Vsak trenutek v našem življenju je pri- hajanje in odhajanje. Marija, v nebo si bila vzeta. Jezus te je potreboval in želel,tako kot te mi danes potrebujemo. Naša ljubezen do tebe ne bo nikoli dovolj izpovedana. Naša ljube- zen do tebe je tako majhna, če pomi- slimo na vse tisto, kar nam daješ ti. Marija, blagoslavljaj nas!
Ti in Jezus sta naša zvestoba.
Ti in Jezus sta naša trdna moč.

Marjetka

Letos jo obhajamo 23. septembra. Ker naslednja številka Prijatelja izide za prvo nedeljo v oktobru, bi na to nedeljo radi že sedaj opozorili. Gotovo bodo drugi verski listi o tem več in bolj izčrpno pisali, zato vam priporočamo, da vse to po- zorno spremljate. Po navodilih papeške komisije za občila naj bi se na to nede- ljo dobro pripravili.
Predvsem bi hoteli poudariti, da tudi vi, bolni in invalidni bratje in sestre, niste ločeni od sveta, čeprav ste za marsikaj prikrajšani. Vsa dogajanja morete spre- mljati po družbenih občilih (tisk, radio, televizija...), od njih ste še posebej odvisni. Prav tako ste tudi del Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo; v živ- ljenje Cerkve ste vedno bolj vključeni. Dogajanja v Cerkvi lahko spremljate v verskih listih in tudi preko slovenske od- daje Radia Vatikan. Največ lahko nare- dimo,če verski tisk negujemo, ga imamo radi, ga širimo, v njem sodelujemo.
V Odloku o družbenh občilih 2. vatikan- skega zbora je rečeno,da so ta družbena občila »čudovite iznajdbe tehnike, ki jih je zlasti v našem času človeški razum z božjo pomočjo povzel iz stvarstva« (01). Od njih zato lahko pričakujemo mnogo dobrega. Tako pospešujejo prijateljsko skupnost med ljudmi,ki skupaj potujemo po tej zemlji. Ustvarjajo nove vezi med ljudmi. Prijatelj ima še posebno nalogo, da ustvarja med nami vez evangeljske- ga bratstva.
Družbena občila morejo po svoji naravi doseči ne le posameznike, pravi dalje isti Odlok, marveč tudi množice in vso človeško družbo in nanjo vplivati. Tem vplivom smo podvrženi vsi, zato je po- trebno, da bi znali »z občili razširjene stvari sprejemati po svoji osebni in svo bodni izbiri.« Vsi moramo biti dejavni in odgovorni sprejemalci, je bilo poudarje- no na seji urednikov slovenskih verskih listov. Tega se morajo v letu otroka še posebej zavedati starši in vzgojitelji, otrokom pomagati pri izbiri in jih vzga- jati k samostojnosti.
S pomočjo radia, televizije in tiska si oblikujemo mišljenje. Poročila vplivajo na naša čustva, nas navdušujejo ali pa nas od česa odvračajo.Družbena občila so zato zelo vplivna. Vsi lahko vidimo, kako na primer kakšne televizijske na- daljevanke pretresejo ljudi in jim dajo veliko hrane za razmišljanje.
Največja in najbolj pogostna slabost družbenih občil pa je enostranskost in pristranskost poročevalcev. Temu se je zelo težko,včasih skoraj nemogoče,izo- gniti. Dobro je,da to vemo, in da vselej skušamo o kakih pomembnih dogodkih zvedeti z več strani in si ustvariti ose- bno sodbo (prim. Občestvo in napredek 82). Družbenim občilom moramo biti to- rej za marsikaj hvaležni,moramo pa tudi ostati od njih neodvisni in zmožni, da o vsem osebno premislimo in presodimo.

Na rebri poleg Vrbarjeve hiše je ležal Tomažek in same kosti so ga bile. Osla- bel je bil tako, da ga noge več niso no- sile. Obsevali so ga sončni žarki ter mu razgrevali tisto malo krvi, ki se mu je pretakala po bolnem telesu. Koprneče oziral se je v dolino, kjer smo skakali zdravi mi otročaji, lovili ribe po potoku ter iskali ščinkavčevih gnezd po vejah. Nikdo se ni menil za njega. Pod hruško je ležal in stradal in pričakoval zadnjega trenutka. Bog ve,ali se je kdaj zavedela uboga ta stvar, kako grozno krivico so mu napravili tisti, ki so ga v pregrešni ljubezni rodili v življenje?
Hodile so mimo vaške ženice.
»Ali te kaj notri boli?« povpraševala je Maruša Repulja. »Če te kaj notri boli, potem vzemi zdaj pa zdaj šop trave v usta in žveči. Tisto pomaga!«
In šla je mimo.
»Kaj pa glava?« vzdihovala je Mica Zdi- hovalka. »Tudi ni dobra? Hov, hov, naj- bolje bo pač, če umrješ, sirota uboga!«
In je šla mimo.
»Kaj pa želodec?« hotela je vedeti Ma- rjeta Togotulja. »Ali moreš kaj jesti?«
Ko ji je bolnik povedal, da bi rad, prav rad jedel, če bi kaj imel, odgovorila je dobrovoljno: »No, no, potlej pa še ni tako slabo! Če še ješ, potem še nisi na koncu!«
In šla je mimo.
Tako prišlo jih je mnogo,vsem se je smilil, a nikdo mu ni prinesel koščka kruha, da bi mu potolažil sestradani želodec.

(Odlomek iz Tavčarjeve črtice Tržačan)

Pred kratkim so povprašali bolnike, ki se zdravijo v bolnici zaradi raka, ali se o svoji bolezni želijo pogovarjati doma v družinah s svojimi domačimi. 60%, torej več kot polovica, jih je odgovorilo, da tega ne želijo. Odgovor je presenetil, saj bi pričakovali, da se ljudje s svojimi najbližjimi radi pogovarjajo o vsem, kar jih teži in o vsem, kar jih veseli,da svo- jim najbližjim najbolj zaupajo to, kar je v njih najbolj boleče.
Ob tem se lahko zamislimo in vprašamo, kje so vzroki za takšen presenetljiv od- govor. Izkušnje kažejo,da svojci pogosto še teže sprejemajo bolezen kot bolnik sam. Še bolj so negotovi, ne morejo se spoprijazniti z boleznjo. Bolnik sam to čuti in jim zato raje prihrani mučne po- govore, za katere niso sposobni. Posle- dica pa je seveda to, da ostaja bolnik s svojimi skrbmi sam, da si poišče za po- govor koga zunaj družinskega kroga, če ima seveda srečo in ga najde. Tako je v bolezni pogosto najhujša tista osam- ljenost, v katero bolnik zaide, ko se znajde s svojo boleznijo čisto sam.
Vsak bolnik prinese v družino določeno spremembo. Nastane nov položaj, ki se mu morajo prilagoditi vsi člani.Potrebno je še več ljubezni, medsebojne obzirno- sti in razumevanja.Sedaj se šele izkaže kakšni so dejanski medsebojni človeški odnosi v družini. Zato je vsak bolnik, kljub vsem težavam, za vsako družino zelo dragocen: pomaga, da se družina zave bistvenega, da raste v ljubezni in je s to rastjo dragocena tudi za druge, za vso okolico. Če pa ljubezni ni dovolj, se lahko zgodi prav nasprotno: medse- bojni odnosi v družini se zaostrijo, vsak postane še bolj sebičen in zaprt vase in vsak po svoje trpi, predvsem seveda bolnik.
Vse naše življenje je ena sama velika šola. Če poteka normalno,je to ena sama velika šola ljubezni, v kateri si moramo zares tudi sami prizadevati in biti deja- vni. Naši medsebojni odnosi niso nekaj, kar nam je kar dano in se potem nič ne spreminja. Sami jih moramo ustvarjati - in to je tudi snovanje naše sreče, saj je naša sreča predvsem odvisna od medsebojnih odnosov, od tega, kako se počutimo med ljudmi. Ob bolniku v dru- žini se izkaže, koliko smo v tej šoli že napredovali.
Potrudimo se, da se bomo znali zares pogovarjati o vsem, tudi o najtežjih stvareh. Pogovor je bistveni del naših medsebojnih odnosov. Včasih za ta po- govor niti ni potrebno veliko besed, če se pogovarjamo z vsem svojim bitjem, tudi z gibi, s pogledom, z dejanjem, s tonom glasu... Cankar pravi: »Zakaj v glasu, ne v besedi je ljubezen...« Omo- gočimo svojim najbližjim, da bodo lahko izgovorili to, kar jih najbolj teži in bodo pri tem v nas našli veliko razumevanja in ljubezni. Morda je to prav največ,kar lahko za nekoga storimo.

Dr. M. K.

Se moram v svoji starosti že vsemu odreči, ali smem še kaj pričakovati?
Take misli te mučijo in utesnjujejo. Mnogi tvoji prijatelji in rojaki so že umrli, ti pa še živiš. Da, ti živiš in se sam sebi ne smeš odpovedati, kajti tudi Bog te še ni odpisal, temveč ima s teboj še kaj v načrtu - če ne, bi bil že zdavnaj mrtev. Velikokrat si že rekel: Da bi vsaj še to doživel! Sedaj se veseliš marsikakšnih doživetij,za katere ti včasih ni bilo veli- ko. Sprejmi vse,kar doživiš.Tudi drobne malenkosti imajo pri Bogu svoj globoki pomen. Nepomembno je samo v Njem razumljivo. Torej ni treba, da se že od- pišeš, temveč nasprotno: videti in pre- magovati moraš naloge, ki so ti dane, pa čeprav so samo neznatne.
Gospod, merim s človeško mero in ved- no pozabljam gledati z merili večnosti. Ti vrednotiš drugače,vsesplošno,večno V tem vseobsežnem merilu naj imam tudi jaz svojo vrednost v svojem ozkem življenjskem prostoru,katerega začetnik si Ti.

Oltar se sveti v lučkah. Cerkev se polni Mir in tišina je v naših srcih. Prišli smo k Jezusu - z njim se bomo veselili ob veli- kem dogodku- prvi mašni daritvi našega brata in prijatelja...
Brat,dočakal si svoj dan. Zdaj lahko re- češ: »Gospod, tukaj sem...« Kako pre- prosto in kako polno smo doživljali tisto nedeljo našo skupno srečo.Vsak trenutek mašne daritve je bil molitev za Boga, bil je prošnja in zahvala. Ti,brat, si s svojo predanostjo Gospodu pomagal vsem,da smo odprli srca, da smo pustili govoriti Jezusu, pustili, da zaživi v nas domače, svobodno. Tvoja nova maša je bila da- ritev tvojega življenja Bogu, tvoja nova maša je utrdila našo medsebojno duhov- no zvestobo.Ko smo družno zapeli:»Svet mora biti lepši, skupaj ga gradimo...«, sem v sebi začutila tisto notranjo srečo ki jo lahko zbudi v nas gospodova zve- stoba, začutili smo, da smo res božji otroci. Resnična sreča ne potrebuje besed; dovolj je, če odpremo srca in ji prisluhnemo. In kako malo je potrebno, da smo potem za nekaj časa srečni!
Brat, Gospod ti je dal moč svoje ljube- zni,svojega trpljenja,da boš lahko sledil njegovi volji, se posvečal nam v njego- vem imenu.Bodi močan,ne boj se napo- rov! Daruj in zaupaj nebeškemu Očetu, ki bdi nad teboj! On te ne bo skušal prek tvojih moči. Veruj in živi, brat! Gospod te kliče: »Pridi, otrok, ostani pričevalec moje ljubezni, mojega življenja!« Da, brat, ostani vedno v Gospodu! Mi, tvoji prijatelji, smo s teboj!

