Mogočnost Aleluje še vedno odmeva v nas. Sedaj moramo ponesti v življenje radost vstajenskega upanja, s katerim nas je Kristus utrdil. Z njegovo močjo se bomo laže spoprijemali s slabostmi v sebi in bolj vedro gledali v jutri.
Slika s cvetjem - na steblu cvetovi ve- nijo,vrh cvetov je svež in trden. V tem je čutiti umiranje in življenje. Vselej je treba nečemu umreti, da življenje lahko zaživi v sveži moči.
Svežo moč življenja nam prinašajo Bin- košti z veličino Svetega Duha,ki oživlja. Toda - prej mora umreti naš sebični jaz, da bo v srcih mogla zaživeti božja ljubezen in se bo po njej razodeval Duh resnice, ki kliče: »Smrt, kje je tvoje želo?« Vstal je Kristus! Aleluja! Vstali bomo tudi mi!
Sonce velikonočnega jutra sije nam vsem in prek binkoštnega praznika razsvetljuje naš vsakdan.

Marjetka

Spoštovani bolni in invalidni bratje in sestre! Blizu je binkoštni praznik, ki je že od nekdaj posvečen tudi skrbi za naše bolnike. Urednik me je naprosil, naj bi vam za ta dan napisal kako misel.
Letošnje velikonočne praznike sem mo- ral tudi jaz preživeti v postelji. Ni šlo drugače. Toliko lepih načrtov sem imel, kje bom obhajal kak dan,da bom na ve- liki četrtek v draveljski cerkvi posvetil novomašnika Lojzeta Kovačiča, da bom na veliko soboto v Kranju med svetimi obredi krščeval in birmal odrasle kristjane da bom na velikonočno jutro v Naklem obhajal vstajenje z mogočno procesijo itd. Pa je Bog hotel, da sem bil deležen vaše usode in sem se moral vsemu temu lepemu odreči. Moram reči,da je najprej legla name neka mračna tema ob zave- sti, da ne morem delati tega, kar bi rad Kar potruditi sem se moral,da sem sko- zi to temo zagledal kljub temu svetlo vstajenjsko jutro in se lepo vdal božjim načrtom. Tiste dni pa sem toliko bolj razumel vas in se z vami čutil enakega. Mislil sem si, kako je bilo prav, da smo lani posvetili naš pastoralni tečaj pas- tirski skrbi za bolne in trpeče, da smo potem skozi post lepo nadaljevali pri bogoslužju in nedeljskih pridigah, pa v pastirskem pismu to našo nenehno pri- zadevanje za vse tiste brate in sestre, ki so po nedopovedljivem in skrivnost- nem božjem načrtu od Boga izbrani, da dopolnjujejo Kristusovo trpljenje za od- rešenje sveta.
Kako lepo je za nas vse molila Cerkev na velikonočni ponedeljek pri večernicah: »Prijatelj bolnikov, usmili se bolnih, umi- rajočih in trpečih,naj tvoja dobrota vse krepi in tolaži.« Cerkev se je o veliki noči prizadevala,da bi nas vse napolnila z velikonočnim veseljem. Velikonočno veselje je v tem,da človek nekje v svoji notranjosti čuti, da je tesno povezan s Kristusom in njegovo usodo, da je tudi njegovo življenje v božji roki, da mora tudi on skozi preizkušnje v vstajenje in poveličanje. »Vaše življenje je s Kristu- som skrito v Bogu«, nam je govoril sv. Pavel na veliko noč v berilu. Ali je možna kakšna večja in globlja tolažba kakor je ta, da je prav moje življenje v tesni združenosti s Kristusom skrito v samem Bogu?
Bolniki naj bi posebno lepo obhajali bin- koštni praznik, praznik Svetega Duha. Vemo, da je božji Duh,tretja božja ose- ba,počelo in vir vsega življenja v Cerkvi in v naših dušah. Gospodov duh je vel nad brezdanjim vodovjem, ko je Bog ustvarjal svet in prinašal vanj življenje. Gospodov duh je prišel nad Marijo,da je mogla na čudežen način postati božja mati.Gospodov duh je prišel nad Jezusa ko je začel oznanjati blagovest ubogim (prim. Lk 18 sl.). Gospodov Duh je na binkoštni praznik prinesel novo življenje v apostole in po njih v Cerkev, ki je ta dan zaživela v vsej polnosti. Tako smo tudi mi neprestano pod vplivom tega božjega Duha in samo od njega dobi- vamo življenje milosti.
Sveti Pavel nam v pismu Galačanom našteje bogate sadove Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost,do- brotljivost, zvestobo,krotkost, zdržnost Ko pa nam je Jezus obljubljal Svetega Duha, ga je rad imenoval Tolažnika. In koga ste vi,bratje in sestre,bolj potrebni, kakor resničnega tolažnika v življenju. Kako dobro dene človeku že človeška tolažba,ki nam jo daje dober in usmiljen človek. Ko spoznamo,da njegove besede ne prihajajo iz hinavskega srca, ampak so zares sad dobrote in ljubezni, nam je nekako toplo pri srcu.
In kakšna je šele tista tolažba, ki prihaja od Duha ljubezni in se nevidno razliva v naša srca? Morda ste že včasih začutili kako vam je bilo sredi najhujšega trp- ljenja naenkrat tako prijetno in toplo v duši,ko ste v vsej jasnosti videli namen svojega trpljenja, ko ste tako lahko za Marijo ponavljali: Glej,dekla sem Gospo- dova, naj se mi zgodi... Takrat je bil na delu v vaši duši Duh Tolažnik.
Binkošti nas kličejo, da tega Duha vse bolj častimo in prosimo za pravo tolaž- bo. Vsem vam, dragi bratje in sestre, iz srca želim za praznik bolnikov obilje te- ga božjega Duha,ki naj se razlije v vaša srca in vam prinaša edino pravo tolažbo.

† Stanislav Lenič

Slovenska Cerkev je za dan bolnih iz- brala praznik prihoda sv. Duha med Kri- stusove učence.
Bolniki se tega dne veselimo,saj se Ce- rkev v svoji skrbi in ljubezni obrača na nas. Pričakuje, da bomo vedno pričevali za duhovne vrednote in našli pravi smisel žrtvovanja in trpljenja. Za vestno izvr- ševanje tega poslanstva potrebujemo darov in spodbude sv. Duha, ki oživlja vero in daje duhovno rast, da zmoremo sprejemati z ljubeznijo vse,kar nam pri- naša življenje.
Na binkoštni dan, ponekod tudi katero naslednjih nedelj, se bodo zvrstila sre- čanja, ki jih bodo svojim bolnim bratom in sestram pripravili njihovi sožupljani. Za nekatere bolnike, posebno še za ti- ste, ki so osamljeni in oddaljeni od žup- nijskih središč, je to lepa priložnost, da se srečajo s svojimi brati po veri, s ka- terimi se morda niso videli celo leto ali še več. Ne samo želja, temveč tudi potreba in koristnost takih srečanj nas spodbuja, da bi se vsako župnijsko ob- čestvo trudilo za pristne stike s takimi, ki njene pozornosti potrebujejo.
Naj ob tej priliki spregovorimo še nekaj več o naših srečanjih. Ljudje so se ve- dno radi družili. Tudi danes se srečujejo ljudje z vseh koncev sveta, različnih poklicev, zanimanj,stanov, srečujejo se tudi razne skupine, ki delujejo v Cerkvi.
Človek se v vsem življenju srečuje z različnimi ljudmi in kraji. Vse zapušča v njem svoj vtis.
Škoda,da so mnogi danes otopeli, sicer bi takih srečanj imeli dosti več. Tisti pa ki se bolj redko srečujejo, vedo,kako se lahko bogati človekova notranjost.
Velikokrat premišljujemo o življenju prvih kristjanov.Zbirali so se kot bratje in se- stre v medsebojni ljubezni ter si kakor koli pomagali. Pogani jih niso zaman ob- čudovali, saj so se k njim obračali in spreobračali. Srečevali so se pri »lom- ljenju kruha«. Kako čudovito srečanje!
Danes bi jih radi posnemali in njihovo izkustvo prenesli v naše razmere in čas Ko se bolni srečujemo, imamo isti namen: srečati se med seboj, vsi skupaj pa z Bogom.Primerjamo svoje življenje z dru- gimi. Marsikomu je to v spodbudo, da laže prenaša težave.Izkustva v dneh,ki jih skupno preživimo na duhovnih vajah pomagajo, da se vsi bolj zavestno opri- memo apostolata molitve in žrtve, obe- nem pa dobivamo novih moči za naprej.
Če bolnik pobliže spozna potrebe in te- žave Cerkve, potem posveča Bogu za te namene molitve in trpljenje, kar po- stane tudi njegov osebni dar. Za to so nam tako potrebna srečanja z župnijskim občestvom, z duhovniki in medsebojna.
Upamo, da bodo srečanja z bolniki tudi za neverne priložnost, da globlje spoz- najo,kako velik dar je zdravje.Trpljenje, invalidnost, bolezen,starost so življenj- ske danosti, ki bi se jim tako radi izma- knili, pa se nehote znajdemo v njih. Če bomo nanje pripravljeni in če bomo ve- deli,da lahko tudi te življenjske okolišči- ne človeka bogatijo, ako jih gledamo v luči vere,potem ne bo več tako obupno
Cilj in središče naših srečanj je vedno sveta maša. Zavedamo se, da bi bila naša iskanja brezizhodna in nesmiselna, če se ne bi združila v Kristusu. Šele On nam daje odgovor za trpljenje. Po nje- govem Duhu lahko živimo povezani v edinosti in v evangeljskem bratstvu z vsemi.

Tone Kenda

Spominjam se bolnice, ki je ležala pri nas; njena bolezen je že zelo napredo- vala. Bila je popolnoma negibna. Vsak najmanjši gib ji je povzročal hude bo- lečine, vendar je neverjetno pogumno prenašala bolečine. Kljub veliki stiski je s svojo zunanjostjo,vedenjem in notra- njo močjo dajala vtis urejenega človeka Ohranila je svojo ženskost. Vedno je bila lepo počesana in urejena. Bila je gospo- darica nad svojo boleznijo in zdelo se mi je,da nam v tem položaju daje veliko več kot mi njej.Ves čas nas je spodbu- jala,naj ne izgubimo poguma pri svojem delu.
Mislim,da je velik dar,če srečaš takega človeka. Sredi najhujše bolezni je znala ta žena ohraniti človeško dostojanstvo.
Pogosto se zgodi,da se bolni ljudje zelo zanemarijo, tako glede zunanjosti kot tudi v odnosih do drugih ljudi.To je naj- večkrat znamenje obupa. Izgubijo voljo do življenja. Zunanja in notranja zapu- ščenost vodita še do večjega nezado- voljstva in včasih celo do obupa.
Človek se mora vse življenje, tudi ko je zdrav, vaditi v premagovanju. V življe- nju vsakega človeka nastopijo trenutki, ko je nerazpoložen in sam s sabo neza- dovoljen.V takšnih trenutkih je koristno če zna narediti nekaj, kar mu je v ve- selje. Lahko je to npr. poslušanje lepe glasbe ali sprehod,zanimiva knjiga,obisk gledališča ali kina, za koga morda lepo urejena frizura, nova obleka itd. To so stvari, ki nujno sodijo k našemu vsak- danjemu življenju in izražajo ljubezen ter spoštovanje do sebe. Brez tega pa tudi ne moremo pričakovati ljubezni in spoštovanja do drugih ljudi.

Dr. M. K.

