Leto otroka! To ni čas, ki traja samo 365 dni. Vse več in vse dlje... Živeti za otroka, skrbeti za njegov telesni in du- hovni blagor, to je življenjska dolžnost nas vseh, to je življenje!
Otroci so kakor most v lepše in svetlej- še dni.Mladost je njihova lastnina.Da bi bila vsa rožnata, polna sonca, globoke, neskaljene družinske sreče - kako jim vsi to želimo!
So pa vrtovi brez ograje - kakor otroci brez jutranjega sonca, tiste neskaljene sreče, ki daje otroštvu duhovno rast. In njim je vse kakor igra okoli plamte- čega ognja, v katerem niti ne slutijo ži- vljenjske nevarnosti. Maksim Gorki je v svoji knjigi »Otroška leta« odkril, kako grenko je za otroka prezgodnje spoz- nanje krutega sveta...
Zanj vse je dobrota -
in čistost, lepota.
Prihranjena dolgo ostane mu zmota.
Ostani, ostani še dolgo otrok!

Cili K.

Ravno 27 let je bila bolniška sestra pri- klenjena na posteljo, ko sem jo spet obiskal. Imela je multiplo sklerozo,zdra- vje se ji je iz leta v leto slabšalo. Ker je iz svojega prejšnjega poklicnega dela vedela za potek bolezni, si ni delala nobenih utvar. A imela je močno in živo vero in je vdano nosila svoj križ.
»Najhujši čas je zame, ko prihaja pomlad in potem poletje,« je dejala v pogovoru »Spomladi se zunaj vse prebuja, novo življenje se začenja. Tudi sama sicer čutim nekaj novih moči, a kaj,ko nimam nobenega upanja. Poleti pa prihajajo znanci na obisk in z navdušenjem pri- povedujejo, kam vse bodo šli na dopust ali na kakšnem potovanju so bili. Jaz pa sem zaprta v to sobo in večinoma pri- klenjena na posteljo. Ali ni to hudo?«
Najbrž se temu ali onemu invalidu in bolniku porajajo podobne misli. Morda tudi njemu bližajoča se pomlad vzbuja še večje hrepenenje po zdravju in še večjo potrtost, ko opazuje razliko med bolnimi in zdravimi.
Verni kristjan, bolan in zdrav, pa vsako leto znova doživlja, da s prvimi začetki pomladi sovpada tudi začetek postnega časa kot priprave na veliko noč. Sicer za večino ljudi postni čas nima nobene notranje zveze s pomladjo in začetkom novega življenja.Če na postni čas sploh postanejo pozorni,vidijo v njem pokoro, trpljenje, križ, odpoved in žrtve.
In vendar je prav postni čas klic k no- vemu življenju in priprava nanj.Bog sam kliče.Kliče v Cerkvi,ki že toliko stoletij s posebno zavzetostjo obhaja postni čas. Kliče v cerkveni liturgiji, ki je za vsak dan nova in nam toliko pove. Kliče v spo- kornih ljudskih pobožnostih, ki imajo še danes svoj pomen. Kliče v svoji besedi, ki je v postnem času posebno bogata in življenjska,pa tudi ostra in zahtevna.
Kot vsako leto bo tudi letos postni čas mimo mnogih kristjanov šel neopažen. Škoda! V Cerkvi na Slovenskem pa so letos duhovniki in drugi pastoralni dela- vci dobili v roke posebno knjižico, ki jih opozarja na pastoralni pomen postnega časa. V Ljubljani je bil koncem januarja tudi poseben pastoralno-študijski dan o postnem času. In Družina bo za prvo postno nedeljo 24. februarja prinesla posebno prilogo. Ali smemo upati, da se bomo zato kaj bolj zganili in več iskali in našli v tem postnem času? Zdravi in bolni?
Morda so med invalidi in bolniki taki, ki bi mogli iz svoje osebne izkušnje potrditi,da je zanje postni čas posebno bogat in tolažilen in da ga imajo naravnost radi. Predpust in pust ni njihov čas. Pomlad jim je sicer zelo dobrodošla in prijetna. A postni čas jim vsako leto da veliko več. Iz vere vedo, da na čisto svoj na- čin izpolnjujejo Kristusovo besedo: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr. 8, 34). Niso si sami izbrali te poti, Kristus sam jih je poklical nanjo in jim naložil križ in zahteval od njih od- poved. Morda so se večkrat vpraševali: Zakaj pa ravno jaz? In morda niso našli odgovora. Šele zavest, da kot invalidi in bolniki na poseben način hodijo za Kristusom in gredo z njim skozi trpljenje v novo življenje, jim je polagoma dala moč-v resnici je bila to božja pomoč in milost-,da vdano dan na dan,mesec za mesecem in morda leto za letom jem- ljejo nase svoj križ.Postni čas jih vsako leto potrdi v tej veri in prepričanju. Pri tem pa vedo,da s svojim trpljenjem do- polnjujejo, kar manjka Kristusovem trp- ljenju, za njegovo telo,ki je Cerkev, kot pravi apostol Pavel (Kol 1, 24). Postni čas je zato zanje čas tesne povezano- sti s Kristusom na njegovi poti križa in s Cerkvijo v njeni spokornosti, molitvi in dobrih delih in v njenem očiščevanju v pripravi na obhajanje velikonočne skriv- nosti. Postni čas je -za bolnike in inva- lide še bolj kot za zdrave-čas upanja in priprave na novo življenje. Naša skupna molitev naj bo, da bi vsi invalidi, bolni in trpeči letošnji čas doživeli kot »čas milosti in rešitve« (2 Kor 6, 2).

L. Š.

Bolnica srednjih let: »Enajst let sem že priklenjena na posteljo. V najlepšem spominu mi je doživetje našega romanja. Kakor na filmskem traku se odvija pred menoj vse, kar sem videla in doživela. Življenje je postalo lepše,trpljenje lažje zdi se mi, da sem bliže Materi upanja. Kadar je hudo,se v duhu napotim k tisti skali, na kateri je stala Brezmadežna. Tam dobim upanje in moč. V Lurdu sem veliko pridobila in se naučila. Ob Mate- rini roki in spominu na krasno doživetje, laže in bolj vdano nosim svoj križ. Boga prosim, naj sprejme moje trpljenje za sv. Cerkev, svetost duhovnikov, zlasti za Vas bogoslovce, ki ste in boste up in kvas Cerkve in naroda.Bog Vas živi!«
Devetnajstletna bolnica, ki ji krči po vsem telesu onemogočajo, da bi rabila roke, ji kazijo obraz in so ji onemogočili normalno otroštvo in mladost, obenem tudi šolanje,piše z nogo: »Bila sem prav presenečena,da ste se spomnili na nas, ki trpimo. Ali mene tolaži vera,ki je zdaj odkar sem bila v Lurdu,postala trdnejša To, kaj pomeni vera človeku, sem spo- znala tu daleč od doma v Zavodu za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani, kjer sem že tri mesece.«

Starejša, onemogla bolnica invalidka: »Res je naše trpljenje včasih obupno, pa če pomislim na Jezusovo trpljenje, se potolažim: za velikim petkom pride velika noč, konec našega trpljenja na tem svetu.«

Zbral Peter

Kadar v duhu obiščem našo lepo žup- nijsko cerkev, se dolgo pomudim ob po- stajah križevega pota, ki so mi v živem spominu iz mladosti. Takrat sem si jih pogosto ogledoval, zdaj pa le združim spomin nanje z molitvijo križevega pota ki sem se ga tudi pred mnogimi leti na- učil na pamet iz molitvenika. Včasih pa tudi takole razmišljam ob križevem potu:

Prva postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt. Zahvaljen bodi, Gospod,ki si nam dal zgled,kako moramo ponižno sprejeti tudi krivične obsodbe. Daj nam milost, da ne bomo nikdar obsojali, ampak se vedno spomnili tvojih besed:»Ne sodite da ne boste sojeni!« Prosimo pa te tudi za vse tiste, ki v današnjem času dele pravico, da bodo s pomočjo tvoje milosti, vedno neutrudno iskali resnico, ki je vedno le ena in edina! Druga postaja: Jezus vzame križ na svoje rame. Ti, o Jezus, si z odprtimi rokami sprejel križ,ki so ti ga naložili so- vražniki. Pomagaj mi z milostjo, da bom vsakdanje težave življenja sprejemal pogumno in vdano, da se bom zavedal ob sleherni bridkosti, da je to spolnje- vanje mojega življenjskega poslanstva. Pomagaj mi, da vse naloge, ki si mi jih določil, dosledno izpolnim! Tretja postaja: Jezus pade prvič pod križem. V duhu te vidim,kako trpiš pod težo križa. Prosim te za vse, ki v da- našnjem času trpe, duhovno ali telesno pomanjkanje. Za vse, ki trpe zaradi na- ravnih nesreč in za tiste, ki trpe zaradi človeške sebičnosti.Pomagaj jim s svo- jo milostjo! Blagoslavljaj dela tistih, ki se trudijo za resnični duhovni in telesni blagor človeštva! Četrta postaja: Jezus sreča svojo mater. Prosim te za tiste, ki ne spoš- tujejo svojih staršev. Daj jim razumeti veličino žrtev, ki jih morajo starši dopri- nesti pri vzgoji otrok. Da se bodo čutili dolžnike do svojih staršev in jih nadvse spoštovali in jim v onemoglosti pomagali. Podpiraj vse, ki po bolnišnicah in domo- vih bolnikom izkazujejo dela usmiljenja. Peta postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi. Goreče te prosim, sprejmi moje molitve in žrtve, da bom z njimi pomagal nositi težo učiteljske slu- žbe našemu papežu, vsem slovenskim škofom, duhovnikom in redovnikom, da bodo mogli s tvojo pomočjo popolnoma izpolniti svoje duhovno poslanstvo.Sprej- mi mojo prošnjo tudi za vse krščanske starše in vzgojitelje, ki se trudijo vzgo- jiti mlade v pravem krščanskem duhu.

Usmili se nas, o Gospod!