Marjetka Smrekar

Molitev vse združuje in prepleta

»Veliko bolj kot nekoč, ko sem še bila zdrava, občutim sedaj v bolezni Jezusovo bližino. Poseb- no ob hudih astmatičnih napadih me Njegova roka čudovito pod- pira. Kako hvaležna sem mu. Kljub temu pa ostaja v meni marsikaj,kar me še veže na ta svet... srečanja, romanja, vse gre mimo mene, mimo mojih želja. Z bolez- nijo imam težave, ne upam si nikamor.«
Tako je v svojem zadnjem pismu razkrila občutke srca in duše Angela Badalič, Zrinjskega 52, iz Ljubljane. Da bi njeno dopisovanje in sodelovanje pri Prijatelju ne obstajalo le na papirju,sva jo lepega sončnega popoldneva obiskala. Prijazno je dovolila, da v svoji radovednosti vklju- čiva tudi »tretje uho« in jo predstaviva bralcem Prijatelja. Opravičila se je, da bo govorila čisto nepripravljena,to pač, kar ji bo prišlo od srca. Midva sva bila pa tega prav vesela.
Zelo rada molim, največkrat kar v postelji Zvečer z možem skupaj moliva rožni venec.
Molitev mi pomeni življenje.Ko ne bi bilo vere, molitve, zame ne bi bilo življenja. Molitev ni nekaj vzporednega,dodanega mojemu življenju, molitev je nekaj, kar združuje in prepleta.Koristi mi in me du- hovno dviga.
Največkrat kar za božjo zakladnico.Ve- liko molim tudi za pokojne; na vsaki ja- godi rožnega venca je eden. Potem za svoje otroke, ki so daleč od mene, za zdravnike, za tiste, ki se mi priporočajo v molitev in seveda za papeža.
Zelo dober je. Vse njegove besede bodo padale na rodovitna tla,saj gredo do srca
Dokler sem bila še bolj pokretna, sem rada storila drugim kakšno majhno uslu- go. Če je človek v bolnici, se ne sme stisniti v kot, ampak vsaj z besedo po- gumno priti v stik z drugimi.Tudi z zdra- vniki in sestrami sem se dobro razumela ker sem se vedno zavedala dobrote in veličine njihovega poklica.
Kadar je k meni prišel duhovnik, sem sobolnice vprašala, če si še katera želi njegovega obiska. Ne le iz naše sobe, tudi druge so se rade odzvale temu va- bilu. Ena izmed njih mi je nekoč umrla v naročju. Bilo mi je v tolažbo, da sem ji olajšala poslednje minute. V bolnici sem tudi mnogo mislila na smrt, na večnost, posebno ker sem bila nekajkrat že tako slaba, da sem prejela sv. maziljenje. Z nasmehom in prepričljivimi besedami se je vključil v pogovor tudi mož Polde in dejal: »Nisem pustil, da bi umrla...« »Dobrega moža imam« je preprosto po- vedala naša nova znanka. »Odkar sem zbolela, postori prav vse: kuha, pere, nakupuje,pospravlja...Vzljubil je to delo in rad ga opravlja. Zgovoren pa ni kaj dosti in zato sem vesela, če me kdo obišče.« Tudi mož je dodal, da je vesel obiskovalcev,ki ženi vsaj malo skrajšajo dolge ure.

Zadovoljstvo,posebno še,če je pogovor zanimiv. Pomemben je tudi čas, odmer- jen obisku. Če se namreč kdo oglasi le za nekaj minut,me samo zbega. Pri obi- skovalcih me včasih moti opravljanje in preklinjanje. Tega nimam rada.
Veliko si dopisujem in včasih pišem tudi sestavke v razne časopise. Uživam ob pisanju.V meni je mnogo stvari... Čutim neko duševno potrebo,da pišem,čeprav se včasih pri tem tudi mučim.Poleg mo- litve in pisanja porabim veliko časa tudi za branje. Najraje imam kakšen zgodo- vinski roman.Sedaj pa prebiram letošnjo zbirko šmarnic. Velikokrat se vračam na že prebrane strani, da laže premislim vsebino in bolj razumem.V mladosti sem si želela študirati, a ni bilo denarja.
Doma sem iz Mokronoga. Oče mi je umrl ko mi je bilo nekaj mesecev. Odkar po- mnim,sem rada hodila v cerkev in kmalu sem v sebi začutila željo, da bi šla v samostan. Na žalost pa mi je mama to preprečila. Želela me je imeti ob sebi, da ji bom v pomoč.
V očeh se ji zasvetijo solze in s tresočim se glasom nadaljuje:vse življenje čutim v sebi to neizpolnjeno željo in zaradi tega je v meni tudi nekaj žalovanja zaradi tistega, kar je šlo mimo... Moja želja je bile eno, okoliščine drugo in hočeš no- češ sem morala sprejeti to danost, to drugo življenje,se vanj dejavno vključiti in čimbolj vdano Bogu služiti.Sedaj sem poročena že štiriintrideset let. Največja sreča v življenju je, če kdo doseže tak poklic, ki ga veseli. Jaz v ničemer nisem našla pravega in zadovoljivega nado- mestila za izgubljeni poklic. V veliko to- lažbo mi je bilo to, da sem lahko vedno sodelovala pri cerkvenem petju. Posebno so mi pri srcu darovanjske pesmi. Rada sem šla tudi v naravo in se tam razve- drila.
Že enajst let imam bronhialno in srčno astmo. Poleg tega se vrstijo še druge težave. Najhuje je, ko se mi na hrbtu odpro številne majhne rane kot posledi- ca zastrupljenja na morju. Prva tri leta sem bila zelo obupana. Mislila sem, da se ne bom mogla navaditi na brezdelje in samoto.Počasi sem sprejemala odre- zanost od drugih, osamljenost,nemoč... Danes vem, da je bolezen božji dar, ker čutim v njej božjo bližino. Vendar se bojim prevelikega trpljenja...
Hudo mi je,ko mi razen moža, zdravnika in duhovnika nihče ne verjame, da sem bolna. Na zunaj se bolezen toliko ne o- pazi, v resnici pa sem vezana le na štiri stene. Iz stanovanja ne grem, ker ne zmorem hoje po stopnicah. Nimam več kakšnih posebnih želja, razen da bi mo- gla za kakšno urico ven, na ljubljanski grad, na Rakovnik ali v stolnico.Pa je tu že težava s prevozom. Nerada prosim zanj, ker nimam upanja,da bi mi kdo res z veseljem ustregel.
Najprej preberem pisma in sestavke, ki opisujejo razne dogodke. Veliko tolažbo mi prinaša prav ta rubrika-Govorijo nam prijatelji. Z zanimanjem prebiram tudi redne članke, ki jih piše zdravnica.
Rada pišem na objavljene naslove.Zgo- di pa se, da potem kdo potoži, da se v pismih oglašamo samo starejši. To me boli... Zanimanje za bližnjega je vendar bistvena stvar pri vsakem človeku, ne glede na leta.

Takšno je bilo najino prvo srečanje in pogovor z Angelo.Zapis je morda res bolj skromen. Ne more namreč predstaviti vse tiste medsebojne preprostosti, do- brote in razumevanja,ki sva ga občutila midva ob obisku. Ko smo si ob slovesu segli v roke,je Angela dejala: »Pogovori mi prinašajo zdravje!« Da bi Bog poslal na vašo pot še veliko plemenitih ljudi, ki bi vam z dobrohotnimi besedami po- magali skozi življenje.

Jože in Kati

Spoznali smo ga pred leti na mednarod- nem kongresu Bratstva bolnikov na Du- naju. Doma je iz Švice, kjer sodeluje pri njihovem Bratstvu in hkrati dela tudi pri mednarodnem odboru. Prebolel je otro- ško paralizo in kljub posledicam bolezni je bil pred dvanajstimi leti posvečen v duhovnika.
Ob vsakem srečanju z njim smo ob- čudovali njegovo dobroto in prijazno, skrivnostno veselje, ki nas je navdajalo z resničnim osrečujočim občutkom. Po- vabili smo ga, da obišče Slovenijo, da spozna njene lepote ter naše delo - preprosto, tiho, a vendar veliko v trudu in prizadevanjih...
Prišel je prav med duhovnim vikendom bolnikov v Šentjakobu. Ker tam nisem bila navzoča, mi je pozneje dejal, kako je vesel predvsem spoznanja, da v na- šem delu resnično živi duh evangelija. Doživetje srečanja se je potapljalo v njegovo srce, kakor kamen, ki ga zaže- neš v morje in se ne ustavi prej, dokler ne doseže dna.Vse je videl okrog sebe, vse razumel... Obvlada osem jezikov, pa kljub temu ni mogel govoriti z vsemi udeleženci, vsaj z besedami ne. Samo dober je bil in vsak je lahko vedel, kako čuti z njim...
Zadnji dan obiska smo ga popeljali po Gorenjski. Najprej smo na Brezjah s pesmijo prisrčno pozdravili božjo Mater Marijo. Potem pa smo se v deževnem popoldnevu ustavili še pri nekaterih bol- nikih in invalidih,dokler nas ni ujela noč.
V pogovoru z našim gostom smo spoznali kako njemu vse govori, kako se zanj vse premika... Govorili so mu ljudje, s svojo srečo in težavami; govorila mu je dolina z mnogimi sencami in lučmi; govoril mu je dež...Povsod je čutil življenje... Tudi v skromnosti, s katero se je srečal, je odkril nekaj velikega, nedoumljivega, skrivnostnega,kar je dosegljivo le v veri Vero pa prinaša ljubezen...
Vračali smo se in v zlatem večeru smo se ustavili tudi ob blejskem jezeru. Pre- vzel nas je pogled na grad in otoček, ves ožarjen z lučmi in tisočletno obs- tojnostjo. Lepota in mir podobe sta se preselila v nas in zazvenele so strune naših duš. Nismo mogli govoriti, le peli smo. Naši glasovi so se pomešali s šu- menjem vetra s to neskončno pesmijo o večni obnovi in večni minljivosti...
Hvala, dragi prijatelj g. Kolly za vso do- broto, ki je ogrela ne le mene, temveč olepšala in globoko segla tudi v srca mojih prijateljev. Bog ti povrni in pri njem so tudi naše tihe molitve zate...

Katrin

Bilo je srečanje kot mnoga pred tem, pa vendar drugačno. To se je kazalo že v petek, ko smo sv. mašo darovali v cerkvi skupaj s farani, kar sicer ni naša navada.Bil je praznik apostolov Petra in Pavla, zato smo poslušali, kako sta bila prav ta dva moža po božjem načrtu izbrana, da postavita temelj Kristusovi Cerkvi. Kristus je sv. Petra določil za skalo, na kateri bo zidal svojo Cerkev, sv. Pavla pa za orodje, ki naj ponese njegovo ime med pogane. Poslanstva si nista prilastila sama,namenil njima ga je Bog, pri tem pa računal na njun osebni značaj. Ko tako premišljujemo o njuni življenjski poti, se nam kar samo za- stavlja vprašanje: »Mar nismo tudi mi poslani, da svojim sosedom, sošolcem, sodelavcem in prijateljem ponesemo Kristusovo ime,njegovo blagovest, nje- govo ljubezen? Mar Bog ne računa tudi na nas?«
V soboto...Kaj naj napišem o sobotnem dnevu v Šentjakobu, da bi mogli spoz- nati, kako zanimiv in bogat je bil. Pa ne le zanimiv,tudi enkraten,saj je kmalu po zajtrku prišel prelat g. Šuštar; najprej je imel pripravo na sv. birmo, nato pa še sv. mašo, pri kateri je prijatelj Drago prejel zakrament sv.birme.Vsi smo čutili z njim in prosili Svetega Duha, naj pride v njegovo srce in k nam. Za nas ostale je bil to trenutek, ko smo se ponovno zavedeli dolžnosti,ki smo jo tudi mi pre- jeli pri birmi. »Prejeli boste moč,ko pride v vas Sveti Duh in mi boste priče!«

