Božič pričara hrepenenje po Nedoseglji- vem. Božič pove vse tisto in še več,kar je človek položil v besedo sreča. Zato se moramo ustaviti na poti v Betlehem, priti do votline in se zazreti v jaslice. Srečo razumeti je težko, kajti sreča je skrita v srečanju z ljudmi. Srečanje s človekom je hkrati srečanje z Nekom. Človek je več kot človek in to kar za- zveni v njem ob srečanjih, zazveni na najbolj notranji struni. Človek danes ni več sposoben in pripravljen verjeti v srečo. In vendar sreča je, obstaja, ker obstaja hrepenenje,v notranjosti,v srcu Pravimo ji mir.
Pravljica o sreči ni več pravljica. Božič- na zgodba ni več zgodba. Ne pripove- dujemo je le otrokom. Pripovedujemo jo sebi. In pravljica je resničnost in Božič je znamenje te resničnosti. Boljši svet pride,ker je prišel Božič. Jaslice - otroci in starejši. Za vse so, ob drevesu živ- ljenja.Govore o sreči.Nikoli ne bodo za- starele. Za nekoga bodo dobile smisel v zgodnji mladosti, za drugega v pozni starosti. Slehernik se z njimi sreča. In ob njih se oblikuje družina. Oblikuje se človek; ker pomenijo rojstvo, in rojstvo je sreča. Zato morajo spregovoriti o sreči, in ker so jaslice - o večni sreči.
Namesto Betlehema - hiše,domovi. Na- mesto pastirjev - ljudje, mali in veliki. Božič je resnica razodeta vsem ljudem dobre volje. Čim bolj bo človek človek, tem bolj bo Božič zares Božič.Koliko luči bo gorelo tisto noč! Koliko neba se bo odprlo v nas. Koliko človeškega se bo prebudilo v ljudeh. V ljudeh bo znova rojen človek. Noč,čakanje,bedenje, pe- sem, jaslice, molitev, evangelij - veselo oznanilo se je uresničilo, za božje in naše rojstvo v nas.
Bog je izpolnil svojo obljubo: postal je človek, da bi tudi mi bili ljudje.

Marjan

Slika na ovitku:
Jaslice v cerkvi Jezusovega Srca v Ljubljani

»Duša vzdihuje po Bogu in po Njem hre- peni, Bog pa dušo išče in ji gre naproti« To je Gospodov in naš advent. Vsi naj bi se kot ena družina dvignili na pot Bogu naproti.
Nekje iz daljave se že sliši angelovo oz- nanenje: »Ne bojte se, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: rodil se vam je v Davidovem mestu Zveličar...«
Nocoj je sveti večer, nocoj je Tvoj roj- stni dan, Gospod. Zakaj potem trpljenje tudi nocoj? Ker je to noč začel trpeti Bog. Ker je bilo to noč na zemljo vse- jano seme bridkega trpljenja za Jezusa. Zamislimo se v tisto prvo sveto noč in obnavljajmo vero, da je Dete, v jaslih rojeno, pravi Bog, ki je postal človek. Človek je postal zaradi nas tudi zato, da bi lažje razumeli trpljenje, ki tako mnogim dodeljeno.
Dete nam je rojeno, Odrešenik nam je dan. »Veliki Gospod,ki je vse hvale vre- den, je postal majhen, ubog in čez vso mero ljubezniv« Prvič je v našo tolažbo zajokal to noč, da bi s svojimi solzami izmil naše grehe in nas rešil večnega joka. Betlehem, kraj svete noči, kjer so se nebesa sklonila na zemljo, da bi nas, uboge zemljane, potegnila v nebeške višave.
Tu si prinesel svojo luč življenja za vse, da nas rešiš večne teme. Postal si zve- zda vodnica za vsakega človeka, bol- nega in zdravega. Vsak človek je rojen za srečo,po njej hrepeni in jo išče. Žal, mnogi posegajo v prazno,ker iščejo sre čo mimo Tebe,iščejo srečo,ki je minljiva in za njo nastaja le praznota, žalost, razočaranje. Božja Mati, daj, da bomo srečo iskali na Tvoji poti; le prek Tebe v Tvojem Sincu, ki si ga za nas rodila, da bi bili po njem deležni neminljive ve- čne sreče. Potrudimo se, da ne bomo podobni prebivalcem Betlehema, kjer za Jezusa ni bilo prostora.Odprimo mu svoj dom, svoje srce, da bo tudi v naših srcih odmevala pesem: »Slava Bogu na višavah.«
Prav v adventnem času pa se je pred desetimi leti pripravljal na svoje rojstvo tudi naš list Prijatelj. Kot droben novo- rojenček, skromen, ovit v belo plenič- ko, je prišel prvič za božič z naslovom »Božično pismo bolnikom.« Prišel je z ljubeznijo do trpečih in z namenom, da bi jim prisluhnil, da bi prek njega lahko spregovorili tudi oni. Prišel je plaho in negotovo. Ali ga bomo vzljubili, ali mu bo dano,da bo zaživel? Da, našel je od- prta srca, ki so ga podprla, vzljubila in mu dala ime Prijatelj. Ob njegovi deset- letnici se s hvaležnostjo oziramo nazaj do vseh, ki so prispevali svoj delež, da Prijatelj živi in da je dobil veliko bralcev Priznati moramo, da nas redno obiskuje kot zvest prijatelj, da je med nami na- pravil tudi dosti koristnega, spodbudil veliko del ljubezni do bližnjega. Prijatelj je list, ki povezuje ne le bolne, temveč želi zbliževati vse ljudi dobre volje, da bi vedno bolj zaživeli v medsebojni lju- bezni.
Tudi ta Prijatelj naj prinese utrinek bo- žične sreče vsem, ki ga prebirate.

T. P.

Želimo vam, dragi prijatelji, v božičnih dneh obilje božjega blagoslova, da bi vam bila sveta noč neusahljiv vir novih moči in miru.
Gospodova luč naj razsvetljuje vašo pot v novem letu!

Vaši prijatelji in uredništvo

Vsakemu pomeni prijateljev obisk veselje Najde te v različnih okoliščinah,različne volje,v težavah in dobrem razpoloženju Kako dobrodošel je,ko je človek nesko- nčno sam, utrujen od vsakdanjosti, pa tudi tedaj, ko si srečen, saj veste, da sreča ne strpi biti sama. S prijateljem lahko pokramljam prav vse. Prinese mi drobne novice, doživetja, dela in skrbi, vse, kar vsebuje naše življenje. Zna te poslušati, da lahko za trenutek nasloniš sebe na njegove rame.
Prav tak želi biti tudi Prijatelj, naše gla- silo. Ste že pomislili, da nas obiskuje že veliko let? Prav v tej številki bo dosegel deseto leto. V ta namen smo obiskali našo prijateljico Mimico Pust,ki je svo- jo zamisel o lističu za bolne uresničila v »Božičnem pismu bolnikom«.
Začetek moje bolezni sega v leto 1942, ko sem bila ob bombardiranju naše vasi hudo ranjena. Ista bomba je ubila moje starše. Ta nesreča mi je pustila hude posledice, da sem od takrat vedno bo- lehala. V začetku maja 1951 pa sem obležala. Od strahu pred avioni pa sem med vojno padala celo v nezavest. Nizko leteča letala pa me še zdaj, in to celo vedno bolj podzavestno pretresajo. Začnem se tresti in solze tečejo same.
No, ne obujam rada spominov na pre- stano trpljenje, a bilo ga je in ga je še veliko. Zdravje se mi je po prizadevanju moje zdravnice v zadnjem desetletju toliko izboljšalo,da morem malo vstati in se, če se zadovoljno počutim, tudi kam kdaj peljati, kar mi neizmerno veliko po- meni; vendar pa je jasno,da zadnje čase spet slabim, kar je pri tako dolgi bolezni razumljivo, pa tudi mlada nisem več.
Da,živim skupaj s teto pri bratovi druži- ni.Teta je prišla k nam po smrti staršev da sta nam tako s starim očetom ohra- nila dom in družinsko skupnost. Če se spravim k pisanju ali k podobnemu delu, k izdelovanju vizitk, kartic, križev, sta tudi mali nečakinji takoj pri meni na po- stelji in mi obe kar najbolj »pridno po- magata«. Tudi pošto bi ponavadi radi prebrali prej kot jaz, čeprav zdaj še nobene črke ne poznata.
Čeprav sem zaradi vojne, ko ni bilo po- uka, ostala pri petih razredih osnovne šole, sem vedno rada kaj napisala in nekaj kratkih sestavkov je bilo tudi ob- javljenih.
Za novo leto 1956 sem z veliko nego- tovostjo - češ kar bo, pa bo - poslala prvi sestavek z naslovom Silvestrovo Družini, kjer so ga radi priobčili in me povabili k nadaljnjemu sodelovanju.
Res, to mi je bila velika spodbuda da sem kljub hu- di bolezni nekaj- krat kaj napisala Ko sem imela zvezo z Družino sem k božičnemu voščilu 1965 pri- pisala željo,da bi imeli bolniki vsaj občasno v Dru- žini svojo prilogo kakor so jo tedaj že imeli otroci, preden so dobili Mavrico. Odgovorili so, da tega namena nimajo, pač pa mislijo za binkošti pri- praviti daljši pogovor z bolniki.
Ognjišče tedaj še ni bilo toliko znano in je bilo predvsem mladinska revija. Leta 1967 je v 2. številki povabila tudi bolne bralce, naj bi se oglasili v novi rubriiki: Izberite naslov. V naslednji številki so kot prve z bolniške postelje objavili tudi nekaj mojih misli. Zelo pa sem bila ve- sela,ko so rubriko preimenovali v Poštni predal dobrote, ki je še sedaj nekakšen most prijateljstva med zdravimi in bol- nimi pa tudi misijonarji.
No, tudi Kmečki glas, radio Vatikan itd. so objavili več mojih prispevkov in še jih imam v glavi, vendar pa ob naših malih navihankah ni prave zbranosti za pisanje, dasi tudi sami večkrat kako »uganeta«, da bi bilo vredno zapisati.
Misel, da bi tudi bolni imeli svoje glasilo, sem že dolgo gojila.Omenila sem jo bratu Tonetu (duhovniku) in nekaterim bogo- slovcem Misijonske družbe, ki so prišli z njiim na obisk. S tem so se vsi strinjali in tako sem se ojunačila in po njihovem napotku pismeno vprašala za nasvet g. škofa Leniča; ta je odgovoril, da je za- misel lepa in bo vesel, če bo uspela.
Tako smo se ob nekem obisku g. Puhan in g.Lavrič zmenili,da bi najprej za poiz- kus poslali poznanim bolnikom nekakšno pismo. Tako je izšlo pred desetimi leti 350 izvodov Božičnega pisma bolnikom.

