Dragi prijatelji!

Čas dopustov je v glavnem za nami. Marsikdo se je zelo veselil spremembe okolja,pri- jetnih počitnic. Sedaj pa je treba korajžno nadaljevati vsakodnevne naloge in opravila.
Ob treh novih škofijah je letos kar veli- ko duhovniških premestitev.Sprememba je nastala tudi pri uredništvu Prijatelja. Službo uredništva že od vsega začetka nosimo lazaristi, duhovniki Misijonske Družbe.
Ob spremembi službe me mnogi spra- šujejo:»Kako je kaj sedaj v novi službi? Kaj je lažje in kaj težje? Biti župnik ali urednik revije Prijatelj in se udejstvova- ti kot duhovni asistent (spremljevalec) Krščanskega bratstva bolnikov in inva- lidov (KBBI)?« Vsem odgovarjam, da za uredništvo potrebujem pomoč starega urednika,da me v pripravo novih številk uvede.Mislim,da je za vsakega,ki zače- nja novo delo, potreben čas uvajanja.
Že na začetku bi rad povedal, da želim ohraniti,kar je do sedaj doseženo, nato pa si prizadevati za izboljšave in razne spremembe, če se kažejo kot potrebne in koristne.
Povezanost uredništva z duhovnim vod stvom Bratstva (KBBI) je vsekakor do- brodošla. Vesel sem sprejetosti s strani vodstva in drugih članov Bratstva, ki jo doživljam ob nastopu službe.Ne dvomim da bo Bog blagoslavljal naša skupna pri zadevanja, korak za korakom.
No,pa smo pri geslu letošnje 17.razstave ročnih del Bratstva, katera je skromno opisana v tej številki. Mnogo je bratov in sester, ki so v razstavo vložili veliko svojih moči, dobre volje in ljubezni. Naj bo pohvala zanje!
V tej številki Prijatelja je zelo zgovoren prispevek Janje Ahčin (Tu je moj dom), v rubriki Zdravstveni delavci, saj pred- stavlja pomembne razloge za boljše vključevanje starejših v kakšen Dom. Tako ne bomo na Dom gledali le iz tem- nih strani, katere tako radi postavljamo v ospredje.
Intervju z Marijo Kralj in še mnogo dru- gih prispevkov naj vas nagovarja na poti, po kateri stopate dan za dnem.
Mir in dobro.

Toni Burja CM

naslovnica: p. c. sv.Barbare na Legnu, Šmartno pri Slovenj Gradcu, foto Tone Planinšek
ovitek zadaj: večer. procesija v Lurdu 2006, foto Tone Planinšek

Oktober

Molimo, da bi vsi krščeni zoreli v veri in jo razodevali z jasnimi, skladnimi in po- gumnimi življenjskimi izbirami. Molimo,da bi obhajanje svetovnega mi- sijonskega dneva povsod okrepilo vne- mo in sodelovanje v misijonskem delu. Molimo,da bi vedno imeli pred očmi tudi potrebe vesoljne Cerkve.

November

Molimo,da bi povsod odpravili vse oblike terorizma. Molimo,da bi se z napori verujočih, zdru ženimi z živimi silami družbe, zlomili novi in stari okovi, ki preprečujejo razvoj afriške celine. Molimo,da bi globlje razumeli skrivnostno občestvo živih in pokojnih.

6. resnica: Da je milost božja za zveličanje potrebna

V. Tukaj sem

Za zveličanje potrebna Božja milost je zastonjski dar, ki nam ga je s svojim križem zaslužil Jezus Kristus. Ho- tel je, da do konca časov ta dar delijo od njega izbrani možje, ki jih sam pokli- če: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil« (Jn 15,16). Za služenje Božjemu ljudstvu je najprej določil apo- stole, ko je pri zadnji večerji posvetil kruh in vino in jim naročil: »To delajte v moj spomin« (Lk22,19).S tem naročilom jih je napravil za svoje duhovnike. Apo- stoli so zato posvečevali nove škofe in ti duhovnike. S širjenjem krščanstva se je večalo njih število.
Mašniško posvečenje,ki daje oblast po- svečevati kruh in vino in deliti zakra- mente, je naravnano na odrešenje in zveličanje vernikov,duhovnik pa dosega lastno svetost prek služenja drugim. Za dobre duhovnike velja tale stara modra misel: »Tisti,ki prinašajo žarek svetlobe v življenje drugih, se ji sami ne morejo izogniti.« Pri tem jim pomaga Bog s po- sebno stanovsko milostjo.
Na začetku obreda mašniškega posve- čenja stopijo diakoni pred škofa-posve- čevalca,in ko je vsak poklican po imenu odgovori:"Tukaj sem".Dve čisto prepro- sti in vsakdanji besedici, ki pa dobivata v tem kraju in v tem trenutku globok in zavezujoč pomen. Z njima izrazijo dia- koni svojo pripravljenost služiti Cerkvi in ljudem kot oznanjevalci Božje besede in delivci Božjih skrivnosti. In seveda tudi kot izpolnjevalci Božje besede,ki je beseda ljubezni do človeka.
Pripravljenost sprejeti posebno poslan- stvo so s tema dvema besedama izrazi- le že nekatere osebnosti v stari zavezi. Ko je Bog iz gorečega grma poklical Mojzesa,je ta odgovoril: »Tukaj sem«. (2 Mz 3,4). Sicer je sprva nekaj mencal in se izgovarjal, potem pa je le sprejel zaupano mu nalogo. Zelo lep zgled daje prerok Izaija. Na Gospodovo vprašanje, koga naj pošlje oznanjat zakrknjenemu ljudstvu, je pogumno odgovoril: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8).
Kristjani smo bili pri krstu poklicani po imenu in smo postali deležni skupnega duhovništva,smo "kraljevo duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last" (1 Pet 2,9). Tega bi se morali večkrat spo mniti in izreči svoj: "Gospod, tukaj sem, pripravljen,da izpolnim tvojo voljo." Za- vedati bi se morali, da čas milosti, ki je za celotno krščansko skupnost postni čas,za posameznika ni omejen in bi mo- ral segati od krsta do poslednjega diha. Čas milosti niso samo sveti trenutki ude ležbe pri bogoslužju in zbranosti v mo- litvi. Naš pred Božjim obličjem izrečeni "Tukaj sem" bi moral zajemati tudi naše vsakdanje delo in naš počitek, naše veselje in naše trpljenje, našo vnemo in našo utrujenost, našo krepkost in našo nemoč, naš pogum in naš strah. Sveti Pavel svetuje: »Najsi torej jeste ali pi- jete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo« (1 Kor 10,31).
Kakšen je danes naš odnos do službe- nega duhovništva? Nekdanjega spošto- vanja,ko je bil župnik vernikom 'gospod' ko so mu poljubljali roko in je vsaka kri- tika veljala za greh, ni več. Danes je ta župnik ali kaplan priljubljen, oni pa ne; eden je pustež, drugi je preživahen; eden zavlačuje pridigo, da na koncu ne veš več, kaj je hotel povedati, drugi je kratek,a dolgočasen;eden govori preveč učeno, drugi premalo globoko. Skratka, ta ima to napako, drugi spet drugačno. Pozabljamo, da je tudi duhovnik le člo- vek in da je vsak človek enkraten s svojimi vrlinami in slabostmi vred.Včasih doživimo celo presenečenje, ko sicer slabo nadarjen pridigar pove misel,ki se človeka dotakne in ga še dolgo sprem- lja. Koristno bi bilo, če bi se kdaj vživeli v stisko vernikov, ki zaradi preganjanja ali velikega pomanjkanja duhovnih pok- licev duhovnika le redko srečajo. Tedaj bi dojeli, kakšna milost nam je dana, če lahko redno hodimo k maši in prejemamo zakramente, pa naj bo duhovnik takšen ali drugačen.Tedaj bi se tudi naučili po- gosto in vneto moliti za nove duhovne poklice in za svetost duhovnikov. Dejs- tvo je, da še tako veliki naravni talenti, ki jih ima duhovnik, ne morejo prepričati če jih ne prežarja luč vere in ljubezni.
Naš Bog, ki mu izrekamo svoj »Tukaj sem«, se zavzema za človeka. Pozna njegove dvome in stiske in včasih utrdi njegovo vero in upanje, ko mu razločno spregovori: »Tukaj sem.« O tej milosti vedo veliko povedati mistiki.Sveti Janez od Križa govori o 'bistvenih besedah', ki zbujajo ljubezen in odganjajo strah in so duši življenje in neprecenljiva dobri- na. Bog sam odloča, komu in kdaj bo spregovoril. Zato se tudi kateremu od navadnih vernikov dogodi,da se mu čas negotovosti in stiske izteče v milostni trenutek, ko živo začuti Božjo navzoč- nost in mu neslišen,a vendar jasen glas spregovori: »Ne boj se! Jaz sem tukaj.« S takšnim doživljajem obdarjeni človek spozna v utrjeni veri in obnovljenem zaupanju, da je vse, tudi stiska, milost. Zavedati pa se mora, da ni bil tako ob- darjen zaradi svoje popolnosti. Tudi tu- kaj velja,kakor za vse Božje darove:več je kdo prejel,več se bo od njega zahte- valo. Sveti Janez od Križa je zapisal: »Bog je podoben studencu, iz katerega vsakdo zajema, kolikor drži njegova po- soda.« Mero tiste posode pa določa Bog, a ne brez človekovega voljnega sodelovanja.

Breda Cigoj Leben

Naš duh ni vezan

Kar nekaj strani v tej številki Prijatelja je na- menjenih razstavi del bolnikov in invalidov, ki je bila v prvih dneh septembra v Galeriji Družine. Ena izmed oseminpetdesetih razstavljavcev je bila tudi Marija Kralj. Tisti bralci,ki ste si razstavo ogledali,se boste njenih izdelkov zagotovo spomnili Razstavljala je iz gipsa izdelane rože, slike in školjke, pa ogrlice in zapestnice s pisanimi bunkicami, slike, izdelane iz suhega cvetja,keramično uro in lepljene vizitke. Že pestrost razstavljenih izdel- kov govori o tem, da je avtorica zago- tovo tudi zanimiva sogovornica. Bila je preskromna, da bi pristala na pogovor za Prijatelja."Saj nimam nič za poveda- ti", je bil njen izgovor. A že po kratkem klepetu smo ugotovili, kako bogata so- govornica bo.

Marija, se nam lahko v nekaj bese- dah predstaviš! Od kod prihajaš? Kako »mlada« si?
Izhajam iz Prekmurja. Z družino smo ži- veli na Goričkem, to je bolj v hribih. Ker nisem bila odporna in smo tako skromno živeli,sem tudi zbolela.Zelo zgodaj se je začelo potovanje od bolnic do zavodov Zdaj sem stara petdeset let, tako da je ravno srečanje z Abrahamom mimo.
Leta 1958 sem imela otroško paralizo. Zdravniki so povedali staršem, da nikoli ne bom mogla hoditi, da se pač morajo s tem sprijazniti.Dali so me v Staro Go- ro.Tam sem bila osem mesecev v mav- cu.To pa zato,ker paraliza vleče skupaj in zveriži telo. Aparate sem imela naj- prej do pasu,potem še do kolen. Napo- ved, da ne bom nikoli hodila, pa se na srečo ni izpolnila. Še celo zelo aktivna sem bila, vsepovsod sem bila, na vsaki veji.V Stari Gori sem bila kar dolgo,kak- šnih štiri ali pet let. Potem sem šla spet domov, od tam pa v Kamnik. Tam sem »odslužila« osnovno in poklicno šolo. Potem sem šla spet nazaj v Prekmurje in našla službo.

V Kamniku si preživela osnovnošol- ska leta?
Ja,tako je.Prvo leto v Kamniku sem bila še v starem zavodu,potem smo se pre- selili v novega, ta je res udoben in ve- lik. Tam smo se med seboj spoznavali. Še zdaj imam nekaj poznanstev iz tistih let. Z vsemi ne moreš gojiti stikov, ker jih je bilo preveč. Bilo nas je okrog sto dvajset. Srečujemo se na kakšnih sre- čanjih, pa v zdraviliščih. Včasih smo se srečali tudi v mestu. Sem rekla: "Živijo, se me kaj spomniš?" Pa se nekateri sploh ne spominjajo drugega,nekateri pa malo Smo se pač spremenili. Nekateri so po- stali plešasti, pa jih ne spoznam, drugi smo osiveli, nekateri se poredili, vse se je spremenilo.
Deset let zatem sem ponovno videla Kamnik in zavod ter odšla noter. Vse se je odprlo; tista nostalgija, da sem tukaj pustila vse otroštvo. Bilo mi je tako hu- do, da sem se kar jokala.

