Dragi prijatelji!

S to številko Prijatelja preha jamo v novo koledarsko leto, za vso Cerkev -leto Svetega pisma. Ne bodimo kot tisti, ki ne vedo, kaj bi posebnega zato storili. Ne dovolite, da bi bil za vas osebno ka- kšen dan v letu 2007 brez posebne po- moči Božje besede, z njo povsem zane- marjen in brez sadov. Cerkev ponuja vsakomur veliko možnosti,da pride do zakladov Svetega pisma. Le odprti bo- dimo za tisto, kar bo za nas praktično izvedljivo, da nas bo Bog po besedi na- govarjal in nam dajal polet.
Božična skrivnost se lepo ujema z no- vim letom Svetega pisma. "In Beseda je meso postala in se naselila med nami". (Jn 1,14). Naj resnično biva v svoji en- kratnosti, vedno bolj živa in učinkovita. Saj prodre do ločitve duše in duha,skle pov in mozga ter presoja misli in vzgibe srca (prim. Heb 4, 12).
Prepričan sem, da večina prispevkov v Prijatelju ima svojo moč iz povezanosti z Besedo, ki je v Svetem pismu in je meso postala. Ta prinaša mir,ki ga svet ne more dati (prim. Jn 14,27). Veselimo se je vedno znova in se radujmo! (prim. Iz 25, 9)
Vem in se tudi jaz veselim,da je te skri- vnosti Bog razodel malim in prikril mod- rim tega sveta. Da, zakaj, tako mu je bilo všeč (prim. Lk 10, 21). Smo dovolj mali tudi mi, da bi se nam razodevale skrivnosti Božjega kraljestva?
Res ugotavljamo,da so moči zla na delu danes in v vsakem času, toda Gospod je z nami (Emanuel), da nas rešuje in nam daje življenje ter veselje v polno- sti. Podoživimo njegov prihod na svet, pa tudi v naše dejansko življenje.
Bodimo tudi mi kot pastirji ali kralji na poti za zvezdo,ki nas vodi k Jezusu.Naj vam tudi Prijatelj sveti kot zvezda, ki vam pomaga na poti k njemu.
Mir in dobro!

Toni Burja CM

Fotografiji na platnicah:
naslovnica: pogled iz Bohinjske Bistrice proti Triglavu, foto: Jože Zupančič
ovitek zadaj: stranski oltar, sv. Helena - Dolsko, foto: Tone Planinšek

December

Molimo,da bi Kristus,krotek in ponižnega srca, navdihoval vse,ki so odgovorni za človeštvo, da bodo modro in preudarno uporabljali svojo moč. Molimo, da bi v vseh delih sveta misijo- narji z veseljem in navdušenjem živeli svojo poklicanost v zvesti hoji za Kris- tusom. Molimo, da bi se bolj zavedali, da je Jezus Kristus upanje Evrope.

Januar

Molimo, da bi v današnjem času, žal, velikokrat zaznamovanem z nasiljem, pastirji Cerkve še naprej kazali srcu vsakega človeka pot miru in razumeva- nja med narodi. Molimo, da bi Cerkev v Afriki postajala vedno bolj verodostojna pričevalka Kristusovega evangelija in da bi v vseh državah zavzeto delala za spravo in mir Molimo, da bi nas obhajanje leta Sve- tega pisma spodbudilo k bolj zavzetemu spoznavanju Božjega razodetja.

Naš svet je teman, poln nasilja, strahu in krivice.
Naš svet trpi lakoto; lakoto po ljubezni in nežnosti.
Naš svet trpi žejo; žejo po miru in luči.
Kdo sliši naš klic? Kdo celi naše rane?
Kdo nas uči živeti v bratstvu?
Kdo nam daje piti vodo večnega življenja?
Kdo nam pove, kaj zmore ljubezen?
Danes prihaja Bog. Danes bo Jezus Kristus svetu prinesel svojo ljubezen.
On je dobro oznanilo, mir za svet, ljubezen in luč.
Kdor ga sprejme, je v varnem zavetju.

Naj Božji mir,ki ga Jezus prinaša,razsve- tli srca vsem bralkam in bralcem Prija- telja, vsem sodelavcem, dopisnikom in dobrotnikom ter tistim, ki nas podpirate z molitvijo in nasveti. Ta mir in luč naj se nadaljujeta skozi vse leto 2007! Mir in dobro!

6. resnica: Da je milost božja za zveličanje potrebna

VI. Ni dobro za človeka,

da je sam 

Ko je Bog ustvaril Adama,prvega moža, je usmiljeno ugotovil:"Ni dobro za člove ka,da je sam" (1 Mz 2,18). Zato mu je, kakor poroča Sveto pismo, v globokem spanju vzel rebro in iz njega naredil že- no ter jo dal možu. Ko se je ta prebudil je dejal: "To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa... Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso". (1 Mz 2,23-24). Tako je bil ustanovljen zakon in iz njega so se rodili otroci in otrok otroci. Kasneje se je ta zveza med možem in ženo pogosto pretrgala, mož je ženo odpustil, ker mu ni bila več všeč, žena si je našla drugega moža, saj zaradi svojega tedanjega socialne- ga položaja ni hotela in pogosto niti ni mogla ostati sama.
Jezus je odločno zahteval, da se spet uveljavi Božja zamisel trajne in neločlji- ve zveze med možem in ženo. Na vpra- šanje farizejev, ali je možu dovoljeno odsloviti ženo, je Jezus odgovoril, da je Mojzes možem zaradi njihove trdosrč- nosti sicer dovolil napisati ločitveni list; nato pa je poudaril: "Na začetku stvar- jenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil oče- ta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje." (Mr 10, 6-9). Potem je še razsodil: "Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim,pre- šuštvuje" (Mr 10, 11-12).
Katoliška Cerkev ne odstopa od Kristu- sovega nauka o nerazveznosti z Božjim blagoslovom sklenjenega zakona.Mož in žena se svobodno odločita,da se bosta podarila drug drugemu in si ostala zve- sta vse dni življenja, v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni. Neki latinski napis pravi podobno: "Pozimi in poleti, blizu in daleč, dokler bom živel in preko groba." Takšno odločitev in obljubo Bog oblago- dari z milostjo, potrebno zakonskemu stanu. Če pridejo potem še otroci,je to nov blagoslov,nova milost. "Vsako dete prinaša sporočilo, da Bog še ni obupal nad človeštvom," je prepričan Rabin- dranath Tagore. Da je zakonska zveza nekaj velikega in svetega, je pokazal Jezus tudi s svojo navzočnostjo na svatbi v Galilejski Kani,kjer je storil svoj prvi čudež in z njim pomagal novopo- ročencema iz zadrege. Tudi današnjim zakoncem hoče pomagati v njihovih stiskah.
Vedno so bili in so tudi danes ljudje, ki morajo ali pa hočejo ostati samski,ki se morajo ali hočejo odreči zakonu in dru- žini. Položaj teh ljudi je Jezus jasno ori- sal: "So namreč nekateri samski, ki so že od rojstva taki,da morajo ostati sa- mski, in so nekateri samski, ker so jih v to prisilili ljudje,in zopet drugi so samski ker so si samski stan izvolili zaradi ne- beškega kraljestva" (Mt 19,12; citirano

po Ekumenski izdaji). Tisti, ki so si de- viški stan izbrali zavoljo nebeškega kra- ljestva,zato da bolje služijo Bogu in lju- dem, so obdarovani s posebno milostjo. Niso pa sami, saj pripadajo širši družini posvečenih oseb.Težje je ljudem,ki bi si radi ustvarili družino,pa jim tega ne do- voljujeta revščina ali bolezen. Pogosto se tudi zgodi, da fant ali dekle ne naj- deta po nazorih in izobrazbi sebi primer nega,ali pa doživita boleče razočaranje ki poruši upanje na poroko.Vendar svo- jo neodvisnost lahko dobro izkoristita. So zdravnice in učiteljice,ki vlagajo ves svoj trud v vneto opravljanje svojega poklica in s tem storijo ljudem mnogo dobrega. Tudi za laike lahko postane neporočenost vir milosti.
Dogodi se, da življenje v družini ali širši duhovni družini prične komu presedati. Dva človeka si nista enaka, tudi če sta iste krvi. Razlike v temperamentu in značaju so lahko razdiralne. Neki mož pa je modro ugotovil, da srečna zakon- ska zveza ni odvisna toliko od tega, da on najde pravo osebo, ampak od tega, da je on prava oseba, torej oseba, ki se zna potrpežljivo vživeti v mišljenje in čustvovanje drugega. V medsebojnem sprejemanju različnosti se klešejo zna- čaji, zore osebnosti.V nobeni skupnosti ne uspeva zgolj cvetje.Tudi če se člani med seboj razumejo, pride bolezen ali drugačna težava in prizadene vse.Zato velja za vsako skupnost, kar si obljub- ljata novoporočenca: vztrajati skupaj v zdravju in bolezni, v sreči in nesreči.
Veren človek bi moral vedeti,da ni nikoli sam. Tudi če ga vsi zapuste, je z njim, pri njem, v njem njegov Bog. Sv. Pavel je oznanil Atencem,da nam je Bog čisto blizu: "Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17,28). Sv.Avguštin izpo- veduje: "Tvoja vsemogočnost ni daleč od nas, tudi ko smo mi daleč od tebe." Ko se človeku bliža zadnja ura, je nje- gova osamljenost vse večja. Tudi če je ob njem zbrana vsa družina,ostane na- zadnje sam z Bogom, ki napolni njegovo samoto.Pesnik Srečko Kosovel je v slu- tnji bližajoče se smrti zapisal v pesmi z naslovom Sredi noči:

Sobice večnosti vse so odprte,
duše naše več niso potrte,
zlati odsevi sijejo k nam,
čutiš, da nisi več sam.

Breda Cigoj Leben

Veste, molitev pomaga

Mesec december, adventni čas pričakovanja, nato pride devetdnevnica in že je tu vesel praznik Jezusovega roj stva - božič. Ena od stvari, ki nam v božičnem času polepšajo naše domove so tudi jaslice. In prav te so nas pove- zale z gostoma intervjuja v tej številki Prijatelja.To sta Karel in Tončka Cerar iz Zgornjih Jarš (Brigadirska 3). Čeprav smo ju obiskali že prve dni novembra, je g. Karel prav za nas postavil svoje jaslice, ki so res nekaj posebnega. Ob tem je nastal tudi naš intervju z zakon- cema Cerar,ki kljub svojim letom še ve- dno povesta in pokažeta, da se imata rada. Morda pa jima je zgled tudi Sveta družina? Letos je minilo petinštirideset let, kar sta poročena. Naj nam spre- govorita s svojo zgodbo živ- ljenja.

