Občudujem beli cvet lokvanja. Ta čista svežina, ta polnost beline! Kako dolgo? Občudujem cvetove. Čutim veličino bo- žje Matere. Mesec oktober je posvečen Mariji, posvečen molitvi rožnega venca. Kakšno skrivnostno moč ima ta molitev! Blagor nebeškega Očeta in nebeške Ma- tere je blagor velike ljubezni. In ljubezen je največ, kar si vsi lahko dajemo med seboj vsak dan,vsak trenutek; ljubezen v žrtvah,potrpljenju, darovanju. Zato - molimo in ljubimo se med seboj z Jezusom in Marijo!

Beli cvetovi... Večna lepota... Prijatelji, nosimo v srcu vse velike darove Ljubezni!

Marjetka

Kdo bi si bil mislil, da smo v poletju lan- skega leta doživeli kar tri papeže: v za- četku avgusta je še živel in kmalu nato umrl Pavel VI., dober mesec nato je bil izvoljen za papeža Janez Pavel l., že po 33 dneh papeževanja pa je nenadoma umrl. Za njim je bil po predpisih Cerkve izvoljen tretji papež Janez Pavel II. - Poljak. Verniki smo bili pretreseni,saj se v zgodovini Cerkve to zlepa ni zgodilo. Nismo vedeli,ali naj jokamo in obenem s ponosom spremljamo v vatikanske gro- bnice velikega papeža iz rodu Montini, ali naj se vračamo s smehljajem in si obenem brišemo oči zaradi tako hitre smrti papeža kmečkega rodu, Lucianija. Ko pa je nastopil sedanji papež Wojtyla, slovanskega rodu, smo na žalost skoro pozabili in samo verujemo, upamo in ljubimo.
Pavel VI. je 15 let vodil Cerkev in to v težkih in odgovornih časih. Z veličast- nim koncilom je storil za Cerkev toliko kakor malokateri drugi papež. Prav je, da ob misijonski nedelji mislimo predv- sem na njegove misijonske zasluge. Še preden je postal papež, je že obiskoval misijonarje po Afriki,ko pa je bil izvoljen je po Kristusovem naročilu šel res po vsem svetu in učil narode. Bil je v Je- zusovi domovini, v Indiji, na Daljnem Vzhodu, v Avstraliji, Afriki, Švici, bil je v Združenih narodih. In še ga je gnalo misijonsko srce, pa je omagal. Zato pa je doma nastavljal misijonske škofe, pisal misijonske poslanice,vodil vrhovne misijonske urade in razdeljeval misijon- ske darove. Po pravici bo v zgodovini zapisan kot »misijonski papež«. Vsa Cerkev mu je pomenila delovno polje, kjer dela nikoli ni zmanjkalo. Bil je tako pobožen in svet, da je okrog svoje pre- proste lesene krste združil v ljubezni in hvaležnost narode vsega sveta. Da je s svojim delom mislil resno, je pokazal na svoj smrtni dan, praznik Gospodovega vnebohoda, ko je v zadnji pridigi v Castelgandolfu svetu povedal, da smo vsi poklicani k spremenjenju v nebesih, posebno, če smo vdano nosili svoj križ za Gospodom.
Papež Janez Pavel I. je vodil Cerkev samo 33 dni. Toda s svojo prijaznostjo in osrečujočim nasmehom je hitro os- vojil srca, da so na vedno zaskrbnega Pavla VI. kaj hitro skoro vsi pozabili in mu seveda s tem naredili krivico. Bog je z novim papežem pokazal, kakšnih pa- pežev si želi. Takih,ki svoje prve korake usmerijo k bolnikom, imajo posebno radi otroke in znajo težave ljudi reševati s prijaznostjo. Četudi je zelo kratek čas vodil Petrov čolnič, je vendar imel čas za svojo prvo ustno poslanico, v kateri je zelo prijazno spregovoril misijonarjem: da so mu izmed vseh najbolj pri srcu, ker opravljajo najbolj pomembno delo v Cerkvi, za katero je hvaležen njim in njihovim sodelavcem.
Še so odmevali zvonovi za tako priljub- ljenim papežem,že je bil izvoljen njegov naslednik - kardinal Wojtyla, ki si je na- del ime Janez Pavel II. Po 550 letih je bil na Petrov prestol postavljen Slovan, Poljak in ne Italijan. Radost je zajela vesoljni svet, ljudem se je to zdelo ne- kako prav. Takoj v prvih dneh se je ta- ko priljubil italijanskemu ljudstvu, kakor še noben papež poprej. In s čim se jim je priljubil? Spregovoril jim je v njihovem materinem jeziku. Takoj se je ljubeče sklonil k človeku,k otrokom in bolnikom. In to vsakokrat, kadar je spregovoril. S srčnim zaupanjem se je obrnil na tisto, ki jo imajo Italijani in vsi verniki še po- sebno radi - na Devico Marijo. Pri tej ljubezni vztraja še danes. Vlada že eno leto, pa ni nikoli opustil svojih obiskov pri revnih in stiskanih preprostih ljudeh, tako v Mehiki kot na Poljskem.
Te ljubezni ne skriva v svojih pismih in ista ljubezen spodbuja njegove nadalj- nje načrte.Ista je vsebina njegove prve velike okrožnice, saj je izražena v za- četnih besedah: Človekov Odrešenik.
Ali bi mogel na vse to pozabiti, ko se je približala njegova prva misijonska nede- lja? Ni mogel. Izdal je pismo vsem ško- fom, duhovnikom in vernikom - pismo za svetovni misijonski dan. Kakor je vse nekako novo, kar napiše Janez Pavel II., tako je novo tudi to. Misijonarji naj skrbno varujejo vse, kar je dobrega pri ljudeh, če jim hočejo odpreti nebesa...

F. V.

Najhuje danes ni gobavost ali jetika, pač pa, če človeka nihče ne ljubi. Lepo je, če mislite na uboge. Toda, ali ste jih pripravljeni tudi ljubiti?
Mogoče mislite,da so vaša prizadevanja zaman. Res, vsi čutimo, da je vse, kar storimo, kakor kapljica v morju. Toda, če te kapljice ne bi bilo v morju, bi bilo za toliko manjše. Vaše prizadevanje, pa naj je še tako skromno,bo rodilo mnogo sadov, če le nosite Boga v sebi. Bistvo je v tem,da najdemo Boga. Ne bomo pa ga našli v hrupu ali brezdelju. Bog ljubi mir. Molite z veseljem. Večkrat čez dan se morate spomniti, da je molitev naša dolžnost. Razmislite o pomenu molitve za svoje življenje. Molitev tako globoko očisti naše srce,da se v njem lahko na- seli Bog.
Če morete ljubiti in deliti dobro s svojim bližnjim, boste srečni in vedno veseli. Veselje je molitev, veselje je moč, ve- selje je ljubezen! Veselje je sad ljubezni s katero morete »ljudi loviti«. Vsak dan se veselo nasmehnite otrokom, ubož- cem, vsem, ki trpijo ali so osamljeni.
Doslej niste mislili na druge, ampak le nase. S tem nehajte! Bodite prijateljski in hvaležni. Ne dovolite, da bi šel kdo od vas, ne da bi postal po srečanju z vami boljši in srečnejši. Bodite živa vez prijateljstva med Bogom in človekom. Naj to odseva na vašem obrazu,v vaših očeh, v vašem smehljaju, v vašem pri- srčnem pozdravu.

Bog naj vas vse v ljubezni blagoslovi!

Mati Terezija

Pred kratkim mi je neka znanka pripo- vedovala svojo zgodbo; zdela se mi je zelo poučna. Večkrat o njej razmišljam in gotovo bi še marsikomu veliko povedala. Nekako takole je pripovedovala:
»Že pred leti so mi rekli, da imam ver- jetno bolezen, ki bi me čez nekaj let lahko pripeljala do invalidnosti. Prihajala so obdobja, ko sem se tega zelo bala in me je že vsaka drobna težava spravila iz tira. Potem so se kopičile težave, morala sem omejiti nekatere svoje de- javnosti. Tisto,kar me je najbolj hromilo pa je bil strah pred tem, kaj še utegne priti.
Potem pa se je v mojem življenju nekaj preobrnilo, sama ne vem,kako je do te- ga prišlo. Premišljevala sem, kam bo to pripeljalo, pa je prišlo veliko spoznanje, ter dalo mojemu življenju nov smisel. Prišlo je kot dar, milost, za katero sama nimam zaslug. Spoznala sem, da sploh ni pomembno, da sem čisto zdrava, saj lahko postane moje življenje prav tako polno ali še polnejše. Tudi se ne bojim, kaj bo še prišlo, saj nihče od nas ne more vedeti,koliko časa bo še živel, niti to,kako bo bolezen napredovala. Morda bo potekala bolje, kot bi lahko pričako- vali. Živeti moram sedaj,ne pa v strahu za prihodnost. To moje spoznanje je globoko življenjsko izkustvo, ki je po- stalo del mene in z menoj živi. Tako se sedaj počutim veliko bolje.Imam še ve- dno določene težave,vem tudi,da bodo ostale, se morda malo omilile ali pa še povečale. Toda jaz se počutim dobro, in v globini svojega bitja sem zdrava.«
S to zgodbo mi je povedala veliko živ- ljenjsko modrost, za katero bi si morali vsi prizadevati, da jo dosežemo. Tudi, če bo kdo vse življenje ostal zdrav, bo prišla starost in prinesla s seboj marsi- kaj neprijetnega.Težave se bodo vrstile in ob tem sta dve možnosti:da postane človek zaradi tega vedno bolj zagren- jen ali pa da se ne da zbegati in ostane kljub težavam poln energije in optimi- zma. Morda ob njih le še bolj dozoreva. In tako ostane človek kljub bolezni v svojem jedru zdrav.

Dr. M. K.

Kako je bilo to mogoče? Je morda le posledica mladostnih iskanj resnice in lepote? Da! Toda bil je tudi božji klic, ki mi je poslal bolezen, da bi po nerazum- ljivi božji previdnosti nesrečo spremenil v milost - srečo.
Trpljenje,ta skrivnostni medij božje do- brote,je poplačano z mojim odrešenjem
Ko nastopi nov dan, se včasih sprašu- jem, ali je res dolga noč, trajajoča več let,za mano. Bog pa mi vsak dan znova v svoji skrivnostni govorici potrjuje, da je resnica.
Tedaj se človek spomni na svoje dobro- tnike. Mnogo jih je,a vi, dragi bolni bra- tje in invalidi, z vami sem eno, pa najsi sem vas spoznaval prek lista Prijatelj, ali na srečanjih. Ob zadnjem srečanju v Šentjakobu sem se vam izpovedal in to je ozdravilo mojo izmučeno dušo. Moč se v slabosti izpopolnjuje. Le vam,dragi preizkušani bratje, sem mogel brez pri- držkov govoriti iz dna svojega srca in duše. Dovolj je bila ena sama vaša be- seda, a Sv.Duh,ki je po birmi brata Draga prišel nad nas, je navdihoval našega duha. Spoznal sem resničnost besed Simona Gregorčiča, ki jih je citiral eden izmed vas:
Gorje mu,kdor je brez Boga, saj človek, ki nosi Boga v svojem srcu, četudi je osamljen, ni nikoli sam. In tak človek bi svojo srečo veselega krščanskega oz- nanila rad delil z vsemi ljudmi po svetu. Nepozabni večer sproščenega petja, šal in duhovne svežine je pripomogel k rojstvu novega človeka v meni. Ker pa je duh tisti,ki oživlja telo,sem se počutil tudi telesno prerojen in kako ne bi tega notranjega bogastva delil tudi z vami in z vsemi ljudmi, saj zdravje in bolezen je tako kot bol in radost:sta nerazdružljivi V boli te upanje tolaži, v radosti pa te modrost in ljubezen opozarjata tudi na trpeče in minljivost vsega, kar je na svetu. Brez trpljenja ne bi poznal rado- sti in veselja, zato pa, hvala ti, Jezus, moj najboljši brat, da si mi dal spoznati eno in drugo. Kolikšen dolg čutim do Tebe, do Tvoje Matere, do vsakega človeka, saj si v vseh navzoč; dolg, ki ga bo mogoče poplačati le z ljubeznijo. Jezus, hvala ti tudi, da si me v knjigi Stanka Cajnkarja »Oče naš od človeka do kristjana« globlje naučil moliti to pre- čudovito molitev. Hvala ti za vse družine sveta, po katerih se združujemo v Tebi in Ti v nas, saj si hotel, da bi bili kljub različnosti vsi eno.

Tone P.

Toplina srečanja

Bil je lep sončen jesenski dan, ko sva se z Jožetom pripravila na pogovor z mnogim znano prijateljico Damijanco Kravcar (Njegoševa 6a, 61000 Ljubljana). Ravno se je pripravljala,da bi šla pred hišo na sonce Od tam ima razgled na del ljubljanskega Kliničnega centra in njegovega neure- jenega okolja, saj še ni vse dokončano. Tudi njena hiša bo žrtev napredka, saj jo bodo morali prej ali slej porušiti, za- radi širjenja bolnice.
Ker je Damijanca pogumna in se ne boji magnetofonov, je šlo z intervjujem kar hitro. Da ne bomo zavlačevali, kar po- slušajmo, kaj nam je povedala.
Zelo dobro se spominjam.To je bilo leta 1972. Prišel je k meni Franci Letonja in sva se začela pogovarjati o Prijatelju,ki ga je včasih prinesel.Tudi s.Mihelangela je prišla in se o tem z menoj pogovar- jala. Decembra pa si prišel ti, Jože. Ker staršev ni bilo doma, si napisal obvestilo, kam grem in me kar odpeljal.
Luč sveta sem zagledala v najlepšem mesecu-Marijinem maju. Prvi meseci so potekali mirno. Ko pa bi morala narediti prve korake, se je pričel boj. Nosili so me k zdravnikom, ki pa mi niso mogli pomagati. Odgovor na vsako vprašanje je bil:invalid od rojstva. Potem sem za- čela hoditi v šolo. Prvi dve leti sem bila v Ljubljani, ker pa je bilo to za starše pretežko, sem potem šla v Kamnik, kjer sem končala osemletko. Ostala sem še leto in pol na strokovni šoli, ker pa sem bila ocenjena kot stoodstotni invalid,so me poslali domov, kjer sem že enajsto leto. Starši so doma. Bolna pa je tudi mama.Sestra je že poročena in ima dve hčerki, s katerimi se dobro razumem.
Eno leto sem bila v urarski delavnici.Ker pa sem bila prepočasna pri delu, so me poslali v krojaško, od tukaj pa domov. Tudi šivanja nisem zmogla.
Urarstvo. Zelo rada sem to delala in še danes doma včasih rada kaj razderem. Vendar je tako delo zame danes nemo- goče, ker tudi druga ročna dela, ki jih drugi ponavadi naredijo v dveh, treh dneh, delam cel teden.
Brez posebnih občutkov. Med vsemi je bila neka odtujenost, ni bilo povezave med nami. Nisem našla z drugimi skup- nega jezika. Čeprav so me starši ali sestra obiskovali vsak teden, se nisem dobro počutila v domu. Med uslužbenci mi ni bilo prijetno.Ne vem,čigava krivda je bila.

