Dragi prijatelji!

»Ne moreš naenkrat vse sla- bo obrniti na dobro. Ukrepaj počasi in pametno! Vzemi si čas!« (sv. Bernard) »Še pre- več časa imam,« bo morda rekel kdo od bralcev. Bolezen, invalidnost starostna onemoglost - delati ne moreš, časa je na pretek. Ampak vseeno pomislimo,kaj hoče povedati avgustovski svetnik, ki je v svojem času najprej ob spominu na svojo pokojno svetniško mamo kot mla- denič popolnoma spremenil svoje živ- ljenje, kasneje pa tudi življenje mnogih ljudi in celotne Cerkve.Tudi v naše kra- je so prišli "beli menihi" in še danes bla- godejno vplivajo (Stična).
Naše govorjenje kaže,da opazimo mno- go slabega. To zna vsakdo. Ali pa to resnično hočemo obrniti na dobro, je že drugo vprašanje.Tretje pa: kako? »Po- časi in pametno. Vzemi si čas!« odgo- varja sv. Bernard.
Upam si reči,da Prijatelj ravna tako, kot svetuje ta svetnik. Opazi seveda tudi marsikaj slabega, a zaradi tega ne raz- graja, pač pa na njegovih straneh po- zoren bralec lahko zasledi pot k dobre- mu. Stavka: »Dokler bom le mogla, mu bom pomagala« in pa: »sprijazniti se s takšnim življenjem«  (Govorijo nam pri- jatelji) sta gotovo nakazana pot za mar sikoga. Tudi Stična je omenjena, ker je Bratstvo tamkaj sodelovalo na škofij- skem pastoralnem dnevu. V prijetnem junijskem času (ko ni mraza in ne vro- čine) je bilo kar nekaj srečanj. Poročila o njih so v Prijatelju predvsem zato, da bi tudi tisti,ki ne morete več zdoma, bili vsaj malo deležni duhovnih dobrot na teh srečanjih.Tudi kratke zgodbe -spo- mini na doživeto - v Prijatelju vedno vsebujejo kaj spodbudnega. Preberite tudi skrbno pretehtane in izmoljene mi- sli o darovanju trpljenja, ki jih je bolni- kom govoril ustanovitelj Bratstva, o. Henrik.
Časa naj nikoli ne bi bilo preveč.Je naj- dragocenejši.Denar namreč že kako na- prosimo,časa ne moremo.Če ga ima kdo preveč, naj pomisli, če morda ne gleda v napačno smer - proč od Boga. Tudi tokratni Prijatelj vabi, da ga vzamete v roke,prebirate in usmerjate svoj pogled proti Bogu.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: žitno polje, foto Vlado Bizant zadaj:prijateljski objem-Marica Galjot (na vozičku) in gospa v narodni noši;srečanje KBBI Lahovče 2005, foto Tone Planinšek

Avgust

Svetovni dan mladih naj vzbudi ali obudi v mladih ljudeh željo, da bi se srečali s Kristusom in našli v njem voditelja svo- jega življenja. Da bi duhovniki, redovniki, redovnice, bogoslovci in laiki iz misijonskih pokrajin ki študirajo v Rimu, v središču krščans- tva doživeli svojo duhovno obogatitev. Da bi znali zavzeti pravi odnos do tistih ki so istospolno usmerjeni.

September

Da bi vlade vseh držav sveta priznale pravico do verske svobode. Da bi oznanjevanje krščanstva opleme- nitilo kulture novih krajevnih Cerkva. Da bi se družina in šola zavedali,kako je za mladega človeka pomembna vzgoja za vrednote.

5.resnica: Da je človeška duša neumrljiva (nadaljevanje)

IV. Poslušaj, Izrael!

»Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog,Gospod je edini! Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem,z vso dušo in z vso močjo!« (5 Mz 6,4-5).To so be- sede, ki jih pobožen Jud še danes bere vsako jutro in vsak večer.Gospod je edi ni,ni drugega boga, Gospod je stvarnik nebes in zemlje, živih in neživih stvari, kakor poroča 1.Mojzesova knjiga. Rekel je "Bodi!" in je nastalo. Izmed vseh na- rodov si je izbral eno ljudstvo in mu dal posebno poslanstvo, zanj je skrbel kot oče skrbi za svojega otroka (prim. Jer 31,9; Iz 64, 7; Mal 2,10). Zapoved lju- bezni do Boga to izvoljeno ljudstvo iz- polnjuje,če se drži Božje postave (Tore) ki je zapisana v prvih petih knjigah Sve tega pisma -Peteroknjižju. Bog jo je ra- zodel Mojzesu, ki je živel okrog l. 1200 pred Kristusom (začetek železne dobe). Vsebuje navodila, ki se nanašajo na vsa področja življenja, od nravnosti in civilnega prava do prehrane in osebne higiene. Njihovo bistvo povzema deset zapovedi,ki jih kristjani dobro poznamo. Zapovedi in prepovedi Postave so kas- neje pismouki in farizeji tako dlakocepili da je njih število naraslo na 613.
Prvotna verstva so naravne sile veči- noma pobožanstvila. Judovsko ljudstvo je tudi živelo tesno povezano z naravo, saj so bili najprej nomadi, kasneje pa kmetje. A kakšna razlika! Izraelcem ni stvarstvo nekaj sovražnega,ampak da- nost,ki razodeva Božjo veličino: "Nebe- sa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok" (Ps 19, 2). Še posebej se ta veličast kaže ob neurju: "Glas Gospodov je nad vo- dami,Bog veličastva grmi... Glas Gospo- dov lomi cedre, Gospod lomi cedre liba- nonske" (Ps 29, 3-5). Še več. Narava ni Bogu samo pokorna, ampak ga njeni pojavi hvalijo in slavijo. V čudovitem hvalospevu mladeničev v ognjeni peči (Dan 2,52-90) beremo: "Slavite Gospo- da,vsa Gospodova dela, pojte mu hval- nico,nadvse ga poveličujte na veke." In nato je našteto vse,kar premore nara- va: nebo in zemlja, ogenj in voda, mraz in vročina, veter in bliski in oblaki, gore in hribi, vse rastline in živali in seveda človek - vse naj slavi in hvali Gospoda.
Za boljše razumevanje judovskega poj- movanja človekove posmrtne usode je treba poznati njihov odnos do bližnjega Izpolnjevali naj bi zapoved: "Ljubi svo- jega bližnjega kakor samega sebe!" (3 Mz 19, 18). Toda kdo je zanje bližnji? Praviloma le Jud. Treba je spoštovati starše, skrbeti za slabotne, vdove in sirote, pustiti na njivi nekaj za reveže, vsakih sedem let odpustiti vse dolgove, vsakih petdeset let vrniti lastnikom ze- mljo,ki so jo ti prodali v stiski. Od Neju- dov so deležni pomoči le potujoči tujci.
Izvoljeno ljudstvo je imelo veliko sovra- žnikov.To so bili vsi zmagovalci nad njim posebno še Babilonci, ki so pobili veliko Judov, ostale pa odgnali v sužnost in leta 587 porušili Jeruzalem. Sovražniki izvoljenega ljudstva so malikovalci in zato tudi Božji sovražniki in je sovraš- tvo do njih upravičeno: Ko gre za nesmrtnost duše, je seveda usoda sovražnikov Izraela drugačna od usode vernih Judov. Je pa precej neja- sno, kako so Judje sploh gledali na po- smrtno stanje duše. Včasih se zdi, da v neumrljivost duše ne verujejo: "Nebesa so Gospodova nebesa, zemljo pa je dal človeškim sinovom. Niso mrtvi tisti, ki hvalijo Gospoda." (Ps 115,16-17) Kazen za greh doleti človeka že na tem svetu pa ne samo grešnika, ampak njegovo potomstvo: "Gospod,tvoj Bog, sem lju- bosumen Bog,ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih" (2 Mz 20,5). Kasneje pa vendarle najdemo misel, da Bog kaznuje za greh samo sto rilca. Jeremija,ki je pisal svoje prerokbe po letu 605 pr. Kr., izjavlja: "Vsak bo umrl zaradi svoje krivde" (Jer 31,30).Še jasnejši je nekaj kasneje Ezekiel: "Duša ki greši, umre. Sin ne bo nosil očetove krivde". (Ezk 18, 20).
Včasih pa vendarle naletimo na slutnjo, da bo duša živela večno, tako v Prvi Samuelovi knjigi: "Gospod jemlje in daje življenje,vodi v podzemlje in vzdiguje iz njega" (1 Sam 2, 6). Drugje je poudar- jena razlika med posmrtno usodo krivi- čnikov in pravičnih: "Na krivične bo dal deževati zanke, ogenj, žveplo in hudo nevihto... iskreni bodo gledali njegovo obličje" (Ps 11, 6-7). O koncu sebičnih bogatinov je rečeno: "Njihova podoba mora izginiti v podzemlje," medtem, ko bo "Bog odkupil mojo dušo iz rok pod- zemlja" (Ps 47, 15-16). Še drugje je iz- raženo isto upanje: "Moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu zvestemu ne boš dal videti jame. Daješ mi spoz- nati pot življenja,večne radosti na tvoji desnici" (Ps 16,10-11). Kakor vidimo,se izraz podzemlje pogosto ponavlja. Toda kaj naj pomeni? Je to grob ali pekel ali nekaj, kar ustreza grškemu Hadesu?
Prerok Daniel,ki je živel kot izgnanec na babilonskem dvoru, napoveduje jasno: "Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zem- lje,se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo" (Dan 12, 2). Prerok Izaija ra- zlikuje med pravičnimi Judi in sovražniki Izraela.Za prve velja: "Tvoji mrtvi bodo oživeli, moja trupla bodo vstala" (Iz 26, 19),za druge pa: "Mrtvi ne bodo oživeli pokojni ne bodo vstali" (Iz 26, 14). Pri Izaiju pa najdemo še presenetljiv preb- lisk,ki govori o posebni podobi večnosti in od blizu spominja na Janezovo Razo- detje: "Kajti glej, ustvaril bom novo nebo in novo zemljo... Volk in jagnje se bosta skupaj pasla, lev bo jedel slamo kakor govedo" (Iz 15,17-25).
Kakšen preblisk je najti tudi v Knjigi modrosti:smrt je prinesel na svet hudič in je delež njegovih privržencev, "duše pravičnih pa so v Božji roki" (Mdr 3, 1). Ali pa:"Pravični pa živijo v večnost, nji- hovo plačilo je v Gospodu" (Mdr 5,15).
Najbolj jasno poročilo o veri v vstajenje najdemo v Drugi knjigi Makabejcev. Za bojevnike, ki so padli ob osvajanju Je- ruzalema (166-160 pr. Kr.), je dal Juda Makabejec obhajati bogoslužje, da bi bila njihova pregreha izbrisana. Nato je napravil nabirko in jo poslal v Jeruzalem da bi se zanje opravila daritev. Pisec knjige razlaga:"V tem je ravnal zelo lepo in plemenito, saj je mislil na vstajenje. Zakaj, ko ne bi pričakoval,da bodo padli vstali, bi bilo odveč in nespametno mo- liti za mrtve" (2 Mkb 12, 43-44). Vero v vstajenje mrtvih je nadaljevalo versko gibanje farizejev. V nasprotju z njimi so saduceji vstajenje zanikali, ker tega ni- so našli v Postavi.
Ko je leta sedemdeset po Kristusu cesar Tit razdejal Jeruzalem in porušil tempelj so se Judje razpršili po svetu, vse pa je še nadalje povezovala zavest narodne pripadnosti. Posamezne skupine so se prilagajale vsakokratnim razmeram in vsaka po svoje upoštevale svetopisem- sko izročilo. Kar zadeva vprašanje ne- smrtnosti duše, je omembe vreden sre- dnjeveški filozof Moše Ben Maimon - Maimonides (1135-1204). Ko so ga iz- gnali iz Španije, je prenesel svojo misel v Egipt. V trinajst verskih resnic vklju- čuje vero v povračilo na tem in onem svetu ter vero v vstajenje od mrtvih.

Breda Cigoj Leben

Ampak ima dobrega angela varuha...

Kadarkoli 'gremo delat inter- vju' v hišo, kjer še nisem bil in se osebno ne poznamo, občutim nekaj treme. Ko pa zagledam križ, Marijino sliko ali celo kakšnega angelčka, se takoj počutim domače. Tako je bilo tudi konec junija letos v Radomljah.
METOD JERETINA, Šlandrova 20, 1235 Radomlje živi skupaj z ženo MARINKO in hčerko SIMONO v svoji hiši na robu na- selja.Vse v njej je lepo urejeno in prije- tno.In tudi angelčka imajo na steni kot lahko vidite na sliki. Že pogled, še bolj seveda daljši pogovor, pa odkrije breme bolezni, ki že dvajset let pesti Metoda, pa po svoje tudi vso družino.Zaradi na- predujoče Parkinsonove bolezni težko govori, zato odgovarja v glavnem žena MARINKA. Včasih vendarle 'prisilimo' tu- di Metoda,da kaj doda. Glede na to, da je navzoč sorodnik duhovnik, pogovor hitro steče.

Zanima me, stric Metod in teta Ma- rinka, kako preživljata dan?

Metod okrog pol osmih zjutraj vstane in dobi prve tablete.Čez pol ure toliko pri- mejo, da lahko sam zajtrkuje. Če malo zamudim, težko jé. Tableta drži kveč- jemu pol ure, zato jih mora jemati tudi čez dan. Do desetih, enajstih je skoraj čisto nemočen in tako potrebuje precej pomoči, da se umije, uredi in obleče. Potem je spet malo pri moči in če more, gre vsaj malo ven na zrak.Na vrtu malo popleve ali uredi kaj na dvorišču. Nato mora zopet vzeti tablete, tako,da more pojesti kosilo. Podobno je popoldne. Ne pozabimo pa moliti. Navajeni smo bili sicer zvečer moliti rožni venec. Sedaj zvečer ne gre in poskusiva že dopoldne Molim naprej,Metod odgovarja. Različno je, odvisno, kako 'se drži'.

Takoj smo videli,kako lepo imate vse urejeno. Na vidnem mestu imate Marijino podobo, križ, angelčka, sv. Frančiška... Vidi se,da ste krščanska družina. Preden kaj rečemo, kako živite svojo vero, morda rečete še kaj o tem, od kod izhajata. Sta tu blizu doma?