Šesta postaja: Veronika poda Jezusu potni prt. Velika je bila Veronikina lju- bezen do Jezusa, da je imela pogum sto- piti v nahujskano množico in mu obrisati potni obraz. Pomnoži število gorečih duhovnikov in redovnikov, te prosim. Pomnoži v mladih srcih ljubezen in go- rečnost do tvojega izmučenega in zdaj poveličanega obličja! Sedma postaja: Jezus pade drugič pod križ. Prosim te, Jezus, da blagoslav- ljaš dela slovenskih misijonarjev! Čeprav dožive kakšen neuspeh, naj jim to ne jemlje poguma, naj jih spodbuja k še večji gorečnosti pri razširjanju tvojega evangelija. Tudi za slovenske izseljence in zdomce te prosimo, pomagaj jim oh- raniti vero. Še več, naj ljudstvu, med katerim prebivajo, pokažejo vernost našega naroda. Osma postaja: Jezus nagovori jeru- zalemske žene. Tebe, ki si odkrito povedal jeruzalemskim ženam, zakaj naj žalujejo,prosim, razsvetljuj tudi sloven- ske starše in vzgojitelje, da bodo tudi v blagostanju,v katerem živimo,znali vzga jati mladino v duhu odpovedi, premago- vanja in ponižnosti ter skromnosti. Le tako je mogoče vzgajati v duhu evan- gelija ter pričakovati značajne vernike, ki bodo zvesti Bogu in naukom svojih vzgojiteljev. Deveta postaja: Jezus pade tretjič pod križem. Vsakokrat, ko te je podrla teža križa, si vstal in nadaljeval pot tr- pljenja, ker si vedel,da ni še dokončano tvoje odrešilno poslanstvo. Prosimo te, da nas s svojo milostjo spodbujaš, ko obteženi s človeškimi slabostmi vedno znova padamo v greh. Posebno te pro- simo za tiste, ki nimajo moči in obupu- jejo nad svojimi slabostmi. Gospod, daj jim razumeti moč božje besede,ki pravi, da se moč v slabosti izpopolnjuje, da bodo po vsakem padcu v greh našli moč, da skesani vstanejo in pogumno nada- ljujejo pot kristjana, ki vodi večni sreči. Deseta postaja: Jezusa slečejo in mu ponudijo vina z žolčem mešanega. Jezus,tudi pri tej postaji si nam dal zgled kako naj svoje duhovne in materialne dobrine nudimo bližnjemu, ki je v stiski, da bi izpolnili zapoved ljubezni. Čeprav bolniki nimamo toliko telesnih moči, da bi mogli pomagati potrebnim,imamo mo- žnost duhovno pomagati bližnjemu,ki je v duhovni stiski. Daj nam,da bomo znali prav porabiti to duhovno bogastvo v korist tistih, ki trpe duhovno uboštvo. Enajsta postaja: Jezusa pribijejo na križ. V duhu te vidim, Gospod, kako ra- dovoljno izročaš svoje telo sovražnikom ki te pribijajo na križ, da tako izpolniš svoje poslanstvo. Prosim te, daj mladim ki se odločajo za poklic, razumeti veli- čino in nadnaravno vrednost poklicev, ki se darujejo tvoji službi in nadaljujejo tvoje odrešilno poslanstvo v današnjem času. Daj tudi, da se pomnoži število pravih duhovnih in redovnih služabnikov ki jim ne bo žal darovati vse svoje moči za božjo stvar. Dvanajsta postaja: Jezus umrje na križu. Pred koncem svojega življenja na zemlji si dal s križa s poslednjimi be- sedami čudovite nauke, ko si molil za svoje sovražnike, ko si odpustil razboj- niku, ki je priznal svojo krivdo, in ko si po apostolu Janezu nas vse izročil svoji materi.Hvala ti za vse,mi pa te prosimo daj nam milosti, da bomo prav razumeli veličino tvojih poslednjih besed in po njih uravnavali svoje življenje,da nekoč dosežemo tvoje usmiljenje. Trinajsta postaja: Jezusa snamejo s križa in polože Mariji v naročje. Koli- ko si morala prestati ob Jezusu,ko si ga rodila,ko si morala z njim v pregnanstvo posebno pa, ko si stala pod križem, na katerem je umiral tvoj Sin. Zato te z vsem zaupanjem prosim, zdaj,ko uživaš v nebeški slavi, pomagaj bolnim bratom in sestram, da po tvojem zgledu vztra- jamo v zvestobi do vere skozi vse pre- izkušnje, ki jih prinaša življenje,da bi bili s teboj deležni plačila, ki ga je obljubil Gospod vsem, ki so mu zvesti. Štirinajsta postala: Jezusa polože v grob. Hvala ti, Kristus, za milost, da smo v tem razmišljanju premišljevali o tvojem trpljenju in te v duhu spremljali na tvojem križevem potu. Tako se ti lahko najlaže in najlepše zahvalimo za žrtve, ki si jih storil za nas na tej poti in ti izročamo prošnje za pomoč na naši križevi poti. Daj, da bi mogli vztrajati v ljubezni do tebe do štirinajste postaje. Tudi za duše naših pokojnih staršev in sorodnikov prosimo tvojega usmiljenja. V tebe so trdno upali v življenju in bili zvesti v veri; daj, da se vesele plačila, ker so nas vzgajali v živi veri. Sprejmi, Gospod, zahvale, ki so bile izre- čene v tej molitvi in usliši prošnje! Dodaj še, česar potrebujemo, pa zaradi člo- veških slabosti nismo izrekli ali spoznali.

I. Z.

Bogastvo življenja:
ljubezen družine in živa vera

Mesto je bilo narahlo odeto z novo snežno odejo. Povsod naju je spremljala belina. Zato sva bila še toli- ko bolj presenečena ko sva vstopila v stanovanje Lojzeta Rajbarja,Vodmatska 14,61000 Ljublja- na. Na mizi se je namreč bohotil šopek živo rdečih nageljnov.Z njimi so domači razveselili Lojzeta ravno za šestdeseti rojstni dan.Torej sva ga tudi midva po- cukala za vseh šest križev in ga vpraša- la, kaj mu tako lepa obletnica pomeni?
»Največjo radost čutim v tem, da sem bil v mlajših letih, ko sem bil še zdrav, tudi zmožen nekaj narediti iz življenja. Sedaj, ko sem bolan, pa s tem breme- nom poskušam čimbolj potrpežljivo pre- magovati vsakdanjost. Veliko bogastvo teh let je tudi to, da me je skoznje ve- dno živo spremljala vera. To je bila vse skozi moja moč, da nisem nikoli obupa- val. Tudi sedaj prav vera ustvarja med nami posebno vez in razumevanje v družini.«
»Nekoč so mi za to zelo prav prišla do- bra dela bližnjemu. Danes pa se za ohra- nitev vere trudim s potrpljenjem, dobro voljo in predvsem z molitvijo. Najlepša molitev je zame še vedno skupna -dru- žinska, ki mi najbolj lajša trpljenje. Tudi osebna molitev, tista, ki prihaja sproti, mi krepi hrepenenje, da bi se vedno za- vedal božje prisotnosti v sebi. V mlado- sti sem mnogo molil za varstvo pri delu.
»Prihajam iz Prekmurja. Izučil sem se za tesarja in potem opravljal to službo od Bosne do Nemčije. Po štirih hudih letih vojne in ujetništva sem se vrnil domov in si ustvaril družino. Že po osmih letih zakona pa mi je žena zbolela in umrla.«
»Oba otroka so vzeli v oskrbo botri. Jaz pa sem prišel na delo v Ljubljano. Tu sem si kupil stanovanje in se zopet poročil. Žena je tako kot najinim trem otrokom še vedno dobra mati tudi mojima sinu in hčerki iz prvega zakona.«
K pogovoru se je prijazno pridružila še žena in pripovedovala o sreči, ki so jo uživali skupaj, vse dokler...
»Da, pred osmimi leti. Iznenada smo obstali,kot okameneli...Prišli so nam po- vedat, da je moža v službi zadela kap. V osmih mesecih se je to ponovilo še trikrat in sledila je popolna ohromitev.Ni mogel niti govoriti in zdravniki nam niso dali nobenega upanja,da bo sploh ostal pri življenju. Tako smo se bali zanj... Otroci so mi v vsem pomagali,samo, da bi oče ostal med nami. Mnogo potrplje- nja in božje pomoči je bilo treba,ko smo se privajali njegovi bolezni. Da pa smo mi in mož sam sprejeli to stanje, so bila potrebna dolga štiri leta. Takrat so se mu nekoliko vrnile moči,da je lahko spet sedel, govoril...«
»Po nenadnem udarcu so me mnogi prišli obiskat. Vsakdo je bil zdrav, in ko je odšel, sem sprva ostajal v sebi zelo potrt. Občutek, da me noge ne držijo več,je bil strašen. Najbolj pa so me pri- zadeli radovedni in pomilovalni pogledi mimoidočih, ko so me domači peljali po ulici. Obenem sem se počutil strašno prizadetega tudi zato, ker nisem mogel več delati.«
»V meni je bila vseskozi močna želja, da si vsaj malo opomorem. Potihoma sem molil za to, ker sem hotel svojim domačim za ves njihov trud, nesebično skrb in ljubezen pripraviti presenečenje. Po dolgem času mi je le uspelo, da sem se nekoč s težavo, vendar samostojno dvignil s postelje. Žena in otroci so ra- zprostrli roke, da bi me ujeli... Za hip sem obstal na svojih nogah. Od veselja smo jokali... Ljubezen družine mi je res vseskozi dajala trdno oporo in nikoli se nisem čutil zapostavljenega. V največje veselje so mi bili popoldnevi, ko smo šli vsi skupaj ven,na sprehod. Občutil sem da jim še nekaj pomenim. Veliko smo skupaj molili. Z vedno večjim zadovolj- stvom smo šli skozi vsakdanjost. Vsako nedeljo so me peljali k maši. In prav v naši cerkvi sem pred štirimi leti opazil skupino bolnikov, ki so prišli na misijon. Po maši so me pozdravili, sestra si je zapisala tudi moj naslov. Prišla je prva pošta...«
»Prinesel mi je vabilo, da se udeležim srečanja v Šentjakobu. Zelo rad sem se odzval,a še zdaleč si nisem predsta- vljal, da bo tako lepo. Bil sem izredno presenečen,predvsem zaradi prijaznosti Vsakdo je imel zame lepo besedo, moč, veselje,ljubezen... Duhovno sem si pre- cej opomogel na tem srečanju. Kakšno bogastvo sem prinesel nazaj domov... Čisto prerojen sem se vrnil in svoja do- živetja sem posredoval domačim. Saj so mi komaj verjeli, kako nepopisno lepo je bilo. Srečanje me je povezalo z drugimi bolniki. Sedaj lahko mislim tudi nanje,ne pa samo na to, v kakšni kletki sem sam Posebno rad se spominjam slovesnosti, ko je prijatelj Drago na srečanju prejel zakrament sv. birme. Bil sem ganjen do solz... Prevzelo me je tudi sodelovanje pri maši, prinašanje darov,prošnje... Ni- koli poprej nisem tako občuteno doživel sv. daritve. Z veseljem sem se vedno vključil v krog »Prijateljstva«. Na sre- čanjih ne morem sodelovati drugače, kot s kramljanjem in srčno rad drugim udeležencem tudi zapojem.«
Naš pogovor je postal nadvse živahen, ko smo se menili o glasbi in petju. »Igral sem trobento,« je dejal Lojze. »Pazil sem nanjo in jo čistil, da se je svetila kot sonce. Glasba je bila zame zelo privlač- na. Ves dan sem delal,zvečer pa sem z zadovoljstvom zaigral še pri godbi.Svo- jima sinovoma pravim, naj ju utrujenost nikoli toliko ne premaga, da ne bi mogla še malo zaigrati. Sedaj, ko sam ne mo- rem več prijeti v roke inštrumenta, sem toliko bolj srečen, če fanta z občutkom igrata in jih rad spodbujam.«
»Od jutra do večera po malem strmim skozenj in to mi resnično dela kratek čas. Težko čakam pomladi, ko me bo skozi šipo obiskovalo sonce.Posebno pa me razveseli vsak nasmeh in pozdrav z roko. Čeprav od daleč, so mi te male pozornosti vendarle zelo blizu... Vesel sem,da me poleti lahko z vozičkom za- peljejo na vrt.Zelo rad sem v naravi...«
»Rad berem »Prijatelja«. Najbolj so mi všeč poročila s srečanj in zapiski o obi- skih pri bolnikih. Posebno skrbno pa na- pasem svojo radovednost ob slikah.«
»O,kolikokrat...Še vedno namreč mislim na delo. Kako rad sem delal... sedaj pa se lahko zaposlujem le z molitvijo, spo- mini,s pogledom skozi okno,z mislimi...«
»To je pa zelo težko vprašanje. Omenil bom le dve najbolj pogosti misli. Premi- šljujem, kako bi bilo, ko bi bil zdrav in bi še lahko delal in pomagal drugim. Na- slednja misel pa mi pravi, da moram biti zadovoljen s tem, kar imam in kakršen sem, ter z vsem tem potrpeti...«