Stara sem bila sedem- najst let.Takrat sem se začela boriti sama s se- boj.Iz začaranega kroga nisem videla nobenega izhoda. Okoli mene je hodilo veliko ljudi, vsi zdravi. Iz njih je žarelo veselje, upanje in ljubezen. V meni pa je bilo vse to mrtvo - saj sem bila edini invalid med to množico ljudi. Veliko dni sem v samoti med štirimi stenami pre- jokala in se spraševala zakaj, kako, in iskala odgovor. Edino vera, kolikor sem jo takrat imela, me je držala pokonci.
Leta 1971 sem šla v Lurd. Tam sem vi- dela tudi težje bolnike, videla ljubezen zdravih do bolnih in obratno. Takrat sem spoznala, da moja bolezen, invalidnost ni nič proti drugim, ki so še težje bolni. Spoznala sem, da tudi sama še nekaj zmorem in se s tem sprijaznila. S tem romanjem se mi je tudi uresničila želja po srečanju z drugimi.
Navezala sem stike z drugimi in jih oh- ranila. Spremljevalci z romanja v Lurd so me obiskali in vedela sem, da je to, kar se je tam zgodilo, rodilo sadove. Potem sem prišla v stik s Prijateljstvom bolnikov in počasi se je razvijalo prijate ljstvo z bolnimi in zdravimi in povezava med vsemi.
Obisk veliko pomeni, kot tudi samo pri- jazna beseda ali stisk rok.
Ko obiščem bolnika, se sploh ne zavedam da sem tudi sama invalidka. Pri obiskih ne smeš gledati le nase ter misliti in pripovedovati o svojih težavah, temveč prinašati je treba veselje, sproščenost, toplino srečanja.
Seveda, isto velja tudi za zdrave.
Meni je popolnoma vseeno, vsak obisk je dragocen. Tisti trenutek nobenega ne razlikujem. Tudi sama nočem delati razlike. Telesne razlike ne smemo vna- šati v naše medčloveške odnose.
Iz leta v leto je Prijatelj boljši. Le opisi naših srečanj so vedno enaki. To malo utruja.
Udeležujem se jih že od leta 1973, takrat so se začela.Srečanja so dobro oblikovana. Pogovori, ki so na sporedu v soboto, so dobri. Vendar mislim, da bi morali glavne misli povzeti tudi pri premiš- ljevanju ob berilih, ki jih imamo potem v nedeljo. Vsaj malo,da bi bilo to potem nekakšna obnova sklepov in spoznanj, in bi se glavna misel bolj utrdila.
Dopisujem si predvsem z bolniki. Drugače pa imam tudi stike z našimi misijonarji. To sta predvsem s. Marija Pavlišič in minorit,ki je v Zambiji,p.Miha Drevenšek Za misijone zbiram tudi znamke,in če jih kdo od bralcev ima kaj odveč, prosim, če bi jih pošiljali na Uredništvo Prijatelja ali pa kar meni na dom. Tudi, če jih je več enakih.
Moje glavno delo pa so ročna dela. Za- čela sem leta 1971 in to s prti, na ka- tere sem vezla razne vzorce. Na to me je spomnila neka prijateljica, ki mi je prinesla kos blaga. Izbrala sem si težak vzorček in od začetka nikakor ni šlo. Čeprav sem skoraj izgubila živce, mi je končno - tudi na prigovarjanje mame - uspelo. Od takrat stalno delam. Leta 1973 sem okrasila prvo albo, do sedaj sem jih že enajst. Sodelovala sem tudi pri vseh razstavah, to je štirikrat.
Ljudje vidijo delo in spoznavajo,kako se bolniki trudijo, da kaj naredijo. Za bol- nike pa veliko pomenijo, ker vidijo, da njihovi vrstniki nekaj delajo in se trudijo To jih dviga. Vidijo, da ima vsako delo in trud svojo vrednost.
Omenila bi še, da sem vključena tudi v veroučno skupino od leta 1976, to je že tri leta. Za letos pa še ne vem, kako bo. Z menoj niso delali nobenih razlik. Velikokrat so mi rekli, da jim moja priso- tnost pomeni več, kot če bi kaj pove- dala. Kaplan me je vedno prihajal iskat. Sprejeli pa so me brez težav in mi celo sami prišli naproti.
Večkrat se spominjam besed apostola Pavla:»Hvaležen sem Bogu,ki mu služim od dedov s čisto vestjo, kakor imam v svojih molitvah noč in dan vedno tebe v spominu -spominjam se pri tem tvojih solz in te srčno želim videti, da bi bilo moje veselje polno.« (2 Tim 1, 3-4).

PaJo

Tedaj pride Jezus z njimi na pristavo, ki se imenuje Getsemani in reče učencem: »Sedite tukaj, medtem pojdem dalje,da bom molil.«
In vzame s seboj Petra in oba Zebede- jeva sinova. Obide ga silna žalost in začne trepetati. Tedaj jim reče: »Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tu- kaj in čujte z menoj.«
Nato stopi malo dalje, pade na svoj obraz in moli: »Moj Oče,ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar naj se zgodi, kakor hočeš ti in ne kakor jaz.«
In vrne se k učencem in jih najde, da spe. Pravi torej Petru: »Tako, niti eno uro niste mogli čuti z menoj! Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo. Duh je sicer voljan, ali meso je slabo.«
Zopet drugič odide in moli: »Moj Oče, ako ne more ta kelih mimo iti, ne da ga pijem, zgôdi se tvoja volja.«
In ko se vrne,jih spet najde speče,kajti njih oči so bile dremotne.
Pusti jih in spet odide in v tretje moli, govoreč iste besede.
Nato pride k svojim učencem in jim reče: »Zdaj pa spite in počivajte. Približala se je ura, ko Sina človekovega izročajo gre- šnikom v roke. Vstanite, pojdimo. Tisti, ki me bo izdal, se je približal.«
Žalost, odpor, potrtost zaradi trpljenja, strah pred bližajočo se smrtjo, - Jezus je hôtel vse to poznati iz skušnje, da mu ob uri najhujše žalosti nihče ne bo mogel reči: »Ti ne veš, kaj je to!«
Dà, Učitelj pozna vse grenkobe in vse tesnobe, ker jih je užil do dna.
Žalost, ki nas oblezuje,brž ko se bolezen zavleče ali postane bolj vznemirljiva: žalost, da se bo naše delovanje zavrlo ali morda docela ustavilo, ko je v naj- lepšem poletu: žalost, ker nam živjenje pojema ali se nam vsaj tako zdi, ko naše pričakovanje še nikoli ni bilo tako veliko: žalost zaradi duš, ki nas kličejo na pomoč, ki se čudijo, da molčimo, ki so zdrknile ali padle, ker niso pravi čas dobile besede v pogum, ki bi jih bila re- šila: žalost,da smo v breme tistim, ki jih utrujenost ali opravki že tako preveč težijo: žalost, da ne moremo odpomoči potrebam domačih, ki bi jim naše delo pomoglo živeti: žalost, ko se v sobi po- zimi tiho dela večer!
In naša naveličanost - Učiteljevo Srce je tudi to poznalo, v dolgih urah smrtne tesnobe pod oljkami v Vrtu. Naveličanost nad življenjem, čigar težo občuti naša težka in mračna duša, kakor da smo se nečesa brezuspešno in brez koristi lotili in se nam je ponesrečilo! Naveličanost nad samim seboj, stud nad napakami, ki nam tedaj spet silijo v spomin, kakor na morju turobne cvetke globin po ne- vihtah: naveličanost nad našimi opravili katerih pomanjkljivosti in težke strani se nam edine kažejo:naveličanost »nad drugimi«, ki se nam zdijo brezbrižni in nadležni:naveličanost nad tem,kar nam prinesejo ali kar nam ponudijo: naveli- čanost nad hrano, nad hojo: naveliča- nost nad branjem, nad življenjem!...
In potrtost brez meje zaradi vsega.Za- radi zdravja,ki se nič ne boljša: »ker se nam moči ne vračajo«: ker se nam je upanje izjalovilo: zaradi resničnega ali umišljenega neuspeha v vsem, s čimer se ukvarjamo: za žalostno in prazno preteklost: zaradi prihodnosti, te gôre, ki je ni moč vzdigniti.
Učitelj je v tisti noči neizrekljive žalosti in največje bridkosti občutil tudi težo naše potrtosti!
In potem, čutil je strah. Strah,ki stiska v grlu in suši jezik: silen strah, ki nena- dno zgrabi srce in napade in komaj za hip popusti, da ga še huje stisne kot jeklo: strah pred bolnišnico, kamor go- vorijo, da nas bodo spravili: strah pred neizbežno operacijo,ki je že čisto blizu: strah pred prehudim trpljenjem in prvim pikom orodja: strah, ki nas preplavlja z ledenim potom in nas spravlja v trepet... kakor smrtni boj... Strah pred smrtjo!...
Da, Jezus je kakor mi občutil strah pred trpljenjem in strah pred smrtjo.
In da bi čaši smrtnih stisk, ki mu jo je podajal njegov Oče, ničesar ne manj- kalo, v žalosti, potrtosti, naveličanosti, stráhu, ki ga je hôtel skusiti pred nami, da bi nas osrčil za sprejem vsega, - si je izbral, da bo trpel vse to v strašni osamljenosti srca.
Kajti trije najbližji, ki jih je celo prosil, naj z njim v sočutju čujejo in molijo eno uro, trije,ki jim je bil dal prednost na Taboru in pri obuditvi od mrtvih v Kafarnaumu, Peter, ki je z ihto trdil eno uro prej, da bo z Učiteljem šel v smrt, Janez, ki je navadno bil tako blagočuten, Jakob, njegov brat, vsi so pustili, da je njih Učitelj trpel sam!
Spominjajmo se tega med boleznijo, v urah osamelosti. Kajti bolnik in onemogli ostane prav pogosto sam, pa naj bo požrtvovalnost in dobra volja tistih, ki mu strežejo, še tolikšna.
Sam, ker imajo tisti, ki mu strežejo, že brez tega dovolj opravka in imajo samo malo časa. To so dolge ure osamelosti, ko čaka...ko toliko misli...ko trpi sam... ko posluša,ali se bodo koraki po stopni- cah ali po hodniku končno približali njih vratom... Ne, oddaljujejo se!
Sam! V nôči vročice, ne tolikšne, da bi moral kdo ob njem čuti,vendar tolikšne, da ga obliva pot in ga mrazi, medtem, ko se uro za uro vrstijo, se spremljajo ali si sledijo nujna ali mirna zvonjenja po hiši ali po mestu. Sam v poslušanju bitja ur, večernih, nočnih, jutranjih, in dobi prvi obisk šele tedaj,ko mu spanec ravno začne prinašati pozabo trpljenja.
Sam! Dà, pa naj bo pozornost njegovih postrežnikov še tako prisrčna in usluž- na, recimo, da bi se, bi rekli, niti ne oddaljili od njegove postelje, se utegne zgoditi, da tisto mučno osamelost srca in duše tako čuti,kakor Jezus blizu treh prijateljev, ki niso razumeli!
Kajti, da s trpljenjem sočutiš,si moral sam trpeti: moraš ljubiti: zlasti pa - moraš sebe pozabiti.
Vemo, da so Učitelja njegovi trije prija- telji resnično, iskreno ljubili.
Bódite tudi prepričani, da niso prišli v zrelo moško dobo, ne da bi bili trpeli. Spomnimo se, kako so nekoč ob Jezeru vse zapustili in šli za Jezusom: in tisti, ki so na to pristali, vedo, kako bridka je bila ta ločitev!
Ljubijo, trpeli so, vendar se še ne znajo pozabiti. Da bi pa resnično sočustvovali s trpljenjem Učitelja,ki je v smrtni stiski čisto blizu njih, bi bili morali pozabiti na svojo utrujenost in se zavzeti samo za Jezusovo, pustiti svojo žalost in nositi njegovo, - njegovo žalost, njegovo bri- dkost, njegov strah, njegovo potrtost vzeti za svojo, se oprostiti samih sebe in se vživeti v Gospoda. Morali bi nase pozabiti.
Žal so se obrnili sami vase: vidijo,da so sami utrujeni: sami sebe poslušajo ter se prepusté spancu. In ker niso imeli poguma, da bi sebe pozabili, zgubé s tem najboljšo priložnost čuti in moliti z Jezusom!
Učitelj je dober in jih opravičuje, kakor bomo sami dobrohotno opravičili,če bo- mo čutili,da nas ne razumejo. Toda ka- dar bomo smeli imeti opraviti z bolnikom ali bolehnim,postreči mu ali vsaj čuti ob njem ali ga obiskati, se spomnimo: da ga bomo razumeli in ga ne bomo pustili samega trpeti, ni dovolj, da smo trpeli tudi sami in tudi ne, da se mu izkažemo dobrohotne: potrebno je tudi,da znamo sami sebe pozabiti... kakor Jezus, ki se odpove tolažbi prijateljev in pozabi na svojo osamijenost in bolečino ter misli samo na njih utrujenost: Zdaj pa spite in počivajte.
Kako resnično je dober, ker nase pozabi!