Moj najlepši dan

Na Belo nedeljo je bila Cerkev že vesela, ker se je znova spominjala Je- zusovega vstajenja. Eno veselje več pa je prineslo to,da je naša prijateljica Nevenka Širca (Rožna dolina, Cesta II/11,61000 Ljubljana) na ta dan prejela kar tri zakramente: krst, birmo in prvo sv. obhajilo. Za vse, ki so bili v cerkvi v Kosezah, je bila ta slovesnost ganljivo doživetje. Zato smo sklenili iti k njej na obisk, da kaj pove o tem,kako se je ta- krat počutila in sploh o svojem življenju
Z Jožetom sva šla v petek. Ker so se tisti dan začeli prazniki, je Nevenka, kakor večina Ljubljančanov, pozabila na Ljubljano in šla na potep. Prišli so jo obiskat prijatelji z Jesenic in jo odpeljali Namesto nje sva doma našla samo mamo in staro mamo. Zmenili smo se, da bova prišla čez nekaj dni in se z Nevenko osebno pogovorila. Da pa obisk ne bi bil zaman, sva kar mamo in staro mamo povprašala po Nevenkinih otroških letih, ker se jih verjetno bolj spominjata kot Nevenka sama. Omeniti morava, da Ne- venka, poleg tega, da je negibna, zelo težko govori in ima hude krče. S tem, da smo domače spraševali po njeni mladosti, smo ji prihranilli precej truda.
»Nevenka se je rodila pred 24 leti. Zaradi možganske krvavitve pri porodu smo vsi mislili,da bo umrla.Ostala je pri življenju ostale so pa tudi posledice: ne hodi in zelo težko govori. Štiri leta je bila pri nas doma. Potem je šla na Staro goro, pa v Vipavo,kjer je s prav dobrim uspe- hom končala osemletko s šestnajstimi leti. Učila se je zlahka, vendar samo po spominu,ki je pri njej zelo dober.Težave je imela samo s pisanjem. Ko je bila v Vipavi je imela posebno mizo, da je lah- ko pisala. (Mama je celo pokazala nekaj pisem,ki jih je pisala domov. Zdaj doma nima več te možnosti).Med počitnicami je bila najraje doma. Slovo od staršev, brata in starih mam je bilo vedno težko Deset let je bila stara,ko sva se z možem razšla. Nevenka še zdaj ni potolažena.
Od leta 1971 je doma; eno leto je bila pri očetu, sedem let pa živi z menoj in staro mamo.«
To in še marsikaj sta nam mama in stara mama povedali.
Ko smo se naslednji teden spet videli, je bila tudi Nevenka zraven. Nekaj časa smo se prijetno pogovarjali, saj smo stari prijatelji. Ko smo začeli s pravim po- govorom, se je Nevenka malo ustrašila »množice« in fotoaparata, a je vseeno šlo. Najprej sva jo z Jožetom vprašala, če se strinja s tem, kar sta mama in stara mama o njej že povedali. Ker je bilo vse v redu, smo začeli.
»Bom po pravici povedala. Ko sem bila majhna, sem verovala v Boga, ker so mi o njem pripovedovali doma, posebno mama in stari mami. Stara mama mi je večkrat brala iz starih katekizmov in svetega pisma, ker sem to rada poslu- šala. Ni bilo dosti, a nekaj je le bilo. Ko pa sem imela deset let,sem bila pri stari mami na Prulah. Bila je nedelja, pa je šla k maši. Ko mi je to omenila, sem se začela smejati. Zato me je kregala. Od takrat nisem več verjela v Boga.«

»Začela sem znova misliti, ko sem prišla v stik z vernimi. Prvi me je obiskal g. Klemen. Po dobroti, ki so mi jo on in drugi izkazovali, sem začela premišlje- vati o Bogu.«
»Da. Prej so bili moji dnevi v glavnem zelo žalostni in enolični. Nekega dne, koncem maja lani,sem se v svoji samoti spraševala, zakaj moram biti tako pri- klenjena na voziček. Čeprav še nisem verjela,da mi lahko pomaga,sem vseeno Marijo prosila za pomoč. In me je res uslišala. Naslednji dan, bilo je proti ve- čeru, me je obiskal g. Klemen in me po- vabil na srečanje v Nazarjih. Prav tam sem po toliko letih spoznala Boga, ki mi ga danes ne more nihče več vzeti. Se- daj po enem letu priprave sem s krstom postala še bolj njegova.«
»Ko so me vprašali, če bi pustila Nevenko h krstu, sem rekla, da je dovolj stara in naj sama odloči. Pouk sem stalno spre- mljala in moja tiha želja je bila,da bi bila Nevenka res krščena. Vsi ti dogodki so tudi meni poživili vero.Počasi se vračam k pravemu verskemu življenju. Hočem znova zaživeti v tem, kar je bilo nekaj let v meni mrtvo.«
»Nedeljsko jutro je bilo sončno. Na nebu ni bilo nobenega oblaka, kakor da bi pri- čakovalo nekaj lepega.Pred koseško cer- kvijo se je zbralo veliko mojih prijateljev

Ko sem prišla z gospodom župnikom in botro Angelco pred oltar, sem videla v lesku njihovih oči srečo, ki je navdajala tudi mene.Nato se je iz otroških grl og- lasila pesem »Pridi k nam, Gospod«. Ob tej pesmi sem v srcu začutila nekaj to- plega.Z župnikovim uvodnim nagovorom se je pričela sv.maša.Pred oltar je sto- pilo nekaj majhnih otrok, ki so povedali, da tudi oni poznajo Boga. Spomnila sem se tistih Jezusovih besed, ko je dejal: 'Slavim te Oče,ker si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.' Z botro sva odšli h krstnemu kamnu, kjer sem bila krščena. Obenem sem bila tudi pri birmi in prvikrat prejela Jezusa. Hvala ti, Go- spod, za to milost in za vse prijatelje,ki me spremljajo. Tega dneva ne bom nikoli pozabila; to je bil res moj najlepši dan!«

Še smo se pogovarjali. Povedala nam je marsikaj. Večkrat je omenila svoje pri- jatelje in prijateljice, posebno Marjetko in Cvetko. Ker Nevenka težko piše, je Marjetka večkrat njena "tajnica". Kadar bi rada komu pisala, se obrne k njej in delo gre hitreje od rok. Tudi to nam je rekla,da to kar čuti, rajši zaupa papirju.
Še in še bi lahko pripovedovala, a nama je zmanjkalo časa. Zato sva morala z Jožetom počasi oditi.Vesela sva bila,ker sva videla, da je Nevenka vesela. Zdaj ji samo to želiva, da bi bila še naprej vesela in predvsem, da bi skupaj z mamo in staro mamo napredovala v krščanskem veselju.

Pavel in Jože

Ko se je Jezus bližal Jerihi, je slep člo- vek sedél kraj pota in vbogajme prosil.
Ko je slišal množico, da gre mimo, je vpraševal, kaj je to. Povedali so mu, da gre mimo Jezus iz Nazareta.
In zavpil je: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«
Spredaj gredoči so ga svarili, naj utihne On pa je še glasneje kričal: »Davidov sin, usmili se me.«
Jezus je tedaj obstal in vélel, naj ga privedejo k njemu.
Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?«
Ta pa pravi: »Gospod, da spregledam.«
In Jezus mu reče: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.«
In v hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga.
In vse ljudstvo je dalo hvalo Bogu, ko je to videlo (Lk 18, 35).
Ste opazili? Ta slepec ponavlja isto pro- šnjo, ne da bi jo kaj spremenil: »Davidov sin, usmili se me!«
Hočejo ga prisiliti, da bi molčal: vse za- man! Isti krik se je,drhteč od upanja,še močneje razlegel: »Davidov sin, usmili se me!«
Bolniki, nebogljeni imajo radi preproste izraze molitve. Brž ko so našli,kar jim je primerno, ponavljajo, ne da bi želeli kaj spremeniti. Kajti različnost oblik ostaja za duha napor, in bolnik,kakor otrok,kar nagonsko beži pred vsakim nepotrebnim naporom.
Sicer pa,ta poenostavljena psihologija- ali ni globlja, kot pa nepristna potreba po novih izrazih?
Ponovite na pamet molitev,katerokoli si izberete: očenaš,zdravamarijo ali vero: kar čudili se boste, kako malo besed iz- govarjate, ko pazite na njih pomen.
Zato - ne da bi tajili koristnost novih molitvenih obrazcev, katere Cerkev po- trjuje, - pomislimo, da duše ne nasičuje obilje ali novost besed, ampak ponižna molitev, ki jo pozna, jo ima rado in jo ceni bolj srce kakor pa duh.
In če govorimo samo o naših dveh naj- bolj običajnih molitvah, o očenašu in zdravamariji, je njuno bogastvo ljubezni in globina misli tolikšna,da so bogoslovni izobraženci prebili cela leta za njih razla- ganje in da so jih svetniki premišljevali vse svoje življenje in v njih odkrili ved- no novo lepoto.
Bolniki in otroci so torej modrejši ko modri tega sveta,ko radi in brez nag- lice in utrujenosti ponavljajo očenaš in zdravamarijo svojega rožnega venca.
Sicer pa je v gibanju prstov,ki prebirajo jagode na molku, nekako telesno odpo- čivanje in celo duševni oddih,ko se ve- dno in v presledkih vračajo iste besede poudarjene z istim gibom.
Otrok in bolnik morata moliti kakor dihata da ne začutita utrujenosti. Pozornost,ki ne pri enem ne pri drugem ne more biti preveč trajna, se pri vsaki novi jagodi obnovi in poživi.
Pri tem pa ni nič ponarejenega. Mar ni- smo,duša in telo,v enotnosti »človeške sestavljenosti«, pravijo učeni? In mar te enotnosti giba in prošnje ne terja nekakšna sveta psihologija?
Zato spodbujajmo naše drage bolnike, naj imajo molek...in naj molijo rožni ve- nec, pa z ljubeznijo. Nič ne bo bolj za- poslilo dolgih ur nespečnosti ali žalosti, kadar jih bo misel na družino ali njih lastno življenje spet in spet morila.
Zakaj ne bi tem osebnim veselim ali žalostnim spominom ali morda prijetnim dimom slave primešali spominov na na- šo drugo družino v nebesih in jih tako prečistili in posvetili?
Veselih spominov na Gospodovo ozna- njenje, ko angel ponižni Devici Mariji ponudi presenetljivo čudo našega odre- šenja.
Potem nagli obisk Marije Device sorodnici Elizabeti, da ji »napravi veselje«, ko ji prinese Jezusa.
In Betlehem, hlev in jasli in angeli, ki dajo pastirjem pravo znamenje,da prepoznajo Mesijo: »Dete«!
In darovanje v svetišču s prerokbami o luči in senci, naznanilo o meču, ki bo kmalu naredil, da bo krvavelo tri dni srce Jožefu in Mariji, ko bosta iskala dvanajst- letnega Jezusa,ki se je zgubil v množici
Boleča vez med veselimi spomini otro- štva in krvavimi spomini trpljenja:
Dušna tesnoba v Getsemani, dolga ža- lostna molitev, krvavi pot, ko izbrani učenci dremajo.
In strašno bičanje, po hrbtu in potem po obrazu, brez konca,dokler ni bila uboga Žrtev izčrpana, ko je polzela ob stebru v mlako krvi...
In divje venčanje s trnjem,dolgim črnim trnjem, ki ga zabadajo do oči, med kro- hotanjem!
Pa nošnja velikega križa na goli rami, Odrešenikovi padci, srečanje z Materjo.
In silne muke prebodenih rok in nog, tri ure mučeništva na križu, žgoče sonce, žeja, smrtni boj, božja Pravičnost, pre- daja Otroka v Očetove roke,glasni krik, smrt!
Oh, kakšni spomini, katerih bolečina se brž nato spremene v Slavo:
- z vstajenjem Boga, ki pride zmagovito iz groba;
- ki se kmalu zmagoslavno vzdigne na desno Očetu;
- in od tam gleda svoje ljubljene apos- tole, ki čakajo in molijo, ter jim pošlje Tolažnika, Duha ljubezni in luči, moči in radosti, Svetega Duha.
- in še zadnji spomini, tako ganljivi za srca nas otrok, smrt in vnebovzetje naše Matere, ki jo angeli odnesó pred božji prestol njenega Sina.
- da tam iz njegovih ljubečih rok prejme kraljevsko krono: »Kdo je ta, ki vstaja kakor zarja, lepa kakor mesec, čista kot sonce, strašna kakor vojska v zastavah.« Kdo je ta vzorno lepa stvar, ki se pred njo sklanja ves nebeški dvor in ji vzklika kot kraljici prerokov,mučencev in devic, svetnikov, nadangelov, serafov?
Brez primere je slava ponižne Device Marije, božje Matere in moje!
In ko mi med vročičnimi prsti ena za drugo drsijo drobne jagode molka, doži- vljam spomine slave Matere, ki jo ljubim in ji kot sin ponavljam, da sem njene sreče vesel. Zahvaljujem se ji,da je bila v tolikšnem trpljenju tako srčna in da me je ob križu sprejela za svojega otroka.
Potem bom ponižno - saj se iz skušnje spominjam svoje slabosti in grešnosti - kar ob umirjeni molitvi rožnega venca prosil dobro Mater,naj svojemu ubogemu otroku pomaga prav trpeti in se bolje prepuščati temu, kar je Bogu všeč ter se kot prav majhen - tak hočem zanjo, za svojo Mater, vedno ostati - predati njenemu Srcu »zdaj in ob smrtni uri.«

