Kristusovo življenje se je izteklo v po- mlad. Zunanja znamenja so kazala, kot da je drevo življenja brez cvetja in brez sadov omahnilo mimo drevesa spoznanja in da se je Kristusov evangelij končal na Golgoti, da se je prvorojenec vsega stvarstva izgubil v anonimnost z Gama- lielovo preroško jasnovidnostjo vred. Toda zrno, če ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo in ne more obroditi sadu. Slehernik mora torej skozi vrata smrti, in Kristusova pot je nujno vodila skozi naše človeške poraze, skozi izni- čenje, v proces odrešenja, čez Golgoto in skozi temo.
Cankar pravi: Velikega petka je bilo treba da je prišla Velika nedelja; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu in razžaljenemu člo- veku veličastno vstajenje. Velikokrat je ura bridkosti ura spoznanja. Prek gore trpljenja drži cesta v večno radost,prek gore smrti drži cesta v življenje. Visoko do neba se je vzdignilo znamenje in vse trudne oči so zastrmele vanj... Teman je stal križ na Golgoti, kajti za njim je plamenela vsa daljava v zarji paradiža...
Kristusovo življenje se je izteklo v po- mlad. Njegovo vstajenje je začetek po- mladi, je obvladovanje smrti in spremi- njanje v življenje, in sicer v življenje v izobilju. Kristusovo vstajenje udejanja življenje in zato je življenje močnejše od smrti. Kristus je gospodar življenja in smrti. Smrt je z njegovim vstajenjem izgubila svoje želo. Z Veliko nočjo se začenjata novo nebo in nova zemlja in vse stvarstvo pričakuje razodetja božje ljubezni, ki prerašča smrt in prehaja v Življenje.

Marjan

Slika na ovitku: sv. Miklavž nad Celjem

Pripravljamo se na naš največji praznik Kristusovega vstajenja od mrtvih.Mnogi rodovi so nestrpno pričakovali, kdaj se bo uresničila obljuba,da pride Odrešenik Prišel je v našo slabotnost, grešnost in temo. Ni našel takega sprejema, kakrš- nega bi si želel,ko je prišel med svoje, da opravi svoje poslanstvo. Njegov večni nauk, ki edini more rešiti človeka, so ostro obsodili, slednjič pa je daroval še sam sebe, da reši svoje ljudstvo.
V duhu si skušamo predstavljati dečka Jezusa v templju, ko sta ga srečala Jožef in Marija po mučnem iskanju. Na materino vprašanje: »Zakaj si nama to storil?« je Jezus napovedal, kakšen bo njegov življenjski program. Biti mora v tem,kar je nebeškega Očeta.Karkoli mu bo naložil Oče, mora do potankosti iz- polniti. Kar je prvi človek z nezvestobo zapravil, mora On, Prvi, popraviti in biti zvest,pokoren do smrti na križu. Njego- va kri more oprati vso umazanijo greha. Iz ljubezni do nas je hotel nase sprejeti vse naše hudobije samo, da nas iztrga iz oblasti teme in greha. Ta pa je zah- tevala smrt Boga samega.
Večkrat se tudi mi sprašujemo: »Zakaj tako in ne drugače, kot sami menimo, da bi bilo prav.« Jezus nam odgovarja z življenjem: "Biti v tem,kar je nebeškega Očeta." Le v preizkušnjah lahko Bogu pokažemo, da ga resnično ljubimo. V svoji nedoumljivi modrosti je izbral niz- ko, zavrženo in trpljenje, da je pokazal, kakšno majhno vrednost ima "cenjeno"; osramotil je puhlo vzvišenost. Izvolil je trpljenje, da je osvobodil človeka. Pri tem ni prizanašal niti svojemu lastnemu Sinu, kajti samo ta je hotel do konca izpolniti Njegovo voljo.Njegovo odrešit- veno delo še traja, in v to službo vabi tudi nas,naj mu zvesto stojimo ob strani, ko hodi po poti, ki je naša in prenaša naše slabosti,naj z Njim trpimo in sood- rešujemo svojega brata. Pri tej nalogi pa nam bo v pomoč čudovit zgled nje- gove Matere, ki je pod križem postala tudi naša. Vsega, kar ji je Sin povedal, ni razumela, kot ne moremo vsega ra- zumeti mi,kar Bog dopušča, je pa božjo besedo sprejela in jo premišljevala. Ko- liko težav bi si olajšali, če bi pogosteje premišljevali življenje božjega Sina! Sa- mo v Njem najdemo odgovor na smisel življenja in smrti.
Jezus je smrt premagal. Vstal je in ostaja vedno z nami. Tega čudežnega zmagoslavja smo po veri priča tudi mi. Ta dogodek vliva kristjanom upanje, da bomo po Njem dosegli zmago nad smrt- jo. Izrazimo Bogu iskreno hvaležnost za odrešitev, med nami pa naj se kažejo sledi pristnega krščanskega veselja.
Kristusov velikonočni pozdrav: "Mir vam bodi!" naj napolnjuje v veselju naše duše

Tone Kenda

Med ljudmi znova zaživimo

Mladi si danes želijo sprememb, želijo de- lovati na različnih po- dročjih. Tako smo se z veroučno mladinsko skupino dogovorili, da gremo prihodnjič obiskat invalida iz domačega kraja: Poldeta Petelina, Šmartinska cesta 199c, 61000 Ljubljana Poznali smo ga vsi, le malokdo pa je z njim že spregovoril kakšno besedo.Hitro smo bili dogovorjeni. Žal pa so tisti dan prišli le nekateri.Tako se je zgodilo sko- raj tako, kot je dejal Polde: da danes mnogi ljudje cenijo človeka vse preveč po tem, kar ustvari, po njegovi sposob- nosti, položaju, imenitnosti; vse preveč vidijo le sebe, ne zdi pa se jim vredno, da bi se za prizadetega zanimali, češ: saj ni več za nobeno rabo,saj je že od- pisan. Pozabljajo, da je tudi invalid naj- prej človek, ki si želi človekove bližine, prijateljstva, hoče živeti in biti sprejet v svojem okolju. Mislim, da je samo po sebi umevno, kako bridek je občutek, ko te kdo gleda zviška, ko te - zaradi prizadetosti - noče več poznati.
No,Polde nas je prav z veseljem sprejel čeprav gre običajno ob tej uri (ob osmih) že k počitku. Pripovedoval nam je o svo- jem življenju, v katerem -tako je rekel- ni manjkalo težav. Nikoli pa ni bilo tako hudo, da bi moral obupati. »Sploh rad veliko premišljujem o tem, kdaj in kako je kaj bilo, za naprej pa ne veliko. Prej še pomislil nisem, da bi bilo na vozičku sploh mogoče živeti. Zelo težko sem se privadil, ker sem še dolgo upal, da bom ozdravel. Sedaj pa sploh ne mislim več, da bi bilo kaj drugače. Tudi ne mislim, da bi bilo kaj izrednega, in da bom tako morda še starost dočakal.«
Izredno natančno nam je pripovedoval o začetkih bolezni, kako se je zdravil in ne pozdravil. Poslušali smo, čeprav bi najbrž raje nekateri videli,da bi več go- voril o vsakdanjem življenju. Njemu pa vsi dogodki veliko pomenijo. »Nikogar nimam, da bi me poslušal. Zdrav človek nima časa,da bi drugemu prisluhnil, po- sebno bolniku.Tolažba je prav v tem,da se lahko pogovorim, da me kdo posluša Že občutek, da nisem sam, mi pomaga živeti. Invalid išče vsako bilko, da se reši.«
Prvo leto bolezni je bilo zelo hudo,pa še pet let potem. Pripoveduje nam, kako mu je bilo in mu je še dolgčas po delu; prej je zelo rad delal. Roke ima preslabe; za vožnjo z vozičkom potrebuje posebne pasove. Njegovo življenje se je precej spremenilo, ko je bil pred štirimi leti prvič na srečanju bolnikov. »Ko smo bili prvič na srečanju v Bohinju, se mi je trpljenje kar ublažilo. Prej sem bil hudo žalosten, tudi jokal sem. Tu pa sem spoznal mar- sikaj novega. Videl sem, kako so drugi dobre volje, da res ni tako hudo, kot si človek predstavlja.Takšna srečanja so, po mojem,za invalide zelo potrebna. Tu se lahko razvedrimo, pogovorimo, pri- demo do novih spoznanj in potem laže prestajamo vsakdan. Izgine občutek osamljenosti.Pa tudi čas prinese svoje«
Deset let mineva. Polde je že kar utrjen »Da more človek vztrajati, mu pomaga vera,tudi zdravemu, še posebej pa bol- nemu«. Takšno je njegovo prepričanje. V krščanskem duhu skušata z ženo vzgajati tudi hčerko. Sin jima je umrl že v petem letu.
Ko sem se naslednji dan spet oglasil,da bi naredil še kakšen posnetek, je bila pri njem sosedova Mirjana. Je sedemletno dekletce,ki mu vsak dan dela družbo. Zaradi po- škodbe centra za ravno- težje bolj težko hodi. Pogovarjata se, kakšne malenkosti mu tudi postreže ali pa pokliče ženo.
Veliko nam je povedal Polde; drugi dan pa je svojim izvajanjem dodal še tole misel: »Če greš med ljudi, posebno med invalide,se ublaži trpljenje, izgine otož- nost,postaneš bolj sproščen.Nehaš ža- lovati za preteklostjo (tj. za zdravjem), človek začne drugače živeti, znova za- živi.«
Vedno bolj postaja živa zavest, kako potrebno je, da bi bilo gibanje Bratstva navzoče v vsakem kraju,kjer so bolni ali invalidi. Ob spoznanju,kako živijo drugi, kako je medsebojna pomoč blagodejna in dragocena, kar znova zaživijo.

