Pridi, Gospod, moja misel te čaka - vse je eno samo čakanje, eno samo hrepe- nenje! Pridi tudi k tistim,ki te ne čakajo vlij jim moč hrepenenja po tvoji ljubezni! Jezus, življenje in boj, življenje in umi- ranje, a je tudi vstajenje! Daj, usmerjaj nas k sebi, da bomo življenje sprejeli, kakor nam ga daješ, saj le tako ga bomo lahko živeli v vsej njegovi veličini!
Čutim Te, hrepenim k tvoji luči! Pridi! Zdaj v adventu, ko se narava umirja v zimskem miru, želim biti še posebno bu- dna zate, da me boš ob trenutku svo- jega prihoda objel s svojo lučjo in bom rekla: tukaj sem, Kristus! Prenovi me, uči me živeti!

Čakanje! Hrepenenje! Vera v tvojo luč, bo nekoč izpolnila največje hrepenenje vseh tvojih otrok, Oče!

Marjetka

Naše življenje je nenehno poslavljanje od vsega, kar nas obdaja: poslavljamo se sami od sebe,saj se neprestano spre- minjamo in postajamo drugačni: poslav- ljamo se od dogodkov, ki ostanejo le še v spominu; poslavljamo se od prijateljev, znancev in sosedov, saj se njihove vrste vedno bolj redčijo. Tudi narava nas v tem času bolj kot kdaj koli med letom spominja na to poslavljanje in nam daje vedeti, da zaključujemo leto in z njim tudi del svojega življenja. Dnevi so krajši, hladni in megleni, le redkokdaj posije sonce, pa še takrat, ko predre oblake, so njegovi žarki močno oslabljeni, mar- sikdaj pa je narava pokrita s snežno odejo. Zdi se, kot da se je vse življenje ustavilo, da se nikamor ne mudi in da vse nekaj pričakuje. Temu času priča- kovanja Nekoga so kristjani že od nek- daj rekli advent, ki je v hladni in mračni zimski čas prinesel topel in svetel žarek vere v rojstvo Odrešenika in v odrešenje vsakega človeka. Ker je božični praznik tako tesno povezan s človekom in nje- govo usodo, nam je zato še prav pose- bno pri srcu,težko pričakujemo njegove domačnosti in družinske topline in se ga vsako leto znova veselimo. Z adve- ntnim časom nas Cerkev želi duhovno pripraviti na slovesno praznovanje Gos- podovega rojstva; hkrati pa ima adventni čas še drug pomen: naša srca usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda v slavi ob koncu časov. Zato je adventni čas namenjen v prvi vrsti ve- selemu pričakovanju in skrbnemu pri- zadevanju na naše poslednje srečanje s poveličanim Kristusom. Vera kristjana je usmerjena v prihodnost in je zato predvsem vera nenehnega pričakovanja Gospoda, ki prihaja, da nas reši. Prav posebno veljajo za adventni čas bese- de apostola Pavla: »čas je,da iz spanja vstanemo. Noč se je odmaknila in dan se je približal. Odložimo dela teme in si privzemimo dejanja luči« (Rimlj 13, 11.12) V tem smislu lahko postane advent za nas čas izrednih in obilnih božjih milosti.
Znani indijski mislec in pesnik R. Tagore pravi nekako takole: »Vsako otrokovo rojstvo prinaša sporočilo, da Bog nad človekom še ni izgubil upanja.« Če to drži za vsakega otroka, ki zagleda luč življenja, potem to toliko bolj velja za Otroka, ki ga je bila sama luč in ki je s svojim veselim oznanilom posvetil v temo našega življenja. »Na svet je prihajala prava luč, ki razsvetljuje vsakega člo- veka. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi« (Jan 1, 4-5, 9). Vse nje- govo poslanstvo, od jaslic pa do križa na Kalvariji,je bilo eno samo veliko spo- ročilo, namenjeno človeku vseh časov: Bog je ljubezen. Zato nismo nikdar in nikjer prepuščeni sami sebi in golemu na- ključju ali kruti usodi; saj se je »s svojim učlovečenjem Kristus nekako združil z vsakim človekom.S človeškimi rokami je delal,s človeškim razumom je razmišljal, s človeško voljo je sodeloval, s človeš- kim srcem je ljubil« (Človekov odreše- nik,8). Vse to je začutil v svoji duši sv. Frančišek Asiški, ki je v sveti božični noči postavil prve jaslice v zgodovini. V njih ni toliko gledal nežno in zmagosla- vno poezijo božičnega večera; videl je nekaj več: občudoval je neskončnost božje ljubezni,ki je vse tako preskrbela, da je Bog postal človek, vzel nase vso človeško bedo in revščino, že kot Dete občutil trdoto in zahtevnost življenja in nam tako postal resnični brat in prijatelj. Ko je Bog stopil v zgodovino človeštva kot eden izmed mnogih in vendar hkrati edinstven,pa s tem dejanjem božje lju- bezni tok človeške zgodovine ni dose- gel samo svoj vrh, ampak je učlovečeni Kristus hkrati razodel veličino in dosto- janstvo človeka, njegovo lastno ceno pred Bogom, da je bil vreden takega in tako velikega Odrešenika (Človekov od- rešenik, 1; 10).
Zato božično sporočilo božjega Otroka prinaša tolažbo in novih moči tudi bol- nikom in trpečim. Komaj je Kristus prišel na svet, že se je znašel med tistimi, ki so bili na robu družbe,velikokrat pozab- ljeni,zapuščeni in prepuščeni sami sebi. Pridružil se je neskončni procesiji bol- nih, trpečih in preizkušanih. Z nami trpi in že kot otrok nosi svoj križ.
Ob jaslicah ne bomo rešili problema tr- pljenja ali našli dokončni odgovor na tolikokrat zastavljeno vprašanje: zakaj moram trpeti, zakaj je prav mene dole- tela ta ali ona bolezen, nepokretnost, zakaj ob vsem tem še toliko drugega telesnega in duševnega trpljenja? Vse to je in ostane za kristjana skrivnost, toliko večja, kolikor globlja in živa je njegova vera. Pač pa bomo ob jaslicah laže sprejemali svoje trpljenje,mu skušali dajati odrešenjsko razsežnost, v svoj mali svet gibanja in delovanja pa vna- šali veliko ljubezni in dobrote. Sedanji papež Janez Pavel II. pri vsaki avdienci nakloni nekaj pozornosti navzočim bol- nikom. V svojih nagovorih večkrat pou- dari, da so bolniki dragoceni sodelavci pri apostolatu Cerkve in da so njen duhovni kapital, iz katerega bo papež črpal moč pri velikih nalogah Cerkve, ki »ob izteku drugega tisočletja stopa v obdobje novega adventa« (Človekov odrešenik, 1; 7). Ne izgubite poguma, papež misli na vas vse, je večkrat za- klical bolnikom.
Bolniki in zdravi lahko drug drugemu po- magamo, da bo advent in božični praznik čas velikih milosti za oboje: obiski bolni- kov v bolnici, v raznih zavodih, na do- movih, drobne pozornosti, prisrčen po- govor, topla spodbudna beseda, pismo, molitev, daritev sv. maše, potrpežljivo prenašanje vsakdanjih nevšečnosti, itd. V tem naj bi bila naša ljubezen res iz- najdljiva. Vse to in še marsikaj drugega nam bo pomagalo odkriti resnico, da ne moremo živeti sami,le zase misliti in re- ševati le svoje probleme in da brez ne- sebične ljubezni do sočloveka postane- mo sami sebi nerazumljivi,naše življenje pa brez smisla.

p. V. P.

Če vi ne izžarevate ljubezni, bodo drugi umirali od mraza.

Ena najbolj perečih stvari naše- ga časa je nafta. Uporabljamo jo ne le kot vir energije, tem- več tudi kot sredstvo toplote. »Pozor!...Varčujte z energijo!« slišimo. Torej kaj? Bomo morali v tej lepi civilizaciji pozimi zmr- zovati?... Morda...
Vendar je še drugi mraz,ki nam grozi... Mraz v duši... Nekoč je bila družina nekaj toplega. V mnogih jezikih pravijo domu "ognjišče". Po vaseh,na mestnih ulicah je bilo veliko človeške topline. Žal se je marsikaj spre- menilo...
Delo proč od doma, razna razvedrila, šte- vilne dejavnosti požirajo človeka... Še huje: besedo »ljubezen«, ki je sama po sebi tako topla, jim pomeni le razuzda- nost... Bližnjega izkoriščajo po svoji volji in potem ga odvržejo kakor limono, iz katere so iztisnili ves sok.
In tako je na svetu vse bolj hladno... Družine se razbijajo; mladi hočejo živeti po svoje; bolni se čutijo osamljene; os- tareli so odrezani od življenja. Na svetu je mraz...
Obračam se nate, brat, sestra... Med- tem, ko si bral, si si mislil: »To ne velja zame ... Jaz ljubim tako kot je treba. Družina mi je sveta. Imam resnične pri- jatelje...«
K tebi se torej obračam! Res je dobro, kar delaš, vendar te rotim, da narediš še kaj več. Ti je vroče?: Gôri!... Goreti od ljubezni, kako čudovite besede... Goreti, da pomagaš tistim, ki jih zebe.
V Franciji smo na televiziji videli tisoče hektarov gozdov na jugu Francije v plamenih. Kakšna katastrofa! Vendar si upam uporabiti ta primer, da ti rečem:
»Podtakni ogenj okoli sebe!«...
Živi od ljubezni! Širi ljubezen... Naj bo to tvoja življenjska naloga. Toliko se jih bo ogrelo ob tvojem plamenu! In, ki se bodo tudi sami vneli...
Takih požarov je treba in veliko po vsem svetu. S tem povsem uresničujemo smi- sel krščanstva. Jezus pravi: »Prišel sem da vržem na zemljo ogenj, in kako želim da bi se že vnel!« (Jan 12, 49). Govoril je hkrati o ognju ljubezni do Očeta in o ognju ljubezni med ljudmi...
Zato je prišel med nas za Božič!
Moje navodilo za ta Božič je: »Izžare- vajte ljubezen!«

