»Dopolnjeno je.« Te Jezusove besede mi prihajajo v zavest, saj veljajo nam in našemu življenju.
Že smo v novem obdobju časa; zazrimo se za hipec nazaj - v tiste polne trenutke božične noči, ko je božje Dete okrepilo naša srca in se nam darovalo. Da, Bog se vedno samo daruje.Pa mi? Včasih se mi zdi, da prepočasi hodimo za Njim...
Gledam sliko. Na temni podlagi drevo z globokimi koreninami - kot da ne bi moglo rasti... JE RES SVETLOBA TAKO DALEČ? Ne, čisto blizu je - dotika se drevesa s koreninami-to je navidez neznatna, to- da v resnici velika, BOGATA SVETLOBA; drobno,malo cvetje, ki kliče k RASTI, ki je močnejše od naših slabosti, je dobrot- no in polno žrtev - je BOŽJA LJUBEZEN! Tako močno zdajle čutim njeno govorico! Ampak - sem ji dovolj zvesta? Ji res vedno sledim? Bojim se,da ne. Vse pre- večkrat me vleče vase moč mojih želja, interesov...
In vendar - Jezus, ti veš, da se trudim. Prosim te, pomagaj mi, da se bom vsak dan zavedala življenja v tebi, da bom znala ceniti vsak trenutek preizkušnje, bolečine, sreče, da bom cvetje tvoje ljubezni nosila med svoje brate in se- stre. Daj nam vsem moči, Jezus! Trpel si za nas! Veliko je tvoje srce za naša majhna srca! Toda - ti ostajaš z nami in nas ljubiš. Želimo hoditi za teboj, po še tako težkih in strmih poteh - saj vemo, da nas varno vodiš Ti.

Marjetka

Pšenično zrno ni za to, da ostane celo. Ali ga stro mlinski kamni za kruh ali ga vsejemo v zemljo in rodi sad.
Otrok ni rojen,da ostane otrok; tudi ne, da odraste in postane ali trpin ali ostari Pač pa je ustvarjen, da po telesnem ži- vljenju, bolezni, starosti in smrti dozori za večnost.
Smrt je zadnji poseg v človekovo živ- ljenje na zemlji, pred katerim je človek brez moči. Ne sme pa biti ta odločilni trenutek za človeka nasilen poseg niti ga ne sme samo pasivno sprejeti... Po Kristusovem zgledu ga je treba dopolniti. Naj človek ta zadnji trenutek življenja vse svoje izroči v Očetove roke. Zato se ne sme ta naša osebna predaja Bo- gu začeti šele v onemoglosti, ampak že mnogo prej. Za ta odločilni trenutek se moramo pripravljati vse življenje; le ta- ko bomo dozoreli za večnost.
V tem smislu tudi Cerkev moli za svoje rajne; Tvojim vernikom,Gospod, se živ- ljenje spremeni,ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih (predslovje za rajne).
Kristus ni prišel na svet, da bi ostal v jaslicah ali postal in ostal nazareški te- sar. Pač pa je hotel v vsem spolnjevati Očetovo voljo do smrti na križu.
Šele tedaj, ko človekovo telo-zemeljski šotor - razpade, je sposoben zaživeti novo, poveličano življenje v Bogu.
Le v tej luči vere lahko prav razumemo skrivnost trpljenja, bolezni, umiranja.
Sv. Pavel pa nam razlaga nauk o skriv- nosti vstajenja in poveličanja našega telesa, ki presega vsako dogajanje v naravi...
V prvem pismu Korinčanom (Kor 15,35 sl) pravi: Bratje, poreče kdo: »Kako vsta- jajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo?« Nespametni,kar ti seješ ne oživi,če prej ne umrje. In kar seješ; ne seješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno, na pri- mer pšenično ali katero drugo... Tako je tudi z vstajenjem mrtvih.
Seje se v minlijvosti, vstaja v neminlji- vosti. Seje se v nečasti,vstaja v časti. Seje se v slabosti, vstaja v moči.
Seje se naravno telo, vstaja duhovno telo. Če biva čutno telo, biva tudi du- hovno telo. Tako je tudi pisano:»Postal je prvi človek Adam živo bitje«, posle- dnji Adam (Kristus) pa oživljajoč duh. Toda ni najprej to, kar je duhovno, am- pak kar je čutno, potem kar je duhovno Prvi človek je iz prsti, zemeljski; drugi človek je iz nebes... In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega«.
Gospod ima z nami velike načrte. Ni nas ustvaril samo za solzno dolino, temveč zase. Sv.Pavel v pismu Rimljanom razlaga naše dostojanstvo. »Kajti, nihče izmed nas ne živi sebi in nihče sebi ne umrje. Če namreč živimo, živimo Gospodu, in če umiramo,umiramo Gospodu; naj torej živimo ali umrjemo, smo Gospodovi«. (Rimlj 14, 7-8).
Če pa pšenično zrno umrje, obrodi obilo sadu.
Če torej v bolečini trohnimo in zorimo, bodi bolečina blagoslovljena, posvečena, poveličana!

Anton Pust

Vsak dan mi je bolj jasno: vse je min- ljivo. Vsak večer in vsaka jesen mi to povesta.
Gospod, prihaja noč, pomanjkanje luči vodi vse v pozabo. Ti si Luč sveta, ra- zsvetli moje življenje, da morem videti in pridobiti, kar si mi podaril.

Vsako človeško življenje, najsi bo na videz še tako nepomembno, ima svoj smisel in mesto v čudovitem načrtu ne- beškega Očeta. Kristjani smo še prav posebno poklicani, da v tem načrtu so- delujemo. Zato je nadvse pomembno, kako bomo svoje poslanstvo opravili.
Bolnikovo življenje je nesmiselno, če nanj gledamo s pridobitniško miselnostjo,ven- dar najde v božjem načrtu svoje mesto tam, kjer Kristus odrešuje svet. Svojo nalogo moramo izpolnjevati z zavestjo, da nas hoče Cerkev imeti za sodelavce tam, kamor nas je postavila božja Pre- vidnost. Zato vdano sprejemajmo vse nadloge, ki jih prinaša življenje; tudi trpljenje, bolezni ali stiske.
Prva bolnikova dolžnost je, da z molit- vijo in trpljenjem podpira prizadevanja za resnično evangeljsko - pričevalno življenje v župniji. V božjih očeh vdano prenašanje trpljenja ne bo zaman. Tr- peči nosi v sebi bogastvo, četudi ga ne moremo spremeniti v tvarne vrednote, koristi pa Cerkvi, ki zida svoje poslanstvo na duhovnih temeljih in želi dajati srečo, mir, blagoslov. Teh dobrin ne najdemo brez odpovedi, samozatajevanja, odre- kanja.Prav tukaj pa bolniki lahko največ prispevamo. Če znamo trpljenje sprejeti in pravilno ovrednotiti,ga lahko spreme- nimo v apostolat. Vsakodnevne bolni- kove žrtve pomenijo blagoslov svetu, ki je izgubil smisel za duhovne razsežnosti Marsikatera tiha odpoved je rešila - sa- mo Bog ve koliko družin pred propadom in jim vrnila mir, rešila morda življenje v nevarnosti,pokazala pot k Bogu... Poleg molitve je za oživljanje duhovnih pokli- cev trpljenje Bogu prijeten dar.
K temu prizadevanju nas posebno spo- dbuja naša duhovna vez evangeljskega bratstva, ki hoče, da bi stali drug dru- gemu čimbolj ob strani v naporih, po- trebah, pa tudi v veselju. V tem duhu ostajamo bolni vedno zavzeti za vsa dogajanja v župniji, če so nam le-ta znana. K temu mnogo pripomorejo naši »duhovni vikendi« - srečanja z župniki. Po njih spoznavamo bistvo življenja v župnijski skupnosti,poskus iskanja stika z župnijo - s Cerkvijo v malem.
Prav in koristno bi bilo, če bi se bolni med seboj bolj poznali vsaj v župnijskem obsegu,si odkrivali težave in skupno pre- magovali slabosti.Od svojih sožupljanov pričakujemo, da nas sprejmejo medse kot sebi enake in ne kot breme, ki zavira delo občestva. Ponekod župnijski sveti zelo lepo skrbijo za stike z bolnimi, za- puščenimi, posebno razveseljivo je tam kjer imajo duhovniki dovolj razumevanja in pripravljenosti za bolne brate in se- stre v Kristusu.
Če se bomo vsi potrudili,da bo to duho- vno sodelovanje v župnijski skupnosti bolj živo, bomo najlepše uresničevali krščansko edinost.Jezus nam naroča,da si bodimo bratje,ki se ljubijo med seboj. In ta zapoved mora biti naš temelj!

Tone Kenda

Nekateri ljudje so prepričani, da lahko samo z vezami in poznanstvi nekaj do- sežejo. Tudi kadar zbolijo, mislijo, da bodo ozdraveli le, če bodo imeli dobre veze.
Pred kratkim me je poklical k telefonu nekdo, ki ga poznam samo po imenu prek nekih znancev. Pozanimal se je za neko bolnico, ki mu je baje v življenju naredila veliko dobrega. Zdaj pa bi se ji rad malo oddolžil, in sicer tako, da bi »prek vez« dosegel, da bi jo »bolje po- zdravili« kot druge, da bi imela »boljšo nego« in ne vem še kaj. Tudi ne vem, kako si ta človek predstavlja delo zdrav- nikov, sester in vsega bolniškega osebja. Verjetno misli, da razporejamo bolnike v več skupin, glede na to, koliko ljudi za bolnika posreduje. Resnica pa je čisto drugačna: vsakemu posvečamo enako nego, enako pozornost, enako zdrav- ljenje (seveda glede na vrsto njegove bolezni). Za bolnikovo zadovoljstvo je pomembno predvsem pristen človeški stik z ljudmi, ki skrbijo zanj. Tega pa ne moremo doseči samo z vezami in po- znanstvi.
Bolnica,za katero se je ta mož zanimal, ni prav nič razmišljala o vezah in po- znanstvih. Čeprav je bila hudo bolna, je znala čudovito navezati stike s sobol- nicami v sobi in tudi z vsemi sestrami ter zdravniki. Znala je ostati odprta za vse ljudi okrog sebe in zato so jo tudi vsi radi imeli.
To iskanje vez in poznanstev ni ravno redko. Verjetno izhaja iz tiste napačne težnje v človeku, da bi vse lahko kupil za denar ali pa dobil po vezah: tudi zdravje in ljubezen.
Kdor je ves usmerjen samo v iskanje podobnih vez, pogosto zamudi prilož- nost, ki mu jo dajejo razmere v bolnici. Preraste ozki svet in skuša tu v novem okolju, na katerega se je včasih zelo težko navaditi, navezovati nove stike z ljudmi, se z njimi povezati in čutiti od- govornost tudi za druge. Gotovo ga bo to tudi nekaj stalo, morda celo precej, ko bo premagal začetne težave in se bo vključil v svet sobolnikov, bo začutil da je prerastel sam sebe.Če pa tega ne bo storil, se bo neprestano samo upiral in pri tem izgubljal dragocene moči, ki naj bi pomagale pri zdravljenju.
Kot smo videli v omenjenem primeru, znajo bolniki sami to pogosto veliko prej narediti kot njihovi svojci ali znanci. Pa tudi zanje je potrebno, da o tem raz- mišljajo. Saj bodo potem laže pomagali bolniku.
Tudi Jezus ni nikjer iskal prednosti-hodil je pot vsakega izmed nas, hotel je biti nam vsem enak. Prav to ga nam je naj- bolj približalo, s tem je dokazal svojo ljubezen do nas.
Zato bodimo tudi v bolezni Jezusu vsaj malo podobni. Skušajmo hoditi po poti »navadnega« človeka brez mrzličnega iskanja vez in poznanstev. Morda je to tudi naš veliki apostolat, naš znak lju- bezni, s katerim hočemo pokazati, da želimo biti Jezusovi učenci.

dr. M. K.

