Kako lepa, iskrena in neposredna je go- vorica otroškega srca! Ali nam ne potrdi te čiste resnice slika na naslovni strani? Odprimo knjigo življenja!
Bilo je nekoč... Tako se začenjajo prav- ljice. Toda tudi najlepša mladost ni samo pravljica. Mladost v svoji biserni rosi je resničnost življenja,ki ostane človeku v spominu kot najlepša pesem. Ti in jaz - jo še vedno s svetlobo v duši posluša- va. Bila sva tako srečna, ker je bil najin dom v luči vere poln topline in družins- ke sreče. Ali se še spominjaš, kako sva spraševala: »Mamica,ali bo kmalu velika noč,ko bomo nesli k 'žegnu' pirhe in po- tice?« In mamičin srečen nasmeh nama je to potrdil.Odprla je sv.pismo in nama ob slikah tako lepo razložila veliki teden Otroška duša je pila božje resnice. Šti- riletna deklica je hotela vedeti vse več. Ob slikah križevega pota je z vso iskre- nostjo sočutja do trpečega Kristusa ob sojala vse tiste, ki so ga mučili. »Zakaj, mamica, zakaj je moral Jezus toliko tr- peti, pa je bil tako dober za vse ljudi?« Otroško srce, polno čiste ljubezni - je drhtelo zaradi nerazumjive krivice in pri- sluhnilo vsem skrivnostim velikega tedna po svoje... Še danes, ko je otroštvo morda samo še spomin, kot svetloba v kamrici duše,človek v kamrici duše,člo- vek v globini otroške vere najlepše do- življa velikonočne skrivnosti.Ko zadonijo velikonočni zvonovi - se rodi vsako leto ob njihovi bogati melodiji-jutro vstajenja Velika noč - praznik naše vere!
In ko skozi tišino cvetoče pomladi zavri- ska maj-kaj nismo spet vsi kakor otroci?!
Človek hrepeni po življenju, ki se pre- buja v naravi.Tudi v naši duši pozvanja kakor nežna prošnja: »Spet kliče nas venčani maj, k Mariji - v nadzemeljski raj...« O, da bi po Mariji cvetele rože naših želja - skozi vse pomladi življenja za večni maj!

Cili Kodrič

Naš veliki papež Janez Pavel II., ki nas vedno znova preseneča in navdušuje, je lansko leto približno v tem času izdal svojo prvo poslanico: Človekov Odre- šenik. Središčna misel je: NE BOJMO SE KRISTUSA! Kliče nam: »Na Kristusa Go- spoda, odrešenika človeštva, naj obrne svoj pogled Cerkev in svet!«
Kot sopotnik se je Kristus pridružil uče- ncema na poti v Emavs. Bridkost jima je zalivala srce,ker je bilo križano njuno upanje,mrtva njuna vera. Jezusu sta se zasmilili razboleli duši, razočarani v pri- čakovanju, potopljeni v globoko žalost.
Ali ne leži na slehernem človeškem živ- ljenju, pa naj je še tako sončno, senca večjega ali manjšega trpljenja? Posebno težak je križ bolezni,razočaranja, nera- zumevanja,zapuščenosti. Toda ravno v takih urah prihaja vstali Kristus na našo pot in nam dviga pogled kvišku. Z nami roma na poti življenja, da nas tolaži in spodbuja. Vedno se oziraj nanj!
Združuj se z njim v svetih zakramentih. Vstali ti bo dajal novega upanja in novih moči, da boš laže nosil trpljenje in brid- kosti.Pomagal ti bo,da boš poln dobrot- ljivosti,da boš drugim luč. Na to opozarja luč velikonočne sveče, simbol Križanega ki je iz smrti prešel v življenje.
Zato je velika noč praznik upanja in veselja.
Papež je lani na praznik Gospodovega vstajenja, opoldne, takole spregovoril množici na Trgu svetega Petra: »Tretji dan je Kristus vstal od mrtvih. Na tej resnici sloni vsa zgradba naše vere. Kako naj bi ne vriskali od veselja zaradi zmage življenja nad smrtjo? To je dan, ki ga je naredil Gospod. Glejte,to je dan vesolj- nega upanja. Dan,ko se v Vstalem zbe- rejo vse človeške bolečine, razočaranja, poniževanja, križi, kršitve človeškega dostojanstva, zatiranje, prisila in vse krivice. - Od mrtvih je vstal Kristus, moje upanje, Vogelni kamen vse naše zgradbe je sam Kristus Jezus.Človek ne more nikdar izgubiti upanja nad zmago dobrega. Naj postane ta dan za nas začetek novega upanja.«
Povezuje naj nas želja, ki jo hočemo drug drugemu povedati kot velikonočno voščilo, da bi vsi, iz žive povezanosti z Vstalim, zajemali vedno novo upanje, novo življenje in novo moč!

Š. M.

Njegovo imenovanje je 26. februarja raz- glasil sveti oče Janez Pavel II. Novi nadškof se je rodil 14.11.1920 v vasi Grmada nad Trebnjem;krščen je bil v Dobrniču pri istem krstnem kamnu kakor naš svetniški kandidat Baraga. Obvezno šo- lanje je opravil doma, bogoslovne študije pa je dovršil v Rimu, kjer je tudi doktoriral. V duhovnika je bil posvečen v Rimu 27. oktobra 1946.
Po končanih študijih v Rimu leta 1949 je nevarno zbolel za pljučno boleznijo. Dobrotniki so mu pomagali, da je odšel na zdravljenje v Švico, kjer je sedemin- dvajset let uspešno opravIjal različne odgovorne službe v Cerkvi. Veliko je pisal ter predaval doma in v drugih deželah. Ko je v januarju 1977 prišel v Ljubljano, se je hitro vključil v življenje Cerkve doma. Bil je izredni birmovalec, veliko je predaval po tečajih doma in zunaj ter pisal mnoge koristne članke. Veliko je delal pri komisiji za koordinacijo verske- ga tiska, pri pastoralnem svetu, pri ko- misiji za župnijske pastoralne svete, pri komisiji za diakonijo in drugod.
Njegovega imenovanja za nadškofa se vsi iskreno veselimo in bomo zanj prosili božjega blagoslova pri odgovorni nad- pastirski službi.

Življenjska pot, po kateri stopamo, ni lahka; nosimo križ-to je Kristusova pot.
Luč je posvetila v temo groba, prema- gana je smrt, premagana je bolečina telesa in duha-to je Kristusovo vstajenje ki bo nekoč tudi naše velikonočno jutro, jutro zmagoslavja in zadoščenja.
Z veselim srcem gremo nebeškemu kra- ljestvu naproti.
Vaši prijatelji in uredništvo vam želimo srečne velikonočne praznike!