Jaz sem iz komendske fare, od sv.Petra Metod pa iz brdske.Tu si je naredil hišo Poročila sva se že v poznih letih. Imava hčerko Simono. Pri štiridesetih letih je to bilo. Hvala Bogu, je bilo vse v redu. Napovedovali so mi sicer fantka, tako da je hčerkica bila presenečenje. Otrok je velik blagoslov v družini. Dokler se pri Metodu ni pojavila bolezen, nam res ni bilo nič hudega. Zadnjih deset let se je pa čisto zasukalo. Bolezen marsikaj spremeni. Ko Metod ni mogel zunaj več delati, sem tudi jaz 's šivanke' – sem namreč šivilja -pri petdesetih letih pre- sedlala na vrt in vsa opravila pri hiši.
Moje družine se je kar nekoliko držala nesreča. En brat je že majhen umrl, pri osemnajstih letih še drugi, čez eno leto pa še oče.Z mamo sva ostali sami.Zato sem se težko odločila, da bom zapustila dom. Zelo sem bila navezana tudi na domačo faro.In res,dokler hčerka Simo- na ni začela hoditi k verouku, smo še zmeraj hodili v Komendo. Šele za prvo obhajilo smo se oprijeli radomeljske fare Mama je zadnjih osem let življenja ži- vela pri nas. Cerkev je blizu in je,dokler je mogla, vsak dan šla k maši. Sedaj, ko Metod ne more več redno obiskovati sv. maše, se vsak prvi petek v mesecu razveseli domačega župnika, g. Janeza Jarca, ki mu prinese obhajilo.
Metod pove, da ima štiri brate in štiri sestre. Tudi oni so vedno hodili v cer- kev in bili zelo verna družina. "Ne vem, če kdo od bratov in sester kdaj izpusti nedeljsko mašo."

Kaj ste pa po poklicu, Metod?

Mizar. Enaintrideset let sem risal načrte in konstrukcije v tovarni Stol v Kamniku Pet let prej, kot bi se sicer,sem se mo- ral upokojiti.

Obrti niste imeli?

Ne, vseskozi sem delal v Stolu. Delo me je veselilo.

Imate morda še vedno željo, da bi narisali kakšen nov stol?

Narisal bi že,samo roka je tako nemirna da ne bi mogel.
(Žena doda.) Metod je tudi izredno le- po pisal.Še vedno se zelo lepo podpiše, če je le roka mirna.

Smem vprašati, kako so se pojavile prve težave? Kako ste začeli sumiti, da bi bila lahko kakšna bolezen?

Roke so postajale mravljinčaste in so se mi začele tresti. Ko se je začelo, so vsi mislili, da 'ga pijem'. Tudi v podjetju so mislili,da moram dobiti jutranjo 'dozo' da se bom umiril.

Pa ste kdaj kaj popili?

Kvečjemu kakšno pivo za žejo.
(Žena doda.) Nikoli ga nisem videla pijanega.

Verjetno ste na začetku poskušali vsaj v službi tresenje rok prikriti. Nekaj časa to pač gre. Koliko časa?

To je pa trajalo kar nekaj let.

Ali ste šli prav posebej zaradi tega k zdravniku ali ste ob kakšni drugi pri- ložnosti to povedali? Ali vam je celo kdo v službi rekel, da morate iti k zdravniku? So vam dali kakšen ukaz?

Prišlo je do krize in nekoč nisem šel v službo. Preprosto sem se želel umakniti Vsi so se spraševali, kaj je narobe. No, po tistem, ko sem se vrnil domov, sem le šel k zdravniku.Dali so me v bolnišni- co, kjer so mi odkrili to bolezen. Potem ni bilo več podtikanj, da sem 'alkoholik na skrivaj'.
(Žena doda.) Tudi kasneje se je nekaj krat zgodilo,da se je Metod kar 'umaknil' in smo ga morali iskati. Kot bi ga nekaj gnalo. Ko se je zadnjikrat to zgodilo, je bilo zvečer po maši doma vse zaklenje- no in temno.Zelo me je zaskrbelo,ker je bilo pozimi, v januarju. Najprej sem ga sama iskala po polju,kjer večkrat greva peš na sprehod. Nič. Tudi nobeden od sosedov ni ničesar vedel.Potem smo na pomoč poklicali sosede, sorodnike, pri- jatelje, policijo, gasilce in skavte. Nikjer ga nismo našli. On pa je celo noč taval in zjutraj ob pol štirih prišel do svojega rojstnega doma,osem kilometrov daleč. Vem, da lahko hodi le, če tableta drži. Ko pa popusti, ne more naprej. Zavedal se je, da se zaradi mraza ne sme usesti na tla in počivati. Jasna in mrzla noč je bila takrat. Zdravniki pravijo, da to be- ganje pri tej bolezni ni značilno, a se vendar zgodi. Pravim,da ima Metod do- brega angela varuha. Pa sv. Anton mu pomaga. Ko izgine, nekateri pravijo, da je gotovo šel v kakšno gostilno, drugi pa pomislijo celo na samomor. Tudi po- licija najprej tako misli. Ko sem tja pok- licala za pomoč, so mi svetovali, naj najprej doma vso hišo pregledamo. Am- pak Metod pravi, da kljub bolezni na kaj takega še pomisli ne.
Zaradi tega,ker se je nekajkrat 'izgubil', si ga ne upamo več pustiti samega. S hčerko gledava, da je vedno katera od naju doma. Če pa je Metod pri moči, greva peš do cerkve. Če zdrži pot,zdrži tudi mašo.

Avto imate?

Imamo. Zdaj vozi tudi že hčerka.

Na kaj je treba pri pomoči takšnemu bolniku posebej paziti?

Ko bolezen napreduje, je težko najti pravo mero za pomoč. Priznam, da smo Metoda malo razvadili. Bila sem na te- čaju pri Rdečem križu in so nas navajali naj pustimo bolniku, da čimveč stvari napravi sam. Spomnim se navodila,kako je bolje, da si sam zapne srajco,pa če- tudi to počne vse dopoldne.Mi vseskozi morda malo preveč pomagamo. Pa tudi strah naredi svoje. Metod je vedno ko- sil s kosilnico po vrtu in s škarjami ob- rezoval živo mejo. Ker pa je nemiren, si mislim, da lahko hitro pride do nesreče. In tako mu marsikakšne stvari 'ne pus- timo' več delati.
Težava in nevarnost je, ker je zelo ne- miren in se takoj kaj potolče. Zgodi se, da pade, pobrati se pa ne more. Doslej se na srečo še ni huje udaril. Najbolje je, da se 'bolj kavča drži'.

In kaj pravi Metod na to?

(nasmeh; žena kar nadaljuje.) Nič. Njemu je vse prav. Nasploh moram reči, da smo Bogu hvaležni za vsak dan in vsako noč, ki jo srečno preživimo. Ne- kako 'peljemo' naprej.

Kaj pa - poleg tablet - pri tej bolezni še priporočajo zdravniki? Mogoče kakšne vaje za razgibavanje in pa spominske vaje?

Zdaj je že več kot dvajset let, kar se borimo s to boleznijo,in tudi različne iz- kušnje se nabirajo.Vsake pol leta imava kontrolo. Nekoč sem po radiu Ognjišče zasledila, da za takšne bolnike obstaja posebna terapija na rehabilitacijskem centru Soča. Takoj sem poklicala tja,se zanimala, kako je s tem in ga prijavila. Ampak sedaj je že vse zamujeno. Me- tod bi moral iti tja takrat, ko je še bil 'v pogonu'. Nekaj časa sva se vozila tja vsak dan,opravila sva celoten sklop te- rapije. Všeč mu je bilo kolo,ki ga je mo- ral goniti,ne pa vaje za roke – z žogico, pa prekladanje palic.Tega ni maral.Tudi k logopedu sva hodila,ker težko govori. Vendar tudi tam ni bilo kaj dosti učinka. Kasneje ni želel več na Sočo. Takšna bolezen namreč človeku pobere tudi veliko volje.

Kako pa je s prehrano? Je tudi glede te treba paziti?

Zelo je treba paziti, da se takšnemu bolniku hrana ne zaleti.Ko sva bila pred dvema letoma na kontroli na polikliniki, bi se zaradi hot doga, ki ga je vedno imel zelo rad, skorajda zadušil. Če ne bi priskočil na pomoč reševalec, ne vem, kako bi se končalo.Še tako je bil Metod en dan v komi in so posledice. Dihalne poti so zožene, in če hrana zaide v sa- pnik, je zelo hudo. Zato mu vso hrano narežem čisto na drobno. Od takrat me je vedno strah, da se ne bi pri mizi za- dušil. Metodu tudi vedno prigovarjam, naj počasi jé. Veste, fantje s kmetij so vedno hiteli, na hitro pojedli in spet šli za delom. To se pozna vse življenje.

Zanimivo ... Na to ne bi pomislil.

So še druge nevarnosti. Trikrat bi mi že skoraj v banji utonil. Rad je v vodi. Če pa takrat pride do slabosti, gre glava pod vodo, noge na drugi strani pa ven. In če si sam, je kar težko reševati ... Banja je za takega bolnika 'strup'.Da ne pomislim na mizarsko orodje, na cirku- larko. Kopalnico bomo morali preurediti. Drugače pa je tako kot pri vsakem bol- niku: postelja je prenizka, stopnice so odveč.

Recimo še kakšno besedo o službi. Metod, koliko let ste bili zaposleni? Imate še kaj stikov z nekdanjimi sodelavci?

Začel sem leta 1955. Nazadnje sem delal po štiri ure. Leta 1989 sem šel v pokoj. (Metod prinese spominsko darilo sodelavcev – lep izdelek iz lesa z vre- zanim razpotjem, kapelico, domačijo in gorami v ozadju. Preberemo: Vsaka pot gre svojo pot, a slej ko prej pride na razpot. A kam od tod? Ta je prava ali ona? Časa za odločitev jih malo je ime- lo. Jih življenje mnogo več je prehitelo. A vedi,čeprav vsaka pot gre svojo pot, še mnogokrat boš hodil tod.)
Nikoli nisem kaj dosti 'okrog hodil'.Sedaj pa sploh - kaj 'čem' tak 'okrog hoditi'?

Kaj pa radio – ga poslušate? In tele- vizijo kaj gledate?

Radio Ognjišče imamo vseskozi prižgan, druge postaje sploh nič.Televizijo spre- mljamo zelo malo.Včasih sem rad gledal šport.

Kateri šport vam je bil najljubši? Katerega ste najraje gledali?

Nogomet.

Pa ste ga kdaj tudi igrali?

Ja, v obrtni šoli v Mekinjah. V kloštru je bila šola. Nekaj let sem bil tako tudi jaz 'v kloštru'.

Večkrat sem že slišal, kako šele ob nesreči ali bolezni sozakonca človek spozna, kaj je obljubil pri poroki: "... da ti bom zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju." Kako sedaj gle- data na te besede?

Imeli smo že kar nekaj porok nečakov in nečakinj. Nebeško lepo je videti že- nina in nevesto pred oltarjem, toda ko izrekata te besede, me kar mraz strese in se sprašujem: "Zakonca, ali vesta, kam se podajata in koliko bo treba po- trpeti?"
Spomnim se, kako sem nekoč mamo vprašala,zakaj gre vsak dan k maši.Saj ne da bi imela kaj proti,kar tako... Zdaj razumem, zakaj je mama rekla, da te edino vera pokonci drži, da zmoreš vse prenašati. Spomnim se njenih besed: "Samo, da grem gor do cerkve, pa mi je laže." Zdaj sem sama prišla do tega, da te edino vera v življenju drži pokonci in vem, kaj pomeni.
Ne čudim se, da je danes toliko obupa- nih ljudi. V cerkev ne gredo,molijo nič... V Boga moraš zaupati in pri njem iskati moč. Velikokrat mi kdo reče, kako je hudo,ko je mož tako bolan. Odgovarjam da lahko pridejo še veliko hujše stvari. Pač sprijazniti se je treba s takšnim ži- vljenjem.Za vse pa ni nikoli. Velika opo- ra in zgled za vse življenje mi je bil naš pokojni župnik Demšar.On je bil ideal za nas, otroke!

Kakšen se vam zdi odnos ljudi do bolnikov?

Opažam,da je vse premalo spoštovanja Zapostavljajo jih.Premalo pozornosti po svečajo takšnim bolnikom in invalidom.

Gospa Marinka, sedaj ste še kar pri moči.Vas kdaj obide misel:Kaj če se še meni kaj naredi? Vem za primere ko so se ljudje z avtom ponesrečili prav tedaj,ko so hiteli k bolnim svoj cem v bolnišnico ali domov.

Velikokrat mi pride to na misel.Ne bojim se zase, pač pa za Metoda, ker je zelo odvisen od mene.Veliko sem v avtomo- bilu in včasih pride raztresenost. Marsi- kdo mi je tudi že dejal: "Zakaj moža ne daš v dom? Jaz bi gledala nase in na hčerko." To me zaboli. Mislim si, da sem lahko sama jutri na istem. Dokler mu bom lahko pomagala, mu bom. Bo pa morebiti res prišel trenutek,ko bom mo- rala iskati pomoč.

Kakšne pomoči na domu sedaj še nimate?

Dokler bom lahko sama pomagala, bom, ko pa ne bo več moči,bom zanjo zapro- sila. Ko so me zdravnice na Soči spra- ševale to in ono, so dejale: "Saj ga vi bolj poznate in več veste, kot pa mi." Res se s to boleznijo 'dajeva' že več kot dvajset let.

Torej bi lahko že priročnik napisali...

Potrpljenja, potrpljenja je treba veliko. Včasih čisto vse odpove. Če sva takrat kam namenjena, je najbolje, da se kar vrneva. Veliko je pri takih bolnikih odvi- sno od 'psihe'. Ko se pa Metodu stanje izboljša, pozabim na vse težave.

Metod, ali kdaj rečete: Bogu hvala za ženo in hčerko?

Velikokrat to pomislim.

(Vprašanje postavimo še hčerki Simoni, ki ob slovenščini študira tudi teologijo.) Ali je očetova bolezen kaj vplivala na vašo odločitev o študiju?

Ne. Verjetno bi se odločila enako, tudi če bi bil oče zdrav.Teologija me zanima Sedaj sem že absolventka. Seveda se kdaj sprašujem, zakaj bolezen. Mogoče kakšno stvar v življenju prav zaradi bo- lezni v družini drugače gledam.

Imate vtis, da se na fakulteti dovolj govori o bolezni, invalidnosti, staro- sti in soočanju s trpljenjem? Ali je glede tega fakulteta preveč 'znan- stvena'?

Mislim, da ni kakšnega velikega poudar- ka na tem. Večinoma gre bolj za znan- stveno delo. Sicer je pa veliko odvisno od posameznega profesorja, kako zna povezati 'knjige' z življenjem.

Neka popevka poje, da "angeli zares ži- vijo". Prijetno jo je poslušati. Verni ve- rujemo tudi v angele, obiskovalci pa ob takšnih družinah pomislimo, kako ta po- pevka velja tudi za nekatere ljudi. Ni pomembno, ali pomagamo možu, ženi, staršem, otrokom, bratu ali sestri ali pa komu drugemu, ki ni naš sorodnik. Za vsakega človeka, ki pomaga, kolikor le more,lahko rečemo,da je kot angel. Ko bom zopet slišal tisto popevko, se bom z vsem spoštovanjem spomnil tudi na družino Jeretina iz Radomelj. Hvala za to pogumno pričevanje!

