroci igrali. Mama je imela strica v Ameriki in včasih je prišlo pismo z lepo pobarvanim robom in zanimivimi znam kami. To je bil dogodek tudi za nas,otroke. Ni nas zanimalo, kaj stric piše, pač pa, kje je Amerika, kakšna je, kakšne hiše so tam in kako velika je luža, za katero leži. Edina luža,ki smo jo poznali,je bila mlaka za vasjo Mama je komaj utegnila odgovarjati in v otroških glavicah je nastala čisto posebna slika Amerike.Večkrat smo se pogovarjali o tisti deželi in nekega dne sklenili, da gremo tja.
Ata je bil v službi,mama pa je šla na njivo. V "hiši", kot smo imenovali kmečko sobo, je pod bogkovim kotom stala velika, težka miza.Postala je glavna sestavina naše igre Iz atove in mamine postelje smo pobrali

žimnice ter z njimi obložili mizo, nato pa še pokrili z odejo. Naša Amerika.Tam so velike hiše, torej jih bomo zgradili. V atovi mizar- ski delavnici je bilo vedno dovolj raznih kosov lesa. Z bratom sva sestavila stolpe, mlajša sestra pa je gledala. Ko smo zagrnili vhod v našo Ameriko, je bilo seveda čisto temno. Treba je bilo iti po baterijo in nato smo se pogovarjali. Baterija je bila sonce, ki sveti podnevi in luna ponoči. Sestrica je zaspala, z bratom pa sva pozabila na čas in na to, da bo treba pospraviti.
"Kakšno razdejanje pa je zdaj to?" sva za- slišala mamo, ki se je medtem vrnila. Ses- trica se je prebudila in ji razlagala, da smo bili v Ameriki, pa sonce je sijalo in luna, pa hiše smo naredili ...
Mama ni bila preveč huda in brez ugovar- janja sva pomagala spraviti postelji v red.
V Ameriko nismo več potovali, smo si pa izmislili kaj drugega.

N.N.

Odlomki iz Dnevnika s. Favstine

Oglašam se vam drugič,a z istim predlogom in sicer: Napišite kaj o pobožnosti k Usmi- ljenemu Jezusu in poučite duše o tej naj- večji Božji lastnosti.Lahko napišete v obliki pogovora z misijonarji Božjega usmiljenja (p. Tomaž, p. Leopold...). Prav tako bi bilo zelo lepo in zveličavno za mnoge duše, če bi v vsaki številki Prijatelja objavljali odlo- mke iz Dnevnika s. M. Favstine Kowalske. Dobri Bog vam bo to obilno blagoslovil, po- leg drugega tudi z znatno večjo naklado.
Draga Ana,kolikor vem,je v našem verskem tisku bilo objavljenega kar precej o s. Fav- stini,zlasti pred 2.velikonočno nedeljo.Tudi na srečanjih Bratstva smo jo že predstavili in govorili o Božjem usmiljenju. Kot duhov- nik večkrat navajam svetopisemsko misel, kako je Bog 'bogat v usmiljenju' in takšni naj bomo tudi kristjani.Glede vašega zago- tovila o znatno večji nakladi pa, priznam, ostajam 'nejeverni Tomaž'. Spominjam se kakšnih komentarjev ob objavah nekaterih intervjujev ali česa drugega, češ »ta Pri- jatelj pa bo šel za med...«, pa ni nihče na- ročil dodatnega izvoda. Prepričan pa sem, da bo v Prijatelju gotovo kaj tudi o s. Fav- stini. Hvala za vaš predlog!