Si se tam izučila za šiviljo?
Ja, šiviljo, joj. Tega sploh nisem želela. Izbire pač nisem imela,oziroma imeli smo le nekaj izbir. To so bile: RTV mehanik, vrtnar, krojač, šivilja, pa urar. Morala sem iti v šivalnico, hočeš nočeš, moraš in nisem prav nič uživala.Potem sem pa v službi šivala, čeprav ni bilo vedno la- hko.
V teh letih odraščanja v Kamniku sem imela tudi mnogo težav.Ko sem bila sta ra štirinajst let, sem bila nezadovoljna sama s seboj.Kot mlad invalid se ogledu ješ, pa nisi takšen, kot so zdravi. Imela sem komplekse,bilo me je sram in spra- ševala sem se: zakaj sploh živim? Kdo pa me bo gledal? Vsi hočejo lepa dekle- ta, takšne, ki imajo lepe noge. Tako se je v meni oglašalo vprašanje:zakaj sem ravno jaz invalidka?Sem kot kaznovana in nič mi ni bilo jasno. Tudi taka razmiš- ljanja sem imela,da bi naredila samomor Potem sem začela iskati smisel tega ži- vljenja. Hodila sem na hrib nad Kamni- kom na Mali grad. Tam sem se večkrat usedla in se pogovarjala z Bogom: Kje si? Zakaj sem takšna? Srečala sem se z nekim patrom v samostanu v Kamniku. Dal mi je Sveto pismo. Začela sem ga brati in odpiralo se mi je novo obzorje. Kasneje je bilo še in še iskanja.

Ti izhajaš iz verne družine?
Ja, iz katoliške. A do osebne vere sem prišla sama. V Zavodu v Kamniku v ti- stem času nismo smeli iti v cerkev in Svetega pisma ali kakšne podobice tudi nisi smel imeti pri sebi,ker je direktorica znorela. A mene to ni preveč oviralo. Nekateri so pa imeli težave.Spomnim se da smo imeli učitelja,ki je enkrat govoril o Svetem pismu pa ga je nekdo zatožil. Zaradi tega je izgubil službo. Saj to ve- mo, krščanstvo je bilo vedno preganja- no in vedno bo. To moraš vzeti v zakup ko se odločiš zanj.

Imaš več bratov in sester? Ste po- vezani?
Mi smo bili trije.En brat se je ubil z mo- torjem, kar mi je bilo zelo hudo. Imel je že družino in dva majhna otroka. Po nesreči je bil še en mesec v bolnišnici. Takrat sem toliko premolila, se postila. Samo jokala sem in vpila: Gospod, po- magaj mu. Storila sem, kar sem lahko. Vesela sem,da lahko uporabljam te šči- te in meče vere.
Imam še enega brata. Ker od majhnega nismo bili skupaj,smo se nekako odtujili.

Kam si šla potem iz Kamnika?
Ko sem v Kamniku vse končala, sem šla v Mursko Soboto. Celo leto sem iskala službo, pa je nisem našla. Iz zavoda si kar naenkrat vržen v svet in to ni tako preprosto. Prijavila sem se na zavod za brezposelne. Tam te imajo zapisanega in ti dajo neko pomoč, vendar to ni to, kar bi si želela. Sama sem začela iskati službo. Šla sem osebno k direktorju, ki sem ga srečala na ulici,in mu povedala, da sem hčerka njegove delavke. Pogle- dal me je in rekel:"Ti kar pridi."Po zdra- vniškem pregledu sem takoj dobila služ- bo.Tam sem delala kakšnih petnajst let potem sem pa spoznala fanta, ki je se- daj moj mož, in se preselila v Ljubljano. Tukaj sem ponovno iskala službo. Us- pelo se mi je zaposliti v domu upoko- jencev, v šivalnici. Tam sem delala še deset let. Zdaj sem upokojena. Skrbim za svojo družino. Imam enega fanta, enega otroka pa sem izgubila. Bilo je strašno. Ali je to dobro ali ni? Kako je vendar prav? Noben mi ni znal sveto- vati. To je bilo zelo, zelo hudo, a sem sprejela kot Božjo voljo. Šla sem pred Boga in sem rekla:"Če je to tvoja volja, mi daj čez eno leto spet otroka." In res je bilo tako. Ta otrok je bil rojen tudi z osmimi meseci, ampak je bil živahen. Ni potreboval nobenih inkubatorjev. In zdaj je že tako velik fant kot sem jaz. Ime mu je Erik. To ime sem izbrala, ker mi ga je najlažje izgovarjati. Ker kakšen »j« ali »b« mi delata težave.

Nam zaupaš, kako sta se z možem spoznala?
Ko smo bili invalidi v Novem gradu na morju, je on skrbel za nekega invalida, katerega sem poznala. Šla sem k temu invalidu in rekla: "O, živijo, Vilko." Spo- znala sem tudi njega, ki ga je spremljal. Tako smo se večkrat videvali. Šli smo skupaj v mesto, pa na plažo. Nič nisem računala, da bi kaj bilo iz tega. Takrat sem bila psihično zelo utrujena,ker sem izgubila mamo.Še vedno sem zelo žalo- vala. On pa je vedno obljubljal in vztra- jal. Nekaj časa sva si dopisovala. Jaz nisem bila več tako mlada, osemindvaj- set let sem imela in želela sem si otro- ka. To je bilo zmeraj v meni, ne vem zakaj.

Nismo še povedali, kje živiš zdaj? V Ljubljani ali kje na obrobju?
Živim v Trnovem, na Mencingerjevi 7. Tam je inštitut,kjer je mož zaposlen kot vzdrževalec in hišnik. Imamo eno večjo in eno manjšo sobo, majhno kuhinjo in kopalnico.Bolj preprosto živimo. Jaz ni- sem takšna, da bi potrebovala ne vem kaj.

Kako pa zdaj, ko si v pokoju, kakšne skrbi in naloge imaš?
Vesela sem,da sem zdaj malo bolj pros- ta.Ne manjka mi odgovornosti,ker imam sina, ki je zdaj v letih odraščanja. Je zelo naporno, a želim ga vzgojiti v veri. Predelala sva precej vsebine Svetega pisma, tako da sem vanj vsaj malo vlo- žila čut odgovornosti, pa strah božji in spoznanje, da obstaja Bog.
Poleg skrbi za družino se ukvarjam z zelo različnimi stvarmi.Rada nabiram ja- gode, borovnice,gobe, orehe.Tako sem zelo aktivna in nimam časa,da bi se kaj ustavljala in kaj »flancala«. Pri znancih se ustavim za pet ali deset minut, po- tem pa grem dalje. Nimam navade,da bi sedla za eno uro in klepetala. Od ročnih del sem delala že gobeline, iz posušenih rož delam slike, tudi vizitke in ikebane. Pa berem zelo rada. Radio Ognjišče imam vsak dan prižgan in ga poslušam. Tako dosti izvem,kaj se dogaja po sve- tu, v Cerkvi. Človek mora slediti doga- janju v svetu. Vidimo, da je zadnji čas in da se moramo pripraviti.Zame je zelo pomembno, da živim v miru z Bogom. Treba je veliko odpuščati. Marsikaj se mi je zgodilo, pa sem prosila za odpuš- čanje. Tudi meni so se dogajale velike krivice,pa sem pač morala odpustiti. To ni tako preprosto.Ampak jaz sem hotela Če pa tega nočeš,je težko. Krščanstvo je tako,da moramo biti v akciji. Krščan- stvo, to ni spanje. Veliko je dela. Zelo rada se pogovarjam z Bogom.

Kateri del Svetega pisma ti je naj- bolj všeč ali pa kakšen citat, ki ti je mogoče najbolj pomagal v tvojem življenju?
Zelo mi je všeč citat, kjer Jezus pravi: »Izbral sem one, ki so na tem svetu zavrženi.« Se pravi, tako majhne, kot smo mi, ki nas noben kaj dosti ne ceni. Pomembno mi je pa celotno Sveto pis- mo,tako stara zaveza,čudoviti so psal- mi, nova zaveza pa je dopolnitev stare. Vsaka stvar ima kaj zelo pomembnega za sporočiti in se med seboj dopolnjuje. Včasih samo gledam in se čudim. Ko Sveto pismo opisuje Izrael in vso nje- govo neposlušnost, vidim, da mi delamo iste napake, kot so jih delali Izraelci: smo neposlušni, samosvoji, malikujemo, gremo stran od Boga. Zavedam se, da se moram še veliko naučiti.Mi smo prav zaprav v iskanju do konca življenja. Vi- soka pesem opisuje, da nevesta nepre- stano išče, pa se ji ženin skrije,a neve- sta gre za njim in sprašuje, kje je. Ne- vesta je pač neustavljiva. To je meni tako všeč.

Si tudi ti tako kot ta nevesta,ki išče?
Jaz vedno iščem,vsak dan znova.Gremo naprej, čeprav je marsikakšna prepreka Ko si včasih utrujen, si misliš: ničesar ne vem in Bog je kar nekje daleč.Potem se moram zbrati,potolažim se s kakšnim psalmom ali z zgodbo iz Svetega pisma, pa spet rečem: mi gremo naprej.

Zaupaj nam kakšen lep trenutek iz svojega življenja! Česa se najraje spominjaš? Kaj se ti je lepega zgo- dilo?
Najlepša so doživetja, ki jih imam z Bo- gom. Bilo je kar nekaj takšnih izkustev. Recimo, dogajalo se je,da sem iskala od govore in da mi je včasih skozi besedo iz Svetega pisma prišla takšna tolažba. To se mi je večkrat zgodilo. Tudi v sa- njah sem imela močno doživetje. Videla sem, da je prišel Jezus k meni in prvič jaz nisem bila pripravljena. To je bilo grozno. Ko sem zagledala Jezusa, sem dala glavo dol, padla sem na kolena. Potem čez nekaj dni se mi je spet to zgodilo. Takrat sem začela vpiti: Jezus, Jezus! In začela sem se dvigati k njemu Teh sanj ne bom pozabila.

Iz tvojega pripovedovanja je raz- brati, da je življenje z Bogom zate najbolj dragoceno.
Če sem iskrena, veste, da so nekateri ljudje,ki te razočarajo.Od majhnega sem se vedno navezovala na vzgojiteljice, učiteljice, ... Potem,ko smo šli narazen, sem jaz tako trpela in jokala, da je bilo grozno. Zmeraj sem se obešala na ljudi. Nekateri za to niso dosti marali. In ker sem imela slabe izkušnje, sem začela tako razmišljati: človeku ni najbolj pa- metno zaupati in sem iskala nekaj več. Nekaj bolj gotovega. Potem sem videla, da edino Gospod poskrbi za vse in sem se začela »obešati« nanj.

Kakšne imaš pa izkušnje pri odnosu zdravih ljudi do sebe,ali pa na sploh do bolnikov in invalidov?
Ja, to je tako mešano. Nekateri so kar prijazni, drugi pa ti hočejo pomagati. Včasih te s tem celo ovirajo.So pa spet takšni,ki te sočutno gledajo:"Kaj boš ti, revica?" Ko sem iskala službo, je v Muri kadrovska delavka rekla takole: »Kaj si pa mislite, mi imamo petsto zdravih, kaj naj s takšno delavko?« To mi je bilo strašno slišati. Sesulo se mi je vse. Da ti vedeti,da si ti od tistih petstotih ena smet.A treba se je bilo utrditi,kaj hočeš Nisem bila niti prva niti zadnja, ki se ji je kaj takega dogodilo. Nekateri me kar občudujejo, ker imam še vrt. Zmeraj hi- tim, delam,kaj pomagam. Kot šivilja tudi kaj popravljam. Trudim se,da osrečujem ljudi in sem v dobrih odnosih z njimi. Ni- mam kakšnih posebnih sovražnikov. Res pa je: vsem nikakor ne moreš biti všeč.

