Vztrajati v trpljenju, bolečinah, upanju in s tem dajati sočloveku Boga - mar ni to najlepše hrepenenje po Kristusu, naj lepša prošnja Materi Mariji? In kdaj naj bi to hotenje,klic za milost bolj občutili, če ne zdaj, v postnem času, ko preiz- kušamo sami sebe, preizkušamo se v odpovedi, poštenosti do Boga in bliž- njega! Da, zdaj je za to pravi trenutek. Velika noč,Kristusove žrtve za nas - to mora stopiti v našo zavest, da bomo post in vstajenje resnično in prav doži- veli, vsak s svojim občutjem, hrepene- njem in tihim veseljem. Prepustimo se ljubezni,naj nas objame vsa njena moč, kajti ljubezen vse prenaša, vse upa, je velika in polna usmiljenja.
Prijatelji, veliko vas je, ki boste praznik obhajali sami, med štirimi stenami. Trp- ljenje in molitev nas bosta povezovala s Kristusom in med seboj. Čutiti bližino v molitvi - to krepi edinost, ki si jo po- darjamo.
Eno samo svetišče imamo-Boga v srcu. Drug drugega lahko ljubimo samo, če ljubimo Boga! Prepuščajmo se njegovi tišini, razmišljajmo o njegovi ljubezni, o bridkostih njegovega trpljenja. Gospod nas jemlje resno. Bodimo mu zvesti v bolečini in radosti!

Marjetka

Sveti postni čas ali štiridesetdnevne du- hovne vaje, ki jih opravlja vsa Cerkev, se dostojno končajo z velikonočno skriv- nostjo,to je na sam praznik Jezusovega vstajenja. V postnem času smo imeli čas razmišljati o svoji veri,o pripadnosti Kristusu, o Kristusovem trpljenju, ki je bilo namenjeno prav nam, da bomo mo- gli nekoč stopiti pred Njega,ki nam daje prav vse. Zato je doživetje Velike noči precej odvisno od naše priprave, od naše spreobrnitve in vere v Evangelij, ki je hotel na poseben način osmisliti postni čas.
Velika noč je praznik veselja in zmage; najprej Kristusove zmage nad trpljenjem in smrtjo, nato pa še naše zmage nad grehom,ki smo jo dosegli ali pa jo bomo še izbojevali s Kristusovo pomočjo. Če- prav je težko na Veliki petek občutiti v globini svojega srca kesanje, je morda še težje občutiti veselje na Veliko noč, ker nas tarejo telesne in duševne bo- lečine ter skrbi, v katerih človek noč in dan tiči. Zato to veselje zahteva od nas veliko nesebičnosti in močne vere. Velikonočno veselje je široko in si upa vsemu pogledati v oči, tudi trpljenju in smrti, ker se opira na Jezusovo zmago nad trpljenjem in smrtjo. Sv. Pavel nam kliče: »Kje je,smrt,tvoje želo?« (Kor 15, 55) Marsikateri kristjan v teh dneh ne bo čutil tega veselja, ker je zaprl srce božji milosti in bo kljub velikim praznikom čutil globoko zapuščenost. Vsak izmed nas naj v teh praznikih stopi pred Go- spoda,kjer ni grenkobe in zapuščenosti, ampak bo našel vir veselja, ki ga svet ne more dati.
Velika sobota bo najprimernejši dan, da na kratko premislimo velikonočno skriv- nost. Mnogo kristjanov ne ve, kaj je velikonočna skrivnost; pod tem izrazom pojmujemo tri važna obdobja iz Jezuso- vega življenja, to je njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. V velikonočni skrivnosti se steka in uresničuje vsa zgodovina našega odrešenja.Zgodovina odrešenja ki doseže svoj višek prav v Jezusovem trpljenju,smrti in vstajenju,postane tudi zgodovina slehernega človeka, ki je po krstu vcepljen v to skrivnost. Po sv. krstu »smo bili s Kristusom pokopani v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih, tudi mi zaživeli novo življenje«. (Rim 6, 4). Obhajati veliko noč torej pomeni »preiti« s Kristusom iz smrti v življenje. Ta prehod se začne v nas s sv. krstom in ga je potem treba uresni- čevati vse življenje.
Večkrat verujoči radi pozabljamo in se premalo zavedamo spremembe,ki jo po- vzroči v človeku sv. krst. Na ta prehod nas hoče opozoriti tudi velikonočna skrivnost.
Dragi prijatelji,naj nas velikonočna skri- vnost v teh praznikih osvobodi greha, nam vlije moči, da bomo znali po Kristusu sprejeti in osmisliti trpljenje in spoznanja da tudi mi s trpljenjem odrešujemo se- be in druge, ter se tako pripravljamo na velikonočno veselje, ki je v srečanju z vstalim Kristusom. Naj nas ti prazniki našega odrešenja tako ganejo,da bomo imeli polno mero upanja,vere in ljubezni za prihodnje življenje,kajti Kristus je res vstal, aleluja.

Lojze Golob

Pravzaprav živim samo v pričakovanju smrti. Kdaj je končno vsega konec?
V bistvu živimo vsi v pričakovanju smrti večina seveda nezavedno: odrivajo to dejstvo, da ne bi bili moteni v življenju, ki ga ljubijo.Ti že čakaš na prihod smrti. Toda ne delaj si nikakršnih velikih pred- stav o koncu.Raje misli na začetek pra vega življenja, ki je povezan s smrtjo. V sebi nosiš večnost. Kristus je rekel: "Kdor svoje življenje izgubi,ga bo našel, kdor si hoče svoje življenje pridobiti, ga bo izgubil." Pravo spoznanje more dati le vera. Mnogo lahko pričakuješ, kajti »nobeno oko še ni videlo, nobeno uho slišalo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo« Tako je čakanje na smrt druga- čno. Je hrepenenje ljubečega po Bogu, je nemirno srce, ki samo v Njem lahko najde pokoj. Začetek blaženosti. Za to se pripravljaj!
Gospod, naj spoznam: moje življenje ni ustvarjeno za smrt, temveč za večno bivanje pri Tebi. Podeli to veliko milost meni in vsem.

»Jezus sreča             
svojo žalostno mater.«

Ko sem bil otrok,sem rad ogledoval podo- be križevega pota na mračnih cerkvenih stenah. V osamljenem hramu, hladnem in tihem, v ozračju, ki je še dišalo po jutranji maši, molitvah in kadilu, so po- dobe oživele, stopile so iz okvirjev in so govorile naglas. Njih povesti so bile polne žalosti in hkrati polne tolažbe. Iz daljnih krajev so bile in iz daljnih časov,pa ve- ndar so bile tako žive in resnične pred menoj, kakor bi ne mogla biti nobena zgodba, ki bi se vršila ob belem dnevu, telesno in šumno vpričo mojih oči. Gledal sem oblačila, kakor jih ljudje takrat, za mojih otroških let, niso več nosili, halje in jopiče bele, rdeče, pisane, s trakovi in pentljami našarjene; ali vendar se mi ta oblačila niso zdela prav nič tuja in neznana, temveč čisto domača, kakor da bi jih srečaval na cesti vsako uro. Videl sem obraze divje, zagorele, krivo- nose, žehteče brezsrčnost,zlobo in so- vraštvo, pa se jih nisem bal, mi nikakor niso bili razbojniki iz jutrove dežele, ki so prišli žalit in ubijat,kar je bilo ljubega mojemu srcu. Zdelo se mi je, da sodijo poleg, h Kristusu in Materi božji, kakor senca poleg luči, in da bi te silne povesti ne bilo brez njih. Razločil sem glasove, nikoli zaslišane, iz brezdna vpijoče, krik in vrišč,zasmeh in zmerjanje in jok žensk iz Jeruzalema; nobene besede nisem razumel, ali vse sem občutil in presunile so mi dušo. Tako sem hodil v svetem mraku od postaje do postaje ter sem gledal in poslušal živo zgodbo, ki mi je bila zmerom draga in zmerom strašna.

Sredi med zagorelimi, kričečimi obrazi se je tiho svetilo lice njega, ki je nesel težki križ.Takrat še nisem videl njegove lepe brade, od krvi in praha oskrunjene, nisem še ugledal njegovih velikih,mirnih, svetlih oči, ki so vse spoznale in vse vedele. Mislil sem, da je majhen, ubog otrok, ki so mu bili brez usmiljenja nalo- žili breme,devetkrat večje od njega;saj je omagoval pod njim celo močni Simon iz Cirene. Bos je bil otrok,ki je nosil križ, in tudi nog njegovih, teh sirotnih, prej tako belih, se je držala strjena kri. Roke so objemale strašni les in rokavi rdeče halje so se vili nazaj prav do komolcev, da so se svetile v soncu čiste otroške lakti; in še na teh čistih lakteh so cve- tele rdeče kaplje kakor mak na polju. Na glavi je nosil venec, iz trnja spleten, izpod katerega je kakor iz stoterih kan- glic brez milosti lila bolečina na čelo, na lica in na oči, da se je zasenčila njih nebeška luč, in celo na ustnice, te med vsemi vekomaj blagoslovljene.
Med štirinajstimi podobami, ki so se vr- stile po mrzlih stenah v mraku in tišini ter se prijazno in odkritosrčno pogovar- jale z menoj, kadar sem bil z njimi sam, je bila mojemu srcu najbližja četrta postaja, tista, kjer sreča Jezus svojo žalostno mater.
Tudi ona, Mati božja, je imela čisto ot- roški obraz. Droben je bil, zelo ozek in bel in dvoje velikih oči je sijalo iz njega, dvoje globokih jezer,v katerih se je tre- petaje ogledovalo visoko sonce. Oble- čena je bila v dolgo sinjo haljo, prepa- sano s širokim temno modrim pasom, in sinjina je odsevala na licih, da so bila še nežnejša in bledejša. Na neki podobi v stari vaški cerkvi je imela srce presu- njeno s sedmerimi meči in ko je stopila iz okvirja, so se narahlo zazibali in stresli teh mečev jekleni ročniki,ki so imeli obliko križa, in kaplja krvi je kanila iz srca.
Ta ozki, beli obraz je pričal brez solz in brez besed: »Čigava bolečina je večja od moje?« Ob poti je stala, ko je prišel mimo. Prišel je mimo silen oblak, ki se je vzdignil do nebes in jih je zatemnil. Ta oblak je bil rdeč prah,kri je vpila do ne- bes. In vse je utonilo v njem, vse je iz- ginilo, ničesar več ni bilo, on sam je bil, prav sam v tem neizmernem krvavem oblaku. Otrok je bil, ki je objemal težek križ. Omahoval je pod njim, opotekal se in padal, da se je zasolzil kamen, ko je poljubil njegovo čelo. Tako je šel v ne- usmiljeno smrt. Kakor seže bela roka v noč, je segel njen pogled do njega, se je iz jezera njenih oči prelilo sonce v sonce. »Sin moj,ti ljubi otrok moj!« Ko- maj je videl to roko,to lice,te oči,komaj je slišal ta glas, ni bilo trpljenja več, ne križa več. Visok in lep, brez krvi in brez ponižanja je stopil k nji, da bi jo poto- lažil; ker njena bolečina je bila večja od njegove. -
Zdaj, v tem strašnem času, ga vidim živega pred seboj, vidim ga tisočkrat in stotisočkrat. Njo vidim, žalostno mater, tudi njo tisočkrat in stotisočkrat.Človek gre na Golgoto,da bo trpel in umrl in da bo vstal poveličan. -

OPOMBA:
Cankarjeva črtica je izšla 1917.leta. Ob Mariji- nem in Jezusovem trpljenju so bralci čutili, da je hotel pisatelj prikazati tudi trpljenje mater in sinov, saj je že tretje leto divjala svetovna vojna.Bralcem jo podajamo v premišljevanje za veliko noč. Ob njej se bodo spomnili tistih mater in sinov, različne polti, ki trpe zaradi vojne, in to na mnogih koncih sveta.

Vzel si, Kriste, glasno bol,
v svojih jo rokah obrnil -
pa jo zopet meni vrnil -
kakor prt Veroniki.

(Jože Pogačnik, Pesmi mladih let)

S Kristusom skozi trpljenje, po Kristusu v Življenje! Kristus je vstal od mrtvih! To sveto po- roštvo večnega življenja naj vas krepča in opogumlja vse dni, še posebno pa v veliko- nočnih dneh prinese obilje radosti in veselja.

