Dragi prijatelji!

»Cerkev raste samo po nav- dušenju, ne po tožbah.« Ta stavek sem po naključju na- šel na straneh Prijatelja izp- red let,ko sem nekaj listal po njem.Take kratke misli, nabrane vsepovsod, zelo prav pridejo za dopolnitev strani.Včasih je kakšen članek za nekaj stavkov pre- dolg,pa ga 'obstrižemo'.Če je prekratek, dodamo ali povečamo kakšno sliko ali pa 'prilepimo' kratko misel. Ob tejle 'pri- lepljeni' misli sem se zamislil. Kako pa je s Prijateljem? Ali širi navdušenje ali pe- simistično stokanje?
Poglejmo novo številko,najprej intervju! Soočenje dolgoletnega laiškega misijo- narja na Madagaskarju z boleznijo. Je to kaj navdušujočega ali stokajočega? Po moji oceni tam nekje v sredini-nekaj stvarnega.Vendar bo gotovo prebiranje tega pogovora za marsikoga navdušu- joče. Prav gotovo je navdušujoča ali vsaj spodbudna duhovna misel o člove- ški nesmrtnosti. Tokrat je na vrsti naš, katoliški nauk o tem. Čeprav danes v našem časopisju srečujemo tudi stavke kot je:"Kdo pa si želi večnega življenja?" dogajanje okrog 1. novembra pokaže človeško negotovost in po drugi strani hrepenenje po večnosti.
Vedno je navdušujoča misel o vrednosti trpljenja, bolečine, tudi onemoglosti, zlasti pa o Jezusovem pozivu bolniku: »Vstani in hodi!«Ta izžareva iz vsakega članka v rubriki Krščansko bratstvo bol- nikov in invalidov,pa tudi iz mnogih dru- gih.Malce izzivalen je članek o ministrih evharistije,ki pa ga ni napisal kak 'pube- rtetniški' katoliški novinar, ampak časti- tljiv devetdesetletnik, ki ga v Prijatelju že dobro poznamo. Za koga bo morda najbolj navdušujoče prebrati, kako so bili ljudje na invalidskih vozičkih pri maši na Kredarici, za drugega o čudovitem letovanju na morju ali pa doživetja in razmišljanja otrok iz mislinjske doline v zvezi z boleznijo, bolniki, starimi starši. Življenjske težave lahko porodijo čudo- vite, navdušujoče stvari.
Kaj pa, ko zmanjka navdušenja? Če bo- ste natančno prebrali vse v Prijatelju vam ga ne bo hitro zmanjkalo. Lep po- zdrav!

Vlado Bizant, urednik

Fotografiji na ovitku:

spredaj: vinska trta, foto Alenka Veber
zadaj: pogled skozi cerkvena vrata, p. c. sv. Andreja, Brda/Šmartno pri SG, foto Tone Planinšek

Oktober

Da bi kristjani ne izgubili poguma zaradi izzivov sekularizirane družbe, temveč bi v popolnem zaupanju z življenjem potr- jevali svojo vero. Da bi verniki podpirali misijonsko delo predvsem z molitvijo, po svojih močeh pa tudi z denarnimi prispevki. Da bi častili Marijo predvsem s posne- manjem njenih kreposti.

November

Za poročene, da bi posnemali zgled svetosti tolikih zakoncev,ki živijo sveto v vsakdanjih okoliščinah. Za temeljito vzgojo domačih duhovnikov v misijonskih deželah. Da bi uresničevali sklepe Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem.

5.resnica: Da je človeška duša neumrljiva (nadaljevanje)

V. Ob vstajenju bodo kakor angeli v nebesih

Ko so saduceji, ki niso verovali v večno življenje, postavili Jezusu zapleteno vprašanje, čigava bo v nebesih žena, ki se je poročila zapovrstjo s sedmimi brati in je sedemkrat ovdovela, je Jezus od- govoril,da bo v onostranstvu čisto dru- gače:»Ob vstajenju se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih« (Mt 22, 30).
Te besede rahlo odstirajo skrivnost živ- ljenja duš v večnosti.Sveto pismo nove zaveze govori o nebesih, raju, nebeš- kem ljudstvu, Božjem kraljestvu. Mistik sv.Janez od Križa omenja 'zelene livade' kjer se »v svežem zelenju veselé in ra- dujejo duše pravičnih«. Ta podoba je barvita,a preveč odmaknjena od izkus- tva današnjega človeka. Le kje bi našel deželo,kjer ne pustošijo ujme in ne gro- zi ekološko uničenje? Ali druga podoba: »Sveto mesto,novi Jeruzalem, prebiva- lišče Boga med ljudmi« (Raz 21, 2-3). "Njegov sijaj je bil podoben najdražjemu kamnu, kamnu,kakor je kristalni jaspis«. (Raz 21,11).Kje je še najti podobno na- selje,ko celo v mestih, ki so bila nekdaj biseri arhitekture, beton duše kulturno dediščino? Tudi pojma nebo in nebesa sta padla v nižavo, odkar križarijo po vesolju različna plovila - delo človeških rok. Celo bolj domača svetopisemska podoba gostije izgublja prepričljivost v času,ko naglica ne dovoljuje,da bi spro ščeno sedli za mizo in se poveselili.
Nekoliko nam pri razlagi teh podob po- maga sv.Pavel.V Pismu Rimljanom pravi, da bo obenem s človekom tudi narava rešena prekletstva,ki ga je prinesel greh Upanje je, da se bo tudi stvarstvo »iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svo- bodo slave Božjih otrok« (Rim 8,22).Ob dopolnitvi časov bo to upanje izpolnje- no,saj - kot obljublja Razodetje - bosta nastala »novo nebo in nova zemlja«. (Raz 21,1).Tam bodo našli prostor svo- bodni in poveličani Božji otroci,združeni z njim, ki je Začetek in Konec, troedini Bog, po katerem in v katerem bodo ve- komaj blaženi.
Vendar tudi najbistrejša razmišljanja ne morejo docela odstreti resničnosti,ki se ji reče večno življenje, pretrgati, kakor pravi sv. Janez od Križa, 'poslednjega zastora' med človekom in Bogom. Sreča ki nas čaka v večnosti, je tako nedos- topna našemu čutenju in pojmovanju, da jo sv. Pavel napoveduje le v nikalni obliki: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo«. (1 Kor 2, 9). Za zdaj nam ostajata vera in upanje. Imamo Jezusov evangelij, ki na mnogih mestih govori o človekovi nesmrtnosti,imamo izročilo in nauk Cer- kve, imamo tudi živo upanje,da Bog lju- bitelj življenja, ne bo dopustil uničenja ljudi, saj kakor pravi sicer precej črno- gledi Pridigar, »tudi večnost jim je po- ložil v srce« (Prd 3, 11).
Odveč je strah, ki ga imajo nekateri, da bo večnost 'en velik dolgčas', vedno enaka, Bog,ki je vir večnosti, je res ve- dno enak,pa tudi-kot nas uči mistik sv. Janez od Križa - nikdar ni nikomur do konca razodet, zato je za blažene,ki ga zrejo, vedno nov.
Evangeljske prilike o Božjem kraljestvu so nedvoumne in kažejo, da se večno življenje in odgovornost zanj začenjata že na tem svetu. Nebeško kraljestvo je kakor gorčično zrno, drobceno seme, iz katerega zraste mogočno drevo.Podob- no je kvasu,ki dvigne celo gmoto testa Podobno je pšenici, ki klije in raste ob- enem z ljuljko do žetve, ko jo ločijo od plevela.
Prilika o ljuljki med pšenico nas sezna- nja z drugim licem večnosti, z Jezusovo napovedjo,da bo ljuljka,ki pomeni hudo- bne ljudi,ločena od pšenice in sežgana. To drugo lice večnosti se imenuje pekel in ni nekakšna folklorna predstava, kjer nastopajo hudobci z rožički,repi in vila- mi, ampak še kako resnično stanje lo- čenosti od Boga in njegove ljubezni, in to po človekovi svobodni odločitvi že v tem življenju in ob smrtni uri. Jezusove besede o večnem ognju in o črvu, ki gloda neskesano vest, ne dopuščajo sprenevedanja.Res je težko sprejeti mi- sel,da bi Bog,ki je Dobrota, mogel koga za večno zavreči, in res je tudi, da ne- skončno potrpežljiv in spoštljiv čaka in trka na človekovo srce: »Glej, stojim pred vrati in trkam« (Raz 3, 20). Ni Bog tisti, ki zapusti človeka, ampak je člo- vek tisti, ki more zavestno in svobodno zavreči Boga in si ustvariti pekel.
Vprašanje pekla je vznemirjalo tudi pa- peža Janeza Pavla II.V knjigi 'Prestopiti prag upanja' ugotavlja, da je sodobni človek kaj malo občutljiv za 'poslednje reči'.Temu je po eni strani vzrok potro- šniška miselnost, usmerjena v uživanje posvetnih dobrin. Po drugi strani je k temu pripomogel pekel dvajsetega sto- letja."Ali po koncentracijskih taboriščih, gulagih, bombardiranjih, da ne govorimo o naravnih katastrofah,človek lahko pri čakuje od sveta še kaj hujšega, še ve- čje ponižanje,skratka, pekel?" Papež pa veruje,da sodobnemu človeku vendarle ni postala tuja vera v Božjo pravičnost. Sprašuje se, ali Bog »lahko sprejme te strašne zločine, so ti lahko nekaznova- ni? Mar ni dokončna kazen nekako pot- rebna,da se doseže moralno ravnotežje v tako zapleteni zgodovini človeštva?«
Misel na pogubljenje vznemirja včasih tudi kristjana,ki se sicer trudi,da bi spol njeval Božjo voljo,pa se globoko zaveda svoje slabotnosti in nestanovitnosti. Tolažbo in upanje vlivajo tedaj besede sv. Janeza o Božjem razumevanju naše krhkosti. »Pred njim bomo pomirili naše srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in spoznava vse«. (2 Jn 3, 19-20). Posebno presenečenje in spodbuda za nas je pojmovanje Božje pravičnosti pri sv.Tereziji Deteta Jezu- sa.Takole je zapisala: »Kakšna sladkost ob misli, da je Gospod pravičen! To se pravi,da Gospod računa z našo slabostjo in do dobra pozna našo naravo. Čemu bi se bala?«
Ostaja še vprašanje vic.Zdrav čut nam govori,da se človek,obremenjen z grehi tudi če niso prav veliki,ne more združiti z neskončno svetim Bogom, dokler ni popolnoma očiščen. Zakaj bi sicer molili za pokoj rajnih, naročali maše zanje? To potrebo so občutili že v stari zavezi V Drugi knjigi Makabejcev beremo, kako so ti prosili za rajne,»da bi bila storjena pregreha popolnoma izbrisana« in kako je Juda Makabejec poslal v Jeruzalem nabirko, »da bi se opravila daritev za greh« (2 Mkb 12,42-45). Jezus pa pravi o dolžniku, ki ga je sodnik vrgel v ječo: »Ne prideš od tam,dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča« (Lk 12,58).Seve- da se lahko vprašamo, kaj bo ob koncu časov z dušami, ki še niso utegnile pla- čati zadnjega novčiča. Ali bodo zanje vice še nekaj časa ostale? O tem bo od ločal Bog in je naša radovednost odveč
Brez koristi so tudi vprašanja, ki neka- tere silno vznemirjajo: Kdaj se bodo dopolnili časi, koliko bo rešenih in koliko pogubljenih? To vedenje ni naša stvar, pridržano je Bogu. Naša stvar je, da se zavedamo, kaj zahteva od nas milost, ki smo jo prejeli pri krstu in pomeni prvi korak k večnosti. »Plemstvo obvezuje,« pravi francoski rek. Kako nas potem ne bi obvezovalo ime, ki nam je bilo podar- jeno po Božji dobroti: kristjani, posino- vljeni Božji otroci, določeni za večno srečo v Bogu.

Breda Cigoj Leben

»Nič tropskega nisi prinesel«

Ena stalnih značilnosti misijon ske hiše lazaristov v Ljubljani so gostje,med njimi misijonarji Sem in tja je tudi Prijatelj že prinesel pogovor s kakšnim od njih. Letos je v naši hiši že dlje časa gost JOŽE LETONJA, Žetale 57, 2287 Žetale. Dvajset let svojega življenja je 'pustil' na Madagaskarju,kjer je pomagal našim misijonarjem. Letos si nabira še drugačne življenjske izkušnje, značilen humor pa ga vseeno še ni čisto zapustil. Pogovarjali smo se ravno na prvi petek v septembru.

Prvi petek je dan, ko gre večina du- hovnikov obiskat bolnike. Zelo pri- poročamo tudi spoved in prejem obhajila. Kako pa je s prvim petkom na Madagaskarju?
Kolikor sem opazil,prvemu petku na Ma- dagaskarju ne dajejo takšnega poudar- ka kot tukaj v Sloveniji. Drugače pa je na primer v Vangaindranu (izg.Vangain- džanu), kjer je že Peter Opeka uvedel obisk bolnikov vsak petek, vsaj v bližnji okolici. Klemen Štolcar in njegov kaplan imata 'na spisku',kolikor mi je znano,čez 30 bolnikov, ki jih obiščeta vsak petek.

Vaša družina je gotovo nekaj pose- bnega. Lahko kaj poveš o njej in svojem rojstnem kraju?
Doma sem iz Žetal, to je v Halozah. Naša družina je za današnji čas res šte vilna, včasih je pa bilo to kar običajno. Živih nas je sedem otrok, dva sta maj- hna umrla. Jaz sem tretji po vrsti. Dva brata sta duhovnika lazarista, ena se- stra je redovnica - Marijina sestra, jaz pa sem laiški misijonar. Brat Franc, ki je sedaj župnik v Montrealu v Kanadi, je pomagal pri začetku Prijatelja. Brat Loj- ze, naš najmlajši,je bil misijonar na Ma- dagaskarju, sedaj pa misijonari v Sibiriji Starši so že dolgo pokojni. Oče je umrl leta 1971, mama pa 1973. Ne vem, da bi starši komu kaj prigovarjali, naj gre v duhovni poklic.Spomnim pa se,da je bila mama vedno zelo ganjena, ko je brala o novomašnikih.

Kako pa je prišlo do tega,da si odšel v misijone. Si sledil bratu?
Ne. On je bil takrat še v Sloveniji. Od misijonarjev tam doli sem poznal le bra- tranca Roka Gajška in nekoliko Janeza Puhana. Takrat sem delal v Ljubljani pri zasebniku. Napeljevali smo centralne kurjave. Neko soboto sem ostal v Ljub- ljani, ker naj bi v ponedeljek zgodaj šli delat v Beograd.Tisto nedeljo popoldne sem obiskal g. Stresa, ki je bil tedaj v Šentjakobu ob Savi, in ga po ovinkih spraševal, kako je v misijonih. V Družini sem bral članek,kako naj bomo vsi kris- tjani misijonarji. Ko sem se vrnil iz Beo- grada, me je že čakalo Rokovo pismo z vabilom na Madagaskar. In sem šel leta 1985.

Kaj pa si po poklicu?
Ničesar se nisem posebej izučil, sem pa delal deset let kot ključavničar.Prej sem delal v glavnem doma, pomagal tudi pri zidarjih, pa nekaj ostrešij smo naredili z bratom in bratrancem.

