Bog ni Bog mrtvih, ampak živih in to, kar daje smisel življenju, ga podeli tudi smrti. Človeško življenje je neprestano hrepenenje in to ne toliko hrepenenje po nečem, temveč veliko bolj po nekom V zgodovinski perspektivi se to hrepe- nenje spočne že ob stvarjenju. V dolgem procesu stvarjenja se je kozmični prah kvalitetno spreminjal in v tem hrepe- nečem spreminjanju oblikoval človeka, prvega Adama in ga v Abrahamovi veri pomnožil,pomnožil kakor zvezde na nebu in kakor pesek na morski obali skupaj z obljubo o Odrešeniku. V prvorojencu vsega stvarstva, v Kristusu, pa se je stvariteljski zanos združil z odrešenj- skim in spremenil otroke teme v otroke luči. Jagnje božje je odvzelo greh sveta Po njem smo poklicani v občestvo Duha in to novo božje življenje se ne odloča nekje zunaj nas, temveč v nas samih in mi smo postali nosilci življenja, življenja v izobilju, ki nam ga je podelil Kristus s svojim vstajenjem.Njegovo vstajenje je postalo alfa in omega vsega stvarjenja, saj pomeni preraščanje in odpravljanje žela smrti, in trpljenje se v dialektiki neperspektivnega človekovega začetka spremeni v novo kvaliteto drugega A- dama.O tem vstalem Kristusu je Truhlar čudovito zapisal, kar pa lahko rečemo za slehernika, ki je prešel meje samega sebe v Kristusovi ljubezni: »Črte tvo- jega obraza so v poveličanju komaj še vidne. Ne prepoznavajo te: zdaj si jim vrtnar,zdaj prikazen,zdaj tujec na cesti v Emavs,zdaj tih neznanec,ki v vlažnem svitu gleda z obale na trudne kretnje ribičev. Tvoje telo je tvar, ki se raz- pušča v svetlobo duha. Vstopaš skozi zaprta vrata, se v hipu izmikaš očem in nosiš sebe v daljave,kakor se nosi misel ki je ne veže nobena zamolkla teža ze- mlje.« To je torej novo bivanje, bivanje Prvorojenca, ki postaja delež vseh nje- govih bratov, torej vseh ljudi dobre volje.

Marjan

Slika na ovitku:
Stane Kregar: podoba vstalega Kristusa v župnijski cerkvi Koseze v Ljubljani

»Pojdite in učite vse na- rode.Naredite jih za moje učence.« To Jezusovo naročilo apostolom je še vedno v veljavi. Še po- sebej nam bo pred očmi te dni,ko obhajamo misi- jonsko nedeljo.Naše misli bodo pohitele na misijonske poljane, posebno tja, kjer imamo že kakšnega poznanega: z željami, žrtvami in molit- vami, da bi bilo njihovo delo uspešno in obilno blagoslovljeno.
Mislim, da nam je Jezusovo naročilo po- gosto v spominu. Dobro se zavedamo, da je še mnogo ljudi po svetu,ki Kristu- sa ne poznajo. Oznanilo o božji ljubezni je mnogim še tuje.Boga ne poznajo. Ne vedo,da je Bog Ljubezen,da smo odre- šeni. Vsak izmed nas pa je poklican, da uresniči zgoraj omenjeno naročilo tam, kamor ga je božja previdnost postavila. Naša dolžnost je torej, da storimo vse, da se Jezusovo oznanilo širi.Kako bomo to uresničili? Vi,dragi bolniki, boste sku- šali junaško prenašati svoj križ trpljenja S tem, ko z veseljem in vdano prena- šate vaše trpljenje,bolezen,invalidnost, že oznanjate. Vaš zgled je lahko velika spodbuda za druge. Saj vemo, da edino zgledi vlečejo.
Nekateri pa so poklicani, da Veselo Oz- nanilo ponesejo v misijonske dežele in ga posredujejo tistim, ki oznanila o odre- šenju še ne poznajo. Tako sem bil skupaj z nekaterimi rojaki tudi jaz poslan na Madagaskar,da tam v škofiji Farafanga- na (jugovzhodni obali otoka) plemenu Antesaka,Zafisoro (zafišuru) in Sahafata (šahavača) sporočimo to veselo vest. To veselo oznanilo je treba ljudem pred staviti v pravi luči in sprejemljivi obliki. Vse to pa zahteva od nas,da se čimbolj vživimo v njihovo dušo, da dobro poz- namo njihove običaje, jezik - nasploh kulturo.V prvi vrsti pa bi morali biti pre- žeti z evangeljskim duhom. V nas mora biti veliko pristnosti, če res hočemo, da bi bili naši bratje sprejemljivi za Kristu- sovo odrešenjsko oznanilo. In ko to ugotavljam,se čutim tako nebogljenega Zato še posebno čutim, kako nam je potrebna bratska pomoč. Ker pa vemo, da ste vi, dragi prijatelji z nami, se za- nimate za misijone, nas vse to hrabri. Nekateri izmed vas si celo dopisujete z misijonarji. Vsi pa nas podpirate z moli- tvijo in junaškim prenašanjem trpljenja.

Moram reči, da sem bil veselo presene- čen nad vašo razstavo,ki ste jo priredili v začetku septembra v Ljubljani. Vse me je močno prevzelo. Opazil sem, kako mo- čno je bila naglašena misijonska misel. Med drugim sem bral, da nameravate »višek dohodkov« darovati za misijone. V resnici odlična zamisel. Občudovanja vredna vaša velikodušnost. Ob vsem tem tako pretresen skoraj ne najdem besede zahvale. Sami preizkušani, ste tako čuteči za trpeče brate po svetu. To je gotovo znamenje globoke misijo- nske zavesti v vaših srcih. Drži to, da tisti, ki sam trpi in je preizkušam, naj- bolje razume trpljenje in tistega, ki je v podobni življenjski situaciji kot večina vas. Veste, dragi prijatelji, gre vam vse priznanje. Zmorete izredne stvari. Vsi ste prispevali,vsak na svoj način, da je razstava uspela. To je tudi spodbuda za vse vas ostale,ki takrat še niste so- delovali pri razstavi. Če pomislim, koliko truda ste vložili v vaše ustvaritve, se lahko kar skrijem. V vas je izredna moč in trdna volja. Kljub trpljenju, ki je vaš vsakdanji spremljevalec, ste nanj poza- bili. Z deli ste pokazali,kaj zmore človek Pokazali ste,da vas trpljenje in preizku- šnje niso zlomile, da upate brez strahu trpljenju pogledati v obraz. Hvala vam za ta dragoceni zgled. Hvala vam za vse: za vašo ljubezen do misijonov, za vašo dragoceno pomoč. Tudi gmotno hočete pomagati. To je res čudovita zamisel. Sami nimate veliko, pa si še od tistega malo kar imate, znate odtrgati in dati bližnjemu, ki je v telesni in du- hovni potrebi. Vse to je vaš apostolat, vaše oznanjevanje Veselega Oznanila. Vi nam govorite, da je možno trpljenju dati smisel.Da,Kristus ga je osmislil.Vaš zgled je velika spodbuda za vse nas.
Mi, ki smo na misijonskem terenu, se pogosto srečujemo z bolniki. Vi, dragi prijatelji, pa nam kažete pot - kako jim pomagati. Kljub prizadevanju še čutimo v naših udih drugačen zakon kot je Kri- stusov, tisti, ki nas napeljuje v slabo. Prav zaradi tega se vam toplo priporo- čamo v molitev.Prepričan sem,da boste v teh dneh še pomnožili vaše molitve in prizadevanje.Tudi vaše trpljenje in pre- izkušnje darujte. Na ta način bomo tudi mi zmogli bolj odločno premagovati na- šo sebičnost. Če bo naše življenje res evangeljsko, potem smemo upati,da bo tudi naša beseda-naše Oznanilo, našla rodovitna tla v srcih tistih, ki Kristusa še ne poznajo.

Rok Gajšek

Pred kratkim se je v bolnici med ostalimi bolniki znašel mož šestdesetih let, ki prej v življenju ni bil nikoli bolan. Še nikoli doslej ni izkusil,kaj pomeni biti v bolnici Zdelo se mu je nemogoče, da bi se na- vadil na novo življenje, na ljudi okrog sebe, na dejstvo,da mora sobo deliti še s štirimi bolniki, da se mora držati bolni- šničnega reda... pa še sto drugih dro- bnih stvari. Vse ga je motilo in postal je kot ježek, ki se z bodicami brani pred okolico. Sedel je v kot na hodniku, vzel časopis v roke in izza časopisa pogle- doval sem in tja na vsa dogajanja. Tudi preiskavam se je upiral in malo je manj- kalo, da ni na lastno roko odšel domov.
Po enem tednu smo lahko z veseljem ugotovili, da je to priložnost zares izra- bil, če že ne čisto popolnoma, pa vsaj delno. Vživel se je med svoje sotrpine, se pogovarjal z njimi in ni več čepel v svojem kotu. Tudi nad hrano, nad po- steljo in nad nego se ni več pritoževal. Postal je prijeten tovariš. Začel je so- delovati pri svojem zdravljenju.
Nek znanec, ki si je v svojem življenju nabral veliko izkušenj, in je skušal živeti zares zavestno, je takole opisal svoje bivanje v bolnišnici: »Važno je, da se ne obotavljaš, da ne klecneš, da se ne upiraš,ampak preprosto sprejemaš novo situacijo z neko naklonjenostjo in mor- da celo z neko radovednostjo, kaj vse bo novega prinesla.Koliko čudovitih ljudi sem spoznal prav v bolnišnici, koliko sem se tam naučil za svoje poznejše življenje -vse skupaj je bila zame velika šola za življenje in za to sem še danes hvaležen.« Tako se več kot po desetih letih spominja svojega bivanja v bolniš- nici ta mož. Premagal je hudo bolezen, ki v dveh tretjinah primerov še vedno ni ozdravljiva.

