Ko se orač zazre v kadečo se pomladno prst in obrne plug, poseje zlato zrnje, zariše čez njivo križ kot blagoslov. Pri tem prav dobro ve,da ni nič tisti,ki seje in nič tisti,ki žanje, temveč tisti,ki daje rast.V srcu se zgane domača prst-glina začetnega stvarjenja.Prah in pepel do- življata preobrazbo. Na koncu njive se stvariteljsko sedmerodnevje ponavlja z vso močjo. Skozi zemljo teče moč v člo- veka in iz njega se pretaka moč nazaj v zemljo. Kakor čudežen dotik, ki spre- meni kadeče se ozare v rodovitno polje in kakor žarek, ki v drevo življenja za- nese rast in kakor sonce, ki v gozdove stresa večno zelenilo.
Po naših poljih je veliko znamenj in križev ki niso le simboli človekove kozmične povezanosti z naravo,z zemljo, temveč predstavljajo del tistega bogastva in lepote, ki sta jo Bog in človek razsula od Triglava do Gorjancev, od štajerskih goric do strme tržaške obale. V ritmu narave se kot večnostni refren ponav- lja preprosta resnica, da ima le tisti, ki daje, še več, - tisti ki sebe daje, ima v sebi kali življenja, kali ljubezni. Po naših poljih se v krogotoku menjav razodeva božja slava in oznanja dela božjih rok tako preprosto in očitno, da je treba le oči odpreti in videti.
V človeškem življenju je postal križ simbol z mnogoterimi pomeni, čeprav je njegova temeljna in osnovna vsebina zajeta v proces odrešenja s tolikšno ostrino, da je pomenska vrednost križa mnogim v nespamet in pohujšanje. Za- četek sega na Golgoto. Ko nas zaboli v križu, doživljamo križ kot sestavni del našega obstoja. Ob časovnih razsežno- stih ugotavljamo, da dobivamo vsakih deset let nov križ na svoja ramena. Ko obiskujejo hišo križi in težave, postaja- mo trpni subjekti tega ponavljajočega se pohujšanja. Križ pomeni v človeškem življenju največkrat le negativno izkuš- njo. Če bi se življenje dejansko končalo na križu, brez vstajenjske zarje, bi bil križ največji nesmisel. V moči Kristuso- vega vstajenja pa smo postali vsi - jaz in ti - mi, odrešeno ljudstvo, življenje pa ima le tisti, ki ga daje, ki sam sebe daje in s tem prerašča Golgoto in z ve- liko nočjo odhaja v binkoštno jasnost in polnost Duha.

Marjan

Poletje, počitnice, pričakovanje toplih dni in novih spoznanj. Poletje skoraj vsakemu predstavlja brezskrbno pole- žavanje na plaži ali pa planinarjenje. Mi vozičkarji se otoplitev veselimo po svoje. Takrat je bolj primerno, da se gibamo v naravi. Ob tem času so ponavadi tudi mnoga romanja,ki se jih kot vidim v ve- čini udeležujete; zdravi se odpravljajo na letovanja, izlete, piknike in nas več- krat vzamejo s seboj.
Menim, da ob tem času niste tudi svoje vere poslali na počitnice in niste pre- večkrat pozabili na molitev. V avgustu je tudi nekaj Marijinih praznikov, ki naj nas ponovno spomnijo na njeno prepro- stost in urejenost. Mnogokrat opažam, da mi misli uhajajo k materialnim dobri- nam, k stvarem, ki so minljive. Marija ni imela niti desetino toliko velik standard, kot ga imamo danes, toda svoje stvari je imela urejene,čiste. Ni se pritoževala nad revščino, ki jo je spremljala, po- membnejše je bilo drugačno bogastvo. Iščimo najprej božjega kraljestva in vse ostalo se nam bo navrglo. Še večja Marijina odlika je v njeni neizmerni spo- sobnosti sprejemanja trpljenja. Velika, zelo velika je morala biti njena bolečina ob pogledu na umirajočega Sina, ki so ga sramotno pripeli na les med nebom in zemljo.
Sami večkrat pozabljamo na te dogod- ke, ki so simbol zmage nad trpljenjem in smrtjo. Hudo nam je, križ invalidnosti je strašno težak, spremljajo nas bolečine, krči, glavoboli. Sitni in prepirljivi smo, okolica okrog nas nam mora narediti to in ono.Sicer pa nas nobeden ne razume in niti ne more vedeti za naše strašne muke.V nas ostaja upanje na boljši jutri ko ne bomo več potrebovali nobenega in bomo po mili volji delali, kar se nam bo zahotelo. Pozabljamo, da imajo tudi tisti, ki nas obdajajo in nam nudijo roko pomoči svoje skrbi in zato ne morejo vedno ždeti ob naši postelji ali čakati na naš namig.
Podajamo se na romanja, zbiramo se okrog oltarja, da bi še kaj lepega doži- veli. Doma pripovedujemo, kako lepo je bilo in koliko ljudi,... Vse lepo in prav, ni pa edini namen romanja, da se zbere čimveč ljudi, čimveč vozičkov, onemoglih, ostarelih, ki s tresočo roko premikajo jagode rožnega venca v prošnjah Mariji naj nas odreši naših muk. Nekaterim, in teh niti ni tako malo, romanje pomeni pobeg iz svoje sredine, iz objema štirih sten. V nekaterih izjemnih primerih je romanje ali izlet edini izhod za invalidno osebo v celem letu.Slišal sem za primer ko je nekdo peljal petnajstletnega fan- ta na romanje in mu je le-ta rekel, naj ustavi avto, ker bi rad od blizu videl češnje na drevesu. Namreč še nikoli do takrat ni bil zunaj.Naj nam bodo romanja in izleti najprej priložnost za prijateljsko srečanje,da bomo tako bolj sprejemljivi za poglabljanje in utrjevanje v veri. Ne prosimo toliko zase, ampak tudi za zdrave brate, ki nam pomagajo, kajti brez njih smo kot riba na suhem.
Mogoče sem preveč kritično in obsoja- joče opisal nekatere stvari, toda v ne- katerih primerih, je, žal, resnično tako. Boli me spoznanje, da se za nekatere, ki jih je prizadela bolezen ali poškodba, onemoglost, življenje ustavi ali skoraj popolnoma zamre. Toliko je poti in na- činov, da tudi v invalidnosti zaživimo vsakdanje življenje. Potrebno je vsak dan vzeti svoj križ. Priznam, da to ni niti najmanj lahko in da bi ga tudi sam najraje dal komurkoli, samo, če bi ga hotel. Nobeden ga ne bo nosil namesto mene. Treba je najti dovolj strpnosti in optimizma in če je le mogoče, poiskati neko delo, če hočemo,da ne bomo sebi in okolici v breme. S časom se bo do- gajalo to,da bodo tudi drugi nas potre- bovali, ne samo mi njih.
Iščimo drug drugega in si pomagajmo. Tako nam svetuje tudi apostol Pavel: »Drug drugega bremena nosite in tako spolnite postavo Kristusovo«.

Gašper

Primeri se,pa ne samo včasih, da se tr- pljenja in bolezni ne moremo rešiti. Kaj tedaj? Zagrenjena vdanost v »usodo«?
Usode za kristjana ni! Je samo ljubeča božja previdnost.
Naš odgovor nanjo pa bodi: Oče, zgôdi se, kakor hočeš ti!
Jezus je v največji bridkosti govoril: »Oče, ne kakor hočem jaz,ampak kakor hočeš ti!« Ne tega, ne tako, kakor smo si zamislili mi sami! Naše hotenje naj po- sega resnično v to, kar prav zdaj hoče Bog, čeprav je vse to čisto drugače, kakor pa so bili naši načrti. In ne samo na splošno, načelno, ampak v dejanskih podrobnostih!
Boga zanesljivo ljubimo, če vse to za- radi njega z voljo sprejemamo, čeprav čustveno nerazpoloženi. Te bridkosti nas včasih tako rekoč pribijajo na križ, saj se jim kljub vsemu prizadevanju ne moremo izogniti. - Sprejemajmo jih tudi, če nad nas prihajajo po nespameti drugih.
Ko duša ali telo trpi, so to priložnosti, da res vdano Boga ljubimo. S tem smo Bogu vedno bliže. Čim manj iščemo se- be, tem bolj smo sposobni ljubiti Boga.
O, da bi razumeli,kako nekaj velikega in lepega je to, da trpimo, če to trpljenje vdano prenašamo! Čim bridkejša je srcu odpoved, premagovanje, trpljenje, tem bolj Boga ljubimo, če prenesemo zaradi Boga. Ko žrtev dušo najbolj boli,smo na najboljši poti,da je naša ljubezen prava - če le sprejemamo. V trpljenju preiz- kušamo, kolikšna je naša ljubezen.
Ljubimo Boga s trpljenjem! Tedaj se nam bo duša kar odprla in bomo najbolj zmožni dobro moliti.
Pa saj že molimo, ko z ljubeznijo trpimo in s trpljenjem ljubimo.In morda pridemo do tega,da se trpeči »Zgôdi se!« prelije v radostni »Aleluja!«. In potem pride tudi prava sreča in dušni mir,kakršnega zna dati samo Bog!
Pa samo tedaj, če živimo iz nadnarav- nega,iz božjega, če nas prevzema, vodi in navdihuje to, kar je božjega. Božja beseda je: »Kateri se dadó voditi bož- jemu Duhu, ti so božji otroci.«

Verjetno se je že vsakdo izmed nas znašel v okoliščinah, ko bi rad pomagal, pa je pri tem začutil svojo nemoč. Vsak dan se srečujemo s takšnimi razmerami. Če se še tako trudimo, če smo še toliko pripravljeni za pomoč - vse naše delo kljub temu ostaja le drobec. Nikoli ne bi mogli doseči popolnosti, po kateri prav gotovo hrepenimo v dnu svoje duše. Ali znamo sprejemati to razdrobljenost v svojem življenju?
Kadar imamo koga radi,še prav posebno začutimo razdrobljenost svoje ljubezni. Tudi naša ljubezen, še tako velika in iskrena, je le drobec, ki se mora nepre- stano boriti s sebičnostjo. Nikoli ni po- polna. To spoznanje je boleče.
Marsikoga to spoznanje potare.Pravi si: »Saj ne morem pomagati vsem, ki po- trebujejo pomoči - vse moje delo je kot kaplja v morje.« In tako se lahko tudi zgodi, da se marsikomu ne zdi vredno prispevati te kaplje v morje potreb -ker je »preveč neznatna«.
Tudi zdravnikovo delo je pogosto le kaplja. Rad bi pomagal vsem, rad bi vse ozdravil-toda bolezen gre svojo pot, se ne zmeni za zdravnikova in bolnikova prizadevanja. Poleg tega pa je še toliko drugih stvari zunaj zdravnikove priprav- vljenosti in želje, da bi pomagal, ki mu postavljajo meje pri njegovem delu. Sprejeti bi hotel in moral na primer člo- veka v bolnišnico, pa ni proste postelje Takšnih in podobnih razmer je v vsak- danjem življenju zelo veliko.
Celo naše zdravje je drobec. Saj ga nima nihče v vsej polnosti. Svetovna zdravstvena organizacija definira zdravje kot popolno telesno, duševno, duhovno in socialno blaginjo.Toda koliko ljudi ima vsega dovolj za dušo in telo? In tako postaja tudi naše zdravje samo del ne- ke popolne celote.Včasih je ta del večji včasih manjši.
Lahko bi nam ta razdrobljenost našega življenja zagrenila življenje, lahko bi nas naredila nezadovoljne, lahko bi nam vzela vso voljo do življenja. Kamorkoli se obrnemo, se srečamo z njo: naše zdravje, medsebojni odnosi, delo, naše sposobnosti... - vse, prav vse je ne- popolno. Pa vendar ni razloga za obup. Tudi ta razdrobljenost našega življenja je lahko bogata. Samo zavedati se je moramo takšne,kot je-in iz teh delčkov neprestano graditi. Tudi, če zgradba ne bo popolna,nič zato.Tudi naš kamenček v njej,čeprav majhen,je lahko dragocen celo zelo dragocen. Dragocen je zaradi ljubezni, s katero smo ga vgradili v stavbo.
Tako postajajo ti drobci dragoceni, bogati zaradi ljubezni in upanja: čeprav vidimo, da je naše delo vse, kar doživ- ljamo, zaznavamo, le majhen delček, vendarle upamo,da je nekje Celota,ki je mi morda sedaj še ne moremo zaznati, popolnoma razumeti. Samo slutimo jo in vsakokrat,ko se zavemo razdrobljenosti se naše hrepenenje po njej še poveča. Ravno ta Celota,ta Popolnost nam daje moč in ljubezen, da kljub svoji nemoči ne obupamo, da se nam zdi vredno tru- diti se, čeprav se nam zdi vse skupaj kot kaplja v morje. Ta Celota,ta Popol- nost naredi celó našo nemoč močno.

dr. M. K.

Deseto romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Pot je dolga. Polja in gozdovi leže ob njej, mnogo cvetja, oblaki na nebu, žuboreči studenci... Že pot je polna življenja. Ob vsem tem se duša uči premišljevati in v njej vstaja tisti čudoviti odnos spoštovanja, češčenja in občutek majhnosti pred neskončnim. Vse to je spremljalo gibe tisočih rok k znamenju križa,ko se je začela jubilejna sv. maša. Daroval jo je g. nadškof ob somaševanju dveh škofov in številnih duhovnikov.

Cerkev, trg pred njo in sploh vsak koti- ček je bil napolnjen z romarji. V ospre- dju, ob cvetočem oltarju je množica na vozičkih najbolj zavzeto srkala vase kruh božje besede. Le včasih je pogled splaval med obraze, srečal znanca, pri- jatelja in nasmeh je potrjeval srečo, ki jo lahko vidiš iz oči v oči.
Med pridigo je g. nadškof najprej pou- daril,da Cerkev po zgledu in nauku svo- jega Učitelja ljubi bolnike. Zato naroča svojim duhovnikom, naj jih obiskujejo in krepčajo z zakramenti. Potem je govoril o vrednotah trpljenja in pozval vse tr- peče,naj darujejo težo svojega križa za namene sv. Cerkve, da se bo širila in poglabljala.Posebno pretresljiv in vzpo- dbuden hkrati je bil stavek, ki se mu je utrnil iz spomina, ko je nekoč gledal Jezusovo sliko. Dejal je: »Pod trnjevo krono sem videl obraz, ki se smehlja.«
Že med svetim maziljenjem, ki je bilo podeljeno težjim bolnikom, so od gora nenadoma privalovili temni, grozeči oblaki in obetali zaveso de- žja. Kar malce s stra- hom smo pogledovali kvišku pa spet z za- upanjem na oltar, kjer je mašnik vabil: »Kvišku srca!« Med obhajilom smo po- mirjeni sprejeli vase Kruh, ki nas hrani in spreminja v nove ljudi. Tudi mogočna pesem,ki se je prepletala skozi vso ma- šo, je doprinesla, da je postalo v duši lahko in svetlo.Še vonj kadila,blagoslov z Najsvetejšim in z novimi očmi smo se ozrli okoli sebe, pripravljeni, da nadalju- jemo to daritev v svojem življenju.
Po maši smo se veselo pozdravljali z znanci, prijatelji. Tudi skozi cerkev se je vil dolg sprevod. Vsak je želel pozdra- viti Marijo, se zagle- dati v njeno podobo se priporočiti njene- mu srcu, ki zdravi trpljenje, daje moč in zdravje. Njena usmiljenost,ljubezen, luč, vse to nas je poživljalo in polnilo z mirom. In preden smo se podali spet na pot skozi vsak- danjost,je pri njej ostala prošnja: »Bodi nam zavetje pod križem, Marija!«

Precej romarjev se je udeležilo tudi po- poldanskih pobožnosti. Sijalo je sonce in cerkev z visokimi pisanimi okni je bila polna svetlobe. V njej so se razblinjale težave vsakdanjosti. Najprej smo spre- mljali nastop mladinskega ansambla iz zamejstva. Ob lepem petju in glasbi se je grelo srce in se polnilo s krepkejšim, zavestnejšim življenjem. Potem je sledil zanimiv razgovor med invalidom Tonč- kom, ki je g. prelatu Šuštarju postavil nekaj vprašanj o tem,kakšno mesto ima bolnik v Cerkvi po koncilu, kako bolne sprejemajo v družini, kakšen je odnos zdravih do invalida in kako za bolne in invalide skrbe duhovniki.
Jubilejni romarski dan na Brezjah je bil bo- gat,poln hrepenenja, ljubezni,petja in med sebojnega podarjanja Da bi se ga znali spo- minjati v vsej njegovi kratkotrajni blaženo- sti, posebno tisti, ki jim je to pravzaprav edini žarek v vsakdanjosti štirih sten.
Mnogo zahvale dolgujemo drug drugemu pa namesto naštevanja skupaj recimo: "Hvala,Marija,da si nas povabila k sebi!"

Kati

Pomlad komaj opazno prehaja v poletje Iz cvetov so se že nastavili mladi plo- dovi,ki se iz dneva v dan večajo, zeleni pravokotniki, zasejani z ozimino, že bogato valovijo pod toplimi sapami, ki narahlo božajo vso to pomladno rast, iz katerega tu in tam kdaj pa kdaj prhne fazan ali fazanka, pripravljata in delata gnezdo - prostor za novo življenje, ki se bo nadaljevalo iz njiju.
Pred mano je vse to bogastvo pomladi: valujoče polje, cvetoči bregovi, odeti v čudovito preprogo poznomajskih barv... Toda jaz, kakor da vsega tega ne bi vi- del,ne zaznal. Čutim le neko razbijajočo bolečino,ki se divje in nemočno pretaka po meni in udarja vse tja do senc. V duši je le mučna praznina, v kateri je prostor za boleč odmev.Počutim se kot neutrjen rečni breg, ki ga valovi trgajo, spodjedajo in odnašajo v neznano proti izlivu.
Sonce toplo greje to majsko pokrajino, toda jaz drhtim in moje misli so hladne. Izgubljam, samo izgubljam, kot bi črno- petraš igral poker.
Danes iščem in pobiram zadnje drobtine svoje mladosti in v očeh mi žari upornost ki kdaj pa kdaj zagori v hrepenenje, pa že naslednji hip ugasne z razkrajajočo bolečino v prsih. Iščem, rad bi vložil poslednji atom svoje moči v to iskanje, da bi se približal popolnosti iskanja in sodelovanja.
Iskanje ni nikakršno beganje ali brezcilj- no potepanje. Iskati pomeni sodelovati v življenju. To je stvar srca, odgovorna in naporna srčna tlaka. Svobodno po- tepanje brez trpljenja se začne šele na kraju, ko je vse to že mimo.
Spomnil sem se ruske legende, v kateri sta šla iz nekega velikega samostana dva meniha iskat raj,nebesa. Dolga leta sta živela v svojih celicah,ko je do njiju prišel glas, da so nekje onkraj hribov in širnih ravnin velike in široke stopnice, ki vodijo v nebesa.
Odpravila sta se torej iskat te stopnice in med popotovanjem povpraševala pri ljudeh, ki so o tem kaj vedeli, za pot, po kateri naj hodita. Tisti, ki so o tem kaj vedeli, so jima rade volje kazali pot ali ponudili hrano in prenočišče.
Hodila sta od ranega jutra do pozne noči in po zelo dolgem pešačenju sta na vzpetini v daljavi zagledala veliko stop- nišče, vodilo je v samostan na vzpetini.
Bolj ko sta se približevala samostanu, bolj se jima je zdel znan.Spogledala sta se in oba hkrati dojela, da sta prišla spet na kraj, od koder sta pred dolgimi meseci odšla iskat stopnice, ki vodijo v nebesa. Zdaj pa sta se spet znašla na stopnicah, ki vodijo v njune samostan- ske celice.
Po hipnem razoračaranju sta spoznala, da so za vsakogar od Njega določene stopnice, po katerih je moč priti v ne- besa; njune vodijo prek samostanskih celic.
Ta legenda mi ta hip pomeni mnogo, saj mi je pomagala, da sem spregledal. Treba je včasih iti prek svojih želja in se ne prepustiti jokavemu trohnenju, temveč sodelovati v življenju.

Jože

In Jezus je šel od ondod in se umaknil v tirske in sidonske kraje.
In glej, prišla je od tam neka Kananejka in je zavpila: »Usmili se me, Gospod, Davidov sin, mojo hčer muči hudi duh.«
Toda ni ji odgovoril besede.
In pristopili so njegovi učenci ter ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami!«
Odgovori jim: »Poslan sem le k izgublje- nim ovcam Izraelove hiše.«
Stopil je v neko hišo in je žêlel, da bi nihče za to ne zvedel.
Žena je prišla in padla predenj, govoreč: »Gospod, pomagaj mi!«
Jezus ji odgovori: »Daj, da se nasitijo najprej otroci, ker ne gre, da bi kruh vzeli otrokom in ga vrgli psičkom.«
»Res je, Gospod,« odvrne ona, »toda psički jedo pod mizo od drobtinic otrok«
Tedaj ji Jezus reče: »O, žena, velika je tvoja vera. Zaradi te besede pojdi,hudi duh je šel od tvoje hčere.«
Vrnila se je domov in našla deklico, le- žečo na postelji, - hudi duh je odšel iz nje (Mt 15, 21-28; Mr 7, 24-30).

Včasih se človek čudi, da božji Učitelj tako brez sočutja ravna s to materjo,ki ga milo prosi, naj se usmili njene hčere. Tako zelo smo ga vajeni videti, kako se skloni prvi k trpljenju vdove v Naimu, ki ga še ne misli ne prositi, ali pa se vsaj brž vda prošnji kakega Jaira, ko se nje- gov otrok, enako star, kakor mala Ka- nanejka, bori s smrtjo.
Tokrat pa se zdi, da Jezus niti ne sliši klicev matere, kar blazne od bolečine. Prvikrat in edinokrat v evangeliju se zdi da so apostoli bolj ganjeni kot njihov Učitelj. Za ženo celo posredujejo in na- vedó tudi zelo človeški razlog, da bi se je znebili. Pravzaprav imajo z njo soču- tje in se čudijo,da njihov Učitelj, vedno tako sočuten, prošnje uboge matere še ni uslišal.
Vendar gre Jezus kar mimo, ne da bi se nanjo ozrl. In da bi se izognil njenemu vpitju, ki bo zdaj vzdignilo mesto, se zateče v neko hišo.
Nesrečnica gre za njim in spet začne, a zasliši odgovor, ki nas skraja preseneti.
In,priznajmo,po vztrajnem moledovanju skoraj z občutkom olajšanja zaslišimo zagotovilo o takojšnjem ozdravljenju, ker končno spet najdemo Dobrega Učitelja takega, kakor si ga radi predstavljamo.
V resnici se pa Jezus še nikdar ni poka- zal bolj nežnega in usmiljenega ko zdaj!
Kajti biti resnično dober pomeni hoteti dobro tistim, ki jih ljubimo: dobro njiho- vemu telesu, seveda ozdravljenje, a še mnogo bolj duši:vero,ljubezen do Boga, svetost.
Ne pozabimo namreč,da smo v pokrajini Tira in Sidona,mest,ki so ju preroki pre- kleli,ta žena pa je po rodu Sirofeničanka, torej poganka, kakor večina njenih ro- jakov!
Ne vemo, kakšne malike časti že od otroških let? H kakšnemu nečastnemu bogoslužju je vodila svojo hčerko,da se je tega otroka polastil »nečisti Duh«?
In prav to srce, polno poganskih običa- jev in bajk, hoče dobri Učitelj privesti k veri »čistih in ponižnih src«.
Kakšne močne milosti je bilo treba, da se v svobodni vesti uresniči ta čudežna preobrazba!
In že zdavnaj se je Jezus tej duši pri- bliževal. Pred seboj je poslal usmiljeno trpljenje, da pripravi pot zmagoviti mi- losti.
Že mesece,morda dolga leta,je ta ubo- ga mati brez moči ob svojem otroku, ki ga je obsedel zli duh.
Oh, kakšne grozne prizore peklenskega besa so videli prestrašeni pogledi Kana- nejke v družini. Lahko si to predstav- ljamo po evangeljskih poročilih o drugih obsedencih: V Kafarnaumu, v Gerazi ali obsedenosti mladeniča, ki se ob Taboru valja po tleh in se peni ter mu udje nenadoma otrpnejo kakor v negibnosti smrti.
In nobeno zdravilo, ne čarovnija nista nič zmogla proti temu skrivnostnemu zlu. Gotovo je vse poskusila, da bi po- magala otroku.
Pa prav zdaj se govori, da hodi po teh krajih izreden človek, ki dela čudeže. Pravijo mu Davidov sin. Je torej eden tistih Judov,ki zaničujejo ošabne poga- ne, se iz njih norčujejo in jih sovražijo kot osvajalce njihove krasne dežele. Toda kaj je to mar tej ženi, ki trpi, ma- teri, ki hoče zdravja svojemu otroku!
In že je na cesti. Očitno se pred tem Judom poniža. Kliče ga z vsemi naslovi, ki bi ga po njenih mislih mogli ganiti: Gospod, Davidov sin, usmili se me!
Prvo dejanje ponižnosti, prvi korak k svetlobi zaradi bolezni dragega bitja! Oh, lahko ste prepričani, da je to ganilo srce Dobrega Učitelja.
In Jezus stopi v neko hišo, mnogo bolj zato,da omogoči to,kar se je nato zgo- dilo, kakor pa, da se umakne množici.
Sedejo za mizo.
Toda čimbolj se zdi,da se je hočejo od- križati, tem ponižneje prosi Kananejka Jezusa ob nogah. Gospod, pomagaj mi! To je novo dejanje ponižnosti, zaradi prejšnjega Jezusovega molka še bolj ganljivo.
Kajti misel na hčer, ki jo muči hudi duh, dela mater nad vse pogumno. Tokrat Jezus reče: »Ne gre, da bi kruh vzeli otrokom in ga vrgli psičkom!«
Ali ne bo ta žena užaljena odšla? Kaj še! Da bi bila užaljena mati, ki prosi za hčer! Ponižna Kananejka odgovori Je- zusu: »Res je, Gospod, toda psički jedo pod mizo drobtinice otrok.«
Čudovito je, kako Jezusova dobrota pripelje dušo te poganke do krščanske ponižnosti in jasne luči vere: »O žena, velika je tvoja vera, zgodi se ti, kakor želiš!«
S tem Jezus pred vsemi čestita njej, ki se je tako ponižala. Potolaži bridkost uboge matere: »Zaradi te besede, naj se ti zgodi, kakor želiš. Pojdi, hudi duh je šel iz tvoje hčere.«
In ko se je vrnila domov, je našla hčerko na postelji, vendar ozdravljeno.
Naj bi nam zgodba o usmiljenju s to Ka- nanejko pomagala, da bomo bolje razu- meli dobrotljivost božjega Zveličarja.
Saj nas ob naših dragih preizkuša samo zato, da bi se mu bolj približali.
Kakor ta mati, smo morda zlahka prebili brez Boga, ko smo mislili, da nam nje- gove pomoči ni treba.
Toda nekega dne, neke noči nam je tesnoba nenadoma prišla v srce, ker je našo družino obiskala bolezen.
Dolgo smo se je otepali. Korak za ko- rakom smo se bojevali, da bi jo odgnali od tistih, ki smo jih ljubili bolj kot sebe. Brez uspeha! Bili smo brez moči.
In tedaj, kakorkoli smo spričo svoje ne- moči doumeli, kako smo slabotni, smo padli na kolena in smo zopet kakor otrok začeli ponižno moliti,kakor naše ošabne ustnice morda niso več hotele moliti.
Pa smo molili iz vse svoje zbegane duše prosili kakor otrok, ki sam nič ne more, a se zaupno obrača k Vsemogočnemu.
O blaženo trpljenje, ki nas v našem strahu za naše drage kot čisto majhne pripelje v naročje našega Očeta, ki je v nebesih!

Čutiti je, da namen dneva bolnikov dobiva vse večje razsežnosti in ga vedno bolj živo sprejemamo v zavest bolni in zdravi. To nam je dokazalo tudi naše srečanje v Žužem- berku, ki ga je za nas pripravila tamkajšnja mladina na pobudo invalidke Stanke in seveda ob vsej dobri volji in naklonjenosti g. župnika, ki je tudi naš prijatelj.

Invalide so pripeljali iz več krajev Slovenije Kar precej se nas je zbralo na prikupnem hribčku v lepo obnovljeni cerkvi sv. Roka, kjer smo imeli mašo. Mladi župljani so bo- goslužje lepo poživili z moderno glasbo in petjem, kar nam je pomagalo dvigniti srca k Njemu, ki je naša pot in moč v težavah življenja. Tudi invalidi smo sodelovali z bra- njem božje besede in prošnjami.V duhu smo v Njegovi ljubezni objemali vse, posebej vse misijonarje in njih delo, katerih smo se ta dan še posebno spominjali.
Občudovala sem pleme- nitost mladine, ki se je v toliki lujbezni do nas trudila, da bi nam bilo v njihovi sredi čim lepše, da bi nam iz svojih src in rok dala čimveč. Zato so nas po sv.maši povabili v veroučno sobo, kjer so nam pri- pravili še kratek spored za razvedrilo ter nas pogostili in »nazdravili« celo s torto. Dobre volje ni manjkalo, niti pesmi ne, ki nas je prijateljsko povezala, še posebno, ko smo iz vsega srca zapeli: »Mi se imamo radi...«
Dan se je že nagnil k zatonu, ko smo se poslovili z lepimi vtisi in hvaležnostjo v srcu tej dobri mladini in vsem, ki so kakorkoli pri- pomogli,da je bilo srečanje res lepo, osreču- joče. Poživilo nam je duha in dalo novega poleta.

Tilka

Občutek, da sem po toliko letih zopet pri sv. maši, me je zelo osrečil. Bilo je lepo doživetje v družbi najbližjih prijateljev.Sveto mašo je daroval novomašnik v moji sobici; v njej je odmevalo veselo petje prijateljev, ki so ga pozdrav- ljali. V srcu se mi je porodila misel: »Dragi novomašnik. Ne pozabi, bolniki mislijo na tebe in te v molitvi spremljajo v deželi,kjer oznanjaš evangelij.« Misel,da smo povezani me osrečuje, še bolj pa upanje, da bomo nekoč srečno združeni pri našem Očetu in materi Mariji.
Vsi, ki smo bili pri sv. maši, smo bili veseli. Vse nas je obogatila in vsak je začutil, da tudi trpljenje - bolečine lahko prenašaš z veseljem. To nam je pokazala Ivanka, saj kljub hudim bolečinam pogumno nosi živ- ljenjski križ. Kako se je treba darovati za bližnjega, pa nam s svojim življenjem kaže njena sestra Pavla, ki ji že dolgo streže. Dragi sestri: Vemo, da ne želita, da bi vaju kdo hvalil, vemo pa, da vaju je Kristus go- tovo vesel. Bog vama povrni za vse.

Vesna

To je dan, ki ga je naredil Gospod! Srce mi kar nehote ponavlja te besede, ko v duhu podoživljam vaš prelepi obisk, dragi prijatelji
Ko v Prijatelju prebiram poročila o duhovnih srečanjih ali romanjih,ki jih prireja Prijatelj- stvo, mi je bilo vsakič kar malo težko pri srcu. Kljub prijaznemu vabilu se teh sre- čanj ne morem nikoli udeležiti. A ker jaz ne morem med vas, dragi prijatelji, ste prišli vi k meni.
V torek je v mojo samotno dolinico pripe- ljal kombi, za njim še drugi, tretji in četrti avto. Pomočniki so brž sestavili vozičke in nanje posadili invalide ter vozičke zapeljali po trati pred hišo; veselo sem pozdravljala znane in še neznane prijatelje. Vsi pa smo se s skrbjo ozirali proti nebu, ki je bilo pre- krito z nizkimi oblaki, čeprav je bila streha blizu. Brž smo zakurili ogenj in napravili pravi piknik. Veter je razpodil oblake,da je sonce pokukalo na veselo družbo, saj ni v tej sa- motni dolinici še nikoli videlo toliko nasme- janih obrazov,slišalo toliko petja in smeha.
Višek našega srečanja pa je bila sveta maša na prostem. Med nas in v naša srca je prišel On, ki nas povezuje v eno družino. Med nas je prišel On, ki daje smisel življenju tudi bolnih,trpečih in osamljenih. Noben hrup ni motil naše zbrane molitve,le gozd je šumel v vetru in potok je žuborel med našo molitev in z nami pel hvalnico Bogu in sveti hostiji...
Že nekaj let samevam. Pogosto po ves te- den ne vidim nikogar. Zlasti pozimi tudi po več mesecev ne morem do cerkve. Vem, da bo zaradi bolezni moja samota vedno daljša, a po vaši zaslugi, dragi prijatelji, upam, da moja samota ne bo vedno težja. Spomin na vaš prelepi obisk, spomin na daritev svete maše me bo krepil v zavesti, da kljub samoti nisem sama.
Upam in želim, da bi vam vsem, ki ste obi- skali mojo samotno dolinico, to srečanje ostalo v lepem spominu. Vam vsem, ki ste to srečanje oskrbeli, pa Bog povrni!

Angelca Škufca

V molitvi se človek obrača k Bogu,
da bi našel zdravje v težavah življenja,
da bi razumel Njegovo besedo,
da bi spoznal Njegovo voljo,
da bi pokazal svoje hrepenenje po Bogu,
in da bi dobil moči za uresničenje spoz- nanega.
Bistvo, jedro molitve je v veri, upanju in ljubezni. Kjer tega ni, je težko govoriti o pravi molitvi.

Gospod, vate verujem!
Le »da« reči, je premalo, je premikanje ustnic, še ni vera.
V molitvi moraš Boga vprašati,kaj pričakuje od tebe: »Gospod, kaj želiš, da storim?«
V molitvi ga moraš prositi, naj vodi tvoje življenje, prisluhniti Bogu, njegovi besedi, svoji vesti.Po vesti govori On. Zaradi tega moraš premišljevati božjo besedo, brati, jo spoznavati. Reci »DA« na njegovo besedo, ki ti jo pošlje: To je vera,to je hoja za njim
Gospod, upam vate!
Molitev je zakoreninjena v veri, upanju in ljubezni. To upanje ni kakšen "morda", am- pak trdno zaupanje,da ti bo Bog dal večno življenje, ki si ga začel že tukaj na zemlji. In zaradi tega je molitev tudi v prošnji k Bogu:
Gospod, pomagaj mi k večnemu življenju, daj mi kar potrebujem za pravo življenje. Kdor vidi cilj, dobi moč.
Kdor ima za cilj svojega življenja Boga, bo prejel njegovo moč in pomoč.
Upati se pravi: gledati cilj življenja in se mu bližati; delati za dosego tega cilja, ker nam je On dal za to svojo moč.
Gospod, ljubim te iz vsega srca!
Moliti se pravi: verovati, upati, ljubiti. V molitvi se moraš učiti Boga ljubiti z vsem srcem.
V molitvi moraš iskati pravo domovino pri Bogu.
Se moraš zavedati, da je On dežela, kjer bomo večno živeli.
V molitvi postajaš eno z Njim: dal ti je živ- ljenje in ti mu ga vračaš.
V molitvi véži nerazdružljivo vez z Bogom: Gospod,za vedno ostanem pri tebi,Gospod, ostani vedno pri meni.
To je naša »zaveza«, z Bogom, to je naša povezanost z njim.
V molitvi se »posveti« Bogu, in to se pravi »vezati«, dokler ne postaneš eno z njim.
V molitvi išči »zaklad na njivi« in našel boš veselje v Bogu.
To je molitev: oporo iskati v Bogu in okre- pljen z njim delati dela ljubezni za brate in sestre, in boljši jutri.
»Spreobrnite se«!
Kdor živi zares iz vere, zaupa v Boga in ga ljubi, se spreminja, se spreobrača. V njem se uresničuje in razvija božje kraljestvo. Če molitev ne vodi k spreobrnitvi, potem to ni molitev, ampak premikanje ustnic: »To ljudstvo me časti z usti, njih srce pa je daleč od mene.«
Življenje brez molitve postaja podobno puščavi.
Brez molitve zgubljajo kristjani smisel za večno življenje.
Brez molitve ljudje ne razumejo skrivnosti božjega kraljestva,
brez molitve ne slutijo kristjani pravega pomena ljubezni.
brez molitve izgubljajo božjo moč,
brez molitve bodo kristjani puščava, ker se njih notranjost suši.
Takrat bodo ljudje bolni,poželjivi, samosvoji,
potem bodo iskali svoje življenje le v ma- terialnosti tega sveta, v opoju senzacij, v opoju bogastva, napredka, nepristnega življenja, ki kaj hitro razočara.
Takrat bo njih življenje brezciljno, brez moči in usmiljenja, ker ne išče opore, ker ne išče tega, kar je božje.

Na nebu, čisto blizu sonca, je oblaček, - majcen, droben oblaček.
Naj stegnem roko? Ga bom dosegla? Ne, bolje, da ne... tudi oblak je svoboden, ima slutnje, ima...
Slutnje... že en sam trenutek v našem ži- vljenju je slutnja, prežeča in težka, ali pa tudi ljubezniva, prijazna.
Lenka,tebi je 17 let.Za večino deklet tvoje starosti so to trepetajoča, lepa leta. Toda zate... ti si že odrasla, ne da bi to želela, Lenka. Mati te je rodila... brez pravega občutja ljubezni do tebe. Ali pa je bilo kore- ninje njenega osebnega življenja res tako ranjeno,da te ni mogla ljubiti? Ne...na neki način te je morda le imela rada, morda. Toda - je to danes pomembno...? Zdaj, ko ti -v sebi že čisto odrasla-nosiš pod srcem dete... pričakuješ otroka...
Neprevidnost? Hotenje po pozabi? Hrepe- nenje? Edino ti,Lenka,v svojih globinah veš odgovor. Ga ve tudi oče tvojega otroka? »Tadej bo«. To si mi povedela, ko sva se srečali. Fantek... in če dobiš punčko? Le nič ne skrbi. Jaz molim zate in za nerojeno dete, ki je že med nami. Veš, potrebovalo bo ljubezni tudi zato,da se bo njen plamen vraščal v tebe, v tvoje ranjeno dekliško srce Verjemi v to Lenka. Ko bo fantek prijokal na svet,ga boš ti vzljubila in tako začutila, da si tudi sama ljubljena. Tedaj ti ne bo treba več bežati pred oblakom, ne živeti v trpeči resnici, da nisi zaželena. Premlada si še, da bi dojela besedo »nezaželena«; veš pa, da... Spominjam se prvega srečanja s teboj: prišla si v hišo, plaha; v tebi - tako se mi je zdelo - ni bilo glasu, a s tišino si vendarle dajala življenje, neko neotipljivo moč. Tisti hip, sem uganila, da si želiš živ- ljenja prav zaradi bolečine. Pogumno pre- nesti bolečino (hrabrost v bolečini) - to danes premore le malokdo...
Le nekaj mesecev še in zajokal bo -Tadej. Razumem tvojo plahost,Lenka; plahost ve- selja,plahost bojazni... oboje ti bo prineslo srečo,globoko srečo, pa tudi odgovornost. A glej, ničesar ne boš nosila sama,saj bo s teboj Gospod. Moli in prosi k Njemu, Lenka Kakor da zdaj poznam tvoje življenje, ču- tim, da še nisi dovolj trdna v veri. To je razumljivo, hlad doma ti ni vzbudil potrebe, kaj šele želje po Ljubezni.Zato pa imaš ra- vno zdaj odprtih toliko poti, ki te lahko pri- peljejo do nje. Le klic moraš zaslišati, mo- raš vzljubiti, - potem se bo ta klic oglasil v tebi... Glas - komaj slišen glas. Ne bom ga pozabila. Dal mi je tebe,dal v toliki meri,da sem v svoji molitvi iskreno deležna s teboj prihajajoče sreče...
Otrok čaka otroka. Gotovo je to tudi tvoja volja, Gospod. Slediti ji je treba...
Ko bo Tadej rojen, bom zanj in njegovo mamico dvignila roke k nebu in pregnala oblaček - da bo sonce razgrnilo žarke - za prijazne, tople slutnje...

Marjetka Smrekar

AVGUST

MISIJONSKI NAMEN:Da bi kristjani Južne Amerike resno pričali za svojo vero in pokazali misijonsko gorečnost.
Čudno je to: Južna Amerika je številčno najbolj katoliška celina na svetu, kljub te- mu nimajo niti toliko duhovnikov, da bi jih bilo dovolj za najnujnejše domače potrebe. Misijonarje jim mora pošiljati Evropa in Se- verna Amerika. Ni dovolj duhovniških pokli- cev. Zakaj ne?
Zato, ker so ti katoličani večinoma malo poučeni v veri in dostikrat površni. Dogaja se, da bogat katoličan izžema revnega, ta mora za nizko ceno delati pri svojem »ka- toliškem« sobratu. Razume se, da je vera izžemalcev le zunanji naslov. Za take izko- riščevalce veljajo Jezusove besede: »Proč izpred mene, vi, ki delate krivico.« Zaradi takšnih razmer tudi podložniki ne morejo biti dobri katoličani.
Vrhovni predstojnik jezuitskega reda p. Pedro Arrupe piše: "Obiskal sem Honduras, Gvatemalo, Venezuelo. Obiskal sem so- brate, ki žive v razpadajočih barakah med ubogimi. Obhajal sem sveto evharistijo v zasilnih cerkvah v revnih predmestjih in delil kruh življenja sestradanim. Po maši so prihajali k meni. Pride mati z osmimi otroki. Nikdar ne bom pozabil njenega obraza, ki sta ga zaznamovala lakota in trpljenje. Rekla mi je: »Pater general, ničesar nimam za svoje otroke. Molite zame, da nam Bog pošlje kruha!« - Izkusil sem lakoto in bedo teh dežel. Pretresli sta me nebogljenost in brezupnost teh ljudi. Začasno uboštvo dožive mnogi, trajno uboštvo seže globlje in ubija zaupanje vase.«
Molimo za revne in bogate v Južni Ameriki, da bi evangelij in pravičnost postavili na prvo mesto.

SEPTEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Za boljšo pripravo na zakon v Oceaniji.
Poleg šestih celin: Evrope, Azije, Afrike, obeh Amerik in Avstralije ima naša zemelj- ska obla še en svet zase: Oceanijo. To so tisočeri otoki in otočki, raztreseni v pro- stranstvih Tihega oceana.
Ker so oddaljeni med seboj in od ostalega sveta,imajo z njim slabo povezavo.Zemlje- pisci so jih zaradi preglednosti razdelili v tri skupine: v Mikronezijo, severno od ekva- torja; v Melanezijo, južno od ekvatorja; v Polinezijo,vzhodno od obeh.Ta je tudi naj- bolj oddaljena od vseh celin.
Prebivalci so večinoma azijskega rodu in so bili do nedavnega zelo zaostali. Toda radio in televizija sta tudi njih našla in jim približala ostali svet. Vendar Oceanija po- časi napreduje. Mogli bi jo imenovati: po- zabljeni del tretjega sveta.
Trgovina in turizem v zadnjem času zbližu- jeta Oceanijo z ostalim svetom.V ekonom- skem pogledu sta sicer koristna, prinašata pa s sabo moralno pokvarjenost,ki je spre- mljevalka bogastva in brezdelja.
Svetost zakona, zakonska zveza in pri- prava na zakon so bile že doslej v Oceaniji zaradi redke naseljenosti, nepoučenosti in velikih razdalj ogrožene. Moralna pokvarje- nost, ki se širi z zahodno civilizacijo, to ogroženost še povečuje.
Zato nam sv. Oče priporoča ta ljudstva v molitev. Tretjina vsega prebivalstva Oce- anije, se pravi slab milijon, je katoličanov. Kjer ni prave priprave na zakon, tam tudi ni zdrave družine. Kjer ni zdrave družine, tam tudi ni pravega verskega življenja. Zdrava, versko poglobljena družina pa je potrebna tudi zaradi duhovnih poklicev, kajti samo iz takih družin prihajajo.

VMV + C + B

Škof Friderik Baraga je vse življenje zelo ljubil bolnike. V svoji najlepši duhovni knjigi Nebeške rože je zapisal: »Kolikor utegneš, rad obiskuj bolnike in jim rad postrezi. Spoz- naj Jezusa v osebi bolnika« (Nebeške rože, Ljubljana 1946,444). To svojo misel podkrepi še z izrekom modrega Siraha: »Ne obotav- ljaj se obiskovati bolnike - to ti zagotavlja ljubezen« (Sir 7, 35).
Za bolnike mu ni bil noben napor prevelik. Ko je kot škof stanoval v mestu Sault, se je pripetil naslednji dogodek, katerega po- pisuje Baraga v svojem dnevniku:»To jutro mi je povedal p. Menet, da je preteklo noč prišel brat Francois Grata z namenom, da bi pripeljal njega ali mene k svojemu zelo bolnemu bratu, a p. Menet mu je dejal: ,Mislite, da bo šel škof k vašemu bratu ob polnoči?' In tako je mladi mož odšel, ne da bi me poklical. Brž ko sem to zvedel, sem takoj nesel Najsvetejše k bolniku in mu podelil tudi bolniško maziljenje.«

Kratke opombe iz dnevnika, katerega je pisal Baraga kot škof, nam lepo prikažejo njegov odnos do bolnikov. Tudi kot škof je na svojih misijonskih potovanjih bolnike redno obiskal.
10.3.1860 je zapisal v dnevnik, da je obi- skal ostarelo Lafond in ji tudi prvič podelil sv. obhajilo na domu. Sam pravi, da ni bila bolna, a zaradi ostarelosti ni mogla več v cerkev. Ko so ga čez dobre pol leta,12.10. 1860 ponovno poklicali k bolnici, je bilo že skoraj prepozno. Našel jo je brez zavesti. Podeliti ji je mogel samo še sveto maziljenje
Kronično bolno Mary Briggs je večkrat obi- skal. 23.3.1860 je celo zapisal, da ji je bral iz indijanske knjige Kagige debwewinana (večne resnice v očipvejščini),kar ji je bilo v veliko tolažbo.
Navadno je prišel najprej na obisk k bolni- ku,se z njim pogovoril, nato pa ga je pustil kak dan, da se je dobro pripravil na zakra- mente.Ko je prišel ponovno,ga je spovedal in mu prinesel sveto Rešnje telo.
Tudi najhujša zima ga ni zadržala, kadar je bilo treba nesti Najsvetejše k bolniku. 21. 12.1860 je zapisal v dnevnik, da je nesel sv. Rešnje telo, v globokem snegu, sedem milj daleč. Več kot tri ure se je moral pre- bijati v slabem vremenu, da je z največjimi napori prišel na cilj. Pot nazaj je bila neko- liko boljša, pravi Baraga.
25. 5. 1860 je po več obiskih videl, da se zdravje nekemu Indijancu, ki ga je prej že spovedal, mu prinesel sv. popotnico in ga mazilil,zboljšuje. Ta mož mu je tedaj oblju- bil,da se ne bo več predajal pijači in da bo bolj pridno obiskoval cerkev.Baraga prosi v dnevniku Boga, naj bi mu podelil potrebnih milosti, da bi izvršil ta svoj sklep.
Obiskoval pa ni samo katoličane, ampak vse tiste, ki so se zanimali za krščanstvo. Tako je 28.4.1860 obiskal bolno Boulet, ki je želela postati katoličanka.
Tudi kot škof je v vsakem kraju, kamor je prišel, obiskoval bolnike. Zelo si je prizade- val in to naročal tudi svojim duhovnikom, da bi vsaj nekajkrat na leto omogočili vsem, tudi najbolj oddaljenim vernikom, prejem sv. zakramentov.
Poldrugo leto pred svojim škofovskim po- svečenjem poroča v pismu z dne 27. maja 1852, da skuša tudi za tiste vernike, ki ne spadajo pod njegov misijon, narediti, kar more: »Zanje storim, kar morem. Redno jih obiščem šestkrat na leto; trikrat vse kraje okoli Pointa in trikrat področje okoli Onto- nogana. Eden od teh misijonarskih obiskov je vedno načrtovan v velikonočnem času, tako da se omogoči vsakemu katoličanu, da izpolni velikonočno dolžnost,katero tudi izpolnijo z občudovanja vredno natančno- stjo. Na teh svojih misijonskih obiskih oz- nanjam božjo besedo, spovedujem, bolnim ponesem obhajilo...«
Tako je Baraga poskrbel, da so bili njegovi verniki vedno pripravljeni na srečanje z Bo- gom. Sam jih je rad obiskoval in kadarkoli so ga poklicali k bolnikom, ni nikoli odklonil. Neprestano pa je opozarjal zdrave in bolne naj radi prejemajo zakramente, da bi živeli v posvečujoči milosti in bili tako vedno pri- pravljeni na odhod s tega sveta.

P. A.

Letos smo se že drugič zbrali na srečanju v Nazarjih. Tri majske dneve smo posvetili Jezusu,Mariji in drug drugemu.Maša,ki smo jo imeli prvi večer in naslednje dni, nas je duhovno zbližala. S to zavestjo smo živeli v molitvi, delu.
Molili smo - občutek božje bližine je bil na- vzoč. Delali smo, da bi se obogatili, drug drugemu razkrili košček svojega življenja v trpljenju,preizkušnjah,veselju. V ta namen je bila kot »naročena« tema: Krščansko veselje. Naj napišem nekaj misli,ki so se mi utrnile ob poslušanju predavanja: Krščans- tvo je pot do veselja,je njegovo merilo; če hočemo stopiti v veselje, moramo stopiti iz sebe; ne navezujmo svojih src na stvari, ampak na Kristusa. Kjer je Bog, tam je ve- selje.
Po že ustaljenem pravilu smo se potem ra- zdelili v skupine. Vsaka je dobila vprašanje primerno obravnavani temi.Preberimo nekaj kratkih izpovedi:
1. skupina: »Hvaležna sem Bogu za vse, kar mi daje. VERA mi daje moč, da spreje- mam svoje stanje takšno, kot je.«

2. skupina: »Če deliš srečo s sočlovekom, se podvoji, če žalost, se razpolovi.«
»Za veselje treba imeti čas. Če nikomur ne prisluhneš, ne boš nikoli resnično vesel.« »Veselje je ŽIVETI PO VERI«. »Sprejeti mo- ramo to, kar imamo.«

3. skupina: »Vesel sem zato,ker verjamem, da s smrtjo ne bo vsega konec.« »Naše življenje ni prazno. V nas je vera, ki nam pomaga, da smo veseli, da žalost prema- gujemo.«
»Vesela kot kristjan sem zato, ker imam Njega, ker sem božji otrok.«
4. skupina: »Ugotavljamo, da nam je tudi nekaj, kar bi kdo imel za nesrečo, v korist, ker nas tudi nesreča usmerja na pravo pot, pot, po kateri hoče Bog, da hodimo.«
5. skupina: Če vidimo trpljenje drugih, spoznamo, da naše ni tako hudo.« »Brez trpljenja ne bi bilo nič lepega na svetu.« »Trpljenje samo na sebi je zlo, če pa je sprejeto z Ljubeznijo, je bogastvo.«
6. skupina: »Vera, upanje,ljubezen je tisti strnjeni krog,ki nas edini osrečuje, daje smi- sel življenju in poglablja edinost med nami.«
To so torej utrinki naših občutij. In veliko je spo- znanje: Gospod je bil z nami, mi smo bili z Njim vsak trenutek, tudi ob razposajenosti, smehu. Ne bom pozabila besed žene: »Že dolgo nisem bila tako srečna, kot sem danes tu med vami.«
Kakšen dokaz za doživljanje krščanskega veselja! Sreča zdaj in tukaj v vsem, kar si darujemo. In DAROVANJE krepi MOČ krščan- skega veselja. Bodimo vdani temu veselju! Bog nas ima rad. Osrečuje nas na naši poti trnja, cvetja in sonca...

Marjetka Smrekar

Kako potekajo duhovna srečanja, mnogi že veste. Čeprav je vsako doživetje zase nekaj posebnega, ker so vedno drugi udeleženci, je še vedno nevarnost, da bi se v poroča- nju ponavljali. Zato smo tokrat nekaj prija- teljev prosili, naj spregovorijo o srečanju, kakor so ga sami doživeli. Tu so njihova pričevanja:
Pregovor pravi: »Začetek dober,vse dobro!« Tako bi lahko začel razmišljanje o našem tridnevnem srečanju v Šentjakobu ob Savi ki se je začelo 30.junija zvečer. Pričeli smo s sveto mašo,med katero je govoril misijo- nar Stanko. Naj povem, da me je posebno veselilo to, ker sem bil pri tej daritvi v taki neposredni bližini oltarja, da sem tudi s svojimi slabimi očmi lahko sledil mašnikovim gibom. Morda se vam, ki imate zdrave oči, ne zdi omembe vredno, zame pa je to bilo doživetje, ki me je razveseljevalo ves ve- čer ali morda celo srečanje!
Doživetje, o katerem bi rad spregovoril, je prav tako iz prvega večera. To je molitev rožnega venca, pri nji je gospod misijonar združeval skri- vnost, o kateri smo razmišljali, s svojimi doživetji iz romanja v Sveto deželo. Meni in verjetno še komu drugemu se je zdelo, da nismo še nikoli tako lepo zmolili rožnega venca. Zato lahko rečem, da mi bo čas, ki smo ga skupaj preživeli ob molitvi rožnega venca, ostal najdlje v spominu in v pomoč pri molitvi rožnega venca. Pri tem se mo- ramo stalno truditi, da bi združili premišlje- vanje skrivnosti,katero molimo,z obrazcem ki ga izgovarjamo. Čeprav je bilo srečanje od začetka do konca napolnjeno s čudov- to lepim programom, je bilo zame to doži- vetje največjega pomena.
Za zaključek tega razmišljanja bi rad spre- govoril besedo ali dve našim spremljeval- cem, ki so se tako vneto trudili, da bi nam omogočili prijetno bivanje na srečanju. Če boste v življenju doma ali na delovnem mestu pokazali tako ljubezen do bližnjega in požrtvovalno pomagali potrebnim,potem se bo gotovo razširjala prava evangeljska ljubezen med ljudmi, kar je tudi namen ta- kih srečanj.
Hvaležno vas pozdravljam, vztrajajte v dobrem in Bog z vami!
Najbolj se mi je vtisnilo v srce, da sem šla na prvo soboto k sv. spovedi in obhajilu. Tako sprejeti Jezusa je bilo nekako bolj do živeto kot doslej. Zelo lepo je bilo tudi to, da so bili zdravi in mladi fantje ter dekleta tako prijazni z nami. Veliko lažje je prena- šati telesno bolezen in onemoglost,če veš, da ti bodo zdravi bratje in sestre radi po- magali. To so moje trenutne misli.
Sveta maša je za nas bolnike,vsaj zame,nekaj velikega. Jaz ne morem vsak teden k sv. maši v cerkev.Če je ne dobimo po radiu, pa jo posluša- mo iz kasete. Saj je tudi to maša, ampak pri tem se ne morem tako zbrati, kot če bi bil navzoč Kristusov izvoljenec, duhovnik.
Tudi drugače mi je bilo zelo všeč. Vsak je po svojih močeh prispeval, da smo bili vsi bolniki srečni in veseli te tri kratke, a ven- dar bogate dni.
Zahvaliti se moram tudi g. in prijatelju Loj- zetu Letonji, ker nam je podelil novomašni blagoslov. S tem je potrdil, da bo vestno stopal po poti odrešenja, kamor ga je po- klical Oče kot izvoljenca, da mu vdano po- maga pri oznanjevanju božje besede vsem ljudem po svetu.

Majda V.

Srečanje v Šentjakobu je bilo res lepo, saj smo bili zbrani kot ena velika družina.
Vsak dogodek je po svoje lep. Najlepše pa se mi zdi, ko gremo po skupinah in se po- govarjamo. Imela sem občutek, da pridejo takrat iz človeka besede, ki so morda za- kopane globoko v srcu. Zelo lep je bil tudi veseli večer,ki so nam ga pripravili mladi iz Šentjakoba.S tem so nam pokazali,da smo jim res dobrodošli. Seveda pa je bilo čez vse lepo pri sv. maši, molitvi in pogovorih. Takrat se človek najbolj pomiri.
Srečanje s sotrpini, ki jih je življenje tako kot mene prikrajšalo za največjo dobrino, za duševno in telesno zdravje, je bilo zelo lepo. Spoznanje,da je na svetu mnogo do- brih ljudi, ki so pripravljeni s toplo besedo, z nesebično pomočjo in požrtvovalnimi de- janji pomagati bolnikom,je tudi zelo razve- seljivo. To včasih pomaga bolj kot vsa še tako strokovno pripravljena in skrbno pred pisana zdravila. Dva dneva in dve noči, ki sem jih preživela v Šentjakobu, me bodo greli in pomagali preganjati enoličnost živ- ljenja, na katerega je več ali manj obsojen vsak invalid ali bolnik.
Hvala, hvala ti, Gospod, za nepozabno duhovno srečanje v Šentjakobu. Bili so to najlepši dnevi mojega življenja,polni milosti in duhovnega zorenja.
Imel sem vtis,da se je odprlo nebo in se je nad nas sklonil tvoj Sin, trpeči Kristus, v vsej svoji brezmejni ljubezni in nas krepčal s svojimi darovi, da bomo z njegovo pomo- čjo lažje nosili vsakdanji križ.
Bog, plačaj vsem!

France P.

Pred očmi se je odpiral svet Dolenjske. Ra- dovedni pogled na nepoznani del Slovenije mi je drsel prek gričevnate in deloma gozd nate pokrajine. Naselja in raztresene skro- mne hišice in tudi tiste v gradnji pričajo o trdo prisluženem denarju. Teh krajev še ni zajela turistična bahavost, srca so še os- tala preprosta in mehka. Travniki, polja in njive so samevali v zgodnji popoldanski ti- hoti. Seveda, saj je bila nedelja, 25. junij. Grosuplje, Višnja gora, Ivančna gorica, Trebnje, Gorjanci. Kam hiti »katrca«? Pri Novem mestu zavije v stran na rahlo vzpe- njajočo se cesto skozi gozd. Vzklik vese- lega začudenja - nenadoma se je pogled razširil po zelenem pobočju -in pristali smo na cilju pri veliki in lepi cerkvi sv. Antona Padovanskega župnije Prečna na Dolenj- skem, ki je bila prvič omenjena leta 1767. Cerkev pa je novejša,zidali so jo leta 1908 posvečena pa je bila 1910. Tja smo bili povabljeni na srečanje bolnikov, invalidov in starejših.
Cerkvene slovesnosti so se pričele s prija- znim pozdravom g. župnika vsem navzočim in prijatelju uredniku,ki je tudi prvič obiskal to župnijo. Vsi pa smo lahko brali dobro- došlico, napis pred oltarjem: »Pozdravljeni, ki trpite!«
Ljubljanski škof g. Lenič se je kljub zapos- lenosti zaradi birmovanja ljubeznivo odzval povabilu ter prišel, da nas pozdravi, izreče spodbudne besede in nam podeli blagoslov Še posebno me je razveselila njegova za- hvala vsem,ki se trudijo z nami,nam dajejo duhovno in telesno pomoč. Dolžni smo jim hvaležnost za njihovo ljubezen do nas. »Vsi smo udje enega telesa - Cerkve«, je rekel škof. »Če zboli en ud, trpijo vsi udje, trpi vse telo. V zdravju, ki mora biti skrb vseh kristjanov, se skupaj veselimo, v trp- ljenju se podpirajmo in ga osmislimo!«
Po litanijah božje Matere Marije je bila sv. maša, ki jo je daroval prijatelj urednik. V govoru je potrkal na naša srca, ki so ved- no polna strahu. Bojimo se tega in onega, strah nas je tukaj in tam, danes in za jut- rišnji dan. Zakaj? Kjer je strah, ni ljubezni. Kjer je ljubezen, ni strahu - kajti ljubezen je Bog.
Gospod, prosimo te za milost popolnega zaupanja v božjo previdnost!
Po maši je bilo maziljenje. Mladina pa nam je na koncu pripravila še pevski spored.
Potem so nas gostoljubno povabili v žup- nišče, kjer smo se dobri dve uri veselili ob pesmi,klepetu in neštetih dobrotah. Škoda le, da muhavo in hladno vreme ni dopustilo našega srečanja na prostem.
V imenu vseh prijateljev naj se zahvalim g. župniku, njegovi mami in domači ter novo- meški mladini za topel in gostoljuben spre- jem, za lep popoldan, ki nam bo ostal v prijetnem spominu.

M. K.

V lepem junijskem nedeljskem popoldnevu so nas bolnike, invalide in ostarele vabili zvonovi cerkve Marije Vnebovzete pri Novi Štifti k srečanju. Zbrali smo se bolniki in os- tali romarji iz vse Slovenije. Ko smo prihajali v cerkev, nas je pozdravljala lepa Marijina pesem. Sodelovali smo pri sv. daritvi, ka- tero smo poživili tudi sami z branjem beril in prošenj. Po maši smo se zadržali pred cerkvijo, da smo malo pokramljali in si tako utrdili prijateljske vezi. Želimo si še takih srečanj, ker je tako doživetje za vsakega nekaj lepega in bogatega.

Vovnikovi

Ura je že pozna.Kazalci kažejo že čez pol- noč.
Ali si torej sam? Ali nimaš ob sebi družbe enako trpečih? Jezusovo Srce, ovenčano s trnovo krono in prebodeno! lz njega teče sveta odrešilna kri. Križani z razprtimi ro- kami, kakor da te vabi v objem. In njegova trpeča Mati, ki je spremljala Jezusa vse ži- vljenje, dokler ni vzela vsega ranjenega, in mrtvega v naročje.
Pridruži se jim in daruj z njimi tudi ti svoje trpljenje in bolečine, ki ne poznajo ali no- čejo poznati te čudovito lepe in tolažilne družbe, in ki obupujejo od osamljenosti.
Pokliči na pomoč Marijo, ki je stala pod kri- žem, naj ona daruje svoje trpljenje Jezusu za spreobrnitev grešnikov.
Reci: Dobri Jezus! Hvala ti za milost, da si mi ohranil zdravje in življenje. Lepo te pro- sim, daj te bolečine meni,ki otrokom nisem več tako potreben, da se ta mamica vrne k svojim otrokom.
Stopi v mislih v sobo mladega fanta,ki mo- goče prav ta trenutek bije hud duševni boj ko si izbira poklic. Vabi ga svetna ljubezen saj je mlad in poln življenjske moči. Čuje pa tudi Jezusov klic: Hodi za menoj! Daruj zanj svoje trpljenje,da spozna, kako nepo- pisno lep je duhovniški poklic.
Marija je kot mlado dekle vsa ponižna rekla: Gospodova dekla sem, čeravno ji je mlado srce trepetalo,kaj se bo z njo zgodilo.Ali si nista z mladim fantom tako zelo podobna, ko se odloča za poklic duhovnika? In kako zelo sta si blizu skozi vse življenje?
Bolnik brez moči.Duša trepeta pred večnim sodnikom. Pa pride duhovnik in dvigne svojo posvečeno desnico: Jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Prinese mu njega, ki je še na križu molil za svoje sovražnike. In v dušo se naseli rajski mir.
Tako nam bo tudi bolezen lepa. Saj je v bolezni Bog človeku tako blizu.

Ivana

Komaj smo dobro spoznali Lojzeta Možino iz Šmartnega pri Litiji v zadnji številki Pri- jatelja, ko je urednik napisal intervju, ga že ni več med nami.
Dragi Lojze, ostal nam bo spomin nate in na tiho zadovoljstvo,ki si nam ga dal čutiti na srečanjih in obiskih, čeprav si bil teh zelo malo deležen. Sedaj pa uživaš popolno srečo in zadovoljstvo v družbi prijateljev, ki so tudi po zaslugi tvojega trpljenja prišli srečno domov...

Spominjajte se nas pri Bogu!

Rozika

Kljub temu, da je bil mesec maj hladen in deževen, nisem zamudila niti enega dneva šmarnic,čeprav ne morem v cerkev. Šmar- nice sem vsak dan poslušala iz Vatikana,pa je bila tudi na našem domu ljuba majniška Marija.
Junij je mesec Jezusovega srca in posve- čen našim bratom misijonarjem. Tedaj sem poslušala vsak večer oddaje radia Vatikan.
Oče naš, ki si v nebesih, ki je tvoj ljubljeni Sin s svojim trpljenjem posvetil vse naše trpljenje: Najprej prosimo zase in za vse kristjane, da v njih ne bi ugasnila ljubezen Kristusovih učencev. Pomagaj nam, da se ljubimo med seboj, kakor nas je ljubil tvoj sin Jezus Kristus. Prosimo te za vernike v Sloveniji,da bi iz njihovih vrst zrastli goreči duhovniki, misijonarji in misijonarke. Da bi ljudje po svetu znali vdano sprejemati bo- lezen in jo nositi kot Kristusov križ.Prosimo te tudi za odrešenje bratov.Razsvetli naša srca, da se odprejo, ko se tako rada zapi- rajo v svoje majhne skrbi. Naredi iz naših bolečin nebeško roso za milijone človeških src.
Vseh sodelavcev Prijatelja,vseh bolnikov in invalidov se spominjam v molitvi. Tako je tudi meni križ lažji,ki ga že toliko let nosim. Bog blagoslovi vaše delo!
Bine naj pazi na svojo pobarvano anteno, da je ne uniči strela. V teh mesecih po- gosto grmi. Želim, da bi pridno nadaljeval svoje delo, da se ne bo samo sončil.
Lepo pozdravljeni in brez zamere!

Rozika Duh

Ne poznate me. Z vami sem bila že drugič le po naključju, z bolno mamo, na romanju bolnikov v Žužemberku in včeraj v Prečni. Ti trenutki z vami so me osrečili. Poslušala sem vašo pesem, v kateri je bilo toliko upanja, vdanosti, da sem se počutila med vami čisto neznatna. Čisto nič vas nisem pomilovala. Pred menoj ste stali veliki, saj se mi je vaše življenje zazdelo vrednejše kot naše,ki zdravi večkrat omagujemo pod bremeni, ki nam jih nalaga življenje.
Hvala vam za te čudovite trenutke, ki sem jih preživela z vami. Želim, da bi bilo vaše trpljenje čim manjše ob misli na vse tiste duhovne vrednote, ki jih rnnogi ne vidijo.

vaša Ivanka

Prišel je lep, nepričakovan trenutek. Dan prej sem po telefonu prejela vabilo, naj bi se udeležila srečanja invalidov v Nazarjih. Naslednji dan so me prišli iskat z avtomo- bilom, v njem sem zagledala prijateljico Nevenko iz šolskih dni vzgojnega zavoda v Vipavi. Brž smo se odpeljali, gredoč vzeli s seboj še nekaj invalidov iz Ljubljane. Nato smo se odpeljali proti Štajerski - deželi, ki sem jo prvič videla. Skoraj vso pot sem skozi okno opazovala naravo. Najbolj sem strmela v neskončne nasade hmelja.
Ko smo prispeli na cilj, nas je že pričako- valo nekaj prijateljev s Štajerske. Do ve- čera smo bili vsi skupaj. Zbralo se nas je nekaj čez štirideset znanih in neznanih ob- razov. Med njimi sem tik pred večerjo pre- senečena opazila po sedmih letih Sonjo, Nevenkino sošolko iz istega razreda. Z Nevenko pa sem se srečala po šestih letih lani v zavodu za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani.
Naslednje jutro pa sem komaj prepoznala celo po trinajstih letih sošolko Nadico iz pr- vega razreda. Kdo bi si mislil,da bom srečala toliko starih prijateljev! Taka dragocena doživetja se nam za vselej in neizbrisno vtisnejo v nepozabni spomin.

Jožica Š.

Pred petdesetimi leti sta si obljubila ljubezen in zves- tobo, ki naj bi bila poveza- na s Kristusovo ljubeznijo. Tončki je bilo takrat dva- intrideset let, Poldetu eno leto več. Oba sta ljubila zemljo,zato je bilo njuno življenje kljub napornemu garanju lepo in polno tihe sreče. Zemlja jima je po- menila vse in skrbno sta jo obdelovala do poslednjih moči. Želela sta si otrok, vsaj enega, ki bi tako ljubil zemljo kot ona dva. Otrok nista mogla imeti,to spoznanje pa je bilo zelo boleče.Ker pa je bilo pri hiši dovolj kruha, sta vzela od sorodnikov enega ot- roka v upanju, da bo, ko odraste, ostal na kmetiji. Zemlja mu ni pomenila veliko in je odšel. Ostala sta sama z bolečino v srcu, da kmetija nima naslednika.
Tončka je začela čutiti, da je noge ne držijo več dobro. Poslali so jo v bolnišnico in ji od- rezali nogo, da so ji rešili življenje. Domov se ni več vrnila, ker je potrebovala nenehno pomoč. Prišla je v dom počitka v Mengeš. Polde jo je hodil redno obiskovat in tudi njega je ženina bolezen zelo prizadela. Na pomlad je Tončka zopet romala v bolnišnico, kjer so ji odvzeli še drugo nogo.Spoznanje, da je brez obeh nog, je bilo silno boleče. Trdna vera v Kristusa ji je pomagala, da je zaživela takšno življenje. Tudi Polde je pri- šel v dom in sedaj sta skupaj oba,vedra in nasmejana, le ob misli na njuno zemljo se obraza zresnita, vendar ta grenak občutek traja le kratek čas.
Na Tončkini omari stoji sveča, ki sta jo dobila za zasluženi jubilej. Na njej sta dva plamena, dva klasa,dva prstana in en križ, ki sta ga skupaj nosila celih petdeset let.

Vesna

Zelo sem se začudil, ko sem prejel kar tri številke vašega lista. Pa mi čez nekaj dni piše bratranec Jože iz Beograda, kako je s to stvarjo.Zelo sem vesel in se njegovemu prijatelju iz Ljubljane lepo zahvaljujem, ker ni pozabil oddati mojega naslova. Vidi se, da imate že dolgoletno prakso. Najbolj so mi všeč prispevki invalidov,zadnja stran pa ni slaba in je ne bi smeli ukiniti.
Zadeva: Prosim, če je mogoče, objavite moj naslov v listu, da bi mi tisti,ki bi želeli, lahko pisali.Na vsako pismo bom rad odgo- voril. Rad bi se dopisoval z vsemi, ki bi mi pisali. Rad bi se vključil v Prijateljstvo bol- nikov in invalidov. Zelo bi bil vesel,ko bi mi povedali kakšni so pogoji. Vaša srečanja ter sveta daritev v preprosti hiši so zame nekaj novega. Če bo mogoče, bi se zelo rad udeležil prihodnjega.
Sem lažji invalid, star devetnajst let. Šolo sem končal v Kamniku,sedaj pa že dve leti čakam na zaposlitev. K maši hodim redno, le v slabem vremenu sem žalosten doma. Zbiram stare knjige in časopise, besedila pobožnih pesmi. Če imate kaj starih izvo- dov vašega »Prijatelja«, lepo prosim zanje. Sedanjo naročnino pa bom poravnal v naj- krajšem času. V primerjavi z ostalo tisko- vino je to zelo nizka naročnina. Do konca tega leta jo bom tudi jaz poravnal. Lepo pozdravljeni in zbogom!
Pošiljajte mi ga, prosim, na naslov:

Alojz Čokl
Vršna vas 2 (Zibika)
63253 Pristava pri Mestinju

Dragi prijatelji, potrebno bi bilo odgovoriti na marsikatero pismo,ne samo na Lojzeto- vo,ki si želi dopisovanja in se zanima še za nekatere stvari. Žal pa tokrat ne moremo, ker se počitnice poznajo tudi pri nas. Na vsa vprašanja bomo odgovorili prihodnjič.
Danes vas hočemo spomniti le na to,da se čas za razstavo vaših izdelkov naglo pribli- žuje.Razstava bo v prvi polovici septembra zato je nujno,da nam svoje izdelke pošlje- te do 20. avgusta. Če svojega izdelka za- radi velikostl ali drugih razlogov ne morete poslati, prav tako sporočite, da bomo mi prišli po njega. Ne pozabite pripisati,za ko- likšno ceno ga prodajate ali pa ga je treba vrniti. Vsi, ki boste izdelke poslali, boste o kraju in času razstave natančneje obveš- čeni. Do takrat pa lepo pozdravljeni!

Prijatelj urednik

V teh čudovitih "deževno" počitniških dneh sem kar malo v dvomih, da boste sploh imeli čas prebirati moje pisanje. Pa vseeno se vam oglašam z nekaj vrsticami.
In ker sem tako lepo doma, pač ničesar ne vidim, ničesar ne slišim in vi ste srečni, ali ne?!
No,kakorkoli že,romanje na Brezje je uspelo. Moja »ženička« me je že v zgodnjih jutra- njih urah popeljala na Brezje in me »parki- rala« na lepo razglednem prostoru. To je bilo zame doživetje, ki ne bo nikoli utonilo v pozabo. Prepričan sem pa, da ga tudi vsi ostali romarji ne bodo pozabili in to pred- vsem zato, ker smo vsi skupaj tiho prosili Marijo Pomagaj, naj nas obvaruje slabega vremena, ki je grozilo z bliski iz vseh strani neba. Uslišala nas je, saj je okoli in okoli lilo, a na Brezjah je bilo lepo. Zato, vidite, bo zame letošnje romanje nepozabno.
Pa naj sedaj končam z željo, da še preo- stale počitniške dni lepo preživite in si na- berete čimveč moči za prezimovanje!

Lepo vas vse pozdravlja vaš

Bine Bodež

Direktor je naročil tajnici:»Če kdo pride,mu recite, da sem duševno zaposlen in nočem biti moten.« Kmalu nato se prijavi obisk in tajnica ga vljudno zavrne: »Žal, direktor je duševno moten in noče biti zaposlen.« Katehet pravi: »Povej vsaj kakšen sveto- pisemski citat!«
Tončka: »Šel je in se je obesil.«
Gašper: »Pojdi in tudi ti tako stori.« GOSTILNA
Mož, ali že spet odhajaš v gostilno? Jutri pojdeva na dopust, reče žena.
Do takrat bom že doma, žena!

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 8 din, letna naročnina 48 (podporna 100) din Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen pro- metnega davka.

Kot vsak človek, mora še posebno invalid biti zapo- slen z nečim, ne sme biti brez dela. Nezaposlenost človeka omrtvi, postane len, izgubi veselje do živ- ljenja. Bivanje postane sa- mo tarnanje. Še bolj čuti to invalid, ki je priklenjen na voziček in se težko giblje, obtiči v svoji sobi in premiš- ljuje o svoji bolezni in umira. Zapre se sam vase in v sebi vidi najbolj nesrečnega člo- veka na svetu, ki komaj čaka konec tega životarjenja, nesmiselnega bivanja na svetu, ki mu zapira krog, iz katerega je bil izločen.
Zato je za invalida nujno, da je zaposlen, da si uredi vsakdanje življenje tako, da mu ne ostane čas za premišljevanje o svoji bolezni.
Kakor vsi, tako tudi jaz delam to, kar me najbolj veseli. Največ se ukvarjam s kvač- kanjem in delam z iglo. Poskusila sem nekaj kar je bilo zame novo. To je bilo izdelovanje slik s koščki slamice. A to mi ni šlo od rok, zato sem se raje vrnila na to, kar me je najbolj veselilo.

ANGELA ŠMIGOC