Torej si imel kar precej praktičnih znanj, ki si jih lahko uporabil v misi- jonih ...*
Nekaj že. Vse je prav prišlo.

Se še kaj spomniš,s kakšnimi obču- tki si odhajal na Madagaskar? Ljud- je tam so drugačni in govorijo nam čisto nerazumljivo. Pa misel na tro- pske bolezni in podobno ...
Ne spomnim se, da bi se kaj vznemirjal. Rekel sem si: »Kar bo, pa bo. Pomagal bom, kolikor se bo le dalo.« V glavnem mestu Tananarive sta me pričakala mi- sijonarja Puhan in bratranec Rok. Bila sta ravno po opravkih tam. Nekaj dni smo bili še v mestu in ko sem doživljal tuje okolje, nesnago in podobno, ni bilo ravno navdušujoče.Potem smo šli okrog osemsto kilometrov na jug,kjer delujejo naši.Največ časa sem prebil v Vangain- dranu. Takrat je bil tam še Peter Opeka Tri leta sva bila skupaj. Spomnim se,da sem v prvih mesecih v glavnem popra- vljal lopate in sekire. Na misijonu smo imeli prvi varilni aparat v kraju in pa električni generator. Takoj sem začel 'švasati'.

Kako si se pa sporazumeval z doma- čini, saj jezika gotovo še nisi znal.
Vsak mi je pokazal, kaj bi rad. Če je lopata odlomljena pri ušesu, res 'ni kaj debatirati'. Ko sem končal, sem s kredo napisal na lopato, koliko je dolžan. Šlo je za simbolični znesek, toliko, da smo lahko kupili nove elektrode. Za laiškega misijonarja ni tako pomembno znanje jezika kot za duhovnike, ki morajo učiti in pridigati. Nekako se že zmeniš. Naša dekleta, ki so delala v ambulanti, so se tudi morala vsaj malo naučiti njihovega jezika. Na začetku so me nagovarjali, naj grem na tečaj malgaščine, pa sem rekel: »Kaj bi hodil pol leta tja v senco sedet, če bom le tri leta tu pomagal.« Najprej sem šel tja dol samo za tri leta.

Kako pa je potem prišlo do tega, da si bil kar dvajset let v misijonih?

Po treh letih sem prišel domov.Nisem bil odločen, ali bi šel še enkrat ali ne. Videl sem, da je tam veliko potreb, pa da se da kaj pomagati. Službo pri svojih letih - imel sem jih že blizu petdeset - ni bilo lahko dobiti. Niti je nisem kaj posebej iskal. Kar vrnil sem se tja dol. Ko sem bil leta 1990 zopet doma, sem hodil tri mesece na delo. A so bili že tedaj ste- čaji podjetij 'v modi'.Tudi v tistem pod- jetju je škripalo, pa sem rekel: »Pojdite se solit... Grem jaz kar nazaj na Mada- gaskar.« In sem 'spakiral' ter šel.

Takrat si bil pa gotovo že odločen, da boš kar ostal tam doli, kajne?

Ni dobro delati kakšnih dolgoročnih na- črtov. Ne veš,kaj pride.Mislil sem si pa: »Če se bo dalo, bom kar ostal tam.« Zdaj, ko sem zbolel, mi je v bolnišnici tudi neki zdravnik napovedal:»Madaga- skarja ne boste nikdar več videli.« Mislil sem si: »Če ga ne bom,ga pač ne bom. Jaz se že ne bom 'sekiral'. Če pa se bo spet pokazala možnost in potreba, bom pa še enkrat šel.« Sicer je sedaj z me- noj bolj tako, kot pravi hrvaški prego- vor: »Danas jesmo, sutra nismo, tako veli Sveto pismo.« Kaj bi delal načrte...

Imaš morda kakšen posebej lep spo min na svoje delo na Madagaskarju? Si kdaj pomagal tudi pri gradnji cer- kva?*
Veliko je stvari, ki se jih rad spominjam. Če se mi je kakšna stvar, posebej kak- šna novotarija,posrečila v zadovoljstvo drugega,sem tudi sam doživel še skoraj večje zadovoljstvo. Doma se takšnih stvari najbrž sploh ne bi lotil,tam doli pa kjer ni takšnih možnosti, je to drugače. Za cerkev, ki jo je gradil brat Lojze, sem pomagal narediti kar nekaj mizar- skih stvari: klopi, vrata.

Kakšni ljudje se ti zdijo Malgaši? Ti si jih gotovo nekoliko drugače doži- vljal kot misijonarji duhovniki.

Podobni so kot tu pri nas. V glavnem gledajo, da bo šlo 'po liniji najmanjšega odpora.' Če pa imajo zadosten motiv,so kar pridni in vztrajni. Treba jih je spod- bujati. V Vangaindranu sem bil zraven, ko je Peter gradil cerkev.Lepo so sode- lovali. Podobno je bilo tudi, ko je gradil Lojze. Drugače pa mislim, da nanje pre- cej vpliva narava. Ta je namreč predo- bra. Drevje obrodi vse leto. Vedno je kaj, kar lahko dajo v usta. Riž pridelajo dvakrat letno. Ni jim treba skrbeti za ozimnico. Nimajo pa veliko zemlje. Nji- vica, velika kot soba, je že bogastvo. Hudo je le, če pride vihar ali poplave. Čez otok gre vsako leto ciklon, včasih bolj na severu, včasih na jugu. Takrat je res hudo in so brez vsega.

Morda opišeš še vsakdan laiškega misijonarja?*

Navadno sem šel vsako jutro k maši, če le nisem bil kje na poti. Potem zajtrk, nato pa v delavnico.

Si imel kaj opravka tudi z bolniki in invalidi?

Neposrednega dela ne,sem jih pa veliko krat vozil v zavod,ki ga je vodil franco- ski misijonar. Na Madagaskarju je veliko invalidnih otrok, ker v prejšnjih časih ni bilo cepljenja proti paralizi.

Si imel kakšne zdravstvene težave. Malarijo gotovo kdaj?

To,da preboliš malarijo,je v misijonih či- sto normalno.Velikokrat sem jo prebolel v milejši obliki. V nekaj dneh jo preboliš. Dvakrat me je pa močneje zagrabilo. Štirinajst dni sem bruhal, pa še potem sem bil en teden zanič,da nisem bil spo soben za nobeno delo. Letos, ko sem bil v bolnišnici v glavnem mestu, me je zgrabila tretjič.Ta je pa bila zelo močna Prvi znak malarije je splošna utrujenost Potem sledi pa bruhanje in še kakšna stvar zraven.

Kot vem,letos ni bila samo malarija. Zato si tudi doma.Kako se je začelo?

Že konec januarja sem bil nenormalno utrujen. Šel sem na obisk k misijonarju Tonetu Kerinu, pa sem ves teden tam 'kar luštno preležal'. Imel je zidarje, pa nisem mogel nič pomagati.Poleg utruje- nosti sem opazil čudno bitje srca. Čisto v ušesih sem ga čutil. »To pa ne more biti normalno,« sem si rekel. »Ali je s srcem kaj narobe?« Srce je bílo sicer kar enakomerno, ampak zakaj takšno 'nabijanje'? Da me ne bo kap ... Tako sem začel misliti o pregledu pri zdravni- ku.Odpravil sem se v glavno mesto,kjer deluje bratranec Rok, ki bi mi lahko bil za tolmača, v bolnišnici pa delajo tudi sestre usmiljenke. Tako so me spravili v vojaško bolnišnico v Tananarive. Zdra- vnik me je pregledal, vendar je dejal,da moram priti za več dni,ker bodo opravili preiskave. Ravno prvega aprila sem šel 'noter'.Po nekaj dneh me je zgrabila ta- kšna mrzlica,da se je kar postelja tresla Tako sem bruhal, da še zdravil nisem mogel pojesti. Nekoč sem se na strani- šču kar zrušil. Potem so mi dali infuzijo. Malarijo so mi zatrli, utrujenost je pa ostala. In tisto nabijanje srca. Ko so mi preiskali kri in kostni mozeg, so našli bolezen. Zdravnik mi je svetoval, če le imam možnost, naj grem na zdravljenje v Evropo, in to čimprej. Ni pa pustil, da bi potoval sam. To se mi je zdelo sum- ljivo,čeprav sem mislil,da je to le zaradi tega,ker sem ravno prebolel tako močno malarijo. Na srečo sta se ravno takrat v Evropo vračala italijanski zdravnik in zdravnica iz okolice Milana. Med dopu- stom sta prišla pomagat v bolnišnico na Madagaskar. Tako sem z njima potoval do Milana, tam pa me je že čakal avto z zdravnico iz Ljubljane.

S kakšnimi občutki pa si odletel z Madagaskarja?

Bratrancu Roku so dali izvide v franco- ščini in obveljalo je, da imam zelo slabo kri. Nisem si mislil, da sem tako resno bolan, čeprav sem še zadnji dan pred odhodom dobil transfuzijo. Zvečer tri četrt na osem sem še bil v bolnišnici,ob pol desetih pa je bilo že treba iti na le- tališče. Bolnišnica je le nekaj minut od- daljena od lazaristov.Rok je prišel pome me zapeljal k njim, da sem se tam umil in preoblekel, potem sva pa šla. Vse moje stvari so ostale na Madagaskarju. Še potni list so kasneje prinesli za me- noj v glavno mesto. Ko smo se vozili iz Milana proti Ljubljani, je zdravnica več- krat pogledovala nazaj, če nisem že 'skup zlezel'. V Ljubljani so me zapeljali naravnost v bolnišnico.

V misijonskih krajih zdravstvo še ni tako razvito.Kako vpliva na človeka, ko se znajdeš v sodobni evropski bolnišnici?

Seveda se počutiš bolj varno. Pa tudi pogovoriš se lahko. Razumeš zdravnika, ko ti kaj pove,razumeš sestre.Ne moreš primerjati opremljenosti in pripomočkov v bolnišnici na Madagaskarju in tukaj v Sloveniji.Pa tudi spretnost teh medicin- skih sester tukaj ali pa tam, to je težko primerjati. Kako dolgo tam sestra 'meč- ka' z iglo, preden ti najde žilo ... Tukaj pri nas pa komaj slediš njenim rokam. Tukaj imajo blazinico z razkužilom, pa še malo večjo blazinico, pa še večjo. Dol sem moral tisti kos obliža, s katerim pritrdijo iglo, sam kupiti. Nič nimajo v bolnišnici. Dobiš samo golo posteljo.Po- steljnino moraš imeti svojo, hrano svo- jo ... Meni so jo nosili lazaristi.

In kako je potekalo tvoje zdravljenje v Sloveniji.

Najprej sem bil na infekcijski kliniki,nato pa na hematološki. Na infekcijski kliniki sem bil sprejet zaradi tega, ker sem prišel iz tropskih krajev. Računali so na kakšne tropske bolezni, pa na malarijo. Zdravnica,ki me je sprejela,je po tednu dni, ko sem bil premeščen na hemato- loško kliniko, bila skoraj užaljena: »Nič tropskega nisi prinesel.«Zelo se namreč zanima za tropske bolezni. Kot študen- tka je pomagala v Zambiji v ambulanti pri misijonarju Rozmanu. Letos sta bili s kolegico na Madagaskarju pet tednov. Nasploh so se zdravniki kar precej za- nimali zame,saj so hitro razbobnali: »Ta je pa z Madagaskarja.« Ker niso našli nič tropskega, so me dali na hematolo- ško kliniko,kjer zdravijo kri. Tam sem bil tri mesece.Ker sem zaradi kemoterapije dobil pljučnico, so me dali nazaj na in- fekcijsko. Tista kemoterapija je pa res 'Bog pomagaj'. To je pa kar hudo. Tri tedne sem imel povišano temperaturo, celo en zob so mi na ta račun izpulili, potem se je pa zadeva počasi unesla. Dobre tri mesece sem bil v bolnišnici in potem so me spustili domov. Kontrolo sem imel najprej vsakih štirinajst dni, sedaj pa na tri tedne. Se pravi, da se stanje vseskozi izboljšuje. Mogoče pa bo še kdaj v redu...

In kaj so rekli zdravniki o tvoji bole- zni?
Da mi je šlo za glavo... Ja,pa da se sta nje izboljšuje, da pa še ni čisto v redu. Gre za neke vrste levkemijo. Dali so mi tudi neke tablete, sedaj pa niti teh ne jemljem več,pač pa dobivam neke inje- kcije.Eden od zdravnikov mi je pa rekel: »Madagaskarja ne boste več videli.«

In kaj ti praviš na to?

Da imam štiriinšestdeset let. Enkrat bo pač treba odnehati. Bomo videli. Živ- ljenje nam je darovano. Dolžni smo čim več opraviti. Če je pa rečeno,da je do- volj, je pač dovolj. Nimaš kaj.

Pa te je bilo v začetku bolezni kaj strah? Si kaj več molil?

Mislim, da ni bil strah, normalno pa je, da te skrbi. Glede molitve pa: mogoče sem molil kakšno malenkost več, ampak šele sedaj, ko se je stanje izboljšalo. Takrat,ko je pa bilo tisto kritično obdo- bje, se ni dalo moliti.

Ti je morda kdaj prišla misel: Če bi ne šel v misijone, bi ne zbolel?

Ta bolezen, kolikor vem,ni čisto nič ve- zana na tropske kraje, niti na delo kot takšno. Saj je tudi tukaj v Sloveniji ve- liko levkemije.Že mladi zbolevajo za njo Nekdo mi je celo rekel, da je levkemija bolezen mladih ljudi in da sem jaz v zamudi, ker sem jo šele sedaj dobil. To se mi je kar dobro zdelo,da sem še med mladimi.

Ali se spomniš,da si kdaj srečal med Malgaši koga s to boleznijo?

Spomnim se, da so govorili o rakavih bolnikih. Mogoče malo manj kot tukaj v Sloveniji. Mogoče tudi zato, ker je manj možnosti za zdravljenje.Tam si le redko kdo s podeželja lahko privošči, da gre kam k zdravniku. V dispanzerju, kamor edino lahko pridejo,težko postavijo dia- gnozo za notranje bolezni.Slišal sem,da so za nekega otroka, ki je imel v trebu- hu bulo, mislili, da ima tumor, pa je imel le polno glist. Lahko pa je obratno.

Sedaj si v domovini že nekaj mese- cev. Kakšne občutke imaš? Ali so ljudje bolj zadovoljni kot včasih ali pa v primerjavi z Malgaši?

Težko rečem. Vidim,da si tu vsak priza- deva za svoj materialni napredek. Na Madagaskarju tega ni toliko opaziti.

Po toliko letih, ki si jih daroval Mal- gašem, imaš verjetno tudi nekoliko drugačen odnos do bolezni. Kaj bi rekel tistim, ki so zboleli za 'tvojo' boleznijo?

Nič kaj posebnega. Bolezni si nihče ne želi. Ta pač pride. Treba jo je sprejeti. Pri zdravljenju je potrebno,kolikor se da sodelovati. Drugega nasveta ne znam dati. Ne znam svetovati, kako bi se, recimo, takšne bolezni obvarovali, če niti zdravniki ne vedo njenega pravega vzroka.

Kaj pa bi rekel glede zdravstvenega osebja?