Že sedaj jočem

Ura je pozna in tako kot navadno ne mo- rem zaspati. Za menoj je zopet težak dan in sem preutrujena. Moja sostanovalka v domu je zelo opešala, težko dihanje jo iz- daja. Njene roke ne zmorejo in ne zmorejo več nesti grižljaja v usta.Noge je ne držijo več. Najhuje pa je to, da jo vseskozi grabi globoka žalost.Njeni sorodniki so zadovoljni

z menoj, ker ji z veseljem pomagam. Toda ona se vedno ozira in čaka samo na doma- če.Že nekaj mesecev sva skupaj.Lepo sva se ujeli. Njena potrpežljivost in iskrenost me veselita in bogatita. Molim zanjo, da bi se dala na razpolago Božjemu kiparju in da bi On v njenem življenju mogel narediti u- metnino,ki si jo je zamislil. Res, prelepo je, da bi moglo dolgo trajati. Izgubila jo bom in že sedaj jočem.
Draga Kati, prepričan sem, da bodo vaše vrstice v močan razmislek in veliko tolažbo vsem, ki se bojijo doma upokojencev, mar- sikomu,ki je v njem, pa v spodbudo ali tudi za spraševanje vesti. Da bi v domu upoko- jencev imela takšno dobro sostanovalko... Malokatera pomisli na kaj takšnega.In ven- dar se dogaja.Iskrena hvala za to pričevanje!

V nedeljo, 2. julija 2006, se je v ljubljanski bolnišnici izteklo zemeljsko življenje Jožeta Križaja z Lozic 55 pri Podnanosu. V feb- ruarju letos se je začela njegova kalvarija. Po operaciji na pljučih je kljub hudi bolezni že kazalo,da se bo uspešno pozdravil,a se je, žal, izteklo drugače. Družina Križajevih je rednim bralcem in bralkam Prijatelja go- tovo poznana, saj je Jožetova žena Majda vrsto leto na svoji domačiji organizirala sre čanja Krščanskega bratstva bolnikov in in- validov. Vsa družina je pomagala,tako tudi mož Jože. Sam nikoli ni silil v ospredje, vse je postoril komaj opazno. Kljub ženini inva- lidnosti sta na svoji majhni kmetiji čisto na koncu Vipavske doline življenje podarila še stim otrokom, pet jih živi, ter jih lepo krš- čansko vzgojila. Kakšen zgled za današnje mlade starše! Dočakal je tudi že devetega vnuka. Jože se je že veselil,da se bo lahko v domači župniji udeležil nove maše rojaka a mu to ni bilo dano. Pomenljivo pa je bilo, da ga je poleg sorodnikov in sovaščanov na zadnji poti pospremil tudi novomašnik. Verujemo, da se pokojni Jože že udeležuje najlepše - nebeške - maše.

Prometna nesreča pri petintridesetih letih, smrtna... Tako nepričakovano se je v začet ku julija izteklo zemeljsko življenje Andreja Vrečarja iz Podgorice pri Šentjakobu ob Savi. »Velikokrat smo se nasmejali ob tvojih izjavah,toda nikoli nisi rekel ne,ko je bilo potrebno kaj pomagati,« ga je na po- grebu lepo opisala sodelavka iz domačega kulturnega društva.Andrej je nekaj let pre- živel pri lazaristih v Ljubljani, nato pa nada ljeval študij kot laiški študent teologije. V tistih letih in še kasneje je opravil prene- katero vožnjo za Bratstvo,pomagal na sre- čanjih in tudi pri Prijatelju. Bog mu povrni za vse!

V sredo, 19.julija 2006,se je po večteden- ski agoniji zaradi napredovanja levkemije poslovil Jože Letonja iz Žetal, laiški misi- jonar na Madagaskarju,od koder se je vrnil lani zaradi levkemije. Zdravljenje je sprva kar uspešno potekalo. Ko si je opomogel in prišel iz bolnišnice, je v glavnem pomagal pri lazaristih v Ljubljani,med drugim tudi pri razpošiljanju Prijatelja. V tistem času je na stal tudi pogovor za Prijatelja (št. 5/2005) Takrat je med drugim dejal: »Zdaj, ko sem zbolel, mi je v bolnišnici neki zdravnik napo vedal: 'Madagaskarja ne boste nikdar več videli.' Mislil sem si: 'Če ga ne bom, ga pač ne bom.Jaz se že ne bom 'sekiral'.Če pa se bo spet pokazala možnost in potreba, bom pa še enkrat šel.' Sicer je sedaj z menoj bolj tako,kot pravi hrvaški pregovor:'Danas jesmo, sutra nismo,tako veli Sveto pismo.' Kaj bi delal načrte... Življenje nam je da- rovano. Dolžni smo čim več opraviti.«
Jožetu ni bilo dano, da bi še enkrat videl Madagaskar in se poslovil od tamkajšnjih kristjanov,med katerimi je živel. Verujemo, da ga sedaj že gleda z nebes in je nevidno navzoč pri vseh tistih na 'rdečem otoku', katerim je s pomočjo misijonarjem,s svojimi molitvami in značilnim humorjem pomagal spoznavati in živeti evangelij. Hvala, dragi Jože, tudi za tvoje besede in vso pomoč Prijatelju!