Prišlo in minilo je tisto zaželjeno jutro 14. julija, ko smo rekli: »Danes pa gre- mo na Brezje k Mariji Pomagaj«. Prav to jutro so nam grozili temni oblaki in dež. Vendar nam to ni jemalo poguma. Kolone avtomobilov so prihajale z vseh strani Slovenije in se strnile v eno pot,na Brezje k naši Materi in Kraljici Slovencev. Ko smo se približali cilju, je sonce pregnalo težke oblake in nas pozdravilo s toplimi žarki, ki so nas ogrevali ves dan. Tako smo res še bolj čutili skrbno Marijino roko saj nas je ta dan še posebej sprejela pod svoje varstvo.

Kdo bi mogel prešteti množico invalidov bolnikov in drugih ljudi zbranih na enaj- stem romanju, ki ga je za invalide in bolnike pripravilo uredništvo Ognjišča. Množica ljudi ni napolnila le cerkve,tem več tudi vso bližnjo okolico. Koliko trp- ljenja, žalosti, stisk, prošenj, zahvale in veselja smo romarji ta dan položili pred Marijino sliko, da jih izroči in priporoči svojemu vsemogočnemu Sinu. Koliko jih je potolažila in jim vlila novega upanja, ve le Ona, milosti polna za vsakega, ki se k Njej zateka.
Na sv. mašo,ki je bila zunaj, pred cerk- vijo, smo se pripravili z molitvijo rožnega venca; ob premišljevanju smo se v duhu povzpeli na goro Jezusovega trpljenja. Nato se je začela sveta daritev, ki jo je z večjim številom duhovnikov daroval koprski škof J.Jenko. Pri sv.maši so tudi invalidi sodelovali z branjem božje be- sede in prošenj. V pridigi nas je g. škof spodbujal k potrpežljivosti, k vdanemu prenašanju trpljenja, v katerem naj se tembolj združujemo s Kristusom. Osve- tljeval nam je vrednost trpljenja s Kris- tusovim zgledom. Poudaril je, da nas Kristus ni odrešil z besedami, niti ne z molitvijo in ne s čudeži, temveč s trp- ljenjem. V spomin nam je priklical tudi nekatere vzornike Cerkve, ki jih je Bog izredno poklical tudi k telesnim delom ljubezni in usmiljenja do bolnih in trpečih Ti vzorniki so ustanovili celo redove, družbe, ki to poslanstvo še danes izvr- šujejo. G. škof nam je čuteče približal številno trpljenje človeštva in nasilje celo nad nedolžnimi še nerojenimi bitji. Poudaril je, da živimo v času velikega napredka tehnike,toda to ne more rešiti človeških problemov, nasilja, trpljenja, tega lahko reši le LJUBEZEN.Dobesedno nam je recitiral besede sv. očeta Jane- za Pavla II., ki jih je izrekel 4. julija, s katerimi nam znova zatrjuje, kako ljubi, misli in moli za bolne,trpeče. - Vsekakor nam je to v veliko spodbudo.Spomin nanj in njegovi nameni so nam vedno živi. -

Združeni z Jezusom in Marijo, z vsemi bližnjimi in daljnimi, s sv. očetom in vso Cerkvijo smo darovali nebeškemu Očetu to Najsvetejšo daritev v spravo, zah- valo in z novo prošnjo, da bi prek vseh preizkušenj srečno potovali proti večni domovini ter s seboj pripeljali še druge.
Hudo bolni so prejeli tudi sv. maziljenje. Sv. obhajilo je delilo več duhovnikov; ti so prišli kar med množice romarjev. Po sv.maši je bil še sprevod z Najsvetejšim
Popoldne so bile večernice z zahvalno pesmijo. Počakalo jih je toliko romarjev, da niso mogli vsi v cerkev. Toda ob do- brem ozvočenju je bilo mogoče sodelo- vati tudi zunaj.
Res prisrčno je bilo to srečanje z Bogom in Marijo ter številnimi znanci, bolnimi in zdravimi. Domov smo se vračali srečni, globoko hvaležni Mariji Pomagaj in vsem ki ste nam pripravili to lepo doživetje ter pomagali,da smo se ga mogli udele- žiti v tolikšnem številu.Bog povrni vsem za vse!

Tilka

Kaj je pravzaprav iskanje in kaj je smisel? Ti dve vprašanji se vedno pogo- steje javljata v meni. Je iskanje mogoče to, ko iščeš neko določeno stvar, ki jo lahko otipaš, jo lahko spo- znaš z vonjem, sluhom ali vidom? V nekem smislu je tudi to iskanje.Pa vendar sam ne iščem tega,ker če bom iskal le tvarne dobrine bom izgubil tisto,kar že imam.To je pač tako, kakor, če daš otroku danes neko igračo, jutri pa hoče že novo. Otrok bo brez premisleka zavrgel tisto,ki si mu jo dal včeraj. Nekaj podobnega se dogaja z odraslim človekom, ki išče v svojem življenju samo te dobrine. Zavedam se, da so v življenju še druga iskanja, ki nimajo nič opraviti s tvarnostjo. To is- kanje pa je bolj zahtevno,saj prevzame vsega človeka,ko išče tisto,kar ni nikoli zaznal s čutili in mu to daje novih moči.
Kaj išče takšen človek? Tega ne vem. Vem le to,da se v meni vse nekam pre- mika, v meni je nekaj, kar mi ne da miru in me vedno preganja, naj grem naprej in še naprej. Kaj je to v meni, da me sili vedno naprej? Je mogoče to zgolj rado- vednost,ali je to še kaj drugega? Sama radovednost prav gotovo ni! In kaj je tisto drugo, ki me preganja? Žal, tega ne vem. Kdo bi rekel, da išče Boga ali da v takem iskanju vidi Boga.Zase tega ne morem reči, ker še ne vem, kaj mi Bog pomeni. Je to iskanje vere v Kris- tusa; je to iskanje nečesa ali nekoga, kar je višje od človeka? V sebi čutim nekaj takega. Vsak človek v nekaj ve- ruje, ker bi brez vere življenje bilo brez cilja,brez smisla. Tudi sam nosim v sebi vero, ne glede na to, kaj sem in kaj nisem. Verjamem v človeka, verjamem, da smo si lahko med seboj vsi bratje in sestre. Vendar čutim, da to verovanje v človeka še ni dovolj tehten vzrok za človekovo iskanje, nekje mora biti neki smisel temu iskanju, smisel, ki daje no- vo moč življenja. Smisel življenja sega mnogo globlje.
Upam in želim, da bi našel smisel svoje- mu življenjskemu iskanju. Življenje se vsak dan spreminja, vsak dan nam po- nudi kaj novega. Sam se trudim, da bi umirjeno sprejemal vse te novosti, ki so včasih prijetne, včasih pa težke, da človeka spravljajo na rob obupa.In mo- goče mi prav to iskanje smisla bivanja na zemlji ne da,da bi klonil pred še tako težkimi preizkušnjami.

Bojan

Kamor gre pastir,tja gredo tudi ovce. Tako je tudi z nami. Našega prijatelja g. Toneta Maroša so premestili s Trstenika na Gorenj- skem v Mokronog. Kmalu je našel primeren kraj in prostore, kamor je povabil na prvi duhovni vikend svoje prijatelje-bolnike in naše sodelavce - na Žalostno goro, ki je tiste dni nekoliko razjasnila podobo svojim gostom,katerim je življenje naložilo na ple- ča bolezen, invalidnost, starost. Medseboj smo začutili, da se lahko drug drugemu z zaupanjem posvetimo. Naše življenje naj bi bilo darovanje,zato se zatekamo k tistemu ki se je za nas daroval - h Kristusu, ki je postal nam podoben,da bi bili mi njemu čim bolj podobni. Želi, da se po njegovem nau- ku in zgledu, ki edini more osrečevati, rav- namo v življenju.Temu vodilu vseh treh dni smo prisluhnili med predavanji in pogovori. Naša srca so bila pripravljena,da sprejmejo vse bogastvo misli,ki nam je bilo na razpo- lago. Prepričan sem, da bo to tudi vodilo vseh naših dni.
Sobotno dopoldne smo izpolnili s posluša- njem predavanja g. Klemena Štolcarja z naslovom: Življenje po veri. To predavanje je obšlo že več srečanj, pa dajejo vsebini vedno novi poslušalci, nove misli, različne izkušnje,dovolj pestrosti in so močna spo- dbuda za življenje ter okolje, kamor smo po božji volji postavljeni. V skrajšani obliki smo lahko vsebino prebrali v 2. št. Prijatelja, zato bo za tokrat bolj primerno, če sledimo pomenkom po skupinah. Nemogoče bi bilo vse povedati. Doživljanje vere je skrivnost vsakega posameznika. Pri mnogih je vera prešla marsikakšne težave, dvome, dokler ni postala zanesljiva smernica srečnega življenja.

V eni izmed treh skupin so se pogovarjali o veri v našem vsakdanjiku. »Če hočeš biti veren,« zatrjuje prijateljica v pogovoru, »moraš opravljati,izvrševati, kar vera zah- teva.Potrebna je molitev in prisostvovanje največjemu in najsvetejšemu dejanju vere - sv. maši. Vero je treba tudi spoznavati. To pa najpristneje iz sv. pisma.«
»Čutim, da mi vera daje moč, dviguje me. Pred kratkim bi brez vere storila samomor. Molitev drugih me je rešila. Verujem, da uslišanje naših prošenj ne izostane, kjer so ljudje združeni v božjem imenu.« Drugi na- daljuje: »Vera mi je bila in mi je še opora v življenju. Dali so mi jo starši. Spoznanje,da je Bog ljubezen,me je najbolj pritegnilo. Ne zapusti človeka niti v najtežjih trenutkih.« »Zame pa je vera vse,« zatrjuje spet druga, »po 'hudih ovinkih' sem se srečala z Bogom, v katerem sem našla smisel svojega življe- nja in upanja.« Naša prijateljica daruje tr- pljenje za druge in v tem vidi svoje posla- nstvo. Ostarelost ne jemlje za odvečno breme, temveč kot dar božje Previdnosti.
Če vero sprejmemo, ne pomeni, da nam bo trpljenje odvzeto (tu mislim na tiste,ki nas posmehljivo sprašujejo, kaj ti koristi vera), v njej ga lahko le osmislimo in ovrednotimo Če gledamo na vrednost križa in ne samo na njegovo težo,spoznamo,da nam ga Bog ni dal brez pomena. Lahko nam postane sredstvo pri odreševanju sveta. »Vedno znova spoznavam,da je križ,ki mi ga je do- ločil Bog, zame veliko dobro in edina prava pot. Zato se vedno trudim, da bi ga vdano nosila.«
»To, da verujem, da je naše odpovedi mogoče obrniti v dobro,je milost s katero moram sode- lovati. Tako mi postane tudi težko življenje spre- jemljivo. Po tem imam vse možnosti, da tako pričujem za Kristusa.«
Bolni se ne moremo izogniti Kalvariji,preblizu smo ji. Radi bi se poglobili v njeno skrivnost. Spomnili smo se treh križev na Kalvariji,kot so bili omenjeni v predavanju.
»Kot kristjani bi morali sprejeti tisto pot, ki jo je hodil Kristus, da bi nas rešil smrti. To pa zahteva veliko odpovedi, volje, zaupa- nja, globoke in trdne vere, da je on z nami in nam pomaga.«
»Ko mi je najhuje, se ozrem na Križanega in tako vse težave izgubijo svojo morečo težo. Spomnim se tudi tistih, ki so bolj prizadeti kot jaz in ne morejo na kakšno srečanje ali obisk, da bi se vsaj malo razvedrili.« V tem pogovoru je bilo čutiti globoko in tiho hva- ležnost Bogu tudi za križ.
Na Žalostni gori smo si ogledali znamenite svete stopnice - kapelo,ki je vsa poslikana s freskami iz Jezusovega življenja.Sv.maša ki smo jo darovali na prostem pred cerkvijo je bila še posebej v znamenju misijonov. Med nami je bil g. misijonar Janez Puhan,ki nam je po maši pokazal diapozitive s svoje- ga misijona na Madagaskarju. Poleg malga- ške pokrajine, navad in drugih zanimivosti nas je pritegnil predvsem malgaški človek, ki je po misijonarjevem pripovedovanju, človek razmišljanja. Preden spoznajo Kristusa, že verujejo v Boga Stvarnika in v posmrtno življenje. Zanimali smo se za naše bolne brate,ki jih mučijo razne bolezni, predvsem gobavost.Čudovito lep diapozitiv je prikazo val številno malgaško družino,kleče zbrano v molitvi. Malgaši so kljub revščini,pomanj- kanju, slabemu standardu srečni ljudje.

Misijonarju smo za besede in slike hvaležni Povabil nas je,naj ga obiščemo.Povabilo smo sprejeli in prepričana sem, da je bil marsika- teri od udeležencev že velikokrat pri njem v duhu in molitvi - to je najbolj pomembno
Vse lepe stvari in dogodki so v življenju kot mimohod. Naše srečanje se je spet stekalo v središčno točko k sv. maši, ki smo jo darovali skupaj z župnijskim občestvom.
Z Žalostne gore smo odhajali vsak na svoj dom bolj pripravljeni in močni za izvrševa- nje svojega poslanstva.
Po srečanju je odšla ena skupina v Zaplaz na znano božjepotno središče Dolenjske. Tja nas je povabil g.Glas na slovesnost, ko so spet pripeljali nazaj Marijin kip, kjer smo med drugim Marijo pozdravili tudi bolniki.
Prelepo srečanje je za nami. Ostal nam je le spomin na toliko lepih trenutkov, za ka- tere smo Bogu in vsem, ki so se kakorkoli za to trudili, iskreno hvaležni.

Tatjana, Pavla, Tilka, Co.