Na infekcijski kliniki se počutim že čisto domače. Redko se je zgodilo,da bi ses- tre odšle iz sobe brez komentarja. Ve- likokrat so prišle kar tako v sobo in me vprašale, če kaj potrebujem. To bolniku zelo dobro déne. Sestre so, kot sem že rekel, tudi zelo spretne. Na hematološki kliniki je bila pa bolj 'strojna obdelava'. Ne mislim nič slabega, le tako domače ni bilo.Sem pa vsem v bolnišnici in dru- gim zelo hvaležen za vso pomoč.

Kolikor te poznam, znaš zmeraj ma- lo na šalo potegniti, celo sedaj. Ti bolezen ni odvzela smisla za humor?

Morda malenkost. Življenje je velikokrat trpko, če kaj obrneš na šalo, laže živiš. Vse je treba vzeti z optimizmom. Ne se čisto predati v usodo! Pač sprejeti živ- ljenje takšno, kot je, in ga - kolikor se le da - izboljševati.

Si kaj v stiku z nekdanjimi laiškimi misijonarji na Madagaskarju?

Zelo smo povezani. Leta v misijonih za zmeraj zaznamujejo človeka. Kadar sem prišel na dopust, sem vse laiške misi- jonarje rad obiskal. V navado je prišlo vsakoletno srečanje. Letos je bilo to srečanje na Mirenskem gradu. Sam se ga nisem mogel udeležiti, ker sem bil takrat v bolnišnici. Večina je sedaj že poročenih in z otroki vred se je zbralo čez štirideset ljudi.To so zelo lepa sre- čanja. Če bo kdo tole bral,ga prav lepo pozdravljam. Sploh vse bralke in bralce Prijatelja.

Jože pravi, da ne more 'nič kaj poseb- nega svetovati', a je ves tale pogovor krepak nasvet. Hvala zanj!

pogovarjala sva se:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Bolečina

»Me bo še kdaj spoznala?«

Sivolasi gospod,gubavega čela in lic,zre vame vprašujoče, upajoče,dolge sekun- de. Nato zaihti v svoje brazdave dlani, presunljivo in bridko, da zaječi zrak v sobi.
Gospa,njegova žena, je pred dvema le- toma zbolela z motnjami spomina, kon- centracije in slabšo časovno orientacijo Prihajala je v spremstvu moža ali hčere še vedno urejena in zgovorna. Potem smo zaznali, kako se njen interesni krog oži,upirala se je vsakršnim spremembam nova stanja je slabo dojemala ali jih sploh ni, njena miselna okorelost se je poglabljala. Postala je čustveno labilna, ob hudi spominski motenosti se je osa- mila v družino in se nazadnje vezala le na moža.

Gospodu smo že kmalu povedali, da je njegova žena zbolela za Alzheimerjevo demenco, boleznijo, ki napreduje poča- si, ima krajša ali daljša obdobja, ko se upočasni ali celo ustavi, nima pa izbolj- šanj.Skrbel je zanjo in jo spodbujal.
Pred mesecem dni me je obiskal sam.
»Gospa je pogosto vznemirjena, brez- ciljno tava in bega,v neskončnost pre- stavlja predmete,odklanja hrano, teko- čino in zdravila.«
Z okornimi besedami, v katerih se že zrcali strah, obup in negotovost,mi po- toži, da gospa založi njej ljub predmet, potem pa ga silovito dolži tatvine.
»Najhujši je ta nemir,včasih traja pozno v noč, zelo jo izčrpa, tudi mene. Ven- dar, ostala bo pri meni, sedemintrideset let sva skupaj, v lepem in hudem.«
Pred dnevi je obležala v postelji, zme- dena, inkontinentna, nebogljena. V bolnišnici na koncu mesta so ugotovili infekt sečil, ki je bil vzrok nenadnemu poslabšanju bolezni.
Gospod se umiri, ko ga hči nežno prime za roko, vendar ostane odsoten. Hči, tudi skrušena in prizadeta,mi govori,ka- ko zaman iščejo prostor za bolno mamo v najbližjih ustanovah za stalno nego. Našli so jo nekje na obrobju Prekmurja. Premlada da je in zahtevna bolnica, ki ves dan potrebuje nadzor in nego. Go- spod,ki bi rad življenjsko sopotnico obi- skoval vsakodnevno, dolge poti ne bo zmogel.
Zrem v ostarelega moža pred sabo. Iz- sušene, hrapave roke dajo slutiti, da je vse življenje garal.Redki osiveli lasje mu padajo neurejeno. Slabo obrit, z odpe- timi gumbi na karirasti srajci diha hude dogodke zadnjih dni.Bolečina,ki ga hromi je nadvladala njegov siceršnji občutek za urejenost in sposobnost prilagajanja »Kako naj mu pomagam?« se sprašujem Analgetiki, sedativi, beseda?
Njegova bolečina ni ozdravljiva, zakopal jo bo v dušo, nosil jo bo v sebi, vsako sekundo in povsod.

dr. Franci Bečan

Zazvonil je telefon

Mnogo let je že preteklo,pa se dogodka spominjam, kakor bi bilo včeraj.Bil je lep poletni večer. Pripravljala sem večerjo in čakala moža, ki naj bi se vsak trenu- tek vrnil s sprehoda. Tedaj je zazvonil telefon. Ženski glas mi je sporočal, da se je moj mož ponesrečil in naj pridem takoj na urgenco. Pustila sem vse in odhitela tja. Zdravnik mi je dejal,da gre za pretres možganov,da pa bodo pone- srečenca za vsak primer obdržali. Mož se ni ničesar spominjal, ne kje ne kako se je to zgodilo.Šele kasneje sem zve- dela od policije, da ga je, ko je prihajal iz Tivolija, na pločniku zbil motorist in da je vsa krivda na strani storilca.Moža sem spremila na travmatološki oddelek. Ko so mu pripravljali posteljo, sem mu podala roko,ki mi jo je dolgo stiskal. Ni- sem slutila, da to pomeni slovo. Potem se je umiril in zaspal. Tiho sem odšla. Zunaj je bila že noč.
Komaj sem prišla domov,je spet zazvo- nil telefon.Dežurni zdravnik mi je sporo- čal, da se je možu stanje poslabšalo in so ga odpeljali na nujno operacijo. Naj se zjutraj oglasim pri kirurgu. Noč sem prebedela z rožnim vencem v rokah, molila sem, kakor sem pač mogla.
Zjutraj sem odhitela v bolnišnico. Kirurg mi je povedal,da je možu sicer odstranil hematom iz možganov, vendar zanj ni upanja, ostane mu le še nekaj dni živ- ljenja.Ležal je v komi na oddelku za in- tenzivno nego. Kakor v sanjah sem od- tavala domov. Poklicala sem mamo in ji povedala,kaj se je zgodilo. Nato še pri- jatelja duhovnika, ki me je povabil, naj se popoldne oglasim pri njem.Da se za- motim, sem se lotila pospravljanja, pa je kmalu spet zazvonil telefon. Zdrav- nica iz intenzivne nege je dejala: "Vaš mož je zaspal." Padla sem na kolena in prosila Boga za moža in zase.
Potem se je pričelo obdobje, ki ga je neki italijanski novinar,ko je izgubil sina poimenoval "peti letni čas." To je čas, ko zblede nežni odtenki pomladi, bujno zelenje poletja, pisanost jesenskega listja in sadov, blesk zimske pokrajine. Vse je ena sama sivina. Letni časi so brez barve. Prazniki so žalostni,ker ne- koga ni in v domu zeva praznota. Tako je preteklo leto in več. Ko je prišla na- slednja jesen, sem nekega dne zbrala pogum in se napotila v Tivoli. Šla sem mimo kraja nesreče, nato proti Rožniku, tja kamor sva pogosto skupaj hodila in občudovala drevesa in nebo. In tedaj so spet oživele jesenske barve, prelivali so se odtenki listja iz rumenega v rjavo in rdeče, zableščala se je sinjina neba. Življenje se je vrnilo, sicer drugačno, a vedro in plodno. Od tedaj zbrano delam pri moževi pisalni mizi, berem knjige iz najine knjižnice, se ga vsak dan spomi- njam v molitvi. Bogu sem hvaležna, da mi ga je nekoč dal. Brez njega bi bilo moje življenje revnejše.

Breda Cigoj Leben

Oče Henrik in Bratstvo

VII. poglavje:   Mednarodni
duhovni pomočnik (nadaljev.)

Kako bomo vse to uporabili za naše apos- tolsko delo? Veliko je vredno, če smo to mi sami razumeli, a ostane nam naloga, da to spoznanje posredujemo še drugim.
Kako nam bo KBBI pomagalo pri naših tr- pečih bratih in sestrah? Dve stvari moram podčrtati:
Prvo: Ko se srečamo z resnično vernim človekom, mu moramo pomagati, da bodo te resnice naše vere postale njegovo živ- ljenje. Za tistega, ki moli in ljubi Boga, je velika škoda, če ne ve, da je njegovo trp- ljenje toliko vredno in tako zaslužno pred Bogom. Varujmo se, da tega ne bi storili iz človeških ozirov. Tudi ne mislite,da je táko življenje možno le za visoko izobražene lju- di ali tiste, ki so končali študij teologije. Ko sem kot duhovnik obiskoval bolnike (mno- ge sem poznal, še preden smo začeli z Bratstvom), sem bil ves ganjen, s kakšno lahkoto so to misel sprejeli in živeli. Dosti bolnikov mi je reklo: "Gospod župnik,trplje- nje darujem za vas",ali: "ko trpim, darujem za Bratstvo,za mir..." Neka umirajoča žena mi je med koncilom rekla: "Vse darujem za koncil"... Smrt je darovala za koncil. Ti preprosti in revni ljudje, katerih življenje je bilo trpljenje, so se popolnoma razživeli, ko so zvedeli, da morejo kaj podariti in da s tem komu koristijo, ker so trpeči Kristus.
Ko sem pripravljal tale nagovor, sem si re- kel: "Napadli me bodo. Kakšen bo vstal in mi rekel: 'Vi se ne razumete na Bratstvo!'" Kaj je Bratstvo, nam pove stavek: "Vstani in hodi!" Bolniki morajo postati dejavni, vse zmožnosti, ki jih imajo, morajo porabiti.
Vse to sprejmem tudi jaz. Invalidu bom naj prej rekel: "Bodi dejaven! Porabi življenjske sile, vrni se med ljudi! Če je mogoče, si iz- beri kak poklic; skušaj napraviti vse, kar delajo zdravi ljudje! Če pa pri vsem tem tr- piš,ti pravim:'Misli na nadnaravno vrednost svojega trpljenja!'"
Verni bolniki morajo vedeti za te resnice.
Drugo: smo pred vernimi bolniki, ki pa po veri ne živijo:
"Ali je Bog? ... Da,gospod župnik!" - "Jezus Kristus?" - "Bil je Marijin Sin..." - "Veste še kaj več?" - "Na križu je umrl za nas."
Vse to ve, vendar tega ne živi. In ob vseh teh so še brezbrižni in tisti, ki nimajo vere. Če bi takim ljudem pripovedoval to,kar sem vam rekel, bodo na široko odprli oči in ne bodo nič razumeli.Rekli bodo: 'Kaj pa je to? To je norost! ...'
Kaj naj torej storimo z ljudmi, ki se nam zdijo nedostopni, da bi te čudovite resnice sprejeli?
Prva stvar je PRIČEVANJE. Saj razumete, kaj je 'pričevanje'. Pričevati pomeni živeti tako, kot sem vam povedal. Vaše življenje ki je tako preizkušano, nasičeno z bolečino skušajte živeti v luči Vstalega Kristusa, ki je vaše upanje in vaša ljubezen Ko vas bo neverni brat gledal, si bo rekel:
'Neverjetno! Drugačen je,kot sem jaz... Ve- dno sem nezadovoljen... Ker ne sprejmem, da bi bil bolan, povzročam trpljenje vse- povsod. In on, ki trpi več kot jaz, je ves vesel, da lahko živi! ...'
Vaš brat se bo spraševal. Izkušnja nam pove, da je na prejšnje vprašanje možen odgovor. Vaš znanec bo odkril, da je vera tista,ki vam je dala,kar bi tudi on rad imel. Vaša vera ga priteguje. Lahko bi vam po- stregel z zgledi in nekaj takih ljudi je tudi tukaj med vami.
Biti morate priče! In še nekaj je potrebno. Pomagajte tem ubogim ljudem, ki so daleč od Boga, naj se ne zagrizejo v svoje trp- ljenje. Naj gredo k drugim in počasi bodo dosegli, da bodo za trpljenje drugih bolj občutljivi kot za svoje. Če se bodo za to odločili, so že na pravi poti.
Vidite, to sem vam hotel povedati. Končal bom s spominom, ki je ostal globoko v moji duši.Ko smo pri španskem narodnem odbo- ru končali z delom,so me spremljali kakšnih sto kilometrov iz Madrida na kraj,ki mu pra vijo Dolina padlih. Tam je ogromen spome- nik, ki je bil postavljen v spomin na vse, ki so izgubili življenje med revolucijo v letih 1936-1939. K spomeniku spada podzemelj- ska kapela,izklesana v kamnu.Kapela s ku- polo. V njej je velik mozaik.In tukaj se moj spomin ustavi: mozaik me je duhovno po- živil,saj je res nekaj izrednega in sijajnega.
In kaj je na tem mozaiku? Kupola je okrog- la in v njeni okroglini so naslikani grozdi, sestavljeni iz ljudi vsake vrste. Možje in žene, stari in mladi, otroci. Popolnoma se jih ne da razločiti. Grozdi so postavljeni v piramidah. V vrhnjem delu kupole sta Kris- tus in Marija. In človek vidi, da bi se vsi ti ljudje radi dvignili k njima,k Bogu; ta milijon ljudi, ki ni trpel zastonj: šli so h Gospodu.
Glejte, tak je pomen tega mozaika! Ves ganjen sem ga gledal in si rekel: "Tako je s človekom; Bog ga s trpljenjem pritegne k sebi, da bi ga odrešil..."
Končal bom z nekaj besedami, ki smo jih slišali med papeževim govorom:
"Da, v Cerkvi ste vi ubogi glede zdravja in potrebujete,da vam zdravi pomagajo,vi pa zdrave obogatite z upanjem in ljubeznijo"..
Vera nam pravi, da je v tem bolnikovo ve- liko dostojanstvo.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Mednarodni kongres Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov

V španski prestolnici Madrid je bil od 11. do 16.julija 2005 mednarodni kongres Krš- čanskega bratstva bolnikov in invalidov. Bratstvo je navzoče na štirih celinah: Ev- ropi, Latinski Ameriki, Afriki in Aziji, in sicer v petinštiridesetih državah. Sodelovalo je sedemnajst držav,ki so bile izbrane na kon gresih posameznih celin. Med temi je bila tudi Slovenija, ki je predstavljala vzhodni del evropske celine. Duhovnost in mistika Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov je bil naslov kongresa."Bolečina in trpljenje sta v življenju vsakega človeka priložnost za duhovno rast. Cerkev potrebuje bolnike in invalide za evangelizacijo in pričevanje," je bilo poudarjeno. Ovrednotili smo delo na šega gibanja od zadnjega kongresa in po- stavili smernice za prihodnost. Izvolili smo tudi novo vodstvo mednarodnega Bratstva ki je zdaj iz Španije, prej pa je bilo iz Bra- zilije.
V šestih dneh se je veliko dogajalo. Pred- vsem smo si izmenjali izkušnje, da bi moglo Bratstvo še bolje izpolnjevati svoje poslan- stvo.Bratstvo je blagoslov za Cerkev,samo marsikje se tega še vse premalo zavedajo.