Še kakšno misel za konec, za bralce Prijatelja?
Dejstvo je,da smo invalidi nekako veza- ni. Ampak naš duh ni vezan.To me spo- minja na apostola Pavla in na Sila, ko sta bila v ječi. Bila sta v kladi in nista nič kaj dosti mogla. A slavila sta Boga, ker sta bila svobodna v duhu. Ker sta vedela, komu pripadata,se nista ukvar- jala z bolečinami,z žejo ali s situacijo, v kateri sta bila. To je spodbuda tudi za bolnike. Zelo dobro je, da takrat, ko se zbudimo in ne moremo spati, premišlju- jemo Božjo besedo in ne razmišljamo o svojem trpljenju. To je tako blagoslov- ljeno. Kadar se zbudim, se potopim v Sveto pismo in odkrivajo se mi najbolj zanimive stvari.Občudujem kakšen sta- vek ali določeno osebo in si rečem: ni- koli nisem mislila,da je bil tako zvest,od ločen, da je bil tak. To mi da spet neko novo energijo. Ni dovolj, da samo bereš Sveto pismo, ampak ga je treba tudi premišljevati. S tem ne dovoliš hudiču, da ti vriva svoje misli,te vseskozi nekaj obtožuje ali pa nadleguje. Če si ti poln Božje besede, on nima prostora. Potem teh težav ne občutiš tako hudo.

Res,dragoceno razmišljanje. Vidimo da ti ogromno pomeni beseda iz Svetega pisma. Mnogo spoznanj si si nabrala v tej knjigi življenja. Utr- juješ se v osebni povezanosti z Bo- gom.
Tako je, trudim se za to. Krščanstvo bi se najbolj izkazalo, ko bi nas za en me- sec nekam zaprli. Ko nimaš nobenega in ničesar več,ostane le tolažba,ki jo daje Bog.Ko bi bili sami,bi se spomnili in živeli iz teh besed tolažbe. Potem bi morda vse to, kar smo si zapomnili, tudi živeli.

Niso zaman vse preizkušnje?
Ne. Učimo se vedno, vedno, skozi vse preizkušnje.

Hvala za to pričevanje. Zelo je bo- gato.
Bila sem odprta,iskrena. Še vedno išče- mo in rinemo. Vsakemu, ki je veren, re- čem: rini. V Svetem pismu piše: rinite v nebeško kraljestvo,saj vas ne bo nobe- den prinesel. Boste morali kar riniti, pa kopati je potrebno zelo, zelo. Diamanti so zelo globoko. Jaz kar povem ljudem: ne bom kopala zate, kar sam daj. Štiri- indvajset ur imaš časa, pa koplji. Ti si dolžan.Ljudi je potrebno tudi malo oka- rati. Vse obstaja: karanje,pa hvaljenje.

Pa recimo, če bi imela moč, kaj bi spremenila na svetu,da bi bil ta svet lepši? Kako ti vidiš, kaj bi se dalo narediti?
Če bi bili ljudje poslušni Božji besedi, bi rešili vse probleme. Ampak,žal, tega ni. Tisti,ki pa smo v tem, pa lahko olepša- mo svet. Edino to.

Marija, hvala, ker si z nami delila delček svojega bogatega življenja, predvsem pa pot iskanja in spoznavanja Boga ter prijateljevanje z Njim. Zagotovo lahko to tvoje pričevanje nagovori tudi nas. Prav vsi smo na tej poti in kot praviš, se še učimo. Gremo naprej, rinemo in kopljemo. Vsem pa želimo, da bi imeli vedno dovolj moči in korajže za življe- nje in da se ne bi nikoli naveličali prositi za to moč - Gospod vedno usliši tiste,ki ga prosijo. Ne usliši pa vedno po naših pričakovanjih,a vsaka prošnja je slišana in obravnavana!

na razstavi smo se z Marijo pogovarjali: Toni Burja CM,Tone Planinšek in Polona Malovrh

Tu je moj dom

Poznam veliko starejših ljudi,ki živijo sa- mi. Z leti se jim bolezni množijo in pride trenutek, ko niso več sposobni skrbeti sami zase.Ne vedo več,kdaj je potrebno vzeti zdravila,ne zmorejo več poskrbeti za osebno higieno, vedno težje hodijo. Nikoli prej v življenju niso razmišljali, da se jim kaj takega lahko zgodi, zato tudi nikoli niso napisali vloge za sprejem v dom za ostarele. Ko jim omenim to mo- žnost, odločno odgovorijo: »Ne, v dom pa ne grem!« Čeprav še nikoli niso bili tam, imajo do doma nerazumljiv odpor.
K odgovornemu staranju spada tudi pra vočasna rezervacija v domu za ostare- le. Ali se je možno tam dobro počutiti? Marie Anne Berle, ki je sama živela v domu, je napisala knjigo z naslovom Tu je moj dom-življenje v domu upokojen- cev. Knjigo je leta 2000 založila revija Naša žena.Avtorica pravi,da se v domu za ostarele počuti zares doma.Nanjo je dober vtis naredilo prav razpoloženje v domu, ki ga sestavljajo misli, občutja in dejanja stanovalcev ter zaposlenih.Vo- dstvo doma ima pri tem odločilno vlogo. Vsak,ki gre v dom, mora biti pripravljen, da se prilagodi novemu položaju. Ta notranja pripravljenost manjka mnogim stanovalcem doma. Seveda ti pomaga, če si, ko si bil še zunaj, že kdaj doživel podobne razmere. Pomaga ti, če si že kdaj koga obiskoval v domu.
Osemdesetletna oskrbovanka doma je rekla: "Sprva je bilo zame zelo hudo. Težko sem se navadila na hišni red,am- pak sedaj sem zadovoljna. Toliko vsega sem se naučila." Ali se je mogoče v do- mu še česa naučiti? Lahko se naučimo spoštovati hišni red, prisluhniti skrbem in potrebam drugih oskrbovancev, pri- pravljenosti za sklepanje novih prijatelj- stev. Nekateri so prepričani, da so za vse to že prestari in da se nič več ne izplača. Avtorica pravi:"Kdor se na sta- rost naredi nedostopnega za prijatelj- stvo, ubije v sebi bistveni del življenja - namreč zmožnost ljubezni. Vendar ti tudi v domu nihče ne podari prijateljstva Tam verjetno še manj kot zunaj.Za pri- jateljstvo se je potrebno potruditi. To pomeni, da je treba ljudem stopiti na- proti." Nekatera vrata so vedno zaprta. Manj si osamljen, če ne čakaš, da bo kdo potrkal in sam vrata na široko od- preš.
Nekateri se zelo težko navadijo na hišni red. Počutijo se kot v ječi, v kateri je potrebno ubogati. Dobro je, če se na red navajamo takrat, ko smo še zunaj. Vsakdo pride v dom s svojimi navadami, pričakovanji, zahtevami, bolečinami in strahovi. Znosno skupno življenje, ki ne temelji na dogovoru, enostavno ni mo- goče.
Bistveno vprašanje za dvig kvalitete ži- vljenja v domu je:kaj lahko kljub svojim omejenim sposobnostim sploh še poč- nem ? Avtorica opisuje gospo, ki je os- krbovancem šivala gumbe na hlače in jopice. Bila je zelo zadovoljna, ker se je čutila potrebno. Druga oskrbovanka se je lahko premikala le z invalidskim vozi- čkom. Imenovala ga je "moj mercedes". Enkrat tedensko se je odpeljala v naj- bližjo trgovino in nakupila stvari za os- krbovance. Kako dragoceni so tisti, ki znajo poslušati in tolažiti! Avtorica pra- vi: »Prijateljstvo, pripravljenost na po- moč, odkritosrčno zanimanje za sočlo- veka v pravem trenutku - vse to sodi k svetlim trenutkom vsakdanjega življenja v domu.«
Velika nevarnost doma je,da se pustimo zapeljati brezdelju in da zapademo v brezvoljnost. V domu je časa velikokrat preveč. Avtorica pravi: "Pravo darilo je, če lahko v domu rečeš,da nimaš časa."
Ko so devetdesetletno oskrbovanko do- ma vprašali, kaj si najbolj želi za rojstni dan, je odgovorila: "Ob sebi si želim lju- beznivega človeka."Zagotovo ni edina s tako željo. Zaradi ljubeznivih ljudi bo od hod v dom za ostarele bolj sprejemljiv in bivanje v njem bolj prijetno.Ljubeznivi ljudje, oskrbovanci in zaposleni, lahko tudi dom za ostarele spremenijo v dom.

Janja Ahčin

Kaj se zgodi s hostijo?

Sem redni bralec Prijatelja.V njem z ve- seljem preberem tudi rubriko Vi nam -mi Vam. Zanjo vam postavljam tudi čisto določeno vprašanje: Kaj se zgodi s ho- stijo, kadar jo prejme umirajoči človek? Z njo tak človek namreč prejme živega Jezusa. O tem ni dvoma. Kaj se zgodi z Jezusom ob človekovi smrti? Umre? Se odseli? Je kako navzoč na pokopališču? Vprašanja, ki se mi porajajo, niso le ra- dovednost, temveč predvsem želja po bolj spoštljivem odnosu do živih in mrt- vih ljudi ter vsega stvarstva. Včasih na podobna vprašanja kdo od duhovnikov odgovori tudi »bolj z levo roko«. Upam, da tokrat ne bo tako. Hvala za odgovor in lep pozdrav! Upam, da na Vaša vprašanja, ki kažejo razmišljajočega človeka, ne bom odgo- voril »bolj z levo roko«, čeprav moram upoštevati omejenost prostora in podati čim bolj razumen odgovor.Ob tem bi rad pojasnil še nekatera druga vprašanja.
Smrt je najbolj odločilen trenutek v na- šem življenju. »Kakor drevo pade, tako obleži,« pravi pregovor. Zato je najbolj pomembno, da smo takrat v prijateljs- tvu z Jezusom, kar pomeni, da nimamo smrtnega greha.Z Jezusom bomo skupaj v nebesih vso večnost. Tam bo milijon let manj kakor kaplja v primeri z neiz- mernim oceanom. Da bomo z Jezusom združeni v nebesih, moramo biti z njim povezani že sedaj, ko smo še na zeme- ljskem potovanju. Najtesneje se z njim združimo,ko ga prejmemo v svetem ob- hajilu.
Ker je v našem življenju smrtna ura naj bolj odločilna, Cerkev naroča, naj pred smrtjo vredno prejmemo zakramente: spoved,bolniško maziljenje in sveto ob- hajilo,ki mu rečemo tudi popotnica. Ta- ko smo dobro pripravljeni, da odpotuje- mo s tega sveta. Kaj se zgodi s hostijo kadar jo prejme umirajoči in vsak drug človek? Jezus je navzoč pod podobo kruha. Tej navzočnosti rečemo zakra- mentalna navzočnost. Ko prejmemo Je- zusa v svetem obhajilu, je v našem te- lesu zakramentalno navzoč toliko časa, dokler se hostija ne razkroji,to je pribli- žno četrt ure.Pri nekaterih svetnikih se hostija v telesu ni razkrojila do prihod- njega obhajila, kar je bil poseben čudež Dokler je Jezus zakramentalno navzoč v našem telesu, bi ga morali z veliko gorečnostjo častiti, se mu zahvaljevati in ga prositi za potrebne milosti. Žal se tega premalo zavedamo! Iz tega lahko vidimo, kako narobe je, če gre človek takoj po obhajilu brez vsake zahvale iz cerkve.
Ko se podoba kruha v želodcu razkroji in s tem preneha Jezusova zakramentalna navzočnost,se njegova navzočnost na- daljuje v človekovi duši po posvečujoči milosti in Svetem Duhu. Duša pa je ne- umrljiva in v trenutku smrti stopi pred večnega Sodnika,ki ga je malo pred smr tjo prejela v podobi bele hostije. Lahko si mislimo, kako bo srečanje z njim vir velike sreče.
Jasno je, da Jezus ob smrti človeka v nobenem primeru ne umre in se tudi ne odseli, saj je duhovno ostal v duši, ki je sedaj pri Bogu, ali pa se mora morda še nekaj časa očiščevati v vicah.
Vzemimo, da bi človek takoj po zaužitju svete popotnice umrl in bi se hostija v njem še ne razkrojila. V tem primeru bi Jezus ostal zakramentalno navzoč v umrlem človeškem telesu toliko časa, dokler bi podoba kruha v njem ne raz- padla.
Duhovnik sme podeliti hudo bolnemu človeku sveto popotnico le tedaj, če jo more ta zaužiti.Če ne more prejeti sve- tega obhajila pod podobo kruha, ga la- hko prejme pod podobo vina.V tem pri- meru bi moral duhovnik pri sveti maši shraniti nekaj Rešnje krvi za obhajilo bolnika.
Če vzamemo,da je Bog povsod pričujoč je seveda tudi na pokopališču. Pričujoč je kot Sveta Trojica,v kateri je tudi Kri- stus kot druga Božja oseba. Tako lahko rečemo, da tudi človeška telesa, ki se v zemlji razkrajajo in čakajo na drugi Kristusov prihod ter na poveličanje ob koncu sveta, ohranijo neko povezavo z našim Stvarnikom in Odrešenikom. Če imamo to pred očmi, bomo imeli večje spoštovanje do živih in pokojnih ljudi in sploh do vsega stvarstva, ki ga naš Stvarnik vedno z veliko ljubeznijo ohra- nja v bivanju in delovanju.