Se nam lahko najprej predstavita? Od kod prihajata? Kakšne so vajine družine, iz katerih izhajata?
Karel: Jaz sem iz Brezovice, ki spada pod Dobsko faro.Rodil sem se leta 1931 Prihajam iz družine s petimi otroki. Dva fanta sva in tri dekleta.
Tončka: Jaz pa z Rovča nad Kresnicami ali pa nad Moravčami, kjer je kamnolom Rodila sem se na kmetiji. Ko sem bila stara leto in pol, je ata umrl. Bil je velik sneg,pa ni prišel domov. Zmrznil je. Jaz sem takrat že govorila: ata baki. Pa me je malo popestoval. Rad me je imel. Bolj podobna sem bila očetu. Mama so pa bili malo ljubosumni. Ko so ga prinesli mrtvega domov,je ležal na klopi pri peči Pa pravi eden: "Zdaj se je pa že odta- jal."Dobro se spomnim teh besed in tudi očeta, saj sem ga videla mrtvega. Pa kaj češ, tako je. Hudo je bilo, saj smo bili pri hiši sami majhni otroci. Tri sestre smo bile po eno leto narazen. A veste, kako je bilo to težko? Pa brat in sestra sta bila še iz prejšnjega zakona, kjer je oče tudi v vojski padel.
Kako se spominjata svojega otroštva?
Tončka: Še zelo mlada sem šla od do- ma služit.Pri eni hiši sem služila pet let. Bi bila lahko še štiri leta,pa sem šla raje stran, in to na stanovanje na Hudo,kjer sem bila tam enajst let. Tam sem spo- znala tudi svojega prvega moža. Bil je invalid. Že čez pol leta,ko sva se poro- čila, mi je umrl. Preden sem se poročila, sem enemu fantu rekla, da se meni ni treba poročiti, saj sem lahko sama. No, potem sem se pa dvakrat poročila.
Karel: Med vojno je bilo hudo, zelo hu- do. Moj oče je ostal v Mauthausnu. Na jesen leta 1943 je odšel od doma in ni- smo ga več videli. Ker so bili časi težki, nisem imel možnosti, da bi se izučil ka- kšnega poklica. Naredil sem le osnovno šolo.
Vemo, da vama je obema naložen tudi težek križ bolezni. Karel, nam lahko najprej vi opišete, kako je pri- šlo do vaše poškodbe?
Karel: Mulci smo se smučali.Takrat sem bil star sedemnajst let. Nekoč,ko je bilo že bolj mračno in se je slabo videlo, mi je eno nogo sunilo v stran in začutil sem hudo bolečino. Ne vem, kaj je bilo spodaj v snegu, kamen ali kaj, da je bil sneg tako trd. Bolečina v nogi se je iz dneva v dan stopnjevala. Šel sem k zdravniku. Rekel je, da je revmatizem. Drug zdravnik v Domžalah pa mi je rekel da je to verjetno posledica kakšnega udarca. Rekel sem, da sem tudi padel. Precej kasneje smo prišli do zdravnika v Ljubljani, ki je rekel, da je razlog moje bolečine tuberkuloza. Je pa rekel, da je pljučna in ne kostna.Poslal me je na sli- kanje. Ko je pogledal slike, me je takoj poslal nazaj, da so mi dali gips. Potem se je pa začel križev pot. Doma sem bil z gipsom dva meseca. Prišli so sosedovi fantje in prinesli uši. Moral sem nazaj v bolnico. Tam so me okopali in zamenjali gips. Čez tri tedne je prišla pošta z na- ročilom: ta in ta dan pridite na postajo v Ljubljano. Gremo v Rovinj, v bolnico. Tam pa spet gips dol, pa drugega gor in to se je ponavljalo šest mesecev. To je bilo hudo.Prišlo je poletje,pa vročina, bil sem ves premočen, pa gibs na sebi. Čez pol leta so potem odstranili gips, in niso vedeli nič več kot prej,kaj je naro- be. Masaža, telovadba, eno leto in pol. Nato so me spet dali v gips in obljubili, da bom spet začel hoditi. Dva meseca sem bil v gipsu. Po tistem sem šel po- novno na pregled. Zdravnik je pogledal sliko in rekel: »Zdaj gipsa ne bom dal; najprej bergle, potem pa počasi palico, če bo pa bolelo, pa nazaj pridite.« Ko sem prišel domov, sem moral kar potr- peti.Motiko sem vzel v roke in šel delat na polje.
In kakšna je bila tista prava diagno- za za vašo bolezen?
Karel: Tuberkuloza, kostna jetika. Do nje je prišlo zaradi poškodbe. Glazura kosti se je odtrgala in tisto notri je gni- lo. Noga ni bila nikoli več dobra. Veliko sem moral potrpeti. Hodil sem, delal, noga pa me je bolela ves čas. Ker sem uporabljal bolj drugo nogo, se je še ta izrabila. Zdravnik mi je pokazal sliko in je bila tam, kjer je kolk, sama megla. Decembra bo že 23 let, kar sem dobil prvi umetni kolk. Na operaciji sem bil v Valdoltri. Bal sem se. Pa me je zgrabil zdravnik in rekel: "Ja, saj še sedeti ne morete! Zaradi operacije ni še nobeden umrl." Dobil sem injekcijo v hrbet.Potem me je malo zmanjkalo, pa sem se zbudil in slišal brnenje žage.To je že ena kost stran, sem si mislil. Potem pa vrtanje in tolčenje. Vse to sem slišal, videl pa ni- sem.Narkoza je bila samo za spodnji del telesa. Nato sem bil pet ali šest dni v intenzivni sobi. Potem se je pa začelo. Štirinajst dni in še več me je tako bole- lo,kot da bi mi igle zabadali po celi nogi Ne verjamem, da sem spal več kot pet minut dnevno. Kar naprej me je bolelo. Nekega dne je zapadel sneg, nato se je zjasnilo. In tistega dne se je končala ta grozna bolečina.
Kaj pa druga noga?Pravite,da imate umetna kolka na obeh nogah?
Karel: Čez pol leta sem šel še na ope- racijo za drugo nogo.Takrat bi pa kmalu ušel.Peljali so me z dvigalom na vrh pred operacijsko dvorano na vozičku. Zdrav- nik je šel nekam stran. Nekaj časa sem premišljeval, potem pa sem se že dvig- nil in sem mislil kar »šibniti« dol. No, v tistem se pa vrata odpro in jaz poteg- nem noge nazaj gor.Čisto sem »scagal« Bal sem se,da bo tako kot pri prvi ope- raciji: bolečine, pa spati ne bom mogel. A ta operacija je bila kot noč pa dan. Od takrat imam umetne kolke. Zdaj bi jih morali menjati,a imam preslabo srce. Ponoči velikokrat trpim zaradi bolečin. Pred desetimi leti sem imel tudi srčni infarkt.
Tončka: Dobro se še spomnim. Ob pol štirih zjutraj je sedel na postelji.Že prej sem ga spraševala, kako se počuti, saj je bilo videti, da nekaj ni v redu. Potem je pa bilo kar huje in huje in smo ga peljali v Ljubljano. Tudi dve možganski kapi je že preživel. Zdaj mora pa vedno jemati tablete proti strjevanju krvi.
Kaj pa vi, ga. Tončka? Tudi vi imate za sabo že kar nekaj preizkušenj in križev.Kako pa vi sprejemate vse to?
Tončka: Ja, marsikaj me je že doletelo. Težko je,na vrtu ne morem nič več na- rediti,le skuham še za silo. Petkrat sem imela roko v gipsu zaradi tega, ker sem si jo izpahnila. Nisem mogla nič. Dali so mi jo v gips za tri tedne, potem sem šla na razgibavanje in tako naprej. Dvakrat se mi je zgodilo, da sem dala roko samo nad glavo in se mi je izpahnila pri rame- nu. Potem sem bila v bolnici pa so me operirali in spet gips.Šestkrat sem imela gips na isti rami.Zdaj je ne morem vzdi- gniti. Eno lahko dvignem, druge pa ne morem. Z eno se lahko češem, z drugo pa ne. Pa kaj hočemo, tako je. Tudi za kolk sem bila že na operaciji. Dvakrat sem šla v Valdoltro, po eno leto sem čakala. Nič ni bilo. Potem sem se dala vpisati v Ljubljano na listo. Spet sem čakala dvakrat po eno leto.Po operaciji mi je pa arterija spuščala, da je prišlo do notranje krvavitve. Zdravnik mi je rekel,da sem takrat že angelčke gledala Komaj so me rešili.
Že ob prvem srečanju z vama in ne- kaj izmenjanih besedah je videti, da sta srečna, ker imata drug drugega. Kako pa sta začela vajino skupno življenjsko pot?
Tončka: Prvič sva se srečala, ko je bil star petnajst let, jaz pa petindvajset. Nazaj je pogledal,ko so fantje klepetali, jaz pa sem pogledala njega.Tako nekako
Karel: Po maši smo fantje stali zunaj pred cerkvijo, res da smo pogledali na- zaj, to se še spomnim, da sem imel pa- lico in zelen klobuk.
Tončka: Ko mi je prvi mož umrl,sem mi- slila, da bom ostala kar sama. Spomnim se, da sem bila enkrat prav obupana. Eh, sem rekla, Bog ve, kako bom še ka- kšnemu prav prišla. Mogoče me pa še čaka sreča. Molila sem prav vsako ne- deljo, ko sem bila pri maši, za srečno ljubezen. In naj reče kdo,kar hoče, za- upati moraš, pa Boga prositi,kar najbolj potrebuješ. Ženska, ki ima enkrat svoje stanovanje, potrebuje tudi človeka, da ji kaj naredi.Ko je prišel,je rekel,da bom imela kmalu rolete in karnise popravljene
Karel: Imava tudi hčerko in sina. Oba sta že na svojem.Tudi vnuke že imava: štirje so s Sela, trije iz Jarš.
Tončka: Če jaz ne bi bila tukaj, tako blizu tovarne, ne bi imela nobenega ot- roka. Prvič sem se prehladila in je šlo naprej. Prav tako je bilo pri drugi nose- čnosti.Šele v tretje sem donosila in ro- dila hčerko. Sina sem pa zanosila,ko še vedela nisem, da bo kaj. Takšen fejst fant je, pa priden in dober. Hčerka pa prav tako. Vedno sva jih vesela, kadar pridejo s svojimi družinami domov na obisk.
In imata tudi svoj dom, v katerem sta vajina dva otroka odrasla. Zdaj živita sama, drug drugemu poma- gata in obujata spomine na vajina skupna leta.
Tončka: Ja, to hišo sem jaz gradila. Ti- sti,ki sem pri njem stanovala enajst let, mi je pomagal, da sem to naredila. Se- veda,potem je prišlo v javnost,da bodo v večja stanovanja naselili stranke. Ta, ki mi je pomagal pri gradnji,se je pa pre strašil,zato je prodal vrhnje stanovanje Tisti, ki je kupil, ni vedel, da se bom jaz poročila. Pa tudi tisti, pri katerem sem stanovala, ni mislil,da se bom. Če se ne bi poročila, bi bila najbrž res ob to sta- novanje. Sem bila izbrisana iz katastra. Nobene pogodbe nisem imela. Ja,življe- nje je bilo ves čas borba.
Bila sta tudi zaposlena?
Karel: Jaz sem delal pičlih petindvajset let v Induplati. Nekaj let sem bil za ma- zača. Potem sem šel za čuvaja. Ko so bili vratarji na dopustu, sem bil pa ves mesec zaporedoma za vratarja. Najhuje je nočna. Sediš, gledaš, pa spati ne smeš. Po dvorišču sem hodil sem in tja ter gledal po parku. Včasih sem vratar- nico zaklenil,dal ključ v žep,zraven piš- tolo,pa radio navil, potem pa sem šel s kolesom in pištolo v žepu okrog tovarne
Tončka: Jaz imam že čez petintrideset let pokojnine. Tudi jaz sem bila v službi v Induplati.Najprej sem delala v tkalnici Že takrat so me bolele roke, da nisem imela toliko moči.Potem sem šla v "špu- larijo" in sem delala tam. To je previjal- nica za previjanje preje. V špulariji sem bila triindvajset let. Vsega skupaj imam trideset let delovne dobe.
Ko sedimo tu ob jaslicah in jih obču- dujemo, nas zanima tudi, kako to, da ste začeli z izdelovanjem prav posebnih »gibljivih« jaslic? Od kod ta ideja in kako ste jih ustvarjali?
Karel: Med vojno je pri Sveti Trojici blizu Moravč padlo letalo. Mladi fantje smo tam pobirali ostanke. Z bratom sva našla reduktorje,majhne transformator- je, električne motorčke... Brat se je že spoznal na te reči in je naredil prve gi- bljive jaslice. Potem je pa on šel v slu- žbo, jaz pa v bolnico. Nekaj let ni bilo nič. Ko sem se vrnil iz bolnice, sem za- čel zbirati, kar je bilo še ostankov. Tudi po odpadih in na bolšjem trgu sem mar- sikaj našel.Ko sva se poročila in sem se preselil v to hišo, sem začel postavljati gibljive jaslice. Učil sem se, opazoval in vsako leto kaj dodal. Zdaj že štirideset let jaslice dopolnjujem.
Ob jaslicah se zmeraj spomnimo tudi na božič. Kakšne imata pa kaj spomine na praznovanje božiča? Kaj vama pomeni vera?
Karel: Spomnim se svetega večera iz otroštva. Ob polnoči smo šli k maši gor k Sveti Trojici. Pridemo gor in nam po- vedo, da župnika ne bo. Komunizem je bil takrat. Niso ga pustili. Smo pa radi molili in tudi sedaj še rada moliva sku- paj. Zdaj sva molila devetdnevnico Bo- žjega usmiljenja. Toliko že priganja ta sestra Faustina, poljska redovnica. Do- bila je jasna sporočila,ki jih je povedala Naroča, naj darujemo svoje molitve, trpljenje.
Nam lahko oba zaupata še kak lep dogodek iz vajinega življenja?
Tončka: Če dobiš ta pravega, da ga imaš lahko rad, je velika sreča.
Karel: Spomnim se posebnega pripet- ljaja. Šel sem s kolesom v semenarno, obenem pa še k frančiškanom k spove- di. Ko sem se že vračal iz Ljubljane in sem bil nekje pri Sneberjih, sem kar na- enkrat dobil občutek, kot da bi plaval. Imel sem lahko glavo, lahek razum. V tistem trenutku je oblak zakril sonce, pa tudi meni je oblak v glavi ostal.Tako sem stal in sem videl bel venec, ogro- men venec. Takrat so tudi po radiu in v časopisih sporočili, da so ta venec vi- deli v Rimu in povsod po Evropi. Takrat se je začela v Vietnamu vojna. Do ta- krat je bil še kar mir na svetu. Odkar se je v Vietnamu začelo, se katastrofe in pobijanja kar nadaljujejo. V časopisih je pisalo,da je v Vietnamu vojna proti ko- munizmu. Enkrat sem bral, kar je pisal nekdo, ki je hodil po Betlehemu. Tam je bil mesec ali dva bolan. Imel je nekega prijatelja muslimana.Ta mu je govoril,če kakšne lepe ženske pobiješ, boš prišel zato v nebesa. Ne vem, ali je res to ali ne. Nekaj pa je res,da je to nahujskano Ne smemo imeti take vere. Kristus nam je povedal, kaj je prav in kaj ne. Saj Mohamed je bil tudi kristjan.Moral bi biti za škofa v Jeruzalemu, pa ga nekateri niso marali. Od jeze je zavrgel vero, pa svojo ustanovil. Tako sem bral.
Ali veliko berete?
Karel: Ja, zadnje čase pa ne,ker veliko drugega delam. Prej sem pa veliko bral. Sveto pismo sem doma že vsega preb- ral, tukaj pa tudi še enkrat. Imam polno omaro knjig. To, kar sem o Mohamedu prebral, je menda Karel May pisal. On se je potepal po Ameriki med Indijanci. Rekli so, da je v zaporu in je tako poz- nal zemljevide,da je kar tam pisal knjige
Tončka: Tako je v življenju: če ne ve- ruješ v Boga, potem si revež.
Karel: Ja, neko vero imamo. Eni imajo vero v Boga, drugi v energijo, tretji v banko, četrti v tovarno, peti pa,da čim več punc preganjajo po svetu.

O takšnih in podobnih temah smo še nekaj časa klepetali. Ko smo zaključili »uradni« del pogovora, je g. Karel spet »prižgal« jaslice. Posvetile so luči, Ma- rija je zazibala Jezusa, pastir je igral na piščal, nekdo je sekal drva, drugi jih je žagal, ogenj je brlel, kovalo se je žele- zo... Kakor je bilo lepo in prijetno po- slušati pripovedovanje zakoncev Cerar, prav tako lepo so zveneli vsi zvoki, ki dajejo živost in resničnost jaslicam, v katere smo se vsi zagledali.Karlu in Ton čki hvala za njuno pričevanje in topel sprejem, hvala tudi za jaslice,ki so nam pričarale prijetno božično razpoloženje. Naj se ob letošnjem adventu in božiču vžge čim več lučk ljubezni in zvestega prijateljstva tudi med nami,da nas bodo jaslice povezale z Njim,ki je kot majhen nebogljen otrok prišel na svet zato, da bi za nas daroval svoje življenje.

Na obisku smo bili: Toni Burja CM, Katja Miklič in Polona Malovrh

Obesil mi je plašč

Če hočemo, da bo zdravljenje uspešno, naj bi bolnik zdravniku zaupal. Zmotno je misliti, da se to zgodi kar samo od sebe. Gre za dolgotrajen proces. Ljudje znajo zelo dobro opisati, zakaj določe- nemu zdravniku ali medicinski sestri za- upajo. Prav zanimivo je poslušati, kaj vse se bolniki pogovarjajo v čakalnici. Zaupanje je kakor most, ki povezuje bolnikov in zdravnikov breg. Če je most podrt, je zdravljenje zelo otežkočeno ali celo nemogoče. Pri vzpostavljanju varnega in zaupnega odnosa z bolnikom ima zdravnik odločilen vpliv.
Bolnica mi je pripovedovala:»S strahom sem se odpravila na Onkološki inštitut. Slutila sem, da izvidi ne bodo dobri. Ki- rurg me je prijazno povabil v svojo am- bulanto.Natančno sem opazovala vsako njegovo kretnjo. Pozdravil me je in mi podal desnico. Nato mi je pomagal sleči plašč in ga je obesil na obešalnik. Še nikoli dosedaj nisem doživela,da bi zdra vnik obesil moj plašč. Ponudil mi je stol. Gledal me je v oči. Ko mi je sporočal,da imam raka, so bile njegove oči solzne. Na list papirja mi je narisal, kako me bo operiral in mi govoril, kako bo potekalo moje zdravljenje.Ničesar si nisem zapo- mnila. Za vedno pa sta mi kakor pečat na moje srce legli dve njegovi potezi: da mi je obesil plašč in njegove solzne oči. Začutila sem,da mu ni vseeno, ka- ko je in kako bo z menoj. Zaupala sem mu, čeprav sva se prvič srečala. Na koncu obiska je naročil še pozdrave za osebnega zdravnika.«
Ameriški psihiater je zapisal, da so v ordinaciji zdravnika vedno štiri osebe. Zdravnik in njegova predstava o bolniku ki sedi pred njim, in bolnik ter njegova predstava o zdravniku, h kateremu je prišel po pomoč. Vse te štiri osebe po- membno stopajo v sporazumevanje med bolnikom in zdravnikom. Bolnik pričakuje od zdravnika modrost in sočutnost. Ko se zdravnik sam znajde v vlogi bolnika, se vpiše ponovno na univerzo, kjer se hitro uči, kaj vse bolnik potrebuje.
Druga bolnica mi je pripovedovala: Za- dnji teden pred sprejemom v bolnico je bil zame zelo naporen, saj sem morala poskrbeti, da bo življenje teklo brez mene, doma in v službi. Na sprejem v bolnico za načrtovano operacijo sem čakala šest mesecev. V bolnici sem se preoblekla v pižamo, sestra mi je vzela kri, dobila sem odvajala in uživala samo tekočino. Ob 12. uri mi je sestra rekla, da želi zdravnica,ki me bo operirala,go- voriti z menoj. Ta zdravnica, ki sem jo prvič srečala, mi je rekla: »Jutri vas ne morem operirati,ker je že preveč drugih bolnikov na programu.Oditi boste morali domov. Morda vas bomo čez 14 dni po- novno poklicali.« Njene besede so bile zame kakor hladen tuš. Počutila sem se zavrnjeno, ker ni imela časa zame. Od drugih bolnikov sem slišala, da je zelo dobra zdravnica, a meni to v tem tre- nutku ni prav nič pomagalo. Žalostna sem odšla domov. Med nama je zrasel visok zid nezaupanja.« Sigmud Freud je zapisal: »Besede lahko neizmerno dobro denejo, ali pa prispevajo k strašnim po- škodbam.«
Kako dobro se je zdelo medicinski sestri ko ji je bolnik rekel: "Vi ste tako prijazni Veste, med sestrami je velika razlika. Če mi vi daste injekcijo, me prav nič ne boli."
Velikokrat se zgodi, da gredo bolniki na preiskave, potem pa ne vprašajo za izvide, ker pozabijo ali pa jih je strah resnice. Bolnica, ki ji je osebni zdravnik telefoniral na dom, je rekla: »Nisem ve- dela, da zdravnik pokliče tudi na dom. Kako prijetno me je presenetil. Imela sem občutek, da mu ni vseeno, kako je z menoj.«
Bolnica je prijateljici pripovedovala: "Še nikoli nisem bila z obiskom pri zdravniku tako zadovoljna kot zadnjikrat. Pol ure časa si je vzel zame.Pozorno me je po- slušal in skrbno me je pregledal.Nikamor se mu ni mudilo."
Kraj, od koder kali,raste in cveti zaupa- nje, se imenuje srce. Srce lahko odpre samo srce.Novorojeni Jezus se nas do- tika s svojo nežnostjo tudi zato, da bi se mi bolj ljubili med seboj. Za božične praznike vam želim:"Ostanite potopljeni v božjo ljubezen,da boste lahko izrekali besede, ki sežejo do srca."

Janja Ahčin

KO KDO PADE V NEZAVEST

Se vam je že kdaj zgodilo,da se je pred vami kdo nenadoma zgrudil brez znakov življenja? Morda ste se že znašli v vrtin cu takšnega dogajanja, zaradi katerega zledeni kri po telesu. Prosili so me, da napišem članek o tem,kaj storiti,če kdo pred vami pade v nezavest. Pravzaprav se mi je pred kratkim zares pripetilo, da se je znanec kot strela z jasnega zrušil po tleh. K starejšemu sorodniku smo šli na obisk,a že z vhoda smo mogli videti: nezavesten, nemočen je ležal ob kavču Kako mu pomagati?

Znate ohraniti trezno glavo?
Kljub morebitnem znanju prve pomoči je nenadna nezavest ena tistih napetih situacij, za katere nihče ne more reči, kako se bo nanje odzval. V delčkih se- kunde se lahko nekateri, ki sicer znajo vsem vlivati zaupanje,odzovejo povsem brezglavo, zopet drugi pa, za katere nismo nikoli zares verjeli, da premorejo količkaj junaštva, s prisebnimi dejanji razrešijo velike drame. Žena prigovarja, da nas vse postopke učijo na vozniških izpitih in da oživljanje ni posebna mod- rost. Pa vendar je sposobnost, da v stiskah ohranimo trezno glavo, vsaj to- liko pomembna kot znanje prve pomoči. Zlasti ko nesreča zadene bližnjega in se preplah pomeša s čustvenimi vezmi.

Zavarujmo pristop in preverimo za- vest
Zato si zbistrite glavo in trezno pristo- pite k prvi pomoči. Situacija je skrajno resna in vaša dolžnost je pomagati zbrano in odločno. Ali grozi navzočim neposredna nevarnost (požar,eksplozija nalet vozil...)? Zavarujte mesto nesre- če! Ko je pristop k žrtvi varen, stopite k njej, jo narahlo stresite za ramena (pozor na možnost poškodbe vratu) ter z glasnim vprašanjem ("Ali ste v redu?") preverite, ali je pri zavesti. Najprej pri žrtvi torej preverimo zavest.

Ključno je omogočiti dihanje
Odgovora ni. In kaj sedaj? Panika? Ne še! Zavpijte po pomoč in začnite poma gati lepo po vrsti. Dihanje v nezavesti največkrat ni možno, ker ohlapen jezik pogosto zdrsne nazaj in zapre dihalno pot. Zato je najprej potrebno sprostiti dihalno pot.Glavo primemo za čelo in jo nagnemo nazaj, z drugo roko pa prime- mo pod brado in jo dvignemo toliko, da dihalno pot sprostimo. Večina žrtev bo lahko začela dihati. Preverimo dihanje: prsni koš se bo dvigoval, lahko bomo začutili sapo in slišali vzdihe. Glej, čuti in poslušaj, ali žrtev diha!
Je po nagibu glave in dvigu brade diha- nje navzoče? Žrtev, ki nima poškodbe vratne hrbtenice, prestavimo v stabilni bočni položaj,v katerem ji jezik ne more zapreti dihalne poti.Največja nevarnost je za zdaj minila, saj žrtev lahko spon- tano diha! Pokličimo 112.

Oživljamo, kadar nezavestni kljub prizadevanjem ne diha
Dihanja kljub nagibu glave in dvigu bra- de ni? Pokličite številko 112,da pošljejo reševalce čimprej k vam. Dokler ne pri- dejo oni,lahko prav vi storite največ za nesrečnika.Vaš cilj je,da diha in mu bije srce,ko pride pomoč.Sprostili smo diha- lno pot, a dihanja ni? T A K O J začne- mo masirati srce in vpihovati na usta. Srce masiramo tako, da močnejšo roko položimo na sredino prsnega koša (des- ničarji desno, levičarji levo), nanjo po- ložimo drugo roko ter iztegnemo prste in komolce. Od navpik odločno pritiska- mo na prsni koš. Pritisnemo,da se rebra spustijo za štiri do pet cm, tridesetkrat zapored. Sledita dva vpiha tesno na usta, pri čemer pazimo, da je glava na- gnjena, brada dvignjena, nos pa med vdihom zaprt in med izdihom odprt.Vpi- hnemo srednje močno, vsakokratni vpih naj traja po eno sekundo; pri tem se mora prsni koš žrtve dvigovati. Nato se vzravnamo in počakamo na vsakokratni izdih in zopet začnemo masirati srce. Ta temeljni postopek oživljanja se ime- nuje zunanja masaža srca in umetno dihanje usta na usta. Ponavljamo tri- deset masaž srca in dva vpiha, dokler nezavestni ne začne sam dihati ali ne pride pomoč ali če nismo povsem izčr- pani (oživljanje je izredno naporno).
Masaža srca približno stokrat v minuti in umetno dihanje z usti na usta deset- krat v minuti, kakor sem jih opisal, bo- sta poskrbela, da se ohrani dotok kisika v možgane. Naši možgani so brez njega sposobni preživeti samo nekaj minut, zato pri oživljanju odločajo sekunde. Ko pritiskamo na prsni koš, poganjamo kri skozi srce,ko pa vpihujemo,omogočamo izmenjavo plinov. S tem lahko uspešno rešimo mnogo življenj in prav bi bilo, da bi vsak poznal temeljne postopke oživ- ljanja.