Père François

Svečano ozračje je napolnilo naše domove. Pridi, božje Dete, pričakujemo Te z veselim upanjem! Naj vam prinese, dragi prijatelji, mir in srečo. Naj vam bodo vaša bremena v luči učlovečene Ljubezni lažja tudi v novem letu, ki ga preživite v božji milosti in Marijinem varstvu.
To vam želimo vsi vaši prijatelji in uredništvo

»Vsako življenje je velika in sveta knji- ga,« je nekoč zapisal znani slovenski pisatelj. Če mu verjamemo, je potem vsak dan v njej ena stran, ki jo popišemo s svojim delom, molitvami... Tako je ta naša velika in sveta knjiga z vsakim dnem obsežnejša in bogatejša za pre- živeti dan. Vsak izmed nas jo polni po svoje in enkratno, vse dokler ni popi- sana do poslednje strani in jo moramo položiti pred Sodnika.
Ko danes listamo po njej, nas njene strani v hipu povedejo spet k igram naših srečnih dni, v svet otroštva, med travnike, polja, v našo nekdanjo ulico, k našim mladostnim, a morda nikoli iz- sanjanim sanjam, k čustvom naše prve ljubezni, med kraterje izigranih upov, med te čudne labirinte naših bolezni... To je sprehod skozi čas, ki nas je izo- blikoval v našo sedanjo podobo.
Kako čudovito je vračati se k nekaterim stranem iz te naše knjige. Vedno znova in znova se ustavljamo ob njih, medtem ko bi druge najraje kar strgali, saj bi nam mogle porušiti naše sedanje ravnovesje.
Tudi z menoj je tako; raje se vračam k stranem, ki so mi blizu. V njih je marsi- kaj, kar se me je med dogajanjem le bežno dotaknilo, kot osvežujoči poletni piš,a danes,ko je vse že davno mimo in so to le spomini,se me ovija radostno in mehko, kot topel šal. Naj vam razkrijem eno takih strani.
Luč dneva je že pred nekaj urami ugas- nila na zahodnem obzorju. Množice luči so v prvem mraku zagorele v mestu, ki v njihovi svetlobi zdaj nadaljuje svoje življenje. Šum tega življenja prodira skozi režo priprtega okna tudi do nas, kjer se za nas tri tu v bolniški sobi za- čenja spet eden od neskončno dolgih decembrskih večerov. Enako kot že ne- kaj večerov nazaj, se tudi ta začenja s partijo šaha med Andrejem in Matjažem Nekaj časa sledim njuni igri in prislušku- jem govorici njunih obrazov. Kako pre- prosto je tako od strani, ko nisi v igri, voditi figure in koliko manj napak bi za- grešil, če bi smel sodelovati v njuni igri. Toda ali bo moja misel res prodornejša in tudi bolje izpeljana, ko bom sam v igri?
Da, vselej je na začetku misel. Tudi na prazačetku je bila najprej misel, misel absolutnega Boga,ki je ustvaril prostor, čas, življenje in nam nazadnje dal še svojega sina - za nas ljudi,da bi postali bolj človeški. Za kraj rojstva mu je do- ločil Betlehem, a njegovo rojstvo se že dve tisočletji obnavlja na vseh vzpore- dnikih in poldnevnikih našega sveta v božični noči.
Pred nekaj dnevi je tudi v naši bolniški sobi nastalo predpraznično vznemirjenje in pričakovanje. Pogovori, obisk duhov- nika,prikupna ikebana iz smrekovih vejic in še druge pozornosti obiskovalcev ter šopi voščilnic je žlahtnilo čas pričakova nja in dalo čutiti bližino svetega večera Na voščilnici piše: »Sveti večer v bolni- šnici, da bi ga občutil in doživel globoko in vseobsežno, pa čeprav med tujimi ljudmi«. Občutiti in doživeti Njegovo roj- stvo za vse dni v letu je (zame) vsebina sporočila današnje noči...
Vzklik "šah-mat" je ustavil tok mojih misli Tudi tokrat se je veselil Andrej. »Ni bila tvoja zamisel toliko boljša od moje; k zmagi sta ti pripomogli upornost in vztra- jnost,« je Majaž komentiral Andrejevo zmago.

»No,saj tudi tebi upornost in vztrajnost nista neznani in se ti nista iztekli v pra- zno,« mu je na hitro odvrnil Andrej. Pa mu je še tisti hip, ko jih je govoril, bilo žal besed, saj se je z njimi po nepotre- bnem dotaknil že zaraščajoče, a še ve- dno občutljive rane. Matjaž jo je staknil ob svojem uporništvu v družini, zato so ga pred davnimi leti izločili. Šele pred ne- kaj dnevi so ob njegovi bolniški postelji našli pot drug do drugega. V njegovem glasu smo čutili veselje zaradi sprave.
Še nekaj tednov nam je življenje teklo po naših utečenih poteh, dokler nas ni nesreča pahnila v ta čudni in skrivnostni kolovoz bolečin in trpljenja, ki nas je pri- peljal v našo bolniško sobo. V začetku smo bili le trije neznanci, ki nam je bila le telesna bolečina skupna. Z dnevi pa se je med nami razvilo neko prijetno medsebojno zaupanje, za katerega se moramo v normalnem življenju včasih truditi tudi leta, da ga dosežemo. Tam, v bolniški sobi,je bilo potrebnih le nekaj dni. Andrej je zavrtel gumb na tranzis- torju in naenkrat je začela polniti pro- stor Sveta noč... Nekaj toplega se je dvigalo v nas, kot plima,ki nas je hip za tem že odložila na otoku spominov. In že je iz naših besed zadišalo po prazni- čni potici in pecivu, že je iz njih zrastel »bohkov kot« s pravkar postavljenimi jaslicami in drevescem, pred nami pa se je odprla skoraj pravljična pokrajina, po kateri se je v smeri farne cerkve pomi- kalo na ducate svetilk, ki so se nato ob stičiščih poti zgostile v prave otočke sve- tlobe sredi neskončnega oceana teme.
Za nekaj minut se nam je na našem otoku spominov pridružila še sestra Mimi, ki nam je vselej zvečer prinašala čaja in nam poravnavala postelje, ter se vsaj za drobec časa ustavila pri vsakem izmed nas. Občuteno,kot zmore le ona - naša sestra Mimi, kot smo ji navadno rekli.
Preden je odhitela iz sobe, je v njenih rokah še veselo prasnila vžigalica in svečka na ikebani iz smrekovih vejic je veselo zaplapolala v nastajajoči mir. Ob tem se me je dotaknilo domotožje. Kdo ve, kaj v tem trenutku počnejo doma? Morda so tudi prav zdaj prižgali svečko, morda že postavljajo jaslice in morata ata in mama mali Marjanci,ki zamaknje- no strmi v bitjece v jaslih odgovarjati na njena otroško zvedava vprašanja: »Kje je Betlehem? Zakaj se je Jezušček rodil prav v tem mestu? Zakaj so bili ljudje tako nezaupljivi in negostoljubni, da se je moral roditi v revnem hlevu, ko je vendar božji sin in bi mu Oče lahko iz- bral najbolj razkošno in toplo palačo...?« Težko je včasih potešiti otroško rado- vednost o tej veliki skrivnosti. V njej pa je po njenih otroških predstavah že za- čelo odganjati seme spoznanja, da se On ni rodil za tiste, ki jim božič pomeni le kuliso za bolj svečano pogrnjeno mi- zo in boljše kosilo, medtem, ko ostane srce hladno, ampak, da se je rodil za zavržene tudi sam od ljudi zavržen in med tistimi, ki s trpljenjem odkupujejo svet od greha...
Svečka je že davno dogorela in naši po- govori so onemeli.Vsak se je spet zatopil vase. Soba se je pogreznila v spokojen mir in slišati je bilo le enakomerno diha- nje spečih. Sam pa še dolgo v noč ni- sem mogel zaspati.Znova in znova sem se vračal k šopu voščilnic.Vsaka je pri- našala kakšno misel in voščilo. Ena od njih je bila tale misel:
»Naj božična noč razsvetli naš temni advent in prinese novo srečo!«...

Jože

Ne morem si kaj, da ne bi med svojo romarsko potjo po Poljski namenil nekaj besed tudi vam,bolnikom,ki ste mi tako blizu in dragi. Vem, dragi moji - o tem mi pogosto pišete v svojih pismih -, da mnogi izmed vas težki križ bolezni in trpljenja darujete po namenu moje pa- peške službe. Bog vam povrni!
V molitvi - jutranji, opoldanski, večerni - kolikorkrat jo opravljam - čutim, dragi rojaki, vašo posebno bližino! Duhovno se združujem z vsemi. Na poseben na- čin v duhu obnavljam tisto zedinjenje, ki me združuje z vsakim trpečim člove- kom, z vsakim bolnikom, prikovanim na bolniško posteljo ali na invalidski voziček - z vsakim človekom, ki ga je kakorkoli obiskal križ.
Dragi bratje in sestre! Vsako srečanje z vami, kjerkoli je bilo v preteklosti ali se dogaja sedaj, je bilo zame vir globoke ganjenosti. Čutil sem, kako nezadostna je vsaka beseda, s katero bi mogel iz- raziti, s katero bi mogel pokazati svoje človeško sočutje. In tako čutim do da- nes. Tako čutim zmerom. In vendar je še neka razsežnost,še neka resničnost, v kateri človekovo trpljenje zadobi bistveno drugo podobo. Ta razsežnost, ta resničnost je Kristusov križ.
Sin božji je s svojim križem odrešil svet. In po tej skrivnosti vsak križ, ki ga nosi človek, zadobi po človeško nedoumljivo dostojanstvo, postane znamenje odre- šenja za tistega,ki ga nosi, in prav tako za druge. »Na svojem mesu dopolnju- jem, kar manjka bridkostim Kristusovim, je zapisal sv. Pavel (prim. Kol 1, 24).

