DRAGI PRIJATELJI!

Geslo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov se glasi "Vstani in hôdi!" V svojem evangeliju ga je zapisal e- vangelist Luka,ko je Jezus ozdravil hro- mega (prim. 5,23). Te Jezusove besede si je za svoj moto izbral ustanovitelj Bratstva, oče Henrik François, ki je ob branju socialne okrožnice papeža Pija XI., Ob štiridesetletnici (Quadragesimo anno),leta 1931, zasledil papeževe be- sede: "Apostoli delavcev so delavci... apostoli industrialcev so industrialci." V tem duhu je sam dodal: "Apostoli bolnih in invalidnih so bolni in invalidni..." Zato je povabil bolnike in invalide iz svoje žu pnije,da bi mu pomagali pri obiskovanju bolnih. Skupina desetih se je goreče oprijela dela,in to je bil začetek novega duhovnega gibanja, ki želi trajno bolnim in osebam s posebnimi telesnimi potre- bami prinašati veselo novico - evangelij o Bogu, ki je Ljubezen in Življenje ter ga prepoznati v dejanjih in besedi Je- zusa Kristusa.
Socialna okrožnica, ki jo je papež Pij XI. napisal ob štirideseti obletnici izida prve socialne okrožnice Rerum novarum (Nove stvari), papeža Leona XIII., leta 1891,je bila povod za očeta Françoisja, da je organiziral skupino bolnikov in invalidov, ki so začeli dejavno delovati v svojem okolju.
Papeži so v stodvajsetih letih izdali kar nekaj socialnih okrožnic. V tem času pa se je izoblikoval tudi družbeni ali social- ni nauk Cerkve, ki je razmišljanje v luči vere o zapletenih vprašanjih človeko- vega bivanja v družbi. Je oznanjevanje resnice o Kristusovi ljubezni v družbi...
Kaj je družbeni nauk Cerkve in zakaj je za nas pomemben ter kako ga udeja- njamo v svojem verskem in družbenem življenju, nam bo skozi leto predstavljal dr. Ivan Janez Štuhec v duhovni misli 'Le za Jezusom hodimo...'
Vabljeni tudi k branju papeževe posla- nice za letošnji svetovni dan bolnikov, v kateri papež osvetli 'zakramenta oz- dravljenja', ki sta spoved in bolniško maziljenje, ter sta skupaj z evharistijo 'hrana' vere.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Fotografija na naslovnici:
Peter Jančar iz Ponikev,foto:Tone Planinšek

Prispevke za št.2 pošljite do 1. marca 2012

februar

Molimo, da bi vsa ljudstva imela prost dostop do vode in drugih naravnih virov potrebnih za vsakdanje življenje. Molimo, da bi Bog podpiral prizadevanja zdravstvenih delavcev, ki v najrevnej- ših predelih sveta nudijo pomoč bolnim in ostarelim. Molimo, da bi se trudili razumeti bolne, trpeče in osebe s posebnimi potrebami, ter jim po svojih močeh in z ljubeznijo pomagali.

marec

Molimo, da bi po vsem svetu priznavali delež žena pri razvoju družbe. Molimo, da bi Sveti Duh podelil vztraj- nost vsem,ki zaradi Kristusovega imena zlasti v Aziji, trpijo diskriminacijo, pre- ganjanje in grožnjo smrti. Molimo, da bi se lotili spokornih del, kot jih priporoča evangelij, in verovali, da nam bodo prinesla Božji blagoslov.

Pastoralno leto socialne
(družbene)  pravičnosti

Opredelitev pojma in vsebine  Družbenega nauka Cerkve I

PRAVIČNOST V LJUBEZNI

Cerkev na Slovenskem se je v pastoral- nem letu 2011-12 odločila,da ga posveti družbenemu nauku Cerkve (DNC). Iz- brano geslo leta,'pravičnost v ljubezni', želi poudariti dvoje.Najprej gre za vpra- šanje osrednje novozavezne zapovedi ljubezni do sebe, bližnjega in Boga, ki jo je potrebno uresničevati tudi na družbeni ravni, kjer pa se kot temeljno vprašanje postavi problem pravičnosti. Papež Benedikt XVI. je ta pojmovni bi- nom uporabil v svoji prvi okrožnici 'Bog je ljubezen', da bi pokazal na različne in hkrati dopolnjujoče se vloge dveh po- dročij življenja, ki se na poseben način uresničujejo po duhovnih in družbenih ustanovah (po Cerkvi in državi), kar je drugi poudarek. Vsako področje ima svojo samostojnost. Če na duhovnem področju govorimo o katoliški Cerkvi in njeni samostojnosti,mislimo na področju vere in morale. Če govorimo o državi in njeni samostojnosti obstaja ta na pod- ročju ustvarjanja pravičnih razmer med ljudmi s pomočjo zakonodaje.
Vsak vernik, naj bo kristjan ali karkoli drugega po svoji nazorski pripadnosti,je tudi in vedno pripadnik širše skupnosti, ki jo običajno poistovetimo z državo. Skrb za državo, odgovornost zanjo, je stvar vseh državljanov,tudi katoličanov Na kakšen način pa naj kristjan, katoli- čan uresničuje to svojo odgovornost v državi, je vprašanje človekove pameti in evangeljskega navdiha. Pri tem pa se ni mogoče izogniti vprašanju različnih pristojnosti,ki jo ima Cerkev kot ustano- va (institucija), kristjan kot posameznik in državljan oziroma država kot institu- cija.

Družbeni nauk Cerkve je tisto področje teologije, ki se z družbenimi vprašanji sistematično ukvarja od začetka krš- čanstva, vendar kot samostojna veda, podobno kot druge teološke discipline, začne svoj razvoj konec 19. stoletja s prvo socialno okrožnico O novih stva- reh 'Rerum novarum, 1891'. Kristjani in Cerkev so si skozi celotno zgodovino morali odgovoriti na vprašanje, kako samega sebe umestiti v ta svet, da se ohrani do vsega ustrezna razdalja in se hkrati sredi tega sveta uresničuje Božje kraljestvo.To vprašanje je aktualno tu- di danes za slovenske in širše svetovne razmere, saj se zdi, da katoliška Cerkev še vedno ni našla ustreznega odgovora na izzive sekularne družbe. Iz tega iz- haja ideja,da je potrebno za pastoralno in politično orientacijo kristjanov po- staviti izhodiščni in motivacijski temelj, na podlagi katerega se lahko izpeljejo konkretne aplikacije in odločitve, tako za spremembe v pastoralnih pristopih kakor za načine in strategije delovanja v javnem,družbenem oziroma političnem življenju.

Ali lahko po več kot sto letih razvoja, postopoma nastajajoče in danes samo- stojne teološke vede, z veliko natan- čnostjo povemo, kaj je družbeni nauk Cerkve? Pojmovna razgibanost,ki je zna čilna za to področje, že sama po sebi govori o določenih težavah. Vse se je začelo z zaostrovanjem socialnega vpra šanja v industrijski dobi v drugi polovici 19.stoletja. Takrat sta si skočila v lase delo in kapital, ki se vse do danes nista pomirila.V tistem času je večinsko kme- čko prebivalstvo postopoma pričelo is- kati kruh v industrijskih središčih in tako smo priče urbanizaciji, ki danes tudi v Sloveniji predstavlja bivanjski prostor večine prebivalstva. Kasneje se je kon- flikt dela in kapitala spremenil v konflikt družbenih sistemov, ki sta ga simboli- zirala socialistično-komunistična in libe- ralno-kapitalistična usmeritev.
Cerkev se je čutila poklicano,da razvije vmesni sistem, tretjo pot, pot sprave med delom in kapitalom.Pri tem ni imela najbolj srečne roke,a hkrati je prav Re- rum novarum pomenila vrnitev Cerkve v družbeno razpravo kot resnega sogo- vornika. Razvije se tako imenovani po- litični katolicizem, ki ima svoje globoke korenine že v Avguštinovem času, a sedaj dobi strankarsko-politično obliko organiziranosti, na čelu katere so po- gosto duhovniki in škofje. Politični boj postane tudi kulturni boj in klerikalizem je pojav, zaradi katerega še danes govorimo o ločitvi duhov. V slovenskih razmerah so se duhovi najbolj radikalno ločevali med okupacijo in umetno spro- vocirani revoluciji, med drugo svetovno vojno. Politični katolicizem je končal v izgnanstvu ali v stotinah Hudih jam po vsej deželi.

Gre za vprašanje odnosa med odreše- njskim oznanilom in urejanjem našega tosvetnega bivanja,za vprašanje odno- sa med vero in politiko,vero in oblastjo, za vprašanje odnosa med državo in Cerkvijo oziroma verskimi skupnostmi. Ne nazadnje gre danes za vprašanje umeščanja krščanstva v sekularizirani, pluralni, demokratični in laični prostor. Teh in drugih vprašanj se loteva DNC,ki je samo izvleček večstoletnega, tisoč- letnega odnosa med vero in družbo. Pri tem ne moremo mimo zgodovinske re- fleksije in tudi ne mimo ovrednotenja tega, kar določa naš čas in prostor - Slovenijo v evropskem in globalnem kontekstu. Katoliška Cerkev ima na tem področju pester, dinamičen in zanimiv razvoj.

dr. Ivan Janez Štuhec

Gostja tokratne številke Pri- jatelja je prostovoljka Tanja Kržan (Črnc 48 B, 8250 Brežice).Spoznali smo jo ne dolgo nazaj na obletnici poroke Elice in Vladota v Krškem. Skoraj vsak teden uro ali dve svojega časa posveti Elici. Skupaj pre- živeti čas je obema v veselje, Tanja pa pravi, da je to ena izmed tistih 'pravih' odločitev, ko je sklenila, da postane prostovoljka. Sicer je polno zaposlena, da smo ji komaj uspeli ukrasti dobri dve uri časa za ta intervju. V službi in vseh aktivnostih uživa, to se ji vidi že na obrazu. Žari od pozitivne energije, ki jo oddaja vsem okrog sebe.

Tanja, dobrodošla v klepetu za na- šega Prijatelja.
Sem Tanja in prihajam iz Brežic.Imam še pet let mlajšo sestro. Z njo sva sedaj povezani še mnogo bolj kot sva bili v otroštvu. V Brežicah sem se rodila in obiskovala osnovno ter srednjo šolo. Fakulteto sem opravila v Mariboru.Kon- čala sem univerzitetni študij ekonomije. Zaposlena sem v Brežicah. Stara sem šestintrideset let. V tem trenutku si urejam hišico, ki jo renoviram in sem s tem zelo zaposlena. Si pa vzamem tudi čas za hobije, za Elico in tudi širšo dru- žino. Sem polno zaposlena.