Po srcu se počutim mlada

Ko sem se odpravljal na obisk k Frančiški Žargi, Vlahovičeva 31 v Ljubljani mi je bilo nekoliko tesno pri srcu. Čeprav jo poz- nam že precej časa, se nisva nikoli kaj več pogovarjala. Razen tega je ta zimski dan močno snežilo in sem si mislil, da bo zato bolj otožna, pa sem se, hvala Bogu, zmotil. Našel sem jo v njeni sobici pri prebiranju časopisa. Brž ga je začela pospravljati, in ko sem ji razodel svoj strah, mi je že začela pripovedovati.
»Rada vidim, da sneži. Sem laže doma. Prej me ni zadržalo nobeno vreme, da ne bi šla ven. Vesela sem,da bodo vsaj otroci nekaj imeli od tega..., jaz pa sa- mo opazujem, kako sneži.«
In že sva se pogovarjala o njenih otro- ških letih, ko je tako rada hodila v šolo, kljub slabemu vremenu. Rojena je bila v Mostah, prva otroška leta je preživela v Nemčiji, potem pa skupaj z mamo v Trnovem, kjer je stanovala 68 let. Dva brata in dve sestri so umrli zelo mladi, mlajša sestra pa živi v Domu upokojen- cev. Fanika se sedaj najraje spominja tistih let, ki jih je preživela v Trnovem. Še prej je bila prva svetovna vojna. Kot šestnajstletno šiviljo - vajenko, so jo zaposlili pri Rdečem križu.
»Nisem dolgo šivala. Kmalu so me dali streči ranjencem,bolnikom. Nisem hodila okrog, zato sem bila večkrat v nočni službi; tudi do devet jih je umrlo v eni noči. Bolniki so me imeli silno radi, pa tudi sama sem to službo zelo rada op- ravljala.«
Med drugo svetovno vojno je hodila na Dolenjsko. Pomagala je kmetom. Kot šivilja je poznala veliko ljudi. Nosila je blago,v zameno je dobivala živež. Zato so jo Italijani za kratek čas tudi zaprli. To je ni ostrašilo. »Vseskozi sem rada dobro delala. Uživala sem,če sem mogla komu ustreči.«
Obe vojni vihri sta minili in Fanika se je zopet posvetila svojemu šiviljskemu po- klicu. »Šivala sem rada bolj skromnim ljudem in sem jim raje naredila lepše kot tistim, ki so na zunaj imeli več veljave. Tako sem jim pomagala, da se sami malo dvignejo. Rada sem naredila kak- šne usluge. To da človeku veselje, za- dovoljstvo. Po srcu se še sedaj poču- tim mlada, čeprav bom letos dopolnila osemdeset let.«
»Vedno sem imela smisel za humor. Niti revščina, v kateri sem živela, me ni žalostila. Sama sem si znala pomagati: šivala sem in hodila k sosedom na njive Takrat je bilo potrebno, da je človek znal prijeti za vsako delo.«
»Kot pešec sem bila žrtev prometne ne- sreče: zlomljen kolk, roka poškodovana in še druge manjše bolečine.Zdravljenje je bilo precej dolgo, kar je bilo zame težko, pa sem se kar nekako vdala in sprejela svojo invalidnost.«
»Še sem kaj malega šivala, bolj za do- mače potrebe in znance. Bila sem nam- reč že upokojena. Vedno sem imela na stanovanju študente. Ne za plačilo, ampak, da so mi bili v pomoč pri nujnih delih, za pospravljanje, da mi kaj prine- sejo, ker sama nikamor ne morem. Tako imam tudi sedaj študentko.«
»Veliko si dopisujem. Največ so to še prijatelji iz prejšnjih let, nekaj pa tudi bolnih. Rada tudi berem. Imam naroče- no Družino, Prijatelja, Ognjišče, Delo. Velikokrat tudi kdo pride, obiskov imam zelo veliko.«

»Skoraj da ne. No, včasih se počutim tako otožna, ker ne morem nikamor ven. To je največja ža- lost. Ko bi mogla ven, bi bilo čisto drugače. Tako sem samo v sobi. V Trnovem sem lahko šla v park, na obisk k družini Goli (s p. Pijem si še sedaj dopisujeva), pa je bila takoj sprememba.«
»Obiski mi pomenijo vse! Srečna sem. Kar pomladim se, samo da kdo pride. Pogovarjamo se, kako je bilo v prejšnjih časih, kako je bilo lepo. Temu rodu gre boljše, mi smo morali trdo delati. Prav pišejo,kako veliko kruha je v smetnjakih na žalost. Danes ne znajo dovolj ceniti truda, da se nekaj ustvari. Preveč zla- hka dobijo vse, kar si zaželijo.«
»Bila bi stroga. Mene otroci nimajo pre- več radi, ker jih tudi pokaram, čeprav jim za nagrado, če mi kaj naredijo, dam bonbone. Tako mislijo, da jih nimam ra- da, pa jih imam. Mislim, da po srcu niso slabi in se v večini primerov dostojno obnašajo.
Dokler sem bila mlada, je bilo res lepo. Sedaj v svoji invalidnosti pa sem odvis- na od obiskovalcev, ki jih je res precej. Voljo imam pa še vedno, da naredim sama, kolikor največ morem. To bi rada povedala tudi drugim. Čeprav težko,naj se le potrudijo, da naredijo čim več sa- mi. To človeka osrečuje, krepi mu voljo do življenja.«
»Verujem zelo trdno. In tudi zaupam. Ni večera in ne jutra,da ne bi molila. Imam takšno zaupanje,da mi molitev pomaga. Mariji čisto po domače povem: Spet sem prišla. Ali zjutraj: Marija, daj mi kakšen obisk. Pa običajno zares pride. Za Božič in Novo leto sem dobila okrog petdeset voščil. Na Novega leta dan pa me je prvi obiskal in mi voščil duhovnik. Zares sem bila srečna.«
»Imela sem vedno takšen čut, da sem drugim želela dobro,celo bolje kot sebi«

Fanika, hvala vam za te spodbudne be- sede. V življenju ste skušali spolnjevati Jezusov nauk: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim.« To človeka ohranja mladostnega

Jože

Mimo gredoč je videl Jezus človeka, ki je bil od rojstva slep. Njegovi učenci ga vprašajo: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus odgovori: »Ni grešil ne on, ne njegovi starši, ampak (je Bog dopustil slepoto), da se razodenejo božja dela.Delati mo- ram dela tistega, ki me je poslal, dokler je dan; pride noč,v kateri nihče ne mo- re delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je to izgovoril, je pljunil na tla, s slino naredil blata, mu pomazal z blatom oči in mu rekel: »Pojdi,umij se v Siloi!« (kar pomeni Poslani). Šel je torej in se umil, in ko se je vrnil, je videl.
Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je berač, so govorili: »Ali ni ta tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so trdili: »On je,« drugi: »Nikakor ne, ampak podoben mu je.« On je rekel: »Jaz sem.« Vpra- ševali so ga torej: »Kako so se ti oči odprle?« Odgovori jim: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je napravil blata, mi z njim pomazal oči in mi rekel: »Pojdi v Siloo in se umij!« Šel sem in se umil in sem spregledal.« In mu reko: »Kje je tisti?« Odgovori jim: »Ne vem.«
Peljejo ga, poprej slepega, k farizejem. Bila pa je sobota, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči. A tudi farizeji so ga spraševali,kako je spregledal. On pa jim reče: »Blata mi je del na oči in sem se umil in vidim.« Sedaj so nekateri iz- med farizejev govorili: »Ta človek ni od Boga,ker ne praznuje sobote.« Drugi so govorili: »Kako bi grešen človek mogel delati taka znamenja?" In bil je med njimi razpor. Tedaj zopet rečejo slepemu: »Kaj praviš ti o njem, ker ti je odprl oči?« On pa reče: »Prerok je.«
Judje tedaj niso verjeli o njem, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso po- klicali staršev tistega, ki je spregledal. In jih vprašajo: »Ali je to vaš sin, ki o njem pravite,da se je rodil slep:kako da zdaj vidi?« Njegovi starši jim odgovore: »Veva, da je to najin sin in da se je ro- dil slep: kako pa da zdaj vidi, ne veva; ali kdo mu je odprl oči, midva ne veva; njega vprašajte, dovolj je star; sam naj govori o sebi!« To sta njegov oče in mati rekla, ker sta se bala Judov; kajti Judje so bili že sklenili,da bo vsak, kdor ga prizna za Kristusa, izobčen iz shod- nice. Zato pa so njegovi starši rekli: »Dovolj je star, njega vprašajte.«
Človeka,ki je bil prej slep,pokličejo torej v drugo in mu reko: »Daj čast Bogu! Mi vemo,da je ta človek grešnik« On tedaj reče: »Ali je grešnik, ne vem. Eno vem, da jaz, ki sem bil slep,zdaj vidim.« Reko mu torej: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovori jim: »Povedal sem vam že in niste slišali. Čemu hočete znova slišati? Ali hočete tudi vi postati njego- vi učenci?« Ti pa ga ozmerjajo in reko: »Ti si njegov učenec,mi pa smo Mojze- sovi učenci.Mi vemo,da je Mojzesu go- voril Bog,o tem pa ne vemo,od kod je.« Odgovori jim oni človek: »To je vendar čudno, da vi ne veste, od kod je, pa je meni odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši, marveč ako je kdo bogaboječ in spolnjuje njegovo voljo,takega usliši. Odkar svet stoji, se ni slišalo, da bi bil kdo odprl oči sleporojenemu. Ko bi ta ne bil od Boga, bi nič ne mogel storiti.« Odgovore mu: »Ves si v grehih rojen, pa nas boš ti učil?« In ga pahnejo ven.
Jezus je slišal, da so ga pahnili ven; in ko je naletel nanj,mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« Odgovori mu: »Gospod, kdo je, da bi vanj veroval?« Jezus mu reče: »Videl si ga in s teboj govori: ta je.« In odgovori mu: »Veru- jem, Gospod.« In se je vrgel predenj.
In Jezus je rekel:»Na ta svet sem prišel za sodbo, da tisti, ki ne vidijo, spregle- dajo in, da tisti, ki vidijo, oslepe.«
To so slišali nekateri izmed farizejev, ki so bili z njim. In mu reko:»Smo mar tudi mi slepi?« Jezus jim odgovori: »Če bi bili slepi,bi ne imeli greha; tako pa pravite: Vidimo! Vaš greh ostane.«