Na obisku smo bili: Janez Cerar, Vlado Bizant in Tone Planinšek

Vloga laikov v družini

Smo v letu laikov in letu sv. evharistije. Danes nekaterim beseda laik ničesar ne pove, nekateri pa je ne marajo, češ da označuje človeka, ki se na nič ne razu- me. Izraz laik prihaja iz grške besede »laos« (ljudstvo) in izvorno označuje tistega, ki pripada ljudstvu. V prvi dobi krščanstva je beseda laik označevala vse tiste,ki jih je Bog izmed vseh pose- bej izvolil in jih po krstu določil za zve- ličanje. Ta izraz se kasneje v Cerkvi ni veliko uporabljal. Znova ga je uvedel v cerkveno govorico zadnji koncil, ki ga nekateri imenujejo kar koncil o laikih, ker se je prvič tako obširno ukvarjal s tem vprašanjem.
Vloga in pomen kristjana laika v sodobni družbi sta večplastna. Kristjan laik živi najprej v krogu družine,potem v svojem delovnem ali študijskem okolju, v cerk- veni skupnosti in je član družbe.

Vse je pomembno, kaj govorim in kako živim. Mama triletnega sina je rekla: "Moj najboljši vzgojitelj je moj sin,ki vse ponavlja za menoj. To,kar danes rečem neprimernega svojemu možu, naslednji dan slišim iz sinovih ust,ko je namenje- no meni.«
Vzgoja za družino,partnerske odnose in odprtost za življenje se začne v družini iz katere izhajamo. Ni idealne družine in ni idealnih staršev. Vsaka družina ima svoje rane. Pokojni papež Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Rožni venec Device Marije zapisal: »Družina, ki moli skupaj, ostane skupaj. Ko posamezni člani družine usmerjajo svoj pogled na Jezusa,si morejo vedno znova tudi drug drugemu pogledati v oči, se med seboj pogovarjati, se zavzemati drug za dru- gega,si medsebojno odpuščati in zače- njati vedno znova v zavezi ljubezni, ki jo poživlja Sveti Duh.«
Mnoge težave današnjih družin izvirajo iz pomanjkljivih pogovorov. Vse manj je časa za pogovor, skupno igro, izlete in prepevanje. Vedno je dovolj časa za televizijske podobe, računalnik in pogo- vore po mobitelu.
Starši so otrokovi prvi katehisti. Vse, kar starši zamudijo, duhovnik težko na- domesti. Janez Pavel II pravi: »Molite rožni venec za otroke in še bolj z otroki ter jih vzgajajte že od najnežnejših let za tisti vsakdanji družinski 'molitveni postanek' - to seveda ni patentirana rešitev vseh težav, vendar je duhovna pomoč, ki je ne smemo podcenjevati. Ko rožni venec usmerja naš pogled na Kristusa,nas napravlja tudi za graditelje miru v svetu.«
Sv. Pavel piše kristjanom v Korintu (1 Kor 13): »In ko bi imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestav- ljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.« Tukaj ni mišljena pogojna ljubezen, ki pravi: »Če boš priden,te bom imel rad.« Niti ni mišljena zaslužena ljubezen, ki reče: »Zato, ker me imaš rad, te imam tudi jaz.« Tukaj je mišljena brezpogojna ljubezen, ki pravi: »Kljub temu, da ti v šoli ne gre, te imam rad.« Brezpogojne ljubezni se učimo od staršev in od Boga Štiri temeljne duhovne potrebe človeka so: biti ljubljen in ljubiti, biti razumljen in razumeti, biti izbran in izbirati, spre- jemati odpuščanje in odpustiti. Družina je kakor oaza sredi razburkanega sveta ki naj bi zadovoljila te potrebe.Če so te potrebe zadovoljene,smo mirni, ustvar- jalni in zadovoljni. Če niso,smo žalostni, tesnobni, nemirni in napadalni.
Danes človek trpi na različne načine, ki jih medicina ne dohaja. V družini lahko prejmemo veliko duhovnih poškodb. Sedemletni deček je takole molil: »Rad bi bil ptica, poletel bi k Bogu in mu na- ročil, naj da mojemu očetu, ki je vsak dan pijan, več pameti.« Če hočemo, da bo naša družina zdrava, nam mora biti vedno na prvem mestu.Družino naredijo zdravo: molitev, zakramenti, pogovor, čas,ki ga skupaj preživimo, praznovanja in drobne pozornosti. Sv. evharistija je sonce našega življenja in naše družine.
Joseph Ratzinger v knjigi "Poklicani v občestvo" o veri piše: »Vera namreč ni samo spoznanje, ampak delovanje, ni samo špranja v zidu,ampak rešilna roka ki vzdiguje iz brezna.« Družina je tista, ki predaja vero iz roda v rod. Če tega ne storijo starši, morda to stori stara mama.Koliko pomoči si lahko nudijo dru- žine med seboj v zakonskih občestvih, na romanjih in duhovnih vajah!

Janja Ahčin

Razpetost

V Svetem pismu zasledimo misel:"Delam hudo, pa tega nočem!" To velja zame kot tudi za vse druge kristjane. Zanima me, kako naj si kristjan, ko dela hudo, pomaga. Odgovor mi bo v pomoč, go- tovo pa tudi komu v poduk. Draga Marjetka!
Odgovor izhaja iz osebnega izkustva in je kratek. Dokler bom razmišljal, kako naj si pomagam, da bom sam močan,da bom zmogel..., bom nemočen v izkustvu osebne slabotnosti, ki se pokaže pred- vsem v odnosu do drugega. Rešitev ni v moji moči, pač pa v globoki osebni duhovni povezanosti z Bogom. Odnos z zemeljskimi spremljevalci je ujet v kon- fliktnost ali bolje: v realnost izkustva dobrega in zlega, ki sta dejstvo našega bivanja v času in prostoru. Duhovnost - osebni stik z Bogom - me umirja, od- rešuje, krepi v notranji moči,da zmorem pogosto nelahko realnost. Bog ne sme biti abstrakcija in oddaljenost.Bog mora biti dotik, zato je Odrešenik Jezus, do- ločena oseba, določena bližina,ki ohra- nja svojo otipljivost v evharistiji. Tu je moja moč, umiritev, okrepitev..., v po- vezanosti z njim je pomoč - duhovna opora, ki mi je v realnosti situacij še kako potrebna.
Jezus razodeva nujnost odnosa, ki ga zrcali Sveta Trojica: torej ne samo jaz in moj bližnji, pač pa jaz - bližnji - ljubi Bog. Samo v tem odnosu zmorem pre- segati ujetosti, zanke..., ki so v naši razpetosti in napetosti dvojnosti.

p. Karel Gržan

Oče Henrik in Bratstvo

VII. poglavje:   Mednarodni
duhovni pomočnik (nadaljev.)

Srečanje s papežem je bil vrh Kongresa,ne pa še njegov konec. Prav isti dan zvečer se je med navzočimi začela ognjevita de- bata o tem, če je posebna naloga bolnih v tem, da darujejo Bogu svoje trpljenje. Ne- kateri so branili tradicionalno učenje, drugi so bili mnenja,da se bolnik ne sme 'zaviti' v svojo bolezen: »Trpljenje je zlo in bolniku je treba pomagati, da se ga reši. To, kar je zlo, ne more biti predmet daritve Bogu, ki zlo obsoja.«
V besednem dvoboju je bilo kar nekaj stra- sti. Poslušalec je imel občutek, da so na potezi življenjsko pomembne zadeve. Na vrsti je bil oče François,ki naj bi imel odlo- čilno besedo. Mirno in modro je prosil, da počakajo na naslednji dan. Strasti se bodo polegle, on se bo pa zbral in molil.
Naslednji dan so vsi pričakovali, kaj bo re- kel in komu bo dal prav. Ker je bil njegov odgovor tako bogat,teološko trdno uteme- ljen, s koreninami v velikonočni skrivnosti, obenem pa zanj tako značilen in za dušno pastirstvo uporaben, bo najbolje, da ga navedemo v celoti. Predavanje so snemali in zato ne more biti prav nobenega dvoma glede pristnosti. Dobro je bilo povedano,da sta bolnik in in- valid človeški osebi in imata pravico,da jima izkazujemo spoštovanje, ki smo ga dolžni človeku. Na drug način se je o isti stvari govorilo že v prvem delu predavanj: bolnik in invalid moreta koristno sodelovati pri ra- zvoju sveta. Lahko smo veseli, da so bili predavatelji tako jasni in prepričljivi.
Vendarle to še ni vse. Vera - in pazite na to, kar bom rekel: krščanska vera in SAMO KRŠČANSKA VERA - nam pomaga razkriti še eno razsežnost dostojanstva bolnega in invalidnega človeka.Prihaja od Jezusa Kris- tusa.Mi ne moremo soditi Boga in ga vpra- šati, zakaj si je tako in ne drugače zamislil načrt stvarjenja in odrešenja. Zelo sem bil pretresen, ko sem slišal, da nam je papež dobesedno rekel:"Kristus je s svojim delom, trpljenjem, ali bolje povedano z ljubeznijo, s katero ju je sprejel, rešil svet napuha, sebičnosti, smrti."
Tak je torej Božji načrt.Morda bi bil po va- šem mnenju kak drug načrt boljši. Vi bi se odločili,da bi nas Gospod odrešil z lahkoto, veselo,z vsem, kar vam pride na misel. Jaz Božjega načrta ne morem spremeniti. Člo- veka je odrešil Jezus na križu. Tako se je odločil. In ker je to storil tako (in prosim, da ste na to misel pozorni) je svojemu tr- pljenju dal neverjetno vrednost.
Zakaj neverjetno?
Ali ni nekaj neverjetnega, da je Kristus s svojim trpljenjem izbrisal naše grehe, nas sprejel za Božje otroke in nas vodi v čudo- vito prihodnost večne sreče?
Glejte, tak pomen ima za nas Kristusovo trpljenje. Človek,ki trpi, je za vernega člo- veka velik, saj je pridružen Kristusovemu trpljenju. O tem bom v nadaljevanju malo obširneje govoril. Vendarle moram prej še nekaj drugega povedati.
Če je trpljenje tako učinkovito in daje člo- veku tolikšno dostojanstvo, ali to pomeni, da bom z veseljem trpel? Ali se bo žena, ki vidi, da ji mož umira, smejala zraven nje- gove smrtne postelje in rekla: »O, kakšna sreča, da ti toliko trpiš! Kako srečna sem, da bom postala vdova!« Kajne, da me ra- zumete?!
Če je trpljenje nekaj dobrega in lepega, tr- pimo, trpimo! Bo mama,ki priteče k postelji sina, ki se je ponesrečil, tega z veseljem vzela v naročje in se na glas radovala? Saj vsi zlahka razumete, da kaj takega ni mo- goče. Bog nas tega ne prosi. Trpljenje je samo v sebi nekaj slabega. Bolezen je zlo. Smrt osebe, ki jo imamo radi, je nekaj, kar nas prizadene.
Zdravje je dobrina.
Podaljšanje življenja je dar.
Dobro se mi zdi, ko berem, da je bila pred sto petdesetimi leti povprečna življenjska doba štirideset let.Danes smo prišli na več kot šestdeset... In pravim si: »Glej, koliko si že ti pridobil na letih, ki jih imaš!«
Dobro, vsi vemo,kaj vse stori bolan človek da bi ozdravel. Spominjam se - ta spomin se znova in znova pojavi, ker je tako glo- bok - kako sem kot mlad kaplan v nekem kraju province Meuse hodil po mestnih uli- cah, kjer je bila jetika skoraj na vsakem koraku.Danes te bolezni skoraj ni več. Bo- rimo se proti boleznim, da bi ozdraveli, va- rujemo se nesreč, trudimo se,da bi se nam življenje podaljšalo. Vse, kar storimo proti zlu, je dobro.
Vendarle ne bomo ne z govorjenjem ne z delom dosegli,da bi trpljenje izginilo.Vzemi- mo telesno trpljenje: nikoli ga ne bo zmanj kalo. Napravite, kar hočete,da bi pomagali človeku, ki so mu odrezali nogo, zaradi bo- lečin ne bo mogel spati cele noči... Z vse- mi zdravili, ki jih damo srčnemu bolniku, ne bomo dosegli, da bi se mogel vzpenjati po stopnicah. Nima smisla, da bi nadaljeval. Bolezni in trpljenje bodo vedno med nami in tistimi, ki bodo prišli za nami.
Na nekaj posamezni bolniki pozabljajo. Mi- slijo, da je na svetu le fizična bolečina. Kaj pa moralno trpljenje? In neuspehi? Človeku se ne posreči tisto,za kar si je z vsemi mo- čmi prizadeval. No, naj bi kdo rekel karkoli, bo vendarle moral sprejeti, da bo na svetu vedno navzoča smrt. Trpljenje je v kore- ninah naše človeške narave in temu se ne smemo čuditi. Zakaj ne?
Prvi razlog je ta, da smo nepopolni. Božje stvarstvo ni popolno. Odtod trpljenje.
Mislim na naše prijatelje Peruance: potres je pred dvema letoma zahteval ogromno žrtev ... In ladje, ki se potopijo.. itd.
In še, o,moj Bog! Na to pogosto mislim! Če bi bilo treba računati le z bolečinami, ki iz- virajo iz naše nepopolne narave, ali s tisti- mi, ki jih povzroča narava okrog nas, ali ne bi bilo že to zadosti in preveč? Kaj pa trp- ljenje, ki ga povzroča greh?
Napuh... nerazumevanje med tistimi,ki bi si morali biti najbližji... sebičnost... sovrašt- vo... Trpljenje se množi in se grmadi tam, kjer je greh. Ali bi prišlo do tolikih bolečin, če bi bilo več bratstva? Kolikemu trpljenju bi se ljudje mogli izogniti! Pomislimo na manj razvite narode, ki nimajo zadostne hrane. Še enkrat: trpljenje je med nami.
Kaj torej? Sedaj je prišel trenutek, ko vas prosim,da ste pazljivi. Jezus Kristus je sto- ril »čudež«, da trpljenje koristi nam in dru- gim. Trpljenje obrodi sadove. Ali se spom- nite evangeljske besede: »Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame svoj križ in hodi za menoj!«
Pravi: moj učenec. Ne pravi: moj apostol. Če kdo hoče biti z menoj, če veruje vame, v moje poslanstvo, naj nosi svoj križ ... Ponovno mi prihaja na misel,kako so morali biti presenečeni Jezusovi poslušalci, ki so iz njegovih ust slišali te besede. Za nas je danes pomen besede križ dobro poznan. A v tistih časih? In vendar je rekel, da nje- gove učence čaka križ ... Križ pa ni nekaj prijetnega. Torej, nositi svoj križ in iti za njim...
Razložil bom misel našega Gospoda.Tudi ta je evangeljska; nisem si jo jaz izmislil. Kaj torej pravi? Pravi, da je njegov učenec v njem: "Ti v meni in jaz v tebi"... To pome- ni, da smo Kristusovi učenci v Kristusu in da je Kristus v nas.Z njim smo eno. Dajmo, pomagajmo si, da bo Jezusova beseda za nas bolj oprijemljiva.Slišim ga,ko mi govori, meni govori:
»Moj otrok,tvoje trpljenje je postalo moje. Tvoje trpljenje ti bo v zveličanje, ker je tudi moje...
Tvoje trpljenje bo pomagalo reševati tudi druge, ker je moje...«
Mi nismo rešitelji poleg Kristusa Odrešenika Mi smo z njim, v njem, ne eden poleg dru- gega, vanj smo potopljeni. Do take mere smo združeni z njim,da je Kristusovo trplje nje naše in naše - pred nebeškim Očetom - njegovo ... V Njem in v nas trpi njegov Sin...
Vidite, v tem je dostojanstvo tistega, ki trpi. In ko sem to premišljeval, mi je iz dna srca prišel vzklik: »Gospod, kako si mogel priti do takega načrta? Kako si mojemu tr- pljenju mogel dati toliko vrednost? In zato sem bil tako srečen, ko sem včeraj slišal papeževe besede:
»Kristus je svet odrešil s trpljenjem. In za- to ste vi tesno pridruženi njegovemu delu prenavljanja, reševanja, novega rojevanja sveta.«
Novi svet ne pomeni, da bi bil materialno boljši, ampak svet,ki je priprava na nebesa Svet bratstva in medsebojne ljubezni je svet, ki ga ustvarjamo mi, ko trpimo.
Kadar o tem nauku premišljujem, ne morem sprejeti, in to vam preprosto povem, da bi bil veljaven le za nekatere ljudi, ki so v duhovnem življenju dosegli izredne uspehe Mislimo na karmeličanke ali redovnice,ki so tukaj, pa na duhovnike... Glede tega me ne more nihče prepričati. Moje mnenje je, da je veljaven za vse. Tako verujem v ne- izmerno Kristusovo ljubezen.Prepričan sem da človeško trpljenje odmeva v globini Je- zusovega Srca.Zato tudi mislim,da spreje- ma trpljenje vseh. Celo mislim, da ne zav- rača niti takega trpljenja,ki ga le s težavo sprejemamo: morda godrnjamo, protestira- mo in se upiramo: »Ne, tega trpljenja ne sprejmem.« Da, Bog sprejme tudi trpljenje bolnika,ki se muči v svoji bolniški postelji in ves čas kaže svoje nezadovoljstvo: »Moj dragi, godrnjaš, vendarle se boš rešil.«
Naj si dovolim še eno skrajnost.Včasih kdo pravi: »In čemu naj služi trpljenje otrok?« Mislim,da Bog sprejema tudi trpljenje otrok Verujem,da Božja dobrota presega vse na- še računarstvo. Bog hoče,da trpljenje ljudi rešuje in da sodelujejo pri rešenju sveta.
Glejte,takšno je moje gledanje na srce na- šega Gospoda Jezusa Kristusa, na njegovo dobroto in nežnost.
O,kako želim,da bi trpljenje sprejemali! Mi- slim, da nas to prosi naš Gospod, ki nam je dal vero, živo vero. Želi, da bi bil naš DA »sinovski«. In če bi se odločili za tak DA, nam bo pomagal,da tudi med trpljenjem ne bomo izgubili upanja na vstajenje. Mislim, da tako misli tudi papež, ki nam je včeraj rekel:
»Vaš obraz je podoben obrazu trpečega Gospoda,a v naših srcih je že luč Vstalega Kristusa.«
Verjetno je včeraj ravno to napravilo nanj tak vtis. Njegov obraz je kazal, da je ves pretresen. V nas je gledal več sto ljudi, ki so s svojo zunanjostjo zbujali pozornost, v svojih srcih pa so že doživljali 'vstajenje' Me razumete? Me veseli!