Prvo vprašanje,ki ga je bolnik ob obisku zastavil župniku, je bilo: »S čim sem si sedaj to zaslužil?! Vse življenje sem delal in skušal pomagati drugim (bil je zdravnik) - in sedaj to!« Hitro je še do- dal: »Toda tako se človek dandanes ne sprašuje več. Ali ne? Takšno vprašanje je pravzaprav že zastarelo.« Župnik je odgovoril:»In vendar hodijo človeku ta- kšne misli vedno znova po glavi« »Da,« je rekel na to bolnik, »teh se ne moreš kar tako znebiti.«
So torej vprašanja, ki jih imamo za za- starela. Takoj,ko se prerinejo v zavest, jih jezno spet potisnemo v stran. Imamo jih za nesmiselna. Vendar dokazujejo, da so pereča, ker so nepričakovano vedno znova tukaj. Posebno smo jim izposta- vljeni med krizami in boleznimi.
Takšna vprašanja so: »S čim sem si to zaslužil?« »Kaj je smisel tega, kar mo- ram tu prestajati?« »Zakaj zadene to ravno mene?« »Kako more Bog to do- pustiti?«
Taka vprašanja se rojevajo iz dveh ra- zlogov. Prvič: izražajo zadrego in tudi spravljajo v zadrego tistega, ki jih sliši. Ob njih se zavemo svoje nemoči.To od- vračamo s tem, da ne dopuščamo tak- šnih vprašanj niti pri sebi niti pri drugih.
In drugi razlog:takšna vprašanja so izziv Tisti, ki jih zastavljajo, s tem pokažejo, da s svojo usodo niso zadovoljni. Ne vdajo se, ampak se upirajo.
Ker pa se tega bojimo, postavljamo te- mu nasproti ideal potrpežljivega bolnika ki pusti,da se z njim zgodi vse, ne da bi spraševal. Vedno je zadovoljen, nikoli ne toži.
Vendar pa skoraj ne bi smelo biti bol- nika, ki ne bi imel tudi dovolj razloga za nezadovoljstvo in za tožbe in čigar zau- panje se ne bi enkrat tudi začelo majati.
Popraviti moramo nesporazum, ki je na splošno razširjen. Ideala "potrpežljivega bolnika" ne smemo povezovati s kršča- nsko vero. Izvor takšnega »idealnega« bolnika, ki ne toži, najdemo pri antičnih filozofih stoikih. Zanje sta tožba in upor odveč. Ti filozofi so imeli velik vpliv do današnjih dni,tudi na krščanske mislece in duhovnike in tako je lahko nastal nesporazum, da je »potrpežljiv bolnik« krščanski ideal.
V svetem pismu je posvečeno precej prostora tožečemu in tožbi. Večina psal- mov so strastni psalmi tožbe. Jobova knjiga je naravnost teološko opraviče- nje tistega,ki toži in obtožuje,ki se raz- burja in se prepira.V novi zavezi slišimo iz Jezusovih ust tožbo, katere bridkost skoraj ne more biti večja:»Moj Bog,moj Bog, zakaj si me zapustil?« Krščanska vera torej tožbo prenese in dovoljuje.
Tožba je usmerjena na nekoga. Bolj ali manj odkrito slutimo tega nekoga v vseh tožbah, tudi če ni izrecno imenovan. Tožba sprašuje po smislu: »Zakaj sem tako kaznovan?« ali »Zakaj je zadelo prav mene?« To ima pomen samo tedaj če misli tega, ki vodi mojo usodo. Tega se vedno ne zavedamo,kadar nam pride takšno vprašanje na ustnice. Morda je to najgloblji razlog za to,da ne moremo več tožiti. Pozornost nam mora zbuditi tudi to, da ta vprašanja praviloma niso kot nagovor, ki bi se moral glasiti tako- le: »Zakaj kaznuješ ravno mene? Zakaj zadeneš mene? Zakaj mi to delaš?"
Morda je za to potreben človek,ki mojo tožbo sprejme in me potem previdno spodbuja, da postanejo moje tožbe na- govor.
Če je to torej krščanski veri primerno, da toži in sprašuje,in če je tožba vedno komu namenjena, Bogu, potem moramo tudi odgovor iskati v tej smeri. Bog pu- šča tožečega k sebi. Ne zapira oči pred tistim, ki se prepira in razburja. Koliko to pomeni, čutimo, če nas kdo sočutno posluša, če dopušča naše tožbe in ob- tožbe in se ne zapre pred našimi dvomi in vprašanji. To nam je bolj pomembno kot razumske razlage. Bližina človeka, ki je zame tu, prebije mojo osamljenost in omogoči zaupanje in upanje.
Kierkegaard piše: »Jezus Kristus ti ne daje nekaj razlogov za tolažbo, ne spo- roča ti nauka,ne, daje ti samega sebe« Tudi Jobova knjiga nam pomaga razu- meti, da Bog ne odgovarja z »nekaj«, z utemeljitvami in nauki, ampak s tem, da daje sebe, s svojo naklonjenostjo in bližino.
Kljub temu stojimo še vedno s praznimi rokami tu. Mnogo tega,kar bi radi vedeli nam ostane skrito.Toda nismo več pre- puščeni sebi. Svoja vprašanja in tožbe lahko prinesemo pred nekoga, ki nam jih odvzame. Tako nastane zaupanje, ki zmore prenašati tudi nerešena vprašanja
O vprašanju o smislu trpljenja so že ve- liko razmišljali,pisali in povedali. To kaže kako neznosna je brezsmiselnost.Vsi so si edini v tem,da človek prenese skoraj vse, če vidi smisel svojega življenja.
Večinoma razlagajo smisel tako, da člo- vek ob trpljenju dozoreva. Seveda to lahko drži. Toda iz izkušnje vemo, da nam le malo pomaga, če nas kdo skuša ob bolniški postelji tolažiti z opozorilom, da to,kar moramo sedaj prestajati,služi osebnemu dozorevanju.Predvsem pa se branimo, če nam kdo reče, na katerem posebnem področju naj bi to dozoreva- nje potekalo. V nas se nekaj upira proti takšni, vsiljeni nam razlagi, verjetno zato, ker naj bi tu nekaj sprejeli, česar notranje sploh ne moremo, ker temu še nismo kos.Ne moremo potlačiti občutka da se nam tu »nekaj« ponuja, namesto da bi nam bil »tisti« čisto na voljo in nas vzel resno, takšne, kot smo sedaj v tem trenutku.
Takšna razlaga smisla,ki že vedno vna- prej ve, čemu je vse dobro, tudi meni, da ima Bog nekaj skupnega z boleznijo. To pa je zmota. Bog ni prijatelj bolezni, tako da bi uporabljal trpljenje kot neko vzgojno sredstvo, ampak prijatelj bolni- kov. Jezus bolnemu človeku,ki ga sreča ne razlaga smisla trpljenja, ampak ga ozdravlja, da bi se na njem razodela božja dela. Seveda lahko pozneje, ko je vse mimo, vidimo čas svoje bolezni v novi luči. Morda spoznamo, da je kriza imela določen pomen za naše življenje, da to kljub vsemu ni bil izgubljen čas. Z začudenjem in hvaležnostjo ugotavlja- mo, da nas je Nekdo vodil.
Prav lahko pa se tudi zgodi,da nam do- ločen odsek našega življenja ostane v temi in nekega smisla tudi pozneje ne moremo odkriti. Potem ostane samo upa- nje, da »bo Bog nekoč obrisal vse solze z naših oči« (Raz 21, 4).
Misel, ki nas v dneh bolezni vedno zno- va lahko nepričakovano prevzema in jo skušamo potem hitro zopet odpoditi, je vprašanje, ali bomo zopet ozdraveli. Če nismo preveč nevarno bolni in če nas bolezen zadene sredi življenja, se nam ta misel ne zdi samo nadležna, ampak hkrati tudi smešna. Prav tako smešna se zdi tudi naši okolici.
Pri tem pa misel na lastno umiranje ni niti smešna niti omejena na dneve bo- lezni. Tudi v zdravih dneh nam ni tako tuja; in če se tega zavedamo,potem se nam ni treba prestrašiti, če se ta misel v krizah javlja posebno močno.
V bolezni zlasti eno stvar doživljamo kot posebno nadležno. To je čas, ko še ne vemo natančno, kaj je narobe z na- mi. Še ni izvida. Preiskave se vlečejo v nedogled. »Najbolj neznosna je nego- tovost,« pravi skoraj vsak bolnik.
Upanje in dvom sta si v tem obdobju v ravnotežju. Iščemo razloge za upanje (dobri zdravniki,učinkovita zdravila itd.) pri tem pa nam okolica vneto pomaga. Vendar s tem praviloma dosežemo sa- mo nasprotno: obup čutimo še toliko bolj boleče. Svojega strahu ne moremo mukoma zatreti. Pri takšnem poskusu doživimo samo,da postane strah še to- liko večji. Strah je povezan z »ožino«. Njen pritisk popusti samo, če lahko o njej govorimo. Zato v takšnih trenutkih najbolj potrebujemo človeka, ob kate- rem se nam ni treba sramovati svojih občutkov,ki posluša tudi naše "neumne" občutke strahu in jih vzame resno.
Vedno znova naredi name vtis izkustvo da tam, kjer ljudje o strahu in obupu lahko spregovorijo, nastane zaupanje, ki je zmožno nositi oboje: upanje na eni in skrb na drugi strani.To je zaupanje,ki je zapisano tudi v psalmih,npr. v verzu: »V stiski sem klical Gospoda,Gospod me je uslišal in osvobodil« (Ps 118,5). Teža strahu je izginila. Človek lahko zopet diha in upa.

(Se nadaljuje)

Dobra volja in potrpežljivost zmoreta vse

Po strmem klancu je "katrca" sopiha- la proti leseni hiši med drevjem. Zaradi slabe poti smo šli zadnji konec peš. Pred hišo nas je nič kaj prijazno pozdravil pes čuvaj,zato pa nas je bil toliko bolj vesel Franci Oblak (Harje 13, 63270 Laško), ali Franček, kakor mu po domače pravijo. Čeprav je bilo že popoldan, je šele vstajal. Pa nam je hitro pojasnil, da zato,ker se dopoldan nič ne dogaja in je rajši pokonci pozno v noč. Dopoldan so ljudje po službah in otroci v šoli in še tisti redki, ki ga z obiskom razveselijo, pridejo šele proti večeru.
Franček zelo težko govori in se je bal, da ga ne bi razumeli. Pa je bil njegov strah odveč. Več "težav" nam je delala njegova mlajša hči, ki je kar naprej ho- tela peti in da bi jo snemali na magne- tofon. Ker smo imeli dovolj časa, smo tudi najmlajši ustregli.
Ta mesec je praznoval svoj šestintride- seti rojstni dan in v teh letih se je že z marsičem srečal v življenju. O tem nam bo sam kaj več povedal.
Že v mladosti sem bil bolan, bolj očitno pa se je bolezen začela kazati pri voja- kih l. 1964. Hudo je bilo, ker nihče ni hotel verjeti, da sem bolan. Vsi so me imeli za slabiča, češ, da nočem služiti vojaškega roka. Poslali so me začasno domov in zopet sem se moral vrniti.Bo- lezen pa se ni hotela izboljšati in so me odpustili. Moral sem v bolnišnico zaradi operacije paralitičnega ileusa. Ko sem si opomogel, sem začel hoditi v službo. Hodil sem težko,a trdno sem upal,da se bom pozdravil. Noge so mi vedno bolj pešale in leta 1971 so me invalidsko upokojili. Zadnji dan službe sem padel in zopet so bile potrebne tri operacije. Hvala Bogu, tudi te sem dobro prestal. Sedaj,ko sem doma,mi je po službi dolg čas in pripravljen bi bil delati tudi za- stonj, samo da bi lahko delal.
Poročil sem se leta 1968 in takrat še nisem vedel diagnoze svoje bolezni. Mi- slil sem, da je to sklepna revma, ki se bo sčasoma pozdravila.
Tudi Frančkova žena pravi, da sploh ni pomislila, da se ne bo nikoli pozdravil. Njegova težka hoja jo takrat sploh ni vznemirjala, ob tem ga ljubeče pogleda in se nanj nasloni.
Šele leta 1973 sem zvedel za svojo dia- gnozo. Tisti hip sem se ustrašil, ker sta bili že rojeni obe hčerki in da ne bi tudi zboleli. Danes tega ne premišljujem več in sem vesel, da imam dobro ženo, ot- roka in mamo, ki mi radi priskočijo na pomoč. Delati ne morem in tako dajem samo navodila, seveda, če so dobra.
Težko je o ljudeh, s katerimi se precej srečuješ, povedati kaj slabega. Res pa je, da nekateri po toliko letih ne verja- mejo, da sem bolan. Slišal sem že, »da si z ležanjem denar služim«. Ne jezim se nanje. Nikomur ne želim, da bi tako zbolel kot jaz.
Moram biti dobre volje, saj s tem dajem poguma svoji ženi, otrokom in svoji ma- mi. Tako lažje opravljajo delo,saj imamo majhno kmetijo.
Obiskov imam bolj malo.Dvakrat na leto me obišče g. župnik, to je za božič in veliko noč. Na Brezjah sem bil lani prvič po zaslugi mladega fanta iz vasi, ki me je peljal. Prek njegove družine sem se seznanil s Prijateljem in Prijateljstvom bolnikov. Tudi na srečanje v Šentjakob me je on peljal.Srečanje se mi je vtisni- lo v spomin in še si želim takih srečanj. Hudo mi pa je, ker imam občutek, da sem vam v breme.
Franček, prav je, da si povedal, kakšen občutek imaš, vendar ti lahko zagoto- vimo, da nam nisi v breme, saj je tvoja dobra volja prehajala na nas vse in u- pamo, da letos ne boš imel več takega občutka. Ti sam pa s svojim sodelova- njem pripomoreš k ubranosti srečanja.
Res je-smo verna družina. Starši so me tako vzgajali in tudi jaz želim, da bi ot- roci ostali verni. Vera mi veliko pomeni.
Zdi se mi, če ima človek dobro voljo in veliko potrpežljivosti, potem zmore vse.
Vsem prijateljem pa želim vesele in zdrave ter blagoslovljene velikonočne praznike.

Mrak se je že spuščal, ko smo se po- slovili od Frančka in njegove družine. Občudovali smo njegovo trdno voljo in predanost. Kar težko je razumeti, da je lahko človek s tako boleznijo tako zado- voljen, ko pa danes vsi tožimo; tožimo, če nas boli glava, pritožujemo se nad sosedi, nad draginjo in sploh nad vsem. Pri Frančku to popoldne ni bilo slišati pritožbe,zakaj je prav on bolan. Ob tem smo se zamislili:ali se znamo zdravi sploh še pogovarjati? Ali nismo mi - v nekem oziru-večji bolniki kot tisti, ki se jim bo- lezen vidi? Za to spoznanje se ti, dragi Franček, zahvaljujemo in upamo, da se bo lahko še kdo česa naučil od tebe.