MVS-jo

Kolikokrat se nam zgodi, da se s kom pogovarjamo, pa potem sploh ne vemo, kaj nam je naš sogovornik povedal. Po- slušali smo sicer njegove besede, toda šle so mimo nas, nismo doumeli njiho- vega sporočila. Morda smo medtem že premišljevali, kaj bomo odgovorili - še preden nam kdo nekaj pove, imamo že pripravljen odgovor. Morda smo med poslušanjem tudi že delali načrte, kaj vse bomo še povedali temu in onemu. In tako pogosto potekajo naši pogovori ki še zdaleč niso dialogi,ampak pogosto monologi, pa čeprav sodeluje več ljudi. Povsod slišimo, kako pomemben je po- govor za naše življenje. Vedno več je sestankov, sej, konferenc, zborovanj... Pa vendar ne prinesejo posebnega us- peha,kakor bi pričakovali. Verjetno zato ker se ne znamo pogovarjati, predvsem pa pri tem ne znamo poslušati.
Temelj vsakega pogovora je najprej, da znamo poslušati. Brez tega ni pogovora Ta je vedno proces, pri katerem gre za medsebojno dajanje in sprejemanje, kar dva človeka poveže. Kdor ne zna spre- jemati besede svojega sogovornika, se ne more vključiti v ta proces, se ne more povezati z drugim. Ne poslušamo samo z ušesi, ampak tudi s srcem, z vsem svojim bitjem. Ne gre samo za registra- cijo besed in stavkov. Važno je zaznati tudi barvo glasu. Cankar pravi: »Zakaj v glasu, ne v besedi je ljubezen...« Va- žno je zaznati, kaj je še za temi bese- dami, ki jih slišimo, kaj hočejo med vrs- ticami še povedati. Včasih je beseda robata, pa skriva v sebi veliko nežnost. Drugič zopet je lahko beseda laskava, vsa medena, pa nosi v sebi laž. Tudi poslušati se je treba učiti. In kdor si za to prizadeva, bo znal slišati veliko več kot samo besede.
Kdor si bo prizadeval, da bi se naučil poslušati, bo znal počasi prisluhniti tudi nevidnemu,neotipljivemu, neizrekljivemu v našem življenju.V vseh stvareh okrog sebe bo znal odkriti sledove večnosti. Predvsem pa jih bo odkrival v srečanjih z ljudmi. In končno naj bi bila tudi naša molitev predvsem poslušanje in ne toli- ko govorjenje.
Že majhen otrok je silno užaljen, če ga pozorno ne poslušamo. Tudi pri nas od- raslih ni drugače.Če nas kdo ne posluša pomeni, da nas ne vzame resno. To pa je veliko huje, kot če nam ugovarja, če se postavi proti nam.
Morda so bolniki še prav posebno ob- čutljivi v tem pogledu. Vsak, ki je bil že kdaj resneje bolan,ve,kako v svoji stiski potrebuje nekoga, ki ga bo poslušal, ki ga bo vzel resno. Z boleznijo se veliko stvari spremeni.Marsikaj je treba opus- titi,se prilagoditi novim razmeram,novim ljudem morda, sprejeti je treba svojo nemoč.To je včasih zelo težko. Človeku je laže, če o svoji bolečini spregovori, ker potem ni več tako sam z njo. Toda dobro čuti, ali ga njegov sobesednik posluša ali ne.
Prav tako pa je tudi pomembno, da zna tudi bolnik poslušati. Šele takrat dozori v svoji bolezni, ko je pripravljen razumeti tudi druge, poslušati tudi stisko ali pa veselje drugih. Dokler se ne nauči tudi poslušati,se vrti v začaranem krogu ok- rog sebe, venomer le okrog sebe. Šele takrat, ko predre ta začarani krog in je sposoben stopiti k drugemu, je dozorel v ljubezni,ki se kaže tudi v sposobnosti poslušanja.Poslušati pomeni torej ljubiti
Poznam bolnico, h kateri prihaja veliko ljudi. K njej prihajajo na pogovor. Nič posebnega ni na njej, toda zna jih po- slušati, razumeti in to jim veliko pomeni Morda se je ravno ob svoji bolezni na- učila poslušati. Znala je v svoji bolezni poiskati tiste prednosti, ki jih morda drugi ne vidijo.

dr. M. K.

Dragi prijatelji, poslušam prek radia umir- jeno glasbo in sem se odločil, da vam nekaj napišem.
Zelo rad imam dobro glasbo, saj mi ve- likokrat pomaga v težkih trenutkih, ki jih pa ni malo. Sicer pa ne bom pisal o glasbi,ker o tem res nimam veliko pojma
Marsikdo me že pozna, saj se prijateljs- kih srečanj udeležujem že tretje leto. V družbi mnogo raje poslušam in opazujem kot pa, da bi se sam udeleževal pogo- vora. Po drugi strani pa si že več let veliko dopisujem in nekateri dopisovalci mi pišejo, da sem prava klepetulja. Za- res čudno, ali ne? Je pa res, da se prek papirja mnogo laže izražam kot pa v pogovoru. Že precej vem o našem pri- jateljskem gibanju in kar očitam si malo da v teh treh letih nisem skoraj nič na- redil za naše prijateljstvo...
Ne vem,če se smem imenovati kristjana vem pa, da nisem veren človek. V veri me pa niso vzgojili in tega me ni sram priznati. Saj verujem v človeka, v nje- govo dobroto, v njegovo ljubezen do bližnjega,v njegovo iskrenost,v njegovo nesebičnost. Če tega ne bi veroval ne bi imel nikakršne pravice imenovati vas prijatelje. Ljudje smo si vsi enaki,človek je podoben človeku in za to ni pomem- bno, kakšnega prepričanja je. To mi je nekoč rekla s. Ana. Sicer pa mi je še marsikaj drugega razložila.Recimo stvari ki jih do tedaj sploh nisem poznal.Sedaj mnogo bolje razumem, kaj pravzaprav pomeni krščanstvo.Za to sem sestri Ani iz srca hvaležen. Pa tudi drugi prijatelji so veliko pripomogli, da se na srečanjih nisem počutil osamljen ali pomaknjen ob stran; hvala vam prijatelji. Ko sem šel prvič na tako srečanje, me je bilo tega zelo strah, saj nisem bil prav nič pripravljen na tako srečanje. Do takrat, priznam, sem skoraj do vsakega duhov- nika čutil nekakšen spoštljiv strah, ki ti ga vcepijo drugi, čeprav se tega niti sam ne zavedaš. Ta strah sem moral sam premagati in sedaj sem tega zelo vesel in lahko rečem, da v vsakem duhovniku čutim prijatelja. Še v večji zadregi sem se znašel, če sem kdaj srečal kakšno redovnico.Če bi mi bil kdo pred desetimi leti rekel: »Bojan,bi šel s kakšno sestro na potep?« bi se mu smejal in mu rekel: »Saj ne veš,kaj govoriš« Mogoče se bo temu mojemu pisanju kdo smejal. Toda povem vam,prijatelji,da mi od takrat,ko sem tisto doživel, ni prav nič do smeha Seveda pa to ni bil tisti strah, ki ga do- živi človek, kadar se česa boji. Bil sem pač v veliki zadregi, ker nisem bil pou- čen, kaj je duhovnik in kaj redovnica. Hkrati me je obdajalo globoko spošto- vanje, ker sem se zavedal, da skuša ta človek delati le dobro. Danes nisem več v zadregi, kadar me obišče duhovnik. Zdaj sem tega obiska zelo vesel, saj vem, da prihaja k meni kot človek, ki mi poskuša le pomagati. Nič več nisem v zadregi, kadar mi s. Ana reče: »Pojdi z nami.« Danes vem, da so to zelo dobri ljudje, ki so vredni vsega spoštovanja.
Spominjam se svojega prvega duhovnega sre- čanja, ko sem bil prvič pri sveti maši. Ne znam prav povedati, kaj vse sem občutil tisti trenutek; kot da sploh ne spadam v to veliko "družino". Če sem iskren, sem se tisti trenutek tudi odločil,da nikdar več ne pridem na tako srečanje. To bi bil tudi storil,če ne bi bil trenutek kasneje stopil k meni človek, ki je najbrž zaslutil,kaj se v mojem srcu dogaja, in se z menoj odkrito pogovoril. Prav zaradi tega pogovora sem se trdno odločil, da se bom z veseljem udeležil vsakega srečanja in čimveč naredil za naše prijateljstvo. Če sem zdaj pri maši me ni več strah. Ne čutim se osamlje- nega, čeprav ne sodelujem pri obredu. Vsemu pa vendarle prisluhnem, ker se mi zdi, da bi lahko marsikaj porabil v vsakdanjem življenju. Bistvo mojega premišljevanja je v tem,da človek mora sprejeti bližnjega kot človeka, ne glede na njegovo prepričanje. Čeprav nisem veren, čutim prijateljstvo do tistih,ki so verni. Svetovni nazor res ne sme biti ovira, da ljudje ne bi spoštovali drug drugega in se po bratsko in sestrsko ne ljubili.
Mogoče bo kdo mislil, da se motim in mogoče ima prav. Pa vendarle se mi zdi če hoče biti kdo dober kristjan, mora biti najprej plemenit človek.
Na zunaj sem videti zelo miren, toda moje srce je nemirno, saj hrepeni po vseh mogočih in nemogočih stvareh, ki jih nikoli ne bo doseglo. Nikoli ni zado- voljno s tistim, kar že ima in še vedno išče pravi smisel življenja. Vsak mora najprej spoznati sam sebe, si začrtati svojo življenjsko pot in po njej pogum- no hoditi. Kdor tega nima, mu je v živ- ljenju mnogo težje.