p. Anton Nadrah

»Največja pa je ljubezen...«

Žena je prišla iz hiše in videla tri stare mo- že z dolgimi sivimi bradami sedeti na nje- nem dvorišču. Ni jih prepoznala. Rekla je:
»Mislim, da vas ne poznam, vendar morate biti lačni. Vstopite prosim in kaj pojejte.«
»Je mož doma?« so vprašali.
»Ne,« je odgovorila. »Je zunaj.«
»Potem ne moremo vstopiti« so odgovorili.
Zvečer, ko je mož prišel domov, mu je po- vedala, kaj se je zgodilo.
»Pojdi,povej jim,da sem doma in jih povabi noter!«
Žena je res šla in može povabila, naj vsto- pijo. - »Ne moremo vstopiti v hišo skupaj« so odgovorili. -»Zakaj pa to?« je vprašala.
Eden od starih mož ji pojasni:»Njegovo ime je Zdravje,« je rekel in pokazal na prvega prijatelja, kažoč na drugega, je rekel: »On je Uspeh in jaz sem Ljubezen.« Potem je dodal: "Zdaj pojdi in se dogovori z možem, katerega od nas želite imeti v vašem domu"
Žena je stopila v hišo in povedala možu, kaj je rekel. Mož je bil navdušen.
»Krasno!« je rekel. »Če je tako, povabimo Zdravje. Naj vstopi in napolni naš dom z zdravjem!«
Žena se ni strinjala. »Dragi moj,zakaj ne bi povabili Uspeh?«
Njegova pastorka je poslušala v drugem kotu hiše. Priskočila je s svojim predlogom: »Ne bi bilo bolje povabiti Ljubezen? Naš dom bi bil potem napolnjen z ljubeznijo!«
»Upoštevajmo njen nasvet,« je rekel mož ženi. »Pojdi in povabi Ljubezen,naj bo naš gost.«
Žena je odšla ven in vprašala može: »Ka- teri izmed vas je Ljubezen? Prosim vstopi in bodi naš gost.«
Ljubezen je vstal in začel hoditi proti hiši. Ostala dva sta prav tako vstala in mu sle- dila.
Presenečena gospa vpraša Zdravje in Us- peh: »Povabila sem le Ljubezen, zakaj še vidva vstopata?«
Stari možje so odgovorili skupaj v en glas: »Če bi povabila Zdravje ali Uspeh, bi druga dva ostala zunaj.Povabila pa si Ljubezen in kamorkoli gre on, greva midva z njim. Kjer- koli je ljubezen,sta tudi zdravje in uspeh!«

Jože R., iz interneta

Oče Henrik in Bratstvo

VIII. poglavje:
Očetova duhovnost (nadalj.)

Ko skušamo razčleniti tako bogato in skro- mno osebnost, kot je bil oče, si včasih ne znamo pomagati. Zdi se nam, da bi bila najboljša rešitev, če bi kdo vse bistveno združil v eni sami jasni podobi. Prosili smo Jakoba Beaugéja,ki je bolj znan pod psev- donimom Jakob Lebreton, naj se loti dela. Očeta Henrika je zelo dobro poznal in imel rad.Zdi se,da mu slepota pomaga do večje zbranosti in to, kar vidi v svoji notranjosti, nam bo povedal tako mikavno in prisrčno, kot zna le on.
Ko sem ga srečal, sem srečal DUHOVNIKA, to se pravi človeka,ki s tem, da je pozoren do vsakega, postane človek za vse ljudi. Nič mi ni všeč in slabo se počutim,ko slišim da je bil kdo posvečen za duhovnika zato, da bi se posvetil delavcem. Ali duhovnik sme biti kaj drugega kot tisti, ki zbira ljudi? In ko slišim o duhovniškem posvečenju za delavski razred, imam vtis, da gre tukaj za neko zamenjavo s poklicem diakona. Dia- kon je služabnik Cerkve za določeno delo; duhovnik mora misliti na vse.
Ko sem še deloval v skupnosti invalidov, ki so bili socialistično -komunistično usmerje- ni, nisem nikoli mislil, da je oče Henrik moj tekmec. Bil je moj prijatelj in sprejemal me je takega, kot sem bil, tudi če sem kdaj pretiraval.V kakšnem primeru me je pomir- jeval in mi pomagal, da sem se znašel.
Ko magnetofon sprejema te vrste, je Yvo- nne pristavila tole: »Dobro se spominjam, mislim,da je bilo na kongresu v Rimu,ko nam je oče rekel, da Božjih načrtov ne smemo mešati s človeškimi.«Ko sem to slišal in ker sem poznal očeta takega,kot je bil, mislim, da dobro razumem, kaj je s tem hotel po- vedati. Ni bil človek,ki bi nas z vero,ki nam jo je predlagal, skušal razčlovečiti in prav tako ni bil človek, ki bi nam jemal Božje s tem, da bi nas preveč prepustil material- nemu svetu z izgovorom, da je Bog postal človek.
Škof Boillon je v svojem govoru poudaril: »Govoril je z meuziškim naglasom.« Tudi to se mi zdi pomembno. Ne da bi iz očeta Françoisa hoteli napraviti kravjega pastirja z umazanimi škornji, mislim, da mu nič ne vzamemo,če rečemo,da je bil zelo povezan z zemljo. Ne vem, če je prihajal iz kmečke družine,a zanj je gotovo, da je imel zdravo kmečko pamet. Njegovo počasno govorje- nje je k vedrini njegove narave le še nekaj dodalo. Imel je čas, kar ne pomeni, da se mu ni nikoli mudilo. Bil je človek Cerkve, ki se je znal varovati, da ni bil nikoli podoben kakšnemu kramarju. Znašel se je tako v okrepčevalnici-ob neki priliki sva na Sever- nem kolodvoru izpila steklenico piva - kot v stolnici. Bil je duhovnik za ljudi, ker je bil duhovnik Jezusa Kristusa, hkrati pa tako preprost, kot so najmanjši, največji revež se je ob njem dobro počutil in pri vsem tem ni bil prostaški ali pobožnjaški.Bil je preveč preprost, da bi uspel v kakšnih delavskih sindikatih in preveč prijatelj resnice, da bi mogel biti komedijant.
Všeč mi je bilo,da so pri njegovem pogrebu povedali, kako je gledal na napake pri so- ljudeh. Takole si upam izraziti svoje priča- nje: zanj bi očitanje napak prišlo na vrsto prav na zadnjem mestu.Vse drugo prej kot to! Dobro se spominjam, da sem pred njim pretiraval,več sem rekel,kot sem mislil reči Nisem videl,kaj se je dogajalo na njegovem obrazu, a v njegovem glasu, ki mi je odgo- varjal, nisem čutil nobene spremembe, nič takega, kar bi izražalo nevoljo ali obsodbo.
V njegovem duhovnem življenju nas je naj bolj prevzela ponižnost.Ne govorim o skro- mnosti,ki ni Božja krepost in mi pri tem pri- haja na misel, kar je povedal Clavel: "Za Božjo voljo,Bog je vendarle Bog!" Ponižnost je Božja krepost! In če izvzamem Marto Robin,še nisem srečal človeka,ki bi bil tako zares ponižen, kot je bil oče Henrik.
Res je, da je bil monsignor. Še na misel mu ni prihajalo, da bi se s to častjo bahal. Ker pa mu jo je dala Cerkev, je ni preziral.
Nekaj neverjetnega se mi zdi, da poleg te- ga, kar sem doslej povedal, ne najdem ni- česar, kar bi bilo treba poudariti. In tudi to je dokaz za njegovo ponižnost. Ker je bil preveč ponižen,ni zbujal pozornosti,a tisti, ki so se z njim srečevali, so njegovo bližino čutili do dna duše.
Pred kratkim mi je nekdo rekel: »Poslušaj, ali je res,da Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov žaluje?Ali ni umrl neki duhovnik,ki mu je veliko pomenil? Kako se je že pisal?« Tudi to govori o ponižnosti očeta Henrika.
Vsekakor je eden od ljudi, ki mi je v življe- nju največ pomenil.
Kar je na življenje očeta Henrika najbolj vplivalo,je bil evangelij. Znova in znova ga je prebiral in premišljeval. Rekli bi, da je o njem celo sanjal. Pri branju se je čudil, kot se čudi otrok. S študijem Svetega pisma ni nikoli končal. Ni se niti zavedal,da sta nje- gova misel in beseda prepojeni z evangelj- skim duhom. Zanj je 'nadnaravno postalo naravno'. Nekdo, ki ga je dobro poznal, je rekel:"Ker se je napajal pri Večnem stude- ncu, je bil sposoben, da je vsakogar gledal s Kristusovimi očmi.«
Ker je bil v stalni povezanosti z dogodki in ljudmi,je Kristusa gledal v današnjih ljudeh. Tako razumemo,da so bile njegove pridige, duhovne vaje in poslanice polne prizorov, s katerimi je evangelij postavil na oder se- danjega življenja.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

Prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

17. razstava izdelkov bolnikov in invalidov

Korak za korakom

Vsako drugo leto se zbiramo ob razstavi del bolnikov in invalidov. Letošnja razstava ki ste jo mnogi bralci Prijatelja obiskali, je bila sedemnajsta po vrsti.Za vse tiste,ki si razstave niste mogli ogledati, želimo o tem pomembnem dogodku zapisati nekaj besed S slikami, ujetimi v objektiv,pa bodo bese- de dobile še jasnejši pomen.
Oseminpetdeset bolnikov in invalidov se je v letošnjem letu predstavilo s svojimi izdelki Z njimi so pokazali svojo moč volje in lju- bezni, s katero si prizadevajo,da uporabijo vse svoje talente. Vsak izdelek posebej nam govori o pogumu in vztrajnosti tistih, ki so ga izdelali.
Letošnja razstava je nosila naslov: Korak za korakom. Korak za korakom z vztrajno- stjo lahko prehodimo dolgo pot ali pa se povzpnemo na visoko goro. Korak za kora- kom lahko tudi brez rok nastane čudovita slika, v globini trpečega srca se lahko po- raja upanja polna pesem, okorni prsti lahko spletejo čipko nebeške Matere... Z močno voljo in ljubeznijo zmore človek narediti ve like stvari. Te pa doseže z majhnimi koraki. Do kateregakoli cilja,ki si ga v življenju za- stavimo, pridemo »korak za korakom«.
Razstavo del bolnikov in invalidov je v pe- tek, na prvi septembrski dan, odprl in bla- goslovil ljubljanski nadškof in metropolit msgr.Alojz Uran.S svojo spodbudno besedo je nagovoril vse zbrane in njegove besede boste lahko našli zapisane na naslednjih straneh. Uvodno misel o razstavi je imel Tone Planinšek, ki je sprejel odgovornost za letošnjo razstavo. Pozdrav v imenu Mi- nistrstva za delo, družino in socialne za- deve je dodal Cveto Uršič,direktor Direkto- rata za invalide. Po razstavi nas je s svojo besedo popeljal Benjamin Žnidaršič, ki je tudi sam ustvarjalec in je na razstavi pred stavljal svoje slike in knjigo. Da pa je bilo odprtje letošnje razstave res velika slove- snost,so poskrbeli s čudovitimi glasovi člani Slovenskega okteta. Vsem se je ob koncu odprtja za njihovo navzočnost zahvalila vo- diteljica Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Ljubica Zakovšek. Po odprtju je sledil še "agape", za katerega so poskrbele dobre roke sodelavcev Župnijske karitas iz župnije Sv. Helena - Dolsko.
Vsak dan od 2. do 10. septembra so bila vrata Galerije Družina odprta za obiskoval- ce razstave.Veseli in hvaležni smo,da nam na Družini tako gostoljubno odstopijo svo- je prostore in nas sprejmejo za goste. Bol- niki in invalidi so obiskovalce sami popeljali po razstavi. Čeprav so bili razstavljeni iz- delki izredno lepi,so pravo veličino videnega dodale besede razlage,kako so ti nastajali. Prav vsak izdelek za sabo skriva zgodbo preizkušenega človeka, ki tako zdravim kot bolnim kliče: bodimo pogumni, vztrajni, ho- dimo korak za korakom novim zmagam na- proti. Zato ima pri tej razstavi najbolj pre- prost izdelek prav tako veliko pomembnost kot tisti, ki bi ga z očmi ocenili za najlep- šega.
Ob koncih tedna smo imeli ob popoldnevih tudi kulturne programe. Na vsakem se je s svojo pisano besedo predstavil eden od članov Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, obogatili pa so jih različni glas- beni gosti. Prvi konec tedna je programe povezovala Darinka Slanovec. V soboto, 2. septembra, se je predstavila Marjetka Smrekar. Vedno znova zmore najgloblje misli svoje duše zapisati na papir. Z njimi obogati mnoge. S kitaro in pesmijo je Mar- jetko spremljal Janez Briški, ki je zapel dve njeni uglasbeni pesmi ter nekaj svojih av- torskih pesmi.V nedeljo, 3.septembra, smo prisluhnili zgodbam, ki jih je doživela in zapisala Janja Blatnik. Njeno pripoved sta spremljala Joži Kališnik in Božo Matičič.
Ob drugem koncu tedna je programe pove zovala Vesna Grbec.V petek, 8.septembra, na praznik Marijinega rojstva,smo prisluhnili zapisanim besedam Tine Rot, ki so jih pre- brale in s pesmijo obogatile Marijine sestre Ker so bile na ta večer Tinine besede prvič brane v taki obliki, smo bili tega dogodka skupaj z njo zelo veselili vsi zbrani.V sobo- to, 9. septembra, se je predstavila Darinka Slanovec. Iz svoje knjige Sled angelov je prebirala izbrana besedila, ki so iz njenih ust zvenela najbolj prepričljivo. Ob kitari in pesmi sta jo spremljala Lenart Rihar in Vili Koprivec. Zadnji dan razstave, v nedeljo, 10. septembra, pa smo se ob prebranih besedah Benjamina Žnidaršiča še posebej razveselili duhovniškega okteta Oremus. Duhovniki v oktetu so bili s svojo prisotno- stjo in petjem kot nekakšna zahvala vsem bolnikom in invalidom za njihov trud in zgled življenja.Prav vsem gostom kulturnih prog- ramov se iskreno zahvaljujemo,da so našo razstavo obogatili in vsem prisotnim poda- rili čudovite trenutke, ki jih - kot so se iz- razili mnogi - še dolgo ne bodo pozabili.
Prav je,da se spomnimo tudi vseh tistih, ki so pomagali,da smo te dni skupaj preživeli. Ob postavitvi razstave so nam velikodušno priskočile na pomoč mnoge pridne roke fan tov in deklet ter mož in žena,ki so z vese- ljem darovali svoj čas za pripravo razstave Te iste roke so se ponovno odprle tudi ob koncu pri pospravljanju. Poleg razstave, ki smo jo lahko videli z očmi, so se med nami pletle tudi vezi bratstva, saj smo ves čas razstave kar v velikem številu člani in so- delavci Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov bili prisotni na razstavi. Če bi na- števali imena, bi porabili veliko prostora za to, da bi omenili vse tiste, ki so svoj čas darovali za to, da smo se lahko veselili teh dni. In ne smemo pozabiti tudi na to, da smo se vsak večer, ko so se vrata Galerije Družine za obiskovalce zaprla,zbrali tudi ob skupni Gospodovi mizi pri sveti maši. Vsem duhovnikom,ki so se velikodušno odzvali in prišli,kot je bilo rečeno,v "tempelj trpljenja in upanja", da so darovali sveto mašo, is- krena hvala.
Korak za korakom-tako smo vsak dan zno- va ponavljali na razstavi.Korak za korakom - tako ponavljajmo tudi vsak dan znova v življenju. Vztrajajmo na poti življenja,sledi- mo pravemu Cilju in nikoli se ne ustavljaj- mo.V času razstave smo večkrat ponavljali misel: »Če ne moreš leteti,teci; če ne mo- reš teči, hodi; če ne moreš hoditi, se plazi - vedno pa pojdi naprej!« Pojdimo torej naprej korak za korakom - in prinašajmo v ta svet več upanja in veselja do življenja!

Polona Malovrh

Veselim se razstave

Razstavo sem si prišla ogledat še z dvema prijateljicama. Imela sem priložnost, da kar sama spregovorim o svojih prtih s križnim vbodom. To je težko delo, saj moram vse križke prešteti in izračunati. Taki prti so že zato umetnine. Križi zahtevajo veliko volje in ljubezni. Uro za uro je treba vztrajati,da pod prsti nastane to, kar želimo ustvariti. A žal, gospodinje raje posegajo po strojno izdelanih prtih.
Včasih postajam pri tem delu malodušna že na začetku. Ko pa delo steče, ne znam nehati. Ne oziram se na bolečine v križu in ramenih, pač pa v kratkem času naredim veliko.
Razstave mi dajo veliko spodbude in vese- lja ob dejstvu, da je še kdo tako plemenit in pripravljen pokazati tudi tisto delo, ki se zdi manj zahtevno. A kdor dela, ve, koliko truda je treba vložiti.
Iz letošnje razstave si bom zapomnila tudi citat ob mojih izdelkih: »Vera širi duhovna obzorja.« Res, v Božjo navzočnost bomo potopljeni vso večnost. Prav po trpljenju nas hoče pritegniti k sebi in ga dopušča iz ljubezni do nas.
Hvala Tonetu, Poloni in drugim sodelavcem za vse žrtve in odrekanja, da je spet bila razstava. Bog naj poplača s svojo ljubez- nijo vsem, ki imajo pri tem zasluge.

Kati Ribič

Nadškofov nagovor ob odprtju razstave

Spoštovani člani krščanskega bratstva bol nikov in invalidov, vsi sodelavci v pripravi in izdelavi ročnih del in drugih izdelkov, dragi gostje.
Že sedemnajsto leto zapored ste pripravili razstavo,ki je nekaj posebnega,saj pri njej sodelujejo ljudje, ki jih je življenje tako ali drugače prikrajšalo za celotne sposobnosti ki jih zdrav človek ima in z njimi lahko na vseh področjih sodeluje.
Bolniki in invalidi pa so postavljeni v situa- cijo, ki zahteva drugačno osebno prizade- vanje in tudi sodelovanje drugih ljudi. Ko- liko volje, žrtev in velikokrat tudi trpljenja je vloženo v izdelke,ki so morda čisto pre- prosti in bi jih zdrav človek na hitro naredil »z levo roko«, invalid pa potrebuje ure in ure za izdelavo majhnega dela tega izdelka ki ga marsikdaj sploh ne opazimo. To ve in zna prav ceniti samo tisti, ki to izdeluje ali pa je v podobnem položaju.
Zato se bomo razstavi,ki jo bomo tudi bla- goslovili, približali korak za korakom s spo- štovanjem in občudovanjem, saj vemo, da tukajšnje izdelke ne precenjujemo samo po zunanjem videzu, ampak predvsem po iz- rednih naporih in prizadevanjih,ki so v delo vloženi.
Izbira gesla "KORAK ZA KORAKOM" ima po- membno sporočilo. Ne samo, da je človek ustvarjen za korakanje – za hojo in so ne- kateri trenutki zelo pomembni, npr.prvi ko- raki otroka, odločilni koraki pri življenjskih odločitvah, koraki v napredovanju na poti, predvsem pa koraki, ki zahtevajo velik na- por in energijo.
Tako so nastajali korak za korakom tudi iz- delki na razstavi, koraki so bili potrebni za oblikovanja Bratstva bolnikov in invalidov in za vsa povezovanja,ki pomagajo ustva- rjati prijateljstvo med bolnimi in zdravimi. Če ne bi bilo teh povezav,bi ne imeli dana- šnje razstave,ne pa tudi zavesti,da skupaj zmoremo narediti nekaj lepega.
Če kje,potem prav na tem področju veljajo besede blažene Matere Terezije:"Jaz lahko naredim,kar vi ne morete,vi lahko napravite kar jaz ne morem, oba skupaj pa lahko na- rediva nekaj lepega za Boga in za človeka!" Da, prav zavest,da so vsa ta prizadevanja tudi za Boga in njegovo slavo,je najtrdnej- ša osnova, ki pomaga vztrajati tudi takrat, ko vse človeško odpove.
Obenem pa vi,bolni in invalidi,predstavljate veliko spodbudo za zdrave, ste pravzaprav učitelji današnjega človeka, ki ima vse, pa ni z ničemer zadovoljen. Ko pa vidiš, kaj vse se da narediti tudi v nemogočih okoli- ščinah, te lahko spodbudi: »Če ona v takih okoliščinah zmore nekaj tako lepega, bom vendarle zmogel tudi jaz!«
Zahvaljujem se vsem, ki ste nam pripravili to razstavo in želim, da bi mnogi začutili vso vrednost in lepoto izdelkov,ki jih bomo občudovali. Vsem umetnikom čestitam in vas spodbujam tudi za naprej.

Toliko lepih besed, toliko ljubezni in truda, toliko srčnosti. Tudi meni se je nekaj pre- maknilo v srcu. (Irma Jančar)

Ena plus tri

Nekoč so živele štiri sestrice. Ko se je ro- dila najmlajša, so imele druge po dve, štiri in šest let. Najstarejša je šla tisto leto v šolo. Ko se je prvi dan vrnila domov,je bila postavljena pred dejstvo, da sta sestrici, ki sta že stopicali po stanovanju, v njeni odsotnosti posvojili njeno punčko Lilko, čeprav sta že imeli svojo punčko Zdenko. Zaplemba lastnine je ni posebno prizadela, saj je bila prevzeta in zaskrbljena zaradi vsega novega,ki ga je doživljala v šoli.Črke za katere ni bilo dovolj,da jih pozna, je bilo treba sestaviti v besede in nato povezati še v stavke. Potem številke, ki jih je bilo deset, pa jih je bilo spet treba sestavljati in seštevati, ker je na svetu več predme- tov, kakor je prstov na obeh rokah, za po- vrh pa še ročno delo, kjer se je pri prvih poskusih pletenja nit tako čudno zamotala da se ni dalo nadaljevati, pa tudi 'parati' ni bilo več mogoče.
Tako sta se v domu štirih sestric izobliko- vali dve skupini: ena plus tri osebice. Ne- navadno je, da se je ta delitev ohranila še potem,ko so mlajše tri druga za drugo tudi pričele obiskovati šolo.Združile so se v ne- kakšen triumvirat, trovladje v ženski razli- čici.Za razne podvige so staknile glave.Iz- peljale so jih,ne da bi jim pridružile starejšo sestro.Tako se je mama nekoč pripravljala, da speče šarkelj. Stopila je v jedilno shra- mbo po potrebne sestavine. Vse so bile na mestu, a ko je vzela v roke vrečko, v ka- teri naj bi bile rozine, je bila ta prazna. Z njeno vsebino se je bila na skrivaj poslad- kala trozveza, ki je tatvino priznala. Mama se ni niti kregala, le s strogim glasom je po vedala,da za kazen ne bo šarklja. S tem je bila kaznovana tudi številka ena, ki ni bila nič kriva. Brez ugovora je sprejela mamino odločitev. Navsezadnje je že v daljni antiki Cicero ob tolikanj slavljenem rimskem pra- vu spoznal, da je najboljši zakon pogosto najhujša krivica.A prizadeta je izvedela za to šele kasneje, v gimnaziji.
Še nekaj je pripomoglo, da se starejša se- strica ni niti poskušala vključiti v pustolov- ščine mlajših. Ko je premagala zgoraj opi- sane težave pri pisanju in branju,je odkrila čar knjige: pred njo se je odprl svet, poln zanimivosti in lepote. Najprijetnejši so ji bili trenutki, ko je sedla sama s knjigo v roki, in ni ji bilo mar, kaj počenja trozveza.
Deklice so rasle, obiskovale so šole,kjer so bile kar prizadevne in pridne. Ko je bilo naj starejši dvajset let, je umrl njihov skrbni oče. V njej je tedaj zaživela zavest odgo- vornosti za mlajše. Mama ji je pogosto ra- zodevala svojo skrb, kako preživeti družino - bil je namreč čas druge svetovne vojne. V materinem imenu je urejala razne uprav- ne in denarne zadeve. V očeh mlajših treh je veljala ta zaupnost med materjo in hče- rjo za nekakšen privilegij, čeprav bi naj- starejša čast svojega prvorojenstva rade volje zamenjala za skledo leče.
Ob vseh teh trenjih so se imele štiri sestri- ce vendarle rade. Tista, ki je dobila za god čokolado, je to takrat še redko dobroto ne sebično delila z ostalimi tremi.Med vojno ni bilo niti misliti, da bi katera zahtevala zase večji delež pičle hrane, tudi če je sama kaj prispevala k preskrbi.Ko so se osamosvojile so si v boleznih in drugih težavah medse- bojno pomagale.
Mlajše tri so že umrle, ena v srednjih letih, drugi dve že ostareli. Najstarejša, tista, ki se je čutila odgovorno za vse tri,je bila ob njih, ko so umirale. Zdi se, da je Bogu kar po volji račun: ena plus tri. Preživela zdaj moli za pokojne sestre, včasih pa tudi njih prosi za pomoč. Živi v upanju, da ji bo us- miljeni Bog dovolil snidenje z njimi tam zgo raj, tako,da bo ena plus tri postalo končno štiri.