Župnik je odmaševal, orgle so zadonele in ljudje so se začeli usipati skozi vrata Nad njimi so plapolala bandera,belo ob- lečene deklice so nosile goreče sveče, na koncu pa je prišlo rdeče nebo; pod njim je župnik z zlato monštranco po- časi stopal po stopnicah.
Z zvonika se je oglasilo potrkavanje. Stari mežnar France in Klavsov Janez sta bila vsa v ognju.Kogar je objela pe- sem zvonov, ki je kot mogočen slap lila iz velikih lin, je povzdignil oči. Janez je zamaknjeno stal ob zvonovih, roki sta se mu zdaj trdo zdaj mehko upogibali, razkuštrani lasje so se lepili na čelo, ko se je z zvonovi pogovarjal in dajal hva- lo Gospodu.
  Mlaji so postavljeni...
so zapeli pevci, srenja pa je za njimi poprijela
  mlaji in drevesa,
  so za god postavljeni...
Med petjem je krenila procesija proti prvi kapelici;spremljali so župnika z gorečimi svečami, nebo pa so nosili gospodarji. Počasi se je vsa procesija pomikala na prostor pred kapelico, kar bel in žareč od vročine; sonce jim je žgalo narav- nost v oči in pripekalo kakor ogenj. V dišečem dimu kadila in v oblakih prahu, med gorečimi svečami in prek cvetja, ki so ga trosili pred Najsvetejšim, se je razvila vsa procesija.
Peli so iz vsega srca,z vsemi grli, da se je zdelo, kakor da z njimi ves svet poje slavo Gospodu.
Ustavili so se pri kapelici.Župnik je pre- bral evangelij,Janezovega o Besedi,ki je bila od začetka. Potem je začel prositi: »Treska in hudega vremena« - »reši nas, o Gospod«, je odgovarjala srenja.
»Daj in ohrani sad zemlje,« je spet po- vzel župnik.
»Prosimo te,usliši nas« je prosila srenja
Na koncu molitve je župnik trikrat po- kadil Najsvetejše, vzel monštranco, na- redil z njo križ in zapel: »Nebeški blago- slov naj blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«
»Amen!« je odgovorila srenja.

po Reymontu

Z velikim veseljem smo se odzvali pova- bilu čateškega župnika g. Jožeta Glasa. Njemu in čateškim župljanom gre zah- vala za vso gostoljubnost, ki so jo nam izkazali.
V popoldanskih urah sobote 17. marca smo se zbirali v župnišču in do pete ure smo bili že skoraj vsi; približno trideset sodelavcev Prijateljstva bolnikov in in- validov je prišlo.
Ob petih popoldne se je začela duhovna obnova. V cerkvi smo skupaj z župljani molili in premišljevali križev pot. Nato pa je bila sveta maša.
Po večerji smo imeli premišljevanje, ki ga je vodil p. Nadrah. Spregovoril nam je o postnih hvalospevih, ki poudarjajo, da Bog v tem času obilneje deli darove, zato je naša naloga,da se božjemu glasu odpremo, mu prisluhnemo in da postane- mo zanj sprejemljivi. To pa lahko dose- žemo, če več svojega časa posvetimo molitvi in tudi delom ljubezni do bližnje- ga. S temi mislimi smo končali sobotni dan in šli k počitku.

Že navsezgodaj nas je prebujalo pritr- kavanje zvonov in nam naznanjalo novi dan,Gospodov dan. Kar se da hitro smo se zbrali, da bi se zahvalili Stvarniku za novi dan in ga prosili,da bi bil ta dan še posebej prisoten med nami. G. Glas je naredil uvod v premišljevanje z razmiš- ljanjem ob svetopisemskih dogodkih in sklenil s temi mislimi: »Zakaj se ljudje umaknemo, ko bi morali delati, dati kaj od sebe? Zakaj, ko pa smo v očeh ljudi pravični,ne zavedajoč se,da pred Bogom ni ničesar skritega. Zavedati se moram, da Kristus po meni prinaša ljudem du- hovno in telesno zdravje. To kar si,bodi cel z dušo in telesom in ne oziraj se na sodbe ljudi.« Po tem uvodu smo imeli pogovor. Poudarek je bil na molitvi in ljubezni do bližnjega: »V duhovni rasti in vzgoji se moramo med seboj dopolnje vati ter drug drugega podpirati z molit- vijo. Ljubezen moramo začutiti v svoji notranjosti, in če se bomo znali dajati, bo tudi v nas rasla ljubezen...« »Danes nam tolikokrat zmanjkuje moči za daja- nje ljubezni, zato je prav v tem postnem času priložnost, da se z odpovedmi na- učimo dajati.«

Ta dan nas je obiskal g. prelat dr. Fajdiga, ki je v somaševanju z domačimi duhovniki daroval Gospodu našo skupno molitev. So- delovali smo vsi s petjem, prošnjami in za- hvalo. Pri pridigi je g. Fajdiga poudaril po- membnost in potrebnost dela za bolnike in invalide.

Popoldne po križevem potu, ki smo ga molili mladi, duhovniki pa so nosili križ, nam je g. Fajdiga podal še nekaj misli. Poudaril je: »Biti bolan in delati z bolnimi je preizkus naše vere,uresničevanje evangelija in izvrševanje prve in največje zapovedi. Celoten evan- gelij je treba prenesti v vse plasti življenja To je tih očitek kristjanom, ki bi evangelij samo oznanjali z besedami in ne tudi z de- janji - svojega bližnjega ne vidijo. ,Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj.' Za Boga je treba pričevati v tem svetu, kjer smo. 'Meni pa je malo mar, kako ljudje sodijo; to me skrbi,kako me bo Bog sodil.' Te besede apostola Pavla naj bi tudi nas opominjale in nam dajale poguma.«
Po nagovoru smo tudi mi povedali svoja mnenja. »Naša želja je priti prek ljubezni do bližnjega k Bogu...« »Življenje moramo jemati bolj resno, zato si mora prizadevati najprej vsak pri sebi. Mnogokrat so težave ker nam manjka potrpljenja in smo preveč zahtevni, zato bi se morali bolni in zdravi tudi duhovno pripraviti na srečanje, čep- rav je samo enkrat na leto. Zaradi tega ne smemo zgubiti poguma, nasprotno, to nam mora dajati vedno več zaupanja, vedno več moči za naše delo.«
Za zaključek duhovne obnove smo zapeli zahvalno pesem. Zahvalili smo se g.prelatu dr. Fajdigi za njegovo prisotnost in spod- budne besede in vsem tistim, ki so na ka- terikoli način pripomogli k uspešnosti tega srečanja.
Za konec pa smo se še malo poveselili z našimi Jožeti in Jožicami, ki so naslednji dan godovali. Tako smo se razšli z željo v srcu, da bi bil Bog v našem življenju stalno prisoten, ne samo v minutah, ko molimo.

C. B.

JUNIJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi v mladih Cerk- vah Bog prebujal nove misijonske poklice, duhovniške, redovniške in laiške.
Še kako desetletje in Evropa bo prenehala pošiljati misijonarje v nerazvite dežele. Cerkev je v misijonskih krajih že pognala korenine in zdaj se bo samostojno razvijala
V Aziji je bilo ustanovljenih 137 domačih redovniških družb, v Afriki 130, v Oceaniji 20.V vseh teh družbah vzgajajo redovnike, redovnice in misijonarje tamošnjih ljudstev pod vodstvom domačih škofov in redovnih predstojnikov v miselnosti, ki je lastna ti- stim narodom.
Nekatere teh misijonskih Cerkva so tudi same že postale misijonske.V indijski škofiji Tamilnadu je bogoslovje za misijonarje, ki bodo šli oznanjat vero v severne pokrajine Indije, v Papuazijo in v Afriko. Uganda po- šilja črnske duhovnike med črnce v ZDA, pripravlja se pa tudi, da jih bo poslala v nekatere azijske dežele.
Ta mesec bomo posebej molili za te misi- jonske Cerkve in njihov razvoj.

DOMAČI NAMEN: Da bi nam bilo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca vir bogatih milosti.
Mesec junij - mesec Jezusovega Srca. Praznik Jezusovega Srca bo 22. 6. in takoj naslednji dan bo po novem koledarju še praznik Marijinega Srca.
Kaj pomeni v svetopisemskem jeziku bese- da »srce«! Tehtajmo naslednje stavke sv. pisma nove zaveze: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen ... Blagor čistim v srcu,ti bodo Boga gledali... Kjer je vaš zaklad, tam bo vaše srce ... Marija pa je vse te besede premišljevala v svojem srcu ... Ali ni gorelo najino srce, ko nama je razlagal pisma?... Vaše srce naj se ne vznemirja ... Česar je polno srce, to usta govore ... Kar prihaja iz ust, gre iz srca in to omadežuje človeka...«
Srce je ves naš notranji svet, ki raste, se razvija in se bogati za večno življenje.
Jezusovo Srce je bilo najlepše in najboga- tejše,kar jih je kdaj utripalo na zemlji. Zdaj je poveličano v nebesih in središče vseh src, iz čigar polnosti smo vsi prejeli. Poleg njega je Marijino Srce, bogato za vse, ki ga kličejo. Oba zaklada sta nam dostopna. Obe Srci sta za nas studenec milosti, ki vabi. Posebno ta mesec.

JULIJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se mladi krist- jani v Indiji, ki prihajajo s podeželja v mesto, pripravili na srečanje z mestno potrošniško družbo ter utrdili svojo vero
Indija bo kmalu imela 700 milijonov ljudi. Od teh je 16 milijonov kristjanov in od teh 9 milijonov katoličanov.
Kakor povsod drugod po svetu se tudi v Indiji kmečki proletariat seli v mesta in ve- lemesta, zlasti v Delhi, Kalkuto, Bombay in Madras. Zaposlijo se v tovarnah. V mestu zadenejo ob probleme velemestnega živ- ljenja: veri odtujeno okolje,potrošniška mi- selnost,ki mu je rupija (indijski denar) vse, na plehke časopise z dražljivimi slikami. Radio in TV jim vzameta ves njihov prosti čas in mimogrede ubijata versko življenje. Višje vrednote postanejo manj pomembne in jih odrivajo ob stran, manj pomembno in nepomembno pa postane edino zveličavno
Indijski kristjani so življenjsko močni. Imajo mnogo duhovnih poklicev. Misijonarje poši- ljajo tudi v Sudan in Zambijo. Imajo svoje verske pisatelje,katerih dela prevajajo tudi v tuje jezike. Zato so se spoprijeli s prob- lemom razkristjanjevanja kmečkega prole- tariata, ki drvi v mesto. Trudijo se, da bi vera pri teh ljudeh postala: 1. osebno pre- pričljiva, 2. močna in vir moči, 3. odporna proti slabim vplivom, 4. osvajalna, 5. soci- alno dobrodelna. Če bo rasla, živela, se bo obdržala. Če bo spala, bo zamrla.
Tudi nas prosijo, naj jih z molitvami podpre- mo. Radi.Toda ali ni vse to tudi naš problem?