Bojan

Jezus je šel v mesto z imenom Naim. In so šli z njim njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vra- tom, so ravno nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Z njo je bilo mnogo ljudstva iz mesta. Ko jo je Gospod videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je in se dotaknil nosil - nosilci pa so obstali- in je rekel: »Mladenič,rečem ti, vstani!« In mrlič je sedel in začel govoriti. In dal ga je njegovi materi (Lk 7, 11). Vemo, kaj to pomeni: v vročini in prahu tam na Vzhodu, v krikih, ihtenju in buč- nem sožalju sorodnikov in prijateljev in še tujcev, in prek vsega predirljivi glas mrtvaških godal,spremljajočih čezmerno tarnanje najetih jokalk.
Uboga mati! Srce se ji v smrtnih mukah oklepa trupla svojega otroka,ki ga neso Oh, kako ji to hrumenje in vrvenje mora biti mučno!
Kateri trpijo, si tako silno želé tihote in miru!
Pa so še strašnejši trenutki, kadar bi človek želel izkričati svojo bol molčeči in sočutni duši, pa mora, kakor vdova v Naimu, celo prenašati hrupno navzočnost brezbrižne množice običajnega vedenja.
In to prav v sobici, kjer nam je naš "mali" tolikokrat sklepal roke okoli vratu in nam šepetal ljube besede! Vendar ni moč uiti vsem tem ljudem, ki vstopajo in prihajajo, ko bi jim radi rekli:
»Dobri ste, zahvalim se vam za sočutje... Toda meni gre prav »zanj«, zanj, ki sem ga že toliko mesecev branila pred smrt- jo,tu,na tem ležišču... »Zanj«,katerega velike oči so se mi nasmehnile,že ko sem vstopala! ... »Zanj«, ki me je v svojih dolgih poljubih klical »mamica«. Saj ra- zumete, lačna in žejna sem »njega«..., in vse vaše besede,čeprav tako dobre, ti koraki, ta hrum... me boli! ... Najrajši bi ničesar več ne videla..., ne več sli- šala,da bi bila sama z »njim«,ki ga pred mojimi očmi nesejo proč in moram iti za njim v tej množici! ... Moj otrok, me sli- šiš? Ali vidiš svojo mamo, ki stopa sama dol po veliki poti, kjer si se ji ti obešal za roko. Tu je tvoj breg lepega cvetja, ki ti je bilo tako drago. Še včeraj sem ti ga dala v sobo! - Moje dete, ti, govori mi, sama sva v tej hrumeči množici,kjer slišim samo tebe!«
Ob poti, preozki za vse te ljudi, Jezus molče gleda,ko vrveče mimo gre mrtvaški sprevod: jokalke z razpuščenimi lasmi, igralci na flavto..., odkrita nosila, ki jih neso štirje mladeniči... mati! ...
Tedaj njegov božji pogled, ki sega do dna tega ubogega srca, tonečega v bolečine, vidi v njem kakor s krvavimi črtami vrezano strašno trpljenje te ma- tere, -od prvih resnih znakov bolezni in menjavanja silnega strahu in slabotnega, pa brž prevaranega upanja, in môre za- dnjih dni in noči,ko je ta mati,ta vdova, kar blazna od trpljenja, sklonjena nad to drago obličje, zadrževala dih in po- slušala oddaljeno dihanje sina edinca... Še... ne več! ... Nič več!
In v bučnem nemiru te množice Jezus dobro vidi bridkost te matere, ki se bo že v eni uri znašla sama ob praznem ležišču, kjer je nekoč spal njen otrok!
Prehudo! Srce božjega Učitelja od so- čutja do obupane matere zadrhti. »Ne jokaj!«, ji reče.
Skozi solze ga ona gleda, pa ne razume Toda Jezus je že pristopil, s kretnjo, ki kar prevzame, se dotakne nosil. Pre- senečeni nosilci obstanejo in polože na tla breme, truplo svojega prijatelja. In njegov obraz trd in nepremičen, se še enkrat pokaže očem vseh.
Tedaj Jezus z odločnim glasom, ki se mu nič ne more ustavljati, ukaže: Mla- denič, rečem ti, vstani!
Mrtvi nenadoma odpre oči, dvoje začu- denih oči, ki so že videle onostranstvo, se vzravna in začne govoriti.
In v molku množice, iznenadene zaradi tolikšne moči in take dobrote, ga Jezus čisto mirno vrne materi.
Mi takšne skrivnostne in strašne moči obujanja mrtvih nimamo.
In vendar, ko gledamo Jezusa, kako tolaži vdovo iz Naima, - ali ne bi mogli poizkusiti tudi mi vračati otroke njih ubogim materam, ki za njimi žalujejo?
Najprej bomo tudi mi po zgledu Učitelja, ki je tako rahločuten in dober in čigar skromno vedenje in molčanje je tako drugačno kakor vpitje nemirne množice, znali spričo velikih bolečin gledati in mol- čati ali pa tako govoriti, da naš umirjeni glas ne bo v živo zadel src:-kajti pravo sočutje mora ne le razumeti, ampak nekako čutiti čustva in same bolečine dragega bližnjega. Brezbrižen pogled, plehke besede, izgovorjene po svetnih pravilih dostojnosti,ne zadostujejo.Jezus ob poti nikakor ni na tak način gledal vdove, ki je šla mimo, temveč je svoje božje Srce tako lepo uskladil s tiho bri- dkostjo te uboge matere, da »se mu je v srce zasmilila«.
In ker je to čustvo bilo globoko in iskreno oj, kolikšno sočutje je moralo preiti v ti dve tolažilni besedi: »Ne jokaj!« Bili sta čisto preprosti besedi,toda izrečeni v taki sočuteči dobrotnosti, da je srce matere takoj začutilo, da je umevano.
Ne, potrtega srca ne more potolažiti obilica besed, ampak njih iskrenost in rahločutnost.
Kajti ta žena v solzah hoče svojega sina, in dokler ga njeni ljubezni ne vrnete, kako jo boste potolažili!

Da torej tej materi vrnete otroka, ki ga objokuje, se morate dvigniti nad zemeljsko tolažbo, ki takih bolečin ne more utešiti, in kakor Jezus vdovi v Naimu blago govoriti o upanju na večnost.O nebesih,kjer ta otrok ne trpi več, kjer mu velika, velika sreča, večja kakor pa mu jo je mati želela, popla- čuje njegovo dolgo trpljenje, potrpežljivost in njegovo neutrudno pohlevnost brez ka- ke pritožbe! O nebesih, kjer njegov »dragi otrok« gleda Boga! ... in jo v božjem Srcu vidi, njo, »svojo mamico«,in jo ljubi,še bolj kakor pa jo je z nežnostjo zadnjih poljubov ljubil na zemlji.
Oh, in kako ji bo zdaj sam pomagal! Že je pri njej, sočuteč njene bolečine, in ji otira solze in ji govori: »Ne jokaj!«,jaz sem tu in te ljubim! Mama, mamica, če bi vedela, kaj so nebesa... in moja sreča! Boga gledam, ljubim te v njem, s srcem, kakor prej nikoli ne! In zdaj te ne zapustim več, pri tebi bom in ti bom govoril o nebesih, po poti, ki se vzpenja in se vije ob bregu mojega be- lega cvetja,ki ga še vedno imam rad, in pri tebi na terasi, ki sem jo gledal s svojega okna; še bliže tebi, moja mamica, ki jo lju- bim, v sobi, kjer ti hraniš moje spominke, moje podobe, moje ležišče, kakor je bilo v uri mojega odhoda. Tvoje srce mi govori in jaz ga slišim: povej mi, česa želiš v čast našega Boga. Prosi ga za to zame. Ko bi ti vedela,kako te on ljubi!... za vse tvoje tr- pljenje in da si me vzgojila, kakor si me, in me učila njega poznati in ljubiti,tega Boga, tako lepega,tako velikega,tako dobrega!...
Dà,tako,ljubljena mati, prosil ga bom zate, da boš znala trpeti, da ne boš jokala »ka- kor tisti, ki nimajo upanja«, ampak z vsem upanjem moje sreče in moje ljubezni.
O, mamica, mi hočeš zopet ustreči kakor nekdaj? - Hočeš? ... Potem delajva skupaj v slavo Jezusu, ki ga ljubiva. Daj mi svoje solze, zaupaj mi svojo bolečino in mu jo daruj in bova reševala »njegove« duše.
Ker tudi zato me Jezus vrača ljubezni moje mamice,dokler se ne bova za večno videla kjer me boš zopet objela, kjer se bova lju- bila v njem,za vedno... o mamica,ne jokaj, tukaj sem, ljubim te!

Pred vrati cerkve v Parizu je po revoluciji več let na istem mestu posedal berač Jakob in mimoidoče prosil miloš- čino. V cerkev je hodil maševat mlad duhovnik Pavlin. Vsak dan se je ustavil pri Jakobu in mu nekaj dal. Nekega dne pa Jakoba ni bilo pred cerkvijo, tudi drugi dan ne. Duhovnika je začelo skrbeti, kaj je z Jakobom. Poizvedel je za njegovo stanovanje in ga šel obiskat.
Našel ga je bolnega. Bolnik se je razveselil, ko je videl duhovnika pred seboj in rekel: »Gospod,kako ste dobri,da pridete k take- mu beraču.« »Saj smo duhovniki prijatelji siromakov,« odgovori Pavlin, »in midva sva tudi stara znanca.«
»Ko bi me poznali, bi drugače govorili,« potoži berač. »Nesrečnež sem, ki ga je zavrgel Bog in tudi ljudje.«
»Bog?« se začudi duhovnik, »ne govori ta- ko. Če si grešil, se spovej in obžaluj. Bog ti bo vse odpustil.«
»Meni ne bo vse odpustil.«
»Zakaj ne? Ali se mar ne kesaš svojih gre- hov?«
»O, pa še kako se kesam!« vzdihne Jakob. »Kesam se že trideset let.« Le s težavo ga je duhovnik pripravil do tega, da mu je razodel svojo srčno bolečino.
»Ob krvavi revoluciji« tako je pripovedoval »sem bil na gradu v službi bogate družine. Moja gospoda,grof in grofica, hčerki in sin- ček so bili sama dobrota. Jaz pa sem jih v tistih dneh strašnega preganjanja sramot- no izdal. Da bi dobil njihovo premoženje, kakor mi je bilo obljubljeno, sem povedal, kam so se skrili.Vsi so bili obsojeni na smrt samo sinček ne, ker je bil še premlad.«
Duhovnika je pri teh besedah spreletela zla slutnja, berač pa je nadaljeval: »Ko so bili obsojeni, so vse štiri vrgli zvezane na voz in jih odpeljali na morišče. Jaz pa sem gledal, kako so jim tam odsekali glave. Od takrat nimam miru ne podnevi ne ponoči; vedno so mi pred očmi. Glejte, tam za za- grinjalom so njihove slike.« Duhovnik se je bled ko smrt zgrudil ob revno ležišče in na kolenih dolgo časa molčal. Potem je vstal, se prekrižal,mirno odgrnil zagrinjalo in zag- ledal sliko svojega očeta in matere. Duho- vnik se obrne k beraču in mu reče: »Spo- vedati te hočem,da ti bo ljubi Bog vse od- pustil.« Ko je bila spoved končana, mu je rekel: »Jakob, Bog ti je odpustil, pa to še ni vse: tudi jaz ti moram odpustiti iz lju- bezni do njega. Tisti, ki si jih izdal, so moj oče, mati in moji sestri.«
Z umirajočimi očmi, v katerih se je poznalo iskreno kesanje, se je berač ozrl na duho- vnika. Ustnice so še šepetale odpuščanje, ko je omahnil na ležišče in umrl.
Velika je bila ljubezen, ki jo je duhovnik iz- kazal temu beraču, ki je v smrt poslal nje- gove starše in sestri. Berača je do smrti pretreslo. Še večjo ljubezen pa je izkazal svetu Zveličar, izkazal vsakemu človeku, izkazal tudi tebi. On je šel celo v smrt za nas, ki smo ga toliko žalili in nas spravil s svojim nebeškim Očetom. S svojo smrtjo nam je pridobil odpuščanje in večno zve- ličanje. Ali te ta Jezusova ljubezen ne bo pretresla? Zadnje kaplje krvi je iz svojega srca prelil tudi zate. Ali ne zasluži, da mu vračaš ljubezen? Ali ga ne boš ljubil? Ljubi ga, dokler ti ponuja svojo ljubezen. Danes, ko slišiš Gospodov glas, nikar ne zakrkni svojega srca!