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Srečanje dobrotnikov KBBI na Zaplani

Večkrat nam kdo postavi vprašanje: "Kje pa dobite sredstva za srečanja in druge dejavnosti Bratstva?" Ponavadi se ob takih priložnostih spogledamo,v zadregi nasmeh- nemo in začnemo naštevati:"Imamo člana- rino, nekaj je dobrotnikov, ki redno vsako leto darujejo denarni dar, drugi pomagajo s svojim delom ali kakšno uslugo. Bogu hvala za vsakogar in za vsako pomoč!"
V Bratstvu smo želeli svojo hvaležnost na- šim dobrotnikom izraziti poleg pisma ob pra znikih tudi s posebnim srečanjem, ki je bilo zadnjo majsko nedeljo na Zaplani. Začeli smo ga šmarnicami. Ker notranjost cerkve prizadevni Zaplaninci obnavljajo, smo jih imeli kar zunaj - pod lipo za našim domom. Prebrali smo šmarnično branje in zapeli li- tanije Matere Božje. Nato smo se preselili v dvorano nekdanje osnovne šole, kjer je zbrane nagovoril voditelj našega doma, g. Rafko Jurjevčič. Predstavil je duha našega gibanja,ki ga povzemajo Jezusove besede: Vstani in hodi!,pa tudi načrte za prizidek k domu.Sledil je recital pesmi Darinke Slano- vec ob spremljavi citer in pa nastop Invalid skega mešanega pevskega zbora z Vrhnike Dvorano so ob tej priložnosti krasile slike Benjamina Žnidaršiča iz Postojne,ki je prav tako kot Darinka član Bratstva. Zaradi te- traplegije slika le s pomočjo ustnic. Po re- citalu in nastopu zbora smo se vsi skupaj vrnili v naš dom ter nadaljevali srečanje ob prigrizku. Pevci so zapeli še nekaj domačih pesmi in razpoloženje je bilo kar prešerno. Benjamin Žnidaršič nas je nato presenetil s svojim darom. Eno svojih dragocenih slik - Sveto Družino - je namreč ob tej priložno- sti podaril za naš dom.
Gotovo nobenemu udeležencu srečanja ni bilo žal, da je tisto popoldne preživel na Zaplani, saj je bil to res lep kulturni in dru- žabni dogodek.

v. d.

Evharistija - sonce našega življenja

"V soboto, 4. junija 2005, ... je v Stični potekal Škofijski pastoralni dan ljubljanske nadškofije,na katerem se je zbrala nepriča- kovano velika množica kakih 8.000 verni- kov.Ob lepem vremenu je dobro načrtovan in pripravljen program za najrazličnejše starostne in interesne skupine potekal po programu zahvaljujoč zelo veliki zavzetosti vseh sodelujočih. Srečanje je nudilo obilo priložnosti za medsebojne pogovore,sezna- njanje z novimi dejstvi in ljudmi, za obilno in lepo molitev ter prejem zakramentov. Višek vsega je bila lepo oblikovana evhari- stična daritev s procesijo... Prireditev je navkljub kakim manjšim pomanjkljivostim lepo uspela tudi z Vašo pomočjo. Za vaš delež pri tem se Vam najlepše zahvaljujem in prosim Vsemogočnega, naj Vam za vašo darežljivost povrne s svojimi darovi.Še en- krat Bog plačaj in prisrčen pozdrav!"
Med organizacijami, ki so prejele lepo zah- valno pismo msgr. Alojza Urana, ljubljans- kega nadškofa, je tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Prva junijska sobota je bila za tiste člane Bratstva, ki so vodili eno od delavnic (zlasti za voditeljico Ljubi- co Zakovšek in njenega namestnika Rafka Jurjevčiča), kar naporna, pa vendar lepa. Približno štirideset udeležencev je bilo sta- lno pod našim šotorom ali okrog njega, mar sikdo pa je samo prišel, na hitro pogledal in odšel dalje. Kasneje so v pogovoru ne- kateri udeleženci pastoralnega dneva po- vedali, da so se namenili 'obiskati' kar vse ali vsaj čim več delavnic, drugi pa so že doma vedeli, kam se bodo vključili. V naši delavnici so uvodni predstavitvi življenja in idealov Bratstva sledila osebna pričevanja. Tem izpovedim ljudje vedno najbolj prislu- hnejo, čeprav o sebi ni prijetno govoriti, saj v našem primeru pomenijo tudi boleče obnavljanje najtežjih trenutkov v življenju. Vendar pa so tudi tokrat udeleženci kar najbolj spoštljivo in toplo sprejeli takšne osebne izpovedi.
Poleg bolnikov in invalidov so sodelovali tudi nekateri ljudje, ki v domačih župnijah, npr.s sodelovanjem pri Karitas,skušajo po- magati,a dostikrat naletijo na nepremaglji- ve težave.Kako pomagati komu,ki se v svoji bolezni zapira vase in navidezno noče no- bene pomoči,nobenih obiskov in pogovorov pri tem pa očitno trpi? Bratstvo ima precej izkušenj v zvezi s tem,največkrat kar iz ži- vljenja lastnih članov. Takšna delavnica je dobrodošla priložnost za izmenjavo izkušenj
Nekaj besed je bilo izrečenih tudi o reviji Prijatelj,"ki jo lahko pustiš kjerkoli,tudi pred majhnimi otroki,in bo vsakemu koristna, ne samo bolnikom,invalidom ali starejšim" Eden od udeležencev je šaljivo pripovedoval, kako se s sklicevanjem na Prijatelja otepa opravljivih časopisov in revij, ki za povrh širijo nemoralo in tako kvarijo mladi rod.
Vmes smo z zanimanjem opazovali žubore- nje mladosti - otroške igrice na bližnjem travniku. Čisto na koncu, ko se je program v delavnicah že končal, je nekaj otrok pri- teklo tudi do našega šotora. Dva prazna invalidska vozička sta čakala in bila name- njena uporabi - vaji.Sem in tja je 'med de- lavnico' kdo od zdravih udeležencev tudi že poizkusil, kako se v vozičku sedi in kako se da drugega peljati po neravnih travna- tih tleh. Otroci so na koncu tudi poizkusili drug drugega peljati. Na vprašanje,kako bi bilo, če bi od danes naprej morala stalno sedeti na invalidskem vozičku, je živahno dekle,po videzu še osnovnošolka, vzklikni- la: "O, jaz že ne!" Nasmejali smo se ji, kaj pa drugega.
Vsekakor nihče iz Bratstva, ki je sodeloval na tem pastoralnem dnevu, ni imel namena nikogar prestrašiti. Želeli smo le dobrona- merno pomagati, opozoriti, pojasnjevati in pričevati,da je tudi življenje na invalidskem vozičku lepo,če ga darujemo. Predvsem pa smo se odzvali povabilu vodstva Cerkve v ljubljanski nadškofiji.Kaj več-v drugih dveh škofijah - nismo zmogli.
Naše sodelovanje se je sicer začelo že zju traj pri uvodni molitvi rožnega venca,saj je Marjetka Smrekar pomagala voditi to mo- litev. Prav tako smo sodelovali pri zaključni maši in procesiji. Nekaj naših je bilo pova- bljenih, da - tako kot predstavniki drugih stanov in organizacij - spremljajo Najsve- tejše v procesiji med množico.
Kasneje smo ujeli še nekaj otroških odme- vov na zaključno mašo. Našega zaupnega vira seveda ne bomo izdali. Po igrivem in res privlačnem dopoldnevu in opoldanskem odmoru,vse na vročem soncu,so otroci še kar dobro sodelovali na začetku maše. Po- tem pa so začeli spraševati: "Zakaj pa so župniki v tej vročini tako napravljeni? Ali jim ni nič vroče? Pa kar naprej pojejo. Ali je tebi to všeč?" Ko maše kar ni hotelo biti konec: "Ti, tale maša pa že nekam dolgo traja. Ali si ti prepričana, da še ni konec? Ali ne bi mi kar šli?Ali ta maša velja za več tednov? A potem nam jutri ne bo treba iti k maši?" Med procesijo pa: "Kam pa zdaj gredo? Zakaj pa mi ne gremo zraven? Ali je kakšen praznik?"
Da,bil je praznik in zaključna maša je za nas bila čudovito doživetje. Pozorno smo pris- luhnili besedam nadškofa,posebej o zgledu mučenca Lojzeta Grozdeta,ki je prav v sti- ški cerkvi še prejel obhajilo -sonce našega življenja, potem pa, ne da bi vedel, odšel na zadnjo pot v mučeniško smrt. Njegove besede o evharistiji so bile tudi geslo ško- fijskega pastoralnega dneva. Naj bo evha- ristija sonce tudi v našem življenju in naj bomo z evharistijo čim bolj sončni ljudje.

v. d.

Kjer je resnična ljubezen, tam sam Bog prebiva

To smo začutili na 13. srečanju KBBI in številnih prijateljev pri družini Galjot v Lahovčah, čudoviti vasici pod Krvavcem.
Na dan državnosti, 25. junija, Galjotovi za trenutek odložijo delo na veliki, moderno urejeni kmetiji ter prisrčno in bogato po- gostijo bolnike, invalide in njihove prijatelje Ljubezen in dobrota Galjotovih sta iz leta v leto večji, saj je bilo letos stodeset bol- nikov in invalidov ter vsaj še toliko njihovih pomočnikov in prijateljev. Tudi njihova hčerka oziroma sestra Mari je invalidka na vozičku. Galjotovim velikodušno priskočijo na pomoč vaščani in drugi prijatelji, kar je še posebej razveseljivo.
Letos so se še prav posebej potrudili in obogatili dan.Ko smo se zbrali pod šotorom nam je g. Janez Močnik iz sosednje župnije Cerklje prikazal bogato zgodovino kraja in okolice.Nato smo nadvse slovesno pričakali glavnega gosta, nadškofa g. Alojza Urana, ki je že šest let navzoč na teh srečanjih, letos pa prvič kot slovenski metropolit in nadškof. Na začetku vasi so narodne noše naredile "špalir", nato pa so nadškofa s "kolesljem" odpeljali k Galjotovim. Kočijaž je bil g. Matjaž Krč - "Rešebov" iz Hinj pri Kranju. Na čelu povorke je šel mlad konje- nik g. Tomaž Slevec iz Spodnjega Brnika.
Po pozdravnem govoru voditeljice Bratstva Ljubice Zakovšek, je nadškof daroval sv. mašo na prostem pred gospodarskim pos- lopjem. Z njim so somaševali še duhovniki iz Lahovč, Brnika in Cerkelj. Pel je mešani pevski zbor iz Lahovč pod vodstvom orga- nistke Lidije Basarac. Pri maši so sodelovali tudi člani Bratstva, ki so izrekali prošnje in zahvale Bogu za vse,kar so čutili v svojem srcu.
Ves čas smo vonjali omamne vonjave, ker so v neposredni bližini kuharji že priprav- ljali kosilo. Tako smo po duhovni hrani bili deležni še okusne hrane za telo, stregli so nam jo prijazni domačini, ki v velikem šte- vilu pomagajo Galjotovim, da je vse hitro postreženo.
Popoldanski del srečanja postaja prava veselica, saj je poskrbljeno tudi za glasbo, ob kateri se da tudi zaplesati, letos pa je bil prvič tudi srečelov. Izkupiček od srečk je bil namenjen za obnovo in vzdrževanje Doma na Zaplani, ki ga oskrbuje Bratstvo.
Za vse lepo in dobro na tem srečanju želi- mo izreči besede zahvale. Najprej Bogu za lepo vreme, kar zelo pripomore k lepoti dneva in razpoloženju, nadškofu g. Alojzu Uranu, domačemu duhovniku iz Lahovč - g. Romanu Kavčiču in vsem duhovnikom iz sosednjih župnij, pa tudi vsem, ki so daro- vali svoj čas, moči in sredstva za postavi- tev šotora ter pripravo prostora, hrane in pijače, strežbo, srečelov, g.Janezu Močni- ku za zgodovinski oris kraja in bližnje oko- lice, predstavnikom občine, harmonikarju g.Ostermanu, ki je skrbel za zabavo, žup- nijskemu pevskemu zboru za petje pri maši folklorni skupini iz Vrpovelj za kulturni pro- gram, narodnim nošam, konjenikom, daro- valcem dobitkov za srečelov.
Nazadnje pa želimo izreči še prav posebno zahvalo družini Galjot za resnično ljubezen in dobroto, naj jim Bog povrne s časnimi in večnimi darovi.