(Jan 9,1-41)

Kako lep, preprost in naraven je značaj tega slepca! Še duhovit je in dostojan- stven in predvsem živo vedrogleden. O svoji bolezni ne reče niti besedice. Precej nevljudnim poizvedovanjem apostolov, ki Učitelja vprašujejo: »Učitelj, kdo je kriv, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?«, prav nič ne ugovarja.
Dene se mu blato na oči: priznajmo,ne- navaden lek za zdravljenje slepca: on pa kar pusti!
Reče se mu, naj si gre umivat oči v ko- pel Siloe: nič se ne obira, kar gre. Ima zaupanje, je optimist.
Zato ga čudež, ki ga je srečen brž de- ležen,ne preseneti...Računal je z njim.- Glejte, kako je miren: krog njega živah- no razpravljajo: Povem vam, da je to slepec, ki je tam beračil. - Pa ne, to ni mogoče: berač,ki o njem govorite je od rojstva slep, tale pa vidi! To je kdo, ki mu je podoben.
On pa ves vesel in z nasmeškom: Pač, resnično, jaz sem tisti! In preprosto, brez besedičenja, z nekaj besedami zadevo razloži: Človek, ki se imenuje Jezus, je napravil blata, mi z njim pomazal oči in mi rekel: Pojdi v Siloo in se umij! -Šel sem torej, se umil... in zdaj vidim!
Kako lepo bi naše trpljenje dobilo prave razsežnosti, če bi bili tako zdravo stvarni kakor ta sleporojeni! Kajti domišljija, žalost,strah,ki ga mi tako radi primeša- mo svojim bolehnostim ali boleznim, vse poveča in razživi,ko dodajamo vso pre- teklost, ki je ni več, ali vso prihodnost, kakršne morda nikoli ne bo. »Ko bi bil storil to ali ono,danes ne bi bil bolan...« Mislite? »Vročina se bo nocoj gotovo zvišala... In moje delo, ki mi zastaja!... In prihodnost mojih otrok?...« No, ali vam sedanjost ni dovolj? Zadosti je dnevu njegova lastna težava!...
Zakaj se ne zadovoljite s sedanjostjo?... Zaupajmo nebeškemu Očetu glede pre- teklosti in glede prihodnosti!
Mar nismo njegovemu Srcu mnogo dra- žji ko ptice pod nebom, ko pa nobena izmed njih ne pade na tla brez njegove privolitve?
Da si ohranimo mir in radost, da osta- nemo optimisti še kadar trpimo,se nikar ne predajajmo mučnemu sanjarjenju, ki je skoraj vselej zmotno in pretirano. Bodimo rajši stvarni kakor ta sleporojeni.
In kako pametno misli! Poglejte ga,tega preprostega, tega neučenega, kako se prereka s priznanimi zastopniki učenosti:
Ta človek, pravijo o Jezusu, ni od Bo- ga, ker ne praznuje sobote. In ti,kaj praviš, kdo je? - Prerok je!, odvrne ozdravljenec brez obotavljanja, prerok, to je človek, ki mu Bog daje delati in govoriti.
Do tu bi optimizem sleporojenega utegnil biti samo naraven, preprosto utemeljen na njegovih krepkih človeških sposob- nostih, ki bi mu pomagale, da vzame življenje takšno, kakor se mu je dajalo. Toda že čutimo,da naravne darove po- vzdiguje in spreminja nadnaraven nagib in jih pobožuje z milostjo, ki je vir prave radosti.
Zanimivo je namreč,da lahko ugotovimo tole: žalost tako lahko napade tiste, ki ne slišijo, slepci pa so nasprotno včasih srečni. In sicer kljub vsakovrstnim žrt- vam, ki jim jih nalaga slepota; čeprav jim manjka blage in prijetne svetlobe, kljub vedno novim in novim težavam, ki zadevajo njih ročno ali umsko delavnost, kadar jim mora, če jim je narediti brez nevarnosti kakšen korak iz hiše, biti v pomoč tuja roka, ali se morajo, če ho- čejo zvedeti čisto navadne dnevne no- vice ali vsebino svoje pošte, obrniti na ljubo dobro voljo drugih.
Da,kljub tem neštetim žrtvam in čeprav vedno zopet in zopet trpijo, ker se čutijo v breme drugim in ne vidijo več dragih obličij tistih, katere ljubijo, je vendarle res, da so nekateri slepci veseli.

Ali ne morda zato,ker so se jim oči, zaprte varljivim prividom sveta,privadile, prek naših ubogih človeških obzorij videti večne božje resnice, ki ne varajo? - Saj pažnje tistega, ki ne vidi, ne raztresajo več koristnega gi- banja ali kretnje ljudi in stvari. Čeprav mu radovednost vedno ostaja budna, kakor za nagonsko obrambo proti neznanim nevar- nostim, ki prežijo nanj, ne da bi jih mogel naprej videti, nima za svojo pašo več raz- gleda po večkrat škodljivih rečeh, berivih, slikah, prizorih vseh vrst, ki le prepogosto spet zbujajo želje in priložnosti za padec.
Če je kdo sprejemljiv in hoče razumeti,-kako zelo ta mir oči očiščuje srce in ga pripravlja na to, da zida svoje upanje na to, kar ne mine, da si izbira božje bolj ko vse drugo!
Prav to je naredil sleporojeni, kakor ga je na to pripravila vsa njegova preteklost zu- naj temote,pa notranje svetlobe: Tistega, ki ga je ozdravil, »tistega Preroka«,ki more prihajati samo od Boga, si je izbral pred vsem drugim,to je pred farizeji, katerih so- vražnost je šla potem za njim, pred starši, ki ga zapustijo, pred prepovedjo, priti še kdaj v shodnico.
Koliko trpljenja ga je čakalo! Kaj za to! Ozdravljenec je postavil svoje upanje više kot je svet:Svoj optimizem zida na Boga,in v tem človeku,ki ga je ozdravil, sluti Boga.
Kako trdno je njegovo ravnanje spričo ne- iskrenosti, ki svetlobo zavrača: Daj čast Bogu! Mi vemo,da je ta človek grešnik! - Kako ti je odprl oči? - Povedal sem vam že! ... Hočete postati tudi vi njegovi učenci?
To je čvrsti optimizem tega dobrega člo- veka, ki se ničesar ne boji. Naredili bodo z njim,kar bodo hoteli:on je odslej na strani Jezusa, ki ga sam Bog s tem sijajnim ču- dežem overovlja.
Tako resničen, tako popoln optimizem, ki navdaja z zdravo veselostjo razumne od- govore nekdanjega slepca preiskovalcem!: To je vendar čudno! Kako, vi ne veste, od kod je? Pa mi je odprl oči! Bog gre- šnikov ne posluša!... Če bi ta ne bil od Boga, ne bi mogel nič takega storiti!
To je stroga in smehljajoča se doslednost, korenit optimizem,ki ne izhaja iz zopet do- bljenega zdravja - to je jasno! - niti ne iz uspeha,saj ta človek ve,da ga bodo izgnali iz shodnice, sploh ne iz česa človeškega, saj je to popoln polom človeškega, razen da zopet vidi, - to je marveč preprosto, sinovsko zaupanje te otroške duše v Do- brotnika, ki prihaja od Boga.
Še en korak - in bo vera!
Jezus je slišal, da so ga pahnili ven. Ko je naletel nanj,mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« Odgovori mu:»Gospod, kdo je, da bi vanj veroval?« Jezus mu reče: »Videl si ga in s teboj govori: ta je.« In odgovori mu: »Verujem, Gospod.« In se vrže predenj.
Popolna vera s svojo gotovostjo, svojo moč- jo, svojim nesmrtnim upanjem, ki dokončno utemeljuje naš nadnaravni optimizem!
Kajti v naših zemeljskih najhujših preizkuš- njah, ki jih tako razsvetljuje nebeški svit, se v trpljenju potolažimo, ko pomislimo, da smo otroci Očeta,ki nas ljubi: Očeta: čigar sin je trpel kakor mi:ki dopušča naše bole- čine samo, da bi nas naredil deležne Odre- šenja ubogih duš in nas z njimi proslavil s slavo svojega »Ljubljenega«, nekoč »v hiši«!
Ali zdaj razumete, kako morejo bolniki biti veseli sredi trpljenja in s kakšnim prepros- tim in močnim optimizmom jih moramo nav- dati,s tem,da jim lepo pomagamo razumeti in ljubiti brezprimerno dobroto preskušenj, ker, če trpijo, je zato, da se na njih ra- zodenejo božja dela.