Poleg pisma je bila objavljena še kon- cilska poslanica bolnikom, Veroizpoved trpljenja, pesem »Nocoj« Ančke Salmič, ki pa je že naslednje leto umrla in nekaj kratkih utrinkov.
Hvala Bogu, pa tudi sicer je Prijatelj že precej bolnikov povezal,to pa tudi spa- da k njegovemu poslanstvu.
Za praznike smo si izmenjali okrog 300 pisem. Povezana sem bila z njimi tudi po Družini in Ognjišču.
Kot se spominjam, so bili za naslov na- šega glasila razni predlogi: Samarijan itd. Meni pa je bila v mislih želja, da bi nosilo ime Prijatelj. (Kasneje smo zvedeli da je že pred vojno izhajal Samarijan, prijatelj boinlikov. op. ur.) To pa zato, da bi kot pravi,zvesti prijatelj obiskoval slovenske bolnike pa tudi zdrave.Vesela sem, da se je list tako lepo razvil, in u- pam,da svoje poslanstvo lepo izpolnjuje Gotovo pa je še veliko invalidov, do katerih Prijatelj še ni prišel. Naloga nas vseh je, da ga pospremimo do njih.
Želim,da pogovor z bolniki ostane tudi za naprej. Obiščite pa najprej tiste, ki so najbolj zapuščeni tiste, ki ne morejo pisati.
Zdi se mi,da je tudi sodelovanje z zdrav- niki potrebno. Rubriko berejo tudi zdravi in bi jih bilo potrebno opozoriti na pra- vilen odnos do bolnih.
Duhovnikom smo hvaležni,ker se zanima- jo za Prijatelja in se posvečajo bolnikom Še vedno pa se jim priporočamo za so- delovanje, saj je v prid celotni Cerkvi. Vsaj enkrat na leto naj bi se župnijsko občestvo srečalo s svojimi bolnimi člani
V Prijatelju mora vsekakor biti tudi ne- kaj prostora za razvedrilo in humor.Bine se menda poslavlja, naj bralci mislijo tudi na take vrste prispevkov.
Zelo mi je bila všeč povest gobavke, pa tudi, malce težje, a globoko branje Pastorellijeve: Teža in veličina bolezni. Tudi rubrika iz evangelijev: Blagor vsem ki trpite, Apostolstvo molitve,so pisane nalašč za bolnike, pa mislim, da so lepa spodbuda. Prijateljeva glavna skrb je vlivati bolnikom duhovno moč.
Predvsem želim, da bi bili bolniki pove- zani z misijonarji,kajti že od začetka ga preveva misijonski duh. Kot mi je znano je zavest duhovne povezanosti v spod- budo tudi misijonarjem.
Vesela sem, da se invalidi vedno bolj oglašajo. Večkrat sem že poudarila, naj bi objavili vsak glas, če je le kolikor to- liko soliden, kajti s tem dajemo precej- šnjo spodbudo in pogum. Ne samo z branjem, temveč tudi s sodelovanjem bo Prijatelj trdna vez nas vseh.
Tako kot pred desetimi leti tudi zdaj ob prazniku Gospodovega rojstva želim vsem obilo notranje sreče in božičnega veselja. Vsemogočno božje Dete, ki je tako nežno in ubogo počivalo v betle- hemskem hlevu,naj vam izpolni vse tihe želje,ki mu jih boste v sveti božični noči zaupno predložili. Če je njegova sveta volja, naj vam dá zdravja, ako ne, naj vas v trpljenju podpira s svojo milostjo.

Tone, Jože, Pavel

Kdor je že bil dalj časa bolan, ve, kako dobrodošli so obiski med boleznijo. Bol- niku prinesejo novo življenje, ga vzdra- mijo iz enoličnosti.Predvsem pa mu dajo občutek,da ni sam,zapuščen, ampak da so še ljudje na svetu, ki ga imajo radi. Zato je obiskovanje bolnikov zelo po- membna stvar,ki včasih odločilno vpliva na zdravljenje.
Vselej pa obiski niso takšni.Ne prinesejo olajšanja, ne dajo občutka povezanosti Za to je lahko več vzrokov.
Nekateri ljudje se preveč »udarniško« odpravljajo na obiske k bolnikom. Ho- čejo narediti »nekaj dobrega«, toda tej volji manjka ljubezni, s katero bi se z bolnikom srečali zares prijateljsko. Tak obisk lahko izzveni preveč hladno, pre- več »od zgoraj navzdol«, preveč urad- niško. Brez pravega medsebojnega za- upanja. Zato si je vredno zapomniti: če do nekoga ne znamo biti zares prijatelj- ski, če ne gremo k njemu zato, ker ga imamo radi,ker se radi srečujemo z njim je dostikrat bolje,da sploh ne gremo na obisk.
Pogosto se z bolniki tudi ne znamo po- govarjati. Zmanjka nam besed, sprašu- jemo nepomembne stvari, spretno se izogibamo, da bi spregovorili o tem, kar bolnika najbolj muči. Nekdo je pripove- doval, kako se je kot bolnik počutil po- polnoma izoliranega, ker so vsi, ki so prihajali k njemu, govorili čisto nepome- mbne stvari. Najbolj ga je prizadelo, da so se tudi njegovi najboljši prijatelji vedli tako, da se ni mogel z nikomer od njih zares iskreno in prijateljsko pogovoriti.
Včasih obiskovalci mislijo, da morajo bolnika tolažiti z besedami. Tako lahko pogosto slišimo, kako tolažijo na smrt bolnega, ki komaj še govori in je že ne- giben, dobesedno takole: »Saj bo vse dobro. Kmalu boš spet lahko vstal, tudi plesal boš še.« Bolnik sam čuti, da to ni res in zato takšnim tolažbam največkrat ne verjame. Zdi se mu, kot da ga ne jemljejo več resno in zaradi tega mu je lahko še huje.
Tudi takšne tolažbe: »Drugim gre še huje. Bodi zadovoljen, da ni slabše,« niso vedno prepričljive.Za vsakega bol- nika je njegova bolečina najhujša in je ne more primerjati z drugimi. On sam je prizadet. Zato moramo vsakega bolnika razumeti in ga sprejeti s prav tisto bo- lečino,ki je njegova. Ne moremo ga pri- merjati z drugimi in ga uvrščati v razne kategorije. Kakor je vsak človek enkra- ten in neponovljiv, tako je tudi njegova bolečina enkratna in jo je treba jemati resno, takšno kot je.
Včasih pa je bolnik preprosto utrujen in si želi miru.Dogaja se,da se ob takšnem bolniku zbere cela skupina obiskovalcev ki sploh ne uvidijo, da bi naredili bolniku največjo uslugo, če bi ga pustili pri miru Tako pa vztrajajo med obiski prav do konca pri njem in ga čisto izčrpajo. Mo- rda je tako utrujen, da se ne bi mogel pogovarjati niti z najboljšimi prijatelji, kaj šele z oddaljenimi svojci in znanci, ki jih vidi spet enkrat po mnogih letih.
Da, obiskovanje bolnikov je zelo pome- mbno. Prav v tem se pokažemo, koliko je v nas zares tople človeškosti. Za to obiskovanje je potrebno veliko ljubezni in veliko obzirnosti. Samo ljubezen bo narekovala v pogovoru prave besede in samo ljubezen bo povedala, kdaj je na- mesto besed bolje molčati ob bolniku in mu s preprosto toplo navzočnostjo dati čutiti,da ni sam v tem težkem položaju.

dr. M. K.