ČLANI BRATSTVA SO APOSTOLI

CERKEV NAS POTREBUJE ZA
    EVANGELIZACIJO

POTREBUJE NAŠA PRIČEVANJA

Na takšnem zboru se govori v mnogih jezi- kih, tokrat največ v španščini. Moj sprem- ljevalec in tolmač je bil lazaristovski bogo- slovec Amadej Jazbec. Ker je simultano prevajanje več ur skupaj kar naporno, se ob tem pripetijo tudi smešne stvari.
Ko sem drugim udeležencem dopovedoval, kako morajo dobre stvari, ki se zgodijo v Bratstvu, priti tudi v medije in kako neka slovenska ženska revija izbira ter predsta- vlja dobre ljudi,med njimi tudi invalide, čla- ne Bratstva, je Amadej prevedel,kako izbi- rajo lepe ljudi,med katerimi so tudi invalidi. V dvorani je bilo najprej začudenje, potem pa smeh... Vsi pa smo se strinjali, da je vsak dober človek tudi lep.
En dan na kongresih je vedno namenjen izletu, spoznavanju dežele, ki kongres organizira in medsebojnemu spoznavanju udeležencev.

Tone Planinšek

Levántate y anda! (Vstani in hodi!)

Kongres je potekal v El Escorialu, približno štirideset kilometrov ven iz Madrida. Leži na nadmorski višini približno tisoč metrov. Na El Escorialu je največja znamenitost samostan svetega Lovrenca,zgrajen v ob- liki ražnja,na katerem so pekli tega mučen- ca. To se lepo vidi iz helikopterja ali letala. V El Escorialu je tudi letna rezidenca špan skih kraljev. Na poti do tja sva zaradi tri- urne zamude aviona iz Benetk imela kar nekaj pripetljajev, a vse se je dobro rešilo s pomočjo lazaristov v Madridu, pri katerih sva lahko prespala.
Dnevni red je bil kar natrpan od devetih zjutraj do devetih zvečer.To je naporno že za zdrave ljudi, kaj šele za bolnike in inva- lide. Tema našega srečanja je bila "Duhov- nost in mistika Bratstva".
Priprava na mednarodni kongres so bili lan- sko leto kongresi po celinah. Zanimivo je bilo, da so imeli delegati iz Afrike, Azije in Latinske Amerike zelo dobro slikovno pred- stavitev s pomočjo Powerpointa. Pri njih je bilo čutiti tudi veliko navdušenja.Evropa se je predstavila klasično - z branjem poročila in nasploh je bilo pri tem čutiti neko utru- jenost. S Tonetom sva predstavila Bratst- vo v Sloveniji, Oddajo 'Vstani in hodi!' na radiu Ognjišče in revijo Prijatelj, kateri so se vsi čudili in jo občudovali ves teden. Tone je vse spodbujal,naj si čim bolj priza- devajo priti v medije.
V četrtek smo se s prirejenim avtobusom za invalide odpeljali na izlet v Segovio. To je starodavno mesto še iz rimskih časov, približno petdeset kilometrov severovzho- dno od Madrida.Največja znamenitost tega mesta je akvadukt, po katerem je včasih bil v mesto speljan vodovod. Značilnost Segovie je izredno velika vročina.
Ogledali smo si še katedralo, nato pa se odpeljali nekaj kilometrov ven iz mesta na kosilo. Že ko smo izstopali iz avtobusa,nas je pričakala glasba. Igrala sta dva fanta, eden na boben,drugi pa na klarinet.Ko smo se posedli, se je glasba nadaljevala. Še več,ljudje -celo tisti na vozičkih- so začeli plesati in nič ni kazalo, da bo kosilo kmalu na mizi. Ugotovil sem, da tukaj ni bistvo kosila,da se ljudje najejo, ampak druženje. Potem so nam postregli z okusnim odojkom Preživeli smo zelo prijetno popoldne.
V petek je bil najpomembnejši dan na kon- gresu. Volili so namreč novo vodstvo med- narodnega Bratstva. Do sedaj je Bratstvo deset let vodila tričlanska moška ekipa iz Brazilije (voditelj, namestnik in duhovni pomočnik). Za novo vodstvo je bila edini kandidat španska ekipa (dve gospe in du- hovnik), ki je bila soglasno izvoljena. Nova voditeljica je na vozičku, zaradi cerebralne

paralize težko govori,tako,da jo tudi Špan- ci težko razumejo,toda to je pač Bratstvo, kjer so merila drugačna.
Zame so bile zanimivost kongresa tudi ma- še. Očitno imajo na nekaterih koncih sveta precej bolj lagoden odnos do svete daritve (glede spoštovanja liturgičnega besedila in obleke), kakor smo navajeni pri nas.
Na splošno lahko rečem, da je bil kongres na El Escorialu kakovosten in zanimiv, saj smo prišli skupaj ljudje z različnih koncev sveta,ki smo imeli skupni cilj: živeti v Brat- stvu,povezani v Kristusovi ljubezni.Po kon- gresu sva se s Tonetom en dan še pomu- dila v Madridu in si ogledala nekaj njegovih znamenitosti.

Amadej Jazbec

Srečanje na Gradišču nad Vipavo

"Pozdravljeni, prijatelji!" Tako so nas poz- dravili prijatelji z Gradišča nad Vipavo. S Krščanskim bratstvom bolnikov in invalidov smo se namreč zadnjo nedeljo v mesecu avgustu s kombijem in z nekaj avtomobili popeljali v vipavsko dolino. Obiskali smo družino Šček, ki živi na Gradišču. Zelo so se nas razveselili in nas toplo sprejeli. Pri njih smo se srečali že večkrat. Zato, da se je naše srečanje z njimi rodilo, z veseljem "krivimo" gospo Terezijo.
Kljub deževnemu dnevu nas je grelo sonce veselja, saj smo se srečali tudi s prijatelji, ki jih že dolgo nismo videli, ali pa smo na- vezali stike z novimi ljudmi.Za začetek smo se najprej drug drugemu predstavili. More- bitno tremo smo stresli iz rokava, jezik se nam je nevede razvezal in pogovor se je sproščeno odvijal ves dan.
Gostitelji in njihovi pomočniki so se resnič- no potrudili,da smo se počutili domače.Pri- pravili so nam tudi okusno kosilo in slaščice Sledila je čudovita predstavitev vipavske doline z diapozitivi, tako, da smo si laže predstavljali, kje smo pravzaprav bili. Tudi glasbe ni manjkalo,saj smo imeli dva harmo nikarja:našega voznika in sodelavca Zlatka ter eden izmed mlajših članov te družine.
V našo sredo smo povabili tudi duhovnika, g.Aleša Rupnika. Z veseljem se nam je pri- družil in daroval čudovito sveto mašo. Z veseljem smo pozdravili tudi dekana, g. Franca Pivka.
Poslovili smo se polni lepih občutkov. Na mojem obrazu se je tiho, a dovolj preprič- ljivo smehljala sreča, katere so bili deležni sostanovalci.

Saša Rolih

Ko sem dobila vabilo za srečanje bolnikov in invalidov,sem si mislila:"O,ko bi mi zdrav- je vsaj toliko dopuščalo,da se udeležim te- ga srečanja in da spoznam gospo Ljubico!" To srečanje je bilo v Vipavi, kar je zame primeren kraj, saj ni predaleč.
Ko me je Zdenka pripeljala na Gradišče, se je začelo enkratno doživetje, saj je bilo zame to prvo takšno srečanje. Le škoda je, da smo imeli slabo vreme. Zahvaljujem se vsem v skupnosti Bratstva za povabilo, iskrena hvala ge. Tereziji, g. duhovniku in vsem, ki ste pomagali. Prisrčen 'Bog lonaj'!
Lep pozdrav izbrani družbi!

Izolda Čehovin

Le eno je potrebno!

Jesensko izobraževalno srečanje Bratstva, 9.-11. september 2005

"Dobrodošli pri Svetem Jožefu!" -napis nad vrati, ki nas brate in sestre v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov vedno znova vabi, združuje in povezuje med seboj, leto za letom. Tudi tokrat je bilo tako. Da naša srečanja niso preživeta površno, poskrbijo gostje, ljudje, ki so radi v naši družbi. Le- tos je bil z nami g. Tone Zrnec, duhovnik - lazarist,ki odlično pozna misijonsko delova- nje škofa Friderika Ireneja Baraga. V tistih dneh je bila namreč v domu sv. Jožefa v Celju duhovna obnova ob liku tega svetni- škega misijonskega škofa. Z veseljem smo se vključili vanjo.V petek pa smo se udele- žili tudi domoljubnega večera, v katerem je pisatelj Alojz Rebula razmišljal o sloven- skem duhovniku v zgodovini in danes. V soboto zvečer sta nam po filmu o Baragu naša udeleženca mednarodnega kongresa Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov ob slikah prikazala dneve v Madridu. Res, pestro dogajanje!
Od vseh besed, ki smo jih slišali v tistih dneh, so mi najbolj ostale v spominu in mi še danes odzvanjajo v ušesih: "Le eno je potrebno!" To je bilo Baragovo škofovsko geslo.Ljubiti Boga z vsem srcem in bližnje- ga - zaradi Boga - kakor samega sebe! K svetosti smo poklicani vsi, saj brez nje ne bo nihče videl Gospoda.
Iz teh besed je moč razbrati, da je bil škof Baraga pravi glasnik svetosti. Čeprav ga je pot njegovega misijonskega delovanja za- nesla med Indijance v okolico severnoame- riških Velikih jezer, je kot Božji služabnik cenil tudi moč pisane besede, ne le naše, slovenske, ampak tudi indijanske. Za Indi- jance, med katerimi je deloval, je pisal v njihovih jezikih, nikoli pa ni pozabil na svoj rod. Tako je npr.za Indijance leta 1851 iz- dal slovnico in več drugih knjig, leta 1853 pa še slovar v njihovem jeziku. Kaj pa do- ma, v Sloveniji? Naj omenim dve najpo- membnejši deli: "Dušna paša" iz leta 1830 in "Nebeške rože" iz leta 1846.
Škofu Baragu tudi s trpljenjem ni bilo pri- zaneseno, vendar se nad tem ni pritoževal Dal se je "klesati" Svetemu Duhu. Mnogo hujše kot telesno trpljenje (mrzlo podnebje naporne in nevarne misijonske poti, mrčes, včasih lakota,kap v zadnjem letu življenja) je bilo trpljenje na duši. Deloval je v času, ko je bilo v ZDA nasprotovanje katoliški Cerkvi na višku.Baraga si je zelo prizadeval tudi za pravice Indijancev, ki so jih hoteli preseliti v rezervate na Zahod.
Človeško življenje je minljivo. Moč Sv.Duha ostaja večna. Gotovo je bila ravno moč Sv.Duha tista,ki je navdihnila Kongregacijo za svetniške zadeve, da je dovolila začeti postopek za razglasitev škofa Baraga k bla ženim.Končan je bil že pred nekaj leti,ven- dar čakamo na čudež.Nekaj ozdravitev na njegovo priprošnjo sicer obstaja, vendar niso dovolj dokumentirana. Tako nam za svetništvo škofa Baraga preostane molitev
Tudi nam Baraga pravi, kot je sam spoznal iz evangelija:"Le eno je potrebno!"-skrbeti za Božje kraljestvo v naših dušah.

Tone Kovačič

Srečanje pri Ivanu na Brdah

V soboto, 20.avgusta 2005, sva se z ženo kot že večkrat poprej popeljala po dravski dolini na Koroško in še naprej proti mislinj- ski dolini. V Šmartnem pri Slovenj Gradcu sva zavila na Brda. Tja navadno zahajava na obisk k prijatelju Ivanu Gaberšku,tokrat pa sva šla na pot zaradi drugega razloga. Ivan naju je povabil, da se udeleživa sre- čanja KBBI,katerega organizator je bil prav on.
Srečanje je bilo pri cerkvici Sv. Andreja, ki je v neposredni bližini Ivanovega doma. Poleg nje je pod mogočno staro lipo lep prostor, kjer se je zbralo kar nekaj članov Bratstva in drugih gostov. Tudi midva sva bila dva izmed teh gostov, saj sva se sre- čanja udeležila prvič, zato sva bila sprva malce negotova, kako bo vse skupaj pote- kalo. Po prvih stiskih rok, toplih pozdravnih besedah gostitelja Ivana, voditeljice in drugih iz vodstva Bratstva ter ob pesmi je vsa negotovost hitro izginila. Z nami je bil organist in harmonikaš Zlatko in ves dan smo veliko prepevali. K mikrofonu smo bili povabljeni tudi vsi navzoči, da bi se pred- stavili in izrazili svoje občutke.
Na prostoru, kjer je potekalo srečanje, so se dogajale tudi druge zanimivosti. Zlatko je opazil jurčka in nam dal nalogo, naj ga poiščemo.Vsi smo se podali v lov. Našel ga je seveda Ivan, saj ta prostor prav dobro pozna. Jurčka smo le občudovali, z vese- ljem pa smo pojedli okusen topel obrok, ki so ga za vse pripravili Ivanovi sorodniki. Naš organizator je poskrbel še za posebno zanimivost in se na presenečenje vseh kar naenkrat pojavil pred nami na svojem mo- torju štirikolesniku. Najbolj pogumni so ga seveda lahko preizkusili in se z njim pope- ljali po okolici. Kot prvi je motor preizkusil Tone,ki je bil tudi naš fotograf na srečanju Midva sva ga spoznala šele na tem sreča- nju in prav presenečena sva bila nad nje- govo življenjsko energijo ter slikami, ki jih je naredil s svojim fotoaparatom.
Niti nekaj dežja ni zmotilo našega srečanja saj nas je varovala mogočna stara lipa. Čas je ob klepetu in petju hitro minil. Obis- kal nas je tudi domači nadžupnik, g.Franci Rataj, in nam povedal, kako je potekala obnova cerkve sv. Andreja. Že nas je ura vabila k maši. Cerkvica je majhna, a lepo urejena,k čemur veliko pripomore tudi dru- žina Gaberšek. Notranjost cerkvice je bila zelo lepo okrašena, saj je bila v nedeljo pred tem 'lepa nedelja', kot jo imenujemo na Koroškem. Mašo je daroval duhovni po- močnik Bratstva, sodelovali pa smo prav vsi navzoči s svojim petjem, posamezniki pa še z branjem berila, zahvalami in proš- njami. Pridiga je bila zelo poučna in nas je spodbudila k razmišljanju o medčloveških odnosih, zlasti med zakonskimi partnerji.
Ob dobri družbi, hrani in pijači, s katero so nas pogostili Ivanovi sorodniki, prijetnem klepetu z novimi prijatelji,petju in lepi maši so ure kar prehitro minevale in že je bil čas za slovo. Za konec so se nam pridružili še Ketiševi s Prevalj. Tako kot še nekate- rim drugim jim dopoldne zdravstvene teža- ve niso dopuščale oditi na pot, pa so nas prišli pozdravit vsaj ob koncu.Tudi ta obisk je polepšal dan.
Srečanje nam je dalo novo energijo za laž- je premagovanje bolečin in težav,ki se na- birajo v vsakem posamezniku. In čeprav je za vsakega najlepši kraj na svetu tam,kjer je doma,pa misliva,da je udeležencem sre- čanja tisto soboto bil ravno ta kraj najlep- ši na svetu, kot se je izrazil Ivan v svojem pozdravnem govoru.
Hvala, Ivan, za povabilo!