Nekaterim ljudem se zares lahko vsa izkustva, tudi težka in boleča, spreme- nijo v bogastvo.

dr. M. K.

Služila bom

Na uredništvo Prijatelja smo malo pred misijonsko nedeljo povabili našo misijo- narko Marijo Frančiško Novak, ki že veliko let deluje v misijonih. Zdaj se mudi na oddihu v domači deželi, saj je nanjo z vso dušo navezana.
Poprosili smo jo, da bi nam pripovedovala o misijonu v daljni azijski deželi Tajski, o ljudeh, s katerimi se srečuje vsak dan, o njihovi bogati kulturi in duhovnosti,pa o težavah in preizkušnjah, ki jih doživlja v svojem delovanju kot redovnica in misijonarka.
Rojena sem bila v Trnovem pri Ljubljani. Pri krstu sem dobila ime Anica, moje re- dovno ime pa je Marija Frančiška. Sem redovnica iz reda uršulink. Naše vodilo je »služila bom« in ta misel me vodi že enaintrideset let misijonarjenja na Taj- skem.
To je skrivnost božje milosti, božjega izvoljenja.Ko sem bila stara šele petnajst let, sem želela postati redovnica. Odšla sem na učiteljišče k sestram uršulinkam v Škofjo Loko. Moja ravnateljica je bila sestra velike misijonarke Ksaverije Pirc. Ta je bila že takrat v misijonih in je re- dno pisala v revijo »Katoliški misijoni«. Z veseljem in zanimanjem sem jo pre- birala. Ko sem dovršila učiteljišče, sem jasno spoznala, da je najbolje, če izbe- rem misijonski poklic, ker je to služba Bogu in tistim, ki Boga najbolj potrebu- jejo. Mislila sem, da bomo odšli v primi- tivne in trde razmere, pomanjkanje. Pa je bilo precej drugače. Po tem počitku in obnovi si želim oditi nazaj in tam na- daljevati svoje delo kot Bog hoče.
Tajska je jugovzhodna azijska država. Ta del sveta gotovo poznate, saj je tu doživljalo vietnamsko ljudstvo veliko ne- srečo. Dežela je skoraj tako velika kot Francija. Sever je gorat,jug pa sega do morja. Rodovitna je, posebno ob veliki reki Mae Nam Chao Phaia. Tu so pote- kali tudi vsi pomembnejši kulturni in zgodovinski dogodki dežele. Ima pa tudi široke,suhe pokrajine, ki so dokaj revne Moje delo zadnjih petih let je potekalo v Chiam Mai, drugi prestolnici. Glavno mesto je Bangkok, ki sámo šteje 4 mili- jone prebivalcev, medtem ko šteje de- žela 45milijonov prebivalcev.Število teh hitro narašča. Ljudje so večidel budisti, veliko je muslimanov, le pol odstotka je katoličanov. Na podeželju vlada huda revščina,vendar zaradi lakote ne umira- jo. Težke so tudi razmere v predmestjih čeprav je v mestih veliko bogastva.
Začetek te dežele sega v 13. stol. po Kristusu. Takrat so ustanovili prvo kra- ljestvo, ki je trajalo nad štiristo let. To kraljestvo je bilo povezano tudi z zaho- dom in tako so v deželo prišli tudi ka- toliški misijonarji. V 17. stol. je dežela doživela hude boje s sosedo Burmo, ki jo je popolnoma razdejala.Uničili so tudi misijon. Po obnovi je dežela spet po- stala kraljevina in to je še danes. Peti kralj te dinastije Chulalongkorn (1910) je državo zelo visoko povzdignil. Uvedel je prosveto, ministrstva, prva železnica je stekla,odpravil je suženjstvo. Takrat so tudi misijonarji začeli odpirati svoje šole. Spoznali so,da je prek vzgoje naj- boljši dostop do siamskih src.
Naše šole so prav vse posvečene Mariji Šola Mater Dei (Mati božja) je letos pra- znovala zlati jubilej in je na zelo dobrem glasu,tako da jo poznajo skoraj po vsej deželi. Tako lahko rečem: »Če ljudje poznajo našo šolo, poznajo tudi naše delovanje in tudi Marijo. V naših šolah skušamo gojencem vcepiti krščanske na- zore in vrednote ter krščansko vzgojo.«

Moj delavnik je naporen. Do sedaj sem imela največ vzgojnega dela, ki je zelo zahtevno. V naših šolah je na tisoče učenk,sester pa zelo malo, pomagajo nam učiteljice. Odgovorno delo pa je na naših ramah kot npr. odgovornost pri vodstvu šole.Poučevala sem vedno verouk, mo- ralko, angleški in francoski jezik, umet- nost. Skrbim za nekdanje učenke in stike s starši. Sodelujem tudi na župniji
Imela sem veliko stikov z bolniki na žu- pniji. Posebno mi je ostal v spominu fant, rojen samo z eno nogo. Hotel je postati kristjan in je mlad izpričal ideal krščanstva tistim,ki so ga srečavali. Na njem sta me presenetili njegova vda- nost in potrpežljivost v boju s hudo bo- leznijo, rakom. Imamo tudi katehistinjo, invalidko na vozičku. Pri potovanju v Bangkok je doživela prometno nesrečo in postala hroma. Misijonar jo je sezna- nil s krščansko vero. Ko je stanovala v naši župniji, sem jo spoznala. Sprejela je krst in dobila ime Marija. Odšla je v svojo vas.Imela pa je izredno priložnost Ob kraljevem obisku v njeni vasi mu je izročila šopek rož, on pa ji je oskrbel, da so jo dali na zdravljenje. Postala je pravi apostol.
Imamo invalidko, ki hodi v 7. razred. Njeno telo je močno iznakaženo. Med nosečnostjo je njena mama delala z rentgenom - žarki so vplivali na otroka. Kljub iznakaženosti jo spoštujejo, po- magajo ji, nihče se ji ne posmehuje.
Do kristjanov so strpni, ker menijo, da vse vere navajajo ljudi za dobro. Priz- navajo vrednost krščanstvu, hočejo pa ohraniti svojo vero. Krščanska vzgoja na naših šolah jim pomeni ideal. Poseb- no starši bi vse dali, da bi njihovi otroci bili v naših šolah zaradi naše moralne vzgoje, ker čutijo pri nas moč, ki je ni- majo sami.
Vzhodni ljudje so ljudje velike kulture. Tajci so budisti.Njihova vera uči milobo, potrpežljivost, samozatajo. So mirni ljudje in ljubijo svobodo Budizem jim daje neke vrste svobodo. Hočejo se osvoboditi poželenja, vsega, kar je nizko, se očis- titi in tako vzljubiti duhovne vrednote, da se jim popolnoma posvete, da dose- žejo blaženi mir (nirvano). Tajska se imenuje tudi dežela smehljajev. Ljudje so potrpežljivi,klima jih navaja k počas- nosti; so zadovoljni,da ostanejo v miru.
Budizem ima menihe. Skoraj vsi moški postanejo menihi bonci vsaj za nekaj tednov, mesecev,let, pa tudi za vse ži- vljenje. Za 2500-letnico budizma je za štirinajst dni njihov kralj postal bonec. Ko postanejo bonci, se morajo držati pravil, strogih pravil (255 jih je!) glede čistosti,uboštva,hrane si namreč vsako jutro beračijo. Lahko pa kadarkoli izsto- pijo. Veliko meditirajo.
Katoliških duhovnikov je okoli 255 in so že na vodilnih mestih v škofiji, župnijah. Veliko več je sester.Največ katoličanov je po mestih (tudi priseljeni tujci) in tam imajo tudi cerkev. Drugače pa je v gor- skem svetu Chian rai med primitvnimi ljudmi.Sicer so kristjani povsod v manj- šini.
Na Tajskem imajo zelo lepa svetišča - pagode. Morda je najlepša kraljeva pa- goda v glavnem mestu Bangkoku; tu je 120 cm visok smaragden Budov kip z nirvanskim umirjenim smehljajem.Vat Po pagode pa je velikanska pagoda, mo- gočna poslopja, pravijo ji univerza na kamnu, ker je ves Budov nauk narisan na stene.
Koristen nauk za nas je,kako se oni umi rijo, pripravijo za premišljevanje. Njihov namen je, da se združijo z ničem. Vso svojo napetost osredotočijo v eno, da se vsega znebé.
Mi se včasih v svoji raztresenosti ne znamo pravilno umiriti za premišljevanje V tem pa so budisti mojstri in to skuša- mo me posnemati.
Izžarevanje vernosti, ki sem jo tu doži- vela kot svetlobo,tam pogrešam,kjer je velik budistični vpliv. Doma me je boga- tila narava, lepota slovenskega jezika in pesmi.
Ko se vrnem, se bom spet popolnoma vživela v tisto delo, ki bo najbrž neko- liko drugačno. Vem, da bo potrebno še veliko molitve in potrpežljivosti. Zahte- vajo samo potrpežljivost, saj se od njih lahko veliko naučimo.

Povedali ste nam veliko s svojega za- nimivega dolgoletnega delovanja v Taj- skem misijonu. Mi z zanimanjem sprem- ljamo delo misijonarjev in se jih v svojih molitvah spominjamo. Zdaj smo boga- tejši za nova spoznanja, tako, da bomo lažje prenašali svoje križe. Za vse smo vam iskreno hvaležni. Želimo vam srečno potovanje in božjega blagoslova za vaš misijon. Upamo,da bomo ostali povezani v Kristusovem imenu.