Na dan birme doživljamo binkošti. Sveti Duh nas potrjuje s svojim darom, da bi zakoreninjeni v veri in utrjeni v ljubezni s svojim življenjem pričali za Kristusa. Birma je zakrament krščanske doraslo- sti. Če smo se prej izgovarjali na druge, smo sedaj skrb za zvestobo prevzeli nase. Z birmo smo se odločili, da bomo svoje življenje uravnavali po Kristusovi največji zapovedi: "Ljubite Boga z vsem srcem in svojega bližnjega kakor sami sebe!" Binkošti so naloga! Pojdite! Učite! Kajti božji dar se ohranja le tako, da se nesebično deli v neskončnost...
Pri kosilu, ki je bilo zunaj na dvorišču - Bogu hvala za lepo vreme -, se je naš birmanec prisrčno zahvalil z besedami, da sedaj vidi, kako dobre prijatelje ima. S kratkim obiskom nas je razveselil še p. Marijan Šef.
Popoldne smo prisluh- nili bogatim mislim, ki nam jih je - zaradi bo- lezni g.Klemena -podal g. Miro. Razlagal nam je, kako mora človek najprej sprejeti same- ga sebe, da bi mogel sprejeti druge, da bi mogel sprejeti vero, križ... in živeti čimbolj bogato življenje v Bogu
Zdi se mi, da smo se že razvadili in v Šent- jakobu preprosto pričakujemo še sobo- tni zabavni program. Upam, da nismo bili razočarani. Mladinci so nam najprej predstavili Nušičevo enodejanko Oblast potem so nam še zaigrali in zapeli, do- kler nismo vsi poprijeli in z vsem boga- stvom dneva odšli k počitku.
Prvo pomembnejše in posebno doživetje nedeljskega dopoldneva je bila daritev sv. maše s farani, pri kateri smo vsi so- delovali. Najbolj pa smo prisluhnili be- sedam prijatelja iz Švice g. Kollyja, ki je somaševal z našimi duhovniki. S preva- jalčevo pomočjo je v nagovoru poudaril da božja ljubezen ne pozna meja. Kakor je Jezus rekel načelniku shodnice Jairu, ki je prosil za ozdravljenje - in potem obuditev mrtve-hčerke,tako govori tudi nam: »Ne boj se, samo veruj!« (Mt 5, 21-24, 35-43). V nas hoče utrditi vero in zaupanje v njegovo ljubečo pristoj- nost v našem življenju.
K tem mislim smo se po maši ponovno vračali, ko smo se zbrali pred župniščem in se po kratkem odmoru začeli pogovarjati.Eni so spra ševali,drugi odgovarjali tako se je razvil po- govor. Pri vseh je bilo čutiti sproščenost in tudi željo še drugim posredovati spod- budno besedo. Človek, ki je v življenju veliko prestal in govori s srcem,je tem- bolj prepričljiv.Vprašanja in odgovori so bili raznoliki, so se med seboj dopolnje- vali in tu je tudi skrivnost za tako mno- žično sodelovanje.Nemogoče je zapisati vse misli. Omejim naj se na pogovor o trpljenju in smislu življenja.Mož srednjih let, ki je že na zunaj kazal neko globino nam je s svojo »izpovedjo« dal delček sebe: Ko je bil še zdrav,ga vera ni tako privlačevala in prepričevala.Živel je bolj površinsko. Nenadoma je prišla bolezen ki ga je v več pogledih spremenila. Na življenje je začel gledati kot na sredstvo za pomoč drugim,kot možnost pričevanja V svojo vero se je začel poglabljati in s tem postal zgled mnogim. Neprecenljivo pomoč mu je tu dala njegova družina,ki ga je sprejela in mu pomagala. Spoznal je,da ima vsak človek svoje poslanstvo Nekateri v delu,drugi v bolezni in trplje- nju. Vse to ima svoj zakaj, ki ga človek rešuje tako, da vsak zase skuša najti smisel svojemu bivanju.In to je mogoče samo z Bogom. Ko bo ta smisel v nas utrjen, ko ga bomo zaživeli, ga bomo lahko posredovali tudi drugim.
Iz številnih vprašanj in odgovorov je la- hko vsakdo nekaj dobil za življenje. To je bil tudi namen pogovora. Okrepiti in utrditi se za nadaljnje delo, ki nas čaka
Kar prehitro je prišel čas slovesa. Spet smo vsak na svojem domu, vendar bolj bogati za čudovita doživetja,spoznanja in darove, ki smo si jih medsebojno iz- menjavali,ko smo bili odprti za bližnjega in za Boga.

Metka, Mojca, Tomaž

Vem, da skoraj nihče ne piše rad domačih nalog, pa sem bila vseeno začudena, ko je prispelo le nekaj odgovorov. No, bomo pa te toliko bolj z zadovoljstvom prebrali, kajne?!
• Prvič sem bila na srečanju. Prišla sem brez pravega navdušenja, potem pa sem zelo obžalovala svoje obotavljanje. Najraje se spominjam veselega razpoloženja in ves čas nasmejanih obrazov. Hvala za prisrčne dneve! - (A)
• Lepo je pri sv.maši, posebno, ko se zbe- remo v cerkvi s farani. Ne druži nas samo prijateljstvo, ampak tudi Njegova ljubezen - (V)
• Biti sam,nekje ob robu življenja,je najbolj težak občutek. Zato se na srečanjih še posebno veselim tega, da je prijateljstvo med nami živo.Vsaka še tako majhna stvar ki jo posredujemo ali naredimo drugemu, postane veliko bolj pomembna. - (T)
• To, da smo si med seboj prijatelji, krepi voljo in zbuja lep občutek, da nismo sami. Mislim, da se zato tako radi udeležujemo srečanj in smo srečnejši. Saj smo, kaj ne? - (M)
• V skupnem pogovoru se spoznamo in obenem rastemo v veri in medsebojnem zaupanju. Želim sebi in prijateljem,da bi ta srečanja postala res rodovitna in bogata, kot zlato klasje ob žetvi.Naj jih Gospodova vsemogočna roka spreminja v kruh ter na- siti nas in množice lačnih. - (D)
• Cenim pomoč sodelavcev in večkrat si mislim, bogve,če se bo še katero srce pre- dramilo, ter se odzvalo vabilu, da so nekje ljudje, ki čakajo na njihovo pomoč, na pri- jateljsko ljubezen. - (A)
• Dnevi skupnega bivanja so mi tokrat še bolj doživeto približali spoznanja, kako Kri- stus in njegov evangelij bogatita življenje vsakega izmed nas. Gotovo se ne bi zbrali, če ne bi hrepeneli po resnici in življenju, ki ima smisel. Osrečevala me je medsebojna povezanost in povezanost s Cerkvijo. Bili smo namreč skupaj prav v dneh molitve za duhovniške,redovniške in misijonske pokli- ce in smo kot ena družina polagali na oltar naše skupne molitve,delo in trpljenje. - (K)
• Na srečanjih bi morali še več govoriti o Kristusu, da bi ga bolje spoznali. - (I)
Mislim, da so navedeni odlomki iz pisem za prvič kar dovolj zgovorni. Tema srečanja - Vera, križ in sprejetje - je bila podrobneje opisana že v prejšnji številki Prijatelja. Za danes dodajam le še en stavek tistim, ki niso napisali domače naloge: Bog je bral tudi misli vaših src.

Kati

AVGUST

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se življenje v afriških družinah oblikovalo po krščan- skih načelih.
Gre za družino. Iz nje izhajajo vedno novi ljudje. Vse življenje jih spremljajo dogodki iz otroštva, ob očetu, materi, bratih in se- strah. Zato je pomembno, kakšna načela vodijo družino.
Molili bomo za družine v Afriki. To pa zato, ker je tam najbolj razširjeno mnogoženstvo Po tamkajšnji navadi imajo premožnejši moški lahko več žena. Vzrok temu je bil,da so mnogi moški padli v vojnah ali na lovu divjih zveri. Dekle, ki je godno za možitev, mora iz hiše. Če ne dobi moža, se vdinja pri nekom,ki ima več žena. Seveda v takih razmerah ne moremo govoriti o lepem dru- žinskem življenju. Ni prave ljubezni med možem in ženo in med ženami. Otroci to čutijo.
Mnogoženstvo je velika ovira za spreobrnje- nje, še bolj pa za duhovne poklice. Molimo torej za zelo pomemben namen.Ta molitev bo prinašala bogate sadove.

DOMAČI NAMEN: Za pravo duhovno korist naših romanj.
Romanja imajo sončne in senčne strani.
Sončne strani so: duhovna korist, utrditev vere, upanja, srčne plemenitosti, doživetje božje bližine, uslišanja. Med dobre sadove romanj štejemo tudi dobro spoved in ob- hajilo.
Senčne strani romanj pa lahko postanejo nepravi namen,pripovedovanje neslanih šal med potjo, pijanost, zabave, ples, zaprav- ljanje denarja za prazne reči. Izobražence moti kramarija z nabožnimi kičastimi pred- meti, ki pričajo o naivni veri...

F. C.

SEPTEMBER

V. M. V.

MISIJONSKI NAMEN: Za Cerkev med Pa- puanci na Novi Gvineji.
Nova Gvineja je za Grenlandijo največji otok na svetu. Vzhodni del Nove Gvineje je l. 1975 postal samostojna, neodvisna država Papuazija. Šteje nekaj več kot dva in pol milijona prebivalcev. 93% ljudi je kri- stjanov, 31% katoličanov. Službeni jezik je angleščina, preprosto ljudstvo govori jezik »hirimotu«.
Kot samostojna država naglo razvija svojo kulturo in tudi Cerkev bolj in bolj poverja vodilna mesta v svoji upravi domačinom. Žal jih je za zdaj razmeroma malo. Na dva in pol milijona ljudi je le 40 domačih duhov- nikov,ostali so tuji misijonarji.Od 14 škofov so zdaj le trije domačini, ker ni primernih in izobraženih domačinov. Domačih redovni- kov je 96, redovnic 460, laičnih katekistov pa 3000.
Ne pozabimo, da so mnoga plemena v Pa- puaziji še pred nekaj desetletji živela ta- korekoč v kameni dobi. Zato pa je vzpon te mlade Cerkve tem bolj bujen. Njihovo izkustvo, ki ga bomo brali v knjigah, bo za nas odkritje. Molimo zanje, da bomo imeli delež pri njihovem napredku!

V. M. V.

DOMAČI NAMEN: Za vse, ki učijo in se učijo.
September odpira vrata našim šolam. Spet bomo videli šolarje, kako s torbicami hite v šolo ali pa domov. Med odmorom so šole kakor čebelnjaki,kjer čebele rojijo.Ko se pa oglasi šolski zvonec, vse utihne. Vsak hiti v svoj razred in pričakuje učitelja. Včasih brezskrbno, včasih v strahu in zaskrbljeno. Kaj, če bo danes spraševal? A napredek v znanju zahteva oboje: razlago snovi in spraševanje. Šolsko pazljivost in domače naloge.
Molili bomo za učitelje, da bi učili resnico z besedo in zgledom. Da bi učili tako, da ne bi nasprotovali večni resnici - Bogu. In ko učijo, da bi obenem tudi vzgajali.
Molili bomo tudi za tiste, ki se bodo učili. Želimo jim, da bodo snov dobro sprejemali. Da bi se izobrazili v širino in globino. Da bi vzgojno delo svojih učiteljev nadaljevali s samovzgojo. Iz sebe morajo osnovati skla- dno osebnost,ki se bo ravnala po resnici in vesti in bo delala pošteno ter prizadevno.
Ne pozabimo, da je ta mesec treba začeti tudi z učenjem verouka. Zato bomo molili za veroučitelje in šolarje, za starše in ot- roke. Verouk je uvajanje v krščansko živ- ljenje. Ne pozabimo,da človek več verjame enemu očesu, kot obema ušesoma.
Molimo,da bi Gospodova milost obilno rosila na setev, ki se ta mesec začenja! Gospod, ti daješ rast, ko drugi sejejo in okopavajo!