Frančiška H.

Pomlad, kako si zaželena!
V toploti sončnih žarkov prebujena,
vsa nežna, blaga in dehteča,
s slastjo življenja prepojena,
ena sama si lepota.

Ti, ki si Življenje, Gospod,
veš za naše hrepenenje -
bodi nam Pot
v večno pomlad.

M. K.

Vaši prijatelji in uredništvo

Velik pesnik je božja milost za narod, saj pesnika dojemajo veseli in žalostni, verni in neverni, vsak rod ga razume in tolmači po svoje.
Uredništvo "Prijatelja" bi rado vsaj skromno počastilo stoletnico Župančičevega rojstva (rodil se je, kakor veste, 23. januarja 1878 v Vinici v Beli krajini) in je v ta namen iz- bralo njegovo pesem »Begunka pri zibeli«. Ko se je v 1. svetovni vojni bojna črta pri- bližala Sveti gori nad Gorico, so prepeljali v Ljubljano v frančiškansko cerkev zname- nito Marijino podobo. K Mariji, »begunki« z Jezuščkom, so se zatekali begunci z Goriš- kega ter iskali pri njej pomoči in tolažbe. Pesnik je čudovito podal to občutje.

APRIL

MISIJONSKI NAMEN: Za domače duhovnike v misijonskih krajih.
Največja pomanjkljivost misijonskega dela v preteklosti je bila v tem, da so evropski misijonarji hoteli iz spreobrnjencev narediti neke vrste Evropejce. Premalo so približali krščanstvo čutenju in mišljenju domačinov
Te pomanjkljivosti se Cerkev vedno bolj zaveda in jo odpravlja.Drugi vatikanski ce- rkveni zbor je bolj jasno začrtal smernice misijonskega dela. Najpomembnejšo nalogo vidi v tem,da misijonarji zasadijo Cerkev in krščanstvo v domačem ljudstvu in kulturi. Zato naj poskrbijo čimprej za domače du- hovnike, ki bodo mogli to nalogo dobro iz- vršiti.
V zadnjih petdesetih letih je v Afriki in Aziji število domačih duhovnikov naraslo od 4500 na 26.000. Med temi so mnogi škofje nekateri tudi kardinali.
Zgledno je, kar so naredile slovenske žup- nije na Koroškem (v Avstriji) za domače duhovnike v misijonih. Posamezne župnije skrbijo za enega ali več bogoslovcev v mi- sijonskih semeniščih. Doslej so pomagali do nove maše blizu 300 duhovnikom v misijo- nskih krajih. Slovenski fant v Rožu je pre- nehal kaditi in s tem prihranil 6000 šilingov za vzdrževanje bogoslovca iz misijonskih dežel.

MAJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi kristjani, ki v misijonskih krajih delajo pri množičnih občilih, učinkovito pričali za vero.
Majniški posebni namen naglaša misijonsko pričevanje kristjanov, ki neposredno delajo pri teh sredstvih. Na misijonskih poljih Cer- kve so silno potrebni kristjani, ki bi se po- svečali takšnemu delu. Azijski škofje so na konferenci v Tajpehu izjavili: »Ena najnuj- nejših skupnih potreb je ta,da bi bila sred- stva obveščanja popolneje v služba evan- gelizacije, vzgoje in razvoja narodov«.
Da bi misijonsko pričevanje bilo pristno in učinkovito, je nujno,da se mlade Cerkve in misijonske pokrajine zavedo, kako pomem- bna so ta sredstva za evangelizacijo.
Misijonsko pričevanje je predvsem krščan- sko pričevanje. Papež Pavel VI. pravi: »Ni resnične evangelizacije brez oznanila imena, nauka, življenja, obljub, kraljestva in skriv- nosti Jezusa iz Nazareta, božjega Sina«.
Na veliko noč 1977 je milijone TV gledalcev v Angliji, Italiji in ZDA pritegnila televizijska nadaljevanka Jezus iz Nazareta režiserja Franca Zefirellija, ki se je raznim povabilom večkrat odzval tudi z iskrenim pričevanjem svoje krščanske vere.

Tu sem,na severu (Ka- rianga), kjer je hladno, zlasti ponoči. Čez dan pa je, če sonce krepko pripeka, tudi vroče; tako sem lahko malo žeje za vas daroval,eno noč pa tudi precej mraza,kljub spalni vreči. Po drugi strani pa tako pogosto čutim pomoč in varstvo od zgoraj,ki je prav gotovo sad žrtev misijon- skih dobrotnikov, kot ste vi. Obiskal sem vse postojanke. Vreme je lepo, suho, da steze niso bile spolzke, reke nizke, plitve. Ponekod sem ostal le po en dan, nekod pet, drugje tri dni. Tu bom še v nedeljo in tja do srede, potem se peš napotim proti domu. Na poti obiščem še eno postojanko; na zadnji - le še 20 km od doma, ostanem tri dni; bo prvo sv. obhajilo in nekaj krstov otrok. Tako bom v nedeljo popoldne spet doma, kjer se bom lahko skopal in očedil ter malo časopisov zadnjega meseca pre- bral, da bom spet na tekočem, kaj se v svetu dogaja; saj bom pet nedelj zdoma. Sredi julija se spet zberemo vsi duhovniki s škofom, tako da se bomo tudi s Kranjci vi- deli. Septembra ali oktobra spet obiski po- stojank, pa bo spet božič tu, nato velika noč; moj Bog, kako čas hiti!
Vam v bolniški postelji so dnevi, tedni, meseci daljši! Bo pa vaša večnost toliko lepša. Čudovita bo. Tedaj vam ne bo žal ene minute trpljenja. Mene včasih kar malo skrbi, ker do sedaj v življenju še nisem dosti trpel, pa skušam vsaj dnevne malenkosti združiti z Jezusovim trpljenjem in po njem vse darovati Očetu.
Za danes vam želim lahko noč. Skuhal sem si vroč čaj, si umil noge v zelo topli vodi, še rožni venec pa spat! Čeprav še ni osem ura. Pet ur sem bil na poti, še dobro, da danes ni pripekalo!... Nadaljujem tu,"doma" v Vondrosu,kamor sem se vrnil,kot predvi- deno v nedeljo (danes je torek). Še pošto počakam, pa grem spet na pot: na godo- vanje Petra Opeke v Vangaindrano. Vožnja na motorju bo malo utrudljiva,a sveti Peter je le enkrat na leto.
Obisk podružnic sem srečno končal. Vesel nad delom, ki sem ga opravil (ena poroka, sedemnajst prvih obhajil, nekaj obhajil "za- krknjenih grešnikov",dvanajst krstov otrok) vesel pa tudi, da sem spet »doma«. Nekaj pisarniškega dela me čaka, v nedeljo krst kakih osmih majhnih otrok, poučevanje ka- tekizma, obisk družin, kak ducat pisem na- pisati,malo okrog hiše in cerkve "poštimati" in bo spet prišel čas za drugo misijonsko pot. Medtem bo še sinoda mladih iz vse škofije, nato sestanek duhovnikov. Vse to je proti dolgočasenju.
Ostanite srečni - po svoje. Take sreče si namreč ne želi vsak, je treba precej pogu- ma za to. Iskren pozdrav

Franci Buh

Dne 27. januarja smo imeli duhovno obnovo za sode- lavce Prijateljstva bolnikov Potrebno je bilo,da smo se sami najprej duhovno prip- ravili za naslednja srečanja ki bodo v tem letu. Določili smo tudi datum in kraj sre- čanj. Za duhovno obnovo sta bili pripravljeni dve temi, o katerih smo se veliko pogovarjali: sv. pismo in Prijatelj- stvo bolnikov.
Sv. pismo smo si od bliže pogledali in tako globlje spoznali njegovo veličino. Je dar bo- žjega razodetja. Celostno nas vodi h Kristu- su in v njem doseže svoj višek,v njegovem trpljenju, vstajenju in poveličanju. Branje sv. pisma lahko postane molitev. Ponižno ga jemljimo v roke, saj pristopamo k Bogu.
Kako se približamo svetemu pismu?
Vzemi in beri! Vzemi ga s spoštovanjem, ker ti po njem govori Bog.Sveto pismo nas uči oblikovati molitev. Če se bomo ravnali po božji besedi, bomo snovali življenje na trdnih temeljih - ne na pesku. Sv. pismo nam daje tolažbo tudi v najtežjih trenutkih Njegovo branje je neke vrste obhajilo. Če se po teh besedah ravnamo, se utelesijo v nas. Po božji besedi se v nas rojeva Kris- tus. Besede je treba spremeniti v dejanja in živeti po njih. Jezus je rekel: »Moja mati in moji bratje so ti, ki božjo besedo poslu- šajo in jo spolnjujejo« (Lk 8, 21). Marsikdo od nas se ni prav loteval svetega pisma, zato je vsakemu od nas koristila poglobitev v sv. pismo.
Kaj je Prijateljstvo - Bratstvo bolnikov in invalidov?
Prvo seme v smislu Bratstva bolnikov je padlo pravzaprav s prvimi številkami Prija- telja, globlje korenine pa je pognalo nekaj let kasneje prav na Trsteniku. Vsi smo od- govorni drug za drugega. Vprašajmo se, kaj potrebuje naš bližnji. Bratstvo bolnikov temelji na duhu evangeljskega bratstva. V tem duhu je treba dejansko živeti. Name- njeno pa je vsem bolnikom in invalidom. Za vse velja evangeljsko načelo, da drug dru- gega podpiramo in si pomagamo. Prvo pra- vilo, da se lahko približaš k človeku, je, da ga spoštuješ. Tako lahko med bolnimi ust- varjamo osebne in občestvene vezi. Namen tega gibanja je, da bolnim in invalidom pomaga, da se vključijo v svoje okolje, se raz- vijajo kot osebnosti. Po- tem izgine tisti občutek, da je kdo odveč. Vsak se lahko po svoje uveljavlja in prinaša svoj delež: bodisi z delom ali molitvijo ali z darovanjem trplje- nja. Vsak more postati dejaven - tako ali drugače. Vsak se lahko še izpolnjuje. Res pa je, da more samo doživeta vera dati pravi smisel tudi trpljenju. Kristus nas je odrešil in mi se obenem s Kristusom - po trpljenju - odrešujemo. In ker je mrtvi Kri- stus vstal v življenje, se tudi nam odpirata mir in veselje.
Te dni nam je govoril Kristus, mi smo spre- jemali, prosili in prek njega drug drugemu dajali.
Lepota zase je bilo skupno sodelovanje pri mašah. Uvod v mašo, prošnje, zahvala po obhajilu... iz vsega tega se je videlo, da hočemo biti bliže Bogu.
Kristus nas združuje.Zavest,da se Njegova beseda v naših srcih lahko rodi in živi - ta zavest je osrečujoča...