DOMAČI NAMEN: Za žetev, ki čaka naše novomašnike.
Nekateri od njih bodo delali kot duhovniki 40 let, drugi celo 50 let! Se pravi, da bodo duhovniki še leta 2020 in 2030! Kakšna setev in žetev jih medtem čaka?
Ni dvoma, da bo delavcev na Gospodovi njivi vedno primanjkovalo. Pomagali bodo laiki. Miselnost ljudi se bo z novimi izumi, novimi sredstvi prometa in podobno menjavala. Tudi ti se bodo morali prilagajati. Človek bo pa pri vsem tem ostal v bistvu vendarle isti. Rodil se bo, razvijal, iskal svoj življenj- ski namen in se k njemu usmerjal.Duhovnik bo vedno služil ljudem prav pri temeljnih življenjskih nalogah.
Težišče duhovnega življenja se seli večinoma v družine. Doživljali bodo pokristjanjevanje velikih delov sveta. Svet bo postal še ma- njši.Nekaj jezikov bo dovolj za sporazume- vanje med narodi. In človek bo tipal dalje in dalje v vesolje.
Naša molitev je naš prispevek na pot vsem ki bodo letos postali duhovniki.

P. Pavel Berden

Lansko leto se je svet spominjal Tomaža Mora ob petstoletnici njegovega rojstva. Doma je bil v Londonu in je,kot oče,postal pravnik. Pridobil si je temeljito izobrazbo in njegova poklicna pot se je kmalu začela strmo vzpenjati, saj je postal s petindvaj- setimi leti že član parlamenta. Znal je dobro grško in latinsko, veliko je bral ter ljubil glasbo. Z ženo Jane Colt (beri Žein Kóult) sta imela tri hčere in enega sina. Izmed otrok je bila izredno bistra hči Margareta, njegova ljuba Meg, zato jo je učil grško, latinsko in astronomije.V hiši je vladalo pri- jetno družinsko razpoloženje, pri njem so bili gostje najbolj odlični ljudje tistega časa, tako učeni Erazem Rotterdamski, sli- kar Holbein (beri Holbajn), škof Fisher (beri Fišer), pozneje tudi mučenec in drugi.
Ko je Tomažu umrla žena, se je drugič po- ročil, in sicer z Alice Middleton (beri Élis Mídltn), da bi nedoletni otroci imeli mater. V domu je spet zavladalo lepo družinsko razpoloženje.Duša doma je bil pa Tomaž.Bil je otroško pobožen in je družino navajal k temu bolj z zgledom kot z besedo. Čeprav je imel lepo hišo in bil bogat, ni zapiral oči pred uboštvom, saj je šel večkrat v revne predele Londona in delil miloščino. Njegova glavna ljubezen pa je veljala študiju, zato ni bil niti najmanj navezan na minljive dob- rine. Ko so pogoreli,je pisal ženi: »Bog nam je vse dal, kar smo izgubili ... Naj se zgodi njegova volja. Zato ne bomo tožili,temveč to preizkušnjo potrpežljivo prestajali in se mu prav tako iz srca zahvaljevali za stisko kot prej za blaginjo.«
Čeprav je imel v poklicu veliko dela, si je našel čas za pisanje.Še danes je svetovno znana njegova Utopija. Slovensko bi rekli: Kraj,ki ga ni. V tem delu razvija misli o po- litiki in vodstvu države, hkrati pa pikro in duhovito prikazuje razvade in stranpoti ta- kratnega Angleža. Vse delo preveva širina in plemenitost duha. Naj za zgled navede- mo dve mesti: »Vsak mora biti pri širjenju (svoje vere) blag in umirjen; prepričanje naj temelji na umskih razlogih, ne pa na zasramovanju druge vere ... Kadar se vere borijo med seboj z orožjem in vlada med njimi stalna vznemirjenost, potem v tem boju zmagujejo najbolj vztrajni, ki pa so tudi najslabši.«
Henrik VIII.,mladi kralj,je imenoval Tomaža za kanclerja, tako da je opravljal najvišje državne posle. Kadar stopi kristjan v poli- tiko, se vedno spušča v nevarnost, kajti politika ne uporablja vedno poštenih sred- stev, značajen človek pa ne more obračati plašča po vetru. Kralj je zelo cenil svojega izkušenega sodelavca in v začetku sta se lepo ujemala. Ko pa se je kralj hotel ločiti od žene in skleniti zakon z drugo,je Tomaž čutil, da bi po vesti in svoji časti tega ne mogel odobravati,zato se je odpovedal ka- nclerski časti; kralj je njegov odstop sprejel, se ločil od žene Katarine in se poročil z Ano Ker pa papež ni odobril ločitve, se je kralj razglasil za najvišjega cerkvenega pogla- varja Anglije in tako za Lutrom zadal drugi udarec enotnemu krščanstvu.
Od podložnikov je zahteval, da prisežejo zvestobo in s tem potrdijo njegovo ravna- nje. Vse je šlo na kolena, kajti pogumnih ljudi je vedno malo na svetu. Le Tomaž, škof Fisher, nekaj kartuzijanov,duhovnikov (gotovo pa tudi kaj preprostih ljudi,čeprav nimamo o tem poročila) je ostalo zvestih svojemu prepričanju. Kralj je vse vrgel v ječo.
Tomaža so zaprli v Tower (beri Táuer) v samico, kjer je v mrazu, temi in lakoti na kamnitih tleh čakal obsodbe.Celo knjige so mu odvzeli. Tam si je našel edino tolažbo v molitvi in misli na božjo pomoč. Samo hči Meg ga je smela nekaj časa obiskovati. Iz ječe je z ogljem pisal pisma in misli, ki so pozneje izšle pod naslovom Tolažba v trp- ljenju. »Čeprav smo še tako slabi,« piše, »ne dvomim,da bo krščanstvo spet vstalo, čeprav je zdaj toliko ponižano.«
Dne 6. julija 1535 so ga peljali pred zidove Towra, da bi mu rabelj odsekal glavo. Pred smrtjo se je vsem priporočil v molitev in dejal: »Umrl bom kot zvest kraljev služab- nik, predvsem pa kot božji služabnik.«
Devet dni pred njim je enako pogumno umrl Fisher. Oba je Cerkev 1886. razglasila za blažena, 1935. pa za svetnika; obeh se spominjamo 22. junija.
Človeku dvajsetega stoletja,ki živi večkrat kot Nikodem v srčnih stiskah, sta v veliko tolažbo in oporo moža, ki sta raje umrla, kakor da bi bila ravnala proti svoji vesti.
Sv.Ciril in Metod sicer nista prinesla Slova- nom luč sv. vere, vendar ju ti in tudi drugi s ponosom imenujejo apostola Slovanov.
Slovani v srednji Evropi smo bili politično vključeni v vzhodno frankovsko državo; ta je bila razdeljena v več pokrajin,katerim so pod nemškim pokroviteljstvom več ali manj samostojno vladali domači knezi.Tako je bil v Spodnji Panoniji (okrog Blatnega jezera) knez Kocelj, na Moravskem pa knez Rasti- slav in njegov nečak Svetopolk. V cerkve- nem pogledu so bili pod mogočnim vplivom Nemcev, posebno ker so bili nemški škofje v službi nemške osvojevalne politike.
Rastislav se je hotel otresti tega vpliva, zato se je obrnil na Carigrad,naj bi mu po- slali slovanske misijonarje. Tako sta prišla Konstantin (pozneje imenovan Ciril) in Metod na Moravsko.
Doma sta bila iz Soluna,za Carigradom naj- večjim mestom v Bizantinskem cesarstvu. Oče Leon je bil Grk v bizantinski službi, imenovan strateg (po naše-pomeni vojaški poveljnik,vojvoda), mati pa je bila bržkone Slovanka. Metoda,starejšega,so pripravljali za vojaško in upravno službo. Zgodaj je postal cesarski namestnik v bizantinski slo- vanski pokrajini.
Najmlajši med sedmimi otroki,Konstantin,pa je imel drugačna nagnjenja. Ker je družina zgodaj izgubila očeta, je poskrbel družinski prijatelj, da je prišel Konstantin v Carigrad na visoko šolo. Tu je imel znamenite učitelje, med njimi tudi Fotija, poznejšega patriarha Konstantin je odklanjal vse visoke službe ter se posvečal modroslovnim in teološkim študijem ter bogoslužnemu življenju. Njegov pokrovitelj je o njem dejal: »Ta mladi mo- droslovec ne ljubi tega sveta.« Konstantin je postal duhovnik in knjižničar pri cerkvi svete Modrosti, pozneje pa učitelj modro- slovja na visoki šoli.
Metod je po nekaj letih pustil službo in od- šel v samostan v Malo Azijo. Tudi Konstanti- nu je vedno manj ugajalo življenje na dvoru, zlasti, ko so nastale politične spremembe. Zato je odšel za bratom. Tam sta študirala sv. pismo ter druga pobožna besedila. Ker se je kmalu razvedelo o njuni učenosti in pobožnosti,ju je cesar poslal na misijonsko pot v pokrajino ob Črnem morju; tam sta našla ostanke sv. papeža Klementa, ki je bil umrl v pregnanstvu. Prinesla sta jih v Carigrad. Ko sta se vrnila, je Metod odšel spet v samostan in postal opat, Ciril pa je ostal v Carigradu.
Omenili smo, da je moravski knez prosil za misijonarje. Cesar se je obrnil na Konstan- tina. Takratni vir takole pripoveduje o tem pogovoru.Odgovoril je filozof cesarju:»Če- prav sem truden in bolan, grem rad tja,ako imajo knjige v svojem jeziku.« Cesar pa mu je rekel:»Moj ded in moj oče in mnogi drugi so iskali,a niso tega iznašli... Ako pa ti ho- češ, more to tebi dati Bog, saj daje vsem, ki prosijo z zaupanjem, in odpira tistim, ki trkajo.«
Filozof pa je šel po starem običaju molit s tovariši. Kmalu pa mu je razodel Bog,ki po- sluša molitve svojih služabnikov.In takoj je sestavil črke ter začel pisati evangeljske besede: V začetku je bila Beseda...
Tako pripoveduje neznan, pobožen pisec kmalu po Konstantinovi smrti. Verjetno pa je Konstantin dolgo in temeljito razmišljal, preden je v svoji bistroumnosti sestavil čr- kopis, ki ga imenujemo glagolico, evangelij in nabožne knjige pa je prestavil v make- donsko narečje.
Ko sta prišla na Moravsko, sta ustanovila šolo in začela pripravljati učence na duho- vniški poklic, hkrati pa prevajala in pouče- vala ljudi v veri.Po treh letih plodnega dela je bilo treba misliti na to, da bi posvetila učence v duhovnike. Zato sta odpotovala v Rim, med potjo pa sta se ustavila pri pa- nonskem knezu Koclju. V Rimu so ju sicer lepo sprejeli, posebno ko sta prinesla relik- vije sv.Klementa, vendar so bili nezaupljivi, ker sta prišla z vzhoda; ta je bil namreč prav tedaj v sporu z Rimom. Papež se je prepričal o njuni pravovernosti in gorečnosti za misijonsko delo,zato je potrdil slovanski prevod bogoslužnih knjig in s tem načelno slovansko bogoslužje.Metoda in tri učence so posvetili za duhovnike. Konstantina so izčrpali telesni in duševni napori. Zbolel je na smrt. Tedaj je storil samostanske za- obljube in sprejel ime Ciril. Umrl je 14. feb- ruarja 869 in je pokopan v Rimu.
Profesor dr. Perko takole označuje Cirila: »Sv. Ciril je izredna svetniška osebnost z genialno nadarjenostjo. Od mladih nog na- prej se je ves posvetil študiju in postal eden izmed najbolj nadarjenih mož devetega sto- letja; obvladal je več jezikov in vse zna- nosti svojega časa. Visoko učenost pa je združeval s svetniško skromnostjo. Nje- govo delovanje razodeva pristen krščanski pogled na človeka. Kjerkoli je mogel, je re- ševal jetnike, z vso silo svoje osebnosti se je zavzemal za zatirane slovanske rodove in jih hotel uvrstiti v krog enakopravnih narodov tedanjega krščanskega sveta.«
Metod se je vrnil najprej h Koclju, potem pa je odšel spet v Rim, kjer so ga posvetili za škofa in mu dali polnomočja glede šir- jenja krščanstva med Slovani in ureditve slovanskih razmer.
V tem so se zgodile na Moravskem velike spremembe. Nemci so Rastislava odstavili. Ko se je Metod vrnil,so ga zaprli in v ječi z njim skrajno grdo ravnali, kajti nemški ško- fje so si hoteli pridobiti nekdanji vpliv. Šele na papežev pritisk so ga čez poltretje leto izpustili. V Moravski je vladal Svetopolk, vendar mu zaradi svoje politične igre na- sproti Nemcem ni bil naklonjen, tako da je ves čas doživljal nasprotovanja. Očitki so bili tako glasni in hudi,da so prišli na ušesa celo papežu in je moral iti Metod v Rim na zagovor. Od tam se je vrnil z zadoščenjem da je v vsem prav ravnal,toda spletke niso prenehale.Vendar zaradi tega ni popustil v svoji gorečnosti. Pred smrtjo je še dovršil in uredil prevod svetopisemskih knjig (razen ene) in določil Gorazda za naslednika. Umrl je 6. aprila 885. Kje je pokopan, ne vemo.
Po njegovi smrti je nemški stranki še bolj zrasel greben, pritisnili so na Svetopolka in dosegli,da so pregnali Metodove učence;ti so odšli v Bolgarijo in tam nadaljevali delo.
Konstantin in Metod sta pionirja slovanske književnosti. Glagolski in cirilski zapisi iz poznejših stoletij slone na njunih prevodih in vanje se poglabljajo vsi učenjaki,ki hočejo temeljito poznati rast slovanskih jezikov. Žal pa se ni uresničila ideja svetih bratov o samostojni slovanski državi v osrčju Evrope. Njuna misel, naj bi imel vsak narod bogoslužje v domačem jeziku, pa se ures- ničuje, čeprav šele po tolikih stoletjih.