Kako se spominjaš svojega otroš- tva? Kaj misliš, da je tisto, kar te je najbolj zaznamovalo?
Bila sem zelo nemiren, aktiven otrok. Zelo zgodaj, v 1. razredu osnovne šole sem začela obiskovati tabornike in se udeleževala taborjenj, kjer postaneš že zgodaj zelo samostojen.To je eden naj- lepših spominov. To je bila zame prva izkušnja, da greš sam, čeprav si star šele 6 let. Spiš v šotoru,skrbiš za sebe, kar je spet nekaj novega. Dnevi so za- polnjeni z raznimi igrami, npr. nogomet, orientacija, lokostrelstvo, morsejevo abecedo smo se učili. Skratka, ukvarjali smo se z različnimi aktivnostmi, ki jih v vsakdanjem življenju ne srečamo. Vse se pa dogaja v naravi. Strašna izkušnja je bila, ko smo lovili žabe in kobilice ter jih jedli.Starešine so ulovili tudi eno kačo Ob večerih so bili taborni ognji,peli smo pesmi in pekli koruzo. Učili so nas reda, kar je v redu. To je kot neke vrste voj- ska za moške v kasnejših letih.

Po osnovni šoli si kar v domačem mestu odšla v srednjo šolo. Za kak- šno usmeritev si se odločila?
Obiskovala sem gimnazijo. Po opravljeni maturi sem nekaj let ostala doma in skr bela za očeta in sestro, kajti mama in oče sta se ločila. S sestro sva ostali pri očetu. Tako, da sem šla na fakulteto šele, ko sem bila stara petindvajset let in sem se nanjo redno vpisala skupaj s sestro. Bili sva sostanovalki v Mariboru, študij pa sva seveda imeli vsaka svoj: jaz ekonomijo, sestra vzgojiteljsko.

Kakšno smer si izbrala na fakulteti?
Študij ekonomije ima veliko različnih smeri. Jaz sem izbrala računovodstvo in revizijo. To tudi danes delam. To me prav zanima. Po končani srednji šoli, ko sem ostala doma, ker nisem dobila slu- žbe, mi je zavod plačal prekvalifikacijo v ekonomskega tehnika. Tam sem se srečala z računovodstvom in nato sem se odpravila na študij ekonomije. Brez tega bi danes težko opravljala to delo. V službi sem zelo zadovoljna in delo me veseli.

To je res veliko vredno. Je kaj, kar ti je med študijem posebej ostalo v spominu?
Trudila sem se biti dobra študentka.Vse letnike sem opravila v roku. Morda mi je iz obdobja študija najbolj ostala v spo- minu študijska izmenjava.V času absol- ventskega staža sem šla na izmenjavo na Švedsko za en semester. To je bila super izkušnja. Stanovala sem v štu- dentskem domu. V nekem blokovskem naselju imajo en blok samo za študente Živeli smo z drugimi študenti. Imeli smo apartmaje. Moji 'cimri' sta bili iz Belgije in Bolgarije. Jezik za sporazumevanje je bila angleščina. Švedščino smo se učili na fakulteti, predvsem zaradi sporazu- mevanja na cesti. Uradni jezik na fakul- teti je bila angleščina.

Kaj je tisto, kar je bilo tako drugače na Švedskem? Ta dežela na koncu koncev ni tako daleč od nas niti po kilometrih niti po standardu.
Tujina ti odpre drug svet.Širi ti obzorje. Švedska je zelo čista dežela in na ulici ni brezdomcev. Vsak ima kje prespati. Tudi v Stockholmu, ki je velemesto, ne vidiš brezdomcev. Bila sem deset let starejša od večine ostalih študentov, morda sem zato vse še toliko bolj opa- zila. Naša fakulteta je bila mednarodna. Dekan je bil Američan. Veliko študentov je na izmenjavi in nekateri predmeti so samo v angleščini. Bili smo v razredu skupaj s Švedi in študenti iz vseh kon- cev sveta. To druženje različnih kultur je veliko bogastvo.

Je imel tamkajšnji študij kakšne po- sebnosti?Je bil drugačen od našega?
Ja, zagotovo je bila izkušnja drugačna. Veliko je bilo timskega dela,skupnih se- minarjev. Pri nas smo navajeni, da dela eden, tam smo bili trije. Večino stvari smo delali skupaj, kar je po svoje drago ceno,zna biti pa včasih kar malo težko. Trije različni ljudje, različne kulture in razmišljanja. Tudi jezik je predstavljal kar veliko oviro,saj so eni znali bolj,dru- gi manj. Šlo je za čisto ameriški način študiranja. Tam sem opravila devet izpitov in prebrala še vso literaturo za diplomsko nalogo.

O čem si pisala v diplomski nalogi?
Tema diplomske naloge je bila Predraču- novodsko mrtvilo. Gre za specifiko,maj- hen delček pri poslovnem odločanju. Na enostaven način je kar težko pojasniti; gre za 'mehko' vejo predračunavanja in računovodstva,ki jo težko ovrednotimo.

Kaj te je čakalo po vrnitvi iz tujine?
Po vrnitvi domov sem najprej do konca napisala diplomo, potem sem začela iskati zaposlitev. Najprej sem dobila službo v Ljubljani in sem se kar dve leti vsak dan z vlakom vozila v službo in nazaj.Tisto obdobje je bilo kar naporno. Služba je bila super, a bila je utrujajoča vsakodnevna vožnja.Ker sem vedela,da si bom v domačem kraju zidala in ure- jala hišo, sem začela iskati službo bližje domu. To mi je tudi uspelo in res sem zadovoljna.

Za gostjo našega Prijatelja smo te povabili, ker vemo,da si prostovolj- ka. Kdaj in kako si se prvič srečala s prostovoljstvom?
Ko sem se z vlakom vozila v Ljubljano, sem opazila sporočila, objavljena na www.prostovoljstvo.org. To mi je bilo zanimivo.Potem sem šla na njihovo sple tno stran, pogledala, kaj nudijo ter sem malo prebirala forume. Ko sem se odlo- čila, da se tudi sama vključim v prosto- voljstvo, sem na tej spletni strani našla seznam organizacij, ki se jim lahko pri- družiš. Tako sem našla Center za soci- alno delo Krško,ki je iskalo prostovoljce Čeprav je tudi Dom starejših občanov v Brežicah iskal prostovoljce, sem se od- ločila za CSD Krško,ker je bila možnost, da pomagaš otrokom, kar mi je bilo še posebej zanimivo. Tako sem poklicala tja in ga.Marina je vsa navdušena rekla da ravno iščejo enega prostovoljca.Bilo je 30. januarja 2010, ko sem šla na prvi razgovor. Tam sem spoznala Elico in tako sem začela. Motivacija za prosto- voljstvo je bila, ker sem želela podariti del svojega časa za nekaj dobrega.

Napotili so te k Elici. Si imela pred tem kako posebno izobraževanje?
Ne, posebnih izobraževanj nismo imeli. Predstavila nas je Marina, ki je imela stik z nami. Prvi razgovor smo opravili skupaj,naslednji teden pa sem že prišla sama in začela z delom. Že na začetku sva se zelo dobro ujeli.

Kako pa poteka vajino srečanje z Elico?
Zelo odvisno od letnega časa.Tak obisk traja od ure do ure in pol,če greva ven, pa včasih tudi več,ponavadi pa eno uro Poleti greva najraje na sprehod, saj so zdravi in Elici v veselje. Pozimi se zadr- žujeva notri, spijeva kakšno kavico, ji pomagam pri učenju -včasih sva skupaj delali tudi domače naloge.Elica je nam- reč imela nekaj časa željo,da bi dokon- čala osnovno šolo. Skupaj sva potem ugotovili, da bo to težko, ker ima prob- leme s pomnjenjem teksta.Ima pa zelo, zelo bogat besedni zaklad, saj veliko bere možu na glas,piše, prepisuje. Cele dneve je na računalniku, ko prepisuje tekste, kar je fino, saj s tem izboljšuje motoriko.

Kako pa gledaš na ta čas, ki ga pre- živiš kot prostovoljka?
Rada grem k Elici. Pridejo trenutki,ko je naporno, ko je časovna stiska tudi za- radi službenih in drugih obveznosti. In takrat grem samo zaradi nje.Ko pa smo skupaj, pa pridem domov čisto spre- menjena. Zgodi se, da pridem do nje s polno glavo skrbi, od nje pa odhajam povsem razbremenjena.

Kako pogosto se srečujeta?
Večinoma so ti obiski tedenski, čez po- letje pa na 14 dni, saj je čas dopustov. Če morda kdaj ne utegnem,se zagotovo slišiva po telefonu,ona večkrat pokliče. Res pa grem rada k njej in si za to vza- mem čas. Nekaj časa mi vedno vzame tudi vožnja, saj se do nje vozim 20 mi- nut. Pred kratkim pa je bila tu v Čatežu na rehabilitaciji in sva bili blizu. Zato sem jo lahko večkrat obiskala. Ker je bila na rehabilitaciji sama, je zelo po- grešala moža, saj sta drug na drugega navezana, ker sta skupaj 24 ur na dan.

Rekla si, da bi kot prostovoljka rada delala z otroki. Imaš že kakšno iz- kušnjo?
Ja, res je moja želja, da bi del svojega časa namenila otrokom.Vem,da obstaja možnost čuvanja otrok, ko so starši na srečanjih anonimnih alkoholikov.Otrokom bi rada pomagala, saj so naša prihod- nost in bi jim z veseljem podarila svoj čas.

Revija Prijatelj večinoma obiskuje verne ljudi. Zato bomo tudi tebe vprašali, če si verna?
Ne hodim v cerkev in nisem prejela no- benih zakramentov.Verjamem pa v Boga Veliko meditiram, zelo blizu so mi du- hovne stvari in alternativna medicina. Vem pa, da je Elica verna in večkrat mi pove, da moli. Skupaj smo pripravljali tudi srečanje s sveto mašo ob obletnici njune poroke. Sicer pa imava veliko skupnih tem, ki jih predelavava.

Kakšni pa so tvoji načrti za prihod- nost? Kaj je tisto, kar si želiš?
Težko bi rekla, da imam čisto začrtano svojo prihodnost, se pustim presenetiti. Željo imam, da bi se dobrodelno udejst- vovala še naprej, več časa bi rada pre- živela z ljudmi, ki so mi blizu. Rada bi imela več časa za svoje domače, za starega ata in staro mamo, dokler sta še živa.

Kaj pa sicer še počneš v življenju?
Ukvarjam se z umetnostjo, kiparim, sli- kam,hodim na izobraževanja, delavnice, kolonije. Hkrati sem velika ljubiteljica jadranja,začela sem hoditi v hribe, ple- zam, tako da mi včasih že zelo primanj- kuje časa. Pozimi hodim na aerobiko. Naredila sem izpit za motor.

Če bi morala izbrati med vsemi temi dejavnostmi: kaj ti največ pomeni, kaj ti je najbolj dragoceno?
Umetnost in ljudje, vse drugo lahko po- stavim na stranski tir.