VJJ

Obiskala me je znanka, ki je pred kratkim stopila v pokoj. Zaželela sem ji, da bi dolgo uživala brezskrbni večer življenja. Začudeno me je pogledala in odgovori- la: »Kaj mi bo brezskrbno in lepo življe- nje sedaj, ko sem stara, ko bi imela še enkrat trideset let«, je zavzdihnila.
»Ali ti je dolgčas po tistem, ko si vsta- jala še pred četrto uro ter v mrazu ali dežju vsak dan hitela v službo?« sem jo vprašala.
»Ne, po službi mi ni dolgčas, ampak po mladosti. Ko bi bila mlada, pa da bi do- bivala pokojnino,« je skušala razgovor obrniti malo za šalo...
Neki prijatelj,ki je v službi, mi je potožil: »Koliko sem imel težav in zaprek, ko sem hotel v drugo podjetje. Hotel sem do- seči svoje in sem končno uspel. Toda kolikokrat sem se za to že pokesal. Ko bi mogel tiho, neopazno nazaj! Toda kaj, tega,da mi je žal,ker sem spremenil slu- žbo,niti pokazati ne smem. V prejšnjem podjetju bi imeli preveč zadoščenja tisti ki so mi nasprotovali, ko bi zvedeli, da svojo odločitev tako hitro obžalujem.«
Mlada žena, ki je kmalu po poroki spoz- nala, da se je prenaglila, je rekla: »Kaj bi dala, ko bi mogla ta čas, ta leta, ko sem fanta spoznala in se z njim poro- čila, izbrisati iz svojega življenja. Ko bi mogla narediti, da bi ostala sama. Kako rada bi se povrnila v prejšnje življenje.«
»Saj bi ne bila zadovoljna. Če se ne bi poročila, bi si vedno predstavljala, da si prikrajšana za največjo srečo v življenju Šele sedaj, ko si razočarana, veš, kaj bi ti bilo prihranjeno,« sem odgovorila.
»Vem, včasih pride spoznanje prepoz- no,« je odgovorila.
V kratkem času, v obdobju nekaj me- secev, sem imela možnost od blizu po- gledati v življenje na videz srečnih ljudi V prvem primeru pokojnina, v drugem zaželjena služba, v tretjem poroka... Toda, nikjer sreče...
Bolni pogosto blagrujemo zdrave, a pri tem pozabljamo, da se ti ne morejo ve- seliti zdravja, ker ga premalo cenijo. Za srečo ni potrebna blaginja, ampak za- dovoljstvo nad tem, kar imamo, pa če je to še tako skromno.

Angelca

Kako so se mnogi nad njim zavzemali, nečloveško je bil spačen njegov obraz, njegova podoba ni bila več človeški slična Tako spravi v strmenje mnoge narode. Kdo je še veroval našemu oznanilu? Ni imel ne podobe ne lepote. (Iz 52, 14; 53)
Včasih je treba veliko poguma, da so- čutimo nekatere bolečine.
Kadar je npr. tisti,ki trpi, javen obsoje- nec; kadar množica, ki jo žeja po krvi, tuli od divjega veselja okoli svoje žrtve, ki jo žene na smrt vojaška straža: -te- daj, čeprav se srce krči ob pogledu na tega nesrečneža, ki ga zasramujejo in tepejo, pa se mu nihče ne upa pokazati svojega sočutja, da ne bi bil zapleten v njegovo sramoto; gleda, molči in se ima skoraj za junaka, da ne tuli na smrt z drugimi.
V vrtincu sovraštva, ki od sodne hiše vali Jezusa proti Kalvariji,ga preriva,ga vrže po tleh, spet vzdigne, ga odnaša in ga blati s krvavo peno žalitev in udarcev, - gre uboga Žrtev počasi, zvita v dve gubi, naprej z ramo,ranjeno od težkega križa. Pod strašnim trnovim vencem, ki mu obdaja glavo, so lasje, čelo, obraz obliti s krvjo, s katero se potenje in prah meša z grdimi pljunki tolpe.
Oh, ne stopajmo mimo tako hitro, kakor da bi se tudi mi bali izkazati malo so- čutja temu obsojencu, ki gre umirat za nas! Poglejte njegov ubogi obraz. Oči, lepe, globoke oči,ki so gledale tako us- miljeno dobrotno, so vse prekrvavljene. Kako je njih pogled trpeč! Vdrta lica z izpuljeno brado imajo na sebi znamenja udarcev jermenov in modrikaste ploš- čice zaušnic: zatekle ustnice so na pol odprte, da vsrkajo malo zraka...
Kdo neki bo prepoznal v tem obrazu, o- nesnaženem kakor obraz gobavca,božji in čisti, nežni in veličastni obraz najlep- šega med človeškimi otroki?
Blazna od veselja se drhal sramotno vede naproti tej bolečini, se iz nje nor- čuje na svoj način;vsaka nova skupina, vsak sprehajalec, ki so ga srečali na poti, se brž pridruži spremstvu, da bi vrgel svoj del sramotenja, zasmeha in udar- cev Njemu, ki se ne brani in ki molči.
Čakal sem tolažnika,
pa sem našel le drhal,
ki me je želela le preganjati in me
raztrgati.
Božji Učitelj ne more nič več.
Kljub silnosti udarcev od jermenov in palic se ustavi sredi hrapave ulice in za- sopel od bolečin pod križem, ki mu reže v ramo, tam obstane upognjen,nagnjen naprej,z omadeževanim ubogim obrazom
Tedaj se neka žena na hitro prerije skozi množico in preden jo iznenadeni vojaki utegnejo ustaviti, se nagne k Jezusu, mu položi brž na obraz belo platneno prtenino in kot mati svojemu ranjenemu sinu z nežnimi in spretnimi gibi, ne da bi se dotaknila bolečih trnov, obriše lepo čelo, okrvavljene oči, ki se zahvalijo z dolgim pogledom,vdrta lica,plavo brado, od katere se strjena kri odtrgava, in vrat, otrdel od bolečin.
Toda stražniki so se zavedeli.Z nasilnim sunkom, s surovimi kletvicami presekajo delo usmiljenja, in ko se pogumna žena s krvavim prtom izgubi med množico, ki se norčuje, Jezus,za trenutek okrepčan s tem junaškim sočutjem,nadaljuje med podvojenimi udarci in žalitvami pot v smrt.
Zadnji valovi žalostnega spremstva so se ravnokar izgubili na ovinku ulice: rjo- venje množice slabi, prah, ki se igra v mirnem soncu, vstaja in pada.
Veronika, vsa ganjena od tega, kar je pravkar storila,je prestopila prag svoje- ga bivališča. Pokonci ob mizi v pramenu luči, ki jo puščajo vrata, stiska v svojih tresočih se rokah krvavi prt, s katerim je pravkar obrisala ubogi umazani obraz obsojenca. Nesrečni, koliko je moral trpeti! Rane, kri povsod!
Ta prt, kako je rdeč!
In da bi zopet videla kri,Veronika s sol- znimi očmi razgrne prt. Oh...Stopi nazaj z iztegnjenimi rokami...
Kajti na belini platna se v krvavih obrisih prikaže boleči, pa tako lepi obraz, ki ga je pravkar obrisala in katerega globoki po- gled se zdi,da se ji še vedno zahvaljuje

Kakor na Veronikin prt, pokaže na vsako dušo, katera trpi, božji Učitelj sledove svo- jega obraza.
Samo nekatere poteze, komaj vidne, na srce,ki se upira trpljenju in ki noče sprejeti volje Boga, neizmerno modrega, ki vidi na- prej in je dober.
In Oče ne prepozna svojega Sina v tem vtisu,ki je samo človeški. Pa bi tej žalostni duši, da bi bila podobna božjemu Vzoru, zadostovalo, navzeti se njegovih čustev in misli, njegovih pogledov, besed in dejanj, ki so edina všeč Očetu, kajti samo oni so izraz njegove otroške ljubezni,ki jo moramo z Ljubljenim sinom Edincem imeti za Boga.
So še druge trpeče duše, na katerih je odtis božjega obraza bolj podoben, ker se trudijo vsaj mirne duše sprejemati nesrečo in jo prenašati, ne da bi se preveč prito- ževale nad tem, čemur se ni moč izogniti.
Mi trpimo, toda objokujemo to oviro našim opravkom in našim delom. Zdi se nam, da Učitelj ni prav izbral ure, da bi ustavil naše delovanje, in z nemirno naglico si želimo vrnitve zdravja, kakor potnik pod nego- tovim varstvom listja nepotrpežljivo čaka konec viharja.
Skratka, vdamo se, pa brez popolne vda- nosti božji volji. In Oče,ki vidi v srce, sicer spozna pri tem glavne poteze svojega Sina, a ne najde še popolne podobnosti. Ponudi pa, širokosrčen in močan, otroku, ki trpi, pomoč zmagovite milosti...
In končno, so še duše, poznali ste jih mor- da,nad katere se Oče sklanja z neizrekljivo ljubeznijo, kajti v njih vidi le še božji obraz svojega Ljubljenca.
Dà, to je res njegovo krvavo čelo, vse ovenčano s trni, tisto čelo,iz katerega od- seva Očetova misel! To so oči njegovega Otroka, njegov pogled, ki v Očetovem srcu išče tudi najmanjšo željo, da se ji takoj vda: Oče, zgôdi se tvoja volja!
To so njegove ustnice in njegove besede: besede božje Besede,blage in potrpežljive, vse prevzete z zaupno ljubeznijo, dobrot- ljive in usmiljene do bližnjega.
Besede miru in dobrohotnosti: besede v hvalo slavi Očeta, ki smo se mu zaupali.
In to je cilj, h kateremu bi vsi,kateri trpijo, mogli težiti: popolna podobnost z božjim Vzorom. Enakost naših trpečih udov z nje- govimi, ne samo zunanja,ampak prisrčna in globoka edinost naših misli,ki jih oblikujemo po mislih Moža bolečin in gledajoč,kakor on na trpljenje samo iz božjega stališča: edi- nost naše volje, naših želja, naših čustev z njegovimi, da bomo iskali kakor on samó Očetovo voljo, jo želeli, jo ljubili, napravili iz nje naš vsakdanji kruh, v žalosti,v utru- jenosti, razočaranjih, bojaznih v bolečinah našega življenja!
In takrat bo skrivnostni vtis kakor na Ve- ronikinem prtu postal v naših dušah vedno bolj podoben.In mi bomo srečni zaradi bla- ženega trpljenja, ki nam ga je božja Mod- rost v svoji očetovski previdnosti dala, da bomo bolje poznali in uresničili na naših srcih tako ljubljene poteze božjega Obraza!