In zaradi tega, ko se združujem z vami vsemi,ki trpite po vsej poljski zemlji- po domovih, po bolnišnicah, klinikah, dis- panzerjih, sanatorijih... povsod, kjerkoli ste, vas prosim: obračajte sebi v zve- ličavni prid ta križ, ki je postal delež vsakogar izmed vas. Prosim, da bi vam bila dana milost svetlobe in duhovne moči v trpljenju, da ne bi izgubljali upa- nja v srcu, ampak bi sami videli njegov smisel - in s svojo molitvijo in žrtvijo dvigali še druge. Ne pozabljajte tudi name - in na vso Cerkev, na vso stvar evangelija in miru, ki jim služim po Kris- tusovi volji.Bodite vi,ki ste po človeško gledano slabotni in brezmočni, vir moči svojega brata in očeta, ki je z vami z molitvijo in s srcem.
»Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1, 38).
Te besede, ki jih izgovarja Marija po toliko človeških ustih, naj postanejo za vas vse luč na vaši poti.
Bog vam povrni, dragi bratje in sestre. In Bog povrni vsem, ki skrbe za vas. Z vsakim izrazom te skrbi namreč »bese- da meso postane«. Saj je Kristus rekel: »Kar ste storili kateremu izmed teh,... ste storili meni« (prim. Mt. 25, 40).

Pred nekaj dnevi je prihitela k meni hčer- ka nekega bolnika in me lepo prosila, naj nikar očetu ne povemo, kako hudo je bolan. Naj se mu zlažemo in rečemo, da ima izrastke v hrbtenici. Naj mu rečemo, da bo kmalu popolnoma zdrav. Naj... še in še je naštevala, cel spisek predlogov in prošenj je imela s seboj. Prihitela je malo pred svojim očetom, tako, da bi bilo ob njegovem prihodu že vse urejeno, narejen že ves načrt raz- nih laži. Morda naj bi mu tudi rekli, da ne bo nikoli umrl...
Takšni pogovori so zelo, zelo pogosti, skoraj vsak dan.Svojci prihajajo posre- dovat,kaj naj bi bolniku povedali: otroci za svoje starše, starši za svoje otroke, možje za svoje žene,žene za svoje može itd. Kot, da bi bolnik sam ne čutil naj- bolje,kako je z njim in kot da on sploh ne bi imel pravice zvedeti resnice o sebi.
Ob vsem tem ni čudno, da se 60% bol- nikov, ki so jih o tem povprašali, noče pogovarjati s svojci o svoji bolezni. Ču- tijo, da pogovor z njimi ni iskren, da je v njem vse polno laži, če ne čisto na- pačne uvidevnosti.
Če bi zdravnik ustregel želji svojcev, kdo od bolnikov bi mu potem sploh še kaj verjel? Zaupanje vanj bi izginilo. Zdrav- nik gotovo ne sme nikogar posiljevati z resnico, če je on sam noče izvedeti, ne sme pa mu tudi brutalno vreči resnice v obraz. Znati mora bolnika poslušati in mu na vsa njegova vprašanja odgovo- riti z resnico, kolikor bolnik želi in kolikor more nositi.
Včasih se tudi zgodi, da bolnik sam že dobro ve, kako je z njim, pa prosi zdra- vnika, naj tega nikar ne pove svojcem. Čuti, da se pač o tem, kar je zanj naj- teže in v tem trenutku najvažnejše, z njimi ne bo mogel pogovarjati.
Ko se tako pogovarjam z bolniki in z njihovimi svojci, čutim, kako je pogovor o hudi bolezni zares težak,še veliko te- žji pa takrat, kadar je prizadet kdo od domačih. Čutim pa tudi,kako je največ, kar lahko komu damo v takšnem težkem položaju, to, da se z njim zares odkrito pogovarjamo. Odkrit pogovor človeka včasih zelo veliko stane in je to zares izraz ljubezni do bližnjega, izraz tiste ljubezni,ki je pripravljena »dati življenje za bližnjega«. Blagor človeku, ki ima ob sebi koga, da se lahko z njim pogovarja o vsej teži bolezni, o vseh problemih, ki jih prinaša bolezen s seboj, o strahu - pa tudi o smrti! Samo tak pogovor, ki je poln ljubezni, da slutiti, da nas tudi sredi trpljenja in smrti še posebno pri- čakuje Bog, ki je Ljubezen in Življenje.

dr. M. K.

Čeprav sem brez moči, sem srečna in zadovoljna

Mnogi naši prijatelji zatrjuje- jo, da z veseljem pogledajo, kdo bo v novi številki naše- ga lista kaj povedal o sebi, svojem življenju, težavah; pa ne samo to, ampak tudi o lepih stvareh,ki jih do- življamo tudi mi bolni. Veliko zanimivih in bogatih življenjskih izkušenj je bilo že popisanih na teh straneh. Kdor zna pri- sluhniti globljemu doživljanju svojega bližnjega, bo spoznal, da mu lahko vsak človek kaj pove, kar bo bogatilo tudi njega.
Tokrat sva s prijateljem urednikom od- šla na obisk k Heleni Šubic v Staro vas 126, v Žireh. Tja ga je povabila že ob našem romanju na Brezje.
Pred hišo naju je najprej pozdravil živa- hen otroški smeh.Helenini nečaki so bili, verjetno so hitro uganili, da sva name- njena k njej. Mama je ob postelji klek- ljala in ji delala družbo.V tem delu naše domovine je znano izdelovanje čipk, zanimivost Idrije, ki pa, žal, vedno bolj izginja,dasi so izdelki tako lepi in iskani.
Pogovora s Heleno ni bilo težko začeti. Vesel nasmeh na njenih licih je bil za- četno vprašanje. »Vsako jutro, ko se zbudim, sem vesela, da živim. Nikdar, menim, ne bom za to dovolj hvaležna Bogu. Vsak dan torej lahko začenjam z nasmehom, saj je dan dnevu enak.«
»Svoj smisel najdem v veri, saj mi mnogo pomeni. Brez tega vira ne bi mogla živeti Težko je o tem govoriti, naše besede so preslabe. Dneve sklenem z molitvijo z mamo in vedno se k Bogu zatekam po tolažbo in moč. Velikokrat se kar po domače pogovarjam z Njim.«
Prav rada nama je pripovedovala o svoji življenjski poti. Zanimiva je, prisluhnite ji tudi vi!
»Rodila sem se zdrava Ko sem bila stara pet let, sem zbolela, po tem, ko sem se med vojno hudo prestrašila Do sedmega leta sem hodila, vendar vedno teže. Odšla sem v invalidski dom, tam pa sem že prvo leto nehala hoditi in od takrat mi zdravje stalno peša. Že dve leti ne morem več sama pisati, jesti pa že približno sedem let. Čisto v vsem mi mora pomagati moja mama in ostali moji dragi.«
Z mamo sta zelo navezani ena na drugo.
»Da, mamo imam zlato,« pravi. Videla sva, kako skrbno streže Heleni podnevi in ponoči. V pismu mi je zapisala tudi tole: »Zelo sem srečna, ker imam tako dobro mamo, pa tudi vsi drugi so zelo dobri z menoj. Iz vsega srca želim, da bi imel vsak invalid ob sebi kakšnega dobrega človeka za oporo in strežbo.«
Helena in mama živita lepo, čeprav je nemalokrat za obe težko. V lepem sta- novanju v prvem nadstropju ima čudovit razgled na vso okolico, vendar le skozi okno.
»Včasih grem tudi na balkon.«
»Da,tudi.Z velikim veseljem se udeležim kakega potovanja ali romanja. Na Brez- jah sem bila velikokrat in se mi zdi vsako leto lepše. Zelo rada poslušam govore naših škofov.
Pa potovanja pod imenom »Akcija Nede- ljskega« - sem se že večkrat udeležila. Bila sem v mnogih krajih. Že pred leti sem bila na obisku pri prijatelju invalidu Sušniku, blizu Ptuja, zdaj je že dolgo med pokojnimi.
»Zelo rada vidim, če mi kdo piše. Pre- jemam precej pošte od desetih stalnih dopisovalcev, za praznike mi pa še več pišejo. Brez pošte bi mi bilo življenje bolj dolgočasno. Tako pa vsak dan nekaj pri- čakujem. Pomeni mi razvedrilo.« Pove- dala je tudi, da si dopisuje s prijateljico Zinko.
»Še bolj kot pošte sem vesela obiskov. Z njimi se lahko malo pogovorim, razve- drim.« Pove, da jo je obiskal g. urednik Ognjišča,obiščeta jo domača duhovnika večkrat pa prideta prijateljica Anica in pisateljica Ela Peroci.»Vsak obiskovalec mi je zelo dobrodošel.«
Ko ni ne obiskov ne pošte, si Helena spet najde prijateljico-knjigo. Veliko jih ima na knjižni polici. Čeprav je v Kamni- ku končala le štiri razrede osnovne šole je zelo razgledana.
»Zelo rada berem knjige. Pa tudi naš list Prijatelj vedno težko čakam. Rada berem o svojih ne- znanih prijateljih in prijateljicah, ki smo si vseeno blizu. In Ognjišče.«
»Lepo je,da smo se tako povezali. Rada bi se udeležila kakšnega srečanja, kar pa mi je postalo, žal, nemogoče. Težko sedim drugje kot na svoji postelji... Pa še pretežka sem za prekladanje,« pove malo za šalo malo za res. »Dalj kot en dan ne morem iti od doma, ker zaradi hude bolezni - distrofije - ne zmorem sedeti ves dan na vozičku.«
Ko se mi pridno pogovarjamo, nas kdaj pa kdaj pritečejo pogledat Helenini ne- čaki,ima jih kar enajst. Beno in Matejka ji pomagata pri »pisarniških poslih«. Le- po se razume tudi z vsemi štirimi brati in sestro, ki so vsi v bližini.
Kljub temu,da si že toliko let priklenjena na bolniško posteljo in ti v življenju ve- liko manjka,imaš,draga prijateljica,tisto, kar mnogi pogrešajo - ljubezen. Imaš veliko bogastvo,tega pa daješ vsem, ki te poznamo: svojo prisrčnost in nasmeh; čeprav si obtežena s svojimi težavami, ne nehaš misliti na druge.