AAb

Potem je Jezus zopet odšel iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja.
Pa mu privedejo gluhega, ki je težko govoril, in ga poprosijo, naj položi roko nanj.
Jezus ga vzame iz množice vstran, mu vtakne prste v ušesa in se mu s slino dotakne jezika,pogleda v nebo, zavzdi- hne in mu reče: Effeta! to je: odpri se!
In kar odprla so se mu ušesa in razve- zala se je vez njegovega jezika in je govoril razločno.
Naročil jim je, naj tega nikomur ne pra- vijo. Pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali.
In na vso moč so strmeli govoreč:»Vse je prav storil, gluhim daje, da slišijo, in nemim, da govoré.«

(Mr 7, 31-37)

Ta gluhonemi se je drugim zelo smilil.To prav jasno čutimo, ko vidimo, kako nje- govi prijatelji goreče prosijo Gospoda, naj bi nanj roko položil.
In tako je deloma ločen od ljudi, katerih čustva in misli poznamo predvsem po besedi.
Glušec vidi npr. nasmeh in, ker mu ne ve vzroka, to je dovtipa, ki ga ni slišal, se mu srce krči ob misli, da se morda iz njega norčujejo, ne da bi vedel, zakaj.
Nobene glasbe ali petja se ne more več veseliti! In tisti premnogi zvoki, ki sesta vljajo soglasje v naravi,valovanje vetra v visokih borih,ščinkanje kalinov v cve- točih jablanah, silno bučanje morskih valov belih od pen, ki butajo z gromom v takljajoči se prod, klonkanje vode, ujete med skalami, toženje slok, ki od- letavajo, ali šumenje zrelega žita ob vetriču... ničesar več!
Tako žalostno je, da ne more več oku- šati prepričevalnega ali vsaj ljubezni- vega, vznemirjajočega, vabljivega mika človeškega glasu, ne več slišati tolažečih besed,ki so mu nekoč znale tako dobro blažiti trpljenje, in je prisiljen iskati v obrazih,da ugane misli in namene! Tako bridko, da nikoli več ne sliši otroškega smeha! ...
In če je glušec povrh še nem, kakor ta nesrečnež iz Deseteromestja, kako je tedaj sam! ker težko govori,da bi pove- dal svoje misli drugim, ki jih ne sliši več. Sam s seboj in s svojimi mislimi v molku ki ga prežema...In to cele mesece,cela leta... vse življenje!
Bolnik Jezusovega vzdiha ni slišal. Toda kako zelo se čuti umevanega! Brez dvo- ma, ta neznanec, ki se mu je dotaknil ušes in jezika in ga gleda tako resnično in močno ganjen, ta človek njegovo žalost in samotnost gotovo sluti! Kako je dober! Ker ubogega bolnika z brega jezera ljubi, z njim pa tudi vse potrte in osamljene, ki bodo nekoč morali trpeti kakor on,ne da bi imeli uteho,na svojem obrazu čutiti pomirjajočo roko Gospoda Jezusa!
Kajti, razen tistih, katerim so ušesa za- prta zemeljskim zvokom, so žal še drugi glušci, ki se branijo poslušati glas ne- bes: prostovoljni glušci, iz hudobije ali največkrat iz naveličanosti ali slabosti. Uboge duše, ki ostajajo same s svojimi napakami, s svojimi dvomi, svojim oma- hovanjem in tesnobo, ker nočejo več poslušati glasu božjega Prijatelja, ki jih kliče!
Kdo pa bo zmogel bolje ganiti Srce Očetu za te nesrečneže kakor goreča priproš- nja njegovih ljubljenih otrok,katerih bo- leča samotnost in bridki molk se daru- jeta v spravo za brate?
tudi tistim,ki sicer niso popolnoma gluhi pa ne dojemajo vseh odtenkov glasu ali petja,napevov,ki naravo razveseljujejo;
vsem žalostnim, ki se prav pogosto ču- tijo same;
za tiste, ki se docela upirajo milosti, in iste, ki morda ne marajo slišati vsega, da bi jim ne bilo treba svojega vsakda- njega življenja pošteno uskladiti s svojo vestjo!

In delati takó za rešenje bratov v plod- ni podaritvi,velikodušno obnavljani vsak dan -se pravi,darovati dragim bolnikom, doslej v samotni žalosti molčečim, toli- kšno polnost življenja, da na svoje trp- ljenje pozabijo in poslušajo, kako njih odslej veselemu srcu sočutno pojó Je- zusove besede: Effeta! - odpri se! srce mojega otroka, odpri se, kakor je moje, da boš kakor jaz ljubilo svoje brate do nespameti Križa! (prim. 1 Kor, 1, 22).

Mednarodni zbor Bratstva bolnih in invalidnih je bil letos julija v Španiji, in sicer v mestu Loyoli na skrajnem severu te pirenejske de- žele. Med udeleženci dvaindvajsetih držav iz vsega sveta smo bili tudi predstavniki iz Slovenije.
Tja smo potovali z avtomobilom hkrati z italijanskimi prijatelji.Pot nas je vodila prek severne Italije ter južne Francije. Zaradi tega smo imeli enkratno priložnost, da se obenem ustavimo v Lurdu. Tam so bili prav takrat naši romarji iz Slovenije. Srečanje pred votlino z našimi ljudmi ob daritvi sve- te maše je bilo nepozabno. Po kratkem postanku smo nadaljevali vožnjo. Zadnjih šeststo kilometrov smo zelo hitro prevozili. Prišli smo nekoliko utrujeni, a vedrih obra- zov. Pozdravljanja in predstavljanja ni bilo konca, saj je obednica v samostanu sv. Ignacija, kjer smo bili gostje pet dni, spre- jela okrog sedemdeset ljudi.
Naslednji dan,ko smo se že nekoliko odpo- čili, smo šli v lepo okrašeno dvorano. Tam so bili sedeži opremljeni s slušalkami, da smo lahko sledili predavanju. Lahko si iz- bral enega izmed štirih jezikov,v katerih so prevajalci sinhrono posredovali govore in pogovore (špansko, francosko, nemško in angleško). Pater Patois je poudarjal pred- vsem naslednje pozive voditeljem gibanja: človeško in duhovno izpopolnjevanje, po- trebo po letnem shodu (sestanku), po- globitev našega odnosa do evangelija ter krepitev molitve. Tudi smo slišali,da Brats- tvo bolnikov v svetu že razpolaga z nasle- dnjimi pripomočki za delo: bratsko ozračje, osebni stiki, prijateljstvo, sposobnost po- slušati druge, preprostost, brezplačnost, velikopoteznost pri prijateljstvu, času in veri ter skromnost.To gibanje ima nasproti napetosti v svetu, kjer sta človečnost in krščanstvo ponižana,pomembno vlogo, saj je zanj značilna povezanost in upanje. Je zrnce, o katerem pripoveduje evangelij, da obrodi sadove. Spodbudno je bilo spozna- nje, da je pravi ustanovitelj gibanja Jezus Kristus, in sicer tisti dan, ko je srečal hro- mega in mu rekel: »Vstani in hodi.« Čakati je bilo potrebno celih 1900 let, da se je ta dogodek spremenil v gibanje... Smisel tega je, da se bolnik ali prizadeti sreča z Jezu- som Kristusom prek prijateljskega ozračja. To srečanje naj bi človeka osvobodilo,dalo smisel njegovemu življenju ter naredilo iz njega srečnega kristjana.
V nadaljevanju predavanj je bila poudarje- na pomembna ugotovitev, da je potrebno opazovati s srcem, toda s srcem, ki ima Boga. V apostolatu našega življenja je nujno, da gledamo življenje okrog sebe. Pri tem je potrebno imeti jasen pogled, poln ljubezni; notranji pogled, ki je samo odsev drugega pogleda. Moramo z odprto dušo gledati okoli sebe, ne smemo biti brezbrižni do trpljenja in veselja, dušiti moramo svojo sebičnost,da ne bomo želeli biti v središču pozornosti, in opustiti moramo ponos,ki se nam zdi, da nas dviga nad ostale. Skratka, vsakdo naj bi se čutil odgovornega do lju- di, s katerimi živi in jih kakorkoli srečuje v svojem življenju.
Povzetek teh delovnih dopoldnevov bi lah- ko skrčila na tri misli:
• videti: učimo se opazovati življenje,
• ceniti: odkrivajmo Gospodove misli (pot, kako je on ravnal),
• delati: imejmo misijonske nagibe.
(Opomba uredništva: Razmišljanja o teh temah vam bomo skušali posredovati v prihodnjih šte- vilkah).
V dopoldanskem času, ko je bilo po preda- vanju delo po skupinah, smo si izbirali tisto katere jezik smo obvladali. Tako sva bile z Mileno v skupini, kjer so bili še prijatelji iz Kanade, Nizozemske,Italije, Luxemburga in Belgije. Govorili smo o delovanju Bratstva oziroma Prijateljstva v posameznih deželah kar je bilo zelo zanimivo in koristno, saj smo imelli takrat največ priložnosti za iz- menjavo izkušenj.
Nekaj posebnega je bila vsakodnevna da- ritev svete maše, ko je s škofom Boillonom somaševalo šestnajst duhovnikov. Vsakič je bila v drugem jeziku in ne glede na to, ali je bil glavni duhovnik črne ali bele polti, smo čutili, da smo vsi člani ene družine. Veselje in povezanost smo čutili tudi ob večerih, ko je zadonela pesem in so nam razne folklorne skupine prikazale čudovite plese in ubrane pesmi raznih pokrajin iz Španije. V naslednjih večerih so se zvrstile tudi druge skupine in pokazale, kaj znajo. Tako je bilo vsakič prisrčno in nepozabno.
Zadnji dan pred odhodom so nas peljali na romarsko pot, v nekaj kilometrov oddaljeni Aranzazu: tu smo si ogledali več stoletij staro Marijino svetišče. Oltarna podoba je prvotna, vse ostalo pa je zelo moderno. Zatem smo imeli skupno kosilo v bližnjem hotelu,ki je bil sezidan kot vse štiri stavbe vključno s cerkvijo na živi skali nad več desetmetrskim previsom v vznožju Pirene- jev. Nazajgrede smo obiskali še majhno ri- biško pristanišče ob atlantski obali, da smo se odžejali in vsaj malo ohladili.
Ob slovesu naslednji dan smo čutili, da se vračamo domov bogatejši za prenekatero spoznanje, ki nam bo pomagalo reševati svoje in skupne težave, pa tudi naloge. Čeprav smo pred odhodom na to dolgo pot nosili vsak zase skrito skrb, kako nas bodo sprejeli in kako bomo prestali potovanje,se je z Njegovo pomočjo vse srečno končalo. Zdaj čutim in vem, da tudi naše Prijatelj- stvo ne živi zunaj sveta, temveč ga vsak posameznik oblikuje.