S. R.

Umirala je kakor drevo, ki mu počasi odpada listje. Še potem, ko je popolno- ma izčrpana zaspala v ne- zavest, je deset dni tlela v njej iskrica življenja. Le izrazi bolečine na obrazu in gibi ustnic, ki so jih močili s čajem, so govorili, da je v njej še življenje.Kajti njeno dihanje in utrip srca sta bila skoraj neopazna.
In ko ji je njena rejenka,redovnica iz Druž- be Marijinih sester, zatisnila oči, se nas je dotaknil neki občutek olajšanja, v upanju, da je po lepem življenju in tolikem trpljenju srečno prestopila prag nebeške domovine.
Zofka si ni nikoli ustvarila lastne družine, pa je okrog sebe vendar vedno imela dovolj otroškega drobiža. Pazila je namreč otroke In kam drugam kot k njej naj bi bili bratje in sestre -štirje so se poročili v vasi- nosili svoje malčke v varstvo! Ker Zofka ni bila nikoli prav trdnega zdravja, se je namreč držala vedno bolj doma. Srečna je bila, da je mogla tudi z varstvom malčkov kaj do- brega storiti.
Ker je med vojno mnogo otrok ostalo brez pravega varstva - in so nečaki v glavnem že odrasli - pa je dve punčki, sestrici, celo vzela v rejo.
Brezplačno,seveda, saj tedaj socialno var- stvo še ni bilo urejeno. Zato pa je bila Zofki toliko lepša zavest, da je za deklici storila dobro delo. In ko so se njeni ljubezni do njiju mnogi čudili, je skromno odgovarjala samo s človeškega vidika, češ da pa bosta Slavka in Irmica na starost poskrbeli zanjo Seveda je s tem tudi računala, vendar pa je bilo Zofki to le stranskega pomena. Ker sta se punčki nanjo zelo navezali, se je potrudila,da jima je dajala ne samo kruh in vzgojo, temveč tudi lep delež materinske ljubezni. Res,bile so si kakor mati in hčerki; pa tudi Zofkini domači so deklici imeli radi.
Tako sta Slavka in Irmica kljub težkim časom povojnega pomanjkanja kar hitro odraščali. Ko je Slavka prinesla domov zaključno spri čevalo osnovne šole,si še pomisliti ni upala da bi šla naprej v šolo, čeprav si je to že- lela. Tedaj tudi ni bilo takih možnosti kot so danes.
Potem pa so v bližnjem mestu začeli prip- ravljati bolničarske tečaje. Tudi Slavka se jih je zavzeto udeleževala in je pri tem po- kazala veliko spretnost za ta poklic.Ker pa se je zavedala, da teti Zofki - tako sta jo z Irmico klicali - veliko dolguje, ji je željo, da bi šla v službo, le z neko bojaznijo izra- zila. A teta Zofka je tudi ob tem, bolj kot nase, mislila na srečo svojih varovank in je Slavkino željo, da bi se posvetila službi tr- pečim, prav z veseljem podprla.
Tudi Irmica je kmalu končala osnovno šolo. Ker pa zaradi nalezljive bolezni, ki jo je prav tedaj prebolevala, ni bila sprejeta v nada- ljnje šolanje, je ostala kar doma. Tudi delo na kmetih jo je namreč veselilo. Čutila je, da s Slavko tete Zofke, ki je zanju tako dobra, le ne smeta kar tako pustiti.
Teta Zofka je bila te pripravljenosti seve- da vesela. Vendar pa je v srcu gojila tiho željo, ki jo je gotovo marsikdaj prelila v prošnjo k Bogu, da bi si katera od njenih varovank izbrala pot redovnega življenja. A Slavka, čeprav še mlada, si je tedaj že začela ustvarjati gnezdo svoje lastne dru- žine, pa tudi Irma na zunaj ni kazala,da se ji v srce znova vrača misel na sestre, ki so se že večkrat ustavile ob bolniški postelji njene sosede, h kateri je tudi ona večkrat pohitela, da ji je to in ono postorila.
Tako je Irma teti Zofki rekla, da bi bila tudi ona rada taka sestra. Saj je to že nekaj časa slutila. Čeprav je bila že precej one- mogla, je željo svoje varovanke z iskrenim veseljem podprla in jo še bolj priporočala Bogu.
Seveda pa je ob tem čutila tudi bolečino odpovedi, kajti starost ji je prinašala še nadaljnje bolezni. Ko je Irma odšla za bož- jim klicem, javnost ni mogla razumeti,da se je Zofka ob tem čutila srečno. Marsikdo se je spomnil, kako je tedaj, ko je Slavko in Irmo nekako posvojila, odgovarjala, da bo- sta pa oni dve na starost zanjo poskrbeli. Zdaj pa je obe, kar tako na lepem brezpo- gojno pustila, da sta šli svojo pot.
Toda Zofka je imela trdno zaupanje v Boga čeprav je poleg bolezni zadnja leta veliko- krat občutila tudi težo drugih preizkušenj, tako da je včasih kazala že videz čudašt- va. V resnici pa je bila zares dobra žena in kakor nekoč svoji varovanki, je pozneje vzljubila tudi Slavkinega prvorojenčka Ber- nardka,ki se tete Zofke še vedno spominja le kot »naše tete«.
Kakor je pri kroničnih bolnikih navada, tudi za teto Zofko ni bil nihče posebno pozoren da očitno slabi.Še posebno,ker je bolečine svojega trpljenja znala zbrisati, dokler se je le dalo. Potem pa jo je na hitro položilo na bolniško posteljo in zdravnik je mogel ugotoviti le to, da bo rak na notranjih or- ganih, ki se je pridružil drugim boleznim, kmalu dokončal svoje uničujoče delo. Silno je trpela, in ob tem sem se spomnila, kako mi je nekoč potožila, da se ji namreč zdi, da se ne more nikoli dovolj zbrano darovati Bogu v molitvi po sv. obhajilu: »Gospod, iz tvoje roke sprejmem že zdaj vdano in rado voljno kakršnokoli smrt z vsemi njenimi sti- skami, mukami in bolečinami, kakor je tebi všeč!«
Toda,Gospod je njeno daritev sprejel,rekla bi, sprejel do zadnjih možnosti človeškega trpljenja, saj je tudi njen smrtni boj trajal cele tri ure.
Kakor je bilo skromno vse njeno življenje, si je želela tudi skromnega pogreba. Tako je tudi bilo. Pokopal jo je sicer nečak, ka- teremu je gotovo tudi ona z molitvijo in darovanjem trpljenja veliko pripomogla do duhovniškega poklica. K zadnjemu počitku pa jo je pospremilo tudi nekaj sosester njene varovanke. Irma se zdaj imenuje s. Uršula.In to je bila tudi vsa zunanja slove- snost. Zato pa smo ob njenem pogrebu vsi nekako čutili, da so jo po življenju,ki je bilo vedno povezano z Bogom,toliko slovesneje sprejeli v večno srečo nebeške domovine.

Mimica

Čeprav je bila Anica sama bolna, je prav skrbno stregla hudo bolnemu očku.Očkova bolezen je bila dolga. Anica je včasih štela tedne,ki so se že prelivali v mesece, odkar je sama zadnjič smela leči na posteljo, od- kar je bila zadnjič pri sv. maši, saj je bila ob očku dobesedno noč in dan!
Nekoč,bila je sobota, je prišla na obisk so- seda. Anica je na prijazno vprašanje poto- žila, kako težko je ob bolniku.
»Joj, koliko trpiš, kako rada bi ti pomagala, ko bi mogla,« je sočutno rekla soseda.
Naslednjo noč je imel očka posebno hud napad.Anica je vso noč bedela ob njem,da mu je lajšala trpljenje vsaj kolikor je mogla Proti jutru je očka mirno in trdno zaspal. Anica je iz izkušnje vedela, da bo sedaj več ur mirno spal. Pogledala je na uro. »Nedelj- sko jutro, danes bi lahko šla k maši. Toda ali bom zmogla uro dolgo pot do cerkve po tako težki prečuti noči?« je pomislila Anica Toda želja, da bi bila po tolikšnem času spet pri sv. maši, je premagala vse pomisleke. Anica se je preoblekla in stopila v hladno pomladno jutro, ki ji je hitro pregnalo zas- panec iz oči.