Petdeset let skupnega življenja

»Prišel je praznik vajin, ki srečno sta ga doživela... Čestitamo vama,pozdra- vljamo vaju, želimo vama srečo vsaki čas...«
Tako so vnuki nagovorili Antona in Elizabeto Plesec, ki sta pred kratkim praznovala zlato poroko. Obiskali smo ju, da se kaj več pogovo- rimo o tem.
Živita na zelo lepem kraju (Savina 32, Ljubno ob Savinjii). Njuna hiša stoji na otoku Savinje in v njej domujeta že dalj časa sama. Ko sva ustavila avto pred hišo, nama je Elizabeta prišla nasproti in naju toplo in domače pozdravila. Pe- ljala naju je v sobo. Mož je bil pravkar legel, a se je obiska tako razveselil, da je, čeprav utrujen, prav rad vstal. Poz- dravil naju je in že se je vzpostavil med nami sproščen in prijeten pogovor.
Polna spominov sta naša znanca pripo- vedovala o slovesnosti, ki so jima jo ob jubileju pripravili otroci. Praznovali so jo 5. avgusta letos. Zdi se,da živita v njih in polnita z njimi svoj vsakdan. Zlato po- roko z mašo, ki je bila v Logarski dolini, so posneli na kasetofon, tako da jo la- hko večkrat ob poslušanju podoživljata. »Z veseljem sva občudovala vse. Žup- nik,otroci in pevci,vsi so bili tako dobre volje. Vse je bilo tako lepo, tudi vreme. Dišalo je po senu, ki so ga sušili v oko- lici, mi pa smo prepevali...«
V njuni družini se je rodilo in odraslo osem otrok.Danes so že vsi poročeni in imajo svoje družine. Tako imata že 16 vnukov in dva pravnuka. Razkropili so se na več strani. Eden izmed sinov živi celo v Nemčiji. Oba starša pa želita, da bi vsaj nekdo ostal doma, da bi vsaj enega imela ob sebi.Pa ni nikogar.Toda kljub temu, da ne živijo doma, so vsi zelo skrbni za dom; tudi na obisk radi prihajajo, če le utegnejo.
Petdeset let je dolga doba.In za Tone- ta in Elizabeto je bila to doba skupnega življenja, dajanja drug drugemu, doba usklajevanja skupnih hotenj in želja, doba premagovanj, polna preizkušenj, a bogata v sadovih,oblagrovana z mnogo veselega in kar sta Tone in Elizabeta najbolj poudarjala in tudi čutila: Bog ju je varoval in blagoslavljal. Posebno hudi so bili zanju časi med vojno. Tone je bil v partizanih, žena doma sama z otroki. Ko so Nemci zvedeli, kako je z njimi, so jim hoteli porušiti hišo. Neko noč, ko so s tem namenom v njihovi vasi odmeta- vali granate, je ena prebila tudi zidove hiše, a je pod oknom ostala cela. Sama pravita: »Nad nami je resnično bila božja milost, ki nas je čuvala in smo jo čutili. Tolikokrat nas je čudežno obvarovala najhujšega.«
»Za očeta, ki se je boril v partizanih, so otroci veliko in radi molili,« pripoveduje mama.»Skozi toliko nevar- nosti je šel, postavljen je bil celo v vrsto za ustrelitev a je ostal živ - po čudež- nem naključju.« Tone pa pravi: »Zares je bilo hudo in niti sam ne vem, kako sem ob tolikih nevarnostih ostal živ. V nekih obupnih okoliščinah sem se zaob- ljubil, da bom dal doma sezidati kapelico v čast Jezusovemu Srcu, če ostanem živ« Kapelica danes stoji nedaleč od njune hiše. Zelo lepa je in dobro oskrbovana.
Tone se je poškodoval v prometni ne- sreči. Zbil ga je tovornjak. Sedem me- secev je moral ležati v bolnišnici in po- tem še osem v zavodu, odkoder se je vrnil domov na vozičku, na katerem je zdaj že 15 let. »Prvi meseci so bili zelo hudi, vse me je bolelo. Imel sem slab voziček. Bolje je bilo potem, ko so mi znanci iz Nizozemske, ki so vsako leto prihajali na obisk, kupili terenski voziček Prej nisem mogel nikamor, razen če me je peljala žena. Po tistem pa sem lahko sam šel v vas in h hčerki na Ljubno. In tudi rad grem kam sam,saj se tako laže kaj pogovorim, če greva oba, moram pa več poslušati. Med ljudi grem zelo rad. Družba mi pove več, kot vse kasete, ki jih lahko poslušam. Hudo mi je, ker ne morem več na srečanja invalidov, niti na Brezje,ker tako težko sedim v avtu«
Tone ima tudi stike s Pri- jateljstvom bolnikov, ka- terih je še posebno vesel in mu zelo veliko pomenijo Žal mu je le, da zanj ni zvedel mnogo prej,saj mu je bilo po tistem prihranje- nih in olajšanih toliko težav. Zato je še posebej hvaležen Slavku Krivcu, ki mu je nekoč v pogovoru, ko je bil posebno obupan,svetoval,naj piše na uredništvo Prijatelja. Pisal je in kmalu nato dobil obisk, ki ga, pravi, nikoli ne bo pozabil. »Vsako jutro, še preden vstanem, se spomnim vseh, ki so me kdaj obiskali in so moji prijatelji. Premišljujem o vsakem posebej in si želim, da bi še prišel. Vča- sih se počutim tako osamljen, posebno sedaj, ko je zunaj mraz in ne morem nikamor.«
Življenje in bolezen sta ga izčrpala. A tudi to bi še šlo, ko bi ne imel tako hu- dih bolečin v nogah in ga ne bi pekle oči, ki jih ima neprestano vnete.
Sam pravi: »Vedno teže sedim,zato grem večkrat na dan počivat. Pa do zdaj je še kar šlo, saj sem ves ta čas imel upanje, da bom še živel. Veste,ko sem kot fant dajal oklice, nama je župnik rekel: »Va- ma je pa videti,da bosta obhajala zlato poroko!« Te besede so mi vseskozi da- jale poguma. Saj zdaj me spodbujajo otroci in zdravnik, a vseeno ne gre več tako.«
Tudi Elizabeta nama je povedala, kako trpi.Kolikokrat ga je že našla vsega ob- jokanega,včasih celo vpije ponoči. Oba trpita, saj križ nosita skupaj. In čeprav je včasih tako hudo,da bi človek obupal vendarle zdržita,saj imata globoko vero
Kako resnične in globoke so besede, ki so jih vnuki podali Tonetu: »Poslanstvo vaše je trpljenje, ki bo vaš delež vse življenje, Jezus vas posebno ljubi, vabi križem za seboj, da bi v trpljenju mu sledili, pridi, hodi za menoj. Zdravje je velika dobrina, a ceniti ga zna,kdor bo- lezen okusi, trpljenje je poslanstvo iz- branih,s Kristusovim križem zaznamova- nih. Če duša vdano, voljno sprejme vse trpljenje in z Bogom združena potuje skoz' življenje, okuša srečo, ki je nima svet...«
Ko nama je Tone povedal,da mu je dan prekratek,sva ga vprašala,kako poteka. Prej je izdeloval okvire za slike; zdaj tega ne dela več.Bilo mu je v razvedrilo in je z veseljem delal. Pravi, da ima ok- virov že preveč, da ne ve, kam z njimi. Videla sva veliko spominskih slik in vsem je naredil okvire sam.Razobešene so po steni. Sredi mize pa je stojalo; v njem pa ima shranjena vsa pisma in kartice, ki jih tako rad prejme.Zdaj Tone največ piše,čeprav težko,vendar rad.Trenutno piše zgodovino in pomen kapelice. Rad sestavi tudi kakšno pesem, šaljivko ali črtico.Veliko posluša radio,tudi tuje po- staje. Zelo rad se pošali tudi na račun svoje žene. Ta mu ne zameri, saj je za to dovzetna.Tudi sama rada možu vrne milo za drago. Tako oba skrbita za do- bro voljo, saj se ob »hecih« iz srca na- smejeta.Seveda se tudi sporečeta,češ da si taki,ki se nikdar ne sporečejo,niso nikoli dobri. Morda je res tako,a onadva si znata hitro odpustiti.
Tako mineva njun dan. Čeprav v trplje- nju, je vendarle poln veselja, ki si ga znata v svojo samoto priklicati in tako laže živeti.
Za slovo sta nama povedala še to, kar večkrat naročata vsem mladim. »Molite dokler ste mladi, ker stari ne boste mo- gli tako, kot lahko molite sedaj.« Res! Mnogi mislijo drugače,češ:»Nimam časa bom že molil, ko bom star.« Pa ni tako, Bog ve,koliko izmed njih bo starost sploh dočakalo. In če jo bodo,bodo takrat še mogli moliti? Star pregovor pravi: Delaj, kakor bi večno živel, moli, kakor bi jutri umrl!

A. Z.

Pridejo v Betsajdo. Privedejo mu slepega in ga poprosijo, naj se ga dotakne.
Prijel ga je za roko in ga povedel ven iz vasi. Nato mu je dal sline na oči, položil nanj roke in ga vprašal, ali kaj vidi.

(Mr 8, 22.23)