Na kakšen način najraje ustvarjaš? Si morda pripravila že kakšno samo stojno razstavo?
Ne,samostojne razstave še nisem imela sem pa sodelovala na skupinskih.Aktiv- na sem tudi v Društvu likovnikov v Bre- žicah, tam sem blagajničarka. Tudi tam imamo veliko izobraževanj, dobivamo se dvakrat tedensko. Če bi se želela ude- leževati vseh stvari,ki me zanimajo, mi najbrž res ne bi ostalo nič časa. Sicer pa v umetnosti najraje kiparim in obde- lujem les. Vsako leto grem na delavnico oblikovanja lesa k akademski kiparki Dragici Čatež,ki jo organizira Javni sklad za kulturne dejavnosti.Tam obdelujemo les z motornimi žagami.

Kaj doživljaš ob tem, ko ustvarjaš, ko npr. obdeluješ bukev z motorno žago?
Grem v svoj svet,pozabim na vsakodne vne skrbi, 'fajn' je. Ustvarjanje poteka že od trenutka, ko se pojavi ideja v glavi. Preden pride od ideje do izdelka - gre za zelo kompleksen proces. Pri ust- varjanju je zaposlena druga polovica možganov kot vsak dan,ko rešujem vsa kodnevne probleme. Drugačni občutki so, čas drugače poteka, okolico in ljudi dojemam drugače.

Morda na tem mestu citiram pokoj- nega motorista Marca Simoncellija, ki je dejal, da on včasih na motorju v petih minutah doživi več,kot mor- da doživi nekdo v celem življenju. Se ti zdi,da je tako tudi v umetnosti?
Če človek uživa v tem, kar počne in sebe dá notri, potem res lahko v nekaj minutah doživi več kot marsikdo v ce- lem življenju. Enostavno moraš biti eno sam s sabo.

Glede na tvoje življenjske izkušnje te prosim, da za bralce Prijatelja poveš, kaj je zate najpomembnejše v življenju, kaj je tisto, za kar nam ne sme zmanjkati časa v življenju?
Predvsem za sebe, čeprav morda to zveni zelo egoistično. Dejstvo je, če ne znaš poskrbeti za sebe,lahko hitro zbo- liš. Ko pa zboliš, ne moreš ljudem dati sebe, če nisi sam s seboj eno. Priporo- čam pa tudi socialno udejstvovanje. To zagotovo polepša življenje. Lahko po- darimo svoj čas, lahko poklonimo svoj denar. Verjeti moramo,da bo to,kar po- darimo,prišlo nekomu res prav.Lahko se vključimo v čiščenje in skrb za okolje, pomagamo starejši gospe pri prečkanju ceste, karkoli. To resnično bogati.

Omenila si tudi, da ti družina veliko pomeni. Si želiš imeti tudi svojo družino?
Seveda.Zaenkrat pa je širša družina ti- sta,ki mi veliko pomeni.Že ob nedeljskih kosilih se nas mimogrede zbere petnajst Se mi zdi, ko sem bila na Švedskem, sem zelo pogrešala svoje ljudi, osebni stik. Šele takrat sem morda razumela vse, ki hodijo na delo v tujino,kako po- grešajo svoje ljudi. Tako je bilo bivanje na Švedskem zanimiva izkušnja iz več pogledov. Med drugim sem bolj začela ceniti tudi svoj dom in svojo družino.

Marsikaj si nam povedala o svojih izkušnjah. Pa najbrž niso vse samo pozitivne?
Ja, seveda ne. Doživela sem tudi že nekaj težjih preizkušenj. Dejansko se človek iz življenjskih preizkušenj največ nauči, skozi trpljenje začneš odkrivati veselje do življenja,kaj življenje sploh je Bilo je nekaj trpečih izkušenj, iz katerih sem se veliko naučila. Trpeče izkušnje te zagotovo bolj zaznamujejo kot veseli dogodki.

Od kje črpaš energijo za pozitivno držo v življenju? Povej še za zaklju- ček kakšno spodbudno misel za bralce Prijatelja.
Res je, da sem optimistična in znam u- živati. To bi želela vsakomur.Res je tudi da se trudim za veliko stvari. Moj moto je, da je treba uživati v življenju, kar bi bralcem Prijatelja priporočila. Najbolj žalostno je, da človek, ki ima praktično vse, ne zna uživati v tem. Uživaš pa lahko tudi, če si materialno ali telesno 'prikrajšan'.Tega sem se naučila tudi ob Elici. Prav polepšala je moje življenje. Morali sva se srečati. Ena drugi dajeva podporo. Jaz jo spodbujam, da hodi in telovadi.Tako sedaj sama vstane z vo- zička in gre v avto. Zato se lahko kdaj tudi kam odpeljeva. Z Elico se poznava dve leti. Nikoli nisem obžalovala,da sem postala prostovoljka in bi vsakomur to priporočila. Je izkušnja, ki res obogati.

Dokaz, da sta Elica in Tanja med seboj zares povezani, smo dobili takoj po za- ključku našega intervjuja. Ko je Tanja vklopila svoj prenosni telefon, ni minilo prav veliko in že je zazvonilo. In klical je kdo drug kot - Elica. Vedela je, da se bo Tanja srečala z nami in zanimalo jo je, kaj je povedala. S Tanjo smo še nekoliko poklepetali, potem pa je že odhitela naprej, saj je imela tisti večer še druge obveznosti. Ostaja pa nam prijeten in topel spomin na pogovor z njo,na njeno pozitivno energijo in vesel pogled na življenje. Hvala, Tanja, da si del svojega življenja delila z nami, če- prav smo bili zate skoraj neznanci. Po vsem povedanem smo začutili, da smo si blizu. Želimo ti še čim več optimizma in življenjskih radosti.

intervju smo pripravili:
Roman Travar, CM, Tone Planinšek (slike) in Polona Kemperle (zapis)

Bil je sveti večer.Njihova hiša je bila na- polnjena z žalostjo in otožnostjo. Pred nekaj meseci jim je umrla mama. Kakor vsako leto je oče začel nalagati kadilo v kadilnico. Ogenj nikakor ni hotel za- goreti. Nenadoma so kakor oster meč prebodle očetovo srce hčerine besede: "Letos ne bomo nič kadili v naši hiši. Ali nismo že dovolj hudega doživeli? Neoz- dravljivo bolezen matere,njeno umiranje in smrt." Oče se je zdrznil in kadilnica mu je padla iz rok.Na tleh je ležalo raz- suto kadilo in razsuta je bila tudi hče- rina vera. Oče je mirno rekel: "Tudi od Abrahama je Bog zahteval najtrše stva ri, celo darovanje edinega sina. Kako nerazumljivo in nesprejemljivo! Kljub vsemu trdno verujem, ne le zase, tudi zate." Začel je zbrano moliti: "Gospod, podari moji hčeri luč vere, odpri ji srce in oči zate."
Leto 2012 je papež Benedikt XVI. raz- glasil za leto vere. Anton Gots v knjigi Sprejemam križ piše:"Mnogi ljudje bi radi verovali,pa ne morejo.Med neverujočimi so tudi plemeniti in močni ljudje. Kaj bi mnogi neverujoči napravili iz svojega življenja,če bi jim Bog podaril milost ve- re?Verovati pomeni zaupati in se opreti na obljubo, da je Bog z nami." Vera je milost, ne da se jo izsiliti. Tudi mnogi svetniki, med njimi bl. Mati Terezija, sv. Janez od Križa, sv. Frančišek Asiški, sv. Terezija Deteta Jezusa, so doživeli 'te- mno noč' vere. Bl. Mati Terezija je mo- lila: "Gospod, dopusti mi, da bom tvoja, da ljubim, kot ljubiš Ti..."
Alojz Rebula pravi: "Genialnost krščan- stva vidim v tem,da je postavilo za te- melj vere ponižnost. Ponižnost je videti sebe v tem, kar si, v svoji strahotni omejenosti." Edina pot, ki vodi v Božji objem, je ponižnost.
Sv. Maksimilijan Kolbe je dejal: "Kadar hiša gori, zmečemo vse predmete skozi okno." Tudi postni čas je priložnost za metanje naših navezanosti skozi okno. Vsakdo vsak pri sebi najbolj vé, katere navezanosti ga oddaljujejo od Boga.Po- leg telesnega posta poznamo tudi post oči, to pomeni, da zmoremo usmerjati svoj pogled. Mož potrebuje, da ga žena gleda in vidi. Otrok potrebuje, da je dragocen v očeh staršev, tudi če ni popoln. Za odnos s človekom in Bogom si je vedno potrebno vzeti čas,to se ne zgodi kar samo od sebe.Poleg posta oči poznamo tudi post ušes. To pomeni, da izbiramo,kaj bomo poslušali. Če hočemo slišati Boga, moramo mi utihniti. Stanko Janežič v pesmi pravi: "Ob tihih večerih je moje srce čudežna harfa in nanjo igraš pesem Ljubezni le ti, moj Gospod!"
Pri svojem delu se vsak dan srečujem z boleznijo in trpljenjem. Koliko križevih potov vidim vsak dan, eden je težji od drugega. Nekatere breme križa približa Bogu, drugim se Bog skrije. Vedno bolj spoznavam, da je skrivnost trpljenja tako velika, da je moral Jezus stopiti vanjo,da bi jo osmislil.Bog ne odgovarja na naše vprašanje 'zakaj jaz' kot filozof ampak ponudi sočutno bližino Jezusa v jaslih in na križu. Bog nam po novoroje- nem,križanem in vstalem Jezusu podar- ja prav to, kar najbolj potrebujemo, to je razkošje sočutja in odrešenja.
Zame je bil moj oče najbolj dragocen zadnjih sedem mesecev svojega življe- nja. Kljub neozdravljivi bolezni je ostal potopljen v Božjo ljubezen do zadnjega diha.Skupaj z Materjo Marijo me je učil: "Blagor ti,ker si verovala." Zadnja kret- nja, ki jo je naredil, je bila križ na čelu. Očetova vera se je prelivala na vse nas in odrešujoči Bog je bil med nami. Zanj in za vse nas se je zgodila velika noč. V Božji objem je odšel v nedeljs- kem jutru, ko so cerkveni zvonovi vabili k sveti maši.Ko je zaradi bolezni molitev na očetovih ustnicah obnemela, se je iz dna njegove duše še vedno slišal krik vere:"Gospod,usmili se me,vate zaupam!"

Janja Ahčin

NE MOREM, VENDAR ZMOREM!