Bila je vesela, da je pri sv. maši, a obenem jo je skrbela pot domov, saj se je od utru- jenosti kar opotekala, ko je v cerkvi vstala iz klopi. »Ko bi se mi vsaj posrečilo, da bi se mogla s kom peljati, saj gre v našo vas precej avtov,« je pomislila Anica in pogle- dala proti parkirnemu prostoru. Zagledala je sosedo, ki jo je prejšnji dan obiskala in tako sočutno rekla, kako rada bi ji poma- gala. Anica je pristopila, da bi jo vprašala, ali se lahko pelje domov z njimi,toda sose- da je gledala,kot da je ne vidi.»Morda poj- deta z možem še kam drugam, ne domov,« je pomislila Anica in si ni upala nadlegovati Trudno je stopila na pot proti domu.
Kmalu pa jo je na poti z veliko hitrostjo prehitel avto. V njem je poleg moža sedela soseda, zadnji sedeži pa so bili prazni... Anica je komaj verjela svojim očem... »To je torej soseda, ki zna tako lepo govoriti, da bi rada pomagala! Morda bo kdaj tudi sama okušala, kako težke so prečute noči ob bolniku« je grenko pomislila Anica. Toda že naslednji hip je odpodila zle misli in tiho zaprosila: »Naj ti ljubi Bog prizanese s trp- ljenjem, kakršno prenašam jaz.«
Počasi, s trudnim korakom je Anica hodila po poti, po kateri je odbrzel sosedov avto. Pot ji je bila še težja, ker je pred očmi še vedno videla prazne sedeže v sosedovem avtu...
Koliko bolečih razočaranj, koliko trpljenja bi lahko bilo prihranjenega trpečim,ko bi tisti, ki bi lahko, res hoteli pomagati, ne samo z lepo besedo, ampak z dejanjem...

Angelca

Različni pogledi na vero so naju s prijateljico nekako odtujevali. Čeravno se je večkrat zdravila na Onkološkem oddelku, si mojega obiska ni želela. Pogovora o veri, o Bogu in večnosti ni prenesla.
Zato sem se začudila,ko mi je pred kratkim po bolniškem kuratu sporočila, da je v bol- nici. Slutita sem, da si želi mojega obiska. Zelo se me je razveselila. Že ob prvem po- gledu sem ugotovila, da so ji dnevi šteti. Zaskrbelo me je, kako naj jo pripravim na prejem zakramentov. Te skrbi pa me je re- šila sama. Na uho (zaradi drugih obiskov) mi je zašepetala: »Veš, srečna sem! Vse zakramente sem prejela - tudi maziljenje. Še se bojim trpljenja, a smrti se ne bojim več. Kako lepo je verovati! Sedaj te lahko razumem, da si srečna v veri, jaz pa sem tako dolgo tavala v temi nevere.«
»Draga moja, bodi srečna, da si sedaj v uri trpljenja našla večno Ljubezen, ki te bo spremljala v večnost.«
Od tega dne nama je zlahka stekel pogo- vor o Bogu, smrti in večnosti. Še nekaj dni in časno življenje ji je ugasnilo. Dosegla je večno, po katerem ji je duša hrepenela.

A. B.

Vas že vidim, s kakšnim veseljem in nav- dušenjem berete velikonočnega Prijatelja, ki je prišel k vam, da vas obišče, da vam vošči praznik, vas razveseli pa tudi zaposli Prav gotovo koga tudi notranje spremeni, da drugače zaživi in se bolj bližnjim in Bogu posveti.
Gotovo bo ta naš Prijatelj zgovoren,pa naj bo tudi vesel, da nam bo ob tako velikem času, srca razvnel.
Veste, nisem pesnik ne literat, a vseeno napisal bi nekaj vam rad.
Žal mi je. Ne upam si več pisati naprej. Kaj če sem koga... ali pa...? Najprej se »pobo- tajmo«! Vse napake in slabosti si odpustimo da na novo zaživimo. Zato vas vabim k spravi: Mi je že laže. Težak kamen se mi je odvalil s srca. Lahko že kar začnem ali pa pišem naprej.
Veliko bi vam še rad povedal, saj veste; beseda besedo dá, ogreje se srce, a jaz najrajši bi povedal vam vse.
Najbrž se vam bo sploh čudno zdelo, le kaj me je prijelo,da vam po dolgem času,pišem spet bolj veselo. Veste,dragi moji,tako ze- lo me je imelo, da bi vsaj v postnem času naredil kakšno spokorno in dobro delo. A, mi bo uspelo? Bog ve! Prepuščam vam v oceno.
Zima, zima bela, je že slovo vzela. Meni pa še vedno misli hitijo v ta beli zimski raj, ko sem na ledeni cesti z motorjem plesal, da bilo je kaj,obrate in "salte" delal sem nazaj Kot vidite sem na motorju že pravi akrobat še bolj pa v postelji, kadar ne morem za- spat.
Misli mi uhajajo enkrat sem,enkrat tja. Ra- vnokar sem se spomnil na kokoši. Poglejte samo piščančka, kako je droben. Saj sem mu vendar podoben.Tako majhnega se po- čutim pred Bogom.Zdi se mi,da sem takšen kot ravnokar izvaljeni piščanček, ki se je osvobodil lupine in zaživel. Iščem pa tudi duhovnih moči, ker živeti ni lahko. Gotovo me bo tudi sonce kaj ogrelo, da bo v mojem srcu bolj veselo. Saj je vendar že pomlad, ki jaz imam jo tako rad. Cvetoča pomlad, to je prava nevesta, vendar ne tista, ki prihaja iz mesta.
Najbrž vam je že znano, da ima vsaka noč svojo moč. Tokrat pa mislim na veliko noč, na Jezusovo življenje,trpljenje in vstajenje Tudi mi živimo, eni bolj drugi manj tudi tr- pimo, mislimo na večno srečo, poveličano vstajenje si želimo.
Trpljenje je menda tudi koristno, da že na tem svetu preveč srečni nismo. Pravijo, da trpljenje človeka utrdi, da ga prevelika sreča ne stre.
Ne bi vam rad svojih naukov delil, rajši bi se od vas učil. Sicer pa v šoli smo se učili: bodi kratek in jedrnat in ne dolgovezi kot kakšen advokat.
Bom počasi kar končal in še vsakemu, da ne pozabim, tudi vsaki, po en pozdravček poslal.
Vsem želim tudi globoko doživet praznik in veliko milosti.Ko nas življenja pot vodi prek Oljske gore, ne klonimo; On jo je prehodil pred nami. Za Kalvarijo se že svita dan Vstajenja!
Vstali Zveličar naj vas blagoslavlja,prijatelj Tone pa vas pozdravlja.

Tone Planinšek

Po dolgem času se vam spet oglašam. Ko- maj so minili božični prazniki, se nam je že približal štiridesetdnevni postni čas trplje- nja našega Odrešenika Jezusa. Z njim bom tudi jaz bolj vdano nosila svoj križ kakor do sedaj.
Prijatelja sem zelo vesela. V zadnji številki sem zagledala naslov: Ničesar od križa ne odžagaj. Kar sem prebrala,mi je ostalo glo- boko v srcu in še vedno premišljujem. Ko- likokrat sem že na to mislila, da bi ga malo odžagala,pa nikakor nimam toliko moči, ker se tega bojim, da ne bi bil kje potem pre- kratek. Sedaj še pride kdo, da mi vsaj za nekaj časa pomaga nositi križ, kadar je le pretežak, da se malo odpočijem. Če bi pa križ odžagala, se ga podaljšati ne bo dalo več; po eni strani bi bil res bolj lahek, bo pa morda po drugi še težji. Zatorej ga bom rajši še naprej pogumno nosila kakor do sedaj. Ko vam pišem to pismo, sedim na peči in gledam skozi okno, kako naletava sneg in ptički letajo v ptičnico in pobirajo hrano in odletavajo v drevje. Meni se zima zdi že zelo dolga, ker sem toliko sama do- ma. Zatorej sem zelo vesela, če dobim kaj pošte; seveda bi dobila več pošte, če bi več pisala, pa kaj, ko me v komolcih ne- štetokrat tako bolijo roke, da niti pisati ne morem več. Če vam bolj malo pišem, se pa v molitvi večkrat spomnim na vas in tudi svoje trpljenje darujem v ta namen, da bi še za naprej imeli toliko poguma,da bi nam invalidom in bolnikom še mogli pomagati.
Prejmite lepe pozdrave. Zbogom vam kliče

Micka

Hitro se približujejo velikonočni prazniki in s temi tudi enajsta obletnica smrti moje mame,ki je umrla pred veliko nočjo. Pa tudi obletnica, ko sva si z Mimico začele dopi- sovati. Koliko dobrega mi je v teh enajstih letih naredila Mimica,ve samo Bog.Naročila me je na list Prijatelj, Ognjišče. Od takrat redno berem, udeležujem se srečanj na Brezjah, povezana sem pismeno z mnogimi bolnimi brati in sestrami. Nekatere obisku- jem, z drugimi si samo dopisujem. Nekaj jih je že umrlo in po smrti Toneta Sušina iz Pragerskega sem dobila tudi radio,da lahko poslušam radio Vatikan in molim z njim sv. rožni venec.Kadar pa mi je hudo,grem brat pisma in kartice, ki jih dobivam od vsepov- sod od prijateljev, pa spet laže prenašam križe in težave tega življenja.
Mogoče vam ne bom več pisala do prazni- kov,pa vam že zdaj obe z Lesjakovo želiva da bi obhajali praznik vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa zdravi, srečni in naj vas Bog blagoslovi pri vašem delu, ko se trudite za nas. Lepo pozdravljeni!

Katarina

Ko prebiram Prijatelja, me prevzema ob- čutek hvaležnosti do Boga, da je pred leti navdihnil duhovnika Henri-a François, ki je začel po svetu širiti Bratstvo bolnikov. Če samo mislim, kako žalostna je bila usoda bolnih in invalidov nekdaj, ko so bili sebi in drugim le v breme,dostikrat v obupnih raz- merah. Trpeli so brez pravega smisla,z gren- kim občutkom svoje onemoglosti, brezkori- stnosti in zavrženosti, dostikrat v največji zapuščenosti.
Pa je pognala nova mladika na telesu svete Cerkve, majhna in nežna in se razrastla v mogočno drevo, ki je pognalo korenine po vsem svetu.To novo gibanje Bratstva bol- nikov je pritegnilo mnoga trpeča srca,in ko je pri nas dobilo še svoje glasilo Prijatelja, je zasijala nova zarja premnogim nesreč- nim. Oživeli so v zavesti,da jih je veliko po svetu,ki prav tako trpijo,pa svoje trpljenje zavestno sprejemajo in ga darujejo Bogu.
Kakor v poletnem jutru nežna rosa osveži zelenje in cvetje, tako naš Prijatelj zopet in zopet prinaša božjo roso trpečim, da jih vedno na novo poživlja in jim daje poguma da vztrajajo; vključeni v Bratstvo se za- vedajo,da so kot velika družina, Kristusovi vojaki, ki so poklicani, da s svojimi boleči- nami pomagajo nositi Kristusu križ,ki mu ga nehvaležni svet vedno bolj obtežuje.Rado- voljno so prevzeli vlogo Simona in se tru- dijo,da bi mu brisali obraz kot Veronika, vsi pa gredo pogumno za njim. Čimbolj se bo ta družina trudila, da Jezusu pomaga nositi križ,toliko prej bo nastopila ura zmage.In k temu naj zvesto pomaga tudi naš Prijatelj!