Tatjana in Milena

Kadar smo namenjeni na Trstenik, v duhu zremo naš lepi »vikend«, ki nas tako prija- zno sprejema. Tako je bilo tudi tedaj, ko smo prišli tja,da bi se srečali, se pogovorili o marsičem,se duhovno spet malo osvežili. Prav vse nas je nagibalo k temu. Ostrina gorskega zraka in toplo avgustovsko sonce nam je kot prispodoba ponazarjala témo, o kateri se bomo pogovarjali.
Z našimi duhovnimi voditelji,s katerimi smo hoteli tudi mi kar največ sodelovati,smo se odločili za pogovor o krščanskem veselju. Na več srečanjih je bila že obravnavana ta odlika kristjana, pa vsakokrat spoznavamo nekaj novega. Če je vsak le za hip odkril zaveso svoje notranjosti in izrazil svoje doživljanje veselja ali žalosti, smo mu bili hvaležni.Pomagal je s tem graditi osebnost svojega bližnjega - brata, sestre. Kako ne bi bili vsakega napredovanja veseli?

Čas,ki nam ga je božja Previdnost odmerila da ga preživimo skupaj, smo hoteli čimbolj smotrno razdeliti. Ko smo v petek prispeli na cilj, se malo oddahnili in se med seboj pozdravili, nas je skupna želja, da se sre- čamo tudi z našim največjim in večnim Pri- jateljem, združila okoli oltarne mize, kjer z Njim najtesneje povežemo sebe,svoja hote- nja, odpovedi pa tudi veselje in hvaležnost.
Evangelij -njegov nauk nas je poučil v ču- dovito lepi duhovniški molitvi, kako naj bo- mo preprosti in majhni,ker smo le taki spo- sobni sprejeti božje navdihe in taki bomo laže doumeli to, kar nam razum ne more pojasniti. Z gotovostjo lahko zapišem, da se je vsak udeleženec potrudil, da v tem duhu odpre srce božji Ljubezni.
Sobotni dan je bil tako sončen, da nismo strpeli pod streho. Delo smo si razdelili na prostem. Po pozornem poslušanju izbranih misli duhovnega voditelja smo izmenjali še svoje misli in izkušnje v prisrčnem pogovo- ru v manjših skupinah. V teh je lahko sle- herni izrazil svoja mnenja, ugotovitve, do- življaje. Tudi duhovno berilo tega dne se je skladno ujemalo z našim razmišljanjem. Poslušali smo namreč Jezusov govor o bla- grih. Blagor ubogim, žalostnim, preganja- nim... V teh nas On spodbuja, naj se kljub vsemu veselimo, kajti naše plačilo nam je pripravil v nebesih.

Naša prijateljica je to izrazila s svojimi be- sedami in po svojem doživljanju takole: »Zdi se mi, da ni le naša dolžnost, pač pa si lahko kristjani štejemo v čast,da smemo širiti veselje. Ostaja nam zavest, da zase pridobimo veselje, srečo, če jo moremo razdajati.« Drugje so poudarili prvenstveno vlogo pri doživljanju veselja v Kristusu, kajti le notranji mlir, urejenost, čista vest pripomorejo do pravega veselja.Prevečkrat radi iščemo veselje in uživanje v dobrinah, ki nam jih daje ta svet. Pravo zadovoljstvo pa čutimo le takrat, kadar si prizadevamo, da bi bila naša dejanja povezana z božjim načrtom. Tu je prijateljica povedala, kako se veseli srečnega trenutka, ko vsak prvi petek prejme sveto obhajilo, zlasti še, ker je večinoma sama.V več skupinah so si bili enotni, da je pot do Boga - vira veselja - molitev. »V molitvi si v duhu predstavljam žrtev in trpljenje križanega, da svoje teža- ve laže prenašam« in dopolnitev: »Dokler nisem križa sprejela, me je težil in utesnje- val, ko pa sem v navidez brezizhodnem po- ložaju spoznavala resnično veselje v ljudeh, sem spoznala, da so prav ti, ki so v sebi nosili Kristusa, zanetili v meni iskro življe- nja.« »Pri nas smo kar trije invallidi v dru- žini in smo po Prijateljstvu spoznali, da je naš križ, lahko bi rekli, celo obdaritev. Do- kler do tega spoznanja nismo prišli, je bilo obupno. Veselje je prišlo s Kristusom po prijateljih.«
Ni zaman rekel eden od udeležencev: »Križ je stopnica k Bogu, od katerega sprejema- mo vse veselje,dopušča pa tudi žalost.Ta- krat potrebujem človeka da mi odpre pot do Njega.Bolečina velikokrat otopi človeka, da ne vidi, kako vse prihaja od Njega in k Njemu vodi.« Iz povedanega vidimo,da ve- selje osvaja srca ljudi. Ali si moremo pred- stavljati,kako nekaj velikega lahko naredimo če koga obiščemo in mu s tem napravimo veselje.
Vsem izpovedim, ki smo jih po skupinah skrbno zapisali, smo še enkrat prisluhnili vsi skupaj, tako, da je vsak vedel,o čem se je katera skupina pogovarjala.Po delav- nem in bogatem dnevu pa smo si pripravili še kratek in vesel večer ob skečih in pesmih.
Udeleženci srečanja smo želeli biti povezani z župnijskim občestvom, kjer smo preživeli nepozabne dneve naše duhovne poglobit- ve, zato smo se tudi udeležili nedeljskega evharističnega slavja z župljani v cerkvi. Tokrat smo se poslovili od gospoda župnika - našega velikega prijatelja in dobrotnika, ki odhaja v drugo župnijo. Iskreno smo mu hvaležni za vse pozornosti.
Kdo bi mogel v kratek zapis strniti vse misli vsa pričakovanja iz življenja? Odhajali smo bogatejši, naučili smo se od Jezusa in svo- jih prijateljev, kakšno je pristno krščansko veselje.

Tone

OKTOBER

Podpis k sliki: Pokojni papež Janez Pavel I.

MISIJONSKI NAMEN: Da bi v posameznih škofijah misijonske skupnosti bolje so- delovale.
Težav,kot jih čutijo drugod,mi nimamo.Gre za lepše sodelovanje papeških ustanov, ki vsaka po svoje dela za misijone:Za Družbo za širjenje vere, Delo sv. apostola Petra, Delo sv. Detinstva in Misijonsko zvezo du- hovnikov. Za naše prilike bi bila potrebna večja gorečnost pri podpiranju misijonarjev in večja zavzetost za misijonsko delo.
Podpirajmo delo naših 120 misijonarjev ši- rom po svetu, ki se jih bomo na misijonsko nedeljo posebej spominjali tako, da molimo za uspeh njihovega dela, darujemo zanje svoje daritve in žrtve. Podpiramo jih tudi materialno, kolikor moremo. Za misijonarje skrbi škofijski poverjenik,za vse pa narodni direktor misijonskega dela Msgr. dr. Vilko Fajdiga v Ljubljani in njegov namestnik g. Franc Mikuž, župnik v Tržišču.
Zavzetost za misijone bi pomenila tudi kaj več. Pomenila bi delo za nove misijonske poklice,ali pa morda kar misijonski poklic,ko bi se kdo odločil in šel v misijone. Božji klic je velika milost. Tudi zanjo moramo moliti.

NOVEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi kristjani Bliž- njega Vzhoda prebudili v sebi gorečnost prve Cerkve za širjenje vere.
Prva Cerkev se je rodila na Bližnjem Vzhodu, v Palestini, Siriji, na Cipru, v Egiptu, Mali Aziji.Hudo nam je,da v teh krajih danes kr- ščanstvo ni tako živo, da bi moglo od tam izžarevati v svet, kakor je nekdaj. Prosimo Boga, da bi se to spet zgodilo. Saj so se v Antiohiji v Siriji Jezusovi učenci najprej za- čeli imenovati kristjani. In tam je Sv. Duh določil Pavla in Barnabo, naj kreneta na misijonsko Pot, ki je pokristjanila Evropo.
Položaj v teh deželah pa je zadnjih nekaj let zelo težak. Zadeve med Izraelom in arabskimi deželami še niso urejene. V Liba- nonu je državljanska vojna.Težka je usoda Palestincev, med katerimi je mnogo katoli- čanov.
Spričo tega nas papež poziva, naj molimo, da kristjani v teh deželah ne bodo izkore- ninjeni, da se evangelij globlje ukorenini v teh ljudstvih, da bi vsi kristjani teh dežel prav v teh težavah začutili potrebo po edinosti in da bi s svojim življenjem pre- pričevalno pričali za Kristusa in evangelij.