(1873-1939)-prijatelj trpečih

V grehu je Janez že zgodaj spoznal krivdo za trpljenje lju- di. Vedel je za trpljenje svoje matere in očeta. Telesno trp- ljenje dostikrat ni nič v primer- javi s trpljenjem, ki na skriv- nem muči toliko duš in to ljudi ki na zunaj čisto srečno žive; tako se vsaj zdi. Imel je tudi živo zavest tistega trpljenja, ki po smrti očiščuje duše, preden smejo stopiti pred božje obličje in ga uživati.
To dvojno trpljenje je hotel v svojem živ- ljenju ljudem lajšati in preprečevati. Zato je jeseni l.1892 stopil v ljubljansko semeni- šče.Tu se je z vso resnostjo posvetil ne le študiju, temveč še veliko bolj vzgoji same- ga sebe, da bi bil notranje urejen, umirjen, v ljubezni z Bogom, poln božjega duha - in da bi tako mogel pomagati trpečim dušam.
Mislim, da vse to takratno Gnidovčevo ra- vnanje že jasno razodeva, da je s svojim trpljenjem,svojim zatajevanjem in odpove- dmi ter molitvijo hotel pomagati dušam, ki trpe. Koga je imel pred očmi, z gotovostjo ne moremo trditi: včasih gotovo znance, zlasti svojega očeta; včasih pa morda vse tiste duše,ki mu bo Bog zanje pozneje na- ložil odgovornost.
In vendar je ta skrb za duše, ta priprav- ljenost zanje trpeti, moliti in delati gotovo najbolj značilna poteza njegovega življe- nja; ljubezen do duš, ki jih je treba rešiti iz trpljenja, je pri njem tista notranja sila, ki edina lahko postavi v pravo luč vse njegovo življenje in življenjsko delo. To je značilno ne samo za kaplanska leta, ko je bil pose- ben prijatelj otrok in bolnikov, temveč tudi za njegova dunajska študijska leta, ko je na lastno pobudo prevzel skrb za tedanje slovenske »sezonske delavce« na Dunaju, prav tako za njegovo delo pri dijakih in vo- jakih (med prvo svetovno vojno so bili tam tudi vojaki) v Zavodu Sv. Stanislava ter ves čas njegovega škofovanja.
Zares bi bil Gnidovec vse naredil in vse dal samo da duše ne bi trpele, ne na zemlji ne v večnosti!

(dalje prihodnjič)

»Mirenski grad - kako čudovito zveni to ime v srcih primorskih bolnikov in vseh tistih, ki so bili kdaj tu. Vendar nismo prišli sem samo zato, da bi občudovali lepote tega kraja in njegove okolice, pač pa da se med seboj bolje spoznamo, drug drugemu zaupamo svoje težave ter izkušnje, saj si bomo edi- no tako lahko najbolje pomagali v svojem, včasih zelo bridkem vsakdanjem življenju.

To srečanje je predvsem duhovno, zato se potru- dimo, da bomo dali čim več od sebe,ker bomo le tako lahko tudi čim več dobili. Vsi smo že ali pa bomo še spoznali, kako prijetno se človek počuti če dobi kaj dobre duho- vne hrane. Moti se, kdor misli,da je v zemskih do- brinah vse. Marsikdo se je že kdaj preobjedel hrane ali pijače. Mogoče mu je bilo celo slabo. Toda tisti ki je bil deležen dobre duhovne hrane, je občutil zadovoljstvo, za vsakega je našel spodbudno besedo, vedno je bil pripravljen nesebično pomagati drugemu.
Prišli smo sem z namenom,da bomo molili in prosili za moč in milost v našem življenju.
Dovolite, da pozdravim gospoda predstoj- nika, častite sestre in vse, ki so poskrbeli, da nam te dni ne bo ničesar manjkalo, po- zdravimo pa se tudi med seboj.«
Temu prijaznemu pozdravnemu pismu na- šega prijatelja Bojana dodajmo svoje poz- drave in zahvalo vsi udeleženci srečanja.
Dragocen čas,ki nam je bil dan, smo izpol- nili tako, da smo poslušali govore našega duhovnega voditelja o vlogi in pomenu vere, o smislu, ki ga vsi iščemo in zanj velikokrat menimo, da ga bomo našli, pa se ne zave- damo, da nam je dan. Spregovoril je o trp- ljenju,katerega moremo vsaj malo razumeti v luči vere in ga sprejeti kot sredstvo za zveličanje.
Duhovni voditelj najprej sprašuje: »Kaj po- meni beseda verujem? Človek, ki pravi, da veruje, priznava tisto resnico, ki je ni mo- goče zaznati s čutili in jo ima za edino zve ličavno. Po človeški naravi bi radi pri tem, kar vidimo. V veri pa spoznamo, da bi se pustili zavajati, če bi gledali le na to. Zato se mora vsak potruditi, če hoče spoznati, kaj pomeni vera in življenje po njej.Vera je nekaj težkega, trga nas od praznih upov, hoče seči do globin našega bitja.

S krščanstvom je prišlo v svet nekaj lepega. Med nami je Bog kot eden izmed nas. Sv. Janez pravi: »Česar ni nikoli nihče videl, to nam je razložil on,ki je v Očetovem naroč- ju.« Bog se nam je v Kristusu takó približal da ga človek lahko gleda in naposled, žal, lahko tudi umori.Jezus je neskončna ljube- zen za vse in vsakega posebej. Ta nepoj- mljivi dar ljubezni ustvarja v nas hrepene- nje po večnosti. Za nas je Kristus smisel našega življenja, dela in trpljenja. Njega je mogoče sprejeti, mu zaupati, on nas ne bo razočaral, saj je naš temelj, na katerega bomo skušali zidati. Zato je vera vanj do- stojanstvena in večna.
Ne samo da smemo verovati vanj,celo nje- govi učenci smo. Poklicani smo, da v luči njegovega križa gledamo na svoje trpljenje in trpljenje drugih.
Pred seboj imamo Kristusa, ki je pred nami hodil po poti trpljenja. Uči nas ljubezni in ljubiti sovražnike, vdano nositi trpljenje in nam odpušča grehe. Vse to je edinstveni nauk nenasilja,v neskončnost razpeta člo- večnost in dobrotljivost.
Vsi se dobro spominjamo čudovite podobe treh križev na Kalvariji. »Trije trpijo. Eden trpi in se pogubi, drugi trpi in se zveliča, tretji trpi in odrešuje druge.Vsak je posta- vljen pred to, da si svobodno izbere križ, kajti brez njega ne gre. Ali boš trpel samo zase? Priporočeno nam je in naš Odrešenik nam daje zgled, naj se odločimo za njego- vega, ki odrešuje nas in druge. Jezus zma- guje v smrti in po njej: »In jaz,ko bom po- vzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi.«
Tukaj gre za osebno odločitev, ki nas ob- vezuje,da Jezusu vdano sledimo.V nas po- dira vse, kar nam maliči osebnost in njeno rast:greh in sovraštvo. Obnavlja pa v naši spremenjeni zavesti iskreno plemenitost, ker hoče osvoboditi človeka. Jezusov nauk je napravil v človeški družbi že veliko spre- memb. V Kristusovem nauku je čudoviti kvas ki dviga in navdihuje. Tudi bolnikom daje Kristus svojega duha in že s tem,da smo,« zatrjuje govornik, »opravljamo sijajno po- slanstvo. Da bo to poslanstvo res vredno, se moramo za to nalogo vaditi. Vse nižje (bolezen, trpljenje, razočaranje) moramo ukloniti službi višjemu, to je odrešenju.
Prvi predpogoj za napredek, za rast v veri, je, da človek zavestno sprejme sebe in tiste, ki žive okrog njega. Hrepeni po tem, kar bi moral postati in ostati. Volja večne modrosti je, da sprejemam tudi svoje slabosti.
Odkar je Kristus trpel, je v vsakem trpljenju moč odrešilne ljubezni.Če trpimo s Kristusom se združimo z njim v trpljenju. V trpljenju raste le tisti, ki vsak dan prostovoljno da-

ruje svoje življenje.Kristus je sprejel trplje- nje iz rok ljudi, vendar je rekel: »Ali naj ne pijem iz keliha, ki mi ga daje Oče?« »Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame vsak dan svoj križ in ga nosi za menoj.«
Za takó obširno zastavljeno glavno misel srečanja bi morali imeti veliko časa za raz- mišljanje. To bomo storili doma,ko se bomo poglabljali vanjo in molili - torej jih z vajo prenesli v življenje,ki naj postane,če bomo živeli v veri, plodno za nas in tiste, s ka- terimi se srečujemo in z njimi živimo.