Jože, Tone

Ko je še govoril, je prišla truma mož.
Pred njo je hodil eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda.
Stopil je k Jezusu, da bi ga poljubil.
Jezus pa mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?«
Ko so ti, ki so bili okrog njega, videli,kaj se dogaja, so rekli: »Gospod,ali naj udarimo?«
Tedaj je Peter, ki je imel pri sebi meč, izdrl meč in mahnil po služabniku velikega duho- vnika in mu odsekal desno uho: služabniku je bilo ime Malh.
Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico. Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je dal Oče?«
Jezus se je dotaknill ušesa ranjenega slu- žabnika in ga zacelil. Lk 22, 47. Jan 18,10.

V mučni smrtni tesnobi smo videli, da je Jezus nase tako pozabljal, da je spričo po- bitosti treh apostolov imel z njimi usmiljenje in jim rekel: »Sedaj pa spite in počivajte! Medtem bom trpel sam.«
Toda Peter, Jakob in Janez so zaupni pri- jatelji in pri bolnikih in bolehnih, katere po- znamo in jih ljubimo, se pozabljanje nase, čeprav je težko,če stvar le predolgo traja, - zdi vendarle čisto naravno.
Ni pa tako, kadar gre za bolnike, ki jih ne poznamo, za tujce, ki so nam po svojem vedenju ali govorjenju, mrzloti ali zahtevno- sti morda neljubi. Tedaj ne more več biti v naši ljubezni nič "naravnega", nič mikavnega in ljubega: brez dvoma bo mrzel pogled,trda beseda sprejela naš vstop in odgovorila našemu dobrohotnemu povpraševanju o nočnem počitku ali upanju, da bo čez dan bolje. Tako zelo, da se morda, ko smo se z roko dotaknili teh sovražnih vrat, kdaj o- botavljamo stopiti v sobo, kjer nas bo vse odbijalo.
Nikar ne! Glejte,da se ne boste obotavljali! In da boste toliko močni ter se premagali, spomnite se dobrega Učitelja, ki je nase tako pozabil, da je v Vrtu ozdravil enega svojih sovražnikov,ki so prišli,da bi ga prijeli.
Kako globok in tenkočuten nauk! Mi si mo- rda radi izbiramo najbolj hvaležne in manj zahtevne bolnike, ki bi jim najrajši posvetili več časa in jim dali, kar je v nas najboljše. Jezus pa je pozabil nase za tega sovraž- nika, katerega surove roke so se polastile božjih rok, ki so ga pravkar ozdravile - in jih surovo zvezale... da bi jim onemogočile škodovati!
Pozabiti nase, kakor Jezus, pomeni, dati svoj čas, svojo skrb, svojo naklonjenost, celó in posebno tistim, katerim bi bili po svojih nagnjenjih manj naklonjeni: tistim, ki se ne znajo ali nočejo zahvaliti: tistim, so nas obgodrnjali in grajali naše ravnanje ali se morda neupravičeno in sovražno prito- ževali, ker smo kaj malega pozabili, zaradi majhne nerodnosti, ali pa, da nismo znali govoriti, jih tolažiti in z njimi ravnati.
Zanje se še bolj pomudimo pri Učitelju, ker je njim tega treba še bolj ko drugim in ker nam je pomoč iz nebes potrebna, da bomo toliko močni, da ob njih nase pozabimo.
Včasih bo to težko, zlasti, če nas naš op- ravek vedno zopet privede k tem bolnikom ki nas mrzlo sprejemajo. Toda,verjemite mi nikdar ne bomo imeli tako lepe priložnosti naučiti se,kako sebe resnično pozabljati. V nekaj tednih vztrajne,dobrotne, ljubeznive in vesele krščanske ljubezni pri teh bolnikih se bomo naučili prave odpovedi bolj ko z najboljšim branjem ali z najpobožnejšimi željami.
Kajti pozabljanje sebe je vedno ena izmed kreposti dejanja. In samo,če jo dolgo časa izvajamo, začuti duša njeno bogastvo in milino! Na kratko, lahko je delati veselje tistim, ki jih ljubimo, staršem, prijateljem, tistim, katerih ljubezen, čar in hvaležnost nam brž povrne tudi najmanjšo uslugo. Toda resnični pozabi samega sebe se bo prej ali slej morala pridružiti odpoved. In kako lépo priložnost za to nam dajejo duše, katere nam dajejo trpeti: »Te resnične prijatelji- ce«, jih je imenovala sv. Margareta Marija.
In če kdaj imate odlično milost, da vas po krivici obrekuje bolnik ali bolehni, ki ste mu cele mesece vdano in iz srca stregli: če tisti, ki ste ga zdravili, napade vaše dobro ime in vas rani prav do dna vaše časti, tedaj - če z Jezusom v Vrtu molčite ali pa okoliščine zahtevajo, da se branite, bódite veseli in ponosni, da trpite.
Pozabljanje nas mora iti kar do tja,če hoče biti podobno pozabljanju Jezusa, ki mu je Malh, čudežno ozdravljen, pravkar zvezal roke.
Če pa kljub njih mrzloti in njih odurnosti, njih preračunanemu molčanju in oprezujo- čim pogledom, da bi na vas našli četudi najmanjšo slabost, da bi jo izrabili: če nas kljub morebitnemu obrekovanju ti ubogi bol niki vidijo vedno vesele in vztrajne v skrbi zanje,tako pripravljene njim ustreči, kakor, če bi nas bili vselej sprejeli s hvaležnim nasmehom, - tedaj zaupajte! Njih duša je že pripravljena, da se odpre, in njih srce, da se daruje, ker so iz skušnje videli, kako je nastajalo in zacvetelo pravo pozabljanje nase.
»Iz ljubezni do Njega,ki mu v njih strežemo«

DECEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se Cerkev na priprošnjo sv. Frančiška Ksaverija v vseh kitajskih skupnostih obnovila in razcvetela.
Ta mesec 3.12. je god sv. Frančiška Ksave- rija, velikega misijonarja Indije in Japonske, ki je umrl pred pragom Kitajske, na otoku Sancianu, ko je bil namenjen na Kitajsko. Zato bomo ta mesec v svojih molitvah po- sebej mislili na Kitajsko. Kitajska je spet odprla svoja vrata, vsaj nekoliko, in v njej se prebuja nova verska pomlad.
Danes je Kitajska Cerkev še v katakombah A preden je šla v katakombe, je dobila do- mače škofe in domačo cerkveno upravo. Tuji misijonarji in misijonarke so jo morali zapustiti,ostali so pa verniki in domači du- hovniki. Novejša poročila govore, da so se pretolkli skozi velike težave in da že sedaj nekoliko laže dihajo.
Naša molitev bo podprla delo tistih, ki mo- rejo delati, in odločanje tistih, ki dajejo Cerkvi več svobode.

DOMAČI NAMEN: Za družine brez jaslic.
Malo družin je v Sloveniji, ki ne bodo po- stavile jaslic pod božično drevo ali kako drugače. Toda mnogim pomeni to samo kot veselje za otroke. A jaslice pomenijo, ali naj bi pomenile, da Kristusa sprejmemo v svojo sredo, da ga priznamo kot Odreše- nika in Prijatelja,da ga vzljubimo, da sprej- memo njegov nauk kot pravilo življenja. Jaslice z evangelijem v roki, ne brez evan- gelija! Molili bomo za vse družine,ki ne bo- do imele jaslic ne doma ne v cerkvi in ne v svojem srcu. Najlepše so jaslice, če sprej- memo Kristusa vase in mu damo v svojem srcu velik prostor in vodilno besedo!

JANUAR

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se v Cerkvi tako ustalila popolna edinost, da bi tako na neverne vplivalo kot navdih in kvas.
Misijonski namen je podoben splošnemu. Molili bomo za edinost krščanskih skupnosti v misijonskih deželah. Lepi, topli odnosi med kristjani delujejo na nekrščene kot navdih ali spodbuda. Zaželijo si postati kristjani. Delujejo kot kvas, ki se zamesi v testo in ga prekvasi, kruh pa zrahlja, ga naredi bolj užitnega. Prijateljski odnos leningrajskega metropolita Nikodima do katoliške Cerkve, njegov obisk pri papežu Janezu Pavlu I., v čigar naročju je umrl, ni zmanjšal gorečnosti njegovih pravoslavnih vernikov.Nasprotno, povečal jo je.Prav tako tudi pri katoličanih Oba, Nikodim in Janez Pavel I., sta kmalu drug za drugim šla v večnost in tam nada- ljujeta svoje delo za zedinjenje.