Boštjan in Irena Javernik

Jaz, Matej, tebi, Vesna, obljubim ...

V soboto, 17.septembra,so veselo pritrko- vali zvonovi ter naznanjali svečanost doga janja v župnijski cerkvi sv.Jurija v Šenčur- ju. V njej smo se zbrali številni sorodniki in prijatelji s prav posebnim namenom. Želeli smo "biti zraven", se veseliti in praznovati, saj sta si Matej Mozetič in njegova izvo- ljenka Vesna prav to popoldne pred Bogom in vsem zbranim ljudstvom izrekla zvestobo in ljubezen za vedno.
Ob duhovno bogati slovesnosti se je z Ve- sno in Matejem veselilo tudi precej zbranih bolnikov in invalidov. Tudi v Krščanskem bratstvu, kjer je Matej že dolgo zvest so- delavec,se vedno znova veselimo življenja in družinske sreče. Zato vama, Vesna in Matej, želimo vse dobro in blagoslova na vajini novi življenjski poti z iskreno željo: Medsebojna daritev naj vama bo življenje celo.

R. J.

Beseda zahvale z Zaplane

Čas, v katerem nas razveseljuje tokratni Prijatelj, je prepoln jesenskih barv. Kmetje že pobirajo skoraj zadnje pridelke. Vsi se oziramo nazaj ter se spominjamo naših na- črtovanj in njihove uresničitve.
Seveda vse to velja tudi za življenje in do- gajanja v Domu Bratstva na Zaplani.Marsi- kaj smo načrtovali, del tega tudi uresničili, nekaj pa seveda prepustili mesecem in le- tom v prihodnosti. Veselimo se vsega, kar

smo uspeli postoriti. Vendar-za veliko tega kar smo naredili, smo iskreno hvaležni tudi mnogim dobrim ljudem,ki ste nam na najra- zličnejše načine podarili del sebe. V mislih imamo predvsem gradbena dela,ki jih ne bi mogli uresničiti, če nam ne bi podali roko pomoči naši dragi prijatelji od vsepovsod. Prišli so iz Ljubljane, Žirovnice, Črnomlja, Podlipe, Šmartnega pod Šmarno goro, Tre- bnjega, iz Ilirske Bistrice, Novega mesta, tudi iz Segonja pri Škocjanu, iz Bevk, Pol- hovega gradca, z Vrhnike, Clevelanda, in seveda z Zaplane.Pestra druščina,ki je,če- prav različna po značajih, izobrazbi,tudi po barvi polti in verskem prepričanju - želela narediti nekaj lepega in obenem koristnega za nas,ki zaradi bolezni in invalidnosti tak- šnega dela ne moremo več opravljati.
Nekateri ste nam po svojih zmožnostih in iznajdljivosti pomagali z drugačnimi darovi, spet drugi ste nam zagotavljali svoje moli- tve itd. Vsem, prav vsem,ki ste nas spre- mljali in na mnogotere načine podpirali, se bolniki in invalidi Krščanskega bratstva is- kreno zahvaljujemo in vam želimo vse dobro Obenem vas prosimo za vašo naklonjenost in pomoč tudi v prihodnje.

Rafko J.

Bibione 2005

s prijatelji na morju

V času, ko se poletje z bliskovito hitrostjo bliža jeseni, se z nostalgijo spominjam tre- nutkov, preživetih na morju skupaj s prija- telji.
Toploto smo občutili že med vožnjo z avto busom, za kar se nismo preveč pritoževali, saj baje po toplicah za uporabo savne kar dosti zaračunajo. Pravijo,da se je dobro za zdravje včasih preznojiti. Bibione, mesto našega letovanja,me spominja na Lignano, vsaj po mivki, ki te spremlja povsod, še v postelji, kar pa ni nič slabega.
Prekrasen pogled skozi okno na širno mor- sko planjavo in senčnike vseh barv me je vsako jutro navdajal z romantiko in takrat sem najbolj od vsega pogrešala slikarski pribor.Ko se je vreme spremenilo na slabše in sonce ni hotelo skozi oblake, smo si na- deli tople jopice. Med nami in sodelavci se je še bolj čutila povezanost in toplina.Našli smo čas drug za drugega, ustvarjali razne ročne spretnosti in sploh -bilo je lepo.Tudi žebljiček v zračnici ni bil ovira za priložno- stnega vulkanizerja, kar mu je bilo v veliko veselje.
Končno in ne nazadnje naj omenim še du- hovno plat tega počitnikovanja. Večina udeležencev doma nima možnosti obiskati cerkve,tam pa je vsak izmed nas imel lepo priložnost,da se tudi duhovno obogati.
Zato hvala Bogu in vsem, ki so 'krivi', da sem smela tudi jaz vgraditi svoj kamenček v mozaik prijateljstva.

Jožica Ameršek

Rada se spominjam teh dni. Bilo je veliko sonca in veselja. Skupaj smo se veselili vsakega trenutka posebej. Vsakdo izmed nas je z veseljem delil s skupino doživete trenutke in tako sem postala bogatejša, zaradi vas, prijatelji. Hvala, da sem v vsa- kem izmed vas lahko videla lučko upanja, vere in ljubezni...

Saša Rolih

Iz dnevniških zapiskov

Na pol odprem eno oko ... Aha! Še vedno sem v Bibionah; letovanje z invalidi. Dan je že. Čas za prvo življenjsko odločitev: ali si odščipniti cele pol urice spanja za sprehod po obali? Ali naj se raje malo potuhnem in počakam na s. Edith in njeno blagodejno budnico? Ker je tako zgodaj, še optimisti- čno ocenjujem zalogo preostalih moči. Hip za tem že bredem po plitvini in zbiram svo- je misli v urejeno celoto.
Zdaj se pri jutranji molitvi zberemo sprem- ljevalci. Ko so naše duše lepo ubrane, se napotimo med svoje varovance.Ob pol os- mih vsa hiša oživi! Z Urško skrbiva za Mari; sestavljamo nepremagljivi trio.Ko stopiva v sobo, naju radovedno pogleda in nestrpno pričakuje, kdaj jo bova posadili v voziček. Kopalnica je v tem času zelo moker in živa hen prostor. Lojzka ima temeljito jutranje čiščenje, pred WC-ji je gneča, italijanska spremljevalka izvaja akrobatske prvine na spolzkih tleh... Vsi preživimo in se napoti- mo ven na dvorišče. Vsak športni pedagog bi bil ponosen na nas: svoje zaspane ude pošteno raztezamo že pred zajtrkom! Po zasluženem okrepčilu pa - hajdi na plažo! Moški sodelavci se iz uglajenih natakarjev prelevijo v prave silake, ki poskrbijo, da se vsi po hitrem postopku znajdemo v vodi. Naenkrat se na morski gladini pojavijo črne zadeve.To niso plavuti morskega psa,tem- več traktorske zračnice, v njih pa mi. Zelo se zabavamo: glasno prepevamo,se žoga- mo in 'tunkamo' ter opazujemo ribice pod vodo... in urica ali dve mineta,kot bi mignil s prstom!
Potem se dobro osušeni v procesiji odpra- vimo v jedilnico.To je kraj posebnih darov. Le kje drugje bi smel pravo italijansko paš- to zaužiti hkrati za kosilo in večerjo, in to deset dni zapored? Preden naši organizmi povsem omagajo, se pojavi s. Edith s ču- dežno marmelado, ki dobro očisti prebavno pot slehernega posameznika.Po kosilu sledi "nadaljevanka". To je prijeten del dneva: rjuho čez glavo in te ni do treh, pol štirih. Nekateri medtem kartajo pod borovci ali se prepustijo lahkotnemu klepetu. Sledi duho- vno okrepčilo v bližnji cerkvici. Še nekoliko omotična iščem rešilne bilke v duhovnikovih besedah - nekaj,kar me bo spravilo pokon- ci za naslednjih sedem,osem ur. Prikaže se Tadej s kitaro in pesmaricami. Zakon! Ve- selo si oddahnem. Pesem je za dušo nekaj takega, kot WD 40 za obrabljene zglobe. Popoldne se zopet 'narišemo' na peščeni plaži. Osvežimo se v vodi, nato taborimo na suhem, se prepuščamo soncu, se po- menkujemo ob zvokih kitare, barantamo za brisače,v mivko zakopljemo Mirana ali celo Sebastjana. Po obilni večerji imamo veseli ali spoznavni večer. Letos se namreč spo- znavamo počasi,a temeljito. V zabavo nas vseh so posebne pozornosti deležni novo- pečeni spremljevalci. Seveda ne manjka smešnih tekmovanj, klovnovih vragolij ali plesnih korakov ob zvokih harmonike. Ko smo vsi zadovoljni, pozitivno 'našpičeni' in ravno prav budni, gremo spat.
Tako je to. Zdi se 'žmohtno in pošlihtano'. V resnici je drugače -še veliko bolje! Vmes ga namreč tudi kaj 'biksamo'. To je zdravo Drugače je tako, kot bi človek jedel nesla- no juho.
Zdaj sem že nekaj časa doma.Strumno ko- rakam po ustaljenih tirnicah življenja. Sre- čujem znance, ki me vprašajo, kako je bilo v Italiji. Ne pričakujejo nič posebno zani- mivega. Jaz pa bi jih najraje povlekla za rokav in jih pripeljala med nas, v to veliko družino! Da bi vsaj za trenutek okusili, ka- ko poživljajoče utripa življenje tam, kjer ga v svoji naglici nikoli ne bi pričakovali!

Maja

Romanje bolnikov goriške nadškofije v Lurd

V novogoriški cerkvi sem na oglasni deski v maju po naključju opazila vabilo U.N.I.T. A.L.S.I. Gorica (Italija) na vsakoletno ro- manje bolnikov z vlakom v Lurd od 17. do 23. julija 2005. Domači in prijateljica so me spodbudili,naj se prijavim. Že sam odhod z modrim vlakom z železniške postaje v Go- rici (Italija) je bil za nas, bolnike, posebno doživetje.
U.N.I.T.A.L.S.I. je združenje laikov, ki si prizadeva pomagati bolnikom, posebno z izvedbo bolniških romanj v Lurd, Fatimo in druga marijanska središča v Italiji in izven nje.Sodelavci in sodelavke U.N.I.T.A.L.S.I. so prostovoljni pomočniki, ki darujejo svoj čas in svoje delo bolnim romarjem.
Člani U.N.I.T.A.L.S.I. so bili med romanjem kakor možje v evangeliju,ki so prinesli mrt- voudnega k Jezusu in ga s strehe spustili predenj. Na vsakem koraku so nas nese- bično, potrpežljivo, prijazno in ljubeznivo spremljali v zavesti, kako služi Bogu, kdor služi bližnjemu. Prostovoljci so nam bili z zgledom in besedami priče evangeljskega veselega oznanila. Ne glede na starost in lastne težave z zdravjem so žareli v dobrih delih. Slovenski romarji smo imeli svojo skupino. Imeli smo dve skupni sveti maši v slovenščini in katehezo.Pri skupnem bogo- služju smo sodelovali s pesmijo in molitvijo. V nepozabnem spominu nam bodo ostale mednarodna sveta maša,procesija z lučka- mi in procesija sv. Rešnjega Telesa.
V soboto, 23. julija, smo se ob vrnitvi na železniško postajo v Novi Gorici poslovili v upanju,da prihodnje leto spet skupaj poro- mamo v Lurd, na kraj milosti in upanja, bo- lezni in zdravja, veselja in miru. Upamo, da se nam bodo takrat pridružili tudi prosto- voljci in prostovoljke iz Slovenije.
Romarji iz Slovenije se zahvaljujemo gos- podu Karlu Volčina, župniku v Štandrežu, slovenskim in italijanskim prostovoljkam in prostovoljcem,ki so nam pomagali, ter du- hovnikom in goriškemu nadškofu, ki so nas spremljali in duhovno vodili.

Ana Marija Stibilj, Ajdovščina

Z invalidskimi vozički na Kredarici

Mala maša (8. septembra) običajno 'za su- knjo vpraša' - tokrat pa je bilo nekaj in- validov - od teh kar sedem na invalidskih vozičkih - vprašanih, če bi šli na praznik Marijinega rojstva na Kredarico.
Popoldne pred napovedanim dnevom tele- fonsko sporočilo potrdi romanje k Mariji Snežni na Kredarico. Dobro uro kasneje pride novo sporočilo. Z vojaškega ministr- stva sporočajo, da zaradi slabe vremenske napovedi odpovedujejo polet in da je pre- stavljen na lepši čas. Zvečer pa ponovno sporočilo - nepričakovano. Gremo na pot, nepreklicno - na Kredarico, v primeru sla- bega vremena pa bo v vznožju piknik. Iz Pokljuke nas bo peljal helikopter slovenske vojske.In smo šli.Več kot dvajset invalidov nekateri s spremljevalci, tako da je heliko- pter peljal kar dvakrat.
Organizator in voditelj tega romanja je bil bolniški župnik Miro Šlibar. Predsednik pla- ninske zveze Slovenije, Franc Ekar,ki je bil tudi z nami, je poskrbel, da smo z velikim vojaškim helikopterjem lahko preleteli trig- lavski narodni park. Ko sem se ob povratku pogovarjal z njim, sem začutil, da ima velik posluh za invalide. Prizadevno je sodeloval tudi pri pomoči. Ob prvem prihodu na viši- no 2515 metrov pod Triglavskim domom na Kredarici je bilo v srcu vznemirjenje, nepo- jmljivo čudenje - in kmalu presenečenje. Mlajši moški me je prepoznal in mi z velikim navdušenjem pripovedoval, da prebira Pri- jatelja in da je to najboljša revija. Seveda sem mu verjel, kot verjamem tistim,ki pra- vijo, da mnogo poti vodi do Boga in ena od njih tudi preko gorá.
Na visoki gori je človek le človeček, ki bolj doživlja Božjo veličino in vsemogočnost. Zato gora tudi zdravi, pomirja, upočasni čas, ponuja nekaj, kar sodobna civilizacija ne more dati. Človek postane človeku pri- jatelj, približa se nebesom, ne samo nebu. Posebno doživetje in višek radostnega trenutka tistega dneva je bila maša, ki sta jo pred kapelo Marije Snežne sodarovala duhovnika Franci Urbanija in Miro Šlibar. Triglavski župnik Franci Urbanija je v maš- nem nagovoru poudaril, kako Marija vodi ljudi po različnih poteh, tudi po gorah, in da je tokrat pripeljala k sebi ljudi na vozič- kih. Še tako velike ovire nas ne ustavijo na poti k Mariji in Bogu.
Ko je triglavski župnik Franci Urbanija ob koncu maše blagoslavljal navzoče romarje pred kapelo pri Mariji Snežni na Kredarici, se je že zaslišal helikopter, ker so napove- dovali poslabšanje vremena. Vkrcanje, še zadnji pogled proti očaku Triglavu in-polet v dolino. Hvaležnost za doživetje. Bolj kot kamenje, ki se je po strmem pobočju gore kotalilo izpod invalidskega vozička, naj se vsuje plaz zahvale do vseh, ki so nam to doživetje omogočili. S svojim prihodom in odhodom smo za nekaj trenutkov zmotili gorski mir s hrupom helikopterja,smo pa po drugi strani za nekaj trenutkov spremenili gorsko pokrajino pod Triglavskim domom na Kredarici in ob kapeli Marije Snežne v drugačno gorsko idilo,kjer so bili kot osam- ljene gorske cvetice "planinci" na invalid- skih vozičkih. To doživetje gore od blizu je bil dogodek, ki si ga marsikateri med nami ne bi upal niti sanjati. Čeprav smo samo 'ovohali' čar gore,smo z nje prišli obogateni in hvaležni za nepozabno doživetje.

