Ker pomeni evharistija zahvalo in ker ponavljanje evharističnega obeda po- navzočuje Kristusovo daritev na križu, smo tudi mi deležni njegovega trpečega in odrešilnega dvignjenja z zemlje. Dal nam je svoje telo,da bi jemali,da bi jedli da bi bil njegov kruh življenja vedno na naši mizi. Skozi človeške dlani je učin- kovito navzoč med nami in v nas. Ko se oltarno občestvo zbira okrog Kristusove daritve, povezuje skupnost novozavez- na kri, kjer slehernik sklepa zavezo srca in duha s svojim velikim bratom za vse brate in sestre sveta,za kozmos in živ- ljenje sveta. Kristus namreč udejanja v posamezniku svoje življenje po občest- vu Cerkve.Posamezniku daje delež svo- jega življenja v izobilju. Le po ljubezni in skozi ljubezen se učlovečuje njegova resnica. Evharistija je znamenje edino- sti, vez ljubezni, velikonočna gostija, v kateri se uživa Kristus, dušo napolnjuje z milostjo in nam deli zastavo prihodnje slave.Pri maši ne gre le za razumevanje gre za darovanje, za zahvalo, za naše bivanje, ki se s Kristusom-božjo besedo osredinja v navpičnico hrepenenja in vodoravnico zemeljske resničnosti. Člo- vek je namreč neprestano razpet na lastnem križu in pokopan skupaj s Kris- tusom za velikonočno vstajenje.Pri tem se drevo spoznanja spreminjav drevo življenja.
Gospodova miza pa ni le miza njegovega telesa in krvi, temveč tudi miza božje besede in zadnji koncil izrecno pouda- rja, naj bo miza božje besede bogato pogrnjena in naj bogato odpira zaklade svetega pisma. Bog se v svoji besedi razodeva,da bi človekovo misel povezal s svojo. Njegova beseda je vedno zno- va zakon in življenjsko vodilo, razodetje smisla, obljuba in oznanilo prihodnosti. Kristusova daritev na križu je darovanje in zahvala za mnoge, kajti v moči tega kruha hodimo od rojstva do smrti in od smrti do rojstva. POZDRAVLJEN KRIŽ, KI UP DELIŠ.

Marjan

Slika na ovitku:
Poljane nad Škofjo Loko, glavni oltar

Že precej časa je od tedaj, ko me je prijateljica vprašala, kako mi je uspelo prodreti v božjo besedo in jo razumeti tako, da se mi po njej razodeva njena življenjska moč. Moram reči, da me je prvi hip vprašanje našlo nepripravljeno. Potem pa sem bila zadovoljna, ker me je to prisililo k razmišljanju. Sedaj lahko z gotovostjo rečem, da božjo besedo umevam zaradi posebne milosti, ki mi je dala spoznanje, da sem začela živeti Jezusovo navzočnost.Gospod je govoril to tako, da mi je pokazal najprej neka- tere »besede«, ki se zde lažje. Danes, ko je določen čas mimo, vem,da je imel ta Nekdo pri izbiri teh »besed« svoj na- men.Bile so tiste,ki so zadevale nasplo- šno ljubezen: "Ljubite svojega bližnjega kakor sami sebe","ljubite se med seboj", »ljubite...« vedno ljubezen. Namen te izbire sem dojela šele kasneje: kdor ljubi, dobi luč, kajti sad ljubezni je notranje razsvetljenje.
In še več: ljubezen, ki jo Bog položi v dušo, je nadnaravna. Naša ljubezen je deležna božje ljubezni in je tako oboje- stranska. Zaradi le-te nas je Bog pola- goma navadil sprejemati Njegovo navzo- čnost med nami. Prav ta pa je po Svetem Duhu vplivala na razumevanje Njegove besede. Bila je neke vrste razlaga, ki mi jo ni podajal kateri izmed teoloških uči- teljev, temveč Kristus po Svetem Duhu Pod vplivom milosti Svetega Duha, ko Bog "obdeluje" dušo tako, da nam poši- lja izjemen dar luči, imam vtis,da takrat prejemam neko globlje razumevanje Evangelija. Vpliv tega spoznanja nam v Evangeliju pomaga odkriti, da je vse Jezusovo življenje usmerjeno k Očetu in, če ga znova beremo, ugotovimo, da je tudi nam usmeril življenje k Njemu.
Vendar pa ni vedno vse tako lepo in gladko, ker se zgodi, da pride nad nas tudi »prekletstvo teme«, kakor pekel, ko o vsem dvomimo. Ob taki priložnosti sem dobila odgovor pri spovedniku, da je tisto, o čemer najbolj dvomim, »logika« Evangelija. Rečeš si - ali bolje nekdo drugi s hudičevim jezikom ti prišepetava: če ljubiš, se obrni nazaj,da boš »videl« In glej,nadnaravno življenje se ti začne kazati kot nevarnost, v kateri bi izgubil svojo svobodo.Glas ti vztrajno prišepe- tava: »Postoj! Ne ljubi in boš našel sam sebe.« Hudič stori vse, da bi ti ne ljubil Toda, če se upreš in storiš ravno nasp- rotno od tistega, kar govori skušnjava, se pred očmi duše razkrije globlje vide- nje. Zaživi odkritje, da je to knjiga, ki jo piše življenje in jo skušamo razumeti, a je v svoji majhnosti ne bomo nikoli doumeli.
Zedinjeni z vezmi Svetega Duha, pre- mostimo razdalje in raznolikosti, ki nas ločijo in se povežimo v molitvi, saj smo del enega samega telesa z vsemi krist- jani,ki so po svetu. Tako lahko gradimo s pomočjo Svetega Duha edinost,mir in ljubezen po vsej Cerkvi,ki je raztresena po svetu.Prav povsod se lahko združijo plameneče duše, ki ob žaru Božje lju- bezni razdajajo luč in toploto ne glede na to ali so v uradih, šolah, župnijah, javnih ustanovah ali koderkoli. Dve ali več duš, ki so zlite v Kristusovem ime- nu, se ne boje in ne sramujejo priznati druga drugi svojo željo po pravi ljubezni zaradi česar so si oziroma smo si posta vili za ideal medsebojno edinost v Kris- tusu, v kateri nas povezuje Sveti Duh.
Povedano priča o tisti majhni skrivnosti s katero se da zidati opeka za opeko, Božje mesto v nas samih in med nami, ko živimo v občestvu.

Tatjana Šušteršič

O Jezus, ti najbolj zapuščeni,od bolečin izmučeni, ti si pri kraju Pri tistem koncu, ko je človeku vzeto vse, še duša in njegov svo- bodni da ali ne, ko je človek vzet sam sebi. Kajti to je smrt. Kdo jemlje? Kaj jemlje? Jemlje sam nič? Slepa usoda? Neusmi- ljena narava?
Ne, jemlje Oče! Bog, ki je modrost in ljubezen. In zato se pustiš vzeti. Ti se sam zaupno daješ v tiste nevidne, tihe roke, ki jih mi neverni, boječ se zase, občutimo kot nenavadno morilsko pest slepe usode in smrti. Ti pa veš, da so to Očetove roke. In še tvoje, v smrti zatemnele oči, vidijo Očeta, gledajo v širino in mirno oko njegove ljubezni, in tvoja usta izgovarjajo zadnjo besedo tvojega življenja; Oče, v tvoje roke iz- ročam svojo dušo.
Vse daješ njemu, ki ti je dal vse. Vse polagaš nezavarovano in brez pridržka svojemu Očetu v roke... O Jezus, boš nekoč tudi mojo ubogo dušo in moje u- bogo življenje položil Očetu v roke? Po- loži tedaj breme mojega življenja,breme greha, ne na tehtnico sodbe, temveč v Očetove roke. Kam naj bežim,kje naj se skrijem, če ne pri tebi, brat mojih gren- kosti, ki si do kraja dotrpel moje grehe? Glej, danes prihajam k tebi. Klečim pod tvojim križem. Poljubljam ti noge, ki ne- slišno in nezmotljivo s krvavim korakom gredo za menoj po zamotanih poteh mojega življenja. Objemljem tvoj križ, Gospod večne ljubezni, Srce vseh src, ti prebodeno Srce, ti prizanesljivo in neizrekljivo dobro Srce. Usmili se me. Sprejmi me v svojo ljubezen, in ko na- poči nekoč konec mojega potovanja in se nagne dan in me obdajo sence smrti, spregovori tedaj k mojemu koncu svojo zadnjo besedo: Oče, v tvoje roke izro- čam njegovo dušo.O dobri Jezus.Amen.

Prevedel V-M. V.