DOMAČI NAMEN: Za edinost v naših dru- žinah.
Tudi družine poznajo razkole in ločitve. Usahne studenec duhovne ljubezni, teles- nost sama pa ni sposobna ohraniti edinosti. Pride do razhajanja v mišljenjih, načrtih. Zakonce in otroke ločuje kraj,ker se zaradi dela selijo drugam. Vera in nevera trčita druga ob drugo. Za edinost je potrebno veliko spoštovanja in nesebične, dobroho- tne ljubezni. Človek naj sam sebe v svojih mislih ponižuje, drugega pa ceni, odkriva njegove vrednote. Nesebična ljubezen želi drugemu pomagati,koristiti, narediti njegovo življenje lepše, a brez zahrbtnih računov. Vse to potrebuje veliko duhovne energije, veliko milosti. Za to milost bomo prosili.

p. Pavel Berden

Timofeju sta umrla oče in mati,zato je od- raščal pri stricu.Ta je grdo ravnal z njim in ga nazadnje celo ogoljufal za premoženje. Ko je dorastel in to odkril, ga je v ogorče- nju sunil z nožem. Ker ga ni smrtno ranil in je bil še mladoleten,ga ni doletelo najhujše pač pa so ga poslali v Sibirijo v pregnan- stvo.
Nezaupljivi ljudje so polagoma opustili pla- host in se mu približevali. Nekateri so pos- tali z njim celo veliki priijatelji. Najbliže sta si bila z Nikolajem. Ta mu je nekoč rekel: »Ne zameri,Timofej,morda te bom prizadel, vendar mi vseeno povej: Si prebolel?«
»Seveda ne,« mu je pritrjeval Nikolaj, »pa vendar. Vidim, da večkrat prebiraš sveto pismo nove zaveze. Tam veliko bereš o ljubezni in odpuščanju.«
Minili so meseci in pritisnila je zima.
Prenehal je brati, upihnil je svečo in obšla ga je dremavost. Tedaj je od daleč zaslišal mil glas: »Timofej, pridem.«
Potem je vsak dan čakal ob lepo pogrnjeni mizi. Advent je šel h koncu, snega je na- metalo, da so bile hišice do oken zazidane.
Na sveti večer je povabil nekaj sosedov. Zunaj je tulila burja, da so škripali tramovi streh, ko se je vanje zaletavala. V izbi je bilo toplo, sedeli so pred jaslicami in se pogovarjali. Nato so še malo pomolili in se razšli. Timofej je postajal nestrpen. Burja je postajala vedno močnejša, butala je v vrata s tako silo, da jih je odprla.
Potem je popeljal starčka k ognjišču,da se ogreje in kaj prigrizne. Tedaj ga je spoznal Bil je stric. Začel je z drhtečim glasom: »Timofej, vse sem izgubil in oglasila se mi je vest; dolgo sem hodil in te iskal,da bi te poprosil odpuščanja. Nocoj sem zašel in bi bil gotovo zmrznil v zametu, da me ni po- bral dober človek pa me pripeljal sem. Ni- sem ga videl v obraz in ne vem, kdaj ga je zmanjkalo.«
Stric je ostal pri nečaku in ta je lepo skrbel zanj. Od tedaj pa ni čutil v srcu nobene zle misli.

Ko je stric čez nekaj mesecev umiral, je nečaka blagoslovil.

(Po Leskovu)

Z nekim čudnim občutkom v srcu je Angelca držala v rokah Metkino pismo in se vedno znova zazrla v stavek, ki jo je vznemirjal: »Jutri grem k zdravniku na pregled in po- svet, če je priporočljivo imeti še drugega otroka.«
Spoznali sta se v bolnici,kjer je bila Angel- ca že kar domača, in tako se je z vsako bolnico hitro zbližala. Čeprav je bila Metka zaradi lažje poškodbe na zdravljenju le ne- kaj dni, se ji je Angelca vendar zelo prilju- bila in ob odhodu iz bolnice jo je prosila za naslov.
Ko je nastopila službo, pa je spoznala svo- jega sedanjega moža. Tudi on je bil usluž- benec in sodelovanje med podjetjema ju je pripeljalo skupaj. V začetku seveda samo službeno, kmalu pa so njuni stiki postali mnogo več in iz njih se je rodila ljubezen, ki ju je pripeljala v zakon.
Dobro leto po poroki sta ji z možem prine- sla pokazat prvega. Bila je punčka in pri krstu so ji dali ime Marija. Kako se je tudi Angelca veselila tega prvega sadu Metki- nega zakona. Ko je zrla v srečne oči mla- dih zakoncev, je v srcu tiho želela, da bi je bila še večkrat deležna.
In Angelca z njim seveda ni prav nič odlašala Ko se ji je tudi za to zaupanje zahvalila, ji je napisala, da je materinstvo najlepše po- slanstvo,ki je zaupano ženi in se ji obenem izpovedala, da blagruje matere, ki jim je dano v zakonu podarjati življenja novim ljudem. Seveda ve Angelca tudi to, da pri- naša materinstvo mnogo odgovornosti in težav. Vendar je Metki v tem pismu zau- pala tudi to, da bi bila presrečna, ko bi bilo tudi njej dano postati mati.Saj je imela ot- roke tako rada in neizmerno ji je bilo težko ko je zaradi hude poškodbe že v prvem le- tu morala pustiti službo otroške negovalke
Angelca je pismo še enkrat prebrala, po- tem pa ga takoj odposlala.
V pismu, ki ga je Metka Angelci po dolgem času spet poslala, ji je zaupala,da ji je bila že misel še na enega otroka zoprna. Ko pa je spoznala, da se pod njenim srcem spet poraja novo življenje, je bil to zanjo šok, ki jo je tako rekoč iztiril. Saj je bila še tako mlada in želela si je prostosti, delala je načrte, kam vse bosta z možem potovala. Kupila sta namreč avto in prvi otroček, mala Marija, jima še ne bi bil prevelika ovira. Zdaj pa ji je nova nosečnost podrla vse lepe načrte... Tako in še bolj sta se mlada zakonca borila sama s seboj, oziroma proti nemočnemu otročku in se končno odločila, da gre Metka k zdravniku. Ker je sama se- be in tudi moža že kar prepričala, da je zelo slabega zdravja, je namreč upala, da ji bo odobril splav in tako pomagal umoriti lastnega otroka...
Kako je bila Angelca tega vesela. Šele v tistem trenutku je prišla do pretresljivega spoznanja, da je otrok pod Metkinim srcu živel že tedaj, ko je šla k zdravniku na po- svet.Svoj invalidski voziček je Angelca za- peljala pred jaslice in se z Metkinim pismom v rokah božjemu Detetu zahvaljevala za življenje, ki se je razvijalo pod srcem njene prijateljice Metke. Potem pa je tople bese- de veselja in priznanja prelila še v pismo in ga Metki takoj odposlala.
Še bolj kot botrci Angelci, je vrtala v srce njegovih staršev zavest,da sta tega otro- ka odklanjala. Potem pa se je Metka boje- če sklonila k Angelci in ganjena šepetala: »Angelca, tisočkrat hvala Bogu in prav tolikokrat hvala tebi za ta dan; za dan, ki je neskončno lepši, kakor vse veselje, ki bi mi ga prinesla prostost, zaradi katere sva hotela z možem našega malega Jožkota..« Besede so se izgubile v drhteče ihtenje, ki je tudi Metkinega moža Petra globoko pre- treslo. Ko so se malo pomirili, pa je tiho pristavil: »Bila sva lahkomišljena in upam, da nama je Bog odpustil.« Potem pa je še opogumljajoče dejal: »Kajne, mami, zdaj pa bova prav vsakega z veseljem sprejela, pa naj jih bo tudi en ducat, ne samo pol, kakor nama je ob poroki želela Angelca.« - »Da, očka,« je tiho pritrdila mamica in vsi so bili srečni.
In sta ga res. Pa ne enega, temveč dva, dvojčka: Metko in Tomažka. Ob njih pa se je mladi očka pošalil, da vse kaže, da bodo morali kje na samem zgraditi svojo hišo, češ, da se sosedje v bloku že zdaj pritožujejo nad tolikim otroškim živžavom. »Tako hišo, da bo imela Tivoli,« je očka z otroško be- sedo dopolnila njena najstarejša hčerka, mala Marija.
Tudi otroci so se veselili, da bodo dobili ma- lega bratca ali sestrico in že prej so mamici obljubili, da ji bodo tudi oni pomagali, kar bodo le mogli. Tudi ime so prihajajočemu novorojenčku že izbrali: Štefan ali pa Šte- fka bo, so odločili.
Ta odločitev je ob rojstvu male Štefke mlado družino še posebno razveselila. Ker pa je Štefka s svojim prihodom na svet nekoliko pohitela, so jo lahko krstili že na zadnjo adventno nedeljo,ko je bila božična vigilija Kakor priporoča novi obrednik, so se nje- nega sprejema v sv. Cerkev in farno obče- stvo poleg staršev udeležili tudi vsi njeni bratci in sestrice.
Ko sta otroke spravila spat, pa sta mlada zakonca še sama posedela ob jaslicah,če- prav brez besed,vendar enih misli. »Mami« je po dolgem molku dahnil srečni očka, »to je najlepši sveti večer v mojem življenju!« In ko se je Metka privila k njemu, ji je na ustnicah zatrepetalo vprašanje: »In če tedaj Jožka ne bi sprejela?«... Še objeta sta zdrknila na kolena in njune ustnice so se spet poglobile v molk; molk, ki pa je bil bolj zgovoren kot še tako lepe besede...