Težave z dihanjem in zavestjo za- radi tujka
Včasih se pripeti, da se kdo začne du- šiti zaradi tujka v dihalih.Pomagamo mu s Heimlichovim prijemom,kar pomeni,da ga od zadaj z rokami objamemo pod žli- čko čez trebuh in močno stisnemo.Uči- nek je podoben, ko pohodimo z zrakom polno plastenko in zamašek izstrelimo stran. Stisk prek trebuha naredi tlak,

ki utegne iztisniti tujek iz dihalne poti. Postopka ne izvajamo pri nosečnicah in dojenčkih! Strokovnjaki priporočajo pet udarcev med lopaticama in pet stiskov trebuha (Heimlichovih prijemov). Če pa gre za tujek v dihalih in je oseba neza- vestna, začnemo oživljati s temeljnim postopkom, kakor smo opisali zgoraj.
Heimlichovega prijema ne izvajamo pri dojenčkih, novorojenčkih, v 2. in 3. tri- mesečju nosečnosti. Pri vseh teh daje- mo samo udarce med lopaticami. S Heimlichovim prijemom tudi ne izlivamo vode iz pljuč pri utopljencu.

Srčni infarkt in možganska kap
V naši deželi predstavljajo srčnožilne bolezni velik problem in so glavni razlog za umrljivost odraslih. Zato je dobro,če znamo prepoznati srčni napad (stroko- vnjaki govorijo o akutnem koronarnem sindromu) in možgansko kap. Bolečina za prsnico, ki stiska in izžareva v levo roko, težko dihanje (ko lovimo sapo) s slabostjo, z bruhanjem in mrzlim znojem so znamenja srčnega napada.Ključno je da bolečino za prsnico jemljemo resno in če le-ta traja več kot pet minut, ta- koj pokličemo 112. Ta čas človeka po- mirimo in namestimo v udoben položaj (naj ne hodi sam peš k zdravniku, če- tudi je le čez cesto). Do trikrat damo pod jezik nitroglicerin v pršilu ali v ta- bleti (če le ni krvni tlak prenizek) in še žvečiti aspirin, če je na voljo in če bol- nik ni preobčutljiv nanj.
Možganska kap pomeni nenadno preki- nitev oskrbe možganov s kisikom zaradi začepljenja možganske žile ali krvavitve v možgane. Bolnik nenadoma ohromi po polovici telesa, nerazločno govori, pos- tane zmeden ali nezavesten, včasih pa samo omedli in pade brez jasnega vzro- ka.Spet drugič je lahko v ospredju bru- hanje,glava boli kot še nikoli v življenju, vrat je otrdel. Znamenja pogosto niso jasna,a pomisliti moramo na kap in čim- prej poklicati 112. Reševalcem moramo povedati, kdaj so se začele težave, in navesti, katera zdravila jemlje. Names- tite ga v udoben položaj in pazite nanj. Včasih bomo morali začeti oživljati po redu, kakor smo ga opisali zgoraj.

Vzroki za nezavest so številni
Najpogostejši nevaren vzrok za nenad- no nezavest je pri odraslih srčni napad, ki se kaže z nezavestjo, odsotnostjo dihanja in odsotnostjo pulza. Za pomoč pri srčnem zastoju so ključni avtomatski defibrilatorji (glej okvirček), s katerimi so opremljena mesta, kjer pričakujemo večje množice in s tem več obolelih (npr. v Cankarjevem domu). Med pogo- stimi vzroki nezavesti srečamo tudi po- škodbe glave, pijanost, diabetične zap- lete, možganske kapi s krvavitvijo, epi- leptične napade, stanja šoka in okužb osrednjega živčevja, zlorabo drog, za- dušitev in še bi lahko naštevali. Vendar je za prvega pomagalca ključno, da ohrani dihalno pot prosto in nudi srčno- pljučno oživljanje, kadar je to potrebno Možnosti za ozdravljenje bodo za ne- zavestnega neprimerno večje, če bomo znali pravilno pomagati,dokler ne pride- jo strokovnjaki reševalci.

Zakaj je pomembno poznati temeljne postopke oživljanja?
Zdravniki ugotavljajo,da v večini prime- rov ravno prvi pomagalci lahko največ storijo za preživetje bolnikov. Poznava- nje temeljnih postopkov oživljanja je zato odločilnega pomena za dobro po- moč, poleg tega pa tudi znak modrosti in človekoljubja.Na nesreče moramo biti namreč pripravljeni,saj bomo le tako za nesljivo vedeli, ali pomagamo pravilno. O veščinah prve pomoči se lahko pou- čimo na številnih tečajih prve pomoči, ki so na voljo. Obrnimo se na območne enote Rdečega križa Slovenije ali pov- prašajmo osebnega zdravnika zanje. Na tečajih lahko utrdimo naše znanje in ga razširimo na razne situacije, poleg tega obsegajo tudi praktično vadbo na spe- cialnih lutkah. Zavedati se moramo, da obstajajo številni drugi vzroki za neza- vest,s katerimi se lahko srečamo,pa jih tokrat nismo mogli predstaviti. Praktič- no učenje in redno ponavljanje znanja prve pomoči na ustreznem tečaju vam bo pomagalo pravilno pomagati žrtvam nesreč.

Namesto sklepa
Na tem mestu sem želel dati zgolj os- novna navodila, kaj storiti,če pred vami kdo pade v nezavest. Prvi pomagalec, torej vi, ste pomemben člen t.i. verige preživetja bolnika.Preživetje je v tej pri spodobi odvisno od členov,ki sestavlja- jo verigo (bolnik,ki prepozna nevarnost; prvi pomagalec; reševalci; bolnišnica). Zato ponovimo, kaj je treba storiti: po zavarovanju pristopa k žrtvi le-to glas- no ogovorimo in nežno stresemo, spro- stimo dihalno pot, preverimo dihanje (glej, čuti, poslušaj), kličemo 112,oživ- ljamo - masiramo srce in dajemo vdihe usta na usta v razmerju 30:2, dokler se dihanje ne vrne ali pride pomoč ali nis- mo povsem izčrpani. Vsekakor v kriznih situacijah poskusite ohraniti trezno gla- vo in pravilno nudite prvo pomoč. Obilo sreče vam želim!

* Napotki za ukrepanje ob nezavesti so pov- zeti po predavanjih in s pomočjo prof. dr. A. Manohina, anesteziologa in učitelja na Medi- cinski fakulteti v Ljubljani.

Uporabne internetne strani:

Žiga Jan

Strah v medsebojnih odnosih

Naše življenje je za vsemi znamenji ča- sa vpeto med srečo,bolečino, upanjem, pogumom,pa tudi negotovostjo,strahom Le ta se »tihotapi« velikokrat prav v naših medsebojnih odnosih.Težko spre- govorimo, večkrat tudi ne moremo, boli nas medsebojna odtujenost, kar nekaj je ovir.
Kako te ovire premagovati? Kako se znebiti oz. razčiščevati strah v medse- bojnih odnosih? Kaj bi svetovali?Kako si medsebojno pomagati, da bi se v med- sebojnih odnosih dopolnjevali in v njih rasli? Povejte, prosim, koliko so nam lahko vzor pri komunikaciji in v medse- bojnih odnosih svetopisemske osebe? Najlepša hvala za odgovor, hvala pa tudi za dni, katere ste nam tako veliko- dušno darovali.

Marjetka

Spoštovana gospa Marjetka ter ostali »Prijatelji in Prijateljice«,
hvala za izziv in priložnost,da sem smel nekaj dni deliti z vami življenje in Božjo besedo. Veliko ste mi dali.
Strah,o katerem sprašujete,je sestavni del življenja in je marsikdaj celo koristen Če se nečesa malo bojimo - pravimo, da imamo tremo - se bolj pripravimo in damo več od sebe. Tako nas marsikdaj strah motivira in spodbuja k večji zav- zetosti.
Res pa je strah marsikdaj tudi moteč, zlasti v medsebojnih odnosih. Ta strah je zelo »zvit«. Navadno mislimo, da nas je strah pred drugimi, dejansko pa nas je največkrat strah pred samim seboj. Ko premagamo strah, se pravi, ko se sprejmemo in vzljubimo takšne,kot smo, nas tudi pred drugimi ni več strah. Naj- bolj nas je strah takrat, ko skušamo kaj skriti, npr.kako hibo. Če pa se pogovar- jamo brez skrivanja, nas preneha biti strah.
Seveda se takih pogovorov brez skri- vanja navadno dolgo učimo. Morda je kdo skušal komunicirati bolj neposredno in se je odločil, da bo povedal »vse in brez ovinkov«, je kaj kmalu ugotovil, da taka komunikacija ni dobro delovala na sogovornike in sogovornice. Če strah »na silo« premagujemo in hočemo do- seči preveč naenkrat,naša komunikaci- ja postane sicer odkrita,a neredko tako groba, da je drugi ne morejo sprejeti. Zato je bolje,da si zaupnost počasi gra dimo. Šele takrat, ko imamo z bližnjim vsaj do neke mere izoblikovan odnos, lahko povem vse, brez zadržkov.
Svetopisemske osebe med seboj ne komunicirajo nič drugače kot mi in nam na tej ravni niti niso kak poseben "vzor" Bolj vzorni so, ko gre za komunikacijo z Bogom. Tako globoke vere, kot pri Ab- rahamu (ni naključje, da ga imamo za »očeta vernih«) ter Mojzesu in nekate- rih drugih osebnostih, navadno ne sre- čamo. Svetopisemske osebe nam niso vzor kot ljudje v medsebojnih odnosih, marveč kot »verniki«, ki nikoli ne zapu- stijo Boga in nikoli ne izgubijo zaupanja vanj. V tem smislu so nam svetopisem- ske osebe vzor, ki ga zlepa ne bomo izčrpali.

odgovarjal: Stanko Gerjolj

Oče Henrik in Bratstvo

VIII. poglavje:
Očetova duhovnost (nadalj.)

Razmišljanje o njegovi duhovnosti bomo končali s pripovedjo, kako je božično praz- novanje postavil v naš čas.

Današnji trije kralji
Obiskal me je angel in mi dal neko nenava- dno nalogo. Jezus se je odločil,da bo tukaj pri nas ponovil božično skrivnost. Prišel bo v sveti noči kot majhen otrok v spremstvu Marije in Jožefa.Vsi trije bodo oblečeni ta- ko,kot se oblačijo današnji ljudje.Angel me je v njihovem imenu prosil, naj poskrbim za stanovanje in za obiskovalce, kot so bili tisti v Betlehemu. Gospod bi rad vedel, če bo v današnjih časih, ki so na tako slabem glasu, našel ljudi, ki ga bodo navdušeno pozdravili.
In sedaj sem na tem,da bom to naročilo iz polnil. Zastonj sem iskal hlev in jasli. Sicer pa, ker se zdi,da se Jezus modernizira, me obhaja misel, naj se tudi v tem. Ponudili so mi garažo in ta mu bo na razpolago.Name- sto slame, ki je v hlevih umazana, bo imel primerno zibelko,ki bo v dveh avtomobilskih gumah.
Še najlaže sem dobil pastirje. Predmestne ulice so polne preprostih in poštenih ljudi, ki so radi obljubili, da bodo prišli pozdravit Kralja miru.
Največ sitnosti sem imel s tremi kralji. Kje naj jih dobim? Takih kraljev, kot nam jih kažejo slike, je čedalje manj: ljudje, ki se blešče v bogastvu, na kamelah; kralji, ki prinašajo dragocene darove... Vem, da so danes naftni »kralji«, pa jeklarski... Teh ne bom nikoli prepričal.Res ne vem,kaj bi sto- ril. Po mestu hodim sem in tja ter čakam, da mi bo prišlo kaj pametnega na misel.
Grem mimo skromne hiše in zaslišim petje. V kuhinji je mož, ki navdušeno prepeva. Presenečen se ustavim in gledam ter po- slušam. Slep človek plete slamnat stol in poje. Prsti se hitro gibljejo sem ter tja in v pravem redu postavljajo slamo. Bolan je in slep,a poje. Začneva se pogovarjati in po- ve mi, da s takim delom vzdržuje družino. Slepota mu ni vzela poguma in zaupanja v Previdnost. Plemenit značaj! Našel sem pr- vega kralja, ki bo Jezusu ponudil dar svo- jega življenja.
Grem naprej in srečam ženo z objokanimi očmi. Ustavim se in jo vprašam, zakaj joka Zaupa mi svojo nesrečo: njen odrasli sin, ki že več mesecev boleha za tuberkulozo, je zapisan smrti; stanje se je poslabšalo. Zdravnik je ravnokar odšel in ji povedal,da človeške pomoči ni. Ves presunjen prosim, če bi ga smel videti. Srečam se z visokim mladim fantom,ki izžareva luč.Njegova du- ša, jetnica od bolezni izčrpanega telesa, prekipeva v veselju. Ta duša je živa čisto drugače, kot so žive duše tistih, ki živijo v zdravih telesih,a je njihovo dušno življenje površno. Bolnikova duša je tako živa, ker je vse ponudila Bogu. Že imam drugega kralja, ki bo obiskal Jezusa.

Zopet sem na cesti. Srečam se z bolnikom na vozičku,ki ga potiska z rokami; noge so odpovedale... Daje vtis, da se mu nekam mudi. Ker se cesta nekoliko vzpenja,vidim, kako napenja mišice rok,da bi vzpetino pre magal. Vprašam ga,kam se pelje. Odgovori mi, da k drugim bolnikom, ki bodo obiska veseli. Z obiskom jim hoče povedati,da Je- zus misli nanje. Nekaj časa potiskam vozi- ček, presrečen, da sem našel še tretjega kralja.
Sedaj smo vsi ob vhodu v garažo. Sveta Družina je prišla. Angeli so sklicali ljudi in preprostih,ki naj bi nadomeščali betlehem- ske pastirje, je bilo kar dosti. Vsi ganjeni ne najdejo besed, s katerimi bi počastili novorojenega Kralja, saj je hotel obiskati tudi nje.Ob mojem prihodu Jožef,ki sedi na prazni košari, vstane,da bi pripravil prostor za tiste, ki so prišli z menoj. S slovesnim glasom naznani: Trije kralji. Vse glave se obrnejo v smer prihajajočih in na vseh ob- razih posveti žarek izredne sreče. Slepi mož z belo palico, tuberkulozni bolnik,ki ga dva soseda neseta na nosilnici, ter hromi na svojem vozičku... Trije kralji!
Bolj dostojanstveno, kot bi to mogli storiti princi tega sveta, se približajo Jezusu.In v rokah slepega,ki poklekne pred Jezusom je kadilo njegovega veselega petja. V rokah pljučnega bolnika vidim stekleničko parfu- ma, ki pomeni njegovo darovano življenje. Prav kmalu pade steklenička na tla in vonj parfuma se čuti po vsej garaži. V rokah hromega pa vidim skrinjico, v kateri so zla- tniki njegove ljubezni do bližnjega.
Jezus se nasmehne in jih blagoslovi. Marija mi pravi: "Prav dobro,moj sin... Našel si tri kralje, ki so po vrednosti popolnoma enaki tistim v Betlehemu!"
Moja božična zgodba je končana.Moji dragi bolniki, brali ste jo in jo razumeli. Krivico bi vam delal, če bi vam jo razlagal. Vsakdo izmed vas lahko prinese Jezusu dragocene darove. Naredite, kar vam svetuje srce in poslušajte glas milosti.Če boste skušali na praviti veselje Odrešeniku, vam bo povrnil z obilnim božičnim mirom!

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Tretji shod karitativnih dejavnosti v zavodu sv. Stanislava

Ko sem se zjutraj zbudila, sem najprej po- gledala skozi okno. Čisto lepo jasno jutro. Vedela sem,da bo čudovit dan.Med vožnjo proti Ljubljani naju je s prijateljico že poz- dravljalo sonce. Kot nalašč je na vsakem semaforju gorela rdeča luč in pri vsakem domu prijateljic je šlo nekaj minut. Spoz- nala sem, da zamujamo. Toda stopile smo v kapelo ravno takrat, ko se je pričel pro- gram.
V kapeli je bil čudovit pogled na oltarno sliko – mozaik, ki ga je napravil p. Marko Rupnik. Mozaik prikazuje Jezusa,obdanega z apostoli. Pod njim pa so prikazane kosti povojnih slovenskih mučencev, ki se iz ze- mlje dvigajo k Jezusu.
Res, pravi pogled za začetek besednega bogoslužja, na katerem smo se zbrali v soboto, 23. septembra 2006 v zavodu sv. Stanislava na 3. shodu karitativnih dejav- nosti ljubljanske nadškofije.
Bogoslužje je vodil nadškof msgr. Alojz Uran. Spomnila sem se njegovih besed, ko je poudaril:"Če hočemo,da bodo naše sku- pnosti učinkovite v karitativni dejavnosti, morajo rasti iz oznanila in bogoslužja za služenje -rasti iz Boga in za Boga. Lažje je dati nekaj od svojega kot pa sam sebe."
Po bogoslužju smo ob toplem čaju pokle- petali med seboj in se tako spoznavali,do- kler ni prišel čas, da odidemo v delavnice, ki so jih pripravile nekatere skupine, včla- njene v ŠKKD. Teh delavnic je bilo šest z različnimi vsebinami:

Družinski center Betanija –v delavnici so razmišljali: »Kaj je tisto dobro, ki se lahko zanj odločimo in nam ne bo vzeto?«

Jezuitska služba za begunce:"Tujec sem bil."