P. Pavel Berden

To je bil moto naše razstave ki jo je 3. septembra v avli teološke fakultete odprl dr. Marijan Šef.Takoj za tem so prišli prvi obi- skovalci, katerih nepretrgana vrsta se je odvijala skozi ves dan, pa tudi ves teden jih je bilo toliko, da je njihovo število pre- seglo vsa naša pričakovanja.
Na mnoga vprašanja,kdaj bo zopet razstava moram odgovoriti, da bo čez dve leti, in sicer prav tako v začetku meseca septe- mbra. Daljši časovni presledek je potreben da imamo potem več možnosti, pa tudi zanimanje tako raste. Torej do jeseni leta 1980 imamo čas vsi,tudi tisti,ki letos niste imeli poguma sodelovati, da pripravimo zo- pet kaj novega, lepega in koristnega.
Rada bi se še enkrat zahvalila vsem, ki ste tokrat kakorkoli pripomogli, da je razstava uspela in da je bila tako obiskana kot še nikoli doslej.
V spodbudo pa obenem z lepim pozdravom še tole misel, ki jo je vpisal v knjigo vtisov eden izmed obiskovalcev:
»Dragi prijatelji - V času hitrega tempa življenja, ko se nam mudi in smo živčni od mnogih nalog, ki nam jih narekuje življenje, občudujemo vas, ki znate vztrajati v bole- zni in delu. Vsi ti izdelki so dokaz vztraj- nosti in požrtvovalnosti. Naj vas Prijatelj s križa hrabri in osrečuje!«

Tatjana

Če smo telesno šibki, smo duhovno močni; o tem govorijo naša dela.

September je mesec,ki je marsikomu pustil lepo doživetje. Od 3. do 10. septembra so razstavljali svoje izdelke naši bolniki in in- validi iz vse Slovenije. Prek 140 jih je bilo. Razstavo smo odprli v nedeljo zjutraj ob osmih in vsi, ki smo bili navzoči, smo bili srečni. Z njo so naši prijatelji pokazali, da so kljub raznovrstni prizadetosti sposobni ustvarjati. Marsikdo izmed obiskovalcev je na razstavi odkril nov svet, ki ga do sedaj ni poznal, v prihodnje se bo pa bolj zanj za- nimal. Pogled po avli je človeka prevzel,saj so izdelki že sami kazali, koliko potrpljenja in dobre volje je bilo potrebno, da so nastali
Nedelja - prvi dan razstave.Ta dan si je razstavo ogleda- lo čez petsto ljudi. Mnogi so kupili tudi kak izdelek, ki jih bo spominjal,da so tudi slabotni ljudje poklicani v svet, kjer drug drugemu pomagamo. Skozi ves teden je bila razstava dobro obi- skana; na praznik Marijinega rojstva in zadnji dan raz- stave pa je bilo še več obiskovalcev. Izdelki, ki so bili za prodajo, so bili skoraj vsi prodani.
Ves čas med razstavo so bili v avli dežurni invalidi sami in nekaj sodelavcev. Obisko- valcem smo skušali odkriti razmere,v kate- rih je kdo ustvarjal, kajti vrednost izdelka cenimo tudi po trudu, ki je bil vanj vložen. Razstavo si je ogledalo tudi precej invali- dov. Pokazalo pa se je,da je pri mnogih še vse premalo požrtvovalnosti.Prav bi bilo,da bi se za naprej bolj zavedali, da nas nekdo potrebuje, da potrpežljivo čaka na našo pomoč.
Zadnji dan razstave je šel v zaton, med na- mi pa je nastala toplota, ki nas je vse og- revala. Z razstavo je bil storjen velik korak Prijatelji, pokazali ste, da živite med nami, ne v svojem zaprtem svetu. Vsem razsta- vljalcem iskreno čestitam in želim,da svoje izdelke začnete pripravljati za naslednjo razstavo. Vsem, ki ste pa kakorkoli poma- gali pri razstavi želim, da še naprej krepite svojo krščansko ljubezen in jo razdajate med tiste,ki jo potrebujejo.Sv.Jakob pravi: »Vera brez del je mrtva!«

V. R.

Ko je človek s pripravljenostjo čutečega srca stopil v avlo, kjer so bili razstavljeni izdelki bolnih prija- teljev,ga je prevzel občutek globokega spoznanja, kot bi stopil pred daritve- ni oltar. Saj je iz vseh izdelkov in iz vsakega posamez- nega dihalo trplje- nje, trud, ki ga je vanjo s tako veliko ljubeznijo vložil! Bilo je svetišče daritve in ljubezni, v kateri se v vsej veličini ra- zodeva Bog. Hvala dragi prijatelji, za ta veliki dan spoz- nanja in doživetja; človeka prevzame, ko začuti to božjo bližino,ki v vas deluje in pomaga spoznavati pravi smisel življenja.
Dragi prijatelji! Ko človek vstopi v dvorano resnično začuti, da invalidi le nismo sami in da so še taki ljudje, ki nam radi pomagajo. Na vsakem koraku smeh,dobra volja in pri- jazne besede in še bi lahko našteval. Res- nično, dragi prijatelji, v takšni družbi se dobro počutimo in pozabimo na vse težave in skrbi. Pogled na te izdelke me je vsega prevzel. Več ne morem napisati.
Dragi prijatelji, dovolite mi, da se vam za trud in požrtvovalnost v času razstave, ki nam bo ostala v nepozabnem spominu, prisrčno zahvalim. Vaš prijatelj

Izidor

Na razstavo gremo včasih bolj zato, ker beremo ali slišimo vabilo, kot pa iz zanima- nja. Vendar vse, kar naredimo, dobi pravo vrednost šele tedaj če je komu všeč. Včasih smo premalo zbrani in gre mimo nas tista drobna lepota, pred katero bi se kdaj drugič z občudovanjem us- tavili.
Ko si stopil v avlo teološke fakultete, si prvi hip obstal, saj si bil v zadregi, kje bi začel ogle- dovati, ker ni nikjer rečeno, da moramo iti po vrsti.
Pozdravljajo te vo- ščilnice, prtički, prti, škatlice, hlevček, pa polno tistih drobnih stvari,ki jih otroci tako radi prekladajo, po- pravljajo in razdirajo.
Morda je kdo mimogrede vrgel pogled »in šel mimo«,ne da bi bil komu privoščil toplo, prijazno besedo. Razvajeno oko se je na- mrščilo,češ: »Kako so te barve neubrane.«
Manica se je zagledala v rdečo rožo, ki jo je stkala neznana, morda vsa uboga roka. Spomnila se je prve kitice stare kitajske pesmi:
Ob voščilnicah je obstal Marko,dvajsetlet- ni študent agronomije. Izbral je tiste, ki so mu bile najbolj všeč. Najlepšo je pisal Urški v Belo krajino. Ko sta se dobila po preda- vanju, mu je vsa žareča dejala: »Marko, tako lepe karte nisem še nikoli dobila.«
Daleč od Ljubljane stanuje tik ob mogoč- nem smrekovem gozdu Tončka. Hoditi ne more in domači morajo na delo, vendar ni osamljena. Druščino ji delata papagajček Kiki in kuža Miki. Včasih se pod oknom pa- sejo srne in plaho pogledujejo proti hiši. Tončka jih vidi in pridržuje dih.
Mesece in mesece je vezla. Na sredo prta je naredila šopek, prav tak kot stoji na mizici. Ob robeh in na vogalih je razvrstila prijateljice srne Kikija in Mikija, dodala je pa še škodljivko iz gozda. Res sune kakšno putko, vendar se to ne zgodi prepogosto.
Ob prtu se je ustavila Mojca. V osmem nad- stropju stanuje in okrog nje je sama sivina. Le za nekaj mesecev zacveto balkoni.»Ta- le prt je kot nalašč zame. Kadar me bodo pozimi obiskale prijateljice, bom pogrnila v tisti sobici, od koder je čudovit pogled na Šmarno goro.Zunaj bo brila burja,me bomo pa imele pomlad.«
Juriju in Agati so najbolj ugajale živalce. »Tistega psička,ki ima velika ušesa,vzemi- va za našega Jurčka. Pravega ne moremo imeti, ker bi preveč cvilil, kadar smo vsi z doma.« V Agatinih očeh je zaigralo: »Po- zdravljene neznane roke, ki ste morda z muko, vendar z ljubeznijo naredile kužka za našega Jurčka.«
Jurij se je še pošalil: »Psiček ima res tako glavo, kot bi ga bil sosedov Sultan, ko sta se dajala za kost. Vendar pa lepo gleda, kot bi hotel vsak čas pomežikniti.«
Ko so Manica,Marko,Mojca pa Jurij in Aga- ta odhajali, so menili: »Čez dve leti spet pridemo po kakšen spominček.«