Tone Planinšek

Dvajset let bolniške župnije v Ljubljani

Bolniška župnija v Ljubljani letos praznuje dvajseto obletnico obstoja. Na praznik Po- višanja sv.križa,kateremu je posvečena ka pela v Kliničnem centru, je mariborski škof in predsednik Slovenske škofovske konfe- rence, msgr. dr.Franc Kramberger, daroval zahvalno mašo.
Somaševali so nekdanji in sedanji bolniški duhovniki. Pri maši je pel cerkveni pevski zbor iz župnije Ljubljana - Moste, pogosti- tev pa je zopet pripravila župnijska Karitas sv.Helena Dolsko. Ves dan je bilo češčenje Najsvetejšega.
Duhovnika bolniške župnije v Ljubljani, g. Mira Šlibarja, je na mesto bolniškega žup- nika 11. julija 1985 imenoval takratni ljub- ljanski nadškof in metropolit msgr.dr.Alojzij Šuštar.Obenem je bila v ljubljanski nadško- fiji in s tem tudi v Cerkvi na Slovenskem ustanovljena prva osebna-bolniška župnija Bolniški župnik ima pravice in dolžnosti žu- pnika pri pastoralni oskrbi bolnikov in bolni- šničnega osebja Kliničnega centra ter os- talih bližnjih bolnišnic v centru Ljubljane. Z imenovanjem je g.Šlibar prevzel nalogo, da ob sodelovanju z nadškofijskim ordinariatom v Ljubljani ureja in rešuje vprašanja, ki za- devajo dušno pastirstvo bolnikov z upra- vami bolnišnic in drugimi pristojnimi organi. Navezuje osebne stike z duhovniki,ki oskr- bujejo bolnišnice po ljubljanski nadškofiji in tudi širše (v Cerkvi na Slovenskem) ter jim nudi potrebno pomoč s pobudami, nasveti in na druge načine.
Prva sv. maša v Kliničnem centru je bila za božič 1991 v eni od predavalnic. Za božič 1993 je župnija dobila prostor, kjer je seda nja kapela. Načrte zanjo je izdelal arhitekt dr. Jože Marinko, oltarno sliko akademski slikar Lojze Čemažar. Novembra 1997 je ka- pela dobila tudi orgle. Pomemben datum je bil tudi 19. junij 1996,ko je nadškof Šuštar na Trubarjevi 82 blagoslovil nove prostore župnišča bolniške župnije, ko se je uredni- štvo Družine preselilo v nove prostore.
Bolniškemu župniku v Ljubljani sedaj po- magajo dr. Jože Štupnikar, Adolf Mežan in Andrej Rovšek. Sveta maša v kapeli Klinič- nega centra je vsak večer ob 19.30, ob nedeljah pa tudi ob 10 h dopoldne.
Informacije in pojasnila: Bolniški župnik Miro Šlibar, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana, tel. 01/232-04-49, GSM 041/613-378
e-naslov: bolniška.zupnija@rkc.si
internet : http://zupnije.rkc.si/bolniska/

povzeto po Tiskovnem uradu
Slovenske škofovske konference

Znamenje hvaležnosti

V nedeljo popoldne, 18. septembra 2005, smo se mnogi z veseljem odzvali vabilu dru žine Tolič iz Medribnika pri Cirkulanah (Sv. Barbara v Halozah). Prijatelje in znance so povabili k blagoslovu nove družinske kape- lice. Blagoslov kapelice in kipa Marije Brez- madežne je ob sodelovanju dekanijskih du- hovnikov opravil domači župnik in dekan,g. Emil Drev,slovesnost pa je z ubranim petjem spremljal tamkajšnji župnijski pevski zbor.
Za zahvalno kapelico so bili odločilni kar trije življenjsko usodni trenutki.Z njeno po stavitvijo in blagoslovom je bila izpolnjena zaobljuba zahvale za srečno vrnitev sta- rega očeta sedanjega gospodarja Frančka iz bojev 1.svetovne vojne, ki pa je on tak- rat zaradi težkega gospodarskega položaja in prezgodnje smrti ni mogel uresničiti. Ka- pelica je tudi izraz zahvale za ozdravitev njihovega sina Tomaža, ki je po težki bole- zni v otroštvu ne le ostal pri življenju,tem- več celo toliko ozdravel,da danes uspešno študira na fakulteti.
Obenem je kapelica tudi znamenje zahvale Mariji, da je družina pred nekaj leti srečno preživela hudo prometno nesrečo in se ne- poškodovana rešila iz globokega prepada.
Sedanji gospodar Franček in vsa njegova družina imajo izredno razumevanje za ljudi v stiski in že precej let z vso ljubeznijo skrbijo za svojo negibno teto. Ker dobro- delnost ne more ostati le za zaprtimi vrati doma, družina sodeluje tudi v karitativnem življenju župnije. Pečat svoje naravnanosti pa je g. Franček Tolič pred leti pustil tudi v Domu Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na Zaplani, kjer je lepo opleskal notranjost našega Doma. Po tako izkazani dobrodelnosti, razumevanju in hvaležnosti lahko celotni družini Tolič rečemo le: "Vse dobro in hvala za vaše pričevanje z dobroto!"

Rafko Jurjevčič

Bonton

Precej drugače kot s pisanjem je danes s telefoniranjem. Običajnega življenja si brez telefona ne predstavljamo več.Z njim pokli čemo, vprašamo, rezerviramo, pozdravimo, celo naročimo in kupimo. Skoraj ni družine ali posameznika,kjer ne bi imeli telefonske- ga priključka oziroma mobilnega telefona. Tudi pri telefoniranju moramo upoštevati pravila lepega vedenja,pa čeprav nas vča- sih zanese, saj ne vidimo, s kom se pogo- varjamo. Preprost,jasen in vljuden klic nam lahko prinese kar nekaj veselja, pa čeprav se je tisti,ki je klical, zmotil v številki. Vse- kakor nam mora telefon služiti v dober na- men, nikakor ne sme prinašati jeze ali celo nevarnosti,ki niso redke pri mobilnih apara- tih. Pa poglejmo nekaj osnovnih navodil pri klicanju ali sprejemanju telefonskih klicev:
1. Ko dvignemo brnečo slušalko, se nam ni treba predstaviti,saj tisti,ki kliče, ve, koga je poklical.Zato se mora prvi predstaviti on "KDO JE PA TAM?" zveni zelo neotesano.
2. V primeru nevarnosti lahko kličemo ka- darkoli. Drugače pa spoštujmo pravico kli- canega do zasebnosti, oddiha in mirnega spanca. Izogibajmo se zgodnjih jutranjih in poznih večernih ur, še posebej ob nedeljah in prostih dnevih.MODRI LJUDJE NE KLIČEJO MED TV DNEVNIKOM.
3. Službeni telefonski pogovori so izjeme glede na čas,kdaj je primerno poklicati. Tu imamo opravka s telefonisti ali tajnicami. Odgovarjajo kratko, jasno in prijazno, zato je najbolje,če se takega načina držimo tu- di tisti, ki kličemo. "TRENUTEK, VEŽEM!"
4. Če se zgodi,da pokličemo napačno šte- vilko, se predstavimo in opravičimo. Pre- kinitev napačne zveze brez besede ni na mestu. "O, ŽE SPET POMOTA."
5. Danes je vse več telefonskih aparatov, kjer se vidi številka klicatelja. Torej nismo več anonimni. To naj nas spodbuja k večji vljudnosti. "O, MATEJ, LEPO, DA KLIČEŠ!"
6. Ne vztrajajmo z zvonjenjem v nedogled Vsekakor pa vedimo, da zasebni naročniki ne sedijo ves dan pri telefonskem aparatu. Če kličemo starejše ali invalidne osebe, naj se čas klicanja primerno podaljša. "ŠE MA- LO, SAJ ŽE GREM!"
7. Če smo na obisku, ne uporabljajmo nji- hovega telefona, razen v nujnih primerih s kratkim pogovorom. NE VSILJUJMO GOSTI- TELJU DENARJA ZA PLAČILO USLUGE.
8. Tudi v telefonskih govorilnicah govorimo kratko in hitro. Ne zaradi stroškov, ki se seštevajo na ekranu,ampak zaradi čakajo- čih v vrsti. SPET EN 'MEČKAČ'.
9. Ko se naši bližnji pogovarjajo po telefo- nu, se je neprimerno vmešavati v njihov pogovor ali jih celo prekinjati. BODI TIHO!
10. Če smo kakorkoli zadržani, je primerno da damo vedeti klicatelju,kako nimamo ča- sa na pretek, da nas kličejo obveznosti, ki jih ne moremo preložiti. "MLEKO MI KIPI!"
11. Dogovorjene klice, točno ob določeni uri, moramo opraviti brez zamude. Razni izgovori niso primerni, so celo neumestni. "ŽE ENO URO TE ČAKAM NA TEM DEŽJU!"
12. Danes so najbolj v modi mobilni tele- foni. V svojih torbah jih nosijo prvošolčki, uporabljajo jih poslovneži in tudi babice so jim kos. Ker so vedno pri roki, moramo še bolj upoštevati pravila kdaj,kje in kako po- klicati. "HALO, ALI MORDA UTEGNEŠ...?"
13. Ni jih primerno uporabljati, ko imamo obveznosti ali smo na prireditvah. V gleda- lišču, pri sveti maši, na službenem mestu, ki zahteva večjo zbranost ali pogovor z drugimi. Kjer so moteči, poskrbimo za dis- kretno zvonjenje. "JA, MAMI, RAVNO MA- TEMATIKO IMAMO."
14. Včasih so lahko celo nevarni. Zato jih ne uporabljajmo v avtomobilih, na motorjih in kolesih med vožnjo. "USTAVI SE!"

Tina Rot

Dragi prijatelji!

Kar vest me peče, ker že toliko časa za- nemarjam Prijatelja in člane Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Oglašam se morda neobičajno - prek spisov nekaterih veroučencev iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu.V drugi polovici letošnjega verouč- nega leta sem jim skušal približati Jezusa pod geslom: "Prišel je na svet za sleherne- ga človeka." Veliko časa smo namenili tudi čudežem: pomnožitev kruha, vstajenje, ozdravitve... Prav tu se je "zahaklalo", kot pravijo Korošci. Ali zmoremo tudi mi tisto, kar je naredil Jezus? Ali imamo dovolj moči, da bi se dotaknili s svojo roko "gobavcev" današnjega časa? Gotovo družba k temu ne pomaga najbolj, prej nasprotno! Povsod se zahteva "vitalnost" in zagnanost, rekla- me kažejo samo popolna telesa... Nič čud- nega, če se potem mlad človek sprašuje: Kaj bo z menoj, če naenkrat ne bom več ustrezal merilom naše družbe? Tako ni ču- dno, da smo nerodni in prestrašeni, ko se soočamo z boleznijo in bolniki! Težko vam opišem njihove občutke,ko sem jim s slika- mi iz Prijatelja predstavil zadnjo razstavo izdelkov bolnikov in invalidov v galeriji Dru- žine v Ljubljani."Neverjetno!" "K'k so dobri!" "'Ful' so korajžni, jaz tega ne bi znala."... Takšni so bili njihovi odmevi. Kot da se jim je nekaj novega odprlo! Ali ni vse to čudno in celo protislovno, če hkrati ugotovimo, kar smo ugotovili z veroučenci, da smo se že vsi tako ali drugače soočali z boleznijo. Tem otrokom -in verjamem da vsakemu iz- med nas - se tu postavi pomembno vpra- šanje: ali smo se iz vsega tega kaj naučili za življenje za to,da bi postali boljši ljudje? V tem duhu sem povabil veroučence, naj napišejo spis na temo: "Moje soočanje z boleznijo." Nekatere izmed njih lahko pre- berete na naslednjih straneh. Tako imeno- vani "zdravi" otroci želijo deliti z vami svoje izkušnje.V vsakem spisu je kakšen stavek, ki me je ganil in gotovo bo tudi vas. Mladi vam želijo sporočiti, da jim nikakor ni vse- eno. Čeprav izražajo strah pred boleznijo in trpljenjem, se mi zdi, da je močnejši ob- čutek olajšanja, hrepenenja, hvaležnosti, ljubezni in, verjemite, tudi upanja. Ob teh spisih si upam takole odgovoriti na gornje vprašanje: Da, če živimo po Kristusovem zgledu, pa tudi če je to podzavestno, se naučimo nekaj zelo pomembnega za živ- ljenje. Še več, postanemo boljši ljudje, naj bomo zdravi ali ne!

Leopold C. Valant, CM
kaplan iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu

Moje izkušnje z bolniki

Z bolniki imam dober odnos, saj je bolnica tudi moja teta. Živi z nami. Je invalidka in stalno priklopljena na kisik. Vem, kako též- ko je to življenje zanjo, toda jaz ji ga želim olajšati vsaj tako,da jo s pogovorom malce razvedrim. Večkrat jo vidim strmeti skozi okno in žalostno vzdihovati.Ko se ji včasih zazrem v oči,vidim v njih bolečino. Ne vem kako bi bilo, če bi bila jaz tako bolna. Dan je enak dnevu - isti ritem, ista bolečina in praznina. Ta bolečina bi me razjedala od znotraj in od zunaj, dokler me ne bi prev- zela samota. Toda moja teta se ji zmeraj znova upre,saj išče in najde novo vero ter upanje v Bogu. Takrat postanejo njene oči polne radosti in topline. Tudi mene zna ra- zvedriti.

Tanja Hartman, 7. razred

Solze sreče

Sestra Metka nam je predlagala, da bi šli pet starejšim ljudem, ki so bolni in ne mo- rejo več priti k sveti maši. Vse pevke cer- kvenega pevskega zbora smo se strinjale. Povabile smo tudi g. nadžupnika. Z avto- mobilom smo se odpeljali na obiske in bili polni pričakovanj.
Najprej smo se odločili obiskati starejšo gospo, ki živi čisto sama. Ko smo potrkali na vrata, nas je prijazno povabila ter nam postregla s keksi in sokom.Skupaj smo za- peli nekaj pesmi. Gospa je bila zelo vesela. Kar solze so ji tekle po licu. Tudi mene je ganilo pri srcu. Zato so moja pričakovanja pred naslednjim obiskom bila še večja.
Odpeljali smo se dalje. Prišli smo v gostilno kjer so nas prijazno sprejeli in nam ponudili sok. Tam živi babica ene od pevk.Tudi njej in njenim sorodnikom smo zapeli nekaj lepih pesmi in se z njimi prijazno pogovarjali.
Gospod nadžupnik je bil z nami očitno zelo zadovoljen. Pohvalila nas je tudi s. Metka in nam obljubila, da bomo to še kdaj pono- vili. Presrečna sem bila,da sem lahko s so- delovanjem pri teh obiskih pomagala nare- diti takšno veselje in tudi dobro delo. Zato sem se zahvalila Bogu.