»O gospodarstvu, o tem, kaj je potrebno storiti in kako se bo kaj napravilo. Dajem nasvete in vsakdo rad »uboga«. Po- sebno otroke skrbno učim, kaj je prav, kako naj se znajdejo. Tudi v duhovnem življenju skušam dajati lep zgled.«
»Če vas doleti težava, žalosten trenu- tek,takrat se umaknite v molk in prepu- stite času, da najprej ublaži napetost. Šele potem lahko rešujete problem in počasi vsaka težava pojenjuje,prav ta- ko kot žerjavica, na katero ne nalagaš več drv. Počasi ugaša in ne peče več...«

Tako sva torej ožela Lojzeta in upava, da boste iz čaše njegovih misli prav gotovo lahko srknili kaj okrepčilnega.

Kati in Jože

Še sedaj, ko že petinštirideset let počiva na božji njivi, mi je draga kot takrat, ko sem jo obiskovala na bolniški postelji. Sprejemala me je vedno z rožnim ven- cem v rokah,v očeh pa so se ji večkrat lesketale solze.
»Ko bi ne imela vere in rožnega venca, bi v tistih težkih časih obupala, je pri- povedovala. »Dvanajstim otrokom sem podarila življenje-Bog pa mi je vse vzel iz naročja.Ko bi takrat ne molila,bi obu- pala. Mera gorja pa se je napolnila, ko sem dala življenje trinajstemu. Tega mi je Bog ohranil pri življenju; rodil pa se je invalid...«
Danes, ko se tudi moje življenje bliža zatonu,mi je njena zapuščina-molitev - sveta. Z molitvijo premagujem telesne in duševne težave. Osrečuje me upanje da bom našla milost v očeh Stvarnika, ko me bo združil z dragimi pokojnimi.

A. B.

Možje, ki so imeli Jezusa uklenjenega, so ga zasmehovali in pretepali.Zakrili so mu oči in ga spraševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« In mnogo drugega sramo- tilnega so govorili zoper njega. (Lk 22,63)
Ob jutranjem soncu je bolnikova duša, ko se je ponoči s spanjem odpočil, lažja Na svoje trpljenje misli manj, ker mu ptičje petje in mladost te nove svetlobe srce razpoloži za vedro gledanje na ži- vljenje, ki se povsod vrača.
V polspanju, ki podaljša ali nadomesti noč, je ta razgibanost bolniku všeč, saj mu daje vtis,da ni več sam. Kmalu bo- do potrkali na njegova vrata, rekli bodo dobro jutro njemu in ga vprašali, kako mu gre:ponudili mu bodo zajtrk in odprli bodo okno,da bo sonce lahko prišlo noter z obilnimi žarki, ki bodo prinesli upanje!

Sončne jutranje ure, pozdravljene!
Skoraj vselej ste ubogim bolnikom lahke zaradi veselega življenja, ki jim ga prinese vaša mlada svetloba.
Enajst, poldne... ena ura!
Žareče polno sonce je postalo pretežko. Prihod zdravnika, obiski, pošta so prinesli svoj del skrbi in utrujenosti. Svetloba ni več mlada kakor zjutraj. Kar rad bi se človek, s prstom v začeti knjigi ali roko na odpeča- tenem pismu, spustil v blazine: od utruje- nosti, ker je preveč mislil, bi zamižal.
Muhe brenčijo... Treba bo pozvoniti in po- prositi, naj spuste zavese, saj sonce dela žejo.
Tri popoldne... Ne, ni nas užejalo sonce, zamolkla vročica je to!
Je že tukaj, ni več potuhnjena in slabeča, preden smo jo dodobra dognali, ampak na- silna in moreča kakor vsak popoldan, med tretjo in peto uro.
Postajamo sitni, že malenkost nas zdraži: postrežnik pride prepogostokrat in preveč ropoče: otroci v vrtu le preveč vpijejo, ko se doslej še zmenili nismo za njih igre in smeh, ki je vendar že od davi tako bučen: toda vročice še nismo imeli. Pa to glasno govorjenje v sosednji sobi! Zakaj ta dva človeka vedno skupaj govorita? Ti udarci ob steno, to prestavljanje pohištva nad našo glavo! Moj Bog, kako je soparno in kako dolg se popoldan zdi tistim, ki trpijo.
Šest ura... Sonce se spušča na obzorje. Mrači se, večer se oglaša.
Takrat pride večkrat rahlo popuščanje: malo veselosti se vrača,ko vročica odhaja. Umi- ritev ljudi in stvari se zdi prijetna in umirja.
Pa ta spokojna svetloba večera je bolj pri- srčna. To je ura,ko mirni obiski dobro dejo, preden prehuda svetloba svetilk udari v oči in svetloba s svojo žarko lučjo oblije stvari v sobi.
Toda v somraku, ko sobo polagoma pre- plavljajo sence, se bolniku le redkokdaj ni treba braniti pred otožnostjo te ure. Kajti nepremagljivo vdirajoči val mraka je podo- ben bližanju smrti.
Tiste, ki trpijo, ne pustite predolgo same, ko se večeri.
Noč je...
Naš bolničar še zadnjikrat pogleda, da se prepriča, da nam ničesar ne manjka: ne z vsem preskrbljene nočne omarice, lučke, katere zasenčena svetloba nam bo svetila ne da bi nam bila nadležna: ne krepčilne pijače, postavljene prav v dosego rok: ne razpela, ki ga hočemo brez truda videti...
Polglasno nam reče: lahko noč, vrata se zapro in koraki se oddaljijo...Zdaj smo sami
Sami s svojo nespečnostjo, težkim diha- njem in vročico, pa kašljem,ki nas prebudi, brž ko od truda začnemo dremati.
Sami s svojim trpljenjem ponoči...
Sami s svojo tesnobo, ki jo samota preti- rava: sami s svojo naveličanostjo s samim seboj,svojo onemoglostjo,s svojo bolečino, ki nas premaguje, ker v tihoti ni ničesar več, kar bi nas od nje odvračalo...
Sami z vsem, kar nam prinaša tesnobo... kakor Jezus sam z vsemi tistimi, ki ga mu- čijo, ko ga stražijo, v hiši velikega duhov- nika, v brezkončnih urah te noči zasmeha.
Sami kakor Jezus, brez prijatelja, ki bi že samo s svojo navzočnostjo sočustvoval z njegovo muko. Sam v tisti temi,ko ga čaka toliko udarcev. Oh, kako je mučna tista negotova noč tistim, ki trpijo.
Dobri Učitelj, mar nisi prav za svoje uboge bolnike hotel trpeti te pretežke noči smrt- nih stisk?
Mar ne prav zato,da v temi,ki jih stiska,ne bi bili več sami, ko bodo odslej mogli trpeti s teboj,s tvojimi mukami,in se zopet osrčili ko bodo svoj strah, svojo tesnobo, svojo osamelost pridružili tvoji?
Učitelj, v tej noči svojega trpljenja si doži- vel vse bojazni,vsa čakanja naših bolniških noči.
Kakor mi, si si zaman iskal spanca, ko se vse pozabi. In kakor mi, si si z vsem žarom svoje narave, žejne bolj ko naša luči in ži- vljenja, želel pomirjenja v jutranji zarji, ki pa ni prišlo.
O Jezus, žalost v Vrtu, naveličanost, potr- tost,strah, ali ti ni vse to še silneje vdrlo v dušo in jo preplavilo z bolečino ob vsakem zopetnem udarcu iz sovražnikove teme, pri vsaki podli žalitvi,ki ti je Srce ranila v sov- ražni temačnosti teh stražnikov? In pri tebi nikogar, ki bi te branil, niti ne, da bi te prijel za roko, oteklo od vezi, da bi jo poljubil ali jo v čustvu človeške naklonjenosti stisnil, česar nihče ne odreče tistim, ki trpijo!
Učitelj, kako si dober, da si tako hotel os- tati ponoči sam kakor mi, da bi nas naučil prav trpeti in sebe kakor ti predajati Oče- tovi volji, zadoščevati s teboj za vse noči greha, morda svoje,ki bi mi radi še žalostni spomin nanje zbrisali:vsekakor za tiste no- či toliko nesrečnih, ki te žalijo, medtem ko mi ponoči sami trpimo kakor ti in s teboj, Gospod Jezus!
O Učitelj,po zasluženju tiste noči zasmeha ob stražnikih v hiši velikega duhovnika,po- deli svojim ubogim bolnikom in bolehnim in vsem, ki v hudih nočeh sami trpijo, - potr- pežljivost v trpljenju in čakanju kakor ti za rešitev vseh tistih,ki so ti v noči povzročili trpljenje in,ki nanje tvoje božje Srce čaka, ne da bi se utrudilo.