„BARAGOV DAN"
V LJUBLJANSKI STOLNICI
23. septembra 1979

Častitljiva stolna cerkev v Ljubljani je že stala,ko je mladi Friderik Baraga prišel študirat iz Trebnjega v Ljubljano. Nastanil se je v hiši prof. Dolinarja na oglu sedanje Stritarjeve ulice in Mestnega trga. L. 1821 je po dvanajstih letih vstopil v ljubljansko semenišče, ki še danes priča za njega. Najbolj pa se je stolnici približal, ko ga je 21.sept.1823 škof Alojzij Wolf posvetil za duhovnika pri glavnem oltarju in kjer je naslednje jutro 22. sept. pri oltarju sv. Rešnjega Telesa imel novo mašo. Friderik Baraga stolnice tudi pozneje ni pozabil. Obiskal jo je, ko se je iz Amerike vrnil kot misijonar in kot škof.
Izbrali smo si zato stolnico za obhajanje „Baragovega dne", ravno ob obletnici nje- gove nove maše. Ob skromni slovesnosti naj bi s spokornimi molitvami in kalvarijsko daritvijo prosili, da bi bil škof Baraga čim- prej povišan do časti oltarja.
Ali je treba za to še posebej prositi? Ali ni njegova svetost dovolj izpričana? O tem ne dvomimo. Tudi najvišji uradi iz Rima in Marquetta, kjer je škof Baraga pokopan, potrjujejo, da njegova razglasitev za bla- ženega resnično napreduje. Če pa še pre- počasi, moramo še verovati,zaupati, moliti in se pokoriti, da bo šlo hitreje. Letošnja naša prošnja in daritev prav na tistem me- stu, kjer je Friderik Baraga po posvečenju opravil svojo prvo daritev, je temu namer- jena. In da na to ne bi pozabili,smo sklenili prav tam vzidati spominsko ploščo in v njo pritrditi natančen posnetek palice, s ka- tero je Baraga hodil po apostolskih potih in ob kateri je zorel za nebesa.

BARAGOV ODBOR

Podpis k sliki:
Baragov kip in geslo v stolnem župnišču v Ljubljani

Vsak dan se mu zahvaljujem
Imela sem tri leta bolečine v maternici. Zdravniki so mi na vsakem pregledu sve- tovali operacijo. Zatekla sem se k Frideriku Baragu, in za čudo, bolečine so prenehale, sedaj mi je boljše. Tudi v drugih raznih bo- leznih sem se k njemu zatekla.V vsem sem bila srečno uslišana. Odslej se mu še vsak dan zahvaljujem in želim, da bi bil prištet med svetnike. - K. M., Prekmurka
V naši šmartinski fari nam Baraga po pripo- vedovanju naših staršev ostaja v spominu. Moj oče je bil dvajset let tam,kjer je Bara- ga misijonaril. Veliko mi je o njem pripove- doval. Sedaj sem bil na njegovo priprošnjo zopet uslišan v deset let trajajoči gospo- darski zadevi. Bog daj,da bi bil prištet bla- ženim, ker takrat bi šel v Rim, če bi mi le zdravje dopuščalo. Naj omenim še to. Pri nas so delali sita in žime. Sosede so hodile ena k drugi pripravljat greben za sita, pa so se veliko pogovarjale o Frideriku Baragi. Meni pa je posebno to ostalo v spominu, kako je bil dober in vnet kaplan. Naša fara se ga globoko in hvaležno spominja. Naj ga vsemogočni Bog kmalu pokliče na naše oltarje. - P. J., Šmartin pri Kranju
Moja nečakinja je rodila hčerko. Pri težkem porodu je dobil otrok težak izpah kolkov. Mamica je bila zelo žalostna, saj je bil to njen prvi otrok. Ker je hčerka morala biti v okovju, je ni mogla niti obleči. Z velikim za- upanjem sem se zatekla k našemu velikemu priprošnjiku Frideriku Baragu in sem opravi- la devetdnevnico. In glej,ko ga je po petih tednih nesla na pregled, so ugotovili, da šine ne potrebuje več. To je bilo ravno ob končani devetdnevnici. Sedaj otroka lahko oblači in so ga tudi takoj nesli v cerkev, da so ga krstili. Namesto štirih mesecev je bil v šincah le pet tednov. Za ta veliki dar se prisrčno zahvalim Frideriku Baragu. - H. I., Žužemberk
Javno se zahvaljujem Frideriku Baragu za uslišano prošnjo. Bolela me je noga v ko- lenu in pod kolenom.Bilo je čudežno ozdra- vljeno, zato se mu zahvaljujem in želim, da bi bil čim prej razglašen za svetnika, čeprav je že svetnik. Prilagam malenkostni dar v zahvalo. - A. R., Radovljica
Želim vam sporočiti, da sem na priprošnjo škofa Baraga dosegla izredno lepe študijske uspehe. Ne vem, če bo to moje sporočilo ka- korkoli pomagalo k procesu za beatifikacijo Toda, ker ste nas pozvali, naj pišemo o svojih uslišanjih, sem se odločila. Upam,da vas ne obremenjujem preveč. - Študentka
Na priprošnjo škofa Friderika Baraga sem bila ponovno uslišana v naslednji zadevi. Letos 21. aprila sem si pri padcu v cerkvi zlomila levo roko v rami. Zaradi visoke sta- rosti nisem dobila mavca, ker ne bi mogla dihati.Nekaj dni so bile bolečine neznosne, z visoko temperaturo. Zdravnica se je ču- dila, da ni nastopila pljučnica, saj v takih primerih pogosto nastopi. S hčerko sva zaupno opravili devetdnevnico k škofu Frideriku Baragu in sva bili uslišani. Roka je precej boljša. - A. G., Ljubljana
Božji služabnik Friderik Baraga me ni ozdra- vil samo telesne bolezni, ampak mi je po- magal tudi v dušni stiski. Z milijoni bi si ne mogla kupiti sreče, ki jo zdaj uživam, po njegovem posredovanju. V prisrčni molitvi se mu hočem v globoki hvaležnosti in spo- štovanju zahvaljevati. - R. M., Ljubljana
Pred šestimi leti sem bil operiran na obeh kolkih v presledku osmih tednov. Nekaj mesecev pozneje sem že hodil samo z eno palico, v hišnih prostorih pa celo brez njih. Lani pa me je začel boleti levi kolk,tako da sem še z berglami komaj hodil. Na zdravni- ški kontroli so mi rekli, da bom moral pono- vno v bolnišnico, da mi kolk zamenjajo. V strahu pred novo operacijo sva z ženo za- čela devetdnevnico v čast božjemu služa- bniku Frideriku Baragu. Na ponovni kontroli in po nekaj injekcijah so bolečine ponehale brez operacije.Od tistega časa je minilo že eno leto. Hodim z eno palico ali brez nje, bolečine se niso ponovile. - Neimenovani
Bila sem zelo bolna, saj so mi noge odpo- vedale in sem morala ležati. Imela sem trdno vero in prosila sem škofa Baraga za pomoč za zdravje.Njegova priprošnja mi je pomagala, o tem sem trdno prepričana. - V. P. Idrija
Fizično, duhovno, duševno in moralno sem bila do skrajnosti malodušna, da ne rečem skoro obupana ob misli, da bom zaradi bolezni popolnoma odvisna od drugih, kot otroček v plenicah. In tako sem vsa topa, brez misli ležala v postelji. Kar zaslišim be- sede: Baraga prosi! Naenkrat sem bila vsa brihtna v srcu in sem odgovorila: Bom, eno devetdnevnico in en del rožnega venca na dan. Če je njemu v čast, naj pomaga. Ni- kogar drugega, niti Marije, čutim pa, da je od nje prišel poziv, naj prosim Barago. In res, vse gre brez tuje pomoči, hvala Bogu. Priznam vsaj subjektivno resnico: pomagal mi je škof Baraga. - M. S., Maribor
Rana se je kmalu zacelila. Prišle pa so ne dolgo za tem hude bolečine v križu in na glavi. Zdravniki so rekli,da je to neozdrav- ljiva bolezen. Bila sem doma že čisto na koncu,gospod so mi večkrat prinesli zadnjo popotnico in me dali v sveto olje. Prosila sem in molila k Baragu, vsak dan sem op- ravljala devetdnevnico. Počasi so bolečine prenehale. Ozdravela sem, tako, da lahko vse delam in nimam bolečin. Dolžna sem zahvalo škofu Baragu in sem se že tudi udeležila odkritja njegovega spomenika v Trebnjem. - D. M., Šmartno pri Litiji
Mojega brata je začel boleti želodec. Šel je na pregled in zdravnik je rekel, da ima nekaj na dvanajsterniku, menda rano. Zelo se je bal, če ni morda rak, in bi bila potrebna operacija, sam pa je bil slabega zdravja. Z mamo sva začeli opravljati devetdnevnico z rožnim vencem na čast škofu Frideriku Baragu. Dala sem tudi za sveto mašo in nekaj za misijon. In res mu je rana izginila. Sklenili sva, da to objaviva, ako bova usli- šana. Zato se Baragu prav prisrčno zah- valjujemo. - L. J., Celje
Februarja 1972 me je dal ambulantni zdra- vnik na pregled v Ljubljano v polikliniko,ker se mi je voda popolnoma zaprla. Ugotovili so povečano prostato. Dali so mi trajni ka- teter, dokler nisem bil 18. marca leta 1972 sprejet v bolnišnico na operacijo. Omenje- nega dne sem res šel z Bogom spravljen na operacijo. Nanjo sem čakal vsak dan, zraven pa sem prosil Baraga, priprošnjika pri Bogu, da bi se mi zdravje toliko zboljšalo, da ne bi bilo treba na operacijo, zlasti še, ker imam slabo srce.Tako sem čakal 10 dni Medtem so se pojavile črne koze. Mnogi so se dali cepiti in 14 dni takim niso mogli vzeti krvi. V bolnišnici je zmanjkalo krvi za transfuzijo. Zato so me naslednji dan pos- lali domov in mi naročili,naj se čez kak me- sec zopet pridem pokazat na polikliniko.Na pregledu pa so ugotovili, da nimam nobe- nega zastanka urina. Trdno sem prepričan, da se je operacija zavlačevala prav na pri- prošnjo škofa Baraga. Od takrat je minilo že šest let in se kljub 77 let starosti dobro počutim. Voda se ni več zaprla. - K. I., Dolenji Logatec
Mogoče se res pozno oglašam, toda zdi se mi, da je še pravi trenutek. Leta 1975 smo potovali z morja z avtom,ki ga je vozila hči Že v Kopru je avto začel odpovedovati in skrbelo me je, kako bomo prišli domov. Z ženo sva sedela zadaj in v naročju sta na- ma spala vnučka, eden tri, drugi dve leti. Začel sem moliti in se priporočati Baragu, čeprav sem v sebi čutil kakor posmeh, češ saj Baraga ni svetnik. Toda molil sem nap- rej in zaupal. V Postojni je avto popolnoma odpovedal. Za nami pa pride avto ljubljan- ske registracije. Ustavi se in šofer se po- nudi,da nas pelje v Ljubljano. Pozno je že, nobenega prevoza do Celja, vnuka spita, jaz pa naprej molim k Baragu. V Ljubljani je na semaforju rdeča luč. Tu stoji avto celj- ske registracije. Šoferja ne poznamo. Zet gre k njemu in ga prosi, če bi nas peljal v Celje. Res prisedemo, pelje nas do hišnega praga v Celju. Žal teh šoferjev ne poznam. Zaupanje v Friderika Baraga je bilo očitno uslišano. Od tedaj se vedno priporočam škofu Baragu, najsi bo pri delu, na poti za srečno vožnjo in v raznih okoliščinah. - B. A., Celje-Trnovlje
Z iskreno zaobljubo se prisrčno zahvaljujem božjemu služabniku Frideriku Baragu za us- lišano prošnjo. Imela sem dvakrat ledvični napad. Bilo je strašno hudo. Na sliki ledvic sta se na levi ledvici pokazala dva debela kamna. Dobila sem že napotnico za opera- cijo v Mariboru. Začela pa sem se zdraviti tudi z zdravilnimi rožami, obenem pa sem se z zaupanjem zatekla k božjemu služabniku Frideriku Baragu in ga prosila za pomoč. In čudno,po večdnevnih prošnjah so bolečine ponehale. In zdaj teče že drugo leto, pa še ni bilo treba iti na operacijo. Sodim, da je bila moja prošnja uslišana, naj bo zato škofu Baragu stotera zahvala. - V. P. M., Ljutomer
Kadar slišim o škofu Baragu, se spomnim tistih strašnih dni zadnje vojne. Tam, kjer sem stanovala, smo vsak večer goreče molile k škofu Baragu, saj je bila sila velika Nekje smo dobile njegovo podobico. Zgo- dilo se je najhujše. Neki znan partizan je pri belem dnevu prišel v vas in se srečal z nemškim orožnikom.Zvabil ga je v hišo,kjer smo stanovali, orožnika ustrelil in pobegnil. Nemci so zato pozaprli vse moške, ženske in otroke pa izselili. V hiši pa, kjer se je to zgodilo,niso izselili nikogar. Prepričana sem da nas je rešila samo molitev in zaupanje v Baraga. - V. Č., Križe pri Tržiču
Ravno, ko sem bila v težkem bolezenskem stanju,ker sem hudo padla,mi je neka ose- ba prinesla knjižico uslišanj na priprošnjo škofa Baraga.Tudi jaz sem se z molitvijo in devetdnevnico obrnila na božjega služab- nika Friderika Baraga,da ne bi imela posle- dic po težkem padcu. Po njegovi priprošnji se je zgodilo, da sem popolnoma zdrava. Na njegovo priprošnjo sem bila rešena tudi hude duševne stiske. Zato se škofu Fride- riku Baragu za vse zahvaljujem in se mu še naprej toplo priporočam. - Mama iz Črnuč
Iz srca in hvaležnosti molim že tri leta in imam veliko zaupanje v škofa Friderika Ba- raga. Uslišal me je v težki bolezni: Ko sem ga prosila,sem čez noč začutila izboljšanje in vsak dan je šlo na bolje. Kako bi bila srečna,ko bi kmalu dosegel čast oltarja.Po pošti pošiljam skromen dar na čast temu svetniku,ki je tako usmiljen. - G. A., Šent- vid pri Stični
Čutim dolžnost, da se zahvalim škofu Fri- deriku Baragu. Bolujem že več let. Imam celo vrsto obolenj: rano na želodcu, žolč, trombozo, in še in še. Razen tega sem še sama v trpljenju. Večkrat imam tako hude bolečine,da cele noči ne spim.Operacije so nemogoče zaradi slabega srca. Od časa, ko sem dobila knjižico zahval Baragu, sem tudi jaz začela v Kristusovem imenu, ker samo on najbolje ve, kaj je v naših srcih, opravljati devetdnevnico Frideriku Baragu, naj on prosi pri Bogu za olajšanje težav.Da me še pusti pri življenju, da bi s trpljenjem zadoščevala za svoje grehe in s takim za- upanjem v božjo pomoč še pridobila kako dušo za Kristusa.Ne morem reči,da sem po molitvi kar ozdravela, ampak je res čudež, da kljub tolikim boleznim še opravim vsa dela za dom. Vsak dan molim k Frideriku Baragu molitev, ki je na njegovi podobici, obenem se pogosto spominjam življenjepi- sa o Baragu, kako je on klečal pred križem, ko je mlad izgubil svoje starše in goreče prosil: „Gospod Jezus, pomagaj mi, da me bolečina ne stre". Zato On, ki je mnogo trpel, razume trpeče. Daj Gospod Jezus in Mati božja,da bo kmalu prištet k svetnikom Prilagam skromen dar za beatifikacijo. - Š. M., Murska Sobota
Dolžna sem javno zahvalo škofu Baragu, da sem, posebno takrat, ko sem v stiski, uslišana. Zato imam v njega veliko zaupa- nje. Prepričana sem, da s tem pomagam, da ga razglasijo za svetnika. Obljubila sem tudi znesek za misijone in izpolnila.Tako se mu še enkrat zahvaljujem za vso pomoč. - E. H., Ljubljana
Moja mama, 90 let stara, je trpela že štiri mesece hude bolečine v trebuhu. Zdravnica in vsi izvidi, ki so jih trikrat ponovili, niso dali točne diagnoze. Ko nama je prišel v roke 5. zvezek „Baraga na oltar" sva takoj opravili devetdnevnico s prošnjo, naj škof Baraga izprosi pri Bogu, da se te bolečine pojasnijo. Danes so pri ponovnem pregledu to že pojasnili. Jutri bo operacija. Upam,da nam bo škof Baraga izprosil dober potek in kmalu ozdravljenje. Za pomoč se mu obe zahvaljujeva. - K. in A. T.
Srčno se zahvaljujem božjemu služabniku Frideriku Baragu za takojšnjo pomoč v moji bolezni.Leta 1976 sem bila težko operirana Zdravniki so ugotovili, da je neozdravljivo, ker je rak. Leta 1978 sem naročila „Prija- telja bolnikov",notri pa je bila priloga z za- hvalami Baragu. To sem prebrala in takoj začela devetdnevnico. Bila sem takoj usli- šana, stanje se mi je začelo vidno boljšati. Sedaj sem,hvala Bogu in Baragu,dobra, da spet hodim, kuham in pospravim. Gospod primarij mi je rekel,da je to res velik čudež da sem tako ozdravela. Jaz pa vem, da se imam zahvaliti samo božjemu služabniku Frideriku Baragu za uslišano prošnjo in po- moč. Vsak dan prosim Boga, da bi ga čim- prej častili na oltarju. - P. L., Zgornja Polskava
Hudo sem zbolel na jetrih, zaradi napačne- ga zdravljenja zlatenice. Skozi tri leta me je močno bolela glava, bolečine sem čutil po vsem telesu. Zdravje se mi je slabšalo. Na koncu diagnoza: jetrna ciroza. Tudi z vodo in krvjo je bilo vse narobe. Letos pa se mi je zdravje čudovito popravilo. Vse se je popravilo, dasi še jemljem tablete in pijem čaje.
Ves čas svoje bolezni sem se priporočal škofu Baragu za ozdravljenje in še se mu priporočam. Za težka dela ne bom več spo- soben, toda zahvaljujem se mu za moč, ki jo čutim v sebi. Sv. Trojici in Mariji ga pri- poročam, da bi ga nam kmalu dali za svet- nika in bi se mu tako v molitvi še bolj mogli približati. - R. V., Škofljica
Otrok moje hčerke je bil zelo bolan.Zatekla sem se k misijonarju Frideriku Baragu za pomoč, stanje se je zboljšalo iz dneva v dan. Moliti res nimam časa, ker moram pri hčerki paziti na otroka, in še dosti drugega dela je. Nekaj molim vsak dan. Zelo bi bila vesela, da bi dosegel čast oltarja. Prišla bi v cerkev in se mu osebno zahvalila.-K. M., Herpelje-Kozina
Frideriku Baragu se javno in iskreno zahva- ljujem za uslišano prošnjo težko bolne noge Uslišal me je tudi v duševnem trpljenju. Prosim Vsemogočnega za poveličanje nje- govega imena na oltar. Po zaobljubi prila- gam majhen dar. - M. K., Donje Brezovo
Moja sestra je bila zelo bolna na srcu. Bila je slaba. Težko je delala in hodila. Zdravila so le malo pomagala. Toplo sem jo pripo- ročala škofu Baragu. Njeno stanje se je v par tednih močno zboljšalo. To pripisujem priprošnji škofa Baraga in se mu zato javno zahvaljujem. - U. B., Ljubljana
Hvaležna mati pošiljam skromen dar za us- lišano prošnjo, v zahvalo Frideriku Baragu. Sin ni naredil šole in je delal izpit iz mate- matike trikrat. Pa ni šlo. Ko vse ni nič po- magalo, sem se obrnila na Friderika Baraga in molila molitev z njegove podobice, ki sem jo dobila v Dobrniču. Povedala nisem nikomur. Četrtič je naredil izpit. Zato ver- jamem, da je bila molitev uslišana. - P. T., Dražgoše
Zmolila sem devetdnevnico in bilo je res veliko uslišanje. V zahvalo položim dar po nakaznici za misijone. Vesela sem dala dar in sedaj mi je kar lahko pri srcu. Še naprej se mu bom priporočala. - Š. R.
Imela sem neko znamenje na licu. Zgledalo je,da bo rak. Ko sem prebrala list od Bara- ga, sem začela moliti devetdnevnico, da bi mi izprosil milost pri Bogu. In glej, nekega dne mi je tisto kar izginilo z lica. Vedno hvaležna. - A. K., Štrigova
V zahvalo za prejete dobrote Baragu in ga še vnaprej prosim za svoje otroke in vnuke da jih pripelje k luči vere. Dar za lačne ot- roke. - Revna mati iz L.
Z veliko prošnjo se zatekam k škofu Fride- riku Baragu in se zahvaljujem za dosedanjo pomoč. Dar za lačne in gobave v misijonih! - P. T., Šoštanj
Iskreno in javno se zahvaljujem škofu Fride- riku Baragu za večkratno uslišano prošnjo. Želim in molim, da bi bil že skoro javno ra- zglašen za svetnika. Saj je on vseeno že svetnik. Prilagam majhen dar za misijone ali za najbolj potrebne. - A. R., Radovljica
Na priprošnjo slovenskega misijonarja Fri- derika Baraga sem bila uslišana. Zato želim da bi bil prištet blaženim. Gospod,poveličaj ga na zemlji. Hvala Ti zanj in hvala za usli- šano prošnjo. - J. P.
V devetdnevnici sem bila uslišana, da mi ni bilo treba iti na operacijo pljuč. Se mu is- kreno zahvaljujem in ga še naprej prosim za zdravje. - P. B., Ljubljana
Resnično sem bila uslišana po zaobljubi. Po operaciji me je hudo bolela noga. Molila sem in se priporočala škofu Baragu in p. Leopol- du Mandiću za hitro ozdravljenje. Opravila sem tudi devetdnevnico in sem bila kmalu uslišana, da že lahko hodim. Se še naprej priporočam za zdravje. Pošiljam dar. - R. M., Slovenj Gradec (Op.ur.: Izjemoma smo priobčili to prisrčno zahvalo, četudi ome- njate v njej dva svetnika, h katerim ste se zatekla. Kateri od obeh vam je v stiski po- magal? Ker tega ne moremo ugotoviti, ob- javljamo le tiste zahvale, ki se nanašajo samo na škofa Baraga. Vsakdo pa se se- veda lahko priporoča, komur hoče.)
Že davno je,da mi je nekaj v grlu obtičalo, pa ni šlo ne gor ne dol. Bila sem v hudi stiski in že čisto upehana. Mislila sem, da bom morala v bolnišnico, pa sem si mislila: „Oh, gospod Friderik Baraga, mogoče pa ste že med blaženimi v nebesih. Izprosite mi to milost, da mi bo preleglo." In preleglo mi je. Sram me je bilo,da bi komu potožila, ker bi mogoče rekli,da sem požrešna.Skrila sem se v kot in si na vse načine pomagala da bi se sama rešila. Hvala Bogu, rešena sem bila, in na vsak način po Baragovi pri- prošnji. - K. A.
Dolžnost me veže, da se tudi jaz zahvalim našemu velikemu dobrotniku svetniškemu rojaku škofu Baragu za uslišanje moje pro- šnje in za pomoč v težki bolezni.Nisem imel več veliko upanja za daljše življenje: moje bolezni, večkratne operacije, so bile vzrok obupa.Po naključju mi je prišla v roke knji- žica „Misijonar Baraga" (1970). Začel sem ga tudi jaz častiti in moliti k njemu. Kmalu sem občutil njegovo pomoč. Moje prošnje in molitve niso bile zaman. Danes se poču- tim vesel in srečen, skoraj bi rekel, popol- noma zdrav, čeprav so zdravniki trdili, da so moje bolezni kronične, neozdravljive. V teh kratkih besedah se iskreno zahvalju- jem misijonarju škofu Baragu za uslišane prošnje in podeljeno mi pomoč. Odslej ga bom kot svetnika častil do smrti. - P. Š., Beljak, Avstrija
Čudežni dogodki o uslišani molitvi k božjemu služabniku Frideriku Baragu. Moram sporo- čiti, da sem bila uslišana na moje prošnje in želje. Zato želim, da bi čimprej dosegel čast oltarja. Bila sem težko bolna. Imela sem sladkorno pet let, zraven pa še dve težki operaciji. Vse sem, hvala Bogu, Mariji in škofu Baragu, vdano prenašala, sedaj pa sem zdrava. Že tri leta se mu v molitvi vsak dan priporočam, kar tudi vsem drugim svetujem, da bodo laže prenašali bolečine in težave. Prosim, da objavite to zahvalo, naj služi Baragovi beatifikaciji. Živim že 20 let v Avstraliji. - V. P., Garfield
Po ustnem dogovoru prilagam za objavo v zahvalo škofu Baragu. Zahvaljujem se mu za hitro pomoč v moji veliki težavi. Že med opravljanjem devetdnevnice k njemu sem bila uslišana. Še naprej se mu priporočam in ga prosim za pomoč. Prilagam skromen dar, da bi čimprej dosegel čast oltarja. - B. Z., Ljubljana