Meta Zupančič

(v reviji objavljeno nekoliko skrajšano)

Gospod vlada čisto drugače

Na tem svetu je najpomembneje,da si člo- vek,dober človek. A koga to sploh zanima? Biti dober pomeni, da si pripravljen prepro- sto, prijazno in prostovoljno služiti in da znaš hkrati v dobršni meri pozabiti nase. Komu pa je do tega?
Kaj takega nas ne mika, ni nam po volji...

»...a hvala Bogu,« pravi Ljubica Zakovšek, »poznamo ljudi, ki jih to mika in jim je biti dober v veselje. Mednje zagotovo spada družina Galjot iz Lahovč na Gorenjskem,« je nadaljevala v svojem vabilu... ki me je nagovorilo in z veseljem sem kot spremlje- valka invalidke Marjetke Smrekar prejela ta dar iz Božjih rok in Gospodu v zameno po- darila svojo soboto.
Gospod pa nas vedno prehiteva. Vedno je pred nami ... Prvi je pred nami shodil ozko in strmo stezico srca, ki ga je vodila od rojstva v hlevu, preko Kalvarije do vstaje- nja. Samo na tej ozki in strmi stezici srca nismo nikdar več sami. Samo na njej je On vedno z nami.Ozka in strma je namreč pot ki vodi v življenje in redki so, ki jo najdejo.
Blagor pa tistemu, ki zaupa v Gospoda. Jezus je namreč tisti cvet, ki vsako trnje spreminja v blagoslov. Tudi ta dan, na ta sobotni dan, 25.junija 2005, prav tisto uro in prav na tem kraju, v Lahovčah v župniji Cerklje na Gorenjskem, je bil Jezus živo navzoč. Božja Beseda se je dogajala med nami. Gostitelj in gost sta prejemala Božje darove drug od drugega. Dogajali so se trenutki vizije papeža Janeza Pavla II. o civilizaciji ljubezni, vizije evangelija, ki ga je sam najbolj prepričljivo izpričal ravno takrat, ko je bil križ najtežji.
Našemu dragemu nadškofu, g.Alojzu Uranu ki je na ta sobotni dan vsakemu izmed tr- pinov in njihovih spremljevalcev podaril del ček sebe, svoje človeške moči, je Gospod v zameno podaril Božje moči, da je lahko pomnožil svoj skromni dar. V svoji prepro- stosti se je udeležil celo srečelova, ki ga je organiziralo Bratstvo. Njegova srečka je bila polna. Zadel je Ostržka -leseno mario- neto na svedrasti vrvici,zato je Ostržek na njej veselo poskakoval in mahal z rokami in nogami. Lesena igrača...,ki si je v svoji iz- virni zgodbi tako želela postati pravi človek
Mar nismo tudi mi pogosto podobni Ostrž- ku - leseni marioneti, ki je nihče ne jemlje dovolj resno? Mar si ne želimo tudi mi, po- dobno kot Ostržek, da bi bili pravi, čisto pravi, ljubljeni ljudje? Zdaj in na vekomaj?
Gospod je poznal naše želje, še preden smo se jih mi sami zavedeli. Poslal nam je svojega Sina, da je postal čisto pravi člo- vek. Da je postal udejanjeno hrepenenje najbolj skritih globin naših src. Poslal nam je Sina,ki je tudi nas, nepopolne in nemoč- ne, v moči svoje Božje, popolne, darovane ljubezni spremenil v prave in odrešene ljudi V ljudi, ki poznajo edino srečko z glavnim dobitkom: KRIŽ.
Hvala, Gospod, da je nisi prihranil le zase!
Križ, nemoč, trpljenje...,a kljub temu vera, upanje, ljubezen, veselje... Čigavi delavci so to, ki potrpežljivo pozabljajo sami nase in strežejo:kruha za dušo in telo? Kdo pre- priča invalida,ki komaj vlači svoj križ v svo jem lastnem domu, da odide na pot in ves dan preživi med sotrpini? Kdo prepriča pro- stovoljce,ki bi lahko uživali kje ob morju,da darujejo svoj čas in sami sebe, da bi lahko bili komu v pomoč? Kdo ima tukaj oblast?
Nikjer ni bilo nikogar,ki bi ukazoval,odrejal.. Bil je le nemočni človek,po katerem je Go- spod tiho klical... Pri Bogu je oblast čisto drugačna. Ne vlada ne z orožjem, ne z na- siljem, ne s preračunljivo zvitostjo ... kot vsi vladarji tega sveta.On vlada čisto dru- gače: kot nemočni brat ali sestra na križu, ki čaka na svobodni odgovor Ljubezni. Ta- krat, ko je najbolj šibak, takrat je Njegov klic najmočnejši: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo,kaj delajo.«

M. K.

Srečanje v Škofji vasi
2. julij 2005

Zopet smo se srečali

Spet je prišlo leto naokoli in v začetku juli- ja smo se srečali pri ge.Verici Klinc v Škofji vasi pri Celju. Že nekaj let nas pričaka šo- tor, ki nam daje zavetje pred dežjem ali soncem, predvsem pa Verica in njeni po- močniki ter Lojze Čokl,ki nas 'spravi skupaj' Vsako leto je tudi kakšen nov obraz in vsakega se razveselimo.
Letos nam je maševal in nas nagovoril g. Janez Lesnika, škofijski kancler iz Maribora ki ob nedeljah hodi pomagat v vojniško žu- pnijo,somaševala pa sta še dva duhovnika Zopet nas je razveselil župnijski otroški zborček. Svoje petje so tako prisrčno po- spremili s kretnjami. Kako lepo jih je bilo videti!
Po kosilu,ki so nam ga pripeljali iz Doma sv Jožefa v Celju, je Zlatko raztegnil svojo harmoniko in vsakemu navzočemu izpolnil glasbeno željo. Veselo je bilo in prijetno.Pa čas za pogovor je,ki ga tako potrebujemo. Vsega je ravno prav: molitev, maša, petje in pogovor.
Hvala lepa vsem, ki srečanje pripravijo! U- pam,da bomo tudi v prihodnjem letu delež- ni takega lepega dneva. Vaš trud naj vam povrne dobri Jezus in naša nebeška Mati Marija! Zelo smo hvaležni tudi našim voz- nikom in vsem želimo srečno vožnjo.

Frida Križanec

Kot že nekaj let,me je tudi letos Lojze po- vabil na srečanje v Škofjo vas, in seveda nikoli ne ugibam, ali bi šla ali ne. Ekonom v mariborskem bogoslovju, g. Slatinek, mi je zopet odobril kombi. Naj dodam, da je to komaj leto dni star kombi s klimo. Zelo ve- sela sem bila, ko sta mi lahko ustregla tudi moja 'dečka' - šofer Janez in spremljevalec Matej.Ta mi je pisal,da gre z nami še Katja Medved. Ker je nisem poznala,me je neko- liko dajala radovednost, kako se bova ujeli ker sem pač 'majčkeno posebnega videza'. Ko pa sem že bila v avtu in je Katja prisedla ter mi rekla: »Zdravo!«, sva se takoj ujeli.
Ko smo prispeli tja, so nas pozdravili ga. Veronika in vsi navzoči. Posebej lepo se je pozdraviti s kom, s katerim si dopisuješ in se zelo redko srečaš. Tako sem se razve- selila srečanja z g. Poldetom, ki je z ženo Heleno prihajal na srečanja, po njeni smrti pa je ostal sam, na srečanje pa še pride. Ostajava dopisovalca. Seveda nisem mog- la preveč gledati okoli, saj so me prijatelji prihajali pozdravljat, pa smo kakšno rekli. Zelo je sveto mašo popestril otroški zbor- ček z pesmimi. Po maši je bilo kosilo, obilo peciva, pijače, kavica, sladoled, narezki, sadje... Zares vsaka čast vsem organiza- torjem.Seveda tudi ni manjkal Zlatko s ha- rmoniko... 'Luštno' pač, in kar naenkrat je bila ura pet,ko je bilo treba nazaj.Upam,da se bomo naslednje leto zopet videli tam.

Dragica Repnik

Srečanje v Zalogu

Z radostjo v srcu in iskricami v očeh smo si člani skupine Krščanskega bratstva bol- nikov in invalidov Kamnik - Domžale poda- jali roke drugo julijsko soboto, ko smo se srečali v Zalogu. Ta del Ljubljane se pona- ša s čisto novo cerkvijo. Zgrajena je brez arhitektonskih ovir za invalide, poleg tega pa je sedaj tam župnik g. Anton Perčič, s katerim se dobro poznamo. Ko je bil še žu- pnik v Domžalah, smo bolniki in invalidi kar precejkrat silvestrovali pri njem. Običajno imamo naša srečanja v župnišču v Jaršah, enkrat na leto - poleti - pa na Zaplani ali kod drugod.
Duhovni voditelj našega tokratnega sreča- nja je bil lazarist Janez Cerar. Med drugim nam je dejal, kako je Jezus hrana za naše življenje - za naše duše. On je moč, da sprejmemo križ z vero - če ga prejemamo. Ljubezen mu izkažemo, če izvršujemo, kar nam naroča. Živeti moramo njegov evan- gelij in ne hlepeti po slavi in priznanju. Od- govarjati moramo na ljubezen in darovanje v sv. Rešnjem telesu, ko nam podarja sam sebe pod neznatno podobo kruha.
Iz ljubezni do nas je Bog postal človek. Ko je živel na zemlji, je bil na strani odrinjenih Grajal je hinavščino farizejev in jim pove- dal resnico, zato so ga umorili. Toda vstal je in Oče ga je povišal nad vsako ime.
Bog ne prezre nobene naših solz. Vedno znova nam dokazuje, da smo v njegovih očeh dragoceni, spoštovani in ljubljeni. Pa mi, kaj nam pomeni? To smo se vpraševali po skupinah in ugotovili, da Bog skrbi za človeka in vodi usodo sveta kljub našim nepopolnostim. Kakor vedno na naših sre- čanjih smo se veliko pogovarjali in si izme- njali svoje življenjske izkušnje.
Na celodnevem srečanju ne bi zdržali brez kosila. Zanj so poskrbele naše dobre sode- lavke.Popoldne je sledil višek srečanja -sv. maša, nato pa skupni posnetek, okrepčilo in že se je bilo treba posloviti.
Odhajali smo pomirjeni in obogateni. Zalog in njegov gostoljubni župnik nam bosta os- tala v lepem spominu.

Kati Ribič

Na Zaplani tokrat drugače

Pazljivi bralci in bralke Prijatelja že več let lahko spremljate utrip pestrega dogajanja v Domu Krščanskega bratstva na Zaplani. V njem in njegovi bližnji okolici se vrstijo različni programi z duhovno,s kulturno, po- gosto pa tudi z razvedrilno vsebino.
V Bratstvu je vseskozi navzoča želja po temeljitem izboljšanju bivanjskih razmer v Domu. Prizadevamo si zgraditi prizidek z večnamenskim prostorom za naše dejavno- sti, sanitarijami, dvigalom in nekaj sobami.
Načrti so izdelani in tudi gradbeno dovolje- nje smo letos pridobili. Vendar... Navadno se vse začne in konča pri denarju! Tako je tudi pri nas. Dosedanja obnovitvena dela smo uspeli opraviti z darovi različnih dob- rotnikov, ki so bili ali so zelo verjetno tudi bralci Prijatelja. Zato prosimo, vabimo in se priporočamo, da nam po svojih močeh pomagate tudi pri gradnji omenjenega pri- zidka. Stopimo skupaj, vgradimo vsak svoj dar in tako sestavljajmo skupen mozaik dobrote, ki bo služila našim trajno bolnim in invalidnim bratom in sestram!
Da je med nami veliko volje in pripravljeno- sti za dobro,nazorno govorijo tudi obnovit- vena dela na kamniti ogradi (škarpi),ki po- teka prav v teh poletnih dneh na Zaplani. Prvi del smo napravili lani, zaradi dotraja- nosti pa je nujno temeljito obnoviti tudi škarpo, ki poteka ob poti proti sosedom. Doslej smo že odstranili del nevarne škarpe izkopali nove temelje in zgradili prve metre nove škarpe. Vse delamo tako, da je delo opravljeno dobro, vendar s čim manjšimi stroški (torej sami). Zato povabimo medse naše znance in prijatelje,da nam pomagajo tudi pri tem delu. Zelo zanimive in prijetne so skupine, ki nam občasno ponudijo roko v pomoč. Ker pa pridnih rok ni hitro dovolj, naj bo tudi ta zapis priložnost, da povabi- mo, da poprosimo za pomoč pri delu! Na Zaplani imamo ves potreben gradbeni ma- terial,mešalec za beton, orodje,tudi samo- kolnice čakajo, čeprav ne takšne,kot je ta na sliki! Če bi bil kdo pripravljen pomagati, naj pokliče 041/425-281. Morda veste za koga, ki bi rad pomagal? Povejte mu za našo prošnjo! Z veseljem se pogovorimo o vsem, kar se dogaja na Zaplani. Dan, ki bo podarjen Bratstvu bolnikov,ne bo izgubljen temveč bo vgrajen, viden in prepoznaven za vedno.Saj gradimo na Skali,ki je nevihte ne podrejo.