Tudi zdaj smo se porazdelili v manjše sku- pine. Pogovor se je razvnel živahno in spro- ščeno. Vsaka skupina je dobila svoje »vpra- šanje«,bolje rečeno,misel,ki se je nanašala na govor in o kateri naj bi se pogovarjali.
• Kaj pomeni vera vsakemu izmed nas, kako se nam kaže v življenju.
Vera mi daje smisel.Drugega ne morem de- lati, pravi nekdo v skupini, kot da prebiram evangelij in Prijatelja; v tem skušam najti oporo, da laže prenašam težave. Moj dan se začenja in končuje z molitvijo. Drugemu vera pomaga, da laže pričakuje izpolnitev obljube o našem vstajenju. »Duhovno sre- čanje s prijatelji mi pomaga, da se poglab- ljam v veri, se dvigam, da svojo notranjost bogatim.« Druga prijateljica brž dopolni, da tudi ona goji in poglablja vero, sicer bi bilo z njo kot z rožo, ki se posuši, če je ne za- livaš.
• Slišali smo, da se je treba za Boga odlo- čiti. Spoznala sem ga že v otroški dobi pri starših in duhovnikih. Še bolj pa sem ga doživela v bolezni in trpljenju. Tu sem se zanj odločila.
• Velikokrat se bolni težko sprijaznimo z nadlogami. Prisluhnimo tejle izpovedi:
Človek ne more v življenju doseči vsega, kar si želi. Sprejel sem svoj križ in Bog mi daje moč, da ga nosim. Ne sprašujem se, zakaj trpim, ker temu ne pridem do konca. Včasih se kdo zateka v omame, vendar to ni rešitev. Najlaže rešujem to vprašanje z drugimi (npr. z duhovnikom). Dokončni od- govor mi daje vera v Kristusa.
• Človek živi od besede, ljubezni in smisla.
»Prav to najdem v Prijatelju. Vem, da moram zaupati v Kristusa, kot človek želim imeti ob sebi prijatelja. Ta mi lahko reče samo be- sedo, pa je dovolj spodbude, da se spopri- mem s težavo ali dvomom.« Prijateljica je pripomnila: »Meni je prijateljstvo potrebno, moram čutiti bližino in toplino sočloveka. Resnični prijatelj mi pomaga, da vstanem, če sem padla.« Veliko mi pomeni duhovna vez med prijatelji v molitvi.
• Eno izmed vprašanj pa se je glasilo: Kateri križ na Kalvariji mi je najbližji in za katerega se bom odločil?
Nekdo je otroško iskreno povedal:za najla- žjega. Kdo se ne bi za tega odločil, vendar Bog dopušča tistega, ki zanesljivo pelje k njemu.Naša sestra prepričljivo pravi: »Naj- večjo bližino križa čutim takrat, kadar spre mim katerega izmed bratov ali sester do večnosti in takrat občutim tudi Jezusovo navzočnost.«
Vsak dan našega bivanja na Gradu smo ob- čutili božjo navzočnost pri mašni daritvi. Na praznik Gospodovega oznanjenja, je glavni somaševalec poudaril Marijino pripravljenost in odločitev, da bo božja volja njeno življe- njsko vodilo, čeprav zahteva ta pot veliko žrtve. Ko je izgovorila svoj "zgodi se",se je ponižno uklonila volji nebeškega Očeta. To je večerni zvon, ki zvoni hkrati z jutranjim in je naznanil v Nazaretu odrešenje sveta. Od tedaj je bila Marija pripravljena tudi na trenutek, ko bo stala pod križem svojega Sina.
Jezus nam je poleg sebe dal tudi tisto, kar mu je bilo najdražje na svetu - svojo Mater.V njej gleda občestvo odrešenih, za katere daje življenje. Pred njo bo nešteto rodov izjokalo svojo bolečino. Nihče ne bo odšel od nje, ne da bi ne bil potolažen in ne da bi prejel novih moči. Z zaupanjem se zatekajmo k Mariji!
Oba večera na Gradu nam je poživil g. pred- stojnik s filmom, ki se je skladal s prazničnim razpoloženjem. Njegova spremna beseda in slike so nam praznik Gospodovega ozna- njenja vtisnile v spomin, Bog daj,da za vse življenje.
Nedeljsko sveto mašo smo darovali v cerkvi Žalostne Matere božje. Pred njo smo polo- žili vse svoje želje in hotenja.
Mi bolni bratje in sestre, smo bili še pose- bej veseli, ko se nam je pri oltarju pridružil kot somaševalec na invalidskem vozičku g. Trontelj. Ob tej priliki sem še bolj živo gle- dal v duhu Križanega, ko daje sam sebe za nas, da bi mogli stati poleg njega ob križu.

AAb

Ne mislite, da ne mislim na vas. O, kako bi vas mogla pozabiti! Ko si vas predstavljam na bolniški postelji,kjer preživljate trpljenje in veselje, samoto, pa tudi morda, ko vas »obkrožajo« mnogi - katerim vi pomagate, jih obiskujete s pismi in trpljenjem, ki ga darujete tudi nam tukaj in nam daje moči, da vsak dan znova nadaljujemo delo. Če bi imela pred očmi samo te obraze, ki jih sre- čujem vsak dan,in nič drugega,res ne vem kako bi bilo. Kolikokrat mi misel na drage osebe v domovini, ki so mi storili toliko do- brega, daje moči,da se to dobro,ki sem ga sprejela, ne izgubi.
Naj vam povem vsaj nekaj: Letos se je vpisalo v katehumenat okoli sto pigmejcev Prvič tako velika skupina. Če ne bi imeli stikov z njimi, bi se gotovo še ne upali iti v župnijo. Ali bodo vztrajali pet, šest let v pripravi na krst - ne vemo, vendar začeti je treba. Božja beseda, ki jo bodo slišali, bo gotovo delovala v njihovih srcih. Teden pred božičem je prišel k nam pigmejec iz župnije, kjer smo bile sestre samo nekaj mesecev-pa je daleč. Nismo imele stikov z njimi, pa je prišel prosit, če bi tudi on smel prihajati v šolo v našo župnijo, ker jih drugje še ni veliko, pa vztrajajo le kakšen mesec. Morda, ker jih je več, bodo vztrajali, čutijo se bolj močne. Toda pomagati jim je treba vedno. To naj bo tudi vaše delo. Mislite,da bi jim naše besede kaj pomenile, če bi ne bilo božje in vaše pomoči? Pridejo neuspehi in človek godrnja, toda šele čez leta vidi, da so ti neuspehi prinesli blagoslov in širino za razumevanje tudi nam. Kako je božja mo- drost čisto drugačna od naše - ko se naše slabo spreminja v dobro.
Prisrčen pozdrav

vaša s. Bogdana

Potem,ko sem preživel nekaj mesecev med vami, dragi rojaki, sem se sredi januarja vrnil na Madagaskar. Veliko veselega sem doživel doma. Povsod, kamorkoli sem šel, sem bil lepo sprejet. Zato vsem vam, dragi prijatelji misijonov, ki sem vas imel prilož- nost spoznati, najlepša hvala za pozornost in gostoljubje. Čutil sem, da je med vami mnogo zanimanja za misijone.
Priznam,da je bilo slovo od domovine precej te- žko. Kljub preizkušnji,ki sem jo doživel-umrla mi je namreč mama-moram reči, da je bil Gospod zelo usmiljen z menoj. Ta nenadna ločitev mi je pomagala, da sem šel lažje nazaj na Madagaskar. Tako je Gospod »uredil« kot je bilo »Njemu všeč«. In prav je, da znamo preizkušnje življenja pravilno sprejemati.
Ko sem v četrtek 18.1. okrog 11.ure stopil na malgaška tla, me je pozdravilo vroče sonce. Hladno zimo sem »odložil« že prej v Parizu. Ta nagla sprememba me je opozo- rila, kje se pravzaprav sedaj nahajam.
Ob prihodu v Ranomeno sem bil kar prese- nečen, ko je prišla cela gruča otrok in mi klicala dobrodošlico v pozdrav. Občutek sem imel, da jim duhovnik le nekaj pomeni in da je v ljudeh majhen premik.
Med bivanjem doma sem skušal povsod,kjer koli sem govoril, predstaviti realno podobo misijonov. Ne vem, ali mi je to uspelo. Res pa je, da nisem imel namena olepšavati ali pretiravati, da bi bil videti bolj zanimiv.
Gotovo vas zanima, kako se imamo tukaj. Ostali rojaki se dobro počutijo Vsi skupaj pa pozorno spremljamo življenje de- žele, ki si je zadala pomembno nalogo: po- staviti se hoče na lastne noge. Kaj takega uresničiti ne bo lahko. Najprej je treba za to navdušiti ljudi in jih prepričati o vrednoti njihovega napora. Zaenkrat je še premalo prave zavzetosti tudi med tistimi, ki bi mo- rali biti pobudniki te obnove. Večkrat se celo zgodi,da tisti na »stolčkih« izkoriščajo svoj položaj le za sebe. V vaških skupnostih pa primanjkuje mož, ki bi znali navdušiti in voditi preproste ljudi. Povrhu vsega je za- dnje čase veliko pomanjkanje najnujnejših življenjskih potrebščin,kot so: sol, sladkor, petrol; po drugi strani pa je vsepovsod veliko podkupovanja in prodaje »na črno«. Te stvari gotovo ne ustvarjajo ugodnega razpoloženja med ljudmi, da bi vsi »zagra- bili« za delo.
Kakšno naj bo naše mesto v takšnem polo- žaju? Brez dvoma si ne smemo zapirati oči pred dejanskim stanjem. Obenem se mora- mo zavedati, da smo tujci. Naša naloga bo predvsem: spodbujati ljudi. Posebno tiste, ki so na odgovornejših mestih,npr.v vaških skupnostih,k večji zavzetosti in poštenosti Tudi to bo en način evangelizacije.
Za kristjane našega misijonskega področja je letošnje leto pomembno. Vangaindrano, naše središče, je obhajalo 75-letnico krš- čanstva. Glavni namen proslave je bil: pre- buditi kristjane, da odslej naprej v večji meri vzamejo v svoje roke usodo svojih krščan- skih skupnosti. Ob tej priložnosti je bilo tridnevno srečanje predsednikov župnij in drugih manjših krščanskih skupnosti skupaj s škofom in duhovniki v Vangaindranu.Pre- gledali so dejansko stanje in kaj bo treba še narediti. Poudarjeno je bilo: poglobiti družinsko življenje, molitev po družinah, bolj skrbeti za domače duhovniške in redovniške poklice in vlogo laikov v krščanskih skup- nostih.
Ko vam naštevam naše težave in načrte, vam jih priporočam v vaše molitve. Prav tako priporočam v molitev tudi vse nas, da bi mogli izpolniti vsaj v majhni meri naše poslanstvo in biti luč ljudem, med katere smo poslani. Ob zavesti, da ste vi za nami in z nami,bomo laže sprejemali in nosili ne- všečnosti, ki so del našega življenja.
Preden zaključim,želim vsem skupaj in vsa- kemu posebej,vesele Velikonočne praznike Naj nas skrivnost Velike noči utrdi v veri, da smo resnično odrešeni in nam podeli moči da bi sad odrešenja mogli posredovati tudi drugim, ki tega še niso bili deležni.
Vsem vam, dragi misijonski prijatelji, še enkrat najlepša hvala in iskren pozdrav - v Kristusu vdani -

Rok Gajšek

Prijatelj bi bil preobširen,če bi pisali o vsa- kem obisku, ki ga napravijo naši prijatelji. Potrebno se je omejiti na nekatere, ki so pomembni in bolj zanimivi.In o enem takem obisku bi rada spregovorila.
O sestrah Bradeško sem že večkrat slišala in tudi brala sem lahko o njih v našem listu Na obisk smo se odpravili z manjšo družbo v velikonočnem času in v ne prav lepem vremenu.Pot se je vzpenjala in čeprav gre kombi skoraj povsod, nas ni mogel peljati po kolovozu med drevjem do cilja. Pravzaprav si niti sama nisem mogla misliti, da stoji domačija sester na tako samotnem kraju, kajti vse naokrog je gozd.
No, s prijateljevo pomočjo sem tudi sama prišla do hišice. Ob našem prihodu sestre niso mogle skriti sreče, a zase priznam, da jih najprej sploh nisem videla, ker se mi oči niso takoj prilagodile mraku,kakršen je bil v kuhinji, ki je obenem sobica. Prisrčen stisk rok in pogovor je stekel, kajti sestre dobro vedo, da ni veliko takih dni, da bi se lahko pogovarjale s prišleci. In v temačnem pro- storu sem kaj kmalu opazila nekaj podob in kipec Marije,ki ga je osvetljeval plamenček iz petrolejke. Skozi dvoje malih okenc pa je z zadnjimi zdihljaji prihajala svetloba, mi pa smo se vsi veseli v srcu pripravili za darovanje sv. maše. Med nami je bil On, ki mu niso bližji bogati in lepši, ampak čistejši v srcu.Potem smo skupno zapeli nekaj pe- smi in že je bilo tu slovo, že zaradi priha- jajoče se noči, mi pa le nismo imeli želje izgubiti se.
Drage prijateljice, res nimate veliko in kar imate, je tako skromno. Pa vendar imate nekaj,česar mnogi nimajo,nekaj,česar vam nihče ne more vzeti. To je medsebojna ljubezen in veliko zaupanje Vanj.
Hvala vam tudi za to spoznanje!