Preden je očka odšel k polnočnici, pa je srečna mamica spet tiho zaželela: »Ko bi nam Bog dal, da bi bili vsi Božiči tako lepi kot je ta, da bi bile vse slovenske družine tako srečne, kot je naša!«

Mimica

Sv. Ambrozij (Ambrož), cerkveni učitelj (7. decembra)

O Ambroziju smo slišali pri sv. Avguštinu, saj ga je ta hodil v Milano poslušat. Takole pripoveduje:»Prišel sem k škofu Ambroziju, enemu najboljših mož svetovnega glasu ... Vzljubil sem ga, sprva sicer ne kot učitelja resnice, pač pa kot človeka, ki je dober in prijazen z menoj ... Pozorno sem ga poslu- šal, kadar je govoril pred ljudstvom...«
Tam je umrl arijanski škof (arianizem je bila kriva vera, imenovana po Ariju; ta je učil, da Kristus ni od vekomaj,pač pa ustvarjen, torej ni Bog). Katoličani in arijci naj bi bili izvolili drugega škofa, med obema skupina- ma je grozil spopad. Ambrozija so poslali, da bi delal red. Tedaj je nekdo zaklical: »Ambrozij naj bo škof!« Obe strani sta se takoj zedinili in ga priznali za škofa.
Ambrozij je tudi pogumno nastopal proti krivici,pa naj jo je storil še tak odličnik. Ko je dal cesar Teodozij iz maščevanja v So- lunu pobiti sedem tisoč ljudi,med njimi tudi žene in otroke,ga je Ambrozij izobčil. Šele, ko se je cesar javno pokoril, ga je spet sprejel v Cerkev. Ljudje dvajsetega stolet- ja to težko razumemo!
Ljudem je skušal približati službo božjo,tako, da je pisal himne in zlagal melodije;nekatere so se ohranile do danes.
Ambrozij je ena najlepših postav zgodnje Cerkve. Učitelj božjega nauka,dobri pastir, oče ubogih, poln miline, hkrati pa odločen in neustrašen, brez kakršnegakoli ozira, če je šlo za pravico. Ima tudi veliko zaslug,da se je Avguštin spreobrnil.

Sv. Anton Puščavnik (17. januarja)

Anton sodi v vrsto tistih svetnikov, ki jih imenujemo puščavnike.Ti ljudje so zapustili svet in se umaknili v samoto.

Rodil se je okrog l. 250 v Srednjem Egiptu. Doraščal je v času, ko noben kristjan ni bil varen,da se ne bodo pred njegovo hišo le- pega dne znašli biriči in ga odvedli v ječo. Od tam pa je bila kratka pot do sodnika in morišča.

Komaj je dopolnil dvajset let,je zgubil star- še.Odslej je moral skrbeti zase in za mlajšo sestro.

Bil je kristjan in si prizadeval živeti po Go- spodovi zapovedi. Nekoč mu je šla do srca Matejeva beseda: »Ako hočeš biti popoln, pojdi, prodaj,kar imaš in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj.« Te besede mu niso bile neznane vendar so šle doslej nekako mimo njega,kot da zanj ne veljajo. Toda sedaj ni posnemal bogatega mladeniča, temveč je prodal premoženje in izkupiček razdal ubogim. Le toliko je prihranil, da je bila sestra preskr- bljena.

Potem je začel novo življenje. Naselil se je ob robu vasi proč od ljudi, kmalu pa se je umaknil v puščavo ob Nilu in si poiskal bi- vališče v samotnih razvalinah. Pretrgal je vse stike s svetom,le prijatelj mu je prina- šal najnujnejši živež. Posvetil se je samo molitvi in premišljevanju o Bogu.Samota pa ni samo koristna za notranje dozorevanje, temveč je tudi nevarna,saj postaja človek malodušen in ga napadajo skušnjave. An- ton si je moral veliko prizadevati,preden je »z vso božjo bojno opremo premagal hudi- čeve zvijače« Ko je po dvajsetih letih spet prišel med ljudi, so v njem videli človeka, ki »je spoznal globoke božje skrivnosti in postal božji mož«.

Anton je živel v puščavi, vendar je prihajal k ljudem, če je menil, da je to krščanstvu v korist. Takó je prišel v takratno največje egiptovsko mesto Aleksandrijo tolažit za- prte kristjane in jih utrjevat v veri. Pridobil si je ugled tudi v najvišjih krogih, saj si je z njim dopisoval celo cesar Konstantin.
Anton je kljub pritrgovanju v hrani in spa- nju dosegel častitljivo starost nad sto let. Umrl je l. 356. Nad dvesto let niso vedeli, kje je pokopan. Danes počivajo njegove relikvije v več cerkvah v Franciji.
Anton se je zavedal, da mora človek kljub vsemu duhovnemu napredku ostati ponižen Tudi, če bi kakšen menih imel od Boga dar, da bi čudežno ozdravljal, bi se kljub temu moral bati, ali živi tako, da bo zveličan. Zato meni: »Ljudje nikoli ne moremo delati čudežev,kajti ti so vedno delo našega Go- spoda... Kadar se premagujete in molčite, si nikar ne domišljajte, kako ste krepostni, raje si priznavajte: 'Nismo vredni, da bi govorili'...«.
Nekoč so vpričo njega hvalili meniha zaradi njegove popolnosti.Anton je hotel preizku- siti njegovo ponižnost in ga je namenoma razžalil. Menih preizkušnje ni prestal in An- ton mu je rekel: »Podoben si vasi, kjer je na zunanji strani ob cesti vse lepo pome- teno, zadaj pa je polno navlake«.
Zavedal se je, da je povsod, tudi pri me- niškem življenju, potrebna mera, sicer se človek zlomi kot prenapet lok.
Jezus je učil bratstvo med ljudmi; ti so čez nekaj stoletij začeli to zanemarjati, Anton pa ga je spet v dejanju oživil.
O Antonu so nastale številne legende in iz njih so črpali slikarji. Največkrat ga upoda- bljajo kot puščavnika z zvončkom ali pra- šičkom.
Med našimi ljudmi je priljubljen,zato je nje- govo ime zelo razširjeno, posvečene so mu tudi številne cerkve. Hkrati so nastale raz- ne navade ob njegovem godu: v nekaterih krajih na primer ljudje darujejo v cerkvi krače ali klobase s priporočilom, da bi bili prašiči zdravi. Celo med vremeníke so ga postavili, češ: ,Če sv. Anton z dežjem pri- haja, se dolgo potem zemlja napaja.'

Kdo je ubog? Ali samo tisti, ki se svojega uboštva zaveda in ga bridko občuti,ali tudi tisti, ki se ga sploh ne zaveda?
V nekem smislu pa je hujše uboštvo, če se ga človek ne zaveda. To velja še prav po- sebno, če gre za nevednost in nepoučenost v bistvenih vprašanjih, ki se nanašajo na smisel življenja. Tako uboštvo je s krščan- skega stališča navadno veliko usodnejše. Saj ne gre samo za nekaj kratkih let. Gre za večnost, za večno srečo ali nesrečo.
Ko je bil l. 1926 na evharističnem kongresu v Chicagu, ga je njegov nečak duhovnik Albin Gnidovec skupaj s škofom Jegličem prevažal po Clevelandu in okolici. Ko je šla vsa družba ogledovat mesto Akron, se je škof Gnidovec zahvalil z značilnimi bese- dami: »Mene te stvari nič ne zanimajo; jaz grem semkaj v cerkev in vas bom tukaj počakal.« Tudi njegov brat dekan Karel je priznal: »Jaz se nimam kaj pogovarjati z Janezom; njega nobena stvar ne zanima.« V resnici so Janeza zanimale - in še kako - druge stvari,čisto druge kot Albina in Karla Kot rečeno, živel je ves v duhovnem, ne- vidnem svetu, ki je bil zanj resničnejši kot ta, ki ga občutimo.
Videli smo že, kako je na svoj novomašni dan živo mislil na pokojnega očeta in se za njega bal, da je še v vicah.
Po njej se je odlikoval že na Dunaju med vsemi slovenskimi duhovniki,ki so tam štu- dirali. To je razodeval tudi pri vsem svojem delu kot ravnatelj in rektor škofovih zavo- dov v Št. Vidu in pozneje kot škof.
Svojemu polbratu Antonu je v Ajdovcu pred novo mašo dejal: »Dragi brat, rad te imam; ampak, če bi imel le enkrat nevred- no darovati sveto mašo, raje vidim, da se tukaj zgrudiš mrtev na tla.«
Naj še enkrat omenim značilen dogodek:
Ta ljubezen ga je gnala,da se je v Št. Vidu med vojno naučil potrebnih jezikov, da je lahko duhovno pomagal ranjenim in bolnim vojakom različnih narodnosti.
Prav zato, ker ni mogel toliko duhovno po- magati,kakor bi rad,ker ni imel duhovnikov, je bridko trpel. Še v zadnji bolezni je v zme- denosti tožil: »Saj sem iskal duhovnikov, saj sem prosil zanje, pa mi jih niso dali!«
V skrbi za večno srečo vernikov je kmalu po prihodu v škofijo osnoval malo semeni- šče (dijaški dom), najprej v Bitoli in potem v Prizrenu.
Vsem mladim bi bil rad pomagal vsaj do os- novne izobrazbe. Toda kako bi to pri svo- jih omejenih sredstvih zmogel? V Letnici je sezidal šolo in plačeval učitelja. V Skopju je kupil turško hišico in vanjo sprejemal dečke, ki so obiskovall državno šolo.
Da bi rešil pogube slovenska in hrvatska dekleta - sodobnik trdi,da Srbkinj in Make- donk ter Albank na tej poti ni bilo- ki so se prodajale po makedonskih mestih, zlasti v Skopju, je hotel ustanoviti »Dom sv. Mag- dalene«. Makedonski dnevnik »Vardar« je prinesel škofov članek o tem načrtu in nje- gov poziv vsem dobre volje, naj bi sode- lovali. Toda pri sestrskih družbah, ki se je nanje obrnil za sodelovanje, ni našel, ne bom rekel razumevanja, pač pa poguma za tako tvegano delo.
Samo en odgovor imamo za to:Ker je hotel pomagati dušam! Ker je hotel na svojem lastnem telesu dopolnjevati, kar še manjka Kristusovemu trpljenju, kakor je zapisal sv. Pavel! Ker je srčno želel, da bi se nihče ne pogubil, temveč bi bili vsi deležni večnega življenja.
To so bili prvi ubogi, ki je nanje mislil. Prvi, vendar ne edini! Drugi ubogi so bili tisti, ki jih tudi mi, ki vse stvari gledamo z navad- nimi očmi, tako imenujemo. O njegovi lju- bezni do njih pa prihodnjič.