R. J.

(v reviji objavljen le zadnji odstavek)

S križem za Gospodom-k Mariji Pomagaj

37. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje

Med največjimi shodi vernih pri nas je vsa- koletno romanje bolnikov,invalidov in osta- relih,naših prijateljev,pomočnikov in mnogih domačih k Mariji Pomagaj na Brezje.Čeprav je potrebno veliko truda organizatorjev - revije Ognjišče in mnogih pomočnikov ter patrov na Brezjah, imamo lahko to romanje resnično za čudež. Letošnje je prvič kot ljubljanski nadškof in slovenski metropolit vodil msgr. Alojz Uran, ki je dolga leta po- magal pri organizaciji srečanj, zlasti se ga spominjamo kot voditelja petja. Tudi on se je s hvaležnostjo in občudovanjem spomnil začetkov tega romanja in nekaterih ljudi, ki so ogromno storili za dobro bolnikov in invalidov. Gotovo ste bralci in bralke veči- noma bili na Brezjah ali pa poslušali prenos po radiu Ognjišče, ampak tudi v Prijatelju bodo dobrodošle slike, nekaj vtisov in nad- škofove misli.
Posebno ozračje letošnjemu romanju je dajala štiridesetletnica revije Ognjišče. Že na zunaj se je to opazilo po oblekah pomo- čnikov z oznako te obletnice. Vsakoletno narodno romanje bolnikov in invalidov na Brezje je gotovo eden od najlepših sadov revije Ognjišče. Koliko mladih je šlo čez to šolo ljubezni na Brezjah! V samostanskem hodniku si je bilo mogoče ogledati tudi raz- stavo vseh knjig in drugega,kar je Ognjišče v teh štirih desetletjih svojega delovanja izdalo. Mnogi so se ustavili in se ob tem spominjali blagodejnega vpliva teh knjig svoje mladosti.
Spovedniki pa vedo,koliko bremen ljudje ta dan odložijo na Brezjah. Če bi romanje bilo samo zato,da pripravi takšno razpoloženje, v katerem se toliko ljudi spove, in če bi ga bolniki in invalidi vzeli samo kot svoje delo - kot pomoč pri tem delovanju Božje usmi- ljene ljubezni,je to že ogromno dobro delo. Vsak romar pa posebej pred Marijo čuti milostno delovanje v svojem srcu. Pa tudi srečati toliko prijateljev in znancev naen- krat je nekaj lepega. Zato radi prihajamo na Brezje.
Uvod v sv. mašo si bomo gotovo zapomnili po nadškofovem vzkliku: "Kar Bog stori,vse prav stori! Bog lahko vse obrne v dobro." Kakšen globok čut za bolečino in trpljenje ima, so povedale tudi njegove besede: »Ponekod se trpljenje bolj vidi, drugod je skrito... Kot ena -velika družina smo zbrani ob svoji materi. Prinesli smo sem svoje kri- že, vsak svojega, pa še križe tistih,s kate- rimi smo povezani. Vse te namene sedaj, na začetku bogoslužja, izročimo po Materi Jezusu.« Če bi povedal samo to in nič dru- gega, bi se vsak romar lahko že čutil na- govorjenega."
Tudi v nadškofovi pridigi se je poznala ob- letnica Ognjišča,ki je "vsa desetletja pove zoval in nagovarjal mlade in stare, zdrave in bolne. Ob reviji Ognjišče pa je potekalo tudi mnogo drugih dejavnosti. Ne samo iz- redno velika knjižna zbirka,ki je poceni pri- našala v naše domove dragoceno duhovno branje;ne samo toliko dejavnosti za pomoč bolnim in trpečim širom po Sloveniji in dru- god,ampak predvsem to osrednje srečanje ki je po sklepu Škofovske konference pos- talo narodno romanje na Brezje, k Mariji Pomagaj, kjer se zberemo iz vse Slovenije in tudi iz drugih krajev,kjer bivajo naši bra- tje in sestre. Veliko let sem sodeloval pri teh srečanjih in vem, koliko truda, koliko skritih žrtev je bilo vloženih v pripravo ta- kšnega srečanja, ki se na zunaj ni videlo. Zato se danes zahvaljujem vsem, ki so v tem času sodelovali pri romanju bolnikov na Brezje. Povezani pa smo tudi s tistimi,ki so že odšli s tega sveta. Mnogi se spomni- te sestre Mihelangele,gospe Benke Cvetko ki je letos končala svojo življenjsko pot, gospoda dekana Tineta Erklavca iz Begunj in tolikih drugih, ki nas danes že na druga- čen način spremljajo in z nami hvalijo Boga"
V letu evharistije je seveda sledilo povabilo da bi mi vsi postali "živa evharistija". Nad- škof se je spomnil tudi žalostnih dogodkov ob koncu druge svetovne vojne in ob no- vem mozaiku p.Marka I. Rupnika v Kočevs- kem Rogu poudaril možnost sprave, kar ta mozaik nakazuje.
»Duhovni pisatelj,« tako je nadaljeval nad- škof Uran,"je zapisal zelo pomenljive bese- de: 'Prosil sem za moč in Bog mi je dal te- žave, da me utrdijo. Prosil sem za modrost in Bog mi je dal probleme,da jih rešim.Prosil sem za pogum in Bog mi je dal nevarnost, da jo premagam. Prosil sem za ljubezen in Bog mi je dal ljudi v stiski,da jim pomagam. Prosil sem Boga,da mi prizanese z bolečino in on mi je rekel: "trpljenje te približuje meni." Zato so razumljive besede apostola Pavla:Rajši se bom hvalil s svojimi slabost- mi,samo da bo prišla name Kristusova moč' Vsak izmed nas, bratje in sestre, se danes lahko vpraša:Kako jaz sprejemam križ? Ka- ko hodim za Kristusom? On sam nam je dal tako lep nasvet.Ko se morda bojimo,kaj bo jutri, kaj bo čez mesece, čez leta z nami, kaj se bo zgodilo, nam Jezus, ki pozna člo- veka, odgovarja preprosto,za ta trenutek, za danes: 'Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj!' Poklicani smo,da dopolnjujemo, kar manjka Kristusovim bridkostim. Za vaše otroke, za vnuke, za pravnuke; za vaše družine, za vse slovenske družine, da bi se odprle živ- ljenju, da ne bomo izumrli."
Za konec nas je nadškof spomnil na naj- pomembnejše - na osebno povezanost z Jezusom Kristusom, s Cerkvijo v molitvi in zakramentih. Svoj nagovor pa je sklenil z mislijo na čudovit zgled trpečega sv.očeta Janeza Pavla II. "Letos smo se poslovili od sv.očeta Janeza Pavla II., ki je zadnje leto svojega življenja preroško razglasil leto ev- haristije in tudi sam postal živa evharistija. S svojim življenjem je pokazal to, kar je vedno učil: da je življenje dragoceno tudi v starosti, v bolezni in nemoči. Bolj ko je ugašala njegova telesna moč, glasneje je govoril s svojim popolnim darovanjem živ- ljenja za nas. Zato je tudi ob zadnjem slo- vesu ob svoji krsti zbral največjo avdienco vseh časov. Še enkrat je prelistal knjigo življenja, iz katere je črpal moč za svoje življenje. Potem pa jo je zaprl in s tem po- vedal: Dopolnjeno je. Amen."

Moje peto romanje na Brezje

Nekoč, ko sem bila še zelo majhna, sem vprašala svojega dedka:
»Oča,kaj pa - ko boš ti umrl,mar potem ne bo več invalidov?« Moj dedek je namreč že od kar pomnim na invalidskem vozičku.
Prav ta stavek mi je najprej prišel na misel ko sem s skupino invalidov in dedkom priš- la na Brezje. Zagledala sem množico bolnih in ostarelih. Moje misli so bile precej zme- dene. Bila sem vesela,da mi je Bog dal "dar zdravja", a obenem sem bila navdušena nad veseljem, upanjem in radostjo, kar so izžarevali romarji.
Mladi velikokrat prehitro izgubimo upanje, sploh pa voljo do življenja, mnogokrat za- radi nepomembnih malenkosti. Tako sem obnemela ob prizorih bolnikov, ki ne morejo hoditi, govoriti, slišati..., a so kljub vsemu polni veselja.
Ob takšnih romanjih spoznaš,kako pomem- ben je nasmeh. Kajti nasmeha, ki prihaja iz srca,se ne da kupiti.Najlaže ga je podariti, nekaj najlepšega pa sprejeti.

Urška Nemanič

Prvo obhajilo in birma v Želimljah

Delovni dnevi v tednu so si običajno vsaj malo podobni, vendar tisto petkovo popol- dne je bilo precej drugačno od ostalih dni. S prijatelji bolniki in invalidi smo se s po- močjo Marijinih sester Edith in Helene ter drugih sodelavcev zbrali v Želimljah, kjer smo preživeli čudovit konec tedna. Začeli smo s spoznavnim večerom.
V soboto dopoldne smo skupaj z g. Štup- nikarjem razmišljali o bistvu zakramentov, predvsem o evharistiji. V naši sredi smo imeli prijatelja Draga, ki naj bi ta dan prejel zakrament sv. birme in prvo sv. obhajilo. Zato je bilo ozračje nekako skrivnostno in obenem polno pričakovanja... Vsi zbrani smo nato delili njegovo srečo in veselje pri čudoviti sveti maši,ki jo je daroval škof, g. Jožef Kvas.Tudi sama sem z nasmehom na obrazu podoživljala trenutke prvega preje- ma sv. zakramentov. Pri srcu mi je bilo ob spominu prijetno toplo.
Seveda za tako pomembnim dogodkom pri- de še slavje.Slavnostni prigrizek smo pope strili s plesom. Kolesa vozičkov niso ostala "pri miru" in hitro so se naša srca razgrela ob prijetnih vižah harmonike.
Polni novih občutkov, srečni in zadovoljni, ker smo zopet videli stare prijatelje ter spoznali nove, smo odšli novim življenjskim izzivom naproti z željo, da se drugo leto zopet vidimo.

Saša Rolih

Srečanje v Želimljah od 10.-12.junija je bi- lo zelo bogato za vse nas,najbolj za Draga Robiča, ki je prejel svete zakramente, kar si je že dolgo želel. Čas skupnega bivanja smo izkoristili za poglabljanje v veri in za pogovor. Na marsikatero vprašanje smo do bili odgovor. Spoznali smo kar nekaj novih sodelavcev,ki so se nam pridružili.V Drago- vem imenu bi se rada zahvalila vsem, ki so kakorkoli pomagali pri njegovi pripravi na sprejem svetih zakramentov,pa tudi vsem, ki so nam pripravili tako lepo srečanje.

Ana Marinkovič

Utrinek z Dolenjske

Lepo pozdravljeni in dobrodošli!
Tako se je glasil pozdrav naše dolgoletne prijateljice in gostiteljice Marice Domitrovič Seveda ji stoji ob strani vsa njena družina.
Letos smo bili povabljeni na Rako v cerkev sv.Lovrenca prvo nedeljo v juniju. P.Marko Novak je daroval sveto mašo. Pridiga, bol- niško maziljenje in ljudsko petje so nam segli globoko v srce.
Veseli in duhovno obogateni smo nadalje- vali srečanje na domu naše Marice.Ko smo se malo odžejali in napolnili želodčke, so nas obiskali Trebeški Drotarji. Zaigrali so nam in zapeli. Da bi pa bil dan še bolj poln presenečenj,nas je obiskal tudi naš dolgo- letni prijatelj g.Jože Zupančič.Vodil je pete litanije, s katerimi smo se Bogu zahvalili za tako bogat dan.
Hvala vsem in vsakemu posebej!

Silva Kočevar

Piknik češenj in veselja na obali

Bog ve, kolikokrat nas je že združil v eno družino prijateljev v prijetnem okolju pole- tnega domovanja naše Tatjane in Borisa Žužka na Markovcu nad Koprom. Lepo in prijetno se je vračati k njima, ker sta pre- prosta,iskrena in topla prijatelja. Vsakogar sprejmeta odprtih rok in src ter z nasme- hom na ustnicah,ki govore o tem,kako ma- lo je potrebno za veselje bratov in sester v Kristusu. Na povabilo smo se letos odz- vali 22.junija kljub vročini,ki se je že dolgo upirala dežnim kapljam.
Tatjanine pozdravne besede so bile že na začetku polne zahvale, da smo zopet prišli v spremstvu Marijinih sester in mladih po- močnikov v njun dom.Mladi so nam neutru- dno stali ob strani ter nam vsem pomagali lepšati skupne trenutke,ki jih ne bomo po- zabili. Lepo in prav je tako, saj vemo, da nas On ljubi prav takšne, kot smo. Takšno srečanje je priložnost,da si v pogovoru iz- menjamo izkušnje in doživetja časa,ko nas ločujejo kilometri in različne obveznosti. Drug drugemu podarjamo optimizem, ener- gijo in upanje ter si odvzemamo skrbi.Tako hitro poteče čas do mašne daritve. Tokrat jo je daroval nam dobro poznani pisec zelo lepih knjig in pa intervjujev s preizkušanimi v reviji Ognjišče, g.Božo Rustja. Pred Gos- poda smo stopili v zbranosti molitve in pe- tja ter z iskreno hvaležnostjo za naše po- kojne dobrotnike, prijatelje, sorodnike in tudi nas same. Poklicani smo k oznanjeva- nju vesele novice in vsega dobrega.
Po maši so slastne češnje, obara in ostale dobrote pridnih rok ter stvarstva narave skrivnostno dobile še boljši okus. Hvala vsem, prijatelji, prijateljice in dobri ljudje, za drobne bisere sreče,ki v očeh nam žari- jo in čakajo, da se potrudimo ter jih z vami vsemi podelimo! Življenje je dragoceno.

Nives

Pošlji mene

Bil je lep, sobotni Marijin maj, ko je On, ki je ljubezen in vir moči, vse verne in dobro misleče poklical in poslal v Vipavo na ško- fijsko pastoralni dan koprske škofije (ŠPD).
To je bil velik dan in korak naprej v življe- nju in delu škofije ter župnij na Primorskem Še posebej goreče smo molili in prosili Je- zusa, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Na različnih koncih vinorodne Vipave so potekale številne delavnice z raznolikimi dejavnostmi,ki bogatijo življenje,da bi vsa- kdo,ki je poslan, našel svoje mesto v Cer- kvi in družbi ter razvijal in daroval talente, s katerimi je obdarjen za dobro.
Sama sem bila tokrat poklicana za vodite- ljico skupine Vera in Luč, enega izmed de- vetih gibanj,ki delujejo v naši škofiji.Naloga mene, mojih "lučk" ter njihovih staršev in prijateljev je bila oživeti in zaigrati prebran Janezov evangelij, ki je kratek, a zelo zgo- voren. Odločili smo se, da ga oživimo s kretnjami. Diakon ga je pred tem prebral. Kdor ga je dobro poslušal, je tudi kretnje in vzklik »On res živi«, razumel.
Sama sem imela pri vodenju skupine v za- četku veliko tremo. A tudi ta mine hitro, ko zaupaš in se zaveš dobrega dela, ki ga želiš s skupnimi močmi opraviti. Pred sveto mašo nas je pri skupnem obedu obiskal tu- di naš škof g. Metod Pirih, ki nam je izrekel dobrodošlico, pohvalo in spodbudne bese- de za naprej. Skupaj smo tudi zapeli in bili zelo nasmejani, kot je vedno naš škof.
Ob štirih popoldne smo se vse skupine ŠPD zbrale na nogometnem vipavskem igrišču, kjer smo v zbranosti dočakali vrhunec dne- va s sv.mašo, ki sta jo darovala škof ordi- narij, g.Metod Pirih,in pomožni škof, g.Jurij Bizjak. Več tisoč grl nas je slavilo Boga s pesmijo, prošnjami in zahvalami za dan, ki je zdržal brez dežja, vse do konca nepo- zabne prireditve za naša srca in duše, kjer se krepijo vezi prijateljstva.
S hvaležnostjo

Nives Fabčič

Biserna školjka

Bil je lep, že skoraj jesenski dan, toda na morju je bilo toplo - skoraj poletno. Bilo je že davnega petinosemdesetega leta.Takrat smo invalidi iz Slovenije odhajali v Pineto pri Novem gradu na štirinajstdnevno obno- vitveno rehabilitacijo. Prvo leto nisem po- znala nikogar. Če hočeš, da se spoznaš z drugimi, moraš biti 'prazen', pogovarjati se moraš sproščeno. Hitro sem spoznala kar lepo število sotrpinov.Več kot dvanajst let je že,kar je takratna JLA uničila tisto skro- mno,a za nas tako prijetno zavetišče sredi borovega gozda. Hodila sem že zelo težko. Moja hoja je bila podobna hoji pijanca. To- da med sovrstniki sem se dobro počutila, zato sem naslednje leto zopet šla.Takrat sem hodila že s pomočjo bergel. Bili smo sami invalidi, le nekaj bolniškega osebja in nekaj deset spremljevalcev je bilo z nami. Vsako leto je bilo lepše in vsako leto sem spoznavala nove bolnike.Mnogih bolnikov,s katerimi smo takrat skupaj letovali, danes, žal,ni več med nami. A vsako leto prihajajo novi...
Takrat si nisem predstavljala, da bo bole- zen močnejša od moje volje po gibanju. Sedaj sem doma, kjer se še najbolje poču- tim. Večkrat mi kdo pomaga odpreti predal kjer imam shranjeno školjko. V sebi skriva biser, ki se lesketa le meni. Kdo drug mi mora primakniti školjko, kajti moje roke so popolnoma negibne, enako tudi noge. Oči pa so zamegljene ali polne solz. Ta moja biserna školjka mi je lep spomin na dni, ki se jih spominjam sleherni dan.