Milena

Lygia ima pravno pisarno brez dela.Poteguje se za mesto v tujskem prometnem uradu (potovalni agenciji) mesta Recife. Opravila je vse izpite, in to zelo dobro, toda niso je sprejeli, ker šepa.
Osmar, delavec v tovarni v Sao Paolu, je konec leta 1977 dobil priznanje, da je naj- boljši delavec. Utemeljitev: uspešnost, za- nesljivost pri delu, točnost. Nazadnje pa je tovarna umaknila njegovo kandidaturo: nima namreč smisla, da bi izbrali slepega človeka.
Fatima,gluha novinarka, nastopa v velikem časopisnem podjetju kot pripravnica.Bila je tam brezplačno štiri tedne kot strojepiska v večjem nečloveškem okolju: do tedaj, ko ni več vzdržala in se je odločila, da odide.
Današnji svet je res uganka. Kdor mora prenašati trdo, neizprosno življenje in niti kristjan, misli, da je življenje brezsmiselno. Mi, verujoči, pa smo prepričani, da ni nič brez smisla.
Vendar nam naša globoka prepričanja po- polnoma ne razjasnijo življenja.Lahko bi ga primerjali s turško preprogo z dragocenimi figurami in črtami. Toda vidimo samo zad- njo stran: zamotane in zavozlane niti, ki jih ne razumemo.
Kristus je sprejel nalogo,da razsvetli,kar je v temi. V vsej zgodovini Izraela so se ved- no našli možje,ki so vsakodnevne dogodke razlagali v božji luči. Ob najbolj nerazumlji- vih dogodkih so vedno našli kakšen izhod, poiskali so pot in nanjo usmerjali čredo, ki jim je bila zaupana.
Tudi danes sprejemamo povabilo,da si svoje bivanje razlagamo v Gospodovi luči s pomo- čjo tistih,ki so bili verni pred nami.Modrost je: dojeti dogodke današnjega časa.
Bog je med nami.
Da ga najdemo in odkrivamo njegova pota, je potrebno, da živimo poglobljeno, da se udeležujemo življenja v svetu in v zgodovini Kdor se ne sooča z dogodki, jih ne more prav razumeti, zato sprejema nejasne tuje nazore.
Toda ni dovolj iti življenju naproti. Številni možje in žene žive v strahotnem mestnem hrupu, poslušajo vsa mogoča poročila, a kljub temu ostajajo nevedni:zunanje okolje se jih ne dotakne. Preveč ovir jim prepre- čuje globljo povezanost.
Naš odklonilni odnos nam onemogoča,da bi bili bolj zaupljivi do Boga: vseeno nam je, kaj se dogaja okrog nas. Vse preveč smo zaposleni sami s seboj. Naša nečimrnost, naš ponos, samoljubje so nepremostljive ovire. »Glej, stojim pred vrati in trkam«. (Raz 3, 20). Skoraj nikoli se ne zgodi, da bi mi odprli Bogu vrata, in če jih, ne more vstopiti. Preveč je stvari, kot: občutki manjvrednosti, jeza, strah, žalost, zavist, ljubosumje, sovraštvo ...
»V realnosti sveta pridemo do izkušenj, da je Bog resničen,ker se nam razodeva.Skri- vnostno ima Bog pobudo: možno je, da ga spoznamo, ker se nam spoznati da. Najti Boga kjerkoli ali kakorkoli že, je vedno nje- govo darilo.«
Bog tako ljubi človeštvo, da je ustvaril člo- veško srce, ki je odprto in sposobno sprejeti to ljubezen.
Kristus ni začetek, pač pa glasnik Očetove ljubezni. Njegovo srce je vedno odprto.
Kristus sprejema ljubezen popolno in ne- prestano: velikokrat sprejema povabila (Mr 2,15-17; Jan 2,1-12).Z veseljem je sprejel Zaheja (Lk 19, 2-10), včasih se je pustil objeti in poljubiti (Lk 7,38; Jan 12,1-8; 20, 17) - tudi tedaj, ko je poljub izdajalski (Lk 22, 47), sprejel je grešnico (Jan 8, 1-11). Močno se je zavzel za bolne. Popeljal je gluhonemega iz množice in ga ozdravil (Mr 7,31-37), prijel je slepega za roko, mu go- voril in vrnil vid (Mr 8, 22-25), spraševal je slepega Bartimeja (Mr 10, 46-51), žena, ki je trpela na krvotoku, se ga je dotaknila in je ozdravela (Mr 5,25-34), prijel je gobav- ca (Mt 8,1-4...), živi od miloščine; v Jeru- zalem je prišel na izposojenem oslu, zadnjo večerjo je obhajal v tuji hiši in odpočil se je v izposojenem grobu.
Tako prejemanje ni pri Kristusu nobeno naključje. Pritožil se je, če ga niso sprejeli z ljubeznijo (Lk 7, 44-50), pozival je svoje apostole,naj bivajo v hišah drugih in grajali so tiste kraje, kjer jih niso sprejeli (Mr 6, 7-13). Od tistih, ki mu sledijo, zahteva, da živijo kot lilije na polju, ki ne sejejo in ne žanjejo (Lk 12, 22-31) ... Njegova popolna odvisnost je dobila vrhunec v brezpogojni potrditvi Očetove volje.»Oče,v Tvoje roke izročam svojo dušo« (Lk 23,46) - ko so bili premagani poslednji zadržki narave.
V priliki o izgubljenem sinu (Lk 15, 1-31) je Kristus razložil skrivnost očetovske ljubezni, ko je oče sprejel svojega izgubljenega sina prisrčno in brez graje. Oče sprejme sina, sin ima spet Očeta.
Sinovo sporočilo: sprejeti Očetovo voljo in sprejeti ljudi.
Ta pripravljenost za sprejemanje je Kristu- sa osvobodila. Sprejel je Očeta in druge, toda odvrgel je vse napačno,lažnivo, hina- vsko. V Kristusu je samo resnica,ker On je Resnica. Česar ni,ne more prestopiti praga (Jan 10, 1). Laž bo vedno znova prema- gana, ravno tako egoizem in lažna morala farizejev. Za Odrešenika velja samo tisto, kar ne pozna nasilja. Ne prenese niti naj- manjše samohvale - (Mt 6,2; 6,16; 23,13-32)

(Prihodnjič še drugi del)

Angelca Jenič iz Novega mesta mi je poslala kartico: »Sporočam, da je umrla Lojzka Rahne, Birčna vas 26, 68000 Novo mesto. Pogreb s sveto mašo je bil 17. marca. Zju- traj so jo našli mrtvo. Živela v revščini, pa vendar veselo. Naj se veseli tudi v nebesih.« Ostala sem brez besed. Vsaka velika bole- čina je nema. Živela je sama, umrla sama. Zadnja leta je bila povsem priklenjena na posteljo v svoji majhni hišici,kjer je života- rila sama,prepuščena na milost in nemilost drugim. Vedno je bila vesela obiska, naj smo jo prišli obiskat ob katerikoli uri. Vselej smo jo zapuščali s tesnobo v srcu, ker je ostala tako sama in včasih s hudimi boleči- nami. Spraševali smo se,ali jo bomo drugič še našli. Sedaj se je njen velik križev pot končal in prejela je pri Bogu bogato plačilo - večno srečo.
V spominskem tednu Kristusove smrti se je izteklo tudi življenje Franca Bobnarja, Gornji vrh 13, 68211 Dobrnič. V dobrih 80. letih je veliko hudega prestal in bil kakor živ leksikon spominov, zlasti na čase prve svetovne vojne. Pred leti so mu drugo za drugo odrezali tudi obe nogi in tako je bil vezan le na posteljo in invalidski voziček, s katerim so ga, ob prvi toplini letošnje po- mladi še enkrat zapeljali ven, da se je prav otroško razveselil prvih trobentic, ki so se razcvitale v meji.S tem je bilo njegovo do- lgo življenjsko potovanje tudi končano in zadnja želja,ki jo je izrazil - potem,ko je bil na smrt lepo pripravljen s sv. zakramenti - je bila, naj mu na mizo še enkrat postavijo križ in Marijino podobo. Pokopali so ga na Veliki četrtek in upajmo, da sedaj z vstalim Zveličarjem tudi on že prepeva v večni sreči nebeške domovine,saj je tako rad pel
Za vedno je odšla domov v Velikem tednu naša dobra prijateljica Tončka Pečnik, 61315 Velike Lašče 82. Veliko je trpela,ve- liko molila in veliko ljubila. Ko je hodila za križanim Gospodom je božjo voljo vdano iz- polnjevala. Zadnje čase ji je še vid opešal. Bog jo je vsak dan pripravljal za odhod do- mov,kjer uživa svoje bogato plačilo.Lansko leto je imela čudovite izdelke na razstavi, ki se jih morda spominjate. Pogrešali bomo njene ustvarjalnosti,ko je ob drugi razstavi ne bo več med naml.A živel bo njen duh in spomin nanjo, ki naj nam pomaga vztrajati na poti trpljenja.