Na priprošnjo Friderika Baraga sem bila v težki zadevi dvakrat uslišana. Zato se mu javno zahvaljujem in želim, da bi ga kmalu častili na oltarju. - Č. K., Maribor

V skladu s cerkvenimi predpisi - z objavo teh uslišanj nočemo izreči nobene sodbe o tem, ali so nadnaravnega izvora ali ne.

PRILOGA „PRIJATELJU": 5/1979 - Izdal Baragov odbor v Ljubljani (odg. Vilko Fajdiga, vicepostu- lator). Razmnožila „Družina"-verski list, Ljubljana Cankarjevo nabrežje 3 - septembra 1979 - (6)

OKTOBER

MISIJONSKI NAMEN:Da bi katehisti otrokom mladini in odraslim vlivali misijonsko gorečnost.
Na škofovski sinodi v Rimu je l. 1977 neki poljski škof rekel francoskemu: »Zdi se mi, da imate vi mnogo knjig, pa malo katehis- tov. Pri nas pa imamo več katehistov, pa malo knjig.«
V misijonskih krajih so katehisti ljudje, ki poučujejo krščanski nauk in uvajajo novo- krščence v krščansko življenje. Če so ka- tehisti primerno izobraženi in živijo vzorno življenje, so neprecenljiva vrednost za mi- sijone in misijonarje. To so večinoma poro- čeni možje, ki imajo številne družine. Letos nas je obiskal bogoslovec z Madagaskarja Janez Roman Rafanambinana, sin takega katehista.
V Ekvadorju se zelo trudijo sestre katehis- tinje, da bi indijanskim plemenom približale Kristusa.
Mnogi misijonarji priznajo, da ne bi znali tako lepo in preprosto razložiti evangelija, kakor ga znajo katehisti. Če jih vera prev- zame in ne delajo za denar,so pravi apostoli
Dobro je, da začutimo težo tega problema, ki nas je žulil, čutijo ga pa drugi. Ljubezen nam narekuje, da podpremo z molitvijo in žrtvami plemenito prizadevanje katehistov in katehistinj v misijonih.

DOMAČI NAMEN: Za Cerkev med primor- skimi in tržaškimi Slovenci.
Na Tržaškem je 35 slovenskih duhovnikov, v goriški nadškofiji v Italiji 41, med beneš- kimi in koroškimi Slovenci v Italiji 37,skupaj torej 113 slovenskih duhovnikov med našimi obrobnimi Slovenci v Italiji. Ali se zavedamo, kako težak je njihov položaj zaradi dvoje- zičnosti in drugih težav, ki jih imajo? Poleg tega na Tržaškem že več ko 20 let ni bilo nobenega slovenskega novomašnika.
V teh krajih je duhovnik tudi opora narod- nosti, kulturni delavec, ustvarjalec. Molili bomo ta mesec za nje. Gospod, pošlji no- vih, ker starejši pešajo in se morajo počasi umikati!

NOVEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Za stalno misijonsko oblikovanje vernikov in duhovnikov v Latinski Ameriki.
Latinsko Ameriko imenujemo devet držav južno od ZDA. Med največjimi so Mehika, Brazilija,Argentina,Čile. Skupaj imajo preko 300 milijonov prebivalcev in od teh je 90% katoličanov. Vernost Mehikancev smo ob- čudovali ob papeževem obisku v Mehiki. Velike množice ljudi ga je čakalo ob cesti iz Guadalupe v Pueblo.
Ti katoličani pa niso vsi dovolj globoko ver- sko poučeni, ker imajo sami premalo duho- vnih poklicev in morajo prositi duhovnike iz Evrope in ZDA.
Molili bomo, da se ta speča množica pre- budi in dá Cerkvi prepotrebnih misijonskih delavcev.