Vaši prijatelji in uredništvo

Pogosto so s svojci veliko večje težave kot z bolniki. Ne morejo se sprijazniti z boleznijo in okrog bolnika zaženejo pra- vi vik in krik. To pa bolniku gotovo ni v pomoč.
Spominjam se bolnika,ki so ga pripeljali, ko je bolezen že zelo napredovala. Go- tovo je bilo zanj težko, ker je moral v najboljših letih opustiti svojo dejavnost V začetku je bil ves ogorčen in uporen. »Kako se more to zgoditi prav meni?« Tudi do nas je bil sprva skoraj napa- dalen. Počasi pa mu je obraz postajal vedrejši,sem in tja se je celo nasmehnil Začel se je pogovarjati s sobolniki in z nami kot s prijatelji.
Opazili pa smo, da je bil vselej, kadar sta ga obiskali žena in hčerka, za nekaj časa zopet stari. Šele polagoma si je opomogel.
To mi je postalo še bolj jasno,ko sta se žena in hčerka oglasili pri meni. Ugoto- vila sem, da sta veliko bolj prizadeti kot bolnik. Zato pa bolniku nista mogli biti v oporo. Ta bi potreboval koga, ki bi ga pomirjal, ob katerem bi se počutil var- nega, nekoga, s komer bi se lahko po- govarjal tudi o svojih težavah, bojaznih in skrbeh, vendar ga sogovornik ne bi smel vznemirjati.
Takšne odzive svojcev pogosto doživlja mo. Ali bi se dalo kaj storiti proti temu? Morda vsi premalo razmišljamo o tem, da bolezen ne izbira in lahko v vsakem trenutku obišče koga od nas, ali naših svojcev. Včasih laže sprejmemo svojo bolezen kot pa bolezen svojcev.Kdor se zaveda te možnosti, bo tudi na vse to pripravljen. Ve, da se kaj takega lahko pripeti, ve, da je to hudo, toda ohraniti mora mir in preudarnost, če mu hoče pomagati.
To je tudi stvar ljubezni.Ljubezen se ne kaže v joku in stoku, pač pa je zmožna neverjetne požrtvovalnosti.Če imaš koga zares rad, mu boš skušal biti v oporo, mu pomagati s svojim mirom in prisebnostjo s prijaznim nasmehom,ki se lahko porodi prav sredi bolečine.
Morda bi bilo dobro vedno znova razmi- šljati o takih možnostih, tako da nas bo- lezen ne bi našla povsem nepripravljene.

Dr. M. K.

Slepoto spreminjam v gledanje

Dobili smo pismo,v katerem nas je naša prijateljica Anka Presečnik povabila na obisk. Takemu vabilu se radi odzovemo, in se Anki prisrčno zahvaljujemo. Ko smo vozilo ustavili pred njenim domom v Gor- njem gradu 24, nas je sprejela njena mama, potem pa nas je pozdravil še njen vedri,prijazni nasmeh.Kot da se že dolgo poznamo, je bil pogovor domač, sproščen. Takoj mi je bilo razumljivo: veselja in sreče, ki ju Anka nosi v sebi, ne more imeti le zase. Že v pismu je omenila svojega prijatelja sovaščana Jakoba,h kateremu nam je pokazala pot - natančneje, po sorodnikih je naročila, naj pride kar on k njej, stanuje v bližini, kjer ga čakamo mi. Seveda smo ga po- tem spremljali tudi na njegov dom. Vodila ga je žena, pravkar sta se vrnila s sprehoda. Sonce je po dolgem času spet sijalo tako prijetno, da je priklicalo iz hiš vsakogar.

Po pozdravih,kratkem spoznavanju,smo bili že kar znanci,čeprav se ob srečanju pred vasjo še nismo poznali. Tudi on si je želel srečanja z nami. Rad bi kaj po- vedal, da bomo objavili v našem listu. Vesel bo, če bo lahko kaj o svojem živ- ljenju pripovedoval prijateljem, s katerimi ga veže ista preizkušnja-slepota, pa tudi nam, da bomo svet teh naših bratov in sestra bolje poznali in jih razumeli.
Najprej se bom predstavil: Jakob Ermenc iz Gornjega grada 149; za nekaj številk naprej kot moja prijateljica Anka. Že zelo mladega me je zajela vihra druge svetovne vojne. Poklicali so me v nem- ško vojsko. Kot za vsakega človeka, je bila tudi zame vojna velika nesreča. Vojna mi je prizadejala trpljenje, ki ga vedno bolj občutim. Kmalu za tem sem našel pot v našo vojsko. Največja pre- izkušnja je bila zame takrat, ko mi je granata posejala drobce po vsem tele- su. Potem pa so sledile operacije na hrbtenici in prsnem košu. Pred približno šestimi leti mi je čez noč oslabelo levo oko. Naslednje leto pa sem popolnoma izgubil vid še v desnem. Zdaj ne vidim ničesar več. Da, huda je izguba vida!
Vedno sem rad delal. Izučil sem se za čevljarja in tesarja. Po vojni pa sem se začel ukvarjati tudi s pleskanjem in zi- danjem.
Ljudje, ki so slepi od rojstva, si ne mo- rejo predstavljati stvari,ki jih obkrožajo, razen kar morejo otipati.Ker nikdar niso videli,kaj se dogaja okoli njih,ne morejo občudovati lepote narave. To je zelo hudo. Jaz sem vse to že videl. Ker vse to poznam, je v meni močno hrepenenje: še enkrat videti to lepoto. Pomislite, vem, kako vi gledate, kaj vidite, kako zelo si želim vse to gledati! Kako lep je pogled v naravo,lepši od vsake televizije!
Res, da imam predstave, npr. prej sem lahko videl ženo,otroke, zdaj pa ne mo- rem več.Vnukov ne morem gledati. Os- tajajo podobe,ki sem jih lahko zrl takrat ne morem pa slediti njihovemu razvoju.
Izgubo vida sem sprejel z zaupanjem v božjo vo- ljo. Svojo oporo čutim v družini, na katero sem ponosen. Žena me z ve- liko ljubeznijo vodi, prav tako tudi vse tri hčere. V veliko veselje mi je, da so vsi ohranili vero. Vse to mi pomeni že polovico vida.
Ko sem izgubil vid na levem očesu, sem bil hvaležen,da mi je ostalo vsaj desno, s katerim sem dobro videl. Upal sem,da mi bo to ostalo,pa se je poslabšalo tudi drugo. Zdaj ni pomoči, vendar imam še upanje, tudi zdravniki niso izključili vseh možnosti, da bi še kdaj videl.
Če pa ne, sprejmem to kot zadoščeva- nje. Še posebej se spominjam opomina iz Lurda, ko nas nebeška Mati kliče, naj delamo pokoro. Vesel sem, da je to ne- kje vzeto za dobro.
Da, moram povedati,da sem bil že dva- krat v Lurdu. Čudovito je to romanje. Doživel sem njegovo skrivnost tako živo, da se mi je zdelo, kot da vse to gledam. Žena, ki me je spremljala, mi je dogajanja opisovala. Povedala mi je, v katero smer naj se obrnem k votlini pri- kazovanja. Globoko sem doživljal križev pot, sv.maše v tolikih jezikih, procesije; čeprav jih nisem videl,sem si predstav- ljal množico ljudi, ki imajo Marijo radi in pri njej iščejo tolažbe, vanjo zaupajo. Odhajal sem srečen z velikim zaupanjem v Marijino pomoč. In še se bom vrnil,če bo mogoče. Že v vojnih letih sem želel obiskati ta kraj. Zdaj pa se mi je z bo- žjo pomočjo in zavzetostjo svojcev ter gospoda župnika želja uresničila.
V meni sta bili navzoči tiha želja in pro- šnja, da bi se mi povrnil vid, predvsem pa prošnja za dar vere in zaupanja.
Tudi drugim bi rad priporočil,naj gredo v Lurd, če le morejo. Naj gredo predvsem po duhovno, božjo pomoč, ne samo zdravniško.
Ko sem prišel iz Lurda, sem se počutil srečen, duhovno prerojen.
O, seveda. Grem na Brezje vsako leto, posebno ob romanju bolnikov, pa v No- vo Štifto, Kokarje. Na Brezjah so obredi v celoti v našem jeziku,tam srečam pri- jatelje,znance, počutim se čisto doma- če, v sebi čutim srečo in zadovoljstvo.
Velikokrat grem v domačo cerkev. Vča- sih so me čudno opazovali, zdaj pa so se navadili.
Imam zelo dobre stike z župnijskim obče- stvom. Zelo rad se srečam in pogovorim z dobrim,prijaznim gospodom župnikom.
Da, sem član Društva slepih v Celju. Braillove pisave ne znam brati. Berejo mi žena in otroci Velikokrat,ko mi berejo, prijetno zaspim zraven.
So različni ljudje. Nekateri imajo razu- mevanje, drugi pa sploh nič. V letih, ko sem popolnoma slep,sem spoznal,da ne more biti vsak prijatelj. Ko sem zbolel, so marsikateri odšli, s katerimi sem bil prej skupaj. Četudi sem od kakšnega človeka slišal čudne opazke, naletel na nerazumevanje, se nisem zaprl v svoj dom ali vase.Nekaj časa sem imel strah kako me bodo sprejeli.Šel sem med ljudi med katerimi sem našel tudi prijatelje. Vid sem izgubil, volje in upanja pa ne bom, tega mi ne more nihče vzeti.
Včasih sem zelo rad bral. Zdaj pa mi veliko pomeni glasba. Imam kasetofon in poslušam kasete. Plošče tudi imam. Eno sem prinesel z romanja v Lurd z Montserrata. Glasba mi je v razvedrilo in tolažbo.Včasih sem imel svoj ansam- bel. Kot harmonikar sem jih nekaj izučil tudi igranja na harmoniko, igram pa še na kitaro in orglice - orkester v malem. S tem pozabljam na vso črnino.
Igral sem tudi na svatbah, menda več kot na petdesetih. Dolgčas mi ni nikoli, znam si poiskati zaposlitev, rad molim, posebno, če ne morem spati, premišlju- jem, grem k maši.
Razveselijo me obiski in tudi sam grem kdaj na obisk posebno tja, kjer sem le- žal ranjen med vojno. Imamo na srečo avto in me zet pelje. Tako me peljejo tudi na romanje na Brezje.
Rad bi opozoril na pravilen odnos do bolnih ali kakorkoli prizadetih. Ko vidijo zdravi, da je kdo potreben pomoči, naj skušajo pomagati.Bolni pričakuje,da mu bo bližnji izkazal vsaj najpotrebnejše spoštovanje. Kako hudo prizadenejo bol- nega človeka neobzirne opazke.

Večerilo se je že, ko smo zapuščali vas Mrak je legel na zemljo. Tema je neza- držno zastirala pogled na okolico. V nas pa so vsi lepi vtisi, ki smo jih bili deležni pri vas,zopet oživljali.Tema nas je spo- minjala,da je vaša stalna spremljevalka. Opazovali smo, kako se blešči zarja in kako se pojavljajo zvezde na nebu, ki jih vi, žal ne morete videti.
In vendar vas Gospod ni prikrajšal.Vaša zarja je vaša živa in poduhovljena vera vaše zvezde so vaša žena in otroci, ki vas imajo radi. Dragi prijatelj, ne vidite, pa nam s svojo vdanostjo kažete k Luči, ki jo slutite.