"Pa hvala za Prijatelja!" mi je po vsaki novi številki dejala Marinka Sojer s Podpleši- vice pri Notranjih Goricah, moja rodna sestra. "Saj imaš naročenega..."sem ji od- govarjal. "Že, ampak vseeno hvala!" Več- krat je tudi dodala,da bi ga morala brati že prej, ko je bila še zdrava. Kot toliko drugih slovenskih žená je tudi ona dodobra spoz- nala Onkološki inštitut v Ljubljani, saj se je skoraj devet let pogumno borila z zahrbtno boleznijo. "Na vse se človek privadi,tudi na bolečine, na to, da ne morem dihati in mi zmanjkuje zraka,pa se ne morem navaditi," je potožila v maju,ko je rak dokončal svoje uničevalno delo tudi na pljučih, prej pa že na kosteh.Vedela je,da odhaja s tega sve- ta,a je do konca vse storila za svoje zdra- vje in še delala, kolikor je le mogla. Umrla je 8. junija 2006.
Z veseljem je pred leti skupaj z možem Sre čkom in sinovoma na srečanje sprejela sku pinico bolnikov in invalidov iz Bratstva ter se tudi sama udeležila nekaterih srečanj, razstav in romanja. V njeni bolezni so ji bili poleg domačih v veliko oporo tudi vsi, o katerih je brala v Prijatelju, še posebej ti- sti bolniki, ki jih je osebno spoznala, ravno tako pa sestre usmiljenke. Med obiski sva se z Marinko v zadnjem letu včasih menila, da bi kaj od njenega doživljanja bolezni,bol nišnice, sotrpink in zdravstvenega osebja spravila na papir,pa naju je smrt prehitela. S svojimi molitvami, z nasveti in vsakolet- nim darom,s pogumnim prenašanjem bole- zni ter z vztrajanjem v veri pa je bila tudi ona dragocena pomočnica pri nastajanju Prijatelja.Ob njej sem še bolj doživljal,kako občutljivo, a potrebno delo je priprava in urejanje takšne revije. Njene besede zah- vale za Prijatelja naj bodo tudi moja naj- bolj osebna zahvala vsem, ki ste mi v teh desetih letih pomagali pripravljati Prijatelja obenem pa prošnja za vašo nadaljnjo po- moč tudi novemu uredniku.Bog vam povrni!