BESEDA UREDNIŠTVA: Tri leta nas je dr. M. K. razveseljevala s prispevki, v katerih je ob primerih iz življenja tehtno razmišljala in tako dajala napotke, kako premagovati bolezen. Letos nam bo v skrajšani obliki podajala knjigo: »Bolezen - doživljanje in šola« (Krank sein - Erleben und Lernen), ki jo avtor Hans-Christoph Piper takole pred- stavi: »Ta knjižica je namenjena ljudem, ki se morajo spoprijemati s svojo boleznijo.Pri tem sem imel pred očmi predvsem bolnike, pri katerih je potrebno bivanje v bolnišnici, kar pogosto še poglobi krizo, v katero so že itak zašli.Tu ne mislim na psihično bolne prav tako ne toliko na kronične bolnike, ki morajo ležati več let. Za obe ti skupini bi bila potrebna razmišljanja, ki bi prešla okvir te knjižice.«
V uvodu pa med drugim pravi avtor: »No- čem pisati o bolezni, ampak se hočem le pogovarjati z bolnikom. Zavedam se, kako težak je ta podvig...Knjižica je torej rezul- tat poslušanja. Iz mnogih pogovorov sem razbral: Kako pomembno je, da človek čuti da ga nekdo razume,da lahko bolje razume sebe in svoj položaj.« Ker pa mnogokrat nimamo človeka, s katerim bi se pogovorili, ko bi bilo najbolj potrebno, naj nam te misli pomagajo. Vsak se mora namreč na svoj način spoprijemati s SVOJO boleznijo, zato na teh straneh vsak ne bo mogel najti sam sebe. Ker pa so v knjigi posejani tudi me- ditativni teksti, upamo, da se bo eden ali drug bralec našel v njih, tako, da bo v njih lahko izrazil svoja izkustva in misli,ali pa se bo potem vsaj laže pogovarjal z bližnjim.
Neka žena pripoveduje sanje,ki jih je imela v bolnici: »Bila sem zaprta v tovorni vagon tu je bilo povsem temno in bila sem čisto sama notri. Klicala sem, kje sem in so mi povedali, da sem na stranskem tiru. Zato me tudi mož ne more obiskati.«
Te sanje govorijo o tem, kako se počutimo v obdobjih daljše bolezni.Občutka osamlje- nosti nimajo samo tisti, ki morajo v bolnico Že če moramo en ali dva tedna ležati s srednje hudo gripo v postelji, spoznamo ne- navaden občutek, da gre življenje »zunaj« svojo pot in da smo sami odrezani od tega Pri tem se ta »zunaj« vedno bolj širi, med- tem ko postaja lastni svet vedno manjši in se skrči na spalnico in nazadnje na poste- ljo, v kateri človek leži. Ves svet se konča ob robu postelje. Človek se neprestano ukvarja samo s seboj.Ne misli več na to,da bi temu ali onemu napisal pismo ali rekel dobro besedo. Kvečjemu še stol in nočna omarica spadata poleg postelje k temu la- stnemu svetu. Zato smo tudi tako občut- ljivi,če nam kdo naredi nered npr. na nočni omarici, ker občutimo to kot napad proti nam.Bolniku se odtujijo tudi najbolj domači prostori. Na primer spalnica. To je prostor počitka in varnosti, v katerega se človek umakne,da bi se sprostil,ljubil,spal. Ta naj- bolj intimni prostor ne služi več namenu: postane bolniška soba. Prestavljeno je po- hištvo, zakonski partner ima nočni tabor v dnevni sobi...
Okrog bolnika se ne spremeni samo prostor ampak tudi čas. Običajni življenjski ritem preneha. Privaditi se je treba na bolnico. Dan se tam praviloma začenja veliko prej, kot smo navajeni.Časi obrokov so spreme- njeni, večerja je tako zgodaj, da se večer neskončno vleče.Najbolj se bolnik boji noči Neka bolna žena je govorila o svojih »dne- vnih« in o »nočnih« mislih. Rekla je: »Noč je leglo...groznih misli... Podnevi tudi vidim drugače.« Podnevi je mogla videti, kako gre korak za korakom zopet na bolje. Ponoči pa jo popade groza.
Odtujitev se tudi pred lastnim telesom ne ustavi. Če imamo vročino, sliši naše uho sicer znane nam šume odtujeno. Sliši celo stvari, ki jih kot zdravi nismo zaznali. In naše oko vidi stvari, nad katerimi bi zdravi samo zmajal z glavo, npr. fantastične po- dobe v vzorcu tapet. Roke postanejo brez moči,tanke in blede, in noge odpovedujejo svojo službo. Ne spoznamo se več. Telo nam postane nezvesto. Dokler smo zdravi, živimo zaupno z bratom telesom. Njegova zanesljivost in razpoložljivost nas spravlja- ta v dobro voljo, nam dajeta občutek sre- če, zdravja, svobode. Organov se sploh ne zavedamo. Ko pa opazimo organe, npr. srce, se poruši zaupno razmerje, brat po- stane sovražnik, nasprotnik, ki ga človek z nezaupanjem opazuje in se ga boji.
K temu pride še odvisnost od drugih. Ko smo zdravi, smo sami svoji gospodarji. Določamo potek dneva, se oblačimo, se ukvarjamo s telesno nego, določamo, kaj hočemo jesti in sami to pripravljamo.Dejavno oblikujemo svoje življenje. Naenkrat je to drugače. V vsem postanemo odvisni od drugih.
Bolnik ima opravka z občutkom odgovorno- sti. Mati se muči z mislijo, kako bo družina zmogla brez nje. Mož s skrbjo misli na na- raščajoči kup neopravljenih stvari na delo- vnem mestu.Drugi nas z vseh strani pomir- jajo, naj si ne delamo skrbi, ker gre doma gotovo vse gladko in na delovnem mestu gotovo kdo dobro nadomešča.
Vendar pa sproži to pomirjanje v nas še globjo vznemirjenost. Ali se nas da res ta- ko hitro nadomestiti? Ali smo res tako malo pomembni? Bojimo se, da nas bodo odrinili. Počutimo se ujete. Nek bolnik je ta občutek izrazil tako,da se je »zagovoril«. Vprašal je duhovnika v bolnici: »Kje pa je taboriščna kapela?« - in je takoj popravil »Kapela kli- nike, mislim!«
Občutek, da odpovedujemo, nas lahko pri- pelje v težko krizo. Počutimo se odstavljene na stranski tir. Živimo v svetu, v katerem je delovni uspeh nagrajen s spoštovanjem, naklonjenostjo in ljubeznijo. Obratno pa je zmanjšanje delovnega uspeha kaznovano s prezirom, to pomeni: z odtegnitvijo lju- bezni. Strah pred odtegnitvijo ljubezni pa je najbolj grozen strah, ki ga človek lahko doživlja. Ni čudno,da je bolnik,ki se počuti nemočnega,odvisnega,s storilnostjo enako ničli, ves v tem strahu.
Vsaka daljša in resna bolezen nas pripelje do vprašanja, od česa človek pravzaprav živi. Za vsakega posameznika je to čisto osebno vprašanje,na katero išče tudi čisto osebni odgovor. Kakšen osebni odgovor je iskala žena, ki je pripovedovala sanje o to- vornem vagonu na stranskem tiru? Sanje so se popolno glasile takole: »Bila sem zaprta v tovorni vagon, tu je bilo povsem temno in bila sem sama notri. Potem sem klicala, kje sem. Reki so mi: 'Na stranskem tiru.' Prosila sem, da bi me mož vendar obiskal, toda potem se je glasilo, da mož ne more priti.Na stranskem tiru sem. Toda naenkrat je bilo, kot da je neka roka prišla k meni in slišala sem besedo:'Ali ti nisem zapovedal: Bodi močna in pogumna! Ne straši se in ne plaši!' Tedaj sem postala čisto mirna.«
Beseda,ki jo sliši žena v sanjah, je iz Stare zaveze; najdemo jo na začetku Jozuetove knjige. Žena je ta svetopisemski tekst že od prej poznala. V sanjah pride »roka« k njej.Ta roka predre strašno osamljenost, v kateri je žena.To spominja na poročilo bol- nika, ki pripoveduje, kako je iz težke krize spet prišel k sebi: »Kar sem kot prvo čutil, da iz zunanjega sveta prihaja name,so bile roke. Morda sem bil še prešibek,da bi lahko videl ali spoznal,komu pripadajo. Toda čutil sem roke,da se me dotikajo,dvigajo, nosijo ali objemajo.« Tudi v teh sanjah je roka znamenje življenja.
Roka kot znamenje življenja ima seveda lahko mnogovrstne podobe.Neka bolnica,ki je slišala o opisanih sanjah,je rekla: »Zame je bila ta roka glasba.« Sama je veliko ig- rala in rada poslušala koncerte. Sedaj ji je glasba postala »tolažiteljica«, ki je prodrla v njeno osamljenost.

(Se nadaljuje)

FEBRUAR

MISIJONSKI NAMEN: Da bi redovniki in redovnice predvideli prihajajoče spre- membe v misijonskem delu in se nanje pripravili.
Misijonsko delo mora biti strokovno in na- črtovano, prilagojeno hitrim spremembam in splošnemu razvoju posameznih dežel.
V misijonih dela mnogo misijonskih družb, ki so izključno za to ustanovljene. Budijo misi- jonske poklice,jih pripravljajo za misijonsko delo, jih pošiljajo na misijonska področja in jih podpirajo. Takih je v Afriki 130, v Aziji 137, v Oceaniji 20. Od evropskih družb pa so najbolj znani beli očetje in misijonarji Srca Jezusovega.
Poleg teh ustanov, ki imajo izključno misijon- sko poslanstvo, pa je v Cerkvi veliko redov in kongregacij, ki niso ustanovljene samo za misijone, imajo pa veliko svojih članov v misijonskih deželah, kjer delajo kot misijo- narji in misijonarke.Tako frančiškani,jezuiti, lazaristi, salezijanci, uršulinke, usmiljenke.
Molili bomo za razsvetljenje, da bi se te u- stanove in njihovi misijonarji in misijonarke strokovno in načrtno čim bolj usposobili za delo.

MAREC

MISIJONSKI NAMEN: Da bi na Filipinih še nadalje raslo število misijonskih poklicev.
Filipini so v primeri z večino azijskih dežel, v katerih so kljub naporom misijonarjev kri- stjani v manjšini, dežela, kjer je večina pre- bivalstva sprejela krščanstvo, in to katoliško vero.
Sicer tudi na Filipinih ni manjkalo in ne manjka težav, ki imajo izvor v političnih in gospodarskih krizah,vendarle se versko ži- vljenje uspešno razvija. Filipini imajo vsega 7107 otokov in otočkov, merijo 300 tisoč km² in imajo ok. 30 milijonov prebivalcev. Od teh je 80% katoličanov, nadaljnjih 10% pa drugih kristjanov.
Naš namen zadeva predvsem misijonske poklice v tej deželi. To je naglasil kratek čas vladajoči papež Janez Pavel I., ko je 26.9.1978 sprejel skupino filipinskih škofov Med drugim je povedal tudi tole:
»Še posebej naglašamo pomembnost misi- jonskih poklicev, za katere verujemo,da se bodo med vašo mladino tudi naprej porajali Prepričani smo, da imajo Filipini na Daljnem vzhodu pomembno vlogo Kristusovega sve tilnika, ki naj z besedo in zgledom izžareva njegovo resnico,njegovo ljubezen, njegovo pravico in njegovo odrešenje sosednjim a- zijskim narodom. Pozdravljam vse krajevne Cerkve,posebej še duhovnike in redovnike. Spodbujam jih, naj rastejo v svetosti živ- ljenja, saj brez nje ni nadnaravne učinko- vitosti njihovega apostolata«.
Ni dvoma,da veliko izobraženih duhovnikov redovnikov in redovnic pomeni za narod tudi višji duhovni standard. Samo tako morejo Filipini vplivati na kulturno visoko razvito Japonsko in Kitajsko.
Naj naša molitev z bolniške postelje seže na drugi konec sveta, na Filipine, in tam prebuja novo, živo življenje!