P. B.

Avguštin je živel v 5. stoletju, v prelomni dobi,ko je poganski svet zamiral, krščanski pa se še ni dodobra utrdil, ko je šel v za- ton tako imenovani stari vek.
Rodil se je l. 354 v majhnem severnoafriš- kem mestu Tagaste. Oče je bil pogan,mati pa globoko verna kristjana. Mladi Avguštin je bil živahne narave in izredno nadarjen, zato so mu prerokovali sijajno prihodnost. V Kartagini je študiral govorništvo, od tam je prišel v Rim, nato pa v Milan, tedaj glavno mesto rimskega cesarstva. Tu je bil učitelj govorništva. S svojo široko izobrazbo, os- trino duha in bleščečim nastopom je očaral učence. Poznal in študiral je vse miselne tokove starega veka in goreče iskal resni- co; ob tem pa mu je bila tuja krščanska misel in življenje po njej.
Mati Monika je prišla za njim in zaradi njega veliko trpela,a tudi molila. O svoji bridkosti je govorila s škofom Ambrozijem; ta bivši plemič je bil milanski škof in »oče ubogih«, tolažil je prizadeto mater. Avguštin ga je hodil poslušat. Ne zaradi vsebine, pač pa ga je zanimal kot govornik. Že tedaj je pa- dlo v njegovo srce seme božje besede.
Nekoč, tako pripoveduje, je sedel na vrtu in premišljal o sebi in velikih vprašanjih člo veškega življenja. Tedaj je zaslišal otroški glas: »Vzemi si, preberi si!« Kot blisk ga je obšlo spoznanje in je posegel po svetem pismu ter ga odprl pri Pavlovih besedah: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v ne- čistosti in nesramnosti, ne v prepiru in ne- voščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za po- željivost.«
To je bil božji odgovor Avguštinu. O veliki noči 387. l. ga je Ambrozij krstil. S tem je Cerkev sprejela v svoje naročje človeka, o katerem še danes spoštljivo govori in je nanj ponosna.
Avguštin se je napotil z materjo v Afriko. Med potjo je v Italiji umrla. Ko je prišel v rojstno mesto,je prodal imetje, zbral prija- telje in se posvetil bogoslužnemu življenju: študiju svetega pisma, molitvi in premišlje- vanju. Tako tri leta.
Stari škof Valerij je prosil vernike, naj mu poiščejo koga, ki bi mu pomagal pridigati. Tedaj je vsa cerkev soglasno dejala: »Av- guštin.« Ta se je na vse kriplje branil, a ni nič pomagalo.
Zdaj je vse svoje moči posvetil temu, da je poglobil svojo bogoslovno izobrazbo in postal dober dušni pastir. Ko je bil štiride- set let star, je postal škof v Tagastu, za Kartagino največjem mestu severne Afrike. Kot škof se je ravnal po geslu: Ne predse- dovati, temveč služiti. Umrl je 28. avgusta l. 430.
Avguštin se je poglabljal v najtežja vpraša- nja krščanske vere, razlagal in branil njene nauke, pridigal,vzgajal in učil. Pisal je tako obsežno in globoko, da ga šteje Cerkev med zahodne cerkvene učenike. Seznam njegovih del navaja 113 spisov in 218 pisem Njegova dela sodijo še danes v zakladnico katoliške vere.
Avguštin sodi med največje duhove člo- veštva. Sprejemljiv je bil za vse lepo: za modro afriško nebo, čar glasbe, mil pogled, pa tudi za hvalo, ko so verniki navdušeno ploskali njegovi besedi.
Naj tu navedemo odlomek njegovega sla- vospeva lepoti:
Hvalile naj bi, Gospod, vsa tvoja dela... Kako naj ga slave? Kje naj najde ta les in kamen glas v hvalo? To čudovito tkivo narave, ta neizmerna lepota, ki vstaja iz najbolj vrtoglavih globin do najbolj strmih višin, ki se spušča iz najbolj strmih višin do najbolj vrtoglavih globin, pri tem pa je v ravnotežju v svojih nasprotjih! Boga hvali kot celoto, kajti,če jo opazuješ in občudu- ješ njeno lepoto,hvališ Boga...Nema zemlja se oglaša po svoje...Ozri se okrog sebe in spoznal boš njeno lepo obličje.Poglej njeno moč, kako sprejema seme, kako obilno rodi tudi tam, kjer ni nihče sejal. Ko pa to ob- čuduješ, pregleduješ in premišljuješ o veliki Sili in veliki Lepoti, odkriješ veliko Moč, kakršne nima sama od sebe, temveč jo je dobila od Stvarnika. In kar v nji najdeš, je glas hvale, s katero slavi Stvarnika.
Med vsemi njegovimi deli pa je najbolj živa knjiga Izpovedi (lani je izšla že drugič v slo- venščini; Sovretov prevod je priredil Gantar) V Izpovedih se Avguštin pogovarja z Bogom, pred nami razgrinja svoje nemirno življenje hkrati pa slavi božjo dobroto, saj bi brez nje nikoli ne prišel k Luči. Za današnjega razbolelega človeka čudovita knjiga pogu- ma! Iz nje spoznava, kaj pomeni milost.
Drugo znamenito delo je O božji državi. Zrasla je iz srčne stiske, ko je videl, da barbari ropajo po Rimu, »večnem« mestu, ko je čutil, da propadajo stare vrednote in nastaja nov svet.Zanima ga obstoj kršča- nstva in vere, odnos med svetno in božjo oblastjo. Lahko rečemo, da je to prva filo- zofija zgodovine. Ves čas pa sveti skozi temo Luč - tudi kristjanu 20. stol.
V 18. poglavju pravi: »Ne samo od takrat, ko so živeli Kristus in apostoli, temveč že od Abela, prvega pravičnega človeka, ki ga je ubil njegov brezbožni brat Kajn, roma Cerkev v tem času, teh hudobnih dneh do konca časov med preganjanji sveta in bo- žjo tolažbo.«
Slikarji prikazujejo Avguština z gorečim srcem ali z dečkom. Eno najlepših slik je naredil Španec El Greco. Avguštin je v or- natu in s škofovsko kapo. Lice je nekoliko bledo, a vzvišeno.

Hieronim je Avguštinov sodobnik. Rodil se je nekje med leti 340 in 350 v Stridonu. Kje je ležalo to mesto, danes ne vemo na- tančno; bržkone nekje med takratno Dal- macijo in Panonijo. Hieronim pravi o njem: »V mojem rojstnem mestu je zarobljenost doma in ljudje žive tja v en dan; tisti je bolj svet, ki je bolj bogat.«
Odraščal je v krščanski družini.Bil je nada- rjen, a težak, nediscipliniran učenec. Šolo je obiskoval v Milanu in Rimu.Pridno je štu- diral latinske pisatelje in si ob njih poglab- ljal duha ter pilil slog. Učenje ga ni oviralo, da bi se ne bil spuščal v vsakovrstne lahko miselnosti, kar je pozneje večkrat omenjal in obžaloval.
Ko je potoval po Galiji (današnji Franciji), je spoznal meniško življenje in menil: »Zdaj je pa čas, da začnem razmišljati o Bogu.« Nato je odpotoval na vzhod. Tu se je pog- labljal v sveto pismo in se učil hebrejščine, hkrati pa je živel kot menih. Pozneje je v pismu poročal,koliko je telesno trpel zaradi hude vročine,samote in pretiranega posta, še bolj pa duševno. Vabil ga je Rim s svo- jimi čari in zabavami. On pa se je še bolj posvetil študiju in vztrajal.
Potem je odšel v Antiohijo in tu prejel ma- šniško posvečenje. Od tu je krenil v Carigrad Spoznal je mnogo odličnih mož Cerkve na vzhodu, se spopolnil v grščini in se pogla- bljal v sveto pismo. To je bilo toliko laže, ker je imel Carigrad veliko knjižnico. Od tu je odpotoval v Rim. Tu so se mu odpirala vrata do visokih služb, toda ni hotel nobe- ne sprejeti, pač pa je ostal skromen menih Papež Damaz, učenjak in pesnik, ga je na- govoril, naj bi izboljšal latinski prevod evan- gelijev. Hieronim se je lotil dela in pozneje v Betlehemu prevedel vse sveto pismo. S tem se je ukvarjal dvajset let. Prevod je postal krona njegovega dela in je postal uraden prevod Cerkve, znan pod imenom Vulgata.V Rimu je Hieronim postal tudi du- hovni vodja odličnim rimskim gospem, kot so bile: Pavla, Marcella, Evstohija in druge V Rimu ga je motilo marsikaj posvetnega, tudi med duhovščino, in jo je z vso ostrino grajal. S tem si je ustvaril veliko sovražni- kov,posebno,ker je graji dodajal zasmeho- vanja in strupene puščice. Ko je bila mera polna, je zapustil rimski, grešni »Babilon« in se odpeljal v Betlehem,da se tam docela posveti meniškemu življenju. Za njim so odšle Pavla in njene znanke. Tudi te so hotele posvetiti svoje življenje samo Bogu. Pavla je bila premožna; v Betlehemu je postavila moški in ženski samostan ter za- vetišče za romarje.
Hieronim je pripeljal s seboj bogato knjižnico saj jo je potreboval, ko je prevajal sveto pismo in pisal razlage.Hkrati si je z mnogimi dopisoval,spraševali so ga namreč za svet glede bogoslužnega življenja. V pismih se Hieronim na dolgo in široko razpisuje o od- povedi, življenju deklet, vdov, klerikov. V njih se kaže ne samo njegova gorečnost, temveč tudi bojevitost in razdražljiva narava Dopisoval si je tudi z Avguštinom. Ko je nastal med njima nesporazum, ga Hieronim svari: »Svetujem ti, mladi mož, da ne sto- piš na borišče svetega pisma in ne izzivaš starega moža.« Avguštin je s svojo ponižno- stjo in potrpežljivostjo zgladil nesporazum. Ohranjenih je 117 pisem. Prof. Lukman jih je 44 prevedel in izdal v dveh knjigah. (Žal sta danes velika redkost!) Naj kot zgled navedemo odlomek, kjer piše mladi materi, kako naj uči hčerko: »Dušo, ki bo tempelj božji, je treba takole vzgajati: Nič drugega naj se ne uči ne poslušati ne govoriti, razen kar se ujema s strahom božjim ... Dajte ji črke iz pušpanovine ali iz slonove kosti in ji povejte njih imena. Z njimi naj se igra, da se bo tudi igraje učila. Naj se ne uči samo abecedni red in si zapomni imena črk kakor pesmico,marveč zmešajte abecedni red,da jih bo poznala ne samo po zvoku, temveč tudi po obliki.Ko bo začela s pisalom v tre- petajoči ročici črtati po povoščeni tablici, naj jo druga roka prime in ji vodi nežne pr- stke ... Če je nerodna, je ne smete kregati marveč hvalite njeno nadarjenost ... Pred- vsem pa skrbite, da ne bo učenja zasov- ražila in ji zagrenjenost, ki bi se v otroških letih naselila v dušo, ne bi ostala čez ne- godna leta...«
Zadnja leta so ga vedno bolj zagrinjale bridkosti. Umirali so mu znanci in prijatelji, krhalo se je zdravje.Barbarsko plenjenje po Rimu je tudi njega, kot Avguština, globoko pretreslo. »Rim oblegajo«, je pisal. »Glas mi dopoveduje ... Zavzeli so mesto, ki si je bilo osvojilo ves svet.« Ko je pisal razlago o preroku Ezekijelu,je tožil:»Pri trepetajoči luči svetilke narekujem... K zunanjim skr- bem so se pridružile še skrbi zaradi oči, ker so oslabele od starosti in mi grozi, da bom oslepel... Ko je čutil,da se bliža konec,je v pismu razodel: Tisti zaničuje vse, ki vedno misli na smrt...« lzčrpan, osamljen in slep je vdano umrl 30. septembra 420.
Tudi Hieronima prišteva Cerkev med cerk- vene učenike. To si je zaslužil s prevodom svetega pisma in s tem, da je vso svojo učenost in ljubezen posvetil službi Cerkve. Ob tem pa so majhne njegove človeške napake, saj nam je tako še bliže.
Upodabljajo ga navadno za pultom, s knjiž- nico, levom, včasih tudi v kardinalski obleki.