Jaka, Jože, Tone

Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je šel po sredi med Samarijo in Galilejo. Ko je prihajal v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Ustavili so se od daleč, povzdignili glas ter rekli: »Jezus, Učitelj, usmili se nas!«
Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pójdite in pokažite se duhovnikom!«
In med potjo so bili očiščeni.
Eden izmed njih pa se je vrnil, ko je videl, da je ozdravljen, in je z velikim glasom Boga slavil. In padel je na obraz pred njegove noge ter se mu zahvaljeval. In ta je bil Samarijan. Jezus pa je sprego- voril: »Ali ni bilo očiščenih deset? Kje pa je onih devet? Ali se ni našel noben drug,da bi se vrnil in dal čast Bogu, ra- zen tega tujca?« In rekel mu je:»Vstani in pojdi,tvoja vera te je rešila.« (Lk 17, 11-19)
Nehvaležnosti se vselej začudimo.
In kadar gre za bolnike, ki smo jih kljub svojim opravkom in utrujenosti obisko- vali vsak dan,že več mesecev, in bili ob njih zglavju cele ure, da smo jim stregli ali jim krajšali čas, se utegne zgoditi, da se pozabijo zahvaliti. Srce se nam stisne, razumevati začnemo Jezusovo razočaranost, ko vidi, da se od desetih ozdravljenih gobavcev,vrne samo eden, pa še ta je Samarijan, in se mu zahvali. "Kje pa je drugih devet?" vpraša Učitelj Vzklik zaradi nehvaležnosti. To bridkost občutijo najbolj tisti, ki so kdaj sami okusili nehvaležnost.
Kako redki so ozdravljenci iz evangelija, ki so se znali iz vse duše Dobrotniku zahvaliti! Če je bil ta ali oni, ki je slavil Boga in šel za Njim nekaj korakov, se je pa večina brž lotila opravil, ki jih je bila zaradi bolezni opustila.
Izmed stotin ali tisočev slepih, gluhih, hromih, gobavih, ki jih je dobri Učitelj v poltretjem letu svojega apostolata ču- dežno ozdravil, bi bilo pripravljenih na poti trpljenja mu pomagati nesti križ?...
Nasprotno, koliko jih je imelo sramotni pogum, da so šli na Kalvarijo svojega dobrotnika sramotit!
Pa ne glejte v tem samo razpravljanje o človeški nehvaležnosti!
Le premislite, koliko je bilo bolnikov in betežnih, ki jih je Zveličar ozdravil!
Berite, na primer, to mesto iz sv. Marka (6,53): »Ko so se prepeljali,so zadeli na suho pri Genezaretu in pristali. Ko so pa stopili iz čolna, so ga takoj spoznali. Obtekli so vso tisto pokrajino in začeli bolnike na posteljah prenašati tja,koder so slišali,da biva.In kamorkoli je prihajal v vasi ali na pristave ali mesta, so po- lagali bolnike na trge in ga prosili, da bi se ti smeli dotakniti vsaj robu njegove obleke. In vsi, kateri so se ga dotaknili, so ozdraveli.«
Vemo, da je za veliko noč vsak trden človek šel v Jeruzalem. Ni torej dvoma, da so se mnogi teh ozdravljencev odp- ravili na to romanje,da so bili v množici priče preokreta mnenja proti Jezusu: da jih je njih prejšnja zveza s tem člove- kom delala neprijetno vidne:in zaneslji- vo sredstvo, da jih "drugi" ne bi zapazili je bilo to, da z njimi in še bolj kot oni sramotijo, pa jim bo njih nekdanje prija- teljstvo s tem goljufom odpuščeno!
Radi bi na primer vedeli, kaj je bil za svojega Dobrotnika tisti vojak,kateremu je Jezus ozdravil odsekano uho. Toda ne da bi se preveč spuščali v ugibanje, le predobro poznamo presunljivo vedenje sv. Petra ob gorečem dračju na dvo- rišču vélikega duhovnika.
Neka ženska ga izprašuje,nekaj hlapcev ga opazuje. Pa glej! Ta izbranec, ob- darjen z velikimi obljubami Cerkve, - v strahu, da bi imel kakršen koli opravek s tem človekom, zanika vsako zvezo z Njim, in s prisego, ki se vsadi prav v Srce njegovemu Učitelju, zatrdi z vso silo, da ga še pozna ne!
Torej, Simon, Janezov sin, nisi ti tisti, ki sem te izbral med prvimi učenci? Ti, kateremu sem napolnil mreže, da so se trgale? Ti, katerega čoln sem vzel, da sem se umaknil od brega in tako množico učil? Ti, kateremu sem v Kafarnaumu posvetil hišo, ko sem v njej bival vse so- bote, ko sem v njej ozdravil tvojo ubogo bolníco?
Peter, Peter, ti torej nisi tista srečna priča vseh mojih čudežev,zaupnik mojih najbolj notranjih misli, udeleženec pri mojem delovanju poltretje leto, ker me ne poznaš!
Ne, ne! Niti enega teh tako upravičenih očitkov ni Jezus izrekel, pa nam bi tako sami od sebe prišli iz srca na ustnice,ko bi odpadnika poslušali! Dobri Jezus ga je na poti čez dvorišče samo pogledal, pa je bil tako globok pogled žaljene lju- bezni,da je Peter,kar blazen od bolečin, v trenutku spoznal svojo nehvaležnost, se brž iztrgal iz nevarne priložnosti, od- šel in se »bridko zjokal«.
Niso vsi bolniki kakor Peter v tej uri po- zabe in ne kakor deveteri nehvaležni gobavci.Nasprotno,nekateri so hvaležni za vsako, še tako neznatno uslugo, ne da bi se nam prisrčno zahvalili. Kakšni se leta in leta spominjajo,kako smo be- deli pri njih med njihovo boleznijo ali jih obiskovali, ko so trpeli.
Toda zgoditi se utegne,da še naše naj- boljše dejanje ljubezni ostane brez od- meva. Ta ali oni bolnik ne ceni po vred- nosti našega žrtvovanja truda in časa, ko smo jih mogli obiskati ali jim postreči: pozabiti celo reči »Hvala!« Tako nara- ven se mu zdi obisk ali postrežba, ker je bolnik!
Če nas v takem trenutku obide skuš- njava, da bi bili užaljeni in se pritoževall zaradi nehvaležnosti, se spomnimo, da je Jezus izrekel glede odsotnih le prav rahlo opazko,in še to le zato,da bi svo- jim dal nauk, naj bodo hvaležni.
In glede Petra, ki je bil še vse huje ne- hvaležen kot pa deveteri, ki so pozabili, kajti ta je prejel veliko več daru kakor pa oni,pa je Gospoda zatajil. Ta je Pe- tra samo ljubeznivo pogledal in to ga je spreobrnilo, da je malo pozneje na bre- gu jezera potrdil vse prednosti svojega prijatelja in ga je kot edino zadoščenje vprašal - »Me ljubiš?«
Če so pa vloge obrnjene, če smo bolni mi in smo deležni vse ljubezni,ki jo drugi skazujejo trpečim,ne da bi šteli, - tedaj znajmo kakor samarijanski gobavec, ki ga je Jezus ozdravil, videti dobrote, ki nam jih izkazujejo, in reči »Hvala!«
Predvsem se trudimo dokazati iskrenost svoje hvaležnosti s svojo krotkostjo in vdanostjo v trpljenju, s poslušnostjo strežnikom in vsakdanjo molitvijo po njih namenih.
Na kratko, iz ljubezni do dobrega Zveli- čarja,ki ga hočemo slaviti s svojo bole- znijo kakor s svojim zdravjem, bodimo do tistih, ki so okoli nas, kadar trpimo, to,kar bi radi,da bi bil do nas naš bližnji kadar mu strežemo!

Krotkost je kakor vaški trg ob proščenju, ne da bi klicala, priteguje.

Ko je prišel semkaj cirkus, so bili deset kilometrov naokoli vsi zidovi prekriti z lepaki; časopisi so uganjali silno reklamo; na dan predstave je krožil po ulicah avto s fanfarami.
Treba je bilo vplivati na ljudi, jih prisiliti, da bi prišli...
V nedeljo je bilo v vasi proščenje... Nobenih lepakov... Nič v časopisih... In vendar se je zgrinjala množica od vse- povsod, se gnetla okrog vrtiljakov, igrišč in stojnic na vaškem trgu...
Primerjajmo to s krotkostjo...
Pregovor ima prav: priteguje, ne da bi klicala, kot vaško proščenje.
V stiski sem... komu naj se zaupam?... Nekomu,ki me bo sprejel z dobroto, več s krotkostjo (To je nežni cvet dobrote, pravi sv. Frančišek Saleški).
Potrebujem pomoči... koga naj prosim zanjo?...Nekoga, ki mi jo bo nudil prep- rosto z nasmeškom...Če mi ne bo mogel pomagati se bo opravičil krotko...
Stara nasprotja razdvajajo družine... zaradi prenagljene besede... Ljudje se prepirajo...
Kdo bo zadevo uravnal?
Prav ta krotki človek,ki bo našel ustrezne besede, ki bo pomirljivo ukrepal...
Kolikokrat sem videl izredni vpliv krot- kega človeka na svojo okolico...
Dokler je živel, se je malo govorilo o njem... Po smrti pa je pustil veliko pra- znino za seboj...
Tako ravnanje je evangeljsko.
Jezus pravi o sebi: »Krotak in od srca ponižen«.
Zatrjuje, da "Nalomljenega trsa ne zlomi"
»Tlečega stenja ne pogasi«...
Razglaša: »Blagor krotkim... Zemljo bodo posedli...«
Presenečeni ste?!... Da posedemo ze- mljo, menite, so potrebni tanki, letala, atomske bombe...
Ne! To vse uničuje, zastruplja, vzbuja sovraštvo... Zasedemo ozemlje... pre- bivalci postanejo sužnji...
Da uresničimo edinost na svetu, je to treba narediti s krotkostjo...z ljubeznijo...
V tem velikonočnem času nam vstali Kristus govori: »Posnemajte me... Po- snemajte mojo krotkost«... Tako boste rešili svoje življenje...

Monsinjor François,
Mednarodni kurat Krščanskega bratstva bolnih in invalidnih

Oglašam se iz daljne dežele Tajske, veliko- krat se vas spominjam, posebno dragih bolnikov. V svojem misijonskem delovanju se srečujem z bolniki. Rada bi vam pripo- vedovala o treh invalidkah, ki so se prek preizkušenj srečale s Kristusom, njegovim naukom, ki edini more prinesti človeku no- tranji mir in srečo.
Kakih 140 km severno od Čangmaja blizu burmanske meje v budistični vasici blizu mesta Fang je živela v skromni bajti na kolih v »sobici«. Zanjo so jo priredili in na stene nalepili debel papir od cementnih vreč. Na bambusovih tleh je bila tanka slamnjača, ob njej prstena steklenica s svežo vodo, nekaj starih škatelj kot pohištvo, na ležišču pa mlada žena,s smehljajem na obrazu,sedi in objema svoja kolena...od pasu je hroma in se ne more premakniti.
Noi je živela brezskrbno mladost kmečke deklice v tej vasici med kokosovimi palmami in mangovimi drevesi. Obiskovala je osnovno šolo in v prostem času pasla bivole. Vsako jutro je na pragu svoje koče ponudila sko- delico lepljivega riža žoltim menihom, ki so prišli mimo prosit za hrano. Kot njene dru- žice, je rada šla v pagodo, zlasti za budis- tične praznike, ali v potujoči kino, ki ga je kazal kak potujoč trgovec z zdravili. Veselila se je preprostega življenja.
Ko ji je bilo šestnajst let, se je Noi začela zanimati za fante kot druga dekleta, saj je bila prikupna in ljubka. Imela je občudoval- ce, skratka, prikupno tajsko kmečko dekle. Nekega dne, ko ji je bilo skoraj osemnajst let,si je izbrala fanta in začela z njim živeti brez vsake slovesnosti ali priprave. Ta prerana zveza ni uspela,kot tudi ne veliko drugih v tem zelo preprostem budističnem okolju. Po dveh ali treh letih sta se ločila. Otrok, ki sta ga imela, je umrl. Noi se je vrnila k materi. Pri triindvajsetih letih se je poročila z vaškim zidarjem; ta se ji je zdel resen in marljiv.
Popravljali so pagodo - budistični tempelj v vasici - in mož naše Noi, ki je bil hkrati zidar in tesar, je prevzel odgovornost za delo. Da bi tudi ona kaj zaslužila, je vsak dan šla možu pomagat. Nekega dne, še me- sec dni ne po poroki,jo je doletela nesreča ki je spremenila njeno življenje. Oprijela se je kola, ki je bil slabo zabit in se je majal. Padla je kakih osem metrov globoko! Zlo- mila si je hrbtenico. Ubogo Noi so dvignili in jo odpeljali v veliko državno bolnico v Čangmaj. Ohromela je do pasu.
Čez nekaj dni se je Noi v bolnici spet začela zanimati za življenje, čeprav je spoznala, da je njena ohromelost neozdravljiva. Hotela je čimprej ozdraveti! Začela se je pogova- rjati s Pensri, dekletom na sosednji postelji Postali sta zaupni in se pogovarjali cele dneve...
Pensri je v bolnišnici prvič v življenju imela priložnost srečati se s Kristusom. Članice Marijine legije so jo prišle obiskat, jo zače- le seznanjati z resnicami krščanske vere, upanje se ji je začelo vračati. Ko so jo od- slovili liz bolnišnice v rodno vasico blizu Čangmaja, je že dobro poznala krščansko vero,brala verske knjige, duhovnika,ki bi jo krstil, pa še ni srečala. V njeni vasici nihče ni poznal katoličanov, ona pa se ni mogla premakniti. Molila je in upala, da bo neke- ga dne prišel katoliški duhovnik. To se je tudi zgodilo,ko je slovenski misijonar Mirko Trusgnach, takrat župnik v Čangmaju slišal o njej in jo šel obiskat. Pensri ga je nago- vorila: »Že dolgo vas čakam, vedela sem, da boste prišli!« Pa jo je še bolj natančno poučil v krščanski veri.
Misijonar se je čudil, kako je mogoče najti v tem budističnem okolju to izbrano dušo. Zaupala mu je: »Bogu sem hvaležna za svojo nesrečo, kajti po tej mi je bilo dano, da sem ga spoznala...«
V svoji živi veri novokrščenke je Pensri go- vorila z Noi o Bogu, o Jezusu Kristusu, o Odrešenju. Razložila ji je smisel in ceno tr- pljenja. Noi jo je poslušala in spraševala. Tudi ona je bila zrela za sprejem novice o Odrešenju.
Čez mesec so zdravniki spoznali, da z Noi ne bo nič bolje in so jo poslali domov. Težko je bilo slovo od Marije-Pensri. Noi ni imela staršev in je vedela, da jo čakajo doma druge težave. In tako se je zgodilo! Parali- zirana žena, ki je potrebovala stalne nege, je bila kmalu v nadlego možu. Brez odla- šanja jo je dal prenesti na dom starejšega brata naše Noi. Ne dolgo potem je nesreč- na žena zvedela, da se bo njen mož kmalu spet poročil.
Medtem se je začel razvijati rak v mrtvem delu njenega telesa. Ni imela bolečin, a ko so videli, da je njeno stanje brezupno, so ji sorodniki in sosede začeli svetovati, naj pogoltne kepico opija ali kak drug strup in vse bo končano. Noi, ki še ni bila dopolnila štiriindvajset let, je čutila, da je v nadlego svojemu okolju,ki jo je bolj in bolj zapuščalo.
Pisala je Mariji-Pensri v bolnico, kako silno rada bi postala katoličanka, ker bi potem laže prenašala svoje gorje.
Končno so jo znova sprejeli v bolnišnico v Čangmaj in jo dali v prejšnjo sobo, kjer je bila še Pensri.Ta je nadaljevala s katehezo ji dala knjige in ji razlagala,kolikor je mogla Dvakrat ali trikrat na teden je prišel misijo- nar Mirko in nadaljeval pouk. V Noi je našel prav navdušeno poslušalko. Dobila je po- gum in mislila na svoje ozdravljenje. Jokala je zdaj redko in smehljaj ji je bil spet po- gosto na ustnicah. Zaupala je misijonarju, da ji daje njena krščanska vera pogum, da vse prenese. Jezus ji je pomagal. Odkar je sprejela dar vere,ni več mislila na samomor ki so ji ga svetovali v budističnem okolju. Darovala je svoje trpljenje z Jezusom Kri- žanim!
Čudovita reč, še druga soseda na bolniški postelji se je začela zanimati za pogovore med Marijo-Pensri in Noi. To je bila še ne dvajsetletna Buakeo.Sledila je veroučnemu nauku z misijonarjem Mirkom.
Rak je nadaljeval svoje delo v Noi, a ona ni trpela bolečin, ker je bilo telo ohromelo. Operirali so jo in ji odstranili oteklino, ki se je vidno večala. Ko ni bilo več nobene po- moči, so jo zdravniki spet odslovili in se je morala vrniti v svojo vasico. Živela ne bo več kot dva ali tri mesece!
Po vrnitvi ji je usmiljena teta pripravila pred svojo kočo kolibo iz starih cementnih vreč in bambusa. Tam smo našli Noi. Misijonar Salla (spremljevalec misijonarja Mirka na njegovem kratkem obisku v Sloveniji v za- četku oktobra '78), ki ima lepo misijonsko postojanko blizu mesta Fang, je prišel Noi večkrat obiskat in jo 7. decembra krstil, ko je poteklo leto dni od krsta Marije Pensri. Tudi ona je sprejela ime Marija.
Zdravniki so ji prisodili največ tri mesece, ona pa je živela še sedem ali osem. Misi- jonar Salla in njegovi farani so jo večkrat obiskali. Misijonar jo je nekega dne naložil na svoj jeep in jo odpeljal na misijonsko postajo v Huay Bong. Takrat je bila prvič in zadnjič v katoliški cerkvi.
Prosila je,da ji je misijonar prinesel sv. ob- hajilo ob vsakem obisku.»To je moja moč!« je trdila. »Ti ljudje okrog mene nič ne ra- zumejo in so hoteli,da bi vzela strup. Tako bi hitro in brez trpljenja končala! Če bi ne spoznala Kristusa, bi se bilo to že zdavnaj zgodilo. Toda nočem; hočem živeti in vem, v nebesih ne bo več smrti!«
Nekega jutra je doživela veliko veselje. Misijonar Mirko je prišel na obisk in s seboj pripeljal njene prijateljice Marijo Pensri in Buakeo z nekaterimi dekleti iz Čangmaja. Ob tej priliki so jo prenesli v tetino kočo in tam je bila Noi pri prvi sv. maši. Misijonar se je usedel na tla in daroval evharistično žrtev na nizki mizici. Pred njim so bile tri hrome žene in dekleta iz Čangmaja. Pensri in Noi sta pobožno sprejeli sv. obhajilo. Sorodniki in sosedi so se približali in bili s spoštovanjem navzoči. Kako nenavadno, da te mlade, neozdravljivo bolne, hranijo veselje in upanje!
Po tem srečanju se je Noi začela poslavljati Trpela ni, dokler rak ni prišel do živih delov telesa. A tudi tedaj je ostala pogumna in smehljaj ji ni ugasnil.
Še zadnjič jo je obiskal misijonar Salla in ji prinesel sv. obhajilo, preden je odšel na svoje daljše misijonsko potovanje med go- rjance. Prosila je, da bi bila pokopana na katoliškem pokopališču ob misijonski cerkvi v Huay Bongu. Ta njena želja se ni izpolnila! Umrla je nekaj dni pred misijonarjevo vrnit- vijo. Nekaj kristjanov je prišlo k njej molit, a budistični sorodniki so poskrbeli za upe- pelitev po budistični navadi. Mala Noi, trdo preizkušena v svojem kratkem življenju in zvesta preizkušnji, je našla srečo,ki ne mine.