Na zdravje se danes ne gleda več le kot na odsotnost bolezni, pač pa tudi kot na po- sebno človekovo duhovno kondicijo spričo izkušnje nemoči. Ker je Bratstvo duhovno gibanje, smo posebno pozornost najprej namenili razmisleku o duhovnem življenju v Bratstvu.
Kakšen izziv nam ponuja naslov razstave 'Ne morem, vendar zmorem' s temo naših razmišljanj o duhovnosti?
Naš namen je bil opozoriti na pomen duho- vnosti v življenju bolnikov in invalidov ter spodbuditi k povezovanju znanja in izkušenj Obenem pa smo s tem želeli umestiti du- hovnost Bratstva v širši družbeni prostor, kjer duhovnost vse bolj pridobiva veljavo. Pojavljajo se različna duhovna gibanja. Skupaj smo s tistimi, ki si na ta vprašanja odgovarjajo drugače. Tokrat objavljamo razmišljanje dr. Nives Ličen.

Darinka Slanovec

Zgodbe o učenju

V zadnjih letih se pogledi na učenje spreminjajo.Včasih smo pod pojmom učenje razumeli predvsem prenašanje znanja, sprejemanje znanja in pomnjenje znanja. Metafora, s katero bi to lahko opisali, je 'pridobivanje zaklada'. Zaklad torej nekje obstaja in potrebno ga je prenesti,pridobiti Izhajali smo iz predpostavke,da je védenje nekaj, kar obstaja in je pripravljeno, da ga prenesemo.Prenaša se v institucijah(šolah) prek knjig in drugih virov. Če se ozremo v svojo življenjsko zgodbo, lahko najdemo veliko primerov, ko smo znanje sprejeli in ga nato nespremenjenega uporabljali. Na- učili smo se Pitagorovega izreka in z njim računali, naučili smo se o morskih ježkih in algah, naučili smo se uporabljati elektron- sko pošto. Sprejemanje že obstoječega znanja je samo en pogled na učenje, to je le ena vrsta učenja. Prva metafora o pre- nosu zaklada ni dovolj,saj zajema le učenje kot dogodek, v katerem izbrano vsebino ali veščino le prenesemo.
Poleg metafore o 'pridobivanju zaklada' potrebujemo še eno metaforo, ki bo zajela učenje kot nenehen proces. Predstavljala bo učenje, ki se dogaja v vsakdanjem u- čenju in nima ostro določenega začetka in konca.To je učenje,ki postane del človeka Naj to opišem s primerom.Lojzka je formal- no gledano nekvalificirana delavka. Sedaj je brezposelna in bi jo lahko opisali kot to- varniško delavko za tekočim trakom, ki je izgubila službo. Toda to ne pove vsega o njej in njenem učenju. Pove le to, da nima visoke formalne izobrazbe.Lojzka je odlična kuharica. Naučila se je kuhati ob svoji teti, ki je gospodinjila pri nekem duhovniku v večji župniji. Posebej veliko se je naučila ob praznovanjih, ko so prihajale tudi druge ženske, da bi pomagale pri pripravljanju hrane za pogostitev. Učila se je od ljudi, ki jih je spoštovala. Ko je začela,ni znala nič. Drugi so ji pokazali.Sčasoma se je v praksi naučila mnogo veščin, oblikovala je znanje ki je del nje. Pripravlja hrano na posebne načine,oblikuje jo po estetskih merilih,ust- varja nove kombinacije okusov.Njeno zna- nje je veliko bolj vsestransko, kot bi lahko slutili ob besedni zvezi 'delavka za tekočim trakom'.Znanja si ni pridobila v šoli,temveč v praksi. Druga metafora je sodelovanje in 'ustvarjanje zaklada'.Znanje nastaja,ker je človek udeležen v neki praksi, je del neke dejavnosti.
Naša naslednja zgodba pripoveduje o osemdesetletnem Jožetu. To je zgodba o spremenjenem življenju. Jožetu so namreč pred tremi leti zaradi bolezni odrezali nogo. Pred boleznijo je vso svojo energijo, misli, ljubezen namenjal zemlji in delu na kmetiji. Po operaciji je naenkrat postal omejen v gibanju. Sprejeti je moral pomoč drugih,kar ni bilo enostavno.Veliko se je moral naučiti o spremenjeni prehrani (dieta) in jemanju zdravil.Nato se je moral privaditi na prote- zo. Ponovno se je učil hoditi. Predvsem je moral premagati veliko bolečine, jeze, sra- mu... Kot človek, ki je nenehno delal, se je moral sedaj naučiti ne-delati, kot je sam dejal.Slednje je bilo zanj zelo naporna lek- cija v življenju, a ni obupal. Našel je novo veselje. To je branje zgodovinskih knjig. Bolezen ga je spremenila. To ni bilo učenje kot pridobivanje znanja, niti ni bilo učenje kot delovanje, temveč je bilo učenje kot postajanje. Jože razvija novo identiteto. Hkrati postaja s svojo življenjsko zgodbo pomemben vzornik za ljudi okrog sebe.Nje- govo učenje lahko opišemo kot pridobiva- nje znanja (npr. novo znanje o zdravilih) in tudi kot oblikovanje (npr. drugačen način življenja, ne-delo). Oboje smo omenili že v prejšnjih dveh razdelkih.Jožetovo učenje pa je še več: njegovo učenje je del bivanja, je postajanje. S svojo življenjsko zgodbo je on sam 'zaklad'. Postaja 'zaklad'.
Učenje je različno. Različne so učne poti. Vsak dan doživljamo situacije, v katerih se učimo in postajamo drugačni. Učimo se v odnosih, v dialogu, v konfliktih. Učimo se razmišljati in čustvovati. Prav to je velik izziv za sodobnega človeka, ki sicer z lah- koto stopa do mnogih informacij, težje pa spreminja sebe. Težko se sooča z negoto- vostjo, zavistjo, ljubosumjem, nemočjo... Zgodbe,kakršna je Jožetova,so pomembne za vse nas.

Nives Ličen, foto: Tone Planinšek

Mednarodni dan invalidov, spominjamo se ga 3. de- cembra, je oktobra 1992 z resolucijo razglasila Generalna skupščina Združenih narodov. Njegov namen pa je v širši družbi spodbuditi boljše razumevanje težav, povezanih z invalidnostjo.
Po oceni svetovne zdravstvene organiza- cije je skoraj 10 % prebivalstva oziroma okoli 650 milijonov ljudi na svetu invalidnih. Invalidnost prizadene povprečno 15 - 20% prebivalstva vsake države.
V Evropski uniji, ki ima preko 500 milijonov prebivalcev, je 80 milijonov invalidov. Vsak četrti Evropejec ima družinskega člana, ki je invalid.
Po podatkih Statističnega urada RS je v Sloveniji okoli 170 000 invalidov (delovnih invalidov, otrok in mladostnikov s poseb- nimi potrebami, vojaških in vojnih invalidov ter zmerno, težje in težko duševno in naj- težje telesno prizadetih oseb) - vsak tri- najsti prebivalec Slovenije je invalid. Poleg teh živi v Sloveniji tudi okoli 230 000 ljudi z dolgotrajnimi boleznimi. (vir:www.stat.si)
Letošnje Mednarodno leto invalidov poteka pod geslom Evropska pot iz krize: uveljav- ljanje pravic invalidov. Tema se lepo po- vezuje s pastoralnim letom Pravičnost v ljubezni.Vključuje pa vprašanja poenotenja načrtov za socialno varnost, zaposlovanje in mobilnost invalidnih oseb ter njihovo vključevanje v politično, družbeno, ekono- msko in kulturno življenje. Sredi svetovne finančne in gospodarske krize, ki močno ogroža socialni položaj invalidov,se upravi- čeno sprašuje,kako ohranjati in izboljševati pogoje za bolj kakovostno življenje inva- lidov. Neodvisno življenje in spoštovanje osebne samostojnosti je temeljna pravica in zaveza držav, da sledijo temu načelu. V Sloveniji se je v zadnjem času socialni po- ložaj invalidov v marsičem že obrnil na bo- ljše, a kljub določilom Ustave RS in drugih zakonov je razkorak med njihovo formalno in dejansko enakopravnostjo še velik, finančna kriza ga utegne še povečati.
Resnično stanje na invalidskem področju seveda ni odvisno samo od denarja. Prob- lem življenja, zlasti ob tem, če je vse na- ravnano na fizično produktivnost, zunanjo učinkovitost in uspeh, je globlji,kot morejo nanj odgovoriti država,institucije in dobro- delno socialno delovanje,čeprav je to nujno in zelo dragoceno.Človek potrebuje upanje in prepričanje, da je prav on in njegovo življenje vredno.
V Bratstvu smo Mednarodni dan invalidov 2011 zaznamovali z obiski članov v Pomur- ju. S Tonetom, z Zlatkom in s Katjo smo se odpeljali od doma že navsezgodaj in se najprej ustavili pri Slavku in nato še pri Marti.Oba sta se nam pridružila,da smo vsi skupaj obiskali še Janeza,Rozalijo in Renato Več kot le vesela in prijazna srečanja v krogu njihovih svojcev, vsako posebej in vedno znova! Gotovo, prihodnjič po drugih poteh k vsem tistim,ki bi jih tudi radi videli.
Pravzaprav sem videla predvsem to, v kar sem tudi sama prepričana: da je v življe- nju veliko situacij, na katere ne moremo vplivati, "preživimo pa lahko le tako, da občutimo ljubezen."

Darinka Slanovec, foto: Tone Planinšek

»Veseli december« v Podutiku

O, mesec december je tu! Mesec obdarovanj in priča- kovanj.Zato se je v drugem adventnem tednu ljubljan- ska skupina zbrala v našem Podutiku, kjer smo pričakali Miklavža. Malo pozno je prišel k nam, kljub temu smo ga bili veseli.
Na začetku nas je pozdravila naša vodite- ljica Ljubica in nam posredovala pozdrave tistih,ki jih ni bilo-veliko tudi zaradi bolezni ki smo se jih še posebej spomnili. Potem je prosila g. Romana za uvodno molitev, da smo se zbrali in dodali molitev za našo mi- sijonarko Ano.
Med nas sta prišla Nada in njen mož Bošt- jan, ki sta pripravila uvod. Kmalu so prišli lepi angelčki, ki so prepevali in najmlajši je imel v rokah glasbilo. Skozi vrata je prišel parkelj in otroke nagovarjal k porednosti. Žal, mu ni uspelo pregovoriti angelčkov, ki so jih vabili, naj ostanejo pridni. Kmalu pa je na vrata potrkal Miklavž. Zaupal nam je, da je imel dosti dela in z obiskom pri nas zaključuje letošnje delo.Z njim smo najprej skupaj zapeli,potem pa so mu angelčki dali zlato knjigo,v kateri so bila zapisana imena in značilnosti vseh, tudi odraslih. Vsak je moral zapeti ali kaj povedati, preden je dobil darilo, ki smo ga bili deležni vsi, kar pomeni, da smo bili pridni. Angelčki pa so mu pridno pomagali. Med nas je prišel tudi domači župnik Marko in tudi za njega je Miklavž imel darilo, saj nam skozi vse leto daje na razpolago učilnico,kjer se zbiramo.
Lepo je bilo tisto uro, ko je bil z nami Mik- lavž.Tudi ko je odšel,smo se prijetno družili saj je med pogostitvijo Meta Marinko zai- grala na harmoniko.Potem pa smo še nekaj časa namenili pogovoru, kako bomo praz- novali božič in novo leto. Čeprav bomo na različnih koncih, nas bo povezoval novo- rojeni Odrešenik, ki nas tolaži v samoti in stiskah. Pred sveto mašo, ki je za mnoge bila zadnja v letu, smo si segli v roke in si zaželeli mir Novorojenega.
Na koncu se želim v imenu skupine lepo zahvaliti naši Ljubici in njeni spremljevalki Tini za ves trud,ki sta ga vložili.In g.Marku za ves čas, ki nam ga je posvetil. Tudi družini Marinko se lepo zahvaljujem, da si je vzela čas in prišla med nas, še posebno pridnim angelčkom in Meti iskrena hvala! Pa tudi drugim spremljevalcem, hvala!
Prav na koncu pa bi še rada rekla naši voditeljici: "Bog te živi ob tvojem osebnem prazniku."