Gotovo si Jezus v tistih okoliščinah ni želel preveč javnega čudeža, katerega sijaj bi brez potrebe vzbudil navdušenost množice
Toda poleg vprašanja, ali bi to mesijansko bilo primerno, bi menda v tem ravnanju dobrega Zveličarja lahko začutili njegovo občutljivo rahločutnost, da bi se prilagodil duši bolnih in bolehnih.
Ti tako močnó potrebujejo miru in tihote!
Kadar trpimo, se nam namreč zdi, da nam nemir in hrup bolečino oživljata, kakor jo tih pokoj pomirjuje.
Bolnik že kar sam od sebe pred hrumečo množico beži; stik z brezbrižno ali zasme- hljivo množico ali nje nemarna sebičnost hudo de tistim, ki si želé prijatelja, zraven, čisto blizu, da z njim čuti in ga posluša.
Tihota, ki po njej trpeči hrepenijo, je pa tako redka!
Nekaj ur silnega glavobola, en dan vročice in že zaslišimo tisočeri hrup, ki je iz njega sestavljeno življenje v hiši:
kadar z vrati butajo, ne da bi jih zaprli,
kadar medoknice udarjajo in nas dražijo, ko čakamo naslednjega udarca.
In tisti glasni koraki po stopnicah dol! V vrtu brez vzroka laja pes... otrok v sosed- nji sobi joče. Potrkajo na vrata,no,nekega pojasnila si želijo, prav takrat, ko bi vi že skoraj zadremali.
Gospod, kako si naredil ti,ko so že zarana, pa do večera in še pozno v noč silile mno- žice vate, kakor pravi tvoj evangelij, da bi se te dotaknili in te poslušali?
Izdaj nam skrivnost svoje potrpežljive do- brote!
Saj je tudi tebe, kakor bi nas, ko bi te bil od utrujenosti skoraj premagal spanec, to vrvenje in hrumenje mučilo. Tvoji apostoli včasih niso več zmogli in jih vidimo, kako odločno podijo proč celo matere in njih ot- ročiče.
Pa si jih ti,dobri Zveličar,brž pograjal,kakor da so kriki teh malčkov zate pomirjajoča godba.
Po tvojem božjem zgledu bom zato posku- sil biti potrpežljiv in dober, da me ne bo premotilo to, česar v zdravih dneh še slišal nisem: da bom tiste korake opravičeval,saj so morda manj težki ko moji, in loputanje z vrati,ki jih tudi jaz nisem vajen zapirati bolj na rahlo!
Toda, kako se bom odslej trudil biti bolj molčeč in spokojen ob ubogih bolnikih! Da bom dobro izbral bolj njihovo uro kot pa svojo: da ne bom stopil v njih sobo pre- naglo, kakor v osvojeno deželo, ampak da prej doženem,ali ne počivajo. In ko bom že tam pri njih,bom pazil,da ne rečem ničesar in ne naredim ničesar, kar bi jih utrujalo.
Mar nismo mi sami okušali, kakšen mir so nam zapuščali taki obiski? Spomnimo se vsaj, kako smo želeli, da bi se vračali taki obiski, ki so nas uspeli razvedriti, da ne bi našo pažnjo zmučili.In če iščemo skrivnost zakaj so nam taki obiski dobro deli, jo bomo kmalu izsledili v obzirnosti in razsodnosti njih besed in njih kretenj, v prisrčnosti vsega njih vedenja,ki je bilo dobrohotno, iskreno, pomirjajoče in tiho, kakor pri Učitelju.
To pomeni, da je Jezus tega človeka prijel za roko, ki je bila nezmožna voditi samo sebe: da mu je pomogel priti ven iz vasi z ozkimi ulicami, kjer ubog slepec bolj ko drugi v vrtincu in vpitju prerivajoče se množice trpi od vsega: od ljudi, ki ga suvajo, od zaključenih skupin, v katere se zadeva, od nenadnih premikih, katerim se ne ve vzro- ka in ki ga v svoje valove zanašajo ter ga pustijo samega kakor razbitino, da sam ne ve, kje.
Koliko žalitev, stisk,srčne tesnobe za slepca v množici, ki hoče videti in slišati!
Zato pa ga Jezus, ki sočustvuje z vsem, kar ta bolnik trpi,najprej iztrga iz množice: Povede ga ven iz vasi.
Ne vem, ali sta dolgo tako hodila z roko v roki, slabotno in tresočo se roko,ki se pre- daja in se zaupa tako mirni in močni roki Boga!
Slepec, ki ga vodi Svetloba!
Eden in drugi molči:velike pomiritve so tihe kakor prehudo trpljenje. In čim bolj se od- daljujeta od sunkov in krikov množice, tem bolj srce tega človeka blaženo okuša spo- kojen mir in tihoto samote,ki ga vanjo vodi Vodnik!
Jezus samoto in molk tako ljubi!
Zavedajmo pa se, da so v času dveh let in pol njega bolj ko kogar koli oblegali in se vanj zadevali bolniki, ki »so vanj silili, da bi se ga dotaknili«: pa radovedneži ali duše dobre volje, željni ga videti in ga slišati: pa ogleduhi, ki so prežali na vsako njegovo še tako majhno dejanje ali besedo. Kakšen hrup,kakšni kriki,kakšno prerivanje in koliko prahu okoli njega, ki si mora krajšati noči, da najde končno na gori ali na bregu jeze- ra nekaj ur za tiho molitev in mir!
In na kakšno izčrpanost lahko sklepamo iz trdnega Jezusovega spanja v čolnu nekega viharnega večera,ko so se jadra trgala, se lomili jambori in so valovi kakor bojni ovni bíli ob tožeče podladje. Jezus je pa na krmi na vzglavnici utrujen spal.
In njegovi najboljši prijatelji so ga še zbu- dili! ... On pa se vzravna, njim na ljubo, brez grenke besede, ne da bi jim kaj očital razen, da imajo premalo zaupanja. In z za- povedovalno kretnjo pomiri vihar. Vendar, kako je Jezus dobri Zveličar moral biti tru- den!
Znajmo se spomniti njegove mirnosti in po- trpežljivosti, kadar bomo izčrpani in bolni sami od onemoglosti zadremali... pa nas kljub vsemu pridejo budit kakor njega, ali pa tudi, ko okoli nas nemir in hrup ne bo ponehal, in bi nam pokoj in mir bil tako po- treben.
Dà, ko bomo čutili, kako v nas vstaja raz- burjenost in nas premaguje razdraženost, spomnimo se potrpežljive dobrote izčrpa- nega Zveličarja, ko ga njegovi prijatelji zbudé, ker jih je strah!
Pa tudi pri naših dragih bolnikih se iz svojih mučnih skušenj spomnimo, kako močno jih vsak hrup in vsak nemir izčrpava.
Bódimo mirni, kadar jih ogovorimo, znajmo resda vedno obzirno govoriti, prav tako pa tudi molčati, spominjajoč se,kako je nekoč Jezus v Betsajdi prijel ubogega slepca za roko in ga povedel ven iz vasi v spokoj- no tišino, ki pomirjuje in zdravi.

Božični večer je bil.Božični večer! Mladenič ki bivaš v tujem mestu,daleč od doma, da- leč od svojih; tuji obrazi te srečujejo, tuje roke ti strežejo, tuja govorica te spremlja povsod. Kolikokrat se ti je tožilo po domu, vendar sprijaznil si se kolikor toliko z živ- ljenjem, vdal si se v svojo usodo. Ali ko se bliža božični praznik, zbudi se ti v srcu ne- mir, hrepenenje se ti zbudi po domu; v do- mačo deželo te vleče nevidna moč, kakor ptiča v jeseni v gorke južne kraje. Iz sijaj- nega mesta si želiš pod nizko, morebiti slamnato, ali vendar ljubo domačo streho! Mož, ki ga vodijo opravila po tujih deželah, nesrečen je, ako tega večera ne more preživeti na svojem domu z ženo in otroki. Nocoj ga čaka neko sveto opravilo doma. Vse leto je bil gospodar,oče; delal je,trudil se in skrbel za svojo družino, nocoj ji bode svečenik.
Zgodnji mrak krije gore in dole;vse je tiho, tako praznično tiho, kakor v oni sveti, bla- ženi noči,ko se je rešenje rodilo človeštvu, ko so peli nebeški angeli pastirjem na paši: »Slava Bogu na višavi in na zemlji mir lju- dem!« S prazničnim belim prtom je pogr- njena zemlja in z jasnega neba blešče pri- jazne zvezde na zemljo. In čuj, z bližnjega zvonika zadone božični zvonovi tako milo in tako ljubo; tako veselo in tako otožno; tako vabljivo in tako tolažno! To niso ze- meljski glasovi; iz onega sveta prihajajo, iz daljne,neznane dežele miru,kamor hrepene človeška srca iz solzne doline; mehko se razlegajo po molčeči dobravi in sladko od- mevajo v človeškem srcu. Kdor je čul v svojih otroških letih doma te blažene gla- sove, naj biva onkraj morja, na drugem koncu sveta, naj mu bode otrplo srce v žalostnih skušnjah življenja: ko pride sveti večer, tedaj se mu zbudi teh glasov spo- min; zdi se mu, da mu zopet done, kakor so mu nekdaj doneli v daljini domovini, v srečni mladosti,ki je tako daleč,tako daleč za njim! Sladko domotožje se mu polasti srca: srce mu je mehko, otroško mehko in oči se rose!
V duhu se vidi doma. Večer je,sveti večer; vse tiho; zdaj zapojo zvonovi. V hiši so zbrani oče, mati in otroci; prekrižajo se in zdaj vzame oče kropilo v roke, starejši otrok posodo z blagoslovljeno vodo, drugi nosi lonec z žerjavico, na kateri se žge in kadi velikonočna oljka, lovorovo listje in mačice; mlajši ima ključe v roki. In tako gredo od poslopja do poslopja, od shrambe do shrambe, v klet in žitnico in hlev. In kamor pridejo, vzame oče-svečenik otroku ključ iz rolke, odpre hram, pokadi ga in po- kropi po vseh prostorih in kotih, potem za- pre in izroči ključ otroku. O srečni čas, ko je on še ključe nosil za očetom ali pa po- sodo s kadilom! Nobeno opravilo potem ni se mu zdelo tako imenitno, tako sveto ka- kor to; nobena vonjava mu ni dišala tako prijetno kakor to božično kadilo! In ko so se vrnili potem v družinsko sobo,kako pra- znično, kako častitljivo je stala tam v kotu velika javorova miza, z belim prtom pogr- njena. In na mizi je stal »poprtnik«,božični kruh, in oče je vzel nož, razrezal poprtnik ter delil ga družini. Mnoge matere kruh je jedel sin pozneje, okusil je morebiti, kar ima svet dobrega, ali tako v slast mu ni šla nobena jed, kar jih je užil potem. In po večerji so šli v cerkev k nočni službi božji. Tako niso nikoli prej ne pozneje vabili zvo- novi, tako niso nikoli pele orgle, tako ljubo mu ni nikoli donela pesem, kakor, ko se je pelo:
Bil je božični večer. Snežna odeja je krila Tihi dol in hribe okrog.Smrekove veje so se pripogibale pod belim bremenom; zdaj pa zdaj se je katera nagloma kvišku vzpela, ko je z nje zdrsnil južni sneg. Tih mrak je bil nastal po dolini. Družine so bile zbrane po hišah, pripravljaje se na sveto opravilo.

DECEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi vsaka krajev- na Cerkev postala resnična skupnost v edinosti, molitvi in gorečem pričevanju za vero.
Luč se od luči prižiga. Nihče ne more dati, česar sam nima. Molili bomo za misijonske Cerkve,župnije, pa tudi za domačo župnijo da bi bila živa misijonska celica. V Apostol- skih delih najdemo zgled antiohijske Cerkve, ki je najprej sama močno zaživela krščan- sko življenje, nato pa je začela pošiljati misijonarje v druge kraje, tako Pavla, Bar- naba,Sila in še druge. Danes se ta misijon- ska razsežnost Cerkve kaže ne le po vzga janju in pošiljanju misijonarjev, marveč po poročanju o svojem življenju in dogajanju v časopisih.Drugi to berejo in jim je v spo- dbudo. Poročila misijonarjev tudi nam kori- stijo.Vsi smo bili veseli,ko smo v misijonski številki Družine brali pohvalo indijskega kardinala Picachyja o našem misijonarju Janezu Udovču.

JANUAR

MISIJONSKI NAMEN: Da bi cenili, pospe- ševali in izpopolnjevali delo kristjanov v korist otrokom misijonskih krajev.
Letošnje leto je mednarodno leto otroka! »Za pospeševanje misijonske zavesti pri otrocih imamo namen poživiti duha in delo papeške Misijonske družbe Sv. detinstva (ali Misijonskega otroštva),da se navdušijo za otroke v misijonih, saj so potrebni pomoči Zato naj bi po želji iz Rima poživili misijonski praznik Razglašenja Gospodovega (6. ja- nuarja)« (dr. Fajdiga).
Društvo sv. detinstva je ustanovil l. 1842 francoski škof Forbin-Janson.Njegova misel je bila: Otroci naj rešujejo otroke. Zamisel je zajela ves svet. Danes je družba razšir- jena v 80 deželah.
Kako naj otroci rešujejo otroke? - 1.Otroci do 14. leta se zanimajo za svoje tovariše na Kitajskem, Japonskem, v Indiji, Afriki, na Madagaskarju,v Južni Ameriki in drugod. Kako pridejo v stik z njimi? Prek misijonarjev - 2. Pomagajo revnim s svojimi prihranki. Podpirajo bolne, slaboumne, preganjane. - 3. Ker je od 4 milijard ljudi več ko polovica otrok, a od teh 69 odst. nima zadostne osnovnošolske izobrazbe, jim pomagajo v tej smeri. - 4. Kristjani jim govore in pišejo o naših praznikih, o skrivnosti odrešenja, o Kristusu, o Mariji in tako postanejo misijo- narji. - 5. Za otroke,ki jim manjka marsikaj tega, kar naši imajo, je velika tolažba, da si z našimi dopisujejo. - 6. Ljubezen med otroki in mednarodno bratstvo pripravljajo svetovni mir.
Poskusite! Povežite se s kakšno veroučno skupino v misijonih. Pišite našim misijonar- jem in misijonarkam. Znamke ne stanejo dosti.Veselje pa bo veliko za vas in za one

P. Pavel Berden

Z več strani Slovenije,predvsem pa invalidi z Dolenjske,smo se zbrali na Čatežu,kamor nas je povabil tamkajšnji g.župnik, naš pri- jatelj. Med vožnjo smo občudovali lepoto jesenskih barv,ki se pod "roko" Vsemogoč- nega čudovito prelivajo, narava,ki je rodila stoteren sad, pa se pripravlja na počitek. Tudi mi smo se zbrali,da si naberemo novih moči, se v medsebojni izmenjavi mnenj in izkušnjah duhovno okrepimo.

Iz zdravstvenih in tudi drugih razlogov sem razmišljal,če bom lahko šel na jubilejno ro- manje v Lurd.Pa tudi to pot me lurška Ma- rija ni razočarala, ker sem dobil sporočilo, da grem lahko na romanje. Ko smo se 15. julija zbrali pri lurški Mariji in je iz grl slove- nskih romarjev zadonel mogočni lurški Ave, je bila moja duhovna radost na višku. Pri tej maši nam je vodja tako ganljivo in oče- tovsko govoril, kako naj se sleherni izmed nas priporoči Mariji, da mu pomore v da- našnjem času oznanjati evangelij. V prvi vrsti s tem, da sami živimo po njem in ga tako oznanjamo tudi drugim.
Naj omenim še križev pot,ki smo ga imeli hu- je bolni nedaleč od lurške votline, pri kate- rem smo živo sodelovali.Moja je bila sedma postaja, »Jezus pade drugič pod križem«, kjer sem spregovoril približno takole:"Jezus je pri izvrševanju svojega odrešilnega pos- lanstva padel pod križem. Zgodi se,da tudi kateri od sedanjih duhovnikov omahuje ali celo pade pod težo svojega duhovniškega poslanstva. Vprašajmo se, kaj smo storili, da bi mu pomagali vstati, in če nismo mor- da s svojim vedenjem še povečali težo, ki ga je strla.Sklenimo tukaj v Lurdu,da bomo o duhovnikih vedno spoštljivo govorili in se kadar se o duhovnikih slabo govori, vedno in pogumno postavili na njihovo stran. Za- vedajmo se, da so duhovniki stebri naše vere. Če pa pomagamo te podreti, kdo bo potem nosil težo učiteljske službe? Pa tudi za nove duhovniške in redovniške poklice ni slabšega kot to, če o duhovnikih slabo govorimo. Razumljivo postane, da se mladi ne morejo odločiti za ta poklic, o katerem vedno slišijo slaba mnenja. Trudimo se torej za to, da se pomnoži število dobrih duhovnikov. Zato moramo vedno govoriti o njih s spoštovanjem.«

Marijo še enkrat poprosimo,da s svojo mo- gočno priprošnjo pri Bogu izprosi božjih mi- losti vsem našim strežnikom, vsem znanim in neznanim dobrotnikom, ki so prispevali svoj del k temu,da je naše romanje uspelo

Ivan Z.

Tudi jaz bi rada napisala nekaj besed o tem, kako smo se imeli na romanju v Lurd. Ko smo se zbrali na vlaku in se odpeljali, smo se nekam čudno gledali, ker se večina med seboj ni poznala. Kljub temu so pa vsi lepo skrbeli za nas. No, hitro je bil led pre- bit, ker smo se kmalu zbrali k sveti maši in smo postali pri Bogu vsi eno. To pa se je nadaljevalo še po njej,saj smo se vsi spre- menili. Čeprav smo romali, smeha ni manj- kalo. Tako je šlo naprej vse do Lurda, kjer so nas lepo sprejeli.

Takoj drugi dan smo imeli mašo pred votlino kjer smo prižgali tudi svečo,Mariji v čast in pozdrav. Naslednje dni je bila maša v bazi- liki, kjer je stalno somaševalo okrog tristo duhovnikov. Udeležili smo se tudi procesije in križevega pota. Pri križevem potu smo bolniki pri vsaki postaji povedali svoje misli ki jih pa takrat ni bilo težko izpovedati, saj smo bili Mariji vsi predani s srcem in dušo. Nepozaben spomin mi je ostal na večerno procesijo z brezštevilnimi svečami ter sku- pna molitev in pesem.
Ti štirje dnevi so prehitro minili,vendar sem na marsikatero vprašanje dobila odgovor.

Marica K.

Lurd je zame svet kraj, kjer se spajata nebo in zemlja. Bernardka pa nam je približala Boga. V Lurdu pozabiš na svet okoli sebe, čutiš, kot da bi imel peruti. Že drugič sem doživel to nepopisno srečo. Ko sem prvič odhajal in se oziral nazaj,dokler ni izginil ta sveti kraj, so mi po licu tekle solze. Mislil sem: »Lurška Mati božja, nikoli več te ne bom videl.« Toda Bog je hotel drugače in letos sem zopet bil tam. Hvala, Marija.

Slavko K.

Lurška Marija, v imenu vseh bolnikov in in- validov, ki smo poromali k tebi, Ti z iskreno zahvalo priporočam vse, ki so nam omogo- čili to prelepo romanje in nam kakorkoli po- magali. Naj jih vedno spremlja tvoje mate- rinsko varstvo; veselje, ki so ga nam prip- ravili, pa naj vedno odmeva tudi v njihovih srcih.
O Marija,prosim te še za vse nas.Stoj nam ob strani v naših stiskah, bodi nam vedno ljubeča mati. S tem zaupanjem v srcu smo se vrnili na svoje domove. Ob spominu na to romanje se bomo trudili, da bi težo svo- jega križa kar se da vdano nosili in v ljube- zni skrbeli po svojih močeh, da bi bil svet boljši,kakor pravi pesem,ki smo jo peli med vožnjo in v Lurdu,in nas jo je naučil g.Šef.

Fanika K.

Lurd,mesto,ki te pretrese s svojo pesmijo; mesto, ob katerem onemi beseda; mesto vere, upanja in ljubezni. Imam občutek, da tu, če hočeš verovati, moraš moliti s sol- zami.
Kdor je spremljal to romanje,predvsem slo- venskih bolnikov, ne more reči: »Tukaj so bili turisti.« Za to, hvala Ti, Marija!

Branko M.