Vlado Bizant

V juniju je ob izidu svoje knjige Bojevnik upanja obiskal Slovenijo misijonar z Mada- gaskarja Pedro (Peter) Opeka.Knjiga z nje- govo življenjsko zgodbo je izšla najprej v francoščini, sedaj pa je prevedena tudi v slovenščino. Izdala jo je celjska Mohorjeva družba. V njej pripoveduje o svojih koreni- nah,med drugim tudi o očetovi čudežni re- šitvi leta 1945,potem o svoji poti do duho- vništva in misijonov, osrednji del knjige pa je posvečen Akamasoi - združenju 'Dobri prijatelji',ki ga je ustanovil med smetiščarji glavnega mesta Madagaskarja,da bi si med sebojno pomagali in zaživeli človeka vred- no življenje. Med drugim je v knjigi zapisal: "Poskušal sem premagati vse težave.Zlasti z molitvijo.Toda ko sem obiskoval prebival- ce,sem vedno poslušal isto pesem: 'Pater, lačen sem.' Obrnil sem pogovor, se skušal dotakniti drugih tem. Oni pa so me vedno znova vračali v lastno resničnost. Vse mo- je knjige in filozofija, ki sem jih prinesel iz Evrope in Argentine,mi niso prav nič poma gale. Bilo je neizprosno.V tem brezupu sem razumel, kako se je Bog po svojem Sinu učlovečil in postal najbolj ubog med ubogi- mi. In v blagrih sem začutil vso veličino in preprostost Kristusovega sporočila." Vera, pogum in dobrota, ki izžarevajo iz vsake strani te knjige, bodo tudi vas znova nav- dušili za krščansko življenje, ki se pokaže tudi v zanimanju za misijone in v pomoči tamkajšnjim ljudem.

Četrta, zadnja knjiga izbranih spisov duho- vnika in pisatelja Janeza Jalna prinaša tri- logijo Bobri, pripoved o življenju davnih mostiščarjev na ljubljanskem barju. Izšla je ob petdesetletnici prvega natisa Bobrov. Gre za najobsežnejše Jalnovo prozno bese dilo. V njem spremljamo življenje Ostroroga Jelena,ki mu je oče po krivici kratil prvoro- jenstvo,pa je s svojo uporniško naravo do- segel svoje,ob njem pa rodovno skupnost, življenje in verovanje mostiščarjev, ki so živeli na barju okrog leta 1000 pred našim štetjem.Mohorjeva družba iz Celja s tem iz polnjuje obljubo,dano še pisatelju samemu.

Za otroke in vse, ki jih imajo radi, je Mo- horjeva izdala knjigo hrvaškega pisatelja, pesnika in dramatika Božidarja Prosenjaka Sejalec sreče. V sedeminpetdesetih krat- kih zgodbicah nas avtor popelje v čudoviti otroški svet, poln neizmerne domišljije in igrivosti. Ob tem nas nevsiljivo pouči, kako pomembno je upoštevanje vrednot v na- šem življenju.

Ste že kdaj slišali za Litanije Napoleonove? Veste, zakaj je pesnik Dragotin Kette imel tako rad mesec maj? Katera je najnižja in obenem najlepša duhovniška služba? Odgo vore boste dobili v knjigi Marjana Dolgana Dolnja Košana in okolica. Marsikakšen manjši kraj ima danes že svojo monografijo Če se tega loti domačin strokovnjak in z velikim čutom za jezik,pa nastane kaj tak- šnega, kot je omenjena knjiga, ki jo je iz- dala Mohorjeva družba.Najbolj zanimiva bo seveda za domačine,koristno branje pa bo za vsakogar.

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

15. avgust    19. september

Pred poslušanjem se ni potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom, ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva na telo in duha!

MOČ VOLJE IN LJUBEZNI

V začetku septembra 2006 (od 2.-10.9.2006) bo v prostorih Galerije Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani zopet

Nagradna križanka:

»Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje...« Če bi kdo prebral samo ta stavek iz evangelija ne vem, kaj bi si mislil, čeprav je to očitno življenjsko geslo in želja premnogih ljudi vseh časov. Kdo je v evangeliju takole ra- zmišljal? Rešite križanko, preberite pa tudi vso priliko o tem človeku,zlasti njen konec Nahaja se v Lukovem evangeliju.
Rešitev križanke boste našli na barvnih po ljih, ki jih berete od zgoraj navzdol, če so črke v isti vrsti pa od leve na desno, po temle vrstnem redu: rdeča, modra, zelena. Kratica SVP pomeni svetopisemski. Rešitev (samo besede na barvnih poljih) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1.septembra 2006 pošljite na naš na slov: PRIJATELJ,Maistrova 2,1000 Ljubljana s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 4/2006:
1. večji lesen rožni venec
2. knjiga o misijonarju P. Opeki 'Bojevnik upanja'
3. CD F. Juvana 'Slovenska svetost'
4. kalkulator
5. prtiček z vezenjem
6. komplet kartic
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke 3/2006: SKRITI TALENT