A. P.

Tako daleč so dnevi bivanja v Lurdu, daleč dragoceni trenutki,ko smo drug za drugega in drug ob drugem molili v cerkvi Pija X., do- življali tišino poletnega večera; daleč, pra- vim in vendar - vse to je zelo blizu,ker živi v nas; živi darovanje ljudi, ki so šli z nami na pot. In vse tiste neizrečene izpovedi trpljenja, sreče, prošenj, pričakovanja - to zmore človek dobiti samo v Lurdu ob ču- doviti lurški votlini, ki izpričuje Kristusovo trpljenje in ljubezen Matere božje;izpričuje veličino Bernardke in njeno neizmerno željo po Življenju. Nikoli ne bom pozabila vseh srečnih smehljajev romarjev,ne bom poza- bila prizadevanja naših spremljevalcev, saj so bili vedno na razpolago vsakemu izmed nas. In vem - če hočemo Lurd občutiti in doživeti, je potrebno predvsem moliti, se prepustiti trenutkom,ki nam jih dajeta Mati božja in Lurd.
Ko smo odšli na pot, je bilo po vlaku slišati: težko bo, a ko pridemo v Lurd, bo prije- tno. Splača se »potrpeti«. Da,tu se vsak napor "obrne" v dobro. Tu ni prostora, da bi se ustavljali ob nevšeč- nostih. V ljubezni človek spozna dragoce- nost križa, spozna,da je treba vzdržati, se odpovedovati in trpeti.Za mene je Lurd tihi kraj za zbrano molitev, je veličina, ki me je naučila pozabljati nase in mi povedala, kako moram živeti, da bom vredna poti, ki pelje v prihodnost. Prav zato sem vsako mašo, vsako procesijo sprejemala vedno znova. Trenutek za trenutkom se mi je zdelo, da mi Mati Marija v moj mozaik življenja pri- naša moči za pogum in upanje. Tudi, če sem se kdaj zalotila v sebi prazna, vselej je potem spregovoril Gospod in rekel: »Rad te imam«. Posebno močno sem to občutila v trenutku, ko sem okrepljena z lurško vo- do poljubila kipec Marije. Tega doživetja in radosti ne morem ponazoriti z nobeno be- sedo.Kajti kadar je človek resnično srečen še tako lepo zveneča beseda ne more po- vedati tistega, kar čuti duša.
V življenju mi je bilo dano spoznavati in srečavati se z mnogimi lepotami, dano mi je bilo doživljati veliko, veliko bogastva, pa tudi preizkušenj. V tem trenutku bi rada vsem svojim sobratom in sosestram v Kris- tusu rekla: želim vam doživeti Lurd. Tudi za vas ima Bernardka in Marija z Jezusom toliko dragocenosti, toliko ljubezni. In prav zaradi te ljubezni je Lurd novo odkritje in kažipot za izpopolnjevanje samega sebe.
Še danes -po tolikih mesecih- pride trenu- tek, ko v molitvi premišljujem o Lurdu; zdi se mi, kot bi bilo včeraj. Vidim reko Gavo, ki mirno reče ob mogočni bolniški stavbi, slišim zvonjenje lurških zvonov, svobodno, spontano petje vse velike množice, iz vse- ga sveta.
Lurd... sreča... trpljenje... Lurd, molitev, zaupanje,čakanje. Če bi mi bilo možno po- tovati še kdaj v to mesto - šla bi tja. Šla in molila... in prosila. Lurd, veliko mesto ljubezni, hvala ti za vse, za spoznanje, ki ga bom vedno nosila v duši.V Lurdu si člo- vek križ izostri, ne odloži. Prepričana sem, da je marsikdo med vami, dragi prijatelji, spoznal podobno resnico.

Marjetka

Bila je nedelja 20. avgusta. Jutro je bilo megleno. Obetal se je lep dan. Peljali smo se proti Dolenjski. Sonce je sijalo na griče, polja in travnike. Prispeli smo v Žužemberk Z vozičkom sta potem Janko in Cvetka po makadamski cesti Jožico in mene peljala k sv.maši.Maševal je tamkajšnji župnik. Sre- ča,ki smo jo doživljali ob petju, ne bo nikoli pozabljena. Popoldne smo imeli piknik ob Krki.Bilo nas je veliko.Spoznala sem Stanko in Marijo. Vožnja s čolnom je bila za nas vse posebno prijetno doživetje. Jožica se ni peljala, ker jo je bilo strah...
Sonce je zahajalo za goro in mrak se je spuščal nad prelepo krško dolino, ko smo se poslavljali od prijateljev. Bil je to dan, ki bo vedno živel v mojem srcu. Hvala vsem, ki ste nas osrečili!

Nevenka Širca

Ob 120-letnici Marijinih prikazovanj v Lurdu je bilo v soboto, 16. septembra, že tudi tra- dicionalno romanje bolnikov v Brestanico - naš slovenski Lurd. Na sv. mašo smo se pripravljali z molitvijo žalostnega dela rož- nega venca, katerega desetke je duhovnik povezoval z globokimi mislimi o skrivnosti Gospodovega trpljenja in dal vsaki tudi svoj namen.
Sveto daritev pa je ob somaševanju več duhovnikov vodil mariborski škof Grmič. V pridigi nam je občuteno orisal Gospodovo in Marijino trpljenje in nas ob njunem zgle- du utrjeval v zavesti,da tudi naše trpljenje vodi v večno srečo nebeške domovine, do katere moremo, s pogumnim sprejemanjem preizkušenj,pomagati tudi drugim.V tem pa je lahko tudi naše trpljenje velika vrednota pred Bogom za vso, zlasti pa za našo slo- vensko Cerkev. Tako nas je spodbujal go- spod škof in nam ob koncu svete maše v spomin na to srečanje podelil še podobice.
Lepo pozornost je g. škof izkazal tudi šo- ferjem, saj jim je blagoslovil avtomobile ter jim dal spominske značke. Zahvalil se je tudi vsem drugim, ki so kakorkoli pripomogli do tako lepega srečanja.
Tudi mi se pridružujemo njegovi zahvali vsem in jo še prav posebno izrekamo nje- mu, škofu Grmiču, saj je ob koncu s svojim nasmejanim obrazom pričaral med nas tako prijetno domače ozračje. Iskrena hvala vsem in Bog vam povrni!

Mimica

Po strmini so se avtomobili počasi pomikali do prijazne Žgavčeve domačije v Srednji Kanomlji blizu Idrije. Bili smo si z nekaj iz- jemami vsi poznani. Posedli smo v urejeni kmečki hiši ob Bogkovem kotu in rožni venec ob steni nam je prebujal vest. Ni manjkalo smeha in dobre volje,kot da smo svatje,ne pa vsak s svojo bolečino. Pa to smo pustili

doma, saj smo se srečali z dobroto in milo- stjo požrtvovalne ljubezni. Prepevali smo z mladinskim zborom, pod vodstvom sestre Klare, ki je te počitnice preživela doma. Nadvse nas je povezala sv. maša, katero je daroval g. Lojze, novomašnik, naš novi prijatelj. Vsi smo sodelovali,izrekali prošnje nekateri celo večkrat. Božja beseda nas je združevala. Vsi smo čutili,kako Bog prihaja med nas v tej čudoviti naravi in nas še ču- doviteje hrani ter krepča s svojim kruhom.
Srečni smo se poslavljali od drage domači- je dobrih,poštenih ljudi, saj so nam podarili gostoljuben dan, čeprav le za eno popol- dne. Hvala vam!
V mraku so vozila počasi zapeljala po klan- cu v dolino,srce pa je bilo polno poletnega doživetja.
Prijatelji, bomo bolj močni,bolj pogumni...?!

Fanči

V svojem življenju sem se že večkrat sre- čala z bolniki in invalidi. Preteklo soboto pa sem z veseljem odšla na dom s.Klare, da bi pomagala pri petju na srečanju invalidov. Mladi iz naše župnije smo pripravili in po- novili nekaj pesmi, nato pa odšli k Žgavcu. Kmalu je prispel kombi ter dva avtomobila in že smo zagledali invalide iz raznih krajev Slovenije. V začetku mi je bilo malce tesno pri srcu, da bi kar pobegnila. Ko pa smo se začeli pogovarjati,je ves strah minil. Kmalu je bila sveta maša, daroval jo je novomaš- nik Lojze, ki nam je po končani sveti maši podelil tudi novomašni blagoslov. Nato smo se zopet pogovarjali in veselili z bolniki. Za dobro počutje in razvedrilo sta poskrbela tudi brata, ki sta igrala na harmoniko in klarinet. Čeprav sem še zelo mlada, se mi zdi,da sem po tem srečanju postala duho- vno bogatejša. Hvala prav vsem, saj ste nam,zdravim, pokazali, kako je treba z do- bro voljo in optimizmom prenašati vsakda- nje tegobe.
In prav na koncu lepo pozdravljam Mileno, Tončka, Metko, Nevenko, Franca in vse druge, ki ste se udeležili srečanja, saj ne vem, kako vam je ime.

Marija Tušar, 13 let

Ko smo se v soboto, 26.avgusta,že četrtič zbrali pri Mariji v Puščavi, nas je že ob pri- hodu prijetno presenetila ljubezen mladih, ki hočejo hoditi po stopinjah Matere ter veliko- dušno pomagati vsem pomoči potrebnim.