Vsaka izguba prinaša s seboj bolečino in solze. Ne le izguba ali smrt človeka, ki nam je bil drag, ampak tudi izguba prijateljstva, ki smo ga pletli s predanostjo in srcem.
Včasih je dovolj le trenutek neiskrenosti, da cvet, ki smo ga skrbno varovali, odmre in se posuši.
Take in podobne misli je vpletal v pogovor prijatelj Martin, ko sva se vročega avgus- tovskega dne srečala v slaščičarni ob nje- govi priljubljeni ledeni kavi. Zaslutil sem, da jih ni izgovoril kar tako v prazno, saj pri njem bolečina poredkoma in mukoma dozori v besedo.
Poskušal sem slediti tem besedam in med- tem, ko so se strnile v pripoved,mu je z o- braza in gibov izginila vsa igriva prešernost njegovih petindvajsetih let, katero sem mu včasih že skoraj zavidal. Namesto nje je postal svečano zamišljen in začutil sem, da se mu je misel razbila ob čereh nekih davnih spominov.
Njegova beseda je previdno tipala nekaj let nazaj, ko je več mesecev ležal v bolni- šnici.
V negibnosti in enakem zaporedju opravil iz dneva v dan se čas razvleče v neskon- čnost in postane breme. Pa je prišla sku- pina študentk iz šole za medicinske sestre prakticirat. Med njimi je bila tudi Sonja. Sprva je niti opazili niso, toda prav kmalu se je med njo in pacienti začelo razvijati neko spontano zaupanje, ki jo je dvignilo nad njene vrstnice iz skupine. Zdelo se je, da vsepovsod, kamor pride s svojo sproš- čenostjo in predanostjo, ki ji je nikoli ni zmanjkalo, seje vedrino in zaupanje. Zato je vsem pacientom čas, ko je delala med njimi, hitro minil. Tudi po končani praksi se je v prostih urah med predavanji vračala k Martinovi bolniški postelji in mu s prijazno besedo o vsakdanjih stvareh in dogodkih odvrnila mnogo temnih misli ter vrnila zani- manje za svet okrog njega.
Tekli so tedni in meseci in Martin je začel spoznavati, da ga je Sonja neopazno pri- peljala do spoznanja, da mu z izgubljenim zdravjem, ki mu ga zdravniki nikoli ne bodo mogli v celoti povrniti,le ni bilo vzeto toliko kot je sprva mislil. Na nasprotnem obzorju pa je začel zaznavati nove dimenzije živ- ljenja, ki jih prej, še poln zdravja, ni nikoli zaznal. Zdaj je pred njim ležala ta prostor- nost in kot nedotaknjena ledina, ki čaka pluga,čakala njega,da zastavi prvo brazdo Noči brez spanca so se ob tem spremenile v ure zbranosti in iskanja.
Vzporedno z njenim prihajanjem pa se mu je večkrat pojavilo vprašanje, kaj Sonjo vodi in naravnava njen korak k njegovi bolniški postelji:je to usmiljenje,ki ga nikoli ni maral ali je to kaj globljega. Kot bi zaslutila to neizrečeno vprašanje, mu je pojasnila z besedaml na prvi strani notesa,v katerega je zapisala njegov naslov: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bra- tov, ste meni storili« (Mt, 25, 40). »Kadar ste enega od mojih obiskali,ste mene obis- kali« je kot odmev odgovorilo njegovo srce Zdelo se je,da je kita njunega prijateljstva zdaj še trdneje in bolj skrbno spletena.
Zima je dokončno izgubila svojo moč, ze- mlja se je obrnila na sončno stran in vse- povsod je poganjala nova rast. To je bil čas, ko je kmet v brazde polagal seme za novo žetev, to je bil čas, ko je Martin po dolgih mesecih mogel vsaj za nekaj minut na dan zapustiti bolniško posteljo in kmalu za tem tudi bolnišnico.

Sonja je še poslednjič v tistih majskih dneh s prijateljico, ki jo je kdaj pa kdaj sprem- ljala, pohitela k Martinu. Kot vselej je tudi tokrat z radostjo sprejel ponujeno roko in širok, sproščen nasmeh, kot ga more dati samo človek, ki nosi v srcu ljubezen. »Vse najboljše za bližnji godovni in rojstni dan, da bi...« »Kje si pa to staknil,« je presene- čeno zaigrano Sonjin glas prekinil Martinovo misel, ga za drobec časa zmedel, nato pa še isti hip iskal odgovor in ji vrnil nagajivost. Pa ga je ustavil nerazumljivo spremenjen izraz njenega obraza. »Saj vendar ni mo- goče, da bi se ne spomnila, da bi se ne hotela spomniti, kolikokrat se je šalila, da so ji ledeni možje zapeli prvo uspavanko. Nepretrgan niz podob, odkar je hodila k njegovi bolniški postelji, je v tisti dolgi se- kundi zdrvelo skozenj. »Res ne vem, kje si mogel...,« ga je še enkrat udaril kovinsko oster glas in v enem zamahu pretrgal njuno prijateljstvo, ki sta ga gojila s tolikšno pre- danostjo. Dlan,ki je v žepu stiskala spomi- nsko svetinjico, je ostala za vedno zaprta.
Pred dnevi pa je nenadejano dobil od Sonje voščilo za rojstni dan, v katerega je vtkala tudi željo, da bi spet obudila nekdanje pri- jateljstvo. »Težko je ponovno zaupati člo- veku, če nas je nekoč že razočaral« je po krajšem premolku z glasom, polnim odpuš- čanja, sklenil Martin svojo pripoved.
Jasno sem začutil, da mu takrat beseda ni dozorela le iz bolečine zaradi izgubljenega prijateljstva,ampak iz nerazrešljive uganke kaj je prisililo Sonjo, da je takrat ob slovesu, poteptala svoje dobro, človeško čuteče srce

Jože

FEBRUAR

MISIJONSKI NAMEN: Da bi ugandska Cerkev ob stoletnici,ko so tja prišli mi- sijonarji, napredovala v oznanjevanju evangelija.
Uganda v srcu Afrike ima ok. 10 milijonov prebivalcev, od teh je okoli 7 milijonov kri- stjanov, med njimi pa okoli 4 milijone kato- ličanov. Ko je raziskovalec Stanley v prej- šnjem stoletju odkril ta »biser Afrike«, je v časopisu pozival misijonarje, naj se napo- tijo tja. »Misijonarji morejo v Ugandi najti čudovito polje dela in bogato žetev za civi- lizacijo. Toda v začetku je bolj ko misijonar potreben praktičen človek, ki bo ljudi učil vsega: kako zdraviti bolezni, kako graditi hiše, kako obdelovati zemljo. Skratka, po- treben je človek, ki zna vse. Tak bo rešil Afriko«.
Tri leta po njegovem pozivu, l. 1878 se je odpravilo v Ugando 10 belih očetov, misi- jonarjev. Eden je med potjo skozi prerije in pragozdove umrl, ostali pa so začeli zelo uspešen misijon.
Uganda je dežela,ki ima že svojih 22 svet- nikov mučencev; ti so l. 1886 umrli zaradi svoje zvestobe Kristusu. Danes jih častimo na oltarju. Uganda je dežela, ki ima tudi sorazmerno mnogo duhovnih poklicev,prav iz Afrike, ki pošilja misijonarje v druge de- žele, tudi med črnce v ZDA.
Velike proslave ob stoletnici misijonskega delovanja v Ugandi bodo pod geslom »Zdru- ženo iti v Kristusu«, to pa ima kar ekumenski prizvok.

DOMAČI NAMEN: Za osemletkarje, ki se odločajo za duhovni poklic
Duhovni poklici so duhovniški, redovniški, sestrski, katehistični, organistovski itd. Redovniki so duhovniki in redovni bratje. Posebej moramo omeniti misijonski poklic. Dobro bi bilo z domačim dušnim pastirjem obdelati vse te besede, kaj katera pomeni.
Za duhovne poklice se fant in dekle odlo- čata večinoma že zelo zgodaj. Včasih kar pravimo, da je bil komu tak poklic dan že v zibelko. To je sad mnogih molitev in delo milosti.
Psihologi menijo,da ima tretjina mladih ljudi duhovni poklic,ako štejemo tudi bolničarski in učiteljski poklic. Kakor pa vsak cvet ne pride do sadu, tako se tudi vsak poklic ne uresniči, ker je pač človek svoboden in se svobodna odloča. Skrivnost milosti je, da človekovo voljo nagne v določeno smer, ne da bi ranila ali zavrla svobodo. Pomen molitve in žrtev je v tem, da posreduje mi- lost. Molimo za mlade poklice!

MAREC

Mi vsi smo božji otroci.
Jaz, ki trkam na tvoja vrata.
Jaz, ki se obračam na tvoje srce,
ker sanjam o mehki postelji,
ker zdihujem po svetli sobici.
Zakaj me odganjaš?
Odpri mi, moj brat!
Odpri mi svoja vrata.
Odpri mi svoje srce,
ker jaz sem človek!
Človek vseh časov.
Človek vseh podnebij.
Človek povsem kakor ti!

MISIJONSKI NAMEN: Za misijonarje, ki so zavoljo starosti, bolezni ali drugih vzrokov morali opustiti delo, da bi svoje misijonsko delo nadaljevali kako drugače
Misijonarji se vračajo v svojo staro domo- vino zaradi izčrpanosti in bolezni, mnogo- krat pa jih izženejo,ker so tujci. Mislimo na naše misijonarje lazariste in salezijance, ki so se vrnili s Kitajske (Jereb, Kerec,Geder) in na redovne sestre misijonarke, šolske, usmiljenke, uršulinke itd.
S. Ksaverija Pirc piše iz Tajske,da bi se kaj lahko zgodilo, da bi se po 50 letih misijon- skega dela morala vrniti v domovino. Naši misijonarji iz Zambije govorijo, kako po Af- riki odmeva geslo: »Afrika Afričanom!« To geslo bi moglo lepega dne tudi nje pregnati s črnega kontinenta v kako drugo misijonsko deželo ali nazaj v domovino. Trenutno pa imajo velike uspehe. Velik pogum je trajno živeti in delati z največjo nesebičnostjo na takem prepihu!
Misijonski poklic je poklic za vse življenje, vsaj večinoma. Misijonar mora ostati mi- sijonar tudi takrat, ko se vrne v domovino. Kako? Ali samo z molitvijo in žrtvijo? Morda tudi s predavanji in pisanjem, z vzgojo no- vega misijonskega naraščaja itd.
Ta mesec bomo molili za tiste,ki so se morali že vrniti, da bi ostali še naprej misijonarji!