Nežka

Pošljem naročnino za Prijatelja. Všeč mi je, pa vendar bi se morda dalo, da bi izhajal mesečno; z malo večjo naročnino in v skro- mnejši obliki. Vem pa tudi, da to ni glavno delo uredništva, zato, če ne gre drugače, naj pa tako ostane.
Zadnjič je pisalo v Prijatelju, naj naročniki kaj sami napišejo. Bolnik pa ima v življenju več senčnih kot "sončnih" strani. V zgodnji mladosti sem več let ležala zaradi prehlada noge.Bilo mi je bolje,a ostala sem invalidka V šolo sem začela hoditi nekaj let kasneje. V presledkih sem komaj končala polovico osnovne šole. Bila je zopet nesreča. Šole znotraj nisem več pogledala. Vse življenje me spremlja duševna bol,zakaj je bilo tako ker sem neizmerno ljubila učenje. Ni mi bilo dano. Še pozneje so butali valovi trpljenja vame. Čim hujše je bilo, tem bolj sem se oklepala Njega, ki vodi našo usodo. Kmalu me bo težil osmi križ. Kolikokrat bi bila že obupala, pa sem čutila in še čutim ob sebi Njegovo bližino. Bog mi je uteha že za to- stransko življenje,kaj šele za onostranstvo Vsak dan hvalim Vsemogočnega,da še ho- dim, čeprav zelo počasi. Ne vem kako bo, če popolnoma obnemorem.Zaupam v božjo previdnost.
Grem še v bližino ljudi, ki so mi naklonjeni, večinoma pa sem sama.Tisti,ki sem jim vse moči pustila in jih ljubila, hodijo mimo mene že več let nemi, kaj še,da bi mi kakšno us- lugo naredili. Nisem sama kriva, če sem jim v napotje; sem pač teta. Ne, nimam ene zle misli proti njim. S sv. Štefanom molim: »Gospod, ne prištevaj jim tega v greh«. Prosim zanje za ljubo zdravje,ki so ga tako potrebni, in pravo pamet.
Kot rečeno, kadar sem sama, mnogo molim in mnogo premišljujem čudovito božje stvar- stvo. Za razumevanje božje ljubezni pa je moj duh preskromen in še za marsikaj. Hu- do mi je,in molim za tiste,ki "za skledo leče tonejo« v brezboštvo. Veliko molim za vo- dstvo Cerkve po vsem svetu, posebno pa v naši domovini. O, da bi vsa prizadevanja in njihov trud kot dobro seme padal na ro- dovitna tla, da obrodi stoteren sad. Končam. Morda še tega ne boste imeli časa prebrati.
Lep pozdrav in blagoslov vsem, ki urejajo Prijatelja bolnikov, kakor tudi vsem bolni- kom in trpečim.

Frančiška Zobec

Ko sem prebrala Prijatelja št.6, letnik 1977 me je zelo zanimalo romanje v večno mesto Rim. Srečni so tisti romarji, kateri so se ga lahko udeležili. Jaz nisem bila nikoli tako srečna, da bi videla lepoto tega mesta. Pri branju sem se spomnila svojih najdražjih dni in lepih ur, ko sem bila tako srečna,da sem romala v Lurd k naši nebeški Materi Mariji.
Bilo je meseca julija leta 1970. Prvič sem tja romala med negibnimi bolniki. Zdi se mi, da še sedaj vidim, kako smo bili zbrani kot ena družina. Iz vseh krajev smo bili, prip- ravljeni drug drugemu pomagati, ako bi bili mogli. Ko danes gledam lurške razglednice, mi srce vzplamti od sreče,ko se spominjam tistih srečnih dni pri lurški votlini.
Spominjam se, kako smo hrepeneli, da bi čimprej dosegli svoj cilj. Kaj čuti v svojem srcu romar, ko stopi na kraj k votlini, kjer se je Bernardki prikazovala Marija, se ne da popisati. To ve le tisti, ki to doživi.
Tistikrat sem bila nepokretna, sedaj še ži- vim in sem prebredla že 85 let.Glejte,toliko mi je pomagala Marijina priprošnja. Gotovo že vsi moji soromarji mislijo, da me ni več na svetu. Sem še, a v domu upokojencev v Mariboru. V upanju,da še živijo romarji,ki so bili z mano v Lurdu, bi bila zelo vesela, ako bi se mi kdo izmed njih oglasil s kakšno razglednico, če je le mogoče.
Spominjam se tudi naših duhovnikov, zdrav- nikov in medicinskih sester, ki so nam stregli in nam dajali telesno in duhovno pomoč. Še danes se čudim p. Marjanu Šefu, da je tako lepo organiziral naše romanje. Vsem najlepša hvala!
Dragi bolniki: zatecite se pod Marijino var- stvo v vseh dušnih in telesnih potrebah, saj ima neomejeno oblast pri božjem Sinu, zato njena priprošnja vse premore. Prepri- čana sem,da mi je ona izprosila zdravje, in čeprav starostna leta tudi sedaj prinašajo križe in trpljenje, pa z Marijino priprošnjo in z božjo pomočjo vse prenesem.
Vse lurške prijatelje,vse bolnike in sodelavce lista Prijatelj najlepše in iskreno pozdravim. Lurška romarica:

Matilda Taušič
Dom upokojencev »Danice Vogrinec«
62000 Maribor

Že nekaj let redno berem Prijatelja.Ker imam čas, vsak članek dobro premislim, saj so nekateri zelo prepričljivi, predvsem tisti, ko pripovedujejo dopisniki iz svojega življenja in doživljanja. Vidim, da so verni bolniki in drugi tega lista veseli,tudi jaz ga imam rad
Ob branju Binetovih pisem sem se večkrat nasmehnil, zdelo pa se mi je, da more biti to za nekatere tudi žaljivo, in to zdaj »Je- ževka« naravnost jasno pove, kako je s to stvarjo. In zakaj vi to sploh priobčite? Ko o tem premišljujem, se mi zdi tole: gibanje Prijateljstva je zelo koristno in dobro,zakaj Bine to tako obrekuje in kritizira? Ko smo se mi v šoli učili verouk, nas je g.katehet učil, da moramo o drugih le dobro govoriti, če pa to ne moremo, naj molčimo. Danes pa celo v verskem listu dopustite, da celo o ljudeh,ki se žrtvujejo za dobro stvar, slabo pišejo. Tega ne razumem. Mislim, da tega ne piše v duhu prijateljstva in medsebojne ljubezni.
Pa oprostite pisavi.Roka se mi trese.Opro- stite, ker vam to sploh pišem in se vtikam v vaše delo. Veste,sem za žalitve zelo ob- čutljiv,tudi za tuje, morda včasih tudi pre- več. K tem vrsticam me je spodbudilo tudi vaše vabilo, naj se bralci kaj oglašamo.
Uspešno delo vam želim in lepo pozdravljeni,

Miro V.

Vse kaže, da se nad glavo našega zvestega sodelavca Bineta Bodeža zgrinjajo preteči oblaki. V uredništvu to opažamo že dalj časa in je pismo Ježevke v prejšnji številki Prijatelja ter pričujoče pismo le potrdilo vse tisto, kar so nam nekateri bralci povedali ali pisali že prej. Uredništvo sicer ni imelo namena reševati tega vprašanja, ker smo prepričani, da zna Bine sam dovolj krepko dokazovati svoj prav,prav tako pa tudi tistim ki se v tem ali onem z njim ne strinjate.
Tudi zdaj boste zaman pričakovali, da bo uredništvo napadlo enega in branilo druge- ga. Odgovarjamo le na vprašanja,ki so na- menjena prav nam in na katera po pravici pričakujete jasen odgovor.
Zakaj Bine Bodež samo obrekuje in kritizira? Tako sprašuje zgoraj omenjeno pismo, po- dobno Binetu očita v prejšnji številki Prija- telja tudi Ježevka. No, ker pa je vprašanje namenjeno tudi nam, naj odgovorimo,da je izraz "samo obrekuje in kritizira" le pretiran Res je,Bodež kritizira,včasih krepko in brez prizanašanja, ne moremo pa to imenovati tudi obrekovanje. Saj vedno pazi, da ne bi pri stvareh, ki so manj častne, navajal do- ločenih oseb in tako sramotil sebe. Ne mo- remo se strinjati z Ježevko,ki mu očita, da so njegove zbadljivke zadnje čase naperje- ne »proti določenim osebam in skupinam«. Če posamezniki in skupine, ki bi Binetovo pisanje razumeli v tem smislu,med nami res so, potem je njegovo pisanje res potrebno Saj se počuti užaljenega le tisti, ki ga je v podobni stvari tudi zares polomil. Bolje bi bilo, če bi se zamislili nad našo skupno stva- rjo in se skušali popraviti. Prepričani smo namreč,da se sleherna človeška skupnost, sleherno gibanje, brez vztrajne notranje kritike, kaj kmalu spremeni v tvorbo brez duha. Za kritiziranje smo Binetu lahko kve- čjemu hvaležni. To, da imamo med seboj užaljene, pa le pomeni,da mora nadaljevati s svojim delom.
Glede tistega, kar je katehet učil gotovo vsakega izmed nas -da o bližnjem ne sme- mo slabo govoriti-pa je lahko odgovor prav kratek. Bodež ne govori slabo o bližnjem. On le opozarja na skupne napake,ki se po- javljajo v našem gibanju. Tako kritizira vse nas -tudi sebe- in bi mogli reči,da v šaljivi obliki izraža našo skupno vest. Čeprav mu očitajo, da to pisanje ni v duhu prijateljstva in medsebojne ljubezni, mu moramo dati priznanje prav v imenu prijateljstva in prav v imenu medsebojne ljubezni. Kam pridemo če bomo zapirali oči pred neuspehi, ki jih doživljamo, pred napakami, ki jih delamo? Kaj bo z našim prijateljstvom? Namesto,da bi nas plemenitilo, delalo boljše ljudi, nas bo počasi, a za gotovo, spreminjalo v po- beljene grobove.
Po vsem tem je mogoče nepotrebno odgo- varjati na vprašanje, zakaj Binetove pris- pevke sploh priobčujemo. Glavni razlog je že naveden. Menimo namreč, da moramo imeti neko ogledalo, kjer bomo mogli videti svoje spodrsljaje in napake, ker samo tako smemo z gotovostjo upati, da bo gibanje Prijateljstva na Slovenskem rodilo še več krščanskih sadov. Drugi razlog pa je v tem da ima v našem glasilu vsakdo pravico po- vedati tisto,kar misli. S tem, da je nek pri- spevek priobčen,še ne pomeni,da se ured- ništvo z vsako trditvijo v prispevku strinja Ne moremo pa kar črtati vse, s čimer se kdo od bralcev ne bi strinjal. Tega nismo storili ne v tem pismu ne v pismu Ježevke niti v prispevkih Bodeža ne nameravamo.
Čeprav nekatere Binetovo pisanje moti, opažamo celo pri Ježevki in navedenem pi- smu, da ga naši bralci še kako radi berejo. Mislimo, da je Bodež dragocen sodelavec, da s svojimi prispevki mnogo pomaga pri utrjevanju Prijateljstva na Slovenskem -da bi zares živeli v duhu evangeljskega brat- stva. Še za naprej vse vabimo k sodelo- vanju, da pridejo do izraza naša različna mnenja, saj nočemo delati razlik. Naj bo to razmišljanje samo spodbuda, da bomo vsi, ki se čutimo poklicani v krog Prijateljstva, še naprej delali za skupno stvar.
Še opozorilo: obveščamo vas, da imamo odprt tekoči račun (glej na 3.strani ovitka) in da ga upoštevate pri plačevanju naroč- nine.