p. Pavel Berden

(Šest nepozabnih dni na srčni kliniki)

- Kako je,gospod Gornik? Vam je zdaj bolje? Še malo, pa bo dobro...
Bolnik je odprl oči in se očitno ni mogel znaj- ti v prostoru in času. Pred seboj je videl predvsem dve gumijasti cevki, od nekod napeljani v njegov nos. V možganih se mu spreminjata v ogromen vodomet, brizgajoč dolge curke kristalno čiste vode,toda proč od njega; čim bolj se muči,da bi se jim pri- bližal in prestregel iz tega obilja vode vsaj eno kapljico na izsušene ustnice, tem dlje se mu sovražno in skopuško odmikajo ter škodoželjno uživajo, ker nekdo že celo ve- čnost umira od žeje...
- Vode..., je bila njegova prva beseda, ko se je prebudil iz globoke nezavesti.
- Zdaj vam bom omočila le ustnice, pozneje pa boste lahko pili,mu je odgovoril prijazen obrazek iz bele oglavnice iznad modrobele- ga oprsnika.
- Vi ste torej škodoželjna skopuška, ki mi ne privošči kapljice vode in uživa nad mojo žejo...
- Joj, kako grdo govorite o meni! Nekdo vas nemara nima preveč rad, ampak jaz zago- tovo to nisem.
- Matjaž...
- Da, neki Matjaž vam je najbrž danes po- šteno sedel za vrat...Med prebujanjem ste izrekali njegovo ime.Stavim,da je vaš uče- nec. Saj ste se tudi nad vse izvirno pred- stavili...
- Ne razumem.
- »Kraljestvo dam za konja!« ste vzkliknili dvakrat po vrsti. Očitno ste zgodovinar?
- Sem. Res bi dal kraljestvo,a ne za konja- samo za požirek hladne vode.
- Dobili jo boste zvrhan kozarec in celo brez kraljestva, - le malo boste še potrpeli.
- Kje sem? ...
- Na varnem, v dobrih rokah. Potrudili se bomo, da vas spet postavimo na noge.
- Nisem v zbornici na semestralni konferenci?
- Bili ste,toda postalo vam je slabo in zdaj ste na srčni kliniki.
- V bolnišnici? Zakaj?
- Saj sem vam rekla: postalo vam je slabo S srcem je nekaj narobe, toda vse bo še dobro. Vaša žena je pred četrt ure odšla. Pomirili smo jo in poslali domov, jutri pa se bo spet oglasila. - Ti dve cevki vam dova- jata kisik in zdaj zagotovo ne bo več napada Poskusite lepo zaspati, saj vas je šola, kot kaže, kar krepko zdelala. Če me boste po- trebovali, pritisnite na zvonec, ki ga imate tu ob zglavju.-Lahko grem za nekaj minut?
- Lahko, sestra. Hvala!
Ko je ostal sam,je pogledal na uro:dvajset in petdeset minut, se pravi, da leži tu pičli dve uri. Spominja se, da mu je ob koncu konference kolega zašepetal, naj v imenu učnega zbora ravnatelju čestita ob imeno- vanju za pedagoškega svetnika,češ da mu najlepše teče beseda. In res je povedal, kar je bilo treba,začul je še ploskanje,nato pa ga je zagrnila črna noč...
Tako torej, srce mu je odpovedalo pokor- ščino... Bo zanj še kdaj svetel dan? Sestra pravi:vse bo še dobro...,toda to je nemara zgolj dolžnostna tolažba,ki jo "deklamirajo" tudi takim, ki jih že čez pol ure odpeljejo pod belo rjuho... Saj ne more biti drugače, takšno je pač življenje: prva polovica je zgrajena na lažnem upanju, druga pa na klavrni tolažbi.
Šele zdaj in v tem okolju priznava, da je nezaslišano grešil proti sebi,ko se ni zmenil za najresnejše opomine srca. Kolikokrat so mu proti koncu pouka možgani utripali kakor

semaforska utripalka na križišču in okrog srca ga je čudno stiskalo. Že pred koncem polletja ga je po tistem razredniškem obra- čunu z Matjažem v zgodovinskem kabinetu podrlo na tla - to je bil prvi napad z neza- vestjo, ki pa ni bil tako hud in ga je kolegom ter ženi lepo zamolčal. Da, če bi bil takrat pametnejši, bi mu zdaj ne bilo treba ležati v bolnišnici, temveč bi z ženo po večerji gledal kak televizijski film. In tako mora je- sti kašo, ki si jo je skuhal...
In še se spominja, kako ga je žena, kadar si je naprtil novo delovno dolžnost,s skrbjo in bolečino spraševala: Kaj res ni nikogar razen tebe za to nalogo? Kaj nimaš funkcij že več kot preveč? - Tudi drugi niso brez njih. - Mogoče, toda drugi jih jemljejo bolj »počez«,ti pa tako strahovito resno in do- sledno, da je že skoraj smešno. In misliš, da ne vem, da se drugi vse bolj ozirajo po funkcijah,ki so honorirane, tebi pa ostajajo vse neplačane, ker si še zmeraj idealist starega kova in misliš, da šolnik ni vreden svojega imena, če se zastonj ne preteguje za »ljudstvo«...-Če mi je šef zaupal Šolsko skupnost, ki celega pol leta ni mogla zaži- veti v rokah drugega... - O da, v tvojih bo ne samo ozelenela,temveč tudi vzcvetela, toda za kakšno ceno? Družina te skoraj ne vidi,ker si več v šoli kakor doma. Kolega se je z malomarnostjo najbrž načrtno potrudil da se je rešil nadležne dolžnosti, ti pa si jo disciplinirano,če že ne kar hvaležno sprejel k vsem ostalim! - Oprosti,ravnatelj... - Da, ravnatelj,ki je zdrav ko riba in se zagotovo ni pretegnil s premišljevanjem, da je funkcijo obesil pravemu, je odlikovan s pedagoškim svetnikom, ti boš pa odlikovan in nagrajen s tem, da nam boš nekega dne obležal...
Še včeraj ga je žena takole jemala v mo- ralne klešče,a vse zaman.Če bo jutri prišla ji bo težko pogledal v oči, saj bo predobro razumel njen molk o tem, da je po lastni krivdi in vseh svarilih resnično obležal ter hkrati pahnil v strah njo in četvero otrok... Junaško ga bo spodbujala, v sebi pa bo še nadalje prepričana, da bi ga mogel rešiti edino kak čudež; če bi kak freudovski ču- dodelnik razbil njegovo zavest na jedrske prasestavine in iz njih ustvaril novo oseb- nost, ki bi ne bila več Gornik...
V sobo sta stopila v neslužbeni obleki naj- boljši kardiolog in najbolj izurjeni srčni kirurg na kliniki. (Prepoznal ju je spominsko iz te- levizijskih oddaj o sodobnh srčnih posegih) Oba sta ga hitro preiskala.
- Spet eden,ki ima premalo rad sam sebe... Z vašo ženo sem govoril po telefonu. Veste, morali boste prenehati z dosedanjo prakso Človek se navsezadnje le enkrat rodi in zato mora biti sam sebi najbližji.
- Torej pritrjujete presenetljivemu odgovoru filozofa Sartra na vprašanje, ali verjame v trajnost ljubezni?
- In kaj je odgovoril?
- Da verjame,toda le v trajnost ljubezni do sebe...
- Ali z drugo besedo, v egoizem. Neizpod- bitno!
- Nisem prepričan,da mu iskreno verjamete zakaj sami, kolikor vem, vsaj v svojem po- klicu težite k popolnoma nasprotni praksi. Že to, da sta me v tej pozni uri obiskala...
- Kaj, če bi preložila Sartra za primernejšo priložnost, ko boste spet v svoji koži? Oba s kolegom ugotavljava, da ste zelo resno bolni. Želiva vam mirno noč,jutri pa na svi- denje!
Šele po odhodu zdravnikov se je prvič ozrl po šestposteljni sobi. Vse postelje so bile zasedene razen ene, pa še ta je bila videti le trenutno prazna. Sami srčniki! Koliko je danes tega - era infarktov in umetnih za- klopk...
Vstopila je nočna sestra (bivša usmiljenka) s kozarcem termometrov.
- Dober večer, gospodje! Še zadnja nadle- žnost za danes...Pa pošteno namerite! Kje pa že spet tiči Rado, ta mladi potegon? Če ne bi imel luknje v srčnem pretinu, bi ga rada vprašala, kaj sploh išče pri nas.
Eden izmed ležečih: Je že našel, sestra, in to kar čedno "žrebičko" z ženskega oddelka V tistem kotu za perilno omaro se shajata po desetkrat na dan. Najbrž še ne veste, da smo ju bolniki že »oženili« in nemara prideta še v literaturo. »Romeo in Julija v špitalu« boste nekoč brali naslov v kakem magazinu za razvedrilo in zabavo...
- Nesrečna mladost, ki se predaja trenut- kom in ne misli za ped naprej, čeprav je smrt že za durmi. -Tu pa imamo novinca... Nekaj malega so mi povedali o vas.Le brez skrbi! Včasih so rekli: za vsako bolezen raste rožca na svetu; menda tudi za vašo.
Sestra je ugasnila luč in odšla. V nastalo poltemo so se začeli zlivati vzdihi starejših bolnikov, hrepenečih po globokem spanju v nočeh brez sna. Kdove kolikokrat se bo treba mukoma obrniti,preden se bo v oknih zasvital dan...
Kmalu so se vrata kradoma odprla. Prišel je »Romeo«, ki ga je nočna sestra iztaknila in oba zaljubljenca napodila spat. Živahna hoja in vitka postava kljub mraku v sobi izdajata fantiča šestnajstih let. Gornik ob vsem šumu kisika v nosni votlini razločno podoživlja erotično vznesenost fantovih korakov.Zasanjan kot mesečnik je obsedel na robu postelje.Očitno mu ustnice še go- re od neštetih poljubov. In misel na siloma pretrgani slap opojno sladkih besed mu ne da leči. Kaj sta govorila? Kako naj ve,ko je beseda prekrivala besedo s šumečo močjo razpenjenega šampanjca...
Da, erotični opoj, to je iskani cilj neugnane mladosti. In če se bosta visoko plameneča kresova kdaj znašla v skupnem ognju, se bosta umirila v pehanju po zadovoljevanju vsakdanjih potreb: dobri prehrani,udobnem stanovanju, brezskrbni potrošnji, denarnih rezervah in dolgem življenju... In če bosta vse to dosegla in si uresničila ameriško pojmovani smisel bivanja, brez nadležne misli o problemu posmrtnosti, - koliko časa bo zanju Bog "na dopustu"? Kdaj bosta za- čutila pomanjkanje nečesa višjevrednega, po čemer zaman hrepenimo v širokomehkih foteljih? Se bosta kdaj znašla v krču dave čega strahu, pred zatonom tistih duhovnih vrednot, za katere je edino vredno živeti, a jim že predolgo obračamo hrbet?
Simfonično sopenje v sobi priča,da so bol- niki že pospali razen erotičnega »mesečni- ka«, ki, sedeč na robu žimnice, odprtih oči sanja o nenasitnem stiskanju k »Juliji«, in razen nesrečnega zgodovinarja,ki mu šume- či kisik iz bombe hiti podaljševati življenje, kot da gre za rešitev zadnjega Mohikanca...