Skrivnostna moč katoli- ške vere, ki je bila tako vidna v umirajoči Noi, jo je prevzela...

Tudi ta mlada Tajka ni- ma srečnega otroštva: oče se vdaja mamilom, mati popolnoma nezmo žna vzgoje njenih sta- rejših bratov in sester, ona najmlajša...

Tudi Buakeo je zapustila bolnišnico,vendar ni vezana na voziček. V svoji vasici živi pri sorodnikih. Prosila je za knjige o molitvi, o verouku, da bi izpopolnila svoje znanje.
Pensri je zdaj stalno v Čangmaju. Misijonar Mirko ji je preskrbel sobico v »senci stolnice« ob domu domačih škofijskih sester. Desna roka se ji je toliko zboljšala,da se je izučila šivanja. V svoji sobici poučuje verouk, šiva in se ukvarja z ročnim delom. Plemenita do- brotnica iz Francije,hroma kot Pensri, zna- nka misijonarja Mirka, je obiskala Čangmaj. Res, čudovito, kako je danes tudi hromim mogoče potovati okrog sveta! Ko je videla kako slab je Pensrin naslanjač-voziček, ji je oskrbela boljšega,lepšega, francoskega. Zelo hvaležna je Marija-Pensri, da si zdaj sama lahko pomaga okrog cerkve, župnijs- ke šole,vrta...samo po stopnicah v cerkev jo kdo potegne po deski, ki je za to pripra- vljena. Tudi v kakih tristo metrov oddaljen uršulinski zavod Regina Coeli pride včasih na obisk, a seveda ne sama, na ozki cesti bi bilo to preveč nevarno.
Sveti duh je na delu v Cerkvi, v misijonih, po vsem svetu... in še prav posebno med ubogimi, trpečimi, zapuščenimi.
Kako lepo je čutiti Njegovo navzočnost in dejavnost v vsem našem življenju.

S. Marija Frančišek Novak, O. S. U.

Rožni venec je stara in častitljiva molitev katoliške Cerkve in je še danes v marsikateri hiši živa. O tem priča "rožni venec", na ka- terega so molili mnogi rodovi in visi na ča- stnem mestu. Poseben čar se drži rožnega venca ob praznikih. E. Cevc to pesniško prikazuje:
»Spomin božičnih večerov:
Duh kadila in kaplje blagoslovljene vode, svetloba svečk pred jaslicami in napev bo- žične pesmi. Tako lepo je moliti: ,ki si ga Devica rodila!'...
In večeri v postu:
Sonce zaide že navsezgodaj. Med dež se meša še sneg, kajti pomlad prihaja počasi. Čas Kristusovega trpljenja! Tedaj se blešči na sleherni jagodi rožnega venca kapljica Gospodove krvi...
Glas velikonočnih zvonov, vesela procesija skozi prvo pomlad - in preden sedemo k žegnu, zazveni iz očetovih ust kakor zma- goslavna hvalnica: »Ki je od smrti vstal...«
Radi bi pomagali, da bi ob molitvi rožnega venca laže premišljevali,zato smo pripravili k vsaki skrivnosti nekaj misli.
V molitev smo vključili ne samo naše naj- bližje, temveč trpeče po vsem svetu.
Prošnje so samo spodbuda. Kdor bo želel premišljevati, bo za molitev rožnega venca našel druge, kot mu bodo pač ustrezale.

Marija K.

1. ki si ga, Devica, od svetega Duha spočela...
2. ki so ga Izraelci stoletja pričakovali...
3. ki so ga preroki napovedovali...
4. ki je poslal k tebi angela Gabrijela...
5. ki ti je angel povedal, da si našla milost pri Bogu...
6. ki ti je angel razodel, da boš spočela in rodila sina...
7. ki ti je angel napovedal, da bo tvoj sin velik, sin Najvišjega...
8. ki ti je angel oznanil:Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila...
9. ki ti je angel povedal novico, da bo tudi tvoja teta Elizabeta dobila sina...
10. ki si postala božja mati,ko si rekla: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.«

1. ki si ga, Devica, ob obisku Elizabete nosila...
2. ki si se odpravila na pot k Elizabeti...
3. ki si stopila v Zaharijevo hišo...
4. ki te je blagrovala Elizabeta,ker si postala Gospodova mati...
5. ki si se mu zahvaljevala za milost, ki ti jo je izkazal...
6. ki si ga slavila, ker je razkropil napuh- njene...
7. ki si ga slavila, ker je mogočne pahnil s prestola...
8. ki si ga slavila, ker je povišal ponižne...
9. ki si ga slavila, ker je lačne napolnil z dobrotami...
10. ki si ga slavila, ker je sprejel svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja.

1. ki si ga, Devica, rodila...
2. ki si se šla popisat v Betlehem...
3. ki si v Betlehemu brezuspešno iskala pre- nočišče...
4. ki si ga v Betlehemu po rojstvu povila v plenice in položila v jasli...
5. ki ga je angel oznanil pastirjem...
6. ki ga je angel imenoval Zveličarja,Kristusa in Gospoda...
7. ki ga je slavila množica nebeške vojske: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji«...
8. ki so ga šli pastirji pozdravit in so ga našli v jaslih...
9. ki se je razodel modrim:»In ti,Betlehem, zemlja Judova, nikakor nisi najmanjši med knežjimi mesti«...
10. ki so ga prišli modri molit in obdarovat.

1. ki si ga,Devica,v templju darovala...
2. ki si mu dala ime Jezus...
3. ki si ga prinesla v tempelj...
4. ki ga je srečal v templju Simeon...
5. ki ga je vzel Simeon v naročje...
6. ki ga je Simeon prosil,naj odpusti v miru svojega služabnika...
7. za katerega je Simeon napovedal, da bo postal luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela...
8. za katerega je Simeon prerokoval, da bo postal v padec in vstajenje mnogih v Izraelu...
9. ki ga je srečala v templju prerokinja Ana
10. ki ga je v templju poveličevala prero- kinja Ana...

1. ki si ga, Devica, v templju našla...
2. ki si se z Jezusom in Jožefom vrnila v Nazaret...
3. ki je rastel ob tebi v Nazaretu...
4. ki si ga prvič peljala v tempelj, ko je dopolnil dvanajst let...
5. ki si ga pogrešila, ko si hotela domov...
6. ki si bila zaskrbljena, kam se je izgubil...
7. ki si se pomirila, ko si ga našla v templju
8. ki ti je razodel, da je njegovo mesto v templju...
9. ki si z Jezusom in Jožefom odšla v Nazaret
10. ki je v Nazaretu ob tebi in Jožefu na- predoval v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh...

1. za naše pokojne in žive starše ter naj- bližje...
2. za naše pokojne in žive sorodnike...
3. za naše pokojne in žive prijatelje...
4. za naše pokojne in žive dobrotnike...
5. za naše pokojne in žive sosede...
6. za naše pokojne in žive znance...
7. za naše pokojne in žive farane...
8. za naše pokojne in žive učitelje in vzgo- jitelje...
9. za naše pokojne in žive delodajalce in sodelavce...
10. za naše pokojne in žive zdravnike ter njihove pomočnike in pomočnice...

1. ki je za nas krvavi pot potil...
2. ki je vedel, da ga bo Judež izdal...
3. ki je vedel, da ga bodo učenci zapustili...
4. ki je vedel, da ga bo Peter zatajil...
5. ki je priporočal, naj molijo,da bodo zdržali v skušnjavi...
6. ki je prosil Očeta, naj mu prihrani kelih trpljenja...
7. ki ga je pokrepčal angel iz nebes...
8. ki so ga obšle smrtne težave, a je še bolj goreče molil...
9. ki je bil v bridkosti osamljen...
10. ki je spoznal,da je prišla ura,ko bo moral v smrt...

1. ki je za nas bičan bil...
2. ki je dopustil, da so ga prijeli...
3. ki je posvaril Petra, naj spravi meč v nožnico...
4. ki so ga peljali pred veliki zbor...
5. ki ga je Peter zatajil...
6. ki so ga veliki duhovniki sklenili umoriti...
7. ki ga je veliki zbor krivično obtoževal pred Pilatom...
8. ki ga je Pilat zaslišal...
9. ki ga je Pilat spoznal za nedolžnega...
10. ki ga je dal Pilat bičati...

1. ki je za nas s trnjem kronan bil...
2. ki so ga vojaki odpeljali v sodno hišo...
3. ki so ga slekli in ogrnili s škrlatnim plaš- čem...
4. ki so mu dali na glavo trnjevo krono...
5. ki so mu dali trst v desnico in ga zasra- movali...
6. ki so poklekovali predenj in ga zasme- hovali...
7. ki so mu govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!«...
8. ki so mu pljuvali v obraz...
9. ki so ga tolkli po glavi...
10. ki so ga peljali na dvorišče, da nastopi križev pot...

1. ki je za nas težki križ nesel...
2. ki je nastopil svojo bridko pot...
3. ki so mu naložili križ na ramo...
4. ki so prisilili Simona, da mu je pomagal nesti križ...
5. ki ga je spremljala množica sočutnih žená
6. ki je tolažil sočutne in jokajoče žene...
7. ki je žaloval nad Jeruzalemom zaradi tr- pljenja, ki ga bo zadelo...
8. ki je vdano nesel križ...
9. ki je šel krotko v smrt...
10. ki je moral iti na Kalvarijo kot največji zločinec...