Breda Cigoj Leben

Sredi junija smo se v Studenem pri Postoj- ni poslovili od mame Marije Černe.Zadnjih pet let je bivala v domu upokojencev v Po- stojni,sicer pa je bila doma v bližnji Strmci. Precej let je bila zaradi bolezni vključena tudi v Krščansko bratstvo bolnikov in inva- lidov. Dokler je mogla,je rada kaj pripravila za razstavo izdelkov bolnikov in invalidov, zlasti velike in lepo vezene prte, pa tudi kakšno pesem ali zapis, v katerem je obis- kovalcem znala čuteče približati življenje bolnika in starega človeka.Tudi v Prijatelju so se večkrat pojavile njene vrstice. Zelo rada je imela svoj dom, posebej svoja si- nova in hčerko Almiro, ki je postala sestra usmiljenka, pa tudi nečaka duhovnika. Naj se njene besede še enkrat dotaknejo src bralcev in bralk Prijatelja.
»... Nikoli nisem pomislila, da bom kdaj šla v Dom upokojencev. Težak je korak, ki ga napraviš iz svoje hiše. Pregovor pravi: 'Ni cvetja brez trnja in ni življenja brez trplje- nja.' Tukaj v domu vidim marsikaj in hudo mi je pri srcu, ko vidim bolne ljudi,ki morajo veliko potrpeti. Bolezen jih je prikrajšala za mnoge stvari. Bodimo odprtih rok še pose- bej za bolne ljudi. Veliko jim pomeni, če jih osrečimo z majhno pozornostjo in s tem pokažemo moč volje in ljubezni. Kjerkoli se srečujemo, bodimo veseli majhnih stvari. Pregovor pravi:'Veliko bolje je biti skromen in zadovoljen, kakor veliko imeti, pa si še več želeti.'
Kot se spomladi budijo in sklanjajo razne trave polne upanja,da jih obsije sonce, ta- ko tudi človek vedno upa na lepe trenutke Rada obujam spomine: spomladi ptički ve- selo čivkajo na bregu za vasjo,nad koreni- nami stare jablane,po kateri se že pretaka- jo sokovi življenja. Sonce bo ogrelo zemljo in prebudilo tudi življenje človeka...«

Letovanje

Bibione 2006

Leto je naokrog in spet smo letovali 10 dni v Bibionah, v Italiji. Zelo velika skupina in- validov in sodelavcev se nas je tistega dne, 26.julija, zbralo pri Marijinih sestrah v Ljubljani,v Štepanji vasi. S polnim avtobu- som in še z enim kombijem smo se odpravili na pot. Do »našega« doma ob morju smo prispeli okoli 18. ure. Vsak od spremljeval- cev je sprejel skrb za nekoga izmed nas za vseh 10 dni. Ob 19. uri smo večerjali, nato pa šli v bližnjo cerkev,kjer sta g.Jože Štu- pnikar in g.Tone Marinko darovala sv.mašo in z nami prosila za blagoslov. Ob koncu maše sva Nives Fabčič in jaz voščili sestri Edith za god in rojstni dan.Po sv.maši smo šli v drugo nadstropje naše stavbe, kjer so nas po sobah čakale pripravljene postelje. Utrujeni smo se počasi spravili spat, da bi se odpočili tudi od naporne vožnje.
Vsako jutro je ob 6.30 s. Edith prebujala spremljevalce,mi pa smo z njihovo pomoč- jo vstajali ob 7.30. Dan se je nadaljeval s

skupno jutranjo molitvijo in telovadbo.Sle- dnjo je večkrat vodila Janja Hrastovec,po- magale pa so ji tudi Nives,Monika in Nata- ša. Za naše lačne želodčke je bil zajtrk ob 8.30. Po zajtrku smo dopoldan izkoristili na plaži in v topli morski vodi.Zatem je ob 12. uri bilo kosilo do 13.30. Ker pa je bilo na- porno biti ves dan pokonci oz. na vozičku, smo od 13.30 do 15.30 izkoristili za popol- danski počitek (za nadaljevanko, kakor je temu rekla s. Edith). Po počitku in popol- danski malici smo se ob 16. uri počasi spet odpravili na plažo in v morsko vodo. Kolikor se je dalo, smo dan izkoristili na plaži in v morski vodi. Ker pa nismo vseh 10 dni imeli lepo vreme, smo se zaposlili tudi z drugimi dejavnostmi.Eno popoldne smo ustvarjali v delavnicah za ročna dela, kar bi lahko prav prišlo za letošnjo razstavo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov v Ljubljani.
Vsak dan smo se pri sv. maši na poseben način srečali z Jezusom. Imeli pa smo tudi potep po mestu,razne igre, spoznavne ve- čere itd. Od šestih novih spremljevalcev je eden znal igrati na harmoniko. Tudi plesali smo. Ker ima s. Edith rada konje, nas je ena skupina šla pogledat, kako ona jezdi. Zanimivo je bilo.
A bližal se je konec našega skupnega biva nja.Predzadnji dan,četrtek zvečer, so nam pripravili večerjo naši dolgoletni prijatelji iz Karlina. Ojoj,pa prišel je petek,ko smo mo- rali samo še spakirati in počistiti za seboj. Bilo je veliko dela za naše spremljevalce. Zaključno sv. mašo v zahvalo smo imeli ob 11. uri. Ob koncu sva se Nives in jaz v imenu vseh zahvalile s. Edith, s. Heleni in

ostalim spremljevalcem. Po maši smo imeli zadnje kosilo.Med njim je prispel naš avto- bus. Spremljevalci so nam počasi pomagali gor, nato pa znosili še vozičke in prtljago. Tokrat sem odšla z avtobusom v Ljubljano in potem domov.
V Ljubljano smo prišli ob 18.45, kjer so nas pričakali starši, prijatelji in sorodniki, ki so nas odpeljali na naše domove. Ob koncu bi se še enkrat rada zahvalila za potrpežlji- vost, prijateljstvo in zaupanje. In upam,da se drugo leto spet vidimo na isti lokaciji.

Ana Marinkovič

Letovanje v Bibione 2006

Kraj številnih plaž z ogromno mivke, širnim morjem, igrišči za beach volley-odbojko na mivki, z razno barvnimi oleandri ob poteh v mesto Bibione, ki nas vedno znova gosti v skupnosti Dinsi une man. Tam si podajamo roke tudi z italijanskimi brati in sestrami v Kristusu.
Res je,da v tem kraju milosti, miru, radosti in upanja letujemo že tri leta,a vedno zno- va odkrivamo majhne skrivnosti sprememb. Lažji in lepši je že sam dostop do plaže, ki kar vabi v morske širjave. Tam v globini morskega sveta so letos po nas s svojimi lovkami segale in tipale 'prijateljice' medu- ze. A nismo se dali motiti, uživali smo in se

krepili vsak po svoje. Seveda so med nami in z nami marljivi sodelavci, duhovniki,ses- tri, prijatelji, trdna vera,upanje in ljubezen
Gradili smo prijateljstvo - z Bogom in med seboj pri vsakodnevni sveti maši, ob pogo- vorih, petju, plesu itd. Na plesu z vozički so nekateri postali že pravi mojstri. Ni se pozabilo niti na šaljiv, a kar zahteven krst novih sodelavcev, ki so ga pogumno in ne- koliko nagajivo prestali. V naši skupnosti smo imeli tudi nekaj junakinj in junakov, ki so praznovali rojstne dneve ter godove. Tako tudi lepih želja,smeha in presenečenj ni manjkalo.Tudi dobrotniki iz Karlina in pri- jatelji iz Slovenije so nas osrečevali in nam stali ob strani z darovi, dobrimi deli, obiski. Nekateri iz naše sredine so obisk v Karlinu

prijazno vrnili in se 30.julija odzvali tudi po vabilu na poroko našega dolgoletnega pri- jatelja in sodelavca Marka Baše iz Zalošč ter se mu z navzočnostjo pri slovesni maši v imenu vseh nas zahvalili za vsa njegova dobra dela.
Da, zelo pestro, raznovrstno, bogato, pre- prosto in lepo je bilo naše letošnje letova- nje, kjer s toploto sonce ni skoparilo. Dež pa tudi zadnje dni ni pozabil namočiti zem- lje in nam dati možnosti prebuditve darov ustvarjalnosti v delavnicah.
Hvala Bogu in vsakemu posebej, da smo postali eno. Saj eden brez drugega ne bi mogli biti to, kar smo, po Njegovi ljubezni!

Nives Fabčič

Srečanje pri Stankotu

Utrujena od napornega tedna sem razmiš- ljala, kakšen konec tedna me čaka. Sredi misli me je zmotil telefon. Stanko! Razve- selila sem se.Presenetil me je z vabilom na srečanje bolnikov in invalidov ter njihovih prijateljev. Srečanje bo v Radohovi vasi, pri njih doma, pri Markovičevih.
Ko sem v soboto prišla na dvorišče njiho- vega doma, sem zagledala gručo veselih in zgovornih ljudi.Pa tudi šentviški župnik Jo- že Grebenc je bil med njimi. Pozdravi,stiski rok, veselje ob srečanju. Sveta maša na prostem, v krogu sosedov in prijateljev. Želje po zdravju, razmišljanje o tem,kdo je kristjan, sveta daritev, obhajilo. Molitev in petje, ubrano in iz srca. Duša se je napol- nila. Po maši pa klepet ob skrbni postrežbi Markovičevih in njihovih prijateljev. Stanko se nam je zahvalil, da smo prišli na njegov dom, mi pa se mu zahvaljujemo, ker nam je omogočil, da smo skupaj preživeli lepo popoldne in da bomo zdaj še bolj povezani v mislih in molitvi.
Druženje pri Stankotu je bilo tako domače in pristno.Začutili smo,kako malo je potre- bno za srečo. Srečanje nam je vlilo novih moči in novega upanja. Naj ostane v nas do ponovnega srečanja.

Jožica Jevnikar

Godovno presenečenje

Bilo je na god Marije Snežne - 5.8.,ko go- dujejo Marije in Niveske. Ena izmed njih je tudi naša prijateljica Nives iz Sežane. Za njo je mesec intenzivne terapije v rehabi- litacijskem inštitutu ter v Italiji, v Bibionih, kjer je letovala s prijatelji.
Domov so jo pripeljali na večer pred njenim godom.Želeli smo jo presenetiti še prijatelji iz Nove Gorice, zato smo jo povabili za ne- kaj ur medse domov, nato pa smo se vsi veseli odpeljali k večerni maši na Kapelo. Tam smo se skupaj s tamkajšnjimi verniki pri mašni daritvi zahvalili tudi Mariji za vse in vsakogar posebej ter jo prosili, naj bo srednica vseh milosti še naprej.Ker je pred kratkim godoval sv. Krištof, smo dodali še iskreno zahvalo za vse neštete,dragocene in varne kilometre, kateri so nas zbližali,da smo prijatelji že več let.
Bogu hvala za vse prijatelje. Tudi tiste, ki jih je Bog že poklical k sebi,ter tiste odda- ljene, naj nam vsem podeli milost zbližanja po molitvi. P. Krizostom, ki je tudi daroval sveto mašo, je po njej Nives odpeljal do- mov v Sežano. Vsem prav lep pozdrav od prijateljev iz Nove Gorice.