Napis nad vratmi: »Pozdravljeni, pri svoji Mami, ne bojte se,moj Sin je z vami«, nam je že ob vhodu v lepo Marijino svetišče dajal poguma in moči za »sivi vsakdan«, ko se počutimo osamljene. Višek srečanja je bila sv. maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval pomožni škof dr. Lenič ob dobrem sodelovanju bolnikov in invalidov Ker je Cerkev prav takrat bila brez vrhov- nega poglavarja, smo prav goreče molili,da bi kmalu dobila dobrega Petrovega nasled- nika. Po maši in blagoslovu z Najsvetejšim so se srca še enkrat dvignila v pesmi:
»Marija,skoz' življenje voditi srečno znaš, ti pelji skoz' trpljenje življenja čolnič naš«.
Ko smo se opogum- ljeni in okrepčani vrnili na svoje domove, smo še isti večer zvedeli, da že imamo no- vega papeža Janeza Pavla I. Brez dvoma je k temu pripomogla tudi molitev bolnih in trpečih.

s. Ivanka

V farafanganski škofiji smo po šestnajstih letih imeli novomašniško posvečenje. (Du- hovnik, ki je bil posvečen 1973 leta, je sa- mo po rodu od tu, dela pa v drugi škofiji). Radost je toliko večja, ker tu nismo nava- jeni na duhovno razkošje,da bi imeli kar po več novomašnikov hkrati. Podobni smo že- nski,ki je našla izgubljeno drahmo. Novemu duhovniku je ime Tata Germain. Doma je iz Farafangane.
V petek, sedmega julija se je v njegovi mestni četrt! Mahafasa zbralo vse njegovo pleme, da opravi pogrebne obrede za njim. Ne bodo ga namreč pokopali v domači gro- bnici,kadar bo umrl,ampak na duhovniškem pokopališču. Zato so vse običaje ob smrti opravili že sedaj. V tem je tudi bistvena teža duhovniškega poklica tu na Mada- gaskarju. Vsakdo bi raje bil ob vse imetje, kot da bi ne bil pokopan v domači grobnici. Sicer je ob smrti itak vsakdo ob vse imetje toda da se živ odpove domači grobnici, pa je nekaj nezaslišanega.
Tu iz Matange je šlo čez trideset kristjanov peš do Vangaindrana (30 km), naprej pa z avtomobilom. lz Vangaindrana samega pa je šlo čez sto ljudi. Kljub deževju v Farafan- gani ni bilo nič manj ljudi kot na škofovem posvečenju pred letom in pol, morda celo več. V soboto zvečer so že po tradiciji peli Zafindraony (prirejene svetopisemske zgo- dbe) in razne nabožne pesmi.
V nedeljo smo bili ves čas v strahu, da bo vsak trenutek začel dež. Obredi so bili na- mreč na prostem. Toda vse se je srečno izteklo. Za Evropejce je bil posebej znači- len blagoslov plemenskega kralja, ki daje proste roke svojemu potomcu pri izbiri poklica in ga izroča Bogu in prednikom ter prosi zanj varstva. Domačinom pa je to samo po sebi razumljivo, saj ob nobenem važnejšem dogodku ne sme manjkati bla- godejne besede - blago-slovo - staršev. Spomni se na Izaka in Jakoba ter na staro zavezo sploh.
Naslednjo nedeljo 16. julija je imel novo mašo v Matangi,od koder izvira njegov rod Prišel je že v petek popoldne, ljudje so ga navdušeno sprejeli. Niti sam ni pričakoval kaj takega. Tu v Matangi še nikoli ni bil, zato je bil od začetka kar malo zmeden od presenečenja.
V soboto zjutraj je pridigal Marijinim druž- benicam. Potem je bil še sprejem v vasi. Prejšnji dan so ga namreč sprejeli samo kristjani kot duhovnika,sedaj pa še vas kot rojaka. Kljub formalnostim, ki so srce naro- dnih običajev, je sprejem potekel v toplem družinskem ozračju.
Popoldne je bila neposredna priprava za krst novorojenčkov. Ker nekateri starši še niso izpolnili pogojev za sprejem, so morali vsak posebej obljubiti pred župnijskim sve- tom,da bodo še po končanem krstu dopol- nili krščanski pouk. Nastala je cela sodna porota, tako so kristjani vse vzeli zares.
Tudi tu je bilo zvečer sveto bedenje do polnoči. Tudi sam sem med tem poskušal malo zaplesati njihov domači ples. Drugi dan sem slišal opazko: »Nova maša je pa zares velik praznik, saj je še mompera ple- sal, ko do sedaj te nikoli ni, čeprav je že toliko časa med nami.«
Drugi dan, v nedeljo ob desetih, pa je bila slovesna maša in krst dvaindvajsetih otrok ter enega starčka.Opoldne je bilo slovesno kosilo skupaj z novomašnikom za vse »Ka- toliške može«, »Marijine družbenice« ter »Mladinski pevski zbor«. Popoldne je bila nogometna tekma v čast novomašniku, ki je tudi igral. Zvečer so spet nadaljevali z raznimi pesmimi in prizorčki.
Že kristjani v Farafangani so posvečenje vzeli zares in za vse sami poskrbeli. Prvi sad njihovega truda je bil,da so tudi v Matangi skočili na noge: »Ha,nova maša pa ni tako mala stvar. Moramo se dobro odrezati!« Prav gotovo je bil to močan duhovni sunek za vso škofijo. Predvsem je razveseljivo,da so ljudje začutili, da je to nekaj njihovega, da so oni odgovorni za to. Na primer tu v Matangi so se pogovarjali: »Čeprav je mom- pera pridelal veliko riža, moramo za praznik mi poskrbeti za riž in meso, saj smo novo- mašnika mi povabili in naš je.«
Tudi dogodek v soboto zvečer veliko pove Pri petju so se izmenjavali odrasli z Zafind- raony (pesmi),mladinski zbor z najnovejšimi pesmimi in vsa cerkev z ljudskim petjem. Navzoča je bila tudi skupina mladih fantov, ki nikoli ne sodelujejo pri cerkvenih obredih Začutili so, da je to vendarle nekaj velike- ga in so se čutili prizadete, da nimajo svo- jega deleža v cerkvi ob tako veliki priliki kot je ta. Zato so tudi nastopill s pesmimi, ki jih pač poznajo.Naslov skupini pa so dali »Neopredeljeni«.S katehistom sva se zme- nila, da odslej dobijo vsako nedeljo svoj delež pri petju.
Neko mlado dekle je reklo katehistu: »Ta praznik me je res prevzel. Kaj misliš,ali sem res dobila redovniški poklic, da bi postala sestra?« Tudi neko drugo dekle že bolj resno in dalj časa misli na sestrsko družbo, pa se ji starši nekoliko postavljajo po robu.
Veliko molite za naše misijonsko delo, ker preveč čutimo potrebo sv. Duha!
Lep pozdrav vam in vašim sodelavcem

Janko Slabe

Dobili smo pismo,v katerem nam sporočajo da je 26. avgusta umrla Lojzka Tonkli iz Breginja, ki je trinajst let trpela na bolniški postelji. Njeno plačilo pri Bogu je gotovo veliko, saj je poleg trpljenja in bolezni do- živela še potres,ki je njeno vas skoraj vso porušil. Lahko si mislimo, kakšno grozo je morala na bolniški postelji ob potresu pre- stati.Sedaj se je v Gospodu umirila in prosi za nas.
V zadnji številki Prijatelja smo brali, da sta obhajala v velikem veselju v Domu počitka v Mengšu zlato poroko zakonca Tončka in Polde, danes pa vam sporočamo žalostno novico, da je Tončka zaspala v Gospodu prav v dnevih razstave.
Možu, ki ji je bil petdeset let dober življe- njski spremljevalec in se je moral ločiti od nje, izražamo naše globoko sožalje. Ona pa naj pri Bogu mirno počiva!

Rozika

Pred dvema letoma smo vam predstavili sestri Mimi Soršak in Frido Hutman iz Lju- bljane. Poudarili smo njuno veselje do živ- ljenja,zadovoljnost.Mimi je to razpoloženje večkrat skušala spraviti tudi v stihe. Do konca sta ohranili vedrino, bistrost duha, molitev jima je bila vsakdanja hrana. Tudi večer, preden so Mimi »ugasnile oči«, so skupno molile. Nekaj dni prej pa nam je Mimi kot bi slutila, poslala tele vrstice:

Trpka je hoja v »megli«, človek ne loči človeka,
dobri Oče,daj luči in moči,da ne ugasnejo oči
Zbranost samoto bogati.

Mimi Soršak

Spoštovani dobrotniki!
Ne najdem besed,s katerimi bi se vam mo- gla dovolj zahvaliti za dobro delo, ker ste mi pomagali, da sta moja otroka prejela zakrament sv. birme.
Bilo je zares lepo. Nikoli ne bom pozabila. Francka je bila presrečna, ko sem jo v no- vem vozičku peljala prav od doma v farno cerkev, saj ni v vseh svojih sedemindvajse- tih letih videla toliko lepega kot prav ta dan.
Tudi slikali smo se. Ko bodo fotografije na- rejene, vam jih bom poslala,da boste videli kako lepa je bila v darovani obleki. Bila ji je čisto prav.
Vozička sva obe nadvse veseli,saj jo lahko sedaj vsak dan peljem na sprehod. S tem ste pokazali,da so na svetu še dobri ljudje Tudi fantu, ki nama je pomagal, in njegovi mami za bomboniero se lepo zahvalim.Vam ki skrbite za tako zapuščene, kot sem jaz in moji otroci, naj vam ljubi Bog tisočero povrne na onem svetu. Želim, da dobé vse dobrotnike moje vrstice pri najboljšem zdravju, to naj vas spremlja do konca živ- ljenja. Upam, da se še kdaj srečamo.
Vsem skupaj pošiljamo iskrene pozdrave Francka, Dominik in mama