Značilna poteza božjega slu- žabnika Janeza Fr. Gnidovca je njegova velika ljubezen do bolnikov.
Pri njegovi onstranski usmer- jenosti je to zelo razumljivo. Zanj je bilo vprašanje zveli- čanja, večnega življenja pri Bogu pomembnejše kot vse drugo. Ko je mislil na bolnike,je nujno mislil tudi na to, da bi jim pomagal. Rad jih je obiskoval in k temu navajal tudi svoje du- hovnike ter druge vernike.
Pokojni J.Fr. Gnidovec je imel »dobro srce, polno sočutja do ubogih in trpečih« že kot kaplan v Vipavi. To spričuje p. Anton Bukovič D. J., ki je tam doma. Med drugim pravi o Gnidovcu tole:
»Kaplan Gnidovec je bil velik prijatelj bolni- kov. Mati (p.Bukovičeva) pravi,da je njeno mater vedno hodil obiskovat. Samo molčal je,pa vseeno vse tolažil. In tudi drugi tako pravijo.« Ljubeča navzočnost pomeni dosti krat več kot besede,ki postanejo nadležne
»Spominjam se - nadaljuje ista priča - da je bil neki upokojeni oficir v 'oberrihterjevi' hiši - tako so rekli - zelo bolan in ni hotel nič slišati za svete zakramente. Šel je k njemu in ga pripravljal. Ta se mu je smejal in rekel,da je škoda, če bi takega mladega gospoda pohujšal s svojimi grehi. Umrl je spravljen z Bogom.«
Za veliko noč je šel previdevat vse bolnike zatrjuje p.Bukovič. Ni čakal, da bi ga klicali Sam jih je iskal. Ni se bal dolge poti. Dve uri daleč je šel na Nanos k nekemu zapuš- čenemu revežu. »Umirajočim je pri previ- devanju govoril o Bogu in nebesih s takim prepričanjem, da je rekel moj oče: 'Kar za- vidal bi jim to srečo. Ob smrti bi si želel g. Gnidovca, da me pripravi. Brez vic bi šel kar naravnost v nebesa!'«
Kako se je med vojno z ljubeznijo posvetil ranjenim in bolnim vojakom v zavodu sv. Stanislava, ki je bil večji del spremenjen v vojaško bolnišnico, se spominjajo tedanji šentviški dijaki. Naučil se je za silo jezikov, da je vojake lahko spovedoval. Nosil jim je sv. obhajiilo. Prof. M. Tomc mu je pri tem stregel in se spominja,kako je bil rektor dr. Gnidovec sam ves izmučen od »španske« bolezni, da se je komaj vzpenjal po stopni- cah. Pa ni odnehal. Hodil jih je obhajat in tolažit.
Ko je bil pozneje v noviciatu v Grobljah, ni imel posebne priložnosti za obiskovanje bolnikov. Pa je spet značilno zanj, kar po- roča tedanji ravnatelj novincev dir. Alojzij Plantarič: »Zbolel nam je br. Mlinarič in v nekaj dneh dozorel za večnost.Pa je prišel g.Gnidovec in me prosil,da bi smel pri njem čuti, češ, da sem jaz ves izmučen, on pa spočit. Vseeno sem prosil, naj me pride poklicat,ako bi brat začel umirati. Res,zgo- dilo se je. Čudovit prizor! Brat je imel oči uprte nekam v daljavo, g. Gnidovec poleg njega pa s križem v roki. Pod takšnim var- stvom je odhod varen.«
Potem g. Plantarič nadaljuje: »Spominjam se, kako me je nekoč pokojni škof Karlin vprašal, kako mislimo g. Gnidovca porabiti, ko bo končal čas preskušnje, in dejal: ,Po mojem bi bilo najbolje, ako ga porabite v bolnišnici. On bo rešil dušo, pa če bi bila z eno nogo že v peklu.'«
Motili bi se seveda, če bi mislili,da je bolni- ke samo obiskoval in jih tolažil. lz njegovih sklepov,ki so ohranjeni iz prvih let škofovske službe, lahko sklepamo, da je veliko molil zanje, zlasti za umirajoče. Večkrat stoji v začetku zapiskov beseda: Pro agonizantibus - za umirajoče.
Nič drugače kot prej ni bilo v Prizrenu. Dr. Al. Plantarič je bil tam njegov sodelavec; ko opisuje njegova misijonska pota, nada- ljuje: »Doma pa tudi ni miroval! Bolnišnica! Bolni vojaki! Kako jih je ljubil, kako je bil vesel, če se je zanje kaj storilo. Pa tudi oni so ga ljubili.«
lz te prizrenske dobe je piscu teh vrstic prepovedoval vojaški zdravnik kapitan dir. Medvedović: »Jahal sem iz vojašnice (levo na vzpetini na cesti iz Uroševca malo pred Prizrenom). Konj se je spotaknil in me vr- gel na tla. Pozneje so mi povedali, da sem ležal teden dni v nezavesti. Prebudil sem se in prav tisti trenutek je stal pri moji postelji v Začasni vojaški bolnišnici (desno pod cesto) škof dr. Gnidovec. Ne morem povedati, kaj je ta njegov obisk pomenil zame.«
»A tudi civilnih ni zanemarjal« nadaljuje dr. Al. Plantarič. »Ker je bil župnik že starejši gospod, je bil zato škof za kaplana, da je hodil po hišah spovedovat bolnike in starce«
Podobno ugotavlja Marijina sestra Kajetana Galiot,ki je bila takrat zaposlena v prizren- skem malem semenišču (dijaškem domu), kjer je stanoval tudi škof: »Kadar je bilo treba ponoči nesti obhajilo kakšnemu bol- niku, je vedno šel sam, čeprav je bilo to župnikovo delo; pa je imel tako veselje pri tem, samo, da je duše reševal!«
Tudi dijak iz omenjenega dijaškega doma se spominja njegove ljubezni do bolnikov. Takole piše v svojih spominih nanj, ki jih je zapisal leto po njegovi smrti: »Za bolne dijake se je vedno zanimal. Manj bolni so ostajali v dijaškem domu. Tu jih je škof zelo pogosto obiskoval, da bi jim s svojo dobro besedo olajšal bolezen.Po maši je bil vsako jutro na voljo tistem bolnikom, ki so želeli prejeti sv.obhajilo. Med škofovim bivanjem v dijaškem domu je bilo tudi nekaj hujših primerov bolezni.V dogovoru z upraviteljem dijaškega doma je škof takoj poskrbel, da so te bolnike premestili v mestno bolnišnico Potem jih je obiskoval vsako popoldne, ko je šel na sprehod. Poleg duhovne tolažbe jim je vedno prinesel tudi kakšno telesno okrepčilo« (Serafin Glasnović, zdaj duhov- nik v ZDA).
Jožefa Selič, ki je poznala škofa kot usmi- ljenka v Skopju, pravi: »Opazovali smo jih lahko,kako so dnevno hodili po ulici obisko vat,učit,tolažit in miloščino delit revežem« Isto ugotavlja škofov sodelavec, zdaj že umrli g. Ciril Bajuk: »Ko sva bila skupaj v Skopju, je šel vsako popoldne na sprehod, vendar ti njegovi sprehodi niso bili sprehodi, temveč pastoralni obiski. Vsako dušo je posebej iskal in našel. Vedno je dobro po- znal svoje ljudi.«
Vsega seveda ni zmogel sam. Zato je tudi druge navajal k enakemu delu. Najprej svo- je duhovnike. To ugotavlja njegov zvesti sodelavec msgr.Alojzij Turk: »Posebno lju- bezen je čutil do bolnikov in revežev. Rad jih je obiskoval tako v bolnici kakor tudi po domovih. To je naročal tudi svojim duhov- nikom. V Skopju je sam zelo pogosto obšel vse oddelke in se zanimal za vse bolnike brez razlike. Za vsakega je imel dobro be- sedo, a katoličane je redno opozarjal na svete zakramente, posebno,če so bili pred operacijo ali je bila bolezen hujša. Svojim sodelavcem je prav tako naročal,naj redno obiskujejo bolnike, in je želel imeti o tem poročila.«
Dolgoletni škofov sodelavec msgr. Branko Dorčić je prav zaradi zgleda in spodbude vzornika delal isto, dokler je bilo mogoče.
Župnijska sodelavka s. Mercedes Budau se spominja celo nekaterih podrobnosti: »Po- slal me je k stari Nemki iz Odese, ki je bila na smrtni postelji.Bila je sicer protestantka toda prevzvišeni mi je naročil, naj pri njej molim. To je bilo v nočni službi in še tisto noč je mirno umrla.«
In še: »Poslal me je h kakšnim umirajočim na domu, dvakrat tudi v bolnišnico, k dve- ma, ki sta poskušala samomor, da bi jima preskrbela duhovniško pomoč.«
V Blagovesti je l. 1935 napisal poziv verni- kom, naj bi sodelovali s karitativnim odbo- rom v župniji in škofiji. Tam vse prosi, »da se še bolj požrtvovalno zavzemamo ... po- sebno za zdravila ubogih bolnikov«... in da bi »morda še več osebno storili v pomoč ubogim, recimo s tem, da bi obiskovali bol- nike.« V istem pozivu bi rad svoje vernike pridobil tudi za to,da bi se zavzeli za usta- novitev Vincenc. konference.
Tak je bil dr. Janez Fr. Gnidovec: prijatelj bolnikov ves čas svojega duhovniškega življenja. Imel je sočutje z vsakim bednim človekom ne glede na vero ali narodnost; vsakemu je rad pomagal, pa naj je šlo za tvarne ali duhovne potrebe. Prav posebej pa je seveda mislil na tisto dokončno odre šitev človeka, ki jo je prinesel Kristus. Tem bolj je mislil nanjo,čim bolj je bila ogrožena To rešitev bi bil še prav posebno rad po- sredoval vsem, ki so bili v nevarnosti.
Tako je prav razumel svojega Gospoda in ga zvesto posnemal.

Vem, da boste to pismo brali že krepko po velikonočnih praznikih, saj je še samo en teden do samega praznika. Kaj hočemo, se nam pač vsem enako godi, primanjkuje nam časa. Upam, da boste praznike preži- veli v miru in veselju, zdravi in zadovoljni. Če bo kateri kaj bolehen ali bo moral poto- žiti,naj se ne huduje. Upajmo na boljše - v upanju živimo in v upanju bomo tudi umrli. Pred sabo imate tudi naš list Iz sončne Zambije, v katerem se je, ne vem kako - našel tudi moj obraz, saj nič ne de. Obja- vljen je tudi moj naslov, ki pa bo od sedaj naprej verjetno kaj bolj stalen, saj so me postavili za stalnega župnijskega upravi- telja v predmestni župniji Ndole. Pri nas v Chifubu,kakor se ta župnija imenuje,je vse veliko, saj Chifubu pomeni velik povodni konj.
Verjetno vas bo zanimalo, kako je prišlo do tega imena. Nekega dne naj bi bil prišel po majhnem potočku (ta je vse leto skoraj presušen, razen v deževni dobi, ko poplavi bližnja polja, in če je doba obilnejša, tudi vasi) prišel velik povodni konj, se ustavil in nasitil po vrtovih tega kraja, ter odšel, od koder je tudi prišel. In od tistega dne naj bi se ta kraj imenoval Chifubu.
Kaj je pri nas novega, boste vprašali. Vse. Od župnika (brez kaplana), ki bi naj bil pa- stir okrog 20-25 tisoč (vsaj tako so rekli, potem bo že držalo) ovčic in kozličev z manjšimi ali večjimi rožički,pa vse do doje- nčkov, katerih krstimo vsak mesec od 40- 50, veliko pa jih ostane tudi brez krsta,ker starši in botri ne pridejo šestkrat na pouk, zato bomo za veliko noč krstili kakšnih dvesto katehumenov, ki so pridno prihajali na pouk celi dve leti,po šestkrat tedensko.
Ko sem zgoraj nekje navedel, da je pri nas vse veliko, sem se pa zlagal, ker je cerkev premajhna. Sprejme samo nekaj čez tisoč ljudi, zato jo nameravamo povečati, pa ne kot Butalci, ki so hoteli razriniti cerkev, ker je bila premajhna. Ko so bili vsi v cerkvi in pridno razrivali, je prišel nepovabljen gost, »skrben dedec«, tat bi mu pri nas rekli, v čibembščini pa mupupu, odnesel njihova znamenja - suknje - ter s tem zadovoljil sebe in Butalce. Sam je imel suknje,Butalci so pa mislili,da je Cerkev dovolj velika, za- to naj bi suknje ostale pod zidovi. Pri nas bomo pa raje pljunili v roke (oh raje ne, ker bomo brez srajc), prijeli za lopato, ter krepko mahnili s krampom po trdi zemlji, katera ne bo videla ali slišala o dežju kak- šnih sedem do osem mesecev.
Preurejevati smo začeli dvorano, ker najprej potrebujemo prostor, da se lahko pogovori- mo o načrtih. Končali bomo verjetno nekje v maju letos.Potem bo pa naš prijatelj žep dobil kostno jetiko, ter se čisto posušil. Čakali bomo »deževne dobe«, da se malo okrepi, ne vemo pa, kdaj bo prišla.
V teh prostorih naj bi v prihodnje, če bo dovolj moči in pomoči,začeli poučevati se- dmošolce (tukaj traja osnovna šola samo sedem let) katerim bolj trda prede v šoli, kakor tudi tretjeletnikom gimnazije, kjer je končni izpit potreben za nadaljevanje štu- dija. S šolanjem so hude težave, saj vsako