Nagrajenci 3/2006:
1. kvačkan prtiček: Zalka Strah, Selo 26, 8233 Mirna
2. knjiga 'Spomini s. Lucije': Ana Pirečnik, Skorno 43 a, 3327 Šmartno ob Paki
3. okrasni prtiček:Marija Štamol,Rimska 85 3311 Šempeter v Sav. dolini
4. knjiga 'Domača nega': Anton Frelih, Po- savec 42, 4244 Podnart
5. kaseta 'Mati ljubezni': Marija Arcet,Paka 17, 3205 Vitanje
6. komplet kartic 'Hvalnica ljubezni': Milka Škrabec, Nova vas 53, 1385 Bloke
7. obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Ana Mali, Letence 14, 4204 Golnik.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

Šale iz Bohinja

V Bohinju, sredi poletja. Turisti se spreha- jajo okoli jezera, zelo je vroče. V vodi stoji nekaj krav, pastir sedi na bregu. Eden turistov ga vpraša: »Zakaj pa krave stojijo v vodi?« - »Zato, da se jim v tej vročini mleko ne skisa.«

Gospodinja se pritoži mlekarici: »Včeraj je bilo mleko precej vodeno!« - »Ne morem pomagati, krave so bile precej časa na dežju.«

V Bohinju turist vpraša Janeza za pot do avtobusne postaje. »Tega vam pa ne po- vem« odvrne Janez. »Zakaj pa ne?« - »Mi, Bohinjci, se razveselimo vsakega turista, ki pride, ne pa tistih, ki odhajajo.«

Bohinjček za birmo dobi novo uro. - »Vo- dotesna je in lahko se bom z njo kopal,« veselo ugotovi.-»In pomival posodo« doda mama.

Polovico desetega pokala Prijatelja je za nami. Nagrada - zbirka 'Leto svetnikov' - čaka.Naj ponovimo,da se boste zanjo poleg zmagovalca oz. zmagovalcev v letu 2006 lahko potegovali tudi tisti, ki vam je uspelo v preteklih letih vsaj enkrat zmagati in so- delujete tudi letos. Za vsak pravilen odgo- vor se dobi eno točko,če pa so vsi trije od govori pravilni,se točke podvojijo. Po polo- vici tekmovanja vodijo: Frančiška Pavovec Tina Rot in Ljubica Zakovšek (Ljubljana), Minka Mihovec (Medvode), Jelka Rupnik (Mengeš), Katja Miklič (Radomlje), Ignac Hegler (Videm-Dobrepolje), Milena Manfre- da (Most na Soči), Peter Žagar (Portorož) Zalka Strah (Mirna) ter Marija Pečjak iz Hinj (naj oprosti naši napaki v 1. krogu).

Svetnika na sliki prepoznamo po mošnji z denarjem. Slika je izrezana iz skupinske. Verjetno se je v življenju ukvarjal z denar- jem, pa tudi pisal je o njem. Tudi njegovo življenje pa se je povsem spremenilo, ko je spoznal Jezusa. Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv. Ciril Jeruzalemski
b) sv. Matej
c) sv. Nikolaj
2. Kaj pomeni njegovo ime:
a) Obdarjen z denarjem
b) Božidar
c) Človek iz Matane (prim. 4 MZ 21,18)
3. V svojem spisu omenja denarij (rim ski srebrni novec). Stotinka tolarja je stotin, kaj pa je bila stotinka denarija?
a) sesterec     b) as     c) centim

Odgovore pošljite do 1. septembra 2006 na naslov: PRIJATELJ, za PP, Maistrova 2, 1000 Ljubljana.

Kar ste storili kateremu od teh mojih najmanjših...

Še manjšemu v oporo

Najmanjši izbira

Najmanjši fotograf pred Največjim... ... poklekne, za vas fotografira ter vas pozdravlja - Tone Planinšek

Oton Župančič, Vesela voda