DOMAČI NAMEN: Da bi s samozatajeva- njem ohranili gibčnost duha in zadoščevali za narodne grehe
Z marcem smo letos začeli postni čas,zato mislimo na spokornost. Velika beseda je gibčnost duha.Ni dvoma,da vse vrste spo- korne dejavnosti prinašajo premagovanje samega sebe in gibčnost duha. Človeka duhovno pomladijo. In zadoščevanje za narodne grehe. Vsi smo ena družina. Naš je dobiček,naša je škoda.Naš je napredek, naše je breme. Vsi smo odgovorni za vse. V duhovnem pogledu je zadoščevanje pri- spevek k odrešenju. Po nas se odrešenje širi in v času podaljšuje.
Sveto pismo omenja med spokornimi deli post, molitev, miloščino. Post pomeni tudi odpoved kajenju, veseljačenju,pretiranemu buljenju v TV. Žrtve sprejemamo, ker nam jih nalaga življenje,ali si jih pa prostovoljno nalagamo. Te nas bolj osvobajajo.
Tudi molitev postane miloščina, ko molimo za druge. Lahko pa prispevamo za dober namen, tudi za lačnega otroka, tudi za zi- danje kakšne cerkve. Naj ne ve levica, kaj dobrega stori desnica. Nesebičnost nas osvobaja môre sebičnosti.

p. Pavel Berden

Z novim letom se je uredništvo odločilo, da bo za vsak mesec predstavilo kakšnega svetnika, čigar ime imamo v koledarju. Če prebiramo življenje svetnikov, vidimo,da so bili ti ljudje prav tako podvrženi nadlogam kot drugi, da so imeli dobre in slabe last- nosti, da so bili blagohotni in potrpežljivi, a tudi vzkipljivi. Vendar so z božjo milostjo vztrajno stopali po strmi poti premagovanj in zoreli v popolnost.
Hkrati nam tako branje daje pogum, saj vidimo, kako velika in pisana množica je v krščanskem občestvu. Med njimi so učeni in preprosti, resnobni in »božji slavčki«, vladarji in siromaki,junaki in junakinje v lju- bezni do bližnjega,ali za svoje prepričanje, fantje in možje, dekleta in žene, mladi in stari ter iz različnih narodov. Nekateri so živeli v obdobjih, za katera se zdi, da so naklonjena Kristusu, drugi v časih, ki so ga odklanjala ali pa mu celo bila odkrito sov- ražna.
Izbrali smo take svetnike, za katere meni- mo, da bodo bralcem Prijatelja še posebno blizu in dragi.
Kdor je bral Tavčarjevo Visoško kroniko,se je morda ob tem silaku zamislil, češ: »Kak- šno nenavadno ime! Je mar hotel pisatelj z njim poudariti njegov divji značaj?« -Goto- vo ne. Ime je grško in pomeni »z mnogimi sadeži, plodonosen, rodoviten«. Včasih je bilo dokaj v rabi, že več stoletij pa manj.
Polikarp je živel na prelomu prvega stoletja v drugo v Mali Aziji, in sicer je bil škof v mestu Smirna.Izročilo pripoveduje,da je bil učenec Janeza Evangelista. Ko so apostoli drug za drugim umirali, je bil Polikarp med tistimi, ki so prevzeli njihovo duhovno dedi- ščino in si prizadevali, da podajajo Kristusov nauk nepopačeno.
Škof Polikarp je imel naporno delo. Obdajal ga je poganski svet, ki je bil večinoma krš- čanstvu sovražen,posebno ko je imel za to v državi zaslombo.Med mladimi krščanskimi občinami so nastajala trenja,grozila je tudi nevarnost, da se vtihotapijo v božji nauk zmote.Polikarp je z vso vdanostjo prenašal težave, goreče oznanjal vero in se trudil za enotnost cerkvene občine, ki naj bi bila strnjena okrog svojega škofa.Njegovo mo- drost in izkušenost v vódenju duš najlepše izpričuje pismo v Filipe. V njem med drugim pravi: »Če torej prosimo Gospoda, naj nam odpusti, moramo tudi mi odpuščati ... Po- snemajmo Kristusovo potrpežljivost in ga hvalimo, če trpimo zaradi njegovega imena Ta zgled nam je namreč pokazal na sebi in mi smo verovali ... Bodite trdni v veri in neomahljivi, ljubite brate, živite v vzajemni ljubezni,zedinite se v resnici,skazujte drug drugemu krotkost Gospodovo...«
Ko je dosegel častitljivo starost šestinosem- deset let, so med preganjanjem tudi njega prijeli in ga obsodili na smrt na grmadi;tam ga je zabodel rabelj,ker ga ogenj ni usmrtil To se je zgodilo 23.februarja l. 155 ali 156 v Smirni.
Njegovo zaslišanje in smrt je sodobnik na- tančno popisal. To poročilo so potem brali kristjani po vsej Mali Aziji in drugod. Ohra- nilo se je in ga imamo tudi v slovenščini.
Cerkveni zgodovinar Eusebios (4. stoletje) je zapisal o njem, da je bil »mož, vreden učitelj Azije«, in ta sodba je veljavna še danes.
Iz bogoslužnega branja: On pa je z rokami, zvezanimi na hrbtu, kakor oven iz velike črede,izbran za daritev,pripravljen za Bogu prijeten dar, pogledal proti nebu in rekel: ...»Poveličujem te,da si me vrednega storil tega dneva in te ure, da dobim v številu tvojih mučencev delež keliha tvojega Kris- tusa za vstajenje v večno življenje duše in telesa...«
Rodil se je l.1495 na Portugalskem,v vasici severno od glavnega mesta. V njegovi na- ravi je bilo nekaj nemirnega, potepuškega. Komaj je dopolnil osem let, je skrivaj odšel od doma. Mati je od žalosti umrla, oče pa je postal pri frančiškanih brat redovnik.
Janez je bil najprej pastir, potem se je pa naučil brati, pisati in računati ter nazadnje celo postal oskrbnik gospodarjevega pre- moženja. Gospodar si ga je hotel za stalno prikleniti nase,zato mu je celo ponudil hčer v zakon. Janez pa ni hotel in je šel v vojs- ko. Španci so se tedaj bojevali s Francozi. Tam je imel smolo.Padel je s konja in oble- žal nezavesten. Tako je prišel v francosko ujetništvo,a kmalu ubežal.Ko so ga Španci postavili na stražo,da bi pazil plen, je tega nekdo ukradel. Janeza je vojaško sodišče obsodilo na smrt, a ga je višji častnik rešil. Vse to ga ni izučilo. Šel je spet v vojsko, to pot na Madžarsko, kjer so se bojevali s Turki.
Potem je križaril po Španiji,poln vsakovrstnih načrtov. Nazadnje se je, že štiridesetleten odločil, da poskusi s trgovino. Ko pa je po- slušal znamenitega govornika Janeza iz Avile, mu je šlo tako do srca,da je vse ra- zdal in šel na božjo pot. Tu je spoznal, za kaj ga je Bog izbral:pomaga naj najbolj za- puščenim bolnikom, takim, ki nimajo sred- stev za zdravila, zdravnika ali bolnišnico.
Iznajdljivo si je preskrbel denar in najel hišo Na usmiljena srca je trkal z besedami: »Kdo bi rad sam sebi kaj dobrega storil? Dajte iz ljubezni do Boga!« Spočetka ni kaj prida ka- zalo, potem pa so vedno bolj prihajali darovi Ljudje so ga začeli spoštovati in podpirati, škof je o njem dejal,da je »Janez od Boga« Denarja se je nabralo toliko, da je lahko najel večjo hišo za bolnike. Ustanovil je družbo svetnih ljudi,da so stregli bolnikom.
Skrbel pa ni samo za bolnike, temveč je skušal pomagati in posredovati, kjer koli je videl stisko, telesno ali duševno. O tem imamo več pričevanj. Naj eno navedemo.
V mestu sta živela smrtna sovražnika An- ton in Peter. Anton je spravil Petra v ječo, češ da mu je umoril brata.Janez je Antona poznal, saj je večkrat od njega dobil kakšen dar. Obiskal ga je in mu prigovarjal k spravi: "Kri tvojega brata res vpije po maščevanju kri tvojega Boga te pa roti, da bodi usmi- ljen.Odpusti Petru,tebi bo pa Bog odpustil« Božji mož je dosegel, da sta se Anton in Peter spravila:še več,oba sta se posvetila strežbi bolnikov.
Janezova požrtvovalnost je imela tak vpliv da so začeli ustanavljati bolnišnice tudi po drugih mestih. - Leta so tekla, Janez se je staral, bil vedno bolj izčrpan,vendar ni klonil.
Nekoč je iz deroče reke vlačil les za bolni- šnico. V bližini je mlad fant padel v vodo. Skočil je za njim, a mu ni mogel več poma- gati. To ga je tako pretreslo, da si ni več opomogel, posebno še, ker je bil že tudi telesno izčrpan. Na smrtni postelji ga je najbolj skrbelo, kaj bo z njegovimi bolniki, bolnišnico in dolgovi, toda škof ga je poto- lažil: »To bom že jaz poskrbel, ti raje misli na svojo dušo.« Umrl je v Granadi,8.marca 1550, star petinpetdeset let.
Veliki zgledi nikoli ne ugasnejo. Tako tudi Janezov. Družba se je širila, od l. 1586 je postala »red usmiljenih bratov« in pod tem imenom deluje še danes po vsem svetu.
Iz bogoslužnega branja: Ko bi vedeli, kako je Bog usmiljen, ne bi nikdar nehali oprav- ljati dobrih del, kolikor je v naši moči. Ko ubogim dajemo iz ljubezni do Boga,kar nam je podaril sam, nam obljublja,da bomo pre- jeli stokratno v nebesih ... K meni prihaja toliko revežev, da se pogosto čudim, kako jih morem preživeti... (Iz Janezovih pisem)

K pisatelju je prišel v župnijsko pisarno raz- capan človek in ga poprosil za malo denarja, da bi rešil iz zastavljalnice babičine murčke, to je uhane, ker so mu drag spomin na babi- co. Potem mu je pripovedoval o svoji grenki mladosti in babičini dobroti. Ko je dobil denar je šel po murčke in mu jih prinesel v »zas- tavo«. Čez dve leti je prišel ponje. Bralcem Prijatelja podajamo osrednji del črtice.

Troje otrok nas je bilo - pravzaprav smo še. Jaz sem bil prvi. Medlo se spominjam, da sem bil prvi dve leti bogec naše družine Ko sem dodobra shodil, so me starši vzne- mirjeno opazovali. Oče je grbančil čelo, ko sem tekal po sobi. Z materjo sta se spog- ledovala: jaz sem namreč šepal, česar se sam nisem zavedal.Starši so čakali,očetov pogled je postajal čedalje bolj mrk, mate- rino oko je zrlo plaho vame.
Nekega dne pa so me zavili v ogrinjalko, posadili na koleselj in me odpeljali v bolnico Bridko sem jokal, ko smo se ločili. Takrat sem zadnjič jokal v življenju.Od tuge bi me bilo konec, da ni prihajala k postelji včasih usmiljenka, ki sem jo imel za angela. Vse druge sem sovražil. Tudi zdravnike, ki so se ukvarjali z mojo nogo in me mučili. Njo sem pa ljubil. Prihajala je komaj vsak drugi dan. Tenek obraz ji je medlel pod širokim, belim pokrivalom. Same oči, sinje oči so je bile. In v očeh je gorela ljubezen, ki sem jo tako grozno pogrešal. Danes vem, da je bila jetična. Bog ve, kdaj je že ugasnila.
Kljub vsemu je bilo tudi bolnice konec in spet smo pridrdrali s kolesljem domov. Ne verjamete, kako sem se postaral. Pet let mi je bilo tedaj, pa bi jih ne bilo petnajst zadosti za moje srce.
»Skaži se in hodi,« mi je velel oče.
Sprehodil sem se po izbi. Starejša sestra se mi je zasmejala, mlajšo je mati tesneje stisnila na prsi, oče se je pa obrnil stran, sedel za mizo, si podprl glavo in bobnal s prsti po poličici ob oknu. Jaz se nisem za- smejal in nisem zajokal. Zlezel sem na klop k peči in bled obsedel ob vreči žita, ki je stala tamkaj. Mraz me je spreletel in zaželel sem si sinjih oči sestre usmiljenke iz bolnice. K meni je prisedla babica, pobožala me po laseh in rekla: »Bog ga je dal. On že ve, zakaj takega.«
»Pokora,« je zagodrnjal oče in šel iz hiše.
Nisem razumel tedaj niti babičine vere niti očetovega napuha. Toda srce je občutilo obe besedi, ki sta se zapičili kot dva trna v dušo in jih nihče ni več izruval.