Gordana Dobrinjanin, foto: Roman Travar, CM

Kamniško-domžalska skupina

Božično-novoletno srečanje

Začela bom pri koncu našega,zame in ver- jetno tudi za druge, najživahnejšega sre- čanja v Jaršah.
Ko smo bili najbolj razigrani in že nekoliko utrujeni od navdušenega sodelovanja v odlično vodenem in pripravljenem animacij- skem programu,pod katerim so se podpisali člani Kokica benda iz Mengeške župnije in ga sestavljajo Petra (voditeljica programa) Polona (harmonika), Ana (bobni) in župnik Janez (kitara), vsi skupaj pa delujejo v okviru Marijanske vincencijanske mladine (MVM), organizacijsko jo vodi Borut Pohar, ki je letos prejel diakonsko posvečenje iz Misijonske družbe lazaristov, nam je Darin- ka prebrala zgodbico iz januarske številke revije Ognjišče z naslovom Za božič so do- bili babico,ki nas je nagnila k premišljevanju Zgodbo lahko preberete v reviji, zato je ne bom obnavljala. Povedala bi pa svojo prvo misel, ki mi je prišla na pamet ob koncu. Starši lahko posvojijo otroka, družina z otroki pa lahko 'posvoji' babico! To pa je čudež!!!
Vprašala bi vas, koga ste povabili medse na sveti večer, čeprav le v molitvi, ali pa ste bili celo vi povabljeni, da bi skupaj pričakali rojstvo mladega Boga?
Sama sem povabila sv. Krištofa, seveda v stari, slovenski ljudski pesmi z Gorenjske z naslovom No, kam pa gredeš, Krištof? Ko je hodil po slovenski deželi in iskal službo pri Mogočnem Gospodu, ki je ustvaril "ze- mljo in nebu, človeku dal dušo in telu", je srečal najprej starega možica, nato same- ga zlodeja, nazadnje pa je ob globokem jezeru sedel "pubč mlad". Ta ga je prosil, naj ga prenese čez morje. Krištof si ga je posadil na desno ramo, vzel veliko gorjačo in zabrodil v morje. Na sredi je občutil silno težo na hrbtu in je vprašal otroka: "Kaku, pubč, da si tok težak? Koker, da nosm cel svet?!" Takrat pa mu Jezus odgovori:"Kriš- tof,ne nosš samo celga sveta, ampak nosš tud njegá, k je ustvaru ga."
Bila sem vesela povabila in srečanja z vsemi prijatelji Katje in Marije, ki ste se udeležili srečanja. Po letu dni smo se spet veselili z varovanci iz Zavoda Prizma in iz Naše hiše v Grobljah. Prišli sta tudi dve srčni ženi iz Trzina, ki nam bosta odslej pomagali pri srečanjih. Prvič sem srečala tudi Marjanino mamo in njenega vnuka - Marjaninega ne- čaka Marka, spretnega fantiča, ki je hotel sodelovati pri vseh igrah: kot npr.'rofkanje' koruze, obešanje perila, 'lupljenje čebule' itd.
Vse nas pa je najprej zbral pred oltar k mašni daritvi naš duhovni pomočnik Roman Travar,CM.Daroval jo je na god sv.Štefana prvega mučenca, ki je bil kamenjan zaradi sovraštva do vere. Ta dan je tudi državni praznik, dan slovenske samostojnosti in enotnosti. Obenem pa je bila tudi skoraj- šnja dvanajsta obletnica naših srečevanj v Jaršah.
Ti trije nameni svete daritve drug drugega nadgrajujejo. Najprej beremo iz 7. poglavja Apostolskih del zelo 'trde' besede, s kate- rimi diakon Štefan očita farizejem, da so trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, da se vedno upirajo Svetemu Duhu; da so ubijalci in izdajalci Pravičnega, ker so po angelih prejeli postavo,pa se je niso držali. Vedno bolj razsrjeni v svojih srcih so šli proti njemu. Štefan,poln Svetega Duha, je zazrt v nebo videl nebesa odprta in Sina človekovega stati na Božji desnici.Ko so to slišali - za njih je to bilo 'bogoskrunstvo', so ga kamnali. On pa je ostal stanoviten v najpomembnejši krščanski kreposti in je v molitvi prosil Gospoda zanje, svoje sovraž- nike. In nato zaspal. (prim. Apd 7,51-60)
Tudi Slovenci smo se po dolgih stoletjih hrepenenja po svoji državi dokaj enotno odločili,da vendar že enkrat otresemo prah z obuval in ustanovimo svojo državo. Ker je bil srd 'zasužnjevalcev' prevelik, ni šlo brez žrtev. A najpomembnejše je, da smo gospodarji na svoji zemlji in da smo se za- to skupaj enotno odločili za exodus (izhod)
Tako smo deležni, po hudih preizkušnjah naših prednikov, neizmerne Božje milosti, da se lahko zdaj svobodno srečujemo, se veseli in neobremenjeni družimo med seboj že dvanajst let ter si izkazujemo prijateljs- tvo, sočutje v ljubezni Boga,našega Očeta in Sina in Svetega Duha.
Torej v polnosti veljajo besede iz Marko- vega evangelija:"Vsi vas bodo sovražili za- radi mojega imena; KDOR PA BO VZTRAJAL DO KONCA, BO REŠEN." (Mr 13,13)
Na koncu pa velja vsa zahvala jarškemu župniku Andreju Jemcu, ki je bil vse skozi z nami, nam velikodušno dal na voljo prostor v župnišču. Pridne roke naših zvestih žena ki so nas pogostile z obloženimi kruhki in prijazno stregle svoje pecivo, čaj, sok in kavo so vedno nepogrešljive.Zato jim velja ravno tako prisrčna zahvala. Vsem skupaj pa želim vso srečo,obilo zdravja, osebnega zadovoljstva in mnogo poguma ter duhov- ne moči ob premagovanju vsega hudega. In končno veselja v Gospodu, ki se nam je rodil ob božiču in nas pospremil v novo, tokrat prestopno, leto 2012.

Teja Lampič, foto: Tone Planinšek

Silvestrovanje na Zaplani

Povabil si nas, Gospod,
da sprejmemo te v svoje srce.
Izpolnil si nam obljubo, željo to,
da silvestrovanje na Zaplani bo.

Osemnajst bratov in sester v Kristusu se nas je s pomočjo odzvalo, da skupaj ust- varimo želeno in zastavljeno. Petkovo po- poldne, 30.12.2011,se je prevesilo v večer ko smo počasi in varno prispeli v gostoljubni dom Bratstva na Zaplani.
Sama sem se prihoda tja gor zelo veselila, ker me v tej umirjeni idili ni bilo več kot leto dni. Obenem pa se je v meni prebujalo vznemirjenje, ker nisem vedela,kdo vse me pričakuje v skupnem domovanju, ki smo si ga delili tri dni.
Končno sva tukaj, sem vzkliknila prijatelju Gregorju,ki mi je omogočil prevoz in ga spo ntano objela v zahvalo. Pripeljem se skozi vrata Doma in glej veliko začudenje prijate- ljev,da bom tudi jaz končno z njimi.Veselje objemi in klepet se niso polegli skoraj celo uro. To je dokaz več, koliko pomenijo sre- čanja, povezovanje in radosti med nami.
Prišel je čas, ko je bilo potrebno zavihati rokave,stopiti skupaj in pripraviti vse potre bno za prvo večerjo,za domovanje v sobah in v skupnem, družabnem prostoru, kjer se je našel prostor tudi za Jezusa, molitev in evharistijo. Naš duhovni asistent in velik prijatelj g.Roman je prevzel veliko breme in odgovornost za naše bivanje ter silvestro- vanje in vsi smo se že prvi večer odločili, da mu bomo pomagali z vsemi močmi, s talenti ter z dobro voljo, ki smo jo morali okrepiti še čez novo leto, ki se je naglo bližalo. Saj smo med seboj imeli le nekaj spremljevalcev,a smo Bogu zanje neizmer- no hvaležni.
Več ali manj prespana noč je hitro minila in jutro nam je postreglo s soncem ter z ra- hlo pobeljeno zimsko idilo. Vedeli smo, da je pred nami lep, naporen dan z najdaljšo nočjo.Tako smo po molitvi pohiteli k zajtr- ku,ki so ga pripravili najbolj pridni pri zgod- njem vstajanju.Čez sobotno dopoldne in del popoldneva smo bili neverjetno ustvarjalni z izdelovanjem vizitk, različnih okraskov, s pihanjem balonov za okrasitev prostora, s šalami, igricami za po polnoči, z darili in s pripravo kosila. Nazadnje seveda z vsem, kar je potrebno za zahvalno sveto mašo ob izteku in ob vstopu v novo leto.Izostali niso niti krepčilen sprehod, obisk sosedov in neizmerno veselje vseh,ko sta nas obis- kala prijatelja Polona in Bogdan s hčerkico Julito, ki je že zdaj princeska in skoraj foto model, ker se je po željah med nami precej slikala. Bog vé, morda pa bo kaj na tem. Želimo ji lepo in uspešno prihodnost. Ura je vsaj po občutkih neverjetno hitela. V kuhinji so vztrajni g. Roman, Katja, Milka in Tanja iznajdljivo pripravljali silvestrsko ve- čerjo. Preostali smo do konca okrasili dru- žabni prostor, postavili jaslice z okrašenim smrečjem ter mize in svečke za skupni slavnostni obed.
Višek večera smo doživeli in dočakali s sveto mašo, z našim sodelovanjem ter v novo leto 2012 stopili prav pri osrednjem, najbolj pomembnem delu evharistije. Tako niti petard skorajda nismo slišali in si polni moči ter Njegove ljubezni segli v dlani z raznolikimi voščili, z dobrimi željami, s ko- zarčkom šampanjca, s koščkom rulade ter z iskrivimi kresničkami.Takrat mi je misel za trenutek splavala v leta mojega otroštva, ozrla sem se k mali Juliti, ki je spala kot angelček in se zahvalila za njeno rojstvo.
Sedli smo za mizo,odigrali par povezovalnih igric, odgovarjali na hudomušna vprašanja, s katerimi smo si zaslužili izmenjana darila ter se smejali do treh zjutraj,ko smo srečni zaspali.
Pozdravil nas je še Gospodov dan, nekoliko zaspan, a s polno mero zahvale za vse pre jete milosti in največkrat izrečeno prošnjo: Gospod, prosimo te za nove sodelavce in sveže moči tudi v KBBI.
Zahvaljujem se vsem in vsakomur posebej, ki ste kakorkoli pomagali, se darovali z vsem, s čimer ste in smo obdarovani od Boga. Da, bilo nam je lepo in dokazali smo, kaj vse zmoremo,ko složno skupaj stopimo Bog vas živi!