1. ki je za nas križan bil...
2. ki so mu dali vina z miro mešanega...
3. ki so ga razpeli med razbojnika...
4. ki je prosil odpuščanja za sovražnike...
5. ki so ga sramotili, češ da je judovski kralj
6. ki so se norčevali iz njega, naj si pomaga, kot je drugim...
7. ki je obljubil skesanemu razbojniku od- puščanje in nebesa...
8. ki je v bridkosti zaklical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«...
9. ki je vdano umrl: »Oče, v tvoje roke iz- ročam svojo dušo«...
10. ki je dal stotniku milost, da je spoznal in na glas razodel: »Ta človek je bil pravičen«

1. za bolnike in invalide...
2. za tiste, ki opravljajo najbolj težaška dela
3. za izseljence, zdomce in brezdomce...
4. za jetnike...
5. za preganjane in preganjalce...
6. za tiste, ki trpe po svetu zaradi nemirov in vojne...
7. za tiste, ki so bili v življenju lačni kruha in ljubezni...
8. za tiste, ki so umrli nasilne smrti...
9. za tiste, ki so nepričakovano in morda nepripravljeni umrli...
10. za najbolj pozabljene duše v vicah...

1. ki je od mrtvih vstal...
2. ki se je prikazal pobožnim ženam...
3. ki je pomiril jokajoče žene...
4. ki se je prikazal Mariji Magdaleni...
5. ki se je prikazal Petru...
6. ki se je prikazal dvanajsterim...
7. ki se je pridružil učencema na potu v Emavs...
8. ki je potolažil žalostnega učenca...
9. ki je poučil učenca, da je moral Kristus trpeti in iti v svojo slavo...
10. ki sta ga spoznala,ko je blagoslovil kruh.

1. ki je v nebesa šel...
2. ki je po vstajenju apostole pomiril...
3. ki je utrdil Tomaža v veri...
4. ki je apostolom povedal, da mu je dana vsa oblast...
5. ki je naročil apostolom, naj uče vse na- rode in jih krščujejo...
6. ki je vprašal Petra, če ga ljubi...
7. ki je naročil Petru, naj pase njegove ovce
8. ki je apostolom obljubil pomoč...
9. ki je ob slovesu blagoslovil apostole...
10. ki se je ločil od apostolov in šel v nebesa

1. ki je svetega Duha poslal...
2. ki je apostolom obljubil tolažnika...
3. ki je poslal svetega Duha v podobi silnega vetra...
4. ki je s svetim Duhom napolnil apostole...
5. ki je dal apostolom dar,da so ganili srca poslušalcev...
6. ki je navdihnil Petra, da je spregovoril množici...
7. ki je blagoslovil Petrove besede, da so ljudje verovali...
8. ki je dal moč prvi krščanski skupnosti v Jeruzalemu...
9. ki je pomagal Petru in Janezu, da sta ozdravila hromega...
10. ki je dal Petru in Janezu srčnost, da sta vztrajala pred velikim zborom...

1. ki te je, Devica, v nebesa vzel...
2. »Devica, Mati, sinu hči prelepa«...
3. »Kraljica, ki lahko nam vse izpolniš«...
4. »ti, ki dviguješ se, o Luč najvišja«...
5. ki te slikarji že stoletja poveličujejo...
6. ki te kiparji že stoletja poveličujejo...
7. ki te graditelji katedral že stoletja po- veličujejo...
8. ki te pesniki in pisatelji že stoletja po- veličujejo...
9. ki te skladatelji že stoletja poveličujejo
10. ki te učenjaki in govorniki že stoletja poveličujejo...

1. ki te je, Devica, v nebesih kronal...
2. ki se k tebi verni,polni zaupanja, zatekajo pri Gospe sveti...
3. ki se k tebi verni,polni zaupanja, zatekajo v Lurdu...
4. ki se k tebi verni,polni zaupanja, zatekajo na Jasni gori...
5. ki se k tebi verni,polni zaupanja, zatekajo na Ptujski gori...
6. ki se k tebi verni,polni zaupanja, zatekajo na Šmarni gori...
7. ki se k tebi verni,polni zaupanja, zatekajo na Sveti gori...
8. ki se k tebi verni,polni zaupanja, zatekajo na Višarjih...
9. ki se k tebi verni,polni zaupanja, zatekajo na Brezjah...
10. ki se k tebi verni,polni zaupanja,zatekajo pri Novi Štifti...

1. za tiste pokojne in žive,katerim smo storili krivico ali jih pohujšali...
2. za tiste pokojne in žive,za katere menimo da so nam storili kaj hudega...
3. za naše pokojne in žive pesnike in pisa- telje...
4. za naše pokojne in žive umetnike...
5. za naše pokojne in žive politike...
6. za naše pokojne in žive duhovnike in misijonarje...
7. za naše pokojne in žive redovnike in redovnice...
8. za naše pokojne in žive škofe...
9. za pokojne papeže...
10. za sedanjega papeža,Gospod,podpiraj ga!

APRIL

MISIJONSKI NAMEN: Za Cerkev v jugo- vzhodni Aziji.
Dežele jugovzhodne Azije štejejo več kot 300 milijonov prebivalcev. Sem štejemo Indonezijo, Burmo,Tajsko, Filipine,Vietnam, Kampučijo, Laos, Hong-Kong,Malezijo, Sin- gapur, Timor in Makao.
Cerkev v teh deželah je kakor mozaik. Na Filipinih je 90% kristjanov, večinoma so katoličani. Cerkev se tam močno trudi za boljše socialne razmere.
V Kampučiji,ki je bila zelo močno prizadeta od vojn, pa je samo 15.000 katoličanov.
Zelo dobro je organizirana Cerkev v Viet- namu, kjer je 3,700.000 katoličanov. Imajo svoje škofe in svojega domačega kardinala v Hanoiu. Dosedanji je nedavno umrl v vi- soki starosti, sedaj pričakujejo naslednika. Katoličani sodelujejo pri ustvarjanju nove- ga socialnega reda. Mnogi pa so deželo zapustili in se izselili v Ameriko ali Kanado.
Tudi Indonezija ima 3,700.000 katoličanov, kar pomeni v tej veliki državi le 2% prebi- valstva. Vendar je Cerkev tu zelo dejavna. Ima 2.900 osnovnih šol, 1.000 srednjih, 3 univerze, 121 bolnišnic, 300 dispanzerjev, močan tisk. Zato ima tudi velik ugled pred državo in pri ljudeh. Ima mnogo duhovnih poklicev.
Tajska je klasična dežela budizma. Tam delujejo naši misijonarji s svojimi šolami: s. Ksaverja Pirc, s. Frančiška Novak. Spreo- brnjenja so redka.
Molili bomo za naše azijske brate in sestre da bodo iz vojnih stisk in trpljenja prišli duhovno pomlajeni.

DOMAČI NAMEN: Da bi iz krščanskega upanja črpali duhovno veselje in tolažbo
To je velikonočna misel za naše bolnike in starejše brate in sestre. Na veliko noč bo Cerkev spet zapela pesem veselja zaradi Kristusove zmage: aleluja! Kristus je vstal! Vstali bomo tudi mi! Že sv. pismo stare zaveze nam pravi: »Veselje v Gospodu je naša moč!« (Neh. 8, 10).
Jezus je rekel: »Kjer sem jaz, tam bo moj služabnik!« Sv.Janez pa gleda novo zemljo in novo nebo in piše: »Bog bo obrisal vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več žalovanja ne vpitja ne bolečine«. (Raz 21, 4).
To upanje na prihod boljšega je za kristja- na tudi tolažba v njegovih bridkostih, ki ga zadenejo. Vse mine in vse pride.Mine hudo in pride večno veselje. Videli bomo Boga iz obličja v obličje, kakršen je.

MAJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi v Afriki in Aziji množična obveščevalna sredstva še naprej uporabljali za oznanjevanje evan- gelija.
Množična obveščevalna sredstva, knjige, časopis, radio, televizija,film, služijo sploš- nemu izobraževanju in dviganju duhovnega standarda ljudi. Televizor, ki je dan na dan odprt, je učitelj v hiši.
Obenem tudi vzgojitelj. Kakšen,takšen. Vsi ga gledajo, vsi ga poslušajo, se tako izob- ražujejo brez vpisa v šolo. Končujejo tudi neko stopnjo izobrazbe, ki s spričevalom ni priznana. Seveda tudi ni tako temeljita in sistematična,kot šolska, a vendarle je nekaj.
Mnoge azijske in afriške države so odprle televizorske oddajnike za verske oddaje. Tako ima Tanzanija poseben katoliški verski program. Muslimanska pakistanska država posveča precej časa na televiziji za kato- liške informativne oddaje. Podobno je na Tajvanu in še kje. Indija daje na TV kratko versko vzgojne filme, ki jih snema p.Madžil Prevajajo jih tudi v druge jezike.
Sveti Duh naj navdihuje sposobne ljudi in jim da poguma!

DOMAČI NAMEN: Da bi v družinah obhajali malo šmarnično pobožnost.
Družina je Cerkev v malem. Vernost se zo- pet bolj prenaša v družine. Ne samo pou- čevanje verouka, marveč tudi molitev. Pri bolnikih lahko darujemo mašo na domu. Predvsem pa naj bi bili družinski člani sami iznajdljivi v tem, da bi znali pripraviti do- mačo pobožnost. Recimo, zdaj v maju.
Gotovo bo vsem družinam težko vsak dan iti k šmarnicam. Ali ne bi bilo lepo,če bi doma priredili nekake domače šmarnice? Prižgite svečo ali električno lučko pred Marijino sli- ko,nekaj zapojte. Zmolite desetko rožnega venca za kak velik namen,vaš ali vaših so- rodnikov,znancev ali Cerkve! Lahko zmolite počasi,premišljeno litanije Matere božje.Pri tem se menjavate.To bi bile male šmarnice doma.