Tjaša Smonkar, 7. razred

Srečanje z boleznijo

Nekega dne sem izvedela,da je moja babi- ca bolna in da mora v bolnišnico v Topolši- co. Zelo sem bila žalostna, ker naj bi je ne bilo doma.Ko je napočil čas odhoda,sva se žalostni poslovili. Naslednji dan mi je mama povedala, da jo gremo obiskat. Zelo sem bila vesela, saj sem jo že po enem dnevu pogrešala.
Ko smo prišli v bolnišnico, je babica ležala v postelji. Zelo se nas je razveselila. Po- govarjali smo se kar dolgo. Nato smo jo še enkrat obiskali. Čez nekaj dni se je vrnila domov.Bila sem je zelo vesela.Še rajši sem ji stregla in ji pomagala pri kuhanju kosila.

Tjaša Cavnik, 7. razred

Kako se srečujem z boleznijo?

Velikokrat sem dvigovala težke predmete in zato sem dobila kilo ali "pruh". Nekega dne je k nam domov prišel zdravnik dr. Ferdo Kutnik. Ko mi je sestra povedala, da me bo pregledal, sem se zbala, a sem vedela, da mi želi le pomagati. Po pregledu je rekel: "Na operacijo bo potrebno iti." Ko sem to slišala,mi je postalo kar slabo. Nikoli še ni- sem bila operirana in nikoli še nisem bila v bolnišnici, razen takrat, ko sem se rodila. Ko je zdravnik odšel, mi je mama razložila, kaj bo in zakaj je potrebno, da grem na o- peracijo. Sprijaznila sem se,da bom morala v bolnišnico.
Čez nekaj dni je oče odšel tja,da se z zdra vnikom dogovori za datum operacije. Ko je prišel ta dan,mi je mama pripravila nahrbt- nik, jaz pa sem "panično" begala po hiši in nisem vedela, kaj naj naredim. V bolnišnici so me medicinske sestre toplo sprejele in mi pokazale sobo. Povedale so mi,da ne bo nič hudega in da jim moram povedati,če se bom slabo počutila.Nekaj časa so starši bili z menoj, potem pa so morali domov. Nisem takšna,da bi se jokala,saj sem že pri osmih letih bila kar nekajkrat sama doma. Takrat sem bila stara že deset let. Najprej sem bila nekaj časa sama v sobi. Takrat me ni še nikjer nič bolelo,zato sem se sprehajala po bolnišnici. Zvečer sem v sobo dobila prijateljico. Ime ji je bilo Nina. Stara je bila petnajst let.Čeprav je bila starejša pet let sva se lepo pogovarjali.
Naslednji dan sem izvedela, da bom operi- rana. Pome so prišle štiri bolniške sestre in me na postelji odpeljale v operacijsko sobo Tam so mi v iglo, ki sem jo imela v roki od prvega dne, vbrizgali uspavalo. Med ope- racijo sem spala in se ničesar ne spomnim. Ko sem se prebudila, so mi povedali, da je operacija trajala dve uri.
Po operaciji pa so se pojavile bolečine.Bo- lela sta me trebuh in glava. Kjer sem bila operirana,me je "bodlo". Ko sem dobila ma- lico in bi morala vstati in iti k mizi, se mi je vse vrtelo v glavi. Kar tema se mi je delala pred očmi in zato mi je bolničar prinesel hrano kar v posteljo. Naslednji dan je bilo že bolje, zato sem lahko odšla domov. Bila sem vesela, da je operacija "mimo".

Tjaša Krenker, 7. razred

Moja izkušnja z boleznijo

Imela sem pet let. Sredi pomladnih mese- cev sem se začela počutiti slabo. Vsi so mislili, da je to le viroza ali nekaj takega. Bolezen pa se je kar vlekla in vlekla. Že dva tedna sem menda jedla le jabolka in pila čaj. Starše je začelo skrbeti. Peljali so me v bolnišnico in tam so rekli,da ne vidijo vzroka ter me obdržali na preiskavah.Spo- mnim se,kako sem bila "jezna" na očka,saj me je nekam peljal in me tam kar pustil.
Po nekajdnevnih preiskavah so ugotovili,da imam razlit slepič. To ponavadi ugotovijo že prej.A pri meni ni bilo tipičnih znakov za to bolezen. Torej sem morala na operacijo. Po njej so mi povedali, da je bilo "v mojem trebuščku nekaj narobe." Teh besed ne bom nikoli pozabila. Mama mi je kasneje povedala,da je bilo gnoja zelo veliko (rekla mi je: kot žoga).
Spomnim se tudi,kako sem si že pred ope- racijo zaželela rjavega plišastega zajčka. Rekli so, da ga "zdaj ne morem dobiti." Ker sem si ga tako močno želela, so menda medtem,ko sem bila na operacijski postelji, poklicali očka in mu povedali, kako močno si želim zajčka, ki mi ga je bil pred meseci kupil. Ko sem se po operaciji zbudila, so mi ga takoj prinesli,in bila sem presrečna. Na- slednje dni je bila ob moji postelji v bolniš- nici cela vrsta obiskov. Z zajčkom sva jih z veseljem sprejemala in vsak mi je moral narisati risbico. Po dobrih treh tednih sem se že pripravljala na odhod domov. Kovček je bil že pripravljen. Jaz pa sem v zadnjih dneh v bolnišnici zdravnikom narisala risbi- co. Bili so je zelo veseli.
Čeprav je od tega minilo že osem let, na moji polici še sedi rjavo plišasti zajček in v predalu moje pisalne mize je še skrbno shra njen zvezek z risbicami mojih prijateljev iz bolnišnice. Zadnjič sem bila pri zdravniku na pregledu in pokazal mi je risbico, na ka- teri z nerodno pisavo in z velikimi tiskanimi črkami piše KARMEN, spodaj pa je letnica 1997.

Karmen Javornik,
7. razred, OŠ Šmartno pri Slovenj Gradcu

Danes želijo biti moje misli s teboj, Toni Kušar (Pot čez gmajno 60, Ljubljana). Prvi petek je, ko se še posebej spominjamo Je- zusove daritve za naše odrešenje. Poslav- ljamo se od tebe, pa vendar bi ti rada še toliko povedala.
V prvih dneh letošnjega letovanja na mor- ju smo izvedeli, da si hudo zbolel. Združili smo se v molitvi in prosili zate in starše ob oltarni daritvi. Že ob rojstvu so se v bolni- šnici borili za tvoje življenje, te oživljali in sedaj prav tako.A vendar si imel rad življe- nje. Mesec dni si se zdaj boril zanj,ko si na Golniku ležal v nezavesti, potem je tvoje srce omagalo. Zakaj je bilo potrebno toliko trpljenja? Dodal si velik delež k temu, "kar manjka bridkostim Kristusovim" -za mnoge! Hvala ti, Toni, in hvala tvojim staršem, ki sta s takšno ljubeznijo skrbela zate! Zares živela sta zate. Nudila sta ti vse, kar sta le mogla. Ti si bil pri njima vedno na prvem mestu. Bil si svetla lučka v družini. Oče te je vedno jemal s seboj in tako si prepoto- val kar nekaj držav. Rad si se udeleževal enodnevnih srečanj in se veselil vseh pri- reditev. V posebno veselje ti je bil letalski miting, saj so ti letala bila že od otroštva tvoja velika ljubezen. Zato si tudi bil prvi, ki je dvignil roko, ko je g. Šlibar spraševal, kdo bi želel poleteti s helikopterjem na Tri- glav.A prav tisti dan,ko je prišlo odobrenje za polet, si se poslovil od nas. Prehitel si nas in prvi si poletel -ne le na Triglav, am- pak mnogo višje - v nebeške višave.
Občudovala sem te,kako si uporabljal svo- je talente - ukvarjal si se z računalnikom, ob gledanju televizije učil tujih jezikov, za- nimal za vsa dogajanja v svetu in vseh skupnostih. Vedno si nas pozdravil z žare- čim pogledom in nasmehom. Tvoje oči so bile tako zgovorne. Trudil si se pripovedo- vati toliko časa, da smo te mogli razumeti, seveda največkrat s pomočjo ata. Mnogi so mi rekli,da čutijo, kako zelo ste si blizu. Le govor je bil tisti, ki vas je oviral, da se niste mogli še bolje sporazumeti. Zdaj ti je vse razumljivo, saj vse gledaš z drugimi očmi. Zdaj nam boš govoril od zgoraj, saj vem, da ostajaš z nami. Kajti naš Bog je Bog živih. In kdor umrje,živi v Bogu. Kolikor bolj blizu bomo Bogu, toliko bolj blizu bomo tudi z našimi rajnimi. Tako naša vez ostaja še naprej, ti pa, Toni, tam iz Očetovega naročja, iz naročja večne Ljubezni, kjer uživaš mir in večno srečo, prosi za nas! Še posebno prosi za svoje starše,ki te najbolj pogrešajo, da bi moglo njihovo življenje še naprej biti tako osmišljeno in bogato v Bogu
Nekoč pa na veselo snidenje v nebesih!

s. Edith

Družina bralcev Prijatelja se je ob koncu avgusta spet zmanjšala za zvesto bralko, za Aniko Čuček iz župnije Sveti Jurij v Slovenskih Goricah (1924-2005). Spomi- njam se njenega živega in zavzetega pripo vedovanja, kako se je pred približno dvaj- setimi leti srečala in spoprijateljila s Prija- teljem.Ležala je v mariborski bolnišnici,ko ji je duhovnik namesto rož, sadja ali sladkarij prinesel Prijatelja. Na vitamine, ki jih je po njenih besedah našla v Prijatelju, se je ta- ko navadila, da ga je redno prebirala tudi še pozneje, ko je bila daleč od bolnišnice in bolezni. Nemalo sem bil začuden, ko mi je omenila, da sta skupaj s snaho Marjano, ki je v rani mladosti bila zelo navezana na sestro Michelangelo,vsako leto enkrat obi- skale njen grob. Oddaljenosti in bližine pač nikoli ni merila s kilometri.Veliko je tudi ro- mala in se pri tem spoprijateljila z mnogimi ljudmi. Nazadnje je še na začetku poletja poromala v poljsko Čenstohovo in Krakow.
Na pogrebu je eden navzočih duhovnikov v uvodu v Očenaš dejal: "Bila je mati, ki svojih otrok ni le naučila moliti te molitve, ampak tudi živeti Očenaš." Molimo in živi- mo ga tudi mi.

Jože Raduha

Ministri evharistije

Ko sem bil leta 1980 še župnik pri Mariji Pomagaj v Torontu (Kanada),me je močno presenetila izjava salezijanskega inšpektorja,"da je po- manjkanje duhovnikov v Južni Ameriki pravi blagoslov za tiste dežele." Po kanonični vi- zitaciji salezijanskih inšpektorij je v svojem predavanju za kanadsko javnost,poln nav- dušenja in občudovanja, hvalil tamkajšnje delovanje katoliške Cerkve ter izrekel ome njeno izjavo. "Ali je to sploh mogoče? Ali ni taka drzna izjava nekaj pretiranega?" sem se spraševal.
Dve leti pozneje sem bil že sam misijonar na Dominikanski Republiki in ugotovil, da inšpektorjeva izjava - vsaj za salezijanske župnije - drži. Največ zaslug pri tem ima gotovo slovenski misijonar Ignacij Ozmec, ki je znal čudovito spretno pritegniti k so- delovanju številne laike in po njih množico župljanov v svojih dveh župnijah. Pritegni- tev in vzgoja laikov za pastoralno delo v župniji je dolgoročno podjetje. Uspe, če ga vodi župnik s karizmo in jasno vizijo.
Španski lazaristi, katerim sem prišel na po- moč, so sredi prejšnjega stoletja prevzeli skrb za dve župniji v najbolj revnem predelu glavnega mesta Santo Domingo. V eni teh župnij se je prebivalstvo tako hitro množilo da je preseglo število petdeset tisoč. Že sredi tega naraščanja prebivalstva je žup- nik z dvema kaplanoma spoznal, da niso več kos svojim obveznostim. Začeli so s katehezo odraslih in ustanavljanjem manj- ših skupin pod vodstvom usposobljenih lai- kov.Na moje vprašanje, koliko takih skupin že deluje, mi je odgovoril: "Ne vem natan- čno. Nekaj nad dvajset..."
Najbolj reven predel te župnije je bil vsaj dva kilometra oddaljen od župnijske cerkve Eden od kaplanov je prevzel skrb zanj. Ob nedeljah je maševal kar na prostem - pod košatim drevesom. Pri maši je bilo do sto ljudi, čeprav jih je bilo v župniji že več kot deset tisoč. Uspel je s predlogom za usta- novitev nove župnije in bil sam imenovan za prvega župnika. Znašel se je. Hitro je navezal stike z dobrodelnimi organizacijami v Španiji in Nemčiji ter v dveh letih zgradil veliko farno cerkev. Prav tedaj je požar sredi noči uničil velik del skromnih bivališč. Župnik je bil prvi na pogorišču,zjutraj pa je po radiu in televiziji prosil ter rotil premož- nejše meščane, naj priskočíjo na pomoč. Poziv je uspel, sam je pa postal poznan in priznan kot "človek za reveže". Med duho- vnimi vajami je izmolil in si domislil načrt ter program svojega dela: ob že običajnem župnijskem delu "kateheza odraslih ter po- udarjena karitas".
Takrat sem mu bil kot kaplan dodeljen v pomoč. Kako lepo ga je bilo slišati, ko je svoje revne vernike prijazno nagovoril: "Živimo v okoliščinah,kakor jih omenja apo- stol prvim kristjanom: 'Med vami ni bogatih in učenih', ste pa otroci Božji po veri in kr- stu in po besedah Jezusovih naj bomo luč sveta in sol zemlje." Mnogi so sprejeli nje- govo vabilo, naj ob torkih zvečer prihajajo h katehezi za odrasle,da bodo lahko postali luč in sol za druge. Prvo leto je poučeval sam. Vsak od skoraj sto udeležencev je imel zvezek, ob koncu ure je dobil vpraša- nja, na katera je pisal odgovore, župnik pa jih je sam pregledoval in popravljal. Pri tem je odkril nekaj izrednih talentov, katerim je posvetil še več pozornosti. Po dveh letih je že imel prve pomočnike,potem pa vedno nove. Tretje leto je moral uvesti dodaten tečaj.
Prvi in gotovo največji talent je bila 'gospa Martina',preprosta žena in mati petih otrok Njen nastop,glas, posluh in petje, posebno pa še njeno lahkotno vživljanje v mišljenje in čustvovanje poslušalcev so bili res izre- dni. Nekoč je namesto obolelega župnika vodila pripravo staršev in botrov na krst otrok. Po nekaj dnevih so prosili župnika, naj to delo prepusti njej, ker ji laže sledijo in jo bolje razumejo.Župnik je prostodušno izjavil: "Če bi prestopila v kakšno sekto, bi takoj postala pastor, čez nekaj časa pa 'škofica'."Sadovi takšnega dela so postajali čedalje bolj vidni:vedno večja udeležba pri liturgiji z lepim številom ministrantov, bral- cev, dva pevska zbora,pri delitvi sv.obha- jila prvi laiki,ki so po maši nesli sv. obhajilo bolnikom na dom... Kako so bili veseli in ponosni, ko so po opravljenem tečaju za vredno opravljanje tega poslanstva prejeli škofovo uradno pisno imenovanje!
Župnija je v tem času štela že več kot šti rideset tisoč vernikov. Ob duhovnem obli- kovanju nismo prezrli materialnih potreb. Z denarno pomočjo, ki jo je župnik dobival iz Nemčije in Španije,jaz pa iz ZDA in Kanade nama je uspelo zgraditi še pet kapel s prib ližno dvesto sedeži. Tudi sestre usmiljenke so ustanovile svojo postojanko z dispan- zerjem in kapelo. Za vsako kapelo je skrbel poseben odbor s člani za liturgijo,katehezo otrok, mladinski klub, karitas in dvema ali tremi delivci obhajila, ki so bili odgovorni za bolnike v svojem okolju.V primeru hujše bolezni so obvestili župnika.Občudoval sem njihovo zavzetost in čut odgovornosti pri sprejetem poslanstvu. Ob farni cerkvi je "zrasla" mogočna stavba s prostori za žu- pnišče, z več učilnicami, ambulanto in za osrednjo karitas. Na bližnjem gričku pa je "zraslo" zavetišče za revne otroke. Dame diplomatov so krile stroške vzdrževanja. Župnija je postala vzor in model za vso nadškofijo.
Za petstoletnico odkritja Južne Amerike (1492) in desetletnico župnije smo se od- ločili za misijon z enoletno pripravo. Leto prej smo v naši manjši župniji s kar lepim uspehom poskusili na nov način.Posebnost tega misijona je bila v tem, da je trajal tri tedne in so zelo sodelovali laiki. Prvi teden je bil namenjen njihovi pripravi.Nato so oni na več kot sto krajih misijonarili:na veran- dah večjih hiš ali na kakšnem drugem pri- mernem prostoru so vodili manjše skupine od deset do petdeset udeležencev in z njimi vsak večer obdelali za tisti dan pred- videno vsebino. V vsaki skupini so bili trije vodilni: predsednik, tajnik in pevec, vsak s svojo vlogo. Predsednik je razlagal in vodil pogovor; tajnik beležil in vsak večer pisno poročal o udeležbi in poteku srečanja; pevec pa v začetku "ogreval", potem pa zaljšal potek srečanja. Več kot tristo us- posobljenih in navdušenih laikov smo tako vpregli v to delo pod vodstvom osmih du- hovnikov misijonarjev. Župnik je imel vsak večer natančno poročilo o dogajanju na vseh krajih. Zadnji teden misijona so se manjše skupinice zlile z večjimi in večer končale v bližnji kapeli, čisto zadnja dva dneva pa v farni cerkvi in na dvorišču ok- rog nje. Misijon je lepo uspel, sodelujočim laikom se je pa utrdila zavest o pomemb- nosti in koristi njihovega sodelovanja.
Župnik druge naše župnije v mestu San Francisco de Macoris se je odločil za uve- dbo Marijine legije. V osmih letih resnega dela je ta apostolska organizacija štela petinštirideset 'prezidijev' v štirih 'kurijah'. Njegovo delo je bilo oblikovanje voditeljev s celodnevno delavnico v župnijski dvorani enkrat na mesec. Člani so sami poskrbeli za tako hitro rast.Iz te organizacije je do- bil okrog dvestopetdeset katehistov in ka- tehistinj za verski pouk otrok ter zadostno število ministrov evharistije, da so ob ne- deljah in praznikih vodili "laiško" bogoslužje v kapelah na zelo obširnem in hribovitem podeželju njegove župnije, kamor je kot duhovnik prihajal le enkrat na mesec ali celo le nekajkrat na leto. Gotovo se njiho- vo delo ne more primerjati z učinkovitostjo naših sedanjih teološko in katehetsko šola- nih katehetov. Vsekakor pa so posredovali otrokom temeljne resnice vere in ohranjali zvestobo Cerkvi, kar je zelo pomembno zaradi vdiranja toliko sekt med katoliško prebivalstvo dežele. V tem je prav gotovo viden blagoslov za narod.
Je v vseh župnijah tako? Ne! Pogoji za us- peh prenove so župnikova zavzetost,vizija in molitev.
Vesel sem, ko berem Prijatelja, da je tudi med bolniki in invalidi pri nas toliko zavze- tih sodelavcev. Bodite tudi vi Jezusovi ministri - ministri evharistije!