Nives Fabčič s silvestrovalci
foto: Bogdan in Tanja

Tudi letos smo se bolniki in in- validi ter spremljevalci zbrali v Ivančni Gorici pri Strmoletovih. S hvaležnostjo smo se mnogi odzvali vabilu.Drugo adventno soboto smo obogatili s sveto mašo, ki jo je daroval go- spod Jože Štupnikar.Pri njej smo se spom- nili tudi vseh,ki se nam niso mogli pridružiti Po maši smo uživali v poučni 'gledališki' predstavi,ki so jo pripravili mladi iz Ivančne Gorice, in v prijateljskem druženju.
Tolstoj je nekoč zapisal,da je življenjski cilj vsakega posameznika isti - napredovanje v dobrem. Skozi vse leto smo se trudili na- predovati v dobrem, kar je Miklavž gotovo opazil,saj nas je ob koncu srečanja obiskal Vsakemu posebej je namenil nekaj toplih besed in nam obljubil,da pride tudi nasled- nje leto.

Urška Nemanič, foto: s. Edith Metelko

V nadaljevanju je sledil veseli del srečanja, za katerega sta v veliki meri poskrbeli ses- trici Katja in Nastja, vnukinji naše prijate- ljice Danijele. Peli sta tako lepo, da je Mi- klavž v spremstvu edinega angelčka 'urno' prihitel na kraj dogajanja in primaknil svoj delež k veselemu razpoloženju.
Ob slovesu smo si obljubili, da ostanemo povezani in da se kmalu zopet snidemo.
Če imaš srečo v svojem srcu, imaš komu kaj dati. Več ko daješ, več imaš.
Mir in vse dobro!

Jožica, foto: s. Edith Metelko

V četrtek, 8. decembra, se je v gozdu ne- kaj dogajalo... Med gozdnimi živalmi se je hitro razširila novica, da prihaja Miklavž! So bile gozdne živali dovolj pridne,da bodo dobile darilo?
To je bila kratka zgodbica,ki smo jo zaigrale študentke socialne pedagogike za bolnike in invalide ter njihove spremljevalce pri Marijinih sestrah v Štepanji vasi.
Miklavž je res prišel, zraven pa je pripeljal še angelčka in parkeljna.Bili smo ga veseli, saj nam je vsem namenil spodbudne bese- de, vsakega pa tudi obdaril.

Špela

Že sam praznik Brezmadežne je bila lepa prilika za naše srečanje. Povezali smo ga z adventno pripravo in daritvijo sv. maše. Zato smo potem lahko nadaljevali z veselim delom - z igrico ki so jo pripravile dekleta. Sledila je pesem in klepet, na koncu pa še prihod Miklavža. Kar nekaj opominov, spodbud pa tudi poh- val nam je natrosil. Tudi daril ni manjkalo.

Marija, foto: s. Edith Metelko

Srce, ki vidi

Klic dobrote 2011

Slovenska Karitas je skupaj z RTV Slovenija priredila že 21.tradicionalni dobrodelni koncert Klic dobrote,ki je bil 26. novembra 2011 v Celju. Med koncertom so se gledalci in poslušalci v akcijo vključili z darovanjem sredstev po telefonu in tako pomagali zbirati potrebna sredstva za laj- šanje stisk najrevnejših družin v Sloveniji.
Z geslom Srce, ki vidi je slovenska Karitas vabila, da bi odgovorili na Klic dobrote za pomoč družinam, ki so v kakršnikoli stiskah in preizkušnjah.Poleg številnih glasbenikov, pevcev, zborov, plesalcev in drugih umet- nikov, ki so nastopili, je slovensko javnost nagovoril mariborski nadškof, dr. Marjan Turnšek, predsednik Slovenske Karitas. Povedal o stiskah ljudi, ki jim le še Karitas pomaga. Letos sem pogrešal tolmačenje v znakovni jezik, jezik gluhih, kar je prejšnja leta že bilo uveljavljeno.Nepozabni ostajajo tudi stiski rok pred ali po prireditvi kakšne- ga od škofov ali kakega drugega 'pomemb- neža'.
S strani Slovenske Karitas smo bili na kon- cert posebej povabljeni tudi invalidi in bol- niki, člani Bratstva, za kar se jim prisrčno zahvaljujemo.

tekst in foto: Tone Planinšek

Brdo pri Lukovici

Adventno božično srečanje za starejše je tudi tokrat pripravila župnijska Karitas ob pomoči do- mačega župnika Andreja Sveteta in tako so se v soboto 17. decembra zbrali pri sveti maši za starejše in bolehne župljane, ki jo je vodil duhovni pomočnik Ivan Povšnar.
Tokrat nam je povedal kar nekaj primerjav z življenjem starostnikov in zgodbo o Kris- tusovi roži ali po nemško Christrose, nam vsem najbolj poznano kot teloh.To zgodbo je potem prepletal z življenjem starostni- kov in njihove družine primerjal s šopkom. Saj so otroci kot šopek, ki razveseli sta- rejše, a ob tem nastajajo tudi solze, saj se mnogi iz šopka oddaljujejo od cerkve. A solze niso izgubljene, kakor niso izgubljene molitve in daritve ter slednje obrodijo sa- dove v družinah.In tako kakor se je Devica Marija razveselila šopka, se razveseli tudi naših molitev,zato pri tej sveti maši in sre- čanju po maši bodite srečni in veseli, naj nobena stvar ne moti vašega veselja,ki ga imate v Bogu.
Na koncu svete maše je zaželel vsem zbra nim še blagoslovljene praznike in njegovim željam sta svoje dodala še predstavnica Karitas in domači župnik Andrej Svete. In še prej, ko so člani in članice župnijske Karitas Brdo Zlato Polje v prostoru, kjer je bila sveta maša, postavili mize in pripravili pogostitev, se je že razvnel pogovor med posameznimi starostniki,ki jim prijetno dru- ženje in obdaritev polepša praznike.

djd

Maša za starejše, bolne in invalide v Podbrdu

Konec preteklega leta je bi- la v Podbrdu prva maša za starejše, bolne in invalide,ki jim zdravje ne dopušča, da bi lahko sami prišli v cerkev.
Pobudnico in organizatorko Karmen Beguš je na začetku skrbelo, kako bodo kos za- htevni nalogi. Izkazalo se je, da je pobuda združila ljudi dobre volje, vse je steklo v najlepši možni obliki. Sodelovanje so prija- zno ponudili zaposleni Doma upokojencev v Podbrdu. Oskrbovancem, ki so se odločili obiskati sveto mašo, je osebje še posebej priskočilo na pomoč. Odzvali so se tudi šte vilni domačini.Ponudili so prevoz,spremstvo in pomoč v cerkvi, da so bolniki zasedli že- lena mesta.
Ob napovedani uri v nedeljo popoldne je bila cerkev nabito polna.Pozdravni nagovor Karmen Beguš je izražal veselje nad tako velikim odzivom. V srca vseh je segel glo- boko občuten nagovor domačega župnika Danila Kobala.Sveta daritev je dajala obču tek, da doživljamo dan veselja, ko se drug z drugim srečamo in začutimo, da smo ena Cerkev. Obogatena je bila s pesmimi cerk- venega pevskega zbora in zbora varovan- cev Doma upokojencev Podbrdo. Izmed starejših so sodelovali še Ančka Kikelj s prošnjami, Danica Valentinčič z zahvalami, Norma Novak pa je recitirala priložnostno pesem. Bolnikom je na njihovo željo župnik podelil zakrament bolniškega maziljenja. Spoštovanje so jim izrazili tudi najmlajši.
Po maši so jih povabili v jedilnico Doma upokojencev Podbrdo,kjer so jih pogostili s prigrizkom. Še več pa jim je pomenilo dru- ženje. Ko jim je Francka Drole zaigrala na harmoniko, so tudi zapeli. Razšli so se v želji, da bo maša postala tradicionalna.

Olga Zgaga, foto: Silvo Beguš

Srečanje bolniških duhovnikov

Na god Antona puščavnika, 17.januarja 2012, je bilo štiriindvajseto sre čanje bolniških duhovnikov, ki je potekalo v župnišču Bolniške župnije v Ljubljani.
Na začetku nas je pozdravil ljubljanski nad škof metropolit dr. Anton Stres, mi pa smo mu voščili za god.
Nato pa smo prisluhnili predavanju p. dr. Tadeju Strehovcu,ki nam je predstavil Ne- katere etične dileme bolniškega duhovnika, kakor je bil naslov njegovega predavanja na seminarju ob 25-letnici Bolniške župnije v Ljubljani. Začel je z besedami papeža Benedikta XVI., ki je v svojem nagovoru lanskega februarja pozval zdravstvene de- lavce, naj "pri svojem delu ne vidijo samo bolezni, temveč raje konkretne bolnike, ki trpijo in si zaslužijo človeško pozornost ter dobro medicinsko zdravljenje."Povabil jih je k širjenju kulture življenja,ki v središče po- stavlja človeško osebo. Te besede veljajo tudi duhovnikom, ki se srečujemo z bolniki.
V nadaljevanju nam je predstavil težave in celo sovražnosti,s katerimi se poleg katoli- ških zdravstvenih delavcev srečujemo tudi bolniški duhovniki. Etične dileme nastanejo predvsem ob začetku in koncu človeškega življenja.Poleg umetne prekinitve nosečno- sti,se dileme pojavijo tudi z umetnim urav- navanjem rojstev in umetno oploditvijo ali pa z različnimi testi v času nosečnosti, ko skušajo ugotoviti, ali je še nerojen otrok zdrav in 'celovit'. Tudi v starosti so mnogi ljudje postavljeni pred preizkušnje. Poleg bolnikov so predvsem svojci postavljeni pred dilemo,kaj storiti v težki situaciji. So- dobni človek, ki beži pred trpljenjem, si želi čimprejšnjo 'odrešitev', zato se želi poslu- ževati evtanazije, ki je pospešitev smrti iz usmiljenja.Papež Janez Pavel II. je o evta- naziji zapisal, da je "težka kršitev Božjega zakona, kadar gre za premišljen, moralno nesprejemljiv uboj človeške osebe." "Vsak bolnik ima pravico do smrti s krščanskim in človeškim dostojanstvom," so zapisali v Listini zdravstvenih delavcev, ki ga je izdal Papeški svet za pastoralo zdravstvenih delavcev.
Pastorala bolnikov je povezana z 'zakra- menti ozdravljanja', kar pomeni zakrament pokore in sprave in bolniško maziljenje,ki ju papež v letošnji poslanici za dvajseti sve- tovni dan bolnikov še posebej predstavi, in imata svojo naravno dopolnitev v evharis- tičnem obhajilu. Zato nas duhovnike vabi k pripravljenosti,da bi zakramente za bolnike radi obhajali.