P. Pavel Berden

Lidvina je živela pred davnimi leti in daleč od nas. Rodila se je leta 1380 v ribiškem mestu na Nizozemskem in rasla v številni družini. Ko so ji dali starši ime, se gotovo niso zave- dali, kaj pomeni in kako bo za hčer primerno V holandščini pomeni Lidvina "veliko trpeti" "potrpežljivo trpeti". Komaj je spolnila štiri- najst let, je bila že tako razvita in lepa, da bi se bil rad marsikateri fant poročil z njo. Toda njej ni bilo za zakon,zato je ponudbe odklanjala; tudi prigovarjanja staršev niso nič zalegla. Poleg tega je kmalu zbolela in oslabela.
Ko si je malo opomogla in je lahko vstala, so jo prijateljice povabile,naj bi šla z njimi, se drsala in pozabila na bolezen. Na ledu pa je tako nesrečno padla, da si je zlomila rebro. Od tedaj ni več vstala. Na rani se ji je naredila zločesta bula, zoper katero so bili brez moči najboljši zdravniki od blizu in daleč. Potem so se ji po vsem telesu naredili tvori in ji povzročali hude bolečine.
Lidvina se je sprva upirala trpljenju in se kar ni mogla sprijazniti z njim. Nazadnje se je nanj le nekoliko privadila. Pri tem ji je bil v veliko pomoč njen duhovni voditelj, ko ji je naročal:»Vdaj se v božjo voljo in premi- šljuj Kristusovo trpljenje. Tvoje poslanstvo je v tem, da se žrtvuješ za druge,da delaš za druge pokoro, in sicer kar najbolj vzvi- šeno.«
Dr. Fajdiga je napisal knjižico Pisma o trplje- nju. V njej piše: »Vsak križ je kakor mimo- hod Gospodov«. Na severnem Holandskem deluje znamenita dekliška verska organiza- cija z imenom Graal. Njena posebnost je v tem, da se je lotila zelo težavnega apos- tolata v obmorskih velemestih te dežele. Z velikanskimi prireditvami, v katerih nastopa deset tisoč in več deklet, je hotela približati tem mestom blagovest o božjem kraljestvu Nekoč so ta dekleta igrala pred sto tisoč gledalci igro o sv. Lidvini, ki raja s tovariši- cami na ledu. Gospod pa hodi mimo in išče žrtve. Izvoli si Lidvino, ki se je trpljenja najbolj bala, da na njej pokaže veličino in blagoslov pravilno dojetega trpljenja.Lidvina na ledu pade, se poškoduje in mora zaradi tega osemintrideset let v silnih bolečinah preležati v postelji. Ali to trpljenje je kakor novo božje razodetje za ljudi, ki jo vidijo in obiskujejo. Ob njeni veliki duši postajajo tudi sami veliki.
Holandci so dali tej igri naslov Mimohod Gospodov. Popolnoma pravilno. Vsako trp- ljenje je kakor mimohod Gospodov, ki nas hoče spomniti, da ni uživanje največje do- bro,da nimamo na zemlji stalnega bivališča ampak je v nas še duša, božja umetnina, ki jo Bog hoče vzgajati zase in zato vsak čas trka na njena vrata, češ: »ali je doma in kaj misli na Očeta«.
Lidvina je umrla 14. aprila 1433. Na Nizo- zemskem so jo začeli častiti kot svetnico in to je potrdil tudi papež Leon XIII. 1890. leta
Jeanne d'Arc (beri Žan dark,slovensko po- meni Ivana) je bila sodobnica sv. Lidvine, le da je nastopila na odru svetovne zgo- dovine. Rodila se je okrog l. 1412 v kmečki družini v vasici Domrémy (beri Domremi) v severovzhodni Franciji.Tedaj je kraj spadal k Lotaringiji. Bila je edino dekle med štirimi brati.
Francija je bila že sedemdeset let v vojni z Anglijo. Dežela je obubožala,kuga in lakota sta morili na veliko, nravnost je propadala. Angleži so imeli v oblasti severni del Fran- cije,tudi Pariz, tako da je ostal kralju Karlu VII. le jugozahodni del.
Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega Ivana, preprosto dekle,ki je pasla očetove ovce, ki ni ničesar vedela o visoki politiki, saj ni znala ne brati ne pisati, je zaslišala skrivnostni božji klic,naj gre na pomoč kralju in domovini. Sprva se je temu glasu upirala, potem pa je zapustila dom in starše ter odšla, kakor ji je veleval notranji glas.
Ni ji takoj uspelo priti do kralja; ko se ji je posrečilo, se je vse norčevalo iz nje. Tudi kralj se je hotel. Sprejel naj bi jo vitez, preo- blečen v vladarja,medtem ko bi se on,pre- prosto oblečen, pomešal med dvornike. Ko je Ivana prišla k prestolu, je dejala vitezu: »Ti nisi kralj.« Nato se je obrnila, stopila h kralju, pokleknila predenj in mu rekla: »Pri- hajam kot božja odposlanka, da prinesem rešitev kraljestvu in vam.« Potem mu je na samem zaupala božje naročilo. Zdaj ji je kralj zaupal.
Angleži so tedaj oblegali Orléans(beri Orlean) trdnjavo in ključno mesto med francoskimi in angleškimi četami. Ivana je v vojaški obleki jezdila na čelu francoske vojske. Njen pogum je prešel na poveljnike in vojake, da so navdušeno krenili za njo. Rešili so Orlé- ans in začeli osvobajati domovino.
Še isto leto je doživela svoje največje zmagoslavje. V Reimsu (beri Rémsu) se je zbralo francosko plemstvo s kraljem na čelu V mogočni cerkvi,katere stolpa kipita proti nebu kot roki v molitvi, so kronali kralja in Ivana je stala zraven njega z zastavo v rokah. Po kronanju je pokleknila k njemu: »Zdaj, ko sem vas pripeljala k maziljenju, se je izpolnila božja volja«.
Kralj se odslej ni mogel odločiti za nove boje da bi pregnal Angleže, Ivana je poskušala osvojiti Pariz, a ji ni uspelo. Čas njenih us- pehov je minil. Spomladi 1430 jo je ujel bur- gundski vojvoda in prodal Angležem. Tedaj se je začel zanjo enoleten križev pot.
Ne kralj ne tisti vplivni, ki so ji prej navdu- šeno pritrjevali, niso ganili s prstom, da bi jo rešili. Angleži so jo vklenili, vrgli v ječo in ravnali z njo kot z največjo zločinko. In- kvizicijsko sodišče jo je tri mesece zasliše- valo. Ivana je pokazala enak pogum kot na bojišču, bistroumno je odgovarjala in se branila, da je samo spolnjevala božjo voljo Vendar jo je sodišče spoznalo za krivover- ko, odpadnico in malikovalko ter obsodilo na smrt na grmadi.
V Rouenu (beri Ruánu) v severni Franciji so na glavnem trgu postavili grmado. Ivana je bila pri spovedi in obhajilu,potem so jo od- peljali na morišče. Ko so že visoko švigali plameni, je zatrjevala svojo nedolžnost in klicala Boga.
Šestindvajset let po njeni smrti,ko so priče še živele,so obnovili proces. Ta je pokazal, kako zmotno sta ravnali pri obsodbi duho- vska in svetna oblast, posebno, ko so bili na delu politični cilji, zloba, ošabnost in nevoščljivost. Drugi proces je Ivano opral vsake krivde.Cerkev pa jo je 1920. razgla- sila za svetnico.
Morda bo kdo menil: »Za Francoze je že pomembna. Toda za nas?« Gotovo je Fran- cozom najbliže. Njihov sodobni pisatelj pra- vi: »O Ivana, brez groba in podobe, ki si vedela,da je grob junakov srce živih.« So- dobni švicarski teolog pa: »Ta skrivnostna deklica je odgovor neba na klic obupanega naroda.«
Ivana nas uči prave domovinske ljubezni, hkrati pa spodbuja, da molimo za mir, kajti če se razbesni vojna vihra, se lahko zgodi, da bodo strašna orožja uničila človeštvo.

Potem, ko smo začeli prilagati brošuro »Ba- raga na oltar«, nas je več bralcev opomnilo, zakaj nič ne pišemo še o drugih naših sve- tniških kandidatih. Zato v tej številki za- čenjamo z nadaljevanji o skopskem škofu J. F. Gnidovcu, ki jih piše vicepostular dr. Stanko Žakelj (Maistrova 2, Ljubljana).
Božji služabnik Gnidovec se je iz ljubezni do Boga nesebično ves žrtvoval za uboge. Naj nam ob teh razmišljanjih njegov zgled močneje zasveti.

JANEZ FRANČIŠEK GNIDOVEC
(1873-1939)-prijatelj trpečih

10.2.1868 je bilo pri Janžko- vih v Velikem Lipovcu veselo Jože Gnidovec,ki je deset let služil cesarja in doživel kot vojak poraz avstrijske vojske pri Solferinu (24.6.1859), si je končno hotel ustvariti dom. Sklenil je zakon z nevesto Jožefo Pust z Brezove rebri iz iste, ajdovške župnije.
Potem ko je župnik v cerkvi blagoslovil njuno zvezo, se je pri Janžkovih začela svatba: jedli so in pili,peli in plesali; saj si tako ve- selje lahko le redko privoščijo tam, kjer so sredstva skromna ali trpe celo pomanjkanje.
V nizki »hiši« je vroče. Okno odpro. Pri ok- nu sedi nevesta. Vesela je in ponosna na svojega ženina.
Toda nekdo ji hoče skaliti srečo. Skozi od- prto okno se stegne roka in pomoli pismo nevesti. Vzame ga, prebere, prebledi in plane v jok. Kaj je, so radovedni gostje? Nekdo pograbi pismo in ga prebere. Šepet gre po hiši: Jože ima nezakonskega otroka v Novem mestu.
Konec je veselja, konec svatbe. Gostje se potrti razidejo.
Kaj bo naredila nevesta? Pogovorila se je z ženinom. Priznal ji je svojo slabost in svoj padec. Vendar jo je prosil,naj zdaj ne dvo- mi o njegovi zvestobi. Šel bo v Ljubljano k jezuitom, obračunal še temeljiteje s svojo preteklostjo in začel zares novo življenje.
Tako je tudi storil. Pozneje pa je redno vsa- ka tri leta hodil na duhovne vaje k lazaris- tom k Sv. Jožefu v Celju. Iskal je moči, da bi lahko živel kot pravi krščanski mož, kot veren družinski poglavar in kot dober vzgo jitelj svojih otrok.
Ženi Jožefi se rana,ki se ji je odprla v srcu ni nikoli popolnoma zacelila. Verna žena je nosila to bolečino tiho v svojem srcu. Vpli- vala pa je na njeno razmerje do otrok, ki so prihajali na svet. To lahko vidimo prav posebno pri njenem tretjem otroku, sinu Janezu,ki ga je povila 29.9.1873.Pri petem sinu Vincenciju je skupaj z njim po ne polnih 12.letih življenja v zakonu umrla 28.1.1880
Bolečina naredi človeka resnega. Žalost matere rada preide na otroke. Verjetno se deloma prenese nanje celo, še preden pri- dejo na svet.
»Janez in tudi njegov mlajši brat Karel sta bila mirna in tiha. Njuna teta je rekla, da bosta gotovo ,gospoda', ko zrasteta, ker sta tako pridna. Njun vrstnik Ulčar, ki je z njima pasel živino, se je pozneje spominjal, da sta bila izredna otroka,drobna, skromna in tiha. Zelo rada sta zlezla na drevo ali grm in od tam pridigovala, spovedovala in maševala« (pričevanje Jožefe Hočevar iz Stavče vasi pri Žužemberku).
Za Janeza so bile vse življenje značilne skro- mnost, otožnost in usmerjenost v notranji svet.Bile so mu vodnice na poti k svetosti: zgodaj se je zavedel pravega smisla življe- nja, zelo verjetno je že zgodaj zahrepenel, da bi tudi drugim pomagal spoznati pravo vrednost zemeljskega življenja in se zanjo truditi.
Bil je nadvse priden dijak na novomeški gi- mnaziji. Ves se je posvetil študiju in molitvi Za zabave, izlete in sprehode mu ni bilo. Njegov sošolec,poznejši župnik Ivan Mihelčič kratko povzame svoj vtis o njem takole: »Gnidovec je kot dijak čisto živel, rad je molil, ogibal se je družbe, neprestano se je učil. Posebnih znakov svetosti ni kazal,da- si so bile v njem kali za sveto življenje že takrat dobro razvite. V Novem mestu pa za duhovno življenje ni bilo pobude.«
Otroška preprostost ga je spremljala vso gimnazijo. Nikdar v življenju ga ni nihče slišal izgovoriti kakšno kletvico ali nedostojno be- sedo. Na njem nisi opazil nobene posebne napake, le nekoliko siten je bil. Z bratom Karlom sta se večkrat prepirala, ko sta bila še dečka.«
Prav ta brat Karel pa mu je dal še eno oz- nako,ki se zdi, da je v nasprotju z doseda- njimi. V resnici pa dokazuje le, da so bile Janezova resnost,otožnost in usmerjenost v duhovni svet sad njegovega razmišljanja ne pa narave. Pravi namreč: »Kakšen je bil kot dijak,ne morem presoditi. Vem le to,da je bil silno vesel in živahen fant, a strogo veren in pobožen.« S svojo pridnostjo in urejenim življenjem je gotovo daleč preka- šal brata Karla; ta zase pravi, da mu je eden profesorjev rekel, češ da ni »vreden, da bi svojemu bratu Janezu odvezal jer- mene na čevljih«, za brata pa, da mu je drugi rekel, »da bi si želel Janeza za sina.«
Volja, ki je seveda sodelovala z milostjo, je naredila iz Janeza to, kar je postal, trdi župnik Ivan Mihelčič: »Svojo silno moč je kazal vse svoje življenje in njegova emine- ntno močna volja ga je naredila tako odli- čnega duhovnega človeka in svetnika.«
Zato ni naključje, da je Janez pozneje kot rektor Zavoda sv. Stanislava v obeh prvih člankih, ki ju je napisal (»Naši vzori in cilji« v I. izvestju za l. 1905/6 in »Značaj in značajnost« v 1. številki Mentorja 1908/9) naglašal pomen volje in nagibov, ki so za močno voljo odločilni.
Sveto pismo pravi: »Tistim, ki Boga ljubijo, je vse v prid.« Da, celo nekdanji greh ima pozneje lahko blagodejne učinke. Janezov oče je postal globlje veren, resen in strog. Na svojega tretjega sina je s svojo vzgojo do materine smrti gotovo močno vplival. Mati ni mogla biti nikoli sproščeno vesela, ker je tista nesrečna senca legla na njeno dušo. Zato je na svojega Janezka vplivala s svojim tihim, otožnim pogledom vase in vanj in s svojo ljubečo zaskrbljenostjo zanj
Ko je pozneje zvedel za očetov padec- saj je takrat ob poroki vsa vas o tem govorila - je še bolje razumel očeta in mater in je še bolj zahrepenel,da bi ohranil svojo dušo neskaljeno lepo.

(dalje prihodnjič)

(Prevedla iz francoščine slovenska uršulinka)

Življenje opazovati! Je res potrebno govoriti o tem? Saj je tako preprosto.Stokrat na dan se nam pogled ustavi na osebah in stvareh. In če bi nas natančneje vprašali o njih? Je bil tisti sosed srečen ali žalosten? Je imela hišnica metlo ali krpo? Kaj kaže novi kažipot na cestnem vogalu? In tako obstaja mnogo oseb in stvari, ki jih pač ne vidimo, ker se nam preveč mudi,ker smo preveč zaposleni Naš pogled gre mimo njih: naša civilizacija živi s slikami,na to smo navajeni, gledamo, toda nič ne opazujemo.
Mi,odgovorni v službi naših bratov,moramo življenje opazovati, preprosto življenje ve- čine izmed nas. Potrebno je, da poiščemo očito in skrito resnico pri vsakem, ki ga srečamo. Pri tem se domislimo prvega vpra- šanja: ali vidim samo sebe, ali si vzamem čas, da vidim tudi druge? Sebe opazovati je lahko; skušajmo tako gledati tudi druge, gotovo nam bodo ugajali. Da bi pa bolje videli druge, moramo biti stalno pozorni in imeti do njih veliko spoštovanje. Tem več, če gre za življenje naših najbližjih, tistih, s katerimi se dnevno srečujemo. Lahko je opazovati tiste, ki so daleč od nas, čutimo se manj odgovorni.
Brezbrižnost do trpljenja in veselja;sebi- čnost, ker se čutimo sami v središču naše zaposlenosti ali ponos, ki nas dviga nad druge? Oglejmo si primer,kako naj gledamo na življenje.
Ana je stara petintrideset let, poročena in mati dveh otrok. Ni zdrava,otroka nekoliko duševno prizadeta sta v zavodu, njen mož je brezbrižen.
Je vredno raziskati Anino življenje? Za to moramo pozabiti nase, si vzeti čas, razis- kovati s srcem, kdo je v resnici ta mlada žena. Ana kaže malo zanimanja zase.Mi pa glejmo táko, kot je sedaj, ubogo in brez velikih sposobnosti, ne pa táko, kot bi jo želeli videti. Ko preučujemo njeno življenje moramo pokazati spoštovanje do njenega dostojanstva. Ima napake, a tudi vrline in mnogo težav.
Ta preprosta žena je malo pripravljena za življenje in ne more razumeti, zakaj se z njo tako godi in kako bi se iz tega izmotala Ker smo jo dobro spoznali, smo tudi bolj sposobni, da ji pomagamo. Zasledili bomo njeno pomanjkljivo izobrazbo.Poiskali bomo možnosti, da bi kaj spremenili v njenem ži- vljenju. Ana nam zaupa in računa na nas. Biti moramo pozorni do nje, a brez sledu radovednosti.
Ana je postala zaupljiva, začela je opazovati življenje. Ne misli prvenstveno nase, tem- več na svojo družino. »Vidi« svoje otroke, odkriva v njihovih očeh vse,kar pričakujejo od svoje matere; vidi tudi svojega moža,ki je tako oddaljen in njegovo trpljenje. Dru- gače doživlja tudi svojo bolezen, vzela si je čas,da se poglobi vase in razmisli o sebi Prišel bo dan, ko se bo zanimala tudi za svoje brate.
Ana je zaživela,ker smo znali življenje opa- zovati.Videli smo,da je gledati življenje po- memben korak, kadar se približujemo našim bratom. Ne pozabimo odkrivati drug dru- gega, tako se bomo bolje spoznali in bomo bolj uspešni v službi svojih bratov.
Opazujmo življenje s srcem. Samo tedaj bomo hodili po poti evangelija.