(Se nadaljuje)

»Žena, kaj jočeš?«
»Ne jočem, Gospod!«
In v ruti, ki ji je kakor gotski obok senčila čelo,je privzdignila obraz,da bi ga bolje videl Solz res ni bilo, bili pa sta strugi, po ena pod vsakim očesom, ki se je po njih moralo potočiti že morje solza, tako globoko sta se bili zajedli v kožo.In bil je pogled iz okr- vavljenih oči kakor pogled živali, ki v svoji omejenosti ne ve ničesar drugega kakor to, edino to,da je ranjena na smrt in da ne bo več ozdravela.
»Najbrž si bolna...«
»Nisem ne zdrava ne bolna; mora biti še neko tretje stanje in v njem sem. Pa kaj bi govorila! Besede so vedno enako žalostne, naj jih obrnem tako ali drugače, in tudi re- snica ni nič boljša. Zakaj je toliko resnice na svetu, Gospod?«
»Kako to misliš?«
Gospod je sprva kanil iti dalje, ko pa je žena pokazala nekaj zgovornosti in se je zdelo,da se bo ta zgovornost še povečala, je stopil s svoje poti in sedel kraj nje na kamen.
»Pot mi ne bo utekla, mrak pa še za goro stoji.«
»Mrak je v drevju in z drevja pade, kadar pade... Tu notri je mrak, ga vidiš?« - in je pokazala z grčavko, ki se ji je zvijala v roki kakor kača, v dve okni svoje kolibe - »od ondod bo skočil mrak pod nebo, tam se skriva...«
Kaj se le skriva za to ženo,je pougibal Go- spod, ali žalostna zmes prividov in glupih verovanj, ali resnična bolečina, taka, ki tli in žge in žre tkivo?
»Vojska je,« je rekel, da bi nekaj rekel, in se je počehljal za ušesom.
»Vojska je?!« je razprla oči žena, in usta so ji ostala neverno odprta. Pa je že blisnil zločest blisk iz dna njenih oči, ki so se ma- homa zožile.
»Kako pa veš,da je vojska,ti... ki si vendar tu in ti nič ne manjka?«
»Ali tvojih kdo manjka?«
Žena je položila kazalec na kazalec, da bi natančneje razložila. »Vidiš,tri sinove imam in vsi trije so v vojski,to so tiste resnice,o katerih sem govorila. Ena, dve, tri: tri res- nice, četrta pa je ta, da nemarno tu sediš in me nemarno sprašuješ. Kaj ti vojske mar ki si vojske prost! Da,svet je velik in daleč je Bog...«
Gospod je sklonil glavo, da bi skril rdečico, ki mu je bila zalila obraz, in je pomolčal.
»Vidiš, tam,« je žena zopet dvignila palico in dregnila z njo v okna, »prazno, vidiš, in trije sinovi so bili za tistimi okni. Taki kakor tale okleščen topol - vsak. In zdaj je vse gluho. Še sama sem gluha tu notri... Zdaj mi pa povej, kako bi jih dobila domov. Sta- rejši je nerad šel. Težak je kot zemlja, in kamor ga vsadiš,tam raste. Vsadila sem ga v to zemljo in tu je rasel. Zdaj pa je izrvan Vem, da ga zebe po domu tam zunaj, kjer že je.Utrjen je zoper mraz in vročino,zoper glad in pomanjkanje,in kar opravi,je oprav- ljeno za tri. Vse to ima tudi tam, kjer je, in še mnogo drugega hudega povrhu, pa vem da ne bo zdržal; doma bi zdržal vse in še tisto hudo povrhu... Je pač bolečina taka, da je ne razume vsak.
Drugi je šel na vojsko rad, ker je nepridiprav in nebodigatreba povsod, pa bo to tudi tam. Njega je vojska rešila ječe,če ne česa huj- šega. Da, tudi taki ljudje se narode; ko ga v plenice povitega na rokah držiš,se mu to ne vidi, šele ko odrase krilu in mu v ude šine moč, ti pokaže vso svojo zlost. In gre in je sam s seboj in s svojim besom. Ne daleč odtod je neko jutro v soncu ležal na cesti neznan mladenič z zevajočo rano v sencu mrtev.Še na smeh se je držal... Ni se zve- delo in se nikoli ne bo,kdo ga je. Jaz pa vem, kdo ga je. Mati mojih sinov ve,kdo ga je...
In ko sta bila že oba za hribom, je šel še najmanjši. »Kaj bom,mati, doma med sami- mi ženskami?« me je pogledal,ko sva sama sedela pri večerji, in zjutraj ga ni bilo več. Bil je najlepši od vseh in mehkega otipa kakor dekle. Taki ne žive dolgo,ker so pre- mladi za svoja leta. Smrt si ga bo odbrala zase, komaj ga bo ugledala... Vidiš,to so ti moji trije, in zdaj mi razloži, kako jih prikli- čem nazaj jaz, stara žena, ki me oblastva še poslušajo ne, če jih kaj prosim.«
»Žena,« je rekel Gospod, in v njegovih be- sedah je trepetala srčna dobrota, »vseh treh ti še cesar ne more vrniti; je že taka postava, za vse enaka. Enega pa ti izdre- zam, pa čeprav nimam besede pri gosposki in tudi ne prijateljev med oblastniki. lzdre- zam ti ga, da ti podaljšam življenje. Samo katerega?«
»Življenje - saj ni življenje; sita sem ga in rada ga dam.Samo videti jih moram še en- krat, vse tri, da, vse tri.«
»No, pa si ga preberi, tistega, ki naj se ti vrne. Saj pravim, vseh ti še Bog ne more dati, za enega pa bom storil, kar morem. Bo že šlo, saj so tudi vojščaki ljudje. Samo za katerega bi se odločila?«
»Za katerega? Saj imam tri.Venomer sprašu- ješ: katerega, katerega? Ko so vendar trije! Naštela sem ti jih že: ena - dva - tri. Mati treh sinov sem, ne morda dveh ali pa celo enega samega... Eno so...ene matere sinovi Uf, kako si težak, da ti to ne seže v glavo...«
Gospod jo je ogledoval od strani in si belil glavo, kako bi ji prišel do živega.
»Katerega? sprašuješ in me postavljaš pred suho skalo: na, pij! Kako bom, žejna, pila, če ni vode? Sinove mi vrni,materi, pa se ti bom zahvalila in bom umrla.Bom vsaj mogla umreti, ko zdaj umreti ne morem.«

»Dobra žena, če si pametna in se ti prilika ponuja, kar na slepo se odloči in ne mencaj Najbrž bo najmlajši, tisti za- dnji, ki si o njem govorila in ki bi ga najrajši imela doma. Ali ni tako?«
»Najmlajši -sam? Kaj bom z njim? In kaj bo on z menoj? Sam naj mi nikar ne hodi! Vsi trije so šli, vsi trije naj se vrnejo.«
»Pa vzemima najstarejšega,ki praviš, da je zvest in dober in se mu po domu toži kot nobenemu. Zaslužil bi, da vidi dom,ki ga je tolikanj rad imel.«
»In kaj bo s srednjim in kaj bo z najmlajšim saj sta vendar drugi in tretji sin, saj nista tujca! Gospod, ali še zmeraj ne umeješ, da so bili vsi trije, najprej v telesu mi, potem na krilu in zdaj so tam, kjer so...?«
»Če se boš dolgo obotavljala,se bo nazad- nje zgodilo tako,da dobiš domov srednjega, tistega razbojnika, ki se ga po pravici bojiš in ki bi bilo bolje zanj, da ostane, kjer je.«
»Kaj še! Samo pride naj in starejši in mlajši z njim, da bodo zopet trije, kakor so bili. - O, Gospod, kdaj pa bo že to? Veš, da že težko čakam, da čakati več ne morem, je predolgo. O, ali bo jutri?«
Gospod je tiho vstal in bi bil rad prav tako neslišno odšel, pa ga je stara zakvačila s pogledom, da se še prestopiti ni mogel.
»Ho, nisva še končala. Pokaži svojo moč in besedo drži: bo ali ne bo? Ali si samo pra- zne razdiral, ker ti je dolg čas?«
»Sam bom prebral, ko ti nočeš...«
»Sam boš prebral? Saj jih še poznaš ne, kako boš prebiral? Čudni ste, moški, kadar tako prebirate... Ali so moji sinovi ali niso? So mar tvoji?«
»Če se zdajle ne odločiš, pa ti res ne morem pomagati, kakor bi ti pomagal rad. Tudi jaz imam mater, sin sem tudi jaz...« Gospodu so bile navrele solze v grlo,pa jih je krepko pogoltnil.
Starka se je zazrla v tla, potem je obesila svoje okrvavljene oči na nebo,kot bi iskala misel, ki ji je bila ušla... Ne morem, je na- zadnje stresla z glavo, glasno pa je rekla:
»Rajši še čakam, kot pa bi se odločila. Od- ločiti se za enega od treh ne morem, torej moram čakati, da se vrnejo vsi trije.«