DOMAČI NAMEN: Za Cerkev med koroškimi Slovenci.
Na Koroškem živijo Slovenci v 129 župnijah na Štajerskem v devetih župnijah, v Pora- bju sta le dve. Za vse te vernike skrbi 110 slovenskih duhovnikov.
Molili bomo, da bo Cerkev na avstrijskem Koroškem, Štajerskem in v Porabju imela dovolj dobrih domačih duhovnikov, ki bi bili steber vernosti in tudi narodnosti.
Molili bomo tudi za redovnice, verne laike, ki pomagajo v Cerkvi; za dobre družine, da bodo ohranile ljubezen do Kristusa in tudi do svojega narodnega jezika.
Jezus je rekel, kar nočeš, da bi drugi tebi storili,tudi ti drugim ne stori. In kar hočeš, da bi drugi tebi, naredi tudi ti drugim. To načelo krščanske pravičnosti in ljubezni naj nas varuje in naj pospešuje dobro nam in drugim.

p. Pavel Berden

Na nagrobnem kamnu duhovnika, ki so ga položili v zemljo pred petdesetimi leti, je napisano: Ljubil sem križ, nosil sem ga; bil mi je v tolažbo in rešitev.
Na obrazih nekaterih bolnikov beremo nekaj podobnega: Zaznamovan sem s križem, a sem spoznal, da je trpljenje upanje moje, moja rešitev. Marsikaj mi ni bilo dano, celo nujno potrebno mi je bilo odvzeto. Sem pa v duši vedno bolj svoboden, čedalje laže sprejemam, da nimam, kar ima večina.
Kot toliko drugih bi bil tudi jaz rad zdrav, saj sem še v bolezni poln načrtov. A za mene izbira bolezen On, ki je zdravnik, zdravje. Bolan sem, nemočen, niti koraka ne morem sam napraviti. A koliko poti napravita v dol- gih urah dneva in noči razum,srce. Čedalje bolj pogosto, čeprav ne vsak dan, takole modrujeta: Gospod dopušča, da si bolan, a ti odkriva svetove, ki bi jih zdrav nikoli ne odkril. Bolečina te jemlje v šolo. Veliko popravnih izpitov je za teboj, marsikaj pa si se le naučil. Stvari, ki jih ne bi odstopil za noben denar.
Bolečina, ki jo dopušča Ljubezen, je ljube- zen. Koliko je že samo to vredno, da imam toliko prostega časa. Res se pogosto us- tavljam v svoji duši,kjer se srečujem z Bo- gom in ljudmi. Vem, da imajo bolni pravico in dolžnost iskati zdravje. Nič si ne tajim, da brez čudeža ne bom ozdravel. A neki čudež že doživljam: vsaj od časa do časa kar rad sprejemam romanje z Gospodom, ki je za nas težki križ nosil,ki je za nas križan bil.
Še posebej v dolgih nočnih urah, ko se me spanec ne usmili, se prižiga drobna lučka, ki mi pravi, da je tudi bolezen dar. Bog ga je meni daroval. Sprejel ga bom, pa naj ni- koli na zemlji ne izvem,zakaj je dar mojega življenja tako prepleten s trnjem.
Ljubim križ, kot tisti, ki se je odpočil pred desetletji? Kar nič ne dvomim, da je križ mi- lost in milost tudi to, da so dnevi,ko ga spre- jemam kot »sladek jarem in lahko breme«.
Da, mislim tudi, da mi je križ v tolažbo. Bi Gospod, ki je v mojem križu, hotel tolažiti tudi tiste, ki več trpijo? Morda tudi zato, ker mislijo, da jih ne bi smel obiskati. Zakaj prav nje, zakaj ne drugih? Želim, da bi ne bil drugim v breme, prosim, da bi drugim pomagal nositi križ.

S.

Rodil se je l. 1182 v italijanskem mestu Assisiju in pri krstu dobil ime Janez. Ko se je oče po trgovskih opravilih vrnil iz Francije, ga je začel klicati Frančišek.
Ko je dorastel, je imel vsega v izobilju in sanjal o vojaški slavi, a mu je spodletelo. Potem je šel h grofu v službo in si obetal lepo prihodnost. Pa je zbolel in se mu je sanjalo, da ga je vprašal skrivnosten glas: »Kdo ti bo bolje pomagal, gospod ali služa- bnik?« Spoznal je,da ga kliče Gospod,opu- stil veselo družbo in se umaknil v samoto. Za vodilo življenja si je izbral svetopisemske besede: »Ako hočeš biti popoln, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih.«
Nekdaj bogati mladenič je postal berač. Oče je bil tako ogorčen nad njim, da ga je raz- dedinil. Frančišek je to sprejel z besedami: »Do danes je bilo ime mojemu očetu Peter, odslej pa bom dejal: Oče moj, ki si v ne- besih...«
Ko je molil v cerkvi,je zaslišal naročilo: »Moja hiša se podira,Frančišek,popravi jo.« Menil je, da misli Gospod zapuščeno cerkvico sv. Marije Angelske nekako pol ure od Assisija. Zato se je naselil v njeni bližini, jo popravil in v njej veliko molil. Bog pa mu je razodel, da razpada Cerkev,ki je božja ustanova, a jo vodijo ljudje, ti pa so slabotni. Največja nevarnost ji grozi, ker sta se v njej ugnez- dila razkošje in želja po svetni moči.
Frančišek je začel z besedo in zgledom oz- nanjati uboštvo in ljubezen med ljudmi. Nje- gov zgled je spodbudil mlade ljudi, da so se mu pridružili. Vsakdanji kruh so si služili tako, da so delali pri kmetih. Frančišek je ustanovil družbo, ki jo je imenoval »tretji red«, pozneje »drugi red« za ženske, nato pa še »tretji red« za svetne ljudi, ki bi radi čimbolj popolno živeli.
Napisal je navodilo za življenje samostanske družine, vodstvo reda pa vedno bolj pre- puščal drugim in se umaknil v samoto na goro Alverno ter si tu uredil celico s kape- lico. Tam je doživel, da se mu je prikazal Kristus z ranami na rokah in na strani. Po zaupnem pogovoru je prikazen izginila. Od- slej je imel na rokah, nogah in levi strani rane. Vendar ni tožil zaradi njih, saj jih je imel za spomin na pogovor z Odrešenikom. Ostal je prav tako veder kot prej in tedaj je nastala znamenita Sončna pesem, slavo- spev Stvarniku in stvarstvu. To je njegovo slovo in naročilo. Umrl je 3. oktobra 1226, star štiriintrideset let. Že čez dve leti ga je papež razglasil za svetnika. Počiva v Assisiju. Največkrat ga upodabljajo z raz- pelom in ranami.
Iz Frančiškove družine se je razrastel red frančiškanov in se razširil po vsem svetu,in sicer tri veje: kot frančiškani, kapucini in minoriti. V duhovnem življenju slovenskega naroda imajo vsi trije redovi častno mesto ne samo v dušnopastirskem delu, temveč tudi v kulturnem.
Kapucini so bili znameniti govorniki, iz nji- hovih vrst so izšli možje,kot: Janez Sveto- kriški, Rogerij in Hipolit, ki so veliko vplivali na razvoj našega jezika. Kapucini so vpe- ljali v mestih takó imenovane »pasijonske procesije«.
Frančiškani so imeli nad sto let v Novem mestu gimnazijo. V 18. stoletju je bila po- membna frančiškanska rezbarska delavnica v nji so izdelali veliko oltarjev in kipov.Med zaslužnimi kulturnimi delavci moramo omeniti vsaj tri; to so: skladatelja Angelik Hribar in Hugolin Satner ter jezikoslovec Stanislav Škrabec. Njegove razprave mora študirati vsak, kdor se hoče poglobiti v rast našega jezika. Zato ima na nagrobniku upravičeno vklesane besede: Ki jasnil si nam sloven- skega jezika dušo, bodi v Bogu.

»Elizabeta, Bogu draga in vredna, da jo častimo, izhaja iz plemenitega rodu in sije kot jutranja zvezda v meglo tega sveta,« začenja cistercijanski menih Elizabetin živ- ljenjepis.
Elizabeta je Frančiškova sodobnica. Rodila se je l. 1207 na Madžarskem v kraljevski družini. Očetu je bilo ime Andrej, materi pa Gertruda. Komaj je Elizabeta spolnila štiri leta, so jo zaročili z nemškim mejnim grofom Ludovikom, zato so jo poslali na njegov dvor v Wartburg v Turingiji, da bi se naučila dvornih šeg in primernega vedenja. Hitro se je vživela v novo okolje in spoznavala blesk ter bedo dvornega življenja. Vzgajala jo je poznejša tašča Zofija.
Čeprav je živela sredi razkošja in intrig, si je ohranila neomadeževano dušo. S štirinaj- stimi leti se je poročila z Ludovikom. Nagibi za zakon so bili sicer politični, vendar sta znala Elizabeta in Ludovik najti tisto ubra- nost, ki je potrebna za srečno sožitje. Eli- zabeta je bila čustvena in dovzetna za mo- ževo nežnost. Zakoncema sta poglabljala ljubezen otroka Herman in Zofija. Morda mož ni docela dojel njenih pobožnih navad, da je celo ponoči vstajala in molila, zato ji je prijazno prigovarjal: »Ljuba, glej vendar nase in lezi!« Tudi ji ni očital, ko je dajala potrebnim z obema rokama, zlasti tedaj, ko je v deželi zavladala lakota. Nekateri na dvoru pa so se bali, da bo njim zmanjkalo živeža.
Ko so se zbirali vitezi na križarsko vojno, se jim je pridružil tudi Ludovik. Elizabeta ga je dva dni spremljala in potem zaskrb- ljeno čakala. Ludovik je nalezel kugo in umrl v italijanskem pristanišču. Elizabeta je pričakovala tretjega otroka; ko ji je tašča povedala za moževo smrt, je pokleknila in vzdihnila: »Vse svetno veselje je zame pri kraju.« Z devetnajstimi leti je postala vdova Hčerki, ki se je rodila po moževi smrti, je dala ime Gertruda. Kmalu je zapustila grad in se naselila v Marburgu. Tu je še bolj ve- likodušno delila potrebnim, saj se je zave- dala, da pogosto manjka ubogim prav tisto kar so bogatini tratili. V Marburgu je usta- novila bolnišnico, ker je vedno bolj spozna- vala, da v vsakem bolnem živi trpeči Kristus. Ko je stregla bolnikom, je dejala: »Kako mi dobro de, da negujem našega Gospoda.« Nekdanja ugledna plemiška gospa je po- stala neznatna strežnica, oblečena kot hčere »tretjega reda« svetega Frančiška. Vendar je bila zdaj še bolj znana in spoš- tovana kot nekdaj.
Napori, prečute noči in podhranjenost so jo izčrpavali, da je začela naglo pešati. V noči med 16. in 17. novembrom 1231 je umrla,stara štiriindvajset let.Pokopali so jo v Marburgu,že čez štiri leta pa jo je papež razglasil za svetnico.
Spomin na plemenito dobrotnico se je oh- ranjal iz roda v rod v knjigah,slikah in kipih Najbolj pogosto jo upodabljajo, kako daje ubožcem, ali z rožami. Pobuda temu je le- genda. Ta pripoveduje,da je nesla v košarici, pokriti s prtom, kruh. Ko jo je mož srečal in hotel vedeti, kaj je v košari, je molče dvi- gnila prtiček in je v košari zagledala rože.

Legenda je latinska beseda in pomeni: kar naj bi brali.Prvotno je bilo to berilo pri božji službi, in sicer iz življenja Jezusovega, Ma- rijinega ali pa je pripovedovalo o mučencih Pozneje so takó imenovali tudi berilo iz ži- vljenja drugih svetnikov. V srednjem veku je nastala znamenita zbirka legend pod naslovom Zlata legenda.
Danes pomeni legenda izmišljen dogodek iz Jezusovega ali Marijinega življenja ali živ- ljenja svetnikov, legendaren pa: izreden, nenavaden (a lahko resničen), recimo le- gendaren pogum.
Spoznanje, da je v legendi dogodek izmiš- ljen, nas ne moti, ker je glavno, kaj hoče povedati. Podaja namreč ali globoko življe- njsko resnico ali pa zbudi v človeku z lepo pripovedjo pobožno misel.
Legendo oblikujejo tudi moderni pisatelji. To pričajo zgledi iz tujih slovstev, pri nas recimo Meško ali Bevk.
V naši ljudski pesmi imamo številne legende ki pričajo o vernosti slovenskega človeka v preteklih dobah. Nekako v Frančiškovem času ali morda malo pozneje je nastala le- gendarna Jezus vrtnar in ajdovska deklica. Jezus se sprehaja po vrtu z motiko kot vrtnar in ajdovska (poganska) deklica ga vpraša, če rožice sadi. Jezus ji reče:
Tedaj ga ajdovska deklica poprosi: Jezus ji razodene: Pesem izraža misel, da človeška duša, tudi nepoučena, hrepeni po Bogu; tega čuti že iz lepote narave. Zato jo Jezus poišče in presadi v nebesa.
O Frančišku so nastale številne legende; v njih pesniško prikazujejo njegovo milino, ljubezen do ljudi iz vsega stvarstva. Naj iz njih v prevodu pisateljice Kmetove podamo Bratje ptički.
Prišli so mimo dreves in nešteto ptičev vseh vrst, ki jih ni še nihče videl v teh krajih, je bilo na drevju.Prav toliko jih je bilo na trati in pod drevesi.Ko je videl Frančišek vso to množico ptičev, ga je navdihnil božji duh in dejal je bratoma: »Počakajta me. Grem, da bom pridigoval našim bratom ptičem!« In je odšel na trato med ptiče, ki so čepeli na tleh.
Ko je pričel govoriti, so prifrčali vsi ptiči z dreves k njemu. In noben se ni zganil, če- prav je šel Frančišek tako daleč mednje, da se jih je dotikala njegova halja. Franči- šek je govoril ptičem: »Ptiči, moji bratje! Veliko hvale ste dolžni Bogu in ga morate vedno in vsepovsod hvaliti in častiti, ker morete svobodno letati, koder hočete. Pa imate dvojno in trojno obleko in imate buj- no in nežno perje; in ker imate živež, ki vam ni treba delati zanj, in imate lep glas, ki vam ga je podaril Stvarnik. Ne sejete in ne žanjete,a Bog vas preživlja in vam daje reke in studence, da pijete iz njih. Pa vam daje hribe in griče,skale in čeri, da se skri- vate v njih; in čeprav ne znate niti presti niti tkati, vam da Bog vendar potrebno obleko za vas in vaše mladiče. Torej vas Stvarnik zelo ljubi, ker vam je izkazal take dobrote. Zato zelo pazite, bratje ptiči, da ne boste nehvaležni, in si vedno prizade- vajte, da boste hvalili Boga!«
Po teh besedah so pričeli ptički odpirati kljunčke, utripati s perutnicami, iztezati vratove in sklanjati glavice spoštljivo k ze- mlji. In so pokazali s petjem in kretnjami, da so jih zelo razveselile besede, ki jim jih je govoril Frančišek.Frančišek pa je vzklik- nil v duhu,ko je videl vse to, in se je čudil, ker je bilo toliko ptičev in ker so bili tako različni in raznih vrst. In se je čudil, ker so bili tako domači, in je zahvalil Stvarnika za to in jih skromno pozval,naj tudi oni hvalijo Boga Stvarnika. Ko je Frančišek nehal go- voriti, je napravil znamenje svetega križa čez vse ptiče. In vsi ptiči so se mahoma dvignili in čudovito zacvrčali, se potem razkropili ter odleteli.