Rozika

V božjih očeh je smrt njegovih zvestih dra- gocena. Ta verz iz psalma lepo ponazarja smrt in pogreb naše drage prijateljice Olive Birtič, ki jo je Bog poklical k sebi v jutru na sredo po veliki noči.
Prijatelji spremljajo prijatelja tudi takrat,ko ta trpi. Globoko smo doživljali njeno hudo trpljenje tudi njeni prijatelji. Šele v zadnjih dneh smo spoznali, koliko nam je vsem da- rovala. Za nas je trpela, se žrtvovala tiho in skrito,a z neizmernim zaupanjem v božjo dobroto in ljubezen.Spoznala je,da je huda in neozdravljiva bolezen odlično sredstvo odrešenja.»Brez trpljenja ne pridemo v ne- beško kraljestvo«, tako je napisala v pismu, ki so ga njeni domači našli že po njenem od- hodu v večnost. »Gospod,veš,da te ljubim zaradi tebe hočem prestati še marsikaj.« Njeno trpljenje je bilo ena sama dolga mo- litev k Bogu. V tem nam je postala velika učiteljica. Čeprav je veliko trpela, je osta- jala Bogu hvaležna za vse. Zdaj je njena duša našla mir pri njem.
Malo smo zaslutili njeno globoko darovanje in predanost Gospodu v pismu iz bolnišni- ce: »Imela sem časa v izobilju, pa nisem mogla moliti. Spoznala sem,da je Bog hotel od mene več kot molitev.Ozrla sem se kvi- šku in vzkliknila: ,Gospod,ti vse veš,ti veš, da te ljubim z vsem srcem in vso dušo. Zaradi tebe hočem prestati še marsikaj.' Potolažila sem se,saj On ve,da je trpljenje molitev.« S tem je odgovorila na božji klic k popolnemu žrtvovanju.
Ob zadnjem slovesu smo mnogi začutili hva- ležnost duši, ki se je vsa žrtvovala za nas. Njen pogreb je bil poln krščanskega upanja na naše vstajenje. Gospod župnik je vodil pogrebno mašo s somaševanjem in jo v na- govoru primerjal cvetu Goriških Brd, ki so v tem času podobne prekrasnemu vrtu. Ta cvet je Bog presadil v raj, v zbor brezgre- šnih v nebeškem kraljestvu.
Ko sem pred skoro štirimi leti prišel v Šlo- vrensko župnijo in Olivo prvič videl, ko je med sv.mašo pristopila k sv.obhajilu z ber- glami,sem takoj začutil: To je duša,ki moli, se žrtvuje, trpi, ta bo s svojo molitvijo in trpljenjem prosila božjega blagoslova zase, zame in za vso župnijo. Ko sem jo pozneje bolj spoznaval,sem videl,da se nisem motil. Pred približno dvema letoma so ugotovili, da je neozdravljivo bolna. Priporočil sem ji: »Oliva, daruj svoje trpljenje tudi za Šlovren- sko župnijo in za uspeh sv. misijona!« Pre- senečen sem bil nad njenim odgovorom: »Da, sem že namenila prav v ta namen.« Zadnji meseci, tedni in dnevi njenega živ- ljenja so bili zares zelo hudi, saj je postalo trpljenje neznosno, vendar je dejala: »Da- rujem trpljenje za Cerkev, za župnijo, za svoje.«
Marsikdo se bo morda vprašal,zakaj morajo pravični toliko trpeti. V teh dneh, ko smo pred kratkim obhajali dneve velikega ted- na,veliki petek,veliko soboto in veliko noč, laže pogledamo trpljenju in smrti v oči. Na smrt gledamo verni ljudje lahko mirno, ker vemo, da je premagana, vemo,da je njena moč strta,da je njeno želo uničeno.Kristus nam je v velikem tednu in na veliko noč pokazal pot odrešenja, katera pelje prek Kalvarije trpljenja in križa velikega petka v veličastno zmagoslavje velikonočnega jutra.
V berilu nas apostol Pavel opozarja: »Bratje, ali ne veste, da smo vsi, ki smo krščeni v Jezusa Kristusa, krščeni v njegovo smrt. Z njim smo zraščeni v podobnosti njegovega vstajenja.« S krstom smo postali deležni Kristusovega življenja, h kateremu spada kot bistveni delež tudi njegovo trpljenje. Središčni dan v Jezusovem življenju je veliki petek, njegov smrtni boj in smrt na križu, od tam prihaja za nas rešenje. Tiste, ki jih Kristus še posebno ljubi in so najbolj pri- tegnjeni k njemu, so zaznamovani s trplje- njem. Kristus jih je pritegnil najbliže k sebi in s tem na križ. V njegovem prebodenem srcu so z njim najbolj eno, so del njega. Nam se morda zdi, da so nesrečni, morda celo,da jih je zadela kazen, v resnici so pa nagrajeni. Trpljenje jim je postalo poklic, Kristusov poklic,v katerem rešujejo ta svet Tak poklic je imela tudi naša sestra Oliva. V dneh velikega tedna je bila, po človeško gledano, uboga, z božjimi očmi gledano pa je skupaj s Kristusom darovala svoje živ- ljenje nebeškemu Očetu kot čisto in sveto daritev.
Sveti oče papež Janez Pavel II. daje pri vseh avdiencah prednost bolnikom in inva- lidom, zanje si vzame največ časa, z njimi se najbolj prisrčno pogovarja, njim se naj- bolj priporoča v molitev in jih prosi, naj svoje trpljenje darujejo za Cerkev, za njega, za vse potrebe človeštva.
Bolniki, ki svoje trpljenje združujejo s Kris- tusovim trpljenjem, postanejo kakor čista daritev - v Bogu darovana za naše odre- šenje.
Vsem prijateljem Olive, vsem bolnikom in invalidom, prijateljem in sodelavcem Brat- stva bolnikov,v njenem imenu hvala za pri- jateljstvo, ki ste ji ga skazovali, za obiske, za dneve duhovnih vaj, ki se jih je po vaši zaslugi lahko udeleževala. Z vsem tem ste ji pomagali, da je laže trpela in razumela, da je njeno trpljenje poklic od Boga. Oliva vam ostaja hvaležna in je z vami ter vas spremlja z nebes.
Vsa Birtičeva družina: mama, bratje in se- stre, hvala vam za vso nego in ljubezen, ki ste jo v dneh trpljenja nudili Olivi. Jezus je rekel: »Kar ste storili kateremukoli bolnemu in trpečemu v mojem imenu, ste meni sto- rili.« On naj vam povrne. Res, bila je vaša hči in sestra,a bila je tudi sestra vseh nas, ki smo jo imeli radi, in vseh, za katere je molila in trpela, predvsem vseh šlovrenskih župljanov. Hvala vam v našem imenu.
Hvala tebi, Oliva, za vsak dan, vsako uro in vsako minuto trpljenja, ki si ga darovala za nas. Hvala ti za molitev in zgled lepega in Bogu vdanega življenja. Lepo si živela in vdano trpela, tvoj letošnji veliki petek je bil podoben Kristusovemu velikemu petku, zato uživaj in bodi deležna tudi njegove velike noči. Tvoje mrtvo in od trpljenja iz- mučeno telo naj sprejme zemlja, iz katere je bilo vzeto, tvojega duha pa naj sprejme Gospod, čigar last si vedno bila.
V veri ostajamo združeni, saj smo v obče- stvu svetih eno tudi s tistimi, ki so odšli v večnost, eno ostajamo tudi s teboj, Oliva, in ti ostajaš z nami. Tvoje življenje se na novo nadaljuje pri Bogu. S tega sveta si kot pomladni cvet poletela v rajski vrt. Kakor si tu molila in trpela za nas, tako odslej prosi za nas,da bi tudi mi dosegli večno življenje v nebesih.«
Mi, njeni prijatelji, bi se radi ob tej priliki zahvalili veliki skrbi g. župnika, ki jo je po- svečal naši prijateljici Olivi v najtežjih tre- nutkih. Vsak dan ji je prinašal hrano za dušo - Kristusovo telo - in ob njenem oltarju - bolniški postelji - daroval sveto daritev - tolažbo in smisel njene daritve. Ob njej pa je stal v oporo tudi domačim, posebno hudo preizkušeni mami.
Prepričani smo, da se bo zasluženje njene- ga trpljenja zablestelo v znamenju božjega blagoslova za vse, ki smo jo imeli radi.

Na uredništvu čutimo dolžnost, da se naj- prej opravičimo poverjenikom in župnikom, ki imajo naročenih po več izvodov Prijate- lja, ker so druge številke dobili premalo. Pri plačilu si odračunajte 10% popusta - kot običajno.To smo storili zato,ker bi tiskanje dodatnih izvodov stalo preveč. Po izidu prve številke je namreč število naročnikov občutno narastlo, kar nas je vse zelo raz- veselilo in zato upamo,da boste to sprejeli z razumevanjem.
Sporočamo vam tudi, da je izšla knjiga »Glejte, že sonce zahaja«, ki z veliko- nočno lučjo sveti na vprašanje starosti, invalidnosti in neozdravljive bolezni. Človek je človeštvu in Cerkvi še vedno potreben in koristen, čeprav ne more biti več toliko dejaven. O tem govori ta knjiga. Zato vam jo toplo priporočamo. Stane 60 din. Na deset izvodov je eden zastonj. Naročite in plačate pa jo (takoj ali po prejemu) lahko tudi na našem uredništvu in vam jo pošljemo.
Letos bo pod vodstvom Ognjišča že enaj- sto romanje bolnikov in invalidov na Brezje, 14. julija dopoldne. Za romanje se lahko prijavite pri domačem župniku ali naravnost na:Ognjišče,Poljanska 4a,61104 Ljubljana. Ne pozabite pripisati ali imate prevoz ali ne.
V upanju,da se pri Mariji snidemo, vas lepo pozdravim.

prijatelj urednik

Naj vam napišem nekaj misli o našem sre- čanju na Mirenskem gradu. Bogu hvala za ta lepa dneva, ki smo ju skupaj preživeli! Lahko smo srečni, da so tudi v današnjem času mladi fantje in dekleta pripravljeni nam, ki smo telesno prizadeti, z veseljem pomagati in so srečni med nami.
Zame je malo težko, ker s slušnim aparatom slišim le od blizu. G. Klemena sem slišala in tudi precej razumela, medtem ko kakšnega invalida,ki je bil na drugi strani sobe, nisem razumela. Mislim, da ni pomembno, če go- vorimo prav vsi; nekateri sodelujemo tudi, čeprav molčimo.
Kaj je vera? Vse, kar je lepo. Verovati se pravi tudi to, da lahko kaj sam narediš. Na primer, da se invalid lahko sam obleče, da napiše pismo prijatelju. Tako ga vera dviga in bo kmalu spoznal,da ne potrebuje za vsa- ko reč tuje pomoči. Seveda pa vsak bolnik drugače doživlja svojo bolezen ali invalid- nost.
Spominjam se dogodka iz svojega življenja Bilo je poleti. Kot invalidka sem sedela zu- naj na soncu in se ukvarjala z ročnimi deli. Pa pride znanec mimo in pravi: »Kako se imaš ti lepo!« Rekla sem mu: »Pa zamenja- jva. Jaz bom z brega vlačila seno v dolino, ti boš pa sedel v senci.« Naštela sem vse, kaj ne bo mogel sam narediti, če bi bil na mojem mestu. Kaj hitro mi je segel v be- sedo: »S teboj pa ne bi nikoli zamenjal.«
Zaradi svoje invalidnosti se nisem nikoli vznemirjala. Imela sem voljo, da sem jo vdano prenašala. Bog pa mi je poslal hudo preizkušnjo. To je bila dobra šola za moje nadaljnje življenje. Bog dopušča trpljenje vsakemu v drugačni obliki, pri tem pa ne- kateri omagajo.
Prejmite prijateljske pozdrave od

Anice Jankovič

Ob bližajočih se velikonočnih praznikih se spet spominjamo vas in bolnikov,za katere skrbite.
Uredništvu Prijatelja in sodelavcem želimo, da bi vas vse spremljal Vsemogočni s svo- jim blagoslovom ter vam dal moči in vztraj nosti pni vašem samarijanskem delu. Vsem bolnikom pa želimo, da bi s Kristusovo po- močjo svoj križ pogumno nosili ter ga z da- rovanjem spreminjali v sredstvo odrešenja za vse ljudi.Naj vstali Zveličar vsem podeli radost in srečo Velike noči.
To vam želim v imenu otrok župnije sv. Danijela iz Celja in v svojem lastnem imenu ter vas lepo pozdravljam

Jože Kužnik, kaplan

Blagoslovljene velikonočne praznike vam želijo otroci župnije sv. Danijela iz Celja.

Alenka Kramer, 4. razred

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 10 din, letna naročnina 60 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Najprej sem pletla jope, tudi stare sem predelovala. Sedaj že več let vezem in kvačkam saj sem invalidka, pa imam čas. Delo me zelo veseli, saj tako pozabim na bolezen in osamljenost. Prav to me je nekako prisililo, da sem začela ustvarjati.
Pred kratkim sem poskusila še z narodno nošo. Prvo sem naredila zase, potem še nekaj za razstavo naših izdelkov. Da nas- tane takšno delo, je potrebno veliko truda in potrpežljivosti.
Tu v domu rada poklepetam z drugimi bolnicami in jim po svojih močeh pomagam. Rada sem vesela in nisem več osamljena.

MARJANCA MALAVAŠIČ