Zgodnje jesensko jutro je bilo megleno, ko smo se po nedeljski božji službi odpravljali iz Ljubljane na Dolenjsko. Odločili smo se preživeti dan pri naših prijateljih. Med nami je že bil Kristus Sonce, ki nas povezuje. Z Njim smo hoteli na pot in kamor koli smo prišli, smo hoteli odsevati Njega.
Šli smo po idilični pokrajini naprej k našemu prijatelju duhovniku Jožetu Glasu.Pred kra- tkim je hudo zbolel in se nam pridružil še v trpljenju. Kljub bolezni in drugim težavam nas je prijazno sprejel in nas povabil k sebi - na srečanje. Od tam smo šli v dolenjsko metropolo, natančneje,v Regerčo vas, kjer stanuje prijateljica Bernarda. Poznali smo jo že iz Zavoda za rehabilitacijo invalidov. Tam je bila na zdravljenju že več mesecev Z bogatimi izkušnjami iz svojega poklica, namreč je medicinska sestra, in z vedrim gledanjem na življenje nam je močna spo- dbuda, naj sprejemamo življenje tako, kot nam je dano,z vsemi težavami in preizkuš- njami. Hoteli smo ji napraviti samo majhno presenečenje, upamo, da prijetno, četudi smo se ustavili le za malo časa pod njenim balkonom.
Hiteli smo dalje. Tatjana je že pred leti spoznala na morju Tinco Trobiš. Radi bi jo spoznali še drugi. Čeprav težko govori,smo občutili, da nas je bila vesela. Njen priljub- ljeni nasmeh nam je razodeval njeno lepo notranjost. Povabili smo jo na srečanje v Čatež, kar je smehljaje se sprejela. Prav tako nas je Igor Gruden sprejel z nasme- hom. Domači so nam pripovedovali, da je kar slutil, da mora danes nekdo priti. Ko smo odhajali,je obljubil uredniku "Ognjišča" da nas bosta skupaj z mamo vključevala v molitev.
Obisk pri Lojzki Rahne v Birčni vasi mora v človeku nekaj premakniti, če je v njem še kaj človeškega. V malih okencih njene skromne bajtice je bil edini znak življenja - zimzelen. Naša sestra je previdno odrinila že na pol razpadajoča vrata. Lojzka pa je pred seboj rinila stol, na katerega se je opirala, da je lahko odprla. Z obraza ji je kar žarelo, ko je zagledala ljubljeno sestro in druge,ki smo stopili v njeno samoto.Nje- no življenje je zelo težko. Potrebuje vode, nege, da bi ji kdo počistil. Samo ozreti se je treba, pa je vsakomur jasno, kako daleč smo ljudje s srcem,dušo, čutom za bližnje- ga. Z najboljšo voljo,da ji kako pomoremo, smo zamišljeni odšli.
Ustavili smo se še pri Angelci Jenič,pri tem ležečem angelu. Mnogo lepega nam je pri- povedovala, kako moli. Pokazala je na srce in prepričljivo dejala, da ima Boga v njem. Nikoli ji ni dolgčas, kljub težavam nikoli ne obupuje. On ji je moč in pomoč. Če se je kdo nasitil življenja,če ni našel v njem smi- sla in veselja, če se sam sebi zdi neraben ali nepotreben, naj jo obišče. Odhajal bo čisto drugačen.
Čas nas je neusmiljeno priganjal in hiteli smo. Krog našega potovanja smo sklenili v Mokronogu pri našem dobrem znancu To- netu Maroši, ki nam je že na Trsteniku iz- kazoval veliko pozornost in dobroto.
Vsem prijateljem bi se radi zahvalili za go- stoljubnost, za topel sprejem, za nova do- živetja in spoznanja.Kako srečen lahko po- stane človek, če prisluhne duši sočloveka!

Tone

Srce mi vedno znova poje hvalo za to ne- deljo, ko nas je obiskala večja skupina pri- jateljev, bolnih in zdravih. Večkrat so naju obiskali posamezni invalidi, a v tolikšnem številu smo bili prvič zbrani pod našo streho Soba je bila skoraj premajhna -potrebovali bi bili »Ribničane«,da bi jo razrinili-pa ven- dar pohlevnih, miroljubnih ovčic gre veliko tudi v majhen hlev. Vsak je dobil svoj pro- stor, čeprav bolj skromen.
Zunaj je prevladovalo pusto, hladno, ob- lačno vreme, a med nami je vladala toplina domačnosti in veselja. V naših srcih je si- jalo sonce sreče, da smo skupaj, ogrevala pa nas je tudi topla peč.
Po medsebojnem pozdravljanju smo se najprej pripravili na sv. mašo, ki jo je med nami daroval naš duhovni prijatelj,s katero smo želeli začeti to naše srečanje.Tako je med nas prišel tudi On, v katerem smo se

povezali v eno, duhovno družino. Pri tej daritvi smo lepo sodelovali s svojimi bese- dami, branjem božje besede,izrekanju pro- šenj, katerih pa je seveda še več ostalo skritih, tiho zaupanih le Njemu,ki je vir do- brote in ljubezni do slehernega,saj On naj- bolje ve,kaj kdo potrebuje. Pri tej sv.maši smo sodelovali vsi, tudi papagajček, zaprt v kletki, je s svojim čebljanjem vztrajno spremljal naše petje in molitve; ko pa je bil čas tišine, je utihnil tudi on. Tako smo dali Bogu tolikokrat pozabljeno hvalo, hvalo za vse duhovne in naravne darove. Poživljeni in okrepčani z božjo hrano smo veselo preživeli nadaljnje ure skupnega bivanja. Dobre volje, smeha in petja ni manjkalo. Le prehitro je prišel čas, ko so se ti dobri prijatelji poslovili in odpeljali na svoje do- move.
Za vso našo družino je bila to velika milost resnično nepozaben dan veselja, da smo mogli tako slovesno praznovati zahvalno nedeljo pod domačo streho.

Tilka in Vida

Zadnji sončni žarki so božali čudovito jesen- sko naravo. V mesecu oktobru se na goz- dove in travnike spusti lahno pregrinjalo, ki se bohoti v bogati paleti barv. Človeku se zazdi, da mora za trenutek obstati in ob- čudovati umetnino,ki jo je ustvaril Bog, da se nam lahko razodeva tudi prek lepot let- nih časov. Potovanje po lepi dolenjski po- krajini se je končalo na Čatežu.
Spet sem tu, kjer bom preživljala duhovno bogat vikend. V meni šepeta,saj si več kot potrebna duhovnih vaj; pojdi malo vase in premisli o sebi. Vem,zadnji čas je bilo moje življenje napolnjeno s trpljenjem, ki se mi je zdelo mnogokrat težko, da sem skoraj obupavala. Ne bi se smela predajati malo- dušju, ne dvomiti v božje usmiljenje, toda človek sem,ki pada pod težo križa. Ko sem se resneje vprašala, zakaj omahujem, sem spoznala, da je bilo v meni premalo zaupa- nja. Poznam vero, zato bi morala verovati, da ta,ki dopusti težo križa ve,koliko morem skupaj z njim prenesti.
Ali nisem dolžna,da pozabim nase,na svojo bol, se nasmehnem bližnjemu ter mu tako prinašam veselje, radost, ki mi jo podarja Kristus. Kajti on mi ni vsega tega podaril, da bi obdržala sama zase, ampak zato, da bi širokosrčno delila z vsemi prijatelji in jim s tem pomagala spoznati, da je vera vanj to, kar človeka osreči, da mu lahko prihaja veselje iz dna srca, ker je svoboden.
Spoznanje, da smo zbrani resnični prijatelji iz ljubezni do Jezusa,me je osrečilo. Človek spozna prave prijatelje tam, kjer domuje Kristus,saj nas on združuje med seboj. Sa- mi smo preslabotni, da bi znali iz srca drug drugemu podati roke in reči: sprejmem te, bodiva priijatelja.Vem,da to velikokrat stori namesto nas - Gospod. Zato zadostuje,da si ob srečanju toplo stisnemo roke in spre- govorimo nekaj prijateljskih besed, v kate- rih se ne skriva pomilovanje.
Ta spoznanja in doživetja mi bodo lepšala in lajšala življenje.

Stanka

Odgrnila se je zavesa noči in preko nebes- nega svoda, preko ljudi in sveta je spet po- tovala svetloba. Še posebno svetlo je bilo novembrsko jutro za vse tiste, ki smo se zbrali na Rakovniku, kjer je bilo mladinsko srečanje. Prek tristo fantov in deklet, med njimi petnajst bolnikov, je prišlo iz vse Slo- venije.
Najprej nam je spregovoril g. Ciglar in nam predstavil temo srečanja - dobrodelnost. Kratek povzetek glavnih misli:
»Da smo kristjani,to morajo drugi občutiti. Posredovati jim moramo dobroto z očmi, srcem,z rokami...Dobrota je vsakdanji kruh ki hrani življenje.

Ni dovolj samo misliti na druge, ampak je treba tudi delati zanje. Vera brez del je mrtva! Imamo to, kar smo darovali, storili dobrega drugim...Največja dobrodelnost je hoteti dobro in podariti sebe. Denar ne more biti merilo. Ne gre za to, da revežu damo nekaj, česar ne potrebujemo, gre za to, da ga sprejmemo v svoje življenje. Da- rovati brez ljubezni je žalitev.Dobrodelnost ni usmiljenje,ki ga imam ali ne,ali miloščina, ki jo dam ali ne. Dela usmiljenja, to so dela ljubezni. Z ljubeznijo moramo druge raz- veseljevati, tolažiti, jim vzbujati pogum in zaupanje, kazati nova obzorja in jim biti v pomoč. Poslani smo, soodgovorni smo za stisko množice... Po nas naj slepi spregle- dajo, gluhi slišijo,hromi hodijo, ubogi zvedo za blagovest... Dobrodelnost je zunanji izraz našega notranjega razpoloženja.
Vprašajmo se:
Koliko lahko ljudje računajo name?
Koliko me potrebujejo?
Koliko me prevzemajo, zanimajo drugi?
Toliko smo dobri,toliko kristjani,kolikor smo Samarijani! Kako je delal Kristus? Šel je iz kraja v kraj... Hodil je po ozkih poteh, da bi našel vse: zapuščene, oropane, lačne, hrome... Ne moreš ga zgrešiti, pri vsakem potrebnem je ON!«
Na govorniški oder so nato dvignili dekle v invalidskem vozičku. Dolgo je iskala, da bi kaj imela od življenja. Sredi iskanja jo je življenje »obdarovalo« z invalidnostjo. Po dveh letih negibnosti se je morala na novo učiti sedeti, jesti, pisati.Po mnogih dvomih in bojih danes pravi:»Marsikateri korak na- zaj je bil zame odskočna deska za naprej. Spoznala sem, da je vse dar, da mi je os- talo še dosti darov. Ob meni se je v letih po nesreči zvrstilo toliko ljudi,toliko dobro- delnosti... Torej sem tudi jaz dolžna nekaj