R.T., foto: Miro Šlibar

"Mama je bolj zlata kot zlato"

Kako dolge so bile ure pričako- vanja v nedeljo, 8.januarja 2012 vé le Peter Jančar. Čeprav je njegov dom že šestnajst let v Ponikvah (Prizma, Ponikve 76,1312 Videm- Dobrepolje), nas je prvič povabil na svoj rojstni dom v Šmarje-Sap (Ljubljanska 72). Njegova velika želja,da bi svoj 35-ti rojstni dan praznoval z nekaj prijatelji iz Krščans- kega bratstva, se mu je uresničila. Po po- vabilu, ki ga je izročil Darinki Slanovec, se je moral še dokončno dogovoriti s svojo mamo in sestrama, ki živijo na domu.
Petra Jančarja sem prvič srečal 16. marca 2010,ko se nas je skupinica članov ter pod pornih članov Bratstva odpravila na dogo- vorjeni obisk in predstavitev KBBI-ja v Za- vodu Prizma Ponikve. Kljub kratkim uricam so se med nami spletle vezi in Peter se je odločil, da se nam pridruži v Bratstvu.
Ko smo se v nedeljo,8.1.,s kombijem Brat- stva pripeljali na dvorišče njihove hiše, sta Peter in njegova mama prihitela na dvorišče Mama, še bolj pa Peter sta se razveselila našega prihoda in nas takoj povabila v gornje nadstropje, kjer je bila miza že pri- pravljena in bogato obložena. Preden pa smo 'zagrizli' v dobrote, nam je Peter pre- bral svoj pozdravni govor, ki ga je skrbno zapisal. Zaželel nam je, da bi se lepo po- čutili in se skupaj z njim veselili obhajanja njegovega rojstnega dneva, ki je sicer 10. januarja. Kmalu nato se nam je pridružil Zlatko s harmoniko.Skupaj smo zapeli Kolkor kapljic tolko let in Petru voščili za rojstni dan ter mu izročili darilo. Po kratkem pre- moru pa je sledil še glavni govor, ki je prav tako bil zapisan na papirju. V njem je orisal del svojega življenja in pričakovanja. Hva- ležno se je spomnil svojih otroških in mlado stniških let, ki jih je preživel skupaj s svojo mamo, za katero pravi,da je bila zelo skrb- na, kot da bi že petsto let živela skupaj in da je bolj zlata kot zlato.Zahvalil se je tudi za čudež življenja,saj kot epileptični bolnik s pomočjo tabletke, ki mu ohranja nitko življenja, lepo živi in upa, da bo kljub svoji bolezni doživel še veliko let. V razmišljanju o skrivnosti življenja se je dotaknil tudi ve- čnosti.Ko se bo nitka zemeljskega življenja pretrgala, se bo povezala z Božjo nitko v večno življenje.
Med obedovanjem smo se precej razgovo- rili. Nas je zanimalo Petrovo življenje. Na vprašanja je z veseljem odgovarjal,saj ima poleg daru pisanja tudi dar govora. Le pa- ziti smo morali, da ga nismo preveč motili, saj potrebuje koncentracijo,pa čeprav ima zelo dober in natančen spomin in kakor je mama dodala, je zelo brihten, kar mu je v šoli tudi koristilo. Mamo smo še prosili, če nam spregovori o njegovih prvih letih življe nja.Zelo rada se je odzvala našemu vabilu.
Peter se je rodil kot tretji otrok, deset let za drugo in trinajst let za starejšo sestro. Rojstvo in prvi meseci življenja so potekali normalno. Potem pa je pri starosti devet mesecev nenadoma hudo zbolel. Dobil je visoko vročino, padel v nezavest in bil že klinično mrtev.Ti simptomi so potrdili akutno (nenadno, hitro) vnetje možganskega tki- va, ki se imenuje encefalitis. Najpogostejši vzrok je virusna okužba. Lahko pa nastane tudi pri avtoimunskih reakcijah, okužbah z bakterijami ali glivami. Žal, zdravniki niso takoj ugotovili, da je bolezen povzročil ba- cil v Petrovih možganih. Zato mu je desna polovica možganov odmrla. Na intenzivni negi v bolnici je ostal tri tedne.
Zaradi te bolezni ima Peter trajne posle- dice: epilepsijo in druge motnje. Njegova mama se je zaradi posebnih potreb svojega sina odločila pustiti službo in se posvetiti svojemu otroku.Morala ga je voditi k logo- pedu (vaje govora) in kineziologu (vaje motorike-gibanje človeškega telesa). Zanj se je še posebno zavzel dr. Štefan Kopač s Pediatrične bolnišnice v Ljubljani.
Žal pa se je zdravje s Petrom ponovno 'po- igralo'. Pri letu in pol se je pojavila skolioza to je enostransko izkrivljenje hrbtenice in lahko povzroča motnje v delovanju notra- njih organov ter nastajanje napačne drže. Največkrat se pojavi kot dedna bolezen. Takoj so ga napotili v Valdoltro na zdrav- ljenje. Odločili so se za terapijo in Peter je moral redno nositi steznik. Že kmalu pa so se odločili tudi za operativni poseg. Določili so,da ga bodo operirali pri njegovih trinaj- stih letih,saj so v tem času kosti najboljše za takšen poseg. V Valdoltri ga je operiral dr.Boris Pavlin po novi metodi. Odprl mu je celotno hrbtenico na zadnji strani ter mu vstavil dve kovinski palici in nekaj ploščic, ki so utrdile hrbtenico in rebra.Potem pa je moral dva meseca nepremično ležati. Kljub njegovemu živahnemu značaju je Peter presenetljivo zmogel zahtevno rehabilita- cijo, ne da bi ga položili v tako imenovano mavčno korito.
Peter je obiskoval posebno osnovno šolo Louisa Adamiča v Grosupljem. Šolanje je dokončal brez problema, saj je bil zelo bi- stroumen in je vse tudi razumel. Bil pa je precej živahen učenec. Med šolanjem, ko je bil star devet let, se je pri delu smrtno ponesrečil njegov oče. To je bila težka iz- guba za vso družino kakor tudi za vso vas, saj je oče vsakomur rad priskočil na pomoč
Ko mu je bilo devetnajst let, se je sam od- ločil,da odide od doma in začne svoje last- no življenje. Izbral je Zavod v Ponikvah, pri čemer mu je pomagala višja medicinska sestra, ga. Tavžljeva, ki je oddala prošnjo in bil je sprejet v Zavod. Ponosen je, da je lastnoročno podpisal pogodbo. Zavedal se je, da je s svojo odločitvijo razbremenil la- stno družino,še zlasti mamo.Tako so lahko na novo zaživeli.
Prvi meseci v Zavodu niso bili lahki: srečal se je z ljudmi različnih značajev in navad. Sobo si je moral deliti še z enim sostanoval cem.Kmalu je moral na terapijo za umiritev živcev. Najlepša v Zavodu mu je okolica, ki je precej podobna domači, saj rad uživa v naravi. Počasi se je potem vključil v nji- hovo življenje. Prvih sedem let je bil tudi zaposlen. Delali so obešalnike in sestavljali kemične svinčnike. Žal, pa danes ni nobe- nega dela kljub temu, da si Peter želi imeti možnost z delom še kaj zaslužiti.
Pred enim letom, natančno na njegov 34- ti rojstni dan, se je Peter razveselil svoje nove sobe v prizidku Zavoda. Zadovoljen je, da je sam v sobi in ima mir. Tako lahko v prostem času piše pisma, ki jih je največ deležna njegova mama, ki vsa še hrani. Posebno pa so lepe voščilnice, ki so ročno izdelane in napisane z bogato vsebino.
Ko je bil Peter še doma, je veliko bral, od Svetega pisma, zgodovinskih knjig do slo- venske klasike.Njegovo knjižnico smo lahko občudovali v njegovi sobi. Zelo rad jé do- bro hrano, vendar se je odpovedal mesu, saj želi ohraniti normalno težo. Zato pa raje poseže po sadju ali jogurtu ter drugi zdravi prehrani.
Ob poslušanju Petrove življenjske zgodbe smo se do dobra okrepčali in ker Peter rad posluša narodno-zabavno glasbo ter zra- ven še zapoje,je Zlatko prijel za harmoniko mi pa smo skupaj zapeli še nekaj znanih melodij.Ljubezen do glasbe izhaja iz družine saj je njegova mama pela v duetu skupaj s svojo sestro še pred njegovim rojstvom.
Dan se je že nagnil in nastopil je večer. Morali smo se posloviti, čeprav nam je bilo lepo. Petru še enkrat čestitamo za njegov rojstni dan in mu želimo še veliko zadovolj- nih let v krogu svoje mame, sester, neča- kinj in nečaka ter prijateljev, ki ga imajo radi.
Skupaj s Petrom in njegovo mamo smo se veselili Darinka, Tone, Katja, Nina, Zlatko in Roman.

Roman Travar, CM (zapis),
Tone Planinšek (foto)

Sredi lanskega leta se je v 87. letu življe- nja preselila v večnost Marija Javornik, Okrog 28,Ponikva.Velikokrat je bila z na- mi na duhovnih srečanjih in miklavževanju. To ji je veliko pomenilo in je z veseljem o tem pripovedovala tudi domačim. Oni pa so jo z vso ljubeznijo negovali tudi zadnjih pet let, ko je postala nepokretna. Tako se je lahko v krogu najdražjih pripravljala na odhod 'domov'. Hvala vsem za lep zgled povezanosti. Njenemu možu, sinu Ivanu in vsem domačim pa zagotavljamo spomin v molitvi.
Konec novembra se je od nas nepričakova- no poslovila Jožica Sajevic iz Postojne. Mnogi se je bodo spominjali po dobroti, saj je marsikateremu otroku sešila kakšno ob- leko.Rada je vodila molitev v cerkvi in pre- pevala v cerkvenem pevskem zboru. Zato smo jo na njeni zadnji poti v Velikem Otoku njenem rojstnem kraju, pospremili z molit- vijo in s pesmijo. Naj sedaj v nebesih Bogu prepeva večno slavo.