Nives F.

Zahvala

Najprej hvala Bogu, nato pa tudi zdravni- koma in strokovnemu osebju, ki so mi zelo pomagali, da sem sploh smela iti na morje. Bog poplačaj sestram, duhovnikom in vsem prijateljem,ki mi vedno stojijo ob strani, še posebej sedaj,ko je v meni že skoraj tri me sece odkrit benigni miom maternice. Hvala vsem za molitev ter lepe in spodbudne že- lje ob godu. Skupaj smo močnejši!
Bog daj staršem pogum, moč in ljubezen.

Nives F.

Slovenski bolniki skupaj z italijanskimi

v Lurdu

Romati v Lurd vsaj enkrat v življenju je že- lja mnogih bolnikov.V Lurdu je Marija bolni- kom še posebno blizu. Zakaj ravno v Lurdu in manj v drugih njenih romarskih krajih? Marija se je prikazala bolni Bernardki, ki je imela astmo. Bernardka je torej ena izmed nas. Čeprav je bila Bernardka bolna, je po- magala pri strežbi drugim bolnikom v bolnici
Po dolgih letih, ko je romanja bolnikov v Lurd z vlakom organiziral p.Marijan Šef,smo imeli slovenski invalidi in bolniki spet prilož- nost z bolniškim vlakom poromati v Lurd. 22.julija 2006 je v organizaciji italijanskega združenja UNITALSI iz italijanske Gorice od peljal bolniški vlak proti Lurdu petsto ene- ga romarja; bolnike, invalide in pomočnike, od tega stoštirideset Slovencev. Vsakole- tnemu romanju bolnikov in invalidov iz go- riške škofije se zadnja leta pridružijo tudi iz koprske škofije. Letos prvič še iz ljub- ljanske na pobudo bolniškega župnika Mira Šlibarja, ki je bil tudi organizator iz ljub- ljanske škofije in koordinator z italijanskimi (goriškimi) organizatorji. Pred odhodom iz Ljubljane nas je prišel pozdravit na avtobus ljubljanski nadškof Alojzij Uran.V Gorici smo se na vlaku pridružili goriškim romarjem. Z nami je romal tudi goriški nadškof Dino de Antoni, ki nas je pri vsaki sveti maši nago- voril tudi v slovenščini.
Pisati o svojih doživetjih romanja v Lurd je zelo težko. Lurd je potrebno preprosto do- živeti, pa ne kot turist. Pred tem sem bil že trikrat v Lurdu; z bolniškim vlakom, z avtobusom na evharističnem kongresu in kasneje spet z avtobusom na župnijskem romanju. Najbolj globoko sem doživel Lurd, kadar sem romal z bolniki in invalidi. Letos sem prvič romal z UNITALSI iz Gorice. To moje romanje je bila posledica intervjuja za letošnjo 1.številko Prijatelja z Emanuelo Tomšič iz Sovodenj v Italiji.Emanuela mi je s svojo akcijo v domači župniji omogočila to romanje,za kar se ji zahvaljujem.Da smo bili letos prvič zraven iz ljubljanske nad- škofije, pa je zasluga bolniškega župnika iz Ljubljane g. Mira Šlibarja.
Tisto, kar vsakemu bolniku ali invalidu po- navljam, ko govorim o tem romanju v Lurd, je naslednje: »Veliko dogajanja, pa nobe- nega hitenja in priganjanja.« Zdravim pa pravim: »Lurd v polnosti doživiš le, če greš z bolniki in jim pri tem romanju pomagaš, če se razdajaš zanje; to romanje ni verski turizem – čim več videti v kratkem času.«
Posebej vam, bralke in bralci Prijatelja, po- nujam, da si ogledate nekaj utrinkov v fo- tografijah z našega romanja.

tekst in slike: Tone Planinšek

Oseben obisk kardinala dr. Franca Rodeta

Sen ali resničnost

Ljubljana, 9. junija 2006 ob 17.uri 30minut.
Petek je, sedim pri delu in ne pričakujem nikogar. Pravkar so mi prinesli večerjo: ku- pček polente s skodelico bele kave na na- vadnem plastičnem pladnju.Že prijemljem z vilico košček polente, ko se oglasi telefon. Vratar mi sporoča: »Dr.Rode se z dvigalom pelje k vam.« Sen ali resničnost. Nepriča- kovan, nenapovedan obisk kardinala dr. Rodeta.
Gospod kardinal je s svojim tajnikom, mon- sinjorjem Blažem Jezerškom prišel ne v kar dinalskem rdečem oblačilu, ampak v svoji običajni črni obleki. Bil je spočit,s sprošče- nim in prisrčnim obrazom,kakršnega je imel v Ljubljani, z izrazom v obličju, ki razodeva že v moji knjigi opisano njegovo notranje trdno, duhovno in razumsko globino. Brez vsake besede si je z največjo prikrito ob- zirnostjo ogledoval mojo borno sobico.
Gospoda kardinala sem opozorila na svoje nevarno pomikanje, hojo po sobi med prib- ližno 32 pohištvenimi nogami, med katerimi žongliram,da se ne spotaknem ob njih, pa- dem in povzročim zlom noge in nadaljujem življenje s stalnim ležanjem v postelji. Ži- vim pač po svojem zamišljenem vodilu:"Vse težave v življenju zmaguješ, če živiš v Bo- gu". Žal se teh mojih težav ne zaveda no- ben mojih obiskovalcev,a tudi ne negovalni kader.Vsem je napoti moje nujno potrebno zelo počasno in previdno pomikanje v sobi.
V prijetnem razpoloženju smo se začeli ra- zgovarjati prav po domače,niti malo ni bilo čutiti,da je na obisku tako visoka osebnost Kakor pri prejšnjem obisku pri njem, sem tudi tokrat govorila z njim kot s svojim naj boljšim, najbližjim prijateljem. Nisem ga že- lela pri tem bežnem obisku obremenjevati s težjimi vprašanji. Omenila pa sem mu in mu opisala svoja izredno lepa doživetja ob njegovem imenovanju sprva kot prefektu Kongregacije za posvečeno življenje in Družbe apostolskega življenja, o prisrčnem objemu in poljubu sedanjega papeža Bene- dikta XVI.,ko mu je izročil insignije časti in dostojanstva za kardinala, kar sem oboje imela priložnost videti kar po dvakrat, pri lepem intervjuju v Rimu v njegovi sobi, pri katerem mu je gospod kardinal z gestami rok nakazal in povedal, da uživa simpatijo papeža Benedikta. Govorila sem tudi o si- jajno uspelem intervjuju v Ljubljani v času, ko je bil tukaj in pravilno obesedil svoj način govorjenja z navedbo v Franciji upo- rabljenih in navajenih »jasnih in udarnih besed«. Ko sem govorila z njim o njegovih z delom in dolžnostmi skrajno napolnjenih dnevih kot kardinalu,kot prefektu,z upravo njemu podeljene nove župnije v Rimu, o njegovem izpolnjevanju dolžnosti kot duho vniku in nazadnje biti še skrajno in vedno pripravljen v najrazličnejših zadevah kot desna roka njegove svetosti papeža, je rekel, da je njegovo delo prijetno, da ga veseli in rad opravlja.
In sedaj, da boste videli, kako sproščena se čutim v pogovoru z njim, vam za dobro voljo povem, da sem mu rekla, naj se pazi, da se ne bo zredil,da se mu ne bo spreme- nil njegov izraz v obrazu, ki navzven kaže in izžareva vso njegovo duhovno in razum- sko bogastvo.
Nisem zanemarila tudi njegovega tajnika monsinjorja Blaža. Pozanimala sem se za njegovo delo,študij v Rimu, najvažnejše pa mi je bilo seveda vprašanje, ali se morda pripravlja za dosego doktorata. Pri teh zadnjih besedah se je gospod kardinal kar hitro odzval, rekoč, da bo monsinjor Blaž v kratkem postal doktor.Iz radovednosti sem se pri tajniku pozanimala za témo diserta- cije, ki je nekako v zvezi z muslimani in mi je zelo všeč.
Nisem pa se mogla odreči vprašanju,ki sem si ga upala zastaviti gospodu kardinalu v želji,da dobim odgovor nanj. Rekla sem, da sem prečitala tako prijetno opisan papežev življenjepis v slovenščini,da pa me zanima, kako uporablja papež v nemškem jeziku be sedo v stavku: Deus caritas est. Odgovoril je, da tega res ne ve, po krajšem premis- leku pa, da se verjetno poslužuje nemške besede "die Liebe". Meni ta beseda ni všeč in pri nas me veseli, da dajejo besedi lju- bezen vedno še v oklepaj caritas,ki mnogo več pove.Gospodu kardinalu sem tudi ome nila, da sem navdušena in se popolnoma strinjam z njegovim stavkom v delu "Obrazi v soju ljubezni", v razdelku "Kaj mi pomeni Jezus iz Nazareta": "... s tem, da je zame samo Bog Bog."
Polagoma se je zaključeval naš pogovor. Z vprašanjem:"Ali smem?" me je gospod kar- dinal prisrčno poljubil na lice, jaz pa sem mu nastavila takoj še drugo.
Zadnje besede kardinala Rodeta pri odhodu so bile: »Zame je samo Bog Bog.«
Zahvaljujem se Bogu za to tako prijetno urico obiska kardinala Rodeta pri meni s ponovitvijo njegovih lastnih besed: ... »o njegovi močni navezanosti na svoje sloven ske korenine in na trdno vero v ogromne potencionalnosti slovenskega naroda«,be- sede, s katerimi končujem svoj prispevek »Obisk pri nadškofu Rodetu« iz njegovega dela "Za čast dežele",objavljene leta 2005 v moji knjigi »Sijaj resnice«.

prof. Zorka Bradač

Prijateljeva šola klekljanja

Klekljanje IV.

Spet je na vrsti učna ura klekljanja.Tokrat na začetku kot zanimivost predstavljamo klekljarsko zaobljubo, ki jo ob sprejemu v Klekljarsko društvo Polhov Gradec izrečejo novi člani. Avtorica besedila je Tatjana Trontelj.

Pri prebiranju te zaobljube ste člani naše "Prijateljeve šole klekljanja" lahko preverjali in obnavljali svoje znanje.Se še spomnimo, kaj je papirc,kaj postavka, ... Nekaj besed je morda tudi še nepoznanih, a se boste tisti, ki se boste bolj poglobili v klekljanje, z njimi zagotovo srečali. Danes pa bomo spoznali nov vzorec, ki se mu reče AŽUR.

Slika 1 prikazuje vzorec ažur. Za izdelavo tega vzorca potrebujemo šest parov klek- ljev. Posebnost tega vzorca je, da imamo dva tekoča para.Kakor je označeno na sli- ki 2, postavimo bucike. Na bucike obesimo pare klekljev. Na zunanji dve buciki obesi- mo po dva para, na notranji pa po en par klekljev.
Začnemo na označenem mestu A. Desna dva para enkrat posukamo in zaklekljamo. Desni par odložimo, levi par pa preložimo v desno roko in vzamemo prvi navpični par. Oba para dvakrat posukamo in zaklekljamo Par v levi roki je prvi tekoči par. Oba para odložimo.

Isto naredimo na levi strani. Dva leva para enkrat posukamo in zaklekljamo. Odložimo levi par in desni par primemo v levo roko in vzamemo navpični par. Oba para dvakrat posukamo in zaklekljamo.Par v desni roki je drugi tekoči par.

Oba tekoča para - levega in desnega- pri- memo v roki.Vsak par dvakrat posukamo in zaklekljamo. Odložimo levi par in vzamemo navpični par. Vsakega dvakrat posukamo in zaklekljamo. Odložimo levi par. Desnega primemo v levo roko. V desno roko vzame- mo krajni par. Oba para dvakrat posukamo in zaklekljamo.Postavimo notranji postavek

Veliko korajže pri ustvarjanju in se sreča- mo spet v prihodnji številki pri naslednji uri klekljanja.