storiti! Umirila sem se,ko sem spoznala, da sem lahko tudi jaz drugim potrebna. Odpi- rajo se možnosti... To je vedrina in veselje mojega življenja.V vsakem človeku najdem kaj dobrega in to me spodbuja. Dajem, kar imam! Iščem srečo za druge.«
Potem se nam je predstavila mlada bolniš- ka negovalka, ki je med bolniki našla sebe in Boga.
»Smisel življenja sem našla takrat, ko sem prišla prvič med bolniške postelje in na njih zrla trpeče obraze. To je bilo vse, kar sem lahko videla in v tistem trenutku sem spo- znala,da bom ostala med njimi.Vse,kar sem naredila zanje, sem naredila z ljubeznijo.
In prav oni so mi dali vedeti, da mi nekaj manjka. Želeli so, da bi zanje molila in bila ob njih, ko bodo umirali. V svojih zadnjih urah so se veselili srečanja z Bogom. Po- stajala sem polna čudnih občutkov. Kdo je Bog...? Stopila sem na pot iskanja.Med ra- zlago sv. pisma je sprva v meni vse kričalo in se upiralo. Ko pa sem se vrnila med bol- nike,sem se umirila. Počasi,počasi sem za- čela zaznavati, da v meni živi Kristus. Ni- sva se srečala tako, da bi si segla v roke. Srečala sva se v moji notranjosti, ki je po- stala z njegovim prihodom boljša, lepša...
Po sprejetju zakramentov sem šla domov. Niso govorili z mano,preklinjali so... Vedela sem, da bodo prišle težave, s katerimi bom šele dokazala, kaj mi pomeni verovati. Za mano je prišlo pismo...Ali se odloči za tvo- jega Boga, ali pa za nas domače! Vsakdo ima pravico biti srečen, sem si rekla v sebi Poznati Kristusa je največ, kar lahko imam. Nihče mi tega ne more nasilno vzeti. Veliko sem molila za to odločitev. Hoja za Kristu- som je naporna.
Domačim pišem, da čutijo,da jih imam rada Tudi obiskala sem jih,a me še ne sprejmejo kot družinskega člana.Sprejmejo samo mo- jo materialno pomoč. Pomagati jim - tudi to mi pomeni biti kristjan.«
Vsi smo hromi, ko gre za pota do bližnjega in le Kristusov evangelij nas more tega re- šiti. To nam je v nadaljevanju programa s svojo pripovedjo potrdil mlad fant, ki že nekaj let sodeluje pri Prijateljstvu bolnikov.
»Pred leti sem se ukvarjal s športom. Ko sem uspeval na tekmovanjih, sem imel ve- liko prijateljev. Prišel pa je čas, ko zaradi poškodbe ni bilo uspehov.Prijateljev je bilo iz dneva v dan manj. Po naključju sem ta- krat prišel k Prijateljstvu.
Ko sem prvič potiskal pred sabo invalidski voziček,sem imel zavest,da nekomu poma- gam. Nisem pa bil srečen, ker sem to delal iz usmiljenja. Sram me je bilo pred pogledi ljudi. Danes sem pa srečen, če lahko komu pomagam in ga peljem. V meni je zadovolj- stvo, ki nima primere s tistim,kar sem iskal v športu. Našel sem prijatelje,ki mi res ve- liko pomenijo.Polni me zadovoljstvo,da sem lahko nekomu potreben, da me ima nekdo rad, da je vesel, če pridem na obisk, ali ga kam peljem. Trudim se izpolnjevati Kristu- sovo zapoved ljubezni...
Prijateljstvo -to je darovanje zastonj. Tudi bolniki razvijajo svoje zmožnosti in jih pos- redujejo drugim kot majhno uslugo ali moli- tev. Bolnikom,ki so verni,veliko pomeni tudi stik z duhovnikom. Samo ta ne sme biti filozof,ampak res duhovnik-človek. Vsakdo bi se moral bolj zavedati, da je dolžan po- magati bližnjemu. Če bi vsak od mladih samo enkrat na mesec napisal kartico invalidu, ali ga šel obiskat, koliko manj osamljenih bi bilo. Storil bi dobrodelni korak ljubezni k bolniku in s tem ne bi samo dajal, tudi pre- jemal bi... Zamislimo se malo, smo mar kaj več, če imamo zdrave roke in noge? Mar v sebi res nimamo razumevanja in plemeni- tosti? Mladi lahko storimo veliko dobrega, če le hočemo in to nas bo osrečevalo bolj kot zabave in posvetne želje. Bodimo Sa- marijani!«
Opoldne smo napolnili cerkev in naše sre- čanje se je nadaljevalo ob mizi božje be- sede in Gospodove daritve. Bogoslužje je vodil g. prelat Šuštar. S pesmijo smo po- vabili: Pridi k nam, Gospod, pridi k nam... Potem smo skesano prosili: Odpusti in pri- zanesi, ker smo pozabili na brate in sestre, na trpeče in zapuščene, ker smo pozabili ljubiti prvi in ker smo bili brez del..Posluša- nje božje besede in pridige je v naših srcih obudilo zavest, kako potrebno je, da smo bližnjemu vsak trenutek Samarijan.
Darovanje, to je trenutek,ki posvečuje ro- ke... Prinašali smo k oltarju svoje darove, ki bodo za Božič razdeljeni bolnim. Vsak je pristopal obogaten s tem, kar je daroval, obogaten z veseljem, da lahko nekaj dá. Čudovito se je odpovedati nečemu, če se bo zato lahko nekdo nasmehnil...
V tišini in molitvi je vsa cerkev pristopila k obhajilu.Ob koncu maše smo izrekli še svo- je prošnje za božji blagoslov, da bi svojo vero utrdili z dobrimi deli. S pesmijo smo se nato priporočili še nebeški Materi.
Po krajšem odmoru in okrepčilu se je z a- kademijo odprtih src pričel popoldanski del programa. Dekleta in fantje so s pesmijo in premišljevanjem vabili in opozarjali: Bodimo - postanimo - ostanimo prijatelji, odprtih src za vse ljudi...
Važen je trenutek,ko si se zavedel,da živiš ko si prevzel odgovornost zase. Dolgo se moraš učiti biti mlad. Nihče te pri tem ne more nadomestiti.Glej na druge in na Boga
Če ne ljubiš več rož in dreves, če se ne smeješ od srca, če se pritožuješ, namesto da bi daroval, če kritiziraš, namesto da bi delal, tedaj vedi, nisi več mlad.
Dan za dnem sem hodil po cestah in mislil o dobrih delih, ki bi jih lahko storil. Ko sem premišljeval, so dnevi šli... Občutil sem, da sem zamudil nekaj pomembnega, imenitne- ga. In nehvaležen sem bil,ne samo ljudem, tudi krajem, domu in cesti, polju, gozdu, nebu samemu in zvezdam...
Iščimo ljudi, ker nas potrebujejo,nas in na- šo ljubezen. Tudi, ko svet z neprijaznostjo pritiska na nas, kaže svojo lakoto in žejo po resnici in prenovi. Lakoto moremo nasi- titi edinole mi. Ljubite,kot sem vas ljubil jaz.
V drugi točki popoldneva nam je ena izmed bolnic povedala, kako je veroučna skupina vzpostavila z njo stike in kako bogati so zanjo trenutki, kadar jo peljejo k mladins- kemu verouku ali k maši. Spremljala sta jo tudi dva člana skupine in njune besede so se zlile v humano odločitev: Pripravljeni smo, želimo pomagati!
Nato so se s svojimi razmišljanji, petjem, igranjem in branjem pisem razvrstili pred mikrofonom še nekateri udeleženci.
Proti večeru,ko je bil na vrsti prikaz diapo- zitivov o vzponu na Triglav, je bila cerkev še vedno polna. Ne le z očmi, z vso svojo globino smo občudovali na platnu pričarano gorsko blaženost. Posebno tisti,ki nikoli ne bomo mogli na pot v višave,smo s srečnim pretresom opazovali mogočne gospodarje skal, ki se tako silno vzdigujejo v nebo. Sonce škropi čeznje svoje zlato in jezera ti govorijo: Čudovito je biti tako svetal in se tako lesketati...
Še nekaj prebranih vrstic, ki so prišle od vsepovsod, pa malo petja in za slovo je ena izmed deklet prebrala še pismo soli- darnosti, ki ga mladi udeleženci srečanja pošiljajo bolnikom.
Poslavljanje...Obrazi so govorili,da je nekaj lepega,velikanskega napolnilo srca. Drago- cena sreča je v nas vklesala besede: Re- šujemo sebe, ko pomagamo drugim!

Kati

Dragi invalidi in bolniki!
Želim se vam vsem skupaj oglasiti. Naša razstava se je končala. Povedali so mi, da so bile čudovite reči narejene. Zelo sem bila vesela tega sporočila. Tudi jaz sem svoj skromni izdelek poslala, ker nisem več zmožna za kaj večjega. Moje moči gredo proti zatonu zaradi starosti, pa tudi zaradi bolezni.
Dragi prijatelji bolniki in trpini! Samo eno željo imam do vas:molimo drug za drugega Nam, ostarelim je to velika tolažba, če imamo koga, da moli za nas. To vam tudi jaz obljubljam, da se vas bom vseh vedno spominjala v molitvi. Prosim vas tudi, da bi molili za našo mladino, saj je v današnjem svetu tako potrebna molitve. Molimo za naše duhovnike, posebno za mlajše,katere čaka še veliko preizkušenj. Prosimo Svete- ga Duha, da bi jih vodil po poti za Kristusom, kateremu so pri mašniškem posvečenju ob- ljubili zvestobo. Molimo tudi za vse trpeče brate in sestre,razkropljene širom po svetu da bi jih sveti Duh vodil v pravi kreposti. Prepričana sem, da dobra in globoka moli- tev prodre v oblake. Prosimo nebeškega Očeta, naj nas v stiskah vodi po Svetem Duhu, da bomo vztrajali do konca. To je moja iskrena želja, da bi bili vsi združeni skupaj v enem Bogu,ki ga moramo moliti in slaviti zaradi njegovih dobrot, saj nam jih vsak dan daje. Dragi prijatelji,na koncu te- ga pisma vas vse skupaj lepo pozdravljam!