Misijonska naloga evangelizacije za Bratstvo (2. nadaljevanje)

"Jedro Jezusovega veselega oznanila" je božji dar opravičenja, to se pravi osvo- boditve od greha in krivde. »Oprani smo v njegovi krvi« (Mt 9, 6). Znamenje tega so ozdravljenja, ki so neposredno povezana z odpuščanjem grehov.Npr.ozdravljenje hro- mega (Mt 9, 1-8) in dokumentarična ugo- tovitev: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, temveč bolni...Nisem prišel klicat pravičnih temveč grešnike« (Mt 9, 12-13). Ozdrav- ljenja (v devetem poglavju) jasno podčrtu- jejo, zakaj Jezus uči. K temu Matej (9,35): »In Jezus ... je oznanjal blagovest kralje- stva in oznanjal vse bolesti in slabosti.«
Osvoboditev krivde vodi »k veselju, ki ga daje spoznanje Boga, zavest, da smo od njega spoznani, da ga gledamo in mu pri- padamo.« Izkustvo Boga se začne z zave- stjo, da nas Bog ljubi. Tako nas vodi Jezus po poti k slavi.
Na to "novo pot" krene človek po metanoii po korenitem spreobrnenju. Gospod ga lju- beče prikazuje pri Luku (14). Izgubljenega sina pričakuje oče. Ljubeče, brez očitkov ga sprejme in dvigne k sebi kot popolnoma enakega.
Jezus oznanja z »besedo in dejanjem«, s »popolno oblastjo« in z »milino svoje be- sede«: »tako še ni govoril noben človek«. (Mk 1,26; Jan 7,46).
»Jaz sem pot,resnica in življenje« (Jan 14, 6). Nova pot je tu oznanjena. Tako pripo- vedujejo Apostolska dela (9, 8-9): »In Pa- vel je hodil v shodnico in kake tri mesece srčno govoril, učil in prepričeval o božjem kraljestvu...Nekateri pa so ostali zakrknje- ni ... in so sramotili 'pot'«. Jezus pa pravi: »Jaz sem pot!« (Jan 14,6). Savel pa je dobil od velikega duhovnika pisma ... da bi vse pristaše »poti«, ki bi jih našel v Dama- sku ... zvezane pripeljal v Jeruzalem« (Apd 9, 2).
Cerkev že od vsega začetka oznanja to »pot«,ki je božje kraljestvo in vodi k njemu Od vsega začetka so to pot sramotili in njene pristaše preganjali. Delo Cerkve je evangeliziranje, to se pravi uvajanje v to veselo oznanilo, ponujanje te nove poti. NAM Bratstvu, kot Cerkvi nalaga Duh kot zgodovinsko dejstvo,ki ga potrjuje Cerkev, dolžnost,da to pot pokažemo bolnim in in- validom,da hodimo z njimi in se spremljamo na tej poti (Lk 24,13-35). Vsakemu odgo- vornemu je naloženo (to se pravi vsakemu v trenutku, ko preraste sam sebe in se o- brne k drugim),da gre po tej poti v besedi in življenju. Predvsem seveda katoličanom in krščenim. »Bil je (Apollos) poučen v Go- spodovem nauku. Ko sta ga slišala Akvila in Priscila,sta ga povabila k sebi in mu bo- žji nauk še natančneje razložila«; (Apd 18, 25), pa tudi vsem drugim. Ukaz poslanstva velja vsem (Mt 28, 16).
Evangelizacija naj poteka predvsem s priče- vanjem. Skupnost kristjanov ni nikdar sama vase zaprta. Njeno življenje- življenje mo- litve,poslušanja božje besede, poučevanja apostolov, dejavne bratske ljubezni, delit- ve kruha - ima poln smisel le, če postane pričevanje,zbuja pozornost in vodi k spre- obrnjenju... JE BRATSTVO.
To pričevanje je dano,če posamezen krist- jan ali skupina kristjanov izražajo v skup- nosti, v kateri žive, svoje razumevanje, svojo pripravljenost deliti z drugimi njihovo usodo, svojo solidarnost z njimi za vse, kar je dobro in plemenito. To pričevanje je dano s tem, da pokažemo svojo vero v vrednote, ki niso splošno priznane, svoje upanje v nekaj, kar ni vidno. Prav to naj bi se dogajalo v Brastvu.S takim pričevanjem brez besed, s takim dejavnim bratstvom, nujno zbujamo v srcih tistih, ki nas vidijo, vprašanja: »Zakaj so taki? Kaj, ali kdo jih navdihuje?« To pričevanje pomeni navzo- čnost, soudeleženost in solidarnost in je bistveno v splošnem prvo v evangeliza- ciji.

F. M. Z.

Z veseljem sem se odzvala povabilu, da s prijatelji obiščemo invalida Lojzeta Slaka. Prijatelj Lojze je že več let na invalidskem vozičku. Zaradi tromboze je ostal brez nog Letos se mu je poslabšalo in je večinoma v postelji.Zanj z veliko ljubeznijo in požrtvo- valnostjo skrbi njegova žena. Živita precej na samoti. Lojze je pa zelo družaben, zato je vesel vsakega obiska.
Lepega jesenskega popoldneva smo se napotili proti sončni Dolenjski v Mirno peč. Ustavili smo se v Globodolu pri Mimici. Po- tem pa smo jo peš ubrali v Golobinjek, kjer je dozorevalo grozdje, k Lojzetu ali po do- mače Grabljevčemu stricu.

Vsi zadihani smo vstopili v prijazen dom med vinogradi, kjer živi Lojze z ženo. Čeprav sta nas že dalj časa pričakovala, sta bila malo presenečena, a obenem resnično vesela.
Namen našega obiska je bil, da bi imeli pri njem sv. mašo, saj drugače se je ne more udeležiti.
Zbrani okrog daritvene mize smo doživeli srečanje s Kristusom, ki prinaša tolažbo in moč vsem, ki trpijo. Evharistična skrivnost nas je tesno povezala z Njim in med seboj. Začutili smo, kako lepo je prijateljstvo, ki ga utrjuje Jezus naš veliki Prijatelj.
Duhovno okrepčani smo se še telesno pod prli.V veselem razpoloženju je čas prehitro potekel. Lojze je zadrhtel ob slovesu, a Kristusov zgled bo njegova moč v trpljenju Bil je hvaležen za lepo doživetje.
Lojze, hvala vam in ženi za plemeniti zgled prijateljstva in medsebojne ljubezni, ki va- ma pomaga v preizkušnjah življenja.
Ko smo se vračali je bila že noč, a v naših srcih je bila luč in sreča, ki jo daje Kristus. V svojem bratu smo obiskali Njega.

Milena

Na rožnovensko nedeljo se spominjamo znamenite bitke pri Lepantu, kjer je bila tur- ška vojska dokončno premagana,obenem pa stopamo v mesec rožnega venca, bolniki in invalidi pa smo se razgibali ta nedeljski popoldan v tihi Baški dolini v Grahovem ob Bači.

V bližini vasi so bile vojaške vaje. Pokanje in grmenje ni motilo nikogar, čeprav se je to razlegalo med hribi. V župnijski cerkvi smo z župljani pred mašo molili rožni venec Tisti, ki imajo svoje življenjsko poslanstvo odmerjeno na vozičkih, so dobili prostor tik oltarja.Zbralo se jih je kar lepo število.So- maševala sta naš Jože in domači duhovnik Sodelavci "Prijateljstva bolnikov" so s Tat- janco in Tončkom pripravili zanimivo mašno sodelovanje.Ubrano petje in lepa udeležba sta popestrila razgovor po maši. Domači »izpraševalec« je zlasti mlajšim bolnikom in invalidom zastavljal zanimiva vprašanja. Nekateri so se počutili kot "v šoli", seveda, ko jim odgovori niso delali težav. Svoje izkušnje je posredovala tudi naša »leteča sestra«, ki je zlasti mlajšim osvetlila dolo- čene probleme, o katerih še sploh niso raz- mišljali. Srečanje smo nadaljevali v veroučni sobi z mlajšimi in nekaterimi starejšimi. Marsikaj je bilo za domačine novo, saj je bilo to prvo takšno srečanje.
Eden od udeležencev se še sedaj hvaležno spominja srečanja, ki mu bo za vedno ostalo v spominu in je vesel, »da smo se lahko združili v tako lepi družbi.«

Brez dvoma se bomo še videli,pa tudi hva- ležni bi jim bili,če bodo skušali poiskati stik z vsemi tistimi, ki bi želeli priti v domačo cerkev, pa zaradi starosti in onemoglosti ne zmorejo. Invalid in bolnik ne sme čutiti, da je odrinjen nekam na rob življenja in dogodkov. Saj je tudi on dragoceni član občestva, kjer živi. Vedno sta bili radost in bol neločljivi spremljevalki vsakega kristjana.