Gotovo bi vsakdo izmed nas lahko pove dal iz lastnih izkušenj, da je včasih zelo težko biti sam. Nikomur ni s tem priza- neseno, vsakdo doživlja trenutek, ko je sam s seboj. Človek si bolj kot vse dru- go želi bližine nekoga, ki ga ima rad. V tej želji prihaja na dan verjetno člove- kovo večno hrepenenje po dokončni sreči, po Bogu.
Včasih si človek, ko se počuti samega, domišlja, da gre drugim laže: imajo dru- žino, imajo prijatelje, imajo neprestano nekoga okrog sebe. Bolniki to samoto še prav posebej občutijo. Bolezen jih prisili, da se še bolj zaprejo vase (ali) osredotočijo nase in si mislijo: če bi bili zdravi,ne bi bili nikoli sami. Toda res je, da človek tudi sredi največje delavnosti sredi množice ljudi, sredi dobrih prijate- ljev, v krogu prijetne družine občuti to samoto.Če je človek s kom še tako po- vezan v ljubezni, sta to še vedno dva človeka, ki imata vsak svojo pot, vsak svojo življenjsko nalogo. Njuni poti se lahko združita, da potekata vzporedno, toda še vedno sta to dve poti. Včasih se morda razideta, da bi se nato zopet združili. In v takih trenutkih se človek znajde sam na poti, morda le za kratek čas, toda tudi ta kratek del poti, ki jo hodi čisto sam, je lahko boleč. Trenutki samote so za človeka vedno težki, a tudi bogati. V takih trenutkih se v člo- veku nekaj dogaja: človek išče svojo resnično podobo.
Erich Fromm piše v svoji knjigi 'Umeva- nje ljubezni': »V naši kulturi se je težko zbrati, saj se zdi, da vse v njej deluje proti tej zmožnosti.Ko se zbranosti pri- vajamo, je najbolj pomemben korak, da se naučimo biti sami s seboj, ne da bi brali, poslušali radio,kadili ali pili. Zares, biti zmožen zbrati se, pomeni biti zmožen da si sam s seboj; prav ta sposobnost pa je pogoj za zmožnost ljubezni. Če sem na drugega človeka navezan zato, ker ne morem stati na svojih nogah, tedaj mi on ali ona morda reši življenje, toda ta odnos ni ljubezenski odnos.Pre- senetljivo je,da je sposobnost biti sam, pogoj za zmožnost ljubezni.« V svojem življenju moramo torej preprosto spre- jemati to samoto. Pomembno je le, da jo znamo doživljati tako, da nam kljub svoji teži pomeni nekaj pozitivnega. Lahko v njej dozorevamo - to so tisti trenutki našega življenja,ko stojimo pred seboj takšni,kot smo, brez maske. Kdor zna biti sam,mu izkustvo teh trenutkov pomaga, da zna iskati pot do drugih ljudi. Ljubiti zna samo tisti, ki zna biti sam - za pot do drugih pa je potrebna ljubezen. Če se vsega tega zavedamo, bomo mogli tudi aktivno kaj narediti za to, da nam bodo ti trenutki samote po- stali blagoslov in nas bodo povezovali z drugimi ljudmi.
Spominjam se dveh žena, ki sta vsaka po svoje preganjali samoto, pa jima ni uspelo. Prva, mlajša,se je še bolj zaprla v svoj ozek svet.Imela je polno očitkov do tistih, ki se ne zmenijo zanjo. Ves čas je premišljevala samo o tem,kako ji je težko,kako so drugi do nje neprijazni Sama pa ni niti malo poskusila, da bi se približala drugim.Še celo odbijala je svoje prijatelje z neprestanim očitanjem, da premalo skrbijo zanjo. Imela je veliko časa, pa ni nikamor stopila na obisk, nikomur pisala, ampak je čakala samo doma, kdaj bo kdo prišel k njej.
Druga žena je bila starejša, zanimala se je za mnogo stvari, predvsem za umet- nost. Bila je zelo prijetna sogovornica. Huda bolezen jo je priklenila na posteljo V začetku je imela veliko obiskov, ljudje so se radi pogovarjali z njo. Počasi pa je postajala preveč vsiljiva, preveč je skušala vezati ljudi nase, preveč je ho- tela imeti zase. Tako so se ji začeli njeni prijatelji in znanci počasi odmikati, čeprav je bila vedno bolj potrebna po- govora. V svojem velikem strahu pred samoto je šla predaleč: hotela je izsiliti naklonjenost in bližino ljudi. Ko je umrla smo imeli vsi malo slabo vest: v zadnjih trenutkih ji nismo mogli dati tega, kar si je tako želela.

dr. M. K.

Osemintrideset let

Eden izmed mnogih inva- lidov, ki jih že dolgo poz- namo, je Lojze Možina, Vintarjevec 11, 61275 Šmartno pri Litiji. Žal pa se dogaja, da z mnogimi nimamo rednih stikov. Tako ostajajo osa- mljeni in mislijo,da smo nanje že pozabili, posebno tisti, ki se ne morejo ukvarjati s kakšnim delom, ki živijo bolj na robu vasi ali prav na samoti. Vem,mnogokrat mislimo drug na drugega,tudi pišemo si, vendar je vse to premalo. Pa tega ne pišem zaradi svojega opravičevanja, - ker se zavedam, da sem tudi sam pre- malo storil, - pač pa, da bi vam pred- stavil Lojzeta in kako potrebno je, da drug drugega obiskujemo, vsaj svoje najbližje.
Medtem je spet začelo rositi,pa smo se umaknili v hišo. Lojze ima sedaj voziček ki ga poganja električni motorček in se je čez prag kar sam spretno zapeljal. »Ta voziček mi je v veliko pomoč.Sedaj se lahko sam premaknem v senco ali tudi pod streho,če začne deževati, prej sam nisem mogel nikamor. Le daleč od hiše ne morem, ker smo tako v hribu. Navadni voziček je bil za vožnjo po tak- šnem terenu boljši, če sem le imel koga, da me je peljal.« Kar gredoč nama je to razložil,obenem pa dal močno čutiti,ka- ko hudo je biti odvisen od drugih, ko si sam ne more skoraj nič pomagati. Zato je zelo rad v družbi,posebno med mladimi

»Vleče me med mlade.Starejši imajo na kupe svojih problemov. Tarnanje pa je težko poslušati in jih tolažiti. K mladim me vleče njih sproščenost, vesela na- rava. Čutim, da me razumejo, da se me ne izogibajo zaradi bolezni. Sprejemajo me kot enakopravnega.Tudi med mladi- mi je danes še dosti dobrih. V glavnem jih poslušam, kdaj pa kdaj tudi kaj rečem Pazim pa,da ne bi izgubil zaupanja. Rad grem med ljudi, sam poiščem stike, če vem,da sem zaželen. Če vem,da nisem, se ne silim. Počakam, da se mi oni prib- ližajo. Pri navezovanju stikov še nisem bil razočaran.«

Najbrž je med nami bolj malo takšnih, ki bi se mogli tako pohvaliti. Lojze je pač izredno potrpežljiv. Na kratko je orisal svojo življenjsko pot:pri štirinajstih letih je zbolel za otroško paralizo.»Tolažili so me,da se ta bolezen vleče dalj časa,do šest tednov, potem začne iti na bolje. Pa sem si mislil, saj ne bom zdržal, ko sem tako težko prenašal. Zdaj pa se vse skupaj vleče že 38 let. Že 38 let na postelji in na vozičku, dolgo sem bil celo brez njega. Zato ni čudno, da se človek naveliča - drugi in jaz. Dokler si mlad,ne premišljuješ dosti o prihodnosti Zdaj vedno več premišljujem, kaj me še čaka, kaj bi bilo, če bi tega ne bilo... V začetku sem vse laže prestajal. Bil sem mlajši in sem imel dosti družbe. Zdaj sem vedno bolj osamljen.Sestri sta obe starejši,nobena ni zdrava, tudi svak ne, sam se pa niti obleči ne morem...Zane- slo me je, saj običajno ne tarnam. Tudi javnosti se nerad odpiram.«
»Včasih imam sam kakšne domislice, ali kaj dobrega preberem. To bi lahko mar- sikdaj uporabil. Ker pa si ne zabeležim, pozabim.«
Lojze je zbolel, ko je končaval šesti razred. Za zadnja dva je naredil izpite 1963 leta v Šmartnem. V nadaljnje šo- lanje ni šel. »Sedaj precej berem in si dosti dopisujem. Zbiram tudi znamke iz celega sveta. Imam jih precej,a je pre- več enakih. Rad bi jih zamenjal. Žal pa se to ne da pismeno dogovoriti. Sem že poskusil. Moral bi nekdo priti k meni, ali pa jaz k njemu... Obiskov imam nasploh zelo malo. Najbolj dolgočasno je ob ne- deljah,ko je vas tako prazna. Mladi odi- dejo, starejši pa počivajo. Kadar imamo mašo tu v vasi na podružnici, takrat tudi mene peljejo, saj grem k maši zelo rad.«
V sobi ima tudi radio in televizijo. Prvega več posluša in tako spremlja dogajanja doma in po svetu.
Da,Lojze,danes smo si vzeli dovolj časa Ko pridem (ali pridemo) prihodnjič,pa ne vem, kako bo. Vsekakor je potrebno, da se ob tvojih besedah vsi zamislimo. In še nekaj: že ves čas med pisanjem so me vznemirjale misli iz članka v tej številki z naslovom Blagor vsem, kateri trpite. Preberite si ga.