Bilo je v tistem času, ko je gospod Bog ustvaril svet.
Nekega dne je sedèl v nebesih in barval ptičem perje. Zmanjkalo mu je barv,tako da je drobna taščica ostala siva. Ogledovala se je v vodi, potem je poletela k nebeškemu Očetu.
»Nekaj bi te rada vprašala.«
»Kaj hočeš vedeti?«
»Zakaj nimam nobenega rdečega peresca?« Ptička se je zazrla proseče z velikimi, črnimi očmi. Videla je fazane, ki jim je bilo rdeče perje z zlatom posuto, papige, ki so imele košate, rdeče ovratnike, peteline z rdečimi grebeni in še marsikaj. Upala je, da se je usmili in popravi.
Vendar se je Bog samo milo nasmehnil in dejal: »Ime sem ti dal, taščica, sama pa glej, da si zaslužiš kakšen rdeč perešček.«
Neskončno dolga doba je minila po tistem dnevu. Človek je zapustil raj in živali so se razširile po zemlji. Ljudje so znali že marsi- kaj,sezidali so velika mesta,kot recimo Rim ali Jeruzalem.
Taščice so tožile:»Vse smo storile,kar smo mogle, da bi dobile le kakšno rdeče perjice v svoje žalostne, sive suknjice, a vse brez uspeha... Spet so tekla leta.
Skozi jeruzalemska vrata je pohitela velika množica in se vila proti hribu, kjer so imele taščice v grmu gnezdo.
Bližali so se jezdeci na ponosnih konjih, vo- jaki z dolgimi sulicami, rabljevi hlapci z žeblji in kladivi. Slovesno so stopali duhovniki in sodniki, ihteče žene, vmes pa je hrumelo ljudstvo...
Siva ptička je drgetaje sedela na robu gne- zda. Vsak hip se je zbala, da bodo pomen- drali nizko grmičevje in pomorili mladiče. Gledala je tri obsojence.Enemu so celo pri- tisnili na glavo bodečo trnjevo krono. Trni so ranili njegovo čelo in kri kaplja navzdol. Ta človek je tako lep in gleda milo okrog sebe. Zakaj so ga pribili na križ?
»Če bi bila orel, bi potegnila žeblje, ki mu prebadajo roke, in zapodila mučitelje.«
Ni mogla več sedeti v gnezdu.
»Čeprav sem majhna in uboga, lahko kljub temu kaj storim za ubogega mučenika,« je začivkala in v velikih lokih obkrožala Križa- nega. Nekaj časa se ni upala v bližino, po- lagoma se je pa le ojunačila; zletela je h križu in izvlekla s kljunčkom ostro bodico iz čela Križanega.
V tem je padla kaplja krvi s Križanega na njene prsi. Kaplja se je brž razlezla in po- rdečila peresca na prsih.
Križani je odprl ustnice in zašepetal ptički:
»Ker si usmiljena, si dosegla, po čemer je hrepenel tvoj rod,odkar je svet ustvarjen«
Ko je priletela taščica v gnezdo, so začiv- kali malčki:
»Tvoje prsi so bolj rdeče kot vrtnice.«
»To je le kaplja krvi s čela ubogega člove- ka. Ta bo brž izginila, ko se bom skopala v studencu,« je odvrnila ptička.
Rdeča barva ni nikoli več izginila z njenih prsi, čeprav se je še tako kopala. Ko so dorasli njeni malčki,se je zableščala krvavo rdeča barva tudi na njihovih prsih in se blešči še danes pri vseh taščicah.

prevedla Marija Kmetova

(Šest nepozabnih dni na srčni kliniki)

II.

Bolniku Gorniku je med omotično dremavico po kratkih obrokih prva noč na kliniki ven- darle minila brez srčnega napada. Šumečih brizgov iz kisikovih cevk se je organizem že navadil kakor tovarniški delavec zvočnih eksplozij svojega stroja, ki se ritmično po- navljajo. Toda cevki sta se mu spremenili v funkcijo urinih kazalcev, ki sta se polžje počasi premikala proti neskončno oddalje- nemu jutru.
To prvo noč na bolniški postelji je osebno doživel bolnišnico kot troizmenski obrat, v katerem se strojni park niti za sekundo ne ustavi. Vso noč so se pridušeno odpirala in zapirala vrata,naprej in naprej je na hodni- ku tiktakal registrator bolniških zvončkov.
Stari inženir na postelji pri oknu je okrog polnoči začel neusmiljeno kašljati,kot da se je odločil vreči iz sebe kompletna pljuča z drobovjem vred. S tableto ga je bivša us- miljenka umirila in ponovno poslala k vragu podjetje, ki je izdelalo ta okna površno in iz nepresušenega lesa, češ, če bi uprava prepustila dobavo zasebnemu obrtniku, bi se okna zagotovo neprodušno zapirala in bolnikom se ne bi bilo treba za nameček še prehlajati ter loviti pljučnico. Sicer da je pri nas še marsikaj drugega narobe, ampak bolnišnica je pa le bolnišnica in ona se ne bi prav nič čudila, če bi se nekega dne pravi pacient skopal nad upravo klinike s civilno tožbo, ker je tu po naši krivdi dodatno zbolel...
Okrog ene po polnoči se je pred vrati sos- ednjega nezgodnega oddelka ustavil reše- valni avto. Fantastični žarometni snopi so s sencami naletavajočih snežink zaplesali tudi na stropu sobe srčnikov. Po časovno odmerjeni količini ustaljenih šumov dežurnih bolničarjev je voz tiho kakor po preprogi od- peljal po novozapadlem snegu. V zamrače- ni sobi je spet seval mlečni odsvit svetilke iznad privoza, ki enako dobrotno spečim podarja spanje, kakor sočutno pomaga bedeti tistim, ki so izgubili milost spanja.
Začelo je mesti kot za stavo. Za vrati ne- zgodnega oddelka so predramili dežurnega kirurga, ki je po naporni operaciji komaj dobro zadremal. V desinfekcijskem kotliču operacijske dvorane, kjer so zasvetile ne- onske cevi, hite s prekuhavanjem instru- mentov za novega nesrečnika -pričenja se nova akcijska drama za ohranitev človeš- kega življenja.
Gornik je skozi brizg kisika zavrtal v lastne možgane; ali bo skalpel v rokah polpredra- mljenega kirurga opravil rutinski poseg pol- avtomatsko kakor robot, ali pa se bo pred pristopom k operacijski mizi toliko koncen- triral,da se bo sklonil nad neznanca z ena- ko toplim srcem, kakor bi se nad rodnim očetom ali bratom? ...
Zgodovinarjev duh je prisostvoval operaciji na oni strani vse dotlej, ko so pogasnile luči, ne da bi se zavedal, da mu to omogočata le dve gumijasti cevki z anorganskim poži- vilom. Okrog njega pa je ritmično utripala simfonija sopenja s čudodelno zdravilnim spancem. Blagor spečim!
Dnevna sestra je prižgala luč ter voščila dobro jutro pol službeno, češ,kako naj vas drugače uredimo, in pol obžalovaje za vse tiste, ki jih je noč opeharila za spanec. To je sestra Marjetka, dobra duša z nežnim obrazkom, rojena za sestrski poklic. Na vprašanje,kaj bi hotela postati,če bi se še enkrat rodila, je brez obotavljanja rekla: to, kar sem.
Takoj za njo so veselo privršale tri prakti- kantke iz šole za medicinske sestre.Z njimi se je prismejala pomlad sredi snežnega meteža. Vitka, kipeča telesa, radožive oči, sijoče izpod snežnobelih oglavnic, in lah- kokrile roke so se gostoljubno bližale bolni- kom z malimi umivalniki kakor otročičem, ki se boje vode: kdor se mi pusti umiti, dobi za nagrado cekinast poljub...
In res je soba kar vzcvetela od njihove mladosti. Kakor pojoče ptice so se zagnale med bolnike, priklenjene na posteljo. Ope- rirani šofer, ki je že vstajal in hodil v umi- valnico, je poščegetal starega inženirja pri oknu:
- Kar nevoščljiv sem vam, ker vas umivajo ročice tako zalega dekleta... Kaj naj nare- dim, da bom še jaz deležen vašega užitka?
- Naredite si infarkt! ...
Ko so opravile, so jim nagradne pomaranče kar deževale v naročja. In ko so odšle, se šofer spet ni mogel premagati, da bi ne podražil oslabelega inženirja:
- Ko sem bil jaz tako slab, kot ste zdaj vi, me je umivala starejša sestra,no,saj veste katera - »kobila«, in povem vam, da sem pod njenimi prsti ostal hladen kakor stena. Vem, da s svojimi leti še niste tako daleč, da bi bili brezčutni za takole rosno mladost Ali vas res nič ne vznemirja?
- Vzgojen človek se menda zna vsaj malo obvladati.
- To že, ampak takole pod kožo...?
- Veste, doma imam ženo, ki je že toliko žrtvovala zame,da tudi "podkožne" nezve- stobe ne zasluži, posebno pri mojih letih.
- Razumem. Jaz sem pa irhovina, več na vožnjah kakor doma in sem se naučil jemati življenje bolj »počez«. Moja žena ve, da si na dolgih vožnjah privoščim tudi kako dru- go,pa nič ne reče - da ji le ob mesecu po- molim čim težjo kuverto...
- Imate kaj otrok?
- Teh pa žal ni...
- Potem vam pa ne zamerim ogretosti za prste teh gojenk.Zdi se mi,da tudi vi živite v tragični zmoti:frlite od ženske do ženske ker mislite,da je druga boljša od prve, tre- tja slajša od druge. Končno pa razočarani spoznate, da je vse skupaj nekakšna pre- vara.
Gornik,ki je vse to molče poslušal,se je pr- vič udeležil sobnega pogovora s pripombo:
- Strinjam se z inženirjem. Če bi morali ži- veti štirim polodraslim otrokom kakor jaz, bi vse lažje pogledovali na ta dekleta z opranimi očmi, tako neobremenjeno, kakor recimo na tistile šopek nageljnov na mizi.
Šofer je bil pripravljen razpletati svojo mo- ralno ohlapnost še naprej, a mu je prelomil že začeto besedo jutranji obhod zdravni- kov. Ekipo je vodil profesor, tisti, ki se je bil minuli večer potrudil h Gorniku.V sobi je zavladala globoka,toda svetla tišina, polna toplega zaupanja v človeško in medicinsko osebnost moža, ki se še nikoli ni potrkal na prsa, da je prvi srčni kirurg v deželi, ki na- glo privlačuje tudi pozornost evropskega in ameriškega sveta. - Začel je pri šoferju:
- Vaši plastični žilni vstavki so se imenitno vrasli v sklop živega omrežja.Saj to menda tudi sami čutite?
- Seveda, gospod profesor, hodim brez vsakih težav.
- No,potlej vas bomo pa že kar jutri »nag- nali« na vaš kamionski vlak proti Reki... Ne smete mi verjeti dobesedno-mesec staleža vam bo kljub dobremu počutju iz previdno- sti še potreben.
Ekipa se pomakne k postelji mladega goz- darja, ki je dobil novo mitralno zaklopko.
- Kako pa je z našim gozdarjem? -Nobenega zavračevalnega procesa! Lepšega rezultata si ne moremo želeti. Še nekaj dni, pa se boste lahko vrnili med svoje gozdne prija- telje... Zajci, srne in jeleni vas čakajo.
- Posebno zdaj v tem metežu, ko se pre- stradani ozirajo za šopom sena...
- Živali so kakor otroci: najraje jedo iz tis- te roke, ki jih je pripravljena tudi pobožati. No, vi boste vse nadoknadili...
Premik k inženirju pri oknu:
- Kako je, gospod inženir?
- Kašelj me daje...
- Seveda, tule piha na vas. To je narav- nost kriminalno, da uprava tega ne uredi. Takoj vas bomo premestili v manjšo sobo, kjer se je danes izpraznila postelja.
Ekipa se obrne k nasprotni vrsti postelj. Na končni leži znamenit likovnik, ki je razstavljal že po vseh svetovnih središčih. Pred ted- nom dni je po hudi operaciji žil ves nor od sreče proslavil svoj rojstni dan s tem,da je brez dovoljenja vstal in sredi sobe zaplesal na Avsenikovo polko iz "Romeovega" tran- zistorja. Še preden ga je kdorkoli utegnil posvariti,se je sesedel na tla kakor prazna vreča. Še isti dan ga je profesor ponovno operiral, toda sestre si skrivaj prišepeta- vajo, da je njegovo stanje brezupno in mu bodo v kratkem morali amputirati obe nogi. Zdravniki pa se znajo pred bolnikom takole sporazumevati:
- Pacient dobiva sredstva za okrepitev in proti bolečinam. (Bolnik, ki to sliši, pa misli, da se je res okrepil.)
Ogledujoč si rentgenski posnetek njegovih nog, pa govore:
- Zelo dober,krasen - se pravi jasen - po- snetek! (Ubogi umetnik pa to izjavo razu- me kot bodrilo, da je rešen in se že vidi, kako na zdravih nogah stoji pred slikarskim platnom.)
Pred »Romeom« pa si profesor privošči majčken namig na lastno »noro« mladost:
- No, kako je, čmrlj? Sem slišal, da neu- trudno »brenčiš«... Danes si pa le privošči malo srčnega počitka, če še veš, da imava jutri zjutraj midva zmenek na operacijski mizi...
Končno je na vrsti zgodovinar.
- Dobro jutro,gospod Gornik. Sem slišal, da ste kar solidno preživeli noč. To je odlično za katetrizacijo, ki jo bomo napravili takoj po končanem obhodu. - Sestra,pripravite nam bolnika za ob 8.30. - Tako,pa na svidenje!
Izmed vrat pa so bolniki še ujeli pridušen zdravniški pogovor o nezgodnem primeru dveh kirurgov, ki sta se smrtno ponesre- čila na zimskem plezalnem vzponu v steni Travnika. Eden je obležal na mestu mrtev, drugega pa so sredi minule noči obupno razbitega še skušali rešiti, a je izdihnil v ranem jutru.
Oba sta bila še mlada, poročena in s po enim otrokom...
Gornika je oblila zona: Medtem ko so vame pritekali rešilni mehurčki življenja,so nesre- čnega kirurga poslednji mehurčki zapuščali - Kaj je življenje? Večna spremenljiva igra na šahovnici...