leto pade pri končnem osnovnošolskem iz- pitu čez sto tisoč učencev. Za večino teh je šolanje končano. In kaj bo iz njih čez nekaj let? Lahko si mislite, kaj to pomeni za deželo s petimi milijoni prebivalcev, ki je v razvoju. Boste rekli, da je to velik načrt z veliko dela. Kje pa dela primanjkuje? Če bi človek imel veliko rok in bi dan trajal oseminštirideset ur, bi se dalo še marsikaj narediti,tako pa... počasi se daleč pride ali pa v čibemščini shimo cita panono,apokele umwikala fye umukashi (če boš počasi mi- gal, boš ujel dekle tistega, ki samo sedi).
Imam tudi sedem osnovnih šol s prek deset tisoč učenci (razred ni nikoli manjši od 45- 50 učencev). V družini je povprečno šest otrok. So pa tudi družine z devetnajst,ka- kor družina Musonda. Lačna usta čakajo, pa tudi r... nočejo kazati.Če je dobra volja in ljubezen v hiši, se tudi to da pokriti.
Naj še vam opišem enega od tolikih dni v Chifubu, 5.4.1979. Ob petih vstajanje. Po molitvah in premišljevanju že čaka delo na župniji. Stanujem namreč v misijonskem centru, kakor večina duhovnikov in od tam se potem razkropimo po svojih župnijah.Po maši je bil sestanek s starešinami cerkve. Pripravili smo velikonočni program. Pouk dveh cerkvenih organizacij (v župniji jih je 12) in ura je bila enajst, ko sem se vrnil v center in na presenečenje našel Jožeta Kokalja in Barico Rous, ki sta prišla po opra- vkih v Ndolo in tako našla nekaj minut tudi za obisk. Tako smo po dolgem času zopet malo poklepetali po domače.
Popoldanske zadeve:(popoldnevi so čas za reševanje raznih zadev). Sinoči je nekemu možakarju ušla žena spat k drugemu.Prišel je po tolažbo in nasvet k duhovniku. Ženi- ca je prišla s prošnjo, naj izženem iz nje duhove, ker strašno trpi. Druga je ogolju- fala in okradla deset ljudi (med njimi tudi policaja). Vsi so prišli k svojemu pastirju, naj jo prisili,da vrne, kar ni njenega. Ta pa je med tem popivala in se veselila v bližnji gostilni, katerih ne manjka. Okrog 50 let stara žena bi rada še enega otroka, ker se boji, da jih je šest premalo, da jo bo mož zapustil, če ne bo še enkrat zanosila. Kam drugam kot k duhovniku? Med tem so se otroci stepli za žogo in enemu naredili iz kumare paradižnik. Potrebna je bila prva pomoč.
Ura je odbila že pol sedmih, ko sem odšel na sestanek majhnega krščanskega obče- stva, kjer sem imel mašo. Pogovarjali smo se o marsičem, in ob koncu sem jim zapel tudi nekaj slovenskih. Naša pesem se zelo prilega njihovemu ušesu. In ura je bila pol desetih, ko sem se vrnil domov ter začel pisati to pismo. Zato oprostite napakam, obliki in pa klobasanju.
Rad bi vam opisal še kaj več, toda papirja je zmanjkalo. Pa drugič.
ZA ZDAJ PA VESELO, DEBELO PISANKO, Z VSEM BOŽJIM ŽEGNOM ŽEGNANO IN LJU- BEZNIJO VSTALEGA ZVELIČARJA ZAUŽITO. VESELO ALELUJO VSEM - VAŠ PRIJATELJ IZ SONČNE ZAMBIJE

p. Miha Drevenšek
FRANCISKAN CENTRE
BOX 992
NDOLA - ZAMBIA

Ljudje imamo napačno predstavo o ljubezni. Prepričani smo, da je ljubiti isto kot dajati- ali se dati-tako bi rekli lažni modrijani-toda dajati je lahko prevleka naše moči (Mt, 6, 2-3). Pregovor: "Dati je bolje kot prejemati" izraža to zmoto: bolje je dajati,saj dajanje nudi veliko zadovoljstvo,ker mora biti drugi hvaležen. Dobro se počutim,ker sem dober in darežljiv človek. Težje je nekaj sprejeti, ker sem dejansko odvisen od drugih. More biti boljše, če dajemo, more pa biti tudi manj krščansko.
Brez dvoma pomeni ljubiti odpreti srce svetu in ljudem, sprejeti jih do zadnjega vlakna svojega bitja.Kristus je prihod božje ljube- zni. Cerkev Kristusova nevesta:nevesta se prepušča ženinu in postaja njegova last.
Sili nas k spreobrnitvi, k drugačnemu miš- ljenju. Če se naše srce ne bo spreobrnilo, bomo še naprej ošabni in nedostopni stali pred Gospodom. To spreobrnenje ni sad vo- lje, tudi ne sad našega pobožnega življenja: pravo kesanje je milost, največja milost.
Toda ali ima smisel »samo prejemati«? Ali ni »dajati sebe« tudi krščansko? Medtem, ko ubežimo pelagianizmu, ali ne bomo zašli v nasprotno skrajnost?
Kristjan mora z vsemi svojimi močmi biti drugim na voljo, toda njegovo darovanje samega sebe ni sad premišljenosti, temveč odgovor na božji klic:zato so tudi odgovo- rni v Bratstvu, to se pravi možje in žene, ki so se odzvali povabilu. To je v pravem, globokem smislu te besede. »Govori, Gos- pod, Tvoj služabnik posluša.« (1 Sam 3, 9) Če ne odgovorim na Gospodov klic,temveč sam nekaj izvršujem,tedaj je moje življenje samogovor, pot brez izhoda.
Tu imamo središče našega krščanskega poslanstva, resnično oporo naši veri. Če ni moje življenje noben odgovor, temveč sa- mo ponosna pobuda, tedaj si lahko lastim Pavlove besede: »Če bi tudi govoril vse jezike ljudi in angelov ... če bi imel vero, ki bi gore prestavljala ... če bi razdal vse,kar imam ... če bi se pustil živ sežgati ... pa bi pri tem ne imel ljubezni, bi ne bil nič drugega kot brneč zvon ali zveneče cimbale.« (1 Kor 13,1-4). Tako je Pavel opisal ljubezen, ne kot odmevajoče junaško dejanje, tem- več prav nasprotno: za apostola je tisti dobrohoten, ki je hvaležen, ali tisti. ki se zaveda, da je prejel veliko darilo in prepro- sto,čeprav ne bleščeče odgovori.Ljubezen vse odpušča, vse veruje, vse upa, vse prenese - (1 Kor 13, 7).
V Bratstvu nikakor nimamo namena vzgojiti mož in žena,ki so povezani samo z Bogom, temveč obuditi resnično odgovorne, ki se ujemajo z drugimi ljudmi. »Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18, 20). V Kristusovem imenu pride, kdor prihaja bliž- njemu naproti z razprtimi rokami. Kako če- sto slišimo v Bratstvih: »Šel sem nekoga obiskat,da bi ga tolažil, pa sem bil sam po- tolažen, prišel sem,da bi dal, pa sem odšel s polnimi rokami...« V resnično bratskem srečanju ni nikomur treba, da se žrtvuje, nikomur,da se odpove, to je veliko veselje, ki ga more izkusiti vsak člen Bratstva. Vsi gredo domov bolj bogati, predvsem zato, ker so se učili od drugih.
Odprtost nas dela dostopne. Ljudje čutijo našo pripravljenost in se nam približajo. Sprva je naklonjenost, ki se ponavlja, toda čez nekaj časa nam postane naša priprav- ljenost breme. Čutimo, da ljubezen do bliž- njega ni nekaj tako preprostega, kot smo sprva mislili. Ravno tako se je godilo boga- temu mladeniču (Mt 19, 16-22) - odšel je, ko je spoznal, da se ne ujemajo njegovi načrti s Kristusovimi. Biti pripravljen delati dobro se ne pravi storiti nekaj dobrega, da vestno izpolnimo neke načrte, temveč biti vedno pripravljen ustreči prošnjam drugih. Napačno ustreči se pravi povzročiti neod- govornost in odvisnost. Drugače rečeno, učinkuje velikopotezno in hkrati popušča- joče.
Obojestransko sprejemanje je edina pot do osebne in občestvene svobode. Osebna svoboda obstoji v tem, da sebe izključimo. Tedaj bomo potisnili v stran vse zapreke, ki nam preprečujejo zaživeti v polnosti. Te zapreke preprečujejo drugim vstop. Obče- stvena svoboda je povezanost razbreme- njenih in odrešenih src, src, ki so zmožna krivične strukture spremeniti v človeške, da služijo bližnjemu.
Človečnost in razširjanje evangelija je osre- dnja točka našega srečanja. Naredili bomo svet bolj človeški, če se bomo zavzeli za njegovo preobrazbo, in to osebno in z dru- gimi, medtem,ko nam je bolezen orožje, da pokažemo ljudem,da je pritrdilna prizadetost močnejša kot sila. Mi bomo bolj kristjani, če ne bomo te zadolženosti živeli po lastni pobudi, temveč kot odgovor na božje po- vabilo,s popolnoma človeškim srcem-odprti in svobodni.Kristusova smrt nas je odrešila teme in služabništva, da nas popelje v no- vo življenje - odprto in svobodno - v dani in prejeti ljubezni.
Človečnost in oznanjevanje evangelija v svetu bolnih bo postala resničnost, če se bodo vsi bolni sveta združili in se pustili voditi božji volji in tako postali izvrševalci božje volje.