Škofijska karitas Ljubljana: »Kako poskr- beti zase.«

Škofijska karitas Ljubljana: »Dajte jim jesti.«

Vera in luč: »Vrzimo mreže.«

Vincencijeva zveza dobrote: »Ljubezen v dejanju in resnici.«

Zavod Marije in Marte: »Dom starejših – Univerza za svetost.«

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov: »Vstani in hodi.«

Ob slikah iz našega življenja, predvsem iz razstave del bolnikov in invalidov,ki smo jo pred nekaj dnevi pospravili, je Rafko Jurje- včič lepo predstavil naše življenje v Brat- stvu.Naše vodilo so evangeljske besede,ki jih je Jezus izrekel bolniku: "Vstani in hodi" Drug drugega spodbujamo, se srečujemo, dopisujemo itd. Vsak skuša najti darove, ki mu jih je namenil Bog in jih tudi skuša po- sredovati naprej. Nikakor pa se ne smemo v svoji bolezni zapreti vase,ampak moramo iti naprej. »Če ne moreš leteti, hodi; če ne moreš hoditi, se plazi; vedno pa pojdi na- prej.« Tako živimo drug za drugega in drug z drugim.
Po predstavitvi smo se spustili v pogovor o vprašanju, kako spodbuditi človeka,ki o- bupuje zaradi svoje bolezni in je zagrenjen Predvsem težko sprejmejo svojo onemog- lost,tudi mnogi starejši v domu za ostarele Nekateri izmed nas so povedali svoje izku- šnje o bolezni. Nazadnje smo prišli do skle- pa, da do spoznanja mora priti vsak sam. Kdaj in kako? Eni pridejo prej, drugi potre- bujejo več časa. V veliko pomoč pa so la- hko domači, prijatelji oziroma človek, ki poskuša razumeti, poslušati in je zraven, čeprav je včasih težko.
Kar prehitro je minil čas pogovora, ko smo se morali v dvorani zbrati k plenumu shoda Vsaka skupina je predstavila svoje delo in razmišljanja v delavnicah.
Zopet se je pokazalo, kako prav je, da se srečujemo in si podarjamo izkušnje. Upam, da se naslednje leto zopet tako snidemo.

Katja Miklič

V Šentvidu pri Stični po razstavi

Navdušeni nad uspehi letošnje razstave ročnih del bolnikov in invalidov smo se nje pripravniki in nekateri sodelavci dobili na skupnem srečanju v Šentvidu pri Stični, v soboto, 7. oktobra. Tam so nas lepo spre- jeli mnogi dobri ljudje: novi župnik, g. Jože Grebenc, nekateri župnijski sodelavci ter tudi župnikovi sodelavci iz prejšnje župnije Sv. Helena - Dolsko. Dobrota, ki so nam jo izkazali,je zelo velika,zato smo jim hvaležni
Srečanje smo pričeli s sv. mašo v župnijski cerkvi svetega Vida, ki je zelo bogato »ozaljšana«. Nadaljevali smo z okrepitvijo telesa na pogostitvi v župnišču. Zatem smo bili deležni veliko smeha v kulturnem domu,kjer so nam mladi iz kraja predstavili mnogo smešnih prizorov. Zelo lepo so se »odrezali« in nas razveseljevali.Iskrena jim hvala!
Po srečanju v kulturnem domu se je nada- ljevalo v stilu »piknika« na dvorišču pred župniščem. Klepet, smeh, lepo vreme in še marsikaj nas je veselilo. Res, lepo darilo po dneh letošnje razstave.

Toni Burja CM

Jesensko izobraževalno srečanje na Miren- skem Gradu

Komunikacija naj bo trden most povezovanja

Komunio (comunnio) pomeni skupnost. To je le ena od reči,ki smo se jih naučili na de lovnem koncu tedna Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.
Ta je bil organiziran za odgovorne v Brat- stvu in je potekal od 20. do 22. oktobra 2006 na Mirenskem gradu.
Vikend je bil nekaj posebnega. Prvič je bil tu z nami novi duhovni voditelj Bratstva g. Toni Burja,ki se je kot nov urednik Prijate- lja že predstavil ob prejšnji izdaji številke. Nekateri ga že poznate osebno, spet drugi ga boste bolje spoznali v mesecih,ki priha- jajo. Rade volje smo si medsebojno prisko- čili na pomoč in tako odpravili začetno za- držanost, ki se rada pojavi med neznanci. Le tako smo namreč lahko usmerili svojo pozornost na temo in voditelja izobraže- valnega vikenda.
Tokrat nam je svoje znanje posredoval la- zarist g.Stanko Gerjolj, profesor na Teolo- ški fakulteti.Predaval nam je o komunikaciji Spoznali smo razlike in predvsem težave,ki se pojavljajo pri sodobnem načinu komuni- ciranja. Vse preveč se namreč obremenju- jemo z mislijo o tem, kaj bodo o nas rekli drugi, kaj si o nas mislijo, namesto da bi pozornost preusmerili v pozitivni kontekst komunikacije, sporazumevanja.Ta pozitivni pristop bi marsikdaj obšel težave pri pos- redovanju informacij in deljenju misli. Kajti komunikacija je vse to.
Bog nam je dal svobodno voljo in že v raju nam je s prikazom,ko Adam in Eva okušata sadež z drevesa spoznanja, posredoval si- mboliko, ki ponazarja naslednje: Kolikokrat se znajdemo v situaciji, ko z nepravim na- činom sporazumevanja »pojemo« odnos? Si dovolimo tudi pojesti besedo? ...žal je mnogokrat tako.Hote ali nehote zapeljemo odnos z bližnjo osebo v slepo ulico, ker si ne prisluhnemo. In ne prisluhnemo glasu Njega, ki si želi, da bi mu svojo voljo dali v služnost. Z njo pa tudi besede, ki so tako pomembne.
Da pa ne bi zgolj teoretizirali, je bil vikend tudi razgiban s praktičnimi primeri. Le-ti so obsegali risanje slik, ki so predstavljale do- godke,osebe in občutja sodelujočih. S po- močjo seciranja (raznih vprašanj o risbah) smo se naučili veščin boljše komunikacije in se spoznavali. Naučili smo se, da upora- ba vprašalnice »Zakaj...?« ni zaželena, saj postavi osebo, ki odgovarja, v obrambni položaj.Na »Zakaj« se namreč mora odgo- voriti z »Zato...« in to je stavek, ki ponuja le naštevanje razlogov,ne pa razlago situ- acije. Boljše je, da uporabimo zvezo »Kaj pomeni to, da si...«, ki v besedišču ne na- stopa tako ostro in ponuja obširnejše mo- žnosti pri posredovanju odgovora.
No, to je le majhen delež reči, ki smo jih slišali iz ust g. Gerjolja. Osebno sem se z nekaterimi povedanimi rečmi bolj,z nekate- rimi pa malo manj strinjala. Odšel je v so- boto zvečer in nas presenetil z mašo, kjer smo svoje želje in upanja,v obliki narisanih slik,darovali Gospodu na oltar. Za trenutek smo postali del obreda in ga sooblikovali s sodelovanjem.
Veseli, da smo doživeli miselno in duhovno bogat konec tedna, smo v nedeljo zaklju- čili naš izobraževalni vikend in menim, da bomo pridobljeno znanje poskušali tudi uporabiti. Le tako bomo namreč bliže drug drugemu in tudi Bogu.

Vesna Grbec

Dom na Zaplani

Pismo pričenjam z izrazi velike hvaležnosti. Najprej Bogu, da je skrbel za tako lepo je- sensko vreme.Tako je vsako delo bistveno varnejše in poteka hitreje. Nadalje gre ve- lika zahvala vodstvu in vsem delavcem, ki si prizadevajo,da bi bila dela hitro in kako- vostno opravljena. Prizidek ima že streho! Seveda se z velikim veseljem zahvaljujem tudi vsem vam,dragi bralci Prijatelja,ki ste se odločili in nam takoj priskočili na pomoč Očitno zelo dobro poznate rek, da kadar mislimo storiti kaj dobrega, storimo to brž. Pa tudi tistega, drugega,ki nas nagovarja; naj ne ve levica, kaj dela desnica. Zakaj pišem o tem? Zato, ker ste me mnogi pro- sili,naj vašega imena ne zapišem v naši re- viji. Seveda spoštujem vašo željo,da želite pomagati, ne da bi o tem pisali. Ja, skrom- nost in dobrota si tudi tu podajata roki.
Naj preidem nazaj k namenu pisanja. Prav je, da vsi naši bralci zvedo, koliko darov oz. opek ste že vgradili v prizidek Doma na Zaplani.Do današnjega dne točno 170 opek kar je lepo razvidno tudi na naši mreži čez fasado Doma. Še enkrat iskrena hvala in Boglonaj!
Seveda delo ni končano. Zato še naprej vabimo in prosimo za pomoč. Vse dobrot- nike, vas, dragi bralci, pa tudi tebe, sveti Miklavž! Naj ponovim! Vaš dar, »opeko«, ki je vredna 4800 SIT ali 20 EUR lahko naka- žete s položnico, na katero kot prejemnika zapišete: Če pa se težko znajdete v številkah banč- nih računov,potem preprosto pokličite vo- ditelja Doma na Zaplani, tel. 041/425-281, in vam pošljem položnico, na katero sami napišete samo še višino svojega daru.
Vendar tokrat dodajam še pomembno ob- vestilo. Ker bomo z novim letom zamenjali tolarje v eure, bodo tudi sedanje položnice veljavne le do konca tega leta! Zato lepo prosim,da svoj dar pošljete v tem mesecu. Z novim letom bomo tistim, ki bodo to že- leli, poslali novo položnico, prirejeno za plačevanje z euri in z novo številko tran- sakcijskega računa.
Naj končam! Še enkrat hvala vsem, ki ste nam že pomagali! Obenem pa prosimo, da morda prav v teh lepih decembrskih dneh pomagate, da zberemo čim več prepotreb- ne opeke.
Vsem že sedaj želim veselja ob prazniku sv. Miklavža, dobro pripravo na adventni čas, ki nam postavlja ogledalo z vpraša- njem:Kaj ali koga pa ti pričakuješ v svojem življenju? Kaj te žene,da delaš in živiš tako kot živiš? Bodimo budni, da ne zgrešimo, tega kar smo: Očetovi sinovi in hčere,bra- tje in sestre med seboj.Le tako bodo boži- čni in vsi naši nadaljnji dnevi blagoslovljeni Tega vam srčno želim.

Rafko Jurjevčič

Srečanja v Jaršah

Zopet je bil četrtek kakor že tolikokrat do sedaj.Ta dan je namreč domžalsko-kamni- ška skupina KBBI toplo sprejeta v Jaršah. Župniku Janezu Kvaterniku smo hvaležni, ko smemo biti njegovi gostje. Vsak drug mesec nam daje sebe in prostore na raz- polago.Tako tudi enkrat pred novim letom, ko je naše druženje še posebej zanimivo. In to že kar nekaj let.
Na zadnjem srečanju, 12. oktobra, je bilo prijetno vzdušje,saj sta na povabilo v našo sredo prišla kar dva gosta. Eden je Toni Burja, naš duhovni pomočnik, duhovni sin sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja Misijonske družbe lazaristov. Lazaristi so prišli v Slovenijo leta 1852 na povabilo bl. škofa Antona Martina Slomška.
Vincenciju Pavelskemu je Bog tako obliko- val srce in dušo, da je bil občutljiv za pot- rebe ubogih. Skupaj s sv. Ludoviko sta si zamislila tudi Družbo hčera krščanske lju- bezni. Pri nas jim pravimo usmiljenke. Te sestre niso bile pod strogo klavzuro, kot druge do tedaj. Posvetile so se negi bolni- kov po bolnišnicah.
Eni od sester usmiljenk se je prikazala Ma- rija,ko je bila še novinka. O tem nam je na srečanju v Jaršah spregovorila druga gost- inja, s. Cecilija Rode, rodna sestra sloven- skega kardinala, dr. Franca Rodeta.
Sv. Katarina Laboure si je močno želela videti Marijo. Neko noč jo je angel vodil v kapelo, kjer se je z Marijo pogovarjala dve uri in to tako, da je držala roke na njenih kolenih. Marija je naročila kovati svetinjo z njeno podobo. S pomočjo svetinjic so se godila ozdravljenja in spreobrnjenja. Tako so jo ljudje sami poimenovali »čudodelna«. Marija je obljubila bogatih milosti vsem, ki jo bodo nosili z zaupanjem. S. Cecilija je povedala, da je s. Katarina to skrivnost ohranila zase vse do svoje smrti. Oboga- teni z novimi spoznanji smo se še povezali v molitvi rožnega venca in daritvi sv.maše.
Lepo pa je bilo tudi nedeljo, 15.oktobra,ko smo v Jaršah imeli župnijsko srečanje sta- rejših, bolnih in invalidov. Mnogi so prejeli sv.maziljenje,po sv.maši pa je bila prijetna pogostitev, katero so pripravili sodelavci župnijske karitas.
Bogu hvala za vsa lepa srečanja!

Kati Ribič

Posledice

Lani v začetku adventa sem v Prijatelju prebrala pogovor z gospo Irmo iz Maribora (Govorijo nam prijatelji).Takoj sem sklenila, da tudi sama naredim kaj dobrega za tiste moje sostanovalke v domu, ki preživljajo svoje dneve na bolniških posteljah. Tako sem premišljevala, kako naj jih osrečim za praznične dneve. Misel je prešla v dejanje.
Na prvo adventno nedeljo sem v sosednjo sobo prinesla moj mali radio. Vse štiri oskr- bovanke so hujše bolnice in jih obiskujem vsak dan,čeprav sem sama na invalidskem vozičku. Skupaj smo poslušale prenos sv. maše na radiu Ognjišče.Zelo so bile vesele zato sem to dejanje ponovila tudi nasled- nje tri adventne nedelje.
Tudi na božični večer smo poslušale prenos polnočnice iz Mozirja. Skupaj smo zapele 'Sveto noč'.Pele sicer nismo preveč glasno vendar je bilo v naših srcih in mislih lepo, vsaj po mojih občutkih, saj sem že peto leto preživela božič v domu.
Tudi takrat, ko nimamo ničesar, še lahko ponudimo lepo besedo, misel, prijaznost, nežnost in nasmeh. Vse to je bogastvo, ki nas nič ne stane, vrne pa nam srečo in zadovoljstvo.

P.s.: Gospa Pepca nam je pisala v začetku leta po lanskih praznikih.Njen dopis bo go- tovo v spodbudo bralcem in bralkam, da tudi komu polepša advent in božič. Gospa Pepca je lani ob dvajsetletnici Društva invalidov Ilirska Bistrica prejela pisno priz- nanje Zveze delovnih invalidov Slovenije. Utemeljitev: je prostovoljka društva v Do- mu starejših občanov, kjer biva, ter njeni nastopi na srečanjih invalidov,pa tudi nje- na pisana beseda v raznih glasilih. Tudi v Prijatelju smo je bili deležni.

Dobro moramo združiti

V vsakem trenutku dneva imamo nešteto priložnosti za srečevanja z ljudmi.Srečanja nas bogatijo in spreminjajo. Ko gradimo medsebojne odnose, spoznavamo, da je tovrstna "gradnja" celo pomembnejša kot gradnja hiš, naselij... Prav tako kot hiša postane prijeten dom šele takrat,če v njej živijo ljubeči ljudje, se tudi človek v polno- sti uresniči šele potem, ko spozna, da smo si ljudje drug drugemu dar.
V teh mesecih, ko gradimo in obnavljamo naš Dom na Zaplani,je ob tem veliko prilož- nosti,da pletemo tudi prijetne medsebojne odnose med vsemi tistimi,ki na Zaplano pri hajajo iz takšnega ali drugačnega razloga. Rafko Jurjevčič, ki je glavni motor vse ob- nove, z veseljem pripoveduje o delavcih, ki prihajajo zato, da s svojim prizadevnim delom ustvarjajo novo podobo našega Doma. Večina izmed njih prihaja iz drugač- nega kulturnega, jezikovnega in verskega okolja. Njihove življenjske zgodbe so zelo raznolike. Skupna so jim predvsem delovna vnema, človeška toplina, medsebojno spo- štovanje, obenem pa tudi spoštovanje ra- zličnosti.
V nadaljevanju želimo predstaviti enega izmed delavcev, ki je še posebej pritegnil našo pozornost. To je Jusić Muradif, doma iz Velike Kladuše. Je prijeten, nasmejan, optimističen... in gluhonem.Njegov prijatelj in sodelavec ga opiše kot pridnega in vest nega človeka.Ker je tudi edini,ki "govorico" g. Jusića dobro razume, nam pomaga pri pogovoru in nam ga tudi sam predstavi.Ju- sića vsi sodelavci spoštujejo in čeprav se ne morejo pogovarjati z njim, se razumejo. Gluhonem je že od rojstva. Kljub temu je uspešno končal nekaj razredov osnovne šole. Zaradi težkih socialnih in družbenih razmer kasneje šolanja ni mogel več nada- ljevati. Čeprav težko,si je našel zaposlitev Vse težave, ki so bile pogojene z njegovo invalidnostjo, je premagoval z vztrajanjem in velikim optimizmom.Našel si je tudi svojo ljubezen. Poročil se je z ženo Asimo, ki je prav tako gluhonema. Oba skupaj se ve- selita in sta ponosna na svoja otroka. Hči Raska še vedno obiskuje šolo, saj si želi pridobiti čim več izobrazbe. Njun sin Asim pa je šolanje končal in se je tudi že zapo- slil.
Skrbna žena in mati je doma in skrbi za u- rejen ter varen dom. Gospod Jusić pa dela in živi v Sloveniji že neprekinjenih šestin- dvajset let. Redno, vsaka dva tedna,se ob vikendih z veseljem vrača k svoji družini v Bosno, da utrdijo medsebojne družinske vezi. To je tudi priložnost za finančno po- moč, za nakup družinskih potrebščin, za plačilo položnic...
Med vojno v Bosni g.Jusić šest let ni mogel domov. Bili so težki časi, ki so razdvajali in uničevali mnoge vrednote, tudi družino. Zvestobo in skrb za družino je g.Jusić izka zoval in ohranjal tako, da je po zaupanja vrednem prijatelju pošiljal domov pisma in svoje mesečne dohodke. Življenje v Bosni je še vedno zelo težko in brez njegovega dohodka v Sloveniji bi bilo preživetje te družine vprašljivo.Povprečni dohodki v Bo- sni so zelo nizki, od 150 do 200 mark (od 18.000 do 24.000 tolarjev). Samo za pri- merjavo; kilogram najcenejšega kruha sta- ne nekaj več kot eno marko (120 tolarjev) Obenem je potrebno v celoti plačevati tudi vsa zdravila in celo bolnišnično zdravljenje
Gospod Jusić s ponosom pripoveduje tudi o svoji že pokojni materi.Imel jo je zelo rad Kakor je zapovedano v Koranu –sveti knjigi Muslimanov – v spomin na mamo enkrat na leto doma, v Veliki Kladuši, povabi vse so- rodnike na spominsko družabno srečanje in večerjo. To je ob koncu muslimanskega posta,ko praznujejo Bajram. G.Jusić rad pri haja domov, a za preživetje svoje družine se vedno znova vrača na delo v Slovenijo. Na mnogih krajih naše domovine je pustil sledi svojih pridnih rok. Te dni na Zaplani, kjer dela kakor vsi ostali.Morda prav zaradi njegove invalidnosti celo bolj vestno in pre dano. Njegovi sodelavci ga imajo nadvse radi. Priskočijo mu na pomoč,kadar je pot- rebno. Z vsemi se dobro ujame. Skuša jih razumeti, z že dolgo preizkušeno mimiko ust in kretnjami točno ve,kaj mu kdo hoče povedati. Zanimivo je, da dobro zaznava visoke tone, npr.žvižg ali hrup posameznih strojev na gradbišču.Sicer pa pove,da zelo rad dela in živi v Sloveniji. Čeprav imamo ljudje tu drugačno vero in kulturo, pravi,da vedno znova srečuje le prijazne in dobre ljudi.
Ob koncu pogovora pa g.Jusić doda: »Lju- dje pogosto slabo mislimo o drugih. Moje mnenje je, da bi si morali prizadevati, da bi drug v drugem videli le dobro, pozitivno. Dobro moramo združiti in mora v nas rasti. Tudi različnost vere in kulture nas lahko obogatita!« Da, ljudje smo dobri in ni prav, da bi zaradi slabih dejanj posameznikov izgubili to vero v dobro, ki je položena v vsakega človeka.