Agata pomeni v grščini »dobra«. Pri nas ni preveč pogosto ime. Kdor je bral roman Vi- soška kronika, se bo spomnil glavne junaki- nje Agate. Ta je v mračni dom na Visokem prinesla sonce in s svojim trpljenjem ne- kako sprala s hiše zločin očeta Polikarpa.
Sv. Agata je doma v sicilskem mestu Kataniji Večina virov meni, da je umrla mučeniške smrti med preganjanjem za vlade cesarja Decija (249-251). O njenem življenju ne vemo veliko. Pozneje so nastale razne le- gende. Med njimi je najlepša srednjeveška Zlata legenda. Po mnenju hagiografov ima v osnovi zgodovinsko jedro. Tu jo podaja- mo v izvlečku.
Lepo in plemenito Agato je ugledal pogan Kvintijan,upravnik dežele;poželel jo je in si hotel prilastiti njeno premoženje. Agata je odločno odbila njegovo ponudbo in grožnje Kvintijan jo je odvlekel k zvodnici Afrodiziji, da bi jo pregovorila. Ta pa je čez dober mesec povedala: »Prej bi zmehčala kamen kakor pa pregovorila Agato, da bi odpadla od Kristusa.«
Ko ji je grozil z mukami,ga je zavrnila: »Spu- sti name divje zveri, ukrotila jih bom s Kris- tusovim imenom, vrzi me v ogenj, pomagali mi bodo angeli z nebeško roso.«
Pahnili so jo v ječo in jo tam strahovito mu- čili; nazadnje so ji celó odrezali prsi. Agata je dejala Kvintijanu: »Kaj te ni sram, brez- božec, da si ukazal deklici odrezati to, iz česar si pri materi pil mleko. Toda vedi, o- stala sem neomadeževana.«
Ponoči je prišel v ječo star mož in jo ču- dežno ozdravil.Drugi dan je spet stala pred sodnikom in ta je zahteval, naj zataji Kris- tusa,toda ostala je zvesta: »Tvoje besede so prazne. Kako naj molim mrtvi kamen in zatajim Gospoda nebes, ki me je ustvaril!«
Potem so jo brez obleke vlačili po tleh,kjer so prej raztresli žerjavico in črepinje. Na- stal je hud potres, da je porušil veliko hiš in so ljudje kričali,da je tega kriv Kvintijan.
Umirajoča Agata je molila: »Gospod,ustva- ril si me in od malega varoval mojo nedolž- nost. Dal si potrpežljivost in moč, da sem prestala vse muke. Vzemi k sebi mojo dušo in mi izkaži usmiljenje.« Tako legenda.
Agato so kot svetnico najprej častili na Siciliji od tam pa se je njeno čaščenje razširilo.
Priporočajo se ji zvonarji,tkalci in pastirice. Ljudje jo tudi prosijo, naj bi jih obvarovala ognja, potresa in slabega vremena. Pri nas so jo gotovo zgodaj častili, saj jo omenja s sv. Florijanom že Trubar 1575 kot zavet- nico »čez ogen«.
Slikarji so jo prikazovali,da ima na krožniku prsi ali pa drži klešče, orodje mučenja.
V bogoslužnem branju imamo na njen god odlomek iz govora sv. Metodija, škofa iz Carigrada. Ta pravi med drugim:
Agata, tvoja dobrota se tako lepo poda tvo- jemu življenju, in smrti. Agata, tvoje sijajno življenje ustreza tvojemu dobremu imenu in ti z imenom čudovito tolmačiš svoje živ- ljenje. Agata,že s svojim imenom vabiš,naj vneto hitimo tebi nasproti,in s svojim zgle- dom učiš, naj si brez prenehanja prizade- vamo za dosego prave in resnične dobrote ki je le v Bogu.

Poljski kraljevič Kazimir je bil drugi sin kra- lja Kazimira IV. in njegove žene Elizabete. Rodil se je l.1458. Sprva je otroke vzgajala mati, ko pa so dorasli, jim je oče priskrbel odličnega učitelja; ta je bil duhovnik Janez Dlugooš, krakovski kanonik in priznan zgo- dovinar. Nerad je prevzel vzgojno delo na dvoru. Šele, ko so mu prigovarjall plemiči in kralj, se je vdal.
Mladi Kazimir je bil že po naravi skromen,bil mu je tuj vsak blesk in ni bahato nastopal kot kraljev sin. Učitelj in učenec sta se hi- tro ujela. Odlični učitelj je imel na mladega kraljeviča velik vpliv, zato se je ta na nje- govo pobudo odločil, da krene na pot od- povedi in bogatitve svoje duše.
Nemilo je bil presenečen, ko so ga zapletli v politično igro velikih. Na Madžarskem je tedaj vladal Matija Korvin; v zgodovini je znan kot kralj Matjaž. Ta se je spustil v vojno s češkim kraljem Vladislavom,Kazimi- rovim bratom.Madžari so bili siti Matjaževih vojskovanj in so delali načrte, da bi medtem, ko ga ne bi bilo doma, oklicali za madžar- skega kralja Kazimira. Kazimirov oče je bil navdušen za ta načrt, in prisilil sina, da je privolil. Matjaž pa se je naglo vrnil z Mora- vskega domov, prehitel velikaše ter preprečil njihov načrt.
Kazimir je bil vesel, da so načrti padli v vodo, in dal očetu vedeti,da ne bo na kaj takega nikoli več pristal. Očetu ni bilo po volji, da so propadli njegovi častihlepni načrti, in tudi sinov odpor mu ni šel v račun.Zato ga je za nekaj mesecev poslal v pregnanstvo, kjer je Kazimir prestal veliko hudega.
Ko se je Kazimir vrnil v Krakov, ni bilo tam očeta,zato ga je moral zastopati. Tedaj se je pokazala vsa njegova plemenita narava. Ljudem je dajal zgled,kakšen mora biti pra- vi kristjan. V palači je zbiral siromake in jim delil hrano ter obleko, da so dvorjani kar godrnjali. Pod lepo obleko je nosil raševino in skromno živel. Zavzemal se je za vse, ki so bili potrebni podpore.
Sodobnik pravi o njem:»Zanj ni bilo nič bolj prijetno,bolj zaželeno kakor to,da je mogel kaj dati drugim in celó sam sebe je razdajal Kristusovim ubožcem, popotnikom, bolnikom, jetnikom in trpečim.
Za vdove in sirote, za stiskane ni bil le va- ruh, ne le oskrbnik, ampak oče, sin in brat.
Očetu je stalno priporočal pravično kralje- vanje in vladanje. Obzirno in sinovsko je posvaril kralja, če je ta kdaj iz zanikrnosti ali človeške slabosti kaj zanemaril. Štel je za svojo dolžnost, da je branil reveže in bedne, zato so mu ljudje rekli »zagovornik siromakov«. Čeprav je bil kraljevski sin, je bil vedno pripravljen skloniti se k malemu in preprostemu človeku.
Bolj je bil vesel, da so ga cenili krotki in ubogi, katerih je nebeško kraljestvo,kakor bi ga bili slavili slavni mogočniki tega sveta.«
Mlad je zbolel za jetiko in zdravniki so mu svetovali, naj uživa krepkejšo hrano, toda ni hotel opustiti posta. Umrl je 1484, star šestintrideset let.
Pokopali so ga v Vilnu, v stolnici svetega poljskega mučenca Stanislava. Vsa Poljska je žalovala za njim in na njegov grob so začeli trumoma romati. L.1522 ga je papež razglasil za svetnika. Poljaki in Litvanci ga časte za svojega patrona in se k njemu zatekajo zlasti tedaj, kadar sta ogrožena vera ali narodnost.
Kazimira slikajo v poljski narodni noši z lilijo v roki.

Tiho je ugasnil dan. Bog nam je naklonil še en večer; pravzaprav kar celo noč,ko smo se nekateri bolniki in sodelavci Prijateljstva skupaj poslovili od starega leta.

Tople stene Rožmanove hiše in vsi domači so nas spet sprejeli v skrbno varstvo. Najprej smo se praznično zbrali okrog Gospodove mize in se trepetajočih src priklonili najlepši in najglo- blji besedi, ki jo je za božič v učlovečeni Besedi svetu povedal Bog.V prisrčnem ve- selju in sijaju sv.maše smo začutili razcvet svojega upanja... Prosili smo Gospoda, naj nas tudi v prihajajočem letu vodi do vedno večje medsebojne edinosti in širi naša srca da bodo postala kot Njegovo srce, ki čuti ljubezen do vseh ljudi.
Opolnoči smo si nazdravili s sladkimi jago- dami grozdja in si zaželeli sreče, zdravja, zadovoljstva,predvsem pa medsebojne lju- bezni, ljubezni, ki odpušča pomote, napolni samoto, tolaži v trpljenju in ostane živa kljub vsem bolečinam življenja.
Ob glasbi,kramljanju in veselih igrah nam je noč minila kot srečen smehljaj medseboj- nega razumevanja.
Prvi svit novoletnega dne nas je obsijal,ko smo se z mašno daritvijo že poslavljali od lepo preživete »najdaljše« noči v letu. V zavesti,da smo v tej noči našli tisto skrito, a vendar tako preprosto pot od srca do srca, nam slovo ni bilo težko.
S tem, da smo se od starega leta poslovili, pa le to še ni izbrisano in minulo.Ni ga mo- goče več priklicati. To je naše leto. Ali pa bo naše leto tudi to,ki nam prihaja naproti to ve le Bog.

Katarina

Beseda prijatelj ali prijateljstvo marsikomu nič ne pomeni, marsikdo pa uporablja te besede iz čiste navade in nekateri se spo- mnijo na te besede le takrat, ko potrebujejo pomoč. Toda beseda prijatelj, prijateljstvo lahko pomeni tudi nekaj veselega, čudovi- tega, nekaj nevsakdanjega. Kdor je iskren, nosi v svojem srcu mnogo več, kot pa to lahko pove in to je prijateljstvo. Zato mi invalidi, bolniki in še marsikdo od zdravih fantov in deklet,to dobro čutimo,zato smo v duhu povezani tudi takrat,ko nismo sku- paj. Saj je med nami veliko takih, ki so na svoji koži občutili tisto, kar je nekoč Simon Gregorčič napisal »Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni,kdor srečo uživa sam«!
Vez,ki nas povezuje, je dobrota, iskrenost, ljubezen do bližnjega. Ta vez ni samo člo- veška,to je tudi vez,ki jo ustvarja naš Go- spod, ki je vedno navzoč med nami. Zato imamo prijatelji tudi razna prijateljska sre- čanja,na katerih moramo to vez še krepiti, ker čutimo, da je to Njegova volja.

Tako smo se prvo nedeljo v decembru zbrali na povabilo prijatelja Francija v njihovi prija- zni domačiji.Nedeljsko jutro je bilo megleno in mrzlo, pa vendar je človek takoj, ko je stopil v prijazno Francijevo domačijo, to pozabil,saj je bilo v hiši toplo in nas je po- zdravilo veliko veselih in prijaznih obrazov.
Francija in njegove domače poznamo že dolgo in jih občudujemo, s kakšnim potrplje njem nosijo križ. Počasi se je dnevna soba toliko napolnila,da je bila skoraj že premaj- hna. Bilo je res veselo kakor v čebeljem panju.Ko smo bili vsi povabljeni zbrani,smo imeli sveto mašo. Med njo je duhovnik bla- goslovil novi kelih in pateno tako,da je bilo vse skupaj še bolj svečano. Po okusnem kosilu je vsak izkoristil čas in poklepetal s prijatelji. Prijetno je bilo poslušati Bogdana ki nam je igral na harmoniko, pa tudi oče nam je pokazal,kako čudovito se lahko igra na orglice,imeli smo tudi »dva pevska zbo- ra«, moškega in ženskega; zabavali smo se ob tem petju. Iz src smo se nasmejali domiselno pripravljenemu srečolovu in tako je tisti nedeljski popoldan kar prehitro minil Morali smo se posloviti od Francija, od do- mačih in od prijazne hiše, ki nas je toplo sprejela v svoje naročje.

Veliko je bilo takih prijateljev,ki iz kakršnega koli vzroka niso mogli biti med nami,vendar smo se tudi v duhu spomnili tudi njih, saj je težko dobiti pravega prijatelja; ko pa ga dobiš, ti za vedno ostane v tvojem srcu. Za konec bi radi rekli: Dragi Franci, draga mama, dragi ata in vsi drugi domači, hvala vam za vse, za vso prijaznost, hvala vam za vso dobroto in toplino in Bog daj, da bi se še mnogokrat videvali.