Vicente Masip DJ

lz domače šentjakobske fare in nekaterih okoliških krajev smo se v nedeljo 13. maja zbrali v Šentjakobu ob Savi, da naberemo novih moči za premagovanje vsakdanjih težav, s katerimi se nekateri srečujejo na bolniški postelji,invalidskem vozičku, v dru- žini, šoli,na delovnem mestu, vsi skupaj pa v srečevanju s samim seboj in bližnjim.
Že navsezgodaj je posijalo sonce, kot bi nam nebeški Oče poslal svoj blagoslov.Pri- spevalo je k prazničnemu razpoloženju, ki je sijalo na obrazih faranov pri skupni dari- tvi sv. maše, pri kateri smo vsak po svojih močeh sodelovali. Nekateri s petjem, drugi z molitvijo ali tiho navzočnostjo, nekateri pa so nam posredovali svoje misli in ob- čutja. V pridigi nas je g. Stres spomnil na odlomek iz evangelija, ko Jezus pravi: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem,ta rodi obilo sadu.« In kadar se sprašujemo,kaj naj bi pomenil ta sad, ali si ne predstavljamo le dejavnosti, ki so us- merjene navzven? Napraviti hočemo nekaj, kar bo oprijemljivo, vidno tudi drugim. Ali ne delamo s tem krivice tistim,ki ne morejo delati in bi bili tako nerodovitne mladike, ki jih skrbni Vinogradnik odstrani? Zunanje dejavnosti so potrebne,ne pa najpomemb- nejše in ne smejo biti naš življenjski smisel Naša poglavitna naloga je, da sami sebe plemenitimo, se dvignemo na višjo raven in k temu pomagamo tudi drugim. Za to delo pa ne potrebujemo zdravih rok, nog, oči in ni nujno,da smo mladi.Opravljamo ga lahko vsi, brez razlike.
Po maši smo se zbrali v župnišču, kjer smo lahko izmenjali nekaj besed,saj smo bili nekateri že stari znanci. Spoznali smo, da moramo prijateljske vezi krepiti, če hočemo, da si bomo res prijatelji,bratje ki so pripravljeni, da se medsebojno podpirajo. Po takem srečanju postane tudi srečanje v molitvi, zlasti ob petkih, bolj oprijemljivo.
Popoldne smo mladi pripravili kratek zabavni program, nato pa še skupno zapeli nekaj pesmi ter se tako še bolj medsebojno po- vezali. Nato smo se po šmarnicah kmalu razšli. Razšli, pa vendar ostali v duhu po- vezani, dokler se spet ne srečamo.
To ni bilo prvo srečanje v Šentjakobu, pa vendar prvo, pri katerem je sodelovala ve- čina invalidnih,bolnih in ostarelih iz domače župnije. Marsikdo je šele dobil pogum, da se pred farani ne sramuje svoje bolezni, in to je velik napredek k medsebojni pomoči in zaupanju. Hvaležni smo g. župniku, ki nam je to omogočil.

Mojca

Na misijonski praznik bolnikov,binkošti, smo se letos prvič zbrali zdravi,invalidni in bolni v Baragovem kraju, v Trebnjem. Lani so tu odkrili spomenik temu velikemu slovenskemu misijonarju, letos pa je bilo na pobudo bolni- ce Mimice Pust in v okviru gibanja Prijate- ljstva bolnikov ob tem spomeniku srečanje vseh okoličanov, ki se v bolezni in trpljenju zatekamo k njemu in nam je veliko do tega da bi ga Cerkev kmalu slovesno razglasila za blaženega in svetnika. Molili smo za mi- sijonarje,da bi Bog obilno blagoslovil njihovo delo, da bi jim dajal moč za premagovanje težav in jim pošiljal nove in nove sodelavce.
Ob treh popoldne smo se zbrali okrog ol- tarja božje besede in evharistije, da bi se znova povezali z Jezusom, ki je središče našega življenja in brez katerega ne more- mo ničesar storiti. V cerkvi nas je najprej pozdravil domači župnik in dekan g. Franc Zaplata: Njemu je Bog dva tedna prej tudi poslal preizkušnjo.Ko se je s kolesom peljal s podružne cerkve domov,ga je podrl avto in ga tako za nekaj časa približal invalidom ki so prišli v cerkev v precejšnjem številu.
V uvodu v mašno bogo- služje je Mimica Pust po- udarila, da je Jezus veliko nalogo »pojdite po vsem svetu, učite vse narode in napravite jih za moje učence« zaupal ne le apostolom, ampak nam vsem,ki smo udje Cerkve Vsi zdravi in bolni, duhovniki in laiki, mora- mo vsak na svojem mestu biti oznanjevalci Kristusovega evangelija. Za širjenje te po- slanice Kristusove ljubezni se ne trudijo le misijonarji, velik delež pri tem imamo lahko vsi, če z vdanim prejemanjem trpljenja in z molitvijo duhovno podpiramo njihova pri- zadevanja. Tudi Prijateljstvo bolnikov ima ta namen, da duhovno osmisli prenašanje križev in pomaga vsem, da darujejo trplje- nje za potrebe Cerkve.
Več o tem je v pridigi govoril pokrovitelj misijonske dejavnosti v Sloveniji prelat dr. Vilko Fajdiga; ta je tudi vodil mašno bogo- služje. V lepem govoru je usmeril naš pog- led na Golgoto,na tri križe.Levi razbojnik ni znal sprejetli trpljenja in je preklinjal Boga, desnega razbojnika je trpljenje prečistilo in ga je sprejel kot kazen za svoje grehe ter se obrnil k Bogu s skesanim srcem.Nedolžni Jezus pa je svoje trpljenje daroval nebeš- kemu Očetu za odpuščanje grehov vsega sveta. Kristjan mora biti podoben Kristusu, sicer ni vreden tega imena. Gospod prelat se je spomnil tudi papeža Janeza Pavla II., saj je prav takrat na Poljskem ponovil tiste znane besede, s katerimi se pogosto obra- ča k bolnikom invalidom in njihovim pomoč- nikom:»Vi ste moji najožji sodelavci,vi nam najbolj pomagate graditi božje kraljestvo«. Te papeževe besede naj nas navdušijo, da bomo še bolj sodelovali z njim in ga podpi- rali pri njegovih apostolskih prizadevanjih.
Bogu in Mariji se je za neprecenljive milosti in ljubezen zahvalila ob koncu maše Tilka iz Šmarjete. Polna notranjega veselja je vzkli knila: »Navdaja me misel, da nas je danes sem pripeljala prav božja Previdnost, da smo s škofom Baragom, ki je zelo ljubil tudi bolnike,preživeli ta misijonski dan bolnikov, da bi tako ob njem tem globlje doumeli, da smo tudi bolni, osamljeni in po telesu ne- močni, vsakega pa Bog kliče k misijonski dejavnosti z molitvijo,darovanim trpljenjem in življenjem. Saj nihče nima večje ljubezni kot tisti, ki daruje svoje življenje za svoje prijatelje.« Zaključila je prošnjo k Bogu, naj nam to lepo srečanje ostane kot nova vez medsebojnega prijateljstva, ljubezni in pomoči.
Po maši so otroci iz veroučne šole pod vod- stvom sestre Silve zaigrali in zapeli. Najprej so spletli venček Mariji in ji ob oltarčku s pesmijo izrazili svojo otroško ljubezen ter jo prosili,naj vse priklene na svoje srce. Za tem pa so v prisrčni igrici prikazali, kako je slepa prijateljica prižgala luč v duši obupa- nega dekleta,ki je hotelo narediti samomor Veselje in vedrino tistega,ki je sprejel svo- jo bolezen, ki pozablja na svoje trpljenje in se hoče nesebično darovati drugim, je na- lezljiva. Ob igrici smo tudi mi začutili, da ne smemo misliti nase in svoj križ, ampak lajšati trpljenje drugim, pomagati nositi križ Kristusu, ki trpi v naših bratih in sestrah.
Ob Baragovem spomeniku pred cerkvijo so nam potem pevci pod vodstvom g. Venclja Zadravca zapeli Baragovo himno in nekaj drugih pesmi. Med poslušanjem so nas zmo- tile redke kaplje dežja, za katerega smo malo prej v cerkvi prosili, toda veselega raz- položenja to ni moglo pokvariti.Nadaljevalo se je v župnišču, kjer smo se še telesno okrepčali in osvežili.
Domov smo se vrnili hvaležni Bogu za vse duhovne darove, ki smo jih bili deležni, in vsem,ki so se potrudili,da so nam pripravili tako lep dan ter nam omogočili, da smo se srečanja udeležili.

Franci

Na praznik Janeza Krstnika smo invalidi in bolni imeli v tolminski župnijski cerkvi prisr- čno slovesnost, ki so nam jo pripravili naši sožupljani.
Najprej je bilo srečanje s tistim, zaradi ka- terega smo pač prišli skupaj in nas čudovito povezuje - s Kristusom. V njem naj ne bo razlike med nami, je bilo poudarjeno že pri pozdravu. Z njim se je hotelo vsako srce darovati. V tem duhu smo darovali sveto mašo z domačim g.vikarjem Klinkonom,ki tu preživlja zasluženi počitek po naporni poti duhovniške službe, in s prijateljem uredni- kom, ki se je rad odzval našemu povabilu.
Izredno smo bili veseli prvega takega sre- čanja bolnih, posebej še ostarelih, ki po tolikih letih ne morejo več sami do cerkve. Z brati in sestrami, s katerimi smo se po- prej večkrat srečevali, smo se spet, morda že po več letih,videli po sveti maši,ko smo ob prigrizku lahko tudi pokramljali.
Polna cerkev ljudi je dokazovala,da je med nami še zanimanje in razumevanje za bolne.
Upamo in mnogi so nam zatrjevali, da je bilo srečanje vsem v blagoslov in duhovno poglobitev ter smo za to Bogu iz srca hva- ležni.

Tone

»Ni naključje, da smo se danes zbrali z na- šimi najstarejšimi in bolnimi župljani prav tu v cerkvi Žalostne Matere božje... Trpljenje je izgubljenega sina pripeljalo nazaj v oče- tovo hišo. Često privede trpljenje k veri tudi tiste, ki so v dneh sreče menili, da bodo lahko brez Boga...
Vsakdo ima svoje težave - tako vi,ostareli in bolniki, kot mi, mladi. S skupno molitvijo pa jih laže prenašamo. Naše življenje je namreč najbolj plodno v dnevih trpljenja. Trpljenje pa nima vrednosti samo v sebi, ampak v ljubezni, s katero postane drago- cenejše od zlata. Bistvo je ljubezen. Kadar se trpljenju pridruži ljubezen, mu odvzame vso grenkobo...
Kakor so hodili apostoli za Kristusom, tako tudi mi pojdimo za Njim, kajti vsa oblast je v njegovih rokah. Z molitvijo v veri, dragi bratje in sestre, lahko dosežemo vse pri našem dobrem Bogu. Posebno mi, mladi in zdravi, se od starejših in bolehnih nenehno lahko učimo moliti in potrpeti.Hvaležni smo vam in se vam zahvallijujemo.Z veseljem in ljubeznijo v srcih vam kličemo: »Ostanite z nami! Še ste potrebni, prepotrebni!«
Brez velikega petka ni velikonočnega jutra.Med seboj imamo naše drage brate in sestre, ki jih bo- lezen,trpljenje in starost niso strli, ampak prerodili v pravi ljubezni do Boga. Gospod, daj nam vsem razumeti,da lahko s svojo boleznijo,vsakdanjimi križi in trpljenjem pomagamo tebi pri odreševanju sveta
Dobri troedini Bog - Bog ljubezni, hvala ti, da se nam tako čudovito razodevaš po do- broti, globoki veri, predanosti, v trpljenju in preizkušnjah, po nasmehu in življenjski mladosti, ki veje z obrazov naših dragih - starejših in bolnih bratov in sester. - Dobri Bog, hvala ti!«
To je le nekaj odlomkov iz sodelovanja mla- dih pri sv. maši. Na Žalostni gori pri Mokro- nogu je bilo 10.6.1979 srečanje starejših, bolnih in invalidnih župljanov.Pri bogoslužju ki so ga poživili pevci z lepim petjem in mladi z razmišljanjem za kasneje, ter branjem berila,evangelija, darovanjem,prošnjami za vse potrebe - še posebej za udeležence, in koncem. Vse so sami sestavili. Zdravi so pomagali tako, da so ponudili svoja vozila in pripeljali vse, ki sami ne bi mogli priti na to lepo romarsko pot. Obiskali so nas tudi invalidi iz Ljubljane - Drago in Milena ter družina s tremi invalidnim otroki z Gorenj- ske. Prišla pa sta tudi sestra Klara in ured- nik Prijatelja. Skupaj smo se poveselili ob zakuski v župnišču. Pevci so še zapeli, pa tudi udeleženci so med pogovorom in obu- janjem spominov zapeli. Prišlo jih je kar šestdeset.
Sreča in veselje,ki sta izžarevala z lic sta- rejših, je prešla na vse. Srečni, da smo se srečali, smo se poslovili z obljubo in upa- njem, da se kmalu spet srečamo pri naši Žalostni Materi božji, darujemo daritev do- bremu Bogu, kakor nas je naučil Jezus Kri- stus, ki tako čudovito vodi naša pota - ter počastimo božjo Mater.
Hvala vsem, ki so kakorkoli pomagali, da je srečanje uspelo,predvsem pa: Bogu hvala!