Pogovarjala sta se:
Rafko Jurjevčič in Toni Burja

Moj čas

Ko ležim v bolniški sobi, priklenjen na ume- tni ledvici, doživljam čas drugače, kot sem ga pred boleznijo. Čeprav so ure dialize dolge, mi še zdaleč niso tako dolge, kot so bile na začetku. Priznam, da nikoli nisem časa tako intenzivno doživljal. Tudi tisti čas, ki ga preživim zunaj bolnice, doživljam drugače kot nekoč. Razumem, zakaj znana logoterapevtka Elizabeth Lukas napiše na prazen list papirja samo štiri besede: Nisem razumel sestre, ki mi je v prvih me- secih govorila: »Prišel bo čas, ko vam bo odveč časopis in boste ugasnili televizor.« Imela je prav. Čas mi je postal prava dra- gocenost. Lepo je brati dobro knjigo in na stežaj odpreti dušo plemenitim mislim. Ko pa odprem knjigo življenja,je premalo časa da bi iz spominov odkril vse tisto, za kar je vredno živeti.
Koliko časa lahko živim iz stavka o sv.Fran čišku iz Assisija:"Lepota prihaja iz ljubezni, ljubezen prihaja iz pozornosti."Za pozornost pa je treba odpreti oči in srce za majhne in ponižane, preproste, trpeče.In ko romaš od človeka do človeka, ne slišiš kvantanja in dovtipov okrog sebe. Res pa je, kako hitro človek nasede na plitvini odnosov v kolektivu, družini, v skupnosti. Prek odno- sov smo človek ali kaj drugega.
V razmišljanju zadenem tudi na trd oreh, ki ga ni mogoče hitro streti. Nerazumljivo mi je, kako je mogoče, da se nekateri ljudje prav na vse razumejo.Sodniki so sodnikom, vedo več kot zdravniki,vsi politiki so zanič. Poslušam kontaktne oddaje in se zgrozim, kako nizka je pri mnogih srčna kultura,brez kančka človečnosti. Dolgo časa mi to ni bilo jasno, zakaj takšno obnašanje mnogih ljudi. Prišel sem do ugotovitve, da je ver- jetno to posledica preteklosti, ko nisi smel niti misliti s svojo glavo brez težkih posle- dic. Danes pa lahko vsakdo reče,kar se mu zdi.
Ugotavljam, da razmišljati z nekim ciljem pomeni zavestno in v polnosti živeti. Pred- vsem pa je to najboljše zdravilo, da preže- nemo dolgočasje.
Bolezen.
Stresi in negotovost!?
Ali priložnost za bogatejše življenje?
Seveda gre za drugačno življenje. Vendar Lukasova ugotavlja: »Vsakdo si postavi življenjsko zgradbo iz gradiva, ki ga ima na voljo.« To pomeni iz tega, kar imam, želim narediti najboljše.

Evharistične jaslice

(Objavljamo, kako nam je o jaslicah pisal pokojni g. Mirko Nastran, 19.2.2005).

V Duhovniškem domu na Lepem potu v Lju bljani imamo dvojne »javne« jaslice. V veži spodaj so velike bolj tradicionalne jaslice. V kapeli zgoraj pa so manjše,bolj sodobne, v duhu letošnjega evharističnega leta. Po- stavljene so pod oltarno mizo,v »soglasju« z mnenjem p.Leopolda Grčarja,OFM, (prim. Brat Frančišek, Lj. 1/2005: Naši oltarji so Betlehem,zato ni primerno,da bi jaslice po- stavili nekam v kot cerkve,proč od oltarja, živega Betlehema; Oltar je neprestan bo- žič; V evharistiji se Bog (po Jezusu) vedno znova rojeva za naše življenje...).
Kipci v kapeli so izrezljani iz oljkovega lesa Pred leti jih je našemu Domu poklonil izse- ljenski duhovnik Ciril Turk. Prinesel jih je z romanja po Sveti Deželi. Kot vsako leto so tudi letošnje uredile naše Marijine sestre s sodelavci. Predstavljajo božični prizor in Kristusa pod podobo razlomljenega kruha (hostije) in njegovimi besedami: »Jaz sem kruh življenja« (Jan 6,35,48). Hočejo nam pokazati božjo ljubezen po Jezusu - od rojstva do dovršitve sveta. In hkrati (po) vabiti k češčenju in zahvali...: »Jezus moj, skrivnostnost opevaj: Rešnje Jezusa telo, dragoceno kri prelito, ki je svet odkupljeno z njo«... »Pridite k meni vsi utrujeni in ob- teženi, in jaz vas bom poživil« (Mt 11,28).
Tako kljub starostnim »dodatkom« in odma knjenosti od sveta - nam ni dolgčas. Ima- mo skrbnega ravnatelja dr. Jožeta, pridne Marijine sestre, tu pa tam kakšne osebne obiske,zlasti pa najboljšega Prijatelja Jezu- sa v tabernaklju, skupaj z Marijo Pomagaj in blaženim služabnikom Antonom Vovkom.

Ko si sam

Vsak kdaj zleze pod kožo.Človek mora tudi v svoj notranji prostor preizkušenj, da bi v globinah samega sebe dozoreval v svoji sreči ali bridkosti. Mar to pomeni, da lahko razkrijemo vse notranje skrivnosti? Sposo- bnosti človeka so res velike, vendar nje- gova moderna zavest, ki preučuje njegove zavedne in nezavedne mehanizme, ne bo verjetno nikoli dosegla svojega najvišjega nivoja zavesti,saj se vedno,ko doseže višji nivo, pojavi nivo, ki je še višji.
V vsakem človeku so skrivnosti,so svetovi, ki so težko opredeljivi z besedo.Skrivnostni trepet ljubezni,skrite želje,nezavedni strah pred smrtjo, občutljiva bojazen po dotiku trpljenja. Vse to se skriva v človekovem razumu in odkriva v trenutku,ko se zaves- tno potopimo vanje in v tem notranjem o- kolju iščemo posebno stanje,ko razum dobi svoje mavrične barve. Tu ni prav nobene potrebe, da bi skrival svoja čustva in misli, saj jih skrivaš pred samim seboj. Lagati ali se pretvarjati sam sebi pa ne bi imelo no- benega smisla. Pogovor, kjer so iskrenost, zaupanje in plemenitost popolni, ne dose- žemo z nobenim drugim sogovornikom. Saj razen v pogovoru s seboj nehote skušamo svoje slabosti prikriti in svoje vrline izpos- taviti. In kaj je lepšega, kot sam sebi priz- nati napake in v sebi potrditi zmage, saj si napake kasneje pripravljen priznati tudi drugim in zmago prepoznati tudi v porazu. Iz takih monologov človek zraste in si od- krije strukturo podzavesti.
Zgodi se, da življenje včasih preveč strmo zavije v klanec in takrat je pomembno, da gledaš svet s pravimi očmi. Svet moraš vi- deti in mu stopiti nasproti.Odločilna je člo- vekova razdalja med njegovim zunanjim in notranjim svetom. Misli, ki nas mučijo in se pojavljajo v naših glavah,potrebujejo potr- ditev odgovorov skozi izkušnje v življenju.
Človek dobi vizijo letenja, ali lebdenja,ki te ponese stran od telesa. Takrat dobiš do časa prav specifičen odnos. Pa vendar os- taja čas realnost,kot si sam. Si in te ni. Ni treba poudarjati preteklosti, kajti ta je že zajeta v sedanjosti. Vse kar si razmišljal v preteklosti, je navzoče tako v sedanjosti in bo navzoče v prihodnosti.
Ko sem bil otrok in sem bos tekal po naravi čez polja in na travnikih ob Cerkniškem je- zeru pasel krave, sem prvič resnično iskal pogovora s samim seboj.Z rokami pod gla- vo sem se ulegel v travo in razmišljal. Če- prav nisem vedel,kaj delam,sem videl duha narave prav v vsem. Notranjost človeka je kot vesolje, ki ga lahko spoznamo le prek sebe. Doživetje lepote sončnega zahoda je v vsakem od nas. Noben sončni zahod in jutranji vzhod pa ni tako lep, da se ga ne bi mogel naveličati.
Imeti na pretek časa za pogovarjanje s seboj ni vedno pot k ozdravitvi svoje duše V meni se je v trenutkih, ko me je bolezen prikovala na posteljo in sem negiben ležal v njej dolgi dve leti,brez volje,z izgubljenim pogumom, rojevala brezdušnost in razkra- jajoča otopelost, saj sem se pretirano in enostransko poglabljal v probleme.
Rojevalo in pripravljalo pa se je tudi bojiš- če za boj s samim seboj. V meni je zorelo spoznanje, da v tem boju nimam več kaj izgubiti, kajti v meni je bilo prepričanje, da sem sposoben premagati težave, kar je blagodejno vplivalo na mojo podzavest in kar sem nosil v sebi do sedaj. Zdaj, v tem trenutku vem,zakaj sem. Prebudim se in že tisoč pevcev, tisoč pesmi, tisoč žvrgolečih odmevov začne živeti v meni, ne da bi la- hko zamrli do konca dneva.
V človeku se bojuje več prvin.Z ene strani doživlja, kako je omejen, z druge strani pa se v svojem hrepenenju čuti brezmejnega in poklicanega k višjemu življenju. Skrivno- sti svojih duhovnih sposobnosti in moči la- hko odkrivamo le s svojim lastnim trudom. Človek želi spoznati nespoznavno. Ker ne- spoznavno ne pride do tebe samo,se mora vsak pač potruditi s svojim delom.
So dnevi,ko ne vidimo lepot narave, dnevi, ko smo priča trpljenju, kamor usmerimo pogled. Drugačni pa so dnevi pozabljenega trpljenja, ki so polni nežnosti, sonca in veselja do življenja. Dnevi, ko se zaupljivo spogledujemo s soncem.
Ko sem začutil,kako so sposobnosti razuma podvržene čutom in podrejene notranjim doživljanjem, je moja misel naredila velik korak k odkrivanju samega sebe.Vse stvari iz sveta človeka sem kar naenkrat gledal z novih zornih kotov in odkril resnico,ki omo- goča razumevanje simbolične govorice in drugače nadgrajuje vsa moja nadaljnja ra- zmišljanja.
Pri tem se je krepil razum in oblikoval s svojim doživljanjem,včasih težkih in zaple- tenih in včasih ob navidezno brezizhodnih vprašanjih. Dobil sem sposobnost poiskati in najti primerno rešitev za vsa zastavljena vprašanja. Obenem pa se mi je razkril velik del mojih skrivnosti, katere so lebdele v moji podzavesti in čakale, da bodo odkrite.

Benjamin Žnidaršič

(odlomek iz knjige,ki jo je avtor pripravljal 1998)

Ljudje odprtih rok 2006

Zagotovo se je zgodilo že vsakomur, da je ob zgodbi kakega človeka obmolknil in si rekel: saj to je nemogoče. Zgodbe, ki jih piše življenje, so res neverjetne in enkrat- ne. Ljudje smo lahko drug drugemu zgled in spodbuda, da v knjigo svojega življenja pišemo z veseljem in upanjem, ne glede na to, kaj se vanjo piše: zdravje ali bolezen, veselje ali bolečina,smeh ali žalost v srcu.. Vsako leto revija Naša žena predstavlja ljudi,ki so nam s svojo odprtostjo in dobro- to lahko zgled. Vsem nagrajenim je zahva- le izročal Janez Drobnič, minister za delo, družino in socialne zadeve.
Za darovalca leta 2006 je posebna komisija revije Naše žene izbrala Stanka Pušenjaka iz Ljubljane, dr.med., ginekolog na Gineko- loški kliniki v Ljubljani.
Za izjemmno osebnost leta 2006 je komisi- ja izbrala Jožka Horvata Muca iz Murske Sobote, ki izhaja iz revne romske družine iz naselja Pušča in je študiral romologijo.
Dobri človek 2006 po izboru bralstva Naše žene pa je postal Miroslav Štrajhar iz Za- gorja, sicer direktor podjetja Svea.
Za dobrotnika leta 2006 je komisija revije Naša žena izbrala Rafka Jurjevčiča z Vrh- nike.
Rafko Jurjevčič z Vrhnike je zagotovo vsem rednim bralcem Prijatelja dobro poznan. Po operaciji tumorja na vratnih vretencih, na katero se je odpravil še peš oziroma z av- tobusom, se je domov vrnil na invalidskem vozičku. Po dolgi kalvariji po bolnicah in centrih za rehabilitacijo je prišel domov, k ženi in trem otrokom. Težko je sprejel križ, ki mu je bil zaupan, še težje se je sprijaznil z njim.A počasi je začel »hoditi« tudi z vo- zičkom in naredil prve poti do ljudi v okolici Toda »pobral« se je in kmalu je začel sam »pobirati« druge. Ker pozna težo križa, ga želi pomagati nositi drugim. V zadnjih letih in še posebej v zadnjih mesecih obnove svoj čas velikodušno podarja skrbi za naš skupni Dom na Zaplani. Velikodušno,vztra- jno, z dobro voljo in toplo besedo. »Ni do- volj oklepati se križa, iti je treba čezenj, le tako lahko prideš do nebes. Ne govorim o tem, da smo invalidi srečni, ampak o tem, da tudi invalid lahko lepo živi. Biti moraš odprt do okolice, ljudi moraš imeti rad, v njih moraš iskati dobro. Ne smeš jih obre- menjevati s svojimi problemi!« tako pravi Rafko.In dodaja:"Nimam pravice biti zamo- rjen, saj sem že toliko lepega doživel, zato se trudim črpati moč iz svetlih dogodkov, ki mi jih prinašajo družina in prijatelji. Ko se moraš sprijazniti s trpljenjem, ti je dana tudi moč, da ga moreš nositi!"
Drugi izmed »naših« med ljudmi odprtih rok ki pa je prejel zahvalno listino po izboru revije Naša žena je Benjamin Žnidaršič iz Postojne.Tudi njega je življenje "prikovalo" na invalidski voziček, potem ko je padel s češnje, na katero je splezal,da bi s sladkim sadjem postregel svojima dvema hčerkama Z ženo sta zgradila hišo,saj blokovska sta- novanja niso narejena za invalidske vozičke in se ločila. Beno,kakor mu pravijo prijatelji je tako ostal sam,privezan na invalidski vo ziček, odvisen od tuje pomoči. Deset let je tako preživel v Domu upokojencev v Kam- niku. Tam je srečal tudi Dragico, s katero zdaj skupaj živita v Postojni. »Če si akti- ven, si tudi bolj zadovoljen«, pravi Beno in to dokazuje s svojim življenjem. Je aktiven član Zveze paraplegikov, član mednarod- nega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, piše pesmi, s prijateljem Vojkom Gašperutom hodita po šolah in kažeta ot- rokom,kako se slika z usti. Invalide navdu- šuje za slikanje, pisanje ali kakršnokoli us- tvarjanje, saj je prepričan, da tako osmisli svoje življenje in postane koristen.Pogosto z organizacijo dobrodelnih akcij pomaga tudi drugim invalidom."Življenje je dar,zato ga je treba živeti!" pravi Beno in prepričani smo, da je tudi njegovo življenje že marsi- komu postalo darilo in zgled, kako je tudi na invalidskem vozičku življenje lahko spo- dbuda drugim.
Rafku in Benjaminu hvala,ker s svojim zgle dom kažeta, kako je lahko na videz težko življenje tudi lepo. In hvala tudi zato, ker nam tudi kot "človeka odprtih rok" govorita o tem, da nismo nikdar tako "ubogi", da ne bi mogli s svojim življenjem obogatiti svojih bližnjih.

Pripravila: Polona Malovrh

Trebanjska župnija

Vsakoletno  srečanje  bolnikov in starejših

Sv.Jakob piše v svojem pismu: "Ako je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cer- kve in naj nad njimi molijo ter ga v Gospo- dovem imenu mazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo obu dil; če je storil grehe,mu bodo odpuščeni."
In prav v tem duhu je župnijska Karitas Trebnje tudi letos,v nedeljo 8.oktobra 2006 organizirala vsakoletno srečanje bolnikov in starejših. Sv.mašo sta darovala g. žup- nik Miloš Košir in g. kaplan Sebastjan Likar skupaj s povabljenim g.Tonijem Burjo,laza- ristom in urednikom revije Prijatelj,ki nas je

nagovoril s prelepo pridigo.V njej je pouda- ril in rahločutno razložil pomen bolniškega maziljenja. Tudi člani župnijske Karitas smo sodelovali pri oblikovanju sv. maše.
K zakramentu bolniškega maziljenja je pris- topila večina prisotnih pri tej sv.maši. Bol- niki in starejši so občutili po maziljenju sre čanje vstalega Kristusa in bližino njegove Cerkve.Na srečnih in veselih obrazih staro- stnikov se je videlo, da jih je ta zakrament napolnil z močjo za nadaljnje življenje in premagovanje križev in tegob, ki jih prina- šata bolezen in starost.
Po končani maši smo se iz župnijske cerkve preselili v Baragovo galerijo, kjer smo ob prigrizku,slaščicah in dobri kapljici nadalje- vali v veselem razpoloženju.Ob zvokih har- monikarja g.Glivarja smo med drugim zapeli tudi Slomškovo zdravico Kol'kor kapljic, tol'ko let... S svojo pevsko nadarjenostjo nas je bogatil tudi g. kaplan Sebastjan.
Vesel klepet in prepevanje je prekinil obisk ge. Marjete Uhan, kandidatke za županjo občine Trebnje, kajti vsi smo pozorno pris- luhnili prijaznemu pozdravu in njenim izku- šnjam ob spremljanju in sobivanju starejših v svoji družini. Razšli smo se z željo, da se v naslednjem letu srečamo v še večjem številu.