Bojan

»Pri tej polnočni daritvi se bomo spominjali tudi vseh bolnikov po bolnicah in domovih, zanje molili in se z njimi duhovno povezali.
Vsem blagoslovljene božične praznike!
Oznanja jih v človeku prebujajoča se slut- nja nečesa izrednega, naznanja jih ozračje svečanega razpoloženja,blagih misli in skri- vnostnega,upapolnega pričakovanja,ki do- seže svoj višek v sveti noči. Rodil se nam je Odrešenik! Rodil se je božji Sin, rodil se je vsemu človeštvu in vsakemu človeku posebej pred skoraj 2000 leti,nam darovan iz neskončne Očetove ljubezni. Darovan je tudi danes in vsak trenutek našega življe- nja. V zemeljskih mejah našega razuma ne moremo v vsej globini in polnosti doumeti, kaj pomeni Odrešenikovo rojstvo. Vemo pa da je bil to zgodovinski dogodek za vse človeštvo, ko je nesmisel prešel v smisel bivanja, ko je trpljenje množilo upanje in moč, ko je nemir rodil mir,ko je brezciljnost prešla v končni namen pri Bogu,ko je temo razsvetlila luč odrešenja.
Sveta noč! Človek je postal človeku bližji, podrla se je pregrada med njima, stik je po- stal iskrenejši in trdnejši, nekako spremenila so se naša čustva in spremenil se je naš odnos do soljudi in stvari. Postali smo meh- kejši, sprejemljivejši, strpnejši in duša rado- stnejša. Naj ne bo tako samo v teh božič- nih dneh,na ta sveti večer, ampak vse dni našega življenja naj bo v naših srcih božič!«
Takšne izbrane, jasne in z ljubeznijo izre- čene besede so v največji tišini sprejemala srca vernikov v svečano okrašeni cerkvi Presv. Srca Jezusovega.
Čudovito doživetje polnočnice so nam in- validom omogočili naši prijatelji.Na prijazno povabilo smo tudi sveti večer praznovali skupaj v hiši sester Jezusa Odrešenika. Po zaslugi vseh domačih v Domu,njih požrtvo- valnosti in trudu,nam je po pogostitvi hitro mineval večer ob pesmi,klepetu, tristo pri- pravljenih šalah in prisrčni igrici. Pred od- hodom v cerkev smo v temi pri razsvetljenih jaslicah zbrano zmolili še veseli del rožnega venca.
Bilo nam je lepo, Bog povrni vsem in Njemu hvala za blago zimsko noč!

M. K.

Ker se vam zaradi svoje bolezni ne morem pridružiti, kadar kam romate, ali pa ko se zberete na kakšnem srečanju, vas pa po tem našem listu najlepše pozdravljam.
Hitro je bilo leto naokrog, prišla je zopet zima,mraz.Z njo pa dolgi in samotni večeri, brez prijateljev. Nam bolnim zapira vrata v naravo.Ker sem med tistimi,ki nimam veliko prijateljev, sem se spomnila vas in svojih bolnih prijateljev. Vem,da imate veliko dela in skrbi, zato vas ne bom preveč motila s svojim pisanjem. Srčno vas pozdravljam in želim vse dobro.

Micika Berlan,
Presladol 59, 68282 Brestanica

Moram se zahvaliti, ker ste dali v Prijatelja rožni venec z nameni,ki pomaga premišlje- vati. Takoj sem ga vzela ven,naredila zve- zček in ga redno molim. Če ne molim tega, se mi zdi kar prazen. Sem se že tako na- vadila besedila, če sem zbrana in ponoči, pa ne morem spati, da znam že precej na pamet.
Veseli del molim za rajno mamo in brata duhovnika,ki že 30 let počiva. Kje,ne vem. Žalostni del pa molim za g. Gnidovca, da bi pomagal našim domačim v potrebi. Častit- ljivi del pa molim za svojega očeta in sploh vse duhovnike, mrtve in žive.

Marija Jarc

Dragi prijatelji! Po dolgem času se z Darin- ko zopet oglašava.Gotovo vam je že prišla v roke zadnja številka Ognjišča, ki ima na zadnji strani ovitka sliko naše nove župnij- ske cerkve. Mestno cerkev obnavljajo in so jo razširili,tako se z Darinko sedaj zopet lahko udeležujeva nedeljskih maš in po mo- žnosti tudi čez teden zvečer.
Z veseljem pričakujeva z Darinko zadnjo številko Prijatelja, na katerega bova ostali stalno naročeni. Naj končam v upanju, da se bomo v prihodnjem letu na kakšnem sre čanju videli. Že zdaj pa se priporočava, da se naju spomnite v molitvi.
Vsi prijatelji sprejmite vdan pozdrav!

Darinka in mama

Stopili smo v novo leto 1980. Najprej se mo- ramo zahvaliti Bogu za vse prejete dobrote. Vam pa vsem skupaj želim veliko uspeha in božjega blagoslova; da bi vse duhovnike razsvetljeval Sveti Duh, da bi mogli prav oznanjati in učiti božje resnice ter z bese- do in zgledom dokazovati, da je ljubezen prva in največja zapoved za vse človeštvo če hočemo živeti v miru. Zato mi ta vaš listič tako ugaja, ker čutim pravo medse- bojno ljubezen. Vsem invalidom in bolnikom pa tudi vsem ostarelim želim, da bi z božjo pomočjo zlahka prenašali svoje težave.
Vse skupaj prav lepo pozdravim in Zbogom!

Janez Grčman

Zaživeli smo prve trenutke novega leta. Polni smo še božičnega blagoslova in ve- selja, polni novega upanja in pričakovanj. Naj bo naše življenje resnično upanje v Je- zusu, naj nam bo On luč in pot v prihodnost!
Ko se v meni porajajo želje za vas, čutim, da vam moram reči hvala, ker dajete toliko tihe dobrote, molitve. Dan za dnem spre- jemam vašo pošto in kar stiska me pri srcu ob spoznanju, da sem premalo pozorna do vas, da tolikokrat ne dobite tistega odme- va,ki si ga morda želite. In vendar,prijatelji moji, kljub molku in površnosti vsakdo iz- med vas živi v mojem srcu. Za vsakega se velikokrat tiho obrnem k Bogu in ga prosim naj vas blagoslavlja,vas napolnjuje z moč- jo svoje milosti, da bomo vsi skupaj zmogli dalje, da bomo lahko krepili tisto moč lju- bezni, ki nam daje občutek, da živimo drug za drugega.
Bog nas sprejema in spremlja; vidi vsa ne- vidna dejanja našega življenja, ve za naše žrtve, potrpljenje. Zato je ON naša trdna vez in pomoč!

Marjetka

Božični in novoletni prazniki, ki nas kar ne- kam predramijo v zimskem mirovanju,so za nami. Osebna in pismena voščila govorijo, da smo prišli v novo desetletje,za začetek z dobrimi željami in upanjem. V imenu vseh prijateljev, ki smo v tako velikem številu prejeli vaše iskreno napisane misli in želje, se toplo zahvaljujem! Vem, da boste razu- meli, da se ne dá, vsaj ne v kratkem času odgovoriti, zato prejmite,prosim, še enkrat zahvalo za razumevanje in pozornost. Lep pozdrav in ostanimo tudi v prihodnje povezani na način, ki je vedno mogoč - z molitvijo in v mislih.

Tatjana

Dragi prijatelji! K zahvali Tatjane naj dodam še iskreno zahvalo uredništva in sodelav- cev za številna voščila: Bog povrni za vse spodbudne besede, za molitve in darovano trpljenje, in ne nazadnje še za darove, s katerimi podpirate Prijatelja. Tudi naša želja je, da bi se Prijatelj nenehno spopolnjeval; in če bo med nami še Gospodov Duh, nam bo on pomagal, da bo naše prijateljstvo vedno bolj postajalo resnično bratstvo v Kristusu.
Takšne in podobne misli je moč razbrati iz pisem, v katerih izražate svoja mnenja, kakšnega Prijatelja si želite. Najbrž se še niste utegnili oglasiti vsi,ki ste imeli namen zato še enkrat ponavljamo vabilo,da pove- ste svoje mnenje. Potrebno je, da skupno razmišljamo in načrtujemo, da bi Prijatelj mogel biti takšen kot si ga želite in želimo. Da pa bi mogel res povezovati vse sloven- ske bolnike in invalide v eno družino, ne smemo pozabiti na dolžnost, da ga širimo. Najbolje ga bo znal priporočati tisti, ki ga sam pozna in je v njem že našel svojega prijatelja.
Vsako leto imam to neprijetno dolžnost, da moram sporočiti podražitev: cena za izvod je 12,00 Nd, letna naročnina pa 70,00 Nd (za inozemstvo dvojna). Upam, da vas to ob splošnih podražitvah ne bo prestrašilo, saj že poznate naše načelo: kdor ima več, lahko da več, kdor pa nima in si Prijatelja želi, ga bo še naprej dobival zastonj. Zau- pajmo namreč v božjo previdnost in poma- gajočo ljubezen dobrotnikov.
Prijatelj ima letos novo obleko. Koliko vam bo všeč ali ne,boste presodili sami. Za na- prej pa upamo,da bomo lahko vaše želje in s pomočjo sodelavcev pripravili tudi Mariji- ne božje poti in jih predstavili.
Naj dodam še opravičilo tistim, ki so želeli, da bi njihovo voščilo ali zahvalo posredovali v Prijatelju. Preveč bi bilo, saj razumete. Kljub temu ostanimo povezani in prisluhni- mo božjemu klicu,ki nas - posebno v post- nem času, ki je pred nami - po Cerkvi kliče k nenehnemu prenavljanju.
Z željo, da bi z zaupanjem vsak dan hodili za Gospodom, vas prisrčno pozdravim!

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 12 din, letna naročnina 70 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Lepota, ki jo človek občuti ob pogledu na naše sinje planine, daje človeku zalet in željo po ustvarjanju.Vso to lepoto narave pa obču- dujem na invalidskem vo- zičku, saj sem invalidka že več desetletij. Toda kljub temu je moje življenje bogato.Že kot otrok sem občudovala umetnine,ki so jih ustvar- jale človeške roke.Gorenjska narodna noša mi je bila pri srcu že od ranih otroških let. Ko sem končala prvo, sem občutila v sebi veselje, ki ga lahko občuti samo tisti, ki je s svojim trudom dosegel namen. Najbolj naporno je narediti pokrivalo - avbo, ki je narodni noši najlepši okras. Zadnjo avbo sem delala v dveh letih vse nedeljske po- poldneve. Res je potrebno veliko ur in na- pora, če hočeš narediti lepo narodno nošo Nobene nisem prodala, saj ne gre za denar bolj pomembno je to, da zna oko občudo- vati in ceniti te naše noše. Skratka, dan je zame zmeraj prekratek.

Angela