Danes razumem očetov napuh bolje kot babičino vero. Zakaj vero sem skoraj vso zapravil. Edino na Boga še verujem, pa je tudi ta vera bržkone malo prida. Zakaj njena kal poganja iz maščevalnosti: »Udari jih, krivičnike!« taka je moja molitev.
Bolje pa razumem očetov napuh. Veljak je bil,bahač. Njegovi konji -najboljši, njegova goved - najbolj rejena, njegova listnica - kakor blazina,njegova politika-edino prava, njegova vera - za ogledalo: nebes je nosil na Telovo.Zato vem,če bi bil njegov prvo- rojenec, kakor si ga je želel, bi bil bogec v hiši; tako pa je bilo drugače.
Že v prvi razred me je poslal oče v mestne šole. Ni trpel, da bi mu očital bajtar: »Kaj tvoji konji, kaj tvoja goved in še trebušna listnica po vrhu - kruljevega sina imaš!«
Vem, da bi mu v vsej vasi ne bil nihče po- drobil te surovosti. A tak je bil oče. To pa sem spoznal na tale način.
Ko sem se vrnil na počitnice, so neke nedelje pričakovali gostov.
Vse je bilo razburjeno zaradi priprav za sprejem. Otroke so nas preoblekli v najlep- ša oblačila. Oče je postal pri oknu in gledal na cesto.
»Že gredo,« je vzkliknil, ponosen na svoje goste.
Mati je še enkrat popravila prt na mizi,oče se je ozrl po nas - otrocih. Njegov pogled je obtičal mrk na meni.
»Ti, krevlja, pa ven in se ne prikaži!«
Starejša sestra se je zasmejala besedi »krevlja«, mlajša je vtaknila prstek v usta in se nakremžila za jok. Mati je pogledala očeta, a se ni upala ziniti besedice.
Jaz pa sem odkrevljal v kuhinjo. Tam so švi- gale dekle sem ter tja. Vsem in vsaki sem bil napoti. Stisnil sem se k babici, ki je sklju- čena v kotu pletla nogavico.
Bled sem moral biti in ves prepadel. Zakaj prestrašila se me je. Spustila je pletenje v naročje, prijela me za tresoče se roke in me vprašala:
»Radko, za božjo voljo, kaj ti je?«
Gledal sem ji nem v njene dobre, rjave oči.
»Radko, moj ljubi, povej!«
In še bolj gorko mi je stisnila roke.
Tedaj sem počasi, kakor bi izpulil prav iz dna srca, šepetaje odgovoril:
»Oče mi je rekel, da sem krevlja!«
Babica je stisnila ustnice, stiskala moje ro- ke, oči so zaplavale in se skalile, dokler se nista utrnili iz njih dve težki solzi. In v teh dveh solzah sem bral in razumel, kar sem že davno občutil v srcu:
»Radko, krivica se ti godi!«
Kolikokrat sem še sanjal o teh dveh solzah!
Babica me je prijela nato za roko in me od vedla v svojo sobo. Iz kuhinje mi je nano- sila prigrizkov in slaščic.
Ko so jo prišli klicat, naj gre h gostom, je od- ločno, skoraj osorno odgovorila: "Ne grem!"
Ko sem se naveličal jesti, me je posadila k sebi in mi pravila pravljice. Tudi sveto pis- mo mi je brala.Prav dobro se še spominjam tiste zgodbe o sleporojenem. Dvakrat je prebrala vrstico, ki jo vem še danes:
»In so ga vprašali njegovi učenci: Učenik! Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da je sleporojen?-Jezus je odgovoril: Ni grešil ne on in ne njegovi starši, temveč, da se ra- zodenejo božja dela nad njim...«
Tega dne se je zasekala med mene in očeta železna zagozda. Ne vem, ali sva se še kdaj ljubeznivo pogledala. Vse moje hrepenenje se je zlilo v eno samo misel,v en sam sklep: Proč od doma!
Učil sem se, da je bilo čuda. In ko sem iz četrte realke prinesel domov kar najodlič- nejše izpričevalo, se je zgodilo, da se je oče naenkrat otajal. Hvala in slava je šla namreč po fari o meni.Ali tedaj sem se za- krknil jaz. Odločil sem se za trgovski tečaj, da bi mogel čimprej od doma. Oče mi je grozil s palico,jaz pa sem vztrajal. Po dveh letih sem izginil v svet.

Kakor smo vam obljubili v lanski 5. številki Prijatelja, bomo posredovali tudi misli odgo- vornih iz drugih Bratstev po svetu. Upamo namreč, da bodo ti prispevki dobro dopolnilo k poročilom o našem delovanju. Vemo, da so razmere v vsaki deželi drugačne, tudi ljudje smo različni, prepričani pa smo, da beseda Evangelija velja za vse čase in je namenjena slehernemu človeku. Zato naj iz teh prispev- kov vsakdo najde zrno resnice in spodbudo tudi za sebe.

Pravi ustanovitelj Bratstva ni p. François, temveč Jezus Kristus! Na tisti dan je bilo rojeno Bratstvo, ko je Jezus srečal hromega in mu rekel: »Vstani in hodi«. Čakati smo morali celih 1900 let, da se je ta dogodek spremenil v gibanje... Kmalu se bomo lahko pripravili, da bomo slavili dva tisoči rojstni dan duha Bratstva!...
Jezusovi čudeži niso samo običajna ozdra- vljenja, temveč vedno znamenja evange- lizacije. Kristus zahteva od ozdravljenega priznanje verovanja vanj: »Ali veruješ, da te lahko ozdravim?« Hromemu reče: »Tvoji grehi so ti odpuščeni«, slepemu: »Veruješ v Sina človekovega?«, Marti: »Veruješ, da sem vstajenje in življenje in da lahko obu- dim Lazarja?«
Jezus ni nikdar ločil telesnega zdravljenja od duševnega (grehi). Po svojem ravnanju je vedno glasnik evangelija, toda nikoli se ni zadovoljil samo s pridigami, temveč je vse naredil na človeški način (razmnože- vanje kruha, ozdravljanje, itd...).
Za Kristusa ni bilo razločka med človečno- stjo in evangelizacijo. Za Jezusa je človek eno,ki se zveliča ali pogubi ves in popol- noma.
Hodimo za Gospodom in gledamo na člove- ka kot celoto.Ne izbiramo med naravnim in nadnaravnim življenjem. Jemljemo človeka kot celoto in ga obravnavamo kot osebo, ki je bila ustvarjena po božji podobi.
Med svojimi obiski sem se moral često upreti ko so mi rekli: Mi smo prijateljsko gibanje. Ne, nismo nobeno prijateljsko ali družabno društvo. Prijateljstvo ni cilj Bratstva, je samo sredstvo -toda cilj in končni namen Bratstva je,da bolnik ali prizadeti sreča Je- zusa Kristusa preko prijateljskega ozračja. To srečanje naj človeka osvobodi, dá smi- sel njegovemu življenju ter naredi iz njega srečnega kristjana in občana.
Prijateljske skupine se hitro vrtijo druga za drugo. In zato so Bratstva,ki nas vprašajo kaj naj bi še mogli storiti? In vendar, če se zavzamemo za svojega brata, se nikoli ne stori dovolj, da bo rasel še bolj krščansko in človeško.
Pater François je imel v svojih preroških mis- lih tole idejo: "Bolni naj bodo apostoli bolnih" Tukaj imamo smisel Bratstva: apostolat!
4. junija 1978 na narodnem shodu v Švici nam je p. François izrekel sledeči poziv:
»Vsem bolnim in prizadetim, ki ste prisotni na tej slavnosti;vsem bolnim in prizadetim, ki berejo to sporočilo, bi rad povedal, da ste vi vsi odgovorni za bolne in prizadete, ki živijo okrog vas.
Mnogi mi boste nasprotovali: nisem sposo- ben za to... nisem nadarjen za to... Odgo- vorim vam: Ste sposobni ljubiti? Ali pa ste tisti ukoreninjeni sebičneži, ki vidijo samo svoja mala opravila in omejena obzorja?... Da,če je tako,... ne vem,kaj naj se z vami stori...Toda prepričan sem,da ljubite..Tako more prodirati do vas beseda evangelija: »Ljubite se med seboj...«
In potem glejte s svojim srcem, odkrivajte tiste,ki so okoli vas in ki trpijo... Takih je več kot si mislite. Koliko jih živi osamljeno!... Brez razumevanjo svojih bližnjih!... In ne poznajo svojih življenjskih možnosti!... do Boga so zagrenjeni in mu očitajo, da jih ne ljubi.Tako pojdite tja in jih obiščite z dobro besedo. Ne boste jim sicer odvzeli njihove prizadetosti,toda imeli bodo potem brata... sestro... v svojem življenju. Imeli bodo možnost, da kaj povedo. Lahko jim boste pomagali,da se bodo sprostili... nekaj na- praviti iz njihovega življenja... skleniti pri- jateljstvo z Bogom... Jezus vas prosi, da pristopite k njim z mojo besedo... Pri njih boste, - kot reče neki meni dragi izrek -: »biti podoba Jezusova...«
To naj bo danes vaš sklep! - Recimo, da ste poiskali tri ali štiri bolne ali prizadete... Tedaj sem zadovoljen.Če ste enkrat začeli boste že nadaljevali.
Da si »podoba Jezusova«, se moraš hraniti pri izviru,in sicer v molitvi in dobrem ozna- nilu evangelija. Brez tega bi naša bratska srečanja kmalu postala pusta in brez ob- zorja.
Naš misijon je, napraviti iz bolnih in priza- detih odgovorne ljudi, - apostole. Toda v čigavem imenu? Če me Kristusova luč ne razsvetljuje, nisem noben oznanjevalec evangelija in ne morem pomagati drugim k luči. Kristus je edini prerok Nove zaveze. Zahteva od vsakega,da se v svojem vsak- danu obrača k sv. Duhu. Ne pozabimo Je- zusovega stavka (Mt 11, 25): »Slavim te, Oče,Gospod nebes in zemlje,da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim.«

J. M. Patois

Z Jožetom sva obiskala naše prijateljice v domu na Vrhniki. Že v Ljubljani je začelo snežiti, kar pa nama ni vzelo poguma. Med vožnjo so snežinke padale na šipo in naju pozdravljale vse do Vrhnike.