(Se nadaljuje)

APRIL

MISIJONSKI NAMEN: Da bi kristjani Avstra- lije in Oceanije bili bolj goreči za širjenje božjega kraljestva doma in da bi ga z večjim navdušenjem tudi drugim oz- nanjali.
Zapustiti domači kraj, starše, sorodnike, domovino in iti v tuj kraj, se tam naučiti tujega jezika,živeti v tujem narodu za tuje ljudi, prinašati jim največjo dragocenost, luč vere, srečo v Bogu,mir vesti in veselje, to je nekaj zelo velikega.Misijonarji so naj- boljši in najlepši sad naroda. Zaradi tega sadu Bog pušča drevo pri življenju in ga ne poseka (Lk 13, 6).
Avstralija in Oceanija postajata bolj in bolj krščanski. Cerkev od njih pričakuje ne le du- hovnih poklicev za domače potrebe, marveč misijonarje, ki ponesejo evangelij naprej.
Papež nas prosi,naj molimo za to,da bosta ti dve deželi dozoreli v misijonski zavesti.

MAJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi kristjani v raznih afriških državah, kjer trpijo preganjanje, bili nekristjanom spodbudne priče za Kristusa in vero.
Zdi se, da v Evropi, v tem starem središču krščanstva,vera peša, ali se pa vsaj krče- vito bori za življenje. Medtem se na drugih celinah, v Afriki, Aziji prebuja z veliko živ- ljenjsko silo.
V Italiji pride na 100 duhovnikov en bogo- slovec. V Sloveniji pride na vsakega 7. du- hovnika en bogoslovec. V Indiji pride na vsakega duhovnika en bogoslovec. V Afriki pride na vsakega domačega duhovnika več bogoslovcev domačinov.
Toda tudi v mnogih afriških državah je vera stiskana. Prve svetnike mučence je dala Uganda: sv.Karla Luanga in njegove tova- riše.A tudi v teh letih je bilo precej misijo- narjev,zlasti v Rodeziji, mučeniško pobitih. Ena od afriških držav je vse škofe razglasila za sovražnike ljudstva in izdajalce. Cerkvi so zaplenili imetje. V neki drugi afriški državi načrtno izrivajo Cerkev iz javnega življenja Tako se vera tudi v teh državah že krče- vito bori za življenje.
Molili bomo za vztrajnost afriških kristjanov in za moč, da bi kljub težavam bili priče za vero in Kristusa. Saj je čas preizkušnje vedno tudi čas izrednih milosti.

p. Pavel Berden

Doma je v vasici Monsagrati v srednji Italiji. Rodila se je l. 1218. Očetu je bilo ime Janez, materi Bonissima. Starša sta bila revna in preprosta, vendar so ju sosedje cenili, ker sta rada pomagala, kdor koli ju je prosil. Hčer sta vzgajala, da mora človek zaupati v Boga ter biti potrpežljiv in uslužen.
Doma ni bilo kruha zanjo,zato je morala že z dvanajstimi leti v svet. Odšla je služit v mesto Lucca (beri Lúka) k premožni družini
Za mlado dekle je bilo hudo,ko se je znašla v tuji hiši, zlasti ko sta bila gospodar in gospodinja zadirčna človeka, veliko od nje zahtevala in jo celó izkoriščala. Tudi otroci so ji grenili življenje. Marsikdo na njenem mestu bi zapustil hišo in si poiskal službo drugje. Cita pa je menila: »Ker starši žele, da služim, je to gotovo tudi Bogu všeč.« Zato je ostala in si prizadevala, da bi čim- bolj vestno opravljala delo.Tolažbo je iska- la in našla v Bogu: zjutraj pri maši, zvečer v molitvi.
Njena potrpežljivost in vestnost sta obro- dili sadove. Gospodar in gospodinja sta jo začela ceniti,in to vedno bolj, saj sta spo- znala, da je nenadomestljiva. Zato sta ji tudi prepuščala vedno večjo odgovornost v hiši.
Gostje so jo spoštovali in ji dajali darove, ona pa siromakom. To se je razvedelo, lju- dje so ji prinašali vedno več,Cita pa je vse sproti razdala.
Nad štirideset let je to neuko in preprosto bitje delilo potrebnim, ne da bi bilo kaj mi- slilo nase. Ko je obolela, je želela, da ne bi bila komu v nadlego. To se ji je uresničilo, saj je ležala samo nekaj dni. Umrla je 27. aprila 1272.
Na zadnji poti so jo spremili ljudje od blizu in daleč. Glas o njeni svetosti se je vedno bolj širil. Največji italijanski pesnik Dante omenja v Božanski komediji številne sodo- bnike,pa tudi znamenite ljudi iz zgodovine: vojskovodje, državnike,filozofe in umetnike Med njimi se je-dobrih trideset let po njeni smrti - spomnil tudi Cite.
Papež Pij XII. jo je razglasil za svetnico in zavetnico gospodinjskih pomočnic.

Pahomij pomeni v koptščini orel, sokol. Do- ma je v Zgornjem Egiptu, rojen pa nekako okrog l. 287, torej v dobi,ko je bilo pogan- stvo priznana državna vera in so kristjane preganjali.V družini je zrastel v poganskem ozračju.
S krščanstvom se je srečal po nenavadni poti.Oblast je lovila fante za vojsko in tudi njega pograbila. Z ladjo so jih odpeljali po Nilu. Natlačili so jih v tesne prostore, kjer so hudo trpeli lakoto in žejo.Kristjani so jim nosili hrano in pijačo. Pahomij se je čudil, zakaj to delajo ti ljudje, ko vendar nikogar ne poznajo.Povedali so mu:»Zaradi Kristu- sa.« Pahomija je njihova dobrota pretresla in v srce je padlo prvo seme krščanstva.
Pri odbiri za vojake so ga izvrgli. Pahomij se ni več vrnil k staršem, pač pa je poiskal kristjane in se zanimal za njihovo vero. Ko so ga poučili, je zaprosil za krst in s tem sprejem v njihovo občestvo. Tedaj je vla- dalo v Egiptu veliko navdušenje za meniško življenje. Navadno si je tisti, ki se je želel umakniti svetu, poiskal izkušenega meniha, da ga je uvajal v življenje v samoti; ob postu v molitev in premišljevanje. Pahomij se je vnel za ta ideal in se obrnil na Palamona. Ta ga je vzel v trdo šolo: večkrat je moral ponoči vstajati, veliko delati, moliti in se postiti. Toda Pahomij je vzdržal.
Po večletnem življenju v puščavi je začel misliti na to, da bi ustanovil skupnost puš- čavnikov,in sicer na podlagi določenih pra- vil. Tako je okrog l. 320 blizu Teb nastal prvi samostan. Zunanji znak ločenosti od sveta je bilo obzidje okrog samostana.
Pahomij je uvajal menihe k zdravi in modri pobožnosti.Pametno je razdelil čas za mo- litev, tako da ni bila zoprna, pač pa so jo vzljubili kot pogovor z Bogom. Tudi glede dela ni pretiraval. Hkrati se je zavedal, da je več vredna krepost, ki si jo pridobimo s trudom in vajami, kakor pa izredni darovi.
Nad dvajset let je vodil samostane, kajti zgled prvega so posnemali in kmalu so na- stali še drugi. L. 346 je v Egiptu divjala kuga. Tudi Pahomija je napadla. Meniha Teodora je prosil, naj ga pokoplje v takem kraju, kjer ne bo nihče našel njegovega groba. Prošnjo mu je uslišal.
Pahomij ni bil kakšen učenjak, pač pa mož prakse. S pravili je hotel doseči,da bi tisti, ki bi se radi umaknili svetu, uresničevali evangeljsko poslanstvo. V dobi, ki tone v potrošništvu in nasilju, je zgled samotarja svetnika opomin in spodbuda.