Marie-Thérèse GROS

Naši teti Katarini so zelo pri srcu razni reki in modrosti. Večkrat mi je že zatrdila,da je tisto veselje, ki pride nepričakovano, najs- lajše. Da to drži,me je prepričalo dogajanje neke zimske nedelje, ko je pod večer čisto nepričakovano prihrumel na dvorišče mno- gim že poznani kombi z registracijo mesta, kjer zvon svetega Ignacija poje. Iz njega je brž poskakalo za pol ducata nasmejanih obrazov in že med rokovanjem je stekel sproščen pogovor in so igravosti pršele na vse strani, da so lička veselo rdela.
Lepo je po skoraj desetih mesecih spet srečati svoje prijatelje in koliko vsega se je medtem zgodilo, kolikšno obilje snovi za pogovor se je nabralo, posebej še, če so ženske zraven. To je iz njene izbice priva- bilo v družbo še našo teto Katarino, in ko je spoznala,kdo je kdo, je tudi njen perpe- tuum mobile sproščeno stekel.
Teta Katarina pa ne bi bila to,kar je, če se ne bi pohvalila, kje vse je bila minulo leto, celo v Lurd je poromala. Pri tem pa ni po- zabila pripomniti, kakšno presenečenje ji je pripravila znanka iz romanja,ko sta se dobra dva tedna po njem srečali v nekem zdravi- lišču ob morju. Ko jo je v nedeljo vprašala, če bi skupaj šli k maši, se je ogovorjena znanka prav po filmsko namrdnila... Ko se je teta Katarina vrnila iz zdravilišča, je lep čas pripovedovala o nekakšnih turistih, ki jih ne more prav razumeti. Tudi jaz ne, upam le, da je ta njena (nekdanja) znanka le izjema in ne pravilo.
Da ne bi bila čisto zunaj dogajanja, kot pravi moja teta, se je udeležila tudi področnega romanja bolnikov in se je tudi mojim prijate ljem pohvalila s kolikšno predanostjo so vsi sprejeli duhovna in tudi telesna okrepčila, le lurška voda je ostala skoraj nedotaknje- na. To naše romanje se je menda končalo s pesmijo, kot je predlagal neki pomočnik, ki je želel, da bi zapeli kakšno cerkveno in začel: "Pri farni cerkvici..." To pa,kot meni teta Katarina, dokazuje,da pač ni vsaka pe- smica tudi že cerkvena, če je v njej ome- njena cerkvica, in da ga lahko tudi kakšen pomočnik kdaj kaj polomi.
Ko nam je med pogovorom nadrobila zvrhan pehar svojih grenko-sladkih doživljajev, je nenadoma postala radovedna.Rada bi spo- znala tudi mame mladenk in mladeniča, ki so me obiskali. Ko smo jo pobarali, od kod ta nenadna želja, je dejala: »Tako rada bi vprašala vaše mame, s čim vas hranijo, da ste zrastli v mladenke in mladeniča s tako naravnim in nalezljivo navdušujočim nas- mehom!«
Pa recite, če ni pravi blagoslov ta naša teta Katarina.
Trenutki s prijatelji vselej prehitro minejo. Le še stisk roke, izrečena obljuba, nasmeh sreče in že so žarometi zatipali v nasta- jajočo temo. V srcu pa se je še močneje oglasila želja, da bi mogel kdaj tudi sam dejavno soustvarjati nasmeh sreče.

002

Jože Jakob živi v prijetni va- sici, v Lipovcih, kamor je že mnoge zanesla pot. Poznajo ga ljudje daleč naokrog in tudi zunaj naših meja.Kot je mnogim že znano, izdeluje lestence iz slame. To delo za- hteva precej časa, dobre vo- lje, potrpežljivosti in natančnosti, preden je izdelek narejen. Toda Jožetu gre to zelo hitro od rok.
Že kot majhen otrok je rad delal in pomagal očetu pri vsakdanjem opravilu na kmetiji. Skrbno so morali delati, da so potem lahko jedli lepo zapečen kruh iz domače krušne peči. Jože je rastel in zrastel v pridnega fanta. Potem se je poročil. Z ženo sta skr- bno delala in si ustvarjala dom. Potem so prihajali na svet otroci. Kot krščanski oče in mati sta jih lepo vzgajala.
Toda Jože je zbolel in postal invalid. Dobil je invalidski voziček in z vsem se je moral sprijazniti. Začel je izdelovati izdelke iz slame.Delo mu je šlo vedno bolj od rok.Teh uspehov smo se vsi veselili. Tudi otroci mu radi priskočijo na pomoč, čeprav opravlja vsak svoj poklic. Z ženo sta se trudila in se še danes trudita za svojo družino in so zato danes srečna družina. Njuni napori so obrodili dober sad.Vztrajala sta in še vztra jata,ker vesta,da gre z božjo pomočjo vse po pravi poti. Kot čuva pastir svoje ovce, tako tudi oče Jakob skrbi za svoje otroke, jim vliva vedno novih moči in jih vodi po Kristusovi poti.
Rada se zatečem k Jakobovi družini, ker vem, da mi bo oče Jakob povedal spet kaj novega in pokazal kakšen nov izdelek. Njegove ustvarjalnosti smo vsi veseli.
Kljub njegovi invalidnosti so srečna druži- na. Otroci so vedno pripravljeni storiti vse, da bi bilo očetu laže. Stojijo mu ob strani in njihove roke so mu vedno v pomoč.
Zelo vesel je vsakega obiska in hitro prip- ravljen za pogovor. Je zelo razgledan člo- vek in tudi potuje rad. Bil je že na mnogih božjih poteh, a najbolj mu je bilo všeč v Lurdu.
Dragi bolniki in invalidi, nikoli ne obupajte! Bog gleda vedno na nas in z njegovo po- močjo bomo laže nosili vsak svoj križ. Bog naj vsem bolnikom lajša trpljenje in zato ga tudi v najtežjih trenutkih življenja ne zapustimo!

Jožetova sovaščanka
Nadica Jeneš

Podpis k sliki:
Jože Jakob je svoje umetniške izdelke tudi lani pokazal na razstavi izdelkov bolnikov in invalidov

»Mama, vpisal sem se v tečaj da naredim šoferski izpit,« je veselo povedal Andrej mami
»Prav,Andrej, le naredi izpit, toda vedi,da boš odslej imel v življenju še eno odgovor- nost več. Bogu in Mariji se priporočaj,« je rekla mama. Stopila je k omari ter iz nje vzela drobno Marijino svetinjico. »Naj te Marija varuje,« je ljubeče zašepetala mama in mu stisnila svetinjico v roke.
Andrej je bil mamine pozornosti vesel. »Hva- la, mama, ta bo pa odslej vedno pri meni,« se je zahvalil, snel verižico z vratu in štiri- peresni deteljici dodal Marijino svetinjo.
Ko se je priglasil za izpit, ga je tudi uspeš- no naredil. Lahko je vozil lep, nov avto. Bil je vesel, srečen, da bi si večje sreče ne mogel želeti. A žal...
Nekoč je prišel domov iz službe peš,potrt in žalosten... »Mama,nesrečo sem imel, avto je popolnoma razbit.« Le stežka je zadrže- val solze. Odpel je verižico, ki jo je imel na vratu, prijel v roke Marijino svetinjico in z očitajočim glasom rekel: »Vidiš,Marija,tako sem se ti priporočal, tako sem ti zaupal, pa me nisi varovala.«
Mama je planila k Andreju,kot da hoče za- držati že izgovorjene besede in vzkliknila: »Otrok,kaj govoriš,poglej,kako te je Marija varovala. Avto, pločevino si razbil, toda ti si živ in zdrav,brez vsake praske, bodi ve- ndar Bogu in Mariji hvaležen.«
»Mama, ti govoriš, kot da ne razumeš, kaj mi pomeni avto,« je grenko odgovoril Andrej, vrgel svetinjico po mizi in odhitel iz sobe.
Mama je pobrala svetinjico, jo poljubila, in zašepetala: »Marija, odpusti nesrečnemu otroku in varuj ga še naprej!« Svetinjico pa je nesla Andreju v sobo in jo položila na posteljno omarico.
Andrej ni mogel dokazati, da ni bil kriv ne- sreče, ni mogel dobiti odškodnine za avto. Hodil je v službo peš in se mrk ter slabe volje vračal domov. Marijina svetinjica pa je samevala v njegovi sobi. Andrej se je ni več dotaknil, ni je več nosil na verižici.
Tudi Andrejeva mama je hodila v službo. Nekega jutra,ko so zabrneli stroji v tovarni je mamino srce stisnila neznana bolečina. »Saj Andrej hodi zdaj peš in z vlakom, men- da ni v nevarnosti, da bi se mu kaj hudega zgodilo,« je premišljevala. »Marija váruj mi otroka,« je vedno znova prosila v čudni tesnobi in skrbi za Andreja.Komaj je čakala da mine delovni čas, da bo,kakor ona, tudi on prišel domov iz službe. Toda namesto Andreja jo je doma že čakalo sporočilo, da je Andrej v bolnici. S prijateljem se je tisto jutro peljal v službo z avtom,imela sta ne- srečo, prijatelj je ostal zdrav, Andrej pa je v bolnici v kritičnem stanju. Oba z očetom sta se brž odpravila v Ljubljano,da obišče- ta ponesrečenega sina. Toda nista ga vi- dela,ker je zdravnik prepovedal vsak obisk.
»Povejte, ali je kaj upanja za njegovo ži- vljenje?« je med solzami vprašala mama zdravnika. »Upam, da mu bomo življenje rešili, ne morem pa obljubiti, da bo fant še kdaj hodil, ker ima zlomljeno hrbtenico,« je kratko pojasnil zdravnik.
Potekali so tedni in meseci. Starša sta spo znala, da se je zdravnikova napoved ures- ničila. Andrej je ostal živ, toda navezan na invalidski voziček. Za starše je bil to stra- šen udarec,da je njun edinec postal invalid Andrej pa je vse bolečine in tudi to spoz- nanje sprejel pogumno in vdano.
Po desetih mesecih je Andrej prišel domov. Pripeljali so ga z avtom. Z močnimi rokami se je oprijel avta in se sam zavihtel v vo- ziček ter se zapeljal po dvorišču v hišo. Očka je namreč med njegovim bivanjem v bolnici popravil prag, da se bo Andrej laže sam vozil. Najprej je zapeljal v svojo sobo. Tu ga je na posteljni omarici še vedno ča- kala drobna Marijina svetinjica... Andrej si jo je pritisnil na ustnice in zašepetal: »Hvala, Marija, da si me varovala...« Po licih pa so mu zdrsnile solze hvaležnosti. Ko je Andrej zgubil avto, je bil strašno nesrečen in za- grenjen, zato je Marijno svetinjico zavrgel. Ker mu je po tej nesreči in dolgem trpljenju bilo obvarovano življenje, četudi na inva- lidskem vozičku, je bil Mariji hvaležen za varstvo in se od Marijine svetinjice ni ločil nikoli več...

Angelca

Svoje zemeljsko potovanje je 21. januarja zvečer dokončala naša prijateljica Terezija Drašček, Kanalski vrh 10, 65123 Kanal: pogreb je bil 23. januarja 1979.
V septembru lani je bila poleg svoje inva- lidnosti še operirana na želodcu in stanje se ji je precej izboljšalo. Potem pa se ji je zdravje hitro poslabšalo. Silno si je želela dočakati pomladi, ker je vedela, da bo kot po navadi srečanje bolnikov na Mirenskem gradu in bi se ga spet rada udeležila. V božjih načrtih pa je bilo drugače zapisano, zato je Terezija odšla na večno srečanje z Njim, ki ga je vse življenje ljubila in hodila za Njim po poti križa. Tiho je trpela. V tem je kristjanova moč in veličina. Zato smo lahko prepričani, da uživa večno srečo in moli za nas.
Med tem časom je umrla tudi Marija Drem- šek, Stari trg 39, 68210 Trebnje. Tiho je živela, dočakala veliko starost in prav tako tiho in neopazno nas je zapustila.Bog naj ji bo plačnik za njeno težko,a bogato življenje!