Najprej sva obiskala Marjanco, z veseljem naju je sprejela. Tako je bila vesela obiska da je kar pozabila na svojo bolezen in ber- gle - hodila je kar brez njih. Med nami se je spletel sproščen prijateljski pogovor,ka- terega je večkrat pretrgal vesel smeh. Z Marjanco smo šli obiskat še Mimi, ki je to- krat pridno kvačkala prt. Bila je začudena nad obiskom, posebno nad Marjanco, ki si je oblekla narodno nošo. Zanimala sva se za njeno delo in rada nama je pokazala vse, kar je te dni naredila. Posedli smo se po Mimini postelji in stolih in začeli klepe- tati; vsakdo je hotel nekaj povedati. Naši prijetni družbi se je pridružila še Mimina soseda, ki je komaj tisti dan prišla v dom.
Sneg je zopet začel padati. Čas je bil, da odideva. Mimi in Marjanca sta pokazali, da tudi po domovih vlada sproščenost in živijo v njih veseli ljudje. Žal pa ni mogoče obis- kati vseh,ki si želijo obiskov.Za konec smo se še slikali in dvomim,če nas je vse dobila na sliko,ko smo pa bile tako razigrane. Ma- rjanca in Mimi, če bodo slike uspele, prav, če pa ne, pa tudi v redu. Bolj pomembno je to, kar je ostalo v naših srcih - kajne, drage prijateljice?

Vesna

Bilo je čudovito popoldne, ko smo se po stari stezi vzpenjali v hrib nad Poljansko dolino. Šli smo na obisk k trem sestram, ki same domujejo na planoti sredi gozda v razpadajoči hišici. Ko smo stopili v kuhinjo, ki je poleg sobice in veže edini prostor, je postalo tako temno,da nas skoraj niso po- znale. Toliko bolj so bile potem vesele, ko so videle zopet stare znance, saj niso vi- dele nikogar razen gozdnih živali že več kot mesec dni.
Po prisrčnem pozdravljanju jih je duhovnik vprašal, če bi želele biti pri sv. maši. Z na- vdušenjem so sprejele ta predlog in začele pripravljati. Daritev sv. maše v tej revščini in preprostosti me je spominjala na začetek krščanstva. Nisem mogel odtrgati pogleda z obrazov sester, ki so spremljale sv. dari- tev. Prisotne so bile v taki pobožnosti, da je bilo čutiti, da je Jezus stopil v srca njih, ki so revne po telesu, pa bogate po duhu.

Po končani daritvi pa je mali prostor oživel kot čebelji panj na soncu. Sestre srečne, da so bile v božičnem času pri sv. maši, mi pa veseli, da smo jih mogli osrečiti. Klepe- tanju in smehu ni bilo konca, dokler se ni- smo ločili,kajti dan se je že nagibal, nimajo pa elektrike. Ob slovesu pa smo še obljubili da se kmalu zopet vidimo. V mraku smo se vračali v dolino veseli, da smo nekoga vsaj za trenutek osrečili.Veselje pa je imelo pri- okus grenkobe, saj smo se zavedali, da so zopet ostale same, in če zapade sneg, do spomladi ne bodo videle žive duše. In ko vidim takšne primere,se mi večkrat vsiljuje vprašanje: Zakaj imamo nekateri vsega preveč, drugi pa niti krompirja nimajo vsak dan...?

Janez

Na Silvestrov večer sem si oprtal svoj koš in se odpravil v dolino. Že od daleč so me skozi okna pozdravljale drobne lučke z božičnih drevesc. Koš z darili je bil precej težak, zato sem vstopil v bližnjo hišo.
V topli in lepo okrašeni sobi je bilo zbranih okrog dvajset prijateljev. Ravno takrat so že nazdravljali Novemu letu in v rokah so namesto kozarcev držali sočne kobule gro- zdja. Veseli so me sprejeli. Segli smo si v roke in za trenutek so počivale druga v dru- gi. Še nikdar nisem občutil voščila SREČNO tako toplo, kot v tej družbi, kjer sem takoj spoznal, da ne gre le za skupaj preživeti čas, ampak za resnično doživljanje prija- teljstva.
Zvedel sem, da so se pripeljali z vseh kon- cev Slovenije.Praznovanje so začeli kajpak z okusno večerjo. Okrepčani so se nato zbrali k sv. maši in v prijaznem, domačem okolju Rožmanove družine na Pšati jim je božja beseda še posebno segla do srca, ter jih napolnila s Kristusovo miselnostjo.
Potem so jim ure »najdaljše noči« minevale ob veselem petju,družabnih in šaljivih igrah ter sproščenem smehu,ki mu niti spanec ni mogel do živega. Vsem sem razdelil svoja darila in dodal, naj jih na poti v novem letu vodi želja, da bi vse, kar bodo naredili - služilo drugim.
Mnogo novih načrtov se nam je zarezalo v misli in srca, preden sem se poslovil. Tudi prijatelji so se kar z vozički podali na kratek jutranji sprehod in mi mimogrede zaupali,da bodo po kosilu odšli k sestram v Štepanjo vas,kjer bodo pri maši še posebno počastili praznik Marijinega materinstva in dan miru. Po Mariji je svet v čudovitem delu božje ljubezni prejel začetnika Življenja,ki ljudem prinaša najdražje darilo - mir. In nadvse vzvišena človekova naloga je, da išče mir, ga gradi, ter ga izžareva vsak trenutek ži- vljenja.
Srečen sem bil na novoletno noč...

»dedek Mraz«

Sončno pomladansko jutro.Poživljalo ga je petje ptičic in trate, pokrite s trobenticami ter marjetkami.
Kako je bilo vse to v nasprotju s sprevodom ki se je vil proti božji njivi. Žena-vdova ni čutila te pomladne idile; prevelika je bila njena bridkost. S strtim srcem je stopala za krsto svojega moža. Ni bila sama; ob njej je stopicalo šest otrok, sirot, brez očeta. Najstarejši štirinajstleten je glasno hlipal: »Ata, ata, kam greš!« Nobeno oko v spre- vodu ni ostalo suho ob tem vzkliku.
Bilo je pred nekaj meseci. Na vratih je po- zvonilo.Odprla sem in vzkliknila. Pred mano je stal znanec, mrtvaško bled. Ni mogel do besede, le solze so mu drsele po licu. Po okrepčilu mi je pripovedoval: »Dva zdrav- nika sta me zdravila; vsak z drugačno dia- gnozo,a jaz se počutim vse slabše. Prosim te, poišči mi tu v Ljubljani zdravnika, če je še možno,da ozdravim. Nemudoma sem ga poslala k priznanemu zdravniku. Po pregle- du sem stopila v ordinacijo,da bi zvedela, kako je z njim. »Rak na črevesju«, je dejal zdravnik. »Žal mi je moža s tako številno družino. Takoj danes mora v bolnico. Po- moči zanj ni, skušali mu bomo le podaljšati življenje.«
Bolj kot kdaj prej sem zaprosila Boga po- moči. Ker je bil bolnik globoko veren, sem upala,da ga bolezen ne bo preveč potrla.A motila sem se. »Moj Bog,kdo pa bo vzgajal moje otroke! Žena ni zmožna vzgoje. Pre- več mehka in popustljiva je.« »Ne skrbi,« sem ga tolažila.»Vsemogočni roki nebeškega Očeta prepusti vzgojo. Dober zgled si jim vedno dajal. To jih bo vodilo v življenju.« Umiril se je; kot sam sebi je dejal: »S Kris- tusom na Kalvarijo... Naj se zgodi!«
Bolezen je hitro napredovala in se bližala vrhuncu. V silnih bolečinah je zašepetal: Bog me je zapustil. Še kratka borba z živ- ljenjem in ugasnil je. Mir je našel v Njem, ki mu je vdano služil.
Z božjo pomočjo je mati pošteno vzgojila otroke, da so ji danes v ponos in srečo.

A. B.

V septembru 1978 je umrla mama Birtič, Dobrova 43 pri Ljubljani. Hčerka Francka tako piše: »Hvala za Prijatelja. Ko je bila mama hudo bolna, sva ga obe zelo težko pričakovali,ker nama je bil v trpljenju v ve- liko tolažbo. Tako ga bom zdaj sama pre- birala, ker je ljuba mama umrla. Po dolgem trpljenju jo je zadela kap.«
Mama, kako težko je verjeti, da te ni med nami, ko bila si nam vzor vse dni v veselju, sreči in trpljenju.V bridkosti tudi nisi ti klo- nila, ker zgled bila ti je Marija in si vdano sprejela vse trpljenje, saj si imela globoko vero, upanje si in ljubezen imela.
Dne 25.novembra se je preselila v večnost tudi naša draga Rezka Teraž iz Sevnice. Zadnje dni je zelo hudo trpela, že prej pa je bila že sedemnajst let stalno v postelji! Vse življenje je redno klicala Marijo v pomoč in Marija jo je vzela k sebi prav na soboto, ko je Marijin dan. Klijub slabemu vremenu se je pogreba udeležilo veliko ljudi. Soma- ševalo je 7 duhovnikov in tudi pevci so ji lepo zapeli.Vsem sorodnikom,ki so ji v dolgi bolezni tako požrtvovalno stregli, izražamo naše globoko sožalje, posebno sestri po- kojne, naši dragi Angeli, ki je naša zvesta prijateljica. Z njo sočustvujemo in se z lju- beznijo spominjamo pokojne Rezke.
Za praznike smo prejeli sporočilo, da sta nas zapustila tudi Kukovec Antonija, Po- brežje 161, Videm pri Ptuju, in Grm Anton iz Velikih Les, Krka. Oba sta bila vključena v Prijateljstvo, zato ju vsem prijateljem priporočamo v molitev, saj se nas tudi ona gotovo spominjata pri Bogu.