Mengeš, 26. maja. Dan, kot vsi drugi, pa vendarle drugačen. Dan, v katerega je bilo vtkanih toliko hrepenenj, toliko pričakovanj In kaj je dalo temu dnevu tako veliko vre- dnost?
To je bilo srečanje s slepimi brati in ses- trami, skupno nekajurno bivanje. Najprej srečanje s človekom, nato srečanje z Bo- gom. Zdi se mi, da je vsako tako srečanje kot seme posejano na njivi življenja. Koliko pričakovanja je v nas, ko čakamo, da se iz semena razvije cvet! In kdo lahko pove, koliko lepote se skriva v takih srečanjih, kaj v takih trenutkih zasije iz oči v oči, od srca do srca...
Ustvarjeni smo za srečo. Toda zaman pri- čakujemo popolno srečo že tu na zemlji. Vse je pomešano z večjim ali manjšim trp- ljenjem. Toda to nam je potrebno,da spre- gledamo in iščemo pravo srečo tam, kjer zares je. Naj sije sonce ali divja vihar, vse je potrebno, da zorimo kakor pšenica. Res, lepi so dnevi, toda tudi noči imajo posebno lepoto,ko se oglasi slavčkovo petje. Vedno znova mi prihaja v zavest misel, da se ne znamo prav srečevati. Mnogokrat veljajo tudi za nas Jezusove besede, »oči imajo, pa ne vidijo.« Ali se vam ne zdi, dragi slepi bratje in sestre,da imate tu veliko prednost?
»Oči so slepe. Če hočeš videti,moraš iskati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« - pravi Saint-Exupery v Malem princu. Če pa gremo mimo bistva,smo v nevarnosti,da zgrešimo Cilj. Potem so vsa naša srečanja samo mi- mohodi,ki pustijo človeka praznega, nepri- zadetega, samo bežni trenutki, na katere človek hitro pozabi. Potem hitimo od sre- čanja do srečanja nezadovoljni, ker ne najdemo tega, kar iščemo.
»In vendar bi tisto, kar iščemo, lahko našli v eni sami vrtnici, v enem samem požirku vode,v enem samem pristnem srečanju...« Pravo srečanje je tisto, ki človeka pripravi do tega, da pozabi nase in sprejme vse ljudi kot brate in sestre. Potem ni potreb- no, da z nekom živimo dneve in leta, da ga srečamo. Dovolj je topel pozdrav, kajti začutimo, da se za njim skriva nekaj več. Hvala vam,dragi bratje in sestre, za trenu- tke, ki sem jih preživela med vami. Vedno znova mi pomagate, da znam prisluhniti človeku in mu ponuditi roko. Ob vas čutim, da postajam bogata,da spet lahko prisluh- nem Njegovemu glasu v sebi.
Želela bi sebi in vam,da bi lahko s Tagore- jem tudi mi vzkliknili - »Sam vid je postalo moje srce.«
Potem bo vse naše življenje eno samo sre- čanje. In kdo ne hrepeni po takih srečanjih v ljubezni?

Štefka

Namen Cerkve,namen Jezusovega misijon- skega naročila,smisel prvih krščanskih bin- košti v Jeruzalemu je bil: oznaniti veselo novico božje ljubezni vsem ljudem, vsem narodom,kulturam,rasam in razredom. Gra- diti med vsemi ljudmi božje kraljestvo, ki je in ki prihaja. »Božje kraljestvo je sredi med vami!« Tako,da v vsakem posamezniku živi Odrešenik po svojem Duhu, gradi nov svet miru in veselja.
Bog je različne dele sveta in ljudstva razli- čno nagovoril. Cerkev je vedno porajala v svojem naročju nove spoznavalce, misijona- rje in gibanja, da bi uresničila to poslanstvo. Naše gibanje, Bratstva bolnih in invalidnih, je priklicano v naš čas, da bi oznanilo ve- selo novico svetu bolnih.Iz Bratstva izhaja nov binkoštni vihar, ki ga je drugi Vatikan- ski koncil na novo razvnel,potrdil in mu na- ložil odgovornost za evangelizacijo sveta bolnih.
V obnovi Cerkve po drugem Vatikanskem koncilu,po predhodnem liturgičnem in bibli- čnem gibanju, je bila pozornost usmerjena na evangelizacijo. Ni bilo zaman dejanje v pontifikatu našega svetega očeta Pavla VI. objava dokumenta, EVANGELII NUTIANDI 8. decembra 1975; z njim je poudaril misi- jonstvo Cerkve. Dejstvo, da je podlago za ta dokument izdelala svetovna škofovska sinoda v Rimu leta 1974, da misliti: celotni episkopat Cerkve je soglasno postavil oz- nanjevanje na prvo mesto pred vse druge institucije in akcije.
Mi nismo in ne živimo zunaj sveta. Mi mu pripadamo. Mi prestajamo njegovo usodo. Mi sodoživljamo njegove zmešnjave, muke in pričakovanja. Mi hodimo z njim po krivih potih. Mi smo na poti z vsem človeštvom. Mi gremo z njim, ne samo tisti,ki nas vodi- jo,oskrbujejo in nosijo. Mi smo soudeleženi kot člani, ki sodelujemo, vplivamo nanje, sotrpimo: v Kristusu soodrešujemo.
Kot bolni in invalidi predvsem za svoje so- trpine,sopotnike. Ker mi nje in oni nas naj- bolje razumejo v naših težavah, nalogah in v skritih hrepenenjih. Ker smo jim najbližji. Prav tako tudi za zdrave, ki često mislijo samo na svoje delo, ki se dušijo v svojih svetnih skrbeh in so slepi za usodo bližnjih Moremo jim odpreti oči za vseobsegajočo ljubezen.
Naloženo nam je, da smo bolni in invalidi. Temeljna poteza vsake načrtne akcije je, kot meni Cardyn: »Brat pomagaj bratu!« BOLNI POMAGAJO BOLNIM!
MI, BOLNI IN INVALIDI, SMO V PRVI VRSTI POKLICANI ZA EVANGELIZACIJO SVOJIH BOLNIH BRATOV IN SESTER! NAŠE PRIČE- VANJE JE PREPRIČLJIVO!
Za ta misijon je vsak poklican. V prebijanju Cerkve raste poslanstvo vsakega posame- znika. Vsak krščenec mora vedeti, da Cer- kev niso samo škofi in papež ali župniki in duhovniki ali redovniki, temveč bratska sku- pnost vseh, ki po krstu in veri pripadajo Kristusu. Tako bo vsak spoznal,da je pokli- can! Vsak bo na svojem mestu in v svojih okoliščinah prinašalec veselega sporočila bližnjemu. Vsak posameznik je poklican za evangelizacijo.
Naš namen je doseči vsakega posameznika Ne smemo izključiti ali spregledati nobenega bolnika na svetu (primeri: naše Bratstvo na Madagaskarju ali mati Terezija v Kalkuti) - to zahteva od nas, da vsakega pokličemo k evangelizaciji. Da vsakega razvijemo k aktivnosti. Kajti nobena organizacija, no- ben red, nobena elitarna skupina tega ne zmore. Vse doseči zahteva: vse aktivirati.
Lk 4, 43 pravi Kristus o sebi: »Tudi drugim mestom moramo oznaniti božje kraljestvo, ker sem za to poslan.« To je »vesela no- vica o izpolnitvl obljub in zaveze, ki jo je Bog ponudil.«S svojo potjo oznanja Kristus veselo novico: z učlovečenjem,čudeži, po- učevanjem, zbiranjem učencev, razpošilja- njem dvanajsterih, s križem in vstajenjem, s svojo navzočnostjo med svojimi. Ne pred vsem njegov nauk, temveč njegova živa ljubezen, njegovo bivanje v človeštvu, oznanja veselo sporočilo. Jezus sam je blagovest!
Za Gospoda je evangelizacija oznanilo »BO- ŽJEGA KRALJESTVA«. Kaj je to? Po Jezuso- vih besedah pri Mateju (6, 33) je to edino dragoceno, vsota vseh vrednot: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravič- nost in vse drugo vam bo navrženo.« V poglavjih 5 do 7 pri Mateju je to kraljestvo opisano v osmih blagrih,v novi pravičnosti, ki ne temelji na dejanju, marveč v mišljenju, v srcu: »Božje kraljestvo je v vas« (Lk 17, 21)
Blaženost, to se pravi veselje, mir, sreča, prihajajo v odprto srce iz stvari,iz vedenja in dejanja,ki ga svet odklanja. Biti blag,biti usmiljen, sedemdesetkrat odpuščati, pre- našati žalitve, biti zavestno ubog,biti prip- ravljen prenašati preganjanje (Mt. 5,3-12)
Veliki temeljni zakon njegovega kraljestva, MAGNA CHARTA je strnjena pri Mateju (od 5. do 7. poglavja). Tu je očitno, da ne gre za kraljestvo tega sveta. Gre za posebno »kraljestvo«. Zato pravi Gospod: »Jaz pa vam pravim...« (Mt 5-7).
Bojujejo se »z mečem Duha« (Ef 6, 17). V oznanjevanju so orodje »Duha svojega Očeta«,zato se ne boje,temveč nastopajo pogumno, govore brez strahu in odkrito (Mt 10, 17-27). »Ne bojte se jih torej! Nič ni namreč prikritega, kar bi se ne razodelo, in skritega, kar bi se ne zvedelo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanjajte na strehah!«
V velikih govorih v prilikah se odkrivajo skriv- nosti kraljestva. Matej (13) jih ima. O kvasu, o sejalcu,o ljulki,o gorčičnem zrnu,o mreži. »Zakaj jaz nisem govoril sam od sebe; am- pak Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj oznanim« (Jan 12,49)
Otroci kraljestva imajo posebne medse- bojne odnose,so kot otroci,polni zaupanja, zrele dobrote: odpuščajo drug drugemu, ogibajo se pohujšanja in skupaj molijo.
Čuječnost in zvestobo pričakujemo od vsakogar, ki resno želi in pričakuje božje kraljestvo. Matej odkriva (v poglavjih 24 in 25) ta pričakovanja Gospoda v njegovih preroških govorih in prilikah (o zvestem in nezvestem služabniku, o desetih devicah in o talentih).

(dalje prihodnjič - F. M. Z.)

Prijatelj redno poroča o srečanjih. Tudi jaz sem v svoji samotni dolinici doživela čudo- vito lepo "srečanje", dasi mnogo drugačno.
Pred nekaj tedni,v ponedeljek zjutraj,se je k meni pripeljala skupina mladih, pod vod- stvom g. kaplana iz Trebnjega. S seboj so imeli lopate, krampe in samokolnice, ter se lotili napornega, pa tako zelo potrebnega dela: popravila poti do mojega samotnega doma.
Začudena sem bila nad požrtvovalnostjo in vnemo mladih. Ko pa je tretji dan zvečer, po napornem delu,prišel med nas in v naša srca Kristus, v daritvi svete maše, sem ra- zumela,da mlade delavce vnema "Kristuso- va ljubezen". Sveta maša na prostem, ob sodelovanju mladih, ob njihovem petju in spremljavi kitare, je bila zame nepozabno doživetje. Pa tudi mladi so mi konec tedna ob slovesu zatrdili, da so jim bili ti delavni dnevi v moji samoti najlepši v vseh počit- nicah, da, celo najlepši v življenju.
Dragi mladi prijatelji! Prošnjo, ki sem jo iz- rekla pri sveti maši v molitvi še ponavljam: Naj Vam bo Bog bogat Plačnik za vaše do- bro delo. Naj vam ohranja zdravje in mla- dostno svežino srca!
Med sveto mašo smo Očenaš molili z roko v roki. Ta stisk rok nas je združil v krog ob oltarju. Potujmo skozi življenje,mladi in bolni skupaj z Njim, ki je bil tedaj v naši sredini. Tako imamo bolni poleg gmotne dobrine, še prijetno zavest,da nismo osamljeni. Vas mlade pa naj po opravljenih dobrih delih spremlja v srcu sreča,zavest,da ste orodje v Gospodovi roki!
Bog povrni, vam hvaležno kličem

Angelca Škufca

»Naše delo in življenje je stalno umiranje, toda ne umiranje v prazno, ali umiranje zaradi umiranja, ampak: UMIRANJE ZARADI LJUBEZNI. To pa je veličina in nespamet Kristusovega križa in trpljenja!«
Tako nas je pozdravil p. Roman, ko smo se 19. avgusta popoldne iz vseh vetrov zbrali na župnijskem srečanju v Kromberku pri Novi Gorici.
Ob prihodu v cerkev smo presenečeni obs- tali ob simbolu,ki je bil sestavljen iz rdečih in belih vrtnic,pšenice, grozdja in vstalega Kristusa.
Kako čudovito!
Življenje - cvet, vendar obdan s trnjem, kakor božji vrtnar Kristus,ki je kot plemenit cvet obdan s trpljenjem. Da, prav križ (tr- pljenje) je postavljen kot središčna točka mojega življenja; je drevo življenja.
Če pa hočem to prav razumeti, mi ne za- dostuje predavanje učenjaka ali knjiga filozofa, temveč lastna Kalvarija,na katero se moram s Kristusom povzpeti.
Saj mora tudi grozdje skozi prešo, da nam je v pijačo, in pšenica skozi mlin, da nam je hrana.
Če hočem torej, da bo moje življenje popol- nejše,se moram vsak dan znova odločati - iti iz sebe! Razdajati veselje in srečo vsem ki kdaj potrkajo na moja osamela vrata, in tako ne bom več občutil osamelosti in ne- sreče bolezni ali starosti. Uvidel bom po- trebnost svojega trpljenja, s katerim po- magam ustvarjati lepši svet, svet čistega veselja,pravega upanja in resnične ljubezni po katerem hrepeni današnje človeštvo.
To je bila glavna misel našega srečanja, katero so po sveti maši poudarili še mladi kristjani s pesmijo in recitacijami.
Nato smo se zbrali pred cerkvijo, kjer smo se malo okrepčali ter s pesmijo in smehom naredili to nedeljsko popoldne še bolj veselo
Na zemljo je legel mrak in postajalo je hlad- no. Toda naša notranjost je bila polna sve- tlobe in toplote: BOGU HVALA ZA TA DAN!