Marija

Bil je lep, sončen dan, a v mojem srcu ga ni bilo, ni bilo svetlobe. Sedela sem v sobi, strmela predse in nemirne misli so mi bile pri bratu, ki je pred nekaj dnevi zapustil ta svet. Venomer sem se spraševala,zakaj se je moralo to zgoditi, ali je srečen? Da, sem si zatrjevala, če je Bog pravičen, potem zanj ne bi mogla želeti boljše sreče. Toda kaj je z mano? Zapirala sem se vase, od- klanjala dogajanja okrog sebe,tudi sama bi bila najraje pri bratu in z njim uživala večni mir. Ni bilo človeka,ki bi mi dal prijazno be- sedo in mi skušal olajšati to obupno samo- to, dokler...
Dan, strašansko dolg dan, se je že nagibal v večer in z njim so prihajale še bolj temne misli. Pa mi povedo,da so prišli bratovi pri- jatelji in želijo govoriti z menoj. Stopijo pred- me, se mi predstavijo in prav gotovo sem jih debelo gledala, saj nisem mogla verjeti, da se je našel kdo,ki ne prihaja iz usmiljenja ampak zgolj iz razumevanja. Že prvi trenu- tek so name napravili globok vtis. Vprašali so me, če želim še z drugimi prijatelji na izlet.Brez pomišljanja sem pritrdila. O, kako prav sem naredilal To vem najbolje sedaj, ko sem srečna med vami, prijatelji. Veliko- krat se spomnim tistega večera, ko sem spoznala, da še živijo ljudje, ki jim ni vse- eno, kaj se godi z bližnjim. Pokazali ste mi pot iskrene bratske ljubezni in na njej nih- če ne omaga,kdor le želi sprejeti ponujeno roko.
Da, ni človeka brez napake. Sprejeti ga z njimi, takšnega kot je, pa ni lahko! Potre- bna je velika mera ljubezni in razumevanja.

Prijateljica

Rada bi vam,dragi prijatelji, povedala nekaj velikega, nekaj,kar nosim v srcu, nekaj,kar mi daje, da živim.
Ko sem se prvič srečala s teboj, dekle na vozičku, sem bila prestrašena. Toda čutila sem,da bo ta zbeganost,polna pričakovanja rodila prijateljstvo. Res ga je, ni me bilo strah tvojega vozička in ti, drago dekle mi nisi zavidalo mojih zdravih nog. Prijateljici sva postali, draga moja Patricija, in danes lahko naslonim jokajoč obraz na tvoje prsi, ti razkritjem srce in tvoje roke poiščejo moje dlani.Moje urne noge ti prinašajo po- zdrave s planin...
Kako vesela sem,ko greva lahko skupaj tu- di v objem Njega, ko spoznava svet, ljudi.
In ta svet je sestavljen iz toliko majhnih križev in tvojega težkega,ki ga včasih sku- šam malo nositi tudi jaz.
Ne samo ti,Patricija,tu je še mnogo deklet, na vozičkih so prijateljice,ki jim je dan vedno noč,tu ste vi,vsi moji priijatelji. Kolikokrat mi dajete moč, da je moje delo uspešno, kolikokrat sem vesela in srečna, ko gledam tudi z vašimi očmi.
Prijatelji, ne veste,kaj mi dajete. Hvaležna sem vam in skušam vam vračati nasmeh, krepak stisk rok, sproščen pogled.
Povedala bi vam, kako vas imam vse rada, ker ste mi blizu,ker tolikokrat živim z vami. Res, rada vas imam, pomagate mi živeti vso polnost življenja.

Nuša Lavrih

V rokah imate zadnjo številko desetega letnika. Tega majhnega jubileja smo se na kratko spomnili v uvodniku in pogovoru z Mimico.Na njeno pobudo se je Prijatelj tudi »rodil.« Kaj več o tem ne mislimo pisati,saj ga vseskozi sami spremljate, ustvarjate in ohranjate pri življenju. Prisrčna hvala vsem za vse, karkoli je kdo zanj storil. Bog naj slehernemu obilno povrne.
Ko sem bežno pregledoval prehojeno pot, sem ugotovil, da je Prijatelj res nastal iz potrebe. Ob njem smo se učili, vzgajali v pravem krščanstvu in tudi drug drugega spodbujali. Iz vaših pisem in prispevkov je čutiti,da ima v Cerkvi na Slovenskem svoje mesto in svojo nalogo. Zaupajmo v božjo pomoč in naše skupno sodelovanje, da bi zastavljeno nalogo mogli tudi za naprej čimbolje opravljati.
Že sredi leta nas je presenetila podražitev papirja in pošte. Tudi za naprej rast cen še napovedujejo. Zato tudi Prijatelj, ki je odvisen le od naročnikov in dobrovoljnih prispevkov, ne bo mogel ostati pri doseda- nji ceni, če hočemo, da bo še izhajal.
Prijatelj se je resda precej razširil. Gotovo pa je še mnogo bolnih, invalidnih, osamlje- nih, ki ga pogrešajo in bi v njem lahko našli svojega prijatelja.Poiščimo jih in ga posre- dujmo. Naša krščanska dolžnost je, da se čutimo odgovorne za svojega bližnjega. To vam še posebej priporočam v adventnem in božičnem času. Tako bo njihov in naš Božič lepši, bolj srečen in božji blagoslov nas bo spremljal tudi v prihodnjem letu.

Prijatelj urednik

Dragi prijatelji!
Z veliko hitrostjo se približujemo koncu te- ga leta.Dneve odštevamo in ob tem premi- šljujemo o vseh teh desetih letih, ki jih je že preživel naš Prijatelj. Lepa doba je to, ali ne?! Lahko mu čestitamo in tudi vsem, ki ga že toliko let urejajo.Ob svojem rojst- nem dnevu gotovo ne bo dobil torte s sve- čkami, prileglo pa bi se mu vsekakor, ko bi dobil kako »buteljko«, da bi lahko nazdravil s svojim "šefom". Seveda bi bil tudi jaz de- ležen požirka, ker brez mene tako ne more biti slavja.
Hm, ali pa bo le vse potekalo brez moje "malenkosti",saj se v teh hladnih,jesenskih dneh najbolje počutim doma. Veste, tako prijetno je sedeti na topli peči, ki jo moja »stara« pošteno podkuri, in gledati TV prenose iz raznih koncev naše dežele.
Takrat, ko je bilo tridnevno srečanje na Čatežu,jaz še nisem čepel na peči.Namenil sem se,da grem obiskat udeležence sreča- nja in na malico h »gospodarju«, na katero me že nekaj časa vabi, pa sem dan prej vklopil svojo »anteno«, da bi videl, kakšno imajo vreme. In sreča,da sem to storil, saj sem zvedel koristne novice.Tam je bila na- mreč taka stanovanjska stiska, da bi moj »skelet« komaj mogel prenočiti. »Ne«, je rekla »ženička«. »Ostal boš kar doma!« Nato sem povesil nos,saj bi rad šel na izlet ob tako lepem vremenu,a sem se hitro po- tolažil. Prijatelj pa naj mi oprosti,obiskal ga bom takrat, ko njegov dom ne bo "hotelsko" zaseden. Udeleženci srečanja pa so se zelo dobro počutili, o čemer pa bodo tako sami pisali.
Dragi prijatelji, z novim letom pa bo novo tudi to, da vam prepuščam zadnjo stran. Zares,prav ste prebrali! Danes, ko vam pi- šem te svoje zadnje novice, mi je "ta stara" odrezala »anteno«. Tako je na hitro osre- čila vse, ki so se bali mojih bodic, in lahko se oddahnete; od danes dalje vas ne bom več moril in tudi ne razveseljeval. Sedaj bom tudi jaz tak kot vsi vi. Brez bodic.
Želim vam vsem obilo božjega miru ob roj- stvu našega Odrešenika, v letu 1979 pa vsem le sreče-sreče!
Pa še zadnjič - brez zamere!

Vaš Bine Bodež

Cenjene naročnike obveščamo, da bo v prihod- njem letu številka Prijatelja stala 10 din.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 8 din, letna naročnina 48 (podporna 100) din Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen pro- metnega davka.

Skromna štalica in v njej tako veliko bogastvo... Tudi moč mojih rok je skromna, vendar prav z njimi moj duh uresničuje možnost za ustvarjanje in dokazuje, da more za nemočno zunanjostjo ži- vljenje močno žareti. Ni važno, da v delu pride eden dlje kot drugi, odločilno je, da stori človek vse, kar je v njegovi moči, da se z delom bojuje in ne popusti. Vem, da v invalidih tiči veliko več,kot v svojem vsak- danjem življenju pokažejo...
Vzorec za vezenje najraje oblikujem iz se- be,po svojih tihih notranjih zamislih. Delam z občutkom, saj želim v vezeninah oboga- titi duha ljubezni in izraziti tisto, kar doni v meni, kot tisoč neizrečenih besed. Delo mi pomeni rast za prihodnost, prispevek za dograditev mozaika, ki si ga je zamislil ve- čni Umetnik.
Betlehemska Luč naj s svojo toplino zasije v naših srcih in nas napolni z novim upanjem.

HELENA URH