Alojzija

Dragi prijatelji!
Že zelo dolgo se vam nisem oglasila, če- prav pogosto mislim na vas. Oprostite mi, postala sem glede pisanja prav malomarna
Spet bo razstava ročnih del bolnikov in in- validov. Jaz nisem letos nič pripravila.Roke me zelo bolijo in prav res zelo malo zmo- rem. Še vedno ležim v bolnišnici. Trpljenja je... o, joj.
Pa kaj naj tožim, saj ne more nihče razu- meti, še manj pa pomagati.
Nobenih srečanj se ne udeležujem, še sreča, da zmorem domov vsako nedeljo. Sama, osamljena grem svojo trnovo pot, samo Bogu in Mariji potožim. On edini ve, zakaj trpim, ona edina me zna potolažiti,ko zmanj- ka duševnih moči (telesnih je že tako malo)
Želim, da bi razstava uspela in bi si jo og- ledalo čim več ljudi, posebno mladine, ki je presita zemeljskih dobrin. Naj spozna, kaj vse znajo in zmorejo prav trpeči invalidi, predvsem pa naj najde pravi smisel življenja
Močno si želim ogledati razstavo. Upam, da bi se našla kaka dobra duša, da bi me zapeljala do Ljubljane. Seveda, če bo kljub voljnemu duhu telo sposobno. (Op.uredn.: Ivanka si je ogledala razstavo.)
Veliko poguma in potrpljenja želim vsem, ki skrbite za trpeče in osamljene in še naprej dosti uspeha. V molitvi se vseh spomnim vedno vaša

Ivanka

Dragi prijatelji!
Zelo sem bila srečna, da sem se udeležila srečanja na Trsteniku. Še najraje se spo- minjam svete maše,ki je bila zunaj na pro- stem, pa tisto obhajilo, to je bilo res lepo. Kadar je moje trpljenje zelo težko, ga da- rujem za tiste, ki nam tako srečanje pri- pravite in tudi za tiste, ki nam pomagajo. Tudi v molitvi se vas rada spomnim.
Naj še malo omenim razstavo. Kako sem bila srečna, ko so prišli pome! Koliko lepega sem videla, kako lepe stvari so bile narejene, koliko potrpljenja so imeli tisti, ki so vse tako uredili, da je dobil vsak izdelek svoj prostor. Čeprav so me noge zelo bolele, ko sem jo ogledovala, a vseeno sem bila zelo vesela. Predno smo šli domov, smo imeli še sveto mašo.Prej sem doma mislila,kako ra- da bi bila danes pri sveti maši,ko je Marijin praznik,mali šmaren,potem sem bila pa res. Bog poplačaj vsem!

Micka Rehberger

Pozdravljeni prijatelji!
Komaj sem si malo pregrel svoje premra- ženo okostje, že je tukaj jesen, ki oznanja hiter prihod neljube »bele opojnosti«. Ali imate radi zimski šport? Jaz ga bolj slabo prebavljam, ker sem se dovolj »nasankal«, ko sem rekel svoj usodni "DA". Sedaj imam najraje vodno smučanje,ko me "stara" vrže na blazino in pripne svoj »super-motor«, pa jo reževa po valovih (v banji).
Drugače pa sedaj prav uživam, saj obču- dujem Umetnika, ki vsak dan nanaša nove barve na veliko platno narave. Veste, pa tudi moja »antena« bi bila potrebna nove barve, da je ne bi rja čez zimo načela. Pa ne vem h kateremu »frizerju-pleskarju« naj grem, da bi to napravil bolj strokovno kot moja "ta stara". Morda vi veste za kakšnega takega strokovnjaka. Priporočite me! Edino to vas prosim,naj bo na takem kraju,da bo zame dostopen. Letos sem namreč dobil kup vabil za na letovanje, a vsa so bila v »vi- šavah« in sem tako kar doma letoval. Se- veda pa sem sem in tja skočil na kak izlet.
Tako sem bil na »čisto kratkem« izletu v Lurdu. Seveda je bil to kratek izlet, ko pa nam je bilo tako lepo, da nam je vse pre- hitro minilo. Prepričan sem, da so takega mnenja prav vsi udeleženci romanja.Ali ne? Sploh pa je bilo vse bolj na kratko nareje- no. Kratko je bilo romanje,kratek je bil moj skok v Španijo in kratka je bila moja "špaga" v denarnici.Zaradi tega vam nisem prinesel nobenih spominčkov in to sem najtežje dopovedal "ta stari", vi pa,upam,me boste že razumeli.
V Španiji sem bil le nekaj ur navzoč na mednarodnem Zboru Bratstva bolnikov in invalidov. Ko sem pa videl, kako prijetno dremljejo nekateri člani naše odprave,se je še meni začelo dremati in sem jo raje popi hal nazaj k svojim veselim romarjem v Lurd Pravijo pa, da je bilo zelo koristno (samo ne vem: ali dremanje ali spoznavanje pra- vega duha Bratstva). No, bomo videli.
Doma sem si potem malo oddahnil in si oh- ladil ušesa, saj drugega oddiha nisem bil potreben. Med tem odmorom sem poslušal TV novice iz Trstenika,od koder je bil dire- kten prenos iz sobotnega veselega večera Bil sem ganjen, ko sem poslušal pevko, ko je tako lepo pela,čeprav se je zraven kislo nasmihala. Mojo "staro" je pa "spiker" (na- povedovalec) tako očaral, da je potem še dva dni govorila samo o njem in njegovih brkih. Mislim,da bi morali te popularne ose- bnosti večkrat povabiti na srečanje, ker bi tako prišli do kakovostnih TV oddaj.
Na razstavo pa sem moral osebno popelja- ti svojo »radovednost«, ker pač ni bilo TV prenosa. Videl sem toliko lepega, da je bil en obisk kar premalo za temeljiti ogled. Naj lepši od vsega lepega pa je bil razstavni prostor. Tako je bil dostopen vsem,da smo se lahko kar vsi s svojimi »mercedesi« pri- peljali naravnost na razstavišče. Take u- dobnosti pa skorajda nismo vajeni. Kajne?
Pa naj bo za danes dovolj. Bodite vsi lepo pozdravljeni iin brez zamere!

Vaš Bine Bodež

Najprej se moram zahvaliti prijatelju ured- niku za potrpežljivost pri popravljanju mo- jih pisem. Kar na smeh mi gre, če pomislim, da popravlja z rdečim svinčnikom in je pis- mo podobno zemljevidu. Vejic, klicajev in druge take ropotije, mora imeti kar precej na zalogi. Saj mu še od mojega pisma kak- šna vejica ostane,saj jo dam tam,kjer je ni treba,pa naj jo porabi drugje.Drugih napak je pa kot koloradskega hrošča v juniju.
On pa na delo in pili in popravlja, da sem mu res hvaležna. To me druži s prijatelji, saj ob vsakem priobčenem pismu čutim, da nisem sama. Tako sem vključena v prija- teljsko skupnost, ki nam veliko pomeni.
Sedaj pa še tebi, dragi Bine, dve, tri.
Veš,saj si kar simpatičen,tako da mi je kar žal,da te ne poznam osebno. Že tvoja ka- rikatura mi je zelo všeč, da se ob pogledu nanjo kar nasmejem. Iz tvoje pipe se kadi kot iz Abelovega oltarja. Pa tvoja nasme- jana usta in nagajive oči! Le ušesa ti je tvoja »stara« malo preveč nategnila. Pa saj ni čudno, ko jo pa vedno tako grobo zmerjaš s »ta staro«.
Veš, ženske smo občutljive za take stvari. No, enkrat si ji pa le lepo rekel moja ženič- ka. Seveda, ker te je peljala na Brezje, pa si se ji malo priliznil. Saj brez nje bi najbrž moral biti doma, kot sem bila jaz, ker me nima kdo peljati.
Veš, saj bi bila srčno rada z vami. Ker pa to ni mogoče, sem bila z vami v duhu in molitvi. Veselila sem se vaše sreče. Saj je pisano: Veselite se z veselimi. Jokajte z jokajočimi, ene misli bodite med seboj. Saj drugače ne bi bili prijatelji.
Lep pozdrav pa brez zamere, če sem te malo obrala in oštela. Pazi na anteno; brez nje bo bolj žalostno.
Pozdrav tudi vsem trpečim prijateljem in z Bogom.

Ivana

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 8 din, letna naročnina 48 (podporna 100) din Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen pro- metnega davka.

Že več ko trideset let se ukvarjam s čebelami. Nimam jih zaradi dobička Sedem panjev je za to tudi premalo. Imam pa z njimi veliko veselje, ker so tako čudovite božje stvarce. Opazujem tudi to prelepo naravo in skupaj z njo hvalim Stvarnika, ker je vse tako čudovito uredil.
Za vsak dan imam svoj dnevni red. Molitev zavzema posebno mesto. Dosti tudi berem in si dopisujem, čeprav mi pisanje pisma vzame veliko časa, tudi ves dan. Vsak dan nekaj delam.Ob delu mi čas zelo hitro mine Delam grablje, držaje, leta 1962 pa sem začel izdelovati stolčke, coklice, sodčke... Delam iz veselja. Ne mislim prodajati, rad pa komu dam kakšen izdelek za nagrado.
Z delom imam veliko zadovoljstvo, čeprav je zame zelo naporno. Prav tako me izmuči vožnja z vozičkom, ko se peljem k maši v 3 km oddaljeno Solčavo, vendar sem za trud obilno poplačan. Za božjo reč človek ne sme pokazati nemarnosti. Sam mora narediti, kolikor največ more, pa bo tudi Bog pomagal. Seveda, če res ne moreš, je upravičeno. Po primeru še neke druge bolne ženice pa vem, da se zdravi čudijo, zakaj smo pripravIjeni premagati tolikšne napore, samo da bi bili pri maši. Morda ne občutijo tiste sreče kot jo občutim jaz.

SLAVKO KRIVEC