Mirjam

Ne bom se opravičevala, da se ti šele danes oglašava po našem lepem, nepozabnem srečanju. Tebi se morda zdi že daleč, ko imaš vsak dan polno novih del in dolžnosti. Nama pa je spomin na to srečanje še tako živ, kot da sva se šele včeraj vrnili. Vedno znova ponavljava hvala Bogu, Mariji in vsem vam, ki ste nam posredovali toliko lepega, veliko koristnih misli za razmišljanja in duho- vno poglobitev. Misli, ki smo jih obravnavali, so za naše življenje nadvse pomembne. »Vera, križ, sprejetje.« Vera je milost, za katero moramo vedno prositi in se v tem življenju tudi ne moremo za njo nikoli do- volj zahvaliti.Pa tudi križ je resnično velika milost za tistega, ki ga vdano sprejema in z ljubeznijo prenaša, za to pa je potrebno obilo božje pomoči, za katero moramo ve- dno ponižno prositi.
Sobotno popoldne se mi je zdelo izredno lepo, ko ste nas popeljali na Žalostno goro Že, ko sem zvedela, da bomo letos imeli srečanje v Mokronogu, sem si želela, da bi se povzpelil tudi v to romarsko cerkev Ža- lostne Matere božje, kamor sem peš zadnji- krat poromala pred 32 leti. Za vas, prijatelje pomočnike, je bilo res naporno, ko ste nas z vozički vozili dol in gor po svetih stopni- cah, da smo si lahko ogledali in počastili čudovito lepe slike Jezusovega trpljenja, Njegov grob in poveličanje. Hvala vam za trud, ki ste ga z veseljem darovali za nas. Tako smo se približali trpečemu Kristusu in Žalostni Mariji. Vedno znova se v mislih in duhu vračava v to popoldne,ki smo ga na- daljevali v čudoviti božji naravi, kjer smo vse stvari združevali s Stvarnikom in z Njim združeni darovali tudi Najsvetejšo daritev.
Večer je bil najlepši, ko nam je g. Puhan kazal zanimive diapozitive z Madagaskarja. S svojo preprosto, domačo in prisrčno besedo nam je živo približal to misijonsko deželo, običaje in življenje teh ljudi, ki jim je glavna hrana riž in še tega jim včasih zmanjka; ki jim čas ne pomeni nič, nam ga pa prav pogosto primanjkuje. Ob teh zani- mivostih, kako živijo in trpijo ljudje po sve- tu, smo premagali zaspanost, pozabili na utrujenost in kakor smo rekli, da bi tako zanimive stvari gledali in poslušali do jutra. - Vendar se nam je tudi počitek dobro prilegel.
Nedeljska sv. maša, združena z župljani, se nama je zdela tako prisrčna, domača; izredno lepa je bila tudi pridiga, saj nam je dvigala srca, k Bogu,upanju in ljubezni. Na tem srečanju sva si nabrali res veliko lepega koristnega, kar sedaj doma premišljujeva.
Vse skupaj pa je nedvomno popestrilo še naše popoldansko romanje na Zaplaz. Tudi to je bila za nas, invalide, velika milost, še posebno to, da smo z dovoljenjem g. nad- škofa lahko še enkrat prejeli Jezusa v svoje srce, kar je za nas, vsaj nekatere invalide, bilo novo doživetje.
Za vse hvala Bogu in vam vsem. Sv. Duh naj krepi, vodi in daje moči vam in nam, da bo naše prijateljstvo res pristno. V molitvi se vas spominjava in prijateljsko pozdrav- ljava hvaležni

Tilka in Vida

Letos smo imeli bolni in naši prijatelji sode- lavci čudovito priložnost, da smo v majhnem številu letovali skupaj s prijatelji onstran meje v Italiji. To je bil prvi tak poizkus.
V prijetnem okolju sredi borovega gozdiča je bila naša preprosta hišica polna domač- nosti, oddaljena od morja le nekaj korakov Naše bivanje je še bolj kot čudovito okolje poživljala gostoljubnost in prisrčnost naših gostiteljev. Nič nas ni motilo neznanje jezika, sporazumevanje je bilo preprosto, velikokrat z rokami in nasmehom, ko ni šlo drugače. Doživljali smo čudovite trenutke v skupnosti, v pristnem družinskem razpo- loženju. Iskrena izmenjava mnenj, mišljenja o našem skupnem delu in odnosih je terjala od nas visoko stopnjo zrelosti in zaupanja, kajti le tako je takšno skupno bivanje mo- goče.

Vsak dan smo se zbirali kot ena družina pri obedih, prav tako pri evharističnem, ob oltarju. Kristus je bil naše središče tudi na počitnicah.
Prva skupina si je ogledala predstave v poletnem gledališču. Za nekatere je bil to prvi takšen obisk. Kdor je želel, si je lahko ogledal zanimivosti Lignana, vzorno ure- jenega letoviškega mesta.
Največji poudarek pa smo namenili kopanju v morju, ki marsikomu zelo pomaga. lzkori- stili smo lepe sončne dneve na topli peš- čeni sipini obale. Naužili smo se vseh lepot morja, njegove modrine in skrivnosti.

Posebno veselo doživetje nam je napravil tamkajšnji nadškof s svojim obiskom. Izra- zil je svoja občutja, ko je prišel med nas, hotel je poudariti vlogo bolnih ali kakorkoli prizadetih v evangeljski službi Cerkve.
Vse naše bivanje je bilo merjenje naših sposob- nosti, koliko znamo biti kot bratje in sestre v edinosti. Upam, da tudi v napakah in pomanjkljivostih ni izostajala ljubezen in ni trpelo naše prijateljstvo.
Dnevi bivanja na morju so bili zares sončni dnevi našega življenja, dnevi, ki so bili ko- ristni za naša telesa in duše.

Tone

Prihaja jesen. Vse se dviga k čudežem božje dobrote in lepote. Po očeh se zliva v nas vidno stvarstvo, kot poslednji zlati utrinek poletja...
To je bilo poletje, ko smo skupaj preživeli dni, od katerih je vsak zase pridobival smisel in veljavo, ter gotovost, da se zares bližamo Cilju.Sedaj doma obujamo spomine na edi- nstvene trenutke in smo veseli, da smo bili lahko z vami. To veselje je nekaj dobrega in ga v svoji vsakdanjosti zelo potrebujemo.
Morje gotovo za mnoge ni nič posebnega. Mi pa smo ga zaznavali kot milost in darilo. V pogledu, ki se je izgubljal v neskončnosti modrega neba in morja, smo odkrili spet nov in svež navdih življenja. Ta prostran, brezmejen,dobrohoten in vabljiv obraz mo- dre barve nam je govoril,da nebo in zemlja bivata, da ju je za nas ustvaril Gospod. Kako hvaležni smo mu za toplo sonce, za lesketajoče valove, ki so padali drug čez drugega in šumljali najstarejšo uspavanko sveta...
Osrečuje nas tudi to, da smo med vami spoznali nove prijatelje. Posebno vi ste nam prinašali občutek varnosti, veselja, miru, samozavesti...Vaša nenavadna in skrivno- stna moč nas je prepričala,da kot se skozi trnje dvigajo proti soncu rože, tako je tudi trpljenje lahko polno dobrih sadov.
Mnogo smo se pogovarjali, vendar je za glasom ostalo še veliko besed, še veliko ne- izrečenega v naših čustvih in srcih. Zato srčno upamo, da se bomo drugo leto spet srečali.
Naj v tem upanju nam in vam dajejo pogu- ma Njegove besede: »Jaz sem z vami vse dni«, ki naj udarjajo ob obalo naših duš, kakor valovi iz večnosti.
Prisrčno vas pozdravljajo hvaležni prijatelji iz Slovenije! Mir in božji blagoslov naj bosta vedno v vaši duši!

Katrin

S skromnimi vrsticami naj se zahvalim vsem sodelavcem Bratstva bolnikov in invalidov za tako lepo preživeto duhovno srečanje v Mokronogu. Še vedno se v duhu vračam v tiste srečne dni,ko smo bili zbrani pri Žalo- stni Materi božji. Sedaj bolj vdano in potr- pežljivo nosim svoj križ. Dragi bratje in se- stre, vi ste mi poleg Njega edina opora in tolažba. Za vso dobroto in skrb naj vam bo Gospod plačnik.
Prav prisrčna zahvala tudi g. župniku, ki nam je tako očetovsko nudil vse, kar je mogel; prav tako hvala g. misijonarju Puhanu, ki nam je opisal svoje delo na Madagaskarju.
Prisrčno pozdravljam vse prijatelje v upa- nju, da se še kdaj srečamo.

Milena

Vesela sem bila, ko sem po pošti prejela zadnje številke lista Prijatelj. Sedaj živim v Domu upokojencev v Zagrebu, svojčas pa sem delala dolga leta na Dolenjskem. S kolesom sem obiskovala bolnike. To so za- me nepozabni dnevi, ko sem lahko drugim pomagala.
Imam veliko lepih spominov;čeprav sem že precej pozabila slovensko, si še sedaj rada zapojem kako pesem, predvsem Marijino. Za vedno so mi ostali v spominu običaji, ko v mesecu maju vsi gredo k šmarnicam, pojejo Marijine pesmi in se priporočajo naši nebeški Materi. Najbolj mi je ostala v spo- minu pesem »Marija skoz' življenje...«
Ostala sem čisto sama, vsi moji sorodniki so pomrli,tudi mož,vendar se na stara leta počutim kar dobro, za kar sem zelo hvale- žna Stvarniku. V domu imam lepo sobico in vso oskrbo, do cerkve sv.Mihaela pa imam dvajset minut.
Vse invalide,bolnike in ostarele v Sloveniji, s katerimi me je povezal naš list Prijatelj prav lepo pozdravljam.

Nassan Štefica

Najprej bi se rada zahvalila vsem, ki ste mi omogočili romanje na Brezje. Če ne bi prišli pome, bi morala ostati doma. Že to je bilo lepo, ko so nas na Pšati v petek popoldne na vozičkih popeljali malo naokrog. Ko ste se zvečer dogovorili, da bo kombi zgodaj odpeljal na Brezje, sem si želela, da bi bila med tistimi; želja se mi je izpolnila, čeprav je nisem nikomur izrazila.
Kako lepo je na Brezjah, če prideš zgodaj. Mi smo bili prvi; nikogar še ni bilo, razen pomočnikov. Tudi v cerkvi je bilo malo ljudi Bila sem pri dveh mašah, potem pa sem se malo vozila po dvorišču. K meni je pristopil p. frančiškan in me vprašal, če želim opra- viti sv.spoved. Kar prikimala sem,čeprav ni bilo nujno potrebno. Bil je kakor angel; ta- ko lepo sva se pogovorila, kar na glas, saj sva bila sama. Nazadnje mi je podal roko in me prosil, naj se ga v molitvah večkrat spo- mnim in molim tudi po njegovem namenu.
Nato sem šla pred oltar, ki je bil na pros- tem, romarji so že začeli prihajati. Kakšno doživetje je gledati romarje, invalide, kako veseli prihajajo k Mariji; na obrazih se jim pozna, da so srečni pri naši nebeški Materi

Vesela sem bila tudi srečanja v Mokronogu Ne morem zapisati, kje je bilo lepše: ob desetih pri sv.maši na Žalostni gori, ali po- poldne na Zaplazu. Gotovo pa je, da nam bo ostalo najbolj v spominu, kar nam je prikazal in povedal g. misijonar iz svojega življenja na Madagaskarju.
Zelo rada grem na srečanja. To so zame najlepši dnevi;med sebi enakimi se počutim najbolje. Povsod se duhovno poživim in dobim novih moči, da spet laže prenašam samoto in bolečine, ki niso majhne.
Sedaj ste me še s hrano tako obdarili, da bom imela dovolj za cel mesec, nekaterih reči pa je še za dalj časa. Šele doma sem videla, kaj vse ste mi dali in prav debelo gledala. Vesela sem, obenem pa mi je tež- ko, da ne bi komu kaj manjkalo. Bog povrni vsem tisočkrat, jaz bom pa še več molila za dobrotnike. Več let že vsak dan molim tisto molitev, ki ste jo objavili v Prijatelju.
Od takrat, ko sem si zlomila roko, še z ve- čjim zaupanjem molim, saj sem prepričana, da moje bolečine in molitev niso zaman.
Oprostite moji pisavi;slabo pišem,a vseeno sem zadovoljna,da sploh lahko kaj spravim na list.
Bodite vsi prav lepo pozdravljeni!

Fanika

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 10 din, letna naročnina 60 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Imam petintrideset let in sem od malega invalid. V bolniš- nici v Rovinju me je prijatelj navdušil za ročno delo. Naredil sem sliko in blazino, to pa je zame zaradi slabega vida zelo zahtevno. Imam pa veselje do dela.Napravil sem lučke za nočno omarico. Ata me je navdušil za lestence iz plastič- nih lončkov, ki sem jih videl pri bratrancu. Te sem tudi razstavljal.Veliko si dopisujem Vse to delo mi je v razvedrilo.Rad sem tudi s prijatelji, saj si imamo veliko povedati. Včasih tudi zaigram na orglice.
Spominjam se vseh v molitvi. Za vse za- dovoljstvo pri delu in srečo,ki jo doživljam, pa Bogu hvala. Prisrčen pozdrav vsem!

FRANCI PEKLENK