Marinka

Razmišljanja

Večer se je prevesil v noč. Poskusil sem zaspati, toda ni šlo. Po glavi so mi rojile vsakršne misli. Premišljeval sem o prežive- tem dnevu in o nas, stanovalcih. Razumem in sprijaznil sem se, da imamo vsi, ki smo v tem našem domu, kakšno bolezen. Čutim in vem,da je globoko v meni skritega nekaj egoizma. Če kaj že imam, hočem še več, kadar pa tega ne dobim, so krivi drugi. Ne bom štel, kolikokrat sem sam sebi prisegel, da se ne bom več tako obnašal. Moram si priznati, da sem včasih res nekoliko zloben in ne znam ceniti tega,kar imam.Bog in na- rava sta mi dala še dokaj 'zrele' možgane, da lahko razmišljam. Imam zdrave roke, da lahko ustvarjam in delam v delavnici delo- vne terapije. Kljub slabemu ožilju še vedno lahko delam razne stvari, vendar mi vse to še ne zadostuje.
Če se spomnim svoje preteklosti, vem, da sem se kar dobro izmazal. Preteklost -tista s popivanjem po vsakem treningu ali tekmi in potem z grozečimi krizami. Dr. Felc iz Idrije me dobro pozna,saj sem treniral pred njegovim oknom, ob nedeljah pa sva se vi- dela pri sv.maši. Dobro sem se izmazal,res, kajti ob cesti so jarki in kaj hitro se znaj- deš v njih za vedno! Hvala Bogu,sedaj ab- stiniram že osmo leto in mi je mnogo,mno- go lepše.Z lahkoto kaj ustvarjam,delam na računalniku, igram košarko in namizni tenis pikado in še bi lahko našteval. Zaupam v Njega,ki nas je ustvaril, zaupam tudi v se- be in uspeh je tu.

Franko Pellachier, Arto

Biserna maša škofa Kvasa

Nedelja, 12. junija 2005, je bila zame duhovno zelo bogata. Po Božji previdnosti sem v ljubljan ski stolnici lahko prisostvovala biserni maši škofa Jožefa Kvasa. Ta prep- rosti človek,poln Božje topline in skromno- sti, duhovno bogati marsikoga, tudi nas v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov. Pred leti nam je med drugim daroval svoj čas, ko je pri sv. Jožefu v Celju vodil naše duhovne vaje.Prepričana sem,da tudi mar- sikateri tih trenutek molitve in darovanja posveti nam.
Slovesnost v ljubljanski stolnici je bila pre- prosta in lepa. Dojemala sem jo kot veliko sporočilo Sv. Duha skozi darovanje slav- ljenca. Pretresel me je nagovor g.nadškofa ko je orisal slavljenčevo življenjsko pot. Koliko zatajevanja in trpljenja je bilo v živ- ljenju tega dobrega človeka! Revščina v otroštvu, študij, nato pa namesto veselja ob novi maši begunstvo, kasneje zapor in mnoge težave odgovorne službe župnika, nato pa škofa.

Pa vendar je zdržal v zaupanju v Božjo po- moč, v darovanju Bogu in človeku. Služil je in služi z veseljem,kot pravi v svojem ges- lu. Tudi danes v svojem 'domu' še naprej oznanja, kar je v življenju daroval in kar je njega posvečevalo ter bogatilo.
»Vaš nečak, dragi g. biseromašnik, vam je ob koncu zahvalne svete maše v imenu so rodstva dejal: 'Radi bi vam povedali, kako zelo vas spoštujemo in imamo radi.'Tudi mi vsi iz Bratstva vam pravimo enako in naj vam bo vsak trenutek v večeru življenja še naprej blagoslovljen ter milosten v Božjih očeh.Bolniki in invalidi v Bratstvu molimo in darujemo za vas. Bog vas živi!«

Marjetka Smrekar

Zaupanje je Temelj

Za vsak odnos med ljudmi in z Bogom je zelo pomemben temelj, na katerem zgradi- mo "hišo" medsebojne povezanosti in prija- teljstva. Naša prijateljica, nekdanja dolgo- letna sodelavka na srečanjih bolnikov in invalidov, Martina Lavrinec Temelj in njen mož Franci Temelj imata že v priimku sim- bolično zaznamovano to, kar je za dober odnos in tudi za zakon najpomembnejše - temelj.
Vsi, ki smo bili zadnjo soboto v maju v po- družnični cerkvi sv.Andreja (župnija Škofja Loka) skupaj z njima pri njunem prejemu zakramenta sv. zakona, smo trdno prepri- čani, da bo njun zakon temeljil na "nepre- magljivi skali" Božje navzočnosti,Marijinega varstva,zavesti navzočnosti pokojnih star- šev ter medsebojnem zaupanju,zvestobi in spoštovanju. Najpomembnejša je ljubezen, ki sveti v njunem odnosu in daje svetlobo ter toploto njima in nam.
Obema iskreno želimo, da bi z veliko mero Božjega blagoslova in usmiljenja uspela vzdrževati trden in zanesljiv most ljubeče- ga, spoštljivega, preprostega,predvsem pa iskrenega medsebojnega zaupanja. Naj bo vajin zakon resničen odsev vere, upanja in ljubezni. Hura!
In hvala za vsako darovano uro pomoči ter za vsak dar!

Alenka O.

Anita

Vzdolž celotne Amerike od Kanade na se- veru pa do Ognjene zemlje na jugu se vije dolga vrsta gorá z najvišjim še delujočim vulkanom Pocatepetl (5.452 m) v Mehiki in najvišjo goro Aconcagua (6.958 m) v Ar- gentini. Kakor da bi hoteli zavarovati ame- riško celino pred mogočnimi valovi Tihega oceana. Značilnost tega področja pa so pogosti potresi. Domačini trdijo, »da se po malem stalno trese«. Sam sem doživel ne- kaj teh potresov.
Bilo je v noči od četrtka na prvi petek pr- vega leta po prihodu v Punta Arenas, ko sem kot gost še stanoval pri salezijancih v njihovem velikem zavodu in imel sobico v drugem nadstropju. Pozno v noč sem v bolnišnici obiskoval in spovedoval bolnike. Pošteno utrujen sem prišel domov, legel in takoj zaspal. Malo začuden sem bil,ko sem se sredi noči prebudil,saj sem vedno trdno spal, dokler me ni ura poklicala. Spet sem hitro zaspal, pa ne za dolgo. Prebudilo me je tresenje in premikanje postelje.Moja pr- va misel: »Morda me je kdo budil, ker sem preslišal budilko, sedaj se je pa skril in po- tuhnil. Nisem vstal, kar s postelje sem po- gledal na vse strani, celo pod njo (takrat smo imeli še visoke postelje). Nazadnje sem pogledal tudi na uro, ki je kazala šele tri. Spet sem zaspal in se pravočasno pre- budil na glas budilke. Ko sem bil ob šestih že v bolnišnici za mašo,me je sestra vpra- šala, kako sem doživel potres, po maši pa so me še salezijanci nadlegovali z vpraša- njem: »Kje sem bil tisto noč, ko so oni v strahu prebili nekaj ur na dvorišču.«
Kako drugače je bilo dve leti pozneje,ko je ob enajstih dopoldne zabobnelo in se za- čelo tresti. Bila je sobota in v pisarni sem pripravljal nedeljsko pridigo. Sunki so bili siloviti.Med tekom iz pisarne na cesto sem se ozrl na zvonik, ki je nekajkrat tako za- nihal, da sem zavpil: »Padel bo«. Sunki so trajali s premori vsaj dve do tri minute. Iz cerkve je bilo slišati treske, na cestah pa krike prestrašenih ljudi.Ko se je umirilo,smo stopili v cerkev in našli pravo razdejanje. Svetniki in angelčki so razbiti ležali po tleh prav tako nekatere slike križevega pota in svečniki z glavnega oltarja. Zvonik pa je ostal. Popoldne so prihajali farani in prosili za krst še ne krščenih otrok.Zvečer nas je pretresla novica, da je zvonik, šestintri- deset metrov visok in z lepim kipom Marije Pomagaj na konici, tako poškodovan,da ga bo treba podreti, in sicer kar s strelom iz topa. Na pomoč sta nam prišla škofov brat inženir in njegov prijatelj arhitekt,oba sino- va dalmatinskih priseljencev.Po natančnem pregledu stolpa sta prevzela odgovornost za njegovo rešitev. Dela obnove pod vod- stvom arhitekta so bila zahtevna in dolgo- trajna. Rad se je pogovarjal z nami in pos- tali smo prijatelji. Pogosto smo ga povabili tudi k mizi. Povedal nam je, da je pred po- tresom bil le nekajkrat na »učnem kurzu« kot pripravnik za vstop v prostozidarsko ložo.Med nami je dobil drug pogled na vero Cerkev in smisel življenja. V nekaj letih je postal nov človek,nazadnje predsednik ka- toliške akcije za celo mesto. Nekoč, ko je prebiral življenjepis sv. Frančiška Asiškega, mi je zaupal: »Če ne bi bil poročen, bi sku- šal živeti po zgledu sv. Frančiška.«
Po sedmih letih dela na Ognjeni zemlji so me poslali v Arequipo v južnem delu Peruja Mesto leži na višini dva tisoč metrov kot lepa oaza v puščavi pod visokimi gorami. Po številu prebivalstva je kakor naša Ljub- ljana. Bil sem hišni duhovnik v velikem za- vodu - sirotišnici v oskrbi sester usmiljenk, katehet v zavodski šoli, v katero so priha- jali tudi otroci iz mesta, zraven pa še pro- fesor verouka in filozofije v privatni dekliški srednji šoli. Sirotišnico bi lahko imenovali »hišo najdenčkov«, kakršno je pred štiristo leti ustanovil sv.Vincencij Pavelski v Parizu Eno okno v pritličju zavoda je imelo vrtiljak kakor v restavracijah med kuhinjo in obed- nico. Vsako noč je ostalo odprto in kakšno noč je sestra, ki je spala v sobi, zaslišala jok otroka, položenega v vrtiljak, ter ga sprejela. Navadno je bil zraven listek z ot- rokovim imenom (seveda brez priimka), časom rojstva in krsta,če je že bil krščen. Otrok je s tem postal varovanec zavoda. V treh letih sem doživel več takih primerov Dečki so ostali v zavodu do petnajstega leta, ko so jih sprejemali obrtniki v uk, de- klice tudi do dvajsetega, če se niso prej poročile ali odšle kot delavke ali služkinje. Pred poroko so rade prihajale na razgovor in prosile za nasvet.Tudi najlepša med nji- mi, dvajsetletna Anita je prišla. Dva fanta je že imela, pa sta jo oba pustila, ko sta izvedela,da je najdenka.Zdaj se ji je pribli- žal že malo starejši učitelj bolj uboge pos- tave in z rastočo plešo. »Da te ima on rad kar rad verjamem. Vprašam pa tebe, če imaš ti njega kaj rada,« sem jo presenetil. Pa je tako ponižno odgovorila: »Doslej sem bila res tudi malo izbirčna glede fantovega videza. Zdaj je to minilo. Vesela sem, ko je tako dober in plemenit. Bojim se, da bo spet prišlo kaj vmes. Slutim, da se bo na dan poroke kaj posebnega zgodilo, morda celo potres.«
Poročni dan. Na njeno željo sta prejela za- krament sv.zakona v božjepotni cerkvi zu- naj mesta. Opoldne smo imeli slavnostno kosilo, potem pa sta se odpeljala na poro- čno potovanje - za nekaj dni v bližnje ko- pališče, jaz pa k četici ministrantov za te- denski pouk in vajo. Takrat je bilo še vse v latinščini.Ravno smo prišli do »mea culpa mea culpa«, ko je malo potreslo. Dečki so postali nemirni in so hoteli ven. Pomiril sem jih in hotel nadaljevati. Takrat se je pa streslo, da nas je bilo res strah. Kar omet je padal s stropa in pokazale so se razpo- ke.V nekaj trenutkih so bili vsi otroci zunaj jaz pa za njimi. Sunki so se nadaljevali. Ko sem tako stal in opazoval, so me zagledala tri prestrašena dekleta, se 'zakadila' proti meni ter se me oklenila tako močno, da se nisem mogel niti ganiti.Bil je gotovo najmo- čnejši objem v življenju. Ko se je vse umi- rilo,so me končno spustila. Seveda sem jih vprašal, zakaj so to storila. »Zbale smo se da se bo zemlja odprla. Vas prav gotovo ne bi pogoltnila in ob vas tudi nas ne bi,« je bil odkrit odgovor. Meni je šlo na smeh, one so pa resno mislile, zavedene pač z radijskimi poročili, da na cestah nastajajo razpoke in da je tam promet nemogoč.Lju- dska domišljija pa take stvari pač poveča. Posledice potresa: čez dvajset mrtvih in veliko ranjenih,mestne ceste na več krajih neprevozne.
In novoporočenca? Peš sta se vrnila v za- vod. Nista še prišla iz mesta. Nevestina 'napoved' o potresu se je uresničila.