Tatjana Smolič,
sodelavka Karitas Trebnje

Dobrodelni koncert v Domžalah

Skupaj na poti

Pravi naslov za enkraten dogodek, in to zmore samo Župnijska Karitas Domžale.
Zazvoni telefon in na drugi strani sem za- slišala glas Ljubice Zakovšek, predsednice KBBI. Sporoča mi in seveda tudi vsem dru- gim članom KBBI prijetno novico, da je v Domžalah dobrodelni koncert in smo vab- ljeni. Dogovorili sva se,da povprašam naše stanovalce,člane KBBI o udeležbi koncerta Na oddelčnih sestankih sem jih res povpra šala in prav vsi so hoteli iti, tako, da smo morali zaradi vozičkov kar z dvema avto- mobiloma.
Ko to prebirate,se verjetno sprašujete, od kod in kdo smo? Smo stanovalci in stro- kovna delavka Zavoda PRIZMA Ponikve, v katerem živijo mlajši in starejši invalidi z različnimi težavami, a vedno pripravljeni na sodelovanje.
Komaj smo dočakali dan oziroma večer, ko smo se zbrali in odpeljali v Domžale.Prispeli smo pred Halo komunalnega centra Dom- žale pol ure pred prireditvijo in počakali še ostale člane KBBI ter se z njimi pozdravili. Po prihodu v halo, kjer smo imeli sedeže v prvi vrsti,smo bili zelo prijetno presenečeni ker nas je osebno prišel pozdravit tudi ča- stni pokrovitelj škof msgr. Anton Jamnik.
Na oder sta prispela povezovalca dobrodel nega koncerta in bili smo vznemirjeni, kajti začela se je prireditev, katero smo težko čakali. Zelo lepo in z ganljivimi besedami sta povezovalca napovedala vse govornike in prav tako vse nastopajoče, ki so si vzeli čas in brez plačila pokazali, kaj zmorejo in znajo. Nastopajoči: Nina Pušlar, Ansambel Mladi Dolenjci, Stane Vidmar, Otroški cerk- veni zborček Sončni žarek, Ljudske pevke KUD Domžale, Ansambel Šrangarji, Škofijski fantje, Ansambel Storžič, Karli Gradišnik so bili enkratni in so nam nepozabno popestrili večer. Res je, da je vsega »luštnega« en- krat konec. Izjava stanovalcev je bila, da je koncert trajal samo nekaj minut. Celo pot vračanja v zavod in še veliko dni bo v naših ušesih odmevala prelepa pesem, ob kateri pozabimo na svoje tegobe in težave vsakdanjika in tudi na to,da smo drugačni. Ob pesmi nam duša prav tako prepeva in je poskočna, so povedali naši stanovalci.
Župnijska Karitas Domžale pa nas je po kon certu povabila še na prigrizek ob klepetu. Gospe iz Župnijske Karitas oziroma vsi, ki tam delajo, so imeli zelo veliko dela in mi vemo le to, da jim je zelo dobro uspelo.
Uspelo pa jim je zbrati tudi denar za ljudi, ki so ga potrebni, »za ljudi v stiski« in so tako tudi njim polepšali dneve.To je bil tu- di namen koncerta.
Zahvaljujemo se g.Ljubici Zakovšek, ki nas je poklicala in povabila.
Posebej pa se zahvaljujemo Župnijski Kari- tas Domžale za nepozaben večer.Brez njih teh lepih trenutkov in vsega lepega ne bi bilo.
Zahvala pa gre tudi častnima gostoma, glavnemu pokrovitelju in vsem sponzorjem.

Alenka Novak, specialna pedagoginja
in stanovalci Zavoda PRIZMA Ponikve

Srečanje bolnikov na Selih pri Kamniku

V nedeljo, sedemnajstega septembra, je bilo v župniji Sela pri Kamniku srečanje os- tarelih, bolnikov in osamljenih.
Kot navadno se je srečanje začelo s sveto mašo ob 10.uri, nato pa nadaljevalo v Ma- rijinem domu poleg župnišča.
Nedeljsko bogoslužje sta s svojo prisotno- stjo obogatila dva gosta:g.Rafko Jurjevčič in laiški misijonar Vilko Poljanšek.Prvi priha- ja z Vrhnike in se je kot nekdanji učenec in prijatelj sedaj selskega župnika g. Danijela Koštruna prijazno odzval njegovemu vabilu Namesto običajne nedeljske pridige smo slišali zanimiv intervju, ki ga je imel domači župnik z gospodom Rafkom. Slednji je kot "preizkušani brat" prepričljivo in brez samo pomilovanja spregovoril o trpljenju in pre- izkušnjah,s katerimi se sooča. Opomnil nas je, da trpljenje ni božja kazen, kot radi pomislimo ob trpljenju in nesrečah, temveč je to del božjega načrta, ki ga ima Gospod z nami. Kako težko je sprejeti križ, je ob- čutil na lastni koži. Toda opogumile so ga Kristusove besede, s katerimi je okaral apostola Petra, češ, da ne misli na to, kar je Božje,ampak na to,kar je človeško. Tudi apostol Peter je bil samo človek in kot tak se je bal poti, ki mu jo je pokazal Kristus. Svojim učencem je namreč dejal:»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj«.
Drugi gost je bil nekdanji sofaran Vilko Po- ljanšek,sedaj laiški misijonar v Kongu. Tre- nutno je na počitnicah v rojstni vasi Sre- dnja vas pri Kamniku. Njegovo poslanstvo je učenje mladih Afričanov umetnosti mi- zarjenja.Obljubil je,da bo naslednjo nedeljo pri obeh svetih mašah spregovoril o svo- jem delu, potovanjih in doživetjih po Afriki.
Po maši so se udeleženci v prijetnem kle- petu z obema gostoma še nekaj časa za- držali v dvorani Marijinega doma.Za pope- stritev druženja so poskrbele dobre gospo dinje z izbranim pecivom, kavico in čajem. Domači župnik pa je postregel z dobro ka- pljico iz zdravilnih zelišč.
Zanimivo je to, kako so udeleženci sreča- nja sproščeno spregovorili o svojih stiskah, boleznih in trpljenju ali pa o stiskah svojih bližnjih. Tema pogovora se je kot rdeča nit vlekla od evangeljske besede te nedelje do sporočilnosti besed g. Rafka. Nihče ni tarnal in se pritoževal, češ da ga Bog kaz- nuje, temveč je vsak dal slutiti, da ga je trpljenje utrdilo in notranje obogatilo.
Na koncu se je oglasila vesela pesem prav vseh prisotnih, na kitari pa nas je spremljal domači župnik. Prepevali smo narodne in nabožne pesmi.
Želimo si še takšnih srečanj. Hvala obema gostoma,ki sta nam s svojo prisotnostjo in lepo besedo polepšala dan. Hvala gospodu župniku in vsem, ki so kakorkoli prispevali k srečanju.

Zapisala: J. Š.

Romanje pri Lurški Mariji (v Brestanici)

Prvo nedeljo v septembru smo imeli lepo slovesnost vsi preizkušeni bratje in sestre v Brestanici.
Prišli smo vsak s svojim križem pred Marijo s prošnjo, da nam Ona izprosi pri svojem

Sinu milosti za vsakodnevno darovanje na- šega življenja Bogu. Zdi se, da sem še po- sebej letos doživela posebno zaupanje v Marijo, z živo vero, kakor da sem v Lurdu.
Vso slovesnost je vodil g. škof Glavan iz Novega mesta,zelo lepo je pridigal... Bili so tudi g. Roman in mnogi duhovniki iz sosed- njih župnij. Podeljevali so sv. maziljenje in sv. obhajilo. Na koncu je bil mimohod z Najsvetejšim, kakor v Lurdu...
Vso slovesnost je spremljalo lepo petje.Bi- lo je pravo romarsko razpoloženje. Domov smo se vračali hvaležni Bogu in vsem.

Urška Zupančič

Priznanje Janezu Galjotu

Veseli smo vsakega priznanja in zahvale, kadar jo prejme kdorkoli, ki je tako ali dru- gače povezan z bolniki in invalidi. Občina Cerklje na Gorenjskem vsako leto podeljuje priznanja. V letošnjem letu je Malo plaketo občine Cerklje na Gorenjskem prejel Janez Galjot za svoje humanitarno delo v organi- zaciji Rdečega križa ter kot pobudnik in organizator letnega srečanja Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov v Lahovčah. Janez Galjot ima sestro, ki je članica Brat- stva. Sam je letos že štirinajstič s sode- lavci in dobrotniki organiziral srečanje,ki se ga je udeležilo prek 250 bolnikov in invali- dov, sodelavcev ter župljanov tamkajšnje župnije. Za prejeto priznanje Janezu Ga- ljotu čestitamo in se mu zahvaljujemo za njegovo plemenito srce,s katerim nas spre jema, ter delovne roke, ki naredijo veliko dobrega.

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov

Dragi prijatelji!

Lep dan želim vsem,ki se že dolga leta sre- čujemo na straneh Prijatelja in tudi vsem, ki ste ga danes prvič vzeli v roke. Vsem želim, da bi vsak posebej in vsi skupaj do- živeli nekaj lepega v današnjem dnevu in dočakali še lepše dni.
Te vrstice bodo prišle med nas v začetku adventa. Že zdaj pa je mogoče slišati bo- žično obarvano glasbo in videti okraske, povezane s praznikom.Hvala Bogu,za mno- ge je to še vedno čas, ko se nekoliko bolj zbrano in poglobljeno zazremo vase in pos kušamo razmisliti o ciljih za novo leto. Res, dobra priložnost in izziv,da premislimo, kam bomo usmerili svoje misli in moči v prihaja- jočem letu.
Čas je,da s srcem in razumom prisluhnemo evangelistu Luki, ki v vrsticah 21,36 pravi: »Zato bedite in vsak čas molite,da bi zmo- gli... stopiti pred Sina človekovega.«
Prazniki nam obogatijo življenje s pričako- vanji, ki so v vsakem življenjskem obdobju nekoliko drugačna in zorijo skupaj z nami ali pa tudi razpadajo pod različnimi vplivi izkušenj, časa in okolja.
Če se zazrem v sončno dno svojega otro- štva,ki ga vselej smeje ohranjam v kamrici svojih spominov, je začetek praznovanja božičnih praznikov povezan z Miklavžem. Za babico in mamo se je priprava na boži- čno praznovanje začela s tem,da sta skozi ves advent izmenično hodile k zornicam – jutranji maši ob šestih zjutraj. Nekajkrat v otroštvu sem se jima mogel pridružiti tudi jaz. Večino poti je bilo treba prehoditi po ozki, slabo prehojeni gazi in sem se v temi trdno oklepal babičine ali mamine proste roke. V drugi je držala svetilko na petrolej, ki smo jo imenovali »šturmanca«. Več kot je bilo teh luči, ki so se spuščale in vzpe- njale iz okoliških bregov, bliže smo bili farni cerkvi Marije Snežne v Slovenskih Goricah.
Spomnim se -kot otroka me ni toliko skrbel mraz v cerkvi, kot to,če bo kaj narobe,ker se zaradi zaledenele blagoslovljene vode v kropilniku v cerkvi, nisem mogel prekrižati z njo. Vonj po prižganih voščenih svečah, zvonček, ki je naznanil prihod duhovnika pred oltar ter začetek mašne daritve in orgle na koru nas je potegnilo v dogajanje in nam še bolj približalo Jezusovo rojstvo v tem domačem Betlehemu. Z odraščanjem in z leti so v žaru upanja vzniknile nove oblike pričakovanja in poslanstva, z novimi pomeni in nemiri, ki jih prinaša srce.
Za velike ideje smo si ljudje običajno zelo blizu. Pogosto je situacija podobna kot pri izboru misic – rešimo svet, odpravimo la- koto, vojne, pomagajmo šibkejšim... Kaj pa majhne, vsakdanje želje in potrebe, kako odpreti zadovoljno dušo in pravilno obda- rovati otroke, svojce, prijatelje in naše pozornosti potrebne ljudi?
Moje voščilo vsem bralcem teh vrstic in vsem ljudem je zato: »Imejmo se lepo, po- skusimo se veseliti majhnih stvari, naj nas bogatijo iskreni medčloveški odnosi... in tisti manj pristni pa naj nas tudi ne vržejo iz tira in ne oddaljijo drug od drugega in Njega,ki ga pričakujemo v svojem Betlehe- mu. Se beremo tudi v novem letu, upam!«

Jože Raduha

Dragi Lojziki v spomin

Vsakdo si razlaga besedo PRIJATELJ v živ- ljenju po svoje. Nekomu pomeni zvestobo, včasih komu prevaranje, a vsak si izbere prijatelja sam in z njim doživlja različne do godke. Kaj pa če si izbereš za prijatelja še revijo PRIJATELJ? Prijateljski odnos je gojila do te prikupne revije mnogo let invalidna samska ljubiteljica naše lepe besede gospa Alojzija Pulko. Vselej se je razveselila nove številke in jo prebrala od prve do za- dnje vrstice. Posebej rada si je vtisnila v spomin prebrane vrstice o invalidih. Sama je bila od svojega desetega leta invalidna, a je vse tegobe življenja prenašala s potr- pežljivostjo, vzgojno je vplivala na otroke, prijal ji je klepet z odraslimi, najraje se je odpeljala z invalidi na romanje. Mnogokrat je obiskala Marijo v cerkvi na Brezjah. Tudi druge romarske poti so jo zvabile in v svoj rojstni kraj Čermožiše pri Žetalah.Od tu se je vselej vrnila polna moči za tako življenje kot ji je bilo namenjeno.
Bila je dobra kuharica, zanesljiva vzgojite- ljica nečakov. Rada je imela rože in ljudi v svoji bližini. Več desetletij življenja je pre- živela samostojno. Pet let pa je bolehala in se zdravila z domačimi zdravili in močno voljo do življenja.
Pa je prišlo leto 2006.Moči so ji začele pe- šati, pogostejši so bili obiski pri zdravnikih, pa še bolnišnični postelji se je morala pre- dati. Bolezen je prenašala tiho,hvaležna je bila vsem, ki so ji pomagali lajšati bolečine. In prišla je tista zadnja nedelja v maju, ko je tiho za vedno zaspala v ptujski bolnišni- ci. Kako si je želela dočakati 13. junij in z

ljudmi, ki jih je imela rada, proslaviti svoj sedemdeseti rojstni dan.
A usoda je hotela tako, kot je sama več- krat rekla:»Tam gori si bom ozdravila rane, na nebu gori zvezda zame in tam bom na- šla svoj mir.«
Na žetalsko pokopališče jo je pospremilo mnogo prijateljev in znancev, ki so ji rekli: "Počivaj v miru,rahla naj ti bo naša rumena zemlja, ostala nam boš v večnem spominu s svojimi dobrimi dejanji in prebranimi mis- limi v revijah in knjigah slovenske besede."

Marija Krušič iz Žetal

4. novembra so položili k večnemu počitku Danilo Samec, Ponikve 76, Videm-Dobre- polje.Pridružila se je neštevilni množici na- ših dragih rajnih bratov in sester, katerih smo se prav ta dan spominjali pri mašni daritvi v cerkvi Vseh svetih na Ljubljanskih Žalah.
Naj počivajo v miru in bodo deležni večne sreče pri Gospodu.

s. Edith

Srečanje na Žalah

Prijateljstvo se obnavlja in poglablja z med sebojnim srečanjem.Tudi naše srečanje na Žalah v soboto, 4. novembra, je imelo ta namen. To naše srečanje na zunaj ni bilo posebno številčno, a zelo bogato in lepo, saj smo se zbrali k daritvi svete maše, da se v molitvi spomnimo vseh dragih prijate- ljev,ki so odšli v večnost.Tako so bili mno gi med nami v naših srcih, molitvah in spo- minu.
Sveto mašo je vodil g. Jože Štupnikar, ki nam je s prisrčno in prepričljivo besedo pri kazal našo povezanost z dragimi pokojnimi ter tako spodbujal k vrednosti in pomem- bnosti molitve za naše drage. Tolažilna je sicer misel, da naši dragi pokojni že uživa- jo večno srečo pri Bogu. Toda naše misli niso Božje misli. Če komu še ni dana večna sreča, mu pomagajmo s svojo molitvijo.
Somaševala sta g. Miro Šlibar in g. Adolf Mežan, oba bolniška duhovnika in osebna prijatelja bolnikov ter preizkušanih. Med se boj smo imeli tudi "Burjo",ki pa nas ni hla- dila, ampak prav prijetno grela, saj je bila Burja v osebi g.Tonija Burje, ki je somaše- val. Veseli smo,da je duhovni vodja v Pri- jateljstvu in Bratstvu ter urednik Prijatelja.
Po sveti maši pa so Marijine sestre poskr- bele še za prijetno srečanje v veroučni so- bi ob čaju in pecivu ter seveda prijetnem kramljanju z mnogimi znanci, ki se sicer le redko srečamo.
Za vso organizacijo prisrčna hvala sestrama Edith in Heleni.Hvala za pomoč sodelavkam in sodelavcem. Prisrčna hvala duhovnikom za daritev svete maše, za spodbudne na- govore, kot tudi za njihovo srečanje med nami po maši, za njihov dragoceni čas, ki so ga nam podarili za prijetne in potrebne pogovore.
Tolažilna je sicer misel, da so naši dragi že v veselju pri Bogu, ohrabrujoča pa je tudi misel,da tudi mi ne bomo pozabljeni,ko pri- de "naš čas za odhod".Misel na našo med- sebojno povezanost naj pomaga premago- vati strah pred usodnim srečanjem z več- nim Sodnikom. Razhajali smo se z mislijo, "nasvidenje" prihodnje leto tu ali z dragimi v večnosti in v vašem spominu molitve.