Polona Malovrh

Kako sem bil miličnik

Malo sem brskal po predalih in v enem od njih našel včasih ugledno in pozlačeno me- hanično švicarsko ročno uro Darwil z letni- co 1971 - dovolj, da se je v meni zavrtelo kolesje spominov, povezanih z njo za de- setletja nazaj.
Dobil sem jo v neki poletni nagradni igri. Čez leta jo je bilo potrebno odnesti urarju in takrat me je dohitelo presenečenje.
»Torej ste bili miličnik« me je ogovoril moj- ster urar, ko sem prišel po uro.
»Miličnik?« sem ostal odprtih ust od prese- nečenja. »Nak, to pa ne bo držalo, s temi tovariši pa jaz nimam nič,saj vendar vidite, da sem na vozičku.«
»Bo kar držalo,kar preberite si posvetilo na zadnji strani ure, je odločno pribil.« In res je tam vgravirano besedilo,ki ga prej sploh nisem opazil: »Za 20 let zavzetega dela v ljudski milici.«
»Pa - to uro sem jaz dobil v neki nagradni igri.«
»In predvidevam, da ste tudi invalidski vo- ziček dobili v kakšni vaši nagradni igri, pre- več dobro vas poznam, tovariš miličnik,« je še jedko pripomnil in me pospremil iz delavnice z računom, s katerim bi si lahko kupil novo kvalitetno ročno uro.
Takrat sem prvič malo zaslutil,kako se zbi- rajo dobitki za nagradne igre.
Vsakič, ko se z nasmehom spomnim te do- godivščine, se ustavim tudi ob spoznanju, v kakšne zmote in napačne presoje nas lahko speljejo še tako vidni in celo trdno vgravirani podatki. Posebej še, če je kdo obremenjen s slabo izkušnjo. To ni le pre- prosto vprašanje laži in resnice,ki se lahko boleče dotakne tudi nič krivih.

Jože Raduha

Vzpenjača tudi za invalide

Prebivalci našega glavnega mesta Ljubljane in turisti so v poletnih mesecih radovedno ogledovali gradnjo na pobočju grajskega hriba. V jeseni jo bodo temeljito preizkusili, potem pa se bo vsakdo lahko zapeljal z njo. Da, vsakdo. Naše časopisje je namreč poročalo, da so pri gradnji mislili tudi na invalide.

Založba Ognjišče je izdala knjigo Skrivnost zla, demonologija in vpliv hudega duha na svet. Avtorica Lidija Humar se ne posveča dokazovanju obstoja hudega duha, ampak predvsem njegovemu delovanju v svetu,pri čemer poskuša vzdrževati ravnovesje med omalovaževanjem in pretiravanjem. Prika- zan je razvoj vloge hudega duha in demo- nov v svetopisemskih besedilih in nauku Cerkve ter sodobna teološka dognanja. Razloži tudi pojave, kot so: obsedenost, eksorcizem in češčenja hudiča (satanizem)

Ognjišče je izdalo tudi ponatis knjige o sv. Janezu Marija Vianeju, arškem župniku. Papež Pij XI. ga je postavil za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev. Nemški pisatelj Wilhelm Hunermann je v svojih privlačnih življenjepisnih povestih in romanih prikazal številne svetniške like. V knjigi 'Svetnik in njegov demon' zaživi pred nami sv.Janez Marija Vianej (1786 - 1859). Ko je prišel v Ars, je bila župnija v vsakem pogledu silno zanemarjena. Sklenil je,da jo »pokristjani«. To je delal z molitvijo in s strogim postom. Njegovo delo je na vse načine zaviral satan vendar ga je svetniški duhovnik premagal.

Mohorjeva Družba je ponatisnila prevod francoske knjige 'Močnejši od sovraštva' Napisal jo je Tim Guénard.Gre za pretreslji- vo avtobiografijo o ljubezni in odpuščanju.
Potem ko mati triletnega Tima pusti ob sa- motni poljski cesti in ga očetovi udarci nato za dve leti priklenejo na bolniško posteljo, iz njega zraste deček z razbitim srcem in obrazom.Življenje v rejniški družini z novim zalogajem razočaranja v otroku le še pou- dari lakoto po ljubezni,in da ne bi več trpel njegovo srce postopno otrdi. Ko pri dvanaj stih postane vodja tolpe, si želi le,da bi ga izključili iz popravnega doma in bi svobo- den živel v Parizu šestdesetih let. Tam se je moral iz dneva v dan prebijati ob lakoti, mrazu in neprijetnih srečanjih... Tim posta- ne prodajalec,izsiljevalec prostitutk,žigolo, kljub sprevrženosti nekaterih krogov pa pri tem odkrije tudi solidarnost ubogih in res- nično prijateljstvo. Vseskozi ohranja besno voljo do življenja in sovraštva. Postane uspešen boksar, z zmagami v spopadih si prisluži določeno spoštovanje, v nasprot- niku pa vedno želi nokavtirati očeta. Pri dvajsetih se sreča z zlomljenimi, pohablje- nimi, prizadetimi, ki jih družba zavrača. Stik s temi ljudmi ga tako pretrese, da se ob njih znova rodi ...
V svojem življenjepisu nam avtor razkriva popotovanje izgubljenega in spet najde- nega otroka. Njegove besede so silne kot udarci s pestjo, kleno pisanje pa prinaša sporočilo upanja: razodeva zmožnost sle- hernega,tudi najgloblje ranjenega človeka, da ljubi in odpušča.

Meditacijam iz zbirke Med nama, Gospod (Celje, 1992) pa črticam iz knjige Kako visoko je nebo (Celje, 1990) ter iz knjige Marijine srajčke (Celje,1999)se zdaj v knjigi 'Svetilniki' pridružujejo portretni dogodki preprostih ljudi. Takih je med nami največ in mednje se nemara lahko uvrstimo tudi sami, pa vendar iz njih kdaj plane iskrica,ki zaneti plamen neugasljivega spomina. To v jeziku ljubezni pomeni, da je vsak človek dragocen; ne da bi slutil, kaj šele vedel, postane kdaj drugemu drobna sreča v med sebojnem srečanju.
Berta Golob je srečanja z ljudmi, ki nam jih predstavi v knjigi,povezala s srečo. "Sreča je srečati dobre ljudi. Zaradi njih lahko po- stajamo boljši," pravi. Pa četudi je to sre- čanje s posebnežem, ki jih danes pravza- prav ni več veliko, vsaj takšnih ne, kot so živeli nekoč.

Mohorjeva je izdala tudi roman 'Bela, bela lilija',ki se dotika naslednjih področij:med- generacijski odnosi, družina, odraščanje. Avtorica Nataša Konc Lorenzzutti piše v dveh delih. Prvi del, Helena, pripoveduje zgodbo dekleta, ki postane nezakonska mati, drugi del, Ana,pa zgodbo nezakonske hčerke, ki se ji življenje zapleta podobno kot materi, vendar se ji uspe iztrgati iz za- čaranega kroga... Bela, bela lilija je njeno prvo leposlovno delo, ki ni namenjeno ot- rokom, temveč odraščajočim in odraslim.

Založba Novi svet je izdala knjigo z nas- lovom 'Imam vse'. Chiara Badano je bila dekle, polno življenja in navdušenja v dru- žini in s prijatelji, zavzemala se je v Cerkvi in v družbi. Potem - zahrbtna bolezen... In počasi se je razodel "čudoviti življenjski načrt" Chiare Luce. Osemnajst let življenja ki človeku ostane v spominu.

VSTANI IN HODI!

oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

17. oktober     21. november

Pred poslušanjem se ni potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom, ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva na telo in duha!

Prijatelj - posebno obvestilo

Končala se je večmesečna temeljita obno- va stavbe na Taboru 12 v Ljubljani. Tako sta se uredništvo in uprava Prijatelja vrnila v prostor, ki ga v ta namen daje na razpo- lago Misijonska družba lazaristov.
Ena sobica je rezervirana tudi za pisarno Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Prosimo vas torej, da vso pošto zopet po- šiljate na naslov:

Prijatelj, Tabor 12, 1000 LJUBLJANA, telefonirate pa nam lahko na številko:
01/433-94-10 (uprava,uredništvo) ali 040/424-848 (urednik).

Nagradna križanka:

Tiste prilike v evangeliju, ki nam nekako ne gredo v račun,so gotovo najpomembnejše. Ena takšnih je tudi téma tokratne križanke Rešitev najdete na barvnih poljih,ki jih be- rite od zgoraj navzdol, in sicer v temle za- poredju: zelena, rdeča, modra, rumena.
Kratica SVP pomeni svetopisemski. Rešitev prepišite na dopisnico ali karton v njeni ve likosti ter jo do 1. novembra 2006 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 5/2006:
1. knjiga Janka Slabeta 'Med Antešaki'
2. spominek iz Avstralije (koali)
3. praznični vezeni prt
4. knjiga 'Povest duše' (sv. Terezija DJ)
5. kaseta božičnih pesmi (klarise)
6. kaseta Z. Modreja 'Kanček upanja'
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke 4/2006:
KAJ NAJ STORIM

Nagrajenci 4/2006:
1. večji lesen rožni venec: Franc Tavčar, Goriče 43, 4204 Golnik
2. knjiga 'Bojevnik upanja': Katja Medved, Sv. Vid 78, 2365 Vuhred
3. CD 'Slovenska svetost': Milena Horvat, Rožna ul. 5, 3311 Šempeter v Sav. dolini
4. kalkulator: Ivan Strmole, Goriška 4,3000 Celje
5. prtiček z vezenjem: Helena Zaplotnik, Letence 6, 4204 Golnik
6. komplet kartic: Anica Jankovec, Parti- zanska 60, 4226 Žiri
7. komplet - obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Ana Horvat, Pečarovci 113, 9202 Mačkovci.

Šale

Janez gre s prijateljico v kino,pred vhodom si kupi čokolado, ki jo med predvajanjem odvije in začne grizljati.
"A je dobra?" ga vpraša prijateljica.
"Odlična. Škoda, da si je nisi kupila še ti."

RABLJEN
Mama pokaže Milanu malega bratca.
"Mama.... Nima zob!" - "Vem, sinko."
"Mama, tudi las nima!" - "Vem, vem."
"Mama, ali si prepričana, da ti niso dali rabljenega?"

"Ti presneti denar!" boste najbrž dejali tisti ki ste prvič poslali en nepravilen odgovor. Apostola Mateja in pomen njegovega ime- na ste prepoznali vsi, pri denarju pa se je nekaterim ustavilo.Ampak še vedno sedem tekmovalk vztraja v vodstvu brez enega sa mega nepravilnega odgovora.Morda se bo- do one 'spotaknile' prihodnjič... Vrstni red:

1.-7. mesto (24 točk): Frančiška Pavovec Tina Rot in Ljubica Zakovšek (Ljubljana), Minka Mihovec (Medvode), Jelka Rupnik (Mengeš), Katja Miklič (Radomlje), Milena Manfreda (Most na Soči);
8.-11.mesto (20 točk):Ignac Hegler(Videm -Dobrepolje), Peter Žagar (Portorož),Zalka Strah (Mirna) ter Marija Pečjak iz Hinj;
12. mesto (16 točk): Marija Globočnik (Šenčur);
13. mesto (13 točk):Ana Pirečnik(Šmartno ob Paki).

Ostali sodelujoči ste zbrali 10 točk in manj

V letu oddaljenih je prav, da predstavimo svetnico, ki je s svojo dobroto mnoge pri- vedla k Bogu, najprej sama osebno, potem pa predvsem po različnih ustanovah, ki so se zgledovale po njej. Ob obisku Nemčije v letu 1981 je papež Janez Pavel II. o njej dejal: "Danes slavimo praznik svete ..., svetnice, ki jo je vaš narod podaril vsemu svetu kot simbol požrtvovalne ljubezni. Je velik zgled in vzvišena zaščitnica vseh, ki - bodisi poklicno,v častnih službah ali pa v krogu znancev in sorodnikov - služijo po- moči potrebnemu sočloveku in v njem - če vedo ali ne -srečujejo Kristusa." Bila je po- vezana tudi s Slovenijo, saj je njena druži- na imela posestva pri nas. Povejte:

Odgovore pošljite na naslov: PRIJATELJ, za PP, TABOR 12, 1000 Ljubljana do 1. novembra 2006

Korak za korakom se približuje dobri pastir. (otrok gleda jaslice)

Še malo do lastnih korakov.
(dva otroka z očetom)

Koraki, ki nas približujejo.
(invalidka na vozičku z otrokom)

Drugačnost najinih korakov.
(Nives F.na vozičku-ob vozičku z otrokom)

... koraki po razstavi s fotoaparatom
(fotograf Tone P.)

Tone Planinšek

Tone Planinšek,
Razmišljanje o luči