Jože Mejač CM

Srečanje mladih v Kölnu

Pogosto slišimo,kako mladost in starost ne gresta skupaj. Srečanje mladih v Kölnu s papežem Benediktom XVI. je po mojem vi- denju eno samo zanikanje te trditve, ker je pač povsod bila navzoča pripravljenost poslušati drug drugega.Če te osnovne pri- pravljenosti za pogovor ni, pa je tako vse- eno, koliko smo stari. Ustvarjalnega pogo- vora ni ...
Ko sem po različnih TV postajah spremljal papeževa srečanja z mladimi, sem se lahko le veselil,ko sem videl,kako odprto so mladi sprejeli po letih starega papeža, ga pozor- no poslušali in se veselili vsake njegove misli. Od papeža vse dni nisem slišal nobe- nega moraliziranja ali očitanja, ne pri sre- čanjih z mladimi in drugimi spodaj v dolini in ne v nedeljo pri zaključni maši na vrhu hriba.Govoril je o Jezusu in o Božji ljubezni, ki ima moč v dobro predrugačiti vsakega človeka in vsako stanje, če smo odprti za njo. Mlade je le vabil, naj se podajo na pot vere in v vsem iščejo Boga. Iz njegovih besed je bilo čutiti, kako zaupa mladim, da bodo iz svoje vere našli tisto obliko kršča- nskega življenja,ki je v soglasju z naravnim redom in moralnim redom evangelija. Zna- menja kažejo,da je oseminsedemdesetletni papež bliže mladim kot marsikdo, ki se ima za mladega.
Verjamem,da vsak človek,ki zmore sprejeti Božjo ljubezen, zmore storiti korak naprej in ljubiti tudi človeka in ljudi. Za duševni mir in srečo, po kateri vsi tako hrepenimo, ni dovolj,da smo le zaljubljeni v LJUBEZEN. Potrebno se je naučiti tudi brezpogojno ljubiti človeka -človeka z vsemi mladostni- mi muhami,iskanji in težavami ter tudi sta- rejšega in starega človeka z vsemi njego- vimi tegobami in preizkušnjami vseh vrst.

Jože Raduha

Dostopna Slovenija - prijazna napoved

Ob evropskem tednu mobilnosti in dnevu brez avtomobila se je minister za delo,dru- žino in socialne zadeve, g. Janez Drobnič spomnil tudi invalidov in napovedal,da vla- da pripravlja strategijo,s katero želi doseči da postane Slovenija bolj prijazna in prije- tna za življenje in delo vseh ljudi, ter bodo vse skupine ljudi bolj izenačene v pogojih bivanja in sodelovanja v vseh družbenih dogajanjih,od izobraževanja, kulture,infor- miranja, dostopnosti do donacij,odločanja, rekreacije... Vse v duhu smernic EU.
Ministrstvo pripravlja strategijo z naslovom 'Dostopna Slovenija', ki ima več ciljev. S tem programom želijo odpraviti arhitektur- ne, grajene in komunikacijske ovire na ob- stoječih objektih v javni rabi in na javnih površinah ter gradnjo novih brez ovir.
»Invalidi kot enakopravni državljani imajo vso pravico uporabljati javni mestni prevoz le prilagoditi jim ga je treba, kar je tudi eden izmed ciljev strategije. Na letališčih, avtobusnih in železniških postajah bo tre- ba zagotoviti servis za nemoten vstop in izstop gibalno in senzorno oviranih invali- dov,« je še dejal minister Drobnič.

Izo Mavrič

Prav prijetno branje nam je v prejšnji šte- vilki Prijatelja nudila črtica »Narava naredi svoje.« Pri priči sem se spomnila dogodka iz svoje rosne mladosti. Če je mogoče, ob- javite, prosim,mojo pripoved. Sprejmite lep pozdrav! Hvaležna

Ana Uršej

Čas zrelih sliv

Moj oče je tisto zgodnjo jesen delal nov ko zolec v župnišču na Muti. Bil je tesar. Tudi živeli smo takrat v 'farovški koči' v Bistriš- kem jarku. Čeprav je bilo eno uro hoda do trga in šole,smo otroci imeli pri tem dome- ku pravi raj.
Tisto jesen so bile slive zelo polne. V fa- rovškem sadovnjaku je bilo kar nekaj teh dreves. Mama me je poslala k farovški go- spodinji,naj poprosim za vrečico sliv,da bo naredila cmoke. Sam - že ostareli - župnik mi je otresel eno drevo. »Tako, punčka, zdaj si jih pa le naberi.« Seveda sem jih z veseljem nabrala v vrečko in še v kanglico v kateri sem nesla očetu kosilo, zraven pa pridno jedla, saj so bili sadeži tako sočni in sladki.
Domov sem hodila počasi, obenem pa si devala v usta slivo za slivo. Ko sem bila že čisto blizu doma,sem se kar zgrozila, kajti v vrečki jih je bilo le še malo. Hitro sem jih nekaj pretresla iz kanglice v vrečko,a vse- eno je bila napolnjena le do polovice. "To bo pa premalo za cmoke.Ali niso dali več?" je začudeno vprašala mama.Samo odkima- la sem, kajti po pravici povedati si nisem upala. Cmokov res ni bilo veliko. Sestrice in brata so hitro pojedli vse. Mama me je ves čas nezaupljivo gledala.
Kar brž po večerji smo šli spat. Potem pa - ojej! Sredi noči mi je postalo grozno slabo in hudo v trebuhu. Hotela sem bruhati, a nisem mogla. Zaskrbljena mama mi je sku- hala čaj, a le kakšno žličko mi je spravila dol.Čutila sem se vso napihnjeno in zmanj- kovalo mi je sape. Potem je vstal še oče, ki je takoj vedel, koliko je ura. "Kar priznaj, Anka, da si pojedla skoraj polovico vseh češpljev, ki so ti jih dali v farovžu." "Opro- stite, oprostite, res je." Mama mi je maza- la trebuh z brinovim oljem, ki je obupno smrdelo. "Oh, ko bi vsaj bruhnila lahko," sem tarnala in jokala. "Umrla bom." Tedaj pa je oče prinesel svojo tobačno vrečko, s slino naredil majhno kroglico in močno po- valjal v sladkorju. Mami je ukazal, naj pri- nese vode. "Tako,zdaj pa pojej to kroglico in hitro popij še vodo,da bo kroglica smuk- nila v želodec, če ne, boš res umrla!" Obo- tavljala sem se,potem pa le ubogala,zami- žala in jo pogoltnila. Kakor bi ustrelil, sem že bruhnila. Bruhala sem tako silovito, da bi skoraj pobruhala celo starša. Same sli- vove olupke... Šele proti jutru sem vsa iz- mučena zaspala. Ubogi starši, kakšno skrb sem jim napravila!
Sliv se nikoli nisem več najedla in za vedno sem si jih zapomnila. "Zapomni si, Anka, da je požrešnost greh. En greh pa rodi druge- ga. V tvojem primeru je bila to laž." To mi je rekel moj dragi oče. Ne samo slive, tudi to misel o grehu sem si dobro zapomnila.

Ana Uršej

VSTANI IN HODI!

18. OKTOBER     15. NOVEMBER

Na dnu srca vsi vemo, da je bolj kot oseb- na zmaga pomembno pomagati drugim do zmage, čeprav to pomeni upočasniti korak in spremeniti smer.

Nagradna križanka:

Dogodek, ki je izkazal Jezusovo Božjo moč in sočutje do utrujenih poslušalcev,je nav- dušil apostole in vse druge navzoče. Toda Jezus je s tem le nakazal svoj največji dar ki bo ostal trajno. Ta čudoviti dogodek je tema tokratne križanke.Rešitve boste našli na modrih, rumenih, zelenih in rjavih barv- nih poljih, če jih boste brali v tem zapore- dju in od zgoraj navzdol.Prepišite jo na do- pisnico ali karton v njeni velikosti in jo do 1. novembra 2005 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 5/2005:
1. večji lesen rožni venec
2. mapa za 2 letnika Prijatelja
3. kaseta Zvoneta Modreja 'Kanček upanja'
4. knjiga Antona Pusta 'Narod naš spomine hrani'
5. vezen prtič
6. knjiga Marjetke Smrekar 'Pesem duše'
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 4/2005:
MAR NISTE BRALI

Nagrajenci 4/2005:
1. knjiga 'Domača nega':Marija Pečjak,Hrib pri Hinjah 11, 8362 HINJE
2. barvana svilena ruta: Zalka Strah, Selo 26, 8233 Mirna
3. večji vezen prt: s. Marjeta Pust, Miklo- šičeva 2/II, 1000 Ljubljana
4. knjiga 'Med Antešaki':Tadej Bevcer,Mala vas 1, 1000 Ljubljana
5. CD 'Slovenska svetost - Mati ljubezni': Ivanka Urbas, Martinjak 21, 1380 Cerknica
6. zložljiv dežnik: Irena Družina, Ivana Turšiča 9, 6210 Sežana
7. komplet - obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Angelca Kocjančič, Trinkova 2, 6000 Koper.

Kar nekaj svetnikov upodabljajo s palico, kelihom,hostijo ali IHS kratico. Svetnika na sliki poleg tega prepoznamo še po nekaj znamenjih (obleka, obliki palice). Povejte:

a) sv. Stanislav Kostka
b) sv. Peter Kanizij
c) sv. Bernardin Sienski a) Med pridigami je imel pri sebi ploščico s to kratico in jo razlagal.
b) Vsi člani njegovega reda so morali nositi takšno znamenje.
c) Na veliki hostiji po naključju piše IHS, lahko pa bi bilo upodobljeno kaj drugega. a) Bil je opat.
b) Uporabljal jo je zaradi slabega zdravja.
c) Zelo je priporočal češčenje sv. Jožefa.

Pravilni odgovor PP 4/2005: B A B

Sveta Klara iz prejšnjega kroga Pokala Pri- jatelja je tako poznana svetnica, da vam 'ni delala težav'. En sam odgovor od vseh je bil nepravilen. Vse točke (štirikrat po 6 -za vse tri pravilne odgovore se točke po- dvojijo!) so doslej zbrali: Ljubica Zakovšek in Tina Rot iz Ljubljane, Minka Mihovec iz Medvod, Katja Miklič iz Radomelj, Danijela Stenšak iz Gornjega grada,Milena Manfreda iz Mosta na Soči, Tilka Tomazin iz Sevnice in Marija Pečjak iz Hinj. Čestitke!

Odgovore pošljite do 1. novembra 2005 na naslov: PRIJATELJ,za PP,Maistrova 2,1000 Ljubljana

Za božjo voljo - pomagajte invalidu!

Od kje si se pa ti vzel? (negiben moški premazan z blatom, sedi na stolu)

Hiter kot veter (vihravi fant na ulici)

Bikoborec v rdečem (stoji na podstavku)

Tone Planinšek

irska molitev: On, začetnik vsega (del)