Angelca

Naj odvrne od vas vse hudo

Voščim vam blagoslovljene in milosti polne božične praznike,da bi jih uživali v polnosti ljubezni, notranjem miru in zadovoljstvu, duhovnem veselju in v občutku medseboj- ne povezanosti kot udje Kristusovega skri- vnostnega telesa. Naj vas novorojeni Od- rešenik obilno blagoslovi, podeli vse dobro in odvrne od vas vse hudo. V novem letu 2006 pa želim vsem veliko sreče, zdravja, miru, veselja in zadovoljstva, ljubezni, med sebojnega razumevanja in sprejemanja drugačnosti. Naj vas skozi vse leto sprem- lja božji blagoslov in varstvo na mogočno priprošnjo Brezmadežne Device Marije. Bog z vami! Lepe pozdrave iz Vipavske doline pošilja

Dragi Vojko,tvoje lepo voščilo zaradi neka- terih poudarkov res zasluži, da ga še kdo prebere, ne le urednik. Misel o odvrnitvi vsega hudega lahko vzamemo tudi kot izo- gibanje različnim skušnjavam in nevarno- stim, tisto o sprejemanju drugačnosti pa daje dovolj dela za vse leto. Naj tudi Prija- telj pripomore, da se bomo počutili še bolj povezani v Kristusu!

Privoščimo vsakomur

Hvala, ker ste s z voščili spomnili name. Hvala za vse spodbudne in lepe besede, ki se bodo uresničile,če Bog da. Nam ni treba narediti nič, da pride božič. Zato privošči- mo vsakomur,da Bog pride v njegovo srce, tudi tistim, ki še ne verujejo ali so drugač- nega mnenja. Saj smo vsi Božji otroci. Naj nas v milosti spremlja tudi Mati Marija,ki je rodila sin Jezusa.
Draga Milka, tudi vaše misli ob praznikih so vredne pozornosti in zapisa. Bog se je res- nično rodil za vse ljudi in to kar malo poza bljamo, predvsem pa premalo storimo, da bi ga ljudje okrog nas spoznali in vzljubili. Naj bo ta velika obletnica začetka vesele- ga oznanila nova in krepka spodbuda za nas,da bomo pogumno, s spoštovanjem in ljubeznijo živeli ter oznanjali Jezusa.

Hvala za oddajo

Rada bi se zahvalila za lepo božično pismo, ki smo ga prejeli. Da bi res ta tema šla iz naših slabotnih src! Vesela sem Prijatelja, ki sem ga spoznala v bolnišnici in ga spre- jela za svojega prijatelja. Rada bi zaželela veliko zdravja, sreče in moči za premago- vanje vseh težav.Hvala tudi za lepo odda- jo Vstani in hodi!
Vodstvo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov članom Bratstva pa tudi drugim poznanim bolnikom za božične praznike ve dno pošlje tudi osebno voščilo. Tudi drugi, ki poznajo tega ali onega bolnika, zlasti če so z njim v prijateljskih odnosih, pošljejo svoja voščila in gotovo ste vseh veseli. Prav tako pa voščila prihajajo v "nasprotni smeri". Hvala zanje, za prijazne besede, tudi za pohvale, ki vedno dobro denejo, predvsem pa za dobre in pomenljive želje.

Spoštovani urednik!

Končuje se cerkveno leto,zato je treba vse časopise plačati vam in nam. Dosti je ljudi, ko bi lahko plačevali,pa nočejo, drugi pa bi radi brali, pa ne morejo plačati ali naročiti. Težko je na svetu vse ljudi zediniti.Jaz vam pošiljam tudi samo 5.000 tolarjev. Zdaj je kar težko, imam pet vrst listov naročenih in nobenega ne bi rada odpovedala. Vsi so lepi. Eden bolj kot drugi. Imam Družino, Ognjišče, Salezijanec, Materino šolo, Prija- telja, pa tudi kakšna knjiga zmeraj še prav pride. Pa pri nas v Ambrusu delamo novo župnišče, zato je treba kar naprej nekaj zbirati. Eni dajo veliko, drugi manj, kolikor kdor hoče in lahko. Imamo mladega župni- ka, sposobnega. V cerkvi z otroki zelo lepo sodeluje, lepo jih uči. Samo, če bo on vse to zmogel. Bojimo se,da ne bi prišla kakšna bolezen,saj smo v treh letih tako nesrečni. Gospod Kuhar ni mogel več, zato je šel v pokoj. Potem smo dobili g. Zajca. Čez eno leto je zbolel, tako, da pravijo, da ne bo nikoli več delal sam, nato pa sosedni žup- nik (Zagradec) g.dekan Franc Vidmar, obe fari je on opravljal, lepo sposoben je bil. Od avgusta imamo pa svojega župnika, ker smo ga prav veseli.
Jaz vam pošiljam 5000 tolarjev za naročni- no Prijatelja,ostalo je dar. Zdaj pa končam to slabo pisanje in vas prav lepo pozdrav- ljam in želim vse lepo.
Želim vesele božične praznike,mir in blago- slovljeno leto 2007.

Marija Papež
Brezovi dol 37, 1303 Zagradec

Moč pozitivnega mišljenja

1. Mislimo vedno pozitivno, optimistično. S pozitivno mislijo pomagamo dogodkom, da se zgodijo tako, kot želimo. Če pa bomo mislili in govorili negativno (npr. saj ne bo šlo, ne zmorem, ne bom ozdravel), bomo pritegnili vse dejavnike, ki bodo pripomogli k slabemu rezultatu, k neuspehu.

2. Večkrat na dan ponavljajmo: "Bog je z menoj in mi pomaga.Bog me vodi. Vse pre- morem v njem, ki mi daje moč". - Biti mo- ramo prepričani v uresničitev želja, ki smo jih prej priporočili Bogu. Biti moramo gotovi v uspeh!

3. Če imamo npr. težave z želodcem, pro- simo: "Gospod, svoj želodec pošiljam nazaj v tvojo "tovarno". Ti si ga izdelal! Prosim te, čimprej ga popravi, pozdravi! Hvala ti!"

4. Ne mislimo in (preveč) ne govorimo dru- gim o svojih težavah.S tem jih poglabljamo v svojo zavest.

5. Ko se zjutraj zbudimo,recimo:"To je dan ki ga je naredil Gospod; radujmo in veseli- mo se ga!"

6. Pozabimo nase in mislimo na druge.Pov- zpnimo se nad svoje probleme! Pomagajmo drugim!

7. Pridobimo si navado moliti za mimoidoče - na cesti, v avtobusu, na vlaku, kjerkoli.

N. V. Peale

Sto dolarjev

Po trinajstih letih misijonarjenja na Ognjeni zemlji, v Peruju in Argentini, so me pred- stojniki poslali v Kanado. Skrbel naj bi za petindvajset skupin naših rojakov, ki so se naselili v manjših mestih širne Kanade. Maloštevilne skupine naj bi obiskoval vsaj dvakrat letno, številnejše pa večkrat in po dogovoru. Ko sem v začetku oktobra 1962 priletel v Toronto, so mi dali naziv »leteči misijonar«.
Okrog božiča je glede mojega poslanstva prišlo do spremembe. Gospod Kopač je kot superior prejel iz Winnipega prošnjo,"naj se tudi tam ustanovi samostojna slovenska župnija.Skupina rojakov je že sedaj števil- na, novi pa še vedno prihajajo in navduše- nje za župnijo je splošno." Konec meseca je bilo jasno: »Postal bom župnik župnije v nastajanju v Winnipegu in misijonar za vse rojake v petnajstih mestih v zahodnem delu Kanade od Port Arthurja do Vancouverja.«
V soboto, 30. januarja, mi je g.Kopač pred odhodom stisnil v roko bankovec za sto kanadskih dolarjev in mi zaželel obilo Bož- jega blagoslova. Odhajal sem v neznano in negotovo. Mesta nisem poznal, rojakov tudi ne. »Bo že kako,« sem si mislil. Okrog poldne smo pristali v Winnipegu, mestu s šesto tisoč prebivalci. Nebo je bilo jasno, mraza pa trideset stopinj pod ničlo. Nekaj rojakov, odbornikov kluba, me je pričakalo. V skromnem hotelu rojaka Korena smo kósili, potem pa že imeli prvo sejo o tem, kje bo naslednji dan maša, kje bom spal in podobne nujne zadeve. Oglasili smo se pri župniku za Čehe,kamor so naši doslej naj- več zahajali in mu pomagali. Dovolil nam je mašo ob devetih, končati pa bi morali pred deseto. Od tam smo šli v veliko župnijo Poljakov. Župnik nas je prijazno sprejel in rad pristal na to, da me sprejme za nedo- ločen čas. »Tako bom lahko pokazal hva- ležnost, ki jo dolgujem vašim sobratom v Waršavi. Okraden sem bil in vaši sobratje so mi pomagali z denarjem, da sem prišel domov,« je vpričo vseh povedal. »No, bo že kako šlo,« sem si rekel, ko sem se od- pravljal spat.
Nedelja.Pri maši v češki cerkvi je bilo okrog sto rojakov. V spominu mi je ostala prva nabirka - devetinštirideset dolarjev in pol. Ko sem ravno prešteval tistih nekaj ban- kovcev in kovance, je stopil v sobo kaplan Pomilovalno je rekel: »S takšno nabirko si upaš graditi cerkev?«
V prvih dneh februarja smo za dokaj ugod- no ceno z bančnim posojilom kupili več kot sto let staro in že nekaj let zaprto prote- stantsko cerkev. Njena notranjost je bila tako poškodovana, da smo na precej burni seji odbora sklenili, da jo je treba docela prenoviti. »Naj se podre vse, ostanejo naj le zidovi in streha,« je bil sklep. Z delom smo kljub mrazu pričeli takoj. Večina fara- nov, ki so bili zaposleni v gradbeništvu, je bila pozimi dva meseca brezposelna in so imeli čas. Nekateri so podirali in odvažali, drugi so se že lotili mizarskih del.Kaj bi rekli k temu, da so trije naši mizarji v mesecih brez dela, kasneje pa ob večernih urah po svojem »šihtu« v najetem nemškem mizar- skem podjetju naredili štiriindvajset štiri- metrskih cerkvenih klopi, vse tri oltarje in ambon -vse brezplačno kot svoj prispevek cerkvi? Samo material in najemnino za pro stor smo lastniku plačali.
Sam sem v začetku marca,kakor nekoč sv. Pavel, odšel na prvo misijonsko potovanje na zahod.Ko sem se po treh tednih in treh dneh na veliko sredo vrnil in stopil v cer- kev,je bilo rušenje že končano.Pod nogami blato, visoko nad glavo streha. Začelo se je pravo delo.Vsi so prihajali, ob sobotah je bilo še posebej živahno. Sosedje doma- čini so začudeno gledali, ko so tudi mene videli z orodjem v roki. Naš hotelir je več- krat kot dar pripeljal po dva zaboja piva, za dobro voljo. Tudi ženske so se izkazale. Nekatere so barvale klopi in oltarje, druge so čistile in kakorkoli pomagale moškim. V treh mesecih,do konca junija, je bilo nare- jeno vse,tako v cerkvi kakor tudi v dvorani pod njo,pa še skromno stanovanje zame v kleti. Svoje delo so opravljali zares stroko- vno in zavzeto,saj je bil vsak izmed njih že izkušen v svoji stroki. Z izjemo napeljave vode in ogrevanja smo vse, prav vse, na- redili sami in zastonj. Nihče ni pričakoval plačila.Tako smo gradili cerkev, obenem pa oblikovali župnijsko skupnost, tesno pove- zano med delom za skupnost, ki še danes obstaja in deluje. Kaj vse bi vedel poveda- ti o teh čudovitih mesecih. Samo dva pri- mera:
Sedaj že pokojni zdravnik dr. Fr. Kozin je v začetku z nezaupanjem gledal na našo od- ločitev o samostojni župniji. V juniju pa je iz radovednosti prišel na ogled.Prevzelo ga je, pograbil je kladivo in začel sam poma- gati pri izdelavi spovednice.Do trde noči je ostal z nami, potem pa sedel na cerkveni prag in ob luninem svitu napisal ček za sto dolarjev, kar bi bilo danes vsaj tisoč dolar- jev. Zjutraj sem telefoniral njegovi ženi in hotel povedati, kaj je mož storil. Pa mi je kar vzela besedo. »France je prišel tako vesel domov,da je že med vrati skoraj za- vpil: »Žena,naša cerkev je lepša kakor če- ška ali slovaška,« in ji tudi povedal o daru.
Drugi primer. Generalni vikar škofije in žu- pnik velike župnije mi je za našo cerkev podaril petindvajset dva centimetra in pol debelih lepljenih lesenih plošč, ki so njemu ostale pri obnovi cerkve.Nobeden od fara- nov ni imel tovornjaka za prevoz teh plošč V stiski smo bili za denar. Tako se je eden ojunačil in prosil svojega kanadskega so- seda za uslugo. »Tovornjak je prost ob nedeljah in praznikih,« mu je dobrohotno odgovoril. Zgrabili smo priložnost in na dr- žavni praznik Victoria Day 23. maja peljali plošče k naši cerkvi. Sredi poti nas je us- tavil policaj, misleč, da smo jih kje ukradli, saj je zaradi praznika tam bilo vse zaprto. Le s težavo sem mu dopovedal in ga pre- pričal, da ne gre za tatvino.
Ko sem na škofiji povedal, da bo prenova cerkve do konca junija gotova in zaprosil za blagoslovitev,kar niso mogli verjeti.Sam kancler je prišel in ogledoval, a še vseeno v dvomu odhajal. Na določeni dan je bilo vse dokončano, lepo okrašeno. Celo dva mlaja sta stala s primernim napisom.
Na dan slovesne blagoslovitve cerkve je nadškof v pridigi pohvalil vse farane, pa še dodal, »da je Lurška Mati Božja tudi v naši cerkvi pokazala z nemajhnim čudežem svo jo dobroto.« Sam sem pa v marsikaterih očeh videl solze veselja in ponosa. »Sedaj smo na svojem,« so govorili. Sam sem v tistih mesecih precej shujšal...
Na škofiji so bili začudeni nad našim uspe- hom, a še vedno v dvomu, če bomo res uspeli. Zato me niso imenovali za župnika, ampak začasno le za kaplana sosednje žu- pnije. Dolg v banki? Morda... V petih letih smo ga odplačali.

Začeli smo z rednim delom. Poznali smo se in si zaupali.Obiskoval sem jih in v kratkem spoznal prav vse: kje živijo, kaj delajo,ka- kšne so družinske razmere,s kom so v so- rodu. Celo njihove telefonske številke sem v mnogih primerih znal na pamet. S šolskim letom smo uvedli dvorazredno sobotno šo- lo, ustanovili Društvo katoliških žena in se vključili v izredno močno kanadsko Kato- liško žensko ligo. Povečali in izboljšali smo cerkveni pevski zbor, moški oktet ter pri- čakovali nove naseljence. Žal se je zgodilo ravno nasprotno. Zaradi dolge in izredno trde zime so Slovenci začeli odhajati v bolj tople kraje: Vancouver, Toronto, Hamilton in v Združene države. V treh letih smo iz- gubili štirideset dobrih družin.
Pozno jeseni sem spet šel na krožno misi- jonsko pot, ki pa je bila tokrat že poznana in pripravljena. Tako je bilo potem vsako leto po dvakrat, deset let po vrsti, dokler nisem zbolel za astmo. To niso bili izleti, ampak naporno delo iskanja in pridobivanja rojakov, ki so se utapljali v tujini. Z vese- ljem se spominjam svojih trinajstih let na videz samotnega življenja, celo brez kuha- rice in mežnarja. Za vse sem bil sam, pa vendar je bilo precej dejavnosti za blagor drugih. Še danes,po tridesetih letih,se radi oglasijo pri meni, ko prihajajo na obisk v domovino. Mislim, da je pravilen rek: »Bodi dober in rad jih imej,pa bodo tudi oni dobri do tebe!«

Jože Mejač CM

Andrejin praznik

Zadnje dni meseca septembra smo se zbrali v Želimljah, kjer smo po zaslugi naših pri- jateljev spremljevalcev in seveda po Božji volji, preživeli čudovit konec tedna. Naša prijateljica Andreja Zemljarič je bila tedaj neizmerno vesela, saj je v svoje srce prvič prejela Jezusa in začutila moč Svetega Duha. Tudi mi,njeni prijatelji,smo poleg so- rodnikov resnično želeli podoživljati vse to in še več. Želeli smo ji ponuditi roko na tej novi poti, zato smo se z gospodom Jože- tom Štupnikarjem,ki je bil tudi v naši sredi, pogovarjali o zakramentih. Čudovito nas je nagovoril in verjamem, da se je v vseh nas obudila goreča vera Vanj in v Njegovo lju- bezen. Priprave na ta dogodek so resnično lepo in sproščeno potekale.
Popoldanski čas nas je privedel do vrhun- ca, saj smo imeli med nami gospoda škofa Antona Jamnika. S sveto daritvijo, ki jo je daroval,je prek njegovih rok in iskrenih be- sed bilo dejansko čutiti, kako nam je Bog blizu in uvidela sem, da Sveti Duh resnično deluje, saj sem bila polna moči, ki jo čutim še danes. Andrejina lica so žarela, na ust- nice se ji je narisal nasmeh, njene oči pa so izžarevale srečo v polni meri. Slavje se je nadaljevalo v tamkajšnji precej veliki dvorani. Ob okusnem prigrizku,ki so ga pri- pravili naši pomočniki, smo veselo kramljali in se smehljali. Birmanki je uspelo z manjšo pomočjo z nožem zarezati v prelepo in okusno torto. Prostor je napolnjeval zvok harmonike, saj se je njen meh veselo raz- tezal pod spretnimi prsti deklice Zale in njenega dedka.
Zadovoljni in razigrani smo se vrnili vsak na svoj dom, kjer še vedno diši po minulem prazniku...

Saša Rolih

Zahvala po poroki Marka in Polone

Zahvalna nedelja je še poseben dan hvale žnosti in zahvaljevanja za neštete dobrine in darove, s katerimi smo obdarjeni. Zah- vala zajema vse naše življenje - vse, kar smo in kar imamo. Vse je božji dar. Tudi za vsemi dobrotami in uslugami,ki jih prejema- mo od ljudi, stoji dobrotna poteza nebeš- kega Očeta, ki nas vodi s svojo roko.
Koliko stvari, koliko darov, koliko ljudi, za katere sem hvaležna Bogu. Izrekla sem Mu zahvalo tudi za vse sodelavce. Prihajajo iz različnih družin. Ena redkih, iz katere je izšlo kar 6 sodelavcev Prijateljstva, pa je družina Baša iz Zalošč pri Dornberku. Naj- prej Rafko, Anica in Mirjam. Potem pa Raf- kovi otroci: Silvan, Marko in Marija. Izmed teh zadnjih smo prav z Markom dolga leta povezani. V tem prijateljskem duhu in s hvaležnostjo v srcu smo se zadnjo soboto v juliju zbrali, da smo bili priča, ko sta si Marko in Polona obljubila zvestobo in pri- čela skupno življenje.Na njuni poti jima že- limo obilo božjega blagoslova in Marijinega varstva. Veriga našega sodelovanja pa naj se nadaljuje...

s. Edith

Prijateljeva šola klekljanja

Klekljanje V.