Decembra pa se je k Bogu preselila Aloj- zija Stanonik iz Žirov, mama Nade, naše članice Bratstva. V njeni zadnji bolezni ji je družina stala ob strani in ji požrtvovalno stregla, zato se je lahko mirno in tiho od jih poslovila. Naj se sedaj v nebesih veseli za vse dobro, kar je storila v svojem ze- meljskem življenju.

R.T.

»Čudežne besede«

H V A L A

Stopili smo v novo leto. Čaka nas 366 dni, njihovo vsebino bomo napolnjevali sami. No, prvi mesec je že za nami, hitro bo tudi drugi in tretji.Nekaj nam bo v tem letu po- darjenega, nekaj naloženega, vsekakor pa smo in bomo soustvarjalci vsakega dne tudi mi sami. Znana misel pravi: "Spremenimo, kar se spremeniti dá, sprejmimo, česar ne moremo spremeniti in prosimo za modrost, da bomo ločili eno od drugega." V ustvar- jalnem kotičku Prijatelja razmišljamo o tis- tem delu, kako spreminjati tisto, kar se dá spremeniti. V tem letu bomo razmišljali o 'čudežnih besedah' - o besedah, ki spremi- njajo nas in naše bližnje, ko jih izrečemo. Ob tem se bomo zagotovo dotaknili misli na nas same,na naše življenje, odnose, ...
Naše življenje je dragoceno, lepo in čude- žno. Seveda prinaša marsikaj, pogosto si žalost in veselje podajata roki. To sem do- živela tudi sama v zadnjih tednih. Doživela sem največjo srečo, kar jih je pod soncem - v svoje naročje sem sprejela novo življe- nje, čudovito deklico Julito. Res nekaj naj- lepšega. Dnevi v porodnišnici so bili dolgi in komaj sem čakala, da gremo domov. A četrti dan smo izvedeli,da ima naša deklica šum na srcu in namesto domov smo se odpeljali na Pediatrično kliniko. Bolečina in skrb sta bili neizmerni. Po nekaj dneh smo šli domov z negotovostjo, kako bo. Ko smo čez dober teden dni imeli zopet pregled, sem ob zdravnikovih besedah: "Vse je do- bro," od veselja in sreče sijala in vriskala. Tako si radost in preizkušnje tako ali druga če pogosto izmenjujejo prostor v življenju vsakogar izmed nas.
Že star slovenski pregovor pravi,da je 'vsak svoje sreče kovač'.Ob vseh svetlih in tem- nih plateh življenja je pogosto pomembno, kako nanje pogledamo in kako jih spreje- mamo. Kahlil Gibran je o žalosti in veselju takole razmišljal: "Kolikor globlje bo žalost presunila vaše bitje, toliko več veselja bo- ste lahko zdržali. Ko se veselite, poglejte globoko v svoje srce in spoznali boste, da vam prinaša veselje prav tisto, kar vam je zadalo bolest. Ko se žalostite,si znova po- glejte v srce in videli boste, da jočete za svojo slastjo. Nekateri med vami pravijo: "Veselje je večje od žalosti," in drugi: "Ne, žalost je večja." Jaz pa vam pravim,da sta neločljiva.Skupaj prihajata in ko prva samo prisede k vaši mizi, se spomnite, da druga spi v vaši postelji." Kar pa je pomembno za to, da v veselju in žalosti ohranjamo mir v srcu,je izrekanje preproste besede HVALA.
Zakaj mislim,da je 'hvala' čudežna beseda? Ker nam pogosto pomaga v velikem vese- lju, da se zavedamo tega,da nismo lastniki tega veselja,v veliki žalosti pa nas potegne iz obupa in nam pokaže svetle plati. Če se znamo zahvaljevati sebi, svojim bližnjim in Njemu, ki je nad nami, za vsak trenutek, za vsak dar, za vsako doživetje, ... potem ob izrekanju besede hvala lahko naše ve- selje postane še večje in naša žalost manj boleča. Hvala za novo življenje. Hvala za ljubezen. Hvala za novo jutro, nov dan, za topel dom, mehko posteljo. Hvala za jutra- nje sonce, osvežitev s hladno vodo. Hvala za oči, da lahko berem, za usta, da lahko govorim in ušesa, da lahko slišim. Hvala za noge, da lahko vstanem, grem na sprehod in na obisk k sosedom. Hvala, da zmorem prenašati bolečino. Hvala, da se moja usta zmorejo razširiti v nasmeh in da moje oči lahko izpustijo solzo... Če bi želela nada- ljevati, bi morala številka Prijatelja precej povečati svoj obseg, saj sem prepričana, da bi lahko našla še tisoč in mnogo več razlogov, zakaj se lahko zahvalim. In ko izrekam besedo hvala, postaja dan lepši, ljudje prijaznejši, življenje prijetnejše.
Naredimo poizkus? Zadajmo si nalogo, da v vsakem dnevu vsaj desetkrat, še bolje petdesetkrat ali stokrat, izrečemo besedo hvala. Izrecimo jo Bogu, ki je naš največji dobrotnik; naj bo naša molitev zahvaljeva- nje. Izrecimo jo svojim bližnjim,tistim ljubim in tudi mimoidočim ali tistim, ki so nam anti patični ali so nas morda prizadeli. Poiščimo razlog, da se jim za kaj zahvalimo. Kakšen bo izid tega poizkusa? Življenje bo posta- jalo drugačno. Veselje in bolečina si bosta še vedno podajali roke, a ob besedi 'hvala' bomo poiskali razloge, da radost premaga obup. Naj postane beseda 'hvala' ob po- gosti uporabi čudežna beseda, ki bo topila led hladnih odnosov, celila rane prepirov in opogumljala v težkih preizkušnjah.

Polona Kemperle

Družina je vez, ki jo prepletajo toplina in spomini, ki zmorejo ogreti še tako žalostno srce. V teh dneh nas še posebno radosti spomin na družino, v kateri se je razodela Božja ljubezen. Spominjamo se Jezusovega rojstva in neizmernega upanja, ki je z njim prišlo na svet.
Blagoslovljen božič in srečno novo leto 2012!
Apostol Pavel nam oznanja: "Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnim poželenjem ter razumno,pravi čno in res pobožno živimo v sedanjem veku ko pričakujemo, da se bosta uresničila blaženo upanje in pojavitev slave vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa ki je dal sam sebe za nas,da bi nas odkupil iz vse nepostavnosti in nas zase očistil kot lastno ljudstvo, ki je vneto za dobra dela." (Tit 2,11-14)
Po "Božji milosti,ki se nam je razodela", naj bodo lepi in obilno blagoslovljeni božični prazniki ter vsi dnevi v novem letu 2012!
S prisrčnim pozdravom po Novorojenem!
Vesele in blagoslovljene božične praznike in srečno ter blagoslovljeno novo leto želim vsem invalidom, ki smo skupaj povezani v spominih na naša srečanja.
Betlehemsko voščilo Božje dobrote in miru naj se po vsakem od nas uresničuje vse dni novega leta! Srečno 2012!
Naj vam bodo Božični prazniki napolnjeni z veseljem, pogumom in ljubeznijo, ki nam jo vedno znova podarja novorojeni Kristus, novo leto 2012 pa s trdnim zdravjem in obilo sreče!
Hvala vsem, ki ste nam poslali pisna in iz- rekli ustna voščila. Upanje, ki ga prinaša božič z rojstvom Božjega Sina na svet, je nepopisno veliko, saj se je z njegovim pri- hodom začela zgodovina našega odrešenja ko nas je spravil z Bogom in nam odprl vrata večnega življenja.

uredništvo in uprava Prijatelja

prijatelj 2012

posamezen izvod: . . 1,95 €
letna naročnina:
• posamezniki: . . .  11,70 €
• poverjeniki: . . . .  10,50 €
• podporna: . . . . .  23,00 €

Uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
tel.: 01/433-94-10, faks: 01/431-21-81
e-mail: revija.prijatelj@rkc.si
urednik - GSM: 040/157-201
Uprava (za plačila):
Dom Sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje
tel.: 059/073-800, faks: 03/548-15-96
Uradne ure (v Ljubljani):
ponedeljek,sreda in četrtek od 9h do 12h

NAGRADNA KRIŽANKA

V Svetem pismu lahko na več mestih pre- beremo,kako je Jezus ozdravljal bolne.Tudi danes mnogi bolni čutijo njegovo tolažbo, ki jih navdaja z gotovostjo,da v preizkušnji niso sami. Božja dobrota pa zavezuje tudi nas, da poskušamo po svojih močeh lajšati stisko bližnjih. Saj vemo,da je Jezus rekel: "Karkoli ste storili enemu od teh mojih naj- manjših bratov,ste meni storili." Kako malo je potrebno, da bližnjemu polepšamo dan ter mu iz misli preženemo žalost in obup. Lahko se mu prijazno nasmehnemo, pokle- petamo z njim, ga obiščemo ali pa skočimo namesto njega v trgovino. Dobrota dela čudeže, mi pa lahko dajemo dobroto.
Rešitev (geslo v označenih stolpcih) prepi- šite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1.marca 2012 pošljite na naš na- slov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Hkrati izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 6/2011:
Nagrajenci 6/2011:  1. PETELIN Marija, Prisoje 2, 6000 Koper, prejme knjigo Širin Ebadi, Iran se prebuja; 2. NOVAK Jože, Gorenje Laknice 20,8230 Mokronog,prejme knjigo Anselma Grüna, Deset zapovedi; 3. KRAJŠEK Jernejc,Prožinska vas 23A,3220 Štore pri Celju,prejme knjigo Toni Morrison Milost; 4. SKOK Rozalija,Florjan 283,3325 Šoštanj,prejme knjigo Boža Rustja, Zgodbo ti povem; 5. VRHUNEC Pavla, Topolje 6, 4227 Selca, prejme knjigo Zorka Simčiča, Črni tekač; 6. RUPNIK Darija, Ul.P.Toma- žiča 29,5000 Nova Gorica,prejme zgoščen- ko Darinke Slanovec,Minute za molitev; 7. ŠKRABEC Milka, Nova vas 53, 1385 Nova vas, prejme knjigo Slavka Alojzija Topliška, Nova pot.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

SPOMINI NA LETO 2011 V BRATSTVU BILO JE ...

V MAJU NA ZAPLANI

JUNIJA V KRANJSKI GORI

SEPTEMBRA V MARKOVCIH

DECEMBRA V JARŠAH

"Kaj je krščanska vera?
Dar Božji je, nadnaravna luč. Verovati,se pravi vse za res- nico imeti,kar je Bog razodel, apostoli učili in nam katoliška Cerkev verovati veli, naj bo v Svetem pismu zapisano ali od ust do ust izročeno...
Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike"

(Anton Martin Slomšek)

Polona Kemperle

»Ko se bo nitka zemeljskega življenja pretrgala, se bo povezala z Božjo nitko v večno življenje.«