Nada

V lepem majskem popolnevu smo bili pova- bljeni invalidi, ostareli,osamljeni ali kako dru- gače prizadeti "Božji prijatelji" prvič na sre- čanje v kapiteljsko cerkev v Novem mestu
Sveto mašo je imel ob somaševanju kapiteljskih kanonikov g. Klemen. Mladina je sodelovala s pevskim zborom, ki ga je vodila sestra organistinja kar je veliko pripomoglo k duhovni ubranosti. Med sv.mašo smo nekateri pre jeli tudi bolniško maziljenje
Okrepčani smo bili z belim kruhom močnih in polni zavesti, da nas bo podpirala mati Marija in bomo pri njej črpali potrebno moč zato smo zapeli litanije na čast majniški Kraljici kot prošnjo in v zahvalo za njeno vsakdanjo prisotnost v našem težkem živ- ljenju.
Ob zaključku tega srečanja v cerkvi je vse lepo pozdravil g. prošt, se nam zahvalil za sodelovanje in nas povabil na pogovor v proštijo. Tu smo na dvorišču nadaljevali medsebojna osebna poznanstva ob lepem petju, pogovoru ter prigrizku. Imeli smo še priložnost, da smo si ogledali odlična dela nekaterih trpečih sester iz Novega mesta.
Zahvala gre vsem,ki so kakorkoli prispevali Upamo, da nam bodo naši zdravi bratje in sestre še kdaj pripravili tako lepo doživetje

Francka

Pod vodstvom g. dekana Hermana Habiča smo prvič obhajali dan bolnikov na Kara- burmi. Pripravili smo ga tako, da smo šli po domovih, kjer naši bolniki trpijo.
Bolnike smo skromno obdarili;s tem smo jim skušali pokazati, da mislimo nanje in zanje molimo. Prosili smo jih,naj se v svojem trp- ljenju tudi oni spomnijo nas. Od ganjenosti se je marsikomu zasvetila solza. Ne vem, kdo je bil bolj vesel, bolniki ali mi?
Po končanih obiskih smo bili povabljeni v župnišče na kosilo, kmalu nato pa je bila sv. maša za bolnike.
Dragi bolniki širom po Sloveniji! Prepričana sem, da boste pozdravili to naše prvo sre- čanje z bolniki v na novo ustanovljeni fari, ki jo vodijo salezijanski duhovniki. Mi tu molimo za vse vas in se priporočamo, da se nas po svojlih močeh tudi vi spomnite v molitvi.
Prisrčno, lepo pozdravljeni

Angela Zorko

Dragi prijatelji! Neverjetno veliko prostora smo tokrat odmerili vašemu kotičku Brat- stvo bolnikov in invalidov živi. Morda se bo komu zdelo preveč, morda bo kdo menil,da so si prispevki preveč podobni. Nekaj tega bo res, saj je okvir dekanijskih in župnijskih srečanj precej podoben; na vsakem pa je poudarjena kakšna druga misel in vsak po- ročevalec je zapisal po svoje, kakor je srečanje doživljal. In tu še niso zajeta vsa srečanja. Toliko prispevkov priobčujemo tudi zato, da damo priznanje vsem tistim, ki se potrudijo in pripravijo srečanje za brate in sestre, ki bi se sicer ne mogli udeleževati rednega bogoslužja.Prav tako se zelo tež- ko srečujete med seboj;premalo je namreč zavednih kristjanov, da bi vas obiskovali ali celo prepeljali k prijatelju. Upamo, da so takšna srečanja koristna, in želimo, da bi bila obenem spodbuda za kraje, kjer jih še nimajo. Tako se bo bratstvo v Kristusu ši- rilo in utrjevalo.
V uvodniku smo bolj mimogrede napovedali nedeljo družbenih občil. Marsikaj bi bilo treba še reči, tako o dolžnostih tistih,ki ta sredstva družbenega obveščanja »priprav- ljamo in izdajamo«, kakor tudi o sprejemal- cih, pa je prostor tu tako tesno odmerjen. Kot vidite, Prijatelj ne poroča o življenju Cerkve po svetu,tudi o domačem bolj malo To pa preprosto zato, ker o tem poročajo drugi listi, predvsem mesečnik Ognjišče in tednik Družina. Takšne novice bi v Prija- telju ne bile več novice, ker izidemo le na vsaka dva meseca (tako bo npr. zapis o romanju na Brezje šele v prihodnji številki), pa tudi ponavljati ne bi imelo smisla. Tako se omejujemo bolj na dogodke in vprašanja iz našega življenja (bolnih in invalidnih) in jih skušamo podajati s krščanskega vidika, da bi Jezusova blagovest med nami zaži- vela in da bi bili Njemu vedno bolj podobni. Hoja za Jezusom traja vse življenje in je naporna, saj je to hoja po poti Križa,ki nas - tako verujemo in upamo - vodi v zmago Velike noči.
Prepričan sem, da je primerno, če tu uvrstim še kolikor toliko »sveže» pismo prijateljice T., ki je imela to srečo, da se je pozdravila s papežem Janezem Pavlom II.Takole piše: »Med nepregledno množico ljudi na vati- kanskem trgu sem bila proti vsem pričako- vanjem tisto sredo sredi junija tudi sama. Avdienca je bila napovedana za šesto uro popoldne, ko se je sonce že skrilo za visoko kupolo sv. Petra in smo se čakajoči lahko hladili v blagodejni senci. Ker je bil to prvi sprejem pri papežu po njegovem obisku na Poljskem, smo bili vsi še toliko bolj željni slišati vtise iz prve roke. Ni nas razočaral. O svojih občutkih je govoril doživeto. Za tem so se vrstili pozdravni govori v različ- nih jezikih in nazadnje še osebno pozdrav- ljanje s škofi,predstavniki diplomatskih kro- gov ter bolniki. Z nami,ki smo bili zadnji, se je zadržal najdlje in tako pokazal očetov- sko skrb in ljubezen do vsakega posebej. Z vsakim izmed nas je spregovoril nekaj besed, dal blagoslov, spominsko podobico ter stisnil roko v pozdrav. Ko je prišel k meni, sem ga v slovenskem jeziku pozdra- vila: 'Hvaljen Jezus! Prihajam iz Ljubljane, iz Jugoslavije.Prinašam vam pozdrave vseh slovenskih bolnikov' On pa je odvrnil: 'Hva- la, vesel sem; jaz jih tudi pozdravljam!' Za tem mi je podelil blagoslov in še dodal: ,Molite zame!' Ne morem vam opisati en- kratnosti tega doživetja. Hočem izpolniti le naročilo,ki ga je dal glede molitve in obve- zuje vse nas, da se ga spomnimo, molimo in žrtvujemo kakšen težak, trpeč dan tudi zanj.«
Prijateljica Ivana se na naslednji strani za- hvaljuje za odgovor. Žal je to eden redkih primerov,kar marsikdo izmed vas lahko po- trdi.Ne utegnemo vsem odgovarjati,včasih pa se kakšno pismo, ki bi potrebovalo od- govora "izmuzne". Le-tem se opravičujemo in jih prosimo za razumevanje.Če je mogo- če,naj sprejmejo kot odgovor kar Prijatelja kakor je Ivana zapisala.
V tej številki boste pogrešali premišljeva- nje ob evangeljskih odlomkih pod naslovom »Blagor vsem, kateri trpite«. Izpadlo je zaradi prostorske stiske in ker je bilo toliko drugih aktualnosti. Še se bo nadaljevalo.
Hvala za sodelovanje, s katerim drug dru- gemu pomagamo. Prisrčno vas pozdravlja

prijatelj urednik

Prek vas bi se rada zahvalila veroučni sku- pini otrok župnije sv. Danijela iz Celja! Že lani, pa tudi letos sem dobila prisrčni risbici z najlepšimi željami za Veliko noč. Obakrat sem bila vesela in se prav lepo zahvaljujem.
Lep pozdrav

Stanislava

Najprej se moram zahvaliti prijatelju ured- niku za tako spodbudno pismo. Bog naj vam bo bogat plačnik. Čudim se, kako vse to zmorete,da nam odgovarjate še osebno saj nam je že Prijatelj lep odgovor. Pose- bno še, ker pišemo tudi taki kot npr. jaz, ki slabo pišem, saj sem hodila v šolo komaj toliko kot današnji drugošolčki. Zato napak kar mrgoli.
Odkar sem vam zadnjič pisala, je šlo mimo že toliko lepega,da ne vem,kje naj začnem Mesec majnik je bil tako čudovit. Ker smo kapelico popravljali, smo imeli šmarnice kar v moji sobi, kjer sem Mariji naredila lep ol- tarček. Ne morem vam popisati, kako sem bila srečna. Čeprav je vas majhna, je bila udeležba številna, do 28 ljudi. Za vodjo so izbrali kar mene,kar sem rada sprejela. Saj peti Mariji je tako lepo! Gospod župnik nam je priskrbel knjižice. Ob nedeljah in prazni- kih smo imeli pete litanije, zadnji dan pa tudi zahvalno pesem. Kar nismo se mogli ločiti in smo peli pozno v noč. Vsak večer smo se v molitvi spomnili tudi vseh bolnih in trpečih ter Marijo prosili, naj jim stoji ob vzglavju in jih tolaži.
V nedeljo pa smo imeli srečanje invalidov in bolnikov v Žužemberku. Najprej smo pri daritvi sv. maše povabili našega najboljše- ga prijatelja Jezusa, naj pride k nam, saj smo imeli zanj in njegovo Mater toliko pro- šenj. Čutili smo, da nas ljubeče poslušata. Prijateljica invalidka iz Ljubljane, mislim, da je bila Marjetka iz hiše sester Kristusa Od- rešenika, nam je napisala lep govor, ki smo ga z zanimanjem poslušali. Spoznala sem se tudi s Pavlo Šmalc, ki je naredila lepo sliko zadnje večerje. Občudujem njeno vz- trajnost in ji čestitam. Srce je pelo. Kako lepo in prijetno je, če bratje in sestre pre- bivajo skupaj. Hvala Bogu!
Čez pol ure pa bom vzela palico v roke in pojdem v Žužemberk, kjer bomo imeli me- ditativno sv.mašo in se v tihoti in prošnjah pogovarjali z Jezusom. Kolika sreča, da smemo mi,prah zemlje,počivati pri Gospodu nebes in zemlje in se ljubeče pogovarjati z njim. Za tak trenutek ni nobena žrtev pre- težka.
Gospod, za trpljenje, hvala ti!
Prisrčen pozdrav in z Bogom!

Ivana Hribar

Janez in Marjanca sta se kmalu po poroki peljala s kolesi na izlet. Marjanci je spod- neslo kolo, da je padla kraj ceste. Janez je stopil s kolesa in stal poleg žene, ki ni mogla sama vstati.
Mimo pride znanec in razdraženo zakliče. »Janez, kaj pa stojiš kot štor, pomagaj vendar ženi!«
»Saj sem pri poroki obljubil, da bom ženi v vsaki nesreči stal ob strani,« je mirno od- govoril Janez.

Tone je prišel z ženo k sestri Neži na obisk Neža jima je ponudila čaj. »Joj, pozabila sem v katero skodelico sem dala več ruma,« je potožila Neža, ko je čaj postavila na mizo.
»To bom pa že jaz ugotovil«, je odgovoril Tone.
»Tukaj že ni nič ruma notri,« je ugotovil Tone, ko je poduhal prvo skodelico in jo odrinil ženi.
»Ampak, tukaj ga je pa še manj kot nič,« je zajavkal Tone,ko je poizkusil čaj v drugi skodelici.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 10 din, letna naročnina 60 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

S sestrama živimo v skromni hišici na samoti. Marjana prav slabo vidi in sliši. Čeprav ne hodim že petdeset let, le kaj pomagam pri gospodinjstvu. Najraje berem in delam čipke Začela sem jih delati že v mladosti. Vsak dan naredim po eno, najraje »špice«. Za domače potrebe tudi šivam.
Ob delu mi čas mine hitreje in laže se pre- življamo. Dolgčas bi bil, če tega ne bi bilo.

MARIJA BRADEŠKO