Uredništvo

Jezik mi ne da več molčati, zato sem se tudi jaz odločila,da napišem nekaj vrstic posebno tebi, dragi Bine. Saj nas v našem Prijatelju zabavaš in s svojim humorjem spravljaš v dobro voljo. Z marsikaterim obiskovalcem, ki bere ta list, se o tebi pogovarjamo in vsak je priznal, da ga spraviš v dobro voljo Zato pogum, dragi Bine. Rada bi te prosila, da nas še za naprej zabavaš.
Bogu bodi hvaležen, da se kljub vsemu la- hko udeležiš raznih skupnih romanj, duho- vnih obnov, srečanj in sv. maš, kjer smo združeni z Njim, ki je naša luč in tolažba v našem preizkušanem življenju. Nekaterim je tudi to nemogoče, čeprav smo skupno v Bratstvu bolnikov. Kot bratje in sestre se tudi med seboj tikamo, zato te tudi jaz kar sproščeno tikam. Kajne, da nisi zato hud name? Prijatelji se med seboj počutimo kot ena družina v Kristusu,čeprav smo krajev- no in miselnostno daleč razkropljeni. Ne bi pa bili pravi prijatelji, če ne bi bili drug do drugega iskreni kot bratje in sestre, drug za drugega molili k našemu skupnemu Oče- tu, se mu zahvaljevali za vse dobrote, ga častili, kakor tudi našo pomočnico Marijo.
Med seboj pa včasih tudi kaj upravičeno pokritiziramo. Jaz bi rekla hvala prijatelju uredniku, da nič ne vrže v koš, kar mu kdo pošlje za tisk, kot na primer pismo Ježevke Kajne,dragi Bine, da ne pišeš zato,da bi se drugi nad teboj jezili (saj gotovo tudi ona hoče le dobro,čeprav mogoče drugače ra- zume šalo kot mi), temveč,da nas zabavaš s svojo anteno. Le pazi, da se ti kakšna žica ne strga. Jaz sem se že bala,ko je ta- ko snežilo in sem si mislila,kaj če sneg pre- trga žico, potem ne bomo več obveščeni kje hodiš... No, saj o tem in podobnem pi- šejo tudi drugi, pa so nekateri tako resno zadržani. Mislim na papirju,čeprav se znajo v pogovoru od srca nasmejati, če imajo vzrok za to.
Res je, da je postni čas, v katerem smo sedaj, bolj resen čas za nas kristjane, ko premišljujemo,kaj je naš Odrešenik pretrpel za nas grešnike, da nas je odkupil s svojo dragoceno krvjo. Po velikem petku pa je prišla velika noč, ko je poveličan vstal od mrtvih. Upravičeno se lahko torej tudi mi veselimo največjih praznikov, če jih bomo pričakali,in to še z očiščenimi srci,v upanju da se bomo nekoč lahko z Njim tudi mi brez konca veselili v nebesih!
Zato želim prijatelju uredniku, sodelavcem, prijateljem bolnikom kakor tudi kakorkoli tr- pečim bratom in sestram po širni Sloveniji in drugod, veliko milosti in božjega blago- slova od vstalega Kristusa.
Ker pa sem večkrat deležna vaših skupnih pozdravov in spominov iz vaših srečanj, vsem izrekam hvala in vam jih vsem ob tej priliki hvaležno vračam.

Ivanka Meglič

Kako se kaj počutite v času, ko nam po- mlad trka na vrata? Jaz sem kar v redu, le moja »ta stara« se otepa z obiskom gripe. Do mene je nikakor ne spusti, saj sem se baje v zadnjem času toliko poboljšal, da ta- ke pokore res ne zaslužim. Čeprav me vsi grajate, pa pohvala moje »stare« le nekaj velja. Ali ne?!
K temu pa je gotovo pripomogla tudi duhov- na obnova, ki sem se je udeležil v začetku tega leta. Namenjena je sicer bila predvsem našim sodelavcem, a jaz pač ne bi bil to, kar sem,ko ne bi bil zraven. Srečal sem precej novih prijateljev in z njimi poklepetal. Bile so to nekakšne duhovne vaje, pri katerih so vsi sodelovali, in čas nam je tako hitro minil,da ga je kar zmanjkalo za bolj natan- čno načrtovanje novih nalog, saj še starih vprašanj nismo mogli vseh rešiti.No,glavno je, da smo se duhovno okrepili!
Moja »antena« pa zadnje čase ni ujela po- sebnih novic. Videti je,da povsod vlada še bolj zimsko ozračje (beri:spanje). Obračam jo v vse smeri, pa nič. Le »stara« je ujela dva koristna recepta za shujševalno kuro. Dvomim pa, če jih bo uporabila. Jaz jih go- tovo ne bom potreboval, ker me vi dovolj obirate. Če pa vam bo še "Ježevka" pridno pomagala, bodo moje kosti kmalu ropotale kot ogrodje stare podmornice.
Ja, draga "Ježevka",tvojega prispevka sem bil nadvse vesel, saj so tako redki, ki si upajo svoje mnenje jasno in glasno pove- dati. Zato ti prav rad odgovarjam na nekaj »bodic«, preobširen pa ne bom, ker mi je prostor tesno odmerjen. Če pa bi se kje sre- čala brez moje »prikolice«, bi se pa lahko po »ježevo« »bodla«. Kaj misliš ti o takem srečanju?
Pa naj ti najprej povem, da moje prispevke precej površno prebiraš, ker trdiš, da nikoli nič ne pohvalim. No ja,možno pa je,da mo- jih pohval ne razumeš. Kar se pa na sploš- no pohvalnih besed tiče, jih lahko še in še in še malo najdeš v Prijatelju od prve do predzadnje strani.Ali ni to več kot dovolj?! Sploh pa sama navajaš, kdor dela,ta greši. Jaz pa skušam z vsem srcem delati za va- šo dobro voljo. Da bi pa kaj pogrešil,kar ne morem verjeti.
Nadalje pa sprašuješ, kaj naredim dobrega Ali misliš, da res čisto nič, ko že več kot dve leti opozarjam na napake? Uh! Veš, to je silno nehvaležno delo,a tudi nadvse po- trebno! Pa si ti kaj boljša? Koga bi ošteva- la, ko ne bi bilo mene? Kar se pa urednika tiče, mi pa verjemi, da vse dobro vidi, kar dá v tisk, saj ima nova očala.
Sicer sem se že kar preveč razpisal, a še nekaj ti moram povedati, draga »Ježevka« Tisto o žrtvovanih prostih dneh me je pa precej zbodlo in morda še koga. Sam poz- nam veliko večino naših sodelavcev in mir- no lahko trdim, da nihče od njih ne misli, da se žrtvuje. Vsi so z nami zato, ker nas imajo radi in se z nami dobro počutijo.Zato tudi vsi, ki imate telesno zdravje, ponudite svoje močne roke v pomoč iz prijateljstva in ljubezni! Zato,draga »Ježevka«, ta moja »pridiga« velja le tebi in tebi podobnim. Vzemite jo v premislek! Če kdo misli le na to, kako se žrtvuje, takšno »žrtvovanje« slabo vpliva na prijateljske vezi, saj sama trdiš, da smo tudi mi, vam potrebni!
Ob koncu pa sprejmite moje iskrene po- zdrave z eno samo željo: Pa brez zamere!

vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 8 din, letna naročnina 48 (podporna 100) din Tekoči račun 010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen pro- metnega davka.

Mislim, da invalid ne sme toliko misliti na to, česar ne more, temveč se vse bolj truditi misliti na to, kaj še more. Treba je iskati, od- krivati, učiti in delati. In- validka sem že od otroških let in od tedaj ljubim tudi ročno delo. Ko so bile moči večje,sem tudi več delala. Danes so moje roke že skoraj brez sleherne moči, vendar pa še vedno nekaj delam in naredim. To mi pomeni veli- ko veselje. Naj bo izdelek še tako majhen, se trudim, da bi bil čim lepše, popolnejše izdelan.Čim več je treba vanj vložiti truda, potrpežljivosti,tem večje je moje zadovolj- stvo, ko je izgotovljen.
Vezeno cvetje, kvačkana kokoška s piščanci, ti izdelki mi zelo poživijo lepoto pomladi tudi v sobi.Pomlad se mi vedno zdi najlepši čas ko se vse prebuja k novemu življenju, po- življa veselo upanje, ki vodi v velikonočno jutro zmage in novega življenja.

TILKA PAJK