Ambrozij

V Pomurju imajo lepo navado, da vsaka dekanija priredi letno srečanje bolnikov in ostarelih v kaki župniji.Letos je bilo to sre- čanje v Veržeju, 23. septembra popoldne.
Okrog sto bolnikov je ob določeni uri na- polnilo lepo veržejsko cerkev. Pred vrati so jih sprejela dekleta s šopki cvetja in ga vsakemu pripela na prsi. Fantje so jih nato povedli v cerkev ter jim odkazali mesto.

Po pozdravnih besedah g. župnika so imeli bolniki priliko za sveto spoved.Mašo je vo- dil urednik Prijatelja Jože Zupančič iz Ljub- ljane. S prisrčno in prijateljsko besedo nam je vlil novega upanja. Opogumil nas je, naj hodimo s svojimi križi po stopinjah Kristusa Odrešenika, saj nas ima brezmejno rad. Bolniki in ostareli s svojo molitvijo in žrtvijo odrešujejo svet. V njih je pričujoč Kristus.
Somaševala sta g. Jože Puškin in g.Branko Ogrizek,dekanijski referent za bolnike. Pred darovanjem so mnogi bolniki prejeli sveto maziljenje. Po obhajilu in skupni zahvali so zmolili še Očenaš za tistega izmed pričujo- čih, ki bo prvi umrl.
Lepo in ganljivo je bilo ljudsko petje med mašo.
Po maši smo bolnike razvedrili s kratkim za- bavnim programom. Mladinski pevski zbor iz Dokležovja je pod vodstvom svojega žup- nika M. Jurčaka zapel nekaj lepih narodnih in nabožnih pomurskih pesmi.Tudi veržejski otroci so s svojim lepim petjem povedali bolnikom, kako jih imajo radi. Mali Rožmari- čevi »slavčki« so posebno lepo zapeli tri- glasno Ave-Marijo.
Medtem so fantje in deklice postregli bol- nikom s pijačo in okusnim pecivom,ki so ga zanje z veliko ljubeznijo pripravile veržej- ske gospodinje.

Bolniki so odhajali ganjeni. Ni manjkalo solz hvaležnosti in ganotja. Da, bil je lep dan krščanske ljubezni in prijateljske bratske skupnosti, v kateri bi morali biti vedno pri- vilegiranci naši trpeči in ostareli.
Vsi smo imeli v srcu enako željo: »Bog nam daj doživeti še veliko takih lepih, spodbud- nih in veselih srečanj.«

»Predstavlja lep primer krščanske ljubezni. Mati Terezija je ena od tistih, ki je premostila pregrade rasnega razlikovanja, ve- roizpovedi in narodnosti, da je šla naproti vsem potrebnim, ki so v poma- njkanju in tistim,ki trpijo. Mati Terezija spada med tiste,katerim so vsi ljudje nedeljiva enota in kateri imajo samo en cilj v življenju: prinesti na svet veselje, mir, razumevanje, harmonijo in dobro voljo.«
Mati Terezija je dobila nagrado za mir. Za mir pa ne dela z govori,z diplomatskimi po- govori in obiski, s poslanicami in pridigami. Ne. Uresničuje ga tako,da globoko živi krš- čanski ideal,ki temelji na ljubezni. Ljubezen je pa tisti jezik, ki je skupen vsem ljudem. Zato Mati Terezija in njeni sodelavci ne potrebujejo besed. S svojim delovanjem uresničuje to, kar nam je predlagal oče François v poslanici za Božič: »Podtakni ogenj okrog sebe!« To je naredila Mati Terezija. Zdaj ob njenem plamenu gori že ogromno število drugih plamenov, ki jih je ona zanetila.

Vsi časopisi so na dolgo pisali o njej. Tudi mi smo se dotaknili te teme. Čutili smo se dolžni, čeprav morda ni bilo potrebno. Mati Terezija se razdaja med takimi,kot smo mi: ubogimi in pomoči potrebnimi. Kolikokrat čutimo,da nam manjka samo topla beseda, vesel nasmeh. Zavedajmo se, da je veliko takih, ki so tega deležni manj kot mi, ali pa ga sploh niso deležni. Nanje se spomnimo in prosimo,da bi med nami bilo veliko mater Terezij, ki bodo tiho in uspešno opravljali to, na kar nas Jezus opominja: Bolan sem bil in ste me obiskali;v ječi (svoje postelje, vozička) in ste me prišli pogledat.

R.

Z veselim srcem sem sprejel vaše prisrčno pismo, za katero rečem: najlepša hvala. Enako toplo se zahvalim za sliko. Ob pog- ledu nanjo se spomnim veličastnega prisr- čnega srečanja z vami, ki bo ostalo zame nepozabno.
Zvest vašemu prijateljstvu, ter obogaten s spominom na to nepozabno srečanje vas vse prisrčno pozdravim; Bog z vami!

Franci

Dolgo se že nisem oglasila, čeprav vas vse v mislih in molitvi vsak dan obiščem. Zdi se mi, da smo si vsi blizu, čeprav smo razkro- pljeni vsepovsod. Rada bi vas vse obiskala in vsakemu posebej stisnila roko.
O, da bi znali svoj križ nositi z Jezusom in mu svoje žrtve darovati za svoje brate in sestre: za naše mlade fante, ki se priprav- ljajo na misijonski in duhovniški poklic; za misijonarje in duhovnike, da bi bili močni v svojem odgovornem poklicu; za našo mla- dino,ki jo tok časa premetava kot papirnat čolniček na viharnem miorju; za tiste, ki so zaklad vere zapustili in tavajo brez cilja; za tiste naše trpeče brate in sestre, ki jim je trpljenje neznosno, ker v njem ne vidijo Kristusove luči, temveč le temo groba.
Hvala ti, o Jezus, za ta čudoviti dar svete vere,ki nam dela trpljenje lepo v upanju,da si z nami v trpljenju Ti in tvoja presveta mati Marija. Hvala ti, Bog, za tvojo navzo- čnost!

Ivana

Dragi prijatelji! Čisto iznenada mi je prišla misel, da bi vas povprašal: ste že kdaj po- mislili, zakaj takšen naslov? Najbrž že. Ko je ta kotiček nastajal,je bilo povsem jasno Kopica vprašanj je bila, na katera je bilo potrebno odgovarjati.In danes? Je Prijatelj toliko popoln, da ni nobenih vprašanj in predlogov? Močno dvomim (jaz in vsi, ki pomagajo urejati). Vem, precej smo krivi tudi mi, ki nismo dovolj redno in dobro od- govarjali; zato je ta kotiček včasih izostal (ni vzrok samo pomanjkanje prostora).Nujno je, da smo tako mi, ki urejamo, kakor vi, ki pišete in berete Prijatelja,stalno povezani. Na nek način je ta povezava dosežena že z vašim sodelovanjem. Prepričan pa sem (in smo), da je v vas še dosti raznih vpra- šanj, najbrž tudi predlogov, kakšnega Pri- jatelja si želite.
Poleg te kopice vprašanj, bi vam radi po- vedali še dve novici. Prvo najbrž že kar slutite: prihodnje leto bo v začetku sep- tembra spet razstava vaših izdelkov. Izkušnje potrjujejo, da je takšna razstava v vaše veselje in zadovoljstvo ter v spod- budo mnogim, ki ne znajo ceniti kako dra- goceno je življenje, pa naj bo kakršnokoli. Nekateri imate najbrž že marsikaj priprav- ljenega, drugi pa do avgusta 1980 lahko še kaj lepega naredite. Bolj natančno o razstavi vam bomo pravočasno sporočili.
Tu je torej vključen tudi Prijatelj in Prijate- ljstvo (Bratstvo) bolnikov in invalidov. Že prej so nas papež in vsi naši škofje spod- bujali, da smo trpeči še kako odlični in po- trebni udje Cerkve.Za nas velja ugotovitev apostola Pavla: »Na svojem telesu dopol- njujem, kar nedostaja bridkostim Kristuso- vim, za njegovo telo, ki je Cerkev.« Preko Komisije za diakonijo pa smo v to Kristusovo Cerkev (nasploh in v Cerkev na Slovenskem) še toliko bolj vključeni. Naj bo to za nas močna spodbuda,da si bomo -kakor je ge- slo mednarodnega Bratstva- drug drugemu vneto oznanjali Kristusovo blagovest in si med seboj pomagali. Kakor vse naše delo, tako vam tudi delo te Komisije za diakonijo priporočamo v molitev.

Ob koncu še ena misel za Božič: Izžarevajmo ljubezen!

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 10 din, letna naročnina 60 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Invalidka sem že od rojstva Otroška leta sem preživela doma,a ker nisem mogla ho- diti sama, sem šla v zavod in tam končala osnovno šolo Toda potem se je doma začelo drugačno življenje. Nisem se mogla privaditi novemu okolju in sem se zaprla sama vase
Leta 1971 se je vse spremenilo. Šla sem v Lurd, kjer sem spoznala veliko prijateljev in nekateri me obiskujejo še danes. Pričela sem dobivati tudi Prijatelja. Delam gobeline in prte. Moje največje veselje pa je, ko vezem na albe. Ni mi dolgčas in čas mi pre- hitro mine.
Povem naj še, da sem Ljubljančanka. In tudi tu sem našla prijatelje, s katerimi se srečujem ob ponedeljkih zvečer in ob ne- deljah pri sv.maši. Ob tej priložnosti naj se vsem zahvalim za ljubezen, ki mi jo skazu- jete.

DAMJANCA KRAVCAR