Lepo prosimo, da oprostite neprijetni po- moti, ki se je vrinila v Prijatelju, leto X. št. 5 na strani 29 pod naslovom Tako odhajajo domov... 26. avgusta 1978 ni umrla Marija ampak Lojzka Tonkli! Zamenjali smo imeni. Hvala za razumevanje!

Rozika

Najprej mi dovolite, dragi bralci tega tako vrednega časopisa, da vas vse prav lepo pozdravim. Preden nadaljujem,se vam mo- ram predstaviti. Star sem 29 let in doma iz Ljubljane. Letos je že tretje leto, odkar sem postal kristjan.Doba treh let je kratka če pomislim, kako dolga in trnjeva pot je bila, da sem spoznal Boga.
V tem prispevku želim spregovoriti o tem, kako sem se približal Bogu. Povedati vam moram,da tudi jaz z vami delim isto usodo, kot vi z menoj, dragi bralci. (Op. uredništ- va: prispevek je bil prvotno namenjen za časopis slepih »Sodelavci v ljulbezni«, za- radi aktualnosti pa ga priobčujemo tudi v Prijateiju).
Že v rani mladosti sem večkrat razmišljal, kakšen je Bog. Kje je,kakšen je in če sploh obstaja? Ta vprašanja so me nenehno vznemirjala, čeprav nisem bil vzgojen v verskem duhu.
Ko sem bil star 25 let, se mi je nenadoma porodila želja, skrita na dnu srca, da bi se srečal z Bogom. Moja žena, takrat še de- kle, mi je omogočila, da je k meni na dom prihajal duhovnik. Dobro se še spominjam prvega srečanja z njim. Vprašal me je, če sem pripravljen seznaniti se z Bogom in ga sprejeti z odkritim srcem. Rekel sem mu,da z veseljem, kajti že takrat sem čutil, da to zelo potrebujem. Tako se je v lepih jesen- skih dneh začel verouk na domu.Srečavala sva se dvakrat na teden. V slabem letu mi je uspelo, da sem lahko prejel vse zakra- mente.
Dobro se še spominjam, kako sem takrat začutil v sebi Boga. Danes, ko mineva tre- tje leto, ne čutim nič manj kot sem takrat. Vendar menim,da je v današnjem času bolj kot kdajkoli prej potrebno, da se nenehno zbližujemo z Bogom. Ko postaneš kristjan, ni dovolj, da opravljaš vse dolžnosti, med katere je vključena tudi sveta maša.Mislim da to še ni dovolj globoko. Zelo pomembno je,da je kristjan vsak hip življenja povezan z Bogom in da v vsakdanjosti živi iz svete maše, čeprav to ni vedno lahko.
V svojem življenju se srečujem s problemom na katerega bi rad opozoril. Boli me, če kristjan svojo vero vzame prelahko. Morda le iz tradicije, ali pa,da bi ustregel staršem in svojcem. Bog želi, da svobodno in z od- kritim srcem sprejmemo dar vere.
Opozoril bi rad tudi na to, da ne smemo biti ljudje versko nestrpni, kar je lahko zelo boleče. Sam sem nekaj takega doživel.Bilo je v šoli v nižjem razredu. Zbrani smo bili iz vseh krajev.Največ otrok je bilo iz podeže- lja in ti so bili verni. Med njimi je bilo dosti takih, ki nikakor niso mogli razumeti, da ne verujem. Večkrat so mi dajali kakšne vz- devke, ki jih sedaj ne bi več omenjal. Po- membno je to, da takšnega človeka, ki ne veruje, pustimo pri miru. Seveda velja tudi obratno.
Srečen sem, da sem postal veren. Mnoge stvari so se spremenile v mojem življenju, ker sem se tudi sam spremenil. Življenje postaja vse lepše in bolj bogato. Upam, da bom s tem skromnim prispevkom pomagal tistim, ki se še odločajo in bi radi resnično spoznali vero v Boga.

J. K.

Želim vam srečno novo leto! Naj vam dobri Bog dá moči, da boste lahko voljno prena- šali svoje trpljenje.
Dragi bolniki, moram se vam pohvaliti, kako sva bili z mojo ostarelo mamo deležni veli- ke sreče. Pri nas doma je duhovnik daroval sv.mašo. Zato vam dajem pobudo: Prosite tudi vi duhovnega gospoda v vašem kraju, naj mašuje, če je mogoče tudi pri vas doma Tako boste tudi vi deležni te tihe sreče.
Ob tem doživetju sem takole premišljevala: Trpiva skupaj, dobri Jezus, če zbada trnje, rani križ. Izpijva bridki, grenki kelih, sladak bo,če z menoj Ti trpiš.Ko omahnem v smr- tni boj, naj bo Tvoj še zadnji moj zdihljaj, takrat pa, usmiljeni moj Jezus, dobrotno mi odkleni raj. Vse bralce Prijatelja lepo po- zdravljam

Micika Berlan

Iskrena hvala za božično darilo! Hvala vsem ki pripomorejo, da nas za praznike lahko razveselite. Bog vam povrni! Mi, ki imamo časa dovolj, pa bomo za vas molili.
Prijateljstvu bolnikov želim, da bi v notra- njem veselju podoživljali božično skrivnost svete noči skozi vse leto. V tem vidimo božjo ljubezen, saj se je v mrzlem hlevčku rodil za naše odrešenje in s tem dokazal, da ljubi revne, trpeče duše.
Pokažimo tudi mi zvesto ljubezen do svojih bratov in sester,bolnih in zdravih,v zavesti Njegove pričujočnosti, ki bo nekoč naše plačilo.
Bog vam daj v novem letu svoj blagoslov in zdravja. Tistim pa, ki zdravja ne priča- kujemo, pa vsaj olajšanje bolečin in vdano prenašanje križa, ki nam ga je v svoji pre- vidnosti naložil Bog. Res nas različno pre- izkuša,a zaupajmo,da nas ne bo prek naših moči.
Sodelavcem in bralcem Prijatelja želim mnogo uspeha pri delu. Vsem lep pozdrav!

Fanika

Pri vašem plemenitem delu vam še za na- prej želimo veliko uspeha, zlasti zdajle ob božiču in v novem letu.

Mladi župnije Sv. Vid pri Ptuju

Prijatelj, radi te imamo!
Trda in pusta je bila ledina, ko je naš list pred leti zarezal prvo brazdo. No,hvala Bogu po desetletju neumornega dela je postal tak da smo ga lahko veseli. Pridobil si je lepo število bralcev in prijateljev, ki kakorkoli sodelujejo pri njem.
Skromen je po obsegu, vendar je v njem toliko lepega. Ne bi rekel,da je za vsakega nekaj,pač pa za vsakega vse. Naš je, prav naš,za kakorkoli prizadete, saj nam prinaša duhovno in moralno oporo v urah preizkuš- nje na težki življenjski poti.
Zame je ta list poleg Družine in Ognjišča res najboljši prijatelj. Ko prejmem novo šte- vilko,je zame kar mali praznik. Vse preberem tako rekoč na dušek. Zatem pa ga ponov- no prebiram, nekatere sestavke tudi več- krat. Včasih vzamem v roke tudi starejše letnike, saj so tako življenjski.
Vse rubrike so za nas zelo zanimive in bi bilo prav škoda, če bi v prihodnje kaj opustili Zelo me pritegne uvodna misel: Pozdravljen Križ,ki up deliš. Zatem pa vsi lepi in globoki sestavki,ki nam dajejo snov za razmišljanje Zanimiva in koristna so tudi pisma bralcev, pa razne reportaže,srečanja in romanja. Ni nujno, da smo pri tem sami navzoči. Koliko jih je in nas še bo, ki so že leta in leta v postelji,pa je tudi tem zelo koristno branje Saj jih notranje sprošča in bogati, da laže prenašajo križe in tegobe dneva ter noči.
Ob koncu se vsem, ki kakorkoli sodelujejo pri listu, zlasti uredništvu, prisrčno zahva- limo in jim v novem desetletju želimo čim- več uspehov.

France P.

Ob koncu leta smo dobili veliko voščil za božič in novo leto. Mnogi ste se tudi spo- mnili desetletnice Prijatelja in nam napisali spodbudne besede. Nismo priobčili vseh zaradi razumljivih razlogov: nočemo drugim jemati prostora. Iskreno pa se zahvaljujemo za vse dobre želje. Upamo, da nam boste še naprej pomagali ustvarjati vedno boljšega Prijatelja s svojimi prispevki in molitvami.
Če niste opazili napovedi v prejšnji številki, vas je gotovo presenetila nenadna podraži- tev kar na 10 din za izvod. Letna naročnina je torej 60 din; za tiste, ki zmorejo lahko tudi več (podporna 100), ali še za naprej brezplačno za tiste, ki tega ne zmorejo, pa želijo, da bi bil Prijatelj njihov prijatelj.
Z veseljem ugotavljamo,da je pobuda celj- skega kateheta iz prejšnjih let, ko je vero- učna skupina za praznike pisala bolnikom in invalidom po Sloveniji, dobila novih po- snemovalcev. Poleg tega voščila,ki ga pri- občujemo med pismi, je še več veroučnih skupin osrečilo bolne vsaj v svoji župniji. In prav je tako. Naša krščanska zavest odgovornosti za svojega bližnjega dobiva tako viden izraz. K temu, da se vključimo v življenje župnijske skupnosti, nas sili duhovna vez evangeljskega bratstva, kar morete spoznati iz razmišljanja »Bolniki in župnija« v tej številki.
Na novosti, ki jih je letos bolj malo, ne bi posebej opozarjali, razen, da uvodnike pišejo duhovniki, ki posebej sodelujejo pri evangelizaciji »naših najmanjših bratov«. Bine Bodež nas je po štirih letih žal zapustil. Mislim,da smo mu za njegovo sodelovanje, vsaj v imenu uredništva,lahko iskreno hva- ležni. Za naprej pa upamo, dragi bralci, da boste to stran znali sami koristno napolniti kakor vse ostale.
V tej zimi naj vas ogreje topel pozdrav!

Prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 10 din, letna naročnina 60 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Te čipke delam zelo rada. Najprej me je naučila klek- ljati mama, potem pa sem se spopolnjevala v posebni šoli. Še ko sem hodila v šolo sem se v tem delu odpočila. Sedaj, ko sem upokojenka, še vedno posvečam temu delu dnevno do tri ure. To mi je tudi v ra- zvedrilo in mi izpolnjuje dnevni čas.
Odkar molim brevir,mi je vsak dan duhovno neprimerno bolj bogat.Imam precej pismene povezave z bolniki, odgovarjam na vsako pošto.Sodelujem tudi pri župnijskem obče- stvu. Marsikoga razveselim s temi čipkami, saj izdelujem znane idrijske čipke.

FANČI TERPIN