S sestro radi bereva Prijatelja. Tu najdeva stvari, ki jih ni v drugih listih: iz življenja bolnikov. Zdravi pa naj bi se pripravljali na tisti čas,ko bo bolezen potrkala na njihova vrata. Občudujem mlade, ker imajo toliko smisla in razumevanja za bolne in ostarele. Naj Bog blagoslovi in poplača vaše delo.
Iskreno pozdravljeni!

Anka Milavc

Najprej vsem na uredništvu, sodelavcem, bolnim in zdravim, želim prav lep praznik Gospodovega vstajenja.Naj bi vam Bog dal moči in zdravja, da bi še naprej lahko us- pešno urejevali list Prijatelj in da bi nas ta bolj pogosto obiskoval.
Moram vam tudi sporočiti, da sem se v adventu udeležila duhovnih vaj na Brezjah, ki jih je organiziral g. Ivan Brezjak za tiste, ki molijo za duhovnike in za duhovniške in redovniške poklice. Nekaj čez dvajset nas je bilo. Bili so to milosti polni dnevi, ki so prehitro minili,spomin nanje pa bo še dolgo ostal in nam pomagal pri prenašanju naših vsakdanjih tegob. Voditelji so skrbeli za naše duhovno dobro,sestre pa za telesno. Obojim smo vsi hvaležni za njihov trud.
Lepo vas pozdravlja

Katarina Šprah

Minilo je deset let, odkar izhajaš. Čestitam tebi in tvoji pobudnici Mimici Pust, ki si je prva zate prizadevala!
Reči moram, da komaj čakam novo številko Rad berem verske liste in knjige, poslušam radio Trst in Vatikan, toda čez vse imam rad tebe, saj pišeš meni in o meni.
Naj vsem bralcem Prijatelja povem to,da je 22.februarja poteklo tudi deset let mojega trpljenja in pokore.Deset let neprestanega ležanja,odkar me je zadela kap. V začetku sem še mislil na izboljšanje,zdaj sem to mi- sel opustil. Ko gledam na teh težkih deset let, premišljujem, kaj vse sem se med tem naučil: prenašati trpljenje,biti bolj ponižen, več moliti in premišljevati.Če bi bil zdrav,bi gotovo ne posvetil toliko časa temu. Bogu hvala za ta križ!
Vesel sem vsakega obiska in pošte, berem rad, odpisuje pa žena. Bil sem na romanju, trikrat na Brezjah in enkrat v Kromberku. V Lurd in Rim ne upam,čeprav sem si to želel Najbolj srečen sem doma ob skrbni ženini negi. Zdaj mora še govoriti namesto mene, ker sem že nerazumljiv.
Morda bo v Prijatelju toliko prostora, da se zahvalim vsem, ki ste mi že ali še boste pisali; tudi otrokom Bog plačaj!
Vsem bolnim in trpečim po lepo preživelem postu veselo Alelujo. Da bi jo z vstalim Zve- ličarjem zapeli in nekoč v nebesih doživeli!
Lepo vse pozdravlja

Franc Kragelj,
Modrejce 20, 65216 Most na Soči

Tudi jaz sem naročena na Prijatelja. Ko ga dobim, ne odneham,dokler ga ne preberem Iz njega črpam moč, da tudi jaz svojo bo- lezen laže prenašam.
Berem, kako nekateri že več let ležite v po- stelji ali pa ste na vozičku. Tudi jaz že nekaj let boleham. Bila sem že večkrat v bolnici in že dvakrat operirana. Sedaj pa že dve leti večinoma ležim doma. Pa ne tako,da bi se ne mogla premakniti. Najteže mi je, ko ne morem več pomagati, ko mislim, da sem samo v nadlogo in križ domačim. Zato prosim Jezusa,naj pride kmalu pome. Ko pa berem da tudi vi,dragi bolniki, vztrajate, pa se še jaz izročam v božjo voljo. Bog že ve, da je zame ta bolezen dobra. Bo pa potem bolje če si s trpljenjem zaslužim večno življenje. Svojo bolezen darujem za spreobrnjenje grešnikov in nevernih ter za misijone. Pa da bi bili kmalu vsi kristjani zedinjeni, kakor želi Kristus. Darujem trpljenje in molim tudi za vse duhovnike, da bi jim nebeški Oče povrnil, ker jim ljudje velikokrat vračamo le z nehvaležnostjo.
Iz srca pozdravim vas in vse bolnike, vaša sestra v Kristusu

Matilda Tratnik

Dragi prijatelji Prijatelja in Prijateljstva bolnikov!
Znano je, da so uredniki in novinarji precej radovedni ljudje, kar - razumljivo - nujno spada k njihovi dejavnosti. Tak je tudi g. urednik Prijatelja, ki mu po prijateljsko pra- vimo kar Jože.
Tako so za božič, obenem s svojima sode- lavcema, tudi meni malo »izprašali vest«, kako se je "rodil" Prijatelj, iz katerega se je potem razvilo tudi do tedaj pri nas še nez- nano Prijateljstvo bolnikov,ki se drugod po svetu imenuje »Bratstvo«, za kar pa smo zvedeli šele pozneje.
In ker menda tudi to spada k urednikova- nju, je včeraj prišlo iz Ljubljane pisemce, v katerem se urednik zanima, če sem morda dobila kakšne odmeve na tisti pogovor, ko smo ob moji bolniški postelji malo pokramljali o dosedanjem in nadaljnjem delu našega glasila in Prijateljstva bolnikov.
Olika zahteva, da se na prijazno vprašanje tudi vljudno odgovori.Najprej naj povem,da mi je bilo malo nerodno,ker so »gospodje iz uredništva« število mojih dopisovalcev po- množili, vendar jim tega ne štejem za hudo Še posebno, ker mi je potem zapisnikar vljudno pojasnil, da je s številkami že od ne- kdaj imel težave in ob tem celo »pojamral« nad svojimi profesorji matematike. Zato moram biti toliko usmiljena, da mu tisto pomoto prijateljsko odpustim.
Zdaj pa k resnemu odgovoru: Odmevov je bilo precej in vesela sem bila, ker mi pove- do, da Prijatelja vedno težko pričakujejo in ga potem tudi z veseljem prebirajo; nekateri celo večkrat. Vidi se, da so tudi z vsebino zadovoljni, še posebno s tem,da je že veliko slovenskih bolnikov povezanih med seboj z zdravimi prijatelji in misijonarji. Najbolj pa so me ganile besede mladega fanta, ki je bil nekoč tudi hudo bolan in je zapisal: »Če ne bi bilo Prijatelja, ne bi nikoli vedel,kaj je res pravo, globoko doživeto prijateljstvo; prijateljstvo, ki ne ločuje ljudi na bolne in zdrave, temveč nas vse povezuje v Njem, ki je večna LJUBEZEN. - Zato pa sem res srečen,da sem vključen v Prijateljstvo bol- nikov,saj sem v tem našel pravi smisel in s tem tudi srečo svojega življenja. Srečo, ki sem si jo prej čisto drugače predstavljal.«
Globoke so besede tega fanta, ki je ob lastni bolečini spoznal, da je največja vrednota na tem svetu osrečevati druge, zlasti trpeče, duševno osamljene in zapuščene.
O tem pa še bolj kot besede govorijo srečni obrazi invalidov ob tako imenovanih duhov- nih vikendih, ko je v pogovoru z drugimi in zlasti ob daritvenem oltarju tudi bolnikom dana možnost notranje poglobitve in spro- ščenega veselja. Ne samo iz lastne izkuš- nje, temveč tudi iz pisem sotrpinov vem, koliko pomenijo prijazni obiski prijateljev,ob katerih bolnik čuti, da so prišli zato, ker ga imajo radi. In kako lepi so spomini na raz- stave naših izdelkov, ki so jih prijatelji že štirikrat uredili v Ljubljani in potem za mno- ge uredili prevoz, da smo si jo mogli tudi mi ogledati. V veliko moralno oporo nam je to in nekateri prijatelji so zapisali, da se že zdaj prijavljajo za naslednjo razstavo, ki bo - če Bog da - spet drugo leto v jeseni.
In ko je tako Prijatelj stopil v drugo deset- letje svojega izhajanja, znova želim, da bi vso dejavnost Prijateljstva bolnikov še na- prej spremljala razumevajoča naklonjenost vodstva in vseh vernikov Cerkve na Sloven- skem. Kako zelo smo tudi slovenski invalidi veseli novega papeža Janeza Pavla II. Ne samo zato,ker je Slovan,temveč predvsem zato,ker je že prav takoj po izvolitvi poka- zal veliko naklonjenost do bolnikov in tudi zdaj ob vsaki priliki poudarja,da smo trpeči v njegovem srcu vedno navzoči,da računa pri svojem velikem poslanstvu tudi na našo duhovno pomoč.To papeževo zaupanje pa je velika naloga, ki mora biti in upam, da tudi je,vsakomur od nas v veliko spodbudo in zadoščenje.
Morda so prav spominski dnevi Kristusovega trpljenja še posebno primerni, da se v to globlje zamislimo in v tem duhu še naprej drug drugega duhovno podpiramo, kajti le tako bo Prijateljstvo bolnikov doseglo svoj namen in izpolnilo svoje poslanstvo v ve- soljni Cerkvi in na Slovenskem.
V tem upanju želim vsem prijateljem,tudi v tetinem imenu blagoslovljene velikonočne praznike in vas vse prijateljsko pozdravljam.

Mimica

Ker smo vas pri prvi številki presenetili s tako občutno podražitvijo,smo se vam ho- teli tokrat vsaj malo oddolžiti. S pomočjo sodelavcev,ki smo jih iskreno hvaležni,smo vam pripravili za osem strani obsežnejšega Prijatelja. Tu mislimo predvsem na pobude za poglobljeno molitev rožnega venca, ki nam more pomagati, da premišljujemo skriv- nost odrešenja in da v to molitev vključimo potrebe Cerkve in vsega človeštva. Ob tej molitvi se bomo še bolj zavedali vesoljnosti Cerkve in da smo vsi ena družina božjih otrok. Priloga je tako oblikovana, da jo la- hko vzamete ven, razrežete, zložite in jo imate vedno pri roki.
Še vedno prihajajo čestitke ob desetletnici Prijatelja. Hvala vam vsem! Deset let je za list kratka doba.Drugače pa to ocenjujemo če jo pojmujemo kot desetletno »šolo« trpljenja kakorkoli prizadetega. In če je še kdo (upamo, da vas ni malo) v tem času mogel spoznati tudi veličino križa (ne samo težo),kakor ga je spoznal Franc Kragelj, in če je vsaj komu od zdravih pomagal k bolj pravilnemu gledanju na bolezen,potem lah- ko rečemo, da Prijatelj izvršuje svojo nalo- go. Vedno manj bo takšnih,ki bi se počutili odveč in bi prosili samo še za smrt.Tudi to je razumljivo, posebno za tistega, ki je vse življenje delal, na stara leta pa je zbolel in onemogel. Ne smemo pa pozabiti, da je vsa- ko življenje pomembno, da ima vsaka živ- ljenjska doba svojo vrednost. Tudi takrat, ko ni moč več ustvarjati. »Na svojem te- lesu dopolnjujem, kar nedostaje bridkostim Kristusovim za njegovo telo, ki je Cerkev«, nas uči sv. Pavel. Kot ud Cerkve ima prav vsakdo svoje poslanstvo: prav v tem ste mnogi tako iznajdljivi, ko v raznotere na- mene molite in darujete svoje trpljenje, ga združujete s Kristusovim. Ste dejavni udje Cerkve doma, v družini, v župniji.
V želji,da bi v tem Prijatelju vsak našel kaj za sebe in da bi velikonočne praznike čim- bolj doživeto praznovali v srečanju z vstalim Gospodom, vas vse prav lepo pozdravim!

vaš prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 10 din, letna naročnina 60 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Zadnja večerja mi je z Ma- rijo in Slovensko predico, ki že krasijo mojo sobo, najbolj priljubljeno delo. V to delo sem vložila že več kot tisoč ur, in to je komaj dobra po- lovica. Ta gobelin sem za- čela že lani v maju. Poleti, če je vreme ugodno, grem rada pred hišo in tam delam. Ljudje, posebno sosedje, se radi ustavljajo in z začudenjem opazujejo. Nekateri me sprašujejo, kaj pomenijo slike in posamezni apostoli. Z veseljem jim od- govorim, saj čutim, da je to dobro delo.
Delam zelo rada, če ne delam, se počutim bolno. Delo mi pomeni vse. Vsak dan, ko vstanem, si naredim načrt za ves dan, ta- ko ga bolje izrabim in zato sem dosegla že lepe uspehe. Ob vsem tem pa čutim veliko zadoščenje:tako sem lahko vesela in srečna

PAVLA ŠMALC