Duhovna zapuščenost je gotovo bolj usodna kot ma- terialno pomanjkanje. Ven- dar je res, da je materialno pomanjkanje dostikrat vzrok duhovne zanemarjenosti in zapuščenosti.
Škof Gnidovec se je tega dobro zavedal. Večkrat pravi, da imajo mnogi njegovi ver- niki le malo zanimanja za duhovne dobrine. Dodaja pa, da ga bodo imeli še manj, čim bolj jih bo morila skrb za vsakdanji kruh zase in za njihove družine.
Zato je razumljivo, da je iz skrbi za duše hotel svojim vernikom tudi materialno po- magati. K temu ga je priganjala še zavest, da verniki pričakujejo - ker so bili tako na- vajeni - od njega pomoči tudi v zemeljskih zadevah. Če jim je ne bi nudil, bi pri njih izgubil ugled tudi kot dušni pastir; njegovo duhovno delovanje med njimi bi postalo mnogo težje in manj uspešno.
Čisto naravno je torej, da je skušal svojim vernikom pomagati tudi v njihovih zemelj- skih potrebah.
Kakšni pa so bili reveži, ki so potrebovali njegove pomoči? Albanci in priseljenci.
Albance je najprej hudo prizadela agrarna reforma, ki se je začela izvajati kmalu po prvi svetovni vojni.
Tisti, ki so bili le najemeniki na zemljiščih agov in begov, so od agrarne reforme do- stikrat dobili manj zemlje, kot so jo imeli v najemu do tedaj. Lahko so dobili tudi dosti slabšo zemljo. Pred njimi so imeli prednost slovanski naseljenci, predvsem Črnogorci. Albanske družinske zadruge so tako obubo žale. Zraven tega so pa neprijetno občutili tuj element, ki se je vrinil mednje.
Na škofa Gnidovca so pritiskali albanski ver- niki in duhovniki,naj posreduje zanje. Očitali so mu celo, da bolj ščiti koristi države kot pravice Albancev. Bil je med dvema ognje- ma. Moral je paziti, da ga oblasti ne bi za- čele imeti za protidržavnega in da si tako ne bi onemogočil svojega delovanja. Moral se je pa tudi postaviti za pravice zatiranih
Ohranjen je koncept pisma sv. očetu, v katerem razodeva svojo skrb za Albance. Takole piše:"Zaradi tako imenovane agrar- ne reforme je mnogo katoličanov v nevar- nosti, da izgube svoja posestva, ki so jih uživali kot najemniki (koloni); tako bo dosti ubogih delovnih ljudi (ki mislijo skoraj samo na materialne zadeve)moralo trpeti še ve- čjo revščino ali pa se bodo morali izseliti, ker ne morejo dokazati, da imajo posestno pravico; strah pred še večjo revščino sko- raj popolnoma prevzema duše.«
Pri kralju in vladi se je zavzemal za pravice Albancev. Slovenskega advokata v Beog- radu je posebej naprosil, naj na mestu sa- mem zbere vse podatke o krivicah, naj to težko vprašanje dobro preuči in naj naredi, kar more.
Če ni imel pravih uspehov, ni bil on kriv. Kolikokrat so pošteni ljudje brez moči proti nasilju!
Zato je skušal bedo vsaj blažiti!
V istem konceptu toži, da je v teh krajih premalo različnih obrti; da bi dali mladino drugam učiti še drugih obrti,pa nima smisla Pač pa je sam temu in onemu poskrbel, da se je kakšne obrti izučil. Med drugimi je pra- voslavnega fantiča poslal v Slovenijo v uk.
V Metohiji je zemlja plodna; edino župnija Zjum je v hribih, kjer je svet precej podo- ben našemu Krasu. Na Kosovu je pa vsaj v Skopski Crni gori zemlja revna.Prebivalstvo - če izvzamemo Janjevo - pa se je preživ- ljalo skoraj izključno z obdelovanjem zemlje Nobenega udobja ni imelo: ne cest in pro- metnih sredstev,ne tekoče vode in elektri- ke, večinoma nobenega pohištva! Zares skromno in trdo življenje.
Škof je v želji, da bi pomagal revnim dru- žinam in njih otrokom, ustanovil v Skopju deško zavetišče. Ustanovil je tudi žensko dobrodelno društvo in Vincencijevo konfe- renco; v Letnico je dobil usmiljene sestre: vse za to, da bi blažil revščino. Njegova goreča, ljubezni polna beseda, ki je z njo spodbujal poslušalce k takojšnji odločitvi za dobra dela, je res pridobila mnogo zve- stih sodelavcev.
Nekaterim je posodil večje vsote denarja, da bi se lahko spet postavili na noge. Ob koncu življenja je v bolezni trpel (nemir) zaradi tega, ker mu posojenega denarja še niso vrnili.
Kakšno zaupanje so imeli vanj tudi v materi- alnih zadevah, dokazuje naslednja zgodba: Ko je šel nekoč iz Letnice v Stublo, se mu je pridružila neka žena in ga prosila, naj blagoslovi njeno zaradi moče in osipanja v bregu nerodovitno njivo. Ko sta prišla blizu nje,se je škof res ustavil in jo kar od daleč blagoslovil. Zagotovil naj bi bil takrat ženi, da bo za naprej njiva rodovitna. Sedanji lastniki zatrjujejo, da je od takrat bilo res tako (s. V. K.).
Miloščino je delil tako velikodušno,da so ga drugi, tudi duhovniki, zaradi tega večkrat obsojali. Njemu so se prosilci smilili in zlepa ni verjel, da ga kdo vara. Raje je dal dese- tim nevrednim kot da bi enega samega za- res potrebnega zavrnil. Če pa je prišel do spoznanja, da ga kdo izkorišča, je znal biti tudi odločen.

Njegov duhovnik Ciril Fabijan se spominja takega primera iz Letnice: »Prišli smo iz cerkve ... Takoj so naju obsuli vaščani in berači. Nekdo iz Šašar, ki je bil najbolj po- gumen,je stopil predenj in mu začel razkla- dati svoje siromaštvo. Še gorečo cigareto, ki jo je prej kadil, pa je držal v roki tako,da je ni bilo moč takoj opaziti. Škof z nasme- hom pogleda tega siromaka ... in jim pravi: 'Vem, da ste ubožni in hudo je to. Vendar mislim, da nima nihče tako malo kot vaš škof. Jaz namreč nimam nič.' Pogledal je prvega, ki je prosil, in mu rekel: 'Vidiš, jaz nimam,da bi si kupil eno samo cigareto ka- kor ti.' Takrat so se vsi zasmejali in nekdo je dejal: 'to mu je nekdo podaril.'
»Težko je bilo škofa prepričati, da ga kdo izkorišča. Zahteval je dokazov. Toda, če se je to posrečilo, je znal biti strog. Neki berač je prihajal z raznimi pretvezami po miloščino, ki jo je nato takoj zapil. Škof se je o tem sam prepričal.
Ko se je ta revež spet prikazal s svojimi ponižnimi prošnjami, je škof s svojim viso- kim,piskavim glasom nekajkrat tako zavpil: »Marš!«, da se je možak skoraj sesedel. Sestre pa in dijaki so hiteli gledat, kaj se je zgodilo« (B. D.).
Svojo precej veliko plačo je vso razdal. A ne samo to. Tudi kose svojega perila in o- bleke je razdelil revežem,če so bili potrebni V Prizrenu je revežem, kadar sam ni imel nič več, naročil,naj stopijo v kuhinjo,da jim bo sestra dala kaj »v naravi«.
Tudi kaznjencev ni pozabil. Obiskoval jih je, ko je bil v Prizrenu,in pozneje v Skopju. »V Prizrenu so bili najhujši zapori. Robijaši so bili vklenjeni v težke verige (2-5 kg). Tam sem nekajkrat tudi jaz stražil. Škof je večkrat prihajal tudi k njim« - ve povedati nekdanji orožnik M. J.
Za skopske obiske pa pričuje J.P.: »Na ka- mnitem mostu sem ga srečaval, ko je hodil v kazenski zavod. Tja je hodil vsak torek.«

(Se nadaljuje)

Prav je, da je Baragov dan enkrat tukaj,drugič tam. Vse pokrajine, vsaj ljubljanske nadškofije, naj tako zvedo, da Baragov proces še traja in so zato razni izrazi zau- panja vanj povsod potrebni Letos je na vrsti Bela krajina, in sicer Metlika Tja je bil Baraga iz Šmartnega pri Kranju l. 1827 nastavljen za kaplana. V cerkvi in o- krog nje je še polno spominov nanj. Prav v Metliki je v njem dozorel misijonski poklic, od koder je l. 1830 odpotoval v misijone.
Težko bi bilo našteti vse, kar spominja na Baragovo bivanje in delovanje v Metliki. Predvsem moramo omeniti križev pot, ki ga je v cerkvi sam namestil; potem prižnico, s katere je tako ognjevito oznanjal božjo besedo. Izredno zanimiva je spovednica za oltarjem, najbolj pa glavni oltar, kjer je o- pravljal evharistično daritev. Poleg cerkve spominja nanj posebno »kaplanska soba« v proštiji, v kateri je bival tudi poznejši ljubljanski škof Anton Vovk.
Naravno je, da kakšno stvar toliko bolj vz- ljubiš, čim bolj jo poznaš. Zaupanje v moč Baragove priprošnje, o kateri nam pričajo številne zahvale za uslišanje, posebno v bolezni, se more ob takih srečanjih na Ba- ragov dan še pomnožiti in okrepiti, tako pri zdravih kot pri bolnikih. V Metliki se bodo dopoldne zbrali slovenski škofje in mnogi duhovniki, predvsem iz Bele krajine in pa Baragovi častilci.
Že lansko leto,ko je bil Baragov dan v Cle- velandu, je škof tega mesta Hickey blago- slovil kamnito ploščo,ki naj bi jo Amerikanci pod vodstvom Jožeta Laha (sorodnika seda- njih lastnikov Baragove rojstne hiše v Mali vasi pri Dobrniču, ki se sam čuti na Bara- govo priprošnjo čudežno rešen), prinesli v Malo vas. Popoldne, po prihodu iz Metlike, jo bodo slovesno odkrili. Tedaj naj bi vod- stvo Baragovega slavja prevzel ameriški škof Hickey, ki je Slovencem, posebno pa Baragovim častilcem, izredno naklonjen. Baragove kraje v Sloveniji bo z njim prišlo obiskat tudi več drugih ameriških rojakov.
Za nas in za Amerikance je 13. julij najbolj primeren dan za praznovanje Baragovega dne. Torej 13. julija dopoldne v Metliki, isti dan popoldne pa v Mali vasi pri Do- brniču.
Mislim, da je slavnost dovolj vabljiva za zdrave in bolne,ki v prilogi Prijatelja »Baraga na oltar« že dalj časa prebirajo javne zah- vale za ozdravljenja. Naj se mu še naprej priporočajo in tako pospešujejo svetniški proces, ki dobro napreduje.

Dolgo se že nisem oglasila, pa se bom da- nes, ko je nedelja. Že nekaj dni dežuje kot bi lilo iz škafa, bati se je povodnji,saj voda zelo narašča.
Kaj naj pišem o svojem,oziroma našem delu, ki ga pač nadaljujemo brez kakšnih večjih dogodkov. Ne vem, ali sem že pisala, da smo gobavce iz naše okolice priključili dis- panzerju. Res, da jih je le 48 in pridejo samo po zdravila vsak mesec. Do sedaj še nisem spoznala njih socialnega problema, potre- bni bi bili obiska na njihovih domovih, zato pa ni potrebnega časa, ker je pač preveč bolnikov. Saj jih je bilo v enajstih mesecih 51.369; lahko si predstavljate, da je treba kar dobro poprijeti, saj sva le midve s s. Terezijo in dve dekleti, ki sta, hvala Bogu, zelo pridni. Tudi materialnih sredstev ni zmanjkalo, saj so vedno dobra srca,ki nam pomagajo, bodisi z zdravili ali z denarjem. Za naprej zaupam v božjo previdnost.
5. novembra je s.Zingaro iz Andemaka,kjer imajo dom za invalidne otroke, prišla k nam da je tudi naše pregledala. Začudila sem se, ko se jih je zbralo kar 75; največ pri- zadetih od otroške paralize, nekateri lažje, drugi pa telesno in duševno huje prizadeti. A ti naši ljudje jih kar doma držijo,dokler jih Bog ne odpokliče. Tudi po takšnem pregle- du jih je le malo,ki se strinjajo s tem, da bi jih dali v zavod za rehabilitacijo.