Zimski meseci, kratki dnevi in dolge noči, narava odeta v počitek, ... to je čas, ki so ga včasih in ga marsikdo tudi še danes iz- koristi za različna ročna dela. Spomnim se otroških let, ko je naša stara mama prišla za nekaj dni na "počitnice" k nam. S sabo je vedno prinesla "punkl" in klekljala. Prav prijetno je bilo sedeti na peči ob njej in gledati, kako so se spretne roke hitro pre- mikale. Pripovedovala je, kako so včasih dekleta v zimskih večerih skupaj klekljale in si tako krajšale čas.S prodajo čipk pa so lahko zaslužile tudi za kakšno malenkost, če so celo zimo pridno delale. Kako pa gre nam? Danes se bomo skušali naučiti spet kaj novega.

Žagice

Skica 1: Klekljanje 1,str. 29,zgornji vzorec

Spoznali bomo še dva nova vzorca. Prvi se imenuje "žagice",drugi pa "mrežica".Kakšne so žagice, nam kaže skica št. 1. Žagice so kombinacije kitice in ažura. Potrebujemo sedem parov klekeljnov.

Skica 2: Klekljanje 1,str. 29,spodnja skica

Na označena mesta postavimo bucike. Na prvo buciko od leve proti desni obesimo dva para klekeljnov,na drugo tudi dva para na tretjo en par in na četrto spet dva para klekeljnov. Klekljati začnemo kot pri ažuru (vzorec je bil predstavljen v Prijatelju št. 5). Na stičišču kitice in ažura tekoči par iz ažura enkrat posukamo in zaklekljamo sko- zi kitico.To nam lepo prikazuje tudi skica 3

Skica 3: Klekljanje 1, str. 30,zgornja skica

Kitico naredimo do vrha žagice. Med oba para postavimo buciko. Levi par,za buciko, dvakrat posukamo, desni par pred buciko pa enkrat posukamo. Para zaklekljamo in nadaljujemo s kitico po vzorcu do ažura. Para, ki sta nam ostala ob stičišču ažura in kitice, vsakega enkrat posukamo,zakle- kljamo in nadaljujemo z delom v ažur. To nam prikazuje skica št. 4.

Skica 4: Klekljanje 1,str. 30,spodnja skica

Mrežica ali sukani ris
Značilnost mrežice je, da vse pare najprej posukamo in nato zaklekljamo. Potrebuje- mo šest parov klekljev.Na označena mesta kakor kaže skica št. 5, postavimo bucike. Začnemo na označeni strani A. Na prvo bu ciko obesimo dva para,na druge po en par.

Skica 5: Klekljanje 1,str. 38,spodnja skica

Prva dva para enkrat posukamo in zaklek- ljamo. Levi par odložimo. Tekoči par dva- krat posukamo, primemo navpični par in ga še enkrat posukamo ter zaklekljamo. To po novimo skozi vse pare. Postavimo zunanji ali notranji postavek.Pri tem vzorcu je po- membno, da pari tečejo po črtah in da jih sproti dobro zategujemo. Sukanje parov prilagajamo vzorcu. Ko mrežico naredimo, je približno taka, kot kaže skica št. 6.

Skica 6: Klekljanje 1, str. 38,zgornja skica

V Prijateljevi šoli klekljanja smo predstavili nekaj osnovnih vzorcev klekljanja. Zave- damo pa se, da je le učenje iz zapisanih napotkov na naših straneh mnogo prema- lo, da bi se lahko kdo res naučil klekljanja. Zato smo v uredništvu Prijatelja sklenili,da vse tiste, ki ste se nam v Prijateljevi šoli klekljanja pridružili, povabimo,da se sreča- mo tudi v živo. Tako bomo lahko drug dru- gemu pokazali, koliko smo se naučili. Spre- tne roke izkušenih klekljaric pa nam bodo pomagale, da bomo lahko naredili prvo čipko ali pa spoznali še kak nov vzorec, si izmenjali papirce, popravili svojo tehniko, izboljšali obliko... Vse zainteresirane vabi- mo, da se nam oglasite na naslov: Prijatelj (za Prijateljevo šolo klekljanja), Tabor 12, 1000 Ljubljana. Napišite, če si želite krat- kega tečaja in skupaj se bomo dogovorili, kdaj se bomo srečali.

Polona Malovrh

Opomba: skice in del besedila za Prijateljevo šolo klekljanja je vzet iz priročnika Klekljanje 1, avtorice so: Katica Poljanec, Marinka Rupnik, Dragica Česnik, Irma Sedej in Metka Tratnik.

Razstava jaslic

Kulturno društvo Groblje pri Domžalah med božičnimi prazniki pripravlja že drugo raz- stavo jaslic v različnih izvedbah in materi- alih iz vse Slovenije. Odprtje razstave bo v torek, 26. decembra 2006 ob 14. uri in bo odprta vsak dan do vključno 7.januarja 2007 od 9. do 19. ure v kulturnem domu Groblje.

Lepo vabljeni na ogled.

Znamke vseh vrst

Dragi prijatelji misijonov, iskreno se vam zahvaljujem za vse znamke in telefonske kartice,ki sem jih prejel med letom za misi- jonske potrebe. Z vašo zavzetostjo in po- močjo se ta akcija še nadaljuje,zato se še enkrat toplo priporočam vsem tistim, ki bi radi na ta način pomagali našim skrbnim misijonarjem.
Še naprej lahko izročite znamke v Misijon- ski pisarni v Ljubljani (Krekova 1a) ali pa na moj naslov:
Saksida Franc, ul. Biasoletto 125, 34142 TRST – TRIESTE, ITALIJA.

Obenem vsem voščim in želim srečen božič ter obilo blagoslova in Božjega varstva v novem letu 2007.

PRIJATELJ 2007

Posamezen izvod: 1,95 eura
Letna naročnina:

posamezniki    11,70 eurov

poverjeniki      10,50 eurov

podporna        23,00 eurov

Za tujino 20 USD, 25 CAD ali 20 EUR. Le- talsko pošiljanje 30 USD ali 40 CAD.Plačaj- te s čekom na upravo Prijatelja ali na naš transakcijski račun.

Uprava in uredništvo:
TABOR 12, 1000 Ljubljana.
Tel. 01/433-94-10, fax 01/431-21-81
Urednik - GSM: 040/424-848
Zagotovo nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 12h.

Posamezni naročniki boste položnice za naročnino ali dar z vsemi vpisanimi podatki dobili po pošti v prvih dneh decembra,še v tolarjih. Najlaže bo, če nam nakažete na- ročnino pred novim letom, ker bodo potem nove položnice.Vsem naročnikom in dobro- tnikom hvala za vsak vaš dar!
Prosimo vse, ki Prijatelja dobivate zastonj, da se nam do novega leta z nekaj vrsti- cami ali po telefonu oglasite. Na naslove, kjer več let ni nobenega odziva, Prijatelja prenehamo pošiljati.

Bila je nominirana

Zgodilo se je oktobra leta 1934. Po šolah so pripravljali žalne slovesnosti ob smrti jugoslovanskega kralja Aleksandra I. Kara- đorđevića, ki je postal žrtev atentata v Marseillu v Franciji. Moja najmlajša sestra je tedaj obiskovala četrti razred osnovne šole. Ves razred se je moral naučiti na pa- met žalostnemu trenutku primerno pesem. Učiteljica je naslednji dan preizkusila reci- tacijo vsake učenke in izbrala tri najboljše, med njimi mojo sestrico. Danes bi dejali,da je bila nominirana. Naslednji dan naj bi se odločila, katera od nominirank bo nastopila na slovesnosti. Ko je sestrica prinesla do- mov to novico, je mama dejala: "Upam, da ne boš izbrana ti." Pa se je zgodilo prav to Mama se je prijela za glavo: "Le kaj naj ti oblečem, da bo prav." Jaz, ki sem bila že velika, hodila sem v šesti razred tedanje osemletne gimnazije, sem rešila položaj: "Saj ima vendar temnomodro žametno ob- leko z belim ovratnikom, rdečo pentljo pa bomo odparale." In tako se je vse srečno izteklo, obleka in recitacija.
Naslednje dni so učiteljice nižjih razredov spraševale učiteljico četrtega razreda: "Le kako si jo našla?" Kako jo je našla? Dala je pač vsaki učenki priložnost, da pokaže, kaj zmore. Tisti prvi nastop se je obrestoval, saj je dal moji sestri pogum in samozavest Mnogo pozneje, ko je postala gimnazijska profesorica, jo je poleg znanja odlikovala tudi živahna nazornost pri podajanju njenih predmetov, biologije in geologije.
Jaz nisem imela te sreče.V vseh štirih letih osnovne šole me ni niti ena učiteljica spod budila, naj ji kaj oddeklamiram.Vedno iste- ne vem po kakšnem kriteriju izbrane učen- ke -so v razredu recitirale dan na dan iste pesmi.Zanimivo pa je,da še danes znam na pamet nekatere verze, ki so jih deklamirale druge. Ko sem kasneje sama poučevala, sem se z lastno močjo prebijala do dobre- ga podajanja snovi, kar je bilo pri literarni zgodovini še posebej pomembno. Tečajev retorike pa takrat še ni bilo. Morda mi je predvajanje vseeno uspelo,saj je včasih pri humorni pripovedi po predavalnici zazvenel smeh, drugič pa je ob zelo resnih besedah zavladala med poslušalstvom napeta tišina Zelo me je razveselil šopek cvetja, ki mi ga je po opravljeni diplomi včasih prinesla katera izmed študentk z besedami:"V zah- valo za vse, kar ste mi dali." Posebej imam v spominu orhidejo, ki sem jo dobila v za- prti plastični posodi. Smilila se mi je, ker je imela v epruveti le nekaj kapljic vode, zato sem posodo odprla. Tedaj je buhnil vame val cvetnega prahu, da sem začela neus- miljeno kihati. Povzročiteljico neprijetnosti sem konfinirala na balkon.

Breda Cigoj Leben

Založba Ognjišče je izdala knjigo Bernardka - glasnica Brezmadežne. Francosko me- sto Lurd pod Pireneji že nad 140 let obisku jejo množice romarjev z vsega sveta, med njimi tudi zelo veliko bolnikov,ki v tem sve- tem kraju zadobijo dušno, nekateri pa tudi telesno zdravje. Štiri leta zatem, ko je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, jo je Božja Mati Marija potrdila, ko se je od 11. februarja do 16.julija 1858 prikazovala 14- letni Bernardki Soubirous in se ji predstavi- la: "Brezmadežno spočetje sem." Ob opisu Bernardkinega življenja odkrivamo nasta- nek te božje poti.

Odgovorni urednik revije Ognjišče, Božo Rustja, je v knjigi zbral Zgodbe s srcem. Pravijo, da samo srce lahko nagovori srce. Vsaka zgodba te knjige ima srce,neko ple- menito misel, ki bi se rada približala srcu bližnjega. V sedmi knjigi zbirke Zgodbe za dušo so zbrane krajše in daljše zgodbe iz različnih tradicij.Zgodbi je dodano aktualno razmišljanje, ki ga je ta spodbudila. Bralcu bo to razmišljanje lahko poglobilo sporočilo zgodbe, lahko pa ga bo spodbudilo, da bo poiskal nova sporočila in druge povezave z življenjem.

Knjižica Besede tolažbe v stiski (od Og- njišča) je zbirka misli, ki so bile vir tolažbe v bolezni, zaskrbljenosti, žalovanju, zapu- ščenosti, strahu, občutkih krivde, sramu, stresa, obupa, zagrenjenosti, osamljenosti ali dvoma mnogim ljudem. Njihove besede nam lahko sežejo globoko v srce in prine- sejo nekaj olajšanja in moči.

Depresija je eno najtežjih stanj, kar jih ljudje poznamo. Pogosto se zdi, da iz nje ni poti. Knjižica Poti skozi depresijo (od Ognjišča) je namenjena ljudem,ki se boju- jejo z depresijo in bi radi znova našli mir. Pisateljica jo je napisala na podlagi lastnih izkušenj in ima zato toliko večjo vrednost.

Mohorjeva družba je izdala knjigo Zgodo- vina,ki jo je napisala italijanska pisateljica Morante Elsa.
Zgodba se dogaja med 2. svetovno vojno in dve leti po njej v Rimu,kjer v revni četrti živi učiteljica Ida Ramundo z dvema sino- voma,Ninom in izvenzakonskim Useppejem, ki se je rodil, potem, ko je Ido posilil neki nemški vojak. Nino, ki ima brata zelo rad, odide v vojno na sever Italije kot črnosraj- čnik in se vrne kot partizan, po vojni pa umre kot tihotapec. Kdaj pa kdaj obišče družino.Ida se skozi težka vojna in povojna leta s težavo prebija sama z Useppejem, ki doživlja strahote vojne s svojimi, otroškimi očmi in jih sprejema kot igro. Leta 1947 pa se zgodi tragedija. V stanovanju namreč najdejo mrtvega Useppeja (doživel je epi- leptični napad), psico Bello (nanjo je bil otrok zelo navezan), ki jo morajo ubiti, ker je napadalna,in zaradi sinove smrti povsem otopelo Ido, ki jo odpeljejo v umobolnico, kjer devet let kasneje umre.
Knjiga je razdeljena na sedem delov, in sicer po letnicah, od 1941 do 1947, s tem, da na začetku vsakega dela na dveh do treh straneh omeni splošne vojne dogodke ki so se tistega leta zgodili. S tem skuša postaviti kontrast med veličino vojnih do- godkov in majhnostjo rimske družinice, ki se bori za vsakdanje preživetje. Zgodba je napisana po resničnih dogodkih.

Pri Mohorjevi je že izšla Družinska pratika 2007.Je prava majhna zakladnica koledar- skih podatkov, praktičnih napotkov, preg- lednic, križank in humorja, člankov o aktu- alnih temah in svežih leposlovnih besedil. Veliko dokumentarnih in umetniških slik.




na Radiu OGNJIŠČE

vsak 3. torek v mesecu ob 20.30

ponovitev v sredo ob 23.00

Nagradna križanka:

Prvi teden decembra -začetek adventa- je tradicionalno posvečen dobroti,da bi se lju dje znali čemu odpovedati in kaj darovati za bližnjega. Lep zgled popolne odpovedi navaja evangelij. Ta prilika je tudi tema na še križanke. Rešitev boste našli na zelenih in rumenih barvnih poljih, ki jih berite od zgoraj navzdol. Kratica SVP pomeni sveto- pisemski.
Rešitev (samo besede na barvnih poljih) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. januarja 2007 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 6/2006:
1. redna zbirka Mohorjeve družbe za leto 2006
2. prtiček z idrijsko čipko
3. glasbena kaseta F.Juvana:Mati ljubezni
4. knjiga A.Fink, P.Mohar, A.Sečnik: 'Domača nega'
5. komplet vizitk
6. spominek iz Avstralije (koali)
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke 5/2006:
VSAK PO EN DENARIJ

Opravičujemo se vam, ker je slika v zadnji križanki pokrila del teksta, a je najbolj 'za- grizenim' reševalcem vseeno uspelo priti do pravilne rešitve.

Nagrajenci 5/2006:
1. knjiga Janka Slabeta 'Med Antešaki':Ana Pirečnik, Skorno 43a,3327 Šmartno ob Paki
2. spominek iz Avstralije (koali): Ivanka Vovnik, Ročevnica 58, 4290 Tržič
3. praznični vezeni prt: Marina Sežon, No- tranjska c. 1, 1380 Cerknica
4. knjiga 'Povest duše' (sv. Terezija DJ): Franc Tavčar, Goriče 43, 4204 Golnik
5. kaseta božičnih pesmi (klarise): Jelka Rupnik, Zavrti 45, 1234 Mengeš
6. kaseta Z.Modreja 'Kanček upanja':Ivana Majnik, Ul. zmage 9, 5280 Idrija
7. komplet: obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Mateja Korošec, Prečna ul.7,4260 Bled.

Bog povrni darovalcem nagrad!

Križanka

Tokrat je avtorju vendarle uspelo razred- čiti vrh pokala Prijatelja za leto 2006 in to s pomočjo velike svetnice izpred osmih sto letij, dobrotljive sv. Elizabete. Verjetno je bila večina tekmovalk in tekmovalcev pre- malo pozorna pri branju enega od vprašanj Tako je pred zadnjim krogom vrstni red:
1.-2. mesto (30 točk): Minka Mihovec, Medvode in Milena Manfreda, Most na Soči
3.-7. mesto (26 točk): Frančiška Pavovec Tina Rot in Ljubica Zakovšek (Ljubljana), Jelka Rupnik, Mengeš ter Katja Miklič, Ra- domlje
8.-10. mesto (22 točk): Ignac Hegler, Videm - Dobrepolje, Peter Žagar, Portorož in Marija Pečjak, Hinje
11. mesto (20 točk): Zalka Strah, Mirna
12. mesto (18 točk): Marija Globočnik, Šenčur
13. mesto (15 točk):Ana Pirečnik,Šmartno ob Paki

Ostali sodelujoči ste zbrali 10 točk in manj

»Kdor ni sam duhovnik, sploh ne ve, kako zelo ljubi duhovnik svoje farane.«
To je izjava župnika - redovnika, ki so ga poslali v versko zelo zanemarjeno hribov- sko župnijo, kjer je bilo po reformaciji tudi veliko drugovercev. 'Oddaljena župnija sa- mih oddaljenih' bi rekli sodobno. Vnema za Boga mu je narekovala delovanje tudi iz- ven župnije, med drugim je bil tudi redovni ustanovitelj.

1. Imenoval se je:
a) Peter Fourier
b) Peter Damiani
c) Peter Kanizij

2. Zakaj je upodobljen z lobanjo?
a) Živel je zelo spokorno.
b) Kot popotni ljudski misijonar je pri vsaki pridigi omenjal smrt in večno življenje, s seboj pa nosil palico in lobanjo.
c) Bil je spreobrnjenec podobno kot Marija Magdalena.

3. Družba, ki jo je ustanovil:
a) Šolske sestre Naše ljube Gospe
b) Šolske sestre Kristusa Kralja
c) Uršulinke

Odgovore pošljite do 1. januarja 2007 na naslov: PRIJATELJ, za PP, Tabor 12, 1000 Ljubljana.

Pravilni odgovor za PP 6/2006:
1) a b c  (pravilno obkroži)
2) a b c
3) a b c
Priimek in ime: ......................
Naslov ................................

Jaslice umetnika Ceneta Razingerja

Žive jaslice v Ligojni

Jaslice v cerkvi Srca Jezusovega

Bele jaslice Toneta Planinška

Vam želi: Tone Planinšek

Samo ti

Anica Horvat