Jože Mejač CM

Devetindvajsetega maja smo se na tomišelj skem pokopališču poslavljali od naše dol- goletne prijateljice IVANKE MEGLIČ, Jana Husa 2,Ljubljana.Zadnje leto je preživela v Domu Marte in Marije v Logatcu.
Pokojna s. Mihelangela je znala odkrivati skrite in nevidne ter se tako srečala tudi z Ivanko in njeno sestro Pavlo. Čeprav ni mo gla biti na nobenem izmed naših srečanj je Ivanka dobro poznala Prijateljstvo bolnikov in invalidov ter z vsem srcem in molitvijo živela z njim.
Verjetno je bila prva bolnica, ki je lahko spremljala sv. mašo po zvočnikih in žicah, ki so jih do nje iz kodeljevske cerkve na drugi strani ceste napeljali tamkajšnji sale- zijanci. Za to jim je bila zelo hvaležna. To je bilo še v tistih letih, ko so mnogi bolniki o tem, da bi spremljali mašo prek radijskih valov, lahko samo sanjali.
Zase je dejala, kako ji trpljenje ni samo vsakdanji kruh,ampak tudi življenjski poklic vendar je dostavila,da brez vere ne bi mo- gla zdržati. Skoraj vsak dan je mogla spre- jeti Gospoda v svoje srce. Celih šestinšti- rideset let je preživela na bolniški postelji. Ob skrbni negi sestre Pavle je bilo to mo- goče. Tako čudovito sta se dopolnjevali. Pavli ni bilo nič pretežko in vse dokler je mogla, je bila ob njej - podnevi in ponoči. Spominjam se je, ležeče na postelji,s črni- mi lasmi, ki so še bolj poudarili belino rjuh. Ta se mi je zdela kot odsev njene čiste duše. Za marsikaterega obiskovalca je bilo srečanje z njo milost. Sam nadškof dr. Šu- štar je velikokrat prišel k njej peš na obisk. Rekel je, kako čuti, da je tu Bog navzoč. Ob njej so rasli duhovni poklici, saj - kot je sama rekla - je najrajši molila zanje in za svetost duhovnikov. Da bi nam Bog dal duhovnikov po Božjem srcu! Rekla je tudi, kako je bolje, da so duhovniki sveti, kakor pa, da jih je veliko in so slabi.
Zavedala se je, da iz svoje kože ne more- mo kar tako, zato je pogosto dejala, da se je treba prizadevati, da bi bili boljši, da bi postali pravi božji otroci. Kajti to življenje bo hitro minilo. Tudi za bolnike in vse nas, ki smo vedno na postelji,je dejala. »Četudi petdeset let, minilo bo. Vredno je potrpeti. Kako lepo bo šele v nebesih,ko bomo lahko tekali naokrog, ko bomo vsi srečni.«
Zares minilo je, prej kot v petdesetih letih. Bog ji daj tekati in uživati srečo pri Njem! Vso večnost! Pa - hvala Ti, Ivanka,za vse žrtve in molitve!
"Kot mlado dekle sem si vedno želela iti v samostan,pa mi zaradi bolezni to ni bilo da- no." Tako je pred petimi leti dejala Marija Brišar iz Šentjerneja na Dolenjskem (Pri- jatelj št. 4/2000).Pri šestih letih je namreč preživela otroško paralizo in posledice so bile tu: bergle namesto mladostne poskoč- nosti. Med vojno je bila ranjena in je celo leto preživela v bolnišnici. Za čas po njej je dejala: "Gotovo sem dvajsetkrat prosila v tovarni, da bi me vzeli v službo, pa me niso. Bila sem pač invalidka, pa še k maši sem preveč rada hodila. To v tistih časih ni bilo dobro priporočilo."
Živela je skupaj z bratovo družino, poma- gala varovati otroke, ki so ji bili v veliko veselje, skoraj trideset let pa ob tem skr- bela za domačo podružno cerkev, jo čistila in krasila. Zadnja leta življenja se je borila s hudo boleznijo, ki ji je pobirala preostale moči. Veliko je pretrpela.
Marija je bila ena tistih bolnic, ki so dale pobudo za povezovanje vernih bolnikov in invalidov, kar se je med drugim pokazalo z revijo Prijatelj in Krščanskim bratstvom bol nikov in invalidov, katerega članica je bila od samega začetka v letu 1973. Rada je prihajala na srečanja in sodelovala pri raz- stavah izdelkov. Povezana je bila tudi z Družino Kristusa Odrešenika,ki ji je večkrat nudila gostoljubje.
Njena zadnja življenjska postaja je bil no- vomeški dom upokojencev. Zelo vesela je bila tamkajšnje kapele,v kateri je bila lahko deležna kruha življenja,ki ji je vseskozi da- jal upanje in moč. Hvala, Marija, za vse!
Na sončno soboto, 28.maja,smo se na po- kopališču v Podgorju pri Kamniku poslovili od Špele Čebulj. Kmalu po poroki se je pričelo njeno trpljenje. Bolezen skleroza multipleks je iz leta v leto napredovala ter ji jemala moči. Morala se je invalidsko upo- kojiti. Zelo zgodaj je izgubila tudi moža. Ostala je sama z boleznijo in dvema otro- koma. Pogumno se je prebijala skozi življe- nje z močno vero v Boga.
V Kamniku se je pridružila skupini kristjanov ki so se pod duhovnim vodstvom p. Marka Novaka poglabljali v Božjo besedo,vključila pa se je tudi v Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Rada se je odzvala povabilom in se nam pridružila na naših srečanjih, do- kler ji niso popolnoma pošle moči. Zlasti rada je šla na srečanja na Zaplano, saj so bile tam njene korenine.
Toda bolezen je hitro napredovala, zato je morala v kamniški dom upokojencev. Kljub bolečinam in večinoma v postelji je bila ob obiskih dobre volje in nasmejana. Vdano je prenašala svoje trpljenje. Čas v postelji si je krajšala z molitvijo in gledanjem televizi- je, vse dokler ji bolezen ni odvzela vso od- pornost in moč. Vedno znova so se pona- vljala vročična stanja, zadnji udarec pa je prišel z izgubo sina,ki jo je pridno obiskoval Le mesec dni za njim jo je Bog poklical k sebi in njenim. Dotrpela je v oseminštiride- setem letu življenja.
Špela, naj ti Bog da večni mir in počitek! Hvala ti za vsak tvoj nasmeh in za vsako tvojo molitev!
Po dolgi bolezni nas je v 85. letu življenja zapustila naša draga Rozka Škofic, tudi članica Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Odšla je domov,kamor si je zad- nja leta že pogosto želela. Neštetokrat je ob obisku dejala, kako bi šla rada domov, kajti tam je mama sama. Mama je že dolgo v večnosti in sedaj je pri njej tudi Rozka, da se bosta skupaj veselili pri nebeškem Očetu. Vanj je trdno upala in se mu vedno priporočala, prav tako Materi Mariji. Mari- jina slika je ves čas krasila njeno sobico v domu počitka v Mengšu,v katerem je biva- la. Več kot šest let je bila nazadnje prikle- njena na bolniško posteljo, odvisna od skr- bne nege osebja. Potrpežljivo je prenašala dolgotrajno preizkušnjo. Ko je bila še pri zavesti, se je razveselila vsakega obiska. Rada je prisluhnila pripovedovanju o dogo- divščinah, srečanjih in poznanih ljudeh.
Ko je še bivala na svojem domu in bila gib- ljiva, se je zelo rada udeleževala srečanj. Posebno rada je s svojimi ročnimi deli so- delovala na razstavah naših izdelkov.Znala je napraviti čudovite albe, štole in mašne plašče. Tudi tako je služila svojemu Gos- podu. Od nje smo se poslovili 26. maja na mengeškem pokopališču. Bog ji daj v miru počivati in uživati večno blaženost.

Marija in Kati

Duhovniki vemo,kako boleče doživljajo star ši stranpoti svojih otrok. Včasih pa gre samo za napačne vzgojne prijeme preveč skrbnih in nezaupljivih staršev.Naslov knjige S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg (Bogdan Žorž) nakazuje vsebino, obenem daje namig tudi za reševanje mno- gih drugih težav v življenju-pri sporazume- vanju. Eno samo prav in s spoštovanjem zastavljeno vprašanje, ki vabi k pogovoru in odgovoru, je po avtorju veliko vredno in bolj učinkovito kot moraliziranje, kako bi moralo biti, a ni. (Ognjišče, Koper)

P. Marko Ivan Rupnik, teolog in slikar,je že tako poznan, da ga gotovo ni treba pred- stavljati.Kombinacija teologije in slikarstva -mozaiki, narejeni za nek italijanski hospic, zraven pa razmišljanje o naši smrti in o vstajenju-in pred nami je knjiga Ljubezen pa ostane. Govori o temelju našega upa- nja.Daje tudi namig obiskovalcem bolnikov naj namesto o bolezni raje govorijo o tem temelju. (Ognjišče, Koper)

'Pot' je zbirka kratkih misli svetniškega us- tanovitelja OPUS DEI,Jožefa Marije Escrivája Podatek, da je knjižica prevedena že v 46 različnih jezikov in da je izšla v milijonskih nakladah,bo morda dovolj velika spodbuda. (Ognjišče, Koper)

Joža Vršnik,po domače Robanov Joža,je bil eden zadnjih, če ne morda res zadnji slo- venski bukovnik, ena tistih osebnosti, ki so kakor luč: sveti drugim, ko sama izgoreva (dr.Zmaga Kumer).Šolske izobrazbe ni imel veliko,toda z nadarjenostjo, bistrim opazo- vanjem ter v sožitju z naravo si je pridobil življenjsko modrost in razgledanost. Imel je smisel za lepoto jezika, za preprosto in hkrati slikovito izražanje, značilno za ljud- sko govorico. Po 30 letih prihaja njegova knjiga Preproste zgodbe s solčavskih planin ponovno med bralce. Izdala in za- ložila jo je celjska Mohorjeva družba.

'Čas je življenje' -365 misli o času,ki nam hočejo dati zanesljivo usmeritev,saj bo ta- krat, ko se bo naša ura za vedno ustavila, štel samo tisti čas, ki je tekel v utripih ljubezni. Avtor je teolog in novinar Wilhelm Müchs. Izdal "Novi svet", Prečna 3, 1000 Ljubljana.

»Želim, da bi nas te Chiarine strani, polne pričevanj in razmišljanj o Mariji, hranile in mnogim ljudem pomagale izreči, kakor Ma- rija in skupaj z njo, svoj »tukaj sem«, svoj »da« načrtu in poti, ki jo je Bog začrtal za življenje vsakega človeka. In skupaj s Chi- aro lahko mnogi,ki so stopili na to pot, pri- čujejo, da ta pot - tudi preko križa - vodi k sreči.« Tako je v uvodu v knjigo Chiare Lubich: 'Marija preseva Boga' zapisal dunajski nadškof, kardinal C. Schönborn. Izdal jo je zavod "Novi svet".

»... celo neveren bralec se bo ob tej knjigi čutil nagovorjenega zaradi najbolj vznemi- rjajočih življenjskih vprašanj, ki jih vsak človek nosi v sebi.« Tako je v predgovoru v knjigi 'CERKEV - svéta in prekleta' za- pisal mariborski škof dr. Franc Kramberger. Napisal jo je dr. Ivan J. Štuhec, profesor moralne teologije in družbenega nauka Ce- rkve na Teološki fakulteti,znan po številnih člankih v Družini, nastopih na TV,kot tajnik plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in še marsičem. Knjigo je izdala Mohorjeva Družba.

Nagradna križanka:

Kaj dela dvanajst apostolov v dvanajstem poglavju nekega evangelija? Nekaj takega, nad čemer so se farizeji zgražali ... Kako pa jih je zagovarjal Jezus? Poiščite pravi evangelij, potem pa se lotite še križanke. Rešitev boste našli na barvnih poljih, ki jih berite od zgoraj navzdol v temle vrstnem redu: rjava, zelena, rumena. Kratica SVP pomeni svetopisemski, če piše staro ime, pobrskajte po prejšnjem prevodu Svetega pisma. Rešitev (3 Jezusove besede) prepi- šite na dopisnico ali karton v njeni veliko- sti in jo do 1. septembra 2005 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 4/2005:

1. knjiga A.Fink,P.Mohor in A.Sečnik:'Domača nega'
2. barvana svilena ruta
3. večji vezen prt
4. knjiga J. Slabeta: 'Med Antešaki'
5. CD F. Juvana: 'Slovenska svetost- Mati ljubezni'
6. zložljiv dežnik
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 3/2005:
DVESTO KOMOLCEV

Nagrajenci 3/2005:

1. kalkulator: Katja Miklič, Tovarniška 57, 1235 RADOMLJE
2. knjiga 'Upornik usmiljenih rok':Ana Krevs Trdinova 6, 1000 LJUBLJANA
3. kaseta 'Veselja dom': Ivan Strmole, Go- riška 4, 3000 Celje
4. svileni šal: Ivana Marija Cvek, Grahovo 22, 5242 Grahovo ob Bači
5. ženski predpasnik z vezenjem:Jana Kuhar Letališka 20, 4208 ŠENČUR
6. zložljivi dežnik: Marjan Dijak, Podrovnik 77, 4201 Zg. Besnica
7. komplet - obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Irena Družina, Ivana Turšiča 9, 6210 Sežana.

Svetnica, ki jo upodabljajo z monštranco, je bila ustanoviteljica enega najstrožjih ženskih redov, ki se odlikuje predvsem po popolnem uboštvu in molitvi. Povejte:

1. Ime svetnice:
a) sv. Terezija Velika
b) sv. Klara
c) sv. Angela

2. Zakaj jo prikazujejo z monštranco?
a) Neizmerno je zaupala Jezusu in ogromno molila pred Najsvetejšim. S tem je tudi od- vrnila sovražnike, ki so napadli samostan in njeno mesto.
b) Dosegla je, da so začeli Sveto Rešnje telo izpostavljati v takih posodah.
c) Njene sestre so se preživljale z izdelo- vanjem monštranc in peko hostij.

3. Kako se imenujejo redovnice, ki jih je ustanovila?
a) karmeličanke
b) klarise
c) šolske sestre sv. Frančiška Asiškega

Pravilni odgovor PP 3/2005: A C A

Čeprav je bil v prejšnji številki na vrsti pri nas manj znan svetnik (sv.Norbert), je ve- čina sodelujočih odgovorila vse prav. Tako se vrstni red ni kaj dosti spremenil. Veseli nas tudi,da se je pojavilo nekaj novih tek- movalcev,ki nadomestijo tiste,ki so opešali
Vse točke (trikrat po 6) so doslej zbrali: Ljubica Zakovšek in Tina Rot iz Ljubljane, Minka Mihovec iz Medvod, Katja Miklič iz Radomelj, Danijela Stenšak iz Gornjega Grada, Marija Globočnik iz Šenčurja, Milena Manfreda iz Mosta na Soči, Tilka Tomažin iz Sevnice in Marija Pečjak iz Hinj.
Čestitke!

Odgovore pošljite do 1. septembra 2005 na naslov: PRIJATELJ, za PP, Maistrova 2, 1000 Ljubljana

Ti si pa tisti Stanko, ki goji ptičke

Jerko, lepo si zapel

Darinka, tvoja pesem seže v srce

Valentina, ti Božji otrok

...fotograf pa to z veseljem opazi.

Prijatelj moj, predragi,
obišči me, ko srečen sem,
a pridi tudi kdaj,
ko jaz nesrečen sem.

Ana Uršej