29. novembra smo obhajali 25-letnico sv. poklica s. Terezije Pavlič. Bilo je lepo. Prišli so tudi naši misijonarji: France Buh, Rok Gajšek, Pedro Opeka,Rado Sušnik, s.Marija Pavlišič in s.Amanda Potočnik,ki je lepo po- skrbela za naše želodčke. Že v sredo zvečer je bila slovesna maša z večernicami. V četrtek ob devetih pa slovesna sv. maša. Somaševalo je pet duhovnikov; tudi pro- testantski pastor je bil s svojimi verniki. Po sv. maši pa je bilo čestitanje, malo plesa in igre. Še bolj lepo je bilo zvečer v našem družinskem krogu, ko je zadonela tudi slo- venska pesem.
Drugače je v vsakdanjem življenju pona- vadi. S. Terezija ob nedeljah gre rada kam na deželo, da malo poživi molitveno bogo- služje. Spremljata jo dekleti iz dispanzerja. Jaz ostanem doma, ker sem v nedeljo od- govorna za kuhinjo,ker pač nimamo kuhari- ce; pa tudi bolniki prihajajo,seveda le nujni primeri.
Radič na vrtu še vedno zeleni in ga vsak dan dvakrat jemo,obrežem ga, pa znova požene Pred dnevi sem posadila tudi koruzo in bu- če, ki edino prenesejo vročino, ostalo ze- lenjavo pa v marcu, seveda, če bom imela kaj semena. Tu vse tako hitro dozori, da zrna niso klena in ne vzklijejo.
Papirja že zmanjkuje, zato, naj bodo le še iskrena voščila za božič in novo leto zdru- žena z zahvalo za vaše molitve in žrtve, s katerimi nas vi invalidi tako pogumno pod- pirate. Naj vam Bog in Brezmadežna vse stotero povrneta.
V Tangainonyju, 16.12.1979

s. Marjeta Mrhar

»Svoboda božjih otrok« raste iz spoznanja prave podobe človeka. V načrtu stvarjenja je: »Naredimo človeka po svoji podobi,nam sličnega« in v načrtu odrešenja: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jan 3,16) »To ozna- nilo sega od osvoboditve v vsaki razsežnosti zemskega bivanja pa do pobožanstvenja v večni slavi.«
Po delovanju Sv. Duha v nas, po milosti (Raz 21, 5) postaja človek nov, človeštvo obnovljeno »glej, vse delamo novo«.
Novi ljudje,ki so s sprejetjem v božje otro- štvo postali božji sinovi in hčere, bodo e- vangelizirali človeške kulture prav v njihovi globini, prav do njihovih korenin v vse ob- segajočem pomenu, ki ga imajo ti pojmi v encikliki Veselje in upanje, pri čemer vedno izhajamo iz osebe in prodiramo k odnosom ljudi s samim seboj in z Bogom.
To oznanilo osvoboditve bo dalo vso težo razvoju človeka. Njegovo pospeševanje človečnosti in razvoja je tesno povezano z evangellizacijo. In res, kako bi mogli ozna- njati novo zapoved, ne da bi pospeševali pristno rast človeka v pravičnosti in miru? »Seveda pa je mogoče resnični mir doseči le z nenasilnim reševanjem nesporazu- mov.« Potrebno je izključiti nasilje: »sila izziva silo«. Na Oljski gori je Gospod izre- kel svoj "DA" k trpljenju. Pritrditev trpljenju je za posameznika najneposrednejša pot k slavi, »ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24, 26).
Oznanilo »nove poti« nam bo pokazalo tudi svoj namen- pobožanstvenje. Osvobodi- tev, ki jo oznanja evangelij... »se ne more omejiti na ozke gospodarske, politične, socialne ali kulturne razsežnosti, temveč mora zajeti vsega človeka v vseh njegovih razsežnostih, vključno njegovo naravnanost k absolutnemu,ki je BOG. Razviti mora pred- vsem njegovo transcendentalno sposobnost Pred očmi mora imeti njegovo poslednjo dovršitev in VSO NJEGOVO SREČO.«
Vsa trajna sreča blaženih je v tem,da gle dajo Boga in uživajo njegovo lepoto, izvir vsega dobrega in popolnega. »To je večno življenje«, pravi Kristus Gospod,»da poznajo Tebe,edinega pravega Boga, in katerega si poslal Jezusa Kristusa« (Jan 17,3).Ta izrek pojasnjuje sv. Janez z besedami: »Preljubi! Zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni,ker ga bomo gledali,kakršen je.« (1 Jan 3, 2).
K temu pravi sv.Peter v svojem 2.pismu 1, 4: »Tako nam je dal dragocene in največje obljube,da bi vi po njih ubežali pogubnemu poželenju na svetu ter postali deležni bo- žje narave.«
Ta podoba človeka nas v svoji temeljni na- ravnanosti in svojem cilju spodbuja k ozna- njevanju Gospodovega sporočila. Odkriva nam zadnji smisel našega ravnanja.
Gospod izrecno naroča: »Niste vi mene iz- volili, ampak sem jaz izvolil vas in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad os- tane.« (Jan 15, 16).
Ne moremo se zadovoljiti s tem, da smo zavarovani,da najdemo zadostitev v prija- teljstvu ali da smo varno spravljeni v sku- pnosti. Gospod pričakuje,da obrodimo sad. Gradimo njegovo kraljestvo z evangelizaci- jo ljudi. Da opravljamo za Kristusa njegovo delo. Da delamo za ljudi, za bolne in inva- lidne, »tako da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih«. (Mt 5, 16).
Zdi se, da nismo sposobni za to. Vendar je mogoče opraviti to delo.Kajti:»Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu«. (Jan 15, 5). Seveda ne brez njega!
»Brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jan 15, 5). To se pravi, brez notranjega religi- oznega življenja, ne da bi gledali nanj, ga poslušali in hodili za njim,bomo težko zmo- gli delovati za njegovo kraljestvo.
Zato bomo sprejeli to poslanstvo polni za- upanja v milost, ki nam je dana v našem notranjem življenju. Duh, ki deluje v nas, daje uspeh. Ne gradim jaz božjega kralje- stva. Temveč po meni Sv. Duh. Ne jaz: ne moja sposobnost stikov,ne umetnost moje besede, ne moje prirodne nadarjenosti, ne moj poklic, ki mi pridobiva spoštovanje, ne moj vpliv na ljudi, ne moj ugled, ne moja izobrazba: to vse je le orodje za Boga in njegovega delujočega Duha. Številke brez predznakov! Predznak + je milost! Zname- nje križa! V križu je odrešenje!
Končno doživljamo, da naše poslanstvo učinkuje po skupnosti. V 17. poglavju pri Janezu moli Gospod za edinost svojih:»Kot sva Oče in jaz eno.« Dobro se mnogokrat ne uveljavi, ker dobri niso edini med seboj!
Po teh dneh bomo odšli, vrnili se bomo do- mov,da bi živeli svoje poslanstvo.Delili ve- selje in ljubezen s svojimi brati.Pridni bomo morali biti. Kajti »žetev je velika« in svet »ga ni spoznal«.
Toda sveti Oče nam daje poguma. »Priče- vanje res pristno krščanskega življenja s svojo predanostjo Bogu in skupnosti, ki je ne sme nič razdreti, in hkrati s svojo preda nostjo bližnjemu v brezmejni pripravljenosti zastaviti vse svoje sile, je prva pot evan- gelizacije.« »Današnji človek raje posluša pričevalce kot učenjake, in če posluša učenjake, jih le zato, ker so pričevalci.«
Sveti Peter je to izrazil: »Ne da bi govorili, so pridobili tiste, ki so se upirali verjeti be- sedi.« Evangelizacija sveta poteka pred- vsem po ravnanju in življenju Cerkve,to se pravi po živem pričevanju zvestobe Gos- podu Jezusu,po živem pričevanju revščine, notranje sprostitve in svobode do mogoč- nih tega sveta, kratko, po svetosti.
S pogumom in zaupanjem se lotevamo dela evangelizacije. Kajti Gospod daje zaupanje Svojim govori: »Zaupajte,jaz sem svet pre magal«. (Jan 16,33). Nobenega prostora ni več za boječnost in pesimizem.
Takrat in vedno znova odhajajo apostoli kot nosilci njegovega oznanila. Kristusova ljubezen zmaguje nad surovim poganskim svetom. Iz Loyole je odšel nekdo, ki je po- polnoma zaupal in je bil popolnoma pogu- men. Drobečemu se krščanstvu sta Ignacij in Terezija pripomogla do novega razcveta. Kot stepski požar sta evangelij in obnova zajela svet. Nista se bala,temveč verovala Izročila sta se kot orodje svetemu Duhu, ki je po njiju »prenovil obličje zemlje.«
Danes mi prinašamo evangelij svetu bolnih in invalidnih in po njih človeštvu.Gospod je z nami:»Zaupajte,jaz sem svet premagal.«

F. M. Z.

V vsakdanjost našega življenja je stopila Tvoja govorica, Jezus. Ti si nas združil, tako kot nas združuješ sleherni dan. Toda tokrat smo se po tvojem klicu zbrali, da drug drugemu podarimo košček veselja v tebi, da drug ob drugem začutimo, kako prijetno je, če bratje in sestre prebivajo skupaj.
To naše popoldne je bilo morda ravno zaradi svoje preprostosti neposredno doživeto - tako kot je bila duhovno bogata daritev svete maše. Združila je toliko usod, toliko upov v izraženih prošnjah, ki so privrele iz src nas - invalidov! Z zaupanjem in vero v Kristusa nas je s svojimi,globoko duhovnimi mislimi podprl- takrat še prelat,a zdaj nad- škof- dr.Šuštar, ki je za nas daroval sveto mašo. Tudi pesem pri sveti maši je dvigala naše duše v tisti svet, ki ga trda vsakda- njost ne more doseči:čutili smo Kristusovo navzočnost.
Hvala Bogu za vse, za darovanja, za ob- čutke sreče! Še dolgo bomo lahko z njimi živeli svoj vsakdan. Naši spomini se boga- tijo... Naše duše po takem srečanju niso osamljene.
Zato naj nas povezuje Bog na poti vsakda- njih preizkušenj! Ostanimo si v Njem blizu!

Marjetka Smrekar

Za božične praznike smo prejeli sporočilo, da so odšli za večno kar trije naši prijatelji in sicer:
• Zofija Petrič, Hebšček 1, 61382 Begunje pri Cerknici;
• Marija Čeru, Dom počitka Viltuš, 62354 Selnica ob Dravi;
• Francka Gačnik, Kot 30, 61310 Ribnica.
Tiho in skromno so živeli med nami in prav tako odšli!
Spominjamo se jih v molitvi,saj gotovo tudi oni prosijo pri Bogu za nas!

Rozika

Dne 21.februarja je minilo leto kar je v dvaindevetdesetem letu prenehalo biti plemenito srce Jožefe Vrhenjak.
Bila je hči ugledne kmečke družine iz Pameč pri Slovenj Gradcu.Že v rani mladosti se je odločila za samsko življenje, saj je sklenila, da bo gospodinjila svojemu bratu - duhov- niku. Vse življenje je spremljala brata na njegovi duhovni poti in se z njim selila iz župnije v župnijo.
Ko je prišel njen brat za duhovnika v Ribnico na Pohorju,je prišla z njim tudi ona. Po smrti svojega brata je nadaljevala gospodinjsko delo v župnišču in se z molitvijo posvečala Bogu.
V devetinosemdesetem letu jo je starost - onemoglost - priklenila na posteljo. Njena edina tolažba je bila molitev, v kateri se je spominjala vseh svojih duhovnikov. Takrat jo je vzela k sebi družina iz Ribnice na Po- horju in skrbela zanjo vse do njene smrti.
V največjo tolažbo so ji bili župnikovi obiski Župnik jo je neprestano hrabril v njeni ne- omajni zvezi z Bogom.
Vsi verniki župnije Ribnica na Pohorju se je bomo vedno spominjali v molitvi,Bog pa naj bo plačnik njenih dobrih del.

Dragi prijatelji!
Prav lep pozdrav vsem.Rada bi se zahvalila vsem bolnikom in invalidom, ki ste se me spomnili za praznike in mi pisali.Ker ne mo- rem vsakemu posebej odpisati, vam kar po Prijatelju odgovarjam:vsem prisrčna hvala!
Že zdaj se veselim razstave ročnih del bol- nikov in invalidov. Kar čudim se, da morejo kaj tako umetniško izdelati. Umetnik Bog jim je podaril talente. Nekaj bom tudi sama prispevala. Spomladi bom pohitela s svo- jimi izdelki,ko bo več sonca. Sedaj pa malo počivam, kot narava.
Lep pozdrav vsem prijateljem od

Marije Bradeško

Dragi prijatelji! Dovolite mi, da vam malo opišem,kako sem preživela to zimo. Božič- ne praznike sem preživela kar sama doma. Postavila sem jaslice, pa ne pod smrečico, ampak pod rožmarin. Pred njimi sem molila, gledala novorojeno dete in podoživljala skri- vnost božje ljubezni, ki se je razodela skoro pred dva tisoč leti, ko se je za nas rodil Odrešenik.
Kako rada bi šla v cerkev k sv. maši, ki mi toliko pomeni, a nisem mogla. Zdravi, ki imajo vse sposobnosti, pa jo vse premalo cenijo. Zimo preživljam kar sama,ker z av- tom ni mogoče pripeljati do moje hiše. Za mlade ni več moderno peš hoditi, starejši ljudje pa ne morejo. Dolgi so dnevi in noči brez spanja še daljše. Kljub osamljenosti in bolečinam sem bolj srečna in zadovoljna kakor marsikdo, ki je zdrav in ima vsega dovolj.
V največjo tolažbo in veselje mi je vsak prvi petek, ko mi g. župnik iz sosednje župnije prinese sv. obhajilo. Če ne more z avtom, pa pride kar peš. Bog mu bo poplačal vse njegove korake.
Kakšna dodatna bolezen me to zimo še ni obiskala.Kmalu bo prišla pomlad,ko bom šla lahko na sonce in uživala lepoto narave. To želim tudi vsem, ki so morali preživeti zimo v svoji sobi, sami.
Vse vas lepo pozdravlja

Fanika

Dragi prijatelji! Lani sem vam sporočila, da sem bila na duhovnih vajah na Brezjah, ki jih je organiziral Ivan Zupan za molilce za duhovniške poklice. Zdaj vam pa sporočam da na pobudo našega kaplana Frančka mo- limo vsako drugo nedeljo v mesecu eno uro pred mašo za svete poklice. Naša podruž- na cerkev sv. Družine je kot nalašč za to. Sv. Družina naj bi zbudila v naših družinah mnogo duhovniških poklicev. Brala sem že, da so se nekje žene in matere že zbirale in molile za poklice in so izprosile res mnogo poklicev v svoji župniji. Tudi mi imamo še mnogo duhovnikov, ki so šli na pobudo raj- nega župnika Danijela za božjim klicem. Zdaj,ko je župnik mrtev,pa se moramo tudi mi truditi za poklice.
Prav lepo vas vse pozdravi

Katarina

Dragi prijatelji! Najprej se vam zahvaljujem za božična in novoletna voščila, ki sem jih prejela v bolnici. Hvala vam! Bog vam daj zdravje in blagoslovi vaša pota in dela.
Sedaj sem doma po čudežni pomoči božjega služabnika škofa Gnidovca,kar bom opisala dr. Stanku Žaklju, Maistrova 2, Ljubljana, h kateremu se moram obrniti, kadar se kaj takega zgodi. Ta je zadolžen, da vodi delo za razglasitev škofa Gnidovca za svetnika. Daj Bog, da bi kmalu dosegel čast oltarja!
Naj še omenim nepozaben in še nikdar doži- veti prehod iz starega leta v novo. Popoldne sem se vrnila iz bolnice, zvečer pa naju je razveselil z obiskom duhovnik Turšič. S se- boj je prinesel vse potrebno za daritev sv. maše.Tako je s sveto mašo spremenil maj- hno skromno sobo v božje svetišče. Bilo je čudovito,ne more se opisati. Govor in pro- šnje so naju do solz ganile. Bolj kot kdaj prej sva spoznala, da je bolezen zanesljiva pot do končnega cilja- večne sreče. Zdru- žitev s Kristusovim telesom in krvjo je bil višek najine sreče.
Hvaležnost, da naju je Jezus tako osrečil, bo nama v urah trpljenja v tolažbo in upa- nje. O, da bi vsi spoznali, kako dober je Gospod!

A. B.

Dragi Prijatelji! Najprej vas vse lepo poz- dravim. Na Prijatelja nisem naročen, kupim ga pa redno v farni cerkvi. Jako mi je všeč Preberem vse od začetka do konca. Pri- poročljiv je tudi za zdrave, da vidijo, kako živijo invalidi in bolniki.
Invalid sem že tretje leto; sem na vozičku in se zelo težko navajam na to novo stanje, kajti,ko človeku nenadoma odpove moč, je res hudo. Marsikje slišim: »Kako,da je tebe Bog tako kaznoval,« itd. Sicer, kaj vam to omenjam? Potem pa človek premišljuje, zakaj prav mene in zakaj moram ravno jaz toliko trpeti? Bog pomagaj! Zato moram reči da v vašem listu Prijatelj najdem marsikaj takega, kar me duhovno obogati. Zato bi želel, da bi še v večjem obsegu poročali o invalidih in bolnikih ter jim dajali poguma; o veri v Boga, da bi videli, da tudi naše trp- ljenje ni zaman.
Najprej preberem zadnjo stran,samo dobro bi bilo, da bi bilo več podrobnosti, kajti v tem kotičku je malce premalo povedano o delu naših invalidov. Še več bi morali zve- deti, kaj še lahko zmoremo kljub bolezni.
Naslovna stran je prav dobro izbrana, saj smo bolniki in invalidi bolj malo v naravi, pa naj jo imamo vsaj na sliki.
Prav lep pozdrav od

Jožeta Nemaniča

Čeprav ste o novem ljubljanskem nadškofu in metropolitu dr. Alojziju Šuštarju že lahko obširno brali v drugih časopisih, ki novice redno prinašajo, smo ga želeli tudi mi vsaj na kratko predstaviti. Veseli smo, da ima toliko razumevanja in ljubezni do vseh, ki so pomoči potrebni; in še posebej, da se je udeležil duhovnih srečanj bolnikov. Zato smemo tudi za naprej upati na njegovo na- klonjenost in blagoslov, mi pa obljubljamo svoje skromne molitve, da bi odgovorno nadpastirsko službo v Cerkvi mogel vršiti po zgledu našega Učenika.
Še več sporočil imamo za vas, dragi pri- jatelji, zato na kratko. Najprej: razstava vaših izdelkov bo v začetku septembra v Ljubljani. Vemo, da se mnogi nanjo pri- dno pripravljajo kot Marija B., vendar po- novno opozorilo lahko pomaga, da bo za razstavo še kdo kaj pripravil.
Bolj bo treba pohiteti s prijavami na veliko slovensko romanje bolnikov z vlakom v Lurd od 6. do 13. julija 1980. Prijave za težje bolnike in invalide, zdravstveno osebje in pomočnike sprejema izključno dr. p. Marijan Šef, Vodnikova 283 (žup. urad Dravlje), 61000 Ljubljana.
Ostali romarji naj se prijavijo na: Župnijski urad Ježica, Kališnikov trg 3,61000 Ljublja- na. Cena romanja: 6.800 din; težji bolniki 7.100 din; Cite Secours 4.900 din (tu je omejeno število prostorov in je samo za mlajše romarje, ki lahko hodijo pol ure peš v hrib).
Gotovo bi se romanja radi udeležili tudi tis- ti bolniki in invalidi,ki sami ne morejo zbrati dovolj denarja. Zato se obračamo na naše bralce - tako kot Družina -, da po svojih močeh pošljejo svoje prispevke na upravo Prijatelja (za romanje bolnikov v Lurd).Do- brotnikov se bomo v Lurdu s hvaležnostjo spomnili v molitvi.
Iz Vatikana smo z dne 27. februarja 1980 dobili pismo z naslednjo vsebino: »Državno tajništvo vam izraža zahvalo papeža Jane- za Pavla II. za božično voščilo in za revijo Prijatelj, ki ste jo priložili. Istočasno vam posredujemo spodbudo sv.očeta in njegov apostolski blagoslov,da boste še služili Kri- stusu in Cerkvi.« (Mgr G. B. Re - assessor)
Vse nove naročnike toplo pozdravljamo. Na zalogi imamo še letošnjo prvo številko, nekatere številke tudi od lani. Prihaja čas župnijskih srečanj in romanj, več časa bo tudi za obiske. Tako ima vsakdo izmed nas priložnost,da Prijatelja posreduje še drugim ali ga z njim vsaj seznani.Ljudje imamo,žal, mnogokrat predsodke, zato se drug druge- mu težko približamo. Odprto srce, priprav- ljenost za poslušanje in darovanje samega sebe, nam bo pomagala storiti prvi korak.
Lepo vas pozdravlja

prijatelj urednik

Mamica: Lizika, ali si vesela bratca?
Lizika: Oh ne,rajši bi imela punčko za igrati Ančka: Veš, Micka, vso noč nisem spala zaradi zobobola.
Micka: Meni se pa to ne more zgoditi; jaz in moji zobje spimo ločeni.
Mamica pride s sinkom iz bolnice. Mihec jo vpraša:
- Mamica, ali si za sinka prinesla tudi na- domestne dele?
- Kako to misliš?
- Saj vidiš, da sinko nima ne las ne zob.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 12 din, letna naročnina 70 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Najlepši film zame je, ko odprem čebelji panj; vsak ima nekaj posebnega. S čebelarstvom se ukvarjam že petinštirideset let. V mladosti sem oskrboval petintrideset družin,zadnja leta polagoma krčim njih število, imam le toliko, kolikor še zmorem.
Pomlad je. Sedim kraj čebelnjaka in se s čebelami vred veselim živahnega rajanja. Trumoma že prinašajo grudice cvetnega prahu na zadnjih nožicah z leske in teloha za novi rod, ki se poraja v panjih.
Nehote se mi ob tem šumenju utrne misel: Kako lepo ureja in vodi Stvarnik vse, od človeka, ki ima razum in svobodo, da dela dobro ali zlo, do najneznatnejše žuželke ali cvetke v grmovju. Čebelice,ta nežna bitja, si tako smotrno urejajo svoj domek, da človek kar strmi. Čebele mi prinašajo veliko veselja in menim, da se človek ob njih lah- ko nauči predvsem pridnosti in marljivosti.
Res lepo je pomladi, ko vse na novo zaživi. So pa v našem življenju tudi temna obdo- bja in se zdi, da se je čas ustavil in plovemo proti toku. Takrat se le z božjo pomočjo obdržimo na valovih življenja.Zakaj je tako meni,Gospod? Odgovor dobimo le v toplem pogledu na križ, ki vabi: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.
Čeprav sem prizadet že od rojstva, ne bi z nobenim zamenjal. Lepo je živeti, če zna bili človek z majhnim zadovoljen. Če ima človek mir srca, ima vse.

Franc Perovšek