A. Z.

Ranomena, dne 15.4.1978

Spoštovana Mimica, hvala Vam za pri- jazno pismo z voščili k praznikom.Hvala lepa tudi za vse novice in pozdrave. Hvala Bogu, da imamo takšne ljudi, kot ste vi, ki znate trpljenje,ki vas spremlja že toliko let, tako junaško prenašati. Prav gotovo je vaše trpljenje blagoslov pri našem delu.
Povedal vam bom dogodek z našega o- biska po oddaljenih postojankah našega misijona. Na turneji smo bili: s. Marija, še ena druga malgaška sestra, katehist Maks in jaz.Spotoma smo se ustavili za kratek čas v neki vasi. In kar na hitro je bila koliba polna ljudi. Od kod so se vzeli? Pozdravljali so nas in nam ponu- dili vse, kar so imeli najboljšega pri roki. Celo na kosilu so nas hoteli obdržati, čeprav je bila ura ob našem prihodu šele devet dopoldne. Veste, prišli so se zahvalit s. Mariji za vse dobro, ki so ga bili deležni po njeni dobroti. S. Marija je namreč zdravila in »spravila na noge« njihovega sorodnika - moža srednjih let za katerega so ljudje mislili, da ne bo več hodil. Že nekaj mesecev se je na- mreč zdravil v Ranomeni,bil je priklenjen na posteljo. Niti enega koraka več ni bil sposoben narediti sam, tako je bil slab in izčrpan. Ko je bil tukaj v Ranomeni v bolnici, mu je s. Marija hodila »blažit bolečine« in obvezovat rane - noge so bile namreč ena sama rana, iz katerih je tekel gnoj.
Veste, ob takih in podobnih dogodkih pa se človek kar spočije. To je najbolj primerno posredovanje Veselega Ozna- nila? V omenjeni vasi še ni, kolikor vem, nobenega kristjana. In ob našem obisku so nas povabili,naj spet pridemo. Oblju- bili smo jim, da jih prihodnjič zagotovo obiščemo.

Tako se razodeva božja volja. Vem, s tem ni rečeno,da bodo sedaj kar vsi drli k molitvi in prosili za krst. Je pa gotovo da je bil to za nas klic in verjetno tudi za ljudi v omenjeni vasi.
Pri nas v Ranomeni je bil zelo poznan, Aban'i Marie mu je bilo ime, se pravi, Marijin oče. Tako je namreč ime njegovi prvi hčerki. In tukaj je v navadi, da ga potem vsi tako kličejo.
Bolj kot prošnja je iz njegovega srca prihajala zahvala, da ga je Bog še oh- ranil pri življenju. Omenil je, da ni več upal, da bo dočakal konec leta. Toda po božji dobroti »sem še med živimi«, tako nekako je dejal.
2. novembra lani je dokončal svoj »kri- žev pot« na zemlji. Mislim,da smo lahko prepričani,da ga je Gospod poklical "kot zvestega in razumnega služabnika", saj je bil »zvest v malem«, zato ga bo Go- spod »postavil čez veliko«. Še na dan smrti (umrl je ob 4. uri popoldne), ko je bila s. Marija zjutraj pri njem, je molil in priporočal Bogu vso družino (oče deve- tih otrok, najmlajši 3 leta) s posebno prošnjo, da bi Gospod obudil duhovniški ali redovniški poklic v njegovih otrocih. Bog daj, da bi se njegova zadnja želja kdaj uresničila!
Mimica,to je bilo nekaj iz našega misijo- nskega mozaika. Vas in vse vaše prav lepo pozdravljam in, če Bog da, poleti na svidenje.
V Kristusu vdani

Rok Gajšek

To so besede pohabljenega otroka, Bertice Baumann (1922-1935). Bila je rojena za trpljenje. Z njim naj bi ostala povezana vse življenje in ravno s trp- ljenjem naj bi izpolnila veliko življenjsko nalogo.
Tih preblisk je šinil prek Bertinih oči. Pri teh besedah je verno pogledala duhov- nika,kot bi slutila,da se njegove besede nanašajo prav na njo. Bertica je zbolela Menili so, da se njeno življenje bliža ko- ncu. Spet si je opomogla, a ostala je še naprej nemočni otrok. Sploh se nikoli ni naučila hoditi. Rada bi umrla. »Skoraj ne bom mogla biti boljša kot na dan svetega obhajila, ko imam ljubega Zve- ličarja tako rada,« je menila. Toda bilo ji je tudi prav: »Trpeti še nekaj let.« »Da,trpeti,« ji je pritrdil gospod kaplan, »toda drugače kot doslej.Nič več sama Trpeti z Jezusom in za nekaj velikega. Glej, vsak bolnik mora žrtvovati. Stalno se mora žrtvovati samo, če ima pred seboj določen cilj.« Otrok je prisluhnil. Določen cilj! Molila je, premišljevala, vpraševala, raziskovala - in našla. »Se- daj imam nalogo,« se je veselila. »Vse svoje trpljenje in molitve za duhovnike, misijonarje in poganske otroke. To je moja mala skrivnost.«
Bilo je leta 1935. Bertica je zvedela za sobote, namenjene duhovnikom. Vneto je preučevala to zamisel in kmalu je bila nad tem zelo navdušena: »O,sobota za duhovnike,« je rekla, »to je čudovita zamisel, sveta stvar! Sobota za duhov- nike! Moram sodelovati!« Toda zadrega! Kar nalaga sobota za duhovnike: daro- vanje vseh molitev,vsega dela, veselja, trpljenja, darovanje prvih sobot v me- secu za duhovnike, ali tega ne dela že dolgo -ne samo en dan v mesecu, tem- več vsak dan, že skoraj štiri leta? Kaj naj Bogu še daruje na tako soboto? Ko bi le vedela! Spomnila se je: svoje življenje!

V otroškem srcu,na katerega ni nihče vpli- val, se je porodila prošnja: Jezus, vzemi moje življenje za duhovnike! Vedno pogo- stejša je postajala prošnja, čimbolj se je približevala njena prva sobota za duhovni- ke, bila je ravno na 2. februar 1935.
In končno je bila tu,njena prva duhovniška sobota. To je bil resnično dan žrtvovanja, saj je darovala še svoje mlado življenje. Bertica je bila že več dni bolna in nastopilo je poslabšanje. Zjutraj ni mogla prejeti ob- hajila,ker je morala večkrat vzeti trpka zdra- vila in ni bila tešč. (Takrat so še veljala stroga pravila glede prejemanja svetega obhajila). Ona pa je hrepenela po sveti hostiji in vedno znova ponavljala: »Jezus, vzemi moje življenje za duhovnike.«
Na večer je postalo njeno stanje resno. Duhovnik ji je prinesel sveto hostijo. Z vso prisrčnostjo je Bertica molila: »Jezus, pridi k meni! -Jezus,ostani pri meni! -Vzemi da- nes moj dar, moje življenje za duhovnike!« Duhovnik jo je prosil, naj moli za njega, ko bo pri Bogu. »Da, za vse bom molila, - za duhovnike!« - »Nasvidenje v nebesih!«
Nekaj ur pozneje je Bertica pričela umirati. Nenadoma je dvignila glavo z blazine, širo- ko odprla sijoče oči in zaklicala v veselem razburjenju: »O, sestra prednica, glejte tam: mnogo - mnogo...!« Padla je nazaj in njene oči so še vedno gledale kot v zama- knjenju. - Njena duša pa je odšla k Bogu. Kaj je umirajoča videla? Mogoče sadove svojih žrtvovanj, mnogo duhovnikov? Tega ne vem.
Bertico Baumann,ki je na svojo prvo duho- vniško soboto žrtvovala svoje življenje za nje, so imenovali »malega angela varuha« duhovniških sobot. Pri tej veliki, sveti ideji daje naš »angel varuh« dvoje opozoril nam odraslim,predvsem še grešnikom: Ne poza- bite na duhovniške sobote in ostanite jim zvesti! Mnogo molite in žrtvujte za duhov- nike!

Potem je bil judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem.
Je pa v Jeruzalemu pri Ovčjih vratih kopa- lišče,ki se mu po hebrejsko pravi Bezetha in ima pet stebrenikov.
V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih.
Bil pa je tam neki človek, ki je bil osemin- trideset let bolan.
Videl ga je Jezus ležečega in, ko je zvedel, da je že dolgo bolan, mu reče: »Ali hočeš ozdraveti?«
Bolnik mu odgovori:»Gospod,nimam nikogar da bi me dajal v kopel,kadar voda zaplivka Medtem pa, ko se jaz tja pomikam, vstopi pred menoj kdo drug.«
Jezus mu reče:»Vstani,vzemi svojo poste- ljo in hodi!« In takoj je mož ozdravel, vzel posteljo in hodil.
Tisti dan pa je bila sobota. Zatorej so Judje govorili ozdravljencu: »Sobota je, ne smeš postelje nositi.« On pa jim odvrne: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi svojo posteljo in hodi«. Vprašajo ga torej: »Kdo je tisti, ki ti je rekel: Vzemi svojo posteljo in hodi?« Toda ozdravljenec ni vedel, kdo je. Jezus se je bil namreč umaknil, ker je bila ondi množica.
Pozneje ga je Jezus našel v templju. Reče mu: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!«
Mož je odšel in Judom povedal, da je tisti, ki ga je ozdravil, Jezus.
In zato, ker je Jezus delal taka dela v so- boto, so ga Judje preganjali.
Jezus pa jim je rekel:»Moj Oče doslej dela, tudi jaz delam.«
Zaradi tega so ga Judje še bolj želeli umo- riti, ker ni samo sobote kršil, ampak tudi govoril, da je Bog njegov Oče, in se delal enakega Bogu. (Jan 5, 1-18).
Tudi ta bolnik je bil mrtvouden.
To ni bilo več v Kafarnaumu, ljubkem ribiš- kem in trgovskem mestu v senci palm in tamarisk, na bregu jezera, ampak prav v Jeruzalemu, pri kopališču Bezetha, prepol- nem ljudi.
Pod temi velikimi stebreniki, ob resnih obo- kih,neprestano prihajajo in odhajajo ljudje, obiskovalci in kopalci, bogatini in reveži, ki prosijo vbogajme, predvsem pa bolniki: slepi, kruljavi, hromi, bolehni, sami ali pa v spremstvu dobrega prijatelja,da jih utopi v čudežno vodo, brž ko bi se nje skrivnostno plivkanje začelo.
In na tleh, na tenkih ležiščih, ki se vanje zadevajo razmišljeni mimogredoči,ali jih su- rovo odrivajo tisti, ki bi radi zase boljšega prostora, so ubogi mrtvoudni, tisti, ki jih vsako jutro tja prineso in spet vsak večer odneso, tisti, ki jih puščajo same z njih strašno bedo in nepremagljivo nado, da bodo - nekoč - ozdraveli...
In eden teh nesrečnih živi tam že osemin- trideset let.
Osemintrideset let trpljenja ali vsaj nepre- mičnosti, ki je hujša kot vsako trpljenje, kadar je noče biti konec!
Mi na to sploh ne mislimo, ko še lahko pri- hajamo in odhajamo, kakor se nam ljubi, sedemo ali vstanemo, kakor se nam tisti trenutek zahoče, iztegnemo roko,da odgr- nemo zaveso,ki nas ovira,ali s pisalne mize vzamemo spet v roke že začeto knjigo. Vse to se nam, kadar smo zdravi, zdi tako preprosto, da še mislimo ne, da bi utegnilo biti drugače.
Pa pride dolgotrajna onemoglost, ki nas ovira, prisilna nedelavnost, morda prava bolezen, ki nas za cele dneve, mesece ali leta naredi nepremične na naslanjaču ali na naši postelji - tedaj boleče skusimo, kaj je samota in nemoč.
Kajti, čeprav so okoli nas ljudje,bomo vča- sih le doživeli, da bomo sami. In tudi če ne bi bili, se bomo večkrat obotavljali zopet in zopet nadlegovati svoje bolničarje,naj nam okno malo odpro ali ga zapro, ali naj nam postavijo naslanjač malo bolj na svetlo,naj razrežejo stran naše knjige ali poberejo buciko, ki je padla na tla, ali odženejo mu- ho, ki nas draži... tisoč malenkosti, ki se naberejo v goro. In da vse to naredimo, potrebujemo zdaj drugih.
Ah, včasih smo sanjarili o popolni neodvis- nosti! In morda smo res gledali vprašanje svoje časti v tem, da bi nam ne bilo treba nikake tuje pomoči, ne pomoči ljudi in ne pomoči Boga,katerega volja je zato morala odstopiti mesto vsem našim muham. Koliko grehov,naših in grehov mrtvoudnega, pre- den je zbolel,je bilo morda posledica take- ga ošabnega ravnanja, popolnoma drugač- nega, kakor pa je ravnanje otroka naproti Očetu!
»Sam sebi zadostujem!« smo si mislili, »ni- komur nisem ničesar dolžan!« Tako smo bili ponosni, da smo odvisni samo od sebe in da delamo, da mislimo, kakor se nam ljubi, da o svojem delu sami odločamo, da smo docela neodvisni od vsega in vseh!
Zdaj pa smo popolnoma odvisni,še bolj kot otrok,ki lahko vsaj brca,se kratkočasi,ste- guje roke in premika noge in gre iz svoje posteljice, zleze na tla in gre sam po tleh svoje sobe iskat debelega rjavega medved- ka ali pajaca, ki si ga želi in mu je tako všeč.
Odvisni od vseh in v vsem!
- odvisni,ko vstajamo ali ko legamo.Res da lahko določimo čas za to, toda naši strež- niki bodo ali prezgodnji ali prepozni, ker so pozabili ali pa niso mogli drugače,
- odvisni glede obedov,ki nam jih bodo pri- našali, kadar nismo lačni, ali ki bomo nanje dolgo čakali, kadar se nam nasprotno zdi, da se zbuja tek. In če smo tako daleč, da ne moremo sami niti jesti,nas opečejo,nas preveč priganjajo ali so prepočasni: duši nas in nas draži... Pa je vse to tako prep- rosto, kadar si lahko postrežemo sami!,
- odvisni pri obiskih, ki jih prejemamo, ko nas eni dolgočasijo, drugi pa so kratki in preredki,
- odvisni od priložnostnih obiskov,ki morda neiskreno govorijo,
- odvisni pri našem dopisovanju, ko druge roke odpirajo,ko druge oči beró prej ko mi,
- odvisni pri berivu, ko bero prepočasi ali prenaglo. Rad bi človek kaj okušal,se ustavil tu, tam, znova prebral ono globoko stran, si kaj zapisal ... Vendar ne moreš bralca vedno ustavljati, kljub njegovi očividni pri- pravljenosti!,
- odvisni od ljudi in reči, od sonca, ki nam je nadležno, od dežja, ki začenja zamakati našo knjigo ali delo, ne da bi mogli kaj ukreniti,
- odvisni od dobre ubranosti ali pa nestrp- nosti tistih, ki so pri nas, ne da bi jim mogli uiti, kakor nekoč,
odvisni od vsega in od vseh!
Ah, če bi hoteli razumeti božji nauk o tej odvisnosti,jo sprejeti,ne samo s preudarja- njem, češ ne gre drugače, ampak z ljubez- nijo,kako čudovito bi si s tem nadnaravno vzgajali voljo! Kakšen zaklad zasluženja in milosti! Kajti, saj vidite, po sili razmer smo zopet postali prav majhni otroci tega Oče- ta, ki nas ljub!
In če svoje srce in svojo dušo vsaj nekoli- ko prilagodimo tej sili, postanemo spet ka- kor otroci in se ljubeče in zaupno vržemo v naročje tega neizmerno mogočnega in dobrega Očeta.
Pa, mar ni to zgodba prav tega mrtvoud- nega, nekdaj grešnika? Osemintrideset let odvisnosti ga je naredilo tako ponižnega, da se ne jezi, ko vidi, da kdo drug ozdravi prej ko on, tako »majhnega«, da je to, kar reče, in celo zvok njegovega glasu kakor pri otroku: »Gospod, nimam nikogar!«
Ah, kolikokrat v teh 38. letih popolne od- visnosti, ko so ga zvečer pozabili tam pod stebreniki,ali kadar se nihče ni menil za to, da bi mu prinesel jesti, ali kadar je drgetal od zimskega mraza ali kadar so mu brez- brižno stopali na ležišče, ali ko je voda za- plivkala in je s hrepenečimi očmi že stokrat videl, da drug bolnik pred njim stopa v ču- dežno kopel!...
Pa kaj bi si bil ta dobri človek mislil, če bi bil kakor mi tako srečen,da bi poznal božje Jagnje v sveti evharistiji, popolnoma od- visno, docela izročeno volji svojega du- hovnika? Ena beseda, in že stopi iz nebes, kjer ga angeli molijo, na zemljo in se postavi v popolno odvisnost od stvari!
- odvisno od ure,ki jo drug izbere namesto njega:ob zori,ko vzhaja sonce,prav opoldne, zvečer, »kadar hočete! Ne moja volja, ampak vaša!«
- odvisno od kraja, kamor ga bomo postavili in kje bo bival: »Kjer hočete.« V tem mar- mornem tabernaklju, v tem zlatem ciboriju... v tej nesnagi strelskega jarka...na tej mizi, kjer se pripravljajo, da me bodo onečastili! v srce tega svetnika, ki živi zame in ki je noč prebil v hrepenenju po meni... ali na bogoskrunskih ustnicah, ki izrekajo moje ime samo,da me žalijo, »Kjer vam je prav«!
- in kolikor vam je prav! Ne da me kdo pride obiskat, bom ostal skrit v svojem tabernaklju cele dneve, cele noči, proseč Očeta za vas. Da, kolikor vam je prav! V monštranci, izpostavljeni, da bi me molili, na oltarju, na cestah, katere si boste vi izbrali, tako daleč, tako dolgo, kakor vam bo prav, med tem cvetjem in temi pesmimi in tem kadilom ponižnejši, manjši in bolj odvisen kakor v svojih jaslicah ali celo na križu. Saj delate z menoj
ker sem iz ljubezni do vas hôtel ostati do konca sveta odvisen od vaše dobre volje in vaših trenutnih želja...
Upal sem, moji ubogi in dragi bolniki,da vas tako s svojim zgledom ganem in vam pomo- rem, da kakor jaz sprejmete to odvisnost, ki vam je tako težka,ki pa, ko jo sprejmete z ljubeznijo, naredi iz vas ljubljene otroke mojega Očeta!

Zdaj, ko sem se odpo- čila, sem se spravila k pisanju.K temu me pri- ganja hvaležnost do vas vseh, ki ste nam pripravili tako lep prvomajski izlet v Gorico, Benetke in Padovo. Za ta izlet se najbrž ne bi bila odločila, če me ne bi bili obiskali prijatelji,mi vlili poguma in zagotovili pomoč Danes mi srce prekipeva od hvaležnosti, da sem se odločila in videla te znamenite, zgodovinske kraje. Vsi vtisi so globoki, ne- pozabni, dajo misliti, dvigajo duha k Vse- mogočnemu,ki daje v vseh časih človeštvu moč in vse druge darove.
Zelo me je razveselil že prvi jutranji poz- drav onstran meje pri Marijinih sestrah, ki so nas z ljubeznijo sprejele in pogostile. Ko smo dospeli v Benetke, nas je malo plašil dež, vendar sem veliko videla, kar te dni še posebej premišljujem: to čudovito delo človeških rok na morju in na suhem. V ba- ziliki sv. Marka sem občudovala njene raz- sežnosti in znamenite mozaike. Kar verjeti nisem mogla, da sem res v Benetkah, da zares gledam to, kar sem doslej gledala le na karticah.

Ko nas je iz nekdaj tako bogatih Benetk cesta vodila v Padovo,sem videla kraj, sa- mostan, kapelo in grob našega Jugoslova- na p. Leopolda Mandiča, kateremu sem se tudi priporočila za srečno pot, da bi dobro prenašala vožnjo in ne bi komu povzročala odvečnih težav in skrbi. S hvaležnostjo lahko rečem, da je šlo vse po sreči. V tem samostanu je bilo vse tako preprosto,lepo, prisrčno. Patri so nas tako lepo sprejeli in pogostili, da smo se počutili kot doma. S slik po hodnikih in v kapeli se mi je zdelo, kot da nas ta ljubeznivi p. Leopold živ gle- da, pozdravlja in blagoslavlja. To so bili res blaženi trenutki zbranosti, posebno še, ker smo se udeležili sv. maše. Tja se bom v duhu pogosto vračala, še posebno 29. maja, ko bodo v naše veliko presenečenje ti patri darovali dve sv. maši za nas.
Da ste nas od tega samostana peljali kar z vozički čez mesto do cerkve sv.Antona,se mi je zdelo tudi lepo. Videli smo nekaj več mesta. Mogočna bazilika sv. Antona me je prevzela.Občudovala sem njeno notranjost pokrivajo jo tako številne freske in druge znamenitosti. Oltar z Najsvetejšim obdaja mozaična globinska osvetlitev ozadja, ki ponazarja odprto nebo ter oltar, kjer so ostanki sv.Antona. Nemogoče je na kratko opisati vse globoke vtise in ljubezen, s ka- tero so nas povsod sprejeli.
Po izdatni večerji v Gorici so nam onstran meje zaželele Marijine sestre lahko noč in srečno pot. Teh sester se bomo hvaležno spo- minjali v molitvi.Ob tem izletu me je še posebej napolnjevala Pavlova misel,da prava ljubezen ne pozna meja, se ne meni za trud... V Padovi smo med drugim slišali, da je bl. p. Leopold kar večkrat ču- dežno obvaroval prometne nesreče neke- ga moža iz hvaležnosti, ker mu je ta mož samo enkrat pomagal na avtobus. Kolikšno hvaležnost smo vam dolžni mi, saj ste nas tolikokrat težko nosili na rokah gor in dol. Drugega vam ne moremo dati, kot da molimo da bi vam Bog dal obilo uspehov pri delu in z nami, saj nas osrečujete. Želimo, da bi bili ob tem delu srečni tudi sami. Bog daj!

Tilka in Vida

JUNIJ

JUNIJ

JULIJ

JULIJ

P. Pavel Berden

Tokrat so prišli na račun Primorci, kajti zbrali smo se na njihovem koncu. Kdor je že bil na Mirenskem gradu, se gotovo spominja,kako zelo prijazne sestre tam prebivajo in kako lep razgled je s tega griča na vse strani.
Vreme nam je bilo tako naklonjeno, da smo se tudi sonca naužili v izobilju. Prebujajoča se pomlad nas je v odmaknjenosti od mo- dernega sveta kar silila k temu, da bi se tudi v nas nekaj zganilo in ponovno vzniknilo.
Mnogi smo se poznali že od prej in pred- stavljanje tako ni bilo potrebno. Nekatere sem videl prvič,toda vseeno se mi je zdelo da se že dolgo poznamo. Bilo je, kot bi bili uglašeni na isti valovni dolžini. Res prijetno je, če se počutiš, kot da si med brati, če vidiš, da ni več razlik med nami, da ne ob- stajajo zdravi in bolni in tisti, ki hodijo in tisti, ki se vozijo. Prijeten je občutek, da nekdo v tebi vidi človeka, ne pa breme, ki bi se ga rad čimprej znebil.
Po večerji in uvodnem govoru smo imeli mašo. Evangelij Mt 11, 25-30 je čudovit. Odkrije nam vse lepote in prednosti, ki so nam dane, če izberemo Jezusa kot vodilo svojega življenja. K temu evangeliju smo se v preostalih dneh vedno znova vračali. Po maši se je naša jedilnica spremenila v kinodvorano in zavrteli so nam film o Jezu- sovem življenju. Na koncu so bili nekateri utrujeni od poti in so takoj odšli počivat, drugi pa smo še malo pokramljali, preden smo legli v udobne postelje.
Drugi dan, v soboto, sta nam dva izmed nas, Anica in Cveto spregovorila o svojem pogledu na vero in na veselje, ki naj bi se rodilo v nas zato, ker verujemo v Kristusa. Zanimive so bile nekatere ugotovitve,ki so pri nas kar pogostne: Namesto da bi spre- jeli življenje tako kot je,se vedno izgublja- mo v iskanju nekih »ČE«! Če bi imel jaz to ali ono, če bi mogel to napraviti sam, če bi bil tudi jaz zdrav... (pa če bi te »če« še iskal,bi jih še našel). Sprejeti svoje tegobe pomeni sprejeti svojo družino,okolico, dru- žbo. Verjetno nas bodo šele potem sprejeli tudi oni. Ne bodimo nemogoči in drugim v breme! Bodimo raje kot steklo, skozi kate- rega prodira luč, ki razsvetljuje notranjost prostora. Čimbolj bo naše steklo umazano, toliko manj luči bodo drugi po nas sprejeli.
Potem smo se razdelili v manjše skupine in poskušali odgovoriti na zastavljena vpraša- nja. Nekaterim je tu beseda gladko stekla, drugim pa je bilo teže spregovoriti o pere- čih, včasih čisto osebnih problemih. V naši skupini smo se pogovarjali o tem, kaj nam daje v življenju moč, da gremo naprej, in ali mislimo, da je veselje za kristjana nekaj bistvenega. Odgovori na ta vprašanja niso vedno zadeli ravno njihovega bistva, so pa zato odkrili nova podvprašanja. Videli smo, da smo preveč zaprti sami vase in da ne naredimo pravega koraka do sočloveka. Nas pa drugi nekako morajo razumeti, saj smo vendar mi nemočni, betežni, bolni, in- validni. Zapuščeni smo in potrebni, da nas stalno nekdo neguje, da nas vodi za roko. Bojimo se in zato sami bolj malo naredimo. Odvisni smo od drugih in zato tudi mislimo tako,kot drugi hočejo. Nikoli se nam ne izo blikuje značaj in zato tudi o sebi težko od- ločamo. Toda, če hočemo, da nas imajo drugi za brate, prijatelje, sebi enake, se tudi tako obnašajmo! Zavedajmo se, da so starost,bolezen, invalidnost, nemoč, samo logičen razvoj narave ali posledica nesrečnega naključja in da zato nismo od- rinjeni, zavrženi ali nekaj manj. Smo ljudje kot drugi in zato stopimo z njimi v korak. Kajti, če se bomo mi spremenili, se bodo spremenili drugi. Priznajmo si, da je breme naših tegob lažje ali celo prijetneje, če te kdo sprejme in razume. Upam, da bomo o tem še kdaj kaj več govorili.
Lahko bi sicer poročal še, o čem so se pogovarjali v drugih skupinah,toda bo- jim se,da bom suhoparen, zato se bom omejil na la- stna doživljanja. Eno gla- vnih je bil gotovo obisk zaloških otrok,tistih kušt- ravih glavic,ki so s svojim petjem napravila večerno mašo tako bogato. Pa ne samo mašo, cel večer. Pripravili so spored.Sprva jim je bilo malo nerodno, ker so se nas mogoče celo ustrašili. Toda sproščen pogovor, predsta- vitev vozička ter rajanje ob pesmi »Naša četica koraka« je vsem dvignila moralo. Zdi se mi, da smo z njihovo pomočjo dose- gli še večjo edinost.Kako smo se nasmejali drobnim igricam in pesmim,kako veseli smo bili njihovih malih poklončkov -šopkov cve- tja. Odšli so in nas pustili tako dobre volje, da smo skoro pozabili na spanec.

Nedelja je zadnji dan našega skupnega bi- vanja na tem prijetnem mirenskem kuclju. Na evangelij se pripravljamo že pred mašo: Jezus obudi Lazarja (Ali ne bi bilo treba obuditi tudi naše vere?). Obudi ga kot do- kaz, da lahko premaga smrt. On je človek, joče se,ko vidi prijatelja v grobu. Evangelij smo brali po vlogah in to je bilo zame po- sebno doživetje.
Maša je za spremembo v cerkvi in zbrani okrog oltarja res sodelujemo vsi kot ena velika, toda povezana družina. Ker je Bog naš Oče, smo se tudi mi prijeli za roke kot njegovi otroci,kot bratje in sestre med se- boj, ter molili očenaš. Pri tej maši smo še bolj kot prej občutili, da je On prišel med nas.
Preden se razidemo, sledi seveda še obve- zno slikanje gasilskih in posamičnih kompo- zicij. Solz ob slovesu je toliko, da bo drugo leto zaradi silnega namakanja gozd okoli Gradu gotovo bujneje rastel. Še dobro, da je bila tam s. Edith in nas tolažila z bon- bončki.

Gašper in Alenka

Srečanje prijateljev je bilo v Nazarjih sredi aprila. Upali smo, da nas bo pričakalo toplo pomladno sonce, vendar je namesto njega padal »pomladni sneg«, ki nam pa ni vzel poguma. Naš namen je bil, poglobiti med- sebojne vezi ter povezanost z Bogom in naše prijateljstvo dvigniti na višjo raven.
Zvečer smo se vsi že bolj spoznali, ker je to potrebno,če hočemo biti res pravi prija- telji. Nato pa nam je bila maša v potrditev da smo res vsi eno v Jezusu Kristusu. Po maši smo šli počivat. Vsak izmed nas je prav gotovo zaspal s tiho srečo v srcu, da smo zopet skupaj. Naslednji dan smo lahko več časa posvetili premišljevanju in pogovorom
Veselje ni samo smeh in petje, kar velja za najbolj očiten izraz veselja. Veselje nam prinašajo največkrat prav majhne,za marsi koga nepomembne stvari.Vendar je pome- mbno,da se teh malenkosti,ki za marsikoga še zdaleč niso malenkosti, zavedamo, da jih znamo razumeti in vrednotiti.
Pravo veselje je tisto, ki te na koncu ne pusti praznega, vendar zanj ne pričakuješ plačila.
Razveselimo se,če lahko kljub svoji nemoči z besedo ali z manjšim dejanjem druge os- rečimo,jim naredimo kakšno uslugo.Veselje ki pride nepričakovano kot nenapovedan obisk prijatelja ali znanca, nas po navadi najbolj vzradosti.Kadar premagamo težav- no oviro, žalost in se tega tudi zavedamo, občutimo srečo moči svojega duha in volje
Vsak dan bi se želela ude- leževati farnega bogoslu- žja,pravi starejša žena,ki od svojcev nima nikogar več na tem svetu, zato ji pomeni možnost sodelo- vati pri bogoslužju in spre jemanje obhajila največje veselje,ki ga more doživ- ljati.
Veselje vidim v tem, da vem,da nisem brez koristi da živim ali vsaj poskušam živeti tako, kot je določil On, se nizajo odgovori in razmišljanja naprej.
Srečo in veselje posku- šam najti v vsem, kar me obdaja; ne trpim zaradi svoje (telesne) ujetosti v prostor svoje sobe in vrta, ker imam notranjo svobodo. To pa je sreča in razkošje,ki ga nima vsakdo,in mi omogoča, da živim bolj polno življenje kot tisti, ki vedno nekam hitijo ali se za nekaj pehajo. Notranja svoboda je dar, ki nam ga je Bog dal in bi ga morali koristno uporabljati, ne pa lahkomiselno zapravljati.

Ponuditi nasmeh in veselje tudi takrat, ko nam solze silijo v oči, pomeni soustvarjati ljubezen. Za kristjana ne more biti dovolj, da se zoper ljubezen ne pregreši, ampak jo mora tudi soustvarjati.Sreča bi bila tudi za vse, če bi drug drugega sprejemali takega, kot smo (brat-sestro, žena-moža, starši- otroke, otroci-starše,prijatelj-prijatelja, pa tudi sam sebe brez vsakega če). Le tako bi mogli uresničevati Kristusovo zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe«
Vse prevečkrat se zgodi da imamo radi tiste, ali se razumemo s tistimi, ki so daleč od nas, z bližnjimi pa prav težko najdemo skupen jezik. Vsak trenutek življenja je srečanje in od- govor s Kristusom, ki pravi: »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših, ste meni storili« Ko sprejemamo sebe in bližnje take kot smo - so, pa bi bilo tragično, če bi bili zadovoljni s seboj, s svojo usodo, če ne bi hrepeneli po boljšem,popolnejšem človeku, kot si ga je zamislil Stvarnik. To je tudi ti- sto veliko vredno, kar bi nas moralo in nas mora gnati naprej. In kako najti pot do novega popolnejšega človeka? Na to eno bistvenih vprašanj sodobnega človeka in kristjana je mlada umetnica-slikarka strnila svoj odgovor v naslednje besede: »V živ- ljenju sem imela možnost razvijati svojo sposobnost,dajati lepoto,katero morda bolj vidim kot drugi, tudi drugim ljudem in jih z njo osrečevati. Popolnost občutim v raz- dajanju sebe in v tej moči svojo nemoč.« Veselje dajati je pa tudi največja vrednota ki jo ljudje premoremo.
Vsaka stvar nam lahko prinese veselje,če jo le znamo s prave strani gledati in sprejeti.Lahko nam pusti topel spomin v duši in se še dolgo z njim hranimo tudi v manj svetlih in neprije- tnih trenutkih.
Včasih je težko govoriti o trpljenju, veliko težje ali celo nemogoče pa je najti odgovor ki bi zadovoljil vse. Toda breme trpljenja je lahko mnogo lažje ali se izniči, če znamo najti smisel trpljenja -ga osmisliti. Osmisliti pa ga moramo tako,da sprejmemo trpljenje in križ kot svoje delovno orodje, čeprav ni po našem okusu ali meri in nas teži, žuli, praska in orje globoke brazgotine v meso. Ni bistveno,da nam naš križ ni po meri, ker takega križa ni.Bistveno je to,da sva jaz in ti po Kristusovi meri. Kristus ni prišel, da bi trpljenje odpravil, ampak ga je z ljubeznijo vzel nase in nam tako pokazal pot, pot odrešenja. Pridejo trenutki razmišljanj,dvo- mov, ko se vprašujemo: »Kako, zakaj med tolikimi prav jaz?« Težko je prvi hip najti odgovor,toda za kristjana ni vselej bistve- no, da ve odgovor,ampak da se zaveda,da On ve zakaj. Glavno je življenje sprejeti,ne razumeti. Če bomo življenje sprejeli v vsej njegovi celotnosti in večplastnosti, ga bo- mo mogli tudi razumeti. Reči življenju DA, pomeni odpreti se Bogu, sprejeti njegov načrt našega življenja. Hkrati z našim DA pa smo dobili tudi neusahljiv vir moči za naše življenje.

Žena, po letih v zenitu svojega življenja in mnogokrat preizkušana, potrjuje: »Moč za svoje potovanje skozi življenje in trpljenje mi daje vera v Kristusa. Vsaka preizkušnja, s katero se srečujem, ni težka, ker jo pre- magujem z vero - vero v živega Boga. In vsakič, ko se vračam iz cerkve, čutim, da sem močnejša in bogatejša, hkrati pa sem pri tem povezana v občestvo, ki je moč vsakega kristjana.«
Ko je naša bolečina-ne samo telesna, am- pak tudi duševna, ki more biti neprimerno strašnejša - najbolj ostra, pekoča in ne- znosna, se spomnimo: »Zakaj Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina...« (Jan 3, 16) in »z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni.« (1 Pet 2, 24).
Prisluhnimo tem besedam in poraz se bo spremenil v zmago, revščina v neizmerno bogastvo.
Nedelja, tretji dan skupnega bivanja, nas je spomnila, da se naše srečanje končuje. Nedeljska maša je bila globoko doživetje. Nam kristjanom je sv.maša hrana naše ve- re. Po maši smo se pogovarjali o duhovnih poklicih. Vsakdo naj moli za nove duhovne poklice. Marsikdo izmed nas se je srečal z Bogom prek duhovnika ali redovnice. Bog kliče določene osebe, da se mu popolnoma darujejo. Mi pa bomo molili za nje, da bo Gospodova njiva vedno zelena in polna svežine. Poklicani pa naj s toplo besedo oznanjujejo evangelij.
Ko smo se razhajali v nedeljo popoldne, se je pomladno sonce prebijalo skozi hladno sivino neba, ki je za nekaj dni prej ustavila pomladno rast, in spet toplo grelo ozračje in pobočje hribov naokoli ter pobiralo zadnje zaplate zapoznelega snega. Kot bi hotelo posvetiti tudi v nas in nas napolniti s sve- tlobo spoznanja, da je življenje kljub vsem tegobam vendarle lepo.

Ob takih srečanjih, kot je bilo naše, bi bilo prav, če bi tudi lažji bolniki in invalidi po- magali pomočnikom, da bi jim s svojimi iz- kustvi omogočili vljuden pristop k bolnikom Tako bi jim mogli osvetliti marsikatero temo in bridko uro.
Zdaj, ko je minilo že nekaj časa od sreča- nja in so nekatere obrobne stvari in dogo- dki že skopneli v pozabo, naj dodam le še to, da je ostalo nešteto doživetij ter lepih in nepozabnih trenutkov iz srečanja, ki je dograjevalo mojo osebnost.
P. S. Upam, da te z zapisom o Nazarjih ni- sem preveč razočaral. Ne pozabi, prosim, da sem le krojač.

Jože

Franci, Minka, Ivana,Anica, Janez so svojo življenjsko pot dokončali na veliki teden, da so lahko na veliko nedeljo zapeli Alelujo z vsemi poveličanimi v nebesih.
Grom Minka, naš sončni žarek z Vrhnike. Vsakomur,ki jo je obiskal, je bila v spodbu- do s svojo dobro voljo in vdanostjo,čeprav ji življenje ni prizanašalo. Njeno veselje me je po obisku še dolgo spremljalo, saj je bilo kakor magnet. Kako rada je imela otroke,ki so ji bili stalni prijatelji ob postelji, pa tudi zunaj,ko so ji porivali voziček. Tako silno si je želela romati v Rim, a ji iz zdravstvenih razlogov ni bilo mogoče. Zvonovi ji v slovo niso peli, ker so na veliki petek molčali, a njeno življenje glasno oznanja nam vsem, da za srečo zdravje ni nujno potrebno, da pa je sreča v tem, da zaradi Boga sprej- memo življenje, kakršno je. Hvala ti, draga Minka, za zgled lepega, veselega, svetniš- kega življenja, ko si želela posnemati malo Cvetko in se z njo zdaj v nebesih raduješ.
Krivec Anica iz Mirne peči je konec veli- kega tedna končala svoje romanje, zadnja leta iz bolnice v bolnico. Kljub bolezni je več let skrbela v vasi za božjo hišo in za cerkveno petje. Še v zadnjem pismu, ki ga je pisala prijateljici invalidki,je izrazila neiz- merno veselje, da je neka gospa darovala za cerkev dve albi in dva oltarna prta. Piše: »... zaupam v božjo pomoč.Včasih je tako hudo, da ne morem nič moliti. Toliko pa še vedno zmorem,da se z Bogom pogo- varjam, naj moje trpljenje sprejme in naj ga razdeli na čim več, kajti za vse, vse bi rada darovala...« Kako lepe duše... ne- sebične, ki pozabljajo nase, pa same sebe darujejo za druge.
Prijatelji v Gospodu, počivajte po težkem, preizkušenem življenju, ki ga je morda tudi naša sebičnost oteževala. Prosite pri Bogu za nas,da bomo znali bolj nesebično ljubiti da si bomo znali iskreno podajati roke in tako skupno hoditi po poti do srečnega cilja, ki ga vi sedaj že uživate!

Rozika

Zelo sem srečna,da sem se še mogla ude- ležiti srečanja z vami. Moja njiva je že zo- rana,zrna so posejana, med njimi tudi osat in plevel. Zraslo je -kdaj bo dozorelo, tega ne vem.Bog mi daj moč v trpljenju,saj sem vedno z Njim.Ko pa bo nastopila tista silna bolečina, naj me Jezus sprejme k sebi.
Ob vsakem srečanju sem bolj bogata, na- polnjena z božjo milostjo.Naj Bog varuje in osrečuje življenja vseh trpečih, tudi moje, dokler je njegova volja.
Občudujem vse tiste invalide, ki imajo dar govora, da lahko povejo, kar čutijo v duši. Marsikdo ima v sebi mnogo lepih misli in želja, a jih ne more spraviti iz sebe. Je že tako, da nima vsak tega božjega daru.
V petem letu starosti sem izgubila starše. Imela sem dva brata. Najmlajši je že poko- jni, drugi pa živi v rojstnem kraju v Žireh. Že ob ločitvi od bratov, ko so nas odtrgali od rojstne hiše in prodali dom, sem prišla v drug svet, v svet brez ljubezni. Dobro se spominjam ljubečih staršev, kako sta bila duhovno globoka in verna. Vse je minilo, ostala je bolečina. S šestnajstimi leti, leta 1923, sem prišla v Nazarje k stricu in teti. Stric je bil računovodja v lesni industriji, zdaj GLIN Nazarje. Skupaj s teto sta bila stroga in zelo verna. Veliko smo molili, a ljubezni zame ni bilo. Z devetnajstimi leti sem se poročila. Imela sem dobrega moža in skrbnega očeta otrok.Leta 1935 sem se močno prehladila in napadla me je ta nes- rečna sklepna revma.Takrat sem rodila če- trto hčerko. Silno težko sem skrbela zanjo. S komolci sem jo dvigala v naročje, ker je bilo zapestje brez moči. S trpljenjem sem se bojevala in zmagovala, vera mi je dala moč. Ta hčerka, z imenom Slavka, je zdaj moj angel varuh. Lepo skrbi zame in mi pri- nese, kar potrebujem. Ni poročena, zapo- slena je v administrativni službi.
Zadnja vojna mi je vzela moža. Ostala sem sama s petimi hčerkami in moževo mamo. Bilo je hudo. S trpljenjem in boleznimi sem se prebijala skozi življenje. Enkrat sem bila že maziljena in sem se pripravljala na zad- njo uro,a Bog me še ni poklical.Neka žena mi je rekla: »Bog te še ne potrebuje.« Imam prijateljico, ki mi že 32 let stoji ob strani in mi daje poguma v bolečinah in trpljenju. Ni me še zapustila. Je izobražena žena, pet- najst let mlajša od mene, zelo dobra, ven- dar ne preveč verna. Pokojni p. Kerubin mi je vedno rekel:»Preveč srednja pot nikakor ni najboljša pot.«
Na prvi petek v marcu sem bila letos prvič v cerkvi. P. Primož je prišel z avtom in me peljal v manjšo faro Šmartno ob Dreti, kjer vsak dan mašuje, ker tam nimajo duhovni- ka. Hvaležna sem mu za izkazano dobroto.
Ko ste me povabili, je bila moja sreča v tem, da bom vsaj tri dni zapored pri sv. maši in sv.obhajilu.Če odkrito povem,sem ob svoji nemoči komaj zmogla, kar sem si želela.
To srečanje mi je dalo nekaj zelo lepih po- bud in kolikor bo v moji moči, jih bom tudi izpolnjevala. Hvala za vaš topli nasmeh in prijazno besedo.
Vas prisrčno pozdravlja

Kristina Sabotin

Velikonočni prazniki so za nami. To so pra- zniki,ki tudi nam,bolnikom,prinašajo upanje da nam bo po bolečinah in trpljenju, po Jezusu in Mariji zasijala zarja vstajenja in s tem konec trpljenja.
Ne morem, da vam ne bi opisala sreče, ki sem jo doživela,ko so me na Veliko nedeljo peljali k maši,kjer sem videla prijatelje bol- nike,nekatere celo na vozičkih.Tudi njim se je kot meni izpolnila vroča želja, biti vsaj na ta veliki praznik pri sveti maši. Bilo je tako rajsko lepo, da so mnogim tekle po licu solze sreče. Mladinski pevski zbor nam je ob spremljavi raznih inštrumentov in pod vodstvom našega požrtvovalnega župnika pel lepe velikonočne pesmi tako lepo, da ne znam povedati.
Na belo nedeljo pa je bil v naši žužemberški cerkvi pevski koncert treh pevskih zborov, ki obstajajo v naši župniji. Ker sem tako rada prepevala, sem si tako želela, da bi mi Bog dal to milost, da bi mogla v družbo, kjer bi prepevali. Ta želja se mi je izpolnila, ko me je hčerka peljala na koncert, vodila sta ga župnik in organist. Velikonočne in Marijine pesmi so donele lepo, ubrano.
Vse prijatelje bolnike in sodelavce prisrčno pozdravlja

Ivana

Prav lepo se vam zahvalim, ker ste mi po- slali Prijatelja.Tu vam pošiljam skromen dar za naročnino. Drugače nimam ne pokojnine ne invalidnine. Tudi po možu mi ne pripada ker je imel premalo službenih let,ko je umrl A vseeno moram živeti. Z eno roko ne mo- rem nič delati, z drugo pa tudi ne dosti. Pisali so mi vaši sodelavci. Vprašujejo me, če imam kaj pripravljenega za razstavo, pa ne morem sodelovati. Sem stara in slabo vidim. Ko sem bila mlada, sem delala ročna dela vseh vrst, sedaj ne morem več. Časa imam dovolj, pa ne gre. Kadar so hude bo- lečine, še brati ne morem. Molim zmeraj in tudi to srečo imam, da pride vsak prvi petek duhovnik in mi prinese Jezusa, mojo edino tolažbo v tem življenju.
Tudi jaz bi se rada udeležila kakšnega sre- čanja,bi me zelo veselilo.Brala sem v Prija- telju, kako lepo je,če pridejo bolniki skupaj
Zdaj pa vsem skupaj še en lep pozdrav in nasvidenje, če drugače ne, pa v pismu. Ne zamerite moji slabi pisavi; prav zdaj imam hude bolečine in gre le za silo.
Mnogo srčnih radosti ob vstalem Zveličarju vam želi bolnica

Jožefa

Katehet Jože pri sv. Danijelu v Celju je po- slal pismo in skupno voščilo njegove vero- učne skupine za vse prijatelje bolnike, ka- terim niso mogli po pošti pisati. Poleg tega je poslal še voščila, ki ste jih vi, prijatelji, poslali učencem veroučne skupine. Neka- tere smo izbrali in jih tukaj priobčujemo.

Spoštovani!
V imenu otrok in v svojem imenu želim vsem sodelav- cem lista "Prijatelj" in vsem bolnikom blagoslovljene ve- likonočne praznike. Naj vam vstali Gospod dá veliko moči in elana pri vašem plemeni- tem delu, bolnikom pa pomoč pri prenašanju trpljenja.
Za veliko noč smo z otroki narisali in na- pisali prek 200 voščilnic za bolnike, vendar nismo uspeli pisati vsem. Zato naj naše voščilo prek vašega lista velja tudi tistim, ki se jih osebno nismo mogli spomniti.
Vsem iskren pozdrav v Kristusu
Spoštovani gospod katehet!
Učenci 2. razreda veroučne šole so mi pisali za velikonočne praznike, zato naprošam Vas da jim prenesete mojo zahvalo in želje, da bi se pridno učili Jezusovega nauka in ga tudi v življenju uresničevali. V ta namen se jih bom rad spominjal tudi v molitvi.
Jezusova zmaga nad našim največjim sov- ražnikom naj nas opogumlja v težavah in nas razveseljuje!
Še lep pozdrav v Gospodu!
Dragi prijatelji 3. razreda!
Veseli sva, da ste se spomnili naju, ko sva tako potrebni lepe,tople besede. Zato vam tudi želiva, da vam vstali Zveličar prinese veliko dobrih uspehov v šoli in pri verouku. Vse lepo pozdravljava, kakor tudi g. kate- heta Jožeta Kužnika in ostale.
Ljubljeni otročički!
Solze ganotja so v mojih očeh, ker ste se spomnili name. Hvaležna sem vam iz srca. Gospod naj vam podeli in poplača to, kar ste zame storili!
Tudi jaz vam želim obilo sreče, veselja in radosti ob vstajenju božjega Zveličarja. Njegov blagoslov naj razveseljuje vaša srca. Kristus je vstal in živi med nami vekomaj! Sprejmite najlepši pozdrav od hvaležne

Marije D.

Dragi prijatelji!
Na začetku vas vse,prav vse,ki sodelujete pri ustvarjanju našega časopisa, bolje reče- no revije, lepo pozdravljam. Vsem sotrpinom po naši lepi Sloveniji pa pošiljam iz Bohinja - izpod našega očaka Triglava- veliko lepih pozdravov z željo, da bi nam pomlad, ki prihaja, prinesla novih moči, predvsem pa ljubega zdravja,ki ga tako zelo pogrešamo, posebno jaz, ki sem zdaj ostal popolnoma sam na svetu. Mama mi je umrla pred sed- mimi leti, pred štirimi meseci pa še oče. Z njim sva do sedaj živela skupaj, zdaj, pred kratkim, me je pa še on zapustil. Res imam še tri mlajše sestre, pa me, žal, malokrat obiščejo. Zdi se mi, da si mislijo, češ, mi imamo družine, smo kolikor toliko zdrave, hvala Bogu (če sploh so), on pa nas ne briga in naj se bori z življenjem,kakor ve in zna (naj mi ljubi Bog odpusti, če sem pisal kaj narobe). Tako je in drugače si ne mo- rem razlagati. Te dni sem imel desno roko zlomljeno (še zdaj vam težko pišem). Imel sem jo v »gipsu« 6 tednov, pa me ves ta čas ni nihče obiskal. Neizmerno vesel bi bil vsakega. Medtem pa sem prebolel, hvala Bogu, tudi hudo gripo. Moral sem vstajati in iti po kruh. Seveda se s tem zdravje ni boljšalo,temveč slabšalo, tako da sem mo- ral tri dni ležati. Domačih imam vse polno, pa ni bilo nobenega, da bi mi prinesel kruh ali skuhal čaj. Zato pa mi je Bog pomagal, da sem hitreje ozdravel. Mislil sem si, če bi umiral, ne bi bilo žive duše k meni. Vidite, tako srečno, a vendar »nesrečno« se pre- bijam in preživljam skozi dneve, katere mi je Vsemogočni še odmeril.
Zelo pa sem bil vesel cerkvenih pevcev, ki so se me na moj god, 1. marca, spomnili in me prišli obiskat. Vsak mi je prinesel tudi majhno darilo,kar pa ni bilo potrebno;vesel sem že obiska. Posebno je lepo, če se te kdo spomni na tak dan in te obišče.Za vse prav za vse, kar so žrtvovali zame, se jim najlepše zahvaljujem - Bog jim povrni.
Vse, ki se trudite in oblikujete tako lep list in vas, ki ga prejemate, lepo pozdravlja

Albin

Dragi prijatelji! Najprej se vam opravičuje- mo, ker smo zadnjič priobčili pomanjkljivo številko našega žiro računa, čeprav to ni samo naša krivda.Nekateri ste zato pri po- ravnanju naročnine imeli sitnosti.V tej šte- vilki na običajnem mestu napako poprav- ljamo in prosimo, da nov način plačevanja naročnine upoštevate.
Svoje sodelovanje boste med drugim lahko pokazali na razstavi vaših izdelkov, ki bo, po enoletnem premoru, spet v Ljubljani v prvi polovici septembra. V poštev pridejo vaša ročna dela in stvaritve, kar pač kdo zmore. Še je čas,da kaj pripravite. Vaši iz- delki niso samo dokaz o vaši iznajdljivosti, prizadevnosti, vztrajni volji, temveč tudi spodbuda vsem,ki se premalo potrudijo, da bi iz svojega življenja nekaj naredili. Po- drobneje vas obvestimo prihodnjič.
Lepo pozdravljeni!

prijatelj urednik

Zdaj,ko pišem te vrstice, je izšla šele prva letošnja številka Prijatelja in lahko zapišem da sem bil vesel in zadovoljen, da bo tudi v tekočem letu imel Bine svojo stran. Malo manj vesel in zadovoljen pa sem bil,ko sem prebral njegovo stran.
In zakaj potem sploh pišem te vrstice? Je morda tudi meni kdaj držal ogledalo in sem potem mogel videti v njem svoje obličje v manj svetlih in bleščečih barvah, kot bi godilo mojemu okusu? Saj je znano, da nič bolj ne bode kot resnica.
Kot ima vse svoj logičen razvoj in rast,ve- lja to gotovo tudi za bralčevo zahtevnost in kritičnost. Tako verjetno danes vidim pomanjkljivosti, ki sem jih ob prvem nav- dušenju spregledal in zanemaril.

Že večkrat je opisoval, v zadnjih številkah pa skoraj redno opisuje obravnavano temo razumljivo le udeležencem opisanega dog- odka ali pojava, medtem ko vsi drugi tisoči bralcev moremo le ugibati, v čem je bistvo Kot pa vemo vsi iz izkušenj, takšno ugiba- nje ni nujno vselej usmerjeno v zaželeno smer in lahko pri bralcih, ki niso popolnoma seznanjeni s (pomanjkljivo) opisanim dogo- dkom, porodi nezaupanje in podobno. Tako obravnavanje snovi, ki je razumljivo le oz- kemu krogu bralcev, pa gotovo ni v smislu podajanja ustvarjalno spodbujajoče in od- govorne kritike, ki naj bo razumljiva vsem. Zahtevam kot bralec preveč?

Jože

Za nami je čas, ko smo si kar vsi po vrsti očistili prašne duše in se malo globlje zamis- lili kot med letom. Rezultat tega so gotovo tudi vroče teme okoli moje »malenkosti«. Za nami pa je tudi čas velike radosti,vsta- jenja našega Odrešenika.
Draga Ivanka,tudi tebi lepa hvala za prija- zne in spodbudne besede, ki so tako dobro vplivale ne samo name,pač pa tudi na mo- jo občutljivo »prikolico«. Bila je namreč že trdno odločena, da mi odstriže »anteno«. Uredniku je povedala, da je niti s honorar- jem ne odkupi, pa če ji da odvezo za ta greh ali pa ne, »antena« bo šla. Ko pa je prebrala tvoje pisanje in videla,da me le še nekaj bralcev »obrajta«,se je burja polegla in škarje so romale nazaj med šivanje. Pa kaj bi se tudi tako repenčila,ko nima pojma o »antenofrizerski« stroki!?
Veste,na kratkih valovih sem ujel,da je bilo srečanje na Mirenskem gradu. Kako tako srečanje poteka, že tako veste. »Uradne« novice boste pa lahko prebrali v "Prijatelju" Neuradno pa vam povem le to, da se je srečanje pričelo skoraj do minute točno, kar je mogoče prvič. Upam pa, da ne tudi zadnjič.
No, pa ne vzemite vsega preveč resno! Danes,ko to pišem, je namreč prvi april, ve pa boste to brale precej kasneje.Zato sem vas tudi opozoril na datum, ko to pišem.
Za konec pa naj vam povem še najnovejše to se pa ni zgodilo na 1.april. Moja »stara« ni več mogla gledati rjavkasto sive »an- tene«, pa mi jo je prepleskala na ognjeno vijoličasto. Pravi, da sem sedaj veliko bolj mladosten.
Pa lep pozdrav in brez zamere!

vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 8 din, letna naročnina 48 (podporna 100) din Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen pro- metnega davka.

Dokler sem bil zdrav, sem delal na kmetih. Počasi so mi začele noge popuščati. Hudo mi je bilo pri srcu, ko sem videl že starega moža ko je šel s koso v roki na polje. Videl sem, da sem za nekaj prikrajšan. S temi pomisleki je bolezen še bolj napredovala. Spoznal sem, da bo treba nekaj ukreniti, da bi se z nečim ukvarjal,kar bi me zmotilo in tudi prineslo veselje do življenja.
Tako sem začel s pletenjem raznih pred- metov iz slame. S tem delom se še sedaj ukvarjam. Okoli mene je zmeraj dosti otrok ki mi hodijo pomagat, in več kot delo,jim je to razvedrilo, posebno pozimi, ko je najbolj prijetno ostati v hiši,kjer je toplo.Otroci so mi v veliko pomoč, ne samo pri delu,ampak mi pomagajo živeti, ker vidim,da jim s tem, ko so pri meni, ponujam zdravo razvedrilo, namesto da bi se potepali po vasi. Tako si drug drugemu delamo dobro.
Obenem pa otroci dobivajo iz dneva v dan neko spoštovanje do ljudi, ki so zdravstveno prikrajšani. Spoznajo,da invalid ni oseba,ki je ljudem samo v napoto, temveč da lahko dá mnogo več kakor mnogi zdravi ljudje, ki imajo vsega dovolj - predvsem zdravja; ne znajo pa se